SPREHOD MED DELAVCI V NOČNI LJUBLJANI
Električne svetilke namesto sonca
Nl bll obfčajen aprmhod po ulksah naša občln«. Prva poaabnoatja bfla, da aam hodll ponočl mad aoboto In nadaljo, druga, da ao blll povaod pream-načenl, zakaj aam aa odpravll na tak obhodponočl In tretfa, da ao prlznall, da aam Jlm vaaj za nakaj mlnut popaatrll počaal »a pramlkajoča nočna ura.
V Pletenini so tisto noč delali pod vodstvom izme-novodje Džordža Ajtovske-ga. Za njihovo nemoteno de-
10    je   skrbel    vamostnik Franc Rojec. Nisem prišel dlje kot do oken, skozi kate-ra sem lahko pokukal v bar^ varno. »Ta je v vseh tekstil-nih tovarnah najbolj varova-ni prostor. Vsi znamo tkati, krojiti, šivati, nikakor pa ne uspe vsem, da bi dobili želje-ni odtenek barve. Ker je za to potrebno večurno delo. Strogo varujemo pridobitve. Zato vas ne smem spustiti v te proizvodne prostore. De-lamo za izvoz in sicer že vse aprilske sobote in nedelje.  ¦ Nocoj preizkušamo tudi no-vi »mini sofU stroj. Seveda nas bo v drugi polovici noči pritiskal spanec, a premaga-
11 ga bomo s kavo, ki nam jo je dodelila  tovarna,« je  v imenu   vseh   pripovedoval izmenovodja.
Bloki na ulicah Starega Vodmata so bili uklenjeni v avtomobilsko pločevino. Kako bi pomagali gasilci, re-ševalci, če bi se zgodila v njih nesreča?
Rešilci pripeljejo v poro-dnišnico na Šlajmerjevi po polnoči okrog štirideset od-stotkov bodočih mamic. Ti-sto noč je bil prvi ginekolog - porodničar dr. Vasilij Ce-rar. Bila je prva noč v 48 ur trajajočem dežurstvu. »Žele-li bi imeti le po 24 ur dežur-stva ob sobotah in nedeljah. Res je, da sem se v 14 letih
navadil tudi nočnega dela, a vedno se bojim zadnjih npč-nih ur. Takrat se zelo težko odločim za zahtevnejše ope-rativne posege. Občudujem babice, ki zmorejo nočno de-lo kar ves teden.«
Ni bilo potrebno pozvoni-ti. Stražarja sem le prosil, da me napoti do dežurnega ofi-cirja. Mladen Simič je po službeni dolžnosti v JLA pravobranilec. Pripada mu tudi naloga dežurnega ofi-cirja. »Imamo 24-urno de-žurstvo. Rad opravljam to delo, a priznam, da si ne že-lim izjemnosti in presene-čenj. Doma so se že navadili na občasno nočno odsot-nost, ker vedo, da je to del naše dolžnosti. Dežurstva nimamo plačanega. Hrano imamo zagotovljeno, kave pa ne,« je v nekaj stavkih
povedal značilnosti svojega dela Mladen.
Nobena luč ni utripala na cesti. Ne vemo, ali so k temu prispevali dežurni dispečer v Elektro Ljubljana - mesto Rudi Mihalec in dežuma monterja Slavko Peček in Jaka Lenarčič. »Ta noč bo mirnejša od onih med delav-niki. Kljub temu moramo pozorno slediti dogajanjem na komandni plošči. Odgo-varjamo za celotno električ-no omrežje našega ombočja. Tu je poleg velikih transfor-matorskih postaj tudi osem-sto manjših. Posredujemo ob izpadih elektrike in ta-krat moramo bitipri delu ze-lo previdni. Vsako četrto noč smo dežurni,« je nanizal nekaj posebnosti njihovega dela Rudi in dodal, da za to odgovomo delo prejema okrog 27.500 dinarjev me-sečno.
Vamostnik v Elektro Ljubljana Anton Jankovič mi je zaželel lahko noč in usmeril sem se v najbolj zna-no slovensko hišo - radio Ljubljana.
Dežurni dispečer Peter Seničar in tonski tehnik Branko Gričar sta skrbela za
nemoteno oddajanje nočne-ga programa. Branko je 12 let tehnik in ker stanuje na bližnji Hudovernikovi cesti,
se rad odloči za sobotno noč-no delo. Oddaje so posnete in poskrbeti mora le za pra-vočasno posredovanje poro-čil. Peter mi je, tako kot pu-stajo preje Rudi, razkazal delovanje dispečerskega centra na radiu. Če radio ne bi imel tega središča, ne bi mogli posredovati oddaj s terena, iz drugih radijskih studijev in oddajati progra-ma. Peterježe 18 let posvetil temu srcu radia, ki utriplje noč in dan. »Kakšna je so-botna - nedeljska delovna noč, ste me vprašali? Ni v redu, ker preveč vpliva na zasebno življenje,« je oka-rakteriziral teh osern do de-vet ur Peter.
Branko in Peter sta, če izv-zamemo varnostnike, same-vala v radijski zgradbi. V bližnjem hotelu Turist pa se je iztekal štajerski družabni večer. Razumljivo je, da je moral biti prisoten vodja strežbe v restavraciji Stane Golja.
»Ta noč ni nič boljnapor-
na od drugih. Od leta 1957. že delam vgostinstvu in sem se privadil nočnega dela. Prav nič me ne utruja. Po vseh teh letih pa me doma še vedno vsak večer težko pri-čakujejo, ker se bojijo, da se mi ne bi kaj zgodilo. Kaj je pri nočnem delu v restavra-ciji najbolj zopmo? Če spu-stiš gosta vzaključeno druž-bo in ta povzroči slabo raz-položenje ali celo prepir. Mnogokrat sem si že dejal, da na koncu ne bom spreje-mal novih gostov v restavra-cijo.«
Še skok do pošte 6, vkate-ri je nočna in dežurna PTT služba. Tomaž Opeka je bil dežurni, voznik Branislav Vasiljevič in spremljevalec Marko Kramar pa sta mu za nekaj minut delala družbo. Pripovedovali so o strankah, ki želijo že po preteku dne-va, žig prejšnjega dne. Čudi-li so se tem Ijudem, ki imajo mnogokrat tudi po trideset dni za ureditev zadeve, a ča-kajo na zadnje sekunde. Ži-ga ni moqoče vrniti v prejš-nji dan. Dodali so še, da je glavno nočno delo na pošti ob Čopovi ulici, ker razde-Ijujejo pošto.
Vso noč sem se srečeval z moškimi. Povzpeti sem se moral prav na nebotičnik, točneje v njegov bar, da sem se lahko srečal s Fani Vuč-kovič in Angelco Sušteršič, točajkama v baru. Fani in Angelca delata s sodelavci v baru vse noči, razen pone-deljka. Medtem ko sejeprva odločila za nočno delo zara-di boljšega plačila, se je dru-ga vpela vanj zaradi varstva otroka. Le slabe avtobusne zvezi proti Brestu pri Igu jo motijo.
Stane Jesenovec