OK - GedMja III B 21
GEOGR. OBZORNIK
/1976 3


Leto XXII! Stev. 1-2
Ljubljana
1976
v * "**
49097700209,1/2
VSEBINA
ČLANKI
Stran
"V. KOKOLE, Težnje k policentričnem urbanem razvoju v SR Sloveniji ....	1
'** |. PETRIČ, Laška pokrajina in njena prirodnogeografska delitev (z 1 risbo) .	8
vl. GAMS,	Potres 6. maja 1976 in neotektonska morfologija Starijskega po-
dolja (1 risba)......................13
*M. VERTOVEC, Novejši prebivalstveni in gospodarski razvoj v Beneški Sloveniji	16
Z. BERLOT, Uporaba novejšega kartografskega gradiva za potrebe šolske geografije - problematika kartografskega proučevanja ............18
M'J. KUNAVER	Geografija nepalskih pokrajin
\J1. ŠIFRER Nafta in njen pomen za dežele Bližnjega in Srednjega vzhoda .	32
N. VERTOT	Nastaja nov zemljevid sveta (s skico)............38
DRUŠTVENE VESTI
D. PLUT, Občni zbor Geografskega društva Slovenije 20. 5. 1976 ....	49
Slika z naslovne strani: Obmorske stene (klif) ob slovenski obali med Piranom in Stru-
njanom (foto D. R.)
GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk.
Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar llešič, dr. Vladimir Kokole, dr. Avguštin Lah, Marija Košak, Milan Vreča
Glavni urednik Mara Radinja, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita Marjetič
Za člane GDS je letna naročnina 30 dinarjev, za nečlane in ustanove 40 dinarjev. Naročajte in plačujte na naslov: "Geografski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva 12, štev. tek. rač. 50100 - 678 - 44109
Za vsebino člankov so GO izhaja s finančno pomočjo
Tiskal: Zavod SRS za
odgovorni avtorji sami izobraževalne skupnosti Slovenije
statistiko v Ljubljani
geografski obzornik
leto XXIII štev. 1-2 1976
časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo
Vladimir KOKOLE
TEŽNJE K POLICENTRIČNEM URBANEM RAZVOJU V SR SLOVENIJI
Demografske prognoze kažejo, da se bo prebivalstvo SR Slovenije do leta 2000 povečalo na nekaj čez dva milijona; če se priseljevanje iz drugih republik ne bo bistveno zmanjšalo in se bodo naši zdomci vrnili pa celo do 2,3 milijona. Delež agrarnega prebivalstva bo pade! na deset odstotkov ali še manj. Neagrano prebivalstvo se bo tedaj povečalo za kakih šeststo ali celo sedemsto tisoč. To je približno za toliko, kolikor sedaj znaša prebivalstvo vseh krajev, ki jih v statistiki beležimo kot mestal
Spričo teženj v industrijski družbi - vanjo pa smo v Sloveniji že krepko zagazali - bo porast zvezan predvsem s koncentracijo prebivalstva v mestih, z urbanizacijo.
Težnja po koncentraciji v zelo velikih mestih je v kapitalističnih deželah seveda tudi posledica lova za ekstraprofiti. Ni pa to edini razlog urbane koncentracije, ki je v teku tudi v socialističnih deželah. Zadaj stojijo objektivni dejavniki razvoja materialne baze družbenega in še posebej gospodarskega življenja. Obrati v domala vseh dejavnostih, posebej v industriji, postajajo vse večji, da bi mogli biti ekonomsko učinkoviti, racionalni. Vse tesnejše pa so tudi medsebojne vezi v proizvodnih in drugih procesih in z njihovo prostorsko koncentracijo je mogoče doseči nadaljnjo racionalizacijo. Tako je tudi v gradbeništvu in kdmunali. Zgoščevanju dejavnosti sledi zgoščevanje prebivalstva.
Kaj tedaj lahko pričakujemo v razvoju mest v Sloveniji, kjer imamo dve veliki ali vsaj večji mesti z nad 100.000 prebivalci, pa komaj še kakšno srednjeveliko mesto in pa množico malih mest, pravzaprav mestec, z manj kot 5.000 prebivalci in pogosto le z eno ali dvema tovarnama in s skromnimi storitvenimi oziroma oskrbnimi dejavnostmi. Območja, ki so lahko deležna vseh prednosti sodobnega mestnega življenja v oskrbi, šolstvu, zdravstvu, kulturi, pa tudi glede pestrega izbora zaposlitve, so v Sloveniji omejena na okolico Maribora, predvsem pa Ljubljane, ki more nuditi še več.
To so vprašanja, ki so se odpirala, ko se je konec šestdesetih let na pobudo tedanjega Biroja, kasnejšega Zavoda SRS za regionalno prostorsko planiranje začelo delo na pripravi regionalnega prostorskega plana SR Slovenije oziroma na študije o "Urbanem sistemu v SRS", katere avtor je bil pisec teh vrstic.
Obstajala so vprašanja, ki jih je bilo lažje zastaviti, kot pa nanje odgovoriti. Študija naj bi namreč končno dobila svoj odraz v ustrezni načrtovalski politiki oziroma nekem modelu razvoja urbanega o-omrežja,v razvojni nnčrt, ki naj bi obstoječe omrežje postopoma spremenil v bolj ustrezno.
Model urbanega sistema je bil zgrajen na dveh temeljnih predpostavkah:
1.	da obstajajo družbeno-ekonomske zakonitosti razvoja posameznih dejavnosti pa tudi razporejanja dejavnosti (ter s tem "naselij", "mest", itd.) v prostoru in
2.	da je z zavestno družbeno akcijo, naravnano k določenim ciljem, mogoče pospešiti delovanje razvojnih zakonitosti oziroma jih kanalizirati v ustrezno smer: maksimizirati pozitivne objektivne silnice gospodarskega in družbenega razvoja in minimizirati negativne. Upošteva torej tudi subjektivne dejavnike, tj. voljo in organiziranost družbenih subjektov v tem procesu.
1
Možnost usmerjarjenja ¡e vidno pogojena z našim znanjem, s poznavanjem razvojnih zakonitosti, ki se odražajo tudi v težnjah, ki jih lohko opazujemo, bodisi da gre za omrežje naselij kot takih bodisi za posamezne komponente oziroma dejavnike; predvsem seveda tiste, ki opredeljujejo razvoj dejavnosti in prebivalstvo v prostoru, njihove medsebojne odnose. Temeljna teza je bila, da je urbani razvoj odsev-posredno pa tudi dejavnik družbenogospodarskega razvoja v prostoru in da je mogoče razvoj posameznega mesta ustrezno opredeliti, analitično ali načrtovalno - le kot del celote, kot del širšega sistema.
Z izrazom urbani sistem zadnje čase načrtovalci, ekonomisti in geografi vse pogosteje označujejo sklop mest v neki deželi oziroma omrežje urbanih centrov. Izraz hoče poudariti domnevne okoliščine, ki sicer geografom že prej niso bile tuje. Pri skupku urbanih središč namreč ne gre za nek mehanični seštevek teh središč, nek amorfni agregat, ampak za nek sklop, ki je medsebojno povezan na nek sistematičen način, v enovit organizem (če lahko uporabimo tako analogijo iz biologije). To je nek pojav, ki predstavlja določen zaokrožen in zaključen sistem, v katerem se individualne značilnosti posameznih centrov podrejajo splošnim dejavnikom, ki usmerjajo odnose v celotnem sklopu centrov.
B. Berry, ki se s tem vprašnjem ukvarja že dalj časa, je zamisel o povezanosti urbanega pojava poskusil opredeliti v skladu s splošno teorijo o sistemih, kakor jo je prvi formuliral von Bertalanff/. Urbani sistem pomeni v znanosti sklop (množico) predmetov, to je urbanih centrov, njihovih značilnosti (zlasti dejavnosti) in medsebojnih zvez med centri samimi, med njihovimi značilnostmi in med centri ter temi značilnostmi (ki se npr. pri centralnih funkcijah odražajo v hierarhiji).
Urbani sistem v planerski praksi pa je mogoče razumeti kot vzorec omrežja centrov, opredeljen kot model, ki predstavlja (poskus) optimalizacijo ob upoštevanju določenih izhodišč: družbenih ciljev in politike objektivnih omejevalnih in predvidenih razvojnih možnosti oz. pospeševalnih dejavnikov; v procesu načrtovanja ¡e lahko tudi osnova za ovrednotenje posledic.
Dolgoročne razvojne težnje in silnice
Gospodarski in drugi okviri za razvoj posameznih urbanih središč so se od srede 19. stol., zlasti pa v zadnjih desetletjih, bistveno spremenili. Mesta in manjša urbana središča (stari "trgi", niso več samo središče svoje agrarne okolice ali postojanke ob daljinskih prometnih poteh za trgovanje z redkimi in maloštevilnimi dobrinami, posebno pa ne utrjena zavetja kot v srednjem veku. Z industrijo, ki se ¡e razvila v večini starih mest in trgov, so se vključila preko svoje proizvodnje v širša, zelo močna tudi mednarodna tržišča in postala odvisna od njih. Mnogo večja blagovna menjava ob opuščanju av-tarkičnega kmetijstva, čeprav počasnem, je zelo povečala tudi njihovo vlogo v distribuciji dobrin, v trgovini in prometu. Razširjeni obseg raznih družbenih služb, šolstva, zdravstva itd., je zelo okrepil tudi te dejavnosti zlasti v nekaterih središčih, posebej še, ko je - predvsem po letu 1945 - .družba prevzela odgovornost za njihov razvoj. Ob industriji in ob rudnikih so se razvila tudi povsem nova urbanizirana ali vsaj polurbana središča.
Skratka, iz atomizirane množice v ozke okvire utesnjenih starih mest in mestec ter trgov, se je razvilo omrežje urbanih ali polurbanih središč, ki je mnogo tesneje povezano med seboj in s svetom. Njihov razvoj je vse bolj odvisen od razvoja širših območij: regij, republike, federacije in mednarodne skupnosti.
Zaradi večjega vključevanja v delitev dela na širših območjih in vse bolj v evropskem in svetovnem merilu in zaradi zelo povečanega obsega menjave se je silno povečala tudi odvisnost mest od prometa oz. od navezave na prometno omrežje, ki jih povezuje med seboj in s svetom.
Opisani razvoj je privedel do izrazito večjega zgoščevanja prebivalstva v nekaterih območjih Slovenije, predvsem pa v mestih, ki so bila *> kakor rečeno še vse do druge svetovne vojne na splošno zelo majhna.
Tudi stopnja urbanizacije je v zadnjem stoletju naraščala le zmerno. Še leta 1971 je bilo le 42,8% prebivalstva. Slovenije v 71 naseljih, ki jih moremo označiti kot urbana (z več kot 1500 prebivalci). Pred sto leti je bilo urbanega prebivalstva le okrog 10% ali le malo več kot sto tisoč. Delež čistega agrarnega prebivalstva pa je od leta 1869 do 1971 nazadoval od 81,5 na vsega 20,4%. Zelo ve-
2
lik del neagrarnega prebivalstva na "podeželju" živi od dela v lokalnih storitvenih dejavnosti, predvsem pa od zaposlitve v razpršenih industrijah in od zaposlitve v urbanih naseljih. V dnevno migracijo je vključeno že več kot dve tretjini vseh naselij, zaradi česar je deagrarizacija zavzela izredno velik obseg. Od 60 občin SR Slovenije je leta 1971 agrarno prebivalstvo prevladovalo le še v štirih, v 42 občinah pa ga je manj kot ena četrtina. Že sto let opažamo, da v vsakem desetletju ostane okrog polovica novega neagrarnega prebivalstva na podeželju, ne glede na to, da se je po vojni tempo naraščanja neagrarnega prebivalstva precej močno povečal.
Stopnja urbanizacije je zaradi velikega obsega dnevnih migracij pa tudi zaradi teritorialno ozke statistične opredelitve "mest11 ostala razmeroma nizka. Če k mestom prištejemo še vsa okolišna naselja, kjer delež v mestu zaposlenega aktivnega prebivalstva preseže polovico, pa doseže delež "urbaniziranega" prebivalstva nekaj čez polovico. Poleg omenjenih 71 centrov je še okrog 160 drugih naselij, kjer je kakšna tovarna, ponekod celo dve manjši.
Omrežje mestnih naselij izkazuje glede na velikost urbanih centrov dokaj izrazito t. i. "rank-size" strukturo. To je razporeditev po velikostnih kategorijah, kjer se število centrov pravilno veča z njihovo manjšo velikostjo. Analiza je tudi pokazala, da je ostal urbani sistem skozi vse preteklo stoletje v tem pogledu v glavnem stabilen. Po drugi svetovni vojni je poprečna dekadna stopnja rasti urbanega prebivalstva znašala 2,5% letno, odstopanja od te stopnje po velikostnih kategorijah pa so bila prav majhna. Razvoj dejavnosti v tem novejšem obdobju - poleg industrije postajajo vse pomembnejše tudi storitvene dejavnosti - ni bil omejen le na Ljubljano in Maribor, mesti z nad dvesto oz. sto tisoč prebivalci, ampak je dokaj enakomerno zajel domala vsa mesta v urbanem omrežju. Analiza njihovih centralnih dejavnosti je pokazala, da se kot storitveni centri grupirajo v ti i glavne ravni (stopnje) in ob opisanem razvoju se hierarhična zgradba sistema centralnih krajev ni bistveno spremenila. Koncentraciji prebivalstva in neagrarnih dejavnosti v enem samem ali nekaj redkih središčih se je Slovenija v glavnem izognila.
Določene težnje k še bolj policentričnem razvoju so se očitno pokazale v zadnjem desetletju 1961- 1971 in poslej. Medtem ko je bila rast Ljubljane in Maribora ter Celja samo okrog poprečja, je izrazito nadpoprečno narastlo prebivalstvo - in še bolj število' delovnih mest - v Novem mestu, Novi Gorici, Kopru in celo Murski Soboti, ki so izraziti centralni kraji srednje ravni, in pa v Velenju, kjer se je ob edinem velikem slovenskem lignitnem bazenu poleg premogovništva in energetike izredno močno razvila tudi industrija. Industrijo, ne pa centralne dejavnosti,je bila osnova naglega razvoja tudi drugih omenjenih centrov. Predvidoma bo ostala industrializacija dominantno gibalo urbanega razvoja tudi še v naslednjih petnajstih ali dvajsetih letih, vendar ob pospešeni rasti storitvenih dejavnosti, v skladu z višjo stopnjo splošnega družbenega razvoja.
Analize stanja urbanizacije, ki upošteva le statistične podatke za "mesta" (kot statistične enote), ali celo tista, ki upošteva vsa naselja z več kot 1500 prebivalci (Vrišer, 1969, 1974), daje tedaj le nepopolno podobo o stvarnem obsegu urbanega pojava v Sloveniji. Kopičenje neagrarnega prebivalstva ni značilno le za te centre, ampak je zajelo tudi naselja - vasi v njihovi okolici, predvsem bližnji okolici, od koder prebivalstvo hodi in se vozi na delo v te centre. Marsikatero tako primestno naselje ne narašča relativno nič manj kot bližnje "mesto". Še več pa je okolišnih vasi, kjer se je agrarno prebivalstvo preslojilo in zaposlilo v mestih. Študija o "urbanizaciji podeželja" je že za leto 1961 ocenila, da živi v "mestih" oz. "centrih neagrarne zaposlitve" in v okolišnih naseljih, kjer je bilo več kot polovica aktivnega prebivalstva zaposleno v neagrarnih centrih zunaj naselja, polovica slovenskega prebivalstva (Kokole, 1967). Študija dejansko razlikuje več stopenj intenzivnosti takih "con' urbanizacijskih vplivov" okrog mest.
Priložena tabela kaže, da je .absolutno število prebivalstva zunaj mest v stoletnem obdobju ostalo domala isto - okrog milijon. Ob tem pa je prišlo do korenite spremembe v socioekonomski strukturi prebivalstva SR Slovenije, kakor kažejo številni podatki. Razmerje približno 1 : 5 v korist agrarnega prebivalstva se je obrnilo v 5 : 1 v korist neagrarnega prebivalstva. Preobrazba pa se ni odrazila samo z večanjem urbanega prebivalstva (ki je domala v celoti neagrarno in je bilo tako v glavnem že pred sto leti), ampak tudi na podeželju. Leta 1869 je živelo zunaj mest (a) le 91.863 neagrarnih prebivalcev, ki so predstavljali komaj 9% vsega "nemestnega" prebivalstva. Leta 1971 pa je živelo zunaj mest (a) kar 634.334 neagrarnih prebivalcev, kar pomeni nič manj kot dobrih 64% vsega nemestnega prebivalstva. Še leta 1948 je ta odstotek znašal samo dobrih 35%, kar priča o nagli deagrarizaciji po drugi svetovni vojni.
3
Ob .tem je vsekakor značilno, da se ¡e delež neagrarnega prebivalstva zunaj mest skozi celo stoletje le prav malo spremenil» na splošno je bil stalno na nekaj manj kot polovici. Le v obdobju najhitrejšega preslojevanja podeželja, takoj po drugi svetovni vojni, je celo rahlo presegel polovico.
Ti podatki ilustrirajo, da pojav "urbanizacije" podeželja v Sloveniji ni nov, ampak že sekundaren pojav. Zvezan je z izgradnjo številnih, predvsem malih industrijskih obratov izven "mest" v novejšem obdobju zlasti pa z masovno dnevno migracijo v mesta. Se pred približno 10 leti je povečanje neagrarnega prebivalstva zunaj mest kot naselij z več kot 2000 prebivalci (ob vsakem popisu) znašalo približno polovico vsega povečanja števila neagrarnega prebivalstva na sploh. Šele po letu 1961 je nastopil prelom in se je število neagrarnega prebivalstva izrazito bolj povečalo v mestnih naseljih kot zunaj njih, čeprav je tudi tam še vedno izdatno naraščalo, vsekakor pa v glavnem le v bližnjih primestnih naseljih in malih industrijskih krajih, ki niso šteta kot mesta.
(Po Šifrerju)
Leto			%	b) zunaj mest		%	a) celotno		%	nemestno
1869	919	946	81,5	91	863	44,0	208	822	18,5	1 011 809
1880	958	758	81,1	81	820	37,0	223	465	18,9	1 040 578
1890	935	194	75,8	140	121	47,0	298	862	24,2	1 075 315
1900	929	027	73,8	147	560	43,5	339	028	26,2	1 076 587
1910	881	743	66,7	207	176	47,3	439	355	33,3	1 088 919
1931	820	189	58,9	269	111	47,6	565	633	41,1	1 089 300
1948	692	873	48,1	367	806	49,2	746	927	51,9	1 060 679
1953	618	074	41,4	449	075	50,8	886	353	58,9	1 067 149
1961	495	246	31,1	547	173	49,2	1096	277	68,9	1 042 419
1971	353	031	20,4	634	334	46,3	1372	057	79,6	1 076 587
Kljub temu, da skoraj polovica urbanega prebivalstva živi v Ljubljani ali Mariboru (44,6% leta 1971) |e močna deagrarizacija prebivalstva zajela domala vse dele SR Slovenije. Več kot 50% agrarnega prebivalstva so tega leta imele samo še 4 občine od skupno 60-ih.
Stopnja urbanizacije, zlasti če jo merimo s številom prebivalcev v uradnih mestih, po posameznih pre delih Slovenije, pa je slejkoprej dokaj neenakomerna. V JV subpanonskem delu Slovenije, ki je ostal relativno še najbolj agraren, živi v"uradnih" mestih slejkoprej še manj kot 20% prebivalstva, čeprav je tudi tam že močno napredola deagrarizacija. Več kot 50% urbanega prebivalstva je bilo leta 1971 po tem kriteriju samo v osrednje slovenski regiji (17 občin okrog in vključno z Ljubljano) v treh občinah v obalnem območju ob severnoistrski obali, v zgornjem delu Gorenjske in v malem območju Črnega revirja.
Anal iza con urbanizacijskih vplivov je pokazala, da je - če vzamemo za osnovo primerjave le-te cone in ne samo "mesta" ali "centre" - dihotonija med dvema velikima in množico malih mest vendarle manjša. Več malih mest - 15 kri oddaljenosti s skupnim urbaniziranim območjem,tvori ponekod v SR Sloveniji izrazita somestja (Koper-Izola-Piran-Portorož ob obali Tržaškega zaliva, Jesenice-Bled--Lesce-Radvoljica, Zagorje-Trbovlje-Hrastnik v rudarskem Črnem revirju, Prevalje-Ravne-Dravograd-S loven j Gradec). Ta somestja so že lela 1961 imela po 30-35.000 prebivalcev in tako doseglaali presegla velikost Kranja in skoraj dosegla velikosti Celja (skupaj z njegovo urbanizirano okolico). Ta pri merjava tudi ustrezneje ponazori stvarno prostorsko razporeditev in koncentracijo neagrarnega prebivalstva v Sloveniji. Veliko somestje oz. pravo metropolitansko območje se je rar/ilo tudi okrog Ljubljane, ki jo obdaja - v sklopu kontinuiranega skupnega urbaniziranega območja v radiju 20-25 km - venec malih, pretežno industrijskih mest in krajev (Vrhnika, Medvode, Škofja Loka, Kamnik, Mengeš, Domžale, Grosuplje in seveda - kot nekak sekundarni center - Kranj). Število neagrarnega prebival* stva na tem območju je leta 1971 preseglo 360 000 probivalcev. Tako območje nastaja tudi okrog Maribora, s Ptujem kot sekundarnim centrom.
Poudarjeno je že bilo v literaturi (Kokole, 1971 b), da bi na karti 9 dotikajočih se krogov z radijem 30 km okrog središčnih mest teh somestij in okrog Nove Gorice, Novega mesta in Murske Sobote,
pokrili domala vse ozemlje Slovenije, razen gorskega dinarskoalpskega pasu ob jadransko-donavskem razvodju, (ki vključuje Postojno.)
Vsekakor bi ob uporabi definicije za opredelitev pravih metropolitanskih območij v svetu (Kingsley Daviš, 1961) mogli šele leta 1971 v SR Sloveniji kot take aglomeracije uvrstiti ljubljansko in mariborsko. Samo celjsko pa bi lahko označili kot metropolitansko v smislu kriterijev za opredelitev standardnih metropolitanskih območij (SMSA) v ZDA.
Industrijski razvoj in omrežje naselij
Industrializacija je bila po soglasnem mnenju v zadnjih sto letih glavni vzvod v procesu urbanizacije Slovenije (llešič, 1964; Vrišer, 1969; Kokole, 1971). Zajela je vse dele Slovenije, toda precej neenakomerno; tako, da je prišlo do dokaj poudarjene ločitve na gospodarsko bolje in slabše razvita območja. Delež zaposlenih v industriji (brez proizvodnje obrti) se je posebej močno povečal po drugi svetovni vojni in dosegel leta 1971 kar 44,5%, vendar so razlike med posameznimi regijami (opredeljenih pretežno glede nc gravitacijska zaledja glavnih centralnih krajev) še zelo velike. Območje, kjer je najprej prišlo do industrializacije, je predvsem pas ob nekdanji "južni železnici" od Maribora preko Celja in Trbovelj do Ljubljane oz. Gorenjske vse do Jesenic (včasih imenovan "industrijski polmesec" Slovenije).
Lokacijski dejavniki za industrijo se vsekakor močno razlikujejo od tistih, ki veljajo za storitvene, še posebej centralne dejavnosti. V dobi sto let so se tudi močno spreminjali, kakor se je spreminjal tudi pomen posameznih panog industrije glede na relativno število zaposlenih. Temeljite študije o lokacijskem razvoju industrije še nimamo, četudi razne monografije o skoraj vseh mestih obravnavajo tudi njihov industrijski razvoj. Dejstvo je, da je industrija razvita v vseh večjih območjih ("regijah") Slovenije, Podatki za obdobje 1958 do 1969 kažejo celo, da se razlike v industrializaciji, merjene z t. i. "industrijsko gostoto" (Kokole, 1971) že rahlo zmanjšujejo I
Industrializacija je pospešila razvoj mest in nekateri kraji so se razvili kot mesta šele z industrijo, toda omenjena Vrišerjeva analiza o komulativnih zbirih mest po številu prebivalstva vse od leta 1969 dalje kaže, da se zaradi industrializacije velikostna struktura omrežja ni kaj bistveno spremenila. Mogoče pa je celo reči, da se vzorec teritorialne razporeditve industrije v najnovejšem objdobju bolj približuje vzorcu omrežja centralnih krajev, predvsem tistih na srednji stopnji (Kokole, 1971). Med mesti, ki so se v obdobju 1953 do 1969 razvijala najhitreje, niso tri največja: Ljubljana, Maribor, Cel je, niti druga tri pomembnejša starejša industrijska središča kot Kranj, Jesenice, Trbovlje, marveč taka "regionalna središča" kot Novo mesto, Koper, Nova Gorica, seveda poleg Velenja, ki je izjemen primer.
Centralni kraji
Sistemske prvine omrežja urbanih naselij so najbolj očitna v funkcijah, ki jih ti centri opravljajo na področju storitvenih dejavnosti oz. ožje vzeto v centralnih dejavnostih, ki ne povezujejo le centre med seboj, ampak tudi z omrežjem vseh naselij, na večjem ali manjšem ozemlju. Četudi ne moremo razložiti omrežja urbanih centrov v Sloveniji zgolj z njihovimi centralnimi funkcijami, so vsekakor ene najmočnejših veziv v prostorski integraciji slovenskega prostora. Posamezna mesta kot oskrbna središča za neko zaledje je v zadnjih 25 letih obravnavala vrsta geografskih študij, toda omrežje v ce loti, v luči teorije o centralnih krajih, sta zajeli šele dve študiji v zadnjih letih (Kokole, 1967;Vri-šer, 1969). Ptva je podrobno obravnavala samo Slovenijo, druga pa se nanaša na celotno Jugoslavijo.
Ta analiza je pokazala, da imamo na slovenskem ozemlju devet stopenj centralnih krajev, od katerih so najnižje centralne vasi, za najvišjo pa šteje Ljubljana. Te stopnje (mimo centralnih vasi) se grupirajo v tri glavne skupine ali vodilne stopnje, ki jih predstavljajo centri devete, šeste in tretje stop nje, to je na višjem, srednjem in nižjem nivoju.
Glede na reprezentativne dejavnosti na teh stopnjah so bila (po anketi) empirično ugotovljena specifično gravitacijska območja teh centrov in to tudi glede na to, ali določeni center s temi funkcijami
5
izključno zajame celotno gravitacijsko območje ali pa samo pretežno. Ugotovljena so tudi območja, kjer se gravitacijske silnice prepletajo. Analiza je pokazala, da na "spodnji" od treh vodilnih stopenj odstopanja obsega gravitacijskih območij od obsega občin niso velika, ker so občine pač bile formirane po načelu funkcionalne povezave med določenim centrom in njegovim ruralnim zalednjem.
Gravitacijsko zaledje Ljubljane kot centra višje stopnje (9. stopnje) zajema vso Slovenijo. Maribor se kaže kot sekundarni center višje stopnje (8. stopnje) in zajema v maksimalnem obsegu vse območje SV Slovenije. V sedmo stopnjo se uvršča Celje, ki pa dejansko fungira kot nadpoprečno opremljen center dominantne srednje stopnje (6. stopnje). Te stopnje dosežejo: Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Murska Sobota in Kranj. Med gravitacijskimi območji teh centrov (ali ustreznih območij centrov sicer višje stopnje) so ponekod tudi pasovi prepletanja gravitacijskih silnic. To je zlasti na območju spodnjega Posavja (med Celjem in Novim mestom) in na območju Kranja, kamor že močno segajo gravitacijske silnice Ljubljane za njene funkcije na srednjem nivoju.
Centri pete stopnje se kažejo kot sekundarna gravitacijska žarišča na srednji osnovni stopnji. Ti centri so: Jesenice, Trbovlje, Brežice (v povezavi s Krškim), Ravne (v povezavi s Slovenj Gradcem) in Ptuj. Vraščajo se v širša gravitacijska zaledja sicer vodilnih centrov na srednjem nivoju, tj. centrov šeste stopnje.
Skupaj sestavlja teh 13 središč (Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Murska Sobota, Kranj, Jesenice, Trbovlje, Brežice s Krškim, Ptuj in Ravne s Slovenj Gradcem) osnovno ogrodje omrežjai centralnih krajev oz. slovenskega urbanega sistema. Značilnost skoraj vseh teh "regionalnih" centrov pa je, da imajo razmeroma majhna populacijska zaledja z le okrog 100 000 prebivalci (ali le nekaj več v' primeru Murske Sobote in predvsem Celja, Maribor je pri tem poseben primer. Pri tem pa je skoraj gotovo še to, da se število prebivalstva v populacijsko-gravitacijskih zaledjih teh regionalnih centrov ne bo bistveno večalo in v agrarno prenaseljenih delih JV in SV Slovenije verjetno celo zmanjšalo, skratka stabiliziralo na okrog 100 000. Izjema pri tem bo nedvomno Maribor, ki ima v gravitacijskem zaledju takega značaja skoraj 200 000 prebivalcev in perspektivni značaj večjega rnesta, ki se pojavlja na podobni ravni kot Ljubljana.
Na to osnovno ogrodje sistema se vežejo še drugi centralni kraji z nižjo stopnjo centralnosti (4., 3. in 2. podrobna stopnja). Pri njih gre za žarišča gravitacijskih silnic na Ioka I n o r e g i o na I n e m nivoju. Vodilni centri te nižje stopnje, značilni za ta nivo, so centri tretje stopnje. Centri četrte stopnje predstavljajo v bistvu nadpoprečno opremljene centre na tem nižjem osnovnem nivoju. Centralni kraji druge stopnje v sistemu fungirajo kot sekundarni centri na nižji osnovni stopnji. To so centri, ki opravljajo značlne dejavnosti, ki presegajo centralne vasi (ki so centri prve stopnje), a so vezani na povsem lokalne okvire. Tudi centri druge stopnje so le "pomožni" centri polurbanega značaja in se le kot taki vključujejo v sistem urbanih centrov. Vodilni centralni kraji 9.-6 in 3. (s 4.stopnjo) so razporejeni na ozemlju SR Slovenije razmeroma pravilno in se na splošno razvrščajo v dokaj pravilni hierarhični niz, kakor se - v smislu klasične teorije o centralnih krajih - razvije, če prevlada v razporejanju centralnih dejavnosti v prostoru t. i. upravno načelo, to je načelo napajanja prostora s centralnimi dejavnostmi iz čim manjšega števila gravitacijskih žarišč. So pa od "regije" do regije tudi občutni odkloni, posebno na nižjem osnovnem nivoju.
Vse kaže,- da bo do tudi v bodeča tri ugotovljene osnovne stopnje ostale temelj za slojevitost sistema centralnih krajev. Posebej še, če se ne bo bistveno spreminila politično-teritorialna razdelitev na pretežno velike občine. Vloga Ljubljane v mali deželi, kot je Slovenija, pač ne more biti ogrožena. Dalje je doslej, kljub ukinitvi okrajev, priblišno šest drugih pomembnejših mest ohranilo in, kot kaže, celo okrepilo svojo vlogo kot središča na srednji osnovni stopnji za večja ozemlja, to je kot "regionalni centri" in žarišče gravitacijskih silnic. Med njimi pa izrazito izstopa samo Maribor. Končno kaže, da bodo v bolj lokalnih okvirih občinska središča po večini utrdila svojo vlogo gravitacijskih centrov za vplivna območja s kakimi 30 000 prebivalci ali celo do 50 000 in več prebivalci (ki bi bila približno trikrat manjša kot populacijska zaledja "regionalnih" centrov na srednji osnovni, vmesni ravni). Kakih devet občinskih središč ima premajhno značilno gravitacijsko območje, da bi lahko obdržali na tej nižji osnovni ravni enako vlogo kot druga občinska središča, to je kot vodilni centri za to raven. Posebej še ne, če industrializacija tam ne bo sprožila gospodarskega razvoja in znatnejše rasti prebivalstva. Nekateri od njih pa ležijo preblizu skupaj,da bi zaradi šibkejšega zaledjai lahko obdržali ustrezno centralne dejavnosti v obeh centrih. S tega vidika gledano bo ostala problematična
6
tudi vloga centrov pete stopnje, to je sub-dominantnih središč na srednji osnovni ravni. Vloga pomožnih centrov med centri šeste (zlasti če se ti glede na kvaliteto centralnih dejuvnosti še okrepijo) in tretje (ali četrte) stopnje, tj. običajnimi "občinskimi središči" (le z 25-30 000 prebivalcev v gravitacijskem zaledju) se utegne povečati. Če pa se bodo okrepili nekateri od občinskih centrov in prevzeli določene funkcije za še eno ali dve občini skupaj, se utegne v to peto stopnjo uvrstiti še nekaj sedanjih centrov četrte stopnje ali celo kak center tretje stopnje kot bodoča središča "makro komun" s potencialnimi gravitacijskimi zaledji kakih 50-60 000 prebivalcev. Tak rbzvoj je verjeten predvsem glede na značilne centralne dejavnosti iz ožje terciarne sfere (trgovina, gospodarske storitve).
Na osnovi "regionalnih" centrov za gravitacisjka območja s 100-150	000 prebivalci postaja problematična samo vloga Kranja, ki je le 25 km oddaljen od Ljubljane in je	pod vplivom metropolitanskega razvoja v njenem zaledju ter v njen prid izgublja nekatere značilne	centralne dejavnosti, ostaja pa za ostale slej ko prej še vedno pomemben center.
POVZETEK
Kakor so pokazale raziskave urbanizacije, je naše urbano omrežje na splošno dokaj stabilno. Razmerja v velikostnih skupinah mest se v zadnjih 25, da, celo v sto letih nazaj, res niso bistveno spremenila, čeprav se je urbano prebivalstvo podvojilo, oziroma poperorilo. Toda v prostorski razporeditvi rasti urbanega prebivalstva in urbane zaposlitve v najnovejšem času le opažamo premike. Ob neznatni rasti nekaterih mest, npr. Jesenice ali Trbovlje, je tem bolj značilna nagla in nadpoprečna rast razvijajočih se središč, kot so Koper, Nova Gorica, Novo mesto, celo Murska Sobota. Industrializacija, zlasti v propulzivnih panogah, je močno okrepila tudi njihovo starejšo vlogo kot centrov zahtevnejših storitvenih dejavnosti in prometnih vozlišč. Nova industrializacija je tudi vzrok izredno naglega razvoja Velenja, podobno kot prej Trbovlj. Vrzel srednjevelikih mest - značilnost našega urbanega sistema doslej - se začenja polniti.
S tem so dane osnove bodočega izrazitega policentričnega urbanega omrežja. Industrije, ki se bodo po dolgoročnih predvidevanjih ali razvojnih programih predvsem razvijale - t. i. "growth industries": elektrotehnična, kemična, gospodinjski aparati ter orodni stroji, vozila ipd. - so glede lokacije precej manj vezane, kot so bile one v preteklosti. Omenjeni glavni "poli razvoja", mesta in somestja, imajo zaradi relativno enakomerne razporeditve tudi izrazita lastna gravitacijska zaledja, kar bo po pričakovanju, v bodoče okrepilo njihovo vlogo storitvenih središč zaradi koncentracije zahtevnejših storitev. Ljubljana bo vsekakor ostala dominantno središče za najbolj specializirane dejavnosti, druge bolj specializirane storitve pa naj bi posredovalo še pet mest oz. somestij, zlasti seveda Maribor, ki ima mimo Ljubljane najobsežnejše regionalno gravitacijsko zaledje.
Razvoj je tedaj že krenil v bolj policentrični smeri, kot je kazalo še pred 15 leti,ko je šla skoraj polovica rasti urbanega prebivalstva in dejavnosti v Ljubljano in i Maribor skupaj z njunimi bližnjimi mesti in primestnimi urbaniziranimi naselji. Z njimi vred tvorita dejansko širše urbane aglomeracije, saj v dobi motoriziranega prometa dvajset, trideset minut vožnje pomeni isto kot prej npr. s tramvajem iz Šentvida v Ljubljano. Preokret v prometni dostopnosti tesneje povezuje tudi naša tri obalna mesta, podobno tudi Zasavje okrog Trbovlj ali pa koroška sicer mala mesta v večje urbane aglomeracije z nekaj deset tisoč prebivalci, posebej če smiselno štejemo zraven še vmesne urbanizirane vasi, ki v glavnem prav tako živijo mestni način življenja. Oblikuje se - ne da bi se tega vedno dobro zavedali - nov vzorec urbanizacije: urbaniziranosti prebivalstva na širših območjih okrog redkejših, toda pomembnejših žarišč. Ne le ob podolžni osi Slovenije, ampak tudi v Posočju in v Pomur-¡u, na Koroškem in na Dolenjskem.
KI ice bodočega policentričnega razvoja in z njim urbanega omrežja so že pognale. Industrije, ki se bodo po dolgoročnih predvidevanjih predvsem razvijale, so glede lokacije precej manj vezane, dane so ob ustrezno velikem zaledju prebivalstva, zlasti v petih ali šestih od teh večjih urbanih aglomeracijah. Mlada rast pa potrebuje nego, gnojiti in zalivati jo bo treba z investicijami v infrastrukturo in superstrukturo, pa tudi v dodatne in dopolnilne proizvodne kapacitete, da bodo dosedanji zavzeti napori domačinov iz teh regij obrodili res obilen sad. Drugače rečeno, da bodo vsa glavna žarišča ur-banizacijskegp procesa - mesta In somestja skupaj z manjšimi mesti v njihovem zaledju dosegla - In presegla ekonomski prag velikosti, ki jim bo čez desetletje ali dve zagotovil možno»fi trajnega in varnega napredka In osnovo za vzdrževanje kvalitetnih družbenih služb tudi še v 21. stoletju. Sami nebodo vedno zmogli vseh naporov. Ne glede no to, kako se bomo o tem dogovorjall, je stvar celotne slovenske skupnosti, da jim stoji ob strani v prid nas vseh.
Ivanka PETRIČ
LAŠKA POKRAJINA IN NJENA PRIRODNOGEOGRAFSKA DELITEV
Uvod
Tradicionalno omejene slovenske pokrajine so glede svojih naravnih pogojev za življenje človeka pestre in neenake. To bom skušala dokazati naprimeru Laške pokrajine, ki je ena bolj homogenih na Slovenskem. Ta študija je bila izdelana v okviru seminarskih nalog iz področja notranje diferenciacije prirodno geografskih slovenskih regij v seminarju iz fizične geografije na oddelku za geografijo FF.
Laška pokrajina je območje s pretežno nepropustnimi permokarbonskimi kameninami, obdana s kraškim svetom Notranjske in Dolenjske. Torej je nekakšen otok nekraškega sveta, sveta z normalno razvito hidrografsko mrežo sredi krasa. Proti jugu in jugovzhodu jo gričevant svet Slemen deli od Ribniškega kraškega polja ter prav tako kraške Velike gore. Na vzhod je z Malo goro in njenimi odrastki ločena od suhega kraškega Dobrega polja. Proti jugovzhodu jo omejuje Bloška planota, na severu pa je njeno nadaljevanje prehoden dolomiten svet okrog Turjaka.
Omejitev obravnavane regije ni sporna pri nobenem od avtorjev, ki so doslej pisali o njej v geografski literaturi. Vsi v glavnem štejejo v to regijo svet,ki je obenem več ali manj istoveten s porečjem reke Rašice. Ime te regije pa ni enotno. Melik (1959) jo v delu Posavska Slovenija obravnava pod nazivom Lašče, Gams (1959) jo v članku o regionalizaciji Dolenjske in Bele Krajine izdvoji kot svojstveno regijo glede na geološko - hidrološki vidik, glede na gorato - dolinasti relief, z vidika kulturno pokrajinskega pejsaža pa jo opredeli kot pokrajino gozdov in travnikov. Imenuje jo Raška pokrajina. Ilešič (1957-58) jo v svoji regionalizaciji šteje v "svet visokih planot in polj" pod nazivom Ve-likolaška pokrajina.
Če naj bi vsako pokrajinsko ime v literaturi kolikor mogoče ustrezalo imenu, ki je razširjen med domačini, bi to pokrajino pravilno imenovali Laška pokrajina. Noben prebivalec Velikih Lašč sebe namreč ne imenuje Velikolaščana ampak Laščana. Tudi prebivalci sosednjih vasi iz večine tega območja se navzven predstavljajo kot Laščani. Zato .menim, da je naziv Laška pokrajina najprimernejša.
MIKROREGIONALIZACIJA
Na področju Laške pokrajine se stika več različnih fizično geografskih regij, kar ustvarja zelo pestro sliko te prehodne pokrajine. Po podrobnejšem preučevanju posameznih fizično geografskih elementov obravnavano regijo lahko razdelimo v posamezne migroregije in rajone. Na to delitev odločilno vpliva predvsem relief, ki je zelo razgiban in ki vpliva tako na opredelitev kot tudi na različno vrednost teh mikroregij za človeka, nato dokaj pestra geološko - petrografska osnova ter na njej razvite prsti različnih vrednosti in razni tipi rastja. Tudi razlike v klimi in vodnih razmerah znotraj regije niso zanemarljive, čeprav niso bistvene.
1. MIKROREGIJA ZAHODNEGA DELA LAŠKE POKRAJINE
Znotraj te mikroregije je svet zahodno od Mišjedolske prelomnice do vznožij Bloške planote in doline Iške. Morfološko je to razgiban strm svet, pravzaprav svet, ki počasi prehaja v visoke planote Notranjske. V petrografiji prevladuje zrnat dolomit, zato tu ni izrazitih kraških pojavov. Površje je
* Izvleček seminarske naloge z Oddelka za geografijo fil.fak. v Ljubljani.
805
razrezano s številnimi globokimi grapami in dolinami. Nastanek terenskih oblik si razlagamo na ta način, da je današnja dolina, ki se vleče od Raščice mimo Karlovice in Podstrmca, nastala z močnim vdorom (Mišjedolska prelomnica), ki je imel za posledico nagib ravnika v smeri doline. Ob tem so verjetno nastali manjši stranski prelomi in jarki, katere je potem oblikovala voda z erozijskim delovanjem. Predel ima strma do zelo strma pobočja, saj je naklon pobočij od 20o do 25° in na skrajnem jugozahodu regije celo preseže 25°, pobočja pa se končujejo v nekoliko bolj planotastih vrhovih (5).
Preperelina te mikroregije so v prvi vrsti rjava pokarbonatna tla na dolomitih. Za ta tla je značilno, da so plitva do srednje globoka in dokaj humozna. Ta tla so močno ogozdena, prevladuje pa združba jelke in bukve. Manjši del v smeri proti Lužarjem pokrivajo rjava tla na triadnih dolomitih, skrilavcih in peščenjakih, ki so globlja, bolj mineralna in nekoliko zakisana.
Tudi na teh tleh je prirodna vegetacija mešan gozd s prevlado smreke in jelke. Na negozdnih tleh pa prevladujejo dokaj kvalitetni travniki, a tudi za obdelavo so tla primerna, kolikor to dopušča razgiban relief in z njim povezan velik naklon zemljišča. Na najvišjih predelih te mikroregije se je na do-lomitnih pobočjih razvila humozna in plitva rendzina, ki jo porašča gozd s prevlado bukve (6).
To področje je zelo pogozdeno in gozdno vegetacijskih združb je največ prav tu. Prevladujoče drevesne vrste teh združb pa so jelka, smreka in bukev. Velik pomen imajo tu tudi varovalni gozdovi na dolomitnih meleh.
V obravnavani mikroregiji moremo izdvojiti še dva rajona (glej skicol).
1.1.	Rute
Rute so planote, ki so jo potoki zgornje Rašice, zlasti Koupe in Črne vode precej razrezati. Med grapami se vrsti kopa za kopo, vse so precej uravnane in zaoblene in se drže višin okrog 800 do 830 m. Kako močno je to površje ohranilo značaj ravnika, vidimo v dejstvu, da je obdelan svet z vasmi predvsem na vrhovih (1. str. 522).
1.2.	Mačkovec
Mačkovec je nadaljevanje Rut. Je bolj razjeden z vrtačami, nekoliko višji, bolj pogozden in nenaseljen.
Prav gotovo so v tej mikroregiji najneugodnejši naravni pogoji za gostejšo naselitev ter napredno agrar no gospodarstvo. Prav zato je to najizrazitejše področje deagrarizacije in depopulacije. Naselja, pred vsem zaselki in samotne kmetije, se praznijo, kajti odmaknjenost od glavnih komunikacij ter velik naklon zemljišč, ki onemogoča uporabo modernih agrotehničnih pripomočkov, mlade odvračata od zemlje Tudi klimatsko je to področje manj ugodno, saj leži snežna odeja precej dlje, kot je poprečje za celo regijo (63 dni). Tudi vegetacijska doba, ki znaša za vso regijo poprečno 214 dni za nizko in 155 dni za drevesno vegetacijo, je tu občutno nižja (8). To bo v bodoče verjetno še bolj gozdna mikro-regija v Laški pokrajini kot doslej, čeprav so že danes tu največji gozdovi v ospredju s kompleksom družbenih gozdov v Mačkovcu.
2. SLEMENA
Osrednji del tega predela tvori sleme, ki se vleče od Ortneškega starega gradu (757) mimo Svetega Gregorja (736) proti Blokam na zahodu. Obsega dolg niz pretežno kopastih vrhov v višinah med 730 In 760 m (1 str. 430).
Prevladujejo triasni dolomiti s plastmi sludnatega skrilavca in peščenjaka z oolitnim apnencem. Naj-vzhodnejši del je starejši, saj po Meliku stari grad Ortnek stoji na karbonskem konglomeratu. Slemena so po Meliku staro razvodje, ki je ločilo porečje prvotne Ljubljanice od porečja prvotne Kolpe, sedaj pa razdvaja porečje Rašice od porečja Sodraške Bistrice.
T ilj ! O y io
v '	Preperelinska plast ustreza kameninski osnovi. Na triasnih dolomitih, skrilavcih in peščenjakih so raz-
vita rjava tla, ki so globoka In dokaj kvalitetna za obdelavo in v glavnem niso pogozdena. To področje je področje najmlajše kolonizacije v regiji. V naselitvi prevladujejo zaselki in gručasta naselja, ki so dokaj gosto posejana po slemenih in policah na pobočjih. Nagib zemljišča, ki je tudi tu (od 15° do 20°) velik, zavira obdelavo, uveljavlja pa se pašno-košni sistem gospodarjenja, ki ima tu perspektive, medtem ko se poljedelstvo še sedaj uveljavlja le kot dodatna panoga kmečkih gospodarstev. Bolj ogozdeno in manj naseljeno je področje najvzhodnejšega dela Slemen, kjer so na starih kameninah rjava tla že zakisana, v gozdu pa prevladujejo že iglavci, predvsem jelka in rdeči bor.
3. DOLINA REKE RAŠICE
To mikroregijo, ki jo je preoblikovala reka Rašica v pleistocenu, je podrobneje preučil Milna Šifrer (2). Prišel je do zaključka, da je reka v pleistocenu trikrat .akumulirala. Vendar je pleistocensko le akumulacijsko gradivo, medtem ko so terase ob reki obstajale že pred kvartarjem. Najstarejša in s tem najvišja terasa v zgornjem delu doline, ki spada v obravnavano regijo (v pleistocenu je Rašica tekla namreč po Dobrem polju, je ohranjena samo fragmentarno, in sicer v vzhodnih pobočjih Mišjega dola med Brankovim in Polzelo, na zahodnem pa med Marinčki in Logarji. Pojavi se zopet pri Podlo-gu in se razširi pri Raščici v višini od 30 do 35 m ter nadaljuje proti Ponikvam. Na desni strani doline pa stoje na njej zaselki Grm,Kukmaka in Pušče. Prod te terase (mindelske starosti) sestavljajo prodniki kremena, železove rude, skriljavci in peščenjaki, podlago pa tvorji razne kamenine od pa-leozoiskih skriljavcev pri Podlogu do močno zakraselega dolomita in jurskega apnenca proti Ponikvam. Terasa s prodom druge akumulacijske faze (riss) serazločneje opazi le v ozkem pasu doline med Rašči-co in Ponikvami, medtem ko je gradivo tretje akumulacijske faze (wUrm) zapolnilo le najbolj erodira-ne in znižane dele prodne ravnine druge akumulacijske faze. Te površine so gladke in nerazgiban (2).
Terasni prodi razvite rjave prsti so primerni za obdelavo, zato se tu tudi razprostrirajo njive in boljši travniki. Teras se drže tudi naselja, ki jih je tu več kot v prej obravnavanih mikroregijah. Vendar tudi tu prevladujejo manjše gručaste vasi in zaselki, z izjemo Raščice in Ponikev, ki sta večji naselji tega dela.
Naplavljanje ilovice ob Rašici je prevladujoč proces tudi v današnji klimi, robni deli doline pa se še danes počasi zasipajo s peščenimi in ilovnatimi deli z obrobja. Dolinsko dno reke Rašice pokrivajo tla, ki so zaglejena in zamočvirjena, zato težka in slabša za obdelavo. Na njih so razširjeni predvsem slabi travniki, logi in higrofilna drevesna vegetacija (vrbe, jelše, topoli).
To najnižje dolinsko dno je tudi pod udarom pogostih poplav, ki slede vsakemu daljšemu deževnemu obdobju, ko postane ponikev v Ponikvah premajhna, da bi odvajala tako velike količine vode. Da bi preprečili, oziroma vsaj omilili poplave vsaj pod naseljem Raščica, so poglobili in zabetonirali strugo, a to celotnega problema poplav ni rešilo.
Obdelovalne površine se tudi v tej mikroregiji predvsem zaradi ekonomskega vidika krčijo, Ohranile so se le njive, posejane z deteljo in kvalitetnejšimi travami.
4. OŽJA LAŠKA MIKROREGIJA
To je pravzaprav osrednja mikroregija Laške pokrajine, neposredno zaledje Velikih Lašč in obenem najperspektivnejši del Laške pokrajine.
Osredje te mikroregije predstavlja suha dolina, ki se od Raščice mimo Malih Lašč dviga proti Velikim Laščam, kjer so vanje vrezani ponori Cereje, nato pa se zožena nadaljuje mimo Finkovega proti Ort-neku. Nekdaj je tu po normalnem rečnem reliefu odvajal vodo potok, ki je od bližine Ortneka tekel proti Rašici. Pb njem ostalo suho dolino je uporabila železnica in cesta. Suho dolino od Velikih Lašč do Rašice zapolnjujejo sedimenti, podobni kot material akumulacijskih faz doline Rašice. To dokazuje, da je tudi Cereja v pleistocenu močno nasipavala v času svojega površinskega toka proti Rašici in s tem materialom zatrpala ponore, rezultat predhodne faze zakrasevanja. Ko so pogoji močnega zasipa-
10
vanjo prenehali, je Cereja zopet dosegla živo skalno podlago in zopet poniknila pred Velikimi Laščami v kraško notranjost (2). Vzhodno od obravnavana suhe doline se kras po intenzivnosti vedno bolj stopnjuje proti odrastkom Male gore, kjer se to območje tudi konča. Zahodno od nje pa se do vznožja Slemen ter do prehoda v mikroregijo doline reke Rašice razprostira svet, kjer so zastopane permske kamenine, predvsem grobo zrnati peščenjaki, konglomerati in breče, pa tudi vložki starejših kamenin (1). Za to področje so značilne terenske oblike, strma pobočja so globoko razrezana z grapami, končujejo pa se v planotastih vrhovih. Grape s potočki se zaradi poglabljanja počasi širijo. Poprečen naklon tega področja je med 10° in 15°, v posameznih predelih pa so ekstremni nakloni mnogo višji.
V tem zahodnem delu mikroregije je v zadostni meri razvita tudi hidrografska mreža, medtem ko ta vzhodno ov Velikih Lašč izostane. Ob ponikvi Cereje pred Velikimi Laščami se tudi pojavljajo poplave, vendar v manjšem obsegu kot ob Rašici.
Prst obravnavane mikroregije je v zahodnem in severozahodnem delu rjava, razvita na skrilavcih in peščenjakih, dokaj globoka, mineralizirana, a precej degradirana zaradi steljarjenja v minulih obdobjih. Porašča jo mešan gozd, z močnim deležem smreke in jelke. Izkrčene površine so večinoma travniki, le na ravnih slemenih in na zelo rahlo nagnjenih pobočjih se razprostirajo njive okopanin in detelje. Gručastih vasi je tu več, na sploh je naseljenost v odnosu na druge mikroregije gosta (6).
Področje suhe doline od Velikih Lašč do Rašice je področje rjavih prsti na karbonatnih kameninah, ki so nekoliko plitvejša. Ker je to področje bolj ravno, z majhnim naklonom površja, je primerno za njive. Vendar te tudi tu niso v prevladi. Kolikor jih je, prevladujejo na njih okopanine, prvenstveno krompir in krmne rastline, prevladujejo pa travniki in deteljišča. Gozd je tu izkrčen,va-si so večje, predvsem gručaste, na čelu z gravitacijskim središčem Velikimi Laščami. Na zgostitev naselitve nedvomno vpliva umirjenejši relief, a mirno lahko rečemo, da naravni pogoji tu le niso tako bistveno boljši kot drugod v regiji, temveč da je prebivalstvo tu bolj skoncentrirano in beležimo manjšo depopulacijo predvsem zaradi prometne dostopnosti. V poslednjih dveh mikroregijah je tudi neprimerno večji odstotek mešanih delavsko kmečkih gospodinjstev kot v prvih dveh, in sicer prav zaradi večje prometne dostopnosti, ki omogoča zaposlovanje v Velikih Laščah ali Ljubljani oziroma Ribnici ali Kočevju in vsakodnevno vračanje domov.
ZAKLJUČEK
Spoznali smo, da je Laška regija geološko, pedološko, fitološko in predvsem morfološko zelo razgibana, čeprav ne zavzema velike površine. Vse to se odraža tudi v obliki naselitve, v demografskih gibanjih in v gospodarskih trendih. Že samo dejstvo, da je regija še sedaj agrarna (saj Velike Lašče z enim samim industrijskim obratom nimajo značaja industrijskega centra), nam nakaže tudi smer razvoja, ki ga regija že ubira in ki ga bo verjetno še naprej. V preteklosti, ko je kmetijstvo rabilo zgolj samooskrbi in ko človekovo delo ni bilo tako cenjeno kot danes, je regija lahko preživljala precejšnje število ljudi. Naravni pogoji, ki so bili drugače vrednoteni kot danes, so omogočili dokaj gosto naselitev v obliki zaselkov in samotnih kmetij v mikroregiji zahodnega dela Laške pokrajine in v Slemenih, pa tudi v obliki gručastih večjih vasi v dolini reke Rašice in posebno v ožji Laški mikroregiji. Danes pa, ko so se z modernimi agrotehničnimi sredstvi naravni pogoji prevednotili, ta ista zemlja ni več privlačna v taki meri. Zato jo prebivalstvo predvsem iz obrobnih dveh mikro-regij zapušča za vedno, iz mikroregije doline reke Rašice in ožjega dela Laške pokrajine pa ti dodaten zaslužek iščejo v industriji, ker jim je zaradi boljših prometnih zvez omogočeno vsakodnevno vračanje domov. Seveda sedaj ne smemo reči, da je regija obsojena na popolno deagrarizacijo. Naravni pogoji, kot smo spoznali, so za travnike zelo ugodni, prst je dovolj kvalitetna in globoka, tudi za krmne rastline in krompirišča. Le naklon zemljišč je predvsem v mikroregiji zahodnega dela Laške pokrajine in v Slemenih, pa tudi v poslednjih dveh, močna ovira moderni agrotehniki. Tisti torej - in teh je že precej v vseh delih regije, ki so se znali s tehniko prilagoditi naravi, so že uspeli. Tako imamo, manj v mikroregijah zahodnega dela Laške regije in bolj v Slemenih, poleg opuščenih domačij tudi že moderne kmetije, osnovane predvsem na pašno-košni osnovi in usmerjene v mesno-mlečno živinorejo. Najbolj je napredovalo v mikroregije zahodnega dela Laške pokrajine v močni kombinaciji z gozdarstvom ter domačo lesno obrtjo. Se več je tega v 'mikroregijah ob reki
11
Rašici in v ožjem predelu okrog Velikih Lašč, kjer večjo možnost prodaje zaradi prometne odprtosti omogoča mlečna živinoreja. Tu je zaradi manjšega naklona zemljišč možno strojno spravilo sena in v manjšem obsegu tudi strojna obdelava njiv za krmne rastline, zato se bolj uveljavlja hlevska živinoreja. Povsod v regiji pa se opuščajo žitarice, ker so donosi in z njimi dobički premajhni glede na vloženo delo, kajti strojno oranje na večjem delu ni možno.
VIRI IN LITERATURA
Anton MELIK: Posavska Slovenija, Ljubljana 1959;
Milan ŠIFRER: Kvartarni razvoj doline Rašice in Bobrega polja, Geografski zbornik, Ljubljana, 1968;
Ivan GAMS: Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine, Geografski vestnik 1959;
Anton MELIK: Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem, Geografski vestnik 1931;
Gozdno gospodarski načrt gospodarske enote Velike Lašče od 1970 do 1979 (tipkopis v gozdnem uradu v Velikih Laščah);
Legenda k fitocenološki karti gozdne enote Velike Lašče, (elaborat v Gozdnem uradu v Velikih Laščah);
Pedološka karta enote KGP Kočevje v Kočevju;
Letna poročila Hidrometeorološke službe Slovenije v Ljubljani od 1. 1953-1967, Ljubljana;
Svetozar ILESIČ: Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije, Geografski vestnik 1957-1958.
12
Ivan GAMS
POTRES 6.MAJA 1976 IN NEOTEKTONSKA MORFOLOGIJA STARIJSKEGA PO DO U A
Jakost in učinke potresa 6. maja 1976 v zgornjem Posočju bodo seizmologi in drugi strokovnjaki nedvomno podrobneje proučili in kasneje objavili svoje zaključke. Na njihovi osnovi bo mnogo laže ugotavljati zveze med seizmičnostjo tega ozemlja in reliefom. Vendar nas doslej znana dejstva deset dni po potresu in pred oddajo gradiva za to številko Geografskega obzornika že navajajo k nekaterim domnevam, ki utegnejo biti nov vidik k tolmačenju reliefa, kot nam je bil predstavljen na desetem zborovanju slovenskih geografov I. 1975 v Bovcu.
Skoraj gotovo je, da je od posoških krajev doživela največje potresno razrušenje vas Podbela, čeprav je bilo nekaj vasi v Breginjskem kotu bliže epicentru v Karniji. Glede na oddaljenost od njega so čutili jačje potresne sunke na južnem robu Julijskih Alp kot severneje, Tolmin bolj kot enako oddaljene Rateče, Kobarid bolj kot Bovec.
Kaže, da so bili jačji sunki vzdolž tako imenovane perijadranske prelomne cone, ob kateri se je razvila tudi dolina Soče med Mostom na Soči in Kobaridom. Od tu okoli 2 km široka dolina zavije proti zahodu po podolju, ki ga A. Melik v svoji knjigi Slovenski Alpski svet imenuje po vasi Staro selo Staroselsko dolino ali tudi Podmatajursko podolje. V tem članku bomo ostali pri poimenovanju po tej vasi, vendar z bolj ljudsko pridevniško obliko-Starijsko podolje (glej Krajevni leksikon Slovenije, I. str. 422). Izven krasa je v Sloveniji tu morebiti največje nesorazmerje med drobnim potokom, ki teče po dnu doline, in okoli 2 km širokim podoljem. Tu je tudi nizko, na oko neopazno dolinsko razvodje med pritokom Nadiže in pritokom Soče-Idrijco. Na to nesorazmerje so postali pozorni vsi dosedanji morfološki raziskovalci. Vse različne razlage je z nazornim prikazom nenavadnih morfoloških razmer lepo opisal A. Melik v svoji že omenjeni knjigi Slovenski Alpski svet in jih tu ne kaže ponavljati. Vzrok nesorazmerja med široko dolino in majhnim potokom so večinoma iskali v pretočitvah, bodisi Nadiže po Soči ali obratno. Pustimo vprašanje odprto za bodoče raziskovalce, ali je kdaj Soča tekla preko Starijskega podolja v Nadižo in ali je zgornja Nadiža bila kdaj pritok Sočo, kot je menil tudi A, Melik. Tukaj se omejimo samo na trditev, da nam postavka o nekdanjih pretočitvah lahko pojasni dolinsko razvodje, ne more pa razložiti, zakaj je dolina tako široka. Če bi predvideli tok Soče proti Robiču, bi nam ostalo še vedno odprto vprašanje, zakaj je dolina široka tudi dalje proti zahodu, do Podbele. Ta zahodni konec široke doline tudi ne moremo pripisati selektivni eroziji Na-diže, zakaj potem ostaja odprto vprašanje, zakaj je ta reka zahodno od Podbele zmogla v istih, fli-šoidnih krednih sedimentih s svojimi pritoki, zlasti Belo, izdelati v hribovitem zaledju le ozke gorske grape, vzhodno od Podbele pa 2 km široko dolino. Potres 6. maja 1976 je podprl tezo, da gre za tektonsko grezanje doline. Tak nastanek je predvideval za del doline med Robičem in Kobaridom že A. H. VVinkler.
Slovenska morfologija po zadnji vojni je potisnila neotektonske razlage reliefnih oblik močno v ozadje, ker je bila usmerjena v erozijsko morfologijo in je skušala s selektivno erozijo razložiti številne anomalije. Samo vrtine na Ljubljanskem barju in na Ljubljanskem polju so nas prepričale, da gre za mlade tektonske udorine, kar je povzročilo tudi postopno zniževanje nivojev in slemen od zahoda in od vzhoda proti Ljubljanskim vratom. Toda ponekod drugod po svetu je v novejši geomorfologiji neotek-tonika zavzela znatno pomembnejšo vlogo. V Srbiji jo je postavil v ospredje dr. Miloš Zeremski in številne take študije izhajajo na Madžarskem in v SZ. Potres v Karniji nas je spomnil, da nam ponekod neotektonski premiki le lahko pomagajo pojasniti nekatere morfološke poteze, ki so sicer težko razumljive.
Poglejmo si primer Starijskega podolja
Dosedanja študije pravijo, da je zgornja Nadiža prvotno tekla v Isti, jugovzhodni smeri med hriboma
13
Lubijo In Mljo po danes suhi dolini Predol (v Podbell govorijo tudi Prodol) in dosegla Nadlžo v vlll-nl današnje vail Stuplca v Beneški Sloveniji. Nadiža zdaj pod vasjo Logje,potem ko |e bila pretočena, zavije proti severovzhodu. Pri vasi Podbela se njena dolina naglo razširi in reka, ki je doslej tekla po soteski, prične meandrirati po svoji naplavini. Njena prodišča na vsem toku do Roblča spominjajo na prodišča Tilmenta na potresnem področju pod naseljem Venzone (Puš|o vasjo), Reka se drži južnega roba podolja. To si je mogoče razlagati z odganjanjem levih, hudourniških pritokov, ki s pobočja Stola prinašajo grob fluvioglacialni drobir, medtem ko desnih pritokov zaradi kraškega značaja ni. Tok ob južnem robu pa si lahko razlagamo tudi z mladim tektonskim grezanjem ob prelomnici, ob kateri se je ob Matajurju in Miji udri kredni fliš ob starejših, jurskih in triasnih sedimentih. Zlasti Matajur je na severno stran kot odrezan in strmina pobočja med 300 in 1100 m višine znaša okoli 40°. Pri Robiču je kot odrezan od gorskega pobočja apneniški grič Der (282 m), nedaleč od tod pa je ostanek ogromnega kamnitega podora z Matajurja.
Južni del vasi Podbela je znatno bolj porušen kot severni. Poleg hiš je potres v južnem delu razmajal tudi nekaj nizkih stavb. Razpadel je na primer 1,2 m visok kamniti suhi zid in široke razpoke je dobila tudi 2 m visoka, iz opeke in kamna zidana kapelica. Te razlike si je mogoče razlagati tudi z močnejšimi sunki ob južnem robu podolja, ob katerem je bila karaula dodobra razrušena. Razlike pa si lahko razlagamo tudi z geološko podlago. Južni del vasi stoji na vršaju potoka, ki priteče izpod Stanovišča oziroma Stola. Med njegovimi prodniki je precej flišnih. Dokler potoka niso meliorirali, je ob hudi uri preplavljal vas. Dobil sem vtis, da so na tem vršaju na tisti strani, kamor visi površje, zidovi bolj razpokali kot drugi. Manj porušeni severni del vasi stoji na bolj grobem kamenju-moren-skem gradivu.
Samo s kamninsko podlago, najbrž ni mogoče razložiti, zakaj je bila Podbela najbolj porušena. Zakaj potres je manj prizadel bliže epicentru in na podobnih kamninah stoječi vasi Sedlo in Breginj. Ker se pri Podbeli ploska dolina podolja kot odrezano konča ob hribovju iz flišnoidne krede in morenskega gradiva, se vsiljuje domneva, da gre za seizmično labilno območje na zahodnem kraju jarka, ki se greza ali tektonsko zaostaja za dvigajočo okolico. Tudi zato je bila Nadiža pretočena s Predola.
Kredni flišoidni sedimenti, ki sestavljajo dno Starijskega podolja, so na severni strani ugreznjeni ob triasnih apnencih in dolomitih, ki tvorijo podlago Stolove skupine (više v njej se javljajo po pregledni geološki karti Jugoslavije jurski sedimenti, na severnem pobočju pa kreda, kar daje predstavo o krilu antiklinale). Vendar je stik z apnencem večidel zakrit z pobočnim gruščem z vrha gore in bočnimi morenami soškega ledenika, ki je s svojim krakom zahodno od Kobarida segal po Starijskem podolju do Breginja. Te morene je lepo razkrila nova asfaltna cesta od Starega sela do Breginja. Stik krede g triasom, domnevno ob tektonski prelomnici, se javlja na pobočju v obliki stene samo nad Gornjo Borjano. Vtis je, da je ta stena v Lokarjih, kot pravijo domačini, nastala zaradi ogromnega zemeljskega plazu, ki je zajel kredne sedimente. Tu je relief še nestabilen. 15. 2. 1952 je čez to steno pridrvel sneženi plaz, ki je podrl v vasi devet hiš in ki je bil podrobneje opisan v razpravi o plazovih v Sloveniji v Geografskem zborniku III. Ob potresnih sunkih 6. V. 1976 in kasneje se je na pod-stensko melišče večkrat vsul kamniti podor. Severovzhodno od Breginja je ob stiku krede s triasom Sto-love skupine v nadmorski višini malo pod 700 m nad tremi bočnimi morenskimi nasipi kopasti hrib Veliko Ušje. V njegovem podnožju in v enem primeru tik pod vrhom se poseda vrhnja do 1 m debela pre-perelina s flišne podlage in tvori niz do 0,5 - 1 m globokih stopenj in jarkov. Domačini, ki ne vedo, kdaj se je posedanje pričele., pripisujejo nastanek hoji živine, ki posedanje nadvomno pospeši. Sum pa je, ali bi se posedanje mogio obdržati toliko časa, ako ne bi bila razpokana globja podlaga. Streljaj zahodneje od niza je vrtača kot ostanek pred 50 leti udrte 5 m globoke jame. V isti črti zahodneje sta bila dva izvira pod hribom s cerkvijo sv. Marije (645 m), kjer je potres močno razrušil spomenik, po potresu 1 - 2 dni nadpoprečno kalna. Pod Malim Muzcem je blizu stika kamenin na razvodju z državno mejo v predelu, ki mu domačini pravijo Na prijekop, vzhodna stran hriba razgaljena, vsa v meleh in jarkih.
Opisane pojave si lahko razlagamo tudi drugače. Na primer z mladostjo reliefa po umiku v/Urmskega ledenika, preobtežitvijo flišoidne krede z morenami, z vplivom človeka itd. Ce pa jih presojamo kot celoto, součinkovanja tektonike ne moremo prezreti.
Starijsko podolje pri Kobaridu oziroma pri potresno močno prizadeti vasi Ladra prehaja v prav tako do 2 km široko Soško dolino, ki se naglo zoži pri Mostu na Soči, čeprav sprejema Idrijco z Bačo.
14
Tudi v tem delu Soške doline, ki ¡e nadpoprečno široka ob približno enaki vodnatosti, govori vrsta morfoloških pojavov za mlad relief, ki mu je botrovalo tektonsko grezanje. Tudi tu je v širših pasovih flišno in lapornato severno in južno pobočje doline glede na odpornost kamrflne do erozije zelo strmo in nestabilno, potoki imajo velik strmec, usadi so pogosti. Danji kvartar sestavlja v veliki meri konglomerat, nastal iz soškega proda v kvartarnem jezeru. Odprta je še diskusija, zakaj je jezero nastalo. Za Wvinklerjevo tezo, da je Sočo ojezerilo tektonsko grezanje, govori raznosmeri vpad kon-glomeratnih plasti in dejstvo, da spada Tolmin z okolico med najbolj seizmična področja Slovenije.V tem Tolminsko-starijskem podolju je bil potres glede na oddaljenost od epicentra razmeroma močan, saj so se domačini zatekli pod šotore vse tja do vasi Bače in Idrije ob Bači.
V luči modernega naziranja, da napreduje proti severu sredozemska plošča zaradi pritiska Afrike proti Alpam, se odpira naslednja zveza med reliefom in potresi, ki imajo na seizmičnih kartah svoja najmočnejša žarišča v krajih Feltre, Belluno, Tolmezzo, Tolmin in Klana-Reka. Ta središča so tam,kjer se je plošča Jadranske kotanje najdalje vrinila proti severu. To je na Kvarnerskem območju in na severni strani Tržaškega zaliva. Grezanje je součinkovalo pri nastanku nekaterih širokih dolin, kot je ta pri kraju Feltre, doline Tilmenta nad krajem Amaro in Tolminsko-Starijskega podolja. V območju epicentra potresa 6. maja 1976 pa je grezanje predalpskega hribovja napredovalo najdalje proti severu. To grezanje je v geološki preteklosti pustilo sledove tudi v slovenskem reliefu: tjakaj visi antikli-nala Krasa, ki je na zahodnem robu tektonsko odrezana. Tja, k videmski zajedi, je usmerjena tudi Vipava in s tem grezanjem je Nadiža lahko pridobila na moči za nastanek epirogenetske doline med Mijo in Matajurjem, v kolikor ni k temu pripomogla kraška pretočitev. S potresi pri Huminu se širi proti severu kotlina, katere južni del je v mlajšem kvartarju žalil Tržaški zaliv, severni del pa je kopno, ker so ga preplavili kvartarni sedimenti.
LITERATURA
Gortani, M., Gorizia con le vallate deli Isonzo e del Vipaco. Guida del Friuli V. Udine 1930 Gams, I., Snežni plazovi v Sloveniji v zimah 1950-1954. Geografski zbornik III, Ljubljana 1955 Melik, A., Nova glaciološka dognanja v Julijskih Alpah. Geografski zbornik II, Ljubljana 1954 Melik, A., Slovenski alpski svet. Ljubljana 1954 Penck-Bruckner, Die Alpen im Eiszeitalter, III. 1909
Šifrer, M., Dolina Tolminke in Zalašce v pleistocenu. Geografski zbornik II, Ljubljana 1954 Winkler, A., Zur späht - und postglazialen Geschichte des Isonzotales (Südalpen). Zeitschrift f. Gletscherkunde, B. XIX, 1/3, 1931.
15
Mario VERTOVEC
NOVEJŠI PREBIVALSTVENI IN GOSPODARSKI RAZVOJ V BENEŠKI SLOVENIJI
Med Sočo in reko Idrijo na vzhodu ter Tilmentom in Belo na zahodu se razprostira Beneška Slovenija, deželica, ki ima malo več kot 400 km2.
Geografsko lahko razdelimo to ozemlje na tri dele:
1)	Rezijo, ob istoimenski reki, pritoku Bele (Fella v italijanščini), nič preveč radodarna, ozka in globoka alpska dolinaj
2)	Tersko dolino;
3)	področje ob Nadiži. Skupno meri to področje točno 410,71 km2 in šteje okoli 24 000 prebivalcev.
V	svojem referatu* bom govoril izključno o področju ob Nadiži, točneje o ozemlju sedmih nadiških občin: Špeter Slovenov (S. Pietro al Natisone), Podbonesec (Pulfero), Sovodnje (Savogna), Grmek (Grimacco), Dreka (Drenchia) Sveti Lenart (S. Leonardo) in Srednje (Stregna), ki skupno merijo 170,36 km2.
Na tem področju je 31. 12. 1974 živelo 9 126 ljudi, medtem ko je leta 1961 tu živelo 11 452 oseb, leta 1951 pa 13 981. Od leta 1961 do leta 1971 se je torej prebivalstvo zmanjšalo za 19,7%.
Leta 1951 seje še 60% prebivalcev nadiških občin ukvarjalo s kmetijstvom, 24,5% z industrijo in 8,2% s terciarnimi dejavnostmi. Leta 1971 pa je bilo samo še 34,1% prebivalcev, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, 34% z industrijo in 26,9% s terciarnimi dejavnostmi. 59% skupnega aktivnega prebivalstva dela izven tega področja v Čedadu, Manzanu in Corno di Rosazzo, tako da se vračajo zvečer domov. Edina obrata, ki zdaj obstajata v nadiških dolinah, sta tovarna Elmi z mešanim ameriško-italijanskim kapitalom in dislocirana tovarnica firme Danieli iz Buttria. Oba obrata zaposlujeta skupno 70 delavcev. Razen majhnih avtomehaničnih in drugih obrtnih delavnic, ki skupno zaposlujejo 256 delavcev, in nekaj pekarn za predelavo znanih gubane (gubane), ni drugih industrijskih obratov.
Kot je iz teh podatkov razvidno, je ta deželica izredno degradirano področje in stanje je že tako dramatično da ogroža celo fizično podobo prebivalstva. Samo en podatek je dovolj zgovoren: leta 1961 je bilo v nadiških dolinah 897 otrok do 6. leta in 1 610 otrok med 6. in 14. letom starosti, leta 1971 pa samo 454 otrok do 6. leta in 1 094 otrok med 6. in 14. letom starosti. To pomeni da je 49% oziroma 37% otrok manj kot pred 10 leti. Kje so vzroki za takšno stanje? Vzrokov je več in bom samo na kratko navedel najvažnejše, ker bolj posredni vzroki so že dovolj znani, kot recimo politično vzdušje itd.
V	času industrializacije Furlanije in Italije, v petdesetih in šestdesetih letih, Benečija ni imela perspektiv: kmetijski pridelki niso donosni, kmetijske mehanizacije ni, obstaja pa tudi posebno psihološko ozračje. Tu sta le dve možnosti: ali delati ceste in vodovode za 500 lir na dan, brez vsake perspektive, ali pa se izseliti v bližnje kraje kot Čedad ali Videm, ali pa v Švico, Nemčijo in Evropo sploh.
Z izseljevanjem pa umira avtohtona slovenska skupnost in njena izvirna kultura. "To je tragedija nekega naroda, ki počasi izumira in nima moči, da bi protestiral", so izvoljeni predstavniki Beneških Slovencev zapisali v pismu, ki so ga te dni naslovili pokrajinskim svetovalcem, predsedniku videm— ske pokrajine in strankam ustavnega loka.
* Referat z 10. zborovanja slovenskih geografov v Zgornjem Posočju
16
Z izseljevanjem pa tisočletnega ravnotežja med človekom in okoljem v izrazito kulturno izkoriščeni Benečiji ni več.
Nadiške doline so kot tronadstropna stavba: v kotlini so oskrbovalna središča, v pasu med 500 in 600 metri pa največje število vasi in zaselkov. Potem je še tretji pas, pas planin, drugo naselje, kjer poleti prebiva skupnost, organizirana po celicah.
Ti trije pasovi so tvorili skupno harmonično celoto, ki je pa zdaj že močno degradirana. Zdaj smo priča devianti evoluciji okolja, kot na primer na Matajurju, kjer je gozdnopašniška izraba zemljišča prenehala pred 10-15 leti.
"Tu je nujno ovrednotenje in učvrstitev planinskih naselitvenih sistemov v Benečiji, ker so osnova agronomske izrabe zemljišča, ki ji danes začenjamo priznavati velik gospodarski pomen; poleg tega pa tudi vlogo obnavljanja osiromašenega okolja in zaščite naravnih in estetskih vrednot kulturne pokrajine", je napisal arh. Simonitti v svoji knjigi: "Slovenska skupnost v Beneški Sloveniji".
Središča in zaselki so najbolj gosti med 150 metri (dolina) in 250 metri, ter v pasu med 500 in 600 metri.
V	prvem pasu živi 29,5, v drugem pa 22,2% prebivalcev. Druge naselitvene cone so med 400 in 500 metri (13,3%) in 700-800 metri (11,2%). Med 250 in 350 metri živi 9,9% prebivalcev, med 600 in 700 8,6%, 2,4% ljudi živi v pasu med 350 in 400 metri ter čez 800 metrov.
Najvišja vas v nadiških dolinah je Mafajur (Montemaggiore), 954 metrov in zaselka Franci (Franz),947 metrov in Brdca (Barza) 902 metra. V večjih naseljih živi 26,5% ljudi, v zaselkih pa 73,5%.
Največ ljudi živi v dolini reke Nadiže, od vasi Podbonesec (Pulfero) do Mosta (Ponte S. Ouirino). Izjemo predstavlja samo Stupca (Stupizza), ki leži med Razorjem in Matajurjem na važni meji med Italijo in Jugoslavijo. Največ vasi leži na stičišču med bregom in dolino. Dejstvo, da veliko število vasi odstopa od 400 metrov navzgor, je posledica tega, da le-te niso krite od hribov, ki se dvigajo na jugu. Te vasi ležijo ob planotah, kjer so pašniki in travniki, in blizu vrhov, ki jih branijo pred severnimi vetrovi.
V	dolini dobimo vrstne (obcestne vasi) ali dolge vasi, nad 250 metri pa vasi tipa Harfendorf (tip kozolca), kot temu pravijo nemški avtorji.
V	nadiških dolinah je središča moč razdeliti glede na njihovo opremljenost z infrastrukturo in terciarnimi dejavnostmi v štiri skupine po kategorizaciji Ente Friulano per I Economia Montana.
V	prvo skupino spadajo tako imenovani osnovni nekompletni centri, ki sicer imajo telefon, bar, trgovino in avtobusno zvezo, a gravitirajo na druge, kompletnejše centre. Tako na primer Stupca, Med-veš, Marsin, Spekonja, Tuomac, Brišče gravitirajo na Podbonesec, Petjag in Klenje pa na Špeter Slo-venov.
V	drugo skupino spadajo osnovni kompletni centri, to je vasi s pošto, občinskim sedežem, osnovno šolo, kot na primer: Črni vrh, Arbeč, Tarčet, Brnas, Ažla, Maserje, Čeplešišče, Trčmun, Topolovo, Oblica, Tarbilj in Kožica.
V	tretjo skupino spadajo nekompletni vmesni centri. To so: Podbonesec, Sovodnje, Srednje, Kras, De-benje in Hlodič. Ti centri imajo vrtec, trgovine, športna igrišča, zdravstveno ambulanto in društva.
V	četrto kategorijo spadajo vmesni kompletni centri in to sta Špeter Slovenov in Sveti Lenart. Tu imajo nižjo srednjo šolo in tudi višjo srednjo šolo kot v Špetru, kjer je učiteljišče in poklicni zavod kot tudi lekarna, banka, knjižnica itd. V višini nad tisoč metrov ni naselij: tu, na travnikih Matajurja, Razorja in Mije najdemo samo planine, ki so vsako leto, do približno tridesetih let tega stoletja, sprejemale živino gospodarjev iz vasi Matajur, Medves, Črni vrh in Počejda na letno pašo.
Letna paša je trajala od konca meseca junija do meseca septembra, točneje od 24. junija do 24.sep-tembra.
17
Na dan Sv. Ivana so ljudje, moški, ženske in otroci, torej skoraj vsi prebivalci vasi Črni vrh, gnali ovce, koze in krave na hrib Mija. Na nadmorski višini okoli 950 metrov so se ustavili v poletnem bivališču imenovanem planina "Na razuore".
Tu je stalo okoli 150 objektov, precej oddaljenih drug od drugega, v nadmorski višini 940-1000 metrov, največ na sončnem pobočju hriba. Vsak gospodar je imel tri objekte, ki so jih skupno imenovali "kazoni". Enega so potrebovali za kuhinjo (hišnjak), drugega za klet (kljet) in tretjega za hlev (hljevj
Hišnjaki in kleti so bili zgrajeni v obliki četverokotnika z zelo uglajenimi kotj, brez oken. Dolgi so b li okoli 2,50 metra, široki prav toliko in visoki 1,85. Še bolj enostavni so bili hlevi; z ene strani so se naslanjali na pobočje hriba, druge stene pa so bile zgrajene iz kamenja. Nekateri hlevi so bili do 20 metrov dolgi in so lahko hranili do 20 krav, kar je bilo pač največ, kar je en sam gospodar lahko zmogel.
Koze in ovce so bile kar na prostem. Vsako jutro in vsak večer, ko so jih poklicali, so prišle na molžo. Del mleka je vsaka družina uporabljala za lastno uporabo, ostalo mleko pa so nosili v skupno sirarnico, kjer je od 10 do 12 družin skupaj predelovalo mleko v sir. Maslo, sir, kozličke in teleta so prodajali trgovcem, ki so prihajali vsak teden; ob petkih po maslo in vsakih 15 dni po sir, ki so ga tehtali v Stupci. Takšno je bilo torej življenje na planini.
Zvonimir BERLOT
UPORABA NOVEJŠEGA KARTOGRAFSKEGA GRADIVA ZA POTREBE ŠOLSKE GEOGRAFIJE PROBLEMATIKA KARTOGRAFSKEGA PROUČEVANJA
1. UVOD
Težnjo, da si človek predstavi prostor v dveh dimenzijah, zasledimo že pri najstarejših kulturah. Glede na tehnične možnosti in znanje pa so bile karte sprva razmeroma redke, z razvojem kartografije pa so postale tehnično in vsebinsko točnejše in zahtevnejše. Postale so zelo uporabne in zaradi tega se je potreba po kartah v gospodarskih in negospodarskih dejavnostih zelo povečala. Zaradi visokih naklad so se znižali stroški za tiskanje kart in karta je postala vsakomur dosegljiva. Poleg klasičnih kart imamo na voljo razne računalniške karte in ortofoto karte, ki so čedalje pogostejše, ter prikazujejo različne tematike. Kartografija je s cenenostjo postopkov približala karto širokim množicam, vendar pa ostaja še zmeraj problem, kako množice seznaniti in naučiti karte vsestransko uporabljati. To velja zlasti za kompleksne karte, kjer je enakovredno prikazanih več elementov. Ta problem pri tematskih kartah, vsaj pri tistih z majhnim' številom elementov, ni tako pereč. Zato je potrebno ljudi že zgodaj navajati na karte, predvsem pa jih je potrebno poučevati in navajati k uporabljanju kart
2. STANJE SLOVENSKE KARTOGRAFIJE
2.1. Mesto geografije v slovenski kartografiji
Slovenska geografija je dejansko izgubila področje kartografije, ki jo je prevzela geodezija kot tehnično bolj usposobljena veja znanosti. To je razumljivo glede na dosedanji razvoj geografije, ker je preveč zanemarila matematično - tehnološki razvoj in se preveč usmerila v družboslovne predmete. Čeprav naj bi bila karta glavno orožje geografov, pa vendar naših geografskih dognanj nismo uspeli predstaviti javnosti tudi v ustrezni kartografski obdelavi.
Če smo geografi že zamudili možnost uveljavitve na področju klasične kartografije pa imamo možnosti, da uporabimo nove dosežke na področju računalniške kartografije. Razne računalniške karte so koristReferat z 10. zborovanja slovenskih geografov v Zgornjem Posočju
.18
ne zlasti pri vseh tistih prostorskih obdelavah, pri katerih prikazujemo rezultate za večje areale.Ven-dar to še ne pomeni, da ni uporabna za pojave, ki se pojavljajo točkasto ali linijsko. Ta način kartografije so pri nas sprejele tudi razne institucije, ki se ukvarjajo ne samo z raziskovanji, temveč tudi z načrtovanjem, ker so ugotovili, da so to najhitrejši in najcenejši prikazi dogajanj v prostoru.
2.2 Tržišče kart
V primerjavi s sosednjimi državami je slovenskemu potrošniku na voljo manj ustreznega materiala kakor v sosednjih deželah. Težko je kupiti karte večjega merila z novejšo vsebino za individualno uporabo. Za oseben nakup je na voljo stara italijanska karta 1 : 25 000, stara jugoslovanska karta istega merila (TK 25/J), dobijo se tudi karte v merilu 1 : 50 000 in 1 : 100 000 (TK 50 in TK 100). V prosti prodaji je nekaj kart, ki prikazujejo predvsem naš visokogorski svet. Nekatere teh kart je izdala Planinska zveza, nekaj pa tudi drugi založniki. Pomembna je ugotovitev, da ravno področja z veliko prostorsko mobilnostjo, kot so Kamniško-Bistriška ravan, Celjska kotlina. Novomeško področje pa tudi naša obala, nima pregledne karte, ki bi to področje kompleksno prikazovala in bi bila tudi za osebno uporabo. Stanje za osebno potrošnjo kart je razmeroma slabo.
Za interno oziroma uradno uporabo se je stanje v zadnjih petih letih obrnilo na bolje. Več kakor polovica Slovenije je že pokrito s takoimenovano Osnovno državno karto (ODK) v merilu 1 : 5 000 oziroma 1 : 10 000. Po kartografski klasifikaciji bi se pravzaprav morala imenovati temeljni topografski načrt, vendar pa je zaradi financiranja v začetnem stadiju, ko je izdelavo takšnih kart financirala federacija (država), dobila takšno ime. Financiranje topografskih načrtov je bilo tedaj v pristojnosti republik in občin, medtem ko je bila za financiranje kart zadolžena država.
Osnovna državna karta pomeni geodetsko osnovo največjega merila, v katerem bo topografsko prikazar no celotno ozemlje Slovenije. Za gospodarsko pomembna ravninska in gričevnata območja se izdeluje karta v merilu 1 : 5 000 za ostala območja pa v merilu 1 : 10 000. Predvidoma bo za približno dve tretjini površine Slovenije izdelana karta v merilu 1 : 5 000, za ostalo površino pa v merilu 1 : 10000.
Na karti so prikazani: državne in republiške meje ter meje katastrskih občin, ograje, zgradbe, spomeniki, industrijski in gospodarski ter telekomunikacijski objekti (tovarne, elektrovodi, telefonski vodi, rudniki, naftovodi, kamnolomi), vode z vodnimi objekti, komunikacije z objekti, vegetacija in kultuA re, relief s plastnicami, kotami, in relativnimi višinami ter geodetske točke. Osnovna državna karta se tiska v treh barvah, karta 1 ; 10 000 pa v štirih. Karta je v Gauss-Krugerjevem koordinatnem sistemu.
Druga pomembna pridobitev je nova topografska karta 1 : 25 000 (TK 25/G), ki bo dala zanesljive podatke ter bo izjemnega pomena za prostorsko dokumentacijo. Karta bo tiskana v petih kombinacijah, med katerimi je za potrebe šolstva posebno zanimiva kombinacija, ki je tiskana v petih barvah, to je TK 25/G-l, in TK 25/G-5, ki je tiskana v dveh barvah. Slednja je sijajen pripomoček pri spoznavanju domačega kraja kot slepa karta.
Tretjo veliko skupino kart za uradno uporabo predstavljajo občinske karte. To so karte merila 1:20000 do 1 : 40 000. Podatki na teh kartah so še ztneraj takšne narave, da niso za široko uporabo. Zato pa so, v drugi skupini občinskih kart v merilih 1 : 50 000 in več, karte, ki so zelo primerne in zanimive tudi za potrebe laikov. V merilih 1 : 20 000 so izdelane karte občine Domžale, Zagorje, Radovljica, in Škofja Loka. V merilu 1 : 50 000 občina Novo mesto, Celje, Pohorje, Kozjak, v merilu 1 : 120 000 pa občine Nova Gorica in Škofja Loka. Karte večjih meril so zanimive za šole zlasti na nižjih stopnjah, ker prikazujejo domačo pokrajino, ki je otroku blizu. Karte večjih meril imajo možnost, da postanejo izreden šolski pripomoček na področju posamezne občine.
Četrto skupino kart predstavljajo pregledne karte 1 : 200 000, 1 : 400 000 in 1 : 750 000. Za šolsko uporabo so zanimive tiste karte 1 : 200 000 in 1 : 400 000, kjer so odtisnene tudi upravne razdelitve.
2.3. Organizacije, ki izdelujejo karte
Z izdelavo klasičnih kart se trunutno ukvarjata dve večji organizaciji: geodetski zavod SRS in inštut
19
za geodezijo in fotogrametrijo. Geodetski zavod SRS izdeluje ODK ter razne občinske karte merila 1 : 20 000 ter priložnostne karte v različnih merilih.
Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo se poleg klasične kartografije ukvarja tudi z ortofoto kartografijo. Njegova dejavnost se nanaša na pripravo kartografskega prikaza različnih tematik na karti 1 : 400 000. Pripravlja tudi razne stenske zemljevide ter različne kartografske osnove za karte poljubnih meril. Njegova posebna dejavnost se nanaša na ortofoto kartografijo, ki nam postavi aero posnetke v kartometrično obliko. To pomeni, da ima fotografija oziroma fotomozaik kljub fotografskemu videzu tudi vse dimenzijske vrednosti karte. Njegova dejavnost se nanaša tudi na tiskanje kart.
S kartografijo se ukvarja v manjši meri tudi inštitut za geografijo pri SAZU. Njegova dejavnost je bolj usmerjena v aplikativne namene za potrebe šolstva, ter za geografske raziskave.
Kot založniki kartografskega materiala se pojavljajo različni zavodi. Med njimi je treba omeniti geodetsko upravo SRS, ki je financirala riovo topografsko karto TK 25/G, ter z občinskimi geodetskimi upravami sofinancira izdelavo ODK. Zavod za regionalno-prostorsko planiranje SRS pa je bil finacer oziroma založnik skupine preglednih kart že prej navedenih meril.
2.4. Zanimanje javnosti za kartografijo
Ugotavljamo, da slovenska javnost ni dovolj seznanjena z možnostjo uporabe kart pri svojem vsakodnev nem delu, prav tako pa karta še ni postala osebni spremljevalec našega človeka na potovanjih, na izletih, in pri drugih rekreativnih dejavnostih. Ravno zaradi tega kljub razmeroma cenenim izvodom kart v prosti prodaji ni pravega navdušenja oziroma potreb, da bi si naš človek takšne karte tudi kupil. V tem je vzrok, da cena ostaja razmeroma visoka, čeprav bi se lahko z večjo naklado še pocenile. Izmed vseh kart v prosti prodaji gredo najbolj v promet avtokarte, medtem ko druge karte ne doživljajo ponatisov v razmeroma kratkem obdobju. To stanje nas mora vsekakor skrbeti, zakaj geografi smo tisti, ki moramo karto v bistvu popularizirati. Karto pa lahko približamo ljudem na različnih nivojih in na različne načine. Predvsem je tukaj velika možnost za tovrstno dejavnost ravno v okviru šole. Vendar je ta možnost premalo izkoriščena.
3. NALOGE SLOVENSKE KARTOGRAFIJE
3.1.	Pomen karte
Karta je prikaz prostorske razporeditve pojava in vsak, kdor ima opraviti s prostorom in obilico pojavov, si s prostorsko predstavitvijo pogostosti pojava lažje ustvari mnenje o dogajanju v prostoru kakor pa iz množice podatkov v tabelah. Takšna prostorska predstavitev je tudi za nepoznavalce bolj razumljiva kakor množica tabel in njihovih še tako dobrih opisov. Karta je tudi tista osnova, s katero družbe predstavlja svojo trenutno ureditev in svojo gospodarsko ter prirodno razvojno doseženo stopnjo. Karta ima veliko sugestivno moč ter na enostaven in razumljiv način prikazuje doseženo stanje ter je tako najprimernejše sredstvo obveščanja.
3.2.	Zahteve našega dru : nega sistema
V našem družbenem sistemu, ko težimo, da bi pritegnili v upravljanje čim širši krog ljudi, katerim naj bi omogočili kar najbolj enakopravno odločanje, je samo grafična oblika prikazovanja podatkov tista, ki to omogoča. Izhodišče vsakega družbenega načrtovanja, ki se pri nas začne na nivoju krajevne skupnosti, je inventarizacija prostora. Zapis inventarizacije prostora je najracionalnejši in najpreglednejši na kartografski osnovi. Vendar pa to sredstvo ljudje zaradi nepoznavanja in neznanja uporabljanja kart premalo uporabljajo. Geografe čaka še veliko dela ravno na področju uporabljanja in čitanja kart, da bodo ta delovni pripomoček vsaj mlajše generacije znale uporabljati pri svojem družbenem uveljavljanju in delovanju.
Praktična in vsestranska uporaba kart je pomembna veščina vsakega našega človeka, kot člena v splošnem ljudskem odporu. Glede na dosedanje izkušnje je praktična uporaba kart pri sedanji generaciji kljub vsemu na nizki stopnji. Nekoliko boljši rezultati se kažejo le pri mladini, ki se v raznih planinskih in taborniških organizacijah dodatno seznanja z uporabo kart.
20
4.	KARTOGRAFIJA IN UČNI PROGRAMI
Če si ogledamo možnosti, kako priti do znanja čitanja kart, potem smo lahko presenečeni. Uporaba karte se začne šele v tretjem razredu. Govorila je predvsem o reliefu ter nekaterih geografskih pojmih ter o označbah na zemljevidu. Učenca se seznani tudi z merilom, vendar je zato na voljo samo 15 ur. Proces, ki ga program predvideva, je enostranski, ker gre le za prikazovanje konkretnega stanja na modelu oziroma na skici. Karta niti ni omenjena. Mislimo, da je nujna tudi obratna smer, in sicer od kartografske ponazoritve do konkretnega fizičnega objekta. V programu je predvideno tudi poznavanje krajevne skupnosti, občine, ni pa zadovoljivo rešen prikaz teh družbeno političnih enot. V četrtem razredu se otroci seznanjajo že s pregledno karto. Torej od merila 1 : 100 imamo v kartografskem smislu preskok na merilo 1 : 750 000 ali več. V petem razredu se otroci seznanjajo z Jugoslavijo, torej s karto še manjšega merila, in šele v osmem razredu se spet vrnejo bliže domačemu kraju. V šestem razredu, kjer je govora o projekcijah kart, je tudi premalo poudarjeno in premalo časa, da bi se otroci spoznali ponovno z topografskimi kartami za področje svojega ožjega doma.
Tudi v srednji šoli v okviru geografije so možnosti kartografskega izobraževanja zelo majhne.Več možnosti, da dobijo osnovne predstave o topografskih kartah, imajo dijaki na tehničnih srednjih šolah. Učbenik vsaj na kratko predstavi vse karte osnovnega prostorskega prikaza, to so katastrske mape, gospodarske karte in topografske karte, ki se nanašajo na slovensko ozemlje. Za gimnazije in druge srednje šole učbeniki tega niti ne prikažejo.
Možnosti za dopolnilno izobraževanje so pri pouku zgodovine, telesne vzgoje, pri biologiji, pri spoznavanju prirode in družbe, ter pri izvenšolskih obveznostih, kot so razni krožki, udejstvovanje v taborniških organizacijah itd. Sistematično spoznavanje s kartami in z njihovo uporabno vrednostjo v okviru geografije ni predvideno, karta je le nazoren prikaz geografskih podatkov, ne pa predmet samega poučevanja.
Ugotavljamo, da se morejo karte v okviru učnih programov uporabljati pri različnih predmetih, kjer geografi ne sodelujemo v učno-vzgojnem procesu, vendar pa je naloga geografa, da opozori tudi druge učitelje, da v primerih, ko obravnavajo domačo okolico učenca ali dijaka, uporabljajo ustrezne karto grafske pripomočke. Če geografi ne bomo vzgajali ljudi v dobre čitalce kart in predvsem v večje upo rabnike kart, se bo zgodilo, da bo to prevzel nekdo drug. Tedaj se pojavi vprašanje prisotnosti geografije v šolah, ker razen širokega pogleda na svet ne bo dajala nobene uporabne vrednote, ki se ka ze v tem, da otroci oziroma ljudje znajo uporabljati karto v vsakdanjem življenju in pri vsakdanjem delu. Kakor smo izgubili primat na področju izdelave kart, tako nam tudi vzgoja na področju kartografije lahko uide iz rok. Potrebno bo tudi doseči, da se v okviru geografije posveti večja skrb poučevanju kartografije.
5.	UPORABA NOVEJŠEGA KARTOGRAFSKEGA MATERIALA 5.1. Osnovna državna karta
To karto lahko otroku ponudimo že v prvem razredu. Če dobro premislimo, je pripomoček vsaj pri desetih urah predmeta spoznavanje narave in družbe. Otroci na karti označujejo svojo pot do šole, označijo tudi važnejša križišča ter ugotavljajo, kje stoji kakšen znak in podobno. Tudi v drugem razredu je možno uporabljati ODK pri 13 urah pouka. Teme se nanašajo na predmet o otrokovem okolju,o družbi ter o šoli.
Največja možnost spoznavanja in največja uporabnost ODK je v tretjem razredu, kjer je 136 ur pouka, pri katerem lahko uporabljamo ODK. V nadaljnjem šolanju se učenci s to karto srečajo samo še informativno, zlasti pa pri izvenšolskih dejavnostih, ker jim je uspešni učni pripomoček pri spoznavanju domačega kraja oziroma domačega okolja.
5. 2. TK 2 5/ G
Uporabnost te karte je velika, zlasti na tistih področjih, kjer obsega šolski okoliš večje področje. Uporabna je podobno kakor osnovna državna karta, vendar ji v praktičnem pogledu manj primerna za
21
preučevanje domačega kraja. Karta je v bistvu zahtevnejša, ker vsebuje preveč kartografskih elementov kakor ODK. Karta je dober pripomoček, da otroci dobijo predstavo o oddaljenosti posameznika od šole. Veliko večjo vlogo pa ima TK 25/G za tabornike, planince in pri predmetu splošne ljudske obrambe. Predstavlja imeniten pripomoček za organizacijo raznih orientacijskih pohodov, in za dejavnosti, ki so vezane na otrokovo domačo pokrajino.
Kot dodaten učni pripomoček je zanimiva TK 25/G-5 (na njej je samo hidrografija in hipsografid), ki jo lahko uporabljamo kot osnovo za slepo karto, ki jo otroci dopolnjujejo z raznimi elementi. To bi bilo najuspešnejše pri pouku kartografije v 6. razredu, če bi učni načrt imel na voljo več ur v ta namen. To karto lahko dobimo v mapnem arhivu geodetske uprave SRR v Ljubljani, cena pa je 50 oziroma 30 din za list.
5.3.	Občinske karte
Občinske karte, zlasti tiste, ki so v merilu 50 000 in več, naj bi bile osebna karta vsakega učenca.
V	ta namen bi se bilo potrebno dogovoriti z občinskimi geodetskimi službami za zadostno količino tiskov in ustrezno ceno. S pridom se jih da uporabljati tudi v drugem tretjem in četrtem razredu. Druga zvrst občinske karte, v merilu 1 : 20 000 in 1 : 50 000, pomaga otroku kartografsko predstaviti nje govo bližnjo in širšo okolico v razmeroma velikem merilu. Te karte so primernejše kot topografske kar te za predstavo domače pokrajine, vendar pa so manj primerne, da bi se otroci z njimi naučili uporabljati karte. Vzrok je v tem, da so to predvsem stenske karte, ki so površinsko dokaj velike in neprimerne za prenašanje. Te karte in ODK lahko dobimo pri geodetskih upravah posameznih občin.Ce-na pa je dokaj različna.
5.4.	Pregledne karte
V	zadnjem času smo dobili dokaj kvalitetne karte v Gauss-KrUgerjevem sistemu merila 1 : 200 000, 1 "s 400 000 in 1 : 750 000. Kot učni pripomoček moramo priporočati PTK 200/5, PTK 200/6 (cena 50 din), PK 400/6 in PK 400/7 (cena je 18 oziroma 15 din), PK 750/6 in PK 750/8 (5 din). Na vseh kartah je predstavljena politična razdelitev povezana z reliefom, hidrografskim omrežjem in z demografskimi in prometnimi obeležji. Pomembno je to, da otroci spoznajo te karte, ki so osnova za najrazličnejše tematske prikaze.
Razne karte, ki zajemajo več ali manj obširno območje, kot so razne planinske karte, ki pa niso vezane na področje politično-upravne enote, so še zmeraj lahko dokaj uporaben šolski pripomoček za predstavitev otrokovega domačega kraja.
5.5.	Kartografski prikazi krajevnih skupnosti
Kot smo ugotovili, so marsikje šolski okoliši dokaj identični z mejami krajevnih skupnosti, zlasti na podeželju. To kaže v perspektivi, da dobi šola še eno možnost kartografskega prikaza domačega okolja. Osnovna državna karta ima to slabo lastnost, da je izdelana v splošnem prostorskem sistemu, karta krajevne skupnosti pa je prikaz čisto določene zaključene družbene politične skupnosti in često tudi v tesni povezavi z neko prirodno regijo. Ker bodo te karte planerskega značaja, bo izhodišče za to vrsto kart osnovna karta merila 1 : 5000 oziroma 1 : 10 000. Takšne karte bodo seveda veliko bolj uporabne kakor sama ODK.
6 ZAKLJUČEK
V	zadnjem času smo dobili razmeroma veliko kartografskega gradiva, ki prikazuje otroku svet, ki. ga doživlja in opazuje. Otrok vidi, kako je ta njegov svet prikazan na karti, torej mu bo ta karta blizu. Šel e tako približana karta mu bo tudi sredstvo in pripomoček pri njegovem spoznavanju domačega okolja ter pri njegovem kasnejšem družbenem upravljanju. Takšen človek bo kupoval karto, pa ne samo avtomobilske, ampak tudi druge. Verjetno bo samo na ta način približana karta zbudila potrebo, da naklada kart .ne bo samo 10 - 20 000 izvodov, ampak bo narasla. Razumljivo pa je, da bo potrefc no tudi v okviru učnih programov spremeniti odnos do kartografije. Geografi bomo morali doseči, da bodo tudi drugi učitelji pri svojem vzgojnem izobraževanju uporabljali karto kot učni pripomoček.
Jurij KUNAVER
GEOGRAFIJA NEPALSKIH POKRAJIN
UVOD
Od mojega potovanja po vzhodnem Nepalu so minila že tri leta in je zato čas, da se tudi v Geografskem obzorniku oglasim s prispevkom, ki bo lahko bralcem nekoliko bolj približal to odmaknjeno azijsko deželo. Med tem so se uredili vtisi, v roke pa nam je prišla tudi novejša literatura, ki je nujno potrebna za razumevanje Nepala kot celote.Tu nimam namena predstaviti celotne geografije Nepala, ker bi bilo treba poleg drugega dodati še obširno poglavje iz zanimive zgodovine nastanka in razvoja dežele. Pač pa se mi zdi potrebno, da spoznamo nekatere bistvene naravne in družbeno-geografske poteze dežele oziroma njenih značilnih regij. Ta potreba izvira med drugim tudi iz zanimanja za Nepal, ki ga vzbujajo precej pogoste jugoslovanske-himalajske alpinistične odprave in njihovi tamkajšnji uspehi. Poleg tega se veča tudi število jugoslovanskih turističnih obiskovalcev Nepala.
Doslej smo o Nepalu lahko največ prebrali v dnevnem časopisju in v revijah. Posebno uporabni so članki v Proteusu izpod peresa T. VVraberja in J. Gregorija o izvoru prebivalstva, o florističnih in favnističnih značilnostih te dežele (članki so izhajali od I. 1970 dalje).
Geološka in reliefna zgradba Nepala je v bistvu precej preprosta, kajti določajo jo dolgi vzporedni geološko-tektonski pasovi. So posledica enostavne nesimetrične orogeneze Himalaje, katere večina na-rivnih pokrovov je zdrsela od centra orogena v Visoki Himalaji proti jugu. Rečna erozija je nekdanji strukturni relief že močno preoblikovala, posebno z dolinami, ki prečkajo geološke pasove. Toda izrazita godolgovatost in vzporednost pokrajinskih pasov je kljub temu dominantna geografska poteza Nepala. Že v llešičevi Aziji je razločen ta sistem, ki pa ga je potrebno še nekoliko dopolniti, (glej članek J. Kunaverja in karto pokrajinskih pasov v Proteusu 1974/75, št. 5).
Terai in hribovje Churia
Na meji z Indijo na jugu sega Nepal do roba gangeškega nižavja. To je Terai (Madesh), od 16 do 50 km širok pas nižinskega sveta, ki je rahlo nagnjen od gora vstran. Prečno nanj tečejo številne vo<-de iz bižnjih gora in iz centralnega Nepala proti jugu oziroma proti Gangesu. Terai je na zahodu visok okrog 280 m, na vzhodu dežele pa se zniža na okrog 76 m. Do nedavnega je veljal za nezdravo in redko naseljeno malarično pokrajino, katere džungle so zadnja pribežališča značilnih indijskih živali kot tigra, nosoroga, slonov in drugih. Danes smo priča krčenju gozdov, širjenju in izboljšavi obdelovalnih površin in splošnemu povečanju zanimanja za Terai. Eden od poglavitnih pogojev za to je bilo nedavno iztrebljanje malarije, kar zaradi težke dostopnosti nekaterih območij ni bil lahek posel. Druga vzpodbuda so gradnje jezov in urejevanje namakalnih sistemov na velikih himalajskih rekah v krajih, kjer te predrejo zadnjo večjo gorsko pregrajo in se razlijejo v nižino. Terai postaja dostopnejši tudi z gradnjo novih cest, na kar bodo morale marsikatere druge nepalske pokrajine počakati še lep čas.
Podnebno je to vroči monsunski pas, v katerem uspeva zimzeleni tropski gozd, imenovan tudi džungla. Vendar bolj ustreza termin vlažni monsunski gozd, ki vsebuje tudi nekatere listopadne vrste. V prvotni obliki je gozdna vegetacija ohranjena le v zahodnem Teraiu in v podgorju hribovja Churia, v Bha-barju. Drugod pa so prisotne tudi obsežne površine sekundarne drevesne vegetacije »avanskega tipa, poraščene s travo, trstičjem in bambusom. Ob rekah so takoimenovani "mlajši" in "starejši" galerijski gozdovi. Teraiski gozd sestavljajo nekatere zelo uporabne vrste dreves, ki daje zelo različen videz v času vlažnega poletnega in suhega zimskega monsuna.
Teraiu obetajo lepo prihodnost predvsem zaradi dobrih obdelovalnih nižinskih tal, kar je za gorati Ne-
23
pa| še posebno velikega pomena. Tu že sedaj,pridelajo kar 74% vsega nepalskega riža, kar je presenetljivo, saj je tudi v sredogorskem Nepalu riž med glavnimi poljedelskimi kulturami. V Teraiu seje-¡0 zgodnjo, srednjo in pozno vrsto riža. Zgodnja dozori v 90 dneh od konca junija, ko razsodijo sadike. Srednja vrsta dozori v 120 dneh in pozna v 150 dneh. Tako riž žanjejo od srede septembra pa skoraj do januarja.
Terai je zelo primeren tudi za industrijske rastline, za različne oljarice, sladkorni trs in tobak. Toda gojenje teh kultur ima značaj modernega tropskega plantažnega kmetijstva le v jugovzhodnem delu. Pridelek sladkornega trsa je precej pod azijskim poprečjem, a ima lahko še lepo prihodnost. Uspeva tudi v nepalski notranjosti, vendar le kot vrtna rastlina. Ena najstarejših industrijskih rastlin je juta, ki v nepalskem izvozu zavzema 12% vrednosti. Zaenkrat je najmanj razširjen tobak, ki pa ga bodo zasejan na večjih površinah tudi za lastne potrebe. V Janakpuru že dela nova tovarna cigaret, ki je bila zgrajena s pomočjo Sovjetske zveze. Terai ima velike možnosti tudi za pridelovanje tropskega sadja in zelenjave. Nenavadno je, da sadje za nepalska mesta uvažajo iz sosednje Indije.
Vode v Teraiu je v poletnem času potrebno obdržati v strugah, v zimskem času pa je z namakanjem mogoče pospraviti še najmanj eno žetev. Značilen je podatek, da danes v Nepalu kljub ugodnim klimatskim pogojem pospravijo dve letini le na 20% površin. Namakanje je najpomembnejše za riž, ki potrebuje največ vlage v času cvetenja (hathia). To pa je oktober, ko monsunsko deževje že poneha, v rekah pa je še dovolj vode. V teraiu že deluje osem velikih namakalnih sistemov, trije so še v izgradnji, šest pa, jih še načrtujejo. Sedaj namakajo že 143.000 hektarov, lahko pa bi jih namakali mi-Ijon.
Največji in najbolj zanimivi sistemi in projekti so Banbasa na Zahodni mejni reki Mahakli (indijska Sarda), Chisapani na reki Karnali, Babai, Banganga, Tinso in Kanchan Dano v srednjem Teraiu, Zahodni in Vzhodni Gandak projekt na reki Veliki Gandak, Kamala na istoimenski reki in Chatra ter Kosi projekta na reki Sapt Kosi, ker bodo jezovi v neposredni bližini indijske meje so melioracije in naprave načrtovane večinoma tako, da lahko koristijo obema državama. Ponekod bodo jezovi seveda večstopenjski, večinoma pa večnamenski za izrabo vodne energije in za namakanje. Glavni kanali so speljani pahljačasto vstran od jezu na vrhnji strani ravnice, nato pa se od njega cepijo v smeri proti jugu in vzporedno z glavno reko še stranski kanali. To so obenem tudi razbremenilni kanali v času visokih voda. Ponekod bodo potrebni tudi zavarovalni jezovi vzdolž rek. Najbolj razdiralna med gan-gesovimi pritoki je Sapt Kosi, ki že dvesto let prestavlja svojo strugo od vzhoda proti zahodu. Pri tem spodkopuje svoj desni breg in uničuje cele vasi s polji vred. Na nasprotni strani pa za seboj pušča neplodna, prodnata vršajna tla. Ta pojav eni razlagajo kot posledico deviacijske sile, drugi pa s tektonskim dviganjem ozemlja na levem bregu Kosija. Kosi prinaša v visoki vodi s seboj velikanske množine gradiva, ki vpliva tudi na prestavljanje struge.
Terai je tudi območje z največjo gostoto cest, če se o redkih cestah sploh lahko tako izrazimo. To so asfaltirane ceste Biratnagar-Dharan, Birgunj-Kathmandu, Bhairawa-Pokhara in kratki odseki okrog Janakpura. Na začetku gradnje je tudi vzdolžna cesta po Teraiu, ki bo izredno pomembna tudi za gospodarsko rast in za integracijo vsega Nepala. To bo del azijskega sistema avtocest, ki je označen s prioritetno številko T 1, na katerega se bodo od severa vezali stranski odcepi. Terai ima dobre osnove tudi za razvoj industrije in trgovine. To omogočajo industrijske surovine iz kmetijstva ter bližina indijske meje. Najmočnejše nepalsko industrijsko mesto je bil že doslej Biratnagar. Toda to oznako pa mu zaenkrat daje le ena tovarna za predelavo jute.
Za naseljevanje nepalskega prebivalstva iz prenaseljenega sredogorja je postal Terai privlačnejši šele v zadnjih letih. Zelo verjetno bo prišlo v prihodnosti do še močnejših migracijskih tokov od severa proti jugu, ko bodo tudi drugod zrasla močnejša industrijska središča. Zraven pa je tudi želja po ne-palizaciji Teraia, kjer zaradi nekontroliranega naseljevanja Indijcev-' do druge svetovne vojne kar 75% prebivalstva govori severnoindijske' jezike. To naseljevanje je največ doprineslo h krčenju teraiskih džungel .Očitno je zaves Nepal gospodarski pomen Teraia izredno velik. V primerjavi z vso državo daje ta "netipični" del države 55% vrednosti kmetijske proizvodnje, 72% industrijske proizvodnje in 65% vrednosti trgovine In transporta. Ne imenuje se zato brez vzroka žitnica Nepala in stara oznaka puste mokrotne džungle ni več sprejemljiva.
Naravno zaledje Teraia predstavljajo pokrajinski pasovi višji vršajni svet Ghabarja, hribovje Churia
24
(Chure) ali Siwalik, podolgovate kotline Notranjega Teraia ali Duni in veriga Mahabbarat Lekha.
"S Teraia.....se svet najprej vzpne v Bhabar, starejšo gruščnato nasipino himalajskih rek", kot je
zapisal S. Ilešič. Groba prodnata vršnja tla, ki sproti nastajajo na podnožju hribovja Churia, zaradi močne erozije niso ugodna za naselitev. Zato imenujejo Bhabar tudi Char-Kos Jhadi ali "osem milj širok gozd". Tu so ohranjeni še prvotni sestoji vlažnega monsunskega gozda ali džungle in tu so glavne zaloge lesa ter pomembnejši lovski revirji. Nosilec gozdne združbe je salovo drevo (Shorea vobusta). V njej pa je še vrsta znanih in manj znanih trdolesnih drevesnih vrst kot pipal (Ficus religiosa), khair in karma za pohištvo pa tudi drevesa z mehkejšim lasom, kot bor Pinus longifolia (rox-burghii).
Hribovje Churia ali Siwalik, kot smo ga- bili doslej bolj vajeni imenovati, ima značaj himalajskega predgorja. V njem so enostavno nagubane plasti miocenskih skrilavcev, ki so se odlagali v gangeškem morju ob začetku himalajske orogeneze. Marsikje se takorekoč brez napovedi dvignejo direktno iz nižine. V zahodnem Nepalu dosežejo do 1900 m, v vzhodnem pa do 900 m. Hribovje sestavlja eden ali več vzporednih hrbtov, ki se vlečejo stotine kilometrov dalež. Prekinjajo jih le prečno tekoče himalajske reke. Ker so hrbti do vrhov poraščeni z gozdom in je geološka zgradba še močno dominantna, so z letala videti kot gube v zeleni preprogi. Sulu se v gozdu višje na pobočjih pridružijo tudi iglavci, in sicer razne vrste bora, hrasta in drugega drevja. Toda sal prevluduje povsod in je tudi tu nosilec združbe. Le poredkoma, in to okrog grebenov, se zgostijo tudi iglavci. Gozd je v tem hribovju pomemben vir uporabnega lesa, toda izkoriščati ga bodo morali zelo previdno> ker so tla zaradi slabo sprijetih kamnin sila občutljiva za erozijo. To je bil za naselitev ves čas nezanimiv prostor in je zato minimalno naseljen.
Hribovje Churia vzhodno od reke Kosi nima več pravega nadaljevanja, kar je precej nenavadno.Ven-dar se zdi, da se zgradbeno spoji z Mahbharat Lekhom v enoten gorski sklop.
Med hribovjem Churia in visokim hrbtom Mahabharat Lekha, ki je južni rob nepalskega sredogorja, so podolžne doline ali kotline Notranjega Teraia ali Duni, ki so otoki gostejše naselitve. Nepalsko se ta pas imenuje "bhitri madesh". Duni so nastali na tektonski meji med Churia in Mahab-harat Lekhom, in sicer vzdolž tako imenovanega "glavnega mejnega ali robnega nariva" (Main Border Thrust). Ta pomeni prehod iz nagubanega predgorja v sredogorje, sestavljeno iz narivnih pokrovov.
Najbolj znani Duni so doline Dang v zahodnem delu, dolina vzhodnega Raptija v osrednjem, notranjem Teraiu in Vzhodni notranji Terai. To so do 100 km dolge doline, obdane od sredogcrskega in hribovitega sveta, s katerega odtekajo številni potoki in reke Notranji Terai velja za klimatsko precej neugoden svet, pa je kljub temu, posebno v srednjem delu, postal v zadnjem času območje intenzivnega krčenja gozdov ter naseljevanja kolonistov iz notranjosti. K temu sta veliko pomagala iztrebljenje malarije in cestna zveza indijska meja - Kathmandu, od katere so zgradili odcepa v dolino vzhodnega Raptija ter do reke Narayani. Nastajajo nova naselbinska jedra, nosilci napredka v agrarnem gospodarstvu pa so poskusna posestva. Uspevajo podobne kulture kot v Teraiu, saj klimatski pogoji niso bistveno drugačni. Prvič pa se v teh pokrajinah srečamo z učinkom zavetne lege, ki ponekod povzroča zmanjšanje celoletnih padavin v primerjavi z višjem obrobjem.
Nepalsko sredogorje
Za drugo veliko pokrajinsko enoto Nepala so v rabi različna geografska imena. Orografsko in tektonsko je to Nizka ali Mala Himalaja. Še pogosteje sta v rabi imeni Srednji Nepal ali nepalsko sredogorje. Ta najbolj naseljen pas pomeni osrčje nepalske države in mu pravijo"pa-har" . Sredogorje je nastalo iz velikanskih naravnih pokrovov, ki so jih orogenetski procesi izrinili iz območja Visoke Himalaje proti jugu v več fazah.
Iz Čela najdalj proti jugu segajočega kathmandujskega pokrovnega sistema je nastal izredno premočrtno potekajoč in ozek gorski hrbet Mahabharat Lekha ("lekh" pomeni gorovje).. V celoti je sestavljen iz metamorfnih kamnin in je zato nekaj bolj odporen proti eroziji. Mahabharat Lekh je v pri merjavi z ostalim sredogorjem zaradi velikih strmin pobočij in precejšnje višine (do 3 000 m) in tudi zato, ker je v prečni smeri zelo malo razčlenjen, samostojna enota. Ob njem se ustavlja večina himalajskih voda, ki do tam tečejo od severa proti jugu in se nato obrnejo proti zahodu ali vzhodu. Sele tako združene vode se prebijejo proti jugu v Terai. Lepi primeri za to so porečja reke Karnali
25
na zahodu, Velikega Gandaka v srednjem delu in reke Sapt Kosi na vzhodu. Mahabharat Lekh nima posebnega gospodarskega pomena, pač pa je precej pomembna klimatska ločnica.
Nepalskemu sredogorju smo dolžni posvetiti nekaj več prostora, saj tu živi 52% vsega prebivalstva. Namesto izključno vzporedniško potekajočih grebenov in dolin se tu zelo pogosto uveljavljajo tudi prečne smeri. Ta podoba je najbolj impresivna, če jo doživimo ob letalskem preletu od Kathmanduja proti vzhodu ali zahodu. Še bolj drastična je ilustracija takšne reliefne strukture s pomočjo števila no-saških dni. Za sto kilometrov dolgo pot, merjeno v zračni črti prečno na grebene, porabijo nosači poprečno po 10 do 12 dni. Na južni strani sredogorje z vrhovi ne preseže 2 500 m. Na severu in posebno na severozahodu pa sežejo precej daleč proti jugu nekateri grebeni, ki merijo do 4 500 m in celo več. Preko njih se sredogorje že veže z Visoko Himalajo. Od višine insmeri teh grebenov je precej odvisno, koliko pade dežja na njihovi odvetrni in privetrni strani. Notranjost Nepala namreč dobiva močo skoraj izključno z monsunskimi vetrovi, ki so pretežno usmerjeni od jugovzhoda.
Padavinska karta, objavljena v W. Donnerjevi knjigi o Nepalu, kaže zelo različno namočenost nepal-skega sredogorja. Največ padavin (3 500 mm) prejema Pokhara, zahodno od Katmanduja. Visoke pregrade pogorij Annapurne, Lamjung Himala in Dhaulagirija prisilijo monsunski zrak k intenzivnemu dviganju. Pas zelo obilnih padavin sega še v smeri severovzhoda vse do meje Kitajske vzdolž srednjega toka Marsyandija. Toda komaj sto kilometrov severozahodno od tam je v pokrajini Mustang najbolj suh kraj v Nepalu, kjer namerijo letno le 250 mm padavin. Močno namočeno je tudi pogorje Api na severozahodu Nepala, potem večina višjih grebenov, ki vežejo sredogorje z Visoko Himalajo ter Mahabha-rat Lekh. Za monsunske vetrove so zavetrni kraji razen severno od Visoke Himalaje tudi na severni strani gorovja Mahabharat. Osrednji del Kathmandujske kotline dobiva letno le 1000 do 1500 mm padavin. Iz lastne izkušnje lahko povemo, da je sušen tudi srednji del doline Aruna, kjer je poleti in jeseni leta 1972 suša precej prizadela Tumlingtarsko kotlino. Območij z manj kot 1000 mm letnih padavin je v južnejšem delu nepalskega sredogorja še precej.
Po temperaturah »odi nepalsko sredogorje v zmerno toplo monsunsko podnebje. Krivulje srednjih mesečnih temperatur se nikjer ne spustijo pod 0°. Srednje ekstremne poletne temperature dosežejo 35°, temperatura najhladnejšega meseca pa je okrog 10°.
V	nekaterih višje ležečih dolinah in kotlinah ni redka inverzijska megla in celo slana. Vendar absolutne minimalne temperature redko padejo pod -3°C. V Kathmanduju na višini 1 300 m je januarja srednji dnevni maksimum 18°C, srednji dnevni minimum pa 2°C. V Chautari (1 676 m), severovzhodno od Kathmanduja, je srednji junijski maksimum 28,3°C, srednji januarski minimum pa 5,6°C,
V	tckšnih klimatskih razmerah uspeva v sredogorju do 1 000 m visoko "vlažni" šalov gozd, navzgor pa "suhi"salov gozd, ki se vedno bolj meša z drugimi drevesnimi vrstami. Za izpostavljene grebene nad 2 000 m višine so značilni vlažni pragozdovi tipa "oblačnih gozdov" (Nebelwald), ki so posebno znani iz tropskega pasu Južne Amerike. Skoznje smo potovali dvakrat in opazovali gosto pragozdno podrast z velikimi praprotmi pri tleh, ter z mahovi in orhidejami poraščena debla dreves. Nad 3 000 m visoko postanejo v teh gozdovih pogostejše lucidofilne vrste drevja kot hrasti, ilex, breza, javor, magnolija in . nazadnje drevesni rododendrom. Med iglavci nastopijo poleg bora še tisa, macesen in cedra ter jelka.
Naravna vegetacija se je ohraniio v večjem obsegu le nad stalno naseljenim pasom, to pa je približno od 2 300 m navzgor. Pravega ekonomskega gozda je nižje malo, krčevine pa se še povečujejo. Zato ni čudno, da so zemeljski plazovi v monsunskem času kljub terasnim poljem silno nevarna nadlega, ki poleg polj ogrožajo tudi naselja in življenje. Po nepreverjenih podatkih je v enem od bolj namočenih poletij i v Nepalu zaradi tega izgubilo življenje nad 3 000 ljudi. Zato omenjejo pogozdovanje nepalskega sredogQrja kot eno poglavitnih oblik borbe proti eroziji prsti, proti plazovom in kot vir industrijskih surovin. Ta prizadevanja pa morajo nejprej j premagati ustaljene navade, kot je na primer gozdna paša.
Prebivalstvo nepalskega sredogorja se skoraj v celoti preživlja s kmetijsko dejavnostjo. Naselja, med katerimi je velik, del razloženih, se držijo predvsem bregov in slemen, medtem ko so dna dolin marsikje prazna in nenaseljena. Ta poselitvena "inverzija" je posledica velikega nihanja nepalskih voda, pa tudi akumulacijske terase so zelo redke. Več planega sveta je le v dnu največjih tokov. Tako so
26
ob srednjem Arunu največje terasne površine pri Tumlingtarju in se ob reki navzgor pojavijo še na petih ali šestih krajih.
V	nepalskem hribovskem kmetijstvu je v nižjih in južnejših legah v ospredju riževa kultura. V nekoliko višjih legah stopi v ospredje koruza in je riž po odstotku površin na drugem mestu. Zelo pomembna prehrambena kultura je tudi proso ali kodo, država pa bi rada dosegla tudi povečanje obsega pšenič-ne kulture, ki nima tradicije. V višinah okrog 2 000 m riža ni več. Poleg koruze in prosa je na poljih vedno več krompirja, ki postane v najvišjih poseljenih pokrajinah, kot npr. v Solo-Kbumbuju, v deželi Serp, osnovni živež. Krompirja največ pridelajo v vzhodnem Nepalu, kjer ga precej ostane tudi za trgovanje z nižjimi kraji. Drugod v Nepalu je krompir še vedno le zelenjava, ne pa osnovni živež ali pa komercialni proizvod.
V	vaseh okrog Sedue nad Arunom smo videli na poljih še topinambur in gomoljnico z okusom po kostanju, katere imena ni bilo mogoče ugotoviti. Srednji Nepal je dežela, kjer izvrstno uspeva različna, znana in manj znana zelenjava. Na kathmandujskem trgu je videti korenje, cvetačo, kolerabo, red-kev, melone in druge vrste zelenjave, ki po velikosti in teži presega enako zelenjavo v Evropi. Večinoma izvira iz kathmandujske kotline. Nepalsko prebivalstvo je poleg tega navajeno na podobne ostre začimbe kot južni sosedje. Zato ostre chili paprike ne manjkajo na nepalskem krožniku.
Ob nepalskih karavanskih poteh ponujajo za žejo posebne jedilne buče. Obiskovalca dalje preseneča, de se je mogoče z bananami posladkati z dreves, ki rastejo do 1 700 m visoko. Strokovnjaki so v tej zvezi prišli do spoznanja, da bi bilo nepalsko podeželje lahko izvrsten dobavitelj različnega sadja v vseh letnih časih. Močno so že razširjene mandarine ali suntale, ki pa z nepalskega podeželja v jeseni le redko pridejo na večje trge. Z indijsko pomočjo so ustanovili 17 poskusnih vrtnarskih in sadjarskih postaj, ki že dajejo prve obetajoče rezultate. Podnebna različnost je v te namene zelo dobrodošla, saj omogoča gojenje najbolj raznovrstnega sadja in zelenjave praktično v vseh letnih časih. Absurdno pa je sedanje stanje ko država uvaža od drugod dvakrat več sadja, kot pa ga izvaža.
Industrijske rastline v srednjem Nepalu še niso dobile domovinske pravice. Storjeni pa so prvi koraki za pospeševanje oljaric. Tudi stanje v živinoreji ni posebno razveseljivo, čeprav govedi v Nepalu,po-dobno kot v Indiji, ni dosti manj kot prebivalstva. Verski predpisi so velika ovira za boljše rezultate v tej panogi, čeprav govedo lahko dela na polju. Bivoli so iz teh omejitev izvzeti in so zato nadvse cenjen dobavitelj mesa, poleg mleka. Tudi koze in deloma ovce so v nepalskih razmerah pomemben vir hrane. Nad 3 000 m visoko je jakovo govedo še vedno nepogrešljiv spremljevalec Šerp in bho-tij kot dobavitelj odporne vrste volne, mesa, mleka ter kot tovorna živina za ekstremne gorske razmer re. V kmetijstvu poskušajo tudi z novimi vrstami pšenice in riža. Toda v nepalskih razmerah takšna prizadevanja spremljajo še nezaupanje in zato rezultati še niso dovolj otipljivi.
Verski predpisi prepovedujejo tudi uživanje kokošjega mesa, kar tudni ni v prid številu kokoši, čeprav podeželje ni brez njih. S švicarsko pomočjo so v vzhodnem Nepalu ustanovili že pred leti tri sirarne, ki naj bi bile nosilke razvoja sodobnejše živinoreje. Toda količine in kvaliteta sira še ne zadoščajo potrebam trga. Daljšo tradicijo ima v Nepalu izdelovanje surovega masla - ghee-ja, posebno v višjih predelih, od koder ga prodajajo v nižje kraje. Poglavitni problem nepalske živinoreje je pomanjkanje krmil. Seno namreč sušijo le Serpe in pa severno od Visoke Himalaje, saj drugod ni travnikov niti večjih pašnikov. Nepal zato tudi z mesom ne more kriti vseh svojih potreb. Enako velja tudi za volno, ki jo uvaža iz Tibeta, kajti vlažna monsunska klima ni primerna za gojenje ovac. O vlogi nepalske-ga sredogorja, še posebno Kathmanduja v drugih panogah gospodarstva bomo spregovorili na zaključku, čeprav je ta v primerjavi s Teraiem kaj skromna.
Visoka Himalaja
Zaradi zgodnjega zanimanja za najvišje gorstvo na svetu so geografske informacije o njem bolj zgodaj prodrle v svet kot pa za preostali, sicer večji del Nepala. Prej smo izvedeli za Šerpe in vemo o njih precej več kot pa o starem nepalskem plemenu Nevvarih, ki so najstarejši nosilci nepalske kulture in verjetno "izumitelji" znamenitih budističnih pagod.
Visoka Himalaja je nastala v jedru himalajske orogeneze iz korenov več narivnih pokrovov, ki so se ob koncu tega procesa kot samostojni bloki premikali na razne strani. Tudi v tem delu Nepala prevla-
27
dujejo različne vrste metamorfnih kamnin, vendar je pogost tudi granit, iz katerega je zgrajen med drugim Makalu. Značilna je zgradba vrha Mt Everesta ali po nepalsko Sagarmathe (Chomulungma je ime tibetanskega izvora). Na njegov vrh je bil iz severa narinjen pokrov iz silurskega apnenca, kar je nenavadno naključje. Najstarejši sedimenti tetiške geosinklinale so se namreč znašli na temenu najvišje točke na zemlji. V Nepalu so najbolj znane naslednje gorske skupine Visoke Himalaje (od zahodne do vzhodne meje države): Api - Saipal, Gurla M and ata-H u m la, Chang-La, Kanjiroba, Hi-unchuli, Dhaulagiri, Annapurna, Manaslu, Ganesh, Langtang, Gauri Sankar,Mehalangur s Sagarmatho, Kumbakharna z Makalujem Jonsang in Kangchenjunga z istoimenskih vrhom. Vsako do teh imen ima poleg še pridevek Himal. To je Angleže vodilo, da so pričeli uporabljati množinsko obliko, torej Himalaje, in ne edninsko, kot je v rabi pri večini evropsih narodov.
Visoka Himalaja je ena najbolj izrazitih in ostrih klimatskih in vegetacijskih ločnic na zemlji. Na njej prenehajo vplivi monsuna, kar se lepo odraža na različni višini gozdne in snežne meje na njeni južni oziroma severni strani. V prvem primeru je gozdna meja vsepovsod pod 4 000 m. Nad dolino Aruna smo gozd zapustili že na višini 3 600 m. Tudi snežna ločnica je nizko za te geografske širine (28° s.g.š.), na okrog 5 000 m. V Barunski dolini je monsunski vpliv že močno oslabel, toda čutiti ga je mogoče še vsaj do 5 000 m visoko. Vlažno monsunsko strujanje smo tam občutili praktično vsak dan. Jutra so bila pogosto jasna, toda že v zgodnjem dopoldnevu je pričel pihati močan dolinski veter, ki je s seboj prinesel vlažen zrak in meglo. Do opoldneva se je že vsa dolina zavila v meglo, iz katere je lahko tudi deževalo ali snežilo, medtem ko je v višinah še sijalo sonce. Enak in menda še močnejši pojav strujanja monsunskega zraka po dolini navzgor poznajo v dolini Kaligandaki, ki ga je opisal švicarski geolog Toni Hagen. Veter prične pihati vsak dan okrog 10. ure in dobi včasih celo, orkansko moč. Po njegovih besedah je soteska te reke med Dhaulagiri jem in Annapurnami presenetljivo ostra klimatska ločnica, kajti na kratki razdelji se količina padavin zmanjša od 2 000 mm na borih 250 mm I Tu pa smo že na pragu tako imenovane severne suhe cone, ki je že v območju južnega tibetanskega robnega pogorja.
V	Visoki Himalaji so najbolj namočena južna pobočja, kjer je temu primerna tudi vegetacija. V zgornjem subalpinskem nadstropju gozdne vegetacije so nad 3 000 m visoko zastopani predvsem drevesni ro-dodendron (Rhododendron arboreum in Rododendron Hodgsoni), iglavci kot macesen, bor (Pinus G r i f i t h /), himalajska jelka) Abies spectabilis, breza, jerebika in javor. Jelova drevesa pogosto porašča dolg mah, ki visi z vej vse do tal. Ta tudi v dolini Baruna priča, da so še prisotni vlažni monsunski vplivi. T. Wraber poroča, da je bor Pinus G r i f i t h y značilen predvsem za bolj sušne kraje na severni strani Visoke Himalaje, kar daje tamkajšnji pokrajini v primerjavi z južnejšimi himalajskimi območji precej svojstven videz.
Značilen primer postopnega prehoda v bolj sušna severna območja je prav pokrajina Solo-Khumbu pod Sagarmatho. Padavin je tam le še 1 000 do 1 500 mm. Zato se dvignejo tudi vse ločnice, ki dosežejo ekstremne vrednosti. Klimatski pogoji omogočajo, da je človek tu naseljen najviše na zemlji pa tudi polja imajo absolutno najvišjo lego. Najvišje stalno naseJje je Pangpoche na 3 985 m. Krompir in ajda uspevata na poljih poleti obljudenega naselja Dingpocheja (440 2m) še 4 500 m visoko. Najvišja šerpovska planšarska koča pri kraju Lobuche je 4 930 m visoko. In končno tudi prelaz Nagpa- L -La, prek katerega Šerpe trgujejo s Tibetom, spada med najvišje na svetu.
V	poprečnem profilu so zveznice med klimatskimi in vegetacijskimi ločnicami torej nagnjene proti jugu. V dolini Baruna je zgornja gozdna meja že na višini 4 200m, v Solo-Khumbuju pa je 4 300 m visoko.
Snežna ločnica je v teh notranjih dolinah na 5 400 do 5 600 m, v Tibetu pa šele na 6 000 m, kar pa je samo teoretična vrednost. Zato najvišji deli Himalaje nimajo posebno velikih in dolgih ledenikov. Med najdaljšimi je ledenik Khumbu (15 km), ki seže s svojim jezikom do 5 000 m. Tako zrejo polja Dingpooheja v komaj 1,5 km oddaljeno čelo ledenika Tuo. V dolini Baruna sega Spodnji barun-ski ledenik do 4 500 m, kar je posledica bolj eksponirane lege. Nasprotno pa se Zgornji barunski ledenik, ki je bolj severno, končuje 500 m višje.
Nad gozdno mejo uspeva cela vrsta različnih rododendronov, katerih velikost se z višino postopoma manjša. Nizki Rhododendron setosum je podoben našim vrstam in uspeva še 5 000 m visoko. Enako visoko segata tudi dve vrsti brina. To sta pritlikavi brin ali Juniperus sibirica ter indijski brin (Juni-
28
perus indica walichiana), ki je pogostejši v barunski dolini. Lahko bi rekli, do imajo sestoji tega brina tam vlogo našega rušja. Segajo do okrog 4 800 m. Vegetacija v tem pasu na splošno močno spominja na alpske razmere, ker so v njej zastopane mnoge znane oziroma le malo drugačne rastlinske vrste, predvsem med floro. Domače učinkujejo v prvi vrsti različni svišči, pa planike in kamnokreči. Botaniki so mnenja, da je marsikatera alpska rastlina zašla v naše kraje iz azijskih gorstev in iz Himalaje (glej članek T. Wrabra, Proteus, I. 1974/75, št. 9-10). Kot zanimivost dodajamo, da so alpinisti prinesli iz južne stene Makaluja lišaje, ki rastejo še 7 500 m visoko. Menda je to najvišje znano rastišče neke rastline na našem planetu.
Pas Visoke Himalaje za Nepal nima posebnega gospodarskega pomena, če izvzamemo takse, ki jih morajo plačevati alpinistične odprave za osvajanje vrhov. Največjo korist od njih so doslej imeli Šer-pe kot višinski nosači in kot vodniki trecking ali turističnih odprav, ki so na poti le nekaj tednov. Himalaizem ali himalajski alpinizem in znanstveno raziskovanje težko dostopnih gorskih krajev so torej utrli prve korake za razvoj himalajskega turizma, ki počasi dobiva večje dimenzije. Poleti z letalom nad najvišje vrhove že dolgo niso več posebnost! Že več let je odprto manjše letališče v kraju Lukla v Solo-Khumbuji, 14 km zračne črte od Namche Bazarja. Japonci so tu zgradili celo manjši hotel, in sicer v kraju, ki mu je zmagovalec Sagarmathe Sir Edmund Hillary komaj pred nekaj leti podaril osnovno šolo. O množičnem turizmu v Himalaji še precej časa ne more biti govora. Drugače je v Kathmandujski .kotlini.
Šerpe se preživljajo predvsem z gojenjem krompirja, ajde in ječmenG, ki so na splošno najvišje segajoče kulture. Najmanj tako pomembna je šerpovska živinoreja, ki je osnova relativne blaginje tega himalajskega ljudstva. Šerpe se ukvarjajo predvsem s križanjem jakovega goveda s tibetanskim, govedom. Križanci so dobre mlekarice in tovorna živina, ki jo prodajajo celo v Tibet. Trgovina s Tibetom je kljub omejitvam za Šerpe še vedno življenskega pomena, čeprav se danes odvija tudi po cesti čez prelaz Khodari. Šerpe potujejo najprej z živino peš preko prelaza Nagpa-La v južni Tibet. Tam za prodano živino nakupijo tibetanskega in kitajskega blaga, predvsem volno za kathmandujske tkalnice preprog, blagove, riž, čevlje, porcelan, suho meso itd. Do Kathmanduja pripeljejo blago kamioni. Za prodano~biago trgovec nakupi v Karhmanduju predvsem i iste predmete, ki jih bo lahko prodajal na poti do Namcheja. To pa je indijskoA blago, sladkor, čaj, milo, barve, volna in ure. Takšna trgovska "turneja" traja približno dva mesecc.
Severna himalajska sušna cona
Spoznajmo še zadnjo značilno nepalsko pokrajino. Obsega prve grebene južnega robnega tibetanskega pogorja in podolžne doline, ki so položene med njega in Visoko Himalajo. Imenovali bi jih lahko tudi Notranje ali Zahimalajske doline. To so manjše pokrajine Humla, Jumla, Mugu in Dolpa ob zgornjem Karnaliju, pokrajina Mustang ob zgornjem Kali Gandakiju ter izvrine podolžne doline Manang ob zgornjem Marsyandiju in Buri Gandakiju. Zaradi zatišne lege je padavin skrajno malo in pokrajine imajo zato marsikje polpuščavski videz. Padavinski režim izkazuje skoraj 40% padavin v zimskem času, kar je posledica vplivov zimskih potujočih depresij iz Sredozemlja. Vegetacijska odeja je tu krepko razredčena in spremenjena. V višjih legah v gozdu prevladujejo iglavci, na vlažnejših tleh v dnu dolin pa uspevajo topoli, kar je značilna podoba v gorskih območjih zahodno od tod. Slaba po-raščenost ornogča močno erozijo prsti, ki pa jo še povečujejo slabo sprijete terciarne kamnine, ki so značilnost južnega roba Tibeta.
Med zanimivejšimi je pokrajina Mustang, ki je kljub prevladujočemu tibetanskemu značaju že zgodovinsko vezana na Nepal. V nepalsko-tibetanski vojni leta 1855 se je tamkajšnji radža postavil na nepalsko stran. Prebivalstvo je mešanega narodnostnega sestava. Pozornost vzbuja tudi drugačen tip kmetijstva. Namesto riža in koruze na poljih prevladuje pšenica, poleg nje pa še ajda in ječmen. Toda krompir ima precej manjšo veljavo kot v Khumbuju. Poljedelstvo v teh razmerah ne more več shajati brez namakanja in so zato polja večinoma le v dnu dolin. Klimatski pogoji so ugodni celo za nekatere vrste sadja, toda dalj od gojenja divje vrste marelice še niso prišli. Tudi tu je najpomembnejša kmetijska panoga živinoreja, vendar poleg jakov in križancev gojijo tudi osle, konje in mule, kar je v Nepalu redkost. Živinorejci iz Mustanga pasejo svojo živino deloma tudi na tibetanskem ozemlju, okrog 7 kilometrov globoko, pa tudi trgujejo s Tibetanci.
29
Oznaka Nepala kot dežele v razvoju
Nepal trenutno spada med gospodarsko najmanj razvite dežele na svetu. Ta • nezavidljiv položaj je posledica vrste naravnih in družbenih značilnosti dežele oziroma dosedanjega razvoja. Med posebno močnimi zaviralnimi dejavniki je bila skoraj stoletna vladavina rodbine Rana, ki je imela v rokah vse pomembnejše politične in gospodarske pozicije, zraven pa še veliko kmečke zemlje. Z železno roko je držala oblast v rokah do leta 1951, ko so naprednejše nepalske politične sile spet postavile na čelo države kralja iz stare gurkovske rodbine Shah-ov. Do takrat je bil Nepal skoraj popolnoma izoliran od sveta, le nepalskl najemni vojaki so sodelovali v britanski vojski v obeh svetovnih vojnah kot izraz določene povezanosti s takratno kolonijalno velesilo.
Sedanje ovire hitrejšega razvoja so predvsem splošna nerazvitost gospodarstva, pomanjkanje mineralnih in drugih surovin in energije, izredno razgiban relief, ki skrajno otežkoča izgradnjo prometnega omrežja, oddaljenost od morja in ne nazadnje tudi indijska konkurenca. Poročila geologov, kljub temeljitemu raziskovanju, niso posebno obetajoča. Verjetno se bo izplačalo izkoriščati le nahajališča cinka, bakra, sljude in magnezita. Upajo, da bodo postala gospodarsko pomembna tudi nahajališča plina in nafte v srednjem in predvsem v južnem Nepalu.
Doslej so izkoriščali le tri nehajališča revne železove rude. V Thoseju, vzhodno od Kathmanduja so iz 15 majhnih peči nekoč dobivali na leto komaj 14 ton surovega železa, ki so ga večinoma na kraju samem predelovali v različne kovaške izdelke. Tudi nova nahajališča žal nimajo velikih zalog. Največje blizu Kathmanduja ima le 8 miljonov ton zalog hematita. Prevažali ga bodo do Hitaure v bližino indijske meje in tam predelovali s pomočjo indijskega koksa. Ta in nekateri drugi manjši obrati bodo državi omogočili vsaj delno ohraniti avtonomijo v oskrbi z železarskim'A izdelki, kar pa bo zaradi razvite indijske.' metalurgije zelo težko. Še večja težava je s premogom. Imajo petnajst nahajališč premoga, toda zaradi izredno močne tektonske razlomljenosti in premaknjenosti nimajo praktično nobene gospodarske vrednosti.
V energetiki se Nepalu odpirajo največje možnosti z Izgradnjo velikih in številnih hidrocentral. Trenutno je v državi komaj pet HE in 11 TE. Skupno je instaliranih 25 800 kW. V izgradnji je novih pet HE in dve TE s skupno močjo 41 000 kW. V primerjavi s tem je celotni energetski potencial Nepala zelo velik, saj je preračunan na okrog 83 000 MW. Jugoslavija ima za primerjavo podoben maksimalni hidroenergetski potencial. Za izrabo vodne energije se ponujajo najbolj raznovrstne možnosti. Trenutno je največji hidroprojekt v izgradnji na reki Karnali v zahodnem Nepalu. Jez pri Chisapa-niju bo 207 m visok in bo zadrževal 15 mrtjard mA vode. Akumulacijsko jezero bo seglo okrog 100 km daleč v notranjost dežele In bo celo izboljšalo prometne zveze. Kapaciteta turbin bo 1 800 MW. Od tam nameravajo izvoziti v Indijo letno okoli milijardo kWh. Pri tem projektu so udeleženi Japonci, pri drugem največjem na reki Sapt Kosi pa so investitorji Kitajci. Glavni jez, ki bo služil energetiki in namakanju, bo pri kraju Chatra, kjer reka prebija Mahabharat Lekh. Drugi jez na isti reki pa bo že na indijskem ozemlju pri kraju Hanumannagar, ki bo skupaj z namakalnim omrežjem v prvi vrsti skrbe! za ustalitev voda In boljšo izrabo zemlje na obsežnem vršaju na levem bregu reke Kosi.
Nepalci si ob teh načrtih upravičeno postavljajo vprašanje, kam naenkrat s tolikšnimi količinami energije, saj je dežela praktično brez električnega omrežja, industrijskih odjemalcev je malo, Indija pa tudi ne more biti edini potrošni: . Zato so v ospredju jasne težnje, da bi poleg nekaj velikih HE zgradili še več manjših HE, ki bi lahko oskrbovale z energijo tudi podeželje In manjše industrijske centre. Gradnja takih objektov tudi ni tako zamudna, verjetno pa bi pospešila razvoj prometnega omrežja.
Promet je zagotovo med najtežje rešljivimi, a življensko važnimi problemi te skrajno razgibane himalajske dežele. Imajo komaj 700 km asfaltiranih cest, med njimi dve cestni povezavi z indijsko mejo od Bhairawe do Pokhare In od Birgunja do Kathmanduja. Od tu so Kitajci zgradili že omenj.eno cesto do prelaza Khodarl In naprej do Lhase. Poleg njih je v Teraiu še precej slabih makadamskih cest, ki za avtomobilski promet velik del leta niso uporabne. V nepalskem sredogorju pa tudi makadamskih cest rri mogoče vzdrževati, ker so zaradi strmin in drsenja zemlje zelo občutljive v monsunskem času. Cestnega prometa zato, razen na omenjenih cestah, v Nepalu enostavno ni. Načrti predvidevajo najprej izgradnjo dveh podolžnih cest. Ena v Teraiu bo del azijske avtoceste številka 2. Od tu se bodo cepile prečne ceste v nepalsko notranjost. Druga podolčna cesta bo povezala kathamandujsko k»THno J kraji vzhodno in zahodno od nje.
30
Največji napredek v prometu je bil storjen v zadnjih letih z razširitvijo letalskega prometa. V Kath-manduju in v Biratnagarju sta dve mednarodni letališči, trinajst letališč, ki so večinoma v Teraiu, služi za notranji .promet in niso opremljena z asfaltno stezo, večje število pa je STOL letališč (short take of and landing) v notranjosti. Teh v času poletnega monsuna ne morejo uporabljati. Notranjemu letalskemu prometu je zaradi težav v izgradnji cestnih zvez prihodnost, brez dvoma zagotovljena. Čeprav se z razvojem letalskega prometa ne morejo primerjati, pa pomenijo novi viseči mostovi čez divje himalajske reke marsikje prav tako velik in pomemben napredek. Za bližnjo bodočnost ima Nepal najboljše možnosti v povečanju proizvodnje hrane in industrijskih rastlin. To bodo lahko zagotovili predvsem novi namakalni sistemi v Teraiu in splošna modernizacija kmetijstva. Iz Teraia izvira tudi večina viškov r i ž a, k i omogočajo, da je Nepal eden pomembnejših izvoznikov te žitarice na svetu. Indija je v teh pogledih zagotovo najbolj zanimiv nepalski partner, ostala pa bo lahko še naprej dobaviteljica mnogih industrijskih izdelkov, ki jih Nepal sam še dolgo ne bo izdeloval . Zato je ustrezna orientacija na indijski trg za razvoj nepalskega gospodarstva prvenstvenega pomena.
LITERATURA:
Donner W . ,
Frank D., Gregori J .
Hagen T.,
Ilešič S.,
Jerin Z . , Kunaver A. Kunaver J.
Nepal, Raum, Mensch und Wirtschaft. Band 32 der Schriften des Instituts fUr Asienkunde in Hamburg. Wiesbaden 1972.
Traumland Nepal. Süddeutscher Verlag, München 1974.
Nepal od nižine do najvišjih gora. Proteus 1973-1974, 1.36 št. 1 Ljubljana. Glej še 1 36, št. 3 in 1. 36, št. 6.
Dyhrenfurth G. O. Fürer-Haimendorf Ch. von, Schneider E., 1963. Mount Everest, Formation, Population and Exploration of the Everest Region. London.
Afrika, Južna Azija, Avstralija z Oceanijo in južnim polarnim svetom. Gospodarska geografija sveta II. Ljubljana 1957.
Vzhodno od Kathmanduja. Ljubljana 1965.
in drugi, Makal u, Lju bljana, 1965
Če geograf Potuje. S kladivom in kompasom po dolini Baruna. Iz knjige Makalu. Ljubljana 1974.
Prispevek h glacialni geomorfologiji doline Baruna v Khumbakarna Himalu vzhodni Nepal. Sklad '-Borisa Kidriča. Tipkopis.
1975, št. 5, Ljubljana.
Levstek I. , T hapa N.B. Wissmann H .
Wraber T.,
O geološkem razvoju nepalske Himalaje. Proteus 1.37, Blažej J., Himalaja in človek Ljubljana 1957. Thapa D. P., Geography of Nepal. Bombay 1969.
, Die heutige Vergletscherung und Schneegrenze in Hochasien, mit Hinweisen auf die Vergletscherung der letzten Eiszeit. Akd. d. Wiss und der Lit. Abh.der Mat.-Natur-wiss. Kl. Jhrg. 1959, Nr. U.Mainz 1959.
Ljudje pod vrhovi Himalaje, Proteus, 1.33, 1971 št. 6.
Srečanje z nepalskimi drevesi in grmi. Proteus, 1. 36, 1974, št. 5.
Nekaj rastlin z visoke Himalaje. Proteus, 1.37, 1975, št. 9-10.
ILUSTRACIJE
k članku J. Kunaverja: Geografija nepalskih pokrajin.
1.	vertikalni profil Mustangbhot - Terai
2.	karta izrabe voda v Nepalu
3.	vertikalni profil razporeditve vegatacije in kultur v Nepalu.
Tatjana ŠIFRER
NAFTA IN NJEN POMEN ZA DEŽELE BLIŽNJEGA IN SREDNJEGA VZHODA
Dežele Bližnjega in Srednjega vzhoda, ki zavzemajo prostor med Sredozemskim oziroma Črnim in Rdečim morjem (vključno Egipt) in Arabskim zalivom ter segajo tja do ruskih in pakistanskih meja, druži obilo skupnih potez tako v fizičnogeografskem kot v družbenogeografskem pogledu. Tu mislimo tako na podobna klimatska,' hidrogeografska in vegetacijska svojstva, kot tudi na podobne kulturne,družbene, gospodarske in politične razmere. V zadnjem času pa slišimo izgovarjati ime Bližnji vzhod največkrat v zvezi z nafto, saj je narava dežele ob Perzijskem zalivu tako bogato obdarovala s "črnim zlatom", da po današnjih ocenah same hranijo kar 56% vseh svetovnih zalog (okoli 49 milijard ton).
Nafta je v tem področju nastala predvsem v mezozoiku in terciarju, ko so obrobna morja preplavljala velik del današnjega Bližnjega oziroma Srednjega vzhoda, napredovala proti tedanji kopnini in se ponovno umikala ter pri tem puščala za seboj ogromne množine organskih ostankov, le je pozneje prekril fin, drobnozrnat pesek, ki so ga nanašale reke s kopnega. Tako so v teh posebno ugodnih geoloških okoliščinah nastajala bogata ležišča nafte, ki danes po svojih ogromnih zalogah nimajo tekmeca na svetu. To nam dobro ilustrira tudi podatek o sami produktivnosti posameznih naftnih vrelcev. Medtem ko da ena vrtina ob Perzijskem zalivu poprečno 280 000 ton nafte letno (I. 1972 je samo 3 200 vrtin v tem področju dalo tretjino svetovne proizvodnje), je v ZDA načrpajo iz ene vrtine samo 1000 ton, v Zahodni Nemčiji 2 500 ton in v Avstriji 2 000 ton letno.
Nafto so na Bližnjem in Srednjem vzhodu poznali in uporabljali že v najstarejši dobi človeške zgodovine Tako so jo že Sumerijci pred 5-6000 leti rabili za razsvetljavo, o bitumenu govori tudi stari ep Gilgameš, pa tudi Herodot poroča o pridobivanju nafte v okolici kraja Susa. Dandanes pa potuje nafta iz tega območja prav v vse dele sveta. Leta 1972 je kar 53% vse nafte prevzela Evropa, s 34% ji sledita Daljnji vzhod (Japonska) in Avstralija, veliko manj nafte pa je odšlo v Južno (4%) oziroma Severno Ameriko (5%) ter v Afriko (3%).
Na vsem Bližnjem in Srednjem vzhodu so danes le redke dežele, ki niso razvile svoje lastne proizvodnje nafte. Takšne so Jordanija, J_ibanon in Afganistan, vendar sta prvi dve le deležni določenega, ne prav majhnega dohodka od nafte, ki ya dobivata kot povračilo za naftovode potekajoče preko njunega ozemlja ter za pristaniške usluge v naftnih pristaniščih Tripoli in Sidon.
V	vseh naftnih deželah na tem področju je tudi zelo porasel vpliv države same v proizvodnji nafte. Nekatere države so v celoti ali le deloma nacionalizirale svojo naftno industrijo. Poleg tradicionalnih naftnih družb so nastala nova drža/na podjetja, tako v Iraku, Iranu, Kuvaitu in Saudovi Arabiji.
V	odnostih med državami izvoznicami nafte in mednarodnimi naftnimi ¡družbami pomeni pomemben korak naprej udeležba držav samih pri delitvi dohodka. Po določilih organizacije OPEC (Organzation of petroleum exporting countries) morajo biti države same udeležene z najmanj 51% od celotnega dohodka od nafte.
SAUDOVA ARABIJA je rned vsemi naftnimi državami dežela superlativov: njena puščavska tla skrivajo med vsemi največje doslej znane zaloge nafte na svetu (okoli 21%), že leta je največji producent nafte na Bližnjem in Srednjem vzhodu (in za ZDA in ZSSR tretji na svetu), pred nedavnim pa je postala tudi največji izvoznik nafte na svetu.
Do odkritja "črnega zlata" v letih pred drugo svetovno vojno je bila ta velika dežela zaradi neugodne klime, pomanjkanja vode in visokega odstotka puščavskih tal, ki močno ovirajo razvoj kmetijstva, komaj kaj znana na zunanjih tržiščih. Nafta je to sliko bistveno spremenila. Leta 1971 je državi vrgla že 2,2 milijardi dolarjev, kar pomeni 90% vseh državnih dohodkov. Dežela je tako prešla v no-
32
vo fazo, v kateri se na poseben način prepletata tradicija in napredek. Okoli 4,5 milijona beduinov (skoraj polovica celotnega prebivalstva) sicer še vedno nadaljuje svoj stari način življenja, medtem ko so predvsem vzhodne pokrajine s svojimi naftnimi polji, naftovodi in industrijo že dobile povsem drug, moderen videz.
Prva nafta je pritekla iz saudskih tal tik pred zadnjo vojno (Damman) in so jo sprva z ladjicami pre-peljavali na otok Bahrein v tamkajšnjo rafinerijo. Kmalu pa so Saudijci sami zgradili pristanišče za nafto v Ras Tanuri, ki je danes po poznejših dograditvah eno največjih v območju Perzijskega zaliva. Prav tukaj je leta 1945 pričela z delom tudi velika rafinerija nafte, ki je z letno kapaciteto 20 milijonov ton danes prav tako med največjimi na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Prvim uspešnim vrtinam so sledile vedno nove in nove, tako na kopnem kot pozneje tudi na morskem dnu. Naj omenimo samo ogromno naftno polje Ghawar jugozahodno od Ras Tanure, ki se razteza 230 km daleč od severa proti jugu, daje samo več kot polovico vse saudske nafte in sodi med največja na svetu sploh. In še več I Na osnovi nekaterih uspelih vrtin zahodno odtod, ki so jih navrtali prvič po letu 1957, sklepajo, da gre tudi tamkaj za naftno polje podobno velikih razsežnosti. Z nafto zelo bogato pa je tudi morsko dno pred saudsko obalo (Safanya, Manifa, Berri itd.), odkoder se nafta prav tako steka v Ras Tanuro. Leta 1972 so v Saudovi Arabiji načrpali že 301,15 milijonov ton nafte. Ta številka pa vkljur čuje tudi proizvodnjo (15 milijonov ton) v saudskem delu nekdanje nevtralne cone med Kuvaitom in Saudovo Arabijo, ki sta si jo sosedi zaradi njenega naftnega bogastva leta 1964 razdelili, medtem ko gospodarsko nepomembna nevtralna cona med Saudovo Arabijo in Irakom še vedno obstoja v mejah, določenih s sporazumom še leta 1922. Največji del nafte so natovorili na tankerje v Ras Tanuri (255 milijonov ton), 21 milijonov ton je steklo po naftovodih do Sredozemlja, ostalo pa so predelali v domačih rafinerijah ali na Bahreinu.
Saudijci so tudi realizirali že star načrt in v zelo kratkem času treh let položili 1 213 km dolg naftovod od svojih naftnih polj do pristanišča Sidon v Libanonu. Obratovati je začel leta 1950, ima 7 črpalnih postaj in letno kapaciteto 25 milijonov ton. Za to dolgo pot potrebuje nafta kar 16 dni. Ob naftovodu so zgradili tudi novo, moderno cesto, skopali 29 vodnjakov za pitno vodo ter ob glavnih črpalnih postajah postavili nova mala mesta, ki pomenijo prve utripe življenja v teh doslej tako od-Ijudnih in oddaljenih krajih.
Kot zanimivost omenimo še dejstvo, da predstavljajo drugi najpomembnejši vir dohodkov za Saudovo Arabijo muslimanski romarji, ki prihajajo vsako leto obiskovat "sveta mesta islama" Meko in Medino. Zgrinjajo se iz vseh koncev sveta, letno pa jih pride okoli 800 000.
IRAN je tista dežela na Bližnjem oziroma Srednjem vzhodu, kjer so najprej začeli črpati nafto in ki jo danes na tem področju prekaša le Saudova Arabija. Iz iranskih vrtin je leta 1972 priteklo 254 milijonov ton nafte, ki je vrgla državi kar 2 milijardi dolarjev.
Nafta se v Iranu prvič omenja leta 1872, letu 1901 so ustanovili že prvo naftno družbo, leta 1908 so 150 km proč od obale Perzijskega zaliva prvič naleteli na bogato vrtino (Masjid-iSulaiman), odkoder so nafto leta 1913 po naftovodu speljali v Abadan, tedaj majhen kraj s 400 prebivalci (leta 1970 - 294 000 prebivalcev). Tu so zgradili pristanišče in rafinerijo. Odkritja vedno novih naftnih polj so sledila drugo za drugim in se nadaljujejo vse do današnjih dni. Med največja, če ne največje med njimi sodi Gach Saran, vsa pa se nahajajo v jugozahodnem delu države v apnenčastem predgorju pogorja Zagros. Vse naftne vrtine so postopoma z naftovodi povezali z rafinerijo Abadan ali s krajem Bandar Mashur, ki je bil dolgo časa najpomembnejše iransko pristanišče za izvoz nafte. Aba-dansko rafinerijo so v skladu s potrebami počasi večali in razširjali in jo imajo danes za največjo na svetu sploh.
Tudi vrtanja za nafto na dnu Perzijskega zaliva so dala odlične rezultate. Na nafto so naleteli tako v zgornjem kot tudi v spodnjem delu zaliva že v bližini Hormušklh vrat. Zaradi tolikšne obilice nafte, je postalo staro pristanišče Bandar Mashur neustrezno, zato so zgradili novo, moderno naftno luko na otoku Kharg v severnem delu zaliva, oddaljenem od obale 40 km. Do njega so speljali s celine kar šest podmorskih naftovodov, povezali pa so ga tudi z bližnjimi podmorskimi naftnimi nahajališči, tako da je danes Kharg s svojimi številnimi pomoli, ob katerih lahko pristajajo tudi supertankerji z nosilnostjo do 500 000 brt, največje pristanišče za nafto na svetu sploh z letno kapaciteto skoraj 300 milijonov ton. V prihodnjih letih pa bodo na njemu pričeli tudi utekočinjatl zemeljski plin za potrebe
33
japonskega gospodarstva. Nafta iz podmorskih nahajališč v spodnjem delu zaliva (Sassan, Tostem idr.) pa se po naftovodih steka na otok Lavan, odkoder jo tudi izvažajo.
Iranska tla pa ne skrivajo samo ogromnih množin nafte (9,5% vseh svetovnih zalog), temveč tudi ogromne množine zemeljskega plina, katerega zaloge cenijo na 12 trilijonov mA (Kogan, Pazanan) in je tako Iran v tem pogledu tretji na svetu. Iranci so si s sovjetsko pomočjo zgradili 1 700 km dolgo omrežje plinovodov, ki vodi od plinskih	na jugozahodu dežele do Teherana in nekaterih drugih večjih mest ter dalje do sovjetskih meja, kamor zemeljski plin v veliki meri tudi izvažajo.
Iran je v zadnjih letih napravil silno velik gospodarski razvoj in ima ambicijo postati ena prvih ekonomskih si! v Aziji. Da je vse to lahko dosegel, se ima seveda predvsem zahvaliti nafti, ki tvori kar 82,2% vrednosti celotnega iranskega izvoza. Tako so lahko zrastla številna nova industrijska podjetja predvsem v okolici Teherana, kjer izdelajo kar 65% vseh industrijskih izdelkov v deželi in zaposljuje 36% vseh industrijskih delavcev. Industrijsko bolj razvito je tudi področje Esfahana, kjer so Sovjeti v zameno za redno dobavo zemeljskega plina zgradili Irancem novo, moderno jeklarno, ki stoji ob bogatih zalogah železne rude in kvalitetnega premoga. Podoben dogovor so sklenili tudi z Romuni, ki jim bodo v Tabrizu postavili novo tovarno traktorjev v zameno za redne pošiljke nafte. Najstarejše industrijsko področje v deželi pa je vsekakor sam Khuzistan v jugozahodnem delu dežele s svojimi rafinerijami, naftovodi ter ostalo naftno-kemično industrijo, ki je še vedno vodilna industrijska panoga v deželi.
Iran šteje danes že 33 milijonov prebivalcev, od tega jih kar 70% še vedno živi od kmetijstva, zato moramo celoten napredek v deželi ocenjevati tudi z vidika gospodarskega napredka podeželja! Res je, da so izvedli agrarno reformo, zgradili številne nove zbiralnike vode za potrebe umetnega namakanja, uvedli svetovalno službo v kmetijstvu itd., kljub temu pa je iranska vas še vedno prizorišče revščine in zaostalosti ter socialne neenakosti. Iranci si zelo prizadevajo, da bi pospešili razvoj tudi na tem področju in so zato npr. leto 1971-1972 proglasili za "leto kmetijstva".
Zelo uspešni so v Iranu tudi pri izgradnji infrastrukture, saj so svojo deželo že prepregli z dobrimi asfaltnimi cestami vsaj v glavnih smereh. Korenito so se spoprijeli tudi z nepismenostjo ter zelo izboljšali sistem šolstva in zdravstvene službe. Tako je Iran zaradi svojega vsestranskega in dinamičnega razvoja že dosegel tisto stopnjo, ko se po mnenju mednarodne banke lahko dalje razvija z lastnimi silami, zato so ga že leta 1969 črtali iz seznama gospodarske pomoči potrebnih dežel v razvoju.
KUVAIT je bil še pred nekaj desetletji neznatna puščavska kneževina ob vrhu Perzijskega *aliva, katere prebivlaci so se ukvarjali z gradnjo arabskih jadrnic (dau) ter z lovom na bisere, v svojih rokah pa so držali tudi niti tranzitne trgovine med sodednjimi državami. Okdritje nafte je ta tradicionalni način življenja dobesedno odplavilo, saj tempo socialne in gospodarske preobrazbe v Kuvaitu nima primere v svetu.
Za nafto so pričeii v tej deželi stikati v letih pred zadnjo vojno in že leta 1938 odkrili naftno polje Burgan, ki velja danes za najbogatejše na svetu. Temu odkritju so sledila nova, tako da so v Kuvaitu in kuvaitskem delu nekdanje nevtralne cone leta 1972 načrpali že 166,15 milijonov ton nafte, kar pomeni, da Kuvait na tem področju prekašata le Saudova Arabija in Iran. Kuvaitska nafta ima še to ugodnost, da leži le v majhni globini in da teče v naftovodih po naravnem padcu do pristanišča Mina al-Ahmadi, kjer jo natovarjajo na tankerje. Nafta vrže Kuvaitu kar 95% vsega narodnega dohodka, zato se dežela v vso upravičenostjo pripravlja na tisti dan, ko bodo naftni vrelci vendarle usahnili.
V obalnem področju južno od istoimenskega glavnega mesta, ki se je iz navadnega ribiškega naselja razvilo v najmoderneie urejeno arabsko mesto s širokimi ulicami, bloki, zelenimi parki ter bujno rastočimi predmestji, načrtujejo nove industrijske objekte pa tudi nova naselja. Tu že stoje rafinerije nafte, tovarne cementa, tovarna umetnih gnojil, to industrijsko področje naj bi imelo tudi lastno elektrarno, pristanišče in napravo za desalinizacijo morske vode ter novo tovarno avtomobilskih gum, podjetje za remont ladij in celo jeklarno. Ker pa cement, umetna gnojila in še nekatere druge industrijske izdelke ponujajo tudi ostale naftne države in državice ob Perzijskem zalivu, jih je včasih težko plas irati na zunarijem tržišču. Da bi se izognil tem težavam je Kuvait sklenil s Sudanom dolgoročen sporazum, po katerem mu bo ta dobavljal živinorejske proizvode in bombaž v zameno za umetna gnojila. Ti velikopotezni gospodarski načrti izpričujejo, da vidi Kuvait svojo bodočo pot v industrializa-
34
cljl dežele, potem ko so se načrti, da bi ta dežela postala nekakšno finančno središče v tem območ-¡u (podobno Libanonu), niso obnesli. Poleg Industrije Ima Kuvait zelo razvito tudi ribištvo, opremljeno z modernim ladjevjem, sposobnim tudi za lov na odprtih oceanih. Prav tako pa si domačini zelo prizadevajo, da bi kar se da dobro izrabili svoje turistične možnosti. Obstojajo že načrti, da bi priobalni otok Failakkah spremenili v pravcati turistični paradiž z modernimi hoteli, urejenimi plažami in lastnim letališčem.
Kuvait je danes dežela z najvišjim narodnim dohodkom na prebivalca na vsem Bližnjem oziroma Srednjem vzhodu, zato je pravi magnet za revnejše prebivalstvo iz sosednjih držav. Medtem ko je država še leta 1937 štela le 37 000 ljudi, jih šteje danes že milijon in bo do leta 2 000 dosegla predvidoma 3 milijone prebivalcev. Posledica tega silnega demografskega razvoja je tudi divja urbanska rast, ki jo le s težavo krote s širokopoteznimi urbanističnimi načrti, ki so jih že večkrat revidirali. Pristavimo še, da ima Kuvait tudi odlično organizirano šolstvo in zdravstvo ter da je v vseh ozirih pravi vzor ostalim podobnim naftnim državicam ob Perzijskem zalivu (Katar, Abu Dhabi), ki sicer šele vstajajo iz 'peska, a so že odločno zastavile svoj korak v bodočnost. Kuvait je bil v tem področju še tja do srede šestdesetih let pravi kuriozum, danes pa dobiva vse več nadarjenih posnemovalcev.
IRAK je leta 1972 iz svojih vrelcev načrpal 67 milijonov ton nafte In spada zato na četrto mesto med naftnimi deželami na Bližnjem oziroma Srednjem vzhodu. O nafti se je v Iraku pričelo govoriti že kmalu po prelomu stoletja, leta 1912 pa so 130 km zahodno od Kirkuka prvič naleteli na nafto in pričeli s proizvodnjo. Toda šele po koncu prve svetovne vojne so pričeli z intenzivnejšimi vrtanji in leta 1927 prvič naleteli na bogatejše vrtine severno od Kirkuka. Pozneje so odkrili nafto tudi v jugovzhodnem delu države že v bližini iranske meje Da bi svojo nafto lahko spravili na zunanji trg - naftna polja okoli Kirkuka so skoraj enako oddaljena od Perzijskega zaliva kot od Mediterana, poleg tega pa je iraška zalivska obala silno kratka, morje pa plitvo in zato neugodno za pristanišča - so leta 1934 zgradili prvi naftovod (premera 31 cm) od Kirkuka do Haife in Tripolija z letno kapaciteto 4 milijone ton. S širjenjem naftnih polj okoli Kirkuka in s tem zvišano proizvodnjo, pa je ta naftovod, od katerega je bil odvisen celotni iraški izvoz nafte, postajal premajhen, zato so se že leta 1939 odločili za gradnjo novega, vzporednega kraka. Do realizacije tega načrta pa je lahko prišlo šele po zadnji svetovni vojni. Leta 1948 so zaradi izraelsko-arabskega konflikta zaprli naftovod proti Haifi, že staremu naftovodu Kirkuk-Tripoli pa so leta 1949 dodali nov, širši (premer 41 cm) krak. Leta 1952 so nato položili nov naftovod (premer 76 cm) do sirskega pristanišča Baniyas in mu leta 1962 dodali še enega, ki lahko nafto alternativno vodi do luke Tripoli ali Baniyas. S temi obsežnimi gradnjami se je povečala kapaciteta iraških naftovodov od predvojnih 4 milijonov na današnjih 60 milijonov ton nafte letno.
Naftna polja v severnem delu Iraka so že od vsega začetka dajala glavni del iraške nafte, saj načrpajo samo iz naftnega nahajališča v okolici Kirkuka, ki je dolgo več kot 100 km, kar 70% vse nafte v deželi. V načrtu imajo, da bi odtod speljali naftovod do Bagdada.
Vendar pa tudi južni del države ni brez "črnega zlata". Tukaj so šele leta 1948 z rusko pomočjo prvič naleteli na tnafto (Nahr Umr) in nato v istem ozkem pasu med reko Šat -el-Arab in kuvaitsko mejo v kratkem odkrili še dve nahajališči (Zubayr, Rumaila), ki so ju nato z naftovodom povezali s pristaniščem Fao tik ob izlivu te reke. Ker pa je morje tu plitvo in obala zato za večje ladje nedostopna, so 32 km proč od obale že v globljih vodah Perzijskega zaliva zgradili dve novi pristaja I išči za tankarje, tako da se bo izvoz nafte lahko zelo povečal. Saj tudi za Irak, kot za vse ostale naftne države v tem področju, velja, da so dohodki od prodaje nafte osnovno gibalo celotnega gospodarskega življenja. Leta 1970 je bila nafta udeležena kar s 93% pri vrednosti celotnega iraškega izvoza, sledili so ji datelji 2% vrednosti iraškega izvoza), edini za izvoz pomembnejši proizvod iraškega kmetijstva .
ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI so državna tvorba najmlajšega datuma, ki v celoti šteje samo 200 000 prebivalcev. Ko so namreč Angleži leta 1971 dokončno zapustili obale Perzijskega zaliva tudi med polotokom Katar in Hormuškimi vrati, se je sedem tamošnjih emiratov, kljub močnemu nasprotovanju Irana, združilo v novo državo. Na zemljevidih bomo v tem področju našli še staro ime Trucil Oman oziroma Pogodbena obala ali celo Piratska obala. Zadnje ime izvira še iz časov, ko je na tem s številnimi majhnimi otočki zakritem obrežju še cvetelo tihotapstvo, pogosti pa so bili tudi piratski napadi predvsem na angleške ladje, ki so plule tam mimo. Da bi si zagotovili varno plovbo, so Angleži še leta 1820 sklenili s tamkajšnjimi šejki primirje, odtod tudi naziv Pogodbena obala.
35
Dokler niso tudi v tem področju odkrili bogatih nahajališč nafte, so životarili ti emirati v veliki odmaknjenosti in revščini med morjem in puščavo, "črno zlato" pa je tudi tem krajem odprlo nove,bolj svetle perspektive.
To velja predvsem za največji med vsemi emirati, Abu Dhabi, ki se širi od južnega konca polotoka Katar proti Hormuškim vratom. Nafto so tu odkrili leta 1953 in to le 20 km proč od obale (Murban), ki pa je tu strma in nedostopna. Zato so z izkoriščanjem lahko pričeli šele leta 1963 po dograditvi 100 km dolgega naftovoda do varnega in dovolj globokega pristanišča Djebel Dhannah. Prvemu odkritju so sledila še druga, tako na kopnem kot pod morjem. Nekatera teh podmorskih naftnih nahajališč so le podaljšek iranskih naftnih polj. Nafto iz njih so speljali po naftovodih do otočka Das, na katerem so zgradili moderno pristajališče za tankerje. V tem področju so zelo dejavni zlasti Japonci, ki mislijo leta 1976 pričeti s tega otočka izvažati tudi vtekočinjeni zemeljski plin. Leta 1972 so v tem emi-ratu načrpali že 50 milijonov ton nafte, to pa je več kot v Kataru, v sosednjem emiratu Dubayy ali na Bahreinu. S prodajo nafte so pričeli v redko naseljeno deželico stekati lepi dohodki, s katerimi poskušajo v čim krajšem času nadoknaditi zamujeno in ujeti korak z ostalimi zalivskimi naftnimi državami.
Poleg Abu Dhabija so doslej odkrili nafto le še v dveh od sedmih emiratov. To sta Dubayy in Sharjah, ki ležita severneje od prvega v smeri proti Hormuškim vratom. V obeh primerih gre za podmorska nahajališča nafte, večkrat že v področju mejnih teritorialnih voda. Tako se je emirat Sharjah zapletel z Iranom v pravi obmejni spor, saj je slednji že ob nastanku Združenih arabskih emiratov leta 1971 zasedel tri sporne otoke (med njimi Abu Musa), ki si jih lastita oba soseda. V emiratu Dubayy so leta 1972 načrpali že 7,5 milijona ton nafte (dvakrat več kot na Bahreinu), tako da je skupnja proizvodnja nafte v Združenih arabskih emiratih leta 1972 dosegla že 57,5 milijonov ton in s tem peto mesto med naftnimi državami na Bližnjem oziroma Srednjem vzhodu.
Tudi KATAR je postal neodvisen leta 1971 ter doživlja zaradi svojega naftnega bogatstva velike in skokovite spremembe, saj je po deležu narodnega dohodka na prebivalca že skoraj ujel Kuvait. Obsega nizko apnenčasto ploščo instoimenskega polotoka in šteje le 133 000 prebivalcev. Nafto so odkrili že leta 1939 na nedostopni zahodni obali (Dukhan), toda šele po drugi svetovni vojni so lahko zgradili tudi naftovod preko polotoka do pristanišča Umm Said na vzhodnem obrežju. V zadnjih 15 letih so odkrili nafto na več mestih tudi na morskem dnu in jo z naftovodi speljali do otočka Halul, kjer jo na-takajo na tankerje. Katarske podmorske vrtine so tako uspešne, da dajejo že 50% vse domače proizvodnje nafte, ki je leta 1972 dosegla že 23,25 milijonov ton in tako uvrstila Katar na šesto mesto na Bližnjem oziroma Srednjem vzhodu. Visoki dohodki od prodane nafte so domačinom omogočili, da so v glavnem mestu Ad Dawhah zgradili eno najmodernejših naprav za desalinizacijo nafte na svetu, v Umm Saidu pa načrtujejo tudi veliko petrokemično tovarno, ki bo svoje proizvode izvažala predvsem v jugovzhodno Azijo.
Najvzhodneje med vsemi obravnavanimi deželami leži su ltanataOM AN, ki šteje 800 000 prebivalcev in že meji na Omanski zaliv ter Arabsko morje. Obsega pokrajine Mascat, Oman in Dhofar že na skrajnem vzhodnem robu Arabskega polotoka. Pogorje ob Omanskem zalivu prestreže sicer nekaj več padavin, ki pa v tej klimi ne zaležejo dosti. Za naselitev in poljedelstvo je nekaj ugodnejša le obala zahodno od glavnega mesta Mascat in provinca Dhofar na jugu že ob meji z Jemenom, sicer pa je obala pusta in nepriljudna. Nekaj več življenjskih sokov je temu področju nekoč vlivala trgovina med Bližnjim vzhodom in Indijo, sicer pa so vasi živele izolirano od sveta in celo druga od druge. Tako je bilo, dokler niso zahodno od prestolnice zasledili nafto, jo speljali do novega pristanišča se-verneje od Muscata in leta 1972 že dosegli proizvodnjo 13,6 milijonov ton. Sedaj so se lahko tudi v Omanu po vzorih svojih zahodnih sosedov lotili dela. Zgradili so nove moderne hotele, načrtujejo noveceste, grade pristanišča ter se bore proti nepismenosti. Vsi poznavalci razmer pa naglašajo, da omanska naftna polja niso tako bogata kot tista v območju Perzijskega zaliva ter da so močno ogrožena od zaslanjaja.
SIRIJA je prva med vsemi doslej naštetimi državami, ki ne seže direktno v območje z nafto tako bogatega Perzijskega zaliva, vendar pa njene meje le vključujejo tudi del Mezopotamije, prav tako znane po svoji naftonosnosti. Tako so tudi Sirije?, ki so jih vzpodbudili iraški uspehi v geološko podobnih okoliščinah, začeli z vrtanji že. tik pred zadnjo svetovno vojno, vendar sprva brez uspeha. Šele sredi petdesetih let so v skrajnem severovzhodnem delu dežele že onstran Eufrata le odkrili dve naftni
36
polji in ju leta 1968 s 700 km dolgim naftovodom povezali s svojo luko Tartus. Leta 1973 so v Siriji načrpali že 8,2 milijona ton nafte, manjši del katere rafinirajo v Homsu, ki je bila med zadnjo izra-elsko-arabsko vojno močno poškodovana in ki naj bi po obnovi dosegla kapaciteto 6 milijonov ton nafte letno.
Emirat BAHREIN obsega 33 otokov in otočkov v prostranem zalivu med Saudovo Arabijo in Katarjem, vendar so v glavnem le trije med njimi naseljeni. Šteje 230 000 prebivalcev in je, v nasprotju z drugimi državicami ob Perzijskem zalivu, imel že pred odkritjem nafte svojo posebno veljavo v tem prostoru. Bahrein je bil namreč središče živahne tranzitne trgovine med sosednjimi državami in uspešnega lova na bisere, zaradi številnih kraških izvirov pa se je predvsem v severnem delu glavnega otoka močno razvilo tudi oazno poljedelstvo. Verjetno so si ga nekdaj ludi zaradi obilja sladke vode in nekoliko bolj znosnega podnebja Angleži izbrali za središče svoje gospodarske in politične moči v tem območju.
Na nafto so tukaj naleteli prvič leta 1932, kar je vzpodbudilo tuje naftne družbe, da so začele z vrtanji tudi v sosednih deželah. Bahrein poseduje danes naftno polje Awali na glavnem 'otoku, s 50% pa je udeležen tudi pri izkoriščanju podmorskega ležišča Abu Safah, ki si ga deli s Saudovo Arabijo. Leta 1972 so načrpali 3,5 milijonov ton nafte, kar je sicer najmanj med vsemi zalivskimi državami. Na glavnem otoku stoji velika rafinerija nafte (12 milijonov ton nafte letno), ki do 70% svoje zmogljivosti rafinira nafto iz Saudove Arabije. Da bi popestrili in poživili svoje gospodarstvo, so na Ba-hreinu zgradili tudi veliko tovarno aluminija, doslej edino v območju Perzijskega zaliva,, ki zaposluje 2 000 ljudi in daje 12 000 ton te kovine letno. Postavili so jo ob lokalnem zemeljskem plinu, ki služi kot energetski vir, takorekoč na pol poti med dobaviteljem surovine in potrošnikom. Boksit uvažajo namreč iz Avstralije, končni produkt pa je namenjen predvsem v Zahodno Evropo in celo v Severno Ameriko. Zgraditi pa nameravajo tudi cementarno in tovarno ribjih konzerv, saj je ribištvo, z letnim ulovom 16 000 ton rib, kar lepo razvito. V prihodnjih letih bodo na otočku Muharraq, ki je sedaj z nasipom in cesto povezan z glavnim otokom, zgradili velik nov dok za supertankerje . Tudi B ahrein se lahko podobno kot Kuvait pohvali z dobro razvitim šolstvom in socialnim skrbrstvom, za kar porabijo polovico celotnega narodnega dohodka.
TURČIJA zavzema skrajni zahodni del Bližnjega vzhoda, kjer doslej niso odkrili pomembnejših zalog nafte. Leta 1972 so v tej deželi načrpali 3,41 milijonov ton nafte, kar pa ne zadošča niti za domače potrebe. Prvo nafto so navrtali v jugovzhodnem delu države leta 1940 (Ramandagh) in nato v začetku petdesetih let v bližini naleteli še na nova nahajališče. V zadnjih letih so bile uspešne tudi vrtine na vzhodu med Eufratom in Tigrisom, v vseh primerih pa gre le za manjša nahajališča. Turki imajo svojo rafinerijo v krajih Mersin in Izmit, načrtujejo pa tudi novo v Trabzcnu ob Črnem morju.
Med vsemi državami na Bližnjem in Srednjem vzhodu, ki še premorejo nafto, je IZRAEL na najslabšem, čeprav so sledovi nafte iz okolice Mrtvega rndrja že dolgo znani. Pričetek intenzivnejših vrtanj sega komaj dve desetletji nazaj, ko so leta 1955 v bližini Gaze tudi že odkrili nafto. Vendar so to le skromne vrtine, iz katerih nikoli ne načrpajo več kot 100 000 ton nafte letno. Seveda se je po letu 1967 energetska bilanca dežele zelo popravila, ko so Izraelci v svojem vojnem pohodu proti Sueškemu prekopu zasegli tudi naftna polja na zahodni obali Sinajskega polotoka z letno kapaciteto 7 milijonov ton. Danes so ta polja zopet pod egiptovsko upravo, Izrael sam pa zopet razpolaga le s svojimi skromnimi naftnimi viri. Vse bolj pa pridobiva na pomenu zemaljski plin, saj so v šestdesetih letih odkrili več obetajočih plinskih polj (Gurim), iz katerih odvajajo plin po plinovodih do kemičnih tovarn ob Mrtvem morju in do industrijskih objektov v puščavi Negev. Že leta 1960 so tudi speljali naftovod od pristanišča Elat do rafinerije v Haifi, leta 1970 pa še drugi krak do Ashqelona ob Sredozemskem morju, ki naj bi služil predvsem tranzitu. Prvotno kapaciteto tega naftovoda naj bi do leta 1975 dvignili od 25 na 60 milijonov ton nafte letno. Ob koncu tega naftovoda so 20 km severneje od Ashqelona zgradili novo rafinerijo (5 milijonov ton letno), ki naj bi s svojimi proizvodi oskrbovala predvsem Jeruzalem in okolico.
Iz sestavka smo lahko spoznali, kako odločujoč pomen ima nafta za posamezne dežele ob Perzijskem zalivu. Če ob zaključku postavimo Bližnji in Srednji vzhod še v svetovni okvir, bomo lahko doumeli njegov pomen tudi za svetovno energetsko gospodarstvo. Leta 1972 je svetovna proizvodnja nafte dose;-gla 2.527,4 milijone ton, od tega je prišlo iz naftnih polj ob Perzijskem zalivu kar 879,85 milijonov ton ali dobra tretjina celotne proizvodnje na svetu. Med dvajsetimi najmočnejšimi prolzvodniki nafte
37
na svatu v tem letu ¡¡h je bilo kar sedem ali tretjina iz Bližnjega oziroma Srednjega vzhoda. In če si prikličemo v spomin še dejstvo, da hrani to majhno področje kar 56% vseh svetovnih zalog, in če vemo, kaj danes nafta v svetu pomeni, bomo lažje razumeli razne občutljive politične situacije, ki jih življenje prav na tem področju kar pogosto spleta. Prav tako pa je tudi jasno, da se zalivske države vse bolj jasno zavedajo, da prav sedaj bije "njihov trenutek" in da si je prav danes treba ustvariti tisto solidno ekonomsko bazo, ki bo omogočala solidno življenje tudi tedaj, ko bodo naftni vrelci vendarle usahnili.
LITERATURA:
Ferdinand Mayer: Erdöl im Nahen Osten. Wiener geographische Schriften: 43-44-45 (1975), stran 187-204.
Eckart Ehlers:	Iran E.-dölwirtschaft - Aussenhandel - Industrialisierung. Geographischer Taschenbuch
1970-1972. Wiesbaden 1972, str. 177-196.
Allan G. Hill: Bahrain is independent. Effort to remain Gulf supremacy. Geographica! magazine, London: XLIV (1972), 12, str. 846-852.
Alan G. Hill:	Clouds over Kuwait. Threatened aftermath to an ¡oil boom. Geographica! magazine,
London: XLIV (1972), 11, str. 753-758.
Walter Strzygowski - Wigand Ritter: Kuwait - Zentrum am Arabischen Golf. Mitteilungen der Osterei-chischen geographischen Gesellschaft, Wien: (1972), 1-2, str. 105-124.
Barbara Wace:	Oman leaps into the 20th Century. Progress under the dynamic Sultan. Geographica!
magazine, London: XLIV (1972), 10, str 681-686.
Nelka VERTOT
NASTAJA NOV ZEMLJEVID SVETA
Po drugi svetovni vojni se je začel razpad kolonialnih imperijev, kar je pripeljalo do nastanka vrste novih neodvisnih držav ter do popolne spremembe političnega zemljevida sveta(tabela št. 1). Nastopilo je obdobje intenzivnega osvobajanja "zasužnjenih" narodov Izpod kolonialnih nadoblasti posameznih kolonialnih velesilj v zadnjih dveh desetletjih predvsem: Velike Britanije (33), Francije (18) Španije (1), Portugalske (5) ter Belgije in Nizozemske (4). Število novonastalih držav v teh dveh desetletjih (67), je večje od števila novonastalih držav v vsem prejšnjem stoletju.
Največ držav je v obdobju 1955 - 1975 doseglo neodvisnost v Afriki, to je na kontinentu, kjer jebl-la po drugi svetovni vojni še večin«-; narodov pod tujo nadoblastjo (43 držav ali 77% prebivalstva), naj manj pa v Evropi (1 država oz 0, .'6% prebivalstva), ki je bila dobesedno že "rešena" kolonialnega jarma.
Manjše število držav je doseglo neodvisnost v tem obdobju v Aziji (11 držav oz. 3,9% prebivalstva) ter Srednji in Južni Ameriki (7 držav oz. 4,1% prebivalstva) - glej tabelo št 1. Tam so se države, ki so bile že sposobne za samostojno pot razvoja (pomeni, da so imele razvito tudi že domačo inteligenco, sposobno prevzeti in "voditi nadaljni boj" tudi v svobodi), "osvobodile" kolonialne nadobla-sti že pred letom 1955. Zelo zaostale odvisne države teh območij pa so bile v tem pogledu tako zelo na tleh, da so potrebovale več časa za pripravo na organizirano borbo za osvoboditev in so se osvobodile šele po letu 1970 ali se osvobajajo šele danes. Zanje posebej velja, da prav danes doživljajo jutro novega, svobodnega dne.
Glede na število držav in število "osvobojenega" prebivalstva v njih, je do leta 1962 močno vodila afriška celina (tabela št. 2, tabela št. 3 In diagram št. 1), kjer je v obdobju 1955-1962 proglasilo
38
neodvisnost 27 držav, na ostalih kontinentih pa sta se v tem času osvobodili le dve azijski državici Ciper in Kuvajt.
Tabela št. I. Države, ki so proglasile neodvisnost po letu 1955
KONTINENT	Površina km2	Preb. 1974 (v milj.)	Gostota preb.	Število	držav	% novih	
				skupaj	novih	v pov.	v št. preb.
Evropa	10519367	472	61	33	1	0,003	0,05
Azija	40413888	2448	47	39	11	2,5	3,9
Afrika	30173248	374	12	47	43	74,8	77,1
Severna Amerika	24242364	339	13	2			
Srednja in Južna							
Amerika	17795420	206	11	27	7	3,2	4,1
Avstralija in Oceanija	8941029	21	2	7	5	5 7	17,5
Antarktika	13176727	0,001					
SVET (kopno)'	149262043	3860	24	155	67	18,0	10,2
Tabela št. 2. Gibanje števila držav, ki so dosegle neodvisnost od 1955-1975 po kontinentih
Število držav
Leto	Evropa	Azija	Afrika	Srednja in Južna Amerika	Avstralija in Oceanija	Skupaj
1956			3			3
1957	1		1			2
1958			1			1
1959						
1960	1		18			19
1961	1					1
1962			4	2	1	7
1963			1			1
1964	1		3			4
1965	2		1			3
1966			2	2		4
1967	1					1
1968			3		1	4
1969						
1970	1				2	3
1971	4					4
1972						
1973			1	1		2
1974				1		1
1975			5	1	1	7
S k u	paj : 1	11	43	7	5	67
39
Tabela št. 3. Gibanje števila držav, ki so proglasile neodvisnost po letu 1955 (glede na leto proglasitve neodvisnosti)
Leto
Št. držav "neodv.
% št. neodv. držav
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
1971
1972
1973
1974
1975
3 2 1
19 1 7 1
4
3
4 1 4
3
4
2 1 7
4,5 3 1,5
28 1,5 10,5 1,5 6
4,5 6 1,5 6
4,5 6
3 1,5 10,5
Skupaj:
67
100,0
Največ držav afriškega kontinenta je doseglo neodvisnost leta 1960, to je v "letu afriške pomladi", ki ime resnično zasluži. Tega leta je od 19 "osvobojenih" držav na svetu, doseglo neodvisnost 18 afriških in le ena azijska (Ciper). Države na drugih kontinentih so v boj za osvoboditev do leta 1968 posegale le občasno (glej diagram št. 1 in tabeli št. 2 in 3). Leta 1962 sta posegla vmes Jamajka ter Trinidad in Tobago iz Srednje Amerike ter Zahodna Samoa izmed "oceanskih" držav} leta 1966 sta proglasila neodvisnost Barbados in Gvajana. Boj odvisnih afriških držav s kolonialnimi silami se je intenzivno nadaljeval do leta 1968, ko se je velika "poplava" osvobajanja tudi na tem kontinentu nekoliko umirila. Vzrok ni bil v popolni "osvoboditvi" celine, niti v pouščanju napetosti med odvisnimi državami, ampak v porastu političnih problemov svetovnega merila. Takrat so se odnosi med državami, borba za oborožitev, tekma v oboroževanju ter interesi "velikih" za ponovno vplivanje v "malih" državah tako stopnjevali, da so potisnili boj za osvoboditev še zasužnjenih narodov na stranski tir. Toda le začasno. Zelja po svobodi je v nesvobodnih pokrajinah živela naprej. In bila je močna. Zato so obravnavane države i? leta 1970 ponovno začele boj za svobodo. Takrat so vodile azijske in avstralske države. Leta 1970 sta se osvobodili državici Fiji in Tonga v Oceaniji, 1971 leta pa so proglasile neodvisnost Bahrajn, Bangladeš, Katar in Združeni Arabski emirati med azijskimi državami. "Odvisne latinsko-ameriške države, med katerimi so v osvobodilnem boju uspele nekatere že leta 1962 (Jamajka ter Trinidad in Tobago) in 1966 (Barbados in Gvajana), so ponovile svoje zahteve in leta 1973 je uspela Bahama, leta 1974 Grenada in leta 1975 Surinam. Tega leta je proglasilo neodvisnost tudi pet afriških držav.
Danes so na svetu le še majhne površine ozemelj "odvisnih držav", kjer se tudi borijo za neodvisnost ter z močno željo in velikim upanjem čakajo na dan svobode.
Dodajam preglednico obravnavanih držav z nekaterimi osnovnimi geografskimi podatki o njih. Morda bodo za koga zanimivi (tabela št. 4).
40
ZAKLJUČEK
Z dosegom neodvisnosti je narejeno veliko, obenem pa tudi silno malo. Neodvisnost je sicer res dosežena, država je uradno svobodna, težave in problemi se pa dejansko za mlado, novo državo pravzaprav šele začenjajo.
Prav z dosegom neodvisnosti - možnostjo samostojnega razvoja - se odpre tista zapornica, ki je doslej zadrževala številne gospodarske in družbene probleme, skrite za "masko" kolonialne uprave. Zdaj so vsi skriti problemi stopili kot težka naloga pred "novonastalo državo", ki se mora z njimi nujno spoprijeti.
Takoj, ko taka "odvisna država" doseže samostojnost (neodvisnost), je njen najvažnejši problem vprašanje lastnega gospodarskega razvoja. Osvobojene države običajno nimajo dovolj lastnih sredstev za hi trejši gospodarski razvoj ter tako mnogo dragocenih moči, ki bi jih mogle porabiti za izgradnjo svojega upravnega in gospodarskega sistema, porabijo z iskanjem sredstev, ki bi razvoj omogočile. Ne da bi zmanjševali težo problemov, s katerimi se srečujejo novo nastale države, pa moramo vseeno priznati, da je bistveno doseženo. Neodvisnost je sprostila družbeno-politični in ekonomski napredek zaosta lih in izkoriščanih pokrajin. Na ta način doživljajo mnoge države danes jutro novega svobodnega dne svoje pomladi...
. . . mogoče ne bo odveč
Če kdaj, potem posebno danes velja, da se pri reševanju vprašanj gospodarskega in družbenega položaja ne more in ne sme noben narod in država izolirati od ostalega sveta. To bi škodovalo najprej njej sami, zaviralo pa bi razvoj tudi drugih držav in narodov. Vsi narodi in vse države so se dolžni medsebojno podpirati in si pomagati. Vsi smo člani ene same velike skupnosti - človeštva.
Nujnost medsebojnega povezovanja in sodelovanja nerazvitih je neizbežno dejstvo, ki je uresničljivo šele po pridobitvi neodvisnosti.
Prav ta "šele" odpira možnost začetka samostojne in svobodne poti razvoja in ugodnega ter hitrega gospodarskega ter družbenega napredka.
VIRI IN LITERATURA:
DELO. Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, Ljubljana, Letniki 1960-1975.
DEMOGRAPHIC YEARBOOK 1973, United Nations, New York 1974. Department of Economic and Social Affairs Statistical Office.
STATISTICAL YEARBOOK 1974, United nations, New York 1975. Department of Economic and Social Affairs Statistical Office.
PODATKI DOKUMENTACIJE republiškega centra klubov OZN, Ljubljana, Cankarjeva 1. Vilko Finžgar: Današnja Afrika. GO VII (1960), št. 4, str. 100-105.
Lojze Gosar: Gospodarsko-politična stran vprašanja o lakoti na svetu GO X (1963), št. 1-2, str. 3-6
Lojze Gosar: Nekaj misli o preobljudenosti na svetu. GO IX (1962), št. 1-2, str 4-9. Josué de Castro: The Geography of hunger. Boston 1952.
Vladimir Kokole: Nigerija - največja afriška država. GO VII (1960), št. 4, str. 97-100.
Stane Košnik: Zapadna Samoa - nova samostojna država. GO IX (1962), št. 1-2, str. 9-10.
Avguštin Lah: Sodobni svet in mednarodni odnosi. Mladi in mednarodno razumevanje. Republiški center klubov OZN, Ljubljana 1968, str. 12-40.
Jakob Medved: Nekateri problemi sodobne Afrike. GO XV (1968), št. 3-4, str. 32-36.
Milan Natek: Rast števila prebivalstva po kontinentih. Drobne novice GO XIII (1966), št.l, str. 22-23.
41
Tabela št. 4. Države, ki so proglasile neodvisnost pred leti 1956 in 1975
DRŽAVA (kontinent)	Površina km2	Št. preb.	Gostota	Narod. doh. (dolar na preb.) 1970	Datum	Polit.	Status pred pro-	Glavno	mesto	Uradni
		(v 1000) 1973 ali 74	preb.		proglasitve neodvisnosti	ured.	glasitvijo neodvisnosti	ime	št. preb. (v 1000)	jezik
	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10
EVROPA Malta	316 000	322	995	689	21. 9 1964	monarhija*	britanska kolonija	Valletta	16	malteški angleški
Skopaj:	316	322	995	689						
AZIJA Bahrajn	662 000	227	324	1 367	15. 8 1971	monarhija (emirat)	Protektorat Velike Britanije	Ma na ma h	90	arabski
Bangladeš	142 776	71 614	441	119	26.3.1971-1	. 12.1.1972-1	1.	republika	provinca Pakistana	Dacca	1 311	bengalski
Ciper	9 251	659	68	863	1.10.1960	republika	britanska kolonija	Nicosia	118	grški, turški
Južni Jemen	278 700	1 555	5	79	30.1 1.1967	republika	kolonija in Protektorat Vel. Britanije	AI Shaab	30	arabski, angleški
Katar	22 014	86	4	4 352	3. 9.1971	monarhija (emirat)	Protektorat Velike Britanije	Doha	50	arabski
Kuvait	16 000	883	38	4 049	19.6.1961	monarhija (sejkat,e-mirat)	Protektorat Velike Britanije	AI Ku- wayt	295	arabski
Maledivski otoki	298	115	339	92	26.7.1965	republika	Protektorat Velike Britanije	Male	15	maledivski
Malezija	332 995	11 700	31	313	31.8 1957 (16.9.1963- federacija)	monarhija (federaci-	britanska kolonija	Kuala Lumpur	477	malajski, angleški
Oman	212 457	12.1	419 24.
Singapur	581	2 185	3 575	916 9.
Združeni arabski emirati	83	600	208	2 269 2.
Skupaj:	1 760	672	89 954	52
AFRIKA
Alžirija	2 293	190	15 772	6 324 5.
Angola	1 246	700	5 900	5 290 1 1.
Botsvana	600	372	646	1 242 30.
Burandi	27	834	3 600	127 71 1
Centralnoafri-ška republika
622 984	1 720	127 13.
Cad	1 284 000	3 868	74 11
Dahomej	112 622	2 912	24	82	1.
10
7 197 0 TM > " a r h i j ° 7la'	(sultanat)
8.1965 republika
Protektorat Ve like Britanne
del Malezije (14.drz.Federacija Malez.;
s"W>re
16 arabslo
2 004 ? Twi i g ' s k i ¿	Kitajski,
tamilski,
angleški
federacija šejkatov
Protektorat Velike Britanije
Abu Dhabi
25 arabski
republika republika
republika republika
republika republika republika
departma pomorske Francije Al9er
provinca Portugal. pomor, teri- Luanda torija
Protektorat Velike Britanije
Gaberones
teritor.pod u- Bujumbura pravo OZN,pod admin.Belgije
avtonom. republika v okviru združene Francije
Bangui
avtonom. repub. Fort|amy
v okviru združ.
Francije
avtonom. repub. v okviru Združene Francije
Porto Novo
1 200 arabski
561 portugalski
19 angleški
79
kirundi, francoski
238 francoski
193 francoski
73 francoski
Ekvatorialna
28 051	298	10	264
Gvineja
Gabon
267 667
515
670
Gambija	10 347	4 93	32	07
Gana	238 538	9 355	36	256
Gornja Volta 274 200	5 737	20	59
Gvineja
254 857
4 208
15
82
Gvineja
36 125	509	13	227
Bisao
Kamerun	470 200	6 167	12	187
Kopverdski otoki
4 033
284
67
10
12.10.1968 republika
17. 8.1960 republika
18. 2.1965 republika
6. 3.1957 republika
5. 8.1960 republika
2.10.1958 republika
provinca preko-morske Španije, Santa (od 1.1.1964 Isabel špan. avtonom. pokrajina)
37
avtonom. repub. v okviru Združene Franciie
britanska kolo-
nna
britanska kolonija in teritorij pod oblast. OZN
avtonom. repub. v okviru Združene Franci"e
Libre-ville
'Bathurst
Akra
aougou
teritor preko- consi mor. Franciie
105
132
španski, jezik plemen: Ibo.Bubi, Hausa
francoski; domorodci govore jezik bantu (fang)
angleški ¡domorodci govorijo wollof, mandingo.fula
634 angleški
francoski; do-morodnirvol-ta.mande, pular
francoski j (mali n ke, ki-ssi, fulba)
25. 9.1973 republika 1. 1.1960 republika
provinca preko-
r,	i Bissau
morske Portugal.
teritor. pod nad- ,
n , h ,	JaoundS
zor. O Z N , ad m .
vodeno preko
Franc, in Vel.
Britanije
71 portugalski
178 francoski, angleški
5. 7.1975 republika
provinca pre-komor. Potug.
Praia
34 portugalski
Največji napredek v prometu je bil itorjen v zadn|lh letih z razširitvijo letalskega prometa. V Kath-' manduju in v Biratnagarju sta dve mednarodni letališči, trlna|st letališč, ki so večinoma v Teraiu, služI za notranji .promet In niso opremljena z asfaltno stezo, večje število pa je STOL letališč (short take of and landing) v notranjosti. Teh v času poletnega monsuna ne morejo uporabljati. Notranjemu letalskemu prometu je zaradi težav v Izgradnji cestnih zvez prihodnost, brez dvoma zagotovljena. Čeprav se z razvojem letalskega prometa ne morejo primerjati, pa pomenijo novi viseči mostovi čez div je himalajske reke marsikje prav tako velik In pomemben napredek. Za bližnjo bodočnost ima Nepal najboljše možnosti v povečanju proizvodnje hrane in industrijskih rastlin. To bodo lahko zagotovili predvsem novi namakalni sistemi v Teraiu in splošna modernizacija kmetijstva. Iz Teraia izvira tudi večino viškov ri ž a, k i omogočajo, da je Nepal eden pomembnejših izvoznikov te žitarice na svetu. Indija je v teh pogledih zagotovo najbolj zanimiv nepalski partner, ostala pa bo lahko še naprej dobaviteljica mnogih industrijskih izdelkov, ki jih Nepal sam še dolgo ne bo izdeloval . Zato je ustrezna orientacija na indijski trg za razvoj nepalskega gospodarstva prvenstvenega pomena.
LITERATURA:
Donner W.,
Frank D . , Gregor! J . ,
Hagen T. ,
tleiii S ,,
Jerin Z . , Kunover A. Kunaver J
Nepal, Raum, Mensch und Wirtschaft. Band 32 der Schriften des Instituts für Asienkunde in Hamburg. Wiesbaden 1972.
Traumland Nepal. Süddeutscher Verlag, München 1974.
Nepal od nižine do najvišjih gora. Proteus 1973-1974, 1.36 št. 1 Ljubljana. Glej še 1 36, it. 3 In 1. 36, št. 6.
Dyhrenfurth G. O, Fürer-Halmendorf Ch. von, Schneider E., 1963. Mount Everest, Formotion, Population and Exploration of the Everest Region. London.
Afrika, Južna Azija, Avstralija z Oceanijo In južnim polarnim svetom. Gospodarska geografija sveta II. Ljubljana 1957,
Vzhodno od Kathmanduja. Ljubljana 1965.
in drugI, Makalu , Lju bljana, 1965
; e geograf Potuje. S kladivom In kompasom po dolini Baruna. Iz knjige Makalu. Ljubljana 1974.
Prispevek h glaclalni geomorfologljl doline Baruna v Khumbakarna Himalu vzhodni Nepal. Sklad Borisa Kidriča. Tlpkoplt.
1975, St. 5, Ljubljana.
Levstek I . , T ha pa N.B Wissmann H
Wraber T . ,
O geološkem razvoju nepalske Hlmala|e. Proteus 1.37, Blažej J,, Himalaja In Človek Ljubljana 1957. , Thapa D. P., Geography of Nepal. Bombay 1969.
v., Die heutige Vergletscherung und Schneegrenze In Hochasien, mit Hinweisen auf die Vergletscherung der letzten Eiszeit. Akd. d. Wlss und der Lit. Abh.der Mat.-Natur-wiss. Kl. Jhrg. 1959, Nr. U.Mainz 1959.
Ljudje pod vrhovi Himalaje, Proteus, 1.33, 1971 št. 6.
Srečanje z nepalsklml drevesi in grmi. Proteus, 1. 36, 1974, št. 5.
Nekaj rastlin z visoke Himalaje. Proteus, 1.37, 1975, št. 9-10.
ILUSTRACIJE
k članku J. Kunaverja: Geografija nepalsklh pokrajin.
1,	vertikalni profil Mustangbhot - Teral
2,	karta Izrabe voda v Nepalu
3,	vertikalni profil razporeditve vegataclje in kultur v Nepalu.
31
Nigerija	923 768 59 607	72	145
Ruanda	26 338	3 984	140	57
S ao To me in Principe
Sierra Leone
Slonokoščena obala
964	78	76
Senegal	196 722	4 227	20	217
71 740	2 667	35	167
319 822	4 641	13	347
Somalija	637 657	3 003
Sudan	2505 813	16 901	6	117
Svazi	17 363	463	23	274
Tanzanija	939 701	14 377	14	100
8
10
1.10 1960 f e 6 e A n republika
1. 7.1962 republika
12. 7.1975 republika
4. 4.1960 republika
27. 4.1960 republika
7. 8.1960 republika
1. 7.1960 republika
1. 1.1956 republika
6. 9.1968 monarhija
26. 4.1964 federativna (Tanganjika fepublika od: 14 12. 1961 , Zanzi-bar in Pom-ba od: 10. 12.1963)
britanska kolonija
te rit. pod upravo OZN pod adm. Belgije
provinca pre- • komor. Portugal.
del federacije Mali v okviru Združ. Francije
britanska kolonija
avtonom rep. v okviru Združene Francije
britan. kolonija in terit.pod u-pravo OZN
britansko-egip-tov. kondom
Protektorat Velike Britan.
Lagos Kigali
Tome
Dakar
Freetown
Abidjan
Mogadishu
Chartoum
Mbabane
terit.pod upravo Dodoma OZN - Tanganika in britan pro-tek. Zanzibar
1 477 angleški francoski
26
kinjamanda
17	portugalski
581	francoski
187	angleški
650	francoski
230	somalski
262	arabski angleški
17
svazi
344 suahili, angleški
	1		2		3	4		5
Togo	56	600	2	117	35	134	27	4.1960
Tunizija	164	150	5	509	31	277	20	3.1956
Uganda	235	866	10	810	41	135	9	10.1962
Zaire								
(Kongo Kinsh.)	2345	409	23	563	9	131	30	6.1960
Zambija	746	254	4	635	6	397	24	10 1964
Skupaj:	23396	299	281	815	12			
SREDNJA								
AMERIJA								
Bahama	11	405		193	15		10	7.1973
Barbados		430		243	558	639	30	11.1966
Grenada		344		95	292	279	7.	2.1974
Jamajka	10	962	1	976	171	686	6	8.1962
Trinidad in Tobago	5	128	1	064	184	878	31	8.1962
Skupaj:	28	269	3	571	126			
10
republika
republika republika
avtonom.rep.v-mejah Združ. Francije
zvezna drž. s Franc, unijo
britanska kolonija
Lome
Tunis
Kampala
193
840
332
francoski
arabski
angleški
republika republika
belgij. kolonija
del federac. Rodezije in Njase pod Protektor. Vel. Britanije
Kinshasa
Lusaka
1 624
381
francoski
angleški
monarhija* monarhija* monarhija* monarhija*
monarhija*
britanska kolonija
britanska kolonija
zvezna država z Vel. Britan.
člani Karibske federacije
član Karibske federacije
Nassau
Bridgetown
Saint Georges
Kingston
Port of Spain
102
195
27
192
106
angleški angleški angleški angleški
angleški
	1		2		3	4			5	6	7	8	9	10
JUŽNA														
AMERIJA														
Gvajacia	214	970		758	3	372	26.	5	1966	republika	britan. kolonija	Georgetown	195	angleški
Surinam	142	822		432	3	755	25.	11.	1975	republika	avtonom. teritorij Nizozem.	Paramaribo	150	nizozemski
Skupaj:	357	792	1	190	3									
AVSTRALIJA	N													
OCEANIJA														
Fifl	18	272		551	29	423	10	.10	1970	monarhija*	britanska kolonija	Suva	60	angleški
Nauru		21		7	339		31	1	.1968	republika	teritorij pod nadzor. OZN, pod admin.Avstro L, Nove Zelend. in Vel. Britanije	Jangor	0,4	angleški
Papua -Nova Gvineja	461	691	2	563	10	280	16.	9	1975	monarhija*	avtonom. terit. pod admin.Av-stralije	Port Moresby	66	angleški
Tonga		699		92	111	167	4.	4	1970	monarhija	Protektorat Vel. Britanije	Nuku' al of a	25	tonganski, angleški
Zahodna Samoa	2	842		152	50	215	1.	1	.1962	monarhija	terit. pod nadzor. OZN, pod admin. Nove Zelandije	Apia	29	samoa nski, angleški
Skupaj:	483	525	3	365	7									
OPOMBA:*Šef države je britanska kraljica, ki jo predstavlja generalni guverner.
DlAAlArl (t <
HKH-p ¿TtyiLA_KOKTIUtUTIM/. KI >Q H0«L»41UE WeOVIiUaT >0 kETu. Ntf
«t LETO >U«LAfT¥C uoaiMIO»!/.
Lsi i
IItk lin I«I Iltt lit« «H
1W 14« iN* I H)
___
Iftf lil o 11)1
11)1 lili Utl tllf
SV» CFA AHI*
AM«tA
lt£u I » | U Î .«m«A «MIAU]« K ocfmju •
M
DRUŠTVENE VESTI
Občni zbor Geografskega društva Slovenije 20. 5. 1976
Občnega zbora GDS se je udeležilo le okoli 40 članov kljub temu, da je bilo poslanih preko 700 pismenih vabil. O reformi oziroma preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje je predaval mag. Drago Glogovšek iz Zavoda SRS za šolstvo.
Po poročilih predsednika, blagajnika in nadzornega odbora so razpravljala posebej poudarjali, da mora GDS v prihodnje posvetiti glavno pozornost zasnovi sodobnega, marksistično usmerjenega geografskega pouka v osnovni šoli in v usmerjenem izobraževanju. Razvoj "šolske" geografije ni le zadeva učiteljev, temveč mora postati skrb vseh geografov in vseh geografskih ustanov. Društvo naj zato da pobudo za izdelavoraziskave o reformni vsebini in metodah geografskega pouka kot celovite raziskovalne naloge, ki naj vključuje tudi učbenike, priročnike in učna sredstva.
Po sklepu ustrezne komisije so priznanja za večletno prizadevno delo v GDS dobili Stojan Trošt, dr. Franc Lovrenčak, Milan Vreča, mag. Marjan Klemenčič, Franc Marič, Niko Hočevar, Julijana Modrič in Marija Košak. V novi IO GDS so bili izvoljeni dr. Jakob Medved, dr. Mirko Pak, Marija Košak, dr. Franc Lovrenčak, Cita Marjetič, Mara Radinja, Marjan Ravbar, Anton Gosar, Milan Adamič-Orožen, dr. Igor Vrišer, Metka Špes, Milena Pak, Milan Natek, Milan Vreča, predstavnik študentov ter delegati aktivov, v nadzorni odbor pa Dušan Kompare, dr. Ivan Gams in dr. Vladimir Klemenčič.
Dušan Plut
49
OBVESTILO UREDNIŠTVA
Uredništvo revije prosi sodelavce, da prispevkov ne pošiljajo v rokopisu, temveč natipkane na pisalni stroj in sicer z normalnim razmakom med vrsticami (32 vrstic na eni strani) ter z ustreznim robom na levi in desni strani teksta. Popravkov naj bo čim manj, besedila pa naj bodo tudi jezikovno urejena, skratka primerna za tisk.
Grafične priloge naj bodo zrisane s črnim tušem na prosojnem papirju, spremno besedilo pa natipkano na posebnem listu papirja To velja tudi za fotografije. Risbe naj bodo 1,5-2 krat večje od zrcala revije.
Članki naj ne presegajo 10 - 15 tipkanih strani, o daljših prispevkih se je treba z uredništvom posebej dogovoriti. Kratke novice, knjižna poročila ipd. naj ne presegajo pet tipkanih strani.
K članku naj avtorji obvezno priložijo povzetek (sinopsis), ki naj ne presegajo deset vrstic in druge podatke, ki so po UDK potrebni (uradni naslov ustanove, kjer je avtor zaposlen; poštno številko kraja, naziv avtorja) ter naslov stanovanja in številko žiro računa. Prispevke poši Ijajte na naslov urednice (Ljubljana, Grintovška 1) po možnosti v začetku vsakega četrtletja (januarja, aprila, junija in septembra).
Uredništvo vabi k sodelovanju tako geografe, ki delajo v raziskovalnih ustanovah, kakor tudi "aplikativne geografe", ki so zaposleni v različnih razvojnih ustanovah, predvsem pa geografe - šolnike, da sodelujejo zlasti z didaktično-metodičnimi prispevki.
50
	UD K 711.4 i 914.971.2 Geografija, regionalna geografija urbani razvoj, SR Slovenija Kokole V. 61000 Ljubljana, Yu, Zavod za družbeno planiranje, Cankarjeva 1 Težnje k policentričnem urbanem razvoju v SR Sloveniji.Geografski obzornik XXIII (1976), St. 1 - 2, p. Avtor opredeljuje značilnosti urbanega omrežja, ki ga označuje prevladujoča "rank-size" distribucija in razmeroma stabilna razmerja. Zarodi sprememb v tehnologiji prometa se predindustrijski vzorec prostorske razporeditve ponovno uveljavlja preko omrežja vodilnih centralnih krajev. Vsekakor po bo industrija ostala osnova za nadaljnji razvoj enajstih, oziroma trinajstih, najpomembnejših urbanih aglomeracij v SR Sloveniji. Nekatere bodo imele več jeder (npr. Koper - Ir zola - Piran). Kokole V.		UDK 914.971.2 "Velike Lašče" + 911.2 : 168.2 Geografija, regionalna geografija prirodnogeogrofska delitev, pokrajina okrog Velikih Lašč, Slovenija Petrič 1. 61000 Ljubljana, Yu, Bratovževa ploščad 5 Laška pokrajina in njena prirodnogeogrofska delitev. Geografski obzornik XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Regija s središčem v Velikih Laščah je prirodnogeografsko različna zlasti glede reliefa, talnih tipov in vegetacije. Podane so značilnosti subregij, ki se odražajo tudi v različni izrabi tal. Gams 1.
	UDK 911.2 : 550.34 "Starijsko podolje" Geografija, fizična geografija, regionalna geografija, geomorfologija, potresi, Starijsko podolje Gams 1. 61000 Ljubljana, Yu, PZE za geografijo filozofske fakultete, Aškerčeva 12 Potres 6. maja 1976 in neotektonska morfologija Starijskega podolja. Geografski obzornik XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Vrsta geomorfoloških pojcvov v območju najmočnejših potresnih sunkov v Posočju, zlasti v Starijskem podolju, govori za tektonsko pogojenost. V širšem okviru spada podolje v labilno perijadransko cono. Gams 1.		UDK 338 : 914.971.2 "Beneška Slovenija" + 911.3 : 312 Geografija, družbena geografija, regionalna geografija prebivalstvo, gospodarski razvoj, Beneška Slovenija Vertovec M. Beneška Slovenija, 1., Novejši prebivalstveni In gospodarski razvoj v Benški Sloveniji. Geografski obzornik XXIII (1876), št. 1 - 2, p. Avtor osvetli slabe gospodarske razmere Nadiške Beneške Slovenije, kar povzroča med drugim tudi močno depopulocijo, slabo pa vpliva tudi na. narodnostne razmere. Radinja M.
•VI
	UD K 912 : 371.3 + 914.971.2 Geografija, geografija v Soli, kartografija problematika kartografskega proučevanja Berlot Z.' 61000 Ljubljana, Yu, Inštitut geodetskega zavoda SRS, Šaranovičeva 12 Uporaba novejšega kartografskega gradiva za potrebe šolske geografije - problematika kartografskega proučevanja Geografski obzornik XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Avtor nas seznani z nekaterimi značilnostmi v slovenski geografiji in razmišlja 0 dostopnosti in javnosti geografskih kart ter ugotavlja prešibko zanimanje javnosti za kartografijo. Poziva geografe šolnike, naj sodobno karto, ki čedalje bolj pridobiva na pomenu, bolj približajo učencu in naj mu privzgojijo ustrezen odnos do nje. Radinja M.		UDK 915.41.3 Geografija, regionalna geografija Nepal, Himalaja Kunaver J. 61000 Ljubljana, Yu, Pedagoška akademija v Ljubljani, Stari trg 34 Geografija nepalskih pokrajin Geografski obzornik XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Nepalsko ozemlje je eden od najboljših primerov, kjer se prirodno zasnovana pokrajinska območja skoraj povsem ujemajo z značilnimi proizvodnimi in naselbinskimi območji. To so vzporedni, različno široki pokrajinski pasovi, ki so v največji meri posledica enostavnega poteka zgrodbenih pasov Himalaje in ki se vlečejo od zahodne do vzhodne strani dežele. Pravilno pasovito strukturo modificirajo le nekatere kotline nepalskega sredogorja in neenakomerna razporeditev monsunskih padavin. Tej pasovitosti se v Nepalu pridruži še vertikalna pokrajinska stratifikacija, prirodno in družbena, Kunaver J.
	UDK 9,15 - 011 + 915.3 : 553.98 Geografija, regionalna geografija Bližnji in Srednji vzhod,nafta Šifrer T. 61000 Ljubljana, Yu, PZE za geografijo filozofske fakultete, Aškerčeva 12 Nafta in njen pomen za države na Bližnjem in Srednjem vzhodu Geografski obzornik XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Na Bližnjem in Srednjem vzhodu načrpajo danes približno tretjino vse nafte na svetu, hrani pa to območje več kot polovico vseh doslej znanih zalog "črnega zlata". Iz članka lahko povzemamo, kako je s proizvodnjo nafte v posameznih državah tega področja ter kako so posamezne med njimi znale in zmogle izkoristiti to bogastvo za svoj družbeno-gospodarski razvoj. Šifrer T.		UDK 913 - 77 "1955/1975" Geografija, politična ekonomija Regionalno geografija, neodvisne države, zemljevid sveta Vertot N. 61000 Ljubljana, Yu, Inštitut za geografijo univerze, Aškerčeva 1A11 Nastaja nov zemljevid sveta GO XXIII (1976), št. 1 - 2, p. Po drugi svetovni vojni se je začel razpad kolonialnih imperijev, kar j« pripeljalo do nastanka vrste novih neodvisnih držav ter do popolne sprememba političnega zemljevida sveta. Danes je med najbolj perečimi mednarodnimi problemi : ravno vprašanje nerazvitih držav. Glavni problem je nenehno poglabljanje prepada med "bogatimi metropolami" in "revnimi proletarskimi norodi". Prispevek govori o državah, ki so dosegle neodvisnost v zadnjih dveh desetletjih. Vertot N.