DUŠAN PIRJEVEC
(20. III. 1921, Solkan — 4. VIII. 1977, Ljubljana)
V poletnem počitniškem zatišju se je končalo nemirno, intenzivno in plodno življenje Dušana Pirjevca, izjemno prodornega misleca med slovenskimi literarnimi zgodovinarji. Bil je komaj v sedeminpetdesetem letu in kljub bolezni še v ustvarjalnem zagonu. Njegove vedno pretehtane in vse bolj globoke misli so v domačem kulturnem prostoru našle deljeno priznanje, ploden odmev pa le pri mlajših generacijah. Večjo podporo je dobil v širšem jugoslovanskem strokovnem svetu in pri mlajših nemških filozofih. Na poti vse bolj uspešnega prodiranja v mednarodno javnost pa ga je že nekaj let zavirala bolezen in zaustavila smrt. Usoda je potegnila črto pod neko izredno življenje, toda preteklo bo še nekaj časa, preden bo pošten račun lahko pokazal značaj in izmeril pomen intenzivnega miselnega napora ter kreativne volje, ki sta bila tesno povezana s tem življenjem. Priložnostni zapis takoj po smrti lahko začrta le zunanje ogrodje prikaza Pirjevčeve dejavnosti.
Dijaško okolje ljubljanske realke je Dušana Pirjevca usmerilo v vrste revolucionarne mladine. Tako se predispozicije, izoblikovane ob očetu, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju Avgustu Pirjevcu, takrat niso mogle polno razviti, dasi je že publicistično posegel v cankaroslovje (11. december 1938, Slovenska mladina 1938/39; Pravda o »Hlapcih« in njihovi cenzuri, tam 1939/40) in skupaj z očetom pripravil miniaturno izdajo Jenkovih pesmi (Izbrane pesmi Simona Jenka, Lj. 1940). Politično delo ga je prisililo v drugačen izbor poklica: jeseni 1939 je vpisal agronomijo v Zagrebu.
Prvotna študijska stroka se Pirjevčevega publicističnega delovanja ni dosti dotaknila; njena najvidnejša sled je članek o Mičurinu (Človek in rastlina, LZ 1940). Pač pa je politično delovanje izzvalo njegovo intenzivno zanimanje za filozofska vprašanja, za kar so očitno bile v Pirjevcu podane tudi globlje dispozicije, saj je bilo nagnjenje k sistematičnemu razmišljanju, zlasti o estetskih vprašanjih, vseskozi prisotno v njegovem delu, v zadnjih petnajstih letih pa ga je vse bolj trgalo iz literarne zgodovine v čisto filozofijo. Njegov zgodnji spis Poglavja iz tUozofije (LZ 1940), posnet po sovjetskem viru, pa je bil še odločilno politično angažiran.
Vojna leta so Pirjevca odtrgala od vsakršnih literarnih ambicij. Že v začetku vojne se je vrnil iz Zagreba v Ljubljano in bil med prvimi organizatorji odpora in revolucije. Pogum in intelektualne sposobnosti so mu v narodno osvobodilni vojski utrli pot do čina podpolkovnika in več odlikovanj, po osvoboditvi pa do odgovornih funkcij.
Februarja 1948 se je spet posvetil študiju; to pot si je izbral svojim nagnjenjem bližjo stroko, svetovno književnost in literarno teorijo kot glavni predmet ter slovenski jezik
42
in književnost kot vzporedni predmet. Se pred diplomo je leta 1952 postal strokovni sodelavec Inštituta za literature pri SAZU, leta 1958 znanstveni sodelavec istega instituta in bil med boleznijo prof. Ocvirka v letih 1958 in 1959 honorarno tudi asistent na oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Jeseni 1961 je dosegel doktorat literarnih zgodovinskih znanosti z disertacijo Ivan Cankar in evropska dekadenca in simbolizem. Zanjo je več mesecev zbiral gradivo na Dunaju in v Parizu. Po promociji je spet prebil nekaj mesecev v Parizu in se poglabljal v metodološka vprašanja primerjalne literarne zgodovine in v nove tokove v literarni teoriji; ta študij je bil odločilen za njegovo nadaljnje znanstveno delo. Novembra 1962 je bil izvoljen za izrednega profesorja za novejša obdobja svetovne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, decembra 1973 pa je napredoval v naziv rednega profesorja iste stroke, potem ko je bil že dve leti in pol poprej izbran za predstojnika oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo.
V študijskih letih sta se značilno združili Pirjevčevi temeljni težnji, ki iu izpričuje že njegova predvojna publicistika, to je literarnozgodovinsko nagnjenje s filozofskimi razmišljanji, v estetskih in literamoteoretičnih zanimanjih. Tako je nastal obsežen prikaz knjige člankov in esejev Belinskega fS Por 1950, št. 245—257), iz takšnih pobud se je lotil prevanjanja člankov in razprav G. V. Plehanova fUmetnost in literatura I, IL Lj. 1951) in N. G. Cemiševskega (Estetski odnosi med umetnostjo in stvarnostjo. Li. 1952), kasneje je temu pridružil še razpravo Taine in njegova filozofija umetnosti (NSd 1956), ki je nastala ob prevodu Tainove knjige, izšle v isti seriji. V ta okvir sodi končno tudi Pirjevčeva seminarska naloga o ritmu v Cankarjevi prozi z obsežnim pretresom teoretičnih pojmovanj ritma.
Vzporedno se je uveljavila Pirjevčeva kritična in polemična narava, ki ie bila prav tako značilna že za predvojno pisanje. Vendar je bila takrat pretežno objektivno pogojena v njegovem političnem angažmanu, s študijem literarne zgodovine pa se je utirila v strokovne okvire in vse bolj dobivala poteze osebnega odnosa do stroke. Ni zgolj slučaj, da je svoje literarnozgodovinsko delovanje začel z obsežnim komentarjem h klasičnemu delu slovenske polemične literature, k Cankarievi Beli krizanlemi fKlasje št. 28, Lj. 1951). Od številnih kritičnih in polemičnih člankov med leti 1950 in 19.58 so kar štirie nastali ob cankaroslovnih Dublikacijah; to so razen zanisa ob 21. zvezku Cankar-ievih zbranih snisov fNRazgl 1955) pretres vrve knjicje Izbranega dela Ivana Cankarja (Beseda 1952/53), ocena monografije Wolframa Waideria Ivan Cankar als Künstlerpersönlichkeit (SR 1955) in naipomembnejši med njimi, oolemična raznrava Boj za Cankarjevo podobo (NSd 19,54). S polemičnim odzivom na članek Marje Boršnikove o nalogah slovenske literarne zgodovine Ob razmišljanjih o slovenski literarni zgodovini (NSd 1954) je začel uveljavljati svoj metodološki koncept llterarnozgodovinske stroke, naslonjen na neooozitivistično primerjalno literarno zgodovino šole Antona Ocvirka in dialektično materialistično idejno bazo. S tega aspekta je kritično pretresel prvo kniao kolektivne Zgodovine slovenskega slovstva fNSd 19571, Prežihov zbornik (NRrazgl 1958) in Slodnjakovo nemško pisano zgodovino slovenske literature (NRrazgl 1958).
Pirjevčevo literarnozgodovinsko delo so usmerjale iste načelne teze, kakor jih ie uveljavljal v kritiki in polemiki, tako da lahko njegove razprave in komentarje k zbranim delom imamo za praktičen zgled teoretičnih hotenj. Dejansko sodi njegov takratni prispevek, naravnan v preučevanje slovenske moderne, med najvidnejše dosežke slovenske literarne zgodovine. Zgledni so že njegovi komentarji k zbranemu delu Josipa Murna-Aleksandrova (L IL Lj. 1954) in k prvim zvezkom Zupančičevega zbranega dela (I, Lj. 1956; II, Lj. 1957; III, Lj. 1959). Novo gradivo, nove poglede in novo vrednotenje so prinesle razprave Družbeno politični vzroki slovenske moderne (Kronika 1955), O liriki slovenske moderne (NSd 1955), Cukrarna (SocM 1955), Oton Župančič in Ivan Cankar (SR 1960), Ivan Cankar in naturalizem (SR 1961/62). Vrh Pirjevčevega slovenističnega dela pa pomeni monografija Ivan Cankar in evropska literatura (Lj. 1964), kjer je doktorski disertaciji priključil interpretacijo temeljnih komponent Cankarjevega ustvarjanja.
Do leta 1964 je bila Pirjevčeva raziskovalna pozornost usmerjena predvsem v sloveni-stiko; svetovna književnost je bila v njej zastopana le iz primerjalnega aspekta, temelječega v slovenski literaturi. Tako sta bili razpravi O Baudelairovi estetiki (NSd 1958) in O ideji in kompoziciji Hemingwayeve novele Starec in morje (Kondor št. 28, Lj. 1955)
43
izjemna posega v tujo literarnozgodovinslco problematiko. Pozneje pa so dobile Pirjevčeve raziskave svetovnega romana osrednje mesto v njegovem znanstvenem delu. Tako so nastale tehtne in pretežno izvirne spremne razprave k romanom v zbirki Sto romanov: Mrtve duše N. V. Gogolja (8, Lj. 19641, Gnus J. P. Sartra (9, Lj, 1964), Rdeče In črno Stendhala (16, Li. 196,Si. Zgubljene iluziie Balzaka (18, Lj. 1966), Niels Lvhne J. P. Jacobsen (29, Lj. 1967), Grad Fr. Katke (30, Lj. 1967), Lucien Leuwen Stendhala (47. Lj. 1970), Kralievska pot A. Malrauxa f51, Lj. 1971), Nevarna razmerja Ch. de Laclosa (61, Lj. 1972), Veleumni plemič don Kihot iz Manče M. de Cervantesa (67, Lj. 1973). Videč A. Robbe-Grilleta (74, Lj. 1974) in Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega (93, Lj. 1976).
V filozofski misli se je približal fenomenoloaiji, v literarni teoriji strukturalizmu. Tako sta nastali tudi razpravi Vprašanje strukturalne poetike (Problemi 1973) in Strukturalna poetika in literarna znanost (SR 1973). Pri tem so bile Pirjevčeve slovenistične razprave v zadnjih letih vse bolj redke. Se vedno je bilo središče njegovega zanimanja slovenska moderna; o Cankarjevih Hlapcih je nanisal obsežno internretaciio Hlanci heroji ljudje (Lj. 1969), svoje raziskave o Murnovi poeziji pa je strnil v razpravo Vnrašanje o Murnovi liriki (SR 1967) in izdal komentiran izbor Topol samujoč (Kondor 97, Lj. 1967).
V pričujočem zapisu smo lahko ocrtali le v naibolj skooih obrisih Pirjevčevo biografijo, od njegovega mnogovrstnega dela oa poudarili oredvsem slovenistično literarnozgodo-vinsko publicistiko. Dodati je še treba, da ie prav v našem časopisu objavil tri teoretične članke O nekaterih sodobnih vprašanjih slovenske literarne zqodovine (JiS 1960/61), Besedna umetnina (JiS 19661 in Idejna etična vsebina in pesniškost pesniškega teksta (JiS 1974/75), ki dobro označujejo razvoj literarno teoretične misli Dušana Pirjevca.
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
44