-----     156   -----
O krmi za ohranitev
in o krmi za pridelovanje pri živinoreji.
Spisal Fr. Povae.
Namen umnega gospodarja pri živinoreji je pridobiti si po njej ali mleka, masla, mesa, volne, dela itd.
Vidimo toraj , da se tirja v^ č od živine, kakor sama za-se potrebuje, da živi. Ce pa več zahtevamo od živine, moramo tudi skrbeti, da ona dobiva našemu zahtevan]u pripravno krmo v množini in dobroti.
Umnemu gospodarju gotovo ne zadostuje, živino le preži viti, temuč on zahteva, da nam živina koristi ali z delom ali z mlekom itd.
Fisiologi govorijo o krmi za ohranitev (Erhal-tungsfutter) in imenujejo to, kar je treba, da se živinska gorkota ohrani, in o krmi za pridelovanje, to je krma, ktero moramo živini dajati, da ona more našemu zahtevanju zadostiti, torej ne le, da živina živeti more, ampak da nam more dajati mleko itd.
Umen gospodar pa ne bo in ne sme biti zadovoljen, da le živino preživi, posebno čez zimo, kakor se, žalibog! ta grda napaka tu in tam nahaja, da kmet nažene več živine v hlev v jeseni, kakor jo more pre-živiti dobro, in tako čez zimo pusti ubogo živino strašno stradati, tako, da bi smel reči, oni hočejo postati fiziologi, in hočejo kot fiziologi poskusiti, če bo njih živi-nica živeti mogla pri slami ali praproti, ali cel6 od zraka in vode. Ko pa bi bili vsi živinorejci prijatelji živini, prevdarili bi gotovo, koliko imajo krme.
Opustil bom govoriti o slabih nasledkih tega, ako se revno poklada živini; opomnim le, da se je že mnogokrat v „Novice" pisalo, kako neumno je nagnati v hlev več živine, kakor jo moremo rediti, in kako težavno je, zastradano opešano živino zopet na pravi stan pripraviti, in da je bolje, imeti eno dobro in lepo re-jeno živinče, kakor dva suha repa, kterih ni druzega kot kost in koža.
Naj bi toraj enkrat začeli živinorejci v jeseni postati računarji; naj bi računili (rajtali), koliko je krme v šupi, koliko bode mogoče rediti živine, da bi taki živinorejci, kterim spomladi primanjka krme, kupili potrebno klajo, kajti s tem, da kupijo potrebno krmo, boljše gospodarijo, kakor če si prihranijo tiste goldinarje v žepu, poleg tega pa še večo zgubo imajo pri zastradani živinici.
Ce preiskujemo živinorejo dalje, vidimo, da namen njen je mnogoter.
Nekteri živinorejci hočejo mlado živino si izre-jati, drugi že odrašeno pitati (debeliti) za mesarja. Ako je namen živinoreje, teleta rediti, da dobimo dobre,
čvrste vole in krave, moramo mladini dajati tako krmo, ktera je najbolj podobna hrani, ktero živina v nator-nem nagibu mlademu daje, — to je mleko. Omeniti pa moram, da pri reji mlade živine ne gre samo za izdelovanje organičnega dela života, temuč potreba je tudi mineralske tvarine, ktera, ako obstaja iz fosfornokisle soli, ostane v životu za izdelovanje kosti itd., ali pa se odloži pri posebno živi menjavi snov v mladi živini za pripravo redilnega soka. Treba je toraj mladini dajati zbrane redilne krme, ktera ima v sebi dovolj fos-forno-kisline in lužnika (alkali), kakor solika (natrona), in to se vse ravno v mleku nahaja.
Znano je, da najhitrejši raste in da najmočnejše se izdeluje život živine o prvem času življenja, to je, takrat, kadar mladina materno mleko vživa, in da potem odjenja ta posebna hitra rast. To je gotovo , da mleko je najpripravnejša krma za mladino, in da je mleko v resnici močna, redilna krma, ker s tem, da mlado vživa materno mleko, dobiva ono dobro, izbrano krmo. Priporoča se toraj, da tudi potem, kadar mlado živinče odstavimo od maternega mleka, skrbimo za dobro , kar koli mogoče izdatno krmo. Živinče mora koj v mladosti imeti zadosti in dobre krme, da se more celi život dobro izdelati in tako lepa in čvrsta živina postati.
Dalje je tudi vsakteremu znano, da taka teleta ktera nimajo zadosti dobre krme, ali ktera se upirajc jim podeljeni če tudi dobri klaji, zaostanejo močno \ rasti in da po navadi taka teleta nikdar ne postanej( dobr% in izvrstna živina.
Ce toraj vidimo tako jasno, koliko je ležeče na skrbni, dobri redbi mladine, naj bi takih telet ne puščali za rejo, ker vsak umen gospodar in živinorejec mi mora pritrditi, da s tem, če bomo revna, zastradana te leta za rejo si pridržavali, ne bomo nikdar si na do biček delali in nikdar povzdignili živinoreje na tiste stopinjo popolnosti, ktero bi prav lahko dospeli in ka koršne je nam jako potrebno.
Izvrstna živinoreja je ponos in na čast kmetu in celi deželi; priča temu je švicarska dežela, ktera pc vsem svetu slovi zarad izvrstne živinoreje. Pa gotovo in res je, da dober gospodar ne praša samo za to, ali je lepo, ampak on zahteva tudi, da je koristno.
Da je pa živinoreja za našo deželo jako potrebna in važna, jasno je kot beli dan; ne bom tega na široko dokazoval, rečem le, da, kolikorkrat sem še s kmeti se pogovarjal, vselej sem še slišal to: „Da! živinčeta me še podpirajo, da zmorem težke davke, da še visim na kmetiji."
Dragi moji kmetijstva tovarši! ker je to resnica, poprimimo se tedaj dobrih nasvetov, kakor smo jih v „Novicah" že tolikokrat brali, in hrepenimo z združenimi močmi za izboljšanje, za povzdigo naše živinoreje, da nam more donašati še več dobička.
Zopet druga reč pa je, odraščeno živino pitati (debeliti) za mesarja.
Pri tem podvzetji pa ima pomnoženje drugo pot; tu ni, kakor pri teletih cilj in konec le izdelovanje života — kosti — ampak tu je glavna stvar nabiranje mesa, masti. Treba je taki živini, ktero pi tamo, dajati tako krmo, ktera ima v sebi snove take, ktere so posebno pripravne za izdelovanje masti, in te je hrana, ktera ima v sebi dovolj tako imenovanih pro teinovih snov (Proteinstoffe). Treba je torej tudi tak] živini dajati zadosti izbrano krmo.
Naša živina se more dopitati z dobrim senom, se zeleno klajo itd. Vendar boljše še doseže ta namen suha detelja, sočivje in posebno bob, žito, oljnate preše,
Drug namen živinorejni je dobivati mleko. Umen gospodar ne zahteva samo  le  dosti mleka;   on zahteva
------    157------
tudi, da je mleko dobro, mastno. Znano je, da mleko ni ravno tudi dobro, mastno, ako ga je veliko. Znano je, da krave nekterih plemen, postavimo, holandskega plemena, imajo veliko mleka; krave lavantinskega plemena imajo manj mleka kot une; al gotovo je, da mleko lavantinske živine je bolj mastno, kakor ho-landske. Tega sem se z lastnimi očmi prepričal v visi c. k. kmetijski učilnici v ogerskem Starem gradu, kjer smo v hlevu imeli krave raznih plemen.
Vendar pri vsem tem, da je na plemenu krave veliko ležeče, da ima več ali manj mleka, slabega ali dobrega, vam moram zagotoviti, da največ je ležeče na krmi (klaji). Dobra krma, v kteri je dovolj sn6v, pripravnih za izdelovanje masti (v mleku), gotovo stori, da imajo krave dobro mastno mleko.
V Mockern-u je slavni kemikar prof. dr. Wolff skušal dokazati, ktera in kako sestavljena krma je najbolja za krave, da v obojem oziru zadostijo gospodarju, to je, da mu daj6 mleka veliko in da je mleko tudi dobro in mastno; po natančnem preiskovanji in mnogih skušnjah je našel, da je bila najhasnejša krma tako-le sestavljena:
9 delov sena, 20 delov repe, 12 delov slame, 2 dela otrobov, 2 dela preš.
Skušal je omenjeni kemikar tudi izvedeti to: ali boljše hasne nepoparjena, ali s kropom poparjena ali celo s soparom prekuhana krma in prepričal se je, kakor so se prepričali tudi drugi živinorejci, da 15 minut s soparom kuhana krma je množino in dobroto mleka za veliko izboljšala.
Omenjeni kemikar je skušal tudi vrednost zelene krme dokazati, in našel je veliko vrednost zelene krme. Saj vsakdo ve, da spomladi, ko se prične zelena (frišna) krma kravam klasti, je molža najboljša, in to zatega del, ker v frišni travi je po primeri več gnjilca kakor v suhi.
Naj tedaj to stvar, ki zadeva molžo krav, sučemo kakor koli nam je drago, zmiraj se nam potrjuje pregovor naših starih očetov, da „krava pri gobcu molze" — to je, kolikor in kakošno klajo jej daješ, tako ti bode molzla.
Tretji namen živini je: delo (vprega). Živina nam opravlja najtežja dela; s tem pa, da živina pri delu napenja svoje mišične (mesene) moči, zgublja veliko na životu; ona oslabi. Treba toraj, da s krmo nadomestujemo zgubo, in ker je v tej zgubi, to je, v mišičnih nitkah, gnjilec, treba je, dobre, dovolj izbrane krme dajati, ktera ima dovelj gnjilca. Zraven sena, ovsa, koruze itd., je posebno za konje, izvrstna krma bob; povsod, kjer so pričeli bob živini dajati, poprijeli so se ga stanovitno in tako, da ga še bolj cenijo kot oves.
Konečno naj omenim še to, da je pri pokladanji krme treba zmiraj tudi pravega, lepega reda, in da se jej krma poklada v pravi meri, ker preveč je potrata, premalo škoda. Trikrat na dan dajati živini, najbolji je red.