Problem pomanjkanja učnih moči na slovenskih šolah V raznih krajih naše ožje domovine je precej občutno pomanjkanje uči.teljstva na ljudskih šolah. Posehno občutno je to pomanjkanje v Prekmurju in raznih obmejnih krajih, kjer so morali šole celo za neko dobo popolnoma zapreti ali pa se vrši pouk izmenično en dan ta razred, drugi dan drugi itd., ker se pač ena ali dve učni moči ne moreta razdeliti na tri, štiri ali celo pet oddelkov istcčasno. Tako pomanjkanje učnih moči nikakor ni v korist šoli in vzgoji za bodočnost našega naroda, ampak je to rak rana, ki jo je treba temeljito izlečiti in to .nepristransko in hitro. Zlasti v krajih, kjer je naš živelj potreben prav temeljite vzgoje, kjer se še niso zacelile rane sto in stoletnega suženjstva in zatiranja, bi moral problem osnovnošolske vzgoje in pouka biti vscnaroden problem, ki zasluži vso pozornost, vztrajnost in natančnost, in tam ne bi smelo primanjkovati učnih moči, kajti tako pomanjkanje je vedno po\'od netemeljite vzgoje. Če pogledamo nekoliko nazaj. bomo videli, da ta problem pomanjkanja učnih moči, korenini, prav za prav v neekonomski razdelitvi učnih moči, izvira tudi že iz časov, ko je nameščanje zastalo in je mlajše učiteljstvo preživljalo najkrutejše udarce, kakor ga menda ni nobeden drug stan pri nas. Takoj po preobratu je bilo pri nas občutno pomanjkanja uradništva sploh, zato se je nameščalo vse, kar ;e le imelo del pogojev, potrebnih za taka mesta. Marsikateri učitelj je pozneje delal zrelostni izpit, ko so naša številna učiteljišča žc začela proizvajati nov učiteljski naraščaj, vzgoj&n v novem duhu. Številne slovenske šole so polagoma, leto za letom, dobivale nove učne moči; mesta, ki so bila prazna, so se v teku let zasedla, dočim je iz učiteljišč prihajal vsako leto kader novega učiteljstva/ Imeli smo tako zvano hiperprodukcijo učiteljskega naraščaja, za katerega ni bilo več najti novih mest, ker pač za ta mesta ni bilo kredita in to kljub temu, da je še danes v Sloveniji mnogo krajev, kjer bi bila osnovna šola potrebna, pred vsemi drugimi. To hiperprodukcijo je bilo treba zajeziti, seveda na škodo mladine, ki je hrepenela po delu za narod. Namesto da bi se sukcesivno ta problem hiperprodukcije uredil, so posegli po radikalnih ukrepih, ki so kruto prizadeli tiste učiteljske generacije, ki so jih zajeli že na pragu vstona v poklicno delo. Uvedba 5. letnika 1. 1930. je bil prvi zasilni ukrep, tako da so naša učiteljišča eno leto bila brez maturantov. Potem so ukinili učiteljišče šol. sester ter žensko učiteljišče in združili obe v učiteljsko šolo. S tem se je zmanjšalo število gojencev. Nadalje so celo eno leto ukinili sprejemanje v prvi letnik tako. da so nastale pri šolanju učiteljskega naraščaja občutne vrzeli. To pa še ni vse! Ukinjene so bile od 1. 1931. do 1. 1934. vse namestitve, tako da je učiteljski naraščaj kljub temu, da je imel v žepu namesto zrelostnega spričevala »diplomo«, bil brez namestitve in brez kruha kljub temu, da so na našem podeželju šole čakale na novoriameščene učne moči. S tem je bila prizadeta huda škoda našemu šolstvu, mladi učiteljski generaciji pa je bila zagrenjena pot v življenje. Tu koreninijo prve osnovne sedanjega pomanjkanja učnih moči na naših šolah, ker so bili ukrepi za omiljenje učiteljske hiperprodukcije preradikalni in so ostali v veljavi do lanskega leta, ko je v Sloveniji že manjkalo okrog 5000 učnih moči. Leta 1934. in 1935., ko so bili nameščeni vsi oni abiturienti, ki so čakali na namestitve, se je komaj pokazala pogreška teh radikalnih ukrepov, a bilo je prepozno in nihče se tudi ni znašel, da bi v prid učiteljstvu in šoli popravil te osnovne pogreške, storjene v naglici, Sledil je še en udarec. v katerem lahko tudi iščemo vzrok pomanjkanja učnih moči na podeželju. Ta udarec je ukinitev učiteljske stalnosti na službenem mestu. Učiteljstvo se je po uveljavljenju tega zakona o ukinitvi stalnosti vedno selilo iz kraja v kraj. Ne oziraje se na potrebo ali, če je sploh prosto mesto, so se vršile premestitve in sicer na škodo šole in učiteljstva. V mestih so ise ustanavljali novi oddelki, če je bilo potrebno ali ne, samo da je nekdo lahko dobil lepše mesto, dočim na podeželju ni bilo učnih moči niti za temeljne oddelke, še manj( pa za vzporednice. Taki in slični primeri so se dogajali in šola je trpela in še trpi na posledicah teh neupravičenih premestitev. Se ena zadeva je s tem v zvezi in sicer razpisi mest. Razpisujejo se le slaba mesta, za katera ni prosilcev, novincev pa tudi ni toliko, da bi jih z njimi magli zasesti. Ce pa je tako mesto kdo dobil brez lastne volje, pa se je tisto mesto že označilo :s posebnim pridevkom. In danes imajo tak pridevek celo Prekmurje, Bela Krajina in vsi obmejni kraji na Kozjaku in drugod, kjer so bila ta mesta stalno razpisana, a druga ne. Pri nameščanju in premeščanju naj bi veljalo načelo, da naj vsak učitelj poskusi nekaj časa svojega učiteljevanja nekaj slabih mest, potem pa naj _e mu polagoma da boljše mesto, tako da ne bo pri tem eden ali drugi zapostavljen in se čutil manjvrednega. Vsak poklic ima tudi svoje težave, a te težave naj bi občutili vsi brez izjeme. Ker pa je marsikdo obsojen, da ne more priti s slabšega mesta na boljše kljub temu, da bi ga bil potreben, se pa poslužuje drugih poti. Baš iz tega vidika moramo tudi presojati beg na pedagoške in druige šole, ki je postal nrav v poslednjih letih močan tako, da se iz učiteljskih vrst ustvarja nov kader hiperpTodukcije meščanskošolskega učiteljstva, dočim osnovna šola trpi na pomanjkanju učnih moči. Iz te zagate moramo na vsak način priti, a ukrepi ne smejo biti zopet preradikalni. Skrajšanje pouka v V. letniku bo le nekoliko zboljšalo to stanje. Tudi abiturientski tečaji, ki bo se letos uvcdli, ne bodo mogli zadovoljiti vseh. Tisti, ki bo končal tak tečaj bo brezdvomno, kar se tiče pedagoške prakse, manj podkovan, kakor pa tisti, ki si prisvaja prakso, 3 leta na učiteljišču. V teh najrazličnejših problemih lahko iščemo vzrok pomanjkanja učnih moči na podeželjiu, zato je treba ta problem regulirati in sicer tako, da bo to v korist naši ljudski šoli, lašcrnu narodu ter tudi ugledu učiteljskegii stanu. Zato so najrazličnejše zahteve JUU po reorganizaciji najrazličnejših šolskih vprašanj in problemov popolnoma utemeljene, ker so le v prid našemu ljudskemu šolstvu. V-ar