-   95   -
Novičar iz slovenskih krajev.    \
Iz Celja. Nesreča, ktera mesto Celje in njego* vo okolico skoraj vsako leto enkrat ali celo dvakrat zadene, je povodinj. Ako le dan in noč dežuje, sicer majhina in pohlevna, Savi na silno narase, svoje bregove prestopi, ter se na daleko in široko po celi dolini razlije. Tako se je tudi 5. dan t. m. zgodilo. Celo doc in sledeči dopoldan je dež lil; popoldne je stalo mesto u velikim jezeru! Kakor dalječ je oko seglo, vse je bilo pod vodd; le malo pohištev, dreves, cerkev in višin je vun molelo, kot otoki iz divjiga va-lovja. Pa dež še ni nehal; do polnoči je še lilo izpod neba. Drugo jutro je bil teržni dan; pa nobenih pro-dajavcev ni u mesto prišlo, ker čez vse ceste je voda tekla, ter dovod zaverala. Strašno velika škoda, ktero je ta povodinj naredila, se bo dala še le pozneje na tanjko pregledati in ceniti. Kaj nek je uzrok take nenavadne nesreče? Po mojih mislih: poseka nje goj-zdov. Gore okoli so skorej že vse gole; nobeni goj-zdje deževnih oblakov na-se ne vlečejo, ne na vdol de-rečih voda ne zaderžujejo; struga (Vodotečina) Savi-ne in drugih potokov nahaja od leta do leta od z golih višin nanešeniga peska in kamenja plitveji, torej že majhna deževnica jo kmalo napolni, ter čez bregove posili.    To  je  velika  nadloga  za  lepo  Savinsko  dolino.
Hudodelnik J. Slugič, po domače Sluga imenovan, ki je mesca maja 1850 Kočevskiga kramarja v-moril, in je zavoljo tega pri zadnji porotni sodnii u Celju k smerti  obsojen bil, je tukaj na legarju umeri.
J. Š.
1%  Gorice.  *)  (L----)   Ne  le  razglasiti,   da
po  prizadevanju  našiga milostljiviga  nadškofa gospoda
v
*) Častiti g.  dopisnik  nam ne  bo za zlo vzel, da smo   za v olj pomanjkanja prostora  mogli okrajšati pričajoči dopis.
Vredništvo.
Fr. Lušina imamo v Gorici od leta 1847 postrežbi ubozih bolnikov namenjene nune, kterim se sestre miloserčnosti pravi, temuč ubogim bolnicam po kmetih, ki sosebno o dolgočasnih boleznih nimajo doma ne zdravnikove pomoči ne potrebne postrežbe, to milodarno napravo naznaniti in jih povabiti, da naj se o sili poslužijo te pomoči, je namen tega spisa v naših mnogo branih Novicah. Tukaj boste najdle, uboge bolne kmetice! brez vsiga plačila ljubeznjiv sprejem, snažno posteljo, zdravo jed, skerb-no postrežbo, pomoč modriga in pridniga zdravnika, ki vas bo obiskaval vsaki dan, in ravno tako lepo je poskerbljeno vse za dušno tolažbo in duhovno pomoč. Krasno pohišje te milodarne naprave obseže ubožnico in bolnišnico, in se znajde blizo mesta proti jutru na Dunajski cesti pod številko 16. Obojno sobivališe je nunam miloserčnosti izročeno, tode v ubožnico se jemljejo le Goričani, v bolnišnico pa bolne iz celiga Go-riškiga okrožja, ako je le prostara dovolj in da imajo od svojiga županijskiga predstojništva spričbo ubožnosti in lepiga zaderžanja. Postelj za bolne ima bolnišnica dosihmal le 24,— ali nadjati se je, da bo ta miloserč-na naprava kakiga blagovitiga domorodca ganila, da bo za njeno razširjenje po mili oporoki ji še bolj na noge pomagal. Bog daj! Za Slovenke so posebno ročne nune izbrane, ki slovenski jezik dobro umejo; dve ste med njimi iz okroga Ljubljanskiga doma. — Radovednim poleg tega še povem, da pervo začetje teh nun, kterih namen je postrežba bolnikov, je od sv. Vincenca Pavijana na Francoskim, ktero je zavolj koristniga početja papež Klemena IX. v letu 1668 poterdil. Po tem so se po vsim svetu zbori miloserčnih sester vstanovljati začeli. Te nune niso v samostanih zaperte — njih samostan je bolnišnica, njih izba najeta slanica, njih moli vriica farna cerkev, ulice mesta njih zapera, leporav-noift in krotkost njih prsgača. Njih nota je enojna, barve černe ali tudi sive; močno je kmečki podobna; njih zavratnioa je bela, njih jopič, predpert in obuvalo čeme, njih peča je bela, osobito perpeta, skoraj če-povato. One niso na samostansko živobitje, kakor druge nune, za vse žive dni zavezane; zavežejo se le pred škofam ali njegovim namestnikam začasno k pokornosti, čistosti, ubožtvu, in strežbi bolnikam; škof jim podeli takrat kronico s križem; v znamnje bogoljubnosti in po-terpežljivosti v mnogih težavah. Svojo obljubo ponavljajo te nune vsako leto na praznik Marie oznanovanja.
Iz Celjovca piše ondašnji časopis, da so v cestnih zadevah sedaj na Koroškim čvetere misli; eni hočejo občno popravo vsih cest, drugi da naj se Ljubelj preverta, tretji želijo brodarstva po Dravi, četerti železnico. Le sama poprava starih cest je vse premalo za sedanji čas; — prevertanje Ljubelja — že stara misel, ktere stroški so na 7 milionov prevdarjeni —bi tudi ne pomagalo veliko; — tedaj bi le brodnarstvo po Dravi (stroški so na 20 milionov gold. prerajtani) — nar bolj pa železnica pomagala ali iz Bruka ali pa iz Marburga v Celjovec, ktera bi na pol manj stroškov prizadjala, kakor brodnarsvto po Dravi, — tedaj kliče večina: železnico, železnico nam napravite, seer zaostanemo v vsim!