štev. (No.) 51-52
eslovenu libre
BUHNOS AIRES 21. decembra 1978
Razmišljanje o miru
Pisatelj Eric Sevareed je nekje zapisal: „Če bi ne bilo božiča, bi ga morali iznajti. Človek potrebuje vsaj en dan v letu, da se spomni, da je’ na svetu še za kaj drugega kot zato, da vedno in zoper vse godrnja.“
Svet hrepeni po miru. Pa smo že skoraj pozabili, kaj se pravi živeti v miru. Druga velika vojna se je končala z velikimi obljubami, da bo nastala po tolikem klanju, lakoti in hudobijah dolga doba miru in z njim združenega napredka, pravičnosti in sreče. Zmagovalci in premaganci so enako govorili. Oboji so se zmotili. Druga svetovna vojna še ni končana. Ponekod je vojni požar ugasnil, ponekod tli pod pepelom in razvalinami, ponekod pa vzplamti na novo z vso silo. Izrael, koreja, Vietnam in njegovi sosedje, pa zopet Izrael in Egipt, bratomorni boji v Afriki, grožnje z novimi spopadi v latinski Ameriki itd., itd.
Poleg tega še takoimenovane živčne vojne, grožnje z novimi orožji, pojavi sovraštva med raznobarvnimi narodi, graditev bambusovih in železnih zaves in zidov sramote, tako da moramo pričakovati vedno novih mednarodnih sporov, ki lahko čez noč povzročijo nove vojne.
Če le to premislimo, nas res lahko zaskrbi, kdaj bo svet spet vreden mirti, ki tako hrepeni po njem.
Vprašanje miru se ne da reševati v velikem, dokler nismo mi sami pripravljeni prispevati k miru delež, ki nam je odmerjen^
Nas katoličane božični prazniki vabijo k resnemu premišljevanju, kaj naj storimo, da bomo vredni miru, ki so ga angeli na betlehemskih poljanah naznanjali ljudem na zemlji, ki so dobre volje.
Ko bomo v svojih domovih doživljali sveti večer in božični praznik, morda vsi člani družine skupaj, kakor že dolgo ne, poskusimo tem lepim uram dati občutek pravega miru. Spomini starejših bodo hiteli v zasneženo Slovenijo, na/šo domovino, in v tiste čase, ko je bil božič res praznik, ko je delo počivalo, ko je molitev in resnost prišla do veljave, ko so se ljudje po praznikih vračali vsak na svoje delo kakor prerojeni lin polni tihe božične sreče. Danes doma ni nič več tako lepo. Božič je dvakrat delavnik. Kristjan ne sme v cerkev, ampak mora v fabriko. Pokvarjena mladina, nahujskana po starejših pokvarjencih, moti službe božje, meče po cerkvah petarde, ruši jaslice in hoče s tem dokazati, da zanjo ni miru, dokler se bo na tem svetu še imenovalo ime Kralja miru, Kristusa.
Spominjamo se tudi božičev, ko smo morali zapustiti med rdečo revolucijo svoje domove in iskati strehe drugod. Marsikje so se nas otresli, kakor betlehemski meščani Svete Družine, ali Bog je le poskrbel, da je končno vsaka družina dobila vsaj skromno streho in kos kruha za praznike.
Prišli so še žalostnejši božični prazniki. V tujini, v mrzlih barakah in lačni smo čakali, kdo se nas bo usmilil in nam dal prostora na tem svetu. Svet se nas je otresal, ali pa izbral le naše najboljše moči, da bi mu služile. Pravico do dela so spremenili v miloščino.
Pa so prišli tudi prazniki upanja. Slovenski narod ne sme nikdar pozabiti, da je bila tista leta edino Argentina pripravljena sprejeti tisoče naših rojakov, ne da bi stavila drug pogoj kot voljo, da hočejo s poštenim delom začeti v tej dobri zemlji novo življenje. TiBoči naših rojakov, ki so jih prav za božične praznike pred 31 leti dovažale ladje v Argentino, so te praznike kljub skrbem za bodočnost, saj so prihajali v novi svet brez vsega, zopet zadobili upanje v mirno življenje in se junaško lotili truda in skrbi, kako zgraditi novi dom, ko je možnost vrnitve v pravega postala vsak dan bolj oddaljena.
Zdaj imamo spet svoje domove. Drugačne kakor doma. Ob asfaltu, z garažo, malo gredo za rože, le brez grunta, brez hlevov, brez skednja, brez kozolca in kašče, kodar smo včasih na svete večere
Da bi novorojeni zveličar razlil na svet obilo svoje milosti in miru in naj bi se v novem letu poglobljeno krščanske življenje in pogum v pričevanju resnice še bolj zakoreninila v naši mladini, v naših družinah in vsej Sloveniji v svetu. To želi naročnikom, bravcem, prijateljem in vsem članom Slovenije v svetu
SVOBODNA SLOVENIJA.
kadili in kropili ter rožni venec molili. Še snega in zime ne bo, kdo bo siisal male zvonce med tolikim mestnim hruščem. Polnočnico pa bomo imeli. Pravo, slovensko, z našimi preprostimi in vedno lepimi božičnimi pesmimi.
Tam se bomo čutili kakor doma. če smo skupaj, pozabimo na podrobnosti, ki smo jih bili doma vajeni in ki jih nihče in nikjer ne more nadomestiti.
Česar nam drugi ne morejo dati, si pa lahko sami pripravimo, če le skupaj držimo. Kako nas družijo naši pevci po naših pevskih zborih, od Gallusa, kvalitetnega staroste, pa do dolge vrste srenjskih otroških, mladinskih, mešanih in moških zborov, ki so nam prav tolko dragi kot naš prvak. Na vseh koncih velemesta bo donela slovenska božična
pesem.
Pevski zbori nas uče, kaj za nas pomeni beseda skupaj držati. Koliko požrtvovalnosti, dolgih potov, potrpežljivosti, obzirnosti in morda tudi ponižani ie treba prestati, preden zadoni naša lepa pesem, ki tako blaži srca.
lnik da znak za začetek, pevci zberejo, umolknejo oči v njegovo roko. Ko svete praznike, posku-:st kakor pevci svojega imo se v resnem razmiš-še treba naši slovenski pravi otočič miru v tuli družini v pravem po-,če, mati, sinovi, bratje, dostno, če med njimi ni Delajmo tudi za mir v ružini. Mir je mogoč le dločeni brez omahovanja kar mu nasprotuje. Vsi em slovenskem življenju kriplje. Vzrok je že v
raznolikosti značajev. To je treba krotiti z veliko potrpežljivostjo. Nekateri tako radi komandiramo, gorje, če se nam kdo upira. Nekateri hočemo biti vedno pohvaljeni, bolj kot zaslužimo, Nekateri vidimo vse slabo na drugih, dobre stvari nas ne zanimajo. Iščemo pazder v očesu svojega brata, hrena v našem očesu ne vidimo. Zahtevamo pravico, da vržemo prvi kamen na grešnika, pa smo grešniki tudi mi. Tako radi mnogo govorimo, ne znamo reči le „da, da, ne, ne“. Tn če veliko govorimo, povemo mnogo nesmislov, neumnosti, sumničenj, krivih sodb in neresnice. Vse to so lahko manjše slabosti, a vzrok premnogih prepirov, nevolje in nasprotovanj. Ti naši značaji so kakor slabo zgrajena hiša. Stoji sicer pokonci, a streha pušča, šipe v oknih so razbite, vlažna je in človek se v njej ne počuti zadovoljnega.
Naj bi bil letošnji božič v našem domačem družinskem krogu in v celokupni naši slovenski družini prilika, da bi resno premislili, kako lahko pripomoremo k miru med nami. K tistemu miru, ki se pokaže v dostikrat neznatnih podrobnostih, ki motijo in ki morejo povzročiti veliko škodo, če se jih ne zavedamo in jih s potrpežljivostjo, modrostjo in odločnostjo neprestano ne odstranjamo.
Vsakdo izmed nas bo lahko na letošnji božični praznik dobil na svojem značaju nekaj, kar moti koga iin v čemer se lahko poboljšamo, vsakdo bo tudi v najtežjem značaju drugega dobil tudi nekaj dobrega, kar nam pomaga pozabiti negativne njegove poteze in tako storiti dober korak naprej do ljubega miru med nami, ki je eden močnih porokov naše bodočnosti.
Kk.
Nuestros deseos i/ nuestros ruegos
Una vez mas nos encontramos a las puertas de la festividad mas cara al sentimiento de la humanidad: la Navidad. Este ano eneuentra al pais en un estado especial: ha renacido, en gran medida, la paz interior, pero circun-stancias especiales hacen temer por una duradera paz en nuestras fronteras.
El tiempo de Navidad es la època propicia para elevar nuestros deseos y nuestros ruegos a Dios. A ese Dios que se hizo hombre, que con su humildad se encarnó en la forma humana y nació en un pobre portai. A ese Dios que nos dejó su ejemplo de amor y sacrificio, que nos ofreciói su paz. Esa paz, que el mundo no nos puede dar.
En està Navidad reflexionemos todos. Pensemos en ese preciado don que vino a traer Cristo al mundo. Olvidemos las diferencias y en justicia y caridad, cimentados en el amor, busquemos los caminos que nos unan.
Que el deseo y el ruego de todos los hombres, en està Navidad, sean un comrin anhelo de paz. Paz en el corazón de cada hombre, paz en las familias y paz entre las naciones.
JANEZ PAVEL II.
NEOMAHLJIV IN PREMOČRTEN MOŽ
V prvih dveh mesecih vladanja katoliški Cerkvi je papež Janez Pavel II. od svoje izvolitve 16. oktobra t. 1. sem v nekaj več kot 60 govorih in javnih izjavah precej določno nakazal pot, po kateri namerava voditi 700 milijonov božjega ljudstva. Kot prvi ne-italijan-ski papež po 445 letih in navrhu tega še Slovan, je že vtisnil katoliški Cervi svoj pečat vere v strogo pravovernost. Njegov stil je nov — Janez Pavel II. je poln humorja in močnega značaja, pridobil je Cerkvi splošno spoštovanje in nov status — toda njene substance ni spremenil.
Janez Pavel II. odločno brani doktrino o duhovniškem celibatu, je mnenja, da za ženo ni mesta v duhovniškem poklicu, povedal je duhovnikom, da morajo nositi tradicionalni kolar (bel ovratnik), odklonil anglikanski poziv na skupno bogoslužje, poudaril nujnost Marijinega češčenja, ne zavrača latinščine v bogoslužju in je povedal duhovščini, da naj se izogiba politiki.
Sprejel je v avdijenco uporniškega tradicionalista škofa Lefebvreja, ni pa hotel sprejeti v avdijenco nekega levičarskega nikaraškega duhovnika, ki je hotel doseči, da bi Vatikan ostal nevtralen v boju marksističnih sandinistov proti Somozovemu režimu.
Nekateri vatikanski krogi trdijo, da so zgornja papeževa stališča in zlasti njegov poudarek na češčenje Matere božje odsev njegovih izkušenj v Cerkvi na Poljskem, kjer je v vsakdanji napetosti s komunističnim režimom nujno, da ohrani odločno odklonilno stališče do razkrajajočih sil brezbožnega materializma. Toda drugi krogi v Vatikanu dodajajo, da prav take razkrajajoče sile brezbožnega materializma, samo v drugačni obliki, delujejo tudi v nekomunističnem svetu in da je zato stališče Janeza Pavla II. povsem pravilno in času primerno. Janez Pavel II. se ne boji nepriljubljenosti med neodloč-neži. Odločen je dokazati razkristja-njenemu svetu, da je Cerkev bila in ostaja trdna skala vere.
Janez Pavel II. se je že zameril nekaterim teologom, ki so v tkim. ko-legialnem vodstvu Cerkve že videli in čakali na delitev oblasti, ko je takšne vrste kolegializem odločno odklonil. Papežev primat je za Janeza II. nedotakljiv.
Nedavno je Janez Pavel II. kanadskim škofom zavrnil zahtevo, da bi Cerkev odpravila dolžnost prve spovedi za otroke pred prvim sv. obhajilom, češ, da prezgodnje spovedovanje lahko psihološko škodi otrokom. Papež je kanadskim škofom brez odlašanja odgovoril, da morajo otroci pred prvim sv. obhajilom najprej k spovedi in dodal: ,yProsim, da razložite vernikom, da je treba v Cerkvi ohranjati disciplino.“ Ob isti priložnosti je Janez Pavel II. tudi ponovil odklonilno stališče Cerkve do splošne odveze, ki so jo ponekod duhovniki začeli samovoljno uvajati, da bi olajšali vernikom .osebno spoved zlasti v zvezi s problemom omejevanja rojstev.
Janez Pavel II. je podobno odkrit in odločen v vseh svojih nastopih. Ponovno je poudarjal veličino mater, ki kljub ekonomskim, družbenim in dru-
žinskim pritiskom nasprotujejo splavu. „Mislim n. pr. na mater družine, številne družine, kateri toliki prigovarjajo, naj uniči pravkar spočeto življenje s kirurškim posegom,“ je v nedavni avdijenci govoril papež. „Taka žena je zgled junaštva in moči, ko reče ,ne‘, kljub vsem težavam, ki jih novi otrok prinese njenemu možu in vsej njeni družini.“ In v nekem drugem nagovoru je Janez Pavel II. dejal: „Naš Gospod, sam je vztrajal na nerazvezljivosti zakona. Njegova Cerkev ne sme dopustiti, da bi se to načelo kakor koli skrivenčilo.“
Duhovnike je Janez Pavel II. ponovno opozoril, da naj nosijo kolar, simbol njihove službe, kar je toliko duhovnikov opustilo od 2. vatikanskega koncila naprej. Duhovniki, ki so se odločili nositi civilno obleko, se izgovarjajo, da se tako lažje približajo vernikom in da jih kolar loči od ostalih ljudi, kar da dandanes ni več primerno. Janez Pavel II. na takšne argumente odgovarja: „Ali ne varamo sami sebe, da služimo evangeliju, če skušamo prikrivati svoje duhovništvo, če se sramujemo celo zunanjih znakov svojega duhovništva? Ohraniti moramo smisel svojega edinstvenega poklica in ta edinstvenost mora biti vidna tudi na zunaj,“ pravilno trdi Janez Pavel II.
V istem nagovoru je Janez Pavel II. tudi podčrtal važnost ohranjevanja tradicije duhovniškega celibata, kljub nasprotnim argumentom nekaterih laikov in celo kardinalov.
Janez JPavel U. je tudi goreč častilec Matere božje in govori o Materi božji skoro na vsaki avdijenci. Papež meni, da se je češčenje Matere božje v Cerkvi preveč zapostavilo.
Tudi na političnem področju je Janez Pavel II. odkrit in jasen. Odločno bipa verska preganjanja kjer koli na svetu ter je že večkrat direktno pokazal na takšna preganjanja na Poljskem in po drugih komunističnih državah. Dal je tudi vedeti, da ne podpira tkim. teologije osvobojenja, popularizirane zlasti v latinski Ameriki, kjer nekateri duhovniki menijo, da je njihova naloga poučevati ljudske sloje ne samo o veri, temveč tudi o njihovih osebnih, družbenih in političnih pravicah. Janez Pavel II. je sprejel v avdijenco enega od eksponentov te teologije, mehiškega progresističnega škofa Sergija Ménde-za Arceo, toda v svojih izjavah je jasno nakazal, da z njim ne deli istega mnenja. Poudaril je, da se morajo duhovniki „ izogibati družjbeno-politič-ne radikalizacije.“
Neki drugi skupini takih duhovnikov je dejal, da je „veliko slabega na svetu, toda širjenje Kristusovega nauka mora prednjačiti kateremu koli drugemu delovanju.“
Vse te papeževe izjave so usmerjene, po mnenju opazovalcev, na bližajočo se južnoameriško škofovsko konferenco v1 Puebli, kjer bi levičarski škofje hoteli, da bi jih papež poslušal, ostali pa, da bi jim govoril. Toda, naj Janez Pavel II. pove kar koli na tisti konferenci, doslej je že povsem- jasno dal vedeti vsem, da je neustrašen in neomahljiv čuvar discipline, doktrine in enotnosti katoliške Cerkve.
VELIKA KUPČIJA IN NJENA ARA
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Stalinov načrt je hotel spremeniti Azijo v neizčrpno zalogo prvin in človeškega materijala, ki bi, vzgojen v komunističnem smislu in poslušen edinemu vodju svetovnega komunizma, po-gazil slabotni kapitalistični svet in tako pomagal Marx-Leninovi ideji do svetovne in trajne zmage. Računal je na Indijo, ki je tiste čase dobila svojo samostojnost, na Indonezijo, kjer je njen predsednik Sukamo že zaplaval v rdeče vode, na Birmanijo, Laos in Vietnam na jugu Kitajske, na Korejo, kjer so se boji takrat začeli in zlasti na Kitajsko, kjer je po dolgoletnih medsebojnih bojih podlegel čangkajšek in se umaknil na Taywan, dočim je 800 milijonom celinskih kitaj cev zavladala trda Maotsetungova roka.
Hruščev, Stalinov posredeni naslednik je nakazal isto pot. Njegovi obiski v Indiji, na Kitajskem, pa tudi njegova pota na kapitalistični zahod so bila neprikrita grožnja kapitalističnemu svetu, kaj bo z njim, kadar bo več kot polovica človeštva v Aziji podpirana v svobodnem svetu po številnih marksistih, sopotnikih in izdajalcih iz najvišjih vrst, hotela reči zadnjo besedo.
Takrat se je v tem načrtu nekaj zataknilo, Nastal je spor med Moskvo in Pekingom, šlo je za to, kdo bo ukazal in kdo bo ubogal. Mao je Moskvi jasno povedal, da on ubogal ne bo. Prihajalo je do vedno novih sporov in izzivanj, tako daleč, da je dejansko prišlo do preloma med obema državama in Moskva ima na 5.000 km dolgi meji s Kitajsko vedno pod orožjem nad en milijon z vsem potrebnim orožjem opremljenih vojakov, pripravljenih da udarijo, kadar bi prišel za to ukaz.
Kdo bi bil bolj vesel tega hudega spora, kakor ameriške Združene države, ki jim je šel na živce tehnični napredek Rusije in njeno oboroževanje, s katerim je bilo treba tekmovati, naj stane kolikor hoče. Da bi oslabila sovjete, je začela ameriška diplomacija, zlasti odkar jo je vodil prekanjeni Kissinger, tipati, če bi ne moglo priti do zbližanja med Washingtonom in Pekingom. Treba je bilo dobiti primerno vabo. Nič lažje kot to. Amerika je izjavila, da je pripravljena žrtvovati demokratično Kitajsko državico na otoku Taywan, ki se je dotlej pod ameriškim varstvom in z dolarskimi krediti vzdrževala in napredovala v moderno državo. Leta 1054 je USA sklenila s čang-kajškom tozadevno pogodbo, ki je malo državo ščitila pred celinskim Kitajskim vojakom.
Obisk predsednika Nixona je bil prvi viden znak tega zbližanja. Že takrat je padel prvi udarec po mali svobodni Kitajski: priznanje, da sta
celinska in otoška Kitajska ena sama enota. USA so sicer sramežljivo obljubile, da bodo Taywanu še nadalje pomagale na gospodarskem in kulturnem področju, besede država pa pri teh obljubah ne uporabljajo več.
Politični svet je čakal končnega udarca. Prišel je te dni. V Washing-tonu in Pekingu so istočasno javili, da bosta obe državi s 1. marcem prihodnjega leta obnovili diplomatske stike in odprli svoji veleposlaništvi v obeh prestolnicah. Taywan pa bo plačal končni račun S koncem prihodnjega leta bo prenehala ameriška pomoč in jamstvo samostojnosti za to junaško postojanko svobodnega sveta pred vrati rdečega zmaja. Ne dvomimo, da se bo kmalu isto zgodilo s Hongkongom in drugimi malimi otočiči svobode v Kitajski bližini.
Zgolj politično in vojaško gledano, je ta dogodek velik uspeh USA politike. Razbit je blok rdečega dela sveta na tak način, da bo težko priti med njimi do pobotanja. Amerika bo skušala iskati ravnotežja za svoje načrte na račun sporov med drugimi. Račune pa bodo plačevali drugi. Kakor vedno. Finska, baltske države, Poljska, Koreja, Vietnam, Ukrajiilci, pa tudi mi Slovenci. Ko vidimo, kako delajo veliki, se vedno manj čudimo, da za nas, za naše načrte in želje, ali za naše žrtve ni nikjer ne razumevanja ne sočutja.
Taywan je ena žrtev več!
pa.
SREDI VELIKIH ŽALNIH SVEČANOSTI je bila pokopana bivša izraelska ministrska predsednica in židovska he-„ rojka Golda Meir. Njen poseg v novo izraelsko zgodovino med, po svetovni vojni in do sedanjosti je bil večkrat odločilen.
MEDNARODNI TEDEN
V	LOCARNO, Švici, je umrl španski pisatelj in publicist Salvador de Madariaga. Po dolgih letih izseljevanja se je pred kratkim vrnil v Španijo, da jo je še videl pred svojo smrtjo. Ob tisti priliki je ostro napadel marksizem, in ga označil kot veliko nevarnost za Španijo in zahodni svet.
PERZIJCI imajo še vedno šaha v šahu. Reza Pahlevi skoro ne ve, kaj storiti spričo nenehnih pouličnih demonstracij in izgredov, ko narod, pod-pihovan od muslimanskih verskih vodij, zahteva njegov odstop, število ranjenih in mrtvih pa raste iz dneva v dan.
MOSHE DAYAN, izraelski zunanji minister, je znova zatrdil, da Židje ne bodo odstopili od svojih pravic, to je od ozemlja, ki ga zahteva Egipt. Izrazil se je, da se bodo mirovni pogovori lahko nadaljevali takoj, ko bo Egipt odnehal od svojih „nesprejemljivih“ zahtev.
V	VATIKANU se vrstijo pripravljalni sestanki za zasedanje konference latinskoameriških škofov, ki bo med 27. januarjem in 12. februarjem prihodnjega leta v Puebla, Mehiko. Tam bo prisotnih 500 škofov iz vsega kontinenta.
SOVJETSKA ZVEZA in njeni vodje kritizirajo Romunijo in poizkuse neodvisnosti predsednika Ceau'cescujn. V sovjetskem časopisju lahko beremo pisanje o romunskem „omalovaževanju imperialistične nevarnosti“. Varšavski pakt se boji vsake špranje v svoji monopolitični zgradbi.
V	ITALIJI imajo tudi stalne probleme s terorizmom. Val nasilja se je obnovil blizu Turina, ko sta bila 15. t. m. umorjena dva policista.
Med strahom in upom preživlja južni kot ameriške celine te zadnje tedne v letu 1978. Med strahom pred bodočnostjo, ki se v temnih oblakih kaže na obzorju; med upom na mir, ki ga želi in do katerega ima pravico, pa je tako ogrožan prav na preddneve božičnih praznikov.
Vendar se je narod (na tej in na oni strani Andov) že nekako privadil na te dneve napetosti. Vsakdanje govorice, tekanje, napovedi iz ,,zanesljivih virov“* počasi postajajo dolgočasni, in življenje teče naprej. Prav kakor ob govoricah predsedniške zamenjave, ali pa ob novicah streljanja na bivšega glavnega poveljnika mornarice, admirala Massere, tudi bivšega člana vladne trojke, človek se vsemu privadi...
Res je, da se je huda napetost med obema državama vsaj nekoliko polegla. Opazovalci menijo, da znova gori majhna iskra upanja, da bi se stvar uredila po mirni poti. Papežev poziv je k temu veliko pripomogel.
Dr. Cubillos je priletel v Buenos Aires, in na sestanku z argentinskim zunanjim ministrom naj bi se dogovorili glede države ali osebe, ki naj razsodi v mejnem sporu. Kot znano, Chile vztraja na tem, da bi vso stvar predložili mednarodnemu razsodišču v Hagu. Argentina to tezo zavrača, in je predložila za posrednika sedanjega papeža Janeza Pavla II. Čile je na to pristal, a niso prišli na jasno, o čem, oziroma kateri naj bo predmet razsodbe. Torej smo prišli zopet na isto: ni soglasja in ponovna nevarnost vojne je tu.
Takoj so se začeli novi stiki, nekateri tajni, kako priti do kakih skup-
PETROLEJ se je podražil. Države ki ga črpajo in izvažajo, so kratko malo dvignile mednarodno ceno za 14,5 odstotkov. Odmev v svetu je bil velik, a pomagati se ne da. Nova cena bo stopila v veljavo s 1. januarjem.
TUDI V NICARAGUI se sledijo izgredi, manifestacije in spopadi. Vse to, ko je že pred vrati plebiscit, ki naj odloči, ali mora diktator Somoza zapustiti ali ne oblast. Temu je pridati še nevarnost marksističnih gverilcev sandinistične osvobodilne fronte.
V BOLIVIJI se tudi pripravljajo za volitve, ki naj bodo prihodnje leto. Seveda je v pripravi tudi sprememba volilnega zakona. Praksa iz pretekle in polpretekle zgodovine in iz sedanjosti pa nam "ove, da je demokracija še kaj daleč od te države, in sploh od večine latinskoameriških držav.
nih točk. Tako je v ponedeljek 18. t. m. odletel v Santiago in se tam sestal s čilskimi letalskimi oblastmi brigadir Lami Dozo, tajnik vrhovnega štaba argentinske zračne sile. Ob povratku je poročal vojaškemu komiteju o rezultatu potovanja. Istočasno je notranji minister general Harguindeguy izrazil upanje, da bo celotna stvar rešena še pred koncem leta. Upati je le, da bo ta rešitev mirna in uspešna, pa da bo trajna.
Notranja domača politika stoji precej na glavi. Nihče dobro ne ve, kaj in kako. Vojaška vlada kljub „politični odjugi“ ni nikakor odstopila od principa politične neaktivnosti strank, ki jo le tolerira. Seveda so še vedno v veljavi zakoni, ki prepovedujejo javno politično udejstvovanje. Na podlagi teh zakonov so varnostni Organi v provinci Buenos Aires prekinili potek „politične večerje“, katere so se udeležili glavni vodje radikalne stranke. Tako so se nenadoma znašli v zaporu Dr. Balbin, Trócoli in drugi. To je bilo okoli polnoči. Takoj zjutraj, komaj je predsednik general Videla zvedel za to, je nemudoma ukazal osvoboditev zaprtih radikalov. Jasno: če smejo večerjati s političnimi nameni v predsednikovi prisotnosti, smejo z istimi nameni večerjati tudi sami. Ali ne?
Gospodarstvo je kot vedno v stiskah. Sedaj so se nekoliko podražila goriva, prevozna sredstva in ostale tarife državnih družb. In to kljub temu, da svetovna podražitev petroleja skoraj ne vpliva na notranje cene argentinskih goriv. Rastejo cene tudi ostalim stvarem: mesu, sadju, kokošim in jajcem. Vsi težko pričakujejo govor ministra dr. Martinez de Hoza, kajti vsi so radovedni, kaj bo povedal. Bralci bodo to že vedeli, ko bodo prejeli naš list v roke. Kaj naj še pove ? Ali bodo stvar kdaj resno vzeli v roke?
V nedeljo 17. t. m. je bil v Buenos Airesu, v teatru Coliseo finale mladinskega festivala božičnih pesmi. Udeležili so se ga posebej izbrani avtorji in pevci, vsi mladi, pa finalisti sličnih festivalov, ki so se v teku zadnjih mesecev vršili po vsej državi. Težko je računati, koliko novih (folklornih, melodičnih in modernih) božičnih pesmi je spočela letos (že osmo leto zapovrst) ta iniciativa, ki jo vodi mladinska veja argentinske katoliške akcije. Računajo, da nad tisoč. Kakšna številka, koliko navdušenja in koliko mladih moči vloženih v to delo, ki si je od vsega početka zadalo geslo: ,,Mladina poje Ljubezni“, ljubezni novorojenega Deteta, božji večni Ljubezni, ki naj nas blagoslovi, in blagoslovi s svojim mirom bratski deželi.
Kulturna nagrada za leto 1978
Kakor je znano, je Župnijska Hranilnica in Posojilnica „Slovenija“ v Torontu ena redkih slovenskih gospodarskih ustanov, če ne morda edina, ki že nekaj let podeljuje slovenskim javnim in kulturnim delavcem v svetu „ kulturno nagrado“, -ot priznanje za njihovo javno delo. Za leto 1978 je Odbor hranilnice podelil to agrado g. Milošu Stcwetu, kar sta mu sporočila v imenu odbora predsednik in podpredsednik Hranilnice s sledečim pismom:
Toronto, 22. novembra 1978.
Spoštovani g. Stare,
Sporočamo Vam veselo novico, da je odbor Župnijske Hranilnice in Posojilnice „Slovenija“, na seji dne 21. 11. 1978 sklenil, da se Vam podeli kulturna nagrada za leto 1978, v znesku Kan. $ 1.000 (tisoč dolarjev kanadskih).
Fas smo izbrali zato, da Vam damo vsaj eno priznanje za dolgoletno delo v prid slovenskega naroda.
Iskreno čestitamo!
Podpredsednik	Predsednik
Peter Klopčič, l. r.	- Jože Škulj, l, r.
Karel Mauser: Zemlja sem in večnost
Ob prvi obletnici- smrti Karla Mau-serja, je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu izdala pesniško zbirko pokojnika „Zemlja sem in večnost“. Zbirko je uredil in ji dodal spremno ,,besedo o pesniku“ dr. Tine Debeljak, ki literarno gotovo najgloblje pozna delo Karla Mauserja. V teh spremnih besedah na nekem mestu zapiše: „Ta pesem... je poezija, in Mauser je pesnik.“
Oznaka bi lahko presenetila bralca, ki je sledil delo nam tako ljubega pisatelja od njegovih prvih ljudskih povesti, pa do poznejših večjih del; jih dojemal in doživljal, kakor je mogel doživljati le delo človeka, ki je čutil z narodom, ga poznal in mu dajal najboljše, kar mu je duh skoval. Mauser se je le poredkoma oglašal s pesmijo. Občasno v ameriški Ave Mariji, kanadski Božji besedi ali morda v bue-nosaireškem Duhovnem življenju. Tu in tam smo zasledili zadnja leta kako njegovo pesnitev v Meddobju. A sicer je bil Mauser pisatelj, in kot takega ga je vzljubila in občudovala tudi mlajša slovenska generacija, ki je odraščala, in tudi najmlajša, ki še odrašča v tujini, daleč od polj, lazov in host, daleč od hribov in dolin, daleč od potokov in viharnikov, okoli katerih je Mauser razpletal dogajanja svojih, iz trdega življenja vzetih junakov.
S takim čustvom — občudovanja, a ne polnega poznanja — vzame človek v roke to edino pesniško zbirko Karla Mauserja. In komaj jo odpre, prične listati in brati, ga nekaj pretrese. Res,
kot takrat, kadar se človek znajde v prisotnosti nečesa višjega, skoraj svetega. Zakaj ? Saj Mauser opeva to, o čemer je že pisal v svojih povestih in romanih. Tu so omenjeni gozdovi, jezera, ločje, trava in rože. Jase, zemlja in sneg. A ne. Tu se je Mauser dvignil nad težko naše življenje, ki nas z dneva v dan včasih žalosti, včasih veseli, neštetokrat navdaja z obupom. V tej Mauserjevi knjigi nastopa sicer isto okolje, ljubljena zemlja. A tu najdemo le dva junaka: človeka in Boga. In ta Mausèrjeva pesem je res „poezija“, kot je zapisal Debeljak. A bralca nekaj pretrese, ker ta pesem je tudi — in zlasti — molitev.
A pojdimo na začetek knjige:
Duh v meni je kakor oblaček, igra se s semenom in mesečino.
Uvodni verz nepripravljenega bralca prime za roko in ga hipoma povede v ta novi svet, ki ga odkriva pesnik človeku, ki še ni prišel do tiste spokojne zavesti, da sta le človek in Bog celotno bistvo našega obstajanja. Faksimilu pesmi Večnost in Zemlja sem, sledi nato ciklus Prst in Beseda, pa še Utrinki, Pomlad, Poletje, Jesen, Zima, Odhajam, Zemlja sem in večnost ter sklepna Hvalnica.
Tako je pesmi uredil Debeljak, in dal zbirki lepo organsko enoto, ko pesnikova duša najprej spoznava vso lepoto, ki jo obdaja. Doživlja to lepoto in v njej — in potom nje — plava k Bogu. Kot ptica, ki sicer vedno in ved-
no potrebuje občasnih počitkov na zemlji, na trati, na drevesu, pa vendar nenehno tudi usmerja svoj polet v višine, tako je Mauserjeva. pesem, ko se stalno dotika zemlje, a je njen polet tako lep, saj je njega cilj večna Lepota.
V tem poletu, v tem nihanju med zemljo in nebom, uglaša Mauser svoje strune in privablja v zadnjih letih življenja iz svojega duha najlepše zvoke.
Čudovito je biti v tišini, v govorici dreves in oblakov, r daleč od ljudi in njih gostobesednosti...
...razočaranja časa ne bolijo, celo smrt je videti kakor teloh...
Nenehno, od samega početka, izraža pesnik svoje prepričanje, kako lepo bo srečanje s Stvarnikom, čas se je ustavil, časa ni več, ni žalosti, ni razočaranj. In zlasti, ni strahu.
Ideja večnosti, ki je tako otipljiva v prvih dveh ciklusih, nekoliko zamre v naslednjih (Pomlad, Poletje...) kjer pusti prostor razigranemu opevanju narave. A tudi ta razigranost je tako umirjena, tako spontana in čista, a vendar vitalno optimistična. Tu bi ob robu dodal komentar, ki se mi zdi zanimiv pojav. Včasih pride v pesmi beseda, ki je mlajši bralec morda ne razume; ali roža, ki je ne pozna. A Mauser mu jo predstavi v taki lepoti, mu panoramo naslika tako ljubko, da jo mora vzljubiti, in čeprav ne razumeti v podrobnosti, dojeti s čudovito silo.
Poletje je za pesnika polnost, a že pričakovanje, slutnja odhajanja: „Dne-
vi so zdaj kakor zlata žerjavica, / kmalu od vsega ostal bo le pepel...“ In nato pride jesen, ko se z vso silo povrne zavest minevanja: „...od rož o-stala bodo le semena, / od nas le sklenjene roké.“ V poletju je še veselje, jesen je že simbol žalostnih pojavov. Prišel je čas. vračanja, čas ugašanja pastirskih ognjev. Vendar ^Tišina starosti se naslanja na mlade breze, / slovo je ostalo neizgovorjeno, / nekdo bo v jeseni spet prižgal ognje...“ In nato zima - žalost:
Boli me
ta tih pokop trave,
ki je zelenela do zadnjega.
A tudi tu ostaja prostora za upanje in sanje: „Rad bi razumel mir / iv-natih in premrlih vej / in tiho utripanje korenin, / ki sanjajo o pomladnem cvetju.“ Bistveno pa je zima zastoj časa. „Zdaj čas obstal je / pod lokom upognjenih vej / v zmrzli belini.“ Saj sedaj „...le večnost bedi.“
Tedaj pa pride odhajanje, človek se poslavlja. Pesnik, kot v zapuščnino, zapisuje svoje misli, in v zadnjih prebliskih časa izraža svoje kesanje: „Bos in v revščino odet / se vračam v preteklost, / k stvarem, ki sem jim storil krivico / v otroški slepoti.“ Odhod je samoten, a počasi dojem večnosti ni več tako grenak. Duša že dojema sladkost onstranstva: „Prišla je ura, / ko bom govoril z angeli / o večni sreči,“
In pridemo do zadnjega ciklusa, ki nosi naslov zbirke: Zemlja sem in večnost. Že sami naslovi pesmi nas vpeljejo v vzdušje: Brezglasje, Mir, Ne-gibnost, Vstajanje, Pred vesoljno sodbo („Kako sladko bo nekoč vstati iz
prsti...“) ter Pesnikova molitev, ko se v vsej sVoji ubožnosti ozira k Stvarniku in mu izpove svoje življenje. Roke in prsti so njegov simbol, in zanje, za njih dejanja in ljubezen, prosi milosti: „Skleni njih drobne koščice, / ob sodnem dnevu / in pusti, / da jih takrat položim / na Tvoja sveta kolena.“ In še Hvalnica, za vse življenje,, za otroška leta, za rast, za naravo, „da si preštel moje dneve / na svoje večne prste, / ki odpirajo in zapirajo popje / in človeške oči.“
Tako dopoje Mauser svojo pesem in svoje življenje. Za nas, ki živimo v zadnji četrtini razburkanega dvajsetega stoletja, je ta zbirka prava oaza. Srečanje človeka z naravo in Stvarnikom. V tem srečanju odpade ves zunanji hrup, vse vrvenje in poželenje materialnega, vsa navlaka časa.
Med sodobno mladino po svetu, ki išče duhovnih dobrin, so v modi razne 'knjige meditacij, „molitve, da jih molimo na poti“. Tudi ta Mauserjeva zbirka je molitev, globoka, iskrena molitev pesnika, verjetno najlepše, kar nam je mogel zapustiti. Da je žalostna? Nikakor. Niti grenka. Morda le s tisto grenkobo „cvička“, ki je tako žlahtno opojna. Taka je Mauserjeva pesem. Ne ognjenik; miren val, ki mu sončni žarek za trenutek osvetli peno, da zaiskri kot dragulj in zlato — za tisti edini drobec časa, ki se nikdar več ne povrne. Da bi ga znali zajeti in doživeti.
Knjigo dopolnjuje lepa študija Tineta Debeljaka o Mauserju; oprema knjige in uvodov v posamezne cikluse je delo Bare Remec.
Tone Mizerit
DR. MILAN KOMAR
Dragi rojaki!
Danes praznujemo praznik Kristusa Kralja. Kristusovo kraljevanje gotovo ni ena tistih verskih resnic, ki bi sodobnemu kristjanu zaradi svoje razvidne razumljivosti ne delala nobenih težav, kaj šele nekristjanu. Zato bomo skušali po svojih močeh pokazati, v čem obstoji njen pomen in njena aktualnost in s tem smisel praznika, ki ga danes obhajamo.
SODOBNA ZGODOVINA JE FILOZOFSKA ZGODOVINA
Zgodovina zadnjih dveh stoletij je filozofska zgodovina, to se pravi, zgodovina spopadov in borb med različnimi svetovnimi nazori, med nasprotujočimi si idejami in filozofijami. Tega ne bi mogli trditi niti o antični zgodovini, niti o srednjem veku, pa tudi ne o novem veku pred 18. stoletjem. Grška filozofija n. pr. ni imela nobene vloge v peloponeški vojni. Visoko razvita srednjeveška filozofija je le malo vplivala na politične dogodke svoje dobe. Morda bi lahko govorili le o nekem posrednem pronicanju filozofskih idej v politično 'ivljenje srednjega veka. 'Politične in verske borbe prvih stoletij novega veka kažejo ravno tako prav malo filozofskih primesi. Položaj pa se korenito izpremeni z 18. stoletjem, z dobo razsvetljenstva. Francosko revolucijo so pripravili spisi Montesquieu-ja, Voltaireja, Fontenella, Rousseauja, monumentalno delo Francoske Enciklopedije, podrobno organizirani „filozofski krožki“ širom Francije, skratka, pripravila jo je nova filozofija. Razsvetljenski liberalizem, ki se je po francoski revoluciji razširil po vsej Evropi, ni bil kaka zgolj politično interesna struja, ampak izrazit nov svetovni nazor. Romantični tradicionalizem, ki se mu je postavil nasproti, je bil spet, bolj kot kar koli drugega, političen izraz liberalizmu nasprotne filozofije. V prvi polovici 19. stoletja se pojavi tretja struja, ki od obeh prvih vzame nekaj in ju poveže v novo sintezo: socializem. Ta se po eni strani smatra za nadaljevavca globljih silnic francoske revolucije, po drugi pa se bori proti buržuaziji, ki je z njo prišla na oblast. V isti dobi se pojavijo zametki poznejšega nacionalizma v različnih odtenkih. V začetku našega stoletja se porodi fašistično gibanje v Italiji, malo pozneje nacizem v Nemčiji. Vsem pa botruje v ozadju kaka filozofija, ki v odgovarjajoči politiki vidi svojo praktično izvedbo. Marxov tovariš Engels je to filozofsko ozadje političnega delovanja, kar se tiče marksizma, plastično izrazil z izjavo, da je „evropski proletariat dedič nemške klasične filozofije“*. To se pravi Kanta, Fichteja, Schellinga in zlasti Hegla. Tudi krščansko-demokratska gibanja se ne izognejo tej splošni oznaki. Največji njihov pobudnik je bil papež Leon XIII. s svojimi socialnimi in političnimi okrožnicami. Isti Leon XIII. pa velja tudi za največjega katoliškega filozofa prejšnjega stoletja. Po Leonovih lastnih besedah sta socialna okrožnica „Rerum Novarum“ in pa okrožnica o obnovi Tomaževe filozofije „Ae-terni Patris“ intelektualni dvojčki, tako globoko Sta povezani med seboj.
NOVI UMETNI RED PROTI NARAVNEMU REDU
Če bi iskali skupni imenovavec modernih filozofsko-političnih struj od francoskega razsvetljenstva 18. stoletja pa do najnovejših pojavov nove levice, evrokomunizma, novorazsvet-ljenstva, Popperjeve „odprte družbe“ ipd., bi našli pri večini veliko zavzetost za neki nov umetni človeški red, ki naj bi bil boljši od prejšnjega in s tem združeno pogosto popolno pomanjkanje čuta za dani naravni red. Mislimo predvsem na nekrščansko na-dahnjena gibanja, a ne samo nanje.
Kajti tudi mnoge, vsaj nominalno krščanske snovi več ali manj prezrejo osnovno vlogo naravnega reda in osredotočijo svojo skrb na umetni, od človeka uvedeni red. Tak primer imamo v polpretekli dobi v „Action frangaise , političnem gibanju francoskih monarhistov, katerega pripadniki so bili večinoma prepričani katoličani, medtem ko je bil njih voditelj in ideolog Charles Maurras izrazit racionalističen borec za umetni, po človeku zasnovani red. V zadnjih letih pa bi lahko navedli progresistično „politično teologijo“ nemškega katoliškega teologa J. B. Metza, v okviru katere je nemogoče
ideja Kristusa Kralja in sodobno človeštvo
|BESEDILO GOVORA NA PROSLAVI KRISTUSA KRALJA V SLOVENSKI HIŠI, 26. NOVEMBRA T. L.
govoriti o naravnem redu in njegovih zahtevah.
Tak umetni red, ki se ne podreja in ne sodeluje z danim naravnim redom, kot se izraža v božjem stvarstvu samem, je pa bistveno zunanji red, to se pravi, od zunaj na dano dejanstvo apliciran red. Stari razsvetljenci so sicer veliko govorili o naravnem redu, a v razsvetljenskih kategorijah „naravno“ pomeni nasprotje „nadnaravnega“, ne pa kak realistično vzet naravni, v stvari sami zapisani red, ki je seveda lahko samo nadčloveškega izvora.
OD ZANIKANJA NARAVNEGA REDA DO OBOŽEVANJA OBLASTI IN SILE
Izrecno ali pa neizrecno, zgolj faktično zanikanje naravnega reda pa pomeni, da je dano dejanstvo za zaniko-vavca le material, brezoblična gmota, ki dobi smisel šele, ko mu človek vtisne neko zunanjo ureditev. Zanikanje naravnega reda je že neke vrste materializem; ne tisti, ki uči, da je vse samo materija, da duha ni; temveč tisti drugi, ki se zdi, da je bolj razširjen in bolj nevaren kot prvi, kajti glede na dejansko stvarnost kot na material, ki ga je treba preoblikovati. To pomanjkanje smisla in vživetja v dano stvarnost, ta brezčutnost za njen smisel in njene vrednote razodeva intimen materialističen značaj takega mišljenja.
Če torej ni nobenega naravnega objektivnega reda, po katerem bi se lahko uravnavali poskusi umetnega urejanja, je vsako umetno urejanje enako upravičeno in se debata s terena stvarne primernosti in pravičnosti nujno prenese na teren moči, sile in oblasti. Če so vsi umetni redi enako utemeljeni, bo zmagal tisti, ki ima za sabo večjo moč. To je jasno povedal Nietzsche, katerega filozofija čiste moči in oblasti je logična posledica zanikanja vsakega naravnega reda. Nietzsche ’’e brez dlak na jeziku povedal, kar so drugi zavijali v varljive lepe besede: gre le za premoč. To je edino vprašanje. Zato je Nietzsche v tej liniji mišljenja neprekosljiv. Nobena izmed struj, ki zanikajo naravni red, po notranji logični nuji ne more preko Nietzscheja.
BORBENI PAPEŽ PIJ XI.
V takem vzdušju je nemogoč trajen mir. To se _je pokazalo po prvi svetovni vojni. Zmagovavci niso šli na globoko. Francoska republikanska vlada je sledila svoji že rutinski razsvetljenski filozofiji. V Italiji je fašistično gibanje prišlo na oblast s programom in usmeritvijo, ki sta nujno vodila v spopade in nasilje. Po porazu ponižana Nemčija je že pripravljala revanžo: najvidnejši izraz tega je bila kmalu nato zmagovalna Hitlerjeva stranka. V Rusiji se je boljševizem po Leninovi smrti pripravljal na državni proces notranje konsolidacije, ki je končal s Stalinovimi čistkami. Zdelo se je, kot da ves svet išče rešitve svojih težav v nasilju, premoči in oblasti. Ekstremistični izbruhi takega razpoloženja niso bili kaki osamljeni pojavi, ampak le bolj podčrtani in docela izrecni izrazi splošno prevladujoče politične filozofije.
i tega stanja izide koncem t 1925 okrožnica „Quas pri-ustanovi liturgični praznik [ralja in uvodno proglasi ico o Kristusovem kraljeva-Pij XI. je s tem spomnil a je Kristus edini resnični i in njegove zgodovine. Naj 3 pozabi na to osnovno res-borba za oblast, vsa volja oblasti („Wille zu Macht“ lavnega Nietzschejevega de-imiselna, vse človeško ureje-, ki ne sodeluje z naravnim, mim redom, je obsojeno na ihko povzroči veliko zla, a ;variti ničesar resnično traj-rroglasitev je bila izrazito stično, preroško dejanje vr-rkvenega učiteljstva. V tej krni za oblast in kontrolo prav! Naj spregleda in se ;er prizna Kristusa in nje-;egajoče, vsevključujoče kra-
yt ie današnjim
rodovom skoro čisto neznan. Nam pa, ki smo v tistih letih rasli, je ostal v svetem spominu kot izredno odločna in borbena osebnost. Kot študentje smo čitali njegove planinske spomine, občudovali njegove plezalne ture v lombardskih Alpah, opise njegovih drznih gorskih podvigov iz časa njegovega službovanja v Milanu, ko je bil knjižničar „Ambrosiane“. Kot papež je bil odločen in neustrašen z mogočneži sveta: ni se bal povedati jim resnico v obraz. Italijanski poslanik pri sv. stolici prof. Cesare Maria De Vecchi di Val Cismon, Mussolinijev prijatelj, pripoveduje v svojih spominih, da ga je nekoč Pij XI. klical k sebi in mu naročil, naj pove svojemu šefu, da se papežu gnusi njegovo polbožansko zadržanje, ko se obnaša, kot če bi visel med nebom in zemljo... „Recite vašemu vodji, da se to zadržanje papežu gnusi. S temi besedami: papežu se gnusi!“ Poslanik je to ob primerni priliki povedal Mussoliniju, nakar je ta obmolknil, se zamislil in nato mirno rekel: „Papež ima prav.“ Ko je Hitler malo pred vojsko obiskal Rim, je Mussolini ukazal, da mora biti mesto razsvetljeno, kakor če bi bilo podnevi, „a giorno“. Papež pa je ukazal, da morajo ostati vsa cerkvena poslopja v popolni temi. Veliki črni madeži so v poplavi luči vpili, da Cerkev misli drugače. In se ni nič zgodilo.
Takratna mladina je videla v ideji Kristusa Kralja izraz tega borbenega duha in zato so s klicem „Živel Kristus Kralj!“ na ustnih umirali takrat mučenci mehikanske in španske revolucije, enako kot pozneje tudi pri nas. Ideja Kristusa Kralja je vodila tudi odpor nemških in avstrijskih katoličanov proti nacizmu. In tik pred začetkom druge svetovne vojne se je vršil v Ljubljani mogočen mednarodni kongres Kristusa Kralja, prireditev svetovnega gibanja, ki ga je započela knjiga pokojnega slovenskega prelata Janeza Kalana „Svet za Kristusa“, knjiga slovenskega pisca, ki je bila takrat prevedena v največ jezikov in ki jo je Hitlerjev režim kmalu po izidu postavil na seznam prepovedanih knjig.
Druga svetovna vojna in velike spremembe, ki jih je povzročila, so resnico Kristusovega kraljevanja premaknili iz osredja pozornosti krščanskega sveta. A zgodovina je kot Simfonija, kot dolga pesnitev, je rekel sv. Avguštin, vsi motivi ne zvene naenkrat in skozi vso pesnitev ne zveni isti motiv. Zdaj, ko vlada Cerkev borbeni in neustrašeni krakovski nadškof, se -zdi, da se povračajo borbeni motivi, da so postali naši dnevi spet dnevi aktivnega, borbenega katolicizma. A pazimo se! Da se ne bo zdelo, kot da je Kristusovo kraljevanje nekakšna katoliška verzija „Wille zu Macht“! Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, ga presega, je trascendent-no, a tudi sega v ta svet, sega v osrčje stvari in ljudi, a ga ne smemo zamenjavati s kakršno koli svetno politično silo. Ta verska resnica je pregloboka, da bi našla v kakih površnih, svetnih, triumfalističnih držah svojo ustrezajočo zunanjo podobo.
ZAKAJ JE KRISTUS KRALJ VSEGA STVARSTVA
Kakšni pa so filozofski in teološki naslovi, ki utemeljujejo in upravičujejo Kristusovo kraljevanje nad vsem stvarstvom ?
1 — Najprej: Kristus je kralj, bi lahko rekli, po prirojeni pravici. Kraljevanje nad stvarstvom sicer pritiče troedinemu Bogu kot takemu, a še prav posebno pripada drugi božji Osebi, več-čni Besedi in Smislu. Takole pravi Husserlova učenka, konvertitka in poznejša karmeličanka Edith Stein, umorjena v Auschwitzu, za katero teče bea-tifikacijski postopek: „Govorili smo o „dvojnemu licu' Besede, kot božjega bistva, ki se spoznava samo sebe — To je podoba Očeta — in kot pravzora (arhetipa) in počela vsega stvarstv3. Kajti načrt stvarstva — kot vse v Bogu — je od vekomaj, zato si Beseda (Lògos) in stvarstvo ustrezata od vekomaj, pa čeprav ima stvarstvo svoj začetek v času in se razvija v njem. Ko Oče rodi Sina (ali izgovarja Besedo), mu izroča stvarstvo, kot je bilo predvideno od vekomaj. In v tem so predvideni tako raznolikost vega bi-
vajočega kot urejena in razporejena celota kakor tudi bit vsakega sestavnega dela, ki je posamična, a vendar usklajena s celoto“ (Ewiges und endliches Sein, str. 326).
2	— Potem pa je Kristus Kralj vsega stvarstva po pridobljeni pravici, ker je s vojo krvjo svet odrešil in osvobodil ne le človeštva, ampak vse vesolje teže zla, kajti po znanih Pavlovih besedah vse stvarstvo ječi pod jarmom greha. To je misel, ki jo je jedrnato izrazilo besedilo molitve pri darovanju, ki pravi: „O Bog, ki si dostojanstvo človeške narave čudovito ustvaril, še čudoviteje prenovil.“ Ta prenovitev po Kristusovi krvi je kot novo še čudoviteje stvarjenje.
3	— Vrh tega, kot učijo teologi, je bila dana Kristusu pozitivno (positive) vsa oblast, zakonodavna, sodna in izvršna, kot na številnih mestih izpričujejo Evangeliji in Apostolska dela. „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji“ (Mat 28, 18). Zato je Kristus resnično vladar vsega stvarstva, ^Pantokrator“, kot se izraža vzhodno krščansko bogočastje. Nobena stvar ne more uiti njegovemu kraljevanju, kajti smisel in vrednota vsake bivajoče' stvari ni nič drugega kot udeležba, kot bled in oddaljen odsev njegovega neskončnega Smisla in Vrednote. Da vlada, da tako rečemo, iz notranjosti stvari samih, kajti iz Njega izhajajo, v Njem obstajajo in k Njemu težijo. Zato njegovo kraljevanje ne bremeni, ampak osvobaja. Kajti vsaka stvar je le neki določeni odsvit njegove neskončne bitne polnosti. Če ni Njemu podobna, ni sebi podobna. Zato je učil sv. Bernard v 12. stoletju o človeku: „če je Njemu podoben, je sebi podoben; če Njemu ni podoben, ni sebi podoben.“ Ravno zato, ker vse od njega odvisi, ker nič ne more zbežati njegovi vseobsegajoči moči, ravno zato je njegovo kraljevanje ljudomilo. „Ti pa življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je Tvoje.“ (Mdr. 11, 2'6). Njegov Smisel, njegova Modrost, ki vse vključuje in vse prepaja, je „ljudomil duh“ (Modr. 1, 6).
V BOGU NI NASILJA, NI NIČESAR PROTI NARAVI
Nasilje je pritisk, ki prihaja od zunaj in s katerim tisti, na katerega se aplicira, ne sodeluje (Prim. Aristoteles, Nikomahova Etika, 1, 3, 1110 a). Če bi namreč sodeloval, se bi ne moglo govoriti o nasilju. Odtod pravno načelo: „Volenti non fit injuria — Kdor je privolil, se mu ne dela krivica.“ Zato v Bogu, ki je neskončna, samozadostna popolnost, „ni nasilja, ni ničesar proti naravi“ (Sv. Tomaž, Contra gentes XIX). Zato tudi v Kristusovem kraljevanju, ki božje bistvo in slavo izraža v stvarstvu, ni nobenega nasilja in ničesar proti naravi. Kaj pa greh? Ali ni proizvod pokvarjene človeške narave ? Greh ni manifestacija narave, temveč svobodne volje, ki ne sprejema naravnega reda in ne sodeluje z njim. Greh je nekaj umetnega protinaravnega. Samo svobodna bitja, kot so angeli in ljudje, lahko grešijo. Z grehom se uvede neskladje v neizmerno skladnost božjega stvarstva in z njim nasilje. Kdor skladja v stvarnosti in v zgodovini ne vidi, kdor noče videti globokega naravnega reda tudi pod zgodovinskim neredom, se ustavlja razvidnosti in luči in zato že greši. „Nebesa razglašajo božjo slavo, nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok. Dan pripoveduje to dnevu, noč sporoča noči to oznanilo. To niso besede, to niso pridige, da jih ne bi bilo moči slišati“ (Psalm 18). Tisti, ki tega reda ne vidijo, pravi sv. Pavel, nimajo opravičila: „Zakaj to, kar je v njem ( = v Bogu) nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo, tako da so neopravičljivi, čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali pa zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. Imenovali so se modre, pa so se poneumili... “ (Rim 1, 20—23). Spoznati ta red in priti tako do modrosti, ki je odlesk neskončne božje Modrosti pa ni težko, ni nekaj, kar presega človeške moči. „Blesteča in nevenljiva je modrost, lahko jo vidijo, kateri jo ljubijo, jo najdejo, kateri jo iščejo; prej, ko po njej hre-
penijo, se da spoznati; kdor se zgodaj ozira po njej, se ne bo trudil, našel jo bo sedečo pri svojih vratih“ (Modr. 6,	12—14). In Nobelov nagrajenec,
atomski fizik Werner Heisenberg potrjuje isto iz svoje globoke znanstvene izkušnje: „Narava je tako ustvarjena — in o tem smo trdno prepričani — da jo lahko razumemo; morda bi moral reči narobe: naš um je tako oblikovan, da more razumeti naravo... Iste urejevalne sile, ki so oblikovale naravo v vseh njenih oblikah, so tudi odgovorne za ustroj naše duše, in s tem, za naše spoznavne zmožnosti.“ („Der Teil und das Ganze“, španski prevod „Diä-logos sobre la fisica atòmica“, B. A.
C., Madrid, str. 128). Kdor hoče spoznati naravni red, ga lahko spozna.
DVE FILOZOFIJI DVE POLITIKI
Iz teh dveh filozofij, tiste, ki odkriva in vedno globlje spoznava naravni red in one, ki vidi v danem dejanstvu samo material za nove človeške stvaritve in ureditve, sledita dve politiki, dve globinski zadržanji, ki prevevata vse nadaljnje mišljenje in delovanje. Iz prve izhaja zahteva po modrosti, ki odkriva skriti smisel stvari, oseb, položajev in dogodkov in je zato učljiva in odprta za vso dejansko stvarnost, sodeluje z njo, z njenim redom in svoje delovanje gradi na sodelovanju z notranjim redom stvari. Njeno geslo je staro sholastično načelo: „Ars cooperativa naturae — Umetno delo je le sodelovanje z naravo.“ Zato ni materialistična, kajti ne ureja brezsmiselnega materiala, ampak dopolnjuje stvarnost, ki je že polna smisla in vrednot. Jo spoštuje in se vživlja vanjo: v tem se odkriva njen globoki realizem: zato tudi ni nasilna. „Magna Charta“ te politične modrosti, ki presega meje striktne politike, je Salomonova ,,Knjiga modrosti.“
Ona druga filozofija, ki ne vidi in noče videti naravnega reda, je pa zato nujno nasilna, kajti vtiskuje od zunaj svoj red danemu dejanstvu. Ni treba, da so njeni izvrševavci osebno kruti ljudje, krutost tiči že v osnovnem zajemu samem. Hegel je zapisal strašne besede: „Nasilje je manifestacija sile oziroma sile kot nekaj zunanjega.. . Zatorej nad tistim, ki trpi nasilje, ni le možno izvajati nasilje, nad tistim ga je treba izvesti.“ (Wissenschaft der Logik II. poglavje „Wirkung und Rückwirkung“). Kajti če stvar nima notranjega smisla, ji je treba vtisniti smisel od zunaj. Pri Heglu se je učil Lenin in preko Gentileja tudi Mussolini, da ne govorimo o Nemcih. Pomislimo le na našo slovensko usodo! Politika, ki izhaja iz te filozofije, ni realistična modrost, ampak zgolj taktika in tehnika oblasti in premoči. V tej smeri je Nietzsche, kakor smo že rekli, zapisal zadnjo, neprekosljivo besedo.
NEMOČ NASILJA
Nasilje pa ni prava sila. Globinska psihologija uči, da je nasilni človek v notranjosti nesiguren. Po vojni izšli politični spomini in objave tajnih političnih dokumentov so pokazali, koliko nesigurnosti je bilo v vrhunskih krogih nasilnih režimov in kako napak je bilo, da so njihovi nasprotniki jemali kot čisto zlato, kar se je samo svetilo. Naravni red je nepremagljiv in Kristusovo kraljevanje se ne da primerjati nobeni človeški oblasti in sili. In čeprav se zdi, kot če bi sile zla prevladale, to se samo zdi; to zdenje lahko traja dolgo časa in ga je težko prenašati, a v globini se ustroj stvarstva zato ni nič spremenil. Resnica Kristusovega vesoljnega kraljevanja nam mora dati, kadar se prav vmislimo in vživimo vanjo, globok in neizpodbiten notranji mir ter z njim varnost in moč. Notranja varnost je tisto, kar brezverski človek najbolj pogreša. Prav njegov srčni nemir, ki ga noče priznati in mu jasno pogledati v oči, ga žene v nasilje: obsesivno mora preizkušati znova in znova svojo moč in oblast. Vendar zaman: vsa stvarnost se bori proti njemu. „Zakaj stvarstvo se bori za pravične“ (Modr. 16, 17). V 13. stoletju je pisal sv. Bonaventura, filozof in teolog frančiškanskega reda, ki je prevedel v teoretično spekulativno govorico življenjsko izkustvo sv. Frančiška, pesnika in mistika božjega stvarstva: „Kogar ne prevzame luč, ki izžareva iz ustvarjenih reči, je slep; kogar ne prebudé tako močni glasovi kot so glasovi ustvarjenih reči, je gluh; kdor ob pogledu na tako veličastvo ne (Nad. na 4. str.)
V posvetilu svojega Hemändezovega Martina Fierra 1. 1970 sem omenil, da ga izdajam za devetdesetletnico prihoda prv.ih Slovencev v Argentino. Pozneje v tekstu omenjam 1. 1878 kot leto prvih organiziranih slovenskih inmi-grantov. Letos 1978 naj bi bilo torej stoletnica tega prvega vseljenskega vala. Poljaki so se spomnili letošnje 90-letniice vseljevanja (dasi so posamezniki sodelovali že v -Sanmartinovi osvobodilni vojni), Ukrajinci tudi 90-letnice, Slovenci pa se stoletnice nismo spomnili-v dovoljni meri, kot bi bilo primemo. Praznovali smo svojo 30-letnico prihoda, pa mimogrede pritaknili tudi stoletnico; tako ob letošnjem slovenskem dnevu, ob raznih drugih priložnostih, v San Justu, v Berazateguiju, toda s posebno, samo temu zgodovinskemu dogodku posvečeno prireditvijo pa nikjer. Res malo vemo o tem, prav za prav samo to, kar je o tem pisal pokojni msgr. J. Hladnik in po njem jaz v uvodu k Martinu Fierru. Toda ljudje bi radi vedeli več in parkrat so me v tem jubilejnem letu Spraševali, kaj je povedal Hladnik, odkod je jemal vednost in če so podatki verodostojni, in podobno. Jubilejno leto 1978 mineva te dni in, zdi se mi, da je potrebno, da se vsaj s pričujočim povzetkom seznanimo s skromnimi informacijami, ki jih je nam zapustil pokojni veliki argentinski dušebrižnik o prvih slovenskih izseljencih.
HLADNIKOVA SREČANJA Z NAJSTAREJŠIMI NASELJENCI
V Argentino je prišel J. Hladnik leta 1936 in je kmalu hotel spoznati po vsej Argentini raztreseno slovensko čredo. Tako se je spomladi leta 1939 odločil, da bo od časa do časa obiskal vse Slovence in pisal v Duhovnem življenju o njih pod naslovom „Po Argentini sem ter tja“. Tako je že v novem-berski številki Duhovnega življenja 1. 1939, str. 209 opisal obisk v mestu Parana, kjer se je sestal, kot je on mislil, z najstarejšimi Slovenci v Argentini. Takole opiše to srečanje:
„Že večkrat sem slišal, da so po Entre Riosu naši rojaki, ki so prišli sem že pred 50 leti. (Moja op.: torej 1889?) Prav ta namen sem imel, da pridem na sled tistim rojakom. Tudi, moje gostitelje patre sem vprašal, če jim je morda kaj znanega o teh ljudeh. Takole je vedel eden od njiih: V Cerrito sem imel opravka z njimi v cerkvi, še se spominjam nekih imen na „č“, menda neki Ped.. ., ne vem več, kako je bilo.“ „Poveršič,“ sem pripomnil, ko sem se domislil svojih zapiskov.
„Da, da, nekaj takega, pa še drugi, ki se je začel s Sre...“
„Bo Srebrnič?“
„Da, prav on je. . .“
Spremenil je Hladnik zato svoj načrt in se odpeljal v Cerrito, 7 km od Parana, kjer je bila tovarna cementa
Ideja Kristusa Kralja
(Nad. iz 3. str.)
čuti potrebe, da hvali Boga, je nem; in kdor spričo tako velikih znamenj ne uvidi, da mora biti neko Prvo Počelo, je resničen bedak. Odpri vendar svoje oči, približaj uho svoje duše, raz-pri svoje ustnice in ne drži nazaj svojega srca, kajti v vseh ustvarjenih rečeh lahko vidiš, slišiš, hvališ, ljubiš in moliš, poveličuješ in častiš svojega Boga, če ne, se bo ves svet dvignil proti tebi. Tako namreč pravi sveto pismo: „In svet se bo vojskoval z njim (= z Bogom) zoper nespametne“ (Modr. 5, 21). Nasprotno pa bo stvarstvo začetek slave za modre ljudi, ki bodo lahko vzkliknili s psalmistom: „Razveseljuješ me, Gospod, s svojimi deli, dejanj tvojih rok se radujem“ (Psalm 91, 5). (Itinerarium mentis in Deum, konec prvega poglavja). V tem obstoji ljudomila moč Kristusovega kraljevanja, ker neskončni Smisel daje smisel vsem stvarem in s smislom tudi moč, kajti v duhovnem svetu — in ne pozabimo, da tudi materialni svet izvira iz Duha — je smisel skrivnostno povezan z močjo: kjer ni smisla ni moči. (Prim. Edith Stein, Ewiges und endliches Sein, str. 403, „Wie in geistigen Leben Sinn und Kraft verbunden sind.“). V vzhodnem grškem bogoslužju zapoje diakon po obhajilu: „O Modrost, o Smisel, o Moč božja!“, kajti na oltarju se je zgodil čudež. Ta liturgični obrazec nam lahko pomaga razumeti skrivnost Kristusovega kraljevanja, v katerem so na neizrekljiv način združene Modrost, Smisel in Moč.
Tine Debeljak
Ob 100-letnici prihoda v Argentino
in kjer so bili uslužbeni ti Slovenci. Tam je našel 80 let starega Terčiča iz Cerovega, ki je prišel že pred 53 leti v Argentino (m, o., 1886?), imel tedaj 11 otrok in 60 vnukov. . . Njegov način življenja je imel še marsikaj gavčev-skega, kakor sklepa Hladnik iz „lasa“, izrezanega kar doma, iz ene kože z enim samim rezom...“. Tam je srečal Pavšiča, katerega brat je bil kanonik v Parana in je prišel sem z 11 leti, imel novo mašo v Argentini, umrl pa kot kanonik pred 12 leti (m. o. 1927?). V Cerrito in v Luca Gonzales je več teh „najstare jisJih Slovencev“: Cijan, Bizaj, čeme Devetak...
L. 1940 je vnovič obiskal Parana, tedaj je prinesel v DŽ 1941 jan. tudi foto Slovencev pred cerkvijo v Parana ter sliko „prastaršev Terčičevih. . ., ki so prišli sem pred več kot 50 leti“. Pri Prinčičevih je krstil otroka, botra pa je bila „sestra vojaškega duhovnika v Argentini Štefana Jakina“. Tam so bili Slovenci: Urduh, Colja, Leban, Jordan, Pintar, štekar. . . .
Tedaj je Hladnik še živel v veri, da so ti Slovenci, ob reki Parana najstarejši slovenski naseljenci, kajti v Letopisu južnoameriških Slovencev za Ido 19U (letnik II, ki ga je uredil Andrej Škrbec), je napisal pod naslovom Cordova — mesto starih umetnin, tele besede o Parana: „Le kaj je zaneslo tja naše ljudi? Najbrže ne slikovito mesto Parana, pač pa lepa lin plodovita zemlja, ki valovi med obema srebrnima rekama, med reko Parana in Uruguay. Ta dežela, slična nekaterim slovenskim poljanam, je izvabila že pred šestdesetimi (m. o. 1880?) naše Brice iz Cerovega in števerjana, da so tamkaj zastavili brazdo in si ustvarili svoje domove: Pavšiči, Bizaji, Pod-beršiči, Terčiči. . . sami brici so to in še koliko naših imen. Stari so že legli k počitku... še so peli naše pesmi, še so govorili našo besedo; v predalih še hranijo častitljive mašne knjige kot dragocen spomin na svoje rajne starše, besedo njihovo pa so že pozabili. Pozno smo prišli na sled tej naj starejši slovenski naselbini. Še živi častitljivi Bizaj in žena, in pase na zelenem polju, 70 hektarjev obseženem, tisoče belih pišk in več desetoric krav; še kljubujeta 80 letna stara Terčičeva in pri dobri moči sta še oba Pavšičeva; toda mladi rod je zrastel iz te zemlje in se je tega zraka naužil in nima več “stare domovine“... V mestu Parana pa živi še 30 slov. družin; večina takih, ki so jih oni prvi privabili iz domovine. ..
Tam je bil rojen vojni kurat men-doškega polka (m. o. v 1. 1940) Štefan Jakin, ki je spremljal pokojnega Kastelica po mendoški okolici. . ., od tam nekje je koroški Šveizer, avijatik, ki je izgubil življenje ob priliki nesreče v Itamcumbü. Od tam je že več zdravnikov in sodnikov, katerih imena so se
izgubila v pisani množini te dežele, ki pa nosijo še sedaj na sebi sled slovenskega imena..."
Že po vojni je J. Hladnik v Duhovnem življenju 1. 1945., str. 186 za mesec oktober, priobčil zapisnik svojega obiska v Formoži in ga datiral „15. nov.“ Ni letnice v zapiskih. Verjetno bo leto prej pred priobčitvijo; lahko tudi več. Vsekakor: med vojno. In tu je doživel novo spoznanje. Zapisal ga je: „Slovenska zgodovina v Formozi sega nazaj v leto 1878. Tistega leta, ko je še bila vojna s Paraguayern, je Argentina prosila v Gorico za 100 družin, katere naj bi se naselile v Formozi, ki so jo Paraguay« hoteli Argentini iztrgati. Res se je zbralo tedaj sto dru-žir iz goriške okolice, največ Slovencev, ki so se odzvali temu pozivu. Vsakemu je bilo obljubljeno 100 ha zemlje zastonj in še pomoč v začetku. Ko so prišli v Buenos Aires, so zvedeli, da je v Formozi vojna. Večina družin se je . tedaj ustrašila. Nekateri so se tedaj odločili za Entre Rios, dragi so ostali v Buenos Airesu. Le kakih deset družin je ostalo zvestih svojemu sklepu. Med temi je bila družina Paulina, oče in mati in nekaj otrok, med katerimi je imel naj starejši Angelo 6 let. Doma so bili iz Mirna pri Gorici.“ Ženi Ani Paulina je posvetil Hladnik tele lepe besede s podčrtanim naslovom: Slovenska mati!
„Trdi so bili njihovi začetki. Predno so zgradili lastne domove in odgojili nekaj živine, so prestali mnogo bridkosti, Toda mati Ana Paulina je bila junaška žena, ki je držala po koncu dom in v njem tudi stare krščanske navade. S svojo neumornostjo in globoko živ-lienjsko skušnjo si je pridobila zaupanje vseh okoličanov. Ko je začelo pod njenimi očmi rasti mesto Formoza, je ona vedno zavzemala odlično mesto v javnosti; bila je steber verskega življenja v kraju. Ko je Formoza dobila cerkev in zvonik, je bila gospa Ana, ki je preskrbela za zvon, katerega je dala pripeljati iz Gorice, tako da še danes poje v Formozi Slovenski zvon“ (m. o. 1945).
Tako Hladnik predstavi ta tip najstarejše slovenske vseljene matere izpred stoletja, ki je še danes prototip toliko naših tukajšnjih slovenskih mater. T'udì novim slovenskim usmiljenim sestram, ki so prile tik pred drugo svetovno vojno v Formozo, je bila velika dobrotnica. Umrla je „pred šestimi leti“ (m. o. 1939?) „in bo za vedno ohranjen nepozabljen spomin na mamo v kroniki slovenskih sester v Formozi.“
Toda ohranjen je tudi nepozaben lik njenega sina Angela, kot „slovenskega gauča“, kakor ga imenuje Hladnik sam, po njegovem lastnem pripovedovanju. Angelo mu pove, da je prišel v Argentino 1. 1878, pred „66 leti“ (m. o. 1944?) ter kako je živel kot
gauč, krotilec in prodajavec konj v nevarnosti indijanskih napadov (malo-nov). To zgodbo Angela Paulina sem doslovno in v celoti priobčil v svojem uvodu v prevod Martina Fierra kot „slovenskega gauča“ še v času Hemàn-desovega pesnjenja, kajti II. del je izšel prav v letu Paulinovega prihoda v Argentino. Zato te zgodbe indijanskega napada na slovenskega gauča ne bom ponavljal, samo opozarjam nanj. Je vreden branja in spomina. Kot dokaz, da je Hladnik osebno govoril z Angelom, ki mu je pričal zgodbo in leto prihoda, je dodal fotografijo Angela Pavlina na str. 205 iste številke DŽ. v družbi družine in Hladnika samega.
Tako je odkril msgr. Hladnik leto 1878 kot leto prihoda naj starejših slovenskih vseljencev.
To je Hladnik ponovil tudi v Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1949 na str. 60, ko je pisal o „Slovencih v Argentini nekdaj in sedaj.“ Tu je se enkrat ponovil, kar je ugotovil ze v svojih potopisih po Argentini sem in tje: „Prvi Slovenci sploh, v kolikor jih moremo zaslediti, so prišli v Argentino
I.	1878.“ . . . „Argentina je prosila Avstrijo (m. o. Gorico!) za 200 družin... Glavna akcije je bila izvedena na Goriškem. Dejstvo je, da ie tedaj prišlo v Argentino kakih 50 slovenskih družin, največ iz Cedrovega, Doberdoba in Tolmina. . . Ko so prišli sem, so zvedeli, da je v Formozi vojna s Paraguayern. Večina se je ustrašila in so krenili v Entre Rios, kjer so se naselili v okolici Parana. Le kakih 10 je bilo tako drznih, da so ostali zvesti prvotnemu sklepu in se naselili tam, kjer je sedaj pomembno mesto Formoza.
„To mesto je nastalo ob izdatnem sodelovanju slovenskih in furlanskih naseljencev. Danes (1949) se žive tam potomci družin Paulina, Pernarčič in ' Kocjančič. V stolpu farne cerkve pa pojeta dva zvona, vlita v Gorici in dar ge. Paulina, ki je bila vzor slovenske žene in matere in katere ime se bo v Formozi ohranilo, dokler bosta pela tista dva zvona.“
KAJ PRAVI ZGODOVINA?
Vse to je poročanje pokojnega msgr.
J.	Hladnika, kakor je dobil podatke po svojih potovanjih in po ustnem izročilu. Ted v spominu ni dosleden. Zdaj so mu najstarejši vseljenci oni v okolici Parana, ki da so prišli sem. nekako 1. 1889, drugi 1886, tretjič spet istočasno z onimi iz Formoze, kamor so bili vsi namenjeni 1. 1878. Kaj je torej resnično? To ugotoviti bi bila naloga naših mladih profesorjev argentinske zgodovine, ki jih med nami ni malo.
Vemo, da je že od osvobodilne vojne'
1. 1810 tendenca mlade Argentine obljuditi svoj obširni prostor, kajti že 1. 1812 je vlada sklenila, da bo „da-
SOVJETI IN BALKAN
ČE ZAHOD NE BO POSEGEL VMES
Letos 14. pr. m. so sovjeti odprli dnevno morsko zvezo z velikimi trajekti med ZSSR in Bolgarijo. Iz ukrajinskega pristanišča Iljičovsk odplujeta dvakrat dnevno po dva ogromna trajekta (jumbo-ferryboats) v 400 kilometrov oddaljeno bolgarsko pristanišče Varno, iz Varne pa se v Iljičovsk prav tako dvakrat dnevno vračata po dva takšna trajekta. Vožnja od Iljičovska do Varne traja ok. 13 ur, prav tako obratno.
Ta nova sovjetsko-bolgarska pomorska linija je vzbudila pozornost ne samo med pomorskimi in trgovskimi krogi v Evropi in v ZDA temveč tudi med vojaškimi. Največje zanimanje pa je vzbudila med balkanskimi državami, od sovjetskih satelitov Romunije in Madžarske do komunistične Jugoslavije ter svobodnih Grčije in Turčije.
Trajekti se namreč iz tovornih motornih splavov z lahkoto spremenijo v vojaške prevozne splave. Prostora je na vsakem od njih za 108 železniških tovornih vagonov ali pa za 150 sovjetskih tankov T-62.
Bolgarija je poleg Vzhodne Nemčije eden najbolj zvestih moskovskih satelitov. ZSSR je pred problemi z romunsko KP in Ceaucescujem prevažala velik del svojega trgovskega in vojaškega materiala v Bolgarijo skozi romunsko Dobrudžo po 200 kilometrov dolgi že-
lezniški progi, ostalo pa iz Odese po Morju v Varno. Ko pa so se začeli z Romunijo problemi, je Moskva postopoma preusmerjala svoje trgovske in vojaške zveze z Bolgarijo na pomorsko zvezo čez črno morje, tako da je v zadnjih mesecih 80 odstotkov vsega prometa med ZSSR in Bolgarijo že bilo vzdrževanega z ladijskimi zvezami. Ostalih 20 odstotkov so sedaj prev-vzeli zgoraj omenjeni štirje trajekti, tako, da se je Moskva povsem rešila Romunije v svojih trgovskih in vojaških zvezah z Bolgarijo.
Seveda je opazovalcem razvoja na komunističnem Balkanu takoj postalo jasno, da ima vzpostavitev hitre pomorske zveze z velikimi trajekti med Iljičovskim in Varno še drugo ozadje.
Opazovalci ugotavljajo, da se je Romunija z Moskvo spustila v zadnjih dveh letih v vrsto tudi ne-partijskih sporov in da Romuni tudi sabotirajo sovjetske trgovske in vojaške zveze čez svoje ozemlje v Bolgarijo ali v Madžarsko.
Sovjetske železnice uporabljajo širo-kotirni železniški sistem — 1520 mm med obema tračnicama — medtem ko je romunski železniški sistem normalen kakor v ostali Evropi, se pravi za 85 mm ožji od sovjetskega. Sovjetski vagoni, ki vozijo iz ZSSR v evropske
satelite, imajo kolesne osi tako pripravljene, da jih ob prestopu sovjetske meje na Zahod zožijo, ne da bi bilo treba vagone raztovarjati in blago pretovarjati na vagone uvoznih držav. Ob izvozu iz satelitov v ZSSR se postopek vrši v obratni smeri. Na romunsko-sov-jetski meji so romunski železničarji oženje kolesnih osi na sovjetskih vagonih začeli pred nekako dvema letoma sabotirati tako, da so predelavo vedno bolj zavlačevali. Zadnje mesece je železniški p’revoz iz ZSSR skozi romunsko Dobrudžo v Bolgarijo po komaj 200 km dolgi progi trajal že po tri do štiri tedne. Sovjeti in Bolgari te sabotaže niso mogli več vzdržati ter so zato preusmerili promet na morje.
Sovjeti mirno prenašajo romunski spor ne toliko iz ideološke strpnosti, temveč iz izključno ekonomskih razlogov. Romunske petrolejske vrelce v 'Ploešti, ki so jih ameriški bombniki med 2. svetovno vojno povsem uničili, so sovjeti obnovili na lastne stroške, le s to razliko, da so obnovili samo črpalne naprave in napeljali odvodne petrolejske cevi v ZSSR. Rafinerije v Ploešti sovjeti niso obnovili, da so Romuni za bencin in druge prečiščene petrolejske derivate povsem odvisni od Moskve. ZSSR sedaj noče vojaško pritiskati na Ceaucesca, da ne bi prišlo tudi v Ploešti do sabotaž ali celo do uničenja naprav. Zato potrpežljivo čaka, da bo Romunijo lahko obkolila — po Titovi smrti.
Priprave za to akcijo so, po mne-
la takojšnjo protekcijo posameznikom vseh narodov, ki bi se s svojimi družinami hoteli naseliti v nje državnih mejah, ti bi imeli vse pravice državljanov ter jim država da tudi teren in pomoč pri obdelovanju zemlje“ (Gaston Gori: Inmigración y colonización en la Argentina, 1964, str. 25). Tedaj se namreč gauč še ni spremenil v obdelovavca zemlje, ta sprememba je prišla šele s priseljevanjem evropskih kmetov. Toda prve take kolonije so se začele šele z irskimi in italijanskimi priseljenci 1. 1856., ter je bil do 1. 1972 v vsej Argentini komaj 16.000 kolonov.
Največjo spremembo v vseljevanju Evropejcev pomeni Avellanedov zakon o inmigraciji iz 1. 1876., ki je vnovič povabil tujske zemljedelce in jim obljubil zemljo in materialno podporo. Odslej je bila inmigraci ja dirigirana od ministrstva. Tedaj sta se kolonizirali predvsem provinci Santa Fe in Entre Rios. V to dobo spadajo prvi slovenski vseljenci. Sartniento je ustanovil provinco Chaco in 1. 1875 se je začelo novo osvajanje indijanskega ozemlja. L. 1878 so ustanovili tudi glavno mesto Resistencia. Ti nemiri v Chaco med indijanci in Paraguay« in kreoli so trajali vse do 1. 1884, ko se je večina indijancev izselilo v Bolivijo. Zadnji napad na belce se je izvršil še 1. 1899. tem času se je ustanovilo tudi mesto Formosa, 1. 1880 (zv. 11, 208). Ista izdaja poudarja, da so bili prvi vseljenci v Chaco „Furlani“ (str. 208).
V	ta zgodovinski okvir se da prav skladno vključiti pričevanje msgr. J. Hladnika, tudi letnica 1878 in ustanavljanje Formoze, kakor tudi obramba „slovenskega gavča“ pred indijanskim „malonom“.
SLOVENSKI VIR
še bolj pa to letnico potrjuje slo-venski vir, ki ga msgr. Hladnik še ni poznal, pa sem naletel nanj v predavanjih mojega profesorja dr. Ivana Prijatelja, ki so izšla v Ljubljani 1. 1966 pod naslovom „Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina“ (V. zv.). Na str. 404 opisuje prof. Prijatelj razmere kmetiškega ljudstva v Sloveniji, ki so ga tedaj stiskali predvsem davki in revščina. Tako je 1. 1876 priobčila ljubljanska uradna „Laibacherica“ — 547 oznanil javnih dražb kmečkih posestev zaradi zaostalih davkov. V Novem mestu je bilo v štirinajstih dneh 59 dražb kmečkih posestev zaradi neplačanih «davkov. In posestvo nekega Kuntariča v Vrhovski vasi, ki je bilo cenjeno na 1080 goldinarjev je šlo za — dva goldinarja, ker m bilo kupcev. —
V	takih razmerah so ljudje začeli mislti na izselitev v Ameriko. 26 aprila 1878 je prinesel Slovenski narod tale dopis z Notranjskega izpod Nanosa: „Navdušenost za izselitev v tuje kraje se pri nas dan za dnevom bolj po-
množuje in širi. Po govorjenju soditi,
(Nad. na 5. str. 4. kolona spodaj)
nju opazovalcev, v polnem teku; sedaj tudi z odprtjem pomorske zveze s trajekti. V Moskvi — pravilno? — računajo, da svobodni Zahod ne bo posegel vmes, ko in če bo prosovjetska partijska klika v Jugoslaviji po Titovi smrti poklicala sovjete v državo. Iz Varne imajo sovjetski tanki komaj 500 kilometrov do jugoslovanske meje, 280 kilometrov do Turčije in manj kot 400 kilometrov do Grčije, čez Romunijo Moskva ne namerava poslati svojih vojaških oddelkov, ker je dal Ceauces-cu v svojem odporu do Moskve v buka-reškem partijskem parlamentu izglasovati zakon, po katerem je „vsem tujim vojaškim oddelkom prepovedan prehod čez romunsko ozemlje.“ Zato bo sovjetski vdor v komunistično Jugoslavijo po Titovi smrti in v primeru, ki smo ga zgoraj omenili, usmerjen, po mnenju opazovalcev, iz Madžarske in Bolgarije. Tudi sedanje jugoslovanske meje napram Madžarski in Bolgariji morda ne bodo ostale nespremenjene, prav tako ne napram Albaniji. Madžarska še vedno stremi po delu Banata, Bolgarija po Makedoniji, Albanija po Ko-sovu-Metohiji. Odvisno je od Moskve, kaj bo podarila svojim pomagačem za svoj dostop do Jadrana.
S sovjeti v komunistični Jugoslaviji pa bo Romunija povsem obkoljena od moskovskih satelitov in takrat bo tudi hitro konec Ceaucescujeve „romunske poti v socializem“ — če svobodni Zahod res ne bo interveniral na jugoslovanskem prostoru.
Ljubezen je iznajdljiva
Govor ge. Cilke Pucko na božičnici Zveze mater in žena v Berazategui
Dragi gostje, dragi rojaki beraza-teške skupnosti!
„Pri nas je sveti večer doma, četudi ni zunaj še nič snega.“ tako začenja svojo božično pesnitev slovenski pesnik.
In že nam, priseljencem v t,o deželo, ta verz pričara 'pred oči pokrajino pokrito z mehko belo snežno odejo; mir in tišina vsepovsod, da je še korak pridušen in mehak, kot da bi se bilo telo oprostilo lastne teže. Ceste in pota prazna, izbe in saloni pa polni ljudi, ki jih je morda vse edinikrat v letu združil ta sveti večer. Ob jaslicah in drevescu, skromnem ali bogatem, se pogovarjajo, pojejo ali molijo. Glas polnočnih zvonov jih požene — ene na 'razsfvtetljelne ceste, druige na temne poljske poti, a vse k ist,emu cilju: v cerkev k polnočnici. In nam zadoni v ušesih slovesno pritrkavanje zvonov domače cerkve, bučanje orgelj s kora in mehki glas Gostičevega Jožeta, ki naznanja: „Ura je polnoči, v snegu se svet iskri, w srcih je plamen vroč — sveta je noč“.
Tak sveti večer, je danes samo še spomin za mnoge tu prisotne.
Pa je za nas vse 2’4. decembra sveti večer doma, četudi ni zunaj nič snega, ampak nas morda nadleguje vročina in moti hrušč in trušč in prešerno veselje pri božični mizi zbranih družin.
24. december — v snegu ali vročini, v deželi pod Triglavom ali v Argentini — je zares sveti večer — Božič — Na-vidad — Rojstvo Božjega Sina.
Iz ljubezni do nas ljudi in zaradi našega zveličanja se je rodil iz Marije Device, bil v plenice povit in v jasli položen in ga molijo in častijo angeli in svetniki v nebesih in vsi pravični na zemlji.
In bomo zato zopet — kot vsako leto — pripravile naše domove za Božič. Po tradiciji bomo — po možnosti, naši otroci ■—• postavili jaslice in božično drevo, pripravile bomo raznih dobrot za praznično mizo, položile pod božično drevo darove za naše drage in poskrbele, da bo ves dom dihal prazničnost tega večera. To je prijetni zunanji del priprave za ta praznik, ki ga bomo vsi z veseljem opravili.
Drugi bolj važni del slovenske božične tradicije: božično kajenje in škropljenje naših domov in nato skupna molitev sv. rožnega venca koliko je družin, ki to navado še ohranjajo ? ! In vendar je> to ,,boljši del“ zunanje božične priprave. Žene in matere 1 na nas leži skrb, da t,a „boljši del tradicije — ne ostane tudi za mnoge od nas — le še spomin.
In tretji — najvažnejši del priprave za Božič — praznik božje ljubezni do nas, mora biti naša osebna — duhovna priprava.
V otroških letih smo za Betlehemsko detece pripravljali duhovne jaslice. Vanje smo polagali slamice naših malih žrtvic in premagovanj, da je mogla. Mati Marija na sveti večer položiti svoje Detece . na revno, a toplo m mehko ležišče.
Ali ne bi hoteli v teh dneh, kar jih še manjka do Božiča mi vsi postati kot, nekdaj — otroci in pripraviti Prihajajočemu toplo bivališče v nasih^ dušah. Ljubezen za ljubezen — naj bo naše geslo. Ta ljubezen naj objame v teh dneh najprej posebno zavedno do-mačf družinski krog. Potrpežljivost, uslužnost, ljubeznivost, vljudnost, hvaležnost — vse te čednosti, katere mislimo, da nam v lastnem domu niso potrebne, vpoštevajmo te dni pred Božičem z vso prizadevnostjo, pa bodo naši domovi za praznik prava svetišča.
Potem naj ta ljubezen prestopi nas hišni prag in naj objame našo bližnjo in daljno — domačinsko m slovensk soseščino. Kako ? Ljubezen je iznajdljiva: morda že leta kluje v nas pekoča bolečina storjene nam krivice,_ natolcevanja, obrekovanja. Z resničnim o pu ščanjem jo kot slamico brezpogojno položimo y jaslice, pa se bo ce o ^ lečina ublažila in rana zacelila, ^ četudi bo morda le še ostala maloboleca brazgotina. — Ne prenesemo iz tega ali onega vzroka te ali one osebe.^ V teh dneh jo bo obkrožalo naše resnično prizadevanje za medsebojno razumevanje in simpatijo. Ob stran, ali v J30 oc nost potisnjene vidimo naše načrte m upravičene zahteve: pa bomo naša razočaranja potrpežljivo prenašali in ji
Slovenec - škof v Torontu in Slovenec - senator v Avstraliji
ob - 60 letnici 29. oktobra
Neodvisnost in svoboda služita večji ustvarjalnosti
in požrtvovalnosti
Govor škofa dr. Lojzeta Ambrožiča pri maši v stolni cerkvi v Torontu ob proslavi
narodnega praznika
Ameriški časnikar William Shirer opisuje obisk Ljubljane leta 1940. Mesto mu je zelo ugajalo, delno zato, ker Jugoslavija še ni bila v vojni, predvsem pa zato, ker v njem ni našel spomenikov generalom in osvajalcem, pač pa kulturnim in literarnim osebnostim. Ko sem prebiral te vrste o Ljubljani v Shirerjevem vojnem dnevniku, sem se nehote vprašal: zakaj pravzaprav ni bilo spomenikov generalom? Ker se nam generali niso zdeli važni, ali ker jih nismo imeli? Smo res toliko pametnejši od drugih, ki so tako radi rožljali z orožjem? Res nismo bili žrtve splošno sprejete miselnosti, ki gradi spomenike osvajalcem, če jih le ima ?
Ra je ta miselnost pravilna? Je morda prav, da so skoro vse, če ne vse narodne himne koračnice? Je morda vojska in vojna glavni element narodnega žit ja in bitja? Je morda prav, da toliko narodnih zgodovin poudarja osvajanje, kot da bi bila kolektivna grabežljivost kaj lepša od osebne ? Kaj nam konec koncev vojska dobrega prinese ? Kako naivne so bile sanje o prečiščenju, ki naj bi ga prinesli Slovencem vojna in revolucija. Saj vendar vsi vemo, da smo med vojno in revolucijo precej podivjali.
II
Letos praznujemo šestdesetletnico slovenske osamosvojitve od Avstrije; spominjamo se tega neobhodno potrebnega zgodovinskega koraka svojega naroda. Če bi Slovenija tega koraka ne napravila, bi ostala provincialno zakotje, razdeljeno na razne kronovine ali Länder, sramujoče se svojega jezika in samobitnosti. Poslovni in znanstveni jezik ne bi bil slovenski. Zanimivo je, da je bil Celovec pred 150 leti bolje
razvito mesto od Ljubljane. Brez svobode bi Slovenija komaj kaj svojega ustvarila; častila in posnemala bi pač Dunaj, Graz in morda Berlin in München. Naš jezik bi najbrž ne dobil tiste samozavesti, ki je potrebna vsakemu jeziku, ki se hoče razviti v skladu s svojo naravo. Slovenci se ne bi dokopali do notranje osvoboditve, ne bi se otresli občutka manjvrednosti in tako ne bi mogli resnično sodelovati z drugimi narodi.
III
Toda svoboda, narodna kot osebna, ni sama sebi namen. Neodvisnost in svoboda služita večji ustvarjalnosti in požrtvovalnosti. Mlad človek se ne osamosvoji, da bi se znebil staršev ali da bi se zaprl vase, ampak da bi se zrelo razdal drugim: ženi, otrokom, prijateljem sosedom, itd. Narodi se ne osa-mosvoje, da bi se izolirali od drugih narodov, ampak da bi jim- posredovali tisto bogastvo, ki ga jim je Bog dal za dobrobit vseh ljudi. Grabežljivosti in nadutosti enega naroda se ne otresemo s tem, da postanemo sami naduti in grabežljivi, ampak s tem, da se dvignemo do spoštovanja dobrega in lepega v drugih in do darežljivosti s svojim.
Kristusovi blagri in ves njegov govor na gori ni namenjen le izvoljenim dušam, ampak vsem njegovim učencem. Prav tako govor na gori ni namenjen ie posameznikom, ampak tudi narodom. Če nas to preseneti, je le znamenje, kako malo se zavedamo širine in globine Kristusovega evangelija. Govor na gori ni morala šibkih. Le moralno nedorasli ljudje, tisti, ki še ne znajo ločiti junačenja od resnične moči, sodijo, da so krotkost, miroljubnost, uboštvo v duhu itd. šibkost. Govor na gori je morala močnih — tako posameznikov kot narodov.
Naš najdražji zaklad - naš slovenski jezik
Iz govora senatorja M. E. Lajovica v avstralskem parlamentu ob 29. oktobru
V avstralskem parlamentu je senator M. E. Lajovic, zastopnik New South Wallesa v posebnem govoru 25. oktobra zavrnil pisanje melbournškega lista ,,Age“.
Takole jje začel:
„Pred časom je neki ugledni melbournski dnevnik objavil- kratek članek z naslovom „Ni Slovenije“. Kdo ga je napisal, ne vem. Dejstvo pa je, da po mnenju lista „Age“ Slovenije m. Zato je nocoj moj namen spregovoriti o „neobstoječi Sloveniji“, da bi postavil pravilen zapis in da bi pokazal, koliko se moremo zanesti na sredstva obveščanja.
Kot ponosen Avstralec — Avstralec po izbiri —, rojen in vzgojen v Sloveniji, sin majhnega naroda, naroda z večstoletno zgodovino, moram kot avstralski senator slovenskega rodu govoriti o Sloveniji in o Slovencih. Želim opozoriti, da more vsakdo večino dejstev, ki jih navajam, najti objavljene v raznih publikacijah in jih kupiti v knji-
kot siamico vsak dan znova polagali
v teslice.	v	v
'pa morda bolečine in težave našega
trVjivcga telesa, ali težko od.-ekljiva
“„u =ii Pii=c=.
rive -ni dve' vrednosti - m s e in se. T iubezen je iznajdljiva. Vsak bo - , riiik in načinov na pretege,
°“	,U» j* «* —
ho niko-ar med nami, ki ne b: ^«irjod^r.
Kristi Posebno X» - »
aGre Naša posamična oh skupna m Materialna in duhovna pomoč naj 7	" čim več onih, ki so je potrebni.
d0Söe bomo Božič tako pojmovali m se skušah tako nan^ ^-iti, ^tembo
!V'7’ 7 noglC1potem se nam ni treba blažena noe P	^ ^ nag=h otrok
&£ ostali bodo katoličani in slo-VenÄ°koCnam vtem Bog pomagaj
Bavarci v državo Karla Velikega; razkosanje Karantanije na fevdalne enote: Koroško, Kranjsko, Istro, Savinjsko marko, štajersko in Furlansko marko. Ustavil se je pri poskusu češkega kralja Premisla Otokarja, ki je spet združil vse slovensko ozemlje v državi, podobni po obsegu 'Samovi, prihod Habsburžanov. Ni pozabil omeniti Beneških Slovencev s svojo občinsko samoupravo pod Benečani do prihoda Napoleona in ustanovitev Ilirije ter napore Slovencev za Zedinjeno Slovenijo v letu 1848.
Podrobno je opisal napore in delo pri ustvarjanju slovenskega knjižnega jezika od Primoža Trubarja, Marka Pohlina, Valentina Vodnika, vpliv barona Zoisa, jezikoslovca Jerneja Kopitarja, podčrtal je pomen največjega pesnika Franceta Prešerna in pomen duhovščine in domačega učiteljstva pri prebujanju narodne zavednosti.
Podrobno se je ustavil ob pomenu 29. oktobra 1918: „Konec prve svetovne vojne je prinesel Sloveniji svobodo in neodvisnost. Dejstvo je, da so slovenski voditelji 29. oktobra proglasili slovensko neodvisnost. 31. oktobra je bila ustanovljena prva slovenska vlada. Prihodnjo nedeljo bo poteklo ravno 60 let od tega, za Slovence pomenljivega zgodovinskega dneva. In prvega decembra je bilo proglašeno Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev in s tem je Slovenija prišla na mednarodno prizorišče, vendar le za kratko dobo e-najstih let. Leta 1929 se je namreč Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovalo v Jugoslavijo.“
SLOVENCI
ZDA
garnah. Isto velja za pisca članka v listu „AGE“, pa naj bo to on ali ona, če jih le hoče videti in poiskati.
Slovenija ima približno obliko trikotnika, čigar dve daljši stranici po 125 milj ali 200 km mejita na severu na Avstrijo, na severovzhodu pa na Hrvaško. Krajša stranica, dolga 76 milj ali 120 km meji na jugozapadu na Italijo. Srce Slovenije je Ljubljanska kotlina, ki jo obdajajo gore: Julijci na severovzhodu ob meji z Italijo. Ti tvorijo tudi razvodje med porečjem Save, ki spada v črnomorski rečni sistem in med Jadranskim morjem. Na severu ob meji z Avstrijo so Karavanke; na jugozapadu je ozemlje Slovenskega Krasa. Na tem ozemlju je več podzemnih rek, v katerih še živi prazgodovinska človeška ribica — proteus anguineus. Ta človeška ribica je repata dvoživka, slepo, jegulji podobno bitje, ki živi v popolni temi.
'Slovenija je ključno ozemlje evropske celine in eno glavnih pristopov v zahodno in srednjo Evropo. Prav tako seveda obvladuje prehod med Sredozemljem in Podonavjem prek Postojnskih vrat.
Slovenija meri okoli 20.000 kv. km., prebivalcev ima nekaj nad 1.750.000. če primerjamo njeno ozemlje z ozemljem New South Walesa, ki meri
801.000	kv. km. ali z Victorijo s 227.000 km, vidimo, da je New South Wales 40-krat večji, Victoria pa 11-krat. Gostota naseljenosti je v Sloveniji 85 na kv. km, v New South Wales le 5,8, v Victoriji 15,6. Slovenija je torej skoraj petnajstkrat gosteje naseljena. Upoštevati je treba, da je resnična naseljenost še večja, ker je v Sloveniji mnogo gorskih predelov, ki niso primerni za obdelovanje zemlje, kvečjemu jih je mogoče porabiti za poletno pašo v nižje ležečih predelih.“
V nadaljevanju svojega govora je senator Lajovic podrobno razložil zgodovino Slovencev od naselitve, omenil vključitev v Samovo državo v letih 623-658, stik z Bavarci, vključitev z
t DR. STANISLAV ADOLF MIKOLIČ
Na možganski kapi je 8. novembra t. 1. v Bridgeportu v ZDA umrl univerzitetni profesor dr. Stanislav Adolf Mikolič. Na univerzi Presv. Srca (Sacred Heart University) v Bridgeportu pri New Yorku je bil profesor za politične vede in družboslovje.
Ameriški časopis Sunday Post je v svoji izdaji 19. novembra t. 1. posvetil pokojniku daljši članek s fotografijo, v katerem med drugim ugotavlja, da je bil dr. Mikolič profesor na omenjeni univerzi 14 let, da je bil istočasno tudi član univerzitetnega senata ter apela-cijskega sodišča in da se je udejstvoval kot strokovnjak na Meduniverzitetnem seminarju za ameriške oborožene sile. Napisal je vrsto razprav iz svoje stroke, ki so bile objavljene v ameriških znanstvenih revijah in v tujini.
Na Sacred Heart univerzi so dr.
' Mikoliču v spomin in v čast ustanovili Seminar o etiki v mednarodnih odnosih, na katerem bodo vsako leto 24. oktobra, na obletnico ustanovitve ZN, povabljeni mednarodni strokovnjaki predavali o omenjeni temi.
Leta 1973, ob 10. letnici ustanovitve univerze, so študentje imenovali dr. Mikoliča za „najboljšega učitelja“. Odkar je bila univerza ustanovljena doslej tako imenovanje še ni bilo podeljeno nobenemu tamkajšnjemu profesorju.
Pokojnik je doštudiral politične vede na padovski univerzi v Italiji, kamor se je umaknil iz Slovenije pred komunističnim režimom. Iz Italije je z ladjo Santa Cruz prišel marca 1948 v Buenos Aires, kjer se je začasno zaposlil pri buenosaireški občini. Iz Argentine se
Ob 100-letnici prihoda
(Nad. iz 4. str.)
šlo bode iz naših krajev jako dosti naroda, vsekako veliko preveč. Nekateri so že začeli svoje imetje prodajati, in to, se ve, prav po nizkoj ceni, skoro za vsak denar, samo da toliko dobode, da bodo imeli za potrebno izdatje, katero morajo izročiti, ko se vpišejo za preselitev in to na vsako osobo 12 gld.
Nato strne prof. Prijatelj po časnikih tistih dni naslednje ugotovitve: Nekateri uvidtvnejši in izobraženejši ljudje so jim odsvetovali, naj slepo ne ver j ame j o	vabilom argentin-
ske republike, katere agenti razširjajo neke tiskovine. Toda kmetje odgovarjajo: „Umreti moramo, naj pa že tu ali tam, obstati tukaj namreč ni j.“ Nemško liberalna vlada na Dunaju ni znala v izseljenskem vprašanju zavzeti drugega stališča, kakor da je okrajnim glavarjem naročila, naj opozore duhovnike, župane in druge veljake po deželi, da ljudem odsvetujejo izseljevanje. ... Uredništvu Slovenca pa svetuje, naj se Slovenci
Nato je podčrtal odpornost Slovencev kljub hudemu germanizatorskemu pritisku na raznih odsekih in zvestobo svojemu domačemu jeziku.
Senator Lajovic je v svojem govoru tudi opisal kulturno delo in življenje in podčrtal, da je knjižno izdajanje v primerjavi s številom prebivalstva med najvišjimi, število nepismenih pa že več sto let med najnižjimi na svetu.
'Zaključil' pa je senator Lajovic takole:
„Upam, da je moj nocojšnji govor pokazal vsakomur, tudi časnikarju, ki je napisal tisti članek v listu „Age“, da dejstva o Slovencih, da slovenska zgodovina, dokazujejo in potrjujejo enkrat za vselej, da Slovenci in Slovenija obstajajo skozi stoletja, da so preživeli vrsto raznih težav in neprilik, da obstajajo tudi danes in upam, da bodo Slovenci obstajali kot narod tudi še v prihodnjih stoletjih. Moj praded je živel pod Napoleonom kot francoski državljan, moj ded in oče sta bila državljana avstroogrskega cesarstva, jaz sem bil rojen v Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Moj sin je bil rojen pod italijansko okupacijo. In vendar imamo vsi eno stvar skupno, ki je naš najdražji zaklad — naš slovenski jezik.
Mi, avstralski državljani slovenske krvi želimo potrditi, da Slovenija obstaja, da smo etnično še Slovenci in da ne želimo biti potopljeni, namenoma nepoznani ali pozabljeni, če neki časnikar odpravi slovenski narod z naslovom članka v dveh besedah.“
Senatorju Lajovicu se je za izčrpno predstavitev Slovencev in Slovenije tik pred tako znamenito obletnico slovenske zgodovine zahvalil senator Garrick, ki je tudi avstralski minister za vzgojo.
po SVETU
je po kratkem času odselil. Diplomo iz družboslovja je dobil na Družbenem inštitutu Leona XIII. na salamanški univerzi v Španiji. Bil je član raziskovalne skupine Balmesovega instituta za družboslovje v Madridu ter je sodeloval pri študiju družbenih razmer v Franciji s štipendijo, ki jo je dobil od pariš-škega Katoliškega instituta.
Dr. Mikolič je bil tudi svetovni potnik. Prepotoval je svet po dolgem in počez. Bil je na študijskih potovanjih v Venezueli, Egiptu, Izraelu, Jordaniji, Indiji, ZSSR, v drugih državah za železno zaveso, na Haiti, Japonskem in na Koreji. Obiskal je nad 70 držav. Gladko je govoril rojstno slovenščino, zatem srbohrvaško, italijansko, špansko, francosko in angleško. Razgovar-jal pa se je lahko tudi bolgarsko, nemško, rusko, portugalsko, poljsko in češko.
Pokojnik zapušča ženo Marijo Terezo Torreira, ki je predsednica oddelka •Za moderne tuje jezike na isti univerzi, ter štiri otroke: Igorja, Ivana, Izi-ar in Sonjo.
Svobodna Slovenija, katere zvesti naročnik in pisec je pokojnik vedno bil, se pridružuje izrazom sožalja prizadeti družini.
Današnja božična dvojna številka našega lista je zadnja v letošnjem letu. Prihodna bo izšla
4.	januarja 1979.
selijo v bližnjo rodovitno i sorodno slovansko deželo Bosno, kamor se bodo (m. o. 1878 bosenska vojska!) „brez velikih stroškov lahko selili, kadar bo dežela osvobojena iz krempljev turškega zmaja...“.
Ta propaganda za vseljevanje v Ameriko gre večino za selitev v Združene države; toda prav poudarek o agentih, ki širijo vabila argentinske vlade za vseljevanje tja, nam potrjujejo pričevanja prvih vseljencev msgr. Hladniku; celo kar se tiče .letnice 1878.
* * *
Potemtakem smo upravičeni vzeti to letnico kot verjetno in naj se vzame ta članek kot zapozneli spominski članek ob koncu leta za ta naš izredno pomemben šlovensko-argentinski dogodek. Nakazal sem z njim samo problematiko in na vire, kjer bi morali Slovenci doma kakor v Argentini razsvetlit: ta slovensko socialno narodni problem od vseh strani: iz dunajskih in buenosaireških arhivov, slovenskega časopisja in z zbiranjem žive tradicije med nami samimi. Kakšna lepa naloga naših mlajših znanstvenikov!
Stran 6

Sz
PORTOROŽ — Prvi koncert v glasbenem ciklu gledališko-koncertnega a-bonmaja, ki so ga pripravili v Avditoriju, je imel makedonski komorni zbor „Sv. Sofija“ iz Skopja. Zbor je pod vodstvom Toma Proševa izvajal resno glasbo Brkanoviča, Ortakova, Tukushi-me, Proševa, Sakača, Golabovskega in Srebotnjaka.
MARIBOR — Vež sto borcev za severno mejo se je zbralo 19. novembra v Mariboru k osrednji proslavi 60-let-nice bojev za severno mejo. Proslave se je udeležilo tudi nekaj partizanskih velikašev, vendar so „osrednjo proslavo ob šestdesetletnici bojev za severno mejo“ v Delu odpravili s skromnimi 67 vrsticami. Seveda, takrat ni bilo partizanov, čeprav je v imenu borcev za severno mejo Lojze Ude izjavil, da so „živi borci ponosni na vse pridobitve revolucije, pridobitve, za katere so se borili že leta 1918“.
LJUBLJANA — Ljubljanski mestni avtobusi nosijo številke od 1 do 20, toda vozijo le po 19 progah, ker proga št. 17. še ni vpeljana. Vendar prišleki iz drugih krajev ne morejo dosti vedeti, na kateri avtobus naj se vsedejo, ker so oznake na številnih postajah nepopolne.
LJUBLJANA — 'Slovenija je menda preveč investirala v omrežje za prenos električne energije, sedaj pa jo peste preveliki stroški. Ker računajo, da bo v prihodnjem letu poraba elektrike za 5% nižja, kot so načrtovali in nekateri odjemalci naj bi porabo omejili celo za 13 odstotkov, bo treba zvišati ceno. Pravijo, da jo bo treba zvišati za 19 odstotkov.
ŠTORE — Štorska tovarna traktorjev se bori z izgubo, kljub dobri prodaji. Pravijo pa, da bi morali izvoz vsaj nekoliko dvigniti, da bi se dokončno otresli izgub. Tudi proizvodnja je nekoliko šepala: Načrtovali so izdelavo
5.400	traktorjev, toda do konca leta . jih bo iz tovarne prišlo le 4.200.
KOPER — Letošnja letina oliv je kar obilna, čeprav so plodovi bolj majhni. Računajo, da bodo z bratvijo oliv na Primorskem končali decembra.
LJUBLJANA — 16. novembra je bila „osrednja proslava“ jubilejev Radia in ljubljanske televizije. Na proslavi je govoril udbaš Ribičič. Kaj novega ni povedal, najmanj pa, kateri so bili poborniki ustanovitve ljubljanskega radia pred petdesetimi leti. V glavnem se je bavil s radijem od leta 1941 dalje. Kolektiv RTV Ljubljana pa je za „obeležitev“ 5.0-letnice radia in 20-letnice televizije sklenil, da bo delil plakete zaslužnim možem. Zlato plaketo so seveda podelili le Titu in Kardelju, potem pa še 100 srebrnih, ki so jih dali starejšim kolegom in kolegicam in pa šestim kolektivom.
V Sloveniji so sedaj tri glavne ra
Koper, poleg tega pa je še kakih 20 lokalnih oddajnikov.
VONARJE — Pri Vonarjih so zaključili dela na jezu za regulacijo pretoka Sotle, ki je skoraj vsako leto poplavljala dolino. Jez je dolg 102 metra, visok pa 15,5 metra. Zgradili sta ga vodni skupnosti Hrvatske in Slovenije. Treba pa bo zgraditi še nekaj drugih naprav, predvsem čistilnih, za preprečenje onesnaženja novega jezera.
ŠENTJUR — Kmetijski kombinat Šentjur je prejšnja leta odkupil do 1.400 ton goveje živine, letos pa bo odkup precej manjši, ker rejci zaradi ve1-kih stroškov rede manj živine.
LJUBLJANA — V Mali drami ie mariborski Mali oder uprizoril dramo „Intervju“ Matjaža Kmecla. Delo je bilo napisano sprva za radijsko igro, igrali so jo tudi po raznih evropskih študijih. Dramo je režiral Voje Solda-tovič, igrala sta Pavla Brunčkova in Peter Ternovšek.
VIPAVA — V gradiču Zemono pri Vipavi je na,šestem „Večeru z muzami“ 25. novembra razstavljal lesene in bronaste plastike akademski kipar Pet,er Černe.
LJUBLJANA — Na gradbišču ob novem hotelu Union so po naključju odkrili sarkofag iz 4. stoletja po Kr. Emonec v sarkofagu je bil zavit v izredno dobro ohranjeno tkanino. Našli pa so še oljenko, glinaste posodice in stekleni obesek. Na najdišču so potem začeli s strokovnimi raziskavami arheologi Mestnega muzeja in našli 21. novembra grobnico, izdelano iz opeke.
NOVA GORICA — Prihodnje leto bo stodesetletnica ustanovitve prve slovenske kmetijske šole. Toda v prvih povojnih lefih ni bilo kmetijske šole na Primorskem — kmetijstvo pač ni bilo zanimivo za nove oblastnike — in so šolo ponovno odprli šele 16. novembra 1968. In sedaj so že kar vnaprej proslavili stodesetletnico skupaj z desetletnico obnovitve.
ŽALEC — Poslovni čas v gostilni Ivanka Čas so skrajšali od 24. ure na 22. — zaradi stalnih nemirov in kaljenja nočnega miru. Spremembo je predlagala krajevna skupnost, ki se je pa pred tremi leti zavzela, naj bi bila gostilna odprta do polnoči...
LJUBLJANA — Prvi sneg je več ali manj nepričakovano pobelil vso Slovenijo 27. novembra. V severovz-• hodni Sloveniji ga je zapadlo le 15 cm, na Kaninu, na Vršiču in na drugih gorah v Julijcih pa ga je padlo kar za dober meter. Tudi nekaj škode v gozdovih in sadovnjakih je naredil, ker drevju še ni popolnoma odpadlo listje. Več škode pa je naredil v gospodarstvu: Cestarji niso še računali na sneg,
bi „družbo“ stalo pravočasno snaženje in posipanje s soljo.
LJUBLJANA — Gorenjska proga od Ljubljane do Jesenic je popolnoma avtomatizirana. Daljinsko vodenje prometa iz enega mesta je zamenjalo delo 130 kretnikov in zaporničarjev, prav ta avtomatizacija pa je tudi omogočila večjo propustnost proge — sedaj more dnevno po progi voziti 120 vlakov, prej ;e propustnost znašala le 90 vlakov dnevno.
MARIBOR — 25. novembra so slovesno odprli hidroelektrarno Formin in s tem sklenili verigo pretočnih elektrarn na Dravi od Dravograda do Ormoža. Dravska veriga hidroelektrarn predstavlja 34,5% vse proizvedene energije v Sloveniji. Verigo sestavlja 27 agregatov s skupno močjo 534 megatov, ki letno proizvedejo 2,8 milijarde kWh.
ŽALEC — V centru Žalca so začeli graditi 25. novembra nov hotel, ki se bo imenoval z „zvočnim“ imenom Gol-ding-Rubin. Gradi ga gostinsko podjetje župa iz Kruševca. Ko bo hotel, ki bo imel 110 ležišč, zgrajen, bo zaposlil 60 delavcev, od tega jih bo polovica iz — Kruševca.
IVANČNA GORICA — Avtoprevoz iz Ivančne gorice je 25. novembra praznoval 25-letnico. Podjetje je imelo ob ustanovitvi en avtobus in en tritonski tovornjak. Sedaj ima 100 tovornjakov, zaposluje pa 170 oseb.
GABRJE — V tej podgorjanski vasici so odkrili jamarji veliko podzemno jamo. Vendar kapnikov niso našli v njej, le ugotovili so, da prenekatera gabrska domačija stoji le na nekaj-metrskem sloju zemlje in kamenja.
Umrli so od 20. do 27. 11. 1978.:
LJUBLJANA — Vida Zavašnik r. Humar; Ivan Vovk; Peter Pavlin; Alojzija Jeromen r. Erjavec; Terezija Host-80i žiora Kozlevčar r. Martelanc; Albin Kadunc, fin. svetnik; Ana Grli-carev r. Ukmar, 95; Ivan Hafner, up.; Marija Močnik r. Vončina; Albin Grind-ner, up - Ivan Lavrič, up., 90; Alojz Ferlinc, ključavničar, 45; Valentin Orehovec, 80; Vladimira Kuhar; Ivo Mat-kovic, gradbeni tehnik; Andrej Valentinčič; Ivanka Sitar r. Selan; Ivan Novma, up.
no KAZNI KRAJI — Marija Šibenik, -irska Bistrica; Jože Meleš, Laško; h ranciska Sever r. Dornik, Črnuče; Ana Uranič, Zagorje; Pepca Sluga, Podrecje; Ferdinand Pirc, Domžale; Ivan Urankar, up. v. gozd. tehnik, 73, Škocjan na Koroškem; Alojz Ferkolj 77, posestnik, Kronovo; Ana Mihalič; Kamnik; Janez Petrovec, Polhov Gradec; Ignac Pelko, Šentjanž; Marija Dah, 72, Hujvan; Viki Fric, pismonoša, Krško; Marjana Bizjak r. Krištof, 56, Rakovnik pri Šentrupertu; Vinko še-merl, Planina pri Rakeku; Malči Zajc r. Juntez, Borovnica; Rozalija Rozina, 75, sentvid pri Stični; Jakob Štuhec, 77, Dobrova; Anton Likovič, Ig; Jelka Rus Jevnica; Andrlej Hadlakin, 65, Ozeljan; Marija Rihter, delavka, Nova Štifta; Slavka Stanič, Polje-Lj.; Veronika Grebenc r. Valetič, Podpeč; Matija^ Les, up. šolski ravn., 89, Celje; Jože Partljič, 76, Rače; Grčarjeva mama, 99, Voljčji potok; Janko Špeh, Velenje, Franc Bizjan, Kapsov ata, up., 76; Šmartno pri Lj.; Vladimir Rihar,
SLOVENCI v ARGENTINI
OSEBNE NOVICE:
Krsta: Krščena sta bila Danijel Jože Mehle, sin Jožeta in ge. Marije roj. Albreht. Botrovala sta ga. Marija Mehle in Janez Albreht. Krstil je dr. Alojzij Starc. V soboto 16. decembra pa v farni cerkvi Karmelske Matere Božje v Ramos Mejia, Martin Aleksander Barraza sin Jesus Maria in ge. Margi roj. Durič. Botrovala sta Silva Durič in Rudolf Weichberger. Srečnim staršem iskrene čestitke.
Poroka: Poročila sta se 8. decembra v San Justu Tone Obriskal in gdč. Anica Indihar. Za priči sta bila ga. Matilda Obriskal in Matko Indihar. Med poročno sv. mašo ju je poročil dr. Alojzij Starc, čestitamo!
Novi diplomantki: Končali sta študije in prejeli naslov „Asistente social“ gdč. Marjanka Furlan na buenosaireški univerzi in ga. Margi Durič Barraza na univerzi v Moronu. čestitamo!
DVE SREBRNI MAŠI
Dr. Alojzij Starc in g. Jože (škerbec sta obhajala pred kratkim srebrnomaš-niški jubilej. Oba sta želela praznovati to lepo obletnico v najožjem krogu in brez zunanjih slovesnosti. Deloma se jima je to posrečilo, povsem pa ne. Oba namreč delujeta med Slovenci v dveh zelo pomembnih okrajih novonaseljen-cev in sicer dr. Starc v sanjuškem okraju, čigar središče je Naš dom San Justo; g, Jože škerbec pa v ramoškem okraju s središčem v Slomškovem domu. Zanimivo je, da sta imela oba sre-brnomašnika novi maši na isti dan in sicer dr. Starc v Buenos Airesu v salezijanski kapeli na Belgrano 18. decembra 1953. Prav istega dne pa v Mendo-zi v cerkvi pri sestrah frančiškankah g. Jože škerbec.
Dr. Starca je msgr. Anton Orehar takoj pritegnil k osrednjemu vodstvu Slovenskega dušnopastirstva, kjer je dr.^ Starc pokazal svojo vztrajnost in požrtvovalnost. Vseh poverjenih mu nalog se je vedno_ loteval z vso resnostjo. Kot dušni pastir sanjuške skupine ima nedeljske sv. maše, uči v šoli in je vodja mladinskih organizacij v Našem domu. Je pa tudi duhovni vodja SFZ. SDO in SKAD-a.
Velika sanjuška srenja je izkazala svojo hvaležnost srebrnomašniku v nedeljo 26. novembra ob redni slovenski maši v farni cerkvi. Pred cerkvijo ga je pozdravila v imenu šole Mirjam Mehle. Nato je srebrnomašnik somaše-val s Francetom Bergantom in mons. Oreharjem, ki je bil slavnostni pridigar. Med mašo je pel mladinski zbor pod vodstvom g. Andreja Selana. Opoldne je bilo slavnostno kosilo v Našem domu, kjer ga je pozdravil najprej predsednik Marjan Bogataj, nato so sledili pozdravi in čestitke: ga. Marica Groznik za Zvezo slov. mater in žena, gdč.. Angelca Klanšek, voditeljica Balantičeve sole; mladinske organizacije recitacija gdč. Marte Malovrh, deklamacija sester Zupanc, petje šolskega zbora pod vodstvom gdč. Anice Mehletove in mladinskega zbora pod vodstvom Andreja Selana, čestitke je izrekel tudi mons. Orehar v lepem govoru, nakar se je vsem prisrčno zahvalil dr. Starc.
i • i ix*- ii •	quieti Liiu pri	Vladimir Kinar,
v oiuvciiiji su ocuaj un gmviic ta- m zamude vozil, s katerimi se delavci	Vižmarije; Frančiška Končan r. Kokalj,
dijske postaje: Ljubljana, Maribor invozijo na delo, so veljale več, kot pa	go, Zminec; Jakob Primožič, Jesenice.
G. Jože škerbec je po novi maši več let služboval na argentinskih farah, tako v Dolores in Lomas de Zamora. Pred osmimi leti je tudi njega mons. Orehar pritegnil k osrednjemu dušnemu pastirstvu. Kmalu mu je bila poverjena dušnopastirska služba v ramoškem o-kraju, kjer redno mašuje slovensko mašo v Slomškovem domu, poučuje v šoli, sodeluje pri mladinski vzgoji. Je tudi duhovni vodja Zveze slov. ma-
ter in žena in pri zavetišču škofa dr. Gregorija Rožmana. Poverjeno mu je tudi dušnopastirstvo med slovenskimi vseljenci, ki so prišli v Argentino pred drugo svetovno vojno.
V nedeljo 10. decembra je farna skupnost v Slomškovem domu na slovesen družinski način proslavila 25 let mašništva svojega dušnega pastirja. Pred daritvijo sv. maše sta ga pozdravila mlajša šolarčka v narodnih nošah Nancy Selan in Tonček Rode. K božjemu oltarju je slavljenec pristopil v spremstvu dr. Alojzija Starca in mons. Antona Oreharja, ki je imel tudi slavnostno pridigo. Za ubrano petje sta poskrbela cerkveni zbor pod vodstvom Gabrijela čamernika in otroški zbor, ki ga vodi gdč. Anica Šemrov. Med skupnim kosilom, ki se ga je udeležilo okrog 250 gostov, se je srebrnomašniku zahvalil za vse njegovo delo v imenu ramoške srenje predsednik doma Ivan Makovec, v imeiAi mladine pa Ciril Loboda, čestitke, in zahvalo mu je izrekel tudi mons. Anton Orehar. Srebrnomašnik g. Jože Škerbec je vsem izrekel besede zahvale.
Obe srebrni maši sta bili dve lepi slovesnosti kot izraz hvaležnosti faranov svojim dušnim pastirjem.
Obema srebmomašnikoma čestita tudi Svobodna Slovenija, še posebej zato, ker je dr. Starc tudi urednik Oznanila, g. Jože škerbec pa Duhovnega življenja.
CARAPACHAY
Družinska nedelja 26. novembra
Prijetno nedeljsko jutro je že par ur pred mašo privabilo mladino in šolarje v naš dom. Preizkusili so svoje zmožnosti v nogometu, šolarji so se razživeli v igri ,,med dvema ognjema“.
Z zadovoljstvom so sledili igram starši. Vsem je prehitro minul čas, ko je zvonček klical k mašni daritvi. Prisluhnili smo božjemu oznanilu s prošnjo, da z božjo pomočjo uravnavamo svoje življenje, da bo odsev Njegove ljubezni. Zaključna pesem nas je povezala v pravo družinsko skupnost.
Požrtvovalne gospodinje so pripravile okusno kosilo. Celo možje so se potrudili, da je bil vsak hitro postrežen. Pri mizah v prijetni senci košatih dreves, kakor pri onih v dvorani se je razvilo prijateljsko kramljanje. Otroci so neumorno vztrajali na igrišču. Na povabilo mladine smo se zopet vsi zbrali v dvorani. Vsakemu so pripeli srčka različnih barv. Postregli so nam s čajem in pecivom. Pozdravila je vse navzoče predsednica dekliškega krožka in predsednik tuk. društva.
Vsi smo z zanimanjem sledili lepim diaposnetkom slovenskih krajev, ki jih je posnel Jani Pleško. Bled, Bohinj, Triglav, dolinice in naselja polne lepote kakor je opisal naš nesmrtni Cankar, da je Sfyamik prgišče preostale lepote raztrosil v kraljestvo pod Triglavom. še ^ stoji Aljažev stolp vrh Triglava. Kljubuje viharjem, le župnik Aljaž, ki počiva na Dovjem, bi z nami vred z bridkostjo v srcu vzdihnil: „Kje je križ ? Kdo se ga tako boji ? _ mar ne ve, da je znamenje ljubezni in odrešenja!“ Raztresene cerkve po hribčkih in vaseh so živa priča, kje je narod iskal in išče opore za vsakdanje preizkušnje. Kar premalo je bilo posnetkov. Mladina nam je v naslednjih točkah nudila prijetno razvedrilo. Sestre Skr-lovnikove so ob spremljavi kitar zapele par pesmi. „Orkester“ je na svojevrsten način povzročil sproščen smeh. Orglice so marsikoga spomnile na otroška leta, ko je kot fantiček poskušal privabiti melodije narodnih pesmi. Pravi zagon je bilo povelje, da so se zbrale skupine vseh navzočih po barvi pripetih srčk. Zbrani v teh skupinah smo „tekmoval!“ v petju, zemljepisu itd. Nihče se ni
(Nad. na 7. str.)
Različni pogledi čehoslovakov ob praznovanju 60-letnice češkoslovaške republike
Osamosvojitev narodov izpod Av-stroogrske monarhije oktobra 1918 je zgodovinsko in neoporečno dokazan uspeh prizadevanj in delovanja takratnih narodnih voditeljev. V trajanju naroda je to brez dvoma ena najvažnejših razvojnih stopenj. Ni čudno, če skušajo komunistične partije proglašati sebe, če že ne kot neposrednega povzročitelja, vsaj kot gibalo oktobrskih dogodkov, kot dosledno pripisujejo sebi vse pozitivne pojave, čeprav iz časov, ko o partiji ni bilo še ne duha ne sluha. V svetovnem časopisju je zbudil ta pojav na Češkoslovaškem ob 60-letnici republike precej pozornosti.
Neodvisnost češke, Moravske in Slovaške od Avstoogrske monarhije, ki je bila takrat že v zadnjih vzdihljajih, je štirinajst dni pred koncem prve svetovne vojne, 28. oktobra 1918 proglasil Češkoslovaški narodni svet, katerega sta ustanovila Tomaž G. Masaryk in Edvard Beneš. Ob 50-letnici — 1968 — je dva meseca prej spomin na osvoboditev zasenčil sovjetski vdor ki je razvil neprimerno ostrejše zatiranje. To pot pa, ob praznovanju 60-letnice se je partija potrudila kakorkoli že dokazati svoj nepretrgan obstoj tja do leta 1918 nazaj.
Kaže, da je osmica kot končna številka datuma usodna za češkoslovaško. Letoma 1918 in 1968 je dodati še nesrečni Monakovski sporazum 1938 in odpravo meščanskih političnih strank ter dokončni prevzem nadoblasti po partiji 1948.
Stališče ČKP
V meščansko demokratski državi iz leta 1918 vidi ČKP le nekako potrebno predstopnjo h kasnejšemu razvoju v okviru marksizma. Potrebno zato, ker da leta 1918 češkoslovaško delavsko gibanje še ni povsem zapopadlo osnovnih predpostavk za popolno razumevanje ruske oktobrske revolucije. Manj teoretska a stvarnejša kot ta trditev je dejstvo, da takrat še ni bilo nikake komunistične partije na češkoslovaškem. Ustanovljena je bila maja 1921.
Kljub temu prikazuje sedanje uradno praško zgodovinopisje oktobrsko revolucijo in Leninova načela o enakopravnosti narodov kot najvažnejšo vzmet za dosego češkoslovaške neodvisnosti. Drugi dejavnik vidi partija v stavkah češkoslovaških delavcev oktobra 1918. Vendar more biti komajda govora o vplivu splošne delavske stavke na
takratna politična dogajanja. Pač pa so verjetno delavski boji vplivali na socialdemokratsko stranko, ki je bila lojalna do nove države, a so se nato levičarski elementi od nje odcepili.
Ob 60-letnici napadajo partijska pisanja posebej ostro soc. dem. stranko jkot „tfzdajstvo socialdemokratov nad delavskim razredom“. Socialno demokracijo žigosajo kot pomagača buržoazije, ki se je predal slepilu demokratičnega in socialnega značaja nove države. V naravi takega zgodovinskega tolmačenja, ko pogosto enačijo zgodovino partije z zgodovino države, je razumljivo zelo poredko omenjanje Ma-saryka, Beneša skoro ne in ameriškega predsednika Wilsona, tvorca prava o samoodločbi narodov, sploh ne. Razpravljanje o osebnosti in storitvah Ma-sarykovih je danes nač Češkoslovaškem še problematično. Kot grajo za razmere na češkoslovaškem med obema vojnama navajajo kapejevci abstraktne pojme kot npr. kapitalizem, reakcija, meščansko narodnjaštvo. Kritizirajo tudi takratno narodnostno politiko, katere problematiko res ni moči tajiti. Prav-tako izgon Nemcev iz države leta 1945. Vsekakor ni pokazala uradna Praga ob pripravah in proslavi osvoboditve prav nikakršne volje za narodnostno spravo. Nasprotno, postavlja hipotezo, da bi bila usoda dežele že takrat v komunističnih rokah varnejša.
Izjava LISTINE 77
Ob proslavah letošnjega 28. oktobra se je javila tudi združba Listina 77. V svoji izjavi stavijo ti borci za državljanske pravice na prvo mesto skupni cilj države. Zanje je razlaganje preteklosti trenutno nepotrebno, šestdesetlet-je moderne češkoslovaške države spominja na bolno deželo, ljubosumno razdeljeno med raziskovavce in branivce raznih tradicij, vrednot in predstav. Skupni cilj naj bi obstajal v zagotovitvi pravic vsem ljudem, ne oziraje se na njihovo politično držo. Država je lahko bodisi splošno kulturno podjetje, v katerem prispevajo po možnosti vsi državljani s prostovoljno zavezo svoj osebni dobrobit splošnemu, ali pa .je samo zatiralna organizacija oblastvenega aparata, ki na eni strani ustvarja privilegije, na drugi pa jih izpostavlja diskriminacijam.
Izjava poudarja, da je postala država na češkoslovaškem anonimen oblastveni aparat z večstransko represivno dejavnostjo. Zagotovljeno življenje je zajamčeno samo tistemu, ki posili svoj spomin in vest in se v potankosti prilagodi zahtevam aparata, češkoslovaški borci za državljanske pravice so v izjavi prikazali dejansko stanje in ne pozivajo k borbi, temveč k osvestenju skupnih ciljev. Poziv nosi podpis Marte Ku-bisove in Ladislava Hejdaneka. Tretji
običajni glasnik Listine 77 Jaroslav Sabata pa je v zaporu že od zadnjega srečanja češkoslovaških in poljskih disidentov v septembru t. 1.
Časnikarska konferenca zdomskih politikov
Na Dunaju so se češke in slovaške politične in kulturne osebnosti obrnile na časnikarski konferenci na javno mnenje in na vse demokratične vlade s pozivom za podporo češkoslovaškemu narodu v njegovih prizadevanjih za dosego obnovljene državne in narodne neodvisnosti, da bo češkoslovaška spet lahko postala enakopraven član v skupnosti svobodnih narodov. Trenutno je Češkoslovaška najbolj ponižana satelitska dežela v sklopu sovjetskega oblastnega bloka. Podpisniki tega poziva so zastopniki različnih političnih smeri. Tako npr. znani reformatorski komunisti Zdenek Mlynar in Jurij Pelikan, liberali, med njimi Pavel Tigrid in predstavniki Cerkve, kot je pred kratkim v Avstrijo pobegli Ivan Metek. Vsi se kljub različnim političnim stališčem skladajo v tem, da je bila volja češkoslovaškega naroda v zadnjih štiridesetih letih trikrat zatrta: 1038 ob podpisu Monakovskega sporazuma,'1948 z uvedbo totalitarne diktature KP in 1968 s sovjetsko vojaško intervencijo.
Z.	Z.
Stran 7
Zaključne prireditve slovenskih osnovnih šol v Velikem Buenos Airesu
BARILOCHE
Zaključek šolskega leta in miklavževanje.
ki so se ob zaključnem nastopu uredi stavih z deklamacijami poznanik slo venskih poezij (n. pr	t •
večer je obiskal otroke Miklavž s svo* jim spremstvom m razdelil darila
Zadnji teden novembra je prenehal
s poukom tudi srednješolski tečaj Ob
vezm triletna program so izpolnili sle P6?1611 Ark°> Katica Arn-fnk'\TZa kia ATrnsek’ Veronika Razinger m Nevenka Jerman.	8
Spominska svečanost „Pod Skalco“.
• \4‘ januaPa 1979 bo Slovensko Pla-mnsk° vDlIustvo formalno odprlo novo zavetišče Pod Skalco „Robert Petriček“ v osrednjem katedralskem pogorju Kot smo ze poročali, je bila ta kočica lan-sko leto ob sodelovanju številnih prostovoljnih delavcev povsem dograjena m zdaj jo samo urejamo in izboljšujemo. Priporočamo se slovenskim ljubiteljem planin, da nas tiste dni obiščejo
V.	A.'
CARAPACHAY Zaključna šolska proslava.
V	soboto 2. dec. se je zopet napolnil nas dom, od naj mlajših in do na j starejših, ko so spremljali svoje vnuke, tako da so bile zastopane vse tri generacije. Pred programom je blagajnik šolskega odbora Janez Amon podal finančno poročilo. Izrazil je, da je zadovoljivo, da se bodo lahko izvršile v šoli razne izboljšave. Nato je dala poročilo voditeljica šole ga. Majda Markeževa, omenjala je opravljeno delo, težave in pa tudi lepe uspehe, ki so bili doseženi v teku leta, dostikrat ti uspehi niti niso vidni.^ štirje učenci, ki so končali šolski tečaj so dobili v spomin in na pot v življenje slovensko knjigo.
Sledil je nastop šolskih otrok. Najprvo ,so zapeli ob spremljavi harmonike naslednje pesmi: Po vodi plava, Oglar, Ko dan se zaznava, Travniki so že zeleni in Glejte že sonce zahaja. Vrstile so se deklamacije in prizori: Racman, Kanglica, Mavrica, Zadnji krajec in Božiček odpisuje. Učenci 7. razreda so podali, kako je ljubi Bog ustvaril Slovenijo, štirje učenci odhajajoči iz šole so lepo podali Jurčičev turški napad. Da bi se vsi navzoči v dvorani pripravili in vživeli v prihod nebeškega svetnika, so učenci uprizorili Miklavžev sejem.
Prihod sv. Miklavža.
V	nemirnem pričakovanju se je le zaslišalo petje angelov in so naznanjali prihod sv. Miklavža, ki je nato po kratkem nagovoru začel deliti darove tako najmlajšim, mladim in tudi starejši so bili deležni svetnikovih naukov in dobrot.
PRISTAVA — CASTELAR
Zaključek Prešernove šole
Na Pristavi je za letos konec sobotnega živžava. Nastopile so šolske počitnice. V nedeljo, 3. decembra ob 19. uri zvečer je bila sklepna ^ prireditev Prešernove šole na Pristavi. Družina šolarjev in mladina so napolnili dvorano. Prireditev sama pa je letos imela zelo posrečeno in prikupno obliko glasbene produkcije, ki je pokazala, da sobotna slovenska šola zelo marljivo in uspešno goji med našimi otroki tudi pevsko glasbeno vzgojo in kulturo, le-ža prireditve je slonela na gospe Anki Savelli-Gaserjevi, ki pnstavske šolarje uči petja.	.„. .
Prvi so nastopili najmanjši m najmlajši — otroški vrtec. Zapeli so pesmico „Delajmo, delajmo zlata kolesa . Zapeli so kar korajžno, kasa majhna polomija pa jih napravi še bolj Ijuhez-nive.
Za njimi so nastopili učenci prvega in drugega razreda. Ob spremljavi kitar, flavt in melodik so zapeli naslednje pesmi: Gosak, Mojca m Medo m predvajali deklamacijo „Dezek .
iCvetka Kopač in Kristina Kremžar pa sta zapeli in spremljali s kitarami pesem „Oj, kje je mesto Ljubljana.
Alenka Čop je nato igrala na flavto, za tem je Kristina Kremžar .“igrala na klavir „Fantič veselo živi m „Voj-
dem na ištajersko“.	,	___
Gabi Rant je pokazal, kaj zmore na kitaro, za tem pa je spronljal pe-tje Luka Debevca in	"kì
Na oder je prišla voditeljica sole fede. Mija Markeževa in se poslovila «a šolarjev, še posebej pa od. Daaic®. rovšek, Marke Skvarceve m AdrlJaP® Ahčin, ki so letos končale slovensko šolo. Vsaki je dala spominsko darilo m nageljček. Gdč. Markeževa se Je zahvalila za sodelovanje tudi svojim kolegij-cam učiteljicam, staršem, kateketu Lamovšku in vsem, ki so sodelovali
Š0I°V imenu odhajajočih se je v lepih besedah zahvale in oblÜfpe Danica Je-rovšek poslovila od voditeljice sole m
UCltSlediìa je razdelitev spričeval
Nato je nastopila vsa sola ^skupaj in postavila na oder kar močan m dobro izbran otroški zbor. Ob spremljavi kitar, flavt, melodik in klavirja so zapeli vrsto pesmi: „Moj očka ,ima k niička dva, V gozdu, Prišel je Ciganček, Mi se imamo radi, Gosli, Cvili možek Veseli koledniki, Prišla je miška miški v vas in Jurjevanje .	.
Petje je bilo lepo ubrano, z jasno izgovariavo in peli sc> vsi, z ve i im zanosom in navdušenjem. Zato so p
tudi želi ploho močnih aplavzov priznanja in pohvale.
Na kitarah so petje spremljali: Cvetka Kopačeva, Kristinca Kremžar, Danica Jerovšek in Gabi Rant, na klavirju pa gospa Anka, kateri se za lep glasbeni užitek in za zamisel glasbene produkcije konec šolskega leta lepo zahvaljujemo.
Ob koncu se je predsednik krajevnega šolskega odbora lepo zahvalil voditeljici šole gdč. Miji Markeževi, katehetu g. Lamovšku vsem učiteljicam, staršem in vsem, ki so šoli kadar koli pomagali, da je mogla uspešno delovati in lepo končati šolsko leto.
Še eno pohvalno priznanje: prireditev se je točno začela ter mirno in naglo potekala.
Miklavževanje
Še po kar kratkem odmoru je začelo ’Miklavževanje. Najprej smo videli in poslušali odlomke iz Geržiničeve operete Miklavž prihaja. Peklensko petje je bilo bolj malo peklensko, a je bilo močno in jasno. Nehote se človeku vrine poredna misel, le zakaj ti lepi, sočni in polni mladi glasovi ne pridejo do veljave ob nedeljah med mašo! Sploh je bila glasbeno in režijsko prireditev lepo pripravljena, čeprav le v odlomkih.
Sledilo je obdarovanje. Letos je bil Miklavž zelo pravičen. Pametno je uredil enako obdarovanje šolske mladine, ki je bila mirna in Miklavžu na stavljena vprašanja lepo odgovarjala. Tudi peklenščki so bili še dokaj mirni, kar je na otroke dobro vplivalo. Tudi obdarovanje drugih je poteklo v lepem redu in- dostojno, tako da je bil tudi ta del večera prijeten in na višini.
Pk.
SAN JUSTO
Sklep šole in Miklavžev prihod.
V soboto 2. decembra smo v San Justu zaključili šolsko leto s kratko, a prisrčno prireditvijo. Ta dan se nas je zbralo vseh sto učencev, ki smo si skozi leto bistrili glave in plemenitili srca v Balantičevi šoli. Srčno zaželjene počitnice so si zaslužili tudi naši starši, ki so nas navduševali za delo in učenje in naši učitelji. Njih imena so: g. dr. Alojzij Starc, ki je poučeval verouk, gdč. voditeljica Angelca Klanšek (7. in
8.	razred), gdč. Kati Cukjati (5. in 6. razred), ga. Irena Poglajen (4. razred), gdč. Kristina Jereb (3. razred), gdč. Marija Krajnik (2. razred), gdč. Miriam Jereb (1. razred) in gdč. Nežka Lovšin (vrtec). Naš zborček pa je vodila gdč. Anica Mehle, kateri je po-magala gdč. Miriam Oblak. Z ljubeznijo sta se soboto za soboto žrtvovali za nas tudi gdč. Kristina Puhek in ga. Ivanka Puhek.
Na zaključni proslavi so si sledile razne recitacije: Kunčičevi: „Naša zastava“ in „Vnuk poje“, Župančičeva „Zlata ptička“ in Aškerčeva „Brodnik“. Mogli smo opaziti, da so prene-kateri recitirali z zanosom in veseljem, ker so budili staršem spomine na njih šolska in otroška leta, tam, v Sloveniji. Prisostvovali smo tudi dvema kratkima prizorčkoma: uprizoritvi Kettejeve legende o Skopulji z nogavico in posvetovanje malih Slovenčkov na potovalni agenciji glede krajev, ki bi jih obiskali v očetnjavi. Posamezne točke nam je napovedoval predsednik odbora staršev g. Pavle Malovrh. Ob koncu pa sta nam še gdč. voditeljica in g. katehet podala nekaj misli o pravilni izrabi počitnic.	v
Sledilo je slovo letošnjih osmošolcev. Bilo jih je kar veliko: 19. V imenu vseh se je na res lep način zahvalil učiteljem Jurij Urbančič. Vsak izmed odhajajočih je prejel v tej soli mnogo, kot dragocen spomin m zaklad pa so dobili ta dah tudi knjigo Balantiče-
vih poezij.	.	,i
Nato pa so vsi ucenci stekli k
svojim učiteljicam po „ogledalo j da, po spričevalo. Marljivosti m pridnosti so bili vsi veseli, nad lenobo pa so imeli veselje le „parkeljni“, kii so nas skupno s' Miklavžem m angelčki obis kali prav ta dan.	M j
SAN MARTIN Sklep slovenske šole.
Slovenska osnovna šola škofa dr. Gregorija Rožmana je imela svojo sklelno svečanost v soboto, 2. decembra popoldne. Pričela se .je s pozdravom P slovenski zastavi in s petjem
hi^difÄ Scev in učenk „«^ razredov z recitacijami, igrami m
Sm Posamezne nastope so vodile: voditeljica Bole. gdč. Katu* Kovač, ja.
GÌdnik šolskega odbork Janez Petkov-'6nnl«P ie iskreno zahvalil voditeljici, iSe^ i Ptu in vsemu učiteljstvu za _ nji-Sovo požrtvovamo delo. V znak pnzna-nja so vsi prejeli šopek joz .	^
- ,\f:S. Poučevali so: voditeljica Kovač, katehet župnik fede. Katica „Xi+ellice ga. Saša Go-Franc Berg >	'šušteršičeva, ga.
lobova, Sa- J jeva ter gdč. Marta Dimnik^ Marta Rupnik, Marija žagar in Darinka Zo1'®c' h dokončali osmi
L d°in se posilili od šole: Sonja ~aZfd Flizabeta Rupnik, Janez F*-Z.°vrko’	Petkovšek.	Vsem tem je
pic m Gabi - spregovorila gdc. Ko-V vSl0V\fr ^ kXrni referent Slov. vac, nato ysakemu izvM Hanzeli-
IZ knjige f IfJZtniklav-
„^5^ä,CTi“ °“
in njihovih starsev.
Zaključek srednješolskega tečaja
„ .Letos je Slovenski srednješolski tečaj v Buenos Airesu zaključil 20 leto svojega delovanja. Dolga doba, posve-c~nav slovenski izobrazbi mladine, pol-na žrtev in truda, a potrebna in koristna.
Letošnje šolsko leto v Slovenski msi je imelo 18 učnih dni, vsako s petimi učnimi urami. Zadnje so bile posvečene izpitom, katere je večina dobro dovršila, šola pa se je končala z zaključno slavnostjo v soboto 18. novembra.
Popoldan so se zbrali v razredih, kjer so jim razredniki razdelili spričevala, nato pa se je začela sv. maša ki jo je daroval profesor verouka msgr. Anton Orehar. Abiturienti so zasedli sprednje klopi in so tudi prebrali berili m prošnje.
'Msgr. Orehar je v nagovoru poudarjal namen šole in potrebo po izobrazbi za zgradnjo dobrega katoličana, človeka in Slovenca.
Potem so se študentje, profesorji in starši podali v veliko dvorano. Po kratkem premoru se je proslava začela s prihodom zastav — slovenske, argentinske in papeške — ki so jih nosili lanski nagrajenci. Vsi zbrani so nato zapeli slovensko in argentinsko himno. Nato je ravnatelj dr. Marko Kremžar pozdravil vse navzoče, posebej pa je omenil še predstavnike slovenske hiše msgr. Oreharja, Zedinjene Slovenije g. Marjana Lobodo, Narodnega odbora za Slovenijo in Slov. kult. akcije dr. Tineta Debeljaka in pa gosta iz ZDA, akademika dr. Antona Peterlina.
Sledil je pozdravni govor dr. Julija Savellija, ki se je obračal na študente, kaj naj jim pomeni ta šola in za kaj jim ta služi v njihovi uvrstitvi v slovensko skupnost, pa tudi na starše, kako naj sodelujejo s profesorji pri šolski vzgoji.
Po tem lepem, s ploskanjem sprejetim govorom, so bili nagrajeni letošnji najboljši dijaki. Ti so: 1. a,: Marko Gaser; 1. b. Terezka Snoj; 2. a. Magda Zupanc; 2. b. Danica Malovrh; 3. Metka Kahne; 4. Irma Pérez in 5. Pavel Pleško. Zelo pomembno je, da je oče nagrajenke Irme Pérez Argentinec. Vsi ti so dobili za nagrado iz rok svojega razrednika zadnjo Mau-serjevo knjigo pesmi, navzoči pa so jim izražali pohvalo s ploskanjem. Nato so lanski nagrajenci izročili letošnjim šolske zastave v varstvo.
Sledila je razdelitev diplom letošnjim abiturientom, ki jih je bilo 33. To so: Tone Bidovec, Pavla Cukjatif, Monika češarek, Ivana Čop, Maks Dimnik, Stanko Horvat, Jerica Janežič, Janez Jereb, Edvard Kenda, Bernarda Klobovs, Lojze Kočar, Ivo Kokalj, Jurij Komar, Cvetka Kotes, Pavla Korošec, Tončka Koželnik, Andrej Kremžar, Marta Križ, Olga Lenarčič, Helena Likozar, Marjan Loboda, Monika Mavrič, Pavel Pleško, Silva Rupnik, Metka Slabe, Kristina Skvarča, Lučka Smersu, Alenka Smole, Andrej Stariha, Mirjam šeme, Jože Urbančič, Vladko Voršič in Veronika žagar. Tudi ti so bili deležni ploskanja.
V imenu odhajajočih . se je nato zahvalil vsem najboljši dijak 5. letnika Pavel Pleško. Objavljamo nekaj misli iz njegovega govora:
Zahvala Pavla Pleškota
Tu smo preživeli veliko lepih ur in dobili nove prijatelje. Prejeli smo splošno sliko o slovenski kulturi V luči katoliškega nauka smo se naučili presojati čas in prostor, kako gledati na vse naše življenje sploh.
Novo obdobje se odpira pred nami: strokovna usposobljenost za naš bodoči poklic. Klas poln klenega zrnja na naslovni strani našega letošnjega almanaha naj bi bil simbol naših značajev, izklesanih danes, izpopolnjenih jutri s pomočjo Njega, ki daje rast in moč. Idejno in versko formacijo ki smo jo prejeli v srednješolskem tečaju bomo spopolnjevali v organizacijah, in jo povezovali z bodočim strokovnim znanjem. Svetu moramo predstaviti nadpovprečni lik slovenskega katoliškega inteligenta, ki se zaveda kaj je, in dobro ve, kaj hoče.	,v
Čeprav Argentinci po tukajšnjih za-konih, vemo, da smo po krvi Slovenci; in prav ta pripadnost slovenskemu narodu nam nalaga določene dolžnosti: da svoje narodnosti ne tajimo in da je vse naše vedenje takšno, da je v ponos in čast, sicer majhnemu, pa visoko kulturnemu slovenskemu narodu. Tudi ne moremo pristati na to, da bi kdo našo emigracijo spravljal na stopnjo kake kruhoborske emigracije drugih narodnosti, kajti naša je izrazito ideološka; drugače ne bi imela pomena da obstaja. Tudi v tem idejnem smislu imamo veliko dolžnost: da v svojem okolju kažemo pravi obraz komunizma in mu snemamo masko, okrašeno danes z borbo za človečanske pravice.
SLOVENCI V ARGENTINI
(Nad. s 6. str.)
protivil. Mladi so vodili. Mamice in očetje, babice in dedki, hčerke in sinovi, preprost in učen —■ celo univerzitetni profesor, vse je bilo povezano v razigrano družino, polno smeha in dobre volje. Naj bo priznanje mladim z zahvalo za prijeten dan. Želimo si še podobnih domislekov. Le to si moramo vtisniti za vedno, da je nas društveni dom slovenski. Zato pomagajmo naj-mlajšim, da si pridobe pri igrah slovenskih izrazov. Vsi se potrudimo, da bo naša govorica res slovenska v ponos in veselje vsakemu.
Današnji petosolci pač ne bi prišli do tega vmesnega cilja, če bi jih ne bilo toliko, ki so nam vsa ta leta pomagali. Starši so nas vseskozi spremljali, opominjali, nagovarjali, in nam pomagali z nasveti in razlagami. Ta pomoč se nam je zdela preveč samoumevna in je zato morda nismo znali pravilno ceniti. Prav je, da se za njo danes javno zahvalimo! Kaj malo bi se kljub dobri volji lahko naučili, če ne bi imeli tako požrtvovalnih profesorjev, ki so za našo izobrazbo žrtvovali ^ toliko prostih ur. študentje in starši! dajmo priznanje temu velikanskemu delu in trudu!
Nato so abiturienti razdelili vsem profesorjem, ki so jih kdaj učili, lepe spominske grbe, vžgane v usnje, njim in vsem ostalim profesorjem in gostom pa še letošnji almanah, ki so ga v dokaz zrelosti pripravili med letom pod vodstvom Tineta Debeljaka ml. in pod naslovom: Sadovi truda. V njem analizirajo vse slovenske organizacije v Argentini.
Ker je bil navzoč pri slavnosti tudi prof. dr. Anton Peterlin, član naše najvišje kulturne ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je tudi on v kratkem nagovoru študentom poudaril svoje presenečenje in ganjenost nad prisotnostjo nad 200 študentov, in jih navdušil, da naj svetu pokažejo svoje slovenstvo tudi v profesionalnem in znanstvenem delu. Ta govor je globoko dojel vse študente in
druge navzoče, ki so se zahvalili prof. Peterlinu z dolgotrajnim ploskanjem.
Za konec se je zahvalil profesorjem v imenu Sveta staršev njegov predsednik g. Tone Bidovec, ki jim je v znak zahvale izročil darilo, lepo sliko slovenskih planin in pa slovenski leksikon za izpopolnitev profesorske knjižnice.
Nato je še povezovalec Tine Debeljak ml. razglasil izid volitev za novega ravnatelja, ki je ostal dr. Marko Kremžar. Tudi je razglasil naslov za počitniške naloge, ki so obvezne za vpis v drugo leto, in so mišljene kot sodelovanje študentov in staršev. Naslov naloge je:
Ne le, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
( Gregorčič)
Končno se je zahvalil še ravnatelj dr. Kremžar, ki je tudi predlagal, da pošljemo s te slavnosti lepe pozdrave vsem študentom in profesorjem v druge odseke našega tečaja, v Slovensko vas v Lanusu, v Bariloče in v Mendozo, kar so vsi odobrili.	,
Nato so abiturienti v kratkem prizorčku predali ključ „vse učenosti“ 4. letniku. Vsa slavnost se je končala z odhodom zastav, kar so navzoči spremljali stoje.
Sledila je kratka zakuska, ki so jo pripravili študentje 4. in 5. letnika za starše in profesorje, med katero so tudi predvajali nekaj zabavnih točk, tako da se je vsa slovesnost 20 letnice lepo in prijetno končala.
TD.
Sporočilo naročnikom
Vse naročnike, ki še nimajo plačane letošnje naročnine, prosimo, da to store čim preje: Naročniki v Argentini, ki so že plačali, naj poravnajo doplačilo $ 2.500, tisti ki dobivajo po pošti pa $ 3.500.
Naročniki iz Vel. Buenos Airesa lahko plačajo v UPRAVI LISTA v Slovenski hiši v zadnjem tednu letošnjega leta, vsak dan od 10. dopoldne do 19. zvečer in ob nedeljah po slovenski malši. Za januar 79 bomo urnik objavili.
V	Ramos Mejiji sprejema naročnino tudi PISARNA V SLOMŠKOVEM DOMU, ob torkih, sredah in petkih od 17—20 ure in ob nedeljah po m8ši.
V	San Martinu G. SKALE JOŽE ST. ob nedeljah v Domu po maši.
V	San Justo G. MAKS OSOJNIK.
Naročniki iz Vel. Buenos Airesa se lahko informirajo, koliko dolgujejo, telefonsko v Upravi Sv. Slovenije v zadnjem tednu letošnjega leta od 10. dop. do 19. zvečer.
UPRAVA SVOBODNE SLOVENIJE
Sestanek zaupnikov SLS-SDO
bo v nedeljo 31. decembra po sv. maši v Slovenski hiši.
Besede ob zaključku leta: Miloš Stare in dr. Marko Kremžar.
Nato razgovor.
Posebnih vabil ni.
Pozdrav ob odhodu
Ob najinem prvem obisku v Argentini, ki se je te dni končal, bi rada najprej izrekla prisrčno zahvalo vsem, s katerimi sva se srečala. Zagotavljava vam, da dni, preživetih med vami, ne bova nikdar pozabila.
Naj najin pozdrav velja tudi vsem, ki jih iz najrazličnejših razlogov nisva mogla osebno obiskati in to predvsem zaradi pomanjkanja časa.
Zahvaliti za ljubeznivo gostoljubje dodajava najino najprisrč-nejše voščilo: Vesel Božič in hkrati želje za uspehapolno leto 1979.
Ivan in Tončka BOH Lethbridge, Alberta
Kanada	:
Božjega blagoslova, miru in veselja ob prazniku Gospodovega rojstva in v vseh dnevih novega leta želi prijateljem in znancem
DRUŽINA SLAVIMIRJA BATAGELJA
Slovensko katoliško akademsko društvo
želi vsem akademikom in vsem Slovencem v Argentini in po svetu srečen Božič in blagoslovljeno Novo leto.
VERO V BOGA, UPANJE V ZMAGO RESNICE IN LJUBEZEN DO VSEH DOBRIH LJUDI VOŠČI V TEJ SVETI NOCI VSEM SVOJIM ČLANOM IN ROJAKOM PO SVETU
ZEDINJENA SLOVENIJA
BUENOS AIRES	—	ARGENTINA.
SDO	SFZ
želita
*
SLOVENSKI MLADINI DOMA IN PO SVETU BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN MILOSTI POLNO NOVO LETO
NAŠ DOM
SAN JUSTO
Silvestrovanje
SOBOTA 30. DECEMBRA OB 20,30.
•	AUDIOVIZUALNI PRIKAZ BOŽIČNIH MOTIVOV
S SPREMLJAVO MLADINSKEGA PEVSKEGA ZBORA
•	VEČERJA PO NAROČILU
•	ZA DOBRO RAZPOLOŽENJE VSEH NAVZOČIH IGRA ORKESTER „CUARTETO EUROPA“
LEPO VABLJENI
OBVESTILA
Vodstvo Slomškovega doma želi vsem članom, podpornikom in prijateljem blagoslovljene božične praznike in srečno leto 1979.
Obveščamo vse rojake, da bo letos
Silvestrovanje
V NEDELJO, 31. DECEMBRA OB 21
IGRA ORKESTER TRIGLAV
SOBOTA, 23. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
zvečer igra Peterčkove poslednje sanje, ki jo priredi šola v počastitev 30-letnice svojega obstoja.
Božični sestanek in sprejem novih članic na Pristavi ob 20,30 uri. Pripravlja SDO Slovenska Pristava.
NEDELJA, 24. decembra:
Slovenska polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj ob 22. uri.
V	Slovenskem domu v Carapachayü
slovenska polnočnica z ljudskim petjem ob 24. uri.
BOŽIČ, 25. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
božični zajtrk.
SOBOTA, 30. decembra:
Na Pristavi: veseloigra Pričarani ženin.
V	Našem domu v San Justo slovo od starega leta ob 20,30.—
NEDELJA, 31. decembra:
Na Pristavi: veseloigra Pričarani ženin. Silvestrovanje. Plesna glasba.
V	Slovenskem domu v San Martinu
silvestrovanje s sodelovanjem orkestra Zlate zvezde (bivša Planika).
Sestanek zaupnikov SLS — SKD v Slovenski hiši po sv. maši, ob 10,30. Besede ob zaključku leta: Miloš Stare in Dr. Marko Kremžar — Razgovor. Osebnih vabil ni. —
V	Slomškovem domu ob 21. Silvestrovanje s sodelovanjem orkestra Triglav.
V	Slovenskem domu v Carapachayü
ob 11,30 sv. maša za pok. Branka Vrčon, nato skupno kosilo. Zvečer družinsko silvestrovanje.
NEDELJA, 7. januarja:
29. Misijonska veletombola v prostorih Ateneja Baragovega Misijonišča v Slovenski vasi.
Zahvala. Zveza slov. mater in žena,
se zahvaljuje vsem svojim prijateljem, ki so pripomogli, da je zopet božična akcija paketov tako lepo uspela.
Občni zbor SDO

SLOVENSKI ĐOM V SAN MARTINE
želi vsemu svojemu članstvu in vsem prijateljem doma blagoslovljen Božič in srečno novo leto ter vabi vse rojake in rojakinje na
božični zajtrk
ki bo na božični praznik po božični slovesni maši, ter na
veliko silvestrovanje
ki bo 31. decembra v prostorih doma ob sodelovanju orkestra ZLATA ZVEZDA (BIVŠA PLANIKA)
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
želi vsem rojakom za praznike in v novem letu
mir in blagoslov božjega Deteta
Slovenski dom v Carapachayü
želi vsem članom in prijateljem res srečne in blagoslovljene božične praznike, v Novem letu pa vsesplošnega napredka. Obenem sporoča, da bo na sv. večer v domu polnočnica. V nedeljo dne 31. decembra bo sv. maša, ki jo daruje msgr. Anton Orehar ob 11,30 za pok. Branka Vrčona, nato skupno kosilo. Zvečer je na programu družinsko Silvestrovanje, ki ga priredi mladina ob sodelovanju domačega orkestra.
PRAV LEPO VABLJENI.
Najlepše doživete božične praznike vošči članom, vlagateljem in vsem rojakom
KREDITNA ZADRUGA „SLOGA44 z. z o. z.
Bartolomé Mitre 97
PRISTAVA
Monte 1851 CASTELAR Veseloigra v treh dejanjih
La do Novak
Pričarani ženin
1.	sobota, 30. dec. ob 21. uri
2.	Nedelja, 31. dec. ob 21. uri
potem
Silvestrovanje
ob zvokih vesele glasbe Pridi in nasmej se!
g	PLEGABLES
InteRmodulo
desde $22.500.-m2
en maderas, vitraux, laminados plästicos y ‘ telas vinilicas
Fäbrica, Ventas y Envios Interior:
Rio de Janeiro 677 Cap. Fed, 812-7490 y 2069 Ä Sucursales:
Capital: Av. JuanB. Justo 3976 San Miguel:
Av. Leon Gallardo 383
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
Vsem slovenskim rojakom v Argentini in po svetu želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1979
■ ■ ■ ■	STANDMETAL S. A.	t ■
■ ■ ■ ■ ■ ■	TOVARNA ŽELEZNIH VRAT IN OKEN	j
■ ■ ■ ai ■ ■ ■ ■	Entre Rios 3763	San Justo
■ ■ ■ ■ ■ • ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ n	Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom	1979
	ABERTURAS	
	MADERMET	1
INTERMODULO	Lavalle 383	Lujàn - B
opozarja posebej Slovence	Srečne božične praznike želijo	
n« svoje izdelke	PETER RAJDA in sinovi	
	SODARSTVO	
	Benavente 4367 Villa Nueva - Guaymallén T. E. 61627	Mendoza
ESL0VENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare
Redacción y Administración :
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
o 8«	FRANQUEO PAGADO
El-a	Concesión N* 5775
a|l	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N9 SS24
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 1.419.886	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978: za Argentino: $ 12.000 (1.200.000), pri pošiljanju po pošti $ 14.000 (1.400.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanj« z navadno pošto 19 dol. Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estadpi Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. 33-7213.
♦ * *
m m M	KREDITNA ZADRUGA
m t "SLOGA" z o. z.
é Jpm é BMI. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 - 6574
URADNE URE: PONEDELJEK, SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja upravnega odbora Zedinjene Slovenije bo v petek, 22. decembra ob 20. uri v Slovenski hiši.
Otroška počitniška kolonija odide 26. decembra zvečer z vlakom Serra-noche s postaje Retiro. Vsi udeleženci kolonije naj bodo najkasneje ob 21,30 na postaji, da se lahko mirno uredijo v rezervirani voz. Deklice naj prine-srjo vse potrebno za ročno delo (nuj- ì no: šivanko, sukanec in škarje).
Otroci in dijaki ne pozabite na slovensko branje v počitnicah. Knjižnica Zedinjene Slovenije vam nudi veliko primernega branja!
Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine!
—T— ——c .=T»,yir*> -.-M. »a ma- —»im maHK.i»g,-,.iM»..Kagvrj»rj!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RA Ul.
«ASCANTF
Escribano Puhlico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T E. 35-8827
Prof. dr. JUAN JESUS RČASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-2413
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
Blagoslovljen Božič in uspehovpolno novo leto želi vsem rojakom in se jim priporoča
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
Use za dom
Pohištvo
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
istssMiBissiisiMsisasssiaKiantaiuisicMisiiiiMssKictiSNSSSusissssesaiiticiat
•PHa<sa*aa'
Veliko božjega blagoslova o božičnih praznikih in mnogo uspehov v novem letu 1979 želi vsem rojakom
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
CACES
Pedro Molina 140
San José - Guaymallén
Mendoza
Izredne uradne ure v SLOGI
OB SOBOTAH OD 16. do 19. ure
•	SAMO ZA NALOŽBE DENARJA (Vezani in navadni deleži).
•	POKOJNINSKA POSVETOVALNICA — Vodi g. Adolf škrjanec. (Namesto ob sredah, bo odslej ob sobotah od 16. do 19. ure).
SVOJI K SVOJIM! V SLOGI JE MOČ!
. ;