P a š n i k. Ljudska šola naj človeka izobražuje tako, da bode moder, zvest in pobožen; ona naj ga tedaj napeljnje, da pride do svojega pravega naniena. Kako npspametni so nekteri slariši, ki mislijo, da otrok hodi v šolo la zato, da se uči nekaj brati, pi- sati, številiti in moliti. Že priprosti Ijudje spoznavajo, da človek brez vere že na tem svetu ne more shajati. Ljudska šola naj tedaj starše še bolj prepriča, da olroci ne hodijo satno zato v šolo, da bi se učili samo svetnih znanosti, anipak, da se v šuli posebno gieda na to, dasežlahtni serce; šola naj pa tudi kaže, daje človeku treba še kaj več vediri, da človek brez šolskih vednosti v današnjem času ne zadostuje in tudi ne more zadostovati sedanjim potrebam v življenji. Učitelj naj pri vsakim poduku otroke napeljuje k nravnemu življenju. Kedar učenci berejo, naj učitelj pri primernih odstavkih izbera in obdeluje naj bolj to, kar gre učencem naj bolj v serce. Otroci berejo p. o radodarnosti. Dovolj tvarine ima tu učitelj, da otroke opominja, da naj bodo že sedaj v mladosti dobrega serca, da naj si precej začenjajo nabirati dobrih del, da namreč ljubijo svojega bližnjega in mu pomagajo pri vsaki priliki in potrebi. Otroci sicer nimajo kaj, da bi eden drugemu dajali, vendar naj se vadijo, da od malega, kar imajo, p. kaj kruha, sadja i. t. d., kaj dele svojim ubožnejšim tovaršem. Kedar se učenci uče pisati, naj jim učitelj na serce polaga, kako koristno je, če človek zna pisati, da 8 pisanjem lahko veliko dobrega stori, pa tudi, da se pisanje tudi lahko (kakor vsaka dobra reč) hudo rabi. Kedar učenci številijo, ima učitelj lepo priliko, da govori o poštenosti in pravičnosti pri nieri in vagi in sploh pri vseh enakih okoliščinah v navadnem življenji, kako hudobno je, ce kdo kakega bolj priprostega človeka, ki ne zna dobro številiti, kaj ukani in njegovo nevednost v zelo rabi i. t. d. Posebno lepo priliko mladinsko serce žlahtniti ima pa učitelj pri šolskem petji, ktero ima že tako lastoost, da ogreva mlada serca. Učitelj naj za petje zbira take pesmi, ki so mladini primerne, naj že bodo cerkvene ali druge, da so le poštene in Iahko razumljive. M. J. Poji.