PLANINSKI VESTNI K 11
]895*»75
LETNIK LXXV
planinski vestnik
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
IZHAJA OD LETA 1895
Dr. Miha Potočnik Planinski dan	633
Dr. Zeljko Poljak Prof. dr. Branimir Gušič	637 Francè Avčin Zasedanje komisije za varovalne
metode UIAA	639 Marjetka Bubnič Nekaj popotnih nasvetov za današnje triglavane	642 Janez Marinčič Granit, sonce in led	643 Urša Kolenc Novembrska dogodivščina	646 Rudi Hönn Petdeset let gozdovništva na Slovenskem	648 Francè Avčin Mario Bisaccia	652 Marjan Krišelj Mitji Mejaku na njegov prerani
, .	grob	656
Dipl. ing. Dušan
Krapeš	Po mnogih letih zopet na Veliki
planini	658
Ing. Božo Jordan Trije vroči dnevi	660
Lev Planine	Po Velebitu	662
Franc Bauman,
Tone Trobevšek Dve v Grintavcu	664 Ludvik Zorzut Obmejni slovenski planinci - na
vrhu	666 Ing. Pavle Seguía Spomin na dr. Gorazda Zavrnika	669 Dušan Weber Sreča v nesreči ali plezalni poskusi v Iškem Vintgarju	670 Ivan Kurinčič Trije zapisi s Kobariškega	671 Ing. Pavle Seguía Letna konferenca I KAR v Tatrah	674 Mojca Lajovic Moj najlepši prijatelj	676 Društvene novice	677 Alpinistične novice	688 Varstvo narave	689 Iz planinske literature	690 Razgled po svetu	691 Ob 80-letnici Planinskega Vest-niko	695 Zakon o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki	703
Naslovna stran: Trenta
Foto: Jože Dolničar Poštnina plačana v gotovini
Lastnik: Planinska zveza Slovence, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošto 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin. dr. Tone Vraber. - Naslov urednišlva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvofakovo 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US S). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. - Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.
LETO LXXV ŠT. 11 LJUBLJANA ! NOV. 1975
pijač je sedaj zaokrožena. Naša prodajna organizacija vam lahko vsak trenutek ponudi praktično skoraj vse brezalkoholne pijače.
Proizvodni program sadnih sokov FRUPI obsega:
jabolčni sok, borovničev cocktail, ribezov cocktail
SLOVI N
Ljubljana, Frankopanska 18
PINGO
NA IZLETIH ODŽEJA IN OKREPČA
PLANINSKI VESTNI K
glasilo planinske zveze slovenije
75. letnik	m i 1975
PLANINSKI DAN
Govor predsednika Planinske zveze Slovenije dr. Mihe Potočnika 14. septembra 1975 na Sviščakih
Že sedmič zapovrstjo — vsako leto na drugem kraju prelepe Slovenije — se shajamo na »Dan planincev«. Letos smo se zbrali tu pod slavnim in mogočnim Snelnikom.
Tudi danes na vseh vrhovih in planinskih zbirališčih sirom po Sloveniji izpričujejo in potrjujejo planinci svoj patriotizem in aktivno izgradnjo socialistične druf.be in samoupravnih odnosov v njej. Izpričujejo svojo trdno voljo, da v zdravem gorskem okolju — tako kot nam vsem nalaga naša nova ustava — smotrno in aktivno preživljajo svoj prosti čas, nenehno krepijo svoje telesno in duševno zdravje, svojo delovno in obrambno sposobnost.
Letos smo tudi slovenski planinci praznovali v številnih planinskih prireditvah 30-letnico zmage nad nacizmom in fašizmom ter 30-letnico osvoboditve. Zlasti množični pohod 3000 planincev februarja na najvišjo goro obmejnih Karavank — na zimski Stol — in množično zborovanje maja meseca na prijaznem Govejku v zibelki slovenskega partizanstva Dolomitih, razen tega pa še množica regionalnih občinskih in krajevnih proslav naših društev so izpričali naše prepričanje, da smo samo z osvoboditvijo in z graditvijo novih družbenih odnosov — v katerih ni več mesta za delitev na gospodo in tlačane, na privilegirane in zapostavljene, na žlahtne meščane in zarobljene podeželane, na izkoriščevalce in izko-riščance — tudi slovenski planinci lahko razvili našo dejavnost do neslutenih višin in razmaha. Tudi naše delo je dokaz in potrditev ustvarjalne moči zares svobodnih ljudi. In prav tu pod Snežnikom, ki je bil že med obema vojnama z vso Primorsko vred okupirana dežela pod tujo -fašistično nadvlado, ne pozabimo na to, da je prav svoboda naše največje bogastvo, ki smo si ga nakopali v krvavih rudnikih NOB in v znoju povojne graditve.
140 planinskih društev (PD) v vseh slovenskih občinah in v vseh večjih, zlasti industrijskih krajih! število članstva se je že tesno približalo številki 90 000. Lansko leto je število v knjige naših postojank vpisanih obiskovalcev v naših gorah doseglo 1 080 000 in tako prvič v naši več kot 80 let stari planinski zgodovini preseglo število milijon. To nas vsekakor navdaja z zadovoljstvom in ponosom. Med obiskovalci namreč niso le naši člani, temveč so to obiskovalci iz najrazličnejših krajev, slojev in sredin. Važno in odločilno je, da vedno več ljudi zahaja v hribe. K sreči ozke klubaške in profesionalno deformirane miselnosti v naših vrstah ni.
Iz take množilnosti pri rednem zahajanju v planine in gorsko naravo seveda raste tudi večja kakovost, ki se odraža tudi v našem kvalitetnem alpinizmu in njegovih tudi mednarodno priznanih uspehih. Vse to dosega naraven in logičen 633 vrh tudi v naših odpravah v tuja gorstva — kot so npr. naše himalajske odprave.
Na njih slovenski alpinisti kot reprezentanca Jugoslavije predstavljajo naše znanje in sposobnosti in se mednarodno enakopravno kosajo z alpinisti mnogo večjih, številnejših in bogatejših narodov. Zato nimajo prav tisti, ki modrujejo, češ da naj bi raje »ta denar«, ki gre za ekspedicije, porabili za planinske koče in pota, ki še vedno zelo tesno shajajo. Resnica je namreč ta, da tega denarja, kar ga zberemo za odprave, sicer sploh ne bi dobili ne za koče ne za pota in ne za naše siceršnje akcije. Do danes še niti en dinar ni šel v ekspedicije iz sredstev, ki bi jih sicer lahko namenili in porabili za te druge namene. In končno: Zadnja himalajska odprava na Kangbačen je bila (ne od nas planincev, temveč od slovenskih športnih novinarjev!) proglašena za najuspešnejšo športno ekipo leta, dobila je Bloudkove nagradne plakete in državno odlikovanje predsednika republike. Ali planinci in alpinisti nimamo pravice, potegovati se za enakopraven položaj v sklopu telesne kulture Slovenije, saj celo manj kvalitetne skupine in posamezniki — celo tudi v športih brez množične osnove tekmujejo v inozemstvu, primerjajo z drugimi v mednarodnih tekmovanjih svoje znanje in tako doprinašajo tudi k aktivnemu sožitju narodov. Zaželimo naši sedanji odpravi na Makalu tudi s tega mesta popoln uspeh!
Letošnji obisk v slovenskih gorah bo spet presegel lanskoletno rekordno številko. Seveda se tega lahko veselimo, ker je v gorah poleg množice zrelih delovnih ljudi vedno več mladih in najmlajših. To je naj rentabilnej ša dolgoročna naložba v duševno in telesno sposobnost našega naroda, pa tudi zagotovilo za planinsko organizacijo in izziv za njeno nadaljnje še boljše delo.
Zal tega množičnega razpoloženja in obiska zaradi skromnih sredstev in premalo moči kot planinska organizacija in kot družba vedno ne dohajamo. Naše planinske skrbi in pritožbe so znane, ponavljamo jih že dolga leta na naših občnih zborih in skupščinah, v Planinskem Vestniku in drugih javnih glasilih, v naših razgovorih in stikih. Zato jih tu ne bomo ponavljali. Potrebno je samo še enkrat in ponovno poudariti, da se morajo PD na terenu še bolj intenzivno povezati zlasti z organizacijami združenega dela (TOZD, OZD) in s TTKS, — aktivno pa se morajo vključiti tudi v delovanje krajevnih skupnosti ter s svojim aktivnim delom najti svoje mesto in enakopravno udeležbo v sami samoupravni bazi. Brez tega ne bo dobrega mesta pod soncem, kajti osamljenost in zaverovanost v samega sebe še nikoli ni rodila dobrih sadov!
Naj opozorim vsaj na dve izredno pereči vprašanji, ki sta v neposredni zvezi Z našo množičnostjo in z našim delom:
1. Letošnje leto smo imeli nesorazmerno veliko planinskih nesreč, od tega več kot druga »normalna« leta tudi smrtnih. Naše delovne ljudi vsaka nesreča v gorah zelo prizadene, nesreča v gorah mnogo bolj odmeva med ljudmi in v javnosti kot pa na primer sedaj že kar vsakodnevne nesreče in pokoli v prometu. Podoba je, da smo Slovenci zaradi čustvene navezanosti na naš gorski svet tudi za nesreče v gorah še posebej občutljivi.
Kakorkoli pa seveda z vsem spoštovanjem sočustvujemo s ponesrečenci in se z njimi solidariziramo, moramo vendarle reči, da bi bila letošnja smrtna bera v naših gorah mnogo skromnejša, če ne bi precejšnjega števila nesreč zakrivil tako imenovani človeški = subjektivni faktor. Kljub naši skrbno organizirani gorski reševalni službi (GRS) in njemu zelo poudarjenemu preventivnemu delu in tudi ti j enim žrtvam in kljub vsem drugim ne ravno majhnim prizadevanjem planinske organizacije, da nesreč ne bi bilo oziroma da bi jih bilo čim manj, se še vedno dogaja, da obiskovalci gora ne upoštevajo najenostavnejših pravil, ne upoštevajo svaril in izkušenj, ki jih v mnogih planinskih šolah, tečajih, publikacijah, učbenikih in posvetih že dolga leta venomer ponavljamo, čeprav je res — in tako je zapisano tudi v statutu PZS, — da vsak obiskovalec gora hodi po njih na svojo lastno nevarnost in na lastno tveganje (res je tudi, da je hoja
po gorskem svetu vedno združena s tveganjem in je to pravzaprav sestavni del planinske ture), je planinska zveza prav v zadnjih letih opravila ogromno delo, da bi preprečila nesreče in odpravila vzroke zanje. Leta 1973 smo sprejeli in založili v znatnem številu izvodov »Častni kodeks slovenskih planincev«, ki govori tudi o varni hoji po gorah in o smotrnem obnašanju na planinski turi; izšla je (1971) brošura »Nevarnosti v gorah«; knjiga »Plazovi« (1973); knjiga »Hoja in plezanje v gorah« (1974); »Turni smuki v Julijskih Alpah« (1972); brošura »Bil sem na Triglavu« (1973); vodnik in dnevnik »Slovenska planinska pot (transverzala)« (1974) in več vodnikov po drugih specialnih transverzalah; izdali in založili smo vodnike in zemljevide po Julijskih Alpah, po Kamniških in Savinjskih planinah, po Karavankah, po Bohinjskih gorah; po škofjeloškem pogorju, po Pohorju. V vseh edicijah »Planinske založbe« je tudi poglavje o nevarnostih v gorah in so napotki za varno hojo. Razen tega je še obilo člankov in prispevkov v Planinskem vestniku in v časopisju (inž. šegula) itd. itd. Planinski organizaciji zares ne more nihče očitati, da je glede tega premalo storila, opominjala in izobraževala. Naša gorska pota so nadalje — sorazmerno z drugimi Alpami v inozemstvu — najbolje zavarovana, zaznamovana in vzdrževana in dobivajo zelo visoke ocene zlasti tudi med inozemskimi obiskovalci. Toda: Veliko in vedno več, kakor pač narašča tudi priliv, je v množici obiskovalcev še neizkušenih in nepoučenih, pa tudi takih, ki prevzetno podcenjujejo hribe in precenjujejo sebe. Res je med obiskovalci morda tudi še nekaj »modnih« in »nedeljskih« turistov. Še vse preveč je obiskovalcev s slabo opremo, z neustrezno obutvijo, dolinsko napravljenih, ki jih potem neurje in vremenski preobrati v gorovju presenetijo in udarijo nepripravljene s svojo elementarno ostrostjo. Precej nesreč je zakrivilo tudi samohodstvo, ki se množi in je prav letos botrovalo nekaj nepotrebnim smrtnim nesrečam. V letošnjem številu pa so tudi povsem, — da tako rečem — dolinski primeri zaradi kapi in podobnega, in celo samomori, česar pravzaprav ne moremo šteti med prave gorske nesreče. Treba je tudi reči, da število letošnjih smrtnih in drugih nesreč ni nekaj izjemno nenormalnega, čeprav seveda vedno želimo in upamo, da jih ne bo ali pa da jih bo manj kot prejšnja leta. Prej bi skoraj lahko rekli, da je bilo leto 1974 z »le« 12 mrtvimi izjemno ugodno. Verjetno smo se prezgodaj veselili ene same lastovke! Avstrijski A. V. in njegova GRS sta lani ob znatno manjšem obisku (827 600) zabeležila kar 35 smrtnih nesreč v gorah Avstrije, leto prej pa 37. Pri nas pride — seveda od leta do leta različno — povprečno ena smrtna nesreča na približno 50 000 do 100 000 obiskovalcev. Letos se je to povprečje žal približalo številki 50 000, kolikor pa je bilo nesreč tudi pred 10 in 15 leti. Podoba je, da je tudi v tem neka usodna zakonitost.
Vsekakor bo treba še naprej izpopolnjevati šolanje, zlasti mladih planincev (»Kar se Janezek nauči...«), prosvetljevanje, preventivo. Toda že vnaprej je jasno, da bo med toliko sto in stotisoči vedno tudi nekaj nesrečnih in s tem se je treba sprijazniti tako kot z dežjem in slabim vremenom, ki ga nihče ne mara pa vseeno pride. Kajti, če celo na cestah ob vseh zakonih, prometnih znakih, kazenski in materialni odgovornosti in milici ni mogoče preprečiti in zatreti prometnih nesreč, temveč s številom motornih vozil in voznikov po nekem zakonu sorazmerja celo naraščajo, tudi v gorah ne moremo računati na popolno zatišje in idilo brez nesreč. To se mi je zdelo potrebno tu povedati, ker ne samo planinci, temveč tudi široka javnost po tem sprašuje.
2. Množični obisk prinaša tudi v gore poleg pravih osebnih planinskih nesreč in nezgod še eno sodobno nesrečo, ki pa je žal lastnost, nesreča in defekt mnogih naših ljudi: onesnaževanje in uničevanje gorske narave. To, kar se vsaj na glavni planinski magistrali v Triglavskem pogorju (drugod pa tudi ni dosti bolje) dandanes dogaja in vidi, je prava narodna in planinska sramota. Počivališča, razgledišča, vrhovi, okolice planinskih koč so skrajno onesnažena z odpadki
in smetmi, s sledovi ne vem kakšne »civilizacije«. Vrh Triglava, ta naš nekdanji bog in še danes veliki simbol slovenskega človeka in slovenskega naroda, ki ga imamo celo v svojem državnem grbu, je pravi svinjak. Tako je na primer tudi počivališče pri studencu pod Begunjskim vrhom na stečišču poti čez Prag in Tominškove. Takih sramotnih postaj našega divjaškega odnosa do narave in do tistih, ki po istih krajih hodijo za nami, je na pretek. Kakšen je npr. celo — vkljub prizadevni profesionalni skrbi Zavoda za gojitev divjadi na Bledu — naš edini narodni park pri Triglavskih jezerih? Dvomim, da vsi tisti onesnaževalci tudi doma tako živijo in ravnajo z odpadki, saj bi se sicer zadušili v nesnagi! Gore pa nam skrunijo celo — ali pa predvsem — taki, ki doma v stanovanju »smučajo« po parketih z varovalnimi krpami in to zahtevajo celo tudi od svojih gostov, če pridejo k njim na obisk. In pri tem nikogar nič ne stane, če bi planinec prazno konservo ali zavitek lepo vtaknil v nahrbtnik in nesel nazaj v dolino na smetišče ali pa odpadke, ki gorijo, zažgal. Tako pa ima že skoraj vsak kamen ob naših planinskih poteh (ker nekateri smeti vsaj skrivajo) svojo smet in svojega smetarskega » pat r ona«. Potrebno bo še veliko vzgoje, pa tudi množičnega planinskega pritiska (lahko mu celo rečemo pravi pozitivni planinski teror) zavednih planincev na vse oskrunjevalce naših sicer prelepih in nepozabnih gora. In brez dvoma ne bi bilo odveč, če bi vsaj preizkušeni planinci, alpinisti, gorski reševalci in stražarji dobili tudi ustrezna inšpekcijska pooblastila, da bi lahko na mestu ukrepali. Naša nova ustava tako možnost v 181. členu tudi izrecno predvideva in mi se bomo morali boriti zanjo. Enostavno ne smemo biti ravnodušni do teh stvari, se z njimi nikoli ne smemo pomiriti, kajti sicer nam ne bo ne le telo, temveč tudi duša zbolela in srce otopelo. Potem ne bi bilo več lepo in prijetno živeti.
PETDESET LET ŠESTE STOPNJE
S tem podnaslovom ¡e izšla knjiga o ekstremnih alpinistih - kje neki, če ne v Münchnu pri BLV Verlaggeselschaft. Napisali so jo R. Messner, D. Rudatis in V. Varale, torej Nemec in dva Italijana. Knjiga ima naslov »Ekstremneži« (Die Extremen). Varale je kot najstarejši prevzel »prazgodovino« od 1925 do začetka druge svetovne vojne. Ta športni žurnalist, o katerem smo v prejšnjih letih dvakrat govorili, je v tej stvari doma, seveda pa mu je najbližje dogajanje v Dolomitih. »Našega« Aschenbrennerja je preselil iz Travnika v triglavsko steno. Reinhold Messner je imel tu spet priložnost, da izpove svoje nazore - najbrž doslej ni bilo alpinista ki bi se lahko v tolikih publikacijah predstavil s svojimi idejami in dejanji, z vrednotenji in cilji. O teh in o dogajanju v alpinizmu z območja šeste in superšeste stopnje smo v teh rubrikah 26 let izčrpno poročali, zato ne ponavljamo Messnerjevih tez niti tistih trditev, ki so res solipsistične, tj. kjer jemlje mero za vse le po samem sebi.
Alpinizem ni šel samo v višino, istočasno je zajel tudi širino, razvija se danes v deželah, s katerimi marsikdo ni računal. Zato je o vseh teh stvareh težko podati sintezo glede na stvar in na človeka. Kaj vse pa se je že premaknilo in nagrmadilo za zgodovino po Buhlu, Terrayu, Bonattiju in drugih tiste dobe! Pregled nad vsem tem že dolgo ni več delo enega samega človeka, niti talentiranega pisca, gre za obsežno informacijo, ne nazadnje časovno in gmotno investicijo. Tudi Messner je moral pred tem dejstvom kloniti in se zateči v eklekticizem, v izbirno metodo, s katero je zajel 82 Italijanov, 42 Nemcev (ZRN), 37 Avstrijcev, 20 Francozov, 11 Angležev, 9 Švicarjev, 1 iz SZ, zunaj teh 215 imen stoje torej vsi vrhunski plezalci SZ, DDR, ČSSR, Japonske in ZDA, da ne govorimo o domačem alpinizmu. Avtor znane knjige »Meja v skali« (Das Letzte im Fels) D. Rudatis ima v knjigi najmanjši delež in smiselno povezuje oba prej navedena avtorja, saj se je angažiral v prvih desetletjih, izpovedal pa je svoje nazore o alpinističnem »f a i r playu« tudi ob sodobnem dogajanju. Knjiga prinaša tudi 200 portretov in dva seznama imen. Morda bo knjiga vzpodbujala k pravičnejši obravnavi alpinističnih zadnjih - 50 let.
PROF. DR. BRANIMIR GUŠIČ
DR. 2EUKO POLJAK
Akademik dr. Branimir Gušič je bil slovenskim planincem dobro znana osebnost, najožje povezana z našimi gorami, posebej s Trento in našimi vidnimi planinskimi delavci, med katerimi je Rudolfa Badjuro štel za svojega planinskega učitelja. Slovenija ga je seveda poznala tudi kot zdravnika, akademskega učitelja, uglednega člana zagrebške akademije, znanstvenika, etnologa in avtorja številnih Knjig in razprav. Čas dopustov, v katerem se je poslovil od svojega dela in od ljudi, je bil kriv, da ga na njegovi zadnji poti v Zagrebu ni pospremilo več njegovih slovenskih planinskih prijateljev in drugih častilcev. Naj tudi na tem mestu izrazimo svoje globoko sožalje vsem njegovim najbližjim in najdražjim, vsem ustanovam in društvom, ki so z njim izgubile sijajnega človeka, čudovitega prijatelja in neutrudnega delavca na mnogih področjih, pomembnih za blagor in napredek naše domo-vine.
Obenem se čutimo dolžni, da se zahvalimo prof. dr. Zeljku Poljaku za kleni in obenem prisrčni nekrolog, za katerega smo ga naprosili.
Uredništvo
o se je sredi tega leta med planinci Jugoslavije razširila novica, da je preminul akademik Branimir Gušič, sem se spomnil njegovih besed, ki jih je nekoč izrekel na zadnji poti neke naše osebnosti: »Zakaj je usoda tako krivična, da na koncu življenja enako nagrajuje dobrega in slabega!« Dne 6. julija je usoda bila prav tako krivična, ko nam je vzela človeka, ki je s svojo osebnostjo označeval eno od planinskih razdobij. Čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je 74 let življenja, izpolnjenih z neutrudnim delom, zaokrožena celota in da se v tej dobi življenjski opus približuje koncu, to pravilo ne velja za prof. Gušiča. Ko je odšel v pokoj s položaja predstojnika ORL klinike v Zagrebu, se je rešil vsakdanjih skrbi zdravniškega dela in se posvetil publicističnemu in znanstvenemu delu. Sumiral je svoje življenjske izkušnje in začel shranjevali na papir sadove, ki jih je zbiral vse življenje. Tako je npr. v Planinskem P™'- dr- Branimir Gušič Vestniku objavil svoje spomine z naslovom »Iz najinega življenja z gorami« (1973, 478). Pretresle so nas njegove besede, prežete z globokimi emocijami, saj so bile tudi svojevrstna planinska oporoka. Kot da je slutil bližnji konec, je zapisal: »V teh letih ob takih razmišljanjih vselej občutim tudi globoko srečo, da mi je bila usoda naklonjena, saj mi je vsa leta omogočila, da sem skupno s svojo Marijano vedno znova doživljal neskaljeno srečo zares srečnega življenja.«
Gušičev curriculum vitae je na videz zelo enostaven. Rodil se je v Zagrebu 6. aprila 1901, v Zagrebu je dovršil šole in diplomiral na Medicinski fakulteti. Ze kot študent je začel volontirati na ORL kliniki in na njej ostal do svoje upokojitve kot profesor. Doktoriral je na Filozofski fakulteti iz antropogeografije. S svojo vsestranostjo - bil
je enciklopedist širokega formata - je dosegel velik ugled, zato je tudi postal član Akademije. Med številnimi funkcijami omenimo, da je bil večkrat dekan Medicinske fakultete, predsednik akademijskega odbora za ljudsko življenje in običaje, urednik njegovega Zbornika, soustanovitelj odbora za Kras, član predsedstva in sveta mnogih institucij na Akademiji, generalni tajnik Akademije itd. Poleg tega je bil neizprosni varuh kulturne dediščine in brezkompromisni borec za varstvo narave v mnogih družbenih funkcijah, med drugim tudi kot predsednik republiškega sveta za varstvo narave.
Njegove planinske poti - vselej s fotoaparatom v roki, ker je posnetke štel med odlične znanstvene dokaze - so močno vplivale na planinsko gibanje na Hrvatskem. Bil je soustanovitelj Planinske zveze Hrvatske in njen prvi predsednik, soustanovitelj predvojnega HTK »Sljeme« in njegov predsednik (»Sljeme« je šlo po stopinjah Skale), bil je tudi pisec prvega planinskega vodnika v hrvatskem jeziku (Medvednica, 1924) itd. Prizadeval si je, da bi obogatil delo planinske organizacije in ji dal smisel z raziskovanjem manj znanih področij. Bil je pravi mojster v tem, da je prijetno združil s koristnim. Potovanje je bila njegova posebna strast, potoval pa je vselej z beležnico, z določenim načrtom in namenom, zato se je izogibal izhojenih poti. Ni mu bilo težko hoditi po hribih, stanovati v pastirskih kolibah, prenočevati pod šotorom vse do zadnjih dni. V tem pogledu je bil učenec Rudolfa Badjure. Badjurine nesebičnosti in prijateljstva ni nikoli pozabil.
Ob njegovi smrti je objavil v »Naših planinah« nekrolog »Rudolfu Badjuri, učitelju in prijatelju v spomin« (1963, 245), v katerem poln žalosti in hrepenenja po nekdanjih skupnih potovanjih pravi: »Badjura me je tedaj vpeljal v skrivnosti najlepše slovenske doline, tedaj zapuščene in nepozabno vabljive Trente. On me je učil prisluhniti šumenju Soče ... Tako se moram zahvaliti prav Badjuri, da je Soča odkrila svoje skrivnosti mojemu mlademu srcu, ki je bilo tako sprejemljivo za lepote slovenske zemlje.« Planinec je postal v Sloveniji. »Tu je,« - pravi Gušič v PV 1973 - »moje mlado srce žejno pilo lepoto visokih gora in vzljubilo ta kotiček slovenske pokrajine, da je postal moja druga domovina.«
Poleg Dinarskih planin je najbolj ljubil Julijske Alpe. To ga je trajno povezalo z mnogimi uglednimi slovenskimi planinci. Precejšnje število njegovih publikacij je posvečenih prav planinskemu življenju v Sloveniji.* Sodelavec PV je postal že leta 1921 in mu ostal zvest več kot 50 let!
V svojem dolgem planinskem stažu si je pridobil številne prijatelje. Njegov osebni čar, simpatična emotivnost in razumnost v ravnanju z ljudmi, to je bila skrivnost njegove sposobnosti, da je že pri prvem srečanju s človekom s pičlimi neposrednimi besedami dosegel polno zaupanje in simpatijo. Na njegovi poslednji poti z Mirogoja v Zagrebu je bilo poleg številnih zastopnikov ustanov iz vseh naših republik nenavadno mnogo navadnih ljudi. Bili so tu številni bivši bolniki, planinski tovariši, pa tudi kmetje iz daljnih krajev, nekateri celo v narodnih nošah. Nekateri so ga spoznali
Nekatera Gušičeva dela o slovenski zemlji ali objavljena v slovenskih časopisih: Ein Beitrag zur Rophalocerefauna Sloveniens. Glasnik Hrvatskega prirodoslovnega društva, št. 33, Zagreb 1921.
Smučevska tura na Veliku planinu. Planinski vestnik 21: 156, 1921. Lička Plešivica. PV 21: 59, 1921. Na smučima po Medvednici. PV 21: 156, 1921. Prolječe na Karavankama. Hrvatski planinar 18: 34, 1922. Proljetni uspon na Grintovec. Hrvatski planinar 18: 77, 1922. Durmitor, Življenje in svet. Ljubljana, knj. 7, št. 25, str. 544, 1930. Dinarske planine. PV 32: 47, 1932. U Bjeliču. PV 35: 146 i 172, 1935.
Dr. Julius Kugy i Trenta. Povodom 60-godišnjice Slovenskog planinskog društva. Naše planine 5: 71, 1953.
»Skalin« alpinistički film »U kraljestvu Zlatoroga«. Hrv. planinar 27: 313, 1931. Zanimljivi domači film o Triglavskom pogorju. Jutranji list od 9. 11. 1932, Zagreb. Iz najinega življenja z gorami. PV 73: 485, 1973.
kot bolniki, drugi po na njegovih raziskovanjih na potih od Triglava do albanske meje.
Bilo bi napak, če ne bi poudarili, da je bil Gušič zelo ploden znanstveni delavec, čislan tudi v inozemstvu. Med številnimi priznanji omenimo, da so ga tri naše najstarejše akademije izvolile za člana: zagrebška, beograjska in ljubljanska, da so ga za častnega člana izvolile zdravniške organizacije v Hrvatski, Poljski, Avstriji, Nemčiji, Ameriki, Bolgariji, Grčiji in da je nosilec našega najvišjega priznanja - nagrade AVNOJ.
Prof. Gušič nam je zapustil bogato dediščino: tisoče napisanih strani, številne institucije, ki jih je ustanovil ali jim je bil duhovni pobudnik, nekoliko generacij svojih učencev, danes uglednih strokovnjakov, planincev in kulturnih delavcev. Ker je težko preboleti izgubo take osebnosti, kot je bil Branimir Gušič, naj nas tolaži dejstvo, da sadovi njegovega duha žive z nami naprej.
ZASEDANJE KOMISIJE ZA VAROVALNE METODE UIAA
Alpinistični tabor Škeljda, Kavkaz, 1.-11. junija 1975 FRANCE AVČIN
^k// a povabilo Sovjetske federacije alpinizma je komisija skupno odpotovala s sovjetskim j/ letalom Tupoljev 1. 6. iz Zuricha v Moskvo, od tam pa naslednjega jutra v Mineralnije vodi in z avtobusom ob Balesanu v tabor Skeljda ob Adilsuju (Karabardino-balkarska avtonomna oblast). Tvorilo jo je 13 od Izvršnega komiteja UIAA osebno imenovanih članov, med njimi podpisani kot t. č. podpredsednik sorodne - in ustanoviteljske
-	komisije UIAA za varnostni material. Navzoči zastopniki industrije so imeli posvetovalni glas, ne pa glasovalne pravice. Spremljal nas je ves čas generalni sekretar Federacije SSSR M. J. Anufrikov, za nas je v vsem skrbel njen delegat in factotum inštruktor dr. Gippenreiter, tehnično vodstvo pa je imel član komisije zaslužni sovjetski alpinist Vitalij Abalakov, simpatični naš stari znanec, po izvoru sibirski Tatar, konstruktor številnih originalnih in koristnih alpinističnih rekvizitov, sedemdesetletni tamkajšnji Joža Cop. Stroške za vse je od Moskve do Moskve prevzela Federacija alpinizma SSSR, prevoz Zurich-Moskva-Zurich pa so nam zaračunali močno znižano
-	za skupino najeto letalo (grupni carter).
Po običajnih začetnih formalnostih je predsednik Peter Baumgartner, sedaj upokojeni švicarski polkovnik, ki je bil kakor znano uspešno organiziral prejšnje zasedanje v Andermattu (glej PV 1974, 74) pričel z rednim zasedanjem 3. junija zjutraj. Takoj je vznikla iz avstrijskih krogov zamisel o skupnem zasedanju obeh sorodnih komisij, oziroma o združitvi obeh komisij v skupno komisijo UIAA za varnost v gorah. Tema je bila odložena na zadnji dan zasedanja, podpisani pa naj bi izdelal argumentacijo za razpravo v izvršnem komiteju kot pripravo za ustrezni sklep Generalne skupščine jeseni. Utemeljitev sem razložil z zgodovino ustanovitve prve komisije pred domala 20 leti na Bledu in vzroke, ki so svoj čas terjali razširitev v dve ločeni, čeprav tehnično vse bolj prepleteni samostojni komisiji. To sedaj govori za zlitje v eno samo. Vsi navzoči so to zamisel podprli z vselej navzočim predsednikom UIAA Jean Jugeom vred (pri domala 70 letih še vedno pleza šesto stopnjo najvidnejše smeri 639 v Alpah - Zahodni Dru, Walker ipd.). Nerodno je le to da je bil izvršni komite za vse
komisije pravkar izdelal poseben pravilnik, ki ga bi bilo treba ob združitvi komisij prilagoditi.
V	tehničnih diskusijah je bil »ribiški vozel« za dinamično varovanje različnih imen preimenovan v »UIAA-vozel«.
Nadaljnja razprava je analizirala vzdržljivost in obremenitve človeške hrbtenice pri padcih. Oboje je odločalo na izdelavo in vrsto plezalskih pasov in je v skupnem delu pripeljalo do norm za to plezalsko pripravo. Vsekakor pa se slejkoprej priporoča, da naj bosta na vrvi tik navezne točke ena ali še bolje dve Prusikovi stopni zanki. Z njima se razbremeni telo po padcu in omogoči vzpon po vrvi. Sklenjeno je bilo, da bo UIAA v posebni številki svojega rednega biltena priobčila čim preje vse izkušnje, navodila in norme obeh komisij oz. bodoče eventualne skupne. To bo dopolnilo najrazličnejšim plezalskim priročnikom, tako za skalo kot za led. Vsaka državna alpinistična organizacija bo morala poskrbeti za prevod v svoje jezike in ga razdeliti alpinistom, ev. s prodajo po subvencionirani ceni, prav tako tudi popolna in dokončna navodila za plezalske pasove, ki jih zato tu ne bomo navajali. Ogledali smo si jih v vseh značilnih dosedanjih izvedbah, dobrih in slabih, deljenih in nedeljenih. Končni korak bo tudi na tem področju norma UIAA, le ta bo pogoj za »kakovostni znak UIAA« (UIAA-label). Posebna delovna skupina specialistov bo izdelala vse, kar je treba zanj, do prihodnjega zasedanja, ki bo v Walesu jeseni I. 1976. Tam bo glavna naloga, da se preštudira in praktično preskusi vse, kar je važno za optimalno ureditev »stojišča« - oz. varovališča. 4. junij je bil namenjen praktičnim poskusom in preizkusom metod za dinamično varovanje v snegu in ledu. V ta namen smo se vsi povzpeli v dolino ledenika Kaškataš. Z delom na strmem, a mehkem lavinskem snegu smo pričeli zgodaj na višini okrog 3000 m in v močni sončni pripeki. Pri tem je dolgoletnega zaslužnega vodjo italijanske komisije CAI Maria Bisaccia zgrabil srčni infarkt. (Glej avtorjev članek v tej številki »In memoriam«.)
5.	junija se je komisija ponovno povzpela na ta ledenik in nadaljevala z delom. Tudi ti rezultati oz. iz njih sledeča navodila za dinamično varovanje v snegu in ledu bodo priobčeni v omenjenem posebnem biltenu UIAA. Navedem naj le rezultat merjenja največjih sil z obročnima dinamometroma po sistemu Abalakov in Pit Schubert (kazalec na instrumentu pri maksimu sile obmiruje). Pri običajnem varovanju »na cepinu«, zabodenem v sneg, te že sile okrog 50 kp, če prijemljejo pri oklu, vržejo iz stojišča. Če pa je prijemališče okrog sredine ratišča (posebna jeklena ali vrvna zanka zakopana globoko v ustrezen utor pod ratiščem), pa varovanje s cepinom zdrži do štirikrat več! Če se med cepin in vrv vključi človek na dobrem stojišču, lahko razbremeni cepin za ca. lOOkp in je skupna trdnost še večja.
V	trdem snegu pri običajnem varovanju na oklu cepina, a z UIAA (italijanskim) vozlom je mogoče zdržati sunke celo prek 250 kp. Če pa izkopljemo za cepin ležišče v obliki črke »T«, cepin lahko vzdrži tudi 350 kp.
Ustrezni poskusi s »snežnimi sidri« (kovinska plošča potisnena oz. zakopana v sneg) so pokazali približno enake rezultate. Važno je, da tiče v snegu čim globlje in je za njihovo vrvico (kabel) napravljen čim globlje utor v snegu, stojišče pa 2-2,5 m pod sidrom.
V	ledu je bila le statično preskušena trdnost zasidranja, kajti to je mnogo zahtevnejše od milejših dinamičnih preskusov. Preskušene so bile najrazličnejše vrste lednih »klinov« Izkazalo se je, da gladki, tj. resnični klini zdrže daleč manj kot nazobčani oz. spiralni (svedrasti). Sistem Abalakov je mirno zdržal sile tudi 500 kp, po njegovih izkušnjah celo do 1000 kp. V led ga zavrtaš v najkrajšem času z eno roko. Upamo, da bomo Abalakova lahko pozdravili pri nas že to jesen. Predaval bo o svojih posebnih dosežkih oz. napravah.
Varovanje v ledu samo s cepinom je potrdilo znane slabe rezultate te metode.
6.	junij je bil tehnično preizkušen »vozel UIAA« ob najrazličnejših pogojih vpenjanja, smeri pri padcu oz. sile v vrvi (vmesni klini itd.). Vršili smo jih na Abalakovljevi »giljotini« v gozdu, na preprosti, a učinkoviti improvizirani napravi: med dvema močnima kavkaškima boroma je pritrjena prečka, njen srednji del privezan z žico na
debli navzgor, da bi bila čim bolj toga. Od prečke navzdol tečeta dve navpični vodilni žici, po njih drsi »sekira« giljotine: lesen zabojček s skladovnico svinčenih plošč, utežmi do 100 kg. Sekiro vzdiguje s škripcem kar človeška roka. Pokazalo se je, da je zavorna sila italijanskega vozla pri padcu komaj kaj odvisna od elastičnosti zaviralne vrvi, pač pa je krepko odvisna od sile, s katero roka varujočega drži oz. v nasprotni sili vleče prosti del vrvi iz vozla, kajti s tem se vozel zateguje. Le tako se prestrežejo direktni padci z zavornimi potmi velikostnega reda en sam meter in manj. Sila je pri tem precej stalno okrog 300 kp. Dinamičnosti vrvne zavore tedaj ne smemo presojati zgolj na oko, zanesljivo meri le zavorna sila. Podaljšana zavorna pot ne pomaga nič, kajti na kraju zaviranja sila le poskoči na omenjenih 300 kp, ki pa jih ves varovalni sistem mora zdržati. Elektronska merjenja diagrama »sila-pot« morajo ta sklepanja številsko še potrditi. Nadrobnosti pri varovanju z UIAA vozlom bo treba še preskušati in obravnavati.
Proti večeru smo odšli na ca. 4000 m visoki Sântugân (= pastirček). Na Abalakovljev nasvet sem si podpisani 7. junija raje ogledal čudovito ledeniško dolino Škeljda za taborom. Ni mi bilo žal. Dokaj nezanimivi Sântugân naj bi bil namreč nadomestil vzpon na Elbrus. Čeprav smo po Marijevi smrti vsi dobro prestali ostro zdravniško preiskavo naših organizmov, na Elbrus nismo smeli, ker je bil sneg še zelo visok in nezanesljiv in ker ne bi bilo mogoče na hitro organizirati dovolj učinkovite reševalne službe po Elbrusu. Obžalovanje, da je Elbrus moral odpasti, je bilo veliko in splošno.
V nedeljo, 8 junija, so nam v zameno Elbrus pokazali vsaj od blizu. Z avtobusom in veliko kabinsko žičnico smo se pripeljali do izhodišča poti proti višinskemu izhodišču »Prijut 11« (3974 m). V muzejčku na končni postaji so nekateri navzoči dokaj kislih obrazov, nekateri pa z zadovoljstvom lahko gledali klavrne ostanke po vzponu hitler-janskih vojakov na najvišji vrh Evrope (Elbrus je ca. 8 km severno od glavnega kavkaškega grebena, ki meji na Azijo). Nadaljevali smo s sedežnico do višine kar 3400 m s fantastičnimi pogledi na dvoglavi vulkan Elbrus in ledene vrhove Kavkaza. Vonj je odkril, da se peče šašlik, pri roki je bil tudi domač kruh, nebeško zeleno-belo vino iz Svanetije, vse plačljivo celo v rubljih. Vse to po ruskih hotelih le stežka dobiš, celo za devize ne. Na nedeljskem ljudskem sejmu smo lahko kupili cenene, a čudovite domače izdelke iz kavkaške volne. Ogledali smo si moderne hotelske naprave v Terskolu, vse že v pripravi za neko smuško tekmovanje 1976 svetovnega obsega. Kdor premore, se lahko tam čudovito nasmuča in to v tako veličastnem okolju, kakor ga Alpe komajda kje premorejo.
Zadnji dan, 9. junij, je bil posvečen zaključnemu delu komisije: pripravi in programu naslednjih zasedanj, tako obeh komisij najbrž 14.-17. 11. 1975 v Insbrucku, kjer naj bi se obe dosedanji komisiji združili, če bo to blagoslovil izvršni komite v skupno komisijo za varnost v gorah (Sicherheit am Berg, sécurité en montagne, mountain security). Osnutek podpisanega je bil prediskutiran, redigiran in sprejet. Posebna delovna komisija za sneg (Nemci, Švicarji, Avstrijci, Italijani, Sovjeti) naj vsaka zase opravi čim bolj vsestranske poskuse varovanja v snegu, podpisani pa naj zadevo obdela fizikalno-teoretsko. Skušali naj bi tudi organizirati nadrobno poročanje o vseh nesrečah v gorah na sedež UIAA zaradi čim obsežnejših skušenj pa naukov iz njih. Splošna ugotovitev je bila, da smo opravili veliko dela in to dobro, da ga pa nič manj ne ostaja in to težavnega.
Sovjetski bogati banket - to pot celo z vodko, vinom in pivom (hladnim) - je naše prelepe dni v Kavkazu z izrednimi sovjetskimi tovariši zaključil. Podpisanemu se je - kljub nikdar izpolnjenim blagohotnim zagotovilom »da me bodo že tudi poslali na kako ekspedicijo«, čeprav sem bil naš led zanje jaz pomagal prebiti - končno le izpolnila vroča želja, da sem vsaj enkrat videl kako gorovje večje, silnejše od Alp, za kar doslej doma najbrž nisem bil »ta prav«, medtem ko so se po Kavkazu spočetka lahko sprehajale celo take jugoslovanske »alpinistke«, ki so si dereze pred resnimi sovjetskimi alpinisti skušale natakniti z zobmi - navzgor... Tako bom sedaj gore laže zapustil za vselej, ko mi bo prišel čas.
NEKAJ POPOTNIH NASVETOV ZA DANAŠNJE TRIGLAVANE
MARJETKA BUBNIČ
once je noro pripekalo. Strašna vročina. Mi pa: leva, desna, leva, desna,... in tako naprej Hodimo že štiri ure, o koči pa nobenega sledu. Ali je ta koča na Doliču sploh tam? Dvomim. Vročina. Na hrbtu oprtnik s težo enega »kvintala«. Želim si samo počitka, sence. Namesto nje pa le neskončni leva, desna,... Koča! Prav vidim? Res! V trenutku je postal nahrbtnik lahek kot megla, vročina se je razblinila. Leva, desna,... Ah! Oh!... in še trije podobni vzdihi so napolnili par kubičnih metrov zraka, ki smo si ga priborili skupaj z mizo, klopjo in stolom. Užitek. Sedim! Ozrem se po izbi. O, nisem edini srečnež. Vsi stoli, klopi in sploh vsi artikli, na katere človek lahko namesti svoje sedalo, so zasedeni. Z mize pa se mi vabljivo smeji topel čaj, pol štruce,... Glej, glej! Tako pozna ura, pa vstopa skupina starejših planincev. Očitno imajo za sabo naporno in dolgo pot, kajti videti so precej zdelani. Pogled jim polzi z mize na mizo, z obraza na obraz. Vse zasedeno. Očitno pričakujejo, da jim bo kdo odstopil svoj sedež. Kaj pa vendar mislijo! Tu sedimo že skoraj štiri ure, zdaj pa naj bi vstali in jim ponudili svoje sedeže. Saj so pravkar prišli! Kdor prej pride, prej sedi.
Nasvet Pridi čim prej, po možnosti prvi v kočo, kajti le tako boš zanesljivo sedel. Sicer...
Noč. Spim. Nič ne vidim, nič ne slišim. Kaj naj pišem? Nič. Jutro in z njim začetek hoje: desna, leva,... Korajžno! Saj gremo na Triglav! Da, prav tja gor. Prehitimo skupinico prepotenih planincev: Dobro jutro! Greste na Triglav? Ja. seveda. Pa s temle otrokom? Ja. Koliko pa je star? 6 mesecev. 6 mesecev! Saj se šalite! Z njim na vrh? Zakaj pa smo prišli! Da bomo gledali te puste skale? Kje pa! Jakca nesemo na Triglav. Jakec Figa - najmlajši planinec na Triglavu. To je priznanje! In Jakec bo lahko čez nekaj let rekel »S šestimi meseci sem bil že na Triglavu, ti pa ne.« To bo spoštovan, občudovan državljan!
Nasvet: Hitro na Triglav z nečaki, bratci, sestricami, sinčki, hčerkicami, po možnosti starimi manj kot pol leta, najbolje en mesec ali še manj. Pohitite! Sopihamo. Primi klin! Drži vrv, da ti ne pade z rok! Neroda! Drži vendar! Pazi, kamen! Auuu!... Na vrhu smo! Glej, glej! Tu gori uspeva sadovnjak! Ugovarjaš? Čeprav sem kratkovidna, sem videla sadjarje in plodove njihovega marljivega dela. Zal, smola: naši predhodniki so pojedli vse sočno sadje. Čast mi je bila videti le še ostanke: limonine lupine, navadne jabolčne in hruškove ogrizke, breskvine koščice, kose papirja, v katere so bili zaviti znameniti sadeži, in kaj vem še vse. Stolp je kar žarel sredi teh smeti. Res, smetišče vrh Triglava.
Nasvet: Kot vsak zaveden Slovenec, boš gotovo tudi ti obiskal Triglav. Torej, ne pozabi: pusti vse ogrizke, lupine, pečke, koščice, papirje in podobno, kjer pade od tebe, pač pade! Kajti le tako se bo ohranila tradicija na Triglavu. Srce veselo mi igra, kajti navzdol me pot pelja. Hura! Triglavski narodni park. Tu pa še nismo bili. Sreča, da je pot dobro vidna in izhojena. O, pardon! Težave. Hri-barice, prišli smo na področje skal. Pot? Kakšna pot! Ni je. Še sledu ni o poti! Kaj zdaj? Ideja! Markacije! Ze vidim eno! Čudovito! Kakšen pogled! Sredi bele skale se plavi markacija - Fructalova embalaža za breskov sok. Aparat! Kje vendar tiči Miha z njim? To bo fantastična fotografija. Nekaj korakov dalje: ovitek Filter 57 v družbi z ribjo konzervo, prazno seveda. Ja, res, zelo pridne markaciste imamo na Slovenskem.
Nasvet: Kar brez skrbi se podaj na pot po narodnem parku. Ne boš zašel: varnost in orientaciji zagotovljeni.
Uh, vročina. Breme na hrbtu mi je že čisto odveč. Zenka, ki nam gre nasproti, maršira
kar brez njega. Dober dan. Joj, kako lepo cvetje imate! Lepo je, kajne? Malo niže sem ga nabrala. Nekje sem prebrala: »Varujte gorsko cvetje!« Spomnila sem se tega napisa, pa sem hitro natrgala toliko cvetk, kolikor jih lahko nosim. Tako so rešene pogube. Ubožice, sicer bi bile gotovo uničene! Seveda, »sprešala« jih bom in spravila v klet ali na podstrešje. Kar naprej po tej poti oojdite, pa jih še vi natrgajte. Srečno!
Nasvet: V narodnem parku natrgaj čimveč cvetja in ga skrbno shrani (v kleti ali na »šofitu«, pa tudi brenta za smeti je kar primeren prostor). Naredi uslugo materi naravi in njenim ljubiteljem! Zdaj pa še nauk in opomin!
Eh, ljubi moji Slovenci, dajte malo več nase in pokažite svojo kulturo, s katero se tako radi hvalite, tudi kadar greste na Triglav ali na kak drug vršac svoje lepe domovine!
GRANIT, SONCE IN LED
JANEZ MARINCIC
začetku ledene strmine se pod nama pojavijo štiri postave z nahrbtniki in čeladami. Skoraj me obhaja obup, ko se viseč pod stojiščem v desni steni vstopnega ozebnika na glas prepiram z navzdol nagnjenim rogljičkom, ki noče spustiti vrvi, Andrej pa jo nujno rabi za tretji raztežaj. 2e v drugem se namreč dogajajo neke čudne stvari z najinimi najlonkami. Nekaj časa moram sploh premišljevati, katero vrv pod mano je treba rešiti. In če sodim še po tem, s kakšno spretnostjo je prvi plezalec pod nama zmogel začetni zaledeneli skok v ozebniku, vidim, da bova imela danes še dirko, če bova hotela držati pravo razdaljo do drugih navez. Kdo pa le mara gnečo v plezalni smeri? Končno se rogelj le vda, Andrej pa s pridobljeno vrvjo doseže naslednje stojišče.
Pred nekaj dnevi se nas je večja družba napotila v Chamonix. Eden od plezalnih načrtov je bil tudi Gervasuttijev steber v Mt. Blanc du Tacul. Opis je obljubljal težko, a lepo kopno plezanje. Desno od njega se vzporedno pne še steber Boccalatte, ki se ga z Andrejem nisva namenila lotiti, saj sva bila brez izkušenj v kombiniranem plezanju in tudi nekakšni ledeni kamini v gornjem delu smeri nama niso prav nič dišali. Ko pa sta Matevž in Igor dan pred najino končno odločitvijo zmogla stolpovje »najinega« zračnega in sončnega stebra, sva pač morala ugrizniti v to jabolko. Kajti dosledno sva vztrajala v načrtu, da bova plezala le take smeri, v katerih jugoslovanski alpinisti še niso plezali.
In tako se pretegujeva v prvih raztežajih najinega »ognjenega krsta« v Centralnih Alpah. Zoran in Boris sta se tudi odločila, da danes kot druga jugoslovanska naveza ponovita Gervassuttijev steber, ki ima isti vstop kot najina smer. Gora, v kateri plezamo, se nam je v nočni mesečini danes zjutraj zdela težka uganka, polna temnega stolpovja, ki nam je vzbujalo spoštovanje. S prvim svitanjem, ko je sonce posijalo v granitne sklade nad nami in dalo kamenini toplo, prijazno barvo, ki se je čudovito odražala na temno modrem nebu, smo se odločili. Duh si je zaželel sonca, zraka in višine, telo pa gibanja, ki bo opravilo nalogo. Ko sem bil prek prvega ledenega skoka v vstopnem ozebniku, sem čutil, da gremo samo še naprej, kajti osemsto metrov nad nami je obljubljalo še marsikaj.
Onadva iz ozebnika nadaljujeta levo po poči, midva pa se podava na njegov vrh, ki ga tvori škrbina med levo steno in desno prislonjenim masivom. Vidiva, da bo treba prek stene, poprhane s snegom, prečiti v desno do najinega stebra. Kakor sva brala 643 v opisih in knjigah raznih kapacitet, ki so take stvari že počenjali, se odločiva, da
bo Andrej plezal kopne odstavke, meni pa ostane sneg in led. Navežem dereze in počasi prečim proti stebru, kjer naju čako sonce. V prečnici vpenjam tudi prve zabite kline, med njimi tudi svedrovec. Varujem na udobnem bolvanu. Andrej brez težav spleza za menoj in nadaljuje po ne prestrmi poči. Sedaj me neugodni začetni občutki že zapuščajo, ko se z užitkom razgledujem po sončnem ledenem svetu. Med tem tovariš zaide malce previsoko, sestopi nekoliko in začne urejati varovališče. Jaz snamem dereze, saj se obeta enkratno kopno plezanje po lepo razčlenjenem granitu. Malo oporno, precej v razkoraku in sploh z najlepšimi možnimi načini prostega plezanja sem kmalu pri njem in tudi nad njim, kajti poči so res imenitne in je škoda časa, da bi se mudil na stojišču. Za nameček pa pride še prvo težje mesto. Poč se neha v topem kotu, ki ga zapira majhen previs. Pod mano je okoli dvajset metrov proste vrvi, zato zabijem profilni klin. Ko nadaljujem, se vse skupaj postavi pokonci, nahrbtnik me vleče ven. S pomočjo zanke in majčkenega stopa dosežem gornji rob previsa. Kratek potek z rokami, pa sem čez. Kot kakšna lepa »zgornja peta« v domačem Koglu, si mislim. Podobno trdna skala, zračnost, samo ljubo sonce in globoko, sinje nebo. Na majhnem stojišču, ki je povsem na razu, je izpostavljenost res lepa. Usedem se v plezalni pas, saj profilni klin imenitno drži. Andreju sledi že prvi plezalec iz naveze pod mano. Zato takoj nadaljuje po polički v desni bok stebra, kamor sonce le redko posije. Toda tudi v steni, ki je še tako logična v svojih plezalnih prehodih, ne gre vse gladko. Prvih petnajst minut med varovanjem še pojem, naslednjih deset pa skupno s Francozoma, ki sta naju dohitela, zmerjam v angleščini. Po tem enkratnem pogovoru izmenjam še kakšno besedo z Andrejem, kaj pravzaprav počne. Čas beži in beži, vrv pa se skoraj ne premakne. Prevzemajo me vse slabši občutki, saj se na ubogem stojišču stiskamo že štirje, kajti tudi plezalec iz druge francoske naveze je že tukaj. Nato začnem posnemati Zorana, ki varuje kaka dva raztežaja levo od mene na svojem stebru in se »pogovarja« z Borisom, ki se mu na spodnjem stojišču vrvi nikakor nočejo tako odmotati, kot bi to on rad. V razkošno gorsko tišino v duetu vneseva pristni jugoslovanski skupni neknjiževni dialekt. In to predvsem tisti del, ki ga moramo Slovenci uvažati iz južnih krajev, saj kak hudič ali madona ob takšni polomiji, kot se je bogatila na najinem stebru, sploh ne bi učinkovala. »Vlak« se končno premakne, pogledam za rob. Andrejeva mojstrovina nima primere, saj pleza po takem terenu, ki se ga živ človek najbrž ne bo zlepa lotil. Krušljive luske v navpični steni, vse razčlembe pod snegom, na vsake tri metre nemogoč klin, ki drži komaj vponko z vrvjo, Andrej pa jaha enega izmed luskastih nestvorov in »varuje«. Ker se stena nad njim poganja v gladkih, črnih, v ledu lesketajočih se ploščah nekam prav v nebo, že po nekaj metrih prečim po zasneženi polički nazaj na raz. Pobesnim, ko vidim tukaj zopet lepe sončne poči, na oni strani je pa en sam leden obup. Zato se Andrej kar najhitreje spusti v tegu vrvi do mene. Se kralek manever, da osvobodiva vrv iz zanke za spust, in že nadaljujem naravnost navzgor po kratki poči. Sicer je levo od naju lepša razčlenjenost, toda medtem naju je prva naveza že prehitela in tam ni prostora za vse. Zagozdo, ki sva jo rabila za streme, pustiva zabito in ko pride Andrej do mene, se kar zaletim v prelepo oporno poč. Ves sem zagnan, saj pridobivam izgubljeni čas. To pa bi se skoraj slabo končalo. Znajdem se na dokaj strmi plošči, ki jo zapre navpičen zid brez oprimkov. Stojim samo na trenju in komaj lovim ravnotežje, klina ne morem zabiti. Da je pod mano trideset metrov proste vrvi, se še predobro zavedam. Zaradi enake napake sva se z Andrejem pred tremi tedni šla padalce v stebru Sit, ki sva ga že do polovice preplezala. Takrat sva se s težavo spustila nazaj pod steno. Tukaj se kaj takega ne bi smelo pripetiti, strah terja skrajno previdnost, da sestopim do varnega stojišča. Nekaj časa se ves tresem, nato pa se sporazumeva, da prečim na levo stran stebra v strmi ozebnik. Da nisva edina s podobnimi težavami, vidiva tudi pri obeh Francozih, ki sta se nad nama tudi zaplezala. Prvi, ki vodi navezo in se mu vidi, da je res mojster, se po vrvi spušča v ozebnik. Andrej zopet prevzame vodstvo in pleza po krušljivem terenu ob desnem robu ozebnika. Jaz se z derezami na nogah raje odločim za sneg, toda vse je nekam strmo, ne počutim se varen,
posebno še, ker sneg prehoja mestoma v požled. Zato v naslednjih raztežajih praskam po krušljivem granitu po desni strani ozebnika. Noge se mi od tega pošteno razbole, zato štirinajsterke spravim v nahrbtnik. Sonce, ki je še preveč grelo, ko sva plezala v stebru, naju je zapustilo, pobegnila pa sta tudi Francoza, izginila sta za škrbino v vrhu ozebnika. Ko še midva doseževa to škrbino, se izkaže, da se resni raztežaji šele začnejo. Skrbina je v razu stebra, ki prihaja od najine desne. Levo nad nama se zgublja in spoji s še bolj levo ležečim mrazom Gervassuttijevega stebra. Andrej preči v desni bok, ki je ves mrzel in leden. Stena ni prestrma, zato je vse pod snegom, oprimki in stopi so redki. Za nameček začne pihati še mrzel veter in naju mrazi do kosti. Tresem se kot cucek, on pa počasi in previdno od stopa do stopa čisti sneg in pridobiva metre. Predobro občutim, koliko truda ga je stal ta raztežaj. Med tem zadnji plezalec prve francoske naveze že izginja vrh kamina, po katerem se smer nadaljuje. Pohitim za njim, toda ključni raztežaj smeri me je pošteno preskusil. Zal mi je, da sem niže spodaj snel dereze, toda če sta to zmogla Francoza, bova tudi midva. Vse je zalito z ledom, ne vidim niti enega suhega oprimka. Napredovanje omogočajo le kamniti roglji v dnu kamina, povsem požledeni. Okoli njih obešam zanke za vmesno varovanje. Po majhnih ledenih stopih razkreknjen splezam pod zagozdeno skalo in jo v oporni tehniki obidem desno. Pomaga mi zaledenela poč, toda ta odvratni beli prozorni led ne omogoča trenja in situacija postane kar resna. Kot nalašč ne dosežem nobenega roglja, ob katerem bi se vsaj malo spočil in se nanj zanesel. Ker so prsti že čisto beli, zabijem profilni klin. Da bi vsaj malo držal! Na klinu se potegnem navzgor in se oddahnem. Pogled navzgor me je hrabril, saj se stena položi v strmi žleb, v katerega se odpira kamin. Andreja po dolgem času varujem na zanesljivem stojišču. Hitro prihaja za menoj, čeprav je od mraza na stojišču skoraj pri-mrznil. Potem se loti kočljivega raztežaja, kot je bil oni pod kaminom. Ze po njegovem glasu spoznam, da je vse v redu. Preden pa splezam za njim, vidim prvega iz druge francoske naveze, kako se obotavlja pod povsem požledeno gladko zagozdeno skalo v kaminu. V poč zatika zagozdico, ki pa mu noče prijeti. Ne more se odločiti, da bi prosto splezal do klina, ki sva jima ga pustila.
Dan se je že pošteno nagnil. Sva v škrbini, kjer se oba stebra združita in nadaljujeta v orjaškem stolpovju desno navzgor. Levo pred nama vidiva Borisa in Zorana, kako jo ubirata po položni kopni steni prek lusk in velikih bolvanov proti robu stene, ki je videti še precej daleč. Slediva jima, vmes pa si drug drugega malo privoščimo. Svet je povsem lahak, toda raztežaji se vlečejo. Navidezni rob stene je le greben, ki nas vodi proti vrhu. Plezamo med stolpi iz škrbine v škrbino. Metri postajajo daljši, utrujenost vse večja. Smo že prek štiri tisoč metrov in celodnevna telovadba na vročem soncu in v mrzlem ledu se nam krepko pozna. Zaradi hudega vetra je sedenje na varovališčih pravo trpljenje. Andrej pleza zadnjega »žandarja« po izpostavljeni poči. Vrh žandarja je gladek, zato se ne more odločiti, kako naj se ga loti. Ves premražen začnem z divjim monologom. Ker pa Andreju očitno do dialoga ni prav nič, se le nekako splazi prek. Sonce je že zašlo za grmado oblakov na zahodnem obzorju, ko stopim okoli roba naravnost pred Borisa in Zorana, ki že pospravljata opremo. Končno. Tu je konec celodnevnega plezanja, ki je od naju zahtevalo dosti več, kar sva do sedaj znala. Sedaj se nam nikamor ne mudi. Napetost, ki je v preteklih urah redko popustila, izginja v sproščenem pogovoru.
Ko se vzpenjamo še tistih nekaj metrov po snegu proti vrhu, se počasi začnem zavedati, kaj je za nama. Čeprav ni šlo vse gladko, uživam in občutim neko posebno srečo. Doživel sem nekaj popolnoma novega, večjega, zahtevnejšega. Te ure bodo nepozabne. Nepozabno tudi to, kako smo si segli v roke, kako so se nam svetile oči, ob neskončni panorami ledenih orjakov v večerni zarji.
Sicer bo pa jutri slabo vreme. Temni se, ko štiri sence zapuščajo goro. Bil je dan, ki je še dolgo izzveneval v pusti vsakdanjosti.
Mt. Blanc du Tacul - steber Boccalatte, 800 m, IV-V+, 14 ur. Avgusta 1974 plezala Andrej Grasselli in Janez Marinčič, oba AO - Ljubljana-Matica. (I. |ugoslovanska ponovitev)
NOVEMBRSKA DOGODIVŠČINA
URŠA KOLENC
»De'0«' 22. 11. 1973 - Bivak pod Grintavcem
V 2B / snedelio ponoči ¡e novi bivak pod Grintavcem prvič ponudil zavetje in obenem dokaz, kako potreben je bil. Tri Ljubljančanke so se skozi Gamsov skret povzpele na Skuto, med sestopom proti Kokrskemu sedlu pa jih je zaradi neugodnih snežnih razmer prehitela noč. Vrnile so se v bivak, kjer so jih v ponedeljek na vse zgodaj našli člani GRS iz Kamnika. Povedale so, da so noč povsem varno prespale, čeprav v bivaku ni bilo odej, pokrite so bile le z bivak vrečo, ki jo iz previdnosti vedno nosijo s seboj. Vzrok, da se je akcija tako hitro končala - na veliko veselje reševalcev in »rešenih« - pa je tudi v tem, da so planinke doma natančno povedale, kam gredo in po kateri poti.«
Čuden uvod, ali ne? No, pa so tudi Kolenčevke prišle v glavni slovenski dnevnik med »Alpinistične novice«. Cel trop slovenskih ekstremistov se trudi, da jim objavijo vsaj dve vrstici o preplezanih peticah in šesticah, ti pa se enostavno ne vrneš pravočasno domov in že ti posvetijo kar dolg odstavek. Tale avanturica pa ni bila dolga samo za par vrstic, nepremišljene ženske so jo tudi pošteno dobile po glavi.
»Pa ja ne gremo spet v Kamniško Bistrico?«
Razvajeno sem zavihala nos in se gromozansko zasmilila sama sebi. Naš foksi se je zdravil na servisu v Domžalah in tako smo hočeš - nočeš bile obsojene na to dolino. Avtobusi so pogosti, vožnja je poceni in kar instinktivno smo se vkrcale na drugega »krpana«. Očeta smo pustile doma, srečen je vihtel kladivo v novi hiši, same pa smo šle s polno paro veliki dogodivščini naproti.
Zavile smo proti Koglu. Poklicni lovci so nas prosili, naj jih spustimo naprej (da nas ne bi zamenjali z divjačino), me pa smo si na hrbet vzele še to »strašno breme« in se zagnale v breg. Trdoglavo smo se namenile na Skuto, pripravljene smo bile na boj z meglo, s snegom in novembrskim mrazom. Težki, temni oblaki so nesramno pritiskali na travnata pobočja in se niso hoteli umakniti božajoči jesenski toploti. »Babe, boste videle! Danes se bomo še martinčkale, glavo stavim, če ne bo tako.« Prikimavala sem sestrinim optimističnim trditvam, čeprav sem sama sumljivo ogledovala beli jogurt, ki je postajal vse gostejši in neprijetnejši.
Še majhen skokec in, glej to čudo. Narava - čarovnica je izrekla svojo magično formulo, odvratna zavesa se je nenadoma razparala, razkrili so se stebri in ponosne pečine bližnjih vrhov. Stale smo kot prikovane, zrle skozi okno nebesne modrine in občudovale čredo gamsov, ki so se mojstrsko poigravali na nevarnih bregeh. Vitke domačinke se niso dosti zmenile za nas. Preplašil jih je šele moj nahrbtnik, ki se je naveličal počitka in odbrzel na kratek sprehodek po pobeljenem pobočju. Zivalice so se porazgubile po obronkih, nenadoma smo samevale v prečudovitem raju naših gora. Voditeljica našega sindikata nas je spet spravila na noge.
Pohiteti moramo! Dnevi so kratki, najkasneje ob pol dveh moramo biti na vrhu. Na televiziji pa je danes zvečer res prima film, ne bi ga rada zamudila.« Zazrle smo se v goro - našo gostiteljico in premišljevale o današnji božji poti. Padla je modra odločitev:
»Prav nič ga ne bomo fiksale. Če bo hudo, bomo takoj obrnile.«
Eno pa so umne besede, drugo pa neumne babe. V začetku nam je šlo kot po maslu.
Dereze so kar grizle v led, napredovale smo hitro, toda previdno. Navdušila nas je
lahko pridobljena višina, menile smo, da nas čaka zanimivo, vendar ne pretežko
garanje. Streža se je postavljala vedno bolj pokonci, tenka odejica bele preproge
pa je bila trša in zahrbtnejša. Letna markacija je zavila na levo, me pa nismo
hotele izgubljati dragocene energije in smo zavile naravnost navzgor. Zadnja sem 646
preklinjala v ženski trojki, si pihala v roke in želela, da bi čim prej dosegli cilj. Zanka okoli vratu je postajala vse tesnejša, kljub temu pa smo ohranile dobro voljo. V naši družini sem pravi rekorder v izgubljanju rokavic. Prav sredi hude strmine sem se radostno pobahala. »Mami, poglej, še imam tvoje nove palčnike.«
Pod nos sem ji molila dve mokri rdeči krpici in hotela opozoriti na svojo vestnost in pazljivost. V tistem trenutku pa mi je dragoceni zakladek zdrsnil iz rok in se odpeljal po gladkem toboganu na kopnino. Usoda se je poigrala z menoj, hitro sem zaprla usta, da ne bi bile njene zahteve še večje. Iz nahrbtnika sem potegnila šestmetrski prusik. »Bile smo boj, ne boj, mesarsko klanje,« mi je šlo po glavi. Marjeta je kot nora tolkla stopinje, nategovala vrvico in obupano iskala oprimke. Pomagale smo si, kakor smo vedele in znale - z nogo, roko, vrvico, glavo in zadnjico. Rinile in oprijemale smo druga drugo, robantile kot stari knapi in si hotele vsaj malo oddahniti. »Mami, Urša, smo že na konju! Samo še nekaj metrov in že bomo na varnem!« Marjeta naju je hotela opogumiti, a vseeno na »konja« še dolgo nismo zlezle. Znašle smo se sredi pekla, preizkušale smo trmo in zdržljivost »malega« človeka, čas pa je tekel. Nad nami se je še vedno vzdigovala kruta gora. Z zadnjimi močmi smo se spoprijele z ledenimi nadlogami.
Roka je segla v roko, poljubček na licu nas je povezal v tri drobna bitja, ki so se skušala sama s seboj, si dokazovala tovarištvo in ljubezen. Več kot štiri ure smo porabile za ubogih 200 metrov, štiri ure smo opravljale naš najtežji izpit v gorah. Sosednji špičaki so se že lesketali v opojnih oblačilih ugašajočega sonca. Rada bi samo gledala, vpijala. Pa ni bilo časa za lepoto, ni bilo časa za nagrado po našem trdem šolanju, morale smo sestopiti. Hitela sem za obema »junakinjama«, kot neroden otročiček sem racala za urnima postavama in krotila mehke noge. Čustveno nisem bila pripravljena na tako hud spor s prirodo, a tolažbe in milosti nisem našla nikjer. Spotaknila sem se in se po neplanirani drsalnici pripeljala skoraj do novega bivaka. Nenavadna trafika je izstopala iz hribovitega okolja, popasle smo radovednost po prijetni bajtici in jo spet noro pobrisale navzdol. Mračilo se je že, me pa smo morale priti na Kokrsko sedlo. Bum, štrbunk! Zataknile so se mi dereze in zviška sem padla na ostro kamenje. Nič usmiljenja, nič tolažilnih besed. Usta so mi zamašile s čokolado in me kot neukročenega, javkajočega žrebeta gnale naprej.
Bum, štrbunk! Padla je še mami, morali smo se ustaviti. Marjeta je začela kričati, hotela je čim prej premakniti utrujeno četico. Kraljica noč pa se je že v svoji naj-elegantnejši toaleti prikradla v brezna, in le počasi smo lahko napredovale. Prehitro smo snele težko železje. Čelna baterija, ta pravi »vvonder« med čudeži, je milostno utripala po živem ledu, kot zmešane smo tekale gor in dol in iskale prehode. Srečala nas je pamet in nas nagnala nazaj k bivaku.
Ta zlata, dobra, sploh najboljša hišica na svetu. Kako smo ji bile takrat hvaležne! Zrinile smo se v bivak vrečo, se zabarikadirale z žimnicami in malce prestrašene pričakovale prihodnji dan. Veter je zavijal in se lomil ob trdni kabini, samo tiho hihi-tanje se je komaj slišalo med glasnim piskanjem in rohnenjem Eola, kakor so stari Grki rekli vetru. Še na postelji nismo imele miru. Ena, dva, tri, obrnile smo se strumno na drugo stran, čez nekaj časa pa smo telovadbo zaradi gneče na pogradu složno ponovile. Spomnila sem se sedmerih palčkov, ki so Sneguljčici radodarno odstopili svojo posteljo in se potem vsako uro menjavali, tako da so le nekaj časa ležali na trdi skrinji. Tudi midve s sestro sva se menjavali, vsaka je le nekaj časa ležala ob mrzli steni. Vso noč pa je bila morala na višku. Ker pač nismo stanovale v luksuznem hotelu, ampak smo se borile za centimetrčke na ležišču, smo si pripovedovale najrazličnejše šale in neumnosti. Malce pa nas je pekla vest. Kaj bo storil oče? Nič drugega nam ni preostalo, kot da vdano čakamo jutranje zarje in nato najhitreje prikapljamo domov.
Nočno rjovenje se je umirilo. Zaslišale smo moške glasove. Ustrašile smo se: »Pa menda niso že reševalci?«
Skrile smo se pod mokri nylon in kot noji skrivale svojo sramoto. Prav nič se nismo zmotile. Zaskrbljeni oče ni bil vajen takšnih nenapovedanih nočitev, takoj je predramil reševalce iz Kamnika in jih poslal za izgubljenimi planinkami. Bale smo se hude obsodbe, pa na srečo sodniki niso bili preveč strogi. Okolje nas je spoprijateljilo. Vsi smo bili zadovoljni. Reševalci, da njihova akcija ni bila potrebna, me pa, da smo varno, ob vrvi prišle čez Mala vratca na sedlo. Čudovit, enkraten dan nam je podaril užitek, prelep razgled. Srce ti oblije sladka toplina, nenadoma smo se zavedale, da so ljudje na zemlji, ki ti brez vprašanj takoj priskočijo na pomoč. In kaj je lepšega od tega? Civilizacija še ni pokvarila vsega, prav tu v planinah sem spoznala pravi čar in vsebino človekoljubja. Takrat nismo bili Skarja, Humar, Berlec, Habjan in »zmešane« Kolenčevke, ampak samo ljudje, ki si pomagajo v težavah in uživajo v gorah. Kaj pa je bilo z družinskim poglavarjem? Preživel je najhujšo noč v svojem življenju. Takrat sem mu odpustila vse sebičnosti, počutila sem se umazano, nevredno njegovega trpljenja in strahu. Tri dni potem je bil najboljši človek na svetu. Skoda, da šele nesreča zbliža ljudi. Zakaj ni vselej tak -- moj dobri, zlati papa?
PETDESET LET GOZDOVNIŠTVA NA SLOVENSKEM
Spominu ing. Hinka Pajerja - Rdečega volka RUDI HONN
Zagorel je ogenj s plameni vzorov
in misel naša išče v njegovih zakonih
(Ivan Bučer)
ulija leta 1925 je kakih trideset ljudi, največ mladih, razpelo svoje platnene strehe kake pol ure nad Stahovico proti Kamniški Bistrici. Tabor |e bil za današnje razmere kaj skromen. V tehničnem pogledu res, ne pa po privrženosti gozdovniškemu gibanju. 2e prvi večer so prižgali taborni ogenj, ki je potem gorel ves čas taborjenja, nad malo platneno vasico pa je zaplapolal moder prapor z znakom Setonovin gozdov-nikov.
Vsi ti mladi ljudje, ki so sklenili, da bodo potaborili na jasi ob Bistrici, niso imeli nobenih izkušenj o taborjenju, o življenju v taboru. In vendar je tabor uspel. Družila jih je zavest, da so odvisni drug od drugega, da jim bo lepo le, če si bodo to znali sami ustvariti, da bodo morali pojesti le to, kar si bodo sami skuhali v svoji preprosti kuhinji in da so prav za prav postali otroci sonca, gozdov in gora nad njimi. To je bil kar najbolj neposreden stik z naravo in z lepoto, ki je razsuta na tem majhnem koščku slovenske zemlje. Bil je skromen začetek gozdovniškega gibanja pri nas na Slovenskem, toda bil je ustanovni tabor Združenja slovenskih tabornikov. Treba je povedati, da so mladi taborniki izšli iz vrst narodno-socialistične stranke, ki je že leta 1924 ustanovila »skavte svobode«. Pri tem je treba omeniti dve imeni in sicer Branimira Kozinca magistratnega uradnika, in Vladimirja Kravosa. Seveda ne smemo te stranke istovetiti z nacionaT-socializmom. Ti skavti svobode so v svojem programu že imeli načela E. Th. Setonovega gozdovniška. Zaradi vpliva nekaterih starejših tovarišev je prišlo v letu 1925 do reorganizacije in 8. decembra istega leta do ustanovnega občnega zbora slovenskih gozaovnikov pod imenom Združenje slovenskih tabornikov (ZTS). Organizacija se je oklicala za politično neodvisno, versko nevtralno s težnjo po družbenem napredku. Član ZTS je postal lahko vsakdo ne glede na starost in spol.
Gozdovniško idejo so prinesli k nam iz Češkoslovaške republike tovariši, ki so tam študirali. Največ zaslug za idejno opredelitev taborniške (gozdovniške) organizacije je imel pokojni ing. Hinko Pajer - Rdeči volk, po prepričanju komunist. Ne moremo pa tudi mimo Črtomira Zorca, vseskozi naprednega mladinca. Češki gozdovniki so že tisti čas zapisali, da je tabor najpopolnejša šola socializma. To so lahko napisali na
Gozdovniški labor lela 1938 v Martuljku
Češkoslovaškem, kjer so bile povsem drugačne politične razmere kot v kral|evini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Taborniške organizacije so z vplivi Setonovega gozdov-ništva ustanovili tudi v drugih evropskih državah. Fašizem je te organizacije prepovedal, prav tako tudi skavte. Geslo Setonovih tabornikov je bilo »S prirodo k novemu človeku!« Gibanje si je prizadevalo razviti duha in telo, mišljenje in l|ubezen do dela. Iz teh komponent izhaja tudi dvanajst gozdovniških zakonov.
Program Združenja slovenskih tabornikov, pozneje Jugoslovanske gozdovniske lige, se je skladal z navedenimi načeli. Združenje je predvsem prire|alo tabore, goplo ¡e planinstvo, turistiko, izlete in potovanja. Članstvo se je urilo v spretnostih, potrebnih za življenje v taborih in v naravi. Mladina se je v taborih navajala k samoupravi in samopomoči, k samostojnosti in spoštovanju ročnega dela. Združenj e goplo razne športe in taborniške igre, z življenjem v taborih pa krepilo smisel za skupnost, red in disciplino. Gojilo je smisel za naravne lepote in prepovedovalo svojim članom pit|e alkonolnih pijač in kajenje.	.	, ,	,
Osnovne vrednote so bile ljubezen do domovine, spoštovale do drugih narodov, bratstvo med ljudmi in mir med narodi. Zanimivo je, kar je napisal leta 1927 v 3. številki »Ognja«, glasilu slovenskih gozdovnikov, komaj osemna|stletni Črtomir Zoreč: »Svet je poln sovraštva, sebičnosti in nevoščljivosti. Celi narodi se sovražno med sebo|, ubijajo se in si kradejo mir in srečo. In še razmišljajo, kako bi se mogli pobijati se
Glejte, prijatelji mladi, edino mi stojimo v tem krvavem in divjem morju z zastavo miru in ljubezni. Mi stojimo na Slovenskem, pa imamo brate in tovariše na Nemškem, imamo jih v Rusiji, v Franciji, v Italiji, tudi v Ameriki jih imamo, v Južni Afriki, na Japonskem, v Indiji, v Novi Zelandiji in povsod. V vsaki deželi, v vsaki državi imamo svoje taborniške brate, gozdovnike in skavte. In vsi smo občestvo pri|atel|ev in stražimo človečanstvo, borimo se zanj in živimo zanj.	• . .
In prav tačas, ko si bomo vsi podali roke čez ves svet, cez vsa morja, ko bomo združeni v miru in v ljubezni kljub vsem predsodkom starih l|udi in ko bomo zavpili na ves glas: ,Naj živi prijateljstvo vseh ljudi na zemlji!' prav tačas bomo zmagali. Zmagali bomo s svojo mladost|o!«	.
Morda bi malo starejši Črto kakšno stvar drugače povedal, toda osnovna misel in hotenje bi ostala ista. Tako smo mislili vsi taborniki. Rane prve svetovne vo|ne se se niso zacelile, fašizem je bil na pohodu, da, tudi v Jugoslaviji, in |e rušil vse, kar je bilo človeško. Z nami taborniki pa so soglašali mnogi ljudje, predvsem mladi. Mir in demokracija, to je bil naš program.	... _ .	....
Gozdovniška organizacija se je razširila po vse| Sloveni|i. Enoti pa sta bih _ tudi v Zagrebu in Sarajevu. V gibanju so se zbirali mladi l|ud|e, di|aki, osnovnošolci, študentje, ljudje raznih poklicev, mnogo je bilo članov iz delavskih vrst, posebno 649 v zasavskih revirjih, v Kamniku pa tudi v Ljubljani. Bogati meščani in njihovi otroci
niso bili čloni taborniške organizacije. Oblast v kraljevini SHS, oziroma v Jugoslaviji, sicer vseskozi konservativna, je organizacijo tolerirala, vendar brez simpatije. Program |e bil tako sestavljen, da je ustrezal demokratičnim težnjam članov, oblastnikom pa S6i 'L'-i_Z i e Lj -n " .Ka ko rko I i že, gozdovništvo je bila pod vodstvom odraslih šola mladih l|udi, ki l|ubi|o svojo domovino, svoje gore, gozdove, slovenske pesmi in naše domačije, obenem pa spoznavajo silnice življenja in razvoj družbe. Zato jim je bilo vse bol| očitno, da je fašizem največja nevarnost za mir na svetu. Gozdovniki so se vključevali tudi v druge organizacije. Bili so člani planinskega društva, alpinističnih
odsekov, Sokola, raznih strokovnih zvez in študentovskih organizacij. Nekateri so sodelovali v ilegalnem revolucionarnem gibanju. Gozdovniške uprave so sodelovale pri stavkovnih gibanjih. Posamezna srečanja, gozdovniški izleti in druge prireditve so neka|krat izzvenele kot majhne manifestacije narodno-obrambnega značaja. Npr. dvodnevni tabor v Peklu pri Borovnici. Vse seveda ni bilo v redu, v organizaciji so se poiavile tudi tendence nacionalizma in socialdemokraštva.
Trajno bodo ostale v spominu gozdovniške prireditve, posebno tabori širom po Sloveniji. Taborili so ob Završnici pod Stolom, ob sotočju Save Bohinjke in Dolinke pri Radovljici, v Savinjski dolini, na Pohorju, pri Zidanem mostu, blizu Novega mesta, v Kranjski gori in drugod. Seveda pa so se najraje vračali v Martuljek in ga proglasili za svo|o ožjo domovino. Branko Premrov se kot mladenič sedemnajstih let spominja: »...Martuljek je dolina gozdovnikov! Velikokrat so bili v njej razpeti naši wigwami in mnogo je skritih prostorov, kjer so goreli ognji naših posvetov. Naši domovi so med zelenimi macesni, bratje jastrebi gnezdé v stenah in tam visoko v strmih grebenih kraljuje brat vihar. In gore so mrke in razorane kot čelo Gubca, upornika...« Tiste čase je le malokdo hodil tam okrog. Stopinje gozdovnikov in planincev so se prve pridružile sledovom srnjakov in divjih koz.
Tabori so vzbujali spoštovanje obiskovalcev, domačinov pa tudi turistov. Organizacija se |e vzdrževala sama, nobenih državnih subvencij ni bilo. Tako kot za celotno organizacijo velja še posebej za tabore, da so bili oraanizirani na čisti samoupravi. Nepozabne so taborne igre, športni podvigi, izleti v gore, ture in plezanje. Posebna dozivet|a so bili taborni ognji. Program je bil vsak večer, posebno slovesen pa je bil obv.?obl°.t°h m nedeljah, ob sprejemih mladih gozdovnikov in če je bil napovedan veqi obisk. Posebno mesto je imela slovenska narodna pesem. In spet smo v Martuljku. Tu so taborniki leta 1935 proslavili desetletnico obstoja. (Mariborski in l|ubl|anski rod.)
To leto so taborniki v Martuljku proslavili 75-letnico rojstva E. Th. Setona. Seton je želel, da bi si vsakdo ohranil do pozne starosti ljubezen in zvestobo naravi. 24. julija 1936 so iz tabora gozdovnikov v Martuljku odšli plezat v severno steno Triglava Dušan Vodeb, Miran Cizelj, Savo Domicelj in Egon Lettner, vsi iz Maribora. 650
Savo Domicelj in Egon Lettner se nista več vrnila. Svojo zvestobo slovenskim goram sta zapečatila s svojo krvjo.
V Martuljku so leta 1938 policijski agenti in žandarji iz tabora odgnali uklenjenega mladega gozdovnika Rudija Honna, ker so našli neko njegovo pismo* gozdovnici lldi Jerabekovi, v katerem izpodbija laži nekega Ijotičevca o V. I. Leninu. Sijalo je toplo julijsko sonce, Hrvatica Jelka je s kalnimi očmi spremljala prizor, nekje v daljavi pa sta Dušan in Miran intonirala internacionalo.
Spominov ni ne konca ne kraja.	......
Ko je okupator pregazil našo domovino, so se tudi taborniki vključili v NOB. Kot gozdovniki so se naučili živeti z najmanjšimi življenjskimi potrebščinami, poznali so pogum in tovarištvo, ki je še posebno koristilo mladim tabornikom-partizanom. Postali so taborniki s puško v roki na braniku svoje domovine, slovenskih gozdov, gora s trdno vero, da osvobode tudi prelepo Primor|e.	>
Ko je stekla tudi beseda o tabornikih partizanih, res ne moremo mimo dveh oseb, ki sta bile obe vdani gozdovniškim idejam in naši revoluciji. Ljubljančanka Neda Zirckel-bach je padla na Planini nad Črnomljem spomladi leta 1944. Na misel mi prihaja verz Mare Lamutove:
»...In tu v gozdu sem oogata: biseri v naročje mi polže, in miru bogato je srce ...«	*
v lase vpleta se mi krona zlata
Miran Cizelj, Mariborčan, je padel na Gorenjskem 18. januarja 1944. Med okupacijo je svojemu prijatelju gozdovniku pisal tudi tole: »...Plezalno vrv skrbno hranim za prihodnje čase, za svobodo, za tebe in Uroša, ko bomo kot nekdaj neugnani, zmagoviti, srečni v naših gorah ...«
Se dveh imen sem se spomnil. Dveh skojevcev-partizanov, ki sta komaj sedemnajstletna žrtvovala svoji življenji za svobodo. Gozdovnik Vlado Pavšič iz Ljubljane ie odšel v partizane 1941, star petnajst let, njegov eno leto mlajši brat Janez pa leto dni kasneje.
Ljubljanski gozdovniki so imeli v Iškem Vintgarju svoj dom. V začetku slovenskega partizanstva so se v tem domu srečavali prvi partizani in gozdovniki. Tu so bili večkrat tudi Ivan Rob, gozdovnik in partizan, potem brata Vidmarja, Niko Pirnat, dr. Bratko Kreft in drugi. 17. septembra 1941 so Italijani Dom gozdovnikov požgali. Ob petdesetletnici Združenja slovenskih tabornikov še nekaj vrstic o E. Th. Setonu. Ernest Thompson je ustanovitelj taborništva. Rodil se je leta 1860 v Angliji. V njegovi mladosti so se starši preselili v Kanado ter spremenili svoje ime v Seton. Osnovno
* Pismo je našla policija pri preiskavi Doma visokošolk v Ljubljani.
Ing. Hinko Pajer v karikaturi (avtor Olmar Drelse) »Bratski bič« I. 1. št. 6
šolo ¡e obiskoval v Torontu. V 20. letu je odšel na študij v London. V Kanado se je vrnil leta 1881. Stopil je v službo kanadske zvezne države Manitoba kot specialist za prirodoslovje. Leta 1890 je odšel v Pariz, da se izpopolni v slikarstvu. Posvetil se je risanju živali. Po štirih letih se je vrnil nazaj v Ameriko.
Seton je znan predvsem kot pisatelj povesti o živalih, ki jih je sam ilustriral na svojski način. Napisal je tudi več znanstvenih del in nekaj povesti o ljudeh, kot npr. »Gozdovnik Rolf«, ki je prvič izšla v slovenščini v izredno lepi izdaji pri aozdovniški založbi leta 1938. Njegovo »Življenje živali v Severni Ameriki« je popularno delo, o katerem je dejal Roosevelt: »Vaše delo štejem za eno najboljših, kar jih je bilo napisanih o življenju ameriških sesalcev.« V slovenščini imamo več njegovih del, ki so vsa izšla po vojni. »Gozdovnik Rolf« je doživel več izdaj. Mladinska knjiga je leta 1973 izdala tri obširne knjige, med njimi spet »Rolfa«. Besedo o avtorju je napisal Avgust Petrišič, ki pa žal ni nič povedal o n|egovem gozdovništvu, o tem, da je že leta 1902 ustanovil taborniško organizacijo, iz katere so se potem razvile in šle tudi v različne smeri druge taborniške organizacije, med njimi tudi skavtska. Seton je bil nekaj let načelnik ameriškim skavtom z namenom, da bi bil gozdovniški vpliv na skavte čim bolj neposreden.
Seton je leta 1902 v majniški številki »Ladies' Home Yournal« pisal, kako je prišel na idejo o taborništvu. Idejo in svoje zamisli je razvil v številnih publikacijah. Leto 1927 je izdal zbornik pod naslovom: »The Library of Pioneering and Woodcraft« (Zbornik pionirstva in gozdovništva.) Delo je izšlo v šestih knjigah in ima 1450 ilustracij. Seton je v Novi Mehiki pri mestu Santa Fe ustanovil univerzo za gozdovništvo in kulturo Indijancev. Tam je umrl leta 1946, star 86 let. Za svoje znanstveno delo na etnološkem in etnografskem področju je bil odlikovan z visokimi odlikovanji mnogih držav.
Napisal je roman »Pridigar na Cedrovi gori«, prežet z naprednimi idejami. Tesne stike je navezal s češkoslovaškimi gozdovniki, ki jih je leta 1936 obiskal. Pisal je tudi slovenskim tabornikom leta 1927. V pismu pravi med drugim tole: »... Zelo rad bi vas obiskal... Krasna je zgodovina vašega naroda in veličastne so vaše gore; zato imate prav gotovo brezmejno navdušenje za našo lepo idejo ... Upam, da hočete čuvati vse, kar je jugoslovanskega, vaše pesmi, plese in običaje. Želim vam vse dobro in vas bratsko pozdravlja vdani E. Th. Seton - Črni volk.
Po drugi svetovni vojni se je leta 1951 pri nas obnovilo taborništvo. Organizacija nosi ime Zveza tabornikov Slovenije (ZTS). Vključena je v zvezno organizacijo in se razvija na izkušnjah predvojne organizacije, partizanskih izročil in socialistične družbe.
MARIO BISACCIA
FRANCÈ AVČIN
ario Bisaccia je dolgo leta vodil italijansko Commissione Centrale Materiali e Techi-che v Clubu Alpino Italiano (Osrednja komisija za materiale in tehnična izkustva italijanskega alpinističnega kluba), tesno sodelujoč z njegovo Commissione Nazionale delle Scuole di Alpinismo (Državna komisija za šole alpinizma). Bil je tudi član obeh tehničnih komisij UIAA (Union Internationale des Associations d'Alpinisme - Mednarodno združenje planinskih zvez) in sicer komisije za varnostni material in za varnostne metode, ki naj bi se združili v skupno komisijo za varnost v gorah (Commission UIAA pour la Sécurité en Montagne) in ki sta skoraj pred 20 leti (1957) vznikli na Bledu (Slovenija - Jugoslavija) po zamisli avtorja tega nekrologa. Krona Bisacciovega dela je danes že povsod znani »UIAA zaviralni vozel«, polovični mornarski, kot najpreprostejši način dinamičnega varovanja z vrvjo, celo brez rokavic. Ker ta od UIAA preizkušeni in potrjeni vozel tako in tako različno poimenujejo, bi bilo prav, da ga v počastitev in spomin sedaj pokojnega Maria mednarodno imenujemo »nodo Bisaccia ali nodo Mario« (Bisacciev ali Marijev vozel). Marijevo temeljno delo o tem je izšlo v Rivista Mensile CAI, Torino 9-10/1974, p. 331-337 pod naslovom »II metodo italiano di assicurazione - italijanska varovalna metoda«, po zasedanju komisije za varovanje UIAA od 26. do 27. septembra 1973 v mestu Varese, kjer je
Mario živel in deloval. Za letošnje zasedanje na Kavkazu sta pod Marijevim vodstvom hotela njegova sodelavca in gorska vodnika Giorgio Bertone in Gioachino Gobbi iz Courmayeura razširiti to delo še na varovanje v snegu, zrncu in ledu (glej še »Ghiaccio« - Led 1974, prispevka zgoraj imenovanih v Rivista Mensile - CAI, junij 1974, str. 204-208). Sam pa ni več prišel do tega. Kajti pri praktični demonstraciji tega izuma v družbi Bertoneja je v divji kavkaški dolini Kaškataš nad ledenikom istega imena pod Bžeduhom (4163 m) in Pikom Kavkaza (4272 m) doletela Maria smrt. Vzrok: neizprosni infarctus myocardi, ta poleg raka na drugem - ali pa morda že kar na prvem - mestu stoječi vzrok smrti modernega človeka. Naslednje besede tam navzočega slovenskega alpinističnega strokovnjaka naj bodo v blag spomin nepozabnega, zaslužnega alpinista Marija Bisaccia.
Po divji vožnji v tovornjaku ob bučečem hudourniku Adilsu smo za naseljem Džan-tugan vsi zaprašeni izstopili nedaleč od tamkajšnjega novozgrajenega razkošnega hotela. Bilo je sončno, toplo, celo vroče, že zjutraj. Vlekli smo nahrbtnike, nabite z opremo za naše varnostne preizkuse v snegu in ledu, najprej po majavih 'deskah čez hudournik, nato strmo navkreber po gosto obrasli moreni do ledenika Kaškataš, ki se je bil že močno umaknil. Mladež med nami, sami »šestostopnjaši« mednarodnega slovesa, jo je ucvrla naprej z našim prav tako mladeniškim predsednikom Petrom Baum-gartnerjem. Bivšemu polkovniku in načelniku švicarske šole za bojevanje v gorah v Andermattu se je kljub njegovim skoraj šestdesetim letom v vsakem pogledu poznalo dolgoletno zdravo življenje v gorah. Trije smo šli za vsak primer zadaj; delegat sovjetske planinske zveze M. J. Anufrikov, inženir Zak, tudi starejši alpinist, tehnični načelnik vseh alpinističnih taborov v Kavkazu, in podpisani. Ni se nam tako mudilo, zato smo si v razgovoru privoščili pred pripeko svežo senco pod previsnimi skalnimi bloki morenskega hrbta. Kajti pokrajina je bila enkratna: Iz gostih orjaških kavkaških borov so rasla kvišku mogočna granitna pobočja, porasla s strmo travo. Spodaj se je kazal divje razbrazdani ledeniški jezik s potokom, daleč spodaj ozka dolina z buče-čimi potoki, zadaj pa - kakor tja pričaran - dvoglavi, z ledom okronani, z oblaki
RAKAPOŠI, LEPOTEC MED SEDEMTISOČAKI
V	teh pregledih čestokrat omenjeni Erwin Schneider, zbiratelj sedemtisočakov, je junija 1940 z vzhodnega grebena Nanga Parbata ugledal mogočno arhitekturo Rakapo-šija. Gora ga je očarala. Potem je Rakapoši zamikal marsikaterega alpinista, posebno tiste, ki so od juga prihajali v dolino Gilgit. Rakapoši kipi s svojmi ledenimi pobočji 6000 m visoko nad dolinama Gilgit in Hunza. Zdaj teče okoli Rakapošija iz doline Gilgita nova kitajska cesta. Rakapoši ni več težko dosegljiv in bo v nekaj letih modna gora.
V	»Der Bergsteiger 1975/1« piše o njeni zgodovini dr. Herligkoffer.
Rakapoši leži v najsevernejšem Kašmirju in je lastnina nagarskega kralja (mir — kralj, Nagar je pokrajina). Pred kratkim je dežela Nagar izgubila samostojnost in se združila s Pakistanom. Iz njegove severne strani priteka rečica Hunza, ki jo napaja ledenik Ghulmet. Ta se širi vse do vesnih ledenikov v severni steni Rakapošija. Tu je nastala najveličastnejša strmina na svetu, 6000 m visoka severna stran Rakapošija. Odkod to ime izvira, je težko reči, še manj, kaj pomeni: Zmajev rep? Ogrlica oblakov? Ljudstvo Hunza pravijo sleherni gori »dumam«, to je občno ime. Prvi Evropejec, ki si je goro natančno ogledal, je bil Martin Conway leta 1892, vendar se je ni lotil, zdela se mu je nepristopna. Po 46 letih - I. 1938 sta se približala z zahoda Secord in Vyvyan in se povzpela do višine 5950 m (Secord Peak). Secord je prišel sem še I. 1947 in poskusil iz zahodne strani. Potem je prišel poskušat znani himalajec H. W. Tilman. Ugotovil je, da je pristop možen z jugozahoda, toda pri ponovnem poskusu je prišel do prepričanja, aa je pristop na vrh mogoč samo po severni strani. To je potrdil dr. K. M. Herrligkoffer leta 1971 in leta 1973.
Leta 1954 je bil na delu Hias Rebitsch po dolinah Daynor in Bagrot z juga in ugotovil, da bi bila oskrba ekspedicije po južnih grebenih nemogoča, ogrožajo jo plazovi. Zato je krenil v Gilgit, kjer je delovala angleško-švicarska ekspedicija. Vodil jo je Alfred Tissieres, med člani pa je bil tudi G. Band, član ekspedicije na Everest 1953. Ekspedicija je šla po Tilmanovih sledeh z ledenika Biro med severozahodnim in jugo-
ovenčani in z bajkami oviti najvišji vrh Evrope Elbrus (5633 m in 5621 m). Leži približno 8 km severno od kavkaškega glavnega pogorja kot meja med Evropo in Azijo). Sveži in dobre volje smo rinili v breg in prečkali snežišča pod strmim snežnim stebrom, kjer so bili vsi močno zaposleni že pričeli s poskusi za zasidravanje v mehkem strmem snegu, da bi se dinamično zaustavili, kdor bi nevarno zdrsnil.
Tedaj mi je rekla ruska tolmačica, postavna mlada Tamara (pristno kavkaško ime), da se eden od obeh Italijanov ne počuti dobro. Boli ga želodec in zato je malo legel na tople, z mahom obrasle granitne plošče. Nič čudnega ob neobičajno obilni jedači - kaviar z maslom -, s katero so nam postregli trikrat dnevno, sem menil sam pri sebi... Ker se je Bertone udejstvoval na snegu, je mogel biti to le Mario. Sel sem k njemu. Bledo se mi je nasmehnil, jaz pa sem ga še fotografiral z obljubo, da dobi sliko pozneje za spomin ... Vse naokrog šopi čudovitega kavkaškega belega sleča in vijoličastih jegličev, nad mogočnimi gorskimi vršaci pa z belimi oblaki posuto modro nebo. Težko bi bilo najti v gorah lepše počivališče. Kmalu si bo opomogel, smo upali. Tako sem sestopil spet na sneg. Ko sem prišel v drugo, se je meni pa tudi drugim zdel Mario močno spremenjen: bled, upadlih obraznih mišic, nos se mu je čisto zožil. Sedaj je tožil nad bolečinami v srcu in o težavah pri dihanju. Podržal sem mu na glavo vetrovko v bran proti soncu. Tedaj je počasi iztegnil proti meni desnico, čudno resignirano stisnil mojo in jo spet potegnil nazaj. Torej ne želodec, ampak srce. Najnevarnejše! Naglo so ga položili na veliko plahto in ga kakor na saneh vlekli v dolino, na višji pritisk. Drugi naj bi po načrtu končali poskuse. Z njimi so takoj pričeli.
Toda kmalu smo zagledali, kako je reševalna skupina zavila v desno v zelenje in nam silovito mahala in vpila. Kot bi mignil, smo bili tudi mi spodaj. In kaj smo zagledali? Mario je že omedlel, dajali smo mu umetno dihanje usta na usta, obenem mu močno masirali srce. Njegov obraz je bil mrtvaško bled, koža mrzla, noge in roke negibne. Komaj kaj upanja, srčna kap, smo vedeli vsi. Kljub temu pa se je razvnel obupan, zagrizen boj za odhajajoče življenje ljubega, dobrega, zaslužnega dolgolet-
zahodnim grebenom. Preveč tvegano je tu in tudi tam, kjer je odnehal Secord 1938. Vendar so prišli po jugozahodnem grebenu do višine 6340 m in ugotovili, da je tu prehod na vrh možen. George Band je v knjigi »Road to Rakoposhi« zapisal: »Dokler nismo prišli mi, je gora veljala za nepristopno. Vendar - prek Menihove glave bi se dalo priti na vrh.«
Leta 1956 je delo nadaljevala angleško-ameriška ekspedicija. Bazo so imeli blizu tam kot Angleži 1954. S štirimi višinskimi tabori so prišli na vrh Menihove glave (6340 ml in našli mesto za tabor 5 v višini 6400 m Vsak korak je bil tu težak. 400 m više je stal tabor 6 (7000 m). Mc Innes in lwin sta tu prebila noč, zjutraj pa nista imela moči za vrh. Sestopila sta v tabor 6 in naslednji dan v bazo. Sledila sta še dva poskusa, zastonj. Zapustili so goro, ne da bi evakuirali tabore 4, 5, 6.
Leta 1958 se je vzdignila na noge angleško-pakistanska ekspedicija, vodil jo je ka-petan Banks, ki je imel z Rakaposhijem velike izkušnje z ekspedicije 1956. Domala vsi člani so imeli za seboj dovolj ekspedicijskih izkušenj. Pakistan so zastopali Raja Aslam, Šah Kan, stric Mir Hunza, ki naj bi spodbujal pakistanske nosače, in geodet Sahib Šah, ki je bil leta 1954 na Broad Peaku. Ze takoj nad prvim taborom (5250 m) so napeli 300 m vrvi, preživeli v smeri proti taboru 2 velik plaz, se umaknili, po nekaj dneh pa postavili tabor 2 (5800 m), torej v primeri s prejšnjimi ekspedicijami skora| v višini prejšnjega tabora 3. Slabo vreme jih je pregnalo v bazo, kmalu tudi pakistanske merilce, ki so komaj ušli plazu, izgubili pa so le svoje instrumente. Minilo je 14 dni, preden so mogli spet naskočiti. Z velikim napori so postavili tabor 3 in 4 (6400 metrov), 23. junija, torej več kot mesec dni po odhodu iz doline Jaglot, pa še tabor 5 (7000 m) na glavnem rebru jugozahodnega grebena. Nikjer ni bilo nobenega sledu o zapuščenih taborih iz leta 1956. Tabor 6 so postavili v višini 7300 m. Tu sta ostala Banks in Patey. Noč na 25. junij je bila viharna. Ker nista mogla računati na pomoč od spodaj, če bi se tu zadrževala več dni, sta se odločila za vzpon na vrh, 500 m višji od tabora 7. Bila je lažja pot kot od tabora 3 do 6, 60 m pod vrhom pa se je greben zožil v ozko skalnato rez, s katere sta gledala 6000 metrov globoko v dolino Hunza. Ob 14. uri sta stala sredi razvaljenih skal na težko doseženem vrhu. Sestopila
nega prijatelja. Pri umetnem dihanju usta na usta in enako pri masaži srca so se zvrstili prav vsi s predsednikom UIAA, ženevskim univerzitetnim profesorjem fizike Jeanom Jugeom na čelu. Hropeč in z žgočimi pljuči je prepustil švicarski polkovnik svojo mesto Rusu, ta Nemcu, potem Avstrijcu, zatem staremu, zaslužnemu gostitelju inženirju Vitaliju Abalakovu, žilavemu sibirskemu Tataru. Tako so pomagali drug za drugim, vse navzoče narodnosti. Domači gorniki so po kratkem, živem razgovoru stekli navzdol in ustvarili na snegu stoječ več sto metrov dolgo živo verigo. Eden od njih pa je bil s tehničnim direktorjem tovarne vrvi »AROVVA« Webrom takoj pohitel v dolino po službujočega tabornega zdravnika. Nenavadno naglo se je prvi vrnil, izročil nekaj prvemu članu štafete, ta je pričel teči navkreber, sopeč izročil stvar drugemu, tretjemu. Tako je prišlo prvo sredstvo za oživljanje do Marija. Toda kazalo je, da komaj kaj učinkuje. Huje in huje nas je vse grabilo, bolj in bolj so se rosile oči. Ali je mogoče? In to v taki rajski okolici? Ali res ni ničesar več v človeških močeh? Zdajci nenadoma glasni klici iz ruskih grl: »Idjot Slava!« Sicer sem razumel, da prihaja zdravnica, toda moj daljnogled je pokazal nekakšno deklico, ki oblečena v kratke hlače in bluzo, s cepinom v roki naglo teče navkreber. Kmalu je bila tu in z njo nosač instrumentov. Živa štafeta je obema brž pomogla gor. Nežno bitje, največ dvajset let staro, toda kakšna odločnost pri delu in ukrepanju! Bila je to dr. Volkac Bronislava, zdravnica iz Odese, stara 29 let, z obilnimi izkušnjami v Tienšanu, Pamiru, Kavkazu. Kdo bi to prisodil temu nežnemu, ljubkemu bitju! Injekcije so očitne pomagale utrujenemu srcu, zrak je spet zahropel v otrplih pljučih, toda ne za dolgo. Tedaj je segla po skrajnem: po injekciji naravnost v srce! Prva igla ni dosegla, bila je prekratka, druga, daljša, je opravila. Telo je komaj vidno vztrepetalo, za iglo je prišla na dan gosta, temno rdeča kaplja krvi in počasi spolzela navzdol. Toda pomagalo je. Mario je spet oživel. Med tem so že prišla nosila. Močne roke so ga nosile, druge so preprijemale, nesrečnik je naglo potoval v dolino rešilni bolnišnici naproti. Mi vsi za njim. Zvečer je stopil med nas Pit Schubert, nemški strokovnjak, ves bel v obraz. Vedeli smo: konec! Le helikopter bi morda, morda mogel poma-
sta zelo hitro - v 90 minutah sta bila pri taboru 6 - od njega do vrha sta rabila 6 ur - nato pa do noči prišla v tabor 4, ker je veter raztrgal tabor 5. — V petih tednih trdega dela je bil cilj, 7788 m visoki Rakaposhi, dosežen. Druga naveza Brooke in Grant ni šla na vrh, čeprav je bilo tako v načrtu.
Leta 1971 se je odpravila na Rakaposhi nemška ekspedici|a pod vodstvom dr. Herrlig-kofferja. Potovala je s kamioni in po zraku in se sestala v Ravalpindiju točno po planu - na minuto! Cilj - severna stena Rakaposhija. Od Ravalpindija do Gilgita |e 600 milj slabe ceste, od Gilgita dalje pa kitajska cesta proti Minapinu, simbol kita|sko-pakistanskega prijateljstva.	. . v
V	Ghulmetu so dobili šest nosačev iz »države« Hunza in sest iz »države« Nagar. brez »mira« - kralja dežele nagarske niso smeli naprej niti niso nabirali nosačev po na-garskih vasicah. Imeli so 250 bremen. Pričakali so »mira« 8. septembra, mesec dni po odhodu iz Munchna, 10. septembra odšli iz doline in v 11 dneh prišli do tega, da se morajo v letu 1971 odreči vrhu. Prišli so do tabora 3, poti naprej pa se niso lotili, skoraj vsi so se slabo počutili, transport je tekel dobro le do tabora 1, napre| |e bilo za nosače prehudo. Ekspedicijo so posvetili spominu znanih nemških alpinistov Jorga in Lehneja.	,,	JL. . .
V	začetku avgusta I. 1973 je dr. Herrligkoffer spet zbral odpravo v drugi zasedbi in |o posvetil spominu himalajca Petra Scholza. Imeli so velike težave z nosači, po 20 rupi| so morali plačati za breme od Ghulmeta do baze (3800 m). Imeli so lepo vreme, čeprav je v avgustu v Indiji gospodaril monsum. Osem članov so izbrali za vršno naskočno navezo. 14 dni so opremljali greben med taboroma 2 in 3, z vrvmi in lestvami. Po dveh mesecih so premagali najtežje partije - vsaj tako je bilo videti konec septembra. Za vrh so računali po taboru 4 še 14 dni dela in odločili so se, da |e umik na|bol|sa odločitev. Pri tej jim je pomagal - dež, kajti res ni bilo lahko drugič obrniti v višini 6000 metrov.	.	... . . Vsekakor zanimiva zgodovina gore na stičišču Pakistana, lndi|e in Kitajke.
gati pri takem infarktu na višini 3000 m. Mario je bil verjetno že bolan, vendar si ni pustil vzeti tega, da bi ne sodeloval pri delu naše komisije tudi v Kavkazu, da bi videl »nodo mezzo - barcaiolo« - polovični mornarski vozel tudi na snegu in ledu na zmagovitem pohodu. To je bilo zanj usodno. Demon, kazbeški zli duh nesrečnega kavkaškega pesnika Lermontova, je zmagal in tokrat s črnimi krili namesto princese Tamare zagrnil v smrt našega Marija. Kakor že prej toliko mladih gornikov, nedavno tudi štiri naše na Užbi!
Ali si je mogoče misliti lepšo smrt človeka, kot je bila Marijeva? Iz enega raja zem-skega, naravnost v večni mir! Vsakdo od nas gornikov bi si jo želel. To naj bo nežna tolažba hudo preizkušeni družini v Vareseju, Marijevi ženi in trem mladim sinovom. Zvečer, bilo je 4. junija 1975 - je bila poslovilna slovesnost za umrlim. Kljub najstrožji prepovedi alkohola v planinskih taborih narede ob smrtnih primerih izjemo: v vseh kozarcih je bila močna »vodka«. V žalnih govorih smo se zastopniki vseh navzočih narodnosti poslovili od pokojnega, vsak v svojem jeziku. Iz francoščine sem prevajal kar v slovenščino - in Rusi so vse razumeli. Vsak je obljubil kar najhitreje nadaljevati naše delo, da obvarujemo mlade gornike pred smrtjo v gorah. Jaz sem si dovolil posebej poudariti enkratnost mednarodnega sodelovanja ob umirajočem Mariju. Ko bi vladala na vseh drugih področjih tolikšna enotnost, zlasti med tistimi, ki si laste hladnokrvno odločanje o usodi, življenju in smrti ljudstev, potlej bi bilo kmalu bolje na tem norem, samomorilskem svetu, človeškem svetu. Marijeva smrt je bila svetal dokaz za take možnosti v sili. Njegov duh in ime naj živita v spomin nas vseh planincev!
Opomba:
Sovjeti imajo sedaj v svoji občudovanju vredni civ ilni aviaciji nov »vertoleft, helikopter, ki je videti ko ustvarien za reševanj v gorah: to je KA-26 (po k onstruktorju Nikolaju Kamovu, junaku socialističnega dela): Dva protitečna reform, ki |u ženeta dve plinski turbini, vsaka po 325 konjskih moči omogočata - na račun potovalne hitrosti »komaj« 160 km na uro - konstrukcijo, ki zmore - občutljiveaa in nevarnega repnega rotorja pač ni več - izredno vsestransko uporabnost. Za gorsko reševanje e kot nalašč. Vzdigne se na 7000 m, doseg ima 600 km, od tal vzdigne 900 km, šest potnikov in dve nosili, vse se pri vetru 16 m/s m temperaturah od -50° C (Sibirijo!) do + 40° C. Štiri visoke teleskopske nog^ s kolesci omogočalo varen pristanek tudi na nepripravljenem svetu.
Dvigalo skozi sredo kabinskega dna omogoča varno dviganje bremen oz. ponesrečencev v kabino Iz n|e razgled na vse štiri strani, tudi nazaj. če ena turbina odpove, lahko leti stroj vsaj vodoravno z..eno sam°; Upoštevanja vreden miroljuben stroj tedaj! Ker pa v Sovjetski zvezi planinstva še ne piseio z veliko črko, tamkaš|n|o sicer izvrstno organizirana gorska reševalna služba KA-26 žal še nima na razpolago. Se ne! Sicer bi Mario mogoče še živel. Morda. - France Avčin.
MITJI MEJAKU NA NJEGOV PRERANI GROB
Mitja Mejak se je rodil 8. 5. 1926. v Toplicah pri Zagorju. Bil je urednik kulturne in literarne redakcije na ljubljanskem radiu, književnik, esejist in literarni kritik, še posebej pa izredno uspešen dramatizator in scenarist tekstov slovenske klasične literature (Polikarp, Tantadruj, Cvetje v jeseni itd., in izvirna TV drama »Pepelka in april«). Bil je tudi vnet ljubitelj narave in gora. Posebei |e treba omeniti, da je sodeloval tudi pri snovanju znane oddaje Odmevi z gora, ki se je pred dobrimi desetimi leti začela redno oglašati na II. programu. Bil pa je tudi sotvorec in pobudnik nekaterih zamisli v načrtu o praznovanj 200 let Triglava na radiu in TV.
Poleg tega njegovega javnega zanimanja, ki je obogatilo zlasti slovensko strokovno literarno tvornost, posebej pa naš radio, saj mu je dolga leta služil z vso svo|o široko sposobnostjo, pa ni nikoli zanemarjal svojega intimnega nagn|en|a do gora. V tihem hrepenenju, vedno s prijatelji, je obredel tako rekoč vse naše gore. Ljubil je Kamniške Alpe pa Zasavske gore z Lisco in Velikim Koz|em, privlačeval ga je Kum pa Škofjeloški hribi, saj je prav
Mitja Mejak (desni) pri Krnskem jezeru, Marjan Krišelj (levi)
tam našel navdih za svoj imenitni scenarij Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Dobro se je počutil tudi v skali. Kočna z Velikim Grintavcem in z grebeni vse tja do Korošice so bila njegova velika doživetja. Iz preprostih vtisov s planinske poti, posebej, če je bila obdarjena s sončno svetlobo, je znal ustvariti poezijo, ki je zvenela v njem prav do njegovega konca. Vsak vrh, naj si bo to Krn, ki ga je obiskal prav pred smrtjo, ali Porezen, njegov zadn|i planinski obisk, vsak vrh je zan| predstavljal izjemno obliko najbol| pristnega čustvenega zvena, saj je znal to svojo veliko srečo trositi tudi med prijatelje in ni nikdar ostala samo njegova, čeprav se je moral do vsakega cilja na gori, ki si jo je zamislil, morda bolj potruditi kot kdorkoli drugi... Mitja Mejak je bil planinec, kot jih je mnogo. Tih in skromen. Tja gor je zahajal, da bi užival, da bi se vsaj za silo in za kratek čas prostosti v naravi otresel prahu iz doline. Njegovi planinski načrti zato niso bili atraktivni. Taki, vsakdanji so bili, kot mnogih drugih, zato pa nič manj dragoceni. Njegovo ime bi našli v skoraj vseh knjigah po naših vrhovih, le na enem bi ga zaman iskali, na Škrlatici ga ni, letos je nameraval tja gor, pa ga je prehitela smrt.
Tisoče kapljic potu si daroval za svoja gorska doživet|a, Tisoče vzdihov si v naporih potreboval, da se je Tvoje hrepenenje zlilo z doseženim in tedaj si bil neizmerno srečen ...
Hodili smo s teboj
in s teboj uživali v razgledih,
ki ti jih je dajala gora,
ta mogočnost velike narave. .....
Uživali smo s teboj in se s teboj veselili vrha,
napora,
doživetja
in nismo vedeli, da se poslavljamo od tebe, vselej sproti,
tudi tedaj, ko smo stali s teboj na vrhu Mangrta, sonce je zlatilo razposajene oblake -657 tudi tedaj, ko smo bili s teboj na Montažu.
-	megla ¡e počastila našo zmago nad vrhom — pa tedaj, ko nas je preganjala strela po Kamniških
-	kako strah nas je bilo pred to neznanko narave -
in nazadnje, ko si se nezavedno poslovil tudi sam od svojih gora - s Porezna ... Kal smrtnega slovesa si nosil v sebi
in kdo bi mogel vedeti za vsa skrivnostna snovanja narave, ki ti je nenadoma stkala smrtni prt,
ga položila nate, ko si bil sredi vsega, sredi načrtov,
sredi bistva, ki je še bilo pred teboj,
da bi s slehernim utripom skušal izluščiti iz njega
tisto skrivnostnost, zaradi katere je vsaka sekunda življenja tako dragocena... Tebi se je ta sreča zrušila v neskončnost.
In mi vsi zdaj nemo zremo v to temo, da bi te morda našli, te ugledali, spet
spregovorili besedo s teboj
in spet zadihali na strmini tvoje gore ..
Pa nam je ostala le globina, črna neprodirna,
neizmerna, žalostna.
Ostalo je presenečenje nad nedoumljivo zakonitostjo narave, pred katero si moral tako nenadoma kloniti... Niti posloviti se nisi utegnil...
In nazadnje Mitja, kaj bi brez tebe, praznina je praznina, tam ni nič,
je le bolečina, težka, kruta,
|e le usedlina življenja iz katere smo utegnili
zajeti le prgišče žalosti,
nič drugega,
in tolažbe, ki ji moramo verjeti, da obstanemo ...
Marjan Krišelj
PO MNOGIH LETIH ZOPET NA VELIKI PLANINI
DIPL. ING. DUŠAN KRAPEŠ
ar takole, meni nič, tebi nič, nas je prijelo. Samo svakinja je obula kvedre, ko je zaslišala »gremo na Veliko Planino«. V dobre pol urice nas je tistih nekaj nad petdeset konjskih sil v pločevini potegnilo prav tja do spodnje postaje žičnice na Veliko Planino. Komaj sem na parkirišču našel skromen prostorček, je že sprevodnik na ves glas vabil v gondolo.
Razmestili smo se po kabini in precej več konjskih sil kot prej na cesti je potegnilo tisto visečo hišico strmo navzgor. Frleči buhteljčekl Na tanki nitki smo se vzpenjali vse više in više. Ženo, ki težko prenaša žičnice in pogled z višine, smo potisnili kar v kot kabine in ji zabičali, naj gleda le navzgor tja proti zgornji postaji žičnice. Ko takole bingljajoč na tanki nitki, se podijo - neverjetno hitro - po možganih vznemirljive misli. Kaj, če se tale tanka nitka kar na lepem utrga? Kaj, če se vdro tla pod nogami tega buhteljčka? Kaj pa, če se zaradi bogve kake okvare vse lepo ustavi in obvisimo? Kar naenkrat so na sredi proge švignili »nasprotniki« v podobni kabini mimo nas. To je pregnalo prejšnje hude misli. Še kratek pogled tja po dolini Bistrice proti Kamniku in tja proti Ljubljani v rahli meglici in že smo zavozili na peron gornje postaje. Kabina se je rahlo stresla. Zadela je ob stranska vodila. In obstali smo. Neverjetno! Tistih ubogih 5 minut in že smo bili na višini, za kar bi med brati potrebovali najmanj debele tri ure peš.
Na desni nas je pozdravil »Hotel Šimnovec«. Mi pa kar naprej na sedežnico. Na sedež se poženeš, kakor pač veš in znaš. Manj nadarjenim in tistim, ki jih težijo že leta ali pa odvečni kilogrami, res pomaga strežnik. V prav »težkih« primerih celo za hip pridrži tisti kolovrat, da natovori nesrečnik »svojega rojstva kosti in salo« na sedež. Na levi opaziš ročico, če imaš oči na pravem mestu. Če jo prav primeš, jo prav 658
privzdigneš in ¡o prav zavrtiš, se ročica postavi v pasu predte, istočasno pa se pod noge priloži še stopalnik. Če torej znaš, ni treba, da noge bingljajo kar tako v prazno. Paternošter se mirno giblje. Ti pa plavaš vzvišen nekaj metrov nad bmno zelenim svetom pod teboj. Takole sem zamišljen in zagledan v bližnjo okolico, ko me nenadoma zdrami žena z besedami: »Kako bi neki bilo, če bi čofnila v tole mlako?« Pogledam v nakazano smer. In vidim, kako žena že plava nad umazano mlako. K|e neki se je vzela? Namreč mlaka.
Srečujemo se z »nasprotniki«: prazen sedež, samevajoč nahrbtnik, mladi in stari hribovci in izletniki. Na stebrih pa beremo napise »Ali si zavarovan?« Lepa reč! Na to nas opozarja napis šele tu? Kasneje sem vračajoč se po isti poti, res opazil okence na spodnji postaji, kjer bi se teoretično lahko zavaroval. Kako pa bi to opravil praktično? Okence je bilo namreč zaprto. Na stebrih sem opazil še druge napise. »Guganje je strogo prepovedano!« Mimogrede sem si med vožnjo ogledal vse tehnične podrobnosti: lestev, ozemljitveni vodnik na temeljnem podstavku in drugo drobnarijo. Priznati moram, da se na sedežnici ne vozim posebno pogostokrat. Radovednost, strah in užitek so se mešali med seboj. Ob lepem vremenu je prevladoval seveda občutek uživanja. Še malo. In že sem opazil na stebru napis: »Pripravite se na izstop!« Prav tisti hip sem zaslišal svakinjo obupno tožečo: »Padla bom! Padla bom! Ustavite! Padla bom!« Strežnik je vljudno podržal tisti kolovrat in svakinja je živa in zdrava pristala še dokaj dobro na dveh.
Tistih nekaj metrov peš hoje do kraja, kjer »bog roko ven moli«, mi je sprva delalo vtis, da sem dokaj visoko v hribih, zaradi nizkih zanikrnih dreves in ruševia. Toda zmotil sem se. Tisti hip so me že zmotili papirčki levo in papirčki desno, pa še ropotajoči bencinski voziček. Aha! Sem dojel. Civilizacijo smo dvignili za kakih 1000 metrov. Zena in svakinja sta posedli. Mene pa je zamikala raziskovalna žilica, m mi dala miru.
Ta konec Velike Planine mi je bil čisto neznan. Kje neki je tista »moja« Velika Planina, sem ugibal. Tista, ki sem jo spoznal že kot deček in uživaj na njej kot mladenič neštetokrat prelepe urice. Uberem jo po gorski cesti. Po poti, ki bi jo zmogel »landrover« ali »campagniola«. Kažipot mi je potrdil, da grem prav. Na desni »Za Gradiščem« weekend pri weekendu v stilu tipičnih planšarskih kočic, ki so značilne za Veliko Planino. Menda res samo za njo. Le civilizacija me ni in ni hotela zapustiti. Tu črepinje, tod papirčki, tam vrečica iz polivinila Aha! Ljud|e so še vedno blizu. Napol posušene fige na poti so dokazovole, da zaide semka| tudi kak kopitar.
Obstojim pred kažipotom, nekakim totemom ali kaj. Svoje številne roke moli na vse strani. Našpikan pa je tale kažipot, si mislim. Bog nas varuj! Bolj sem uganil kot prebral, kam naj grem. Ubral sem jo po poti, ki |e obetala smer: »Dom na Veliki Planini« - 30 minut. Še malo in zrasla je pred mojimi očmi zares tista »moja prava Velika Planina«. Njivice malo na desno, naravnost pa Mala in Velika Planina, Menma in še druge planine. Tu sem torej doživel »svojo Veliko Planino«. Saj veste kakšno. No, duh po živini. Kravjeki na vsakih pet korakov. Sem in tja zaveje iz »ta pravih« planšarskih koč po sladkem in kislem mleku in po napol osmojenih drveh. Nad vsem tem pa plava v ozračju simfonija potrkavajočih zvoncev in zvončkov pasoče se živine. To je moja Velika Planina. Tista, ki sem jo iskal in še tudi k sreči našel. In tista, ki žal umira.
Le kje je stari planinski dom? Mislim, da sem uganil lokacijo. Pa sem se pri tem spomnil tragikomičnega prizora iz preteklih let.
S sestro sva nameravala iz doma na krajši izlet. Toda sestra se ni upala iz koče. Okrog vrat se je namreč pasel mogočen bik. Bala se ga je. Čeprav sem jo bodril in prigovarjal češ: »Živina je miroljubna, kaj se boš bala?« Ni nič pomagalo. Ogorčen sem stopil naprej skozi vrata in prezirliivo zamahnil s palico proti biku rekoč: »Kaj bo ta?«
Toda tisti hip se je začelo. Bik na zadnje noge in razborito proti meni. Sestra |e brž skočila nazaj v kočo in zaloputnila vrata za seboj. Z bikom sva začelo točko. Ne vem, kaj je bilo zanj na meni tako vznemirljivega? Pretekla sva vsaj tri, če ne morda štiri runde okrog koče. Jaz seveda spredaj, on pa zadaj. Na vogalih sem imel rahlo prednost. Končno so se v koči le domislili. Na stežaj so odprli vrata ravno pravi čas, ko sem se jim približal. Smuk in švrk notri! Zaloputnil sem vrata. Bik pa je debelo gledal vanje. Kako naj drugače gleda bik v vrata, za katerimi je izginil zanj do nedavna tako zelo zanimiv subjekt.
Ko je že malce pozabil na vznemirljivo sceno in se umaknil od koče, sva s sestro zapustila kočo in se odpravila na izlet.
Jaz pa sem nekolikanj spremenil svoje mnenje o miroljubnosti goveje živine.
TRIJE VROČI DNEVI
ING. BOZO JORDAN
y o desetih letih sem bil ponovno v Pogočnikovem domu, todo z druge strani. Dolgo smo odlagali ta pohod in končno je moral priti na vrsto - konec slovenske trans-verzale. Skriti cil| |e bila še Skrlatica, znani pa le Razor in končni morda Stol. Zelo različno, toda vse je šlo.
Stare skupine izpred desetih let ni bilo več razen dveh, bili pa sta dve novi dekleti, ki sta pred desetimi leti komaj skakali okoli hiše, in novi, ker smo se na delu te poti zblizali.	^
Pot nas je vodila zgodaj zjutraj iz Savinjske doline po obvozu na Gorenjsko in dalje v dolino Vrat Prvič sem vozil iz Mojstrane v Vrata. Vedel sem le za stezo, zato sem z avtom zašel.. Našli smo cesto in se srečno pripeljali do Aljaževega doma. Dom |e bil ze prazen, le nekaj avtomobilov je bilo okoli doma.
Oprtali smo vsak svoj nahrbtnik in se mimo spomenika pognali po poti čez Prag do odcepa za Luknjo oziroma za Pogačnikov dom. Čez Bukovje je šlo kar dobro, ker je bila senca in mi še polni moči. Malo pred Luknjo, pri tem slovitem vremenskem napovedovalcu^ kii |e bila čista in brez meglic, nebo pa brez oblaka, je začelo neusmi-l|eno zgati. Dekleti sta kljub opozorilu hodili kar v samih kopalkah. Rjavo barvo sta prinesli ze z morja. Sli smo proti slemenu Sovatne, kjer smo uživali nepopisni pogled na Triglavsko severno steno, dalje prek Skoka (1949 m) in na sedlo Vrata na robu Kriških podov. Od tu smo šli po stezi čez nekaj škrapastih gredin in kotanj, s katerimi so Kriški podi posebno bogati, in kaj kmalu zagledali -našo postojanko. Dobili smo prenočišče še na posteljah, zakaj to noč je nočilo v domu kar 124 ljudi. V tisti neusmiljeni pripeki smo se odpravili na Razor. 2galo je kot za stavo. Čas pa je tekel počasi in vrh se ni hotel podati. 2eja, žeja. Bili smo brez vode! Le tu in tam e bilo malce snega in prijetno hladno je bilo v luknji malo nad škrbno Preval (2349 m), k|er se pot odcepi za vrh. Tu se je soncu predajala neka inozemka, moški pa je šel n° Plonjo (2453 m). Končno smo okoli treh popoldne prišli na vrh. Veličasten razgled, videl si, kamor je neslo oko. Vse je bilo kot na dlani. Malokdaj doživiš kaj takega in to nam je bilo v plačilo za žejo in žgočo pripeko. Na vrhu je sedaj kovinski žig na zelo kratki verižici, ki ga moraš znati odtisniti. Za odtiskavanje so veliko boljši gumijasti, ki pa se lahko »odtrgajo« (beri: odlepijo) od lesene podlage in tako jih rado zmanjka. Tukaj je lep kovinski izdelek, ki menda ne bo komu krasil doma kako umetniško zbirko? Drugi, ki je lit in velik, zelo dobro služi mladim za na roko ali nogo, ker se na koži odlično pozna. Kjer v dolini odtiskujejo kovinske žige, imajo posebno mehko podlogo. Morda bi kazalo gumijasti del žiga pritrditi drugače na podlogo in bi bilo vse v redu. Le zreže ga kdo lahko, kot kažejo izkušnje s Savinjske poti. Po razgledovanju smo se spustili do koče in vmes še ogledovali oštevilčena brezna Koliko 11 h je! Ko smo se vrnili, je bilo v koči že kar živahno. Mnogo je bilo tujcev, skoro več kot nas. Le zakaj nas je tako malo, ko so pa tako lepe naše gore. Ali samo drugi vedo za to našo lepoto, mi pa ne?
Naslednjega (dne smo se odpravili na Skrlatico. Odšli smo zarana brez toplega čaja, ki ti ga na planini Razor postrežejo že pred peto uro. Za nami so prišli še štirje. Sli smo po obsežni ledeniški krnici Kriških podov, ki jih poživljajo tri najvišje ležeča lezera v naših gorah. Spodnje (pod Splevto, 2215 m) smo videli že prejšnji dan, ko smo prišli v dom. Srednje in najmanjše, ki leži v globoki kotanji severno za domom, smo videli že, ko smo šli na Razor. Mimo zgornjega smo šli danes. Je največje in leži pod žmulastimi stenami Gubna (2396 m). Bilo je še v senci, delno pokrito z ledom, razdel|emm na posamezne dele in je bil z vrha poti videti kot zemljevid velemesta z ulicami.
Pot. nas ¡e vodila pod Kriškim robom (2358 m), kjer smo kmalu prišli do odcepa za Križ (2410 m) in Stenar, ki je za 100 m nižji od Razorja. Tu stoji lepa razpotna tabla. S Kriza se |e že vrnil Damjan, ki nas je prej prehitel. Pot nas je vodila rahlo navzdol nad Kriško steno do razpotja, ki je za 300 m pod vrhom Razorja. Odcep levo, proti zahodu drži po steni navzdol v Krnico. Ta del poti z doline do doma smo opravili pred desetimi leti v vetru in megli (ena je imela celo še krilo). Megla nas je spremljala do Pogačnikovega doma in v takem smo šli tudi na Razor. Drugi dan je bilo malo bol|e na Bovškem Gamsovcu (2392 m) in z njega smo se spustili v povsem drugačno Lukn|o (1758 m), ki sicer ni bila popolnoma zamegljena, le odčasa do časa je spustila nekaj megle z ene na drugo stran. Z Luknje smo šli po Bambergovi poti čez Plemenice na Triglav, ki |e bil še dokaj jasen. Vendar se je nekaj minut, preden smo stopili v niegovo kraljestvo, obdal z meglo. S te je počasi začelo deževati in je deževalo še naslednp dan, ko smo vedrili v Staničevem domu.
Pri tem razpotju se nam je pridružil še Stanko, ki je prišel s Skrlatice brez svetlo: mera. Oh, ko bi bila takšna temperatura kot takrat in tak razgled kot danes? Mi svetlomera tudi sedaj nismo našli, ker je ostal v spominu kot meglen zapis, ki ga |e zbrisal mogočen veter.	.	.
Tu nas je bilo sedaj osem. Poiskali smo odcep, ki gre Na rus|e proti bivaku IV (1 VSO m) in brskali po spominu, kam naj gremo. Pot nam je dobro razložil tov. Andre|čic, ki je tod hodil pred leti in ponavlja ture izpred trideset in več let. Seda| pravi, da ni več v časovni stiski, ker nima več dopusta. Njegov sin pa hodi po Himalap kot član naše V. JAHO. Pot se rahlo spušča in še slediš markacije. »Tu pazite, da ne zavijete na bivak'« S težavo sem našel na skali obledeli napis Škrlatica. Pod njim še neka| na D. Verjetno začetek kratice Du OAV. Ko bi bilo malo bolje zmarkirano! Sam vem, da vzame to veliko časa, pa si le srečen, če najdeš kje kako staro markaci|o in kje kak napis. To ti pomeni zelo veliko. Spomnil sem se na množico Dolkov! Pot nas |e vodila med Spodnjo Dolkovo špico (2073 m) in Dovškim Gamsovcem (2440 m) mimo Dolkove špice (2582 m). Pot na bivak se spušča proti vzhodu, na Skr atico pa se kmalu začne vzpenjati. To je potrdil tudi Damjan, ko je šel prenizko dol. Bil |e tako hitro za nami, da so zadnji trije šli kar po naši poti. V kotu smo prečkali desno ramo konca Rigljic in prišli na rdečo zemljo. Tu smo pred Rdečo Škrbino (2428 m). S Skrbine navzdol je slaba pot, ker se je utrgalo kamenje iz ostenja Dolkove špice, pa se pride čez brez velikega truda. Preden prideš na melišče, teče po steni zadn|a voda pred Škrlatico. Sicer je bilo tu še malo s^nega, kot spodaj v krnici. Spustili smo se v krnico Zadnji Dolek, kjer je markantna vzpetina - Kucelj, Glavica 2350 m. Tu se pridruži pot iz Vrat. Če bi jo prej mahnili na bivak, nihče ne bi videl vrha. To |e bila iz|ava
vseh po vrnitvi.	...... ...
V krnici smo ugibali, če smo prišli prav. Dva ltali|ana z zelo dobrim pisanim vodnikom, sta nas hotela prepričati, da bi šli nazaj na Rdečo Škrbino. Prišla sta mimo »bivaka kvatro«. To je nam potrdilo pravilnost poti. No, končno jima m šlo v račun, da |e ta »sinistra«, torej mora biti desno le Skrlatica.
Pod mejnim jugozahodnim ostenjem nad krnico je melišče in le s težavo smo našli odcep. Stric je z daljnogledom v steni odkril večjo markacijo, ki smo io nato vsi s prostim očesom uzrli. To je bil zadnji del poti do vrha. Leta 1885 |e tod prvi plezal Gregor Rabič in zdaj drži tod nadelana pot. Na sam vrh Skrlatice iz Zadrega Dolka so 24. avgusta 1880 prvi pristopili Julius Kugy, Andrej Komac in Mati a Kravama. Skoraj nič ne bi zgubili na višini, če bi šli po grebenu Dolkova Spica-Skrlatica, kier teče grebenska plezalna pot čez Rakovo Špico (2550 m) do Skrlaticne grmade, dalje po vzhodni strani grebena v južno steno Skrlatice, po njei na greben in na vrh. Morda bi pa srečno prišli? V tem dnevu orientacijsko ne bi bila težka, kra|sa pa morda?	...
Preostalo nam ni drugega, kot da gremo čez melišča do stene. Vse smo pustili spodaj žal tudi vodo, ki je ni bilo več dosti. V steni se je formirala nova podmnozica naše množice. Damjan, Darja in Marjana, mladina skup in naprej! Ona ima svoj svet in svoje probleme. Zakaj ne bi šli skupaj, saj gore jih navezu|e|0 s tesno vez|o. Midva, ki sva izgubila oni dve in še ostali trije, smo bili podmnožica pocasne|sih pa vztraj-nejših. Soimenjak med nami je bil nekoč hiter, saj je skakal na plemiški skakalnici. Nič čudnega, da je koga teh malo dalo, saj so vso noč v Pogacnikovem domu slabo spali, ker so pozno prišli. Polegli so v jedilnici po klopeh in po tleh. Tako Mar|ana sploh ne bo vedela, kaj je gneča v koči, kako je dolga taka noč.	v .
Pot na vrh je lepa in tudi dobro zavarovana. Na vrhu smo bili zopet v man|sini. Nekaj jih je prišlo po severni steni, nekaj pred nami, ki so se že predaiali soncu, nekaj za nami. Na vrhu je bil tudi nek Avstrijec z dvanajstletnim sinčkom. Deset dni sta se že potepala po naših vršacih.	>
Kmalu po vpisu, žigosanju in edinstvenem razgledu smo počasi sestopali. Za nami sta prišla plezalca in kar švignila mimo nas. Prav tako tudi neki nemško govoreči par. Ženska v rokavicah se ni mogla načuditi, zakaj gremo počasi. Jaz tudi ne njima, ko sem videl, kako je sprožila kamen. Za las je manjkalo, da ni zadel ene od naših. Divjaj tam, kjer lahko brez skrbi in nikogar ne ogrožaš.
Vrnili smo se na Zadnji Dolek in od tu nadaljevali pot pod Strmo polico (1981 m) proti bivaku IV. Med potjo smo v jami dobili še vodo. V njo se ie spustil eden od Italijanov z množico raznih steklenic. Spet jo je mladina pobrisala napre| m se pri bivaku napila kapnice. Z njo sta jima postregla plezalca, ki sta se tam mudila. Vso pot so poslušali, kje bo zažuborel potoček. Včasih jih |e šelestenj listja premotilo in hiteli so nevidnim studenčkom nasproti. Mi smo se zopet razdelili v dve podmnozici in počasi korakali za njimi. O matematiki nvnožic sem mnogo zvedel na te| poh iz razgovora z mladimi. Osvežili so mi staro znanje, ki pa je seda| spet moderno, brecno smo prispeli v dolino Vrat in tam izpraznili na dušek nekaj steklenic radenske. Ko smo sedeli za mizo, je množica mladih predlagala, da bi šli vsi skupaj na Stol. Tura naj bi bila le za Darjo in Marjano. Darja je namreč spreml|ala pre|sn|i teden Nejko in Boba po Savinjski poti. Bila sta prva Gorenjca, ki sta |0 prehodila. No, pa
pa I bo. Dar|a je končala planinsko šolo in dobila zlato značko pionir-planinec. Nejka |e bila ze tudi pozimi z menoj na spominskem pohodu na Stolu in dobila za to bronasto značko pohoda. Zakaj bi jim te samostojnosti ne zaupal? Meni pa je ostala Zelenica. Pot so si podaljšali še na Roblekov dom in Begunjščico. O tej poti je stric vse povedal Damjanu, tudi o poti na Vrtačo, na katero pa niso šli. Točno ob pol šestih zjutraj je bila nova množica mladih na avtobusni postaji v Breznici, od koder je samostojno krenila na pot. Do Stola je vodila Nejka, naprej Damian. Cilj le bil v Begunjah pri Damjanu doma. Točno ob štirih. No, ne bi bili mladi, ce ne bi nam napravili skrbi in se po treh in pol urah zamude srečno vrnili v dolino.
In tako se je končal tretji najbolj »vroči dan«, ki je v pozni popoldanski senci grel le se s skrb|o Zapustili smo Begunje, se poslovili in razšli. Toda skovala se je nova družba mladih, ki bodo še šli kdaj skupaj v gore in se verjetno vrnili domov prej kot seda|.	K 1
PO VELEBITU
LEV PLANINC
am, kjer se rodi zloglasna senjska burja, ki dela mornarjem v zimskem času hude preglavice, ie Velebit.
Samo tisti, ki doživi senjsko burjo na obali ali na morju, si lahko predstavlja njeno moc. Primorci pod njim poznajo velebitske muhe.
Po gozdovih se klatijo medvedi, volkovi in grozijo strupene kače, pripovedujejo. Zato smo rekli: Ogle|mo si torej ta gorski svet.
Pri Planinski zvezi Hrvatske v Zagrebu mi je moj planinski tovariš Joža iz Zagreba nabavil potrebno dokumentacijo in mi dal tudi koristne napotke o Velebitu Pohod po Velebitu se priporoča samo v mesecu juliju in avgustu, ker so tedaj vremenske razmere na|ugodne|se. Za ta pohod se nas je navdušilo šest članov planinskega društva iz rtu|a, stir|e tovariši in dve tovarišici.
Nekega julijskega večera smo z vlakom odpotovali iz Ptuja do Reke in dalje z avtobusom do Jurieva deset km južno od Senja. Tja smo prispeli v jutranjih urah. Sonce |e ze dobro pripekalo, dan bo lep. Morska kopel nas je osvežila. Okoli poldneva smo se odpravili na pot.
Z domačini smo malo pokramljali in povedali so nam, da vozijo kamioni hlode iz velebitskih gozdov za lesno podjetje. Ce bo kaj sreče, se lahko peljemo do Oltarov. Res smo imeli srečo. Ravnokar pripravljeni tovornjak nas je prepeljal od Jurjeva do Oltariev na višino 950 m. Prihranili smo si triurno hojo po cesti v največji letni vročim.	11
Po kratkem odmoru na Oltarjih smo zavili po gozdni poti proti Zavižanu. Dobri dve uri hoda |e pred nami.
Planinski dom »Milan Zeželj« na Zavižanu je na višini 1620 m, lična planinska postojanka z lepo okolico in razgledom. Dostop je mogoč tudi z avtomobilom iz Jurjeva. lu gospodari pritazni oskrbnik s hčerko in opravlja tudi meteorološko službo. Pred domom |e meteorološka postaja opremljena z vsemi mogočimi instrumenti in pripomočki. Oskrbnik nam |o |e potrpežljivo razkazal.
Razočaral pa nas je, ko nam je povedal, da je ta dan dom polno zaseden. Pred nami |e pnsla veqa skupina planincev iz Zagreba. Ti so videli, da smo v zadreai, pa so nas tako| potolažili. Se bomo že nekako stisnili, Slovenci morate tudi dobiti prostor, sa| smo vendar planinci, so rekli. Izkazalo se je planinsko tovarištvo Naslednie |utro smo .zgodaj krenili po Velebitski transverzali ali Premužičevi stezi proti Rosi|evi kolibi in Velikemu Alanu.
Premužičeva planinska pot je dobro nadelana, široka, brez hudih vzponov in tudi lepo markirana. To te pravi sprehod po naravnem parku. Zagrebški tovariši so odšli ze pred nami Da |e ta pot tako lepo speljana mimo nazobčanih grebenov, si nismo predstavliali. Bili smo pripravl|eni na hujše. Pot je na lastne stroške gradil deset let znan. hrvaški planinec Premužič. Velebit je svojevrsten gorski svet. Vrhovi goli, navpične stene so bele kakor da |ih sneg pokriva. Doline so pokrite s smrekovimi in bukovimi gozdovi. Razgledi so na vsakih neka| sto metrov drugačni. Zdaj je pred nami globoka dol.no, v kater, ni opazit. zivl|en|a, pa spet pogled na morje in otoke. Čudovit svet
¡e to. Tišino je zmotila le kakšna kukavica ali pa je slavček zapel na veji. Sicer pa nas je prevzel globok mir.
Nemo upazujemo ta čarobni gorski svet. Le tu in tam je kateri iz skupine bolj zase govoril: »Glej, kako je lepo.« Zal, da človek ne žna vsega tega opisati. Medvedov in volkov ni bilo na spregled. Saj jih tudi nismo pogrešali. Tudi s kačami, s katerimi so nas strašili, ni bilo nič.
Pastirjev v tem delu Velebita ni, svoje kolibe imajo nekoliko nižje, sicer pa so ovčje črede že redke, ker so se pastirji spremenili v tovarniške delavce. Nekajkrat smo dohiteli skupino zagrebških tovarišev, malo pokramljali in spet naprej. Njim se je bolj mudilo. Po triurni hoji smo bili pri Rosijevi kolibi. Malo kamnito zavetišče z nekaj zasilnimi ležišči brez oskrbe in vode.
Poldne je, nebo brez oblačka. Kratek počitek se nam je kar prilegel. Na tem pohodu mora biti nahrbtnik dobro nabasan s hrano in pijačo za več dni. Velebitske planinske postojanke od Zavižana do Velike Paklenice razen treh niso oskrbovane. Celotna tura pa je dolga sto kilometrov ali osem do deset dni hoda.
Od Rosijeve kolibe (1600 m) proti Vel. Alanu je pot še vedno udobna. Do Alana je še štiri ure hoda. V časovni stiski nismo, zato hodimo počasi, se oziramo okrog, aa bi nam vse to, kar vidimo, čim bolj ostalo v spominu.
Okrog štirih popoldne smo zagledali kočo na Velikem Alanu (1454 m). Čez Vel. Alan drži gorska cesta od severa na jug do morja v Jablanac, kjer je tudi planinska koča samo dvajset metrov nad morjem, seveda vedno zasedena.
Koča na Alanu stoji ob robu gozda. Je lična lesena enonadstropnica, sedaj neoskrbo-vana, ampak vseeno polno zasedena. Tu prebiva samo lovski čuvaj. Streho nad glavo smo dobili in sicer prazno sobo, čisto, s svetlim parketom. Bili smo tudi s tem zadovoljni. Ta dan je bila nedelja. Zagrebški planinci so končali svoj pohod. Sedemindvajset jih je bilo. Zvečer so priredili skromno planinsko rajanje na katero so povabili tudi našo skupino. Napravili smo taborni ogenj pred kočo, poskrbeli smo za prigrizek in pijačo iz Jablanca. Pozno v noč je trajalo rajanje v planinsko-tovariškem razpoloženju. Spat se nam ni mudilo, saj smo veaeli, da je parket iz trdega lesa. Naslednje jutro smo se poslovili in šli vsak v svojo smer, oni v dolino, naša skupina pa naprej proti Skorpovcu in Oštarijam. Vreme se je obetalo. Pot ni bila več tako lepo nadelana, markirana pa dobro, speljana po gozdovih, travnikih in kamnitih južnih pobočjih.
Nikjer ni videti niti slišati živega bitja. Zatišje pred nevihto? Tudi ptički so utihnili. Svinčeni oblaki so se spuščali vedno niže na vrhove. Do prvega zavetišča na Skorpovcu je še sedem ur hoda po slabi planinski poti. Razgled proti jugu na morje in kvarnerske otoke je še odprt.
Kmalu je Velebit pokazal drugo plat. Gost oblak se je pripodil čez grebene in že smo bili v megli. Grom in strele so zatresle ozračje, nekai debelih kapelj, in že je lilo. Komaj smo utegnili potegniti dežne plašče iz nahrbtnikov. Lilo je neprenehoma kake tri ure. Megla je zamračila že tako temni gozd.
Ko smo v dežju še hodili po mračnih gozdovih, je nekdo iz skupine vprašal, menda bolj za šalo kot za res: »Kaj pa ie z medvedi, jin nič ni videti?« Odgovoril sem, da najbrž nimajo dežnikov pa so v brlogih, je pa pot še dolga. Bomo že še katerega srečali. Ogledoval sem levo in desno, če bi res opazil kakšnega kosmatinca, saj bi ga v naravi rad videl. Na Alanu so nam povedali, da tod medvedi živijo, da pa niso nevarni, če jih pustimo pri miru. No, dražili jih pa res ne bomo. Potem sem prvi opazil v naplavljenem pesku na poti sveže sledove. Sledovi bi bili zabrisani, če bi bili stari več kot pol ure. Gotovo so bile stopinje aloboko vtisnjene v blatni pesek medvedje, zraven pa še značilni izmeček. Samo nekaj metrov se je medo držal markirane poti, potem pa jo je mahnil po svoje. Zamudili smo pač pol ure.
V	popoldanskih urah smo prišli do naselja Skorpovac. Tu smo srečali prve velebitske domačine. Našli smo hišo, kjer je planinsko zavetišče in pri sosedu dobili ključ. Prostor z desetimi pogradi, vse vlažno, za prenočišče nemogoče. Odločili smo, da tu ne bomo ostali, ker je še možno priti do noči do Oštarij, čeprav je še dobre tri ure hoda. Počakali smo še na dva tovariša ki sta se povzpela na vrh Šatorine (1624 m) od koder je lep razgled, in odrinili. Dan je spet lep, kakor da pred nekaj urami ni bilo nič slabega. Pred nočjo moramo biti v Oštarijah.
Kljub vsemu se nismo mogli odpovedati, da ne bi postajali na razglednih točkah. Pod nami je bilo modro morje in vijoličasto sivi kamen otočja, na katerem so se poigravali večernji sončni žarki in spreminjali barve oblačkov na obzorju. Ob takem pogledu je vse pozabljeno, nevihta in medved. Ptički so se spet oglašali. Pot je postala nekoliko boljša in proti koncu kar udobna. Morali smo podaljšati korake, čeprav smo imeli svinčene noge. Tudi na markacije se mora tukaj dobro paziti, ker so našo pot križale razne druge poti, znamenje, da naselje ni več daleč.
V	prvem mraku smo opazili prve hiše in mislili, da smo na cilju, ali poti ni hotelo biti konec. Domačini so nam sproti kazali pot, ker markacij nismo več videli. Naselje je
zelo raztreseno naše zavetišče pa ¡e na koncu blizu ceste Gospič-Karlobag. V bližini je tudi lep alpski hotel »Velebno«.
Končno smo na cilju Zavetišče oskrbuje starejša ženica iz sosedstva. Izročila nam je kl|uc. rri|etno smo bili presenečeni pri vstopu. Dva prostora, prvi kuhinja, drugi spalnica Na postel|ah - pogradih so bile sveže bele r|uhe.
Nasi nahrbtniki so bili itak že izčrpani, zato smo si za konec privoščili večerjo v sosednjem hotelu, k|er smo v dobrem razpoloženju končali prvi del pohoda po Veleb.tu približno polovico. Drugo polovico, ki pa je nekoliko zahtevnejša, bomo prehodili drugič.	1
Drugo jutro nas je potegnil avtobus do Karlobaga. Tam smo se po okrepčilu še okopa 11, potem pa se z avtobusom potegnili do Reke in dalje z vlakom domov. Vsi smo bili zadovolji s tem pohodom. Vtisi nam bodo ostali nepozabni, listo o medvedih, kačah in volkovih ni tako hudo, vsaj v poletnem času ne Vsaka planina ima svoje čare, Velebit pa še posebne s svojimi lepimi razgledi na Jadransko mor|e in otoke. Se bomo šli v ta lepi gorski syet
DVE V GRINTAVCU
FRANC BAUMAN - TONE TROBEVŠEK 1. Vzhodna stena Grintavca
ozno popoldan je že, ko se s Tanco vzpenjava po poti iz Konca v dolini Bistrice proti Koglu. Pri plosci, k|er pot preči grapo, zavijeva vanjo in kmalu sva pod steno Temni se ze, ko dobiva primeren prostor za bivak. Noč je popolnoma jasna in mirna. Tako lepega bivaka v gorah še nisem doživel. Po dolgem razmišljan u o vsem mogočem me končno le premaga spanec.
Le koliko je ura, se sprašujeva, ko stopava proti vstopu v spominsko smer. Sicer pa to niti ni važno. Do večera bova že v koči na Kokrskem sedlu.
Prvi raztezal |ejahak. Tone je kmalu pri meni in nekaj minut za tem se že spoprime s prvim resneisim raztezaiem. Po dolini odmevajo le klici: »Potegni, popustL daj rdečo da| belo!« Zelo pester pogovor Ko je Tanca že skoraj na stopšču, prisopihata z doline se dva pmatel|a, k. gresta plezat v Virensovo smer. Med pogovorom zveva tudi, da |e ura sele sedem. Na stojišču s prijateljem še malo pokramljava in že se zapodim v naslednn raztezal. Plezale v tej steni je pravi užitek. Sonce, dobri oprimki in stopi, pa se zanesljivi klim.
Gredina Pripravljava se za spust po Virensu, pod steno. Lepo se je spuščati po vrvi, ce ima človek debele hlače. Ker pa moje niso, sem še lep čas nosil posledice lezko otovoriena stopava čez Pode proti Grintavcu. Dan je čudovit. Nebo brez oblačka, tudi vetra ni. Sončiva se na skalnih otočkih med belo snežno preprogo in opazuieva stene okoli sebe. Kako ponosno kraljuješ, Rzenik, nad dolino Bele. In ti, Dedec, čuvar Zeleniskih spic. Zdiš se mi kot radovednež, ki hočeš vse videti. In res vidiš In tu pred nama Skuta. Kako si lepa in tvoje bele plati in črne poči, kako so za pel 11 ve. Pa Struca, kako hinavsko moliš svoj trebuh v praznino in vabiš pogumne tante. n tam zada| Grintavec. Mogočno se pneš v nebo in občuduješ svoje varovance. ncT pot	6 S6m P ' me pr'iateli Prebudi iz sanjarjenja in me priganja
No, končno sva tu pod V steno Grintavca. Se enkrat si jo ogledava, pustiva opremo pod steno In ze jo mahava proti Kokrskemu sedlu. Sama sva. Proti večeru so prišli se prijatelp, znani in neznani. Družba v zimski sobi je prav prijetna. Zal pa je treba v vrečo in zaspati, ka|ti jutrr naju čaka naporno delo.
Se zaspana stopava po poti proti steni in si ogledujeva igre oblakov v soncu, in gamse, ki se nama nastavijo skoraj na pot. Prav izzivalni so. »Saj nam nič ne moreta,« si ver|etno misli|o. Pa še res je.
Pod steno se navezujeva in ogledujeva smer vzpona. Skozi naravno okno se zbašem v plitek leden kamin, ga po nekaj metrih zapustim in pričnem prečiti v levo. Prav nič prijetno ni p ezan|e, če ti voda teče za vrat. Naredim si stojišče in Tonca je kmalu pri meni. Jako| se spoprime s trebušastim previsom. Vendar tu ni kruha. Spusti se nazai in se poskuša levo. Klin tišči v razpoki, še streme, vrv v vponko in kmalu je preko. Pravi, da |e vis|e gori lepo. Kaj vidi lepega v slapu vode, preko katerega
morava oba, res ne vem. Da ne bova plezala samo po vodi, imava pred sabo za spremembo še sneg.
Plezam poševno na levo navzgor po gredini do konca. Potem pa še kratek strm odstavek in spet sva v naslednji prečnici. Po treh raztežajih plezanja sva v kotlu pod vrhom. Naprej naju proti vrhu pelje strma grapa, pokrita s požledom in majavimi oprimki. Še en raztezaj snežne strmine in srečna si stisneva roki. Vpiševa se v knjigo in stečeva v dolino. Še zabavna smuka po snežiščih in že sva na Jamah. Dan se umika noči, ko gledava iz Bistrice proti vrhovom in že kujeva načrt za naslednjo turo.
Tehnični opis:
Dostop: S Kokrskega sedla ali preko Podov pod V steno. Vstop v vpadnici vrha, po kaminu desno navzgor in prečnica levo navzgor na polico. Preko trebušastega previsa (k) v plitek kamin desno navzgor na gredino. Po gredini levo^ navzgor do konca. Po razčlenjenem terenu 10 m navzgor, do sistema polic. Tri raztežaje prečnice v Kotel in po desni grapi navzgor, ki te privede na vrh. Ocena: lll-IV (mestoma); čas plezanja 3 ure.
Višina stene 280-300 m; sestop po normalni poti na Kokrsko sedlo. Centralna smer: plezala 11. V. 1968 F. Bauman in Toni Trobevšek.
2. Mali Grintavec
Ze precej visoko je sonce, ko se s Tanco vzpenjava proti Malim vratcem pod Grin-tavcem. Hitro, kolikor le moreva, stopava čez Pode proti J steni Malega Grintavca. Ob devetih sva pod steno. Še enkrat pregledava poči in plati, preko katerih se bova danes poizkusila vzpeti na vrh Malega Grintavca. Začetek ni težak. Vzpenjam se po razčlenjeni steni navzgor. Toda le nekaj metrov. Prečnica. Stojim na široki polici in buljim v previs nad sabo in ne morem se odločiti, kako naj se ga lotim. Po kratkem premisleku zapoje kladivo in že tiči v skali prvi klin, streme, še en klin pa zopet zanka in prestop, in že izginem preko roba previsa. Prav z veseljem grabim za močne oprimke v beli plošči, ko se poševno navzgor premikam proti polici, kjer si naredim varovališče. Z naslednjo ploščo se spoprime najprej Tanco. Klin zapoje, pa še eden in potem še nekaj, ko dobim povelje za napredovanje. Mučno je izbijanje klinov, če človek visi tako, kot jaz sedaj. Počutim se kot... pravzaprav ne počutim se ravno odlično. Naposled je tudi ta težava za nama. Po kratkem počitku se spoštljivo podam v naslednjo prečnico. Visim v stremenu, gledam sneg in šoder pod sabo. Klini se vrste, oprimkov pa nobenih pravih. Na srečo se tu pred nama odpre skoraj pol metra široka polica. Stojim pripet na dva klina kot na trnju. Pod mano se vse drobi. A kaj bi tisto! S Tanco med plezanjem pojeva vsak svojo. Potem Tanco preneha s petjem. Kaže, da je poč nad nama težka in da ima dosti opravka z njo. Zal pa je teh lepih težav že konec. Plezava zadnji raztežaj v tej čudoviti steni. Vrh. Preplezala sva novo smer v Kamniških Alpah.
Zvečer pa si doma pripovedujemo dogodivščine minulega dne.
Dostop: S Kokrskega sedla čez Pode pod J steno Malega Grintavca 1.30. Opis: Vstop pod desnim delom stene. Dva raztežaja po lahkem svetu do kaminov in lukenj. Od velike luknje, vidne že od spodaj, 10 metrov navpično navzgor IV, prečnica v levo in preko previsa V+ (kk) poševno levo navzgor po plošči IV-f- na polico. Preko plošče navpično navzgor VI- (kkk) in po razbitem žlebu še 10-12 m, do prečnice v desno. Sprva le nakazana vodoravna poč v ploščah (kkk) VI-, 30 m in nato navpično navzgor po poči 8-12 m V+ (kk) in po lažjem svetu še 80 m navzgor naravnost na vrh III, IV.
Ocena: V, z mesti VI- Višina 250-280 m. Čas plezanja: 4 ure.
Sestop: Čez Pode na Kokrsko sedlo ali v Gamsov skret ali na vrh Grintavca in po poti v dolino.
Dne 25. V. 1968 plezala F. Bauman in T. Trobevšek.
Kremenjača z basalom in rogom za smodnik
OBMEJNI SLOVENSKI PLANINCI - NA VRHU
(Ob njihovem srečanju v Italiji) LUDVIK ZORZUT
a zadnjem skrajnem robu Goriškega Krasa, ki ga oblivata dve reki posestrimi Vipava in Soča, se nad Sovodnjami nedaleč od Gorice na italijanskem območju ponosno postavlja sicer pohlevni hrib Sv. Mihaela (275 m), toda v slavo ovenčani Monte San Michele z zgodovinskimi spominskimi monumenti iz prve vojne, zaznamovan kot najbolj odporni, s krvjo prepojeni vrh, ki so si ga osvajali zdaj Avstrijci, zdaj Italijani, a je končno po avstrijskem umiku zasluženo ostal v italijanski posesti. Med Sv. Minae-lom in Doberdobom se je po teh kraških goličavah prelilo mnocfo slovenske krvi. Danes prihajajo tod na spominske oglede že redki tedanji bojevniki raznih narodnosti. In sedaj naj srečanje veselih planincev zabriše sled vojnih grozot, naj njihov vrisk zatiša odmev bojnega groma? Po vzhodnem Mihelovem pobočju se je spet obnovila in zaživela prijazna kraška vas - Vrh, ki se je brez velikih sprememb ohranila tudi po drugi vo|ni. Povečala se je in olepšala.
Pod okriljem te vasice, ki je podružnica slovenske župnije in ima slovensko osnovno šolo, so se 8. junija 1975 sešli obmejni slovenski planinci iz treh dežel: iz avstrijske Koroške, iz Slovenije in iz italijanske goriške in beneške slovenske pokrajine. Naši Korošci so se medpotoma lahko čudili krajevnim dvojezičnim napisom na tablah kakor: San Andrea - Standrež, Savogna d'lsonzo - Sovodnje ob Soči, San Michele Larga — Vrh, Gabbria al Vipacco - Gabrje ob Vipavi idr. In ob tej dvojezičnosti se tu nihče ne zgraža.
Na zelenem travniku za vasjo je vzvalovita množica hribolazcev, turistov, alpinistov, skratka razigranih, srboritih, navdušenih planincev. Gorenjci, ki so jih prevozili štiri avtobusi, so prikorakali z zastavo in goabo na pihala na zborni prostor, bolje na planinski tabor. Ko so se vsi gostje iz treh obmejnih dežel, že zgodaj žejni, okrepčali »pri planinskih zavetiščih« in se dovolj razgledali v obsoško, vipavsko, kraško in morsko obzorje, so zadonele glasne fanfare. Velemožna predsednica SPD Gorica,
Motiv s IV. srečanja slovenskih obmejnih planincev 8. 6. 1975
prireditelja - organizatorja tega srečanja vseobvladujoča Jožica Smetova, v glorioli nasmejanega obličja, v navdihu gorečega iezika, je odprla IV. srečanje obmejnih slovenskih planincev in pozdravila dobrodošle goste iz Gorice — »Stare« in »Nove«, iz Trsta, Čedada, Celovca, iz Jesenic in drugih gorenjskih krajev in s Krasa. V spomin na 30-letnico narodne osvoboditve so Goričani položili venec na spomenik padlim domačinom iz Vrha, nakar je moški pevski zbor Prosvetnega društva »Oton Zupančič« iz Standreža odpel »Žrtvam« (pevovodja Aleš Hoban) in je Miloš Tabaj recitiral Kajuhovo Kmetovo pesem.
Predsednica je omenila, da je ta Vrh (z ¡tal. nazivom »Larga«), najvišja točka (okrog 200 m) na področju SGP Gorica, vendar se lahko tudi na tem simboličnem vrhu, od koder je lep razgled na Julijce, Karnske Alpe, v Dolomite proti zahodnemu, a na Jadran, Kras, Trnovsko proti vzhodnemu soncu, utrjuje medsebojno tovarištvo in prijateljstvo med posameznimi planinskimi društvi v zamejstvu.
S polnim zadoščenjem je pozdravila predstavnike oblasti, zastopnike društev: Za občino Sovodnje (župan Jožef Ceščut), za občino Doberdob (župan Andrej Jarc), za Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (Edmund Košuta), za Prosvetno društvo »Danica« - Vrh (dr. Leopold Devetak), za Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (Dino Rener), za Slovensko prosvetno zvezo v Gorici (Marko Waltritsch), za Mladinski Krožek v Gorici (Niko Brešan), za PZS (Tone Bučar), za PD Ljubljana-matica (Franjo Klojčnik), za PD Jesenice (Janez Košnik), za PD Bohinjska Bistrica (Janko Lapanja), za PD Ziri (Franc Oblak), za PD Tolmin (Zdenka Kavčič) za Meddruštveni odbor primorskih PD (Janko Fili), za PD Sovodenj v Poljanski dolini (Slavko Hribar), za PD Skofja Loka (Miloš Mrak), za PD Javornik - Koroška Bela (Marjan Beg), PD Mojstrana (Stane Kofler), za PD Nova Gorica (Florijan Hvala), za PD Ajdovščina (Marjan Poljšak), za PD Cerkno (Pavel Makuc), za PD Sežana (Bogdan Roje), za SPD Trst (dr. Sonja Mašera), za SPD Celovec (Ljubo Urbajs), za Beneško planinsko društvo Čedad (Vojmir Filipič).
Pozdravili so ta veličastni zbor planincev: domačina - sovodenjski župan Jožef Ceščut in doberdobski župan Andrej Jarc, za PZS Tone Bučar, za Meddruštveni odbor PD Gorenjske Franjo Klojčnik, za Meddruštveni odbor primorskih PD Janko Fili. Pozdravili in poklonili darila so PD Jesenice, PD Bohinjska Bistrica, PD Sovodenj v Poljanski dolini, PD Mojstrana, SPD Trst in SPD Celovec.
Ves ta planinski simpozij je starosta Ludvik Zorzut »con allegretto« finala zaokrožil z resnošaljivo prigodnico.
Bogat in pester kulturni program je povzdignil to edinstveno srečanje z narodnimi, partizanskimi, domoljubnimi pesmimi in z izbranimi recitacijami, kar vse je dajalo izraz ljudske - planinske akademije na prostem. Pri tem lahko rečemo ljudskem koncertu so sodelovali: Moški zbor Prosv. društva »Oton Zupančič« iz Standreža, trio Sedej iz Nove Gorice, Oktet prosv. društva iz Žirovnice, kvartet PD Jesenice »Jeseniški železarji«, tamburaški zbor Delavskega prosv. društva »Tomaž Godec« iz Bohinjske Bistrice (pod vodstvom Egona Miheliča). Recitatorji so bili povečini šolarke-dijakinje iz Standreža in Gorice. - Pri športni igri »vlečemo vrv« so se spoprijeli starejši in mlajši, tudi pionirji. Za »privezovanje duš« so skrbeli »Kraški krti« s »pašto šuto« in goriško kapljico. Na Vrhu je bilo tudi razpoloženje »na vrhu«. Vsa ginjena se je veselila predsednica Jožica Smet in se zahvaljevala za izredno uspelo IV. srečanje obmejnih slovenskih planincev. Prvo je bilo na Golici (prireditelj PD Jesenice), drugo na Ojsterniku (prir. SPD Trst), tretje na Bleščeči planini na Koroškem (prir. SPD Celovec). Peto bo v Slovenski Benečiji (prir. Beneško planinsko društvo Čedad). Ob navdušenem pritrjevanju in veselem vriskanju se je planinski tabor razšel. Obmejni planinci so usmerili pot proti Dravi, Savi, Soči, Bači, Vipavi, k Jadranu ...
NA VRHU SMO Ml
LUDVIK ZORZUT Planinci obmejni,
ki strnjeni danes v tem zboru mogočnem, v harmoničnem spevu, v odmevu trozvočnem prepevate éno samó melodijo z gor dol v Primorje, v Slovenj Benečijo ..
O, vi hribolazci
ki težko sopeč na visoko to koto prilezli ste v znoju no kraško planoto čez gmajne, ograde, čez skalna slemena podeč vse oblake, jasneč nam vremena...,
O, vi alpinisti,
ki s klini, vrvjo in cepini dosegli ste Vrh na vsegorski višini motreč zdaj dol k mor|u na južno obzorje, noseč dol s Triglava prevzvišene glor'je ...,
O, vi še Vrhovci,
ki svet Mihael, vaš zavetnik nas ščiti, da nam je v zavetju lepó tukaj biti, ko nas hribolazce vesele, preproste z domačo prijaznostjo vabite v goste ...,
o, ja, s tega Krasa - od rnja gorečega, od kapljice rdeče - terana penečega, o, ja, sredi vseh teh dišav in vonjav sprejmite goriški, planinski — in moj še mladostni pozdrav!
II.
Ste prišli, ste prišli... Slovensko vam lice, ki pojete nam, kje so tiste stezice. Ste prišli vsi zložni, ej, Dravca vam teče, ste prišli vsi rožni s Planine bleščeče.
Zalijmo solzice slovenski tej rož'ci: Ne boste umrli nesmrtni Korošci!
Ste prišli, ste prišli z onstran, od Nadiže, zapeli dol z roncev, s platišč bridke viže. Na Vrhu smo sneli vam breme pretežko, pozdravili društvo planinsko beneško.
So pod Matajurjem vam bistri studenci, le brumni bodite beneški Slovenci!
Ste prišli, ste prišli - vas Savca pošilja -Mejauš - ste prijadrali komaj do cilia. Koga, ste zakleli, če ste aPče niste obmejni, ste dol po vsej cesti sopihali žejni!
Gorenjci pobudniki - hej, Jesenice, tam zadaj vas čakajo žlahtne zdravice. Vam bo »pašta šuta« čez mero ostala, zatrobili boste na vaša pihala.
Ste prišli, ste prišli od m6rja od Soče,
od Bače, Vipave, še s P6rezna dol na ta kup goličave od davnih že časov braneč svoje meje noseč še kaninske in krnske trofeje.
In danes na tej še planini deviški živeli planinci, tolminski, tržaški, goriški!
III.
Na vrhu smo mi, naprej ni poti, nazaj se drsi. No, kaj se vam zdi, le kam bi še šli?
Pa kje so zdaj tiste primorske kleti?
Bilo je nekoč, v tistem davnem že času sta Kristus, svet Peter hodila po Krasu. Saj veste - za kazen - prečudne usode, nevernim je Kraševcem zmanjkalo vode.
Naj zmanikajo vode in take vodice, naj zmanjka ves pelin za bolne dušice.
Ne zmanjka vesele in dobre nam volje in pesmi ne zmanjka, ki po žilah nam polje.
Ne zmanjka planincev in ne alpinistov, ne zmanjka prekaljenih nas gorelistov.
V planinah ne zmanjkajo pisane rožice -in kar je bolj važno - ne zmanjka Smet-J6žice.
Planinci obmejni na kraški tej gmajni. Kaj niste še gladni, kaj niste še žajni?
Na vrhu smo mi, naprej ni poti -
Pa kje so zdaj tiste prežlahtne kleti? Mi gramo napri! Juhihš!
P. S. Prigodnica ob IV. srečanju obmejnih slovenskih planincev na Vrhu - pri Gorici - v Italiji.
SPOMIN NA
DR. GORAZDA ZAVRNIKA
(8. 9. 1929-29. 6. 1975) ING. PAVLE ŠEGULA
laninsko dejavnost spremlja vrsta mikov in lepot, ki pa jim drugujejo tudi številne nevarnosti. Pohlepna roka smrti nenehno preži. Potuhnjeno se skriva, zdaj pritajena v vabljivem belem snežišču, zdaj v slepečem soju strel, v gromu, ki se bobneč kotali med ostenji, pa spet v brnenju padajočega kamna, v mrazu, ki vztrajno grize in izsesa življenje iz nič hudega sluteče žrtve pa v plazovih in v žametnem lesku bele planike. Ne nazadnje, v tehničnih pomanjkljivostih naših reševalnih pripomočkov. Gorazd Zavrnik, zdravnik specialist, se je mnogo let uspešno boril za človeška življenja. Dan za dnem, brez prestanka se je boril na svojem delovnem mestu, za nameček pa še kot planinec, gorski reševalec v našem gorskem svetu in na širnih snežninah naših smučišč. Preganjal je smrt in ji pogosto pred zadnjim zamahom otel prenekatero žrtev. Pomagal je mladim in starim, se družno s tovariši mučil v tveganih in napornih akcijah, prenašal mraz, močo, lakoto, vročino. Vračal je življenja živlien|u; otroke staršem, starše otrokom, kogarkoli komurkoli. Tako je bilo vse do usodnega nedeljskega večera konec junija, ko se je, skupaj z že oskrbljenim ponesrečencem in pilotom Francijem Štajerjem po skrajnje zahtevnem reševanju v stenah Kočne soočil s silami, ki so pogubile troje človeških življenj in čudovito kovinsko ptico. Vsega je bilo konec v trenutku; skriti v megli in oblakih so uničevalno delo težnosti dokončali še plameni, ki so se kot velika bakla poslovili od žrtev na strminah pod Vodinami. Če pomislimo na življenje, ki je bilo dano Gorazdu, in si ga predočimo v urah in sekundah, če pomislimo na njegovo bogato in aktivno življenje, se šele zavemo, kako strašno krivična je bila tista sekunda ali drobec sekunde, ki je odločala o njegovi usodi. V enem samem trenutku se je izteklo življenje, razmišljujoči duh je usahnil in otrpnil v brezoblično mrtvo tvar, ki odtlej kot negiben delček zemljine gmote spremlja njena pota po vesoljstvu.
Ko bi besede, spomini mogli vračati življenja!	, . .
Na Gorazda me veže mnogo skupnih doživetij, skupnih poti. Bil mi je razumeva|OČ prijatelj, vodnik in svetovalec ves čas, odkar se tudi moja pota prepletajo s potmi slovenske GRS. Napak bi bilo, če bi ob tej ugotovitvi mislil le nase, mnogo nas je, planincev vseh vrst in starosti, ki nas je uvedel v skrivnosti prve pomoči in nam z resnično bogatim znanjem pomagal do tiste stopnje, da smo mogli tudi sami na pomoč ljudem v stiski. V svojstvu zdravnika reševalca je veliko pripomogel k razvoju
reševanja s helikopterjem, k razvoju laične in zdravniške opreme, k šolanju reševalcev. Posebnost Gorazaovega dela je bilo njegova resnična zanesenost, v katerem ni nikoli iskal svojih osebnih koristi. Najsi ga gledamo kot reševalca zdravnika ali kot reševalca alpinista, vselej je bil le človek, ki se je usposobil za reševanje v posebno težkih okoliščinah. Funkcije, kakršnekoli je imel, so mu pomenile le dodatno možnost, da kar najučinkovitejše poseže v dogajanje.
To je potrdil kot načelnik postaje GRS Kranj, v katero je uvedel mnogo novega in predvsem vzorno skrb za varnost in zdravstveno usposobljenost članov za njihovo strokovno znanje.
Bil je odličen delovni predsednik na številnih zborih reševalcev, širok in razgledan planinski organizator, dober alpinist, navdušen in uspešen smučar. Radi smo ga srečali kot izpraševalca na izpitih, kjer ni bil nikoli formalist, nasprotno, vso preizkušnjo znanja je znal spremeniti v poučen pregled snovi in novo priložnost, da svoje tovariše spet nauči česa novega.
Več kot enajst let je že poteklo, odkar sva z Gorazdom vodila skupino naših reševalcev v poljske Tatre. Takrat sem ga spoznal kot dobrega tovariša, ki se je znal na svojski, simpatičen način vključiti tudi v mlajšo in veselo družbo. Spoznal sem ga, kot dobrega alpinista in razgledanega planinskega popotnika, čigar najlepši lastnosti sta bili prijaznost in skromnost v odnosih z ljudmi. Odlikovala ga je tudi nepotešljivo vedoželjnost. Nikdar se ni ustavil, nikdar se ni zadovoljil s svojim znanjem, nenenno ga je dopolnjeval in ga ob vsaki priložnosti uporabil v prid skupnosti. Gorazdovo življenje se je izteklo vse prenaglo v polnem žaru, v polnem poletu. Ostali so rezultati njegovega dela in spomin na vzornega tovariša, ki ga bomo pogrešali, dokler se ne izteče tudi naše lastno življenje.
SREČA V NESREČI ALI
PLEZALNI POSKUSI V IŠKEM VINTGARJU
DUŠAN WEBER
olgo časa mi je oče obljubljal, da me bo peljal v Iški Vintgar. Tu se ie pred leti s prijatelji pripravljal za lažje in težje ture v Julijcih in Kamniških Alpan. Domenili smo se, aa bomo odšli v Iški Vintgar 1. 6. 1975. Tako se je tudi zgodilo. Z nama je odšel še sošolec Gregor. Med potjo je oče seveda obujal spomine na svoje treninge v Iškem Vintgarju. Po četrturni vožnji smo prispeli do doma v Iškem Vintgarju. Odpeljali smo se še kakih sto metrov naprej in pustili avto ob cesti. Iz avtomobila smo stovorili vso kovačijo in odšli skozi gosto podrast do previsne skale. Kakih dvajset metrov nad njo je bila prečnica. Ker se nam je zdela lažja, smo se spoprijeli najprej z njo. Tu nam je oče pokazal, kako se navežeš in varuješ. Prečnica je bila dolga en raztežaj. Oče jo je primerjal s podobno v bavarski smeri v triglavski steni. Ko sva z Gregorjem prilezla do stojišča, sva v Dulferjevem sedežu zdrsela dol. S plezanjem sva nadaljevala v deset do petnajst metrov visoki skali. V previsu sta bila zabita dva stara klina z vrvnimi zankami. Prvi sem plezal jaz. Vponko sem vpel v zanko, zabil više svoj klin, vanj pa obesil streme. Tako sem pridobil kakega pol metra na višini. Prilezel sem še kak meter više, toda naprej ni šlo, čeprav sem se trudil na vse pretege. Previs je bil krušljiv in tudi po svojih zmogljivostih mu nisem bil kos. Za menoj je šel oče in hotel plezati po drugi strani v tegu vrvi in s tem priti čim više. Z Gregorjem sva počasi napenjala vrv. Tedaj pa je oče - strela z jasnega -zdrknil na tla. Najprej sem mislil, da se je izpulil klin, v resnici pa se je strgala preperela zanka. Po dokaj dolgem sporedu kletvic, ki jih doslej še nisem slišal, se je oče z najino pomočjo spravil v avto. Močno ga je bolelo v kolku. Naše plezanje je bilo konec. Odpeljali smo se proti domu, potem pa naravnost na polikliniko. Tu so ugotovili, da ima oče zlomljeno medenico spredaj in zadaj, poleg tega pa še dvanajsto lumbalno hrbtenično vreteno. Na kliniki je ostal štirinajst dni, na kar so ga odpeljali v Zavod za rehabilitacijo invalidov. V »Soči« je ostal pet tednov in se v tem času zelo dobro popravil.
Ta sestavek sem napisal kot opozorilo mladim, takim, kot sem jaz, ki šele začenjajo s plezanjem. Kaj vse se lahko zgodi, pa četudi padeš samo pofdrug meter globoko! Oče se je na srečo dobro izmazal, kajti nesrečo je prebolel tako rekoč brez posledic. Kaj pa bi bilo, če bi se mu kaj podobnega zgodilo v steni?
TRIJE ZAPISI S KOBARIŠKEGA
IVAN KURINČIČ
1. Kobariško, kraj najlepših planin, rojstni kraj znamenitih mož
erjetno nič ne pretiravam, če trdim, da je Kobariško kraj najlepših planin. Kobarid obkroža mogočen venec 16 planin, ki so posejane po obronkih Matajurja, Mije, Stola, Morizne in Krnskega pobočja. Na teh planinah se je še pred dvema desetletjema na 1971 ha skupnih planinskih površin prepaslo 1200 molznih krav, 515 teličkov in junic, 75 konj in žrebičkov. Več kot sto ovac pa se je prepašalo v višjih govedu nedostopnih predelih. Vso to živino, ki je bila razporejena v 167 planinskih stajah je čuvalo 88 pastirjev, ki so dnevno namolzli do 7500 litrov najboljšega planinskega mleka, iz katerega je 14 sirarjev (mlekarjev) izdelalo dnevno okrog 150 kg pristnega planinskega sira, okrog 150 kg masla in 300 kg planinske skute. Prav gotovo je najlepši planinski predel, ki ga je Simon Gregorčič jmenoval planinski raj, podkrnski svet, kjer je na sorazmerno majhni površini razmeščenih kar 5 planin in kjer je v planšarski sezoni včasih zvonkljalo okrog 600 glav goveje živine, medtem ko se je malo višje po strmih vrhovih sivega Krna, Batogenc, Rdečega roba, Pesk, Krnskega jezera in Studorja prepašalo na stotine belih ovac.
Kdo ne bi občudoval in ljubil teh planin! Prav v osrčju tega planinskega sveta pod Krnom je PD Kobarid pred pol leta sklenilo, da bo v prihodnjih treh letih zgradilo planinsko kočo.
Življenje v teh planinah na Kobariškem se je pred dvema desetletjema postopoma začelo spreminjati. Živahno planšarsko življenje je začelo zamirati. To skušajo zaustaviti odgovorni dejavniki tolminske občine, kobariške Planike in tolminske kmetijske zadruge.	....	. ,
Sredi tega mogočnega venca najlepših planin stoji zgodovinsko mestece Kobarid, znano po obilnem cvetju, po rožah in oleandrih, ki krasijo pročelja hiš in ulice. Kobarid z okoliškimi vasmi je dal Slovencem veliko zaslužnih mož. Pri Pomolču na Vršnem se je 15. 10. 1844 rodil pesnik Simon Gregorčič, imenovan
Kikov senik (Livške ravni) pod vrhom Kuka	Foto J. Kurinčič
goriški slovcek; pr. Leksu ali Pepu v Kobaridu 14. 2. 1863 skladatelj in pesnik Hrabro-slav Volane;.pri Pincu v Kobaridu 26. 5. 1859 pesnik Josip Pagliaruzzi-Krilan; pri Pepu Kramarievem v Kobaridu se |e 26. 2. 1864 rodil tiskar, založnik in borec za narodne pravice goriških Slovencev Andrej Gabršček; pri Spičku 8 7. 1845 notar rodol|^b in pr.|atelj Simona Gregorčiča Ignacij Gruntar; pri Podkletniku na Vršnem z. I. dr. Anton Oregorcic, državni in deželni poslanec, borec za pravice aoriških o I oven cev in ustanovitel| šolskega doma v stari Gorici; pri Mohu v Krnu 12 10 1851 zgodovinar profesor Simon Rutar; v Kredu se je rodil pisatelj Jože Lavrenčič, v Bregin|u brata lonkli, borca za narodne pravice.
Pri Sribarju v Kobaridu se je 8. 2. 1908 rodil kobariški rodoljub, vodja tajne organi-zacije IIUK na Kobariškem borec za pravice primorskega ljudstva, univerzitetni študent Andrej Manfreda, antifasist, dvakrat obsojen na skupno 25 let težke ječe Umrl |e v rasističnih zaporih v Soluzzu v Italiji pred padcem fašizma julija 1943. Pri Nadalču v Kobaridu se je rod,I 4. 10 1920 Franc Uršič-Joško, junaški borec NOB, kapetan, komandant brigade Simona Gregorčiča, sin prvega sekretarja in soustanovitelja prve celice KP v Kobaridu leta 1919. Koma| star 25 je Franc Uršič 7. 4. 1945 končal svo|e mlado zivlien|e v krematoriju Rižarne v Trstu, potem ko so ga ranjeneaa ujeli Nemci avgusta T944 na pogor|u Krna.	1
Na pobudo različnih ustanov in društev je bilo tem zaslužnim kobariškim možem postavljenih zadn|a leta nekaj spomenikov in spominskih plošč. t?tx- dJ>b.ro -'f ° Prede.9 se ¡e Kobariška občina združila z občino Tolmin, je bivši OLO Kobarid na svo|i se|i razpravljal o postopni ureditvi spomenikov tem zasluznim kobariškim možem. Sklenili so postaviti na trgu alejo zaslužnih mož ali pa ob vseh treh vpadnih cestah na začetku Kobarida postaviti doprsne spomenike lako bi obenem s spomenikom padlim borcem NOB in Kobariški republiki iz leta j mesto Kobarid dobilo značaj spomeniškega mesta in to za dobo zadnjih sto let, od srede 19. stolet|a do srede 20. stoletja.
Krajevna skupnost, družbenopolitične organizacije kraja in okolice, planinsko, turistično m muzeisko društvo, občinska skupščina in temeljne organizacije združenega dela Kobarida, vsi so bili za tako ureditev mesta.
Tei zamisli se je prva odzvala mladina na osnovni šoli v Kobaridu pod vodstvom šolskega mentorja likovnega učitelja Miloša Volariča in ravnateljstva šole Zadnje čase so zaceli postavljat. v Kobaridu in okolici na razna spominska obeležja dogodkov iz NOB iz kamna ali lesa izdelane spominske plastike in obeležja. Mladina |e pokazala pot.
2. Konec vojne za livške vasi
livških vasi in zaselkov se je končala zadnja vojna pred 30 leti že 7. aprila J i Vi •	bila nemška edinica iz kobariške postojanke zadnjič v teh vaseh
Nemškii oddelek ie stel okrog 120 mož poveljeval jim je neki histerični kapetan. h nil ^ Planinsko vasico na L,vek, da bi izvršila nekaj aretacij in požgala še nekaj
|eD0Stal na,.L,,vfe	70 ™ž pa se je z enakim namenom
vzpenjalo proti L.vsk.m Ravnam, k. ležijo 3 km od Livka na višini 1043 m. Ko so Nema na celu s kapetom prispeli pod Livške Ravni, so jim partizanski borci . in II. bataljona Brisko-beneskega odreda, komande mesta in borci kurirskih postaj ki so se teda| zadrzevali v bližini vasi, priredili dostojen ognjeni sprejem. Nemci so se presenečen, vrgli v zaklone. Puške in brzostrelke, mitraljezi in minometalci so užiaali po min iz vseh grebenov okrog vasi. Obsedeni kapetan pa je še vedno kričal nad vo|ak. »forverc, forverc, forverc«. V stiski se je večja skupina Nemcev zatekla v senik Hrasta Antona-K.ka. Se danes sto|. ob cesti, zgrajen iz suhega kamenja. Ujeli so se v past, ka|ti partizanski rafal. s9 začeli sekati pred vrata in izhod iz senika je bil Nemcem zaprt. Ko so videli, da |e še minometalec začel meriti na senik, so na druqi strani zrušili del stene in se skozi luknjo začeli reševati iz senika. Vendar se je tudi po te| poti resi I le del Nemcev, ka|ti partizanski borci so računali tudi s to možnostjo in so udi to stran senika začeli zasipati s kroglami. Nemci so se tedaj začeli umikati proti Livku, raziariem kapetan pa |e še vedno iz zaklona divje kričal svoj forverc Vzel ga |e na muho mlad borec iz Brd in kapetan se je smrtno zadet zavalil po bregu. Potem so se partizani pognali na ¡uriš. Maloštevilni Nemci, ki so ostali še živi so se v divjem begu umikal, proti Livku. Nemcem je na Livek prišla pomoč, vendai n.S2^' ^^ vJ^kih vaSeh ki so bile zibelka partizanstva na Kobariškem, so pustil, okrog 14„ujetih, 15 mrtvih in prav toliko ranjenih mož, medtem ko so bili na "alstiani tr,l.e Me ranjeni. Nemci so prišli lovit naše ljudi in požigat, to je bilo ugotovi eno iz pisanih dokumentov, k. so jih partizanski borci dobili v torbi padleaa
J«™,?"U Cu-r°- "r hlt,r!C? P.obr°''.svoje mrtve in ranjene, jih naložili na vozove, k. so j.h mobiliziral, na Livku, in se ojačani še isti dan na Livških Ravnah pozanimali, kako so partizani delal, z n|ihovimi ujetniki. Nikoli več jih ni bilo v livških vaseh, za te vasi se |e vo|na končala en mesec prej.	672
Kobariško-vrsenska razglednica
Foto O. Sturm
Videle pa so ob koncu vojne okrog 800 zasovraženih italijanskih fašističnih vojakov, ki so jih partizanski borci zajeli zadnji dan aprila 1945 blizu Idrskega in jih razoro-žene pripeljali na Livek. Odtod so jih odgnali naprej v ujetniško taborišče.
3. Pred tridesetimi leti - v naših planinah
(Spomin na 27. april 1945)
Vsako leto na dan obletnice OF se rad spomnim na nekaj dogodkov, ki so se odigrali na predvečer zadnje obletnice OF v partizanih. Okrožni NOO za Zahodno Primorsko mi je naročil izvršiti neko nalogo na planinah Matajurja in ugotoviti stanje tamkajšnjih planinskih staj. Za pomoč sem prosil Ivana-Rožnika Kranjca iz vasi Svino. 26. aprila 1945 popoldne sva se iz komande mesta Kobarid, iz Jevščka, napotila proti Matajur-skim planinam. Med potjo sva se spomnila na obletnico OF in sklenila sva, da po opravljenem delu pripraviva v Idrski planini še dve veliki grmadi in ju zakuriva na čast četrte obletnice OF. Kresova bosta vidna v Kobaridu in Tolminu, kjer so bile okupatorske postojanke. Ko se zmrači, zanetiva prvi kres, vriskajoč nadaljujeva pot proti drugi 500 metrov oddaljeni grmadi, da zanetiva še to. A glej smolo! Nič hudega sluteč obrneva proti Kobaridu, ki je stal pod nama poln domobrancev in Nemcev, in se ozirava po drugih vrhovih vse naokrog po Soški dolini in Tolminski, kjer je na čast OF plapolalo na stotine kresov. Nenadoma v zraku nekaj silovito zafrfota in se z vso silo raztrešči tik pod nama, nato še drugič in tretjič. Vse žvenkeče nekaj metrov okoli noju, smrdi po smodniku in žveplu. Bile so mine, ki jih je sovražnik pošiljal s težkimi minometalci iz Kobarida, da bi pregnal izzivajoče netilce slavnostnih kresov. Vrževa se na tla, nato pa se hitro zmuzneva iz tega nevarnega mesta in si poiščeva zasilno zavetje med velikimi skalami. Ko utihne prva serija min, se splaziva do druge grmade, jo zanetiva in se v divjem diru oddaljiva. Komaj sva odnesla pete dobrih 50 metrov, že prifrfota druga serija min, ki so se raztreščile v neposredni bližini drugega kresa. Ko sva bila zunaj nevarnosti, sva spustila v zrak še nekaj rafalov častnih salv in vrgla par bomb. Zadovoljna sva se ozirala proti sovražni postojanki, češ, kako se le okupator jezi nad kresovi po vsej Tolminski in Primorski, saj so obetali zmago partizanske vojske. Čez nekaj dni po tem dogodku so partizanske čete že zasedle Kobarid, istočasno pa so tja prodrle tudi angleške. Nasproti mi pride sorod-niča Amalija iz vasi Svino in mi vesela stisne roko: 673 »No, Ivan kako je šlo v partizanih?«
»Veš, Amalija, ves čas partizanščine je še kar šlo, včasih dobro, včasih slabše, pred nekaj dnevi bi jo pa skoro izkupila s tvojim bratom Ivanom, ko sva zakurila dva kresova v Idrski planini na čast obletnice OF«.
Amalija me pozorno posluša in mi pove: »Tisti večer sem nesla mleko v mlekarno v Kobarid. Ob cesti pri starem pokopališču v Kobaridu sem videla domobrance, ki so s težkim minometalcem merili na kresove po Matajurju. Ko sem se vračala iz mlekarne, me je prehitel nemški oficir in zavil k domobrancem. Čakali so, da jih bo pohvalil, oficir pa je v slabi italijanščini zarohnel nad njimi, jih obrcal in pognal v kasarno, zraven pa se je drl: »Kaj vznemirjate ljudi, ali ne vidite, da vse nič ne pomaga in da je vsega konec?«
Vidite, vsak po svoje. Z Rožnikom se zdaj na 27. april spominjava, kako sva jo komaj odnesla, tisti bivši domobranci pa se najbrž spomnijo nemške brce v zadnjo plat, ki je po svoje pomenila konec vojne.
LETNA KONFERENCA I KAR V TATRAH
ING. PAVLE ŠEGULA
edna letna konferenca I KAR za leto 1974 je bila 19. 9. 1974 v Starem Smokovcu, Tatre, ČSSR.
Zbrali smo se zastopniki 13 držav: Avstrije, ČSSR, Bolgarije, Italije, Jugoslavije, Francije, Kanade, ZRN, Lichtensteina, Norveške, Poljske, Španije in Švice; gostje so bili Romuni in predstavniki ZSSR.
Dnevni red konference je obsegal 10 točk, ki smo jih absolvirali brez posebnih zapletov. Naj jih naštejem po vrstnem redu:
Zapisnik konference 1973, delo v letu 1974, blagajniško poročilo, poročila podkomisij, organizacija, statistični podatki o organizacijah GRS, naprave za iskanje zasutih v plazu, volitve, dogovor o konferenci 1975 in razno.
Zapisnik konference v Innsbrucku je bil sprejet brez pripomb, zato smo lahko takoj rešli k razpravi o poročilu predsednika za obdobje 1973/1974.
oročilo je bilo v glavnem posvečeno aparatom za iskanje zasutih v plazu. O tem smo že nekajkrat poročali, nekaj spisov na to temo je bilo objavljenih tudi v tujih planinskih glasilih in biltenu UIAA.
V	glavnem naj omenim naslednje važnejše ugotovitve:
1.	Poenotenje frekvence na mednarodnem nivoju še ni pričakovati, vendar je švicarska GD PIT obljubila, da bo načela problem na enem prihodnjih srečanj UIT (Union Internationale des Télécommunications).
2.	Podobno kot tehnični predpisi tudi tehnična izvedba ne are na roko integracijskim težnjam. Strokovnjaki so jasno odgovorili, da ni mogoče brez velikih sprememb iz avstrijskega piepsa in švicarskega VS-60 napraviti ene naprave oziroma aparata.
3.	V zadnjih dveh letih je, vsaj teoretično, napredovala tudi zamisel smernostnega iskanja, ki jo je prek lavinske žolne sprožil profesor Avčin. Princip je zdaj že priznan, žal še ni na voljo poskusne serije aparatov, da bi jih mogli v praksi preskusiti v širšem obsegu.
Nadalje je predsednik poročal o simpoziju letalske reševalne službe na Kleine Schei-degg v Švici septembra 1974. Simpozij pomeni izmenjavo mnenj in izkušenj pilotov, reševalcev in pomožnega osebja ter omogoča hitrejši napredek te razmeroma mlade veje reševalnih služb v Evropi.
Kar zadeva finance, IKAR nima problemov z odvečnimi sredstvi. Blagajna izkazuje, da se je v mandatnem obdobju obrnilo 4175 05 ŠFr. Trenutni višek je 1178 ŠFr. Razlo-ov, da bi se pogospodili, torej ni. ledila so poročila komisij. Wastl Mariner je poročal za podkomisijo za opremo.
V	izvajanjih je bil skop, a je obljubil skorajšnje podrobno poročilo o delu.
1.	Opremo IKAR uporabljajo v vseh državah članicah in tudi v drugih deželah. Potreb po bistvenih spremembah ni.
2.	Francoska nosila so odlična za reševanje s helikopterji tipa Alouette. V sezoni 74/75 bodo na voljo vsem zainteresiranim, da bi jih preskusili in podali svojo dokončno oceno.
3.	V več državah že uporabljajo avstrijski pieps za reševanje zasutih v plazu. Izsledke in priporočila simpozi|a v Suldnu pričakujemo z velikim zanimanjem.*
•Avstrijska GRS je piepse prodajala na svojo roko, tudi simpozij v Suldnu nad napravo ni pokazal posebnega navdušenja. Pieps, skaai in VS-60 so bili sprejeti kot goiovo dejstvo.
Kot drugi ¡e poročal predsednik podkomisije za reševanje z letali in helikopterji. Govoril je o izkušnjah in opažanjih s helikopterskega simpozija. Letalska reševalna služba je začela delovati v gorah pred 22 leti.
1.	Reševanje je v različnih državah še zelo različno. Ponekod so to državne institucije - voiska, policija, žandarmerija, drugod zasebne družbe. Tudi naloge so še različne. Ponekod letalci opravijo 90 °/o vseh akcij, drugod zelo malo.
2.	Helikopter in letalo sta najudobnejše sredstvo za prevoz ponesrečenca, imeti pa morata dobro usposobljene in vešče pomagalce.
3.	Letalska reševalna služba ne more biti samo transportna organizacija, ampak mora delovati vsestransko in celovito. Reševati mora v različnih okoliščinah, dajati prvo in zdravniško pomoč in transportirati direktno v bolnico.
W. Mariner in Felix Germain, kasneje pa še Erich Friedli so v razpravi priporočili previdnost.
Zavoljo razvoja letalske reševalne službe ne smemo zanemariti klasične GRS, pač pa bi bilo zelo aobro, da usposobimo kar največ članov GRS za reševanje z letali. Dosti dela je imel Melchior Schild, predsednik podkomisije za plazove. Orisal je zimo 73/74, ki je bila ponekod bogata s snegom, a drugod zelo revna. Zavoljo snežnih padavin spomladi je bila v glavnem dolga, v Evropi je terjala 84 smrtnih žrtev. Pomoč tovarišev se uveljavlja, večino preživelih so namreč rešili njihovi sopotniki, ne pa organizirani reševalci.
O reševanju z elektronskimi pripomočki za zdaj še ni slišati ugodnih poročil praktikov. Izjema je po vsej priliki Kanada, odkoder pa ni točnejših podatkov, zlasti ne podatkov o številu rešenih s pomočjo elektronskih naprav (skadi, Pieps). Razprava je bila kratka. Govoril je tudi italijanski predstavnik Toniolo, ki je opozoril na skrajno previdnost in taktnost, kadar gre za vrednotenje kakršnihkoli pripomočkov. Omenil je poskus francoskih reševalcev, ki poskušajo lavinske vrvice, navezane na balone. V stiski je treba aktivirati balon (napinne ga stisnjen plin iz vgrajene ampule), nakar vrvica zanesljivo ostane na površini snega. Opozoril pa je tuai, naj ne pozabimo na obstoječe reševalne metode in naprave. Sledilo je poročilo zdravniške podkomisije.
Dr. G. Neureuther je poročal, da je v komisiji mnogo zdravnikov, zavoljo tega tudi dosti misli in predlogov. Obravnavali so med drugim:
1.	Umetno dihanje. Tubusa naj laiki ne uporabljajo.
2.	Masaža srca je stvar zdravnikov, laiki naj je ne izvajajo.
3.	Kačji pik v gorah ni redkost, nobena tajnost tudi ni, da je okrog zdravljenja prizadetih in zlasti prve pomoči še mnogo nejasnosti. Temo bodo obravnavali na enem prihodnjih zdravniških srečanj oziroma simpozijev.
4.	Čedalje bolj je v rabi zračna opornica, kar pa ne izključuje rabe ekstenzijskih opornic.
Točki 5 in 6 dnevnega reda sta minili naglo in brez zapletov.
Novi član IKAR je Norveška. O kandidaturi ZSSR in Romunije nismo govorili, četudi so se predstavniki teh dveh držav udeležili VI. LUK.
Kar zadeva podatke o organizacijskih posebnostih članic IKAR, je predsednik povedal, da je podatke v glavnem že dobil, da jih bo pred dokončnim vrednotenjem še preveril in poslal v odobritev odgovornim predsednikom posameznih držav-članic. Točka 7 dnevnega reda je bila posvečena napravam za iskanje zasutih v plazu. O tem je bilo zadnja leta že dosti povedanega, stanje septembra 1974 pa naslednje: V uporabi ali na preizkušnji je trenutno (v Evropi) več elektronskih aparatov: VS 60 (Švica), pieps (Avstrija), žolna (Jugoslavija), v Franciji pa francoski aparat. Mnenje IKAR je, da trenutno nobeni napravi ne da atesta, kdor želi, lahko uporablja tisti sistem, ki mu je najlaže dosegljiv. Problematična je Kanada, kjer uporabljajo naprave tipa skadi in pieps delno pa tudi že VS 60, tako da nastaja zmešnjava in škoda zavoljo nevsklajenih frekvenc. Aparati so se obnesli, potrjeno je, da so z njimi že rešili življenja.
Norvežani iščejo z bajanico, ki je menda tudi dobra in bi kazalo podrobneje obdelati njeno uporabnost.	, . . ..
Po mnenju M. Childa in tudi drugih udeležencev, naj bi nekatere nejasnosti po|asnil simpozij za reševanje iz plazov aprila 1975. Dal naj bi nove napotke in smernice, saj se obeta sodelovanje številnih strokovnjakov, katere bi morali praktiki reševalci opozoriti na najvažnejše probleme.
Sklenjeno je bilo, da naj v pripravah na simpozij sodelujejo vse članice IKAR prijavijo referente in organizacijske sodelavce. Sodelovala naj bi tudi komisija za opremo, ki sodi, da mora dati svoje mnenje k napravam za reševanje, ne glede na to, kje jih bodo uporabljali.
Volitve niso prinesle nič novega.
Na krmilu IKAR je še naprej Erich Friedli, ki mu v predsedstvu pomagajo načelniki Wastl Mariner, Melchior Schild, Georg Neureuther, Fritz Bühler ter še Gerd Maier
in Bruno Toniolo. Vprašanje prihodnjega zbora IKAR na seji ni bilo dokončno rešeno, sklenjeno je bilo, da bo jeseni 1975, predvidoma v Aosti.
V zadnji točki dnevnega reda so francoski reševalci razpravljali o znakih za sporazumevanje zemlja-zrak ter o vlogi raket; rdeča raketa naj bi vselej pomenila klic na pomoč.
FFM (Fédération Française de la Montaane) predlaga, da bi sleherni alpinist nosil ssebo, vrečko s piščalko, zrcalom in rdečo zastavico z belim kolobarjem.** Ta bi bila hkrati uporabna kot bivak vreča in kot znamenje za označevanje lege ponesrečenca oziroma kraja za pristanek helikopterja.
Francozi so tudi predlagali uvedbo lavinske vrvice z balonom, ki ga napihne vgrajena ampula, čim lastnik zasluti nevarnost in potegne vrvico. Obnašanje balona, ki poskrbi, da |e vrvica na površju snega, so demonstrirali s filmom.
Slišali smo še predlog, da naj bi ustanovili pravno komisijo IKAR, ki naj bi reševala številna organizacijska vprašanja. Predloga podrobneje nismo obravnavali, splošen vtis |e, da taka podkomisija ni potrebna.
" Zamisel ie vredno pozdraviti, saj je taka bivak vreča vidna že od daleč. Piščalko pa bi moral nositi s seboi vsak planinec za klic v sili.
MOJ NAJLEPŠI PRIJATELJ
(Planinskemu Vesfniku za 80-Ietnico)
a, Planinski vestnik, ti si moi najlepši in najboljši prijatelj! Tebi sem najbolj zvesta v zivl|en|u - že 40. leto - in do groba bom. Čas mi narekuje, da ti to javno priznam, ker le v tebi najdem največ harmonije, etike, zgodovine, znanja, sploh vse, kar je lepo in zanimivo.
Zelo, zelo sem hvaležna vsem pisateljem, ki opisujete domače in tuje gore, in tistim, ki vodite planinska društva in planinsko zvezo.
Nobene druge revije in časopisa ne primem v roke tako spoštljivo in z zanimanjem kakor Planinski Vestnik. Seveda tudi knjige planinskega značaja, ki me navdajajo z zadovoljstvom. Mnogokrat se v spisih srečam s svojimi doživetji, saj so me osvojile gore že v mladosti. Prav kmalu sem spoznala, da me ne more nobena stvar na svetu bolj osrečiti.
V gorah sem najbolj srečna, mirna. Do zadnjega čuta pripadam njim, hvala njim, vsem vrhovom, ki so me vabili, dokler se nisem seznanila z vsemi, kar jih je na Slovenskem, in še z drugimi. Vedno sem imela občutek, da me je vsaka gora sprejela z objemom kakor svojega otroka. Zavedam se, da jim pripadam z vso dušo. Ko sem bila še otrok, sem se zveselila zelene travice, stezice, vse sem nežno božala. Ko sem v daljavi gledala Kamniške planine in druge vrhove, mi je raslo hrepenenje: »Ko bom zrasla, bom vse prehodila.« Besedo sem držala in še mnogo mnogo dodala. Ko nas je doletela vojna, sem se med mnogimi tudi jaz znašla v zaporu leta 1942, nato v Gonarsu itd.
Vsi, ki smo ljubili domovino, smo bili zaznamovani in izgnani. V Gonarsu sem prenašala bedo, kar ponosno, ker sem imela vero v zmago, bodrilo nas je slovensko petje, zbor je vodila današnja operna pevka Vilma Bukovec. V jasnih dneh sem se ozirala proti Julijskim Alpam, nemalokrat sem se zjokala. Prišel je dan, ko je septembra 1943 Italija kapitulirala. Naslednjo noč smo se zbrali - 24 internirancev iz okolice Ljubljane, kar peš smo zastavili pot skozi Visco, pred Gorico smo prebredli Sočo, in šli čez kraško planoto v Vipavo in dalje čez Hrušico do Ljubljane. Pet dni je trajala ta pot, dolga tura je bila to. Znova se je začelo preganjanje. Da se nisem umaknila na Gorenjsko, bi me najbrž ne bilo več.
Končno smo po velikih žrtvah in trpljenju dočakali svobodo. In začela se je zopet neizpeta pesem - »v hribih se dela dan« in celo nekaj primorskih vrhov smo pridobili, da je bilo kaj novega. Začeli so se tudi izleti čez mejo in tudi hrepenenje je raslo, saj to je tako človeško. Precej sem potovala. Kadar sem se vrnila, s kateregakoli potovanja, vedno sem na glas zapela hvalnico: »Naše gore so najlepše.« Hitro ie mineval čas, približal se mi je Abraham. Odločila sem se, da njemu na čast prehodim slovensko transverzalo in tako še enkrat doživim vse vrhove. Obljubo sem izpolnila. Bala sem se, da mi Abraham ne bo več dovolil poditi se po grebenih, ali že 14 let se mi smehlja, češ kako neugnana sem. Vedno bolj me žeja po tej lepoti, ki mi hrani dušo in srce, da lahko veselo živim.	... . . .
Mojca Lajovic
DRUŠTVENE NOVICE
DAN KOKRSKEGA ODREDA
Ideja, da bi spomin na ustanovitev in delovanje kokrskega odreda počastili s tradicionalnim pohodom na Kališče, je bila v mislih številnih borcev kokrskega odreda. Predsednik PD Kranj tov. Franci Ekar je zato navdušil upravni odbor PD Kranj. Zamisel je bila programsko in operativno sprejeta in namenjena 30. obletnici osvoboditve, obnavljanju tradicij NOB, pospeševanju množičnosti in telesne kulture. Odred je bil ustanovljen 18. junija 1942 na Kališču. Takrat je bil ustanovljen tudi njegov drugi bataljon. Letošnji prvi spominski pohod na Kališče je bil 14. in 15. junija. Vsak udeleženec je lahko dobil registrirni karton, s katerim bo po petih pohodih imel pravico do spominske značke. Organizatorji smo s tem omogočili evidenco udeležbe. V soboto, 14. 6., so že v zgodnjih jutranjih urah prišli prvi udeleženci, organizirani v pohodni skupini ali posamezno. V sobotnem programu je bilo najavljenih več organiziranih skupin enot in brigad; za prenočevanje smo morali pripraviti prek 300 ležišč. Dom kokrskega odreda je dobil velik prirastek, saj je okoli njega zraslo kakih 40 platnenih hišic.
Vsi so pokazali nadpovprečno solidarnost, požrtvovalnost in sodelovanje. Taborniki so preskrbeli in uredili pod vodstvom Tončke Vodnik za taborišče, teritorialna partizanska enota partizansko kuhinjo, vojaki garnizona Stane Žagar iz Kranja za opremo, transport in del kulturnega programa, preživeli borci pa so se vključili v neposredno organizacijo in program partizanskega programa in bivanja na Kališču.
Vreme je bilo lepo, program je potekal po planu, le kuharji so se nekoliko jezili nad svežimi drvmi in nenamočenim fižolom. Taborniki in planinci so imeli dosti dela za pripravo tabornega ognja. Ob 18 se je vsa množica - vseh je tedaj bilo čez 500 - pomaknila na Spodnje Kališče, tj. k obeležjem, kjer je bil ustanovljen odred. Na to mesto so prispele enote kokrskega odreda iz Tržiča, ki so se jim priključili tudi vojaki graničarji, teritoralne enote iz Kranja, vojaki iz kasarne Staneta Žagarja iz Kranja, organizirane enote tabornikov in planincev in skupina miličnikov.
Vsebinsko bogat govor je imel Franc Štefe-Miško, nekdanji borec odreda. Sledil je kulturni program.
Ko se je stemnilo, je nebo razsvetlila
PLANINSKO' DRUŠTVO KRANJ
ODBOS KOK
ODREDA
O
Ime in priimek udeleženca pohoda:
Noslov:
Dan kokrskega odreda
TRADICIONALNI POHOD
N2 00174
1_____
2____
	3___
4
	5__
Registrirni karton za pridobitev značke po petih zaporednih pohodih
Na Kaiišču - partizanski golaž
množica raket, zaplapolal ¡e velik taborni ogenj. To je bil začetek tistega intimnega vzdušja, ki ga tako redko srečamo. Ob tabornem ognju so se posedli borci NOB: Miloš Rutar, Franc Štefe, Franc Ribnikar, Andrej Brovč, Franc Puhar, Dušan Feldin, Tone Tičar in drugi ter pripovedovali o preteklem boju odreda in o akcijah posameznikov.
V soboto smo našteli čez 800 udeležencev. Nedelja nas je presenetila s čistim jutrom. Udeleženci so že v zgodnjih urah zapustili Kališče in se spustili pod Kolišče do nekdanje bolnišnice »Košuta«, kjer je zdaj razstava partizanskega zdravstva na Gorenjskem. Na Kališče so pričele prihajati nove skupine. Ena največjih je bila skupina pio-
Sotorišče na Kaiišču
nirskega odseka PD Kranj, saj so mentorji pripeljali čez dvesto članov odseka, dalje skupina planinske sekcije iz mladinskega doma Preddvor. V popoldanskih urah je predsednik PD Franc Ekar pozdravil vse udeležence, še posebej najmlajše - pionirje. Tov. Ekar je med drugim dejal: »Dolžnost vseh nas je, da v gorah skrbimo za svet NOB, da vzdržujemo partizanska obeležja in s srcem negujemo svet in ideje, kjer so se razvijali načrti in akcije naših partizanov...« Zatem je pozval skupine, da so odnesli vence in cvetje na partizanske grobove na Kališču in Storžiču. Vseh udeležencev je bilo v obeh dnevih kakih 1800. Na ta dan je tudi predstavnik PZS, domačin ing. Pavle Segula, prinesel na Kališče radijsko postajo za zvezo s stalno službo LM, kar je velikega pomena za preventivno-komunikacijsko področje.
OB DESETLETNICI SMRTI ZORKA JELINČIČA
22. junija smo se po zaslugi SPD Trst in seveda njene požrtvovalne predsednice dr. Sonje Mašere zbrali na Črni prsti z namenom, da se ob desetletnici smrti Zorka Jelinčiča spomnimo ne samo bivšega predsednika tržaškega planinskega društva, pač pa predvsem vzgojitelja mladine, ki je nosil baklo slovenstva v zasužnjeni Primorski. Mašerova je v svojem govoru dejala, da je bil Zorko »predan enemu samemu cilju: ubraniti slovensko primorsko ljudstvo pred narodnostno smrtjo, na katero ga je obsodila fašistična oblast takoj po prvi svetovni vojni«.
Da je imel Zorko prepričevalno besedo pri mladini v dobi prvega odporništva na Primorskem vse do aretacije leta 1930, je na Črni prsti potrdil tudi borec takratnih iredentističnih skupin Slavko Tuta, ki je v svojem kratkem govoru med drugim izrazil prepričanje, da bi brez požrtvovalne mladine in predvsem njenih voditeljev, kakršen je bil Zorko Jelinčič, ne bilo kaj reševati v času narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni. Fašizmu bi se bilo posrečilo zatreti rodoljubje, ki je prevevalo primorskega človeka in Istra-na, uničiti vero v obstoj naroda, ki mu je zemljepisna kolokacija dodelila važno vlogo, da brani slovanslvo na zahodu, ne glede na različne politične koncepcije. ZorKo Jelinčič je bil mnogo več kol politik. Politik Zorko ni bil. Vzgoja naše generacije ni vodila v politični boj, ni šlo za ta ali oni svetovni nczor. »Pobudnik in duhovni voditelj odpora, organizator slovenskega, prosvetnega an-tifašističnega gibanja na Goriškem je bil on, mladi Zorko Jelinčič,« je rekla v svojem govoru dr. Mašera.
Tem skromnim besedam naj dodam, da je bil Jelinčič iredentist, pravi upornik. Na procesu zoper slovensko mladino, na Katerem so Jelinčiču prisodili 20 let zapora in se je vršil 5. decembra 1931 pred posebnim sodiščem v Rimu, je predsednik, fašistični general Saporiti, dolžil obtožence, da so »poskušali del državnega ozemlja priključiti Jugoslaviji«. Pa še nekaj je za pravilno pojmovanje tega idealizma tiste mladine treba pribiti. Štejem si v veliko čast, da je že oblikovanemu rodoljubju ravno Zorko dal trdnejšo, filozofsko osnovo, meni in drugim sovrstnikom. Slab zgled, ki so nam ga dajali »politikanti« - prve aretacije so jih odpihale čez mejo v udobnejše življenje - je znal Zorko razložiti, nikoli pa ne opravičiti. Teh »prekupčevalcev« z narodovo usodo ni bilo veliko, bili pa so le. Na Primorskem je ostala trdna mladina. In glej čudo, od kraja si jo lahko srečal z gojzarji na nogah v planinah. Trop takih je nekega pomladanskega dne leta 1928 sedel pod vrhom Sv. Gaoriiela nad Gorico, šlo je takrat že zares. Nihče ni vedel, ali ga morda v tistem trenutku ne iščejo na domu karabinerji. Rekli so, kratek pomenek v kasarni, pa se je spre-vrgel lahko tudi v nekaj ali dosti let zapora. Jelinčič nam je takrat med drugim dejal:
»Duha kreoimo z voljo. Planine so telovadnica. So dobra priprava za pošteno delo, ki naj utrdi v mladem človeku duh odpornosti in zmanjša strah pred žrtvami. Nekateri niso za to delo. Ti bodo odpadli kot listje s suhega drevesa. Junak se zapora ne boji. Težko pa je ostati junak pred moralnim in fizičnim nasiljem v preiskavi.«
Ob zaključku proslave so nam Alenka Rudež, Milica in Ivan Verč recitirali rezi-jansko liriko, kar je pripravil tržaški pesnik Marko Kravos. To je dalo slovesnosti še večji poudarek, saj gre za liriko, ki jo je Milko Matičetov nabral iz rezijanske narodne zakladnice davnih dni in ki je dragocen dokaz naše kulture. (Rožice iz Rezije - 1972, založili Lipa v Kopru, Založništvo Tržaškega tiska v Trstu in Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.)
dr. Slavko Tuta
PRAZNOVANJE OBLETNICE OF NA VRHU MATAJURJA
Zelja novoustanovljenega planinskega društva Slovenske Benečije, da bi organizirali planinsko srečanje planincev Ko-bariškega in Benečije na vrhu Matajurja, se je uresničilo na praznik OF, 27. aprila. Okrog 60 kobariških in beneških planincev se je najprvo zbralo na pokopališču v vasi Matajur, kjer so zastopniki obeh PD položili na grobnico padlih borcev
'z. Slovenske Beneei|e., Zgora|: Beneški slovenski fantje, člani Slovenskega planinskega društva, harmonikar Birtic. Spoda| levo: Vasica Livek med Matajurjem in Kukom, zibelka partizanstva na Kobariškem v ozadju evo Mataiur, desno greben Kobarniškega Stola. Spodaj desno: Na mejnem kamnu vrh Prestreljenika, levo Franc Ursic, desno Slavko Fratnik s sinom	Foto J. Kurinčič
Joško Kudrič iz Mašerov - z ženo in triletno hčerko, navdušen član Slovenskega planinskega društva v Čedadu	Foto J. Kurinčič
Na Matajurju, skupina planincev iz Slovenske Benečije in Kobarida. Na desni strani mejne ploščadi stoji Ivan Kurinčič (glej str. 679 in 682)	Foto ing. P. Sivec
dva lovorjeva venca, z enominutnim molkom počastili spomin padlih, pisec tega poročila pa ¡e obudil spomin na 30-letnico zmage nad fašizmom. Po kratki slovesnosti ¡e kolona planincev krenila iz Mašerov proti vrhu v glavnem še zasneženega Matajurja (1643 m).
Ko so se planinci malo okrepčali, ¡e na vrhu podpredsednik PD Kobarid Jože Rakušček pozval najstarejšega planinca, Ivana Kurinčiča, da spregovori par besed. Govornik se je povzpel na glavni mejni steber, vrh Matajurja. Ob velikem navdušenju planincev z obeh strani meje, je spregovoril navzočim o pomenu 34-let-nice ustanovitve OF, o 30-letnici zmage nad fašizmom in o borbi proti ostankom fašizma za popolno osvoboditev še zatiranih narodov in narodnostnih manjšin. Končal je svoj govor s Prešernovo Zdrav-liico in njeno mislijo: »Ta meja, na kateri danes stojimo planinci obeh strani meje, tu na vrhu Matajurja, naj ne bo meja sovraštva med obema narodoma, temveč meja miru in prijateljstva. »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.« Na mejni steber je stopil še mladi predsednik Beneškega planinskega društva Joško Kukovac iz Mašerov, se zahvalil za spodbudne besede in zakli-cal, da za Slovence iz obeh strani ne sme biti prave meje. Z vrha Matajurja so se planinci spustili v vas Matajur, kjer jih je sredi vasi čakal prigrizek, dobra vinska kapljica, dva beneška harmonikaša na čelu z znanim Birtičem. Planincem so se pridružili še številni Beneški Slovenci in dva zavedna župnika iz Matajurja in Tarčmuna. Skupno so do poznega popoldneva prepevali vesele beneške in partizanske pesmi in z velikim zadovoljstvom zaključili prvo planinsko srečanje in praznovanje OF. Sklenili so, da se bo podobno srečanje planincev vršilo še letos, na naši strani, na planini Razor nad Tolminom.
Ivan Kurinčič
IZ DELA MEDDRUŠTVENIH ODBOROV GORENJSKIH PLANINSKIH DRUŠTEV
48. seja meddruštvenega odbora planinskih društev Gorenjske je bila 22. avgusta 1975 v planinskem domu na Lubniku. Na seji so se dogovorili, da bodo letošnji dan planincev, ki bo 14. septembra 1975 pred planinskim domom na Sviščakih pod Snežnikom, praznovali kar najbolj slovesno, saj ta dan sovpada z zaključnimi prireditvami v počastitev 30-obletnice osvoboditve.
Gorenjska društva bodo na predvečer tega dne na razglednih vrhovih po Gorenjski prižgala najmanj 19 kresov, naslednjega dne pa bo iz Gorenjske odpe-
ljalo 14 avtobusov udeležence na skupno proslavo na Sviščake. Poleg tega pa bodo društva organizirala tudi izlete na manj obiskane gore v dneh 13. in 14. septembra kakor tudi nekatere proslave združene z jubileji društev. Planinsko društvo Radovljica pa bo počastitev 80-letnice ustanovitve društva proslavilo s prikazom reševanja v gorah dne 30. 8., naslednjega dne, ob 10 pa bo otvoritev prenovljenega Roblekovega doma na Begunjščici, medtem ko za 27. 9. 1975 pripravljajo proslavo in pobratenje s planinskim društvom Varaždin. 28. 9. 1975 bo slovensko planinsko društvo na Koroškem slavilo svojo 75-letnico pri koči na Bleščeči planini. Ta dan bodo planinska društva z Gorenjske organizirala skupne izlete na proslavo, sodelovala pa bodo tudi v kulturnem programu, saj bodo s seboj na proslavo povabili eno izmed godb na pihala, pevski zbor in recitatorje. Ob tem jubileju pa tudi ne bo izostalo kolektivno in praktično darilo slovenskemu planinskemu društvu za obogatitev inventarja v koči. Na seji je bilo naročeno društvom, da se aktivno vključijo v izdelavo programov za leto 1976 in za perspektivni delovni plan planinske organizacije v obdobju 1976/80 leta. Ob tem pa ne gre zanemariti, da je program Planinske zveze Slovenije integralni del programa planinskih društev, ki ga ta opravlja za društvo, to pa istočasno pomeni, da bo v bodoče moralo biti financiranje dejavnosti planinske zveze izpeljano iz osnovnih celic organizacije in iz dohodkov, ki pripadajo temeljni telesno kulturni samoupravni skupnosti v občini.
Vskladitev društvenih pravil z zakonom o društvih, ki je bil ob|avljen v Uradnem listu S RS št. 37/74 od društev zahteva, da po sklepu redne skupščine Planinske zveze Slovenije, ki je bila letos 31. maja, da pravočasno vskladijo dosedanja pravila (statute) in jih predlože pristo|nim organom.	Marjan Qb|ak
PD MARIBOR MATICA V L. 1974
8. aprila 1975 je bila v predavalnici Visoke tehniške šole redna letna konferenca PD Maribor matica. Zanimivo uvodno točko je pripravil MO: ob izbranih diapozitivih in zvočnih zapisih so se predstavili mladi planinci, ki so v 55. letu društvenega obstoja posebno močno okrepili članstvo.
O dejavnosti v letu 1974 je poročal predsednik Vladimir Stojan. V začetku je spomnil navzoče, da je 19. 9. 1974 umrl dolgoletni društveni administrator Albert Koruza. Nato je poudaril porast članstva od 2344 konec 1973 na 2983 (odraslih 1397) konec 1974.
Upravni odbor je tudi v tem letu deloval v 2 pododborih: odboru za finančno-go-spodarsko dejavnost (H. Budja) in odboru za planinsko dejavnost (F. Vogelnik). Tudi MO je imel svoj odbor in je deloval samostojno. Seje odborov so bile redno vsak mesec, po potrebi so odborniki reševali skupna vprašanja na plenumih. Mladinski odsek je konec 1973 štel 1155 mladih (604 mladince in 551 pionirjev), konec 1974 pa 1586 (658 mladincev in 928 pionirjev) ali 56% vsega članstva. Vodila sta ga načelnika Srečko Pungart-nik in Gorazd Kranjc, poleg odbora je skrbel za dejavnost 16-članski svet mentorjev.
V	letu 1974 je MO priredil skupno 55 izletov, 21 skupnih, 34 pa so jih priredile posamezne skupine. Poprečna udeležba je znašala 43. - Na šolah je priredil 19 planinskih predavanj. - Planinske skupine na šolah imajo omarice, v katerih objavljajo mladi planinci svoje vtise z izletov, popestrujejo pa jih fotografije. -
V	tekmovanje piornir-planinec je vključenih 300 pionirjev; 3 so prejeli srebrni,
1	pa zlati znak. — Med drugimi akcijami velja omeniti udeležbo na orientacijskem pohodu v Pernici, čiščenje transverzale od Radvanjo do Bolfenka, taborjenje pri Partizanskem domu na Pohorju (27 udeležencev), zaključno proslavo v Zg. Sčavnici (304 udel.).
V	I. 1974 je MO pridobil 2 mlad. vodnika,
2	mentorja in 2 inštruktorja.
Javna planinska šola, ki jo je od januarja do marca priredil meddruštveni odbor, je bila nadvse dobro obiskana (blizu 100 udel.). Predavanja so bila na VEKŠ, predavali so Lojze Kraiger, Franček Mali, Dragica Onič, Mirko Soštarič in F. Vogelnik, ki je bil tudi vodja šole. Preizkus znanja je opravilo 63 mladih planincev. Izleti. V I. 1974 se je od marca do oktobra zvrstilo 24 izletov za odrasje planince (15 enodnevnih, 4 dvodnevni in 5 večdnevnih). Cilj je bil večinoma izletniški okoliš Maribora, daljši izleti pa so bili usmerjeni v visokogorski svet. - Posebej velja omeniti troje srečanj s planinci SPD Celovec: prvo je bilo 5. do 6. oktobra na Pohorju, drugo 26.-27. oktobra na Bleščeči planini, tretje pa 7. do 8. decembra na Kozjaku. - Posebej je planinska skupina Dravske elektrarne priredila 7 izletov.
Markacijski odsek, ki ga vodi Anton Vuk, je 1974 obnovil markacije na 16 planinskih poteh [5 na mariborskem Pohorju, 11 na Kozjaku).
Planinska predavanja v predavalnici Visoke tehniške šole so spet privabila mnogo planincev in ljubiteljev narave. V sezoni 1974/75 se je od novembra do marca zvrstilo 11 predavanj: F. Vogelnik: Mariborski motivi, inž. Milan Ciglar: Brent-ski Dolomiti, prof. Janez Gregori: Potovanje zoologa po Himalaji, prof. Ivan
Šumljak: Triglavski narodni park, Peter Skoberne: Slovenske Alpe v cvetju, Mirko Soštarič: Savinjske Alpe nekoč in danes, Stane Belak: Kangbačen - srečna gora, dr. Jožko Buch: Jambo Afrika, inž. Milan Ciglar: Dolomitska transverzala št. 1, prof. Ivan Šumljak: Po sončnem Kozjaku, Mirko Soštarič: Gozd in drevo. Varstvo narave. Pod vodstvom in ob strokovni razlagi Mirka šoštariča je naravovarstveni odsek priredil poučno dvodnevno ekskurzijo na Pohorje (Lovrenc-Klop-novrška barja-Rogla-Lovrenška jezera--Lovrenc). — Sredi oktobra so se odborniki udeležili otvoritve poučne gozdne poti Svečina-Kopica. - Ob 50-letnici Triglavskega narodnega parka sta Mirko Soštarič in F. Vogelnik v Visokošolski in študijski knjižnici v Mariboru priredila zanimivo razstavo naravovarstvene literature, popestreno s številnimi fotografijami, pod naslovom »Narava - lepota -zdravje. Varstvo okolja v literaturi« (27. 5. do 28. 6. 1974).
Propaganda. Vsi izleti, predavanja in druge prireditve, so bili pravočasno objavljeni v omarici ter v Večeru in radiu Maribor.
Gospodarska dejavnost. Društvo skrbi za razglednik nad Bolfenkom, Mariborsko kočo z depandanso in kočo na Zavcarje-vem vrhu. Obe postojanki sta poslovali brez izgube. Vzdrževanje postaja zaradi dotrajanosti čedalje večji problem, ki terja velika sredstva. Brez razumevanja skupščine občine Maribor ne bi bilo moč misliti na najbolj neodložljiva popravila. Gospodar Mariborske koče, Ivan Ambrož, sicer zgledno skrbi za postojanko, vendar množičnost planinstva narekuje čimprejšnjo rešitev v obliki gradnje nove koče. Čeprav sredstev še ni nikjer videti, društvo na to nalogo ni pozabilo. Predstavniki društva so si ogledali teren okron Mariborske koče in se zedinili, da bi bil najprimernejši prostor za zgraditev nove postojanke okrog 10-15 m vzhodno od depandanse. Navzoči predstavnik zavoda za urbanizem se je z izbrano lokacijo strinjal. Inž. Herbert Drofenik, načrtovalec Ribniške koče, je pripravljen izdelati idejno skico za novo Mariborsko kočo. Idejni načrt bo upošteval naslednji sklep UO PD Maribor matica: postojanka naj bi imela 12 sob z 2-3 posteljami, jedilnico z okrog 60 sedeži in vse predpisane sanitarije (po turističnih normah). Po izdelavi idejnih skic bi sestavili pripravljalni odbor, v katerega bi pritegnili predstavnike vseh mariborskih in okoliških planinskih društev.
Priznanja. Predsednik PD Vladimir Stojan je ob koncu poudaril izredno aktivnost MO, za kar gre zasluga planinskim mentorjem na šolah. Priznanja so prejeli tile mentorji: Leo Cepič, Stanko Dobrov-nik, Miro Engelsberger, Anica Horvat, Slavica Pleteršek, Srečko Pungartnik,
Anica Sevčnikar, Zvonko Šabeder in Jože Topolnik. — Prvi zlati znak pionir-plani-nec ¡e prejel Franček Kosi. Voaniške znake so prejeli tile mladinski vodniki: Vera Jerebic, Nataša Koblar, Emilija Kracina, Jakob Potočnik, Majda Rožen-cvet in Zdenka Topolovec. Zastopniki PZS Janez Kmet je po krajšem nagovoru izročil odlikovanja PZS. Zlati častni znak sta prejela prof. Franc Marič in prof. Smiljana šfcerjanc; srebrni častni znak Ivan Ambrož, Tone Dobrajc, Ciril Hočevar in Martina Voh; bronasti častni znak so prejeli Nataša Koblar, Gorazd Kranic, Nežika Martič, Vera Mihalenko, Elizabeta Senekovič in Leopold Vostner.
fv
PO TRIDESETIH LETIH NA POREZNU
Tišino na Poreznu (1622 m) nad Cerknem motijo v poletnih mesecih le številni planinci, pozimi pa močni vetrovi. Tako pa ni bilo 24. marca 1945. Še pred jutrom je dolga kolona partizanov prispela po pobočju na vrh Porezna. Le s težavo so dosegli vrh, utrujeni, lačni in premraženi. Da bi se odpočili, se je večina namestila v nekdanjih italijanskih utrdbah.
Toda že v dopoldanskih urah so Nemci, ki so s pomočjo ovaduhov zasledovali partizanske premike, prispeli na Porezen. Partizanski odpor ni bil dovolj močan.
V	boju na vrhu Porezna je padlo 32 partizanov, 36 pa je bilo ranjenih. V rovih so Nemci ujeli 145 partizanov. Odpeljali so jih v vas Jesenice pri Cerknem in jih tam 97 ustrelili.
V	nedeljo 17. avgusta so se pomikali proti vrhu nekdanji borci Kosovelove brigade Gorenjskega vojnega področja in drugih enot, ki so preživeli tragedijo na Poreznu. Med udeleženci so bili številni planinci in prebivalstvo iz vasi pod Po-reznom.
Na Poreznu so ta dan proslavili 30-letnico osvoboditve, se spomnili velike tragedije pred 30 leti in na planinski koči na Poreznu odkrili ploščo v spomin borbe 24. 3. 1945, padlih borcev 19. SNOUB Srečka Kosovela, Gorenjskega vojnega področja n narodnega neroja Andreja Zvana-Boisa, ki je tu padel. Dva tisoč udeležencem je spregovoril Tone Bavec-Cene, nekdanji komandant 30. divizije. V kulturnem programu je sodelovala godba na pihala tovarne Eta Cerkno in člana igralske skupine 9. korpusa tov. Jože Zupan in Polde Dežman. Planinsko društvo Cerkno pa je ob tem spominu poimenovala kočo na Poreznu
Fofo J. Jeram

Spomenik na Poreznu, izdelal ga je pisatelj in kipar Tone Svetina
Proslava na Poreznu 17. 8. 1975
Foto J. Jeram
po narodnem heroju Andreju 2vanu-Bo-risu.
Na Poreznu je zopet zavladal mir. Motili ga bodo še naprej številni planinci^ in zimski vetrovi, nikdar več pa sovražno orožje. Na veliko tragedi|o tik pred osvoboditvijo pa spominja tudi spomenik 32 padlim na vrh Porezna, ki so ga odkrili pred več leti. Prav tako tudi spomenik v Jesenici, ki so ga odkrili dan pred proslavo na Poreznu. Janez Jeram
HOJA NA TRIGLAVU
Ali ne hoja na Triglav? Ne, to pot Hoja na Triglavu. Lesno podjetje »Hoja« iz Ljubljane se je pričelo organizirano ukvarjati s planinstvom.
V	svojih vrstah imajo hojevci precej veščih planincev, ki so do letos sami ali pa v manjših skupinah hodili v lepi slovenski gorski svet, nekateri pa so pogledali tudi Durmitor in prek meja v Grossglockner in Breithorn. Precej jih hodi po transverzalah, nekaj jih je slovensko (Maribor-Ankaran) že končalo, eden celo dvakrat.
V	februarju so opravili zimski vzpon na Kamniško sedlo, spomladi so hodili na hribe v okolici Ljubljane, poleti pa ie omembe vreden vzpon četverice na Špik. Vse navedene ture so bile priprava za vzpon na »očakov kranjskih siv'ga poglavarja« v začetku avgusta 1975.
Izleta se je v dveh skupinah udeležilo skupaj 30 hojevcev.	. .
Skupina TOZD Stavbno mizarstvo, ki je bila številnejša in je imela med udeleženci več novih članov, se je odločila za »ženski« pristop čez Rudno polje in Velo polje na Planiko, naslednji dan pa na vrh. Po 685 isti poti je tudi sestopila.
Zaradi dobrih priprav, primerne organizacije, discipline in izkušenega vodstva je izlet vsestransko uspel. Skupina TOZD Hoja-tesarstvo se je odločila za težja pota na pristopu in sestopu: Skozi Vrata čez Prag na vrh, nazaj pa po dolini Sedmerih jezer. Kljub nekaterim novincem so lepo, a dolgo pot v poltret-jem dnevu zlahka premagali. Vsi udeleženci si polni lepih vtisov planinskih izletov še želijo.
MLADINSKO-SINDJKALNA TRANSVERZALA ITC
Mladinska organizacija ITC (Industrija in trgovina Celje) je v svoj delovni program za leto 1974 vključila tudi mladinsko-sin-dikalno transverzalo ITC z namenom, da bi rekreativno in kulturno vplivala na člane kolektiva in istočasno negovala tradicije NOB.
Transverzala bo potekala v treh etapah. Prva se je začela 1. oktobra 1974 in se konča 30. septembra 1975, nakar se začne druga in tej sledi tretja. Delovna organizacija podeli svojim članom za prvo etapo bronasto značko na proslavi ob dnevu republike. Naslednja etapa, združena s prvo, da srebrno in vse tri skupaj v časovnem zaporedju zlato značko. Prva etapa zajema 10 točk, ki so planinske ali turistične postojanke in sicer: Celjska koča, Svetina, Iški Vintgar - partizanska bolnica »Krvavica«, Paski kozjak - XIV. divizija, rimske izkopanine v Šempetru in jama Pekel, Šmohor, Mrzlica, Rogla, Dragov dom na Homu in Logarska dolina - gostišče sester Logar. Opise posameznih točk sta pripravila prof. C. Gro-belnik in prof. Z. Vudler. Izdali so jih v drobni knjižici: Mladinsko-sindikalna transverzala ITC, Celje 1974, skupno z
razpisom poti. Posebej je legitimacija transverzale ITC Celje za bronasto značko 1974/75. Poleg tega dobijo njihovi člani še Turistično karto Slovenije 1 :170 000 — 1973 in prospekte Gornja Savinjska dolina, Celje in jama Pekel. Poglejmo še, zakaj so se odločili za tak način svoje »transverzale«: »Naša želja je, da bi ob premišljevanju konec tedna - Kam bi odšli na izlet - vzeli v roke to knjižico in našli v njej primerno izletniško točko.« Mar ni to zgledna skrb za mladi
SOLČAVSKA PLANINSKA POT PO GORAH OKOLI SOLČAVE
Solčavska planinska pot ni krožna -transverzalna pot, čeprav je to tudi mogoče, ampak je to pot na vrhove gora, ki Solčavo in Solčavsko krog in okrog obdajajo, hkrati pa so to mejne gore solčavskega dela Savinjskih Alp. Poti na te vrhove niso posebej označene kot poti Solčavske planinske poti, saj so to redne poti in kot take že markirane in oprem-
11ene s kažipoti. Izhodiščne točke so v vasi Solčava in v solčavskih dolinah: Robanovem kotu in Logarski dolini. V niz gora, ki kot gorski venec obdajajo solčavsko gorato deželico, je vključenih deset gora. Med temi je tudi Mrzla gora, ki izjemoma ni obvezen cilj Solčavske planinske poti, dokler nima zavarovanih poti. Na poti k njihovim vrhovom je planincem iz oddaljenih krajev v pomoč 5 planinskih koč. Tudi te koče so obvezen cilj Solčavske planinske poti. Za planince, ki želijo Solčavsko planinsko pot opraviti vsaj deloma od gore do gore okrog Sojčave, so razen 5 obveznih koč še 3 koče, ki olajšajo opraviti dolgo krožno planinsko pot. Obisk teh koč ni obvezen za priznanje opravljene Solčavske planinske poti, četudi ga priporočamo.
Opisi poti so v planinskih priročnikih in zemljevidih. PD Solčava želi, da bi se vsi udeleženci te planinske poti ravnali po častnem kodeksu slovenskih planincev, zlasti in vsaj glede varstva narave in tovarištva v gorah. In da bi v sreči uživali lepoto gorskega sveta!	686
Solčavska planinska pot
Cilji SO:
Olševa 1929 m, Raduha 2062 m, Strelovec 1754 m, Krofička 2084 m, Ojstrica 2349 m, Planjava 2399 m, Brana 2253 m, Turška gora 2233 m, Štajerska Rinka 2256 m, Mrzla gora 2202 m. Planinske koče:
Koča v Podolševi 1250 m, Grohot 1695 m, Robanov kot 900 m, Koča pod Ojstrico na Klemenči jami 1206 m, Okrešel| 1378 m, (neobvezno): Loka pod Raduho 1520 m, Koroška 1808 m, Kamniško sedlo 1884 m.
SREČANJE »BRATSTVO IN ENOTNOST« V KAMNIŠKI BISTRICI
Organizator srečanja »Bratstvo in enotnost« za mlade planince iz Jugoslavije, ki je bilo od 28.-31. avgusta v Kamniški Bistrici, je bil to leto mladinski odsek PD Ljubljana-matica. Naše priprave so se pričele že mnogo dni prej, saj smo želeli, da bi se naši novi prijatelji, mladi planinci iz raznih krajev Jugoslavije, pri nas dobro počutili.
Utrujeni od dolge vožnje, a vendar nasmejani, so prišli najprej mladi s planinskega društva »Treskavica« iz Sarajeva in člani planinskega društva »Zeljezara« iz Zenice. Nato smo segli v roke zagrebškim planincem iz društev »Železničar« in Zagreb-matica. Za njimi pa smo pozdravili predstavnike »Pobede« iz Beograda in PD »Japetič« iz Samobora. Malce zaskrbljeni zaradi vremena, čeprav so bile napovedi ugodne, smo se ozirali proti planinam. Pred odhodom v Kamniško Bistrico smo se odpeljali na Urh, kjer smo mladim planincem prikazali borbo za svobodo v naših krajih in se skupaj z njimi spomnili vseh tistih, ki so se žrtvovali za naše boljše življenje.
Kmalu po prihodu v Bistrico se je zveče-rilo. Dobra večerja pa ni mogla popraviti slabega vremena. Ob zdolgočaseni melodiji dežnih kapelj smo zaspali z upanjem, da nas bo zjutraj zbudilo sonce in da bomo neugnano hiteli v gore. Dež je najbolj motil nas organizatorje, saj smo spali v šotorih, kjer pa nismo hoteli imeti plavalnega bazena. Vendar nam je bilo to zadnje prizaneseno. Dež pa do jutra ni ponehal in misel na izlet na Kamniško sedlo in Brano je padla dobesedno v vodo. šele popoldan smo lahko odšli na krajši izlet do Žagane peči, toda glej ga zlomka, že tu nas je namočil dež. K sreči sta nam tovarni Union in Slovin podarili nekaj zabojev piva in cockte, s katerimi smo si gasili jezo in žejo. Sedeli smo v koči in se pogovarjali o naših planinah in o našem življenju, ki bi bilo brez gora tako prazno in dolgočasno. Venomer smo pogledovali skozi okno, če se oblaki morda le niso vzdignili. Drugo
jutro pa nas je le pozdravilo sonce in odšli smo na Kamniško sedlo. Od tu so se nekateri povzpeli na Planjavo, drugi pa na Brano. Zvečer sta nas obiskala predsednik planinskega društva Ljubljana-matica Marjan Oblak in urednik Planinskega Vestnika prof. Tine Orel. Pozdravila sta naše goste in obenem izrazila željo, da bi bilo še veliko takih srečanj in da bi se zares čutila povezanost med jugoslovanskimi planinci. Potem pa sta do pozne noči odmevala smeh in petje, naši glasovi so se strnili v tihih napevih našim goram.
Drugi dan so se nekateri že vračali proti domu, bolj zagrizeni pa so se odpravili še na Kokrsko sedlo. Nekateri imajo dnevnike »Slovenske planinske transver-zale« in izkoristijo vsako priložnost, da prehodijo del poti. Preden smo se razšli, smo sklenili, da se moramo spet srečati, če ne prej, na naslednjem srečanju »Brat-stva in enotnosti«. Kej|<a Duhovnik
ZLATI ČASTNI ZNAK PZS ZA MIHAELA IN DANIELA ŠKORNIK
Na 12. redni skupščini Planinske zveze Slovenije v Ljubljani sta vzbudila mojo pozornost imeni Mihael in Daniel Škornik. Sta namreč oče in sin, oba sta bila na tej skupščini odlikovana z zlatim častnim znakom Planinske zveze Slovenije, kar je vsekakor redek, če že ne izjemen primer. Na skupščini je bil navzoč le Daniel škornik, ker ostaja oče Mihael zaradi bolezni večinoma doma.
Daniela Škornika poznam že nekaj časa kot izredno agilnega dolgoletnega predsednika PD Rimske Toplice. Zaposlen je v celjski Kovinotehni, vendar je v prostem času s srcem in dušo planinski delavec, ki mu je Kopitnik nad Rimskimi Toplicami takorekoč drugi dom. Seveda pa Kopitnik ne bi bil to, kar je, če na njem ne bi bilo novega prikupnega planinskega doma, ki je delo požrtvovalnih planinskih delavcev iz Rimskih Toplic, pa tudi iz Laškega. Da pa je ravno v Rimskih Toplicah po vojni zaživelo tako prizadevno društvo, gre v
Danijel Skornik,
predsednik
PD Rimske Toplice
največji meri zasluga neutrudnemu Mihaelu Skorniku, ki je vse svoje sile posvetil planinski organizaciji in Kopitniku. Ker pa je oče Mihael nedavno slavil tudi svoj 70. življenjski jubilej, je prav, če mu posvetimo teh nekaj vrstic v zahvalo za njegovo nesebično družbeno udejstvovanje, katerega sad je nov planinski dom na Kopitniku in poleg tega še zelo aktivno planinsko društvo v Rimskih Toplicah. Rodil se je 21. 9. 1905. leta v Loki pri Zusmu kot sin malega hribovskega kmeta. Krojaške obrti se je izučil v Hrastniku, leta 1928 pa se je preselil v Zidani most,
Mihael Skornik
kjer je odprl svojo krojaško delavnico. Čeprav je zelo rad kolesaril, se je ob nedeljah z družino in sodelavci najraje odpravil na bližnje vrhove Veliko Kozje, Lovrenc, Lisco, Straški hrib, Mrzlico, Kal in seveda na priljubljeni Kopitnik. Takoj po okupaciji se je vključil v NOB in opravljal delo obveščevalca na področju Zasavja in Kozjanskega. Ker je bilo nje-ovo stanovanje v Zidanem mostu novem-ra leta 1944 zbombardirano, se je preselil v Rimske Toplice, kjer je nadaljeval svojo obrt in delo v NOB, po vojni pa se je takoj vključil v obnovo in sodelovanje na političnem področju Rimskih Toplic. Z organiziranim planinskim delom je pričel leta 1953, ko je bil pobudnik in soustanovitelj planinskega društva v Rimskih Toplicah. Vsa leta od ustanovitve pa do nenadne bolezni je nepretrgoma požrtvovalno, vestno in marljivo deloval v društvu in pri izgradnji novega doma na Kopitniku. Ob sobotah in nedeljah pa je opravljal še delo dežurnega oskrbnika. Za nesebično in požrtvovalno delo je že pred leti prejel srebrn častni znak PZS in Planinske zveze Jugoslavije, letos pa sta oba s sinom prejela zlati častni znak PZS. Obema odlikovancema iskreno čestitamo k zlatemu odličju.
V. Kojc
ALPIN ISTICÏ\I E IMOVICE
NEMŠKI INSTITUT ZA RAZISKOVANJE
V	INOZEMSTVU NA NANGA PARBATU
Organizacija s tem naslovom (Deutsches Institut für Auslandsforschung) je organizirala v letu 1975 svojo petnajsto ekspe-dicijo, to pot na Nanga Parbat, nemško usodno goro, in to po neraziskanem jugozahodnem stebru, ki velja za zelo težkega. Drugi cilj te ekspedicije so sedem-tisočaki grebena Mazeno, še vsi deviški.
V	ekspediciji so bili nemški, avstrijski in švicarski alpinisti, vodil pa jih je Kari M. Herrligkoffer, ki ima za seboj že tri uspešne ekspedicije na to lepo in težko goro.
Ekspedicija se je razdelila v zahodno in vzhodno skupino. Prvo je vodil Manfred Sturm (München) po jugozahodnem grebenu (Kinshoferjeva smer) na zahodno sedlo in Mazeno Peak (7120 m). Vzhodno skupino je vodil E. Scharrer iz Traunstei-na. O uspehu ekspedicije »Nanga Parbat 1975« bomo še poročali.	T ^
SOLIST V COUZYJEVEM STEBRU (les Droites)
Jean Afanasieff je 6. avgusta 1974 sam ponovil Couzyjev steber v les Droites. Afanasieff je v Mt. Blancu že marsikaj plezal sam, tudi Grandes Jorasses in Aiguille Verte. Couzyjev steber je najtežji od vseh Afanasieffovih solo-vzponov. Couzy ga je plezal leta 1952 in le malo navez je šlo za njim. Steber je med najlepšimi v Alpah zaradi svoje čiste stebr-ske oblikovitosti. Ima izredno strmino, v kateri se menjava kopnina z ledom, poleg tega pa ima izredno težka mesta v
YOSEMITSKA DOLINA V LETU 1974
Poročajo o številnih vzponih ekstremne narave. Jack Robert in Hugh Burtons, oba Kanadčana, sta kot druga naveza preplezala steno Zodiak od 1. do 6. aprila, 5 dni sta rabila za prvo ponovitev smeri
Shield. Obe smeri ¡e prvi preplezal Charley Porter. Vse je v klinih. Zodiakova smer ¡e med steno Severna Amerika in vzhodnim stebrom, smer Shield med Muirovo steno in Salathe. V Shieldovi smeri so partije, v katerih je 20 do 25 klinov, večji del samih »rurpov«, nekakšnih ostrih za-tičev, ki gredo v skalo le nekaj milimetrov. Sloviti Nos v El Capitanu so Roy Jardine, Low Dawson in Chris Walker preplezali v 32 urah, doslej najkrajši čas. Poleg »stalnih« plezalcev (resident Climbers), ki se vso sezono muae v tej dolini, in nedeljskih - »vikend plezalcev«, Yose-mite vsako leto primarni tudi inozemce. Znani Anglež Ed Drummond je bil v Yosemite tudi leta 1974. Finec Rolf Kayanne in Nemec Bruno Friedrich sta bila štiri dni in pol v Nosu in sta morala dva dni v steni čakati na lepo vreme. Snežni metež jima ni škodoval, kajti imela sta s seboj vesfone, spalne vreče in specialne obleke za viharno vreme. Tudi »prišleki« so plezali smeri z oceno 5.9 do 5.11, kar ustreza evropskim ocenam VI+. Tudi poročilo za leto 1974 govori, da ple-
zalna tehnika yosemitskih plezalcev raste. Ze nekaj let se opaža, da umetelna tehnika ali plezalsko obrtništvo izgublja na ugledu, pridobiva pa prosto plezanje in plezanje z »nuti«, z »zagozdami«, ki se ne zabijajo, ampak se le vtikajo, v razpoki razkrečijo in drže. Tudi Nos je bil na ta način že preplezan, severozahodna stena Doma, celo solist je brez kladiva in klina prišel čez to smer v El Capu - bil je to Ed Drummond. V to smer je yose-mitsko plezanje naravnala plezalska etika, ki se prebuja vselej, če se tehnika preveč razvije. Etični argumenti zoper njo so se kolikor toliko že uveljavili, medtem pa se je uprava narodnega parka Yose-mite-Valley odločila, da bo plezanje omejila ali pa celo prepovedala. Camp 4, plezalski tabor, so že močno skrčili, ne aa bi koga kaj vprašali. Govore o novem pravilniku parka, ki bo bivanje v dolini omejil na en teden, morda na dva. Če se to zgodi, pravi poročilo o sezoni v Yosemite, bo to konec olezanja »ä la Valley« in konec, »ere ameriške plezalske tehnike«.	T
VARSTVO NARAVE
EVROPSKI BILTEN ZVEZE NARAVNIH IN NARODNIH PARKOV
Bilten se je z letom 1975 osamosvojil, uredništvo je prevzel dr. H. Kopp, 34 Gottingen, Busgenweg 5. Bilten ima v programu članke splošnega pomena za ustanavljanje in gojitev parkov, poleg tega pa predvsem informativni obzornik, ki bo zbiral novice v vseh evropskih deželah. Člani zveze naravnih in narodnih parkov se naprošajo, da novice sproti pošiljajo uredništvu ali generalnemu sekretarju zveze, Herbertu Offnerju, ki je bilten urejal pet let.
Bilten bo kakor doslej izhajal v nemščini, angleščini in francoščini.	j ^
DIVJE VODE V SLOVENIJI
»Alpinismus« 1975/3 poroča o slovenskih vodah, ki so primerne za športno vožnjo s kanuji. Članek je vabilo, namenjeno ljubiteljem divjih voda, in se sklicuje tudi na Matzov vodič »Sloveniens Wildwasser«, ki ga je tiskal Gröpner OHG, 1070 Wien, Kirchengasse 34. V vodiču je opisanih 20 slovenskih divjih voda oa Savinje do Soče. Omenjeni članek omenja poleg Soče, Save Bohinjke in Dolinke »ve-
ličastni gornji tek« Savinje, ki razpolaga na 15 km celo s težavami V. stopnje, dalje Kokro, Kamniško Bistrico, Bistrico v Vratih, Radovno (s težavami IV+), Vintgar (IV do VI »z vsemi šikanimi«), Koritnico, ki na 5 km pričaka kanuista »z več težavami kot marsikakšna druga 10-krat večja alpska bistrica«. Posebnost je Idrijca, ki omogoča 40 km dolgo vožnjo s kanujem, polno pestrih ovir. Na kratko označa še Bačo, Nadižo, Tolminko, Selščico, Mostnico in Poljanščico: transkripcija teh imen je seveda za »Alpinismus« velik problem.	T
ODLIKOVANJA ZA VARSTVO NARAVE
Med drugimi je dobil visoko odlikovanje prof. dr. Dušan Ogrin, Ljubljana, in sicer Peter-Joseph-Lennejevo zlato medaljo. Odlikovanje mu je podelila ustanova J. W. v Goetheja v Baslu za njegove izredne zasluge pri varstvu narave v SFRJ. Med drugimi odlikovanci velja omeniti nizozemskega princa Bernharda, angleškega profesorja Briana Hacketta iz New-castla upon Tyne in generalnega direktorja švedskega varstva narave V. Paulssona iz Solne.	T ^
IZ PLANINSKE LITERATURE
ANTONIO BERTI, VZHODNI DOLOMITI
Berti, znano ime italijanske vodniške literature, je še vedno svetovni pojem. Leta 1973 je v Milanu izšla četrta izdaja na 516 straneh v zbirki »Gui.de dei Monti d'ltalia«, ki jo vodi že nekaj let sem G m o Buscaini, Slovencem dobro znani alpinist in avtor vodnika, ki je posegel tudi v svet naših Julijcev. Vodnik po Vzhodnih Dolomitih je izdal sin Antonia Bertija Ca-millo in je tako ustanovi Antonia Bertija tudi po tej strani zadoščeno. Posebnost vodnika so citati iz Victorja Hugoja, Schil-lerja, Goetheja in drugih. Tako je do neke mere pretrgana enoličnost tehničnih opisov, sicer pa je model vodnika strogo ohranjen. Gradivo seveda iz leta v leto raste, vedno več je smeri, vedno več vzponov, vodniki se »redé«. V Cadinih (Misurinskih) je bilo leta 1908 22 smeri, leta 1928 44 smeri, leta 1956 pa 144 smeri. Izbor smeri ni lahka stvar, |e pa nujna. Zato je zdaj že kar preveč reminiscenc na prvo svetovno vojno, ki se za obe strani, Italijane in Avstrijce, pogreza v sivo preteklost.
Četrta izdaja Bertija stane za člane CAI 5500 lir, za nečlane pa kar 9500 lir.
T. O.
ITALIJANSKI GLAS O REINHOLDU MESSNERJU
Knjiga Sedma stopnja (Der siebente Grad) Reinholda Messnerja je posebnost in senzacija. Skuša utemeljiti sedmo težavnostno stopnjo predvsem s tem, da bi smeri skrajne težavnosti (šeste stopnje) plezali prosto, brez tehničnih pripomočkov. Najbrž je res, da se da tudi človekov razvoj obrniti iz dosedanje poti z regeneracijo nazaj k nekdanjim njegovim telesnim zmogljivostim, da bi plezal kot opica in tudi plaval kot delfin ipd. Vendar bi bili za to pot nazaj potrebni milijoni let, ne pa eno človeško življenje, kot bi to rad osebno tako simpatični »Reini«. To problematiko zajema Gian-Pierro Motti, ko komentira italijanski prevod knjige svojega sodržavljana Nemca. Obravnava početje, kot ga po najgrozlji-vejših previsih igraje zmorejo številna druga, drugačna živa bitja, npr. pajki, muhe, gosenice, med vretenčarji pa tudi ptice (plezavček, kolibri) in sesalci, kot je na primer netopir. Ti pri tem prav nič ne »segajo za zvezdami«, temveč jim je najhujša človekova plezanja vsakdanja igrica, njihov način življenja. Športni šampion kakršne koli panoge je zavit v vzdušje mita, legende. Redkokdaj pristane na analizo, redkokdaj razkrije skrivnost svojega uspeha in svoje pri-
prave nanj, pravi Motti. Fenomen Messner je vzšel na alpinističnem nebu kot velika zvezda. Na svoji poti je žel brezmejno občudovanje, hvalo in slavo, pa tudi grajo in svojo. Za nekatere je največji plezalec vseh časov, drugi pa ga pitajo s histerikom, ki svojo živčnost skriva pod navidezno brezčutnostjo. Sredi vika in krika svojih občudovalcev in svojih zo-prnikov pa je Messner tu, Messner s svojim značajem, s svojo neupogljivo voljo in odločnostjo, s svojimi uspehi, ki ne trpe ugovora, ki jih ni mogoče zanikati ali omalovaževati.
Messner je izredno bister človek. To je razvidno tudi iz njegovega pisanja. Trdo disciplino si je bil naložil, neusmiljeno delovno metodo brez počitka. Pokazal je, da je z znanstveno natančno pripravo mogoče premagati dosedanjo mejo v al-pinistiki: gornjo šesto stopnjo. Vsa njegova knjiga je posvečena tej tezi. Če so se razvijali drugi športi in vse človekove dejavnosti, zakaj naj bi se v alpinizmu razvoj moral ustaviti? Njegovi nasprotniki vedo: Messner ne goljufa, njegovi dokazi so prepričljivi, njegovo prepričevanje ni robato. Preseneča nas niegova srčnost, hladna presoja nevarnosti, trdna oblast nad samim seboj, s katero zatre v sebi vsako šibkost, s katero ohranja nepremagljiv mir v vsakršnem položaju.
Ni dvoma, vsak bi se umaknil, če bi moral zdržati tolikšne udarce, trpeti take rane. Kaj mu daje moč, kaj ga žene v to, kar počne? Ne vemo. Morda bi mu prišli bliže s psihoanalizo. Čemu le? Messnerjev pojav bi ostal tak, kot je: celovit, nerazčle-njen. Knjiga je izbor spominov, vtisov in razmišljanj, ki so se mu z leti nabrala. Dobrih strani ne manjka in često se srečujemo s samoniklimi mislimi. Tudi Messner človek se pomalem kaže v bolj človeški luči. Pri sestopu s samotnega vzpona po severni steni Les Droites doživi ta plezalni stroj svoj šibki trenutek: »Vselej ta čep v grlu ... 2e leta se nisem jokal... V meni se nenadoma zbudi nekak odpor, kot bi se znebil nekega pritiska. Na nič ne mislim več. In že mi prineso čisto in novo ravnovesje - solze.« Konec te knjige nam odkriva značaj tega izrednega alpinista, razpetega med oboževanje in zaničevanje: »Tri dolge dni nisem pil, pet dni nič jedel, tri noči sem brez zavetja prebil v ledu. V dolini sem se samo še plazil, na nogah nisem mogel stati; kaj šefe premikati se.« Čudež je, da je to odisejado preživel, poreko plezalci po vsem svetu. »Jaz, jaz pa v čudeže ne verjamem, ne verujem,« sklepa svojo oceno Motti.
Prevedel France Avčin
RAZGLED PO SVETU
BUHLOV NANGA PARBAT 1953
V	»Der Bergsteiger« 1974/7 ¡e nekdo zapisal, da ¡e Buhl svojevoljno opravil svoj znameniti vzpon na Nanga Parbat, ne pa po direktivi vodstva ekspedicije, ki je bilo v rokah dr. Herrligkofferja. Dr. Herrlig-koffer je seveda takoj skočil pokonci in napadel, češ, to je vrgel v svet Hans Ertl, da bi pred javnostjo moralno prerešetal pogodbo udeležencev na ekspediciji m v lastni žep pobasal njen uspeh. Po dr. Herrligkofferju so stvari 30. junija 1953 tekle takole:
Aschenbrenner je odšel v tabor 3 z namero, da gre domov. Alpinistično vodstvo je ta dan poveril dr. Frauenbergerju.
V	bazi se je po teleportu pogovarjal z Ertlom, ali bo vreme za vzpon na vrh ali ne. V taboru 3 je bilo vreme obetavno, v bazi pa slabše. Popoldne je Aschenbrenner še enkrat dobil zvezo s taborom 3 in dejal: »Če mislite, da bo vreme držalo, bomo za vas držali figo in vas bomo pozorno opazovali.« Iz tega sledi, da ni bilo nasprotja med gornjimi navezami in spodnjo skupino. Dr. Herrlig-koffer izjavlja, da je bil leta 1953 le organizacijski vodja. Frauenberger je v taboru 3 lahko samostojno ukrepal, saj je bil namestnik organizacijskega in alpinističnega vodstva. Čemu se vleče ta zgodba o samovoljnem vzponu na Nanga Parbat kot nekakšna »večna bolezen«? Enakega mnenja da so vsi dosegljivi člani ekspedicije: Aumann, Aschenbrenner, Kempter, Kollensperger in Rainer. Uredništvo »Bergsteigerja« seveda ni klecnilo, češ recenzent knjige »Grosse Bergfahrten« se je zanesel na Buhlove izjave v zelo brani knjigi »8000 - druber und drunter«. Tam Buhl izrecno pravi, da »bo tvegal še en poskus vzpona na vrh in sicer navzlic drugačnim navodilom vodstva« (str. 313-316). Vodstvo je zahtevalo umik 30. junija, 1. julija in še dopoldne 2. julija. Šele popoldne 2. julija je Frauenberg dosegel spremembo odlo-
DR. HERBERT TICHY O HIMALAJSKI EKSPEDICIJI
Dr. Herbert Tichy je prišel prvi na osem-tisočak Čo-Oju in spada med zelo zanimive raziskovalce planeta, poleg tega pa med zelo brane avtorje. Ko so ga vprašali, kaj misli o ekspediciji, je dejal: »Tako ime zasluži samo odprava, ki se podaja v neznano področje planeta, v področje, na katerega človek še ni imel no-
benega vpliva, v področje, v katerem mu nobena potovalna ageincija ne krči poti. Potemtakem,« je dejal, »moje potovanje v Tau-Tau in Sulu ni bilo ekspedicija.« Tichy s to definicijo soglaša z nazori, ki se uveljavljajo v planinskih organizacijah. Ekspedicija mora imeti raziskovalno nalogo z alpinističnim ali znanstvenim smotrom. Samo take ekspedicije so upravičene »odpirati pipo« družbenih sredstev. Svet se je v zadnjem desetletju še bolj zmanjšal. Letalski promet in ceste so posegle globoko v nedavno še prvobitna ekspedicijska področja. Tudi za organizacijo je bolje poskrbljeno. Vse je že stokrat »eksercirano«, postalo je rutina, »dril«. Treba je nanovo vrednotiti, kaj je ekspedicija, kakšni so kriteriji za njen status, kaj pa je izlet, turizem, dopust. »Himalaizem« je v pol stoletju neverjetno "napredoval. Ali ni značilno, da sta med tem vrh Čomolungme dosegli že dve ženski in niti nista »delali velikih oči«? V nekem smislu se to primerja z razvojem alpinizma. Kar pomislimo na čase »klasičnega« alpinizma, na razcvet tehničnih rekvizitov, na razvoj zgornje šeste meje z oznakami A^ do A4 itn na sedanje razmišljanje o »športni fairnesi« v alpinizmu.
R. Messner pravi, da je himalaizem svoj vrh dosegel z osvajanjem Čomolungme (1953), Nanga Parbata_ (1953) in K2 (1954) vse do leta 1964, ko je »padlo« - vseh 14 osemtisočakov. Po »osvajalni dobi« je nastopila doba »iskanja težav« (v Alpah od 1925 do 1940). Leta 1933 in 1938 je slavil alpinizem severno steno Velike Čine in severno steno Eigerja, po letu 1965 pa so se zaganjali v jugozahodno steno Everesta Japonci, Angleži, Nemci, Avstrijci, mednarodna ekspedicija itd. Leta 1970 je »padla« južna stena Nanga Par-bata in Annapurne in tako dalje. Ni »zadnjih« problemov! če so, si jih človek izmišlja, si jih določa, ker misli, da se z njim svet konča.	y q
AUSTRIA - TICKET
Avstrijski vozni listek za vse železniške proge, za poštne in linijske avtobuse je propagandna poteza avstrijskega turizma s konca leta 1974. Kupi se pri österreichisches Verkehrsbüro, Frankfurt a. M., Deutsches Reisebüro. Za 120 DM dobi listek za 5600 km (2. razred), za 164 DM (1. razred) in mora to porabiti v 8 dneh. Če potegne na 15 dni, plača skupaj 167 DM (2. razred) in 224 DM (1. razred).
IZ KARTOTEKE PRVENSTVENIH VZPONOV
K pregledu severovzhodnega osienja Jerebice, ki je bil objavljen v osmi letošnji številki, moramo dodati nekaj korektur:
1.	Levo od Alijeve smeri smo izpustili smer Fon--Kragelj, ki poteka po izraziti poklini in se prvi prikl|uči v zgornjem delu.
Smer Fon-Gselman
Alojz Fon, Silvo Kragelj, 13. 5. 1973.
Ocena: V, VI, Al, višina 400 m, čas plezanja prve
naveze 6 ur.
Dostop: kot pri 2.
Opis: Smer ne potrebuje podrobnega opisa, ker je potrebno le slediti izraziti poklini. Začetni raztežaj (V) po poklini in do velike zajede (VI, možic), desno iz nje na »orlovo stojišče« (k) in dalje do velike zajede (VI). Dalje v tegu vrvi in proti desni dva razteža|a (V, VI, možic) do združitve s smerjo št. 2 in po njej na vrh. Sestop: kot pri 2.
Opomba: Za manjše plezalce bo izredno težaven prehod čez ploščo, ki sto jo prva plezalca preplezala z živo lestvico. Fon je namreč visok kar 188 cm! Potrebni bi bili morda svedrovci, priporočata pa tudi zagozde in različne specialne kline.
2.	Drugi stavek v opisu »Alijeve smeri« [e potrebno korigirati - smer sodi med najnaravne|še v Julijskih Alpah.
3.	Napačno je vrisana smer št. 3 »Jadviga«), Vstop je (na sliki) kakih tri milimetre bolj desno in nekako toliko višje tudi poteka smer v spodnjem delu, dokler ne preide v navpičen del. Sicer pa je potrebno ves poševni del vrisati črtkastol Pri vstopu je pod kaminom velik možic.
Franci Savenc
KOGEl (2094 m) Južna stena:
Dostop za vse smeri:
a)	Iz Kamniške Bistrice:
Po cesti, ki drži pod Kokrsko sedlo do njenega konca. Namesto markirani poti na ievo sledimo lovski stezi naravnost v gozd, desno čez grapo na prodišče in spet levo nazaj v gozd. V ključih navzgor in desno čez Mali Hudi graben na strmo travnato vesino Trata (konec lovske steze). Navzgor v smeri grape in levo pod steno (3 ure).
b)	Iz bivaka na Velikih podih:
Po poti proti Slemenu. Pod Struco s poti naravnost navzdol po desnem bregu grape, ki se spušča med Velikim grebenom in Koglom. Preden se pobočje nagne v zadnji skok, desno po ozki polički (stezica) v južno pobočje Kogla in po strmi rampi pod steno (1 ura).
c)	Iz bivaka na Malih podih:
Naravnost proti zahodu in pred Slemenom levo navzdol po melišču in čez grapo, ki se spušča v Gamsov skret. Dalje kot pri b) (1 ura).
Sestopi s KOGLA:
a)	za smeri 1, 2, 3 in 4:
Z roba stene na vrh Koala in od tod proti severu 'A ure do poti Kokrsko sedlo-Sleme-Kamniško sedlo ali pa s Sedelca za Koglom desno navzdol na prehod skozi Gamsov skret (glej dostop b) v Trato in po lovski stezi (dostop a) v Kamniško Bistrico (2 uri).
b)	za smeri 5, 6, 7, 8 in X:
Kot pri a); ali pa stran od roba proti severu v pobočje, ki pada proti Gamsovemu skretu. Navzgor Vj ure na pot Kokrsko sedlo-Sleme-Kamniško sedlo; ali pa navzdol skozi Gamsov skret in Trato (dostop b in a) v Kamniško Bistrico, 2 uri.
c)	Z gredine: ves čas levo po gredini do roba stene, nato navzgor na vrh Kogla '/2 ure (sestop
a); ali pa poševno navzdol v ovalno kotlino in iz nje po dvigajoči se dolinici proti severozahodu na Legarje i3/< ure, bivak, stičišče poti na Kokrsko sedlo, Mlinarsko sedlo in Kamniško sedlo).
1	- ZELENA ZAJEDA
Prvi vzpon: Franc Jeromen in Janez Rupar,
20. 10. 1973.
Ocena: III
Višina: 240 m
Čas plezanja: 3 ure.
Opis:
Pod steno Kogla proti levi, dokler nadaljevanja ne zapre zareza Malega Hudega grabna. Navzgor na travnato polico in po njej levo na stojišče pod previsi. Levo okrog roba in po travnati za|edi levo navzgor do velikega kotla (razcep police), njega v veliko luknjo. Desno za prislonjenimi stol-dino. Prek nje, desno navzgor ao raza in okrog njega v veliko luknjo. Desno ven do votline in v isti smeri dalje na gredino, preko nje desno navzgor do raza in okrog njega v veliko luknjo. Desno zo prislonjenimi stolpiči navzgor na stojišče in po lahki zajedi na rob stene.
2	- SMER CEŠNOVAR-SRAKAR
Prvi vzpon: Andrej Češnovar in France Srakar, 29. 9. 1955.
Ocena: V+, več raztežajev IV
Višina: 250 m
Čas plezanja: 4—5 ur.
Opis:
Vstop v značilno zaiedo, ki prereže spodnji del stene poševno proti levi in se konča na gredini. Smer poteka ves čas po njej (mestoma IV). Po gredini poldrugi raztežaj desno do začetka velikih votlin (stik s 3). 10 m poševno desno navzgor (skupaj s 3), nato levo okrog roba in v smeri razčlemb do poči (stik z 2'). En raztežaj po S-asti ozki poči (V+), ki se pod desnim vogalom ogromne trikotne strehe razširi. Po zajedi (V) desno oa strehe naravnost navzgor na rob stene in po skrotju še kak raztežaj na vrh.
2	- KRANJSKA VARIANTA
Prvi vzpon: Franci Šter in Nejc Zaplotnik, 18. maja 1971. Ocena: V+ Višina variante: 40 m
Opis:
Z gredine — kakih 20 m desno od izstopa poševne zajede (smer 2) - na desni strani votline po poševni rampi strmo desno navzgor v poč (stik s smerjo 2).
3	- KAMNIŠKA SMER
Prvi vzpon: Pavle Šimenc in Tone Skorja, 13. in
14. 9. 1962 (zgornji del 7. 7. 1957).
Ocena: VI
Višina: 260 m
čas plezanja: 9-11 ur.
Opis:
Vstop kot pri št. 2. Po 10 metrih desno ven iz zajede v poč in po njej raztežaj na vodoravno polico (V). Po zajedi do previsa, desno čez plošče
iVI—, k) na raz in navzgor na majhno varovališče. 'oševno proti levi v poč (A,, kk) in čez previs (VI) v razčlenjen svet. Po njem (IV+) naravnost navzgor do gredine. Prestop desno okrog raza, pred začetkom velikih votlin navzgor ter sledeč razčlembam 40 m poševno rahlo proti desni (IV, kj. Pod previsi 20 m proti desni (IV) v rumen kot. Naravnost navzgor po navpični zajedi (V+, 20 m) na majhno varovališče. čez velik rumen previs (Aj), kk) do velike strehe, pod njo 10 m levo (VI) in okrog roba v veliko zajedo. Po odpočenih blokih navzgor (IV) na polico. Po previsni poči (VI, A,), kk) do štrene in desno na majhno visečo poličko (k). Z njenega konca vodoravno desno pod strehami v kot (k) in po plazni polički (VI-, k) na
Kogel z vrisanimi smermi
v smeri 2 in 5. Desno okrog roba (IV) do zajede, po njej nekaj metrov in levo čez plošče na stojišče pod naslednio poklino. Po njej cel raztežaj (y+, k) na polico. Levo čez plati v kot pod previsno zaporo, malo navzgor in levo ob značilnih luskah še 20 m do vorovališča na desni strani raza. Navzgor (V+, kk) in poševno proti desni do previsa. Levo ob njem (V+) navzgor na veliko gre-dino (votlina, možic). Nekaj metroy desno in z gredine čez krotek previs v navpično, s travo poraslo steno. Po njej dober raztežaj naravnost navzgor (IV, krušljivo), nato še en raztežaj po navpičnih pragovih poševno proti desni do prislo-njenega stebrička. Po levi zajedi na njegov vrh in po odprti navpični steni (V) na desni rob stre-hastega bolvana, ki gleda iz stene. Pod njim vesna"prečnica nekaj metrov (V-f) do plitve votline na njegovi levi stroni, iz nje čez kratek previs na udobno varovališče. - Ponovijalci se vesne prečnice izognejo po kratki zajedi, ki poteka na desni strani bolvana (At, kk). - Nad širokim varo-vališčem najprej v levo poč, po nekaj metrih prestop v desno (V+, kk), iz nje desno ven čez navpično ploščo in po polički do vorovališča pod vraščeno veliko lusko. Ob njej navzgor in čez kratek previs (V, A,, kk) levo v koritasto stojišče pod zaiedo, ki prereže vršni del stene. Po njej pol raztežaja, nato desno ven v plošče V, A,( kk), po njih desno navzgor, desno okrog roba (V+, kk) in čez krušljiv prag (IV+) na rob stene.
X - DIREKTNA SMER
Prvi vzpon: Janez Gregorin in Karel Tarter,
20. 10. 1937.
Ocena: V
Višina: 250 m
Čas plezanja: 5-6 ur.
Opis:
Vstop v vpadnici vrha, 20 m levo od 5. Po težavni žlebasti skali do kratke navpične pokline. Iz nje prestop levo na stojišče ter po kaminasti
veliko, z rušjem poraslo ploščad. Po kratki steni desno navzgor (IV) na rob, nekoliko desno od vrha Kogla.
4 - CENTRALNA ALI ZUPANOVA SMER
Prvi vzpon: Ksavo Semrov in France Zupan, 9. avgusta 1950. Ocena: V-f Višina: 260 m Čas plezanja: 5-6 ur.
Opis:
Z leve ali desne na kratko in široko travnato polico v vpadnici vrha, na sredi med vstopoma
poči, ki zgoraj postane previsna, raztežaj do previsne zapore (greda). Desno navzgor okrog 35 m na gredino. Od od desno navzgor čez rdeče odlome v desno zajedo stolpiča. S kombiniranjem po desni in levi gozdni poklini med stolpičem in steno na vrh. Nad stolpičem po podaljšku pokline in deloma po prosti steni (sistem poči) pod previsno basti|o vršne stene (krušljivo) na majhno krmoljo. Z nje levo v poč, po njej 25-30 m pod previsno glavo, desno in čez 3-metrski previs. Nad njim desno po izpostavljeni steni na poševno polico. S stojišča v poč pod previsno glavo, desno ob njej čez gladko previsno ploščo na majhno stojišče in z njega po težki skali na rob stene.
Opomba!
Po drugi svetovni vojni je vrsta plezalcev zaman iskala točen dejanski potek te smeri. Najbolj verjetno potekata prva dva raztežaja skupaj s poznejšo centralno smerjo, nakar sledi smer ozki polički, ki drži desno navzgor na gredino. Iznad
firedine smer najbrž teče levo od širokega stebra glej smer 5) po strmi steni (poči, zajede in stebrički) in v rahli težnji proti desni doseže rob stene med izstopoma centralne in Virensove smeri (4 in 5).
5 - VIRENSOVA SMER
Prvi vzpon: Vili Virens in Adolf Smid, okrog 1937.
Ocena: IV, več raztežajev III
Višino: 220 m
Čas plezanja: 2 url.
Opis:
Smer poteka po značilni žlebasti zajedi, ki razmejuje desni del stene od levega, ki se zaključuje v vrhu Kogla.
Vstop nekoliko desno od vpadnice vrha Kogla v strm žleb. Skozi ozek kamin ali po njegovem desnem razu v kotanjasto dno globokega žleba. Vani in po sledečem kaminu, čez belo ploščo med dvema kaminoma (k) in po lažjem skrotastem svetu desno navzgor na gredino (stik s 6 in 7). Čeznjo naravnost navzgor na desno stran širokega stebra. Po zajedi (plošče, poči) do izrazitega previsa. Čezenj v lažji svet, po njem nekoliko desno in čez kratko steno na rob.
Opomba:
Ta smer je od gredine navzdol zelo primerna za spust.
Drugi možni zasilni izhod iz stene pa je gredina, ki v smeri proti levi križa vse smeri med 1 in 7 in omogoča lahek izstop na Legarje pod Velikimi podi (bivak).
6 - SPOMINSKA SMER SOLAR-ZAJC
Prvi vzpon: Janez Rupar in Lojze Steblaj, 15. oktobra 1961. Ocena: IV+, A2
Višina: 90 m (stik s 5), v celoti 220 m. Čas plezanja: 3 ure.
Opit!
Vstop 20 m levo od vpadnice Rumene zajede v značilen podstavek. Na desni strani raza stebrička navzgor do plošče pod lusko (40 m). Za lusko do pokline med črnim in rumenim delom stene. Po njej (Aj, kk) do strehe in levo navzgor do travnate police. Po njej do kota in prek previsa (IV, A,, kk) in stopničk na stojišče pod streho (IV-f, možic). Levo ob strehi in nad njo po neizraziti zajedi (II, III) na vrh stebra (gredina, stik s 5 in 7).
7 - RUMENA ZAJEDA
Prvi vzpon: Igor Levstek in Milan Sara, 4 . 7. 1954. Ocena: V+, A,
Višina: do gredine 95 m (stik s 5), v celoti 220 m. Čas plezanja: 3-4 ure.
Opis:
Vstop 10 m desno od vpadnice zajede. Po drobno razčlenjeni steni in kratki zajedi 10 m navzgor, nekaj metrov levo do plitve zajede in naravnost navzgor na udobno stojišče (grmiček). - Do sem je možno priti po ozki polički, ki pripelje izpod velikega odloma desno oa zajede. - Po lepi, gladki zajedi slab raztežaj navzgor (20 m, V-f, A,, kk). Desno delikatna prečnica po nagnjeni plošči (6 m, IV, k, podprijemi), za rob in navzgor do velike prislonjene luske (k). Na vrh luske in čez stre-haste previse (A1( A2, kk) v votlino. Levo okrog roba in v loku proti desni čez rumeno ploščo (A,, kk) nazaj v zajedo (kk), po njej in skozi ozko poč 0/+, zagozda) - »propeler« - na dobro stojišče. Čez ploščo na desni strani (Aj, kk), skozi okno, in v smeri razčlemb desno navzgor pod zajedo. Po njej 15 m (IV+, krušljivo) v majhno škrbino (pri-četek gredine, stik s 5).
7 - Tržiška varianta
Poteka po poklinasti zajedi desno od spodnjega dela smeri 7 in se ji priključi pod prislonieno lusko. Višina 30 m, VI-.
8 - TRZISKA SMER
Prvi vzpon: Tibor Anderle, Filip Bence, Janez Lončar, Ludvik Rožič, 8. 5. 1971. Ocena: IV-V, Višina: 200 m, Čas plezanja: 4 ure.
Opis:
Smer poteka po stebru desno od velikega odloma. Vstop čez preveso, nato na navzdol visečo ploščo. Na njeni desni strani za rob in po nakazanem žlebu navzgor ter na vrhu levo v lopo. Iz nje po nakazani polici desno in navzgor do previsa, čezenj in desno navzgor na stojišče. Dalje levo v žleb, po njem na stebriček in navzgor prek manjše luske do previsov. Pod njimi desno navzgor (30 m) na travnato polico in levo po zaraščenem žlebu na gredino. Po njej levo do strehastega previsa, čezenj in v kamin ter po njegovi levi strani do stojišča. Desno in čez previs na rob stene.
HOJA - ŠPORT NAS VSAKDANJI
V članku prof. Draga Ulage z naslovom »Hoja - šport naš vsakdanji«, ki smo ga objavili v septembrski št. Planinskega vestnika, se je zgodila neljuba pomota. Besedilo k zgornji skici na str. 518 bi se moralo pravilno glasiti: »Stirl ure hoje so vredne... kot če bi 10 km prekoiesarili v 20 minutah, 20 km v 50 minutah.« Bralcem, ki so verjetno napako v besedi »pretekli« (namesto prekoiesarili) sami opazili, se s tem opravičujemo.
OB 80-LETNICI PLANINSKEGA VESTNIKA
Planinski Vestnik, najstarejši slovenski mesečnik
laninski Vestnik je od začetka (1895) do I. 1944 izhajal z imenom Planinski Vestnik, leta 1945 je v enem zvezku izšel pod naslovom »Planinski zbornik«, leta 1946 in 1947 z imenom »Gore in ljudje«, od leta 1948 do danes izhaja s tradicionalnim imenom. Za lažjo orientacijo med tisoči člankov in zapisov, med stotinami avtorjev in sotrudnikov je izšlo »Splošno kazalo« v štirih zvezkih: Za prvih štirideset letnikov (1895-1940) ga je sestavil Josip Wester, za zadnja tri desetletja (1941-1970) pa po istem sistemu Vilko Mazi. Med prvo svetovno vojno je PV presahnil, v hudi stiski je bil tudi v drugi svetovni vojni.
Iz kronističnega zapisa I. 1954 o našem planinstvu povzemamo nekatere ugotovitve, iz katerih je razvidno, zakaj je bilo obnavljanje planinskega glasila po letu 1945 manj zagnano in manj odločno.	.
Druga svetovna vojna je za skoraj šest let pretrgala delo slovenske planinske organizacije. Zadnja skupščina slovenskih planincev pred vojno se je vršila pomladi I. 1940, naslednja šele 24. februarja 1946.	.
Ob osvoboditvi maja I. 1945 je bila planinska organizacija na tleh v vsakem pogledu: Od 69 koč, ki jih je pred vojno imelo Slovensko planinsko društvo, je bilo 49 uničenih in požganih, 20 pa, ki so ostale, so bile izropane in neuporabne, potrebne popravila in opreme. Po tedanji cenitvi je SPD utrpelo samo na kočah 37 milij. din. Odbori podružnic so se po večini razšli, mnogo nekdanjih delavnih odbornikov je požela vojna.	.....
Planinska literatura je kljub nekaterim publikacijam med vojno izgubila znača| dnevne potrebe. Potrgale so se mednarodne zveze z velikimi planinskimi združenji v Avstriji, Švici, Franciji, Italiji, Angliji, a prav tako zveze s slovanskimi državami. Predsednik predvo|nega SPD dr. Jože Pretnar in tajnik dr. Arnošt Brilej sta konec julija 1945 že zbrala zastopnike slovenskega planinstva iz vse Slovenije. To je bil nekak ustanovni sestanek povojne planinske organizacije, na katerem se je izrazila splošna volja, da naj tudi planinstvo vsebinsko in organizacijsko krene revolucionarno pot v smislu pridobitev narodnoosvobodilne borbe. Planinstvo se je vključilo v vse-državno fizkulturno organizacijo, vendar se je planinstvu zaradi njegove posebne narave sklenilo dati v okviru, te organizacije določeno samostojnost. Od vseh predvojnih podružnic je lahko takoj začela delovati ljubljanska podružnica, nekdanje Osrednje društvo SPD. Odbor je imel med vojno komisarja, znanega italijanskega alpinista advokata dr. Chersija, vendar je kljub temu vzdrževal stike z OF, oddal narodni vojski svoje šotore, sanitetni material, zemljevide in v svojih kočah v Iški, na Polževem, v Samotorici in na Padežu dajal zavetišča našim obveščevalcem in borcem. Nekaj časa se je v pisarni O. o. SPD tiskal del Poročevalca. Prva redna planinska skupščina 24. 2. 1946 je otvorila novo prehodno dobo slovenskega planinstva. Predsednik dr. ing. Avčin je svoje delo naslonil na pozitivno izročilo predvojnega SPD, ki se je lahko merilo z vsemi planinskimi organizacijami v svetu, usmerjal poglede iz Alp na Kavkaz, Pamir in Himalajo, podčrtal sodelovanje s telesno vzgojnimi društvi, predvsem pa etično-kulturni moment, ki naj v planinstvu združi množice predvsem pa mladino. Slovensko planinstvo naj prevzame svojo vlogo v pospeševanju prave kulture. Izrazil je upanje,^ da bo organizacijske formalnosti rešil razvoj, da pa same po sebi niso tako važne.
Zapis o delu organiziranega planinstva od I. 1945 do leta 1954 obsega 19 strani. Planinsko glasilo je v tem zapisu omenjeno le mimogrede, na zadnji strani pa mu je
posvečeno 20 vrstic:	.....
»Med stalne probleme spada tudi društveno glasilo, ki |e začelo izhaiati leta 1895. Po osvoboditvi ni takoj oživelo. PD Ljubljana-matica je izdalo svoj Planinski zbornik I. 1945, ki ga je uredil dr. A. Brilej in je izšel kot 46. letnik PV za leto 1945. Nato je bil imenovan uredniški odbor, vendar ni bilo prave delitve dela in prišlo je do nesporazumov glede imena in glede redakcijskih načel. Predlagalo se je ime »Triglav« češ da je PV kršil kulturni molk med okupacijo, vendar se ta naziv ni uveljavil. Leta 1946 izide glasilo po daljšem času pod naslovom »Gore in ljudje«, vendar se že sredi I. 1946 spet uveljavlja klic po utrjenem glasilu »Planinski Vestnik«, ker se je med tem zadeva glede kulturnega molka razčistila. Vendar se je stari naslov uvedel šele leta 1948 na predlog jeseniških planincev, češ da je O. o. SPD med vojno z narodnoosvobodilnim delom popravil škodo, ki jo je naredil s kršenjem kulturnega molka, poleg tega pa je treba upoštevati pozitivno izročilo PV in bibliofilska načela. Junija 1950 se je spričo velikega razmaha društev pokazala potreba po posebnem društve-
nem novičarju, ki je že nekaj časa izhajal pod naslovom »Planinsko delo«, vendar se ni obneslo. Leta 1951 je PV iz Fizkulturne založbe prešel v upravo PZS in odtlej vsebinsko in po obsegu zelo napredoval. V zadnjih dveh letih je dosegel prek 700 strani in ima širok krog dopisnikov in sodelavcev.« Tako dokument PZS iz leta 1954.
Historiat planinskega glasila po osvoboditvi je odraz družbene preobrazbe, iskanja novih organizacijskih oblik za novo vsebino, vendar je po treh letih obveljalo staro ime, rekel bi, v soglasju z besedo predsednika dr. ing. Franceta Avčina, iz I. 1946, da oblike — kaj šele naslovi - same po sebi niso važne, in z jeseniško utemeljitvijo vloge SPD in PV med narodnoosvobodilnim bojem.
Sem in tja se je kdo spotaknil nad atributom »planinski«, češ da je treba »preslove-niti« Planinski Vestnik v Gorniški Vestnik.
Seveda stoji ta misel na napačni predpostavki, da smo si Slovenci »planine« izposodili in to s slabim prevodom nemških »die Alpen«. Slomšek je že leta 1861 pel o Žolcpaških planinah, pred njimi so že bile v ljudskih poskočnicah. Gregorčič je pel o »planinskem svetu« in »raju«, o »planini, ki dviguje se v nebo«, Zupančič v slavospevu Z vlakom - z menoj, ve zvezde, z^menoj,^ ve planine, itd. Da je »planina« samo »višinski pašnik«, je kvečjemu pobožna želja, če imamo v mislih vso Slovenijo. Ze Pleteršnik ve to, čeprav |e v tem geslu pomanjkljiv, še bolj pa ve za to živi ljudski jezik. Na Pohorju je »planina« gozd v višjih legah (gozd v dolini je »dobrava«, gozd v nižjem hribovju je »breg«) Vodovnik pravi o pohorskem kmetu, da ima velike planine tj. gozdove, tudi Glazer misli v pesmi o pohorskem »Domu v planini« na planino = gozd, ki ga je moral oče posekati, da je fantu omogočil šolanje. Tako pohorska planina (gozd) in gorenjska planina (pašnik) sta v goratem svetu in z metaforo lahko dobila tudi širši pomen. In kaj bi jezik brez metafor? čemu naj bi besedo planina, planinski preganjali? Ker |o imajo tudi Hrvatje in Srbi? Če zato, bi bili malenkostni, nestrpni, ozkosrčni. Z jezikovnim šovinizmom se ne uveljavljajo pravice in ne popravljajo krivice. Poleg tega se jezikovni šovinizem hitro lahko znajde v zagati. »Gornik« je ljudska beseda, vendar je kaj malo v zvezi z gorami, ampak bolj z gorcami, gurcami, vinogradi. Aškerc ima gornika v Vinski bajki v pomenu vinogradnik, medtem ko ima mnogo »planin« v Zlatorogu in še v dokumentih iz mozirskih let. Gorniški Vestnik -vinogradniški vestnik? S popravkom namišljenih napak bi verjetno po nepotrebnem ustvarjali zmedo. Ne glede na vse to pa je treba ponoviti osnovno jezikovno pravilo, da je obča raba v jeziku trmast gospodar, ta pa je od leta 1893 uveljavila naziv Planinski Vestnik.
O vlogi, namenu in vsebini PV
Letos zbiramo 81. letnik Planinskega Vestnika, glasila slovenskega planinstva, ki je začelo izhajati I. 1895, dve leti potem, ko se je v Ljubljani ustanovilo Slovensko planinsko društvo v vrsti evropskih planinskih organizacij ne eno izmed prvih, a tudi ne eno izmed zadnjih, častitljivi jubilej glasila že sam na sebi izpričuje svojo družbeno upravičenost skozi vso življenjsko dobo, v kateri je slovenstvo iz komaj zave-dajočega se »ljudstveca« zraslo v državni narod, ki hoče, more in mora živeti z vsemi atributi in z vso substanco svobodnega individua. Jubilej sam res mnogo pove, toda značilnost in upravičenost slehernega glasila ni v rednem izhajanju, ki utegne izvirati iz trmastega dotiranja, iz prestižnih in drugih razlogov, marveč v tem, kako glasilo ustreza duhu časa, kako uresničuje svoj program s tem, da spremlja in usmerja delo svoje organizacije, in kako zadošča potrebam generacij. Slovensko planinstvo je nastalo iz narodno-prebudnih in narodno-obrambnih razlogov in se je proti koncu prejšnjega stoletja dokaj dinamično vključilo v slovensko narodno gibanje, mu krepilo narodno in kulturno zavest. Imelo je toliko moči, da je skoro istočasno z ustanovitvijo SPD začelo izdajati skromno glasilce z istim naslovom, ki ga nosi še danes. Glasilo je rastlo, kakor je rastla organizacija, vsaj po kvantiteti, glede na obseg in število naročnikov. Ze samo to dejstvo potrjuje, da je glasilo potrebno in da je potrebam tudi v vseh desetletjih in letih zadostilo, če se zdaj giblje število naročnikov od 5000 do 6000, in to brez kakih akviziterskih prijemov, brez trdne poverjeniške mreže, brez organizirane naslonitve na šolsko mrežo, je to za kulturnega zgodovinarja vsaj materialen dokaz o upravičenosti in življenjski odzivnosti glasila. Kdor pozna materialne pogoje slovenske kulture in posebej usodo knjig in periodik malega naroda, bo vedel, kaj pomeni brez vsake komercialne tehnike dvigniti število naročnikov vsaj za štirikrat v primeri z onim med obema vojnama.
Osnovna družbena naloga glasila je služba naši družbeni skupnosti, utrjevanje njenih načel in prakse njenih naporov za novo socialno in moralno ureditev našega življenja. Z drugo besedo glasilo mora upoštevati vsa pozitivna izročila našega planinstva, to je njegov domoljubni in narodnoobrambni značaj iz prve dobe, njegovo pove-
zanost z delavskim gibanjem med obema vojnama in v NOB in njegove današnje družbene in idejne temelje na perspektivah socialistične in samoupravne družbe. Ta izročila in te perspektive morajo vplivati na program in idejnost našega glasila. Večkrat smo že ugotovili in ponovno potrdili nekaj temeljnih načel, po katerih je naše glasilo prebrodilo osem desetletij in se z nemajhnim ponosom navaja kot najstarejši slovenski mesečnik z nič manjšo radoživostjo kakor tiste, ki so zrasle v ognju ljudske revolucije pred dobrim desetletjem in kasneje. Če hoče glasilo delati za ta visoki družbeni cil|, mora v svojih načelih in osnovah biti povezano z našim političnim, gospodarskim in kulturnim življenjem. Z drugo besedo: Glasilo našega planinstva mora prikazovati in usmerjati razvoj naše planinske dejavnosti, ki je eno izmed sredstev, s katerimi se naš narod krepi na znotraj in predstavlja na zunaj, eno izmed športnih in kulturnih tvorb modernega časa. Ce je tako in tako je - potem mora glasilo črpati svojo duhovno in kulturno moč iz pozitivnih izročil evropskega planinstva, iz domoljubnega in narodno obrambnega značaja slovenskega planinstva in iz perspektive, ki se razodeva v razvoju sodobnih potreb in nujnosti. Razume se, da je to obsežna naloga mnogostranska dolžnost. Vendar živimo v takih razmerah, da si slovenska planinska organizacija ne more privoščiti več glasil, s katerimi bi izražala in usmerjala svojo pestro dejavnost. Zavedati se namreč moramo, da se planinstvo imenuje najimenitne|ši šport 20. stoletja ne samo zato, ker je zrasel iz znanstvenega prodiranja v dotlej neodkriti gorski svet, ne samo zato, ker je postal bolj kakor vsak drug šport potreba najširših ljudskih množic, marveč tudi zato, ker nosi v sebi izredne potenciale, lastno, ne samo športno, ampak tudi kulturno ustvar-nost, ustvarjalnost, ki je v pičlih 100 letih zbrala neuničljiv literarni, publicistični in umetniški zaklad, ki ga ni zbral in ga nikoli ne bo zbral noben drug šport, čeprav tudi skrbi za telesno in duhovno rekreacijo človeka.
Potemtakem se vsaj zazdaj moramo še vedno zadovoljiti s tem, da bodi naše glasilo nekak publicistični in kronistični integral našega planinskega delovanja, skupni imenovalec vsega, kar se organizacijsko razvršča in deluje v okviru PZS, odraz polivalence, tako značilne za planinstvo.
Nekateri naročniki in člani PD so proti temu, češ, alpinistov je malo, v PD skoraj nič ne pomenijo, na papirju jih je tisoč, v stenah kvečjemu 100. Recimo, da drži. Toda brez alpinistične dejavnosti bi naša PZS ne pomenila tega, kar pomeni. Vse planinske organizacije na svetu se trudijo, da bi vzgojile in razvijale plezalski naraščaj, z njim se reprezentirajo po svetu, z njim izkazujejo svojo moč. Ali naj, ker planinskih množic plezalsko ubadanje ne mika, ustanovimo posebno alpinistično glasilo? Ne. Na poti je najprej finančni previs, gospodarski bolvan, po drugi strani pa je alpinistično delovanje v organski zvezi z bol| ali manj ambicioznim planinstvom, saj bi, na priliko, marsikatere današnje zavarovane poti ne bilo, če je ne bi preplezal prvoho-dec pastir ali divji lovec. Ni nobene potrebe, da bi alpiniste izrinili iz planinske skupnosti. Treba se je le planincem zavedati, da jih planinska organizacija rabi, alpinisti pa se morajo prav tako zavedati, da bi brez planinskega zaledja zelo malo pomenili, saj bi izgubili množično podstavo za svoje delovanje. Povedati je treba, da je samostojnih plezalskih glasil na svetu malo, pravzaprav skoraj nič in to tudi pri velikih narodih. Celo francoski Alpinisme se je združil z glasilom CAF La Montagne, tako da GHM (Groupe de la Haute Montagne) pravzaprav nima več samostojnega glasila oz. obstaja samo še skromen bilten. Vsa znana inozemska glasila pa si štejejo za glavno dolžnost, da prinašajo tudi prominentne alpinistične storitve. Izjemo tvori poljski »Taternik«, ki je ultraekstremističen po vsebini. Podobno grško glasilo je preminulo že v prvem letu življenja, enako špansko.
Razume se, da je kulturna dokumentacija alpinistične storitve še vedno klasična, to je tiskovna, čeprav se močno uveljavlja film, toto.
V zadnjih 20 letnikih je precej člankov o ekspedicijah. Glede ekspedicij je PV povsem na stališču UO PZS, oz. KOTG in načelnika ing. Segula. Vse od leta 1950 smo nanje opozarjali in v »Razgledu po svetu« poskrbeli skoraj za popolno kroniko in izčrpen komentar k ekspedicijam vseh narodov po vsem svetu. Ekspedicije so za vse planinske organizacije po svetu izraz njihove kulturne in športne moči, stoje torej tudi pred nami kot naloga in kriterij. Ne glede na to, kako smo v tej ali oni ekspeaiciji uspeli, smo o njih dolžni izčrpno poročati, morda še izčrpneje kot drugod po svetu, sa| tudi tu plačujemo davek na svojo majhnost in na vse kar iz nje sledi. Nekateri so redakciji očitali, da hodi preveč po svetu, da se premalo posveča domačim goram. Taka graja je dobrodošla, ker se ob njej moramo preriniti iz domače zatohlosti in ozkosti v svetovne horizonte, se preizkušati in uveljaviti v mednarodnem svetu po mednarodnih kriterijih. Dokumentacija o tem mora iziti v našem glasilu, brez ozira na kvaliteto dosežka in njegovega literarnega izraza. Ponavljam-, na vrhovih Kavkaza, Himalaje in Andov so stali z našimi navezami tudi piparji in drenovci, vsi znani in neznani naši ljudje, ki so ljubezen do gora vsadili v srce našim množicam. Prav zato si moramo tudi prizadevati, aa bi dokumentacija o naših ekspedicijah vsebovala vselej tudi kritično oceno, kajti napredek je mogoč samo s pozicij objektivne resnice.
Približno toko je tudi z literarno kvaliteto alpinističnih opisov. Ker ¡e Vestnik glasilo delovanja, ni treba, da je alpinist, ki opiše velik vzpon, s katerim dviga kvaliteto in nivo našega alpinizma, enako spreten v pisanju kakor v plezanju. Gre za dokumentacijo in pobudo, ki jo vsebuje opis plezalne ture, za njeno kolportažo, njeno športno in kulturno vrednost. Tako je z opisi plezalnih tur prav povsod po svetu in dosti drugače ne more biti pri nas. Seveda je potem vsak literarni talent, ki najde pot v steno in v glasilo, toliko bolj dobrodošel in dragocen, saj s svojim pisanjem bolj mami in mika, obenem pa veča literarno ceno glasila. Napak bi bilo pričakovati, da bi s samo literarno kvaliteto planinskega ali alpinističnega potopisa in opisa že tudi rasla kvantiteta in kvaliteta planinstva in alpinizma. Bili moramo veseli, če planine in ves kompleks snovi okoli njih postanejo gradivo za umetniško oblikovanje, ne more pa to biti kriterij za večino sotrudnikov organizacijskega glasila. Vsaka periodika je odvisna od nekega kulturnega kroga, organizacijsko glasilo pa še posebej od poudarka, ki ga organizacija svojemu kulturnemu delu daje. Tu gre za neko vzajemnost. Če bi preveč odbijali pisce, bi s tem jemali veselje in smisel do javnega nastopa, na drugi strani pa smo odvisni od ljudi, ki se za to tematiko glasila zanimajo, so ji kos in imajo nekaj povedati. Življenje ne čaka, glasilo mora iti vštric z organizacijo, to je z ljudmi, z vsemi generacijami, ki so zanjo pomembne. Tudi ta kriterij je neizogiben in nedvoumno vpliva in tudi mora vplivati na krog sotrudnikov. To pomeni, da literarni okus, ki se mu današnja planinska literatura hočeš nočeš prilagaja, že davno ni več navdušen za napol romantično napol avanturistično slikanje »napol pesnikov napol gangsterjev«, kakor je plezalce po Alainu Gerbaultu označil pokojni Janez Gregorin, za nacejanje po kočah in za druge obrobne dogodivščine iz Maduschkinih časov, čeprav se te stvari še sem in tja pišejo in tudi za spremembo morda rade bero. Nima smisla klicati za časi, ki jih ni več med nami. Hribovska romantika je sicer še tu, če pa jo bomo še opisovali, ne smemo ob njej pozabiti na velike korake, ki jih je naša družba in ves svet naredil v zadnjih 30 letih. Ali naj prenehamo z objavljanjem znanstvenih in poljudno-znanstvenih člankov? Nikakor ne. Ne samo zato, ker jih objavjajo vsa planinska glasila na svetu, marveč zato, ker spada v program naše organizacije od I. 1893 tudi znanstveno odkrivanje našega in tujega gorskega sveta. Seveda so zaželeni poljudno pisani članki, nič pa ne de, če sem in tja zaiae med zobe trši oreh, da se tem bolj zavemo pomembnosti in mno-gostranosti gorništva in planinstva. Zato spadajo v vsak letnik članki, zdaj ta zdaj oni, iz področja orografije, meteorologije, glaciologije, nivologije in topografije. Ne preveč, a tudi ne premalo, če hočemo z glasilom odpirati oči planinca, ljubitelja narave. Zato je prav, če objavljamo članke iz zgodovine planinstva, stalne teme planinskih glasil, ki zastopajo najstarejše planinske organizacije na svetu. Zato je prav, da od časa do časa izide kak članek o favni in flori naših in tujih gora in o zaščiti gorske prirode. K goram spada človek, ki prebiva na njihovih pobočjih. Planinec, ki se ne zanima za specialne pogoje hribovskih kmetij, za imena samin in pustot, za hribovska zaselja, opušča bistveno kulturno sestavino planinstva. Imenoslovje gora je v rokah hribovcev, dragocena naplavina časa, prekrita in zasuta ostalina človeškega rodu v boku gora, ki so stale tu desettisočletja, ne da bi človek v njih gledal tisto vrednoto, katero gleda danes. Zato planinska revija ne bi izpolnila svoje kulturne naloge, če ne bi od časa do časa prinesla tudi kak članek o folklori, o planinskem
ospodarstvu in planšarstvu.
eve, za estete, uživatelje veličastne lepote gorskega sveta bi bilo najužitneje, če bi naše glasilo v prijetni, pestri sosledici prinašalo planinsko leposlovje v vezani in nevezani besedi, planinsko humoresko, planinski fel|ton in za zabelo sem in tja še kako planinsko polemiko, nekako tako, kakor je pred leti to delal dr. Grassler s svojim Bergkameradom ki pa ni bil glasilo DAV, marveč kupčijske hiše v Munchnu. Vendar bi bilo napak, če bi naštete stvari od časa do časa ne našle prostora na straneh našega lista.
Skratka: PV mora biti glasilo komisij, ki jih je osnovala PZS za to, da bi njeno delo čim smotrneje potekalo, biti mora tudi glasilo literarno-znanstvene komisije, ki ji je naš list tvarna osnova in organizacijsko središče ali to vsaj hoče biti. List hoče biti društveni glasnik. Po rubriko Društvene novice se objavljajo najvažnejše novice o delu PZS in posameznih društev, MK; GRS idr. Z rubriko Iz planinske literature spremlja list planinsko literaturo po svetu, vsaj kolikor je pride v zamenjavo na PZS, z Razgledom po svetu pa opozarja na najpomembnejše dogodke v planinskem dogajanju po svetu in to z vseh področij. Hkrati hoče ta razgled glosirati najrazličnejše duhovne in materialne probleme, ki se v planinstvu pojavljajo, in zavzemati do njin svoje oziroma naše stališče.
Uredniški odbor skuša najti tudi pri posameznih številkah praktično ravnovesje med vsem mnogovrstnim gradivom, ki priteka iz teh planinskih virov. Tu seveda nastopajo težave, kajti kljub stereotipni žel j i uredništva, da bi se pisali kratki članki, ki bolj omogočajo ravnovesje in pestrost, avtorji le redko ustrežejo tej želji. Zelo je težko ustreči najširšemu krogu planinskega članstva, ki se med seboj močno razlikuje po svojem zanimanju, poklicu, izobrazoi, po okusu, čustvovanju in miselnosti. Prav talco
skuša uredniški odbor uresničiti v glasilu integracijo slovenskega ozemlja, ne zaradi lokalno-patriotičnih čustev nekaterih društev, marveč zaradi iskrenega prizadevanja, da dobi v listu svoj odraz tudi planinska kal bodisi v Primorju, bodisi v ravni Panoniji ali Beli Krajini.	.
Razmeroma malo še vedno prinaša glasilo načelnih programatičnih, ideoloških člankov. Ne zato, ker bi uredniški odbor kapituliral pred poprečnim okusom, ki se ne razveseljuje s takimi članki, marveč zato, ker v naših društvih še ni prišlo do široke, življenjske obravnave o teh vprašanjih. Vendar se kaže na obzorju tudi odgovornejša obravnava teh problemov, ki drugod, kjer je planinstvo starejše in po svoji vsebini morda bogatejše, zavzema dokaj važno mesto v planinski pisanji. To so vprašanja o ekstremizmu in superekstremizmu, o smiselnosti šeste in sedme stopnje, o tehničnem plezanju, o športizaciji alpinizma, o etiki alpinizma, o tveganju, o samohodstvu, o vzgoji planinskih množic, o smiselnosti vzpenjač in žičnic, o odnosu med planinstvom in turizmom, o literarni vrednosti planinskega slovstva, o tematiki in idejnosti planinske pesmi, o generacijskih prepirih, skratka o protislovjih in soglasjih, ki z njimi živi in ustvarja svoje vrednote tako vitalen življenjski pojav, kot je planinstvo. Vendar smo tudi o vseh teh stvareh pisali in včasih tudi obširneje opozorili nanje v rednih rubrikah glasila Alpinistične novice, Varstvo narave, Iz planinske literature in Razgled po svetu, zadnja leta tudi po črto.
Pridobitev novih sodelavcev kaže, da glasilo ima svojo pritegujočo moč in do vztrajno vrši svoje revijalne dolžnosti tudi s tem, da skrbi za pestrost ne samo o vsebini, temveč tudi po številu, kvaliteti, naravi in ambiciji avtorjev, esmi priobčujemo od časa do časa zato, ker ne bi bilo prav, če ne bi pobudno vplivali na ustvarjanje planinskega leposlovja, planinske poezije, ker je to tematika, ki je pesniškega opisa vredna, doživetje pa za pesniški navdih dovolj močno in dovolj človeško pomembno. Če to ni oblikovna bogatitev slovenskega leposlovja, je pa nedvomno vsaj snovna. Res je, da so nekatere teh pesmi tematično le v rahli zvezi z običajno, šablonsko planinsko snovjo, večina pa ima svoj inspiracijski, snovni in idejni vir v doživetju in podoživetju gorskega sveta. Priobčevati smo začeli te pesmi, ker smo videli tudi drugod, da pospešujejo planinsko liriko in da_ so pri tem posebno pri presoji tematike dokaj liberalni, saj gre za občutljivo in kočljivo pesniško oblikovanje. Izdaja planinske pesmarice in planinske pesniške antologije, ki jo bomo, upam, nekoč doživeli, bo v teh redko sejanih pesmih na straneh PV utrgala vendarle kak cvet, ki je pognal iz korenine - trajnice, to je slovenske lirike. Številke dokazujejo, da je skušal biti Vestnik pravičen in objektiven glasnik društvenega dela, ne pa izčrpen. Biltenski del glasila je na prvi pogled manj pomembna šara, v resnici pa pomeni javno dokumentacijo o delu, spodbudo tistim, ki pišejo, in drugim, ki berejo o prvih. Ta del zajema predvsem organizacijsko dejavnost, seje, plenume, skupščine, reševalne akcije, seminarje, občne zbore, sestanke in posvete, tabore in tedne, predavanja, razstave, jubileje in proslave, alpinistične novice, novice iz MO, pota in stavbe, spominske plošče, novice iz PSJ in drugih republik, UIAA, osebne beležke, pohvale, odlikovanja, osmrtnice itd., planinske nesreče, beležke o delu PZS, PSJ, GRS, IKAR, PD in posebej alpinistične novice in AO. Društveni novičar bi morebiti bolje uspeval, če bi izhajal kot poseben bilten. Tako so I. 1956 naredili Švicarji, ki 8-krat na leto izdajo bilten na 16 straneh, 4-krat na leto pa revijalni del s po 80 stranmi. Vendar je to čisto formalno tehnična stran redakcije pri glasilu, ki mora združevati organizacijsko propagandne naloge z idejno-vsebinskimi literarnimi potrebami. Taka delitev ni nujna, čeprav je z estetskega vidika solidnejša. 2e nekaj let sem opravlja večino tega obveščanja dnevnik »Delo« v rubriki »Planine in ljudje«, obenem z »Alpinističnimi novicami« (F. Savenc), zadnja leta tudi pokrajinski časniki.
Vsako planinsko glasilo na svetu prinaša tudi slovstvene prikaze in ocene. Tudi naše glasilo se zdaj bolj zdaj manj ozira po planinskih domačih in tujih publikacijah, po domačih in tujih zbornikih in letopisih in posebej po periodični publicistiki vseh zgoraj naštetih narodov.
Skoraj vsa planinska glasila, ki jih redno prebiramo vsa leta, prinašajo tudi razgledovanje po svetu. Naš Razgled po svetu ni samo pasivno nabiranje in odbiranje planinskih novic iz vsega sveta (Evrope, Azije, Afrike, obeh Amerik, Avstralije in Antarktike, to je 50 do 60 dežel vsako leto), ampak tudi komentar s posebnim namenom, da bi opozorili na domačo problematiko ali pomagali pri vzpodbujanju k novim domačim dosežkom. Posebno pozornost posveča ta obzornik alpinizmu, etnografiji, geologiji, glaciologiji, gorskemu reševalstvu, planinski kulturi, filmu in fotografiji, imenoslovju in literaturi, meteorologiji, planinski opremi, orientaciji v gorah, plazovom, prehrani in fiziologiji, smučarstvu, tehniki, varstvu narave, planinski zgodovini, žičnicam, favni in flori. To gradivo, ki je z leti naraslo v obširno kroniko svetovnega planinstva, vsebuje tudi domače ideološke in sociološke probleme. Naj omenim samo problem gorske kmetije, ki jo je prvi pri nas prav v tej rubriki začel obravnavati PV in je o tej stvari poročal v glavnem o vsem, kar so o tem dognali geografi in ekonomisti-akademiki v Avstriji, Švici in Franciji.
Posebno pozornost posveča glasilo mladini, bodisi s samostojno rubriko (Mladi pišejo, Steze z gora, Novice iz MO) bodisi s tem, da posebej vabi vse pisce mlajše in najmlajše generacije k sodelovanju v glasilu in jih pri tem obzirno obravnava. Iz istega razloga se redakcija posebej ozira na transverzalo in na vse, kar je v zvezi z NOB in z oživljanjem njenih tradicij.
Uredniški odbor je iskal potrditev taki integralni usmerjenosti glasila v treh anketah.
V	dveh se je obrnil na člane, v eni pa na PD. Vse tri ankete so v glavnem ta revialni omnibus potrdile, večinoma celo pohvalile.
V	imenu uredniškega odbora ponovno zagovarjamo dosedanjo usmerjenost glasila, ne da bi pri tem imeli namen dušiti razgovor o morebitni preusmeritvi redakcije, kaj šele o izboljšanju dosedanje. Prvo, kar je treba pri tem reči, je to, da je ni stvari, ki bi ne mogla biti boljša, in da je ni stvari, ki bi šla izpod človeških rok brez pomanjkljivosti.
Sotrudniki
Iz »Splošnih kazal« PV od I. 1895-1970 je razvidna dolga vrsta sotrudnikov planinskega glasila, ki so se v osmih desetletjih zvrstili ob organizacijskem središču slovenske planinske publicistike. Njihovo število je rastlo vzporedno z naraščanjem števila organiziranih planincev, s širjenjem planinskih društev in njihovih dejavnosti. Tako nam je prvo »Kazalo« od leta 1895—1940 zabeležilo ca. 450 avtorjev v 40 letnikih, ki so po obsegu dosegli od 212 do 350 strani. V desetletju od 1941 do 1950 je število sodelavcev padlo na 42, kar ni treba posebej pojasnjevati.
V	naslednjem desetletju (1951—1960), desetletju, v katerem se je planinska organizacija v primeri s predvojnim stanjem izredno okrepila, PV pa je letno obsegal od 600 do 750 strani, je sodelovalo nad 300 sodelavcev, v desetletju 1963-1970 pa nad 450. Vredno je vzeti v roke te preglede: med sotrudniki je nekaj takih, ki so glasilu zvesti že skoraj pol stoletja, prof. Pavel Kunaver pa sodeluje v PV od leta 1911, torej 64 let.
V	vsakem desetletju najdemo med stalnimi sodelavci vidne in pomembne javne delavce najrazličnejših poklicev in strok, mnogi med njimi stoje glasilu ob strani tri ali vsaj dve desetletji, vsako leto pa se oglase tudi glasniki mladih planinskih rodov. Planinsko glasilo se je skozi vsa desetletja bogatilo tudi s prispevki priznanih slovenskih književnikov, pesnikov in pripovednikov.
Uredniki
1. Anton Mikuš (1895-1908)
Prvi urednik PV je bil profesor Anton Mikuš (1858-1933), po rodu Ljubljančan, po stroki slavist, ki je le nekaj let supliral na ljubljanski nižji gimnaziji, sicer pa je bil uradnik pri kranjskem deželnem zboru, oficial pri deželnem knjigovodstvu (1894), računski revident (1901), računski svetnik (1916), po koncu prve svetovne vojne pa je dosegel stopnjo računskega višjega svetnika, leta 1920 postal državni uradnik v poverjeništvu za uk in bogočastje, od koder je leta 1922 prišel v ministrstvo financ, v odsek za vojne mirovine. Upokojen je bil leta 1924.
Kot profesorski kandidat je v letih 1885 do 1888 samostojno obdelal mnogo gradiva za Pleteršnikov slovar in sodeloval pri redakciji in tisku tega znamenitega slovarja. Pri deželnem odboru je delal kot translator in korektor n|egovih publikacij. Bil je leta 1893 med petimi ustanovniki Slovenskega planinskega društva, nato njegov tajnik, od 8. sept. 1895 do sept. 1908 urednik PV, istočasno (1897-1911) pa tudi korektor pri Ljubljanskem Zvonu (letnik 1899 je tudi uredil) in lektor pri Kmetovalcu, Slov. Sokolu, Slov. čebelarju in pri učiteljski tiskarni. Sodeloval je pri ustvarjanju obrtne, trgovinske, tvorniške, železniške terminologije in seveda planinsko-turistične terminologije. O njem so pisali Fr. Govekar v Jutru 1927 št. 15, Fr. Kocbek v PV 1927, str. 43, dr. Josip Tominšek v PV 1933, str. 415. Slednji je o njegovem delu za PV obzirno zapisal: »Tak je pač bil. Neprestano je mislil na točnost, čistost in pravilnost izrazoslovja, sloga in oblikoslovja; ker se je krog njegovega zanimanja skozi leta in desetletja vrtel vedno v tej formalni smeri, si je ustvaril nekako trdno, v teku času tudi trdo, pretrdo ogrodje, iz kojega oklepa ga je bilo sila težko izvabiti. Novotarije so se mu zdele sumljive, revolucionarne; boril se je proti njim skoraj strastno - sicer tako mirni jezikoslovec je postal v tej obrambi zares hud - in" jih je zametaval v praksi, dokler je opravljal posle urednika, oz. korektorja pri raznih publikacijah, pozneje, prav do zadnjega pa jih je skušal zavračati v |avnih glasilih. V tej enostranosti pa je opravljal važen posel nekakega svarilca v jezikovni ohlapnosti in pretirani svobodnosti; to njegovo oprezno delo je bilo potrebno ravno v prvih letih delovanja planinskega društva, ko so se ustvarjali jezikovni temelji v domačem planinstvu; v celoti pa so njegove jezikovne zasluge, kakor na drugih poljih, tako pri planinstvu v prvem desetletju nedvomno velike.
Ta njegova izključna usmerjenost na formalno stran jezikovne produkcije pa mu je odvzela zanimanje za vsebino spisov; to je bila ovira, da se kot urednik ni mogel duševno vezati s sotrudniki.
Zaradi svojega posebnega daru in nagona je postal v svojih najboljših letih renomiran jezikovni in tiskovni korektor. Opravil je v svojem življenju ogromno podrobnega, nevidnega in nehvaležnega dela.
Nad povprečnost pa ga dviga njegova brezkompromisna narodna zavest, ki jo je na svoj tihi način zastopal povsod in pri vsaki podrobnosti; a največje simpatije zanj je vzbujalo njegovo neizmerno dobro srce, skrito pod navidezno trdo zunanjostjo.«
2. Dr. Josip Tominšek (1908-1941)
Za Mikušem je uredništvo prevzel dr. Josip Tominšek (1872-1954), po rodu iz Slatine nad Bočno in Gornjem Gradu, po stroki slavist in klasični filolog. Na celjski gimnaziji je učil že leta 1895, leta 1896 pa je kot suplent nastopil službo v Kran|u. Tu je ostal do leta 1904, ko je odšel na študijski dopust v Berlin. Od jeseni I. 1904-1910 je učil v Ljubljani na I. drž. gimnaziji, nekaj ur pa tudi na nemški in na višji dekliški (poznejšem liceju). Leta 1910 |e odšel v Gorico za ravnatelja na največji zavod v Avstriji z nalogo, da pripravi slovenske in laške paralelke. Nalogo je spretno in natančno izvršil, leta 1911 pa je odšel v Maribor in prevzel ravnateljske posle na tamkajšnji gimnaziji. 2e I. 1912 je bil imenovan za člana deželnega šolskega sveta kot zastopnik srednješolskih profesorjev in za nadzornika telovadbe za slovenski in italijanski jug (Kranjska, Primorska, Istra, Dalmacija in Južna Tirolska). Ob zlomu Avstrije je od»sobote na ponedeljek« vzpostavil iz popolne nemške gimnazije popolno slovensko in pomagal oapreti slovensko realko. V Mariboru je delal kot pedagog, šolnik, urednik in organizator javnega življenja. Ostal je tu do leta 1943, ko je bilo njegovo stanovanje zbombardirano. Uničena mu je bila vsa knjižnica in korespondenca. Od leta 1943 je živel dr. Tominšek v Celju, še vedno delaven, še vedno sotrudnik PV. Umrl je 22. 1954 v Ljubljani. Pokopan je v Celju. Kot šolnik in vzgojitelj je napisal latinsko slovnico, prvo slovensko grško slovnico s pripadajočo vodnico in Ksenofontov slovar. Vrsta razprav o latinščini in grščini je izšla v Pedagoškem Letopisu, ki mu je bil v dobi osmih letnikov sotrudnik. Nepregledna je serija člankov in razprav o najrazličnejših šolskih, učnih in vzgojnih problemih. Kot slavist se je bavil s prešernoslovjem in priobčeval članke in ocene najrazličnejših del v Ljubljanskem Zvonu, Slovanu, Popotniku in drugod. Bil je prvi slavist, ki se je uprl Zigonovi in Puntarjevi teoriji o matematični arhitektoniki v Prešernu. Izdal je v petih zvezkih Zbrane spise dr. J. Mencingerja z literarno zgodovinskim uvodom in opombami, Bleiv/eisov zbornik, Nemško slovenski slovar itd. Napisal je več jezikoslovnih razprav, med njimi o rodnem »Narečju v Bočni in njegovi sklanjatvi«. Leta 1905 je po bistrogledni oceni Aškerčeve pesnitve o Primožu Trubarju polemiziral z Aškercem v spisu »Anton Aškerc v boju za herojstvo«. V tedanjem kulturnem boju se je držal nad njim z objektivno presojo, stoječ na stališču, da žolčni strankarski prepiri narodu več škodujejo, kakor koristilo. V tej in drugih ocenah je uveljavil svojo duhovitost, ironijo, razgledanost in izredno prožnost. Bil je odbornik Slovenske Matice in je v tem svojstvu odločilno sodeloval pri kulturnem življenju pred prvo svetovno vojno (Stritarjeva proslava, Gajeva proslava, Vilharjeva spomenica, bil je cenzor rokopisov, med njimi mnogih Cankarjevin). Bil je tajnik odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi in napevov in je sam nabral nad deset tisoč napevov.
Kot strokovnjak za telovadbo je delal od zgodnje mladosti do pozne starosti kot organizator in pisatelj. Aktivno je gojil vrsto športov, v Ljubljani je bil vodja mladinskih iger in je uvedel v klubu Hermes nogomet.
Planinstvu je bil zapisan od otroških pastirskih let, saj je Portova domačija krog in krog obdana z visokim hribovjem, s planinami in snežniki, kakor tod pravijo najvišjim goram na obzorju.
Sodeloval je pri ustanovitvi podružnice SPD v Kranju. Od leta 1908 do leta 1941 je bil urednik Planinskega Vestnika. Velikansko delo je opravil s tem kot korespondent, recenzent in pisatelj najrazličnejših spisov, razprav, člankov in notic. 2e njegove razprave o pomenu planinstva so pomenile tedaj pomembno novost, ki je utirala nova pota slovenskemu planinstvu in dvigala kulturno vrednost revije. Ves čas se ie trudil, da postavi revijo na evropsko višino po obliki in vsebini in je v tem tudi uspel. Njegova pomirjujoča, spravljiva in ljubezniva osebnost je v reviji združila vse generacije slovenskih planincev. S svojim širokim obzorjem in obzirnostjo je poravnaval nasprotja in se prilagajal najrazličnejšim sotrudnikom.
Delal je kot javni delavec pri Glasbeni Matici (bil je 12 let predsednik), v Aeroklubu (prvi je pri nas začel z jadralnim letalstvom), v Sabljaškem klubu, Protituberkulozni ligi, Profesorskem društvu, Zgodovinskem društvu, Putniku, Protialkoholnem društvu, Profesorski samopomoči, Ceškosl. in Bolgarski ligi itd.
Ko prelistavam bibliografijo njegovih spisov, raztresenih v preko dvajsetih revijah in listih, s preko 800 naslovi, se mi zdi, da velja zanj tisti orientalski rek: »Človek mora delovati, kakor bi mu bilo ležeče na vsem.«
Dr. Josipu Tominšku je slovenska javnost ob smrti izkazala veliko pozornost. PV 1954 je na str. 279 o tem zapisal naslednje:
Pok. dr. Josipu Tominšku je slovenska javnost izkazala poslednje časti 23. marca ob 16. uri na ljubljanskih Žalah, kjer je spregovoril o njegovem delu in njegovi osebnosti njegov dolgoletni sodelavec in prijatelj prof. Josip Wester, v imenu PZS pa se je od n|egovih posmrtnih ostankov poslovil predsednik Fedor Košir, javni pravobranilec LRS. Pevski zbor sodnih nameščencev je zapel dve pesmi, nakar so krsto prepeljali v Celje in jo položili na katafalk v temno zagrnjeni gledališki veži. 24. marca se je gledališka veža polnila s Celjani, ki so se hoteli posloviti od svojega častnega meščana, in z venci, ki jih je bilo čez 50. Ob 11. uri so se začele pogrebne slovesnosti. Komorni moški zbor pod vodstvom ravnatelja Glasbene šole prof. Egona Kuneja je zapel Gallusov koral, nakar je spregovoril predsednik Sveta za prosveto in kulturo prof. Anton Aškerc - v imenu MLO Celje-mesto, v imenu PZS in uredništva Planinskega Vestnika pa ravnatelj I. gimnazije prof. Tine Orel. Častno stražo ob krsti so imeli prosvetni delavci in zastopniki mesta in organizacij. Pogrebni sprevod, ki se ga je udeležilo ca. 5000 ljudi, posebno mladine, je krenil po Ljubljanski cesti na Stanetovo ulico, po Cankarjevi ulici na Teharsko in na pokopališče. Ob grobu je zapel mladinski pevski zbor II. gimnazije pod vodstvom tov. Vrežeta, v imenu kluba kulturnih delavcev mesta Celja pa se je od pokojnika poslovil Fran Roš, v imenu Olepševalnega društva njegov predsednik Rado Jenko, v imenu učencev iz Maribora pa ravnatel| mariborskega muzeja prof. Bogo Teply. Mesto Celje je s pogrebom nadvse dostojno počastilo spomin častnega celjskega meščana dr. Josipa Tominška.
V	PV sla med drugimi o dr. J. Tominšku pisala Josep Wester v Zborniku 1945, (sir. 71-78 in v PV 1934, 1-4) in Tine Orel v PV 1952, 132-133 (brez podpisa) in v PV 1954, str. 276-278.
3. Dr. Arnošt Brilej (1941-1949)
Leta 1941 je prevzel uredništvo PV dr. Arnošt Brilej (1891-1953), po rodu Vrhničan, po stroki pravnik, po prvi svetovni vojni ugleden uradnik ljubljanske občine, nekaj let pred drugo svetovno vojno načelnik gospodarskih zadev in mestnega turizma. V delovanje SPD je posegel leta 1931 in s svojimi somišljeniki dosegel preusmeritev društva in jugoslovanskega planinstva. Leta 1931 je postal član osrednjega odbora SPD in delal v literarno znanstvenem odseku, ki ga je vodil dr. H. Turna, in v fotoodseku. L. 1932 je postal tajnik osrednjega in glavnega odbora SPD in opravljal to funkcijo do leta 1945. Obenem je prevzel mesto odgovornega urednika in pomagal dr. Josipu Tominšku prenoviti in modernizirati glasilo, po razsulu 1941 pa je prevzel delo glavnega urednika in vodil Planinski Vestnik do konca leta 1949.
V	zadn|ih treh letih življenja je ostal, čeprav zelo bolan, med vidnimi, zvestimi njegovimi sotrudniki. V PV je začel pisati leta 1933 in v njem zgovorno, spretno in mikavno poročal o svojih planinskih poteh doma in po svetu, napisal leta 1939 Priročnik za planince in njegovo prenovljeno, prenarejeno in razširjeno izdajo leta 1950 ter izdal tudi Jugoslovanski planinski koledar. V PV je redno poročal o planinski publicistiki in o dogajanju po svetu.
Svoj pogled je obrnil s posebnim zanimanjem na vzhod na alpinistično dogajanje pri slovanskih narodih. Še leta 1953 je objavil daljšo razpravo »Angleži in naše gore« in daljšo besedo o delu planinskega pisatelja Ivana Bučerja, ki se je ponesrečil v triglavski steni. Prisrčno se je od dr. Brileja poslovil dr. Jože Pretnar v PV 1954, str. 29-31.
Finančna stran Planinskega Vestnika
Pravzaprav je bilo planinsko glasilo v nepretrgani finančni stiski. Ob tej značilnosti je treba navesti še drugo: iz vsake stiske se je doslej rešilo, oziroma ga je sproti rešila slovenska planinska organizacija. Vsi poskusi, da bi se finansiranje glasila zanesljiveje uredilo, so doslej propadli, čeprav bi organizacija, ki bo kmalu dosegla 100 000 članov, utegnila, na|ti trdnejši način finansiranja.
Prva številka PV je izšla 8. februarja 1895, ko je leta 1893 ustanovljeno planinsko društvo v Ljubljani že dve leti delovalo. Skromna predhodnika PV sta »Poročili SPD« v Ljubljani o društvenem letu 1893 in 1894. Poročili sta danes veliki knjižni redkosti, zlasti prvo za I. 1893.
Vse do prve svetovne vojne so prejemali člani glasilo brezplačno. Naročnina se je vračunala v članarino. Vendar je tudi v tej dobi PV močno pritiskal na blagajno SPD. 8. XII. 1906 je sklicalo izredni občni zbor v Narodnem domu v Ljubljani samo zaradi PV. Prišlo je 40 članov, na dnevnem redu je bil obstanek glasila, kajti podružnice niso plačevale obveznega prispevka, deželni odbor pa ni nakazal obljubljene podpore
4000 K. Društveni odbor je predlagal, da se Vestnik opusti ali pa izhaja samo štirikrat na leto. Razprava je bila zelo živahna, Kranjčan Sa|Ovic pa jo je vodil tako, da se je izredni občni zbor soglasno izrekel za mesečnik. Prva svetovna vojna je glasilo spravila v breizhodno stisko. Odbor SPD je v PV 1914 str. 212 sporočil: »Prenehali smo izdajati svoje glasilo, ko se je zanetil svetovni požar. Bili smo sredi najlepših načrtov za razvoj slovenskega planinstva. Osrednji odbor je obnavljal in urejal hotel Zlatorog, da napravi iz njega prvovrstno turistovsko gostišče; udejstviti se je imela zasnovana postavitev koče na Križu, vladajoče postojanke v skupini Rozora-Skrlatice, katere zgradbo je bila nam v pripomoč sklenila češka podružnica; vse je bilo pripravljeno, da zgradi Tržaška podružnica novo moderno kočo na vrhu črne prsti; ob notranjskem Snežniku v Črnem dolu je Ilirska podružnica pridobila svet za novo planinsko kočo, ki bi se z njo tudi to pogorje otvorilo slovenskemu planinstvu; v sporazumu z Vipavsko podružnico je Osrednji odbor imel v teku priprave za kočo na Nanosu. Vsi ti načrti so bili pokopani... Dne 18. aprila 1915 je bil zbor delegatov, ki je odobril in sklenil, da se začasno ustavi izdaja Planinskega Vestnika. Dne 29. septembra 1917 se je vršil zbor delegatov; razpravljalo se je o notranjem delovanju, izražala se je obča želja radi zopetne izdaje Planinskega Vestnika.« Vsakih nekaj let so razmišljali in razpravljali o tej stvari, ki se vleče vse od leta 1919. Za obvezno naročilo se niso mogli zediniti, pač pa so se, kadar je bil deficit v proračunu le prevelik, odločili za obzirno povečanje naročnine. Le v I. 1974 je bilo nujno naročnino dvigniti od 60,00 na 100,00 din. Subvencija iz republiškega sklada za pospeševanje založništva je zadnjih 10 let znašala 5 do 6 milijonov starih dinarjev. Število naročnikov od leta 1953 dalje niha od 4800 do 6000. To je dvakrat več kot leta 1940, ko je naročnina znašala 90 predvojnih dinarjev, toda poprečno dvakrat večji je tudi obseg PV. Zadnja leta ga draži še umetniški papir za priloge in barvni ovitek. Kljub skoraj 100% povečanju naročnine v letu 1975 pa se število naročnikov ni zmanjšalo, nasprotno povečalo se je v enem samem mesecu za več stotin novih naročnikov.
Večkrat se je že zastavilo vprašanje, zakaj se PV ne spremeni v reportažno-magazinsko revijo, ki bi morda ustrezala valovom potrošniškega okusa in miselnosti, vendar ni prišlo do zadevnega sklepa zaradi vrednosti planinskega izročila in družbene naloge planinstva v potrošniško-stehnizirani družbi. Zdi se nam, da ni pogojev in ne potreb za posnemanje nekaterih zgledov pri velikih narodih.
ZAKON
o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki
1.	člen
S tem zakonom se določa zavarovano območje za reko Sočo s pritoki z namenom, da se zavarujejo voda in poglavitne značilnosti vodnega režima ter tako ohrani|o biološke lastnosti voda in naravno okolje na tem območju.
2.	člen
Zavarovano območje iz prejšnjega člena zajema strugo ter vodna in priobalna zemljišča reke Soče in njenih pritokov na odseku od izvira Soče oziroma njenih pritokov do vtoka reke Idrijce pri Mostu na Soči.
Meje priobalnih zemljišč iz prejšnjega odstavka predpiše občinska skupščina z odlokom (46. člen zakona o vodah, Uradni list SRS, št. 16/74).
3.	člen
Na zavarovanem območju je prepovedana gradnja in rekonstrukcija vodnogospodarskih objektov ali naprav ter gradnja in rekonstrukcija drugih objektov ali naprav, ki lahko vplivajo na spremembo vodnega režima ali kakovost vode. Prav tako je na zavarovanem območju prepovedano tudi vsako drugo dejanje ali opustitev dejanja, ki utegne spremeniti vodni režim ali kakovost vode, zlasti pa:
-	rudarska, minerska in druga podobna dela ter drugi podobni prostorski posegi;
-	golosečnja na zavarovanem območju in sečnja posameznih dreves na bregovih reke oziroma njenih pritokov;
-	dela, zaradi katerih se lahko pojavi ali poveča erozija oziroma plazenje tal;
-	izpuščanje, spravljanje in pretakanje vodi nevarnih in škodljivih snovi, kot so strupene snovi, nafta in njeni derivati ter druge podobne snovi;
-	odlaganje in izpuščanje odkopnih in odpadnih materialov, smeti ter drugih podobnih snovi;
-	izpuščanje vode s takšno temperaturo, ki bi lahko škodila vodnemu rastlinstvu in živalstvu;
-	pranje motornih vozil v strugi in na bregovih;
-	odvzemanje mivke, peska, proda in kamna;
-	odvzemanj posameznih vrst rastlinstva in živalstva iz struge reke oziroma njenih pritokov, razen tistih, katerih pridobivanje urejajo posebni predpisi.
4. člen
Ne glede na prepovedi iz prejšnjega člena lahko pristojni republiški upravni organ izjemoma izda ob pogojih, s katerimi se zavaruje vodni režim po predpisih o vodah, lokacijsko dovoljenje, vodnogospodarsko soglasje oziroma gradbeno dovoljenje za gradnjo posameznih objektov in naprov širšega regionalnega pomena na zavarovanem območju, če se s tem strinjata tudi republiški komite za varstvo okolja in republiški upravni organ, pod čigar pristojnost spada objekt ali naprava. Ce je potrebna sanacijska sečnja ali če je za vodni režim koristen odvzem mivke, peska, proda ali kamna ali odlaganje odkopnih, vodi neškodljivih materialov na določenih mestih, lahko pristojni upravni organ skupščine občine dovoli tok poseg v zavarovano območje. Na zavarovanern območju nizvodno Trnovega je dovoljena gradnja umetnih jezer za energetsko izrabo, če tako določa urbanistični program občine Tolmin in če je v skladu s tem zakonom po predpisanem postopku določen in zajamčen režim obratovanja in vplivov na vodni tok.
Prepoved iz prejšnjega člena se ne nanaša na gradnjo in rekonstrukcijo vodnogospodarskih objektov in naprav ter drugih objektov, katerih namen ie zavarovanje brežin in struge pred hudourniki, erozijo in plazenjem hribin, ter na vzdrževanje takih že obstoječih objektov in naprav.
5.	člen
Skupščina občine Tolmin, območna vodna skupnost Soče in Zveza vodnih skupnosti Slovenije pripravijo do 31. decembra 1976 sanacijski program za celotno zavarovano območje, določijo rok za izvršitev potrebnih sanacijskih del in način financiranja teh del.
6.	člen
Kršitve tega zakona se obravnavajo po določbah 64. do 67. člena zakona o vodah (Uradni list SRS, Št. 16/74).
Kdor na zavarovanem območju poškoduje vodni vir ali kakovost vode ali spremeni naravni izgled struge z rudarskimi, minerskimi in drugimi podobnimi deli ali z drugimi prostorskimi posegi se ne glede na določbe prejšniega odstavka kaznuje za kaznivo dejanje z denarno kaznijo do 20 000 din ali zaporom do treh let.
Za deianje iz prejšnjega odstavka se kazn_u|e za gospodarski prestopek organizacija združenega dela ali druga pravna oseba z denarno kaznijo do 1 000 000 din.
7.	člen
Z denarno kaznijo do 50 000 din se kaznuje za prekršek organizacija združenega dela ali druga pravna oseba:	_ .	.
1.	če na zavarovanem območju brez dovol|en|a pristojnega organa ali v nasprotju z dovoljenjem po drugem odstavku 4. člena tega zakona odvzema mivko, pesek, prod ali kamen;
2.	če odlaga ali izpušča odkopne in odpadne materiale, smeti ter druge podobne snovi ali če odlaga odkopne vodi neškodljive materiale brez dovoljenja pristojnega orgona ali v nasprotju z dovol|en|em po drugem odstavku 4. člena tega zakona;	. .
3.	če opravlja dela, zaradi katerih se po|avi ali poveča erozija oziroma plazenje tal;
4.	če pere motorna vozila v strugi ali na bregovih reke ali njenih pritokov;
5.	če odvzema posamezne vrste rastlinstva ali živalstva iz struge reke ali njenih pritokov v nasprotju z določbami zadnje alineje 3. člena tega zakona.
8.	člen
Z denarno kaznijo do 10 000 din se kaznuje za prekršek posameznik za dejanje iz prejšnjega člena.
9.	člen
Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.
OBRAZLOŽITEV
S predloženim osnutkom zakona se določa zavarovano območje in varstveni režim na delu reke Soče z namenom, da se zavarujejo voda in značilnosti vodnega režima voda reke Soče, biološke lastnosti voda tega območja ter naravno okolje. Potrebo po takem zakonskem varstvu narekuje nagla urbanizacija in graditev pomembnih gospodarskih objektov, katerih prostorski posegi utegnejo škodljivo vplivali tudi na to slovensko reko, ki je med redkimi vodotoki ohranila svoje naravne lastnosti in ki tudi zaradi naravnega okolja dosega pomembne prostorske kvalitete. Kvalitete tega vodotoka in njenih pritokov so opisane v predlogu za izdajo zakona.
Kvaliteto reke Soče s pritoki in njeno naravno okolje so potrdile tudi nekatere študije o valorizaciji prostora, opravljene v zvezi s pripravami za zakon o Triglavskem narodnem parku ter nalogami v zvezi z izdelavo prostorskega plana SR Slovenije. S predloženim osnutkom zakona, ki sloni na republiškem zakonu o vodah, se ne želi zavarovati celotna krajina v območju Soče, ker bo to vpra-
šanje obravnavano in urejeno s prostorskim planom SR Slovenije, deloma pa tudi že z zakonom o Triglavskem narodnem parku, ki v enem delu posega - po predlogu - v gornji del Posočja. Zato predloženi osnutek prinaša samo zavarovanje vodotoka Soče in njenih pritokov ne pa širše zavarovanje okolja.
V skladu s sodobnimi dognanji o varstvu voda in naravnega okolja je v osnutku zakona zastopano načelo tkim. aktivnega varstva obravnavanega območja, kar pomeni, da se z varstvenimi ukrepi ne zapira razvoj varstvenega območja v okvir popolne konservacije, marveč, da se omogoča tudi gospodarsko, turistično in rekreacijsko izkoriščanje takega območja, kolikor in kakor to dopuščajo naravno ravnovesje in druge okoliščine v konkretnem primeru.
Izhajajoč iz take koncepcije določa osnutek zakona za zavarovano območ|e reke Soče in njenih pritokov, strugo reke Soče ter vodna in priobalna zemljišča na odseku od izvira reke oziroma njenih pritokov do vtoka reke Idrijce pri Mostu na Soči. Priobalna zemljišča določi v skladu z zakonom o vodah (Uradni lis» SRS, št. 16/74) občinska skupščina s svojim odlokom. Izven tega območja in nizvodno vtoka Idrijce v Sočo je izenačen varstveni režim Soče oziroma obravnavanega območja splošnemu varstvu, kot je to predpisano z zakonom o vodah in z zakonom o varstvu narave (Uradni list SRS, št. 7/70) ter s splošnimi urbanističnimi dokumenti.
Iz zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki se po osnutku zakona izloča območje, ki zajema strugo Soče nizvodno Trnovega Na tem območ|u je dovoljeno graditi umetna jezera za energetske potrebe, če tako določi urbanistični program občine. Takšno gradnjo bi bilo mogoče dopustiti samo ob pogojih, ki zagotavljajo poglavitne zahteve varstva okolja.
Gradnjo umetnega jezera pri Trnovem je skupščina SR Slovenije dne 30. VI. 1966 zavrnila. Razprava o možnosti gradnje nizvodno Trnovega je še v teku. S tem zakonom, ki opredeljuje le varstvo vode in vodnega režima ter kvalitete vode, ne odločamo o možnosti takšne eventualne zajezitve. Z vidika vodnega režima je gradnja umetnega jezera sprejemljiv poseg, drugo vprašanje pa je, ali je spre|eml|iva takšna gradnja iz širših vidikov varstva okolja. Ta zakon tega širšega vprašanja ne rešuje.
Glede na dejstvo, da so vode reke Soče izpostavljene povečanemu vplivu urbanizacije in gospodarskega razvoja in da se zaradi tega vpliva lahko kvaliteta vode nepopravljivo pokvari oziroma poslabša, je na predlog strokovne službe Zveze vodnih skupnosti Slovenije treba vodotok zavarovati, da se izognemo tra|nejšim posledicam. Osnutek zakona je pri tem zajel - kot je že navedeno -strugo, vodna in priobalna zeml|išča ter vodo kot tako.	.
Kar zadeva varstveni režim, ki ga uva|a osnutek zakona za zavarovano območje Soče, omenjamo prepoved gradnje in izvajanje drugih posegov, ki lahko škodljivo vplivajo na vodni režim in kvaliteto vode reke Soče; te prepovedi imajo v prvi vrsti preventivni namen. Iz prepovedi gradnje so izvzeta dela, ki so potrebna za izgradnjo varstvenih objektov, objektov širšega regionalnega pomena in podobno (4. člen). Druga zvrst je sana: cija sedanjega stanja na tem območju. Ta naj bi se izvajala v skladu s sanacijskim programom, ki naj bi ga skupaj pripravili občinska skupščina Tolmin, Območna vodna skupnost Soče ter Zveza vodnih skupnosti Slovenije. Ker je območje še relativno čisto, niso predvidena večja sredstva za sanacijo, ki bi presegala okvir zmogljivosti vodnega in lokalnega gospodarstva. Potrebna pa bodo večja vlaganja v borbi proti eroziji, ki |i je izpostavljeno celotno zavarovano območje. Končno predvideva osnutek zakona kazensko pravno varstvo voda v zavarovanem območju z namenom, da se zagotovi ohranitev vodnega režima tako kot to določa zakon.
Osnutek zakona je hkrati prvi v vrsti zakonov, ki jih pripravlja republiški sekretariat za urbanizem in s katerimi bi zavarovali kvaliteto voda ter zaloge talne vode in nekatere druge naravne znamenitosti in vrednote.
Osnutek zakona je v ¡avni razpravi. Prispevke pošiljajte na Planinsko zvezo Slovenije, Ljubljana, Dvora kova 9.
Svet barv in harmonije odslej tudi vaš svet


združene papirnice ljubljana
USTANOVLJENA 1842 - ESTABLISHED 1842
TEKOČI RAČUN SDK LJUBLJANA 50101-601-15939 — [gg 61260
LJ.-POLJE - §£>48-141 - ^ PAPIR VEVČE — TELEX 31116
raiH
SLOVENSKE KONJICE
ima v svojem širokem proizvodnem programu proizvodnjo vseh vrst usnja, usnjene in krznene konfekcije, talne obloge KOSON, Extremultus R jermena, CELTEX, KONIT, opetnice, filtre itd. Vse, ki ste radi toplo in športno oblečeni, vabimo v naše prodajalne usnjene konfekcije v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novi Gorici in Slovenskih Konjicah .
Planinci!
Ko boste na svojih poteh hodili po gorah Primorske, se priporočamo za obisk v naših prodajalnah Solidno vas bomo postregli!
Mlinotest
TOZD trgovina »HUBELJ« Ajdovščina
fllatOMiHa
tovarna trikotažnih izdelkov LJUBLJANA, Zaloška cesta 14
*
proizvaja kvalitetne izdelke moškega, ženskega in otroškega bombažnega perila. Posebno vam priporočamo nakup naših kopalnih oblek, izdelanih iz najsodobnejših surovin in najnovejših krojev Kupujte naše izdelke in zadovoljni boste!
Projektiramo, proizvajamo, montiramo:
loške tovarne hladilnikov
Ith n. sol. o. 64220 škofja loka Jugoslavija
Izth
—	hladilne vitrine za samopostrežne in klasične trgovine
—	hladilne omare HO-650, HO-1450, HO-22SO litrov
—	montažne komore za zmrzovanje in hlajenje od 4,1 do 36,6 m3
—	hladilne naprave za stabilne zmrzovalne in hladilne komore
—	specialne hladilne in klima naprave
—	hladilne pulte za gostinstvo
—	zmrzovalne skrinje ZS-200, ZS-300, ZS-380, ZS-530 litrov primerne za planinske domove z električno napeljavo
Vse informacije dobite pri prodajni službi v podjetju
Telefon: 60-091,- telex: 34-519 YU Ith,
Telegram: ELTEHA Škofja Loka
- INDUSTRIJA
OTROŠKE KONFEKCIJE
Industrija
otroške konfekcije »JUTRANJKA« SEVNICA, vam nudi široko izbiro oblačil za otroke od 0 do 16 let
JUTRANJKA
68290 SEVNICA _ SLOVENIJA

(H)
KOTEKS TOBUS, zunanja trgovina, notranja trgovina, proizvodnja
n. sol. o.	i
61000 LJUBLJANA, Miklošičeva 5, h. c. 323-241, 325-761
0,t
Vam priporoča nakup v svojih trgovinah
BOUTIQUE, Ljubljana, Miklošičeva 5 BOUTIQUE, Ljubljana, Pasaža Ljubljanske banke PRODAJALNA, Ljubljana, Trgovina na Mesarski 4 BOUTIQUE, Koper, Hotel Triglav
osvežite se s skodelico h a ve
tiskarna jože moškrič
Ijt/bljana, naior-eva 6, telefon 21-298
. oddelek za sodobno pltarniiko poslovanje
Izdeluje Kopirne obrszce SNAP-OUT, ki zagotavljajo boljšo organizacijo poslovanja v uradih, bankah, zavarovalnicah, uslu/ncstmh podjetjih, Industriji, trgovini, bolnišnicah, prevozništvu In drugod
tlakama
tisk vseh vrst tiskovin, katalogov, časopisov, revij in knjig
kliiama
izdelava vseh vrst eno- in večbarvr. kiiSejev
knjigoveznica
vezava preprostih In luksuzno opremljenih del
»tamplljama
izdelava vseh vrst žigov, pečatov in knjigove&kih črk
) ) )
) )
< n
cc h-co
D Û Z
>o
LU
10 CD CO
CÖ
X
LU LU
I-
(O O
O
LL LU _l LU
I-
C 0 • 03 v	0
C _ C	>N
2 = -2 ^ 0	a)
~ C • h	c
co	c
0	0
v 0
Í"B
0 03
'Z — = (J)

03 = C N
cc —
Č« »O O
Č® is cn
c
il) 0
£ 3)
C rc
03 Q.
03.*
a>® « -, ü ® "C • CÖ H
CO-- N*)
o s: <0 •
ZAKAJ PRIPOROČAMO TOMOS AUTOMATIC 3
Zato, ker avtomatsko opravlja to, kar pri drugih mopedih opravljate vi. Odlikuje ga dvostopenjski avtomatski menjalnik, ki omogoča brezhibno samodejno menjanje prestav.
... ker z njim ne boste pešačili, če ostanete brez goriva. Menjalnik ima namreč gonilno gred, s katero pri obračanju gonilk naprej poganjate vozilo kot dvokolo, s pomikom nazaj pa zaganjate motor.
... ker je uspešno prestal številne zahtevne preizkuse in položil zrelostni izpit doma ter v mnogih zahodnoevropskih državah.
... ker je med najgibkejšimi vozili v gostem mestnem prometu.
... ker je vožnja z njim poceni, saj porabi le 2 litra mešanice na 100 km.
... ker je vožnja zaradi mehkega teleskopskega vzmetenja zelo udobna.
... ker je konstrukcija vozila najsodobnejše oblikovana.
.. . ker sme TOMOS AUTOMATIC 3 voziti brez vozniškega izpita vsakdo, ki je dopolnil 14 let starosti.
NE ODLAŠAJTE, ČAKA VAS!
DELO
BERITE OSREDNJI SLOVENSKI DNEVNIK
»DELO«!
Tovarna sanitetnega materiala
TOSAM A
Domžale
Priporočamo izdelke za prvo pomoč:
—	Elastične ovoje
—	Aluplast za opekline
—	Sanitetne torbice in omarice
—	Priročne apoteke za civilno zaščito
—	Avtomobilske in motorske apoteke
—	Obliže