ZGODOVINA ZA VSE 111 vosti posvetne slave, lahko končno dopišejo imena ter čas rojstva in smrti. Kljub vsemu pa tudi v tem primeru velja, da ve- lika odkritja navržejo tudi kako novo vprašanje. Eno izmed njih je v tem primeru povezano z na- slovom mojega poročila: Le komu je pripadala lobanja s številko 14, ki jo je zaznamovala huda bolezen, zaradi katere so bolnika povsod, kjer se je pojavil spremljali zgroženi in prestrašeni po- gledi, ljudi pa je verjetno navdajal z zvedavim gnusom? Kdo je v zgodbi Celjskih odigral tragič- no vlogo »pošasti iz omare«, »kazni za prevzet- nost« ali pokore rodu, ki je med svojim vzponom kruto in brezobzirno stri marsikatero življenje? Aleksa nder Žižek DOBRODELNOST IN MILOSRČNOST Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. sto- letja do leta 1918. Gradivo in razprave 22, Zgo- dovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2002, 110 strani. Knjiga Skrb za uboge v deželi Kranjski je v bis- tvu avtoričino magistrsko delo, ki zajema zgodo- vinski pregled ukrepov in oblik dejavnosti na področju skrbi za uboge oz. socialne politike od 2. polovice 19- stoletja do konca 1. svetovne voj- ne. V uvodnem poglavju avtorica poda krajši pregled socialne politike do srede 18. stoletja. S pojavom krščanstva je bila skrb za reveže pravi- loma vezana na samostane in cerkve, saj je bilo to eno od krščanskih poslanstev (Blagor ubo- gim ...) ter sredstvo za dosego zveličanja. V sred- njem veku se pri skrbi za revne cerkvenim usta- novam pridruži tudi mestna oblast. Nastajati zač- nejo prve oblike dobrodelnih zavodov - špitali oz. hospitali. Z gospodarskimi in družbenimi spremembami v zgodnjem novem veku, ko je z naraščanjem prebivalstva raslo tudi število reve- žev, se je krog darovalcev razširil iz meščanske elite na »javnost«. Pojavi se veliko število dobro- delnih ustanov in zavodov, obenem se pojavlja njihova vse večja specializacija. Avtorica na kon- kretnih primerih oriše, kako so socialno politiko v tem obdobju razumeli v posameznih evrop- skih mestih - Parizu, Benetkah, lepru, Grenoblu in Rouenu - in v nekaterih evropskih državah. Sledi obsežnejša predstavitev skrbi za uboge na Kranjskem. Marija Terezija se je v sklopu svo- jih reform lotila tudi regulative dobrodelnosti. Številni predpisi in uredbe so določali sistem zbiranja in delitve pomoči tistim, ki so jo potre- bovali, vključno z ustanavljanjem dobrodelnih ustanov in preprečevanjem beraštva. Z ukazom Marije Terezije sredi 2. polovice 18. stoletja so v Ljubljani v enega združili vse dobrodelne usta- nove in zavode. Nekaj let pozneje je z vzpostavi- tvijo glavnega ubožnega sklada, iz katerega so začeli deliti podpore, prenehalo dotedanje oskr- bovanje revežev v špitalih. Jožef II. je z reforma- mi še bolj posegel na področje socialne politike. V duhu cerkvenih bratovščin so po celi Kranjski na prostovoljni osnovi začeli nastajati župnijski ubožni inštituti. Ker so postali nemočni proti vzrokom obubožanja in ker je skrb za uboge za- čela postajati sestavni del uprave, so jih v 2. polo- vici 19- stoletja začenjali ukinjati, njihovo premo- ženje pa prenesli na občine. Domovinski zakon, ki je bil sprejet leta 1863 in je veljal za vse dežele monarhije, je med drugim urejal tudi oskrbo ubogih in le-to kot dolžnost naložil občinam. Na podlagi tega zakona je bila na Kranjskem dvajset let pozneje vzpostavljena zakonodaja, ki je pred- pisala ukinitev župnijskih ubožnih inštitutov in predajo njihovega premoženja tistim političnim občinam, na teritoriju katerih so delovali. Zakon je občinam podrobneje predpisoval tudi način skrbi za revne. V nadaljevanju avtorica obsežneje predstavi posamezne dobrodelne zavode in ustanove na Kranjskem. Med najstarejše prav gotovo sodijo špitali. Njihova vloga in namembnost sta se sko- zi stoletja spreminjali; od preprostih zavetišč za romarje so se preko zdravstvene dejavnosti raz- vili po eni strani v bolnišnice in po drugi v hiral- nice ter domove za ostarele. Ubožnice so doži- vele razcvet konec 18. stoletja. Z ustanavljanjem ubožnih inštitutov, ki so si prizadevali, da bi v krajih, v katerih so delovali, pridobili vsaj eno primerno hišo, so tudi reveži, ki v njej niso prebi- vali, tam dobili hrano in prenočišče. Za zapušče- ne otroke in najdenčke so skrbeli v najdenišni- cah. Ljubljanska je bila sprva tesno povezana s porodnišnico. Konec 18. stoletja so v porodni- šnici praviloma rojevale samo nezakonske mate- re in tiste, ki otrok niso mogle (npr. zapornice) ali hotele (npr. igralke) obdržati. Tako so v tistem času skoraj vsi otroci, rojeni v porodnišnici, pri- VSE ZA ZGODOVINO 112 ZGODOVINA ZA VSE stali v najdenišnici in bili kmalu oddani v rejo. Oskrbi osirotelih ali zapuščenih otrok so bile na- menjene sirotišnice. Otroci so bili tukaj poleg oskrbe deležni tudi vzgoje in izobraževanja (uči- li so jih predvsem branja, pisanja, dečke tudi ra- čunanja, deklice pa ročnih del). V Ljubljani je pojav prave sirotišnice pomenila šele izgradnja Marijanišča 1882. leta. V tem času je kot zavetišče za deklice sirote deloval Lichtenturnov zavod. Avtorica se pri opisovanju posameznih zavodov dotakne tudi blaznic kot specializiranih bolni- šničnih oddelkov za umobolne ter prisilnih de- lavnic in kaznilnic. V slednjih se je združevalo več funkcij: izvrševanje kazni, socialna kontrola ter socialno skrbstvo. Bile so korektiv proti bera- čenju in klateštvu. V teh ustanovah so se znašli nesocializirani posebneži, kot so klateži, pote- puhi in cipe, pa tudi delomrzneži. Po eni strani so te ljudi izločili iz družbe in jih tako naredili »neškodljive«, po drugi strani pa so jih navajali na red in delo. Z delovno pedagogiko so želeli preprečiti Število kriminalnih dejanj, saj je brez- delje veljalo kot vzrok za večino zločinov, obe- nem pa so na ta način dobili poceni delovno si- lo. Konec 19- stoletja so za osebe, mlajše od 18 let, začele nastajati poboljševalnice. V njih naj bi se delikventna mladina prevzgoj ila ter usposo- bila za delo, s katerim bi se lahko kasneje tudi preživljala. Onemogli in neozdravljivo bolni pa so našli zatočišče v hiralnicah. Poleg ljubljanske je bila znana tudi tista v Komendi. Zavod za glu- honeme je Ljubljana dobila leta 1900; do takrat so govorno in slušno prizadeti iz Kranjske bivali v Linzu in Gorici. Med ostalimi ustanovami na področju socialne politike avtorica omenja še druge, kot so Knafljeva ustanova za štipendira- nje študentov s Kranjske na dunajski univerzi, nadalje Schellenburgove ustanove, ustanovo grofa Lamberga, številna dobrodelna društva, prve oblike otroškega varstva, Alojzijevišče kot zavod za revne in spodobne študente ljubljan- ske gimnazije in hkrati pripravljalni zavod za ka- snejši študij teologije ter še nekatere. Objavljeno delo je nastalo kot rezultat avtoriči- nega nekajletnega intenzivnega dela na arhiv- skem gradivu v Arhivu Republike Slovenije, Nadškofijskem arhivu Ljubljana in Zgodovin- skem arhivu Ljubljana. Knjigo odlikujejo berlji- vost, preglednost, pretanjen občutek za temati- ko ter nenazadnje (in na žalost) tudi aktualnost. Širša dežela Kranjska se je namreč na pragu 21. stoletja še vedno in vedno bolj prisiljena ubadati z množico takih in drugačnih »ubogih« - ljudi, ki so jih družbene spremembe oropale človeka vrednega življenja. Zgodovinarji si ne delamo utvar, da lahko naše početje vpliva na sedanjost in komurkoli olajša položaj ali ponudi instantno rešitev za tovrstne probleme - tu smo, da piše- mo o preteklosti, da iztrgamo pozabi ljudi in do- godke, ki nas vedno znova prepričujejo, da je v sedanjosti zelo malo resnično novega. Marija Počivavšek TI BI VUKA DA NARANIŠ, A DA TE NE UJEDE Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861-1918. - Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fa- kultete, 2002. - (Historia: znanstvena zbirka Od- delka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljub- ljani; 6), 464 strani. Slovensko zgodovinopisje se v prikazovanju naše zgodovine med letoma 1848 in 1918 ni mo- glo izogniti tudi nemško-slovenskim nacional- nim bojem. Nemški tabor je pri tem prikazovalo zelo na splošno in se ni spuščalo v razlike med posameznimi mesti, strujami in osebnostmi. Re- snejših in poglobljenih študij nemštva v Celju in na Spodnjem Štajerskem se je prvi lotil Janez Cvirn v drugi polovici osemdesetih let pretekle- ga stoletja. Njegove številne razprave in mono- grafije pa so več kot prepričljivo pokazale, da spada tudi nemška stran v naših krajih oziroma nemštvo s svojim deležem v našo, slovensko zgodovino. Tudi Dragan Matic se dobro zaveda, da je treba na preteklost gledati kot na celoto, z vsemi ljud- mi, ki so živeli na naših tleh, z vsemi akterji zgo- dovine, ki so imeli na dogajanje v preteklosti zdaj večji zdaj manjši vpliv. S svojim obsežnim delom o Nemcih v Ljubljani, ki temelji na nepre- gledni vrsti arhivskega in časopisnega gradiva, je Matic torej zapolnil vrzel, ki je zijala v doseda- nji podobi ljubljanske zgodovine. Ljubljana je kljub slovenskemu narodnemu pomenu in gorečnosti vse do konca 19- stoletja ohranjala zanimivo dvojnost. Kljub večinskemu slovenskemu prebivalstvu je mesto dajalo vtis strnjene in številčne nemške poselitve. Popis le- ta 1880 je v mestu zabeležil dobrih 20 % Nemcev, VSE ZA ZGODOVINO