62
Nasvet višje slovničnice sodnije.
Ko sem nedavno glasovito in zanimivo ?,abecedno vojsko" leta 1833 prebral, ee mi je vsililo uprašanje: čigava je prava? ali prav za prav: kaj so možje s toliko potrato učenosti dognali in dogotovili? — Spet se je zagnala v 3?Novicah" kaj imenitna in hvale vredna siovniška pravda in verli in veljavni pravdosredniki jo podpirajo. Z veseljem prebiram in nasledujem bistroumne dokazovanja, pa tudi tu mi na misel pride uprašati po veljavnem sodniku, kterega modri in pravični razsodbi se bote podvergle stranki in občinstvo. Očevidno je, da vspeh tacih elovniških razsledo-vanj mora djansk biti; njih namen je namreč najti gotovo stanovitno pravilo v podlago čistega in dobrega pisanja, v tem ko se pri druzih znanstvenih preiskovanjih, postavimo, zgodovinskih, morebiti le gola resnica išče brez posebnih ali saj ne tako očitnih djansk i h nasledkov. Dvom buditi, staro zametovati, novo postavljati — ni zadosti,treba je tudi, da se ga vsi poprimejo. Večina bravcev ne zna iz dveh, treh ali več dolgih učenih sostavkov posneti pravila; izmed bolj učenih pa bodo eni za tim, drugi za unim potegnili in zmešnjava bo zmiraj veča, ako si bo vsakdo sam pravila koval iu posnemal. Tega mi ni treba na široko dokazovati; zavernem bravce na nar novejše spise in v njih različno rabo v in u, š in šč, 1 iu ij itd. Večkrat nam pridejo knjige v roke, sicer polne zernja in soka, pa kaj, ko moramo v vsaki versti slovnične pravilnosti po-gresevati! Marsikteri, ki želi slovniske temeljitosti, saj mora obupati pri vednem maj a nji iu mučni negotovosti sedanji.
Po ojstri doslednosti gotovost, stanovitnost in temeljitost doseči: to mora biti naloga naših jezikoslovcov in slo v ničarje v, ki naj bi jo, berž ko je mogoče, spolnili. Kaj bi bilo tedaj, ko bi se iz učenih sostavila pooblastena komisija, ktera naj bi vse slovniske zadeve razsojevala in razreševala? Uterdilo naj bi se nar popred, kar se še maja, in kolikorkrat bi se v kterem koli listu kaka pravda zagnala, naj bi ona vse „pro" ali „contra" na svoje rešeto djala, dobro pretresla in saj začasno občeveljavno pravilo postavila, po kterem naj bi se vsakteri ravnal, kdor kaj piše. S tem njenim izrekom pa bi se ne zaklenile vrata daljnim preiskavam in pravilo bi imelo svojo vezivno moč, dokler bi nam kdo kaj boljšega ne ukazal, kar bi sopet komisija morala še le poter-diti in posvetiti, potem ko bi uno overgla. Menim, da tako ravnanje bi se ne moglo samovlastno ?3oktroiranje" imenovati. Kakor smo se že skoraj zedinili v starih ali, kakor drugi pravijo, v novih oblikah, ravno tako mislim, da bi potem ne bilo težko v vsem do zadnje čerke doseči zaželjene edinosti. Se ve, da bi morale razne narečja posamnih slovenskih kotov svoje posebnosti občnemu jeziku darovati in svojo čast iskati v čisti edini slovenščini. V izgled naj nam služi Goriško, ktero, dasiravno marsikako zernice v sebi hranuje#), vendar je vselej prikimalo k vsemu, kar se je v Ljubljani, Celovcu ali na Dunaji na dan spravilo. Ako se ne motim, so tudi Francozi in Italijani Caccademija della Crusca) svojima jezikoma po taki poti veljavo prido-
*) Memogrede opomnim, da raba sedanjega časa glagolov „do-veršivnih" v pomenu prihodnjega, je pri nas okoli Gorice tako v navadi, da, ako bi kdo rekel, postavimo, „bom prišel", „ne bom pozabil", namesto „pridem", „ne pozabim", bi se slehernemu zdelo to čudno in prisiljeno govorjenje.                               Pis.
bili, ki jo zdaj ves svet spozna in čisla. Kar svetvam, ni tudi nič posebnega; imamo menda dovolj mož, ua ktere se smemo s ponosom ozirati, mož priznane veljave. Ti naj se tedaj združijo, naj se ustmeno ali pismeno posvetujejo in v vsaki, slovenščino zadevajoči zadevi svoje preudarjeno mnenje slovesno izrečejo, mi pa jim — zaupajmo! Mislim, da vendar bo bolj lahko pet ali k večem deset slav pod en klobuk spraviti, kot kakih sto ali dve sto. Vsaka dognana slovniška resnica pa bj se morala natanjčno , s kratko pa jasno besedo v članke spraviti in to bi bila doklada slovnicam našim.
Slovenci prevdarite. Brez terdne podlage, brez ob čevelj a vne slovnice, ktera mora biti pisatelju zakonik, naše slovstvo ne bode cvelo. Dajte zdaj še tem učenim možem ime in — »višja slovnična sodnija" (^akademija) je ustanovljena.                         __________                    A. M—č.