82 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Miha Zobec * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich47@gmail.com. monografije, pri razumevanju slednjih pa si lahko pomaga s spremljajočima življenjepisoma. Ob pozornem branju njunih biografij se izrišeta dve precej različni intelektualni trajektoriji. Mi- riam Zalaznik je bila rojena ob koncu 19. stoletja v družini poštnega urad- nika v Pulju. Zaradi narave očetovega dela so se kmalu preselili v Trst, kjer je Miriam opravila maturo. Vpisa- la je študij nemščine in francoščine v Gradcu, šolanje je po nekaj semestrih nadaljevala na Dunaju, zaključila pa v Ljubljani, kamor se je po koncu prve svetovne vojne preselila družina. Kot učiteljica je delovala v različnih slo- venskih mestih, s štipendijo francoske vlade se je odpravila v Pariz, nazadnje pa je konec 1920. let stopila v noviciat v Münchnu. Z bavarske prestolnice jo je pot prek Marseilla vodila v Indijo. Stanko je bil iz drugačnega testa kot Miriam, njegov dom je bila vse do študija Slovenija oz. še bolj katoliška Ljubljana. Rojen zelo pobožni materi v Ljubljani je kmalu stopil med katoliške Orle, ob polnoletnosti pa se je pridružil jezuitom. Študiral je v Berchmanso- vem kolegiju, t. i. jezuitski filozofski šoli v Münchnu, kjer si je prostore delil z več slovenskimi brati, med drugim tudi z dvema, ki sta ga spremljala na poti v Indijo. Po krajšem poučevanju na jezuitskem kolegiju v Bosni je kre- nil v Bengalijo. Res je torej, kot pravita avtorici, da branje iz perspektive spola omogo- ča razumevanje razlik med didak - tično-moralističnim, stereotipnim in »objektivističnim« pisanjem Stanka Poderžaja ter subjektivno, samore- flektivno in mestoma zafrkljivo držo Miriam Zalaznik. Hkrati pa je potreb- no upoštevati njuna habitusa, ki sta bila plod drugačnih socializacijskih okvirov ter v analizi ostaneta neko- liko v ozadju. Kljub vsemu avtorici ne ubirata finalističnega diskurza in prostor dopuščata različnim interpreta- cijam besedila, kar je nenazadnje od- lika pričujočega dela. Navsezadnje bi bilo Miriamino in Stankovo izkušnjo mogoče brati tudi skozi optiko migra- cijskih študij in na tej podlagi preso- jati o posebnosti stikov misijonarjev v primerjavi s tistimi, ki so jih obliko- vali »običajni« migranti. Kot je poka- zal Zvone Žigon v monografiji Ljudje odprtih src: slovenski misijonarji o sebi, gre pri misijonih za svojevrstne migracije, kjer selitev v tuje okolje ne prinaša zlitja z novo stvarnostjo, kar je razvidno tudi pri Miriam in Stanku. Misijonarski stiki nedvomno odpirajo pahljačo vprašanj v zvezi z odnosom med religijami in kulturami, hkrati pa se dotikajo specifično individualnih vlog v teh procesih, ki jih je mogoče doumeti prek potopisov. Helena Motoh in Ana Jelnikar sta s pridom izkoristi- li ta pomemben in v slovenski huma- nistiki ne dovolj izrabljen vir, da sta odprli pot svežim interpretacijam, ki problematizirajo »orientalistično« iz- kušnjo misijonarjev in osvetljujejo po- sebnost izkušenj v času, ki je bolj kot po pluralnosti izbir postal znan po uni- formnosti stališč, bolj kot po zgodbah posameznikov po velikih, vseobsega- jočih narativih. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* MILENA LAVRENČIČ KOROŠEC, LUISA GERGOLET, JASNA SIMONETA: Glih po doberdu ɘbško: Ljudsko izročilo iz Doberdoba / Tradizioni narrativi orali di Doberdò. Narodna in študijska knjižnica – Biblioteca Nazionale Slovena e degli Studi, Trst 2021, 186 str. Doberdob, obmejna občina v Go - riški pokrajini z enako imenovanim središčem, je zaradi presihajočega je- zera in drugih kraških pojavov ter os- tankov prazgodovinskih in mlajših po- selitev pomembno področje raziskav krasoslovcev, arheologov in zgodovi- narjev. Za slednje je bila Doberdobska planota do maja 1917, ko so Italijani zavzeli Jamlje, ena ključnih obramb- nih točk avstro-ogrske vojske in eno najbolj krvavih prizorišč soške fronte. V slovenski zgodovinski spomin se je zapisala tako v že ponarodelih verzih rojanskega kaplana Frana Bonača »Oj, Doberdob, oj, Doberdob, slovenskih fantov grob« kot v naslovu avtobio- grafskega romana Lovra Kuharja – Prežihovega V oranca. Po njem je v vasi z večinoma slovenskimi prebivalstvom imenovana tudi osnovna šola; pred njo stoji pisateljev doprsni spomenik. O trdnosti in živosti slovenskega je- zika v Doberdobu in okolici od ne- davnega priča tudi monografija s predstavitvijo tamkajšnjega ljudskega 83 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich ustnega izročila. Besedilno gradivo zanjo temelji na krajevnem ljudskem izročilu, ki ga je vse življenje zbirala in zapisovala leta 1936 rojena Milena Lavrenčič, v obdobju 1961–1991 uči- teljica na doberdobski osnovni šoli: »[Č]rpala je iz lastnih spominov in iz pričevanj svojih družinskih članov, Be- cinevih in Žekljičevih, predvsem pa iz pripovedovanj lastne mame« (str. 13). Leta 2019 se je zbiranja posebnosti doberdobskega narečja in krajevnega izročila bolj sistematično lotila tudi njena sovaščanka Luisa Gergolet - Da- ceva, ki ga je želela objaviti. Prijatelji in znanci so jo, kot se spominja, pri tem spodbujali in ji pomagali. »Na- brala se je zajetna zbirka in hkrati so nastajala tudi smešna pregovarjanja, katera verzija izgovarjave je bolj pra- vilna. […] Začutila sem potrebo, da bi doberdobsko narečje znanstveno opre- delili in raziskali, zato sem znanstveno fonološko študijo zaupala mladi jezi- koslovki Nini Pahor« (str. 10). Ko je Luisa Gergolet – skupaj z etno- loginjo Jasno Simoneta že v vlogi urednice – dobila v roke zvezke z za- piski Milene Lavrenčič, je zamisel o knjižni objavi dokončno dozorela. Še naprej se je širil tudi krog sodelavcev in sodelavk, tako da je njihovo skupno delo s spominskimi drobci in obsež- nejšimi poglavji preraslo v vsebinsko bogat zbornik. Jari Jarc je na primer dodal opis oživljene tradicije rivalstva med Markeduci in Gradiščani, prebi- valci južnega in severnega dela vasi (str. 60), Marko Oblak pa prispevka o izvoru doberdobskih priimkov in dru- žinskih imen (str. 72). Še vidnejši delež pri nastajanju vse- stranske predstavitve raznovrstnega izročila Doberdoba je prispevala do- mačinka Katerina Ferletič. Za knjigo je posredovala del svojih zapisov o vaških šegah in navadah (str. 28), o čemer je veliko gradiva zbrala že Mi- lena Lavrenčič (str. 44), ter nekaj dru- žinskih fotografij. Posebna poglavja je posvetila koledarskim praznikom (str. 30–33) – med drugim je opisala doga- janje ob koledovanju, pustu in pepelni- ci, postu, veliki noči in drugih dogod- kih – ter verskemu življenju (str. 34). V poglavju Spomini iz vsakdanjega življenja (str. 48) je Katerina Ferletič nanizala še, kar si je zapisala iz pripo- vedovanj sovaščanov o podoknicah, vištarjih, kot so rekli vojaškim nabor- nikom, beračih ter koscih in prodajal- cih kostanja iz Benečije. Vsebina knjige je sistematično razčle- njena na posamezne teme in literarne oblike. Uvodnim predstavitvam Do- berdoba in tamkajšnjega krajevnega govora ter spominom na šege, navade in vsakdanje življenje sledijo konkretni primeri ter poglavja o pismih, starih priimkih in otroških igrah, opremljeni z bogatim dokumentarnim fotografskim gradivom, deloma iz fonda mojstra Ma- ria Magajne. Jedro knjige je namenjeno predstavitvi pripovednega izročila, ki zajema vse zvrsti, od bajk, strašljivih pravljic in legend do najštevilčnejših šaljivih pripovedi. Sledijo še pesmi ter pregovori in reki. Pomen in odmevnost knjige Glih po do- berduɘbško, nastale v sklopu projekta Narodne in študijske knjižnice Omrež- je besed s podporo Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine in vrste part- nerjev, še povečuje njena dvojezičnost. Večina besedil in pojasnil, razen težje prevedljivih pesmi, pregovorov in fraz, je vzporedno s slovenskimi izvirniki predstavljena tudi v italijanskem pre- vodu. Kar 36 strani obsegajoč slovar doberdobskega narečja, dodan na kon- cu knjige, pa pri vseh za nepoznavalce težje razumljivih izrazih poleg narečne oblike in italijanske ustreznice navaja tudi knjižno slovensko obliko. Sourednica Jasna Simoneta še opo- zarja, da prav slovarski del knjige priča o živahnem, zgodovinsko pogojenem prepletu slovenskih besed z raznimi izrazi, izhajajočimi iz nemščine in so- sednjih romanskih jezikov. Zbrani do- berdobski besedni zaklad je tako pred- vsem »jezik starega kmečkega sveta, ki je skozi stoletja kljuboval sušni kamniti krajini in ostri burji, in delavst- va, ki je zahajalo v mesta« (str. 15). V njem je pogosto čutiti tudi »trpkost bo- ja za preživetje, ki odseva v obširnosti izrazov za orodja in opravila, a tudi v zadržanosti do izkazovanja čustev [...], robatost, gromki humor in zafrkljiv od- nos do ranljivosti« (ibid.). Na tej točki se je zbirka ljudskega izro- čila iz Doberdoba že kar morala srečati z idejo o narečnem kamišibaju, ki se je porodila etnomuzikologu in lutkarju Igorju Cvetku ter njegovi soprogi Jele- ni Sitar. Vsakdo, ki se je že srečal s to obliko posredovanja avtorskih zgodb ali priredb pravljičnih, pesniških in drugih besedil ob izmenjujočih se sli- kah na malem odru, butaju, seveda ve, da je bilo že prej tako rekoč vse, kar se je pri nas zgodilo v tej dejavnosti, tesno povezano prav z njima. Zdaj sta spodbudila razširitev osnovne ideje miniaturnega in minimalističnega gledališča kamišibaj še na področje izjemnega bogastva narečnih poseb- nosti slovenskega jezika. 1 Slovence iz Doberdoba je na tej in po- znejših prireditvah narečnega kamiši- baja zastopala Katarina Ferletič. Bilo ji je lažje kot večini drugih, saj ji ni bilo treba brskati po različnih starih ali novejših virih z vseh koncev in krajev, temveč se je naslonila kar na še svežo knjigo Glih po doberduɘbško. Za na- stope je izbrala in po kamašibajskih pravilih priredila ljudski pripovedi Če- vljarček in Kerjwula (v knjižni sloven- ščini »samokolnica«). 1 Ta korak sta imenovala začetek nove zgod- be, ki le na prvi pogled diši po še enem fol- klornem festivalu. V razmnoženem vabilu na 1. večer narečnega kamišibaja 19. junija 2022 v Štanjelu sta poudarila, da gre za več – za prizadevanje kamišibajkarja, da bi bil »kolikor le more iskren in samosvoj v svoji interpretaciji. Jezik lastnega kraja je del te sa- mobitnosti. Je del identitete vsakega od nas.« Moč predstave, v kateri izvajalci govorijo »po domače«, »doživi vsak gledalec, ne glede na to, od kod prihaja. Ker je ob odru s slika- mi običajno en izvajalec, postane neposredno nagovorjeno občinstvo njegov partner.«