„DOM  IN SVETI' 1891, štev. 10.
439
Zapoje rog, in kakor strela Naskoči mesto vojska cela: In proži kopje, buta, kruši, Kriči, besni, zidovje ruši; Z zidu, pod zidom teče kri In vodo v jarku rdeči. Divjajo, škrtajo Rimljani, Obupno se Japod jim brani.
Pa Mars besni, Japod že vidi Vrzeli, špranje v mestnem zidi — Pospravijo žene, otroke V prostorne hrame in visoke: »Ne bo ti suženj, Rim, Japod, Ne boš krivičen mu gospodi« Plameni švignejo visoki, Upepele žene z otroki. — —
Sovrag si v mesto vhod odpira, Pritiska noter in prodira; Do zadnjega  se moštvo  brani, A zmagovalci  so Rimljani. — -Junake stri si, kruti Rim, Končal žene in deco jim, Uničil rod in stri mu prava — A strta ni Japodov slava!
A. H.
Zlato src6.
(Spisal A. S.)
s^oHho in skrivnostno lega somrak ^pfna ljubko gorsko vasico, katera ^ se po trudapolnem dnevnem delu pripravlja k nočnemu počitku; tiho in dražestno že plava bledi mesec preko gorjanskih hribov ter razliva srebrne žarke svoje po tihi dolinici. Nekaj teh srebrnih žarkov šine k nizki hišici in posveti skozi malo okence v izbo.
Tam v kotu leži na otepu slame mlada, bolna žena, poleg nje troje otročičev. Tik okna pa sedi otožno mož pri mizi, opirajoč svojo skrbi polno glavo v dlan. Mesečni svit obseva glavo sedečega moža.
»Oče!«, oglasi se v kotu dete, »oče, za Boga vas prosim, dajte mi košček kruha, jako sem lačen.«
»Meni, meni — tudi, lačen sem tudi jaz in mala Metka«, in šestero suhih otroških ročic se stega proseče k očetu pri mizi.
»Moj Bog!« vzdihne bolna žena.
Zbolela je reva s tremi otroki zaradi pomanjkanja — glada.
»Jezus, Marija! še ob pamet bodem«, vsklikne njen mož. Delal je z ženo noč in dan, živel je, ker ni imel imovine, kakor se pravi, »iz roke v usta« ; živil je sebe in družino vselej pošteno, in vendar se ni mogel ubraniti neizprosnega gosta — hude stiske.
Mož je bil krojač, in ker ni imel dosti dela od svojih sosedov, delal in šivaril je za prodajalca narejene obleke v bližnjem mestu. Ta prodajalec ali preku-povalec je imel več takih delavcev, katerim je dajal delo, kakor in kadar se mu je zljubilo. Bili so vsi ubogi tlačani.
Tak ubog tlačan je bil tudi naš mojster. Iskal in prosil je dela povsodi, toda ni ga dobil nikjer. Oni prodajalec ga sedaj ni potreboval. Tako sedi tu pri mizi in globoko vzdihuje; težke misli,
440
Zlato srce.
katere mu roje po glavi, legle so mu na prsi kakor težak kamen. Ubogi mož!
Otroci med tem zaspe od lakote.
Mož vstane, vzame s police ženino ruto in jo splete kot vrv, obesi jo na močan žrebelj v zidu in okoli vratu si zadrgne svoj jermen.
»Joža, za Boga, kaj pa misliš?« zavpije naglo žena, ker je uganila možev namen. »Kruha, kruha«, prosijo otroci, ki so se vzbudili vsled materinega jacli-kovanja.
Nesrečni oče sname z vratu jermen in drvi iz sobe.
»Mati, oče nečejo, dajte nam pa vi kruha«, prosijo otroci iz nova.
»Pozno je že, sedaj je noč, ljubi moji«, tolaži jih mati; »jutri bodete dobili kruha. Sedaj pa še molimo! Izgovarjajte za menoj : »Oče naš, kateri si . . .«
Pač nikdar še ni v tej borni izbi odmevala tako proseče in ginljivo molitev: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«,   kakor  to krasno poletno noč.
Bleda luna se skrije za oblake.
*          *
V prvem nadstropju župnišča one vasi je bilo okno na vrt še odprto. Priletni
župnik T......i je sedel pri mizi in
pisal.
Kar nekaj završi pri oknu — skok! in pred starim župnikom stoji človek s krepeljcem v roki.
»Ne črhnite, če vam je vaše življenje ljubo! Dajte denarje!«
Gospoda župnika je seveda ta nepričakovani ponočni gost prestrašil, toda, kakor je bil jako dober in mil, deje: »Za Boga, človeče, ali ste ob pamet? Ali ne veste, kje in kod se hodi k meni ? Denarja hočete ? Dragi moj, mnogo ne bodete dobili pri meni.«
»Denarje, če ne . . .«
»Prijatelj, bodite tiho, da vas kdo ne sliši. Tu imate, to so moji poslednji novci.«
Župnik stisne nekaj ponočnemu gostu v pest ter ga odriva k oknu.
»Pojdite, držal vam bodem lestvico, da ne padete. Lestvico prislonite pod okno in glejte, da vas nihče ne vidi.«
Ponočni obiskovalec stopi s tresočo nogo na lestvico, župnik mu jo pa drži mirno, in ko siloviti mož stopi na tla in izgine v nočni tmini, zapre okno, poklekne pred razpelo ter dolgo, dolgo moli.
v
»Gospod, kaj pa je bilo po noči ? Cula sem neki ropot nad nami«, vpraša ga zjutraj stara kuharica Urša.
»Kaj je bilo neki ?« de smeje se župnik,  »sanjalo se ti je, sanjalo!«
Opoldne zopet pride kuharica.
»Gospod župnik, meni to ne gre v glavo. Na vrtu pod oknom je prislo-njena lestva, včeraj je bila še pod hruško za plotom; na vašem oknu je pa utis-neno veliko stopalo.«
»Urša«, odgovori župnik resno, »bodi si kar hoče; toda povem ti, da mi o tem ne črhneš nikomur, če ne, bodeš morala takoj iz službe, dasi že bivaš pri meni celih dvajset let, kar pasti-rujem tu v G.....«
Dva dni nato zve župnik, da je krojač
v
nekam izginil s svojo rodbino. Žena in otroci se bili bolni, pa vendar so morali nekam z neusmiljenim možem.
»Hm, vzela ga je noč«, deje župnik sam pri sebi, »odnesel je pa seboj tudi denarce za mojo prodano kravo.«
Minulo je od tedaj deset let. Skrbi in močna naduha so upognile sivolasemu župniku glavo skoro do prsij. Bil je že ves »trhel« , kakor so navadno rekli župljani.
442
Zlato srce.
Bil je prekrasen pomladanji dan. Župnik je sedel kakor običajno pred svojim čebelnjakom, kar se odpro durice na vrt, in pred sivolasim župnikom stoji lepo oblečen mož čedne postave. »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« »Na veke, amen! Le blizu! Kaj bi pa radi?«
v
»Častiti gospod, odpustite mi, za Boga vas prosim. Nikjer nimam ni miru ni pokoja.«
Tuji mož se trese po vsem životu, in po licih se mu udero debele solze.
»Dovolite, dragi moj, kdo pa ste? Jaz vas ne poznam«; in župnik čudeč se ogleduje tujca.
»Oropal sem vas!«
»Mene? I kdaj neki?«
»Pred dvanajstimi leti sem vas napadel po noči v sobi.«
Sedaj upre župnik presenečen svoje oči v tujca.
»Pred dvanajstimi leti? Bože moj, kako hitro mine čas! — Tedaj pred dvanajstimi leti ? Dovolite, da malo spravim v red svoje misli! Vidite, na stara leta zapušča človeka spomin. Ali ste vi morebiti tisti . . . ?«
» . . . lopov«, vikne tresočim glasom tujec.
»Ne, tako nisem hotel reči. Ste-li vi tisti krojač, kateremu sem ono noč izročil novce za prodano kravo?«
Tujec, znani nam krojač, debelo pogleda župnika. »Da ste mi izročili one novce? Saj sem vas hotel . . .«
«... prosit miloščine? Vem, vem, toda malo čudno je bilo to vendar in v nepravem času. Nu, saj je to vse minulo, in kakor vidim, koristili so vam ti novci. Sem k meni se vsedite in povejte mi, kako in kaj!«
Krojač sede obotavljajoč se na klop tik župnika in jame: »Pred vsem vas prosim,  gospod  župnik,  poveclite   mi.
kako je bilo to možno, da niste tedaj klicali na pomaganje? Da bi se bili branili, Bog mi odpusti ta velik greh, v svoji grešni zaslepljenosti bi bil učinil zločin in vas morebiti ranil, ubil.«
»E, kaj še! Čemu, bi se neki bal? Moje, kakor vsakega človeka življenje je v božjih rokah, in brez božje volje ne pade niti tiček s strehe. Poznal sem vas tedaj in uganil, da vas je samo siromaštvo napotilo k onemu ponoč-nemu obisku.«
»In tudi oblasti me niste naznanili?«
Sivolasi župnik se tiho nasmeje. »Čemu sem vas hotel oznaniti? Katoliški duhovnik sem, poznal sem vas poprej kot poštenega moža, znana mi je bila tudi nekoliko vaša beda, pa ne dovolj. Vedite, dragi prijatelj, pomagati vam prej nisem mogel, ker je sedaj na svetu premnogo uboštva. Zakaj niste prišli po dnevu ? Sreča je bila vendar za vas, da ste prišli še o pravem času. Da bi bili prišli drugi dan, denarci za kravo bi bili že v drugih rokah. Toda pustiva to, in povejte mi rajši, kako se vam je godilo teh dvanajst let!«
»Pravijo, častiti gospod, da krivično blago nima božjega blagoslova. Pri meni pa je bilo inače. Sel sem z ženo in otroki po svetu. Otroci so se ukrepih, in žena je čuctesno ozdravela. Dobri ljudje so nam svetovali, naj gremo v Bosno, kjer je po dohodu naše vojske povsodi dosti zaslužka, in ljudje so dobro plačani, zlasti rokodelci. Odrinemo torej na pot v Bosno. Dela sem tukaj dobil, in sicer obilo. V istini smo imeli srečo. V petih letih sem postal čislan mojster in sem še doslej. Dela imam zmerom obilo, zaslužek je velik, novcev imamo precej prihranjenih, rodbina je zdrava, živimo srečno in zadovoljno, — da bi le ne bilo nobenega očitanja, slabe vesti.
„DOM IN SVETS' 1891, štev. 10.                                  443

Hotel sem se tisto noč, videč, kako žena in otroci umirajo od glada, — obe-
v
siti. Žena mi je to zabranila. Hudobni duh mi pošepeče na uho: ,Pojdi v žup-nišče! Župnik je star, gotovo ima denarja, nihče te ne bode videl; pograbiš denar, ter izgineš s svojo rodbino.1
Kaj se je zgodilo, veste sami. Povem naj še to, da sem tedaj čakal dva dni s strahom in grozo, kdaj pridejo po-me orožniki in me odvedejo v zapor.
Sedaj pa veste vse, gospod župnik. Prosim vas še jednoč v imenu žene svoje in otrok, kateri za vas molijo vsak dan, prosim vas odpuščanja, saj sem vam prinesel seboj one denarje z obrestmi vred za deset let; tu jih imate!«
Župnik vzame novce in jih vtakne v žep ter deje tresočim se glasom:
»Sam Bog vas je poslal danes sem. Zakaj ti denarji ne bodo dolgo moji, da, še ogreli se ne bodo pri meni. Že čakajo nanje zopet drugi. Rekli ste, da krivično, nepošteno blago ne prinaša božjega blagoslova. Dobro ste rekli. Čudnim načinom ste res tedaj prosili miloščine, toda verjemite mi, dal sem vam takrat rad te novce, podaril sem jih vam« — sivolasemu župniku za-bleste solze v očeh — »molil sem tedaj za vas, da vas Bog privede na pravo pot. Njega zahvalite za vse, ne zapuščajte Boga, da vas tudi on ne zapusti! Da, prijatelj , sedaj je na svetu bede, kakor mrčesa nad vodo, a tudi bogastva je sila veliko, toda največkrat je bogastvo brez Boga, in beda brez Boga. Verjemite mi, starčku že na robu groba: Ne bilo bi toliko bede na svetu, da bi marsikak revež ne iskal pomoči v samomoru in grehu, temveč pri Bogu; ne bilo bi toli bede na svetu, ko bi imel marsikateri bogateč svojega Boga v nebesih in ne v pozemskih zakladih,   da
bi vsakdo pomislil: kar imam, vse prihaja od Boga, in kaj bodem vzel seboj v večnost? Nič drugega, kakor svoja dobra in slaba dela. Na obresti pri Bogu nalaga, kdor se usmili ubožca.
Želim vam od duše in iz srca pri Bogu vse dobro. Blagoslovil vas je Bog, zato se spominjajte, kaj in kdo ste bili prej; ne obračajte obličja in roke od prosečega človeka! Ohranite vselej v srcu živo vero, vzgojujte cleco v strahu božjem in poudarjajte povsodi, da ste katoličan. Kadar bodete culi o duhovnikih razne stvari ali pa o njih čitali v novinah, dobro premislite, kdo tako govori ali piše, in spominjajte se tudi časih v tihi molitvi svojega bivšega župnika, kateri skoro priporoči materi zemlji telo, dušo svojo pa nebeškemu Očetu!«
*          *
Dragi mi čitatelj, možno, da se ti dozdeva marsikaj v tej kratki povesti čudno, ali da je vse izmišljotina bujne domišljije moje. I nu, so i čudni ljudje na svetu v sedanji dobi, in marsikaj čudnega se med njimi dogaja. Povest je pa po vsem navzlic temu — istina.
Mnogi imajo oči, a ne vidijo, in ušesa, pa ne slišijo, ki v slepi strasti in v svoji nepremišljenosti zasramujejo katoliškega duhovnika.
Sivolasi župnik naš, o katerem sem pripovedoval, preselil se je v večnost pred tremi leti. Sprevod njegov je bil takšen, kakoršnega povsodi v Slovencih prireja verni slovenski narod svojim dušnim pastirjem. Nebrojna množica naroda, domačih župljanov in iz sosednih krajev, med njimi mnogo duhovnih prijateljev, je spremilo nepozabnega pokojnika na grobišče, in ob njegovem grobu so tekle solze odkritosrčne boli in pravega žalovanja. Vedelo in čutilo je dobro to preprosto,  ubogo
444                                                   Na Samovcu.
gorjansko ljudstvo, koga so tu naposled spremili k večnemu počitku; vedeli in čutili so župljani, da so položili v grob: zlato srce, katero je bilo vselej sočutno odprto siromakom; vedelo je ljudstvo, da to srce, prej tako skrbeče in čuteče, prestalo je sedaj biti, in čuda
ni, da  so vsi   objokovali   svojega največjega tolažnika in dobrotnika.
In še pozni rod bode pripovedoval o župniku, kateri je mnogo let blagodejno pastiroval v župniji G . . . ., in marsikdo bode pokleknil kraj groba in pomolil za dušo pokojnikovo.
čednih obrazov, brusile so svoje jezike ter o njej mnogo strupenega povedale, posebno kar se tiče njenega prijateljstva z Lovretom.
Lovro je bil že toliko srečen, da je zvedel posredno ali neposredno vse, kar se je govorilo. Dobri prijatelji — kdo jih nima? — so mu brž prinesli vse na ušesa, kar so zvedeli od deklet, največ zato, da so — »prevzetnega priha-jača« dražili in žalostih. Po drugi poti so skrbeli drugi, da je tudi stara mati vse zvedela, kar se je kvasilo o njenem sinu.
Dasi je Lovro dobro vedel, da se bode Anica možila, vendar ga je osupnila novica, da je že skleneno pismo. Njegovo srce se je napolnilo z žalostjo.
Ves se je izpremenil. Prej živahen, zgovoren in vesel stopal je sedaj rad po samotnih potih in stezah počasi in zamišljen; glavo je nosil sklonjeno, kakor po zgodnji slani poparjena cvetica svoj cvet; cvetoča lica so mu upadla in bledela in visoko čelo, prej tako ponosno, dobilo je brazde. To niso bila znamenja srčnega miru, sreče
Na Sam
(Povest. — Spisal
Ste
v.
T5§pamovčan je prav hitel z Aničino '%j možitvijo. Takoj, ko so pospravili seno in žito, da je bilo največje delo v kraju, šli so delat k belež-niku pismo. Po kratkem besedovanju sta se ženinova in nevestina stranka zjedinili ter sta podpisali ženitovanjsko pismo. Tudi Anica se je podpisala, ker je bila kakor mrtva stvar v roki svojega neizprosnega očeta. Proti viti se bi bilo zanjo brezuspešno in vsako ugovarjanje bi bilo že itak napeto razmerje med očetom in hčerjo le poostrilo.
O tem zmenku se je kmalu zvedelo na vse strani. Pa kaj se zve tako hitro, kakor da se hočeta ta in ta vzeti? In to je že taka navada, da se mnogo več govori, kakor je res, da se najmanjša pičica, ki se nahaja na dobrem imenu, časti ali poštenju prihodnjih zakonskih, razmaže v velik madež. Tem več govore ljudje, čim manj so jima prijazni. Vrstnice in tekmovalke Aničine so imele o njej kaj mnogo povedati, bodisi iz sovraštva, iz zavisti ali radi česarkoli. Zlasti one, ki so bile neprostovoljno že device v srpanu (kakor jih imenujejo) in   pa   tiste,   ki   niso   imele   posebno
Na Samovcu.
(Povest. — Spisal Podgoriian.)