624
Maksimiljan: Noe se bliža.
v
»Žalostna sezona, gospod učitelj!« je rekel poštar, ki se je muzal za svojim kozarcem in naredil od časa do časa krepak požirek. »Pijmo na to!«
In možje so pili dolgo in mnogo in postali zidane volje. Gospod
v
Cuš je zopet pokazal svoje sijajne zmožnosti. Govoril je neprestano s pesniškim zanosom, brez zmisla in pameti ... In kdo ve, kdaj bi bil končal, da ni vstopil Andrej, mencaje si roke, s potnim obrazom in svetečimi se očmi:
»Hoj, ljudje božji!« je zaklical še na pragu. »Novica! Janez in Manica se vzameta! Ha! Kaj praviš, Ivan? Ha! Zdaj pa le pijače na mizo!«
v
Tisti večer je pozabil gospod Cuš vse nezgode, ki so ga bile zadele minoli dan.
Noč se bliža.
4
omaj vidna, neopazna                  Po alejah poje slavec
noč, ah, noč se  bliža;                  svojo melodijo,
v črnotkanem plašču nosi           po alejah sence lahke
slast mi paradiža.                          bolnih src hitijo . . .
Src ljubečih ti poslušaš               Daleč tam devojka moja
tiho šepetanje,                               kot iz tal mi vstaja . . .
z njimi čutiš, z njimi snivaš         Ti si bleda, a jaz čutim:
čarokrasne sanje.                          meni solnce vzhaja.
Maksimiljan.
Tam ob Savi . . .
.Lam ob Savi, šumni Savi                   Tiho moli, — vendar slišim
znamenje stoji;                                   njeno prošnjo jaz:
tih večer je, pred znamenjem           »Ti, Gospod,  ga k  sreči vodi,
deklica kleči.                                      varuj vsaki čas!«
Z robcem si tišči očesi, vendar zrem solze, zrem   solze,   ki  jaz  sem kriv jih, ki mi žgo srce.
Radivoj.