Uroš Crnigoj
Junak današnjega kraja in časa
Nosilna tema zadnjega Virkovega romana je ljubezen, podobno kot sta bili temi njegovega predzadnjega romana Aritmija uspeh in samouresni~itev v prepoznavno dana{njem ~asu in prostoru. Da romana nista zgolj reali-sti~no zarisana portreta svojega ~asa in sodobni zgodbi z naukom, pisatelj poskrbi z mo~no izraženo temo iskateljstva, ki jima je skupna. Iskanje lastne identitete, svojega mesta v ustroju stvarstva in vesoljstva, miru pred svojimi notranjimi demoni, ljubezni kot univerzalnega na~ela, v katerem smo lahko sprejeti kot to, kar smo v svojem bistvu, ter {e marsi~esa iskanje obeh Virkovih "junakov na{ega ~asa" v teh romanih je ve~plastno in poleg vpra{anj o poziciji posameznika v okolju, v katerem živimo ta hip, zadeva tudi {ir{e, psiholo{ke razsežnosti medsebojnih odnosov nasploh ter filozofske razsežnosti samospoznavanja.
V romanu Ljubezen v zraku skozi izbrane izseke iz devetih mesecev življenja, od nekega decembra do nekega avgusta, sledimo dogodiv{~inam glavnega junaka Blaža, lo~enca pri {tiridesetih, ki se preživlja s pou~e-vanjem kitare v glasbeni {oli in ki mu sredi{~e sveta predstavlja h~erka Ula. Blaž skrbi za h~er, živi življenje brez oprijemljivega cilja in se v stanju ~ustvene omotice ter hkratne izjemne izostrenosti misli in ~utov predaja eroti~nim dogodiv{~inam z razli~nimi ženskami. Ljubezen je torej res ves ~as v zraku, vendar jo Blaž spu{~a skozi zaklenjena vrata svojega ~ustvenega sveta le zelo zadržano in v zanj relativno nenevarnih odmerkih. Devet mesecev je ravno ~as, ki prete~e od spo~etja do rojstva, in Blaž je zagotovo ~lovek, ki mora po bole~i lo~itvi znova zbrati življenjske sile, za~rtati strategijo nadaljnjega življenja, usmeriti energijo k nekemu dosegljivemu notranjemu zadovoljstvu in se tako reko~ roditi na novo. Njegova sedanjost, kot jo spremljamo v poglavjih romana, je seveda dezorientirana in polna najrazli~nej{ih nedoumljivih namigov, a ljubezen kot obet in sredi{~e življenjskih prizadevanj za nekoga, katerega ~ustveni svet se je pri {tiridesetih zna{el na ostri prelomnici in ki po tei plati {e zdale~ ni
odslužen, seveda ves čas ostaja v zraku kot obljuba za prihodnost, a tudi kot strah pred morebitno novo katastrofo. Tovrsten položaj razli~ni ljudje razre{ujejo na različne načine, ki niso vedno odvisni samo od njihovega značaja, ampak pogosto tudi od zunanjih okoli{čin. Okoli{čine, v katere Virk postavi svojega junaka, so dovolj pestre, dogodiv{čine pa dovolj vznemirljive, da se njegova pripoved lahko bere tudi kot pikareskni roman.
Blaž je, poleg tega da je eden od zadnje čase tako pogostih ločencev v najbolj{ih letih, tudi junak na{ega časa, ki i{če odseve samega sebe in svojo neponovljivost v množici zunanjih informacij, ki v na{a življenja venomer letijo z vseh strani. Če je bil tipičen slovenski romaneskni junak nekdaj usodno zaznamovan z zgodovinskimi okoli{činami in (najpogosteje zanj premočnimi) silnicami okolja, v katerem je zrasel, se dana{nji junak re{uje iz te ječe z zunanjimi vplivi in informacijami, s pomočjo katerih razvija osebne mitologije, ki mu osmi{ljajo svet tako, kot mu ga najrazličnej{i nacionalni projekti nikoli ne bodo mogli. Zanimivo je, da Blaž, primerek dokaj tipičnega Slovenca srednjih let, za duhovno okolje lastne zgodbe o avtentičnem doživljanju sveta izbere {iroko prepletene mreže usod in občutij Gabriela Garcie Märqueza ter bogato in pisano glasbo Carlosa Santane. Ker pa je vendarle Slovenec in ker je po filozofskem instinktu sintetik, naveže džungelsko kipenje življenja in smrti v podobah iz Märquezovih romanov ter večplastno vibriranje Santanove glasbe na teorijo kozmičnih strun ter doživljanje tako vibrirajočega in od življenja utripajočega kozmosa na poezijo Gregorja Strni{e. Kot glasbenika se opi{e takole: "Moji prsti so {olsko avstro-ogrski, moje telo z du{o slovansko razklano, u{esa pa iz nasadov bombaža ob Mississipiju ali iz tropskega pragozda."
Tako spleten duhovni svet glavnega junaka je nedvomno impresiven in precej ponuja tudi intelektualno zahtevnej{emu bralcu, vsaj če ga junakove ljubezenske dogodiv{čine pu{čajo hladnega. Slednje so namreč vsaj na prvi pogled kljub nevsakdanji pestrosti zasnovane dokaj tipično za mo{kega v krizi srednjih let ter izhajajo iz čustvovanja ločenca in samohranilca, ki niha med nezaupanjem do žensk zaradi svoje pretekle izku{nje, instinktom po za{čiti svojega otroka pred svetom odraslih in zelo močno potrebo po lastnem odraslem udejstvovanju, po telesni in tudi sicer{nji člove{ki bližini. Toda Blaževa izku{nja nikakor ne izzveni dolgočasno ali banalno, saj je opisana na zelo berljiv in empatičen način, v katerem je njegovo notranje doživljanje ves čas razgaljeno in razprostrto pred bralcem (pristop, ki precej spominja na opise ljubezenskih dogodiv{čin iz romana Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča), pa tudi ženski liki, kljub temu da so večinoma poenostavljeni in izrisani zgolj
v grobih potezah, vseeno premorejo dovolj večplastnosti in živosti, da vendarle zaživijo.
Bistvena značilnost Virkove proze, ki je polno izrazita tudi v tem romanu, je umesčenost zgodbe v obzorje pisateljevega lastnega doživljanja sveta. Virk v svojem pisanju namreč nikoli ni neprizadet opazovalec ali distanciran ustvarjalec, temveč s svojim jezikom in poudarki deluje kot včasih bolj, drugič manj prikrito oster komentator stanja sveta. V tem precej dolguje izrazitemu vplivu sodobnih, družbenokritičnih avstrijskih pisateljev, predvsem najbolj genialnega, ostrega in pronicljivega med njimi, Thomasa Bernharda. Tudi v romanu Ljubezen v zraku je, kljub latinskoameriski obarvanosti junakovega notranjega sveta, osredinjenost njegovega pogleda in pisateljevega peresa pogosto avstrijsko oziroma ber-nhardovsko pikra, kar se na več mestih izrazito odraža tudi v samem slogu zapisanega: "Z enako samoumevno lahkoto, kot Renata vara samoljub-nega snoba Valterja, je Petra varala mene s svojim nahodnim Angležem, pomislim navzet melanholičnega wertherjevskega tona, navsezadnje smo v svojem pretiranem samoljubju vsi smesni & nebogljeni človeški bebci, si rečem in pomislim, kako težko ljudje prenašamo razočaranja in kako lahko jih prizadevamo."
V spremni besedi Milan Dekleva razčlenjuje Blaževe dogodivščine v širšem okviru družbeno-filozofskih smernic in ga umešča med v osnovi romantične junake, katerih odnos do življenja je utemeljen na pustolovstvu, v različnih kontekstih pa ga primerja z Wertherjem, Meursaultem (junak Camusevega Tujca) in oportunistom. Seveda so v njem, tako kot v skoraj vsakem sodobnem eksistencialno zasnovanem romanu na temo iskateljstva, elementi vseh treh, vendar Blaž kljub svoji fascinantni osebni mitologiji ostaja junak današnjega kraja in časa, Slovenec v srednjih letih, ki se skuša prilagoditi spremenjenim življenjskim okoliščinam po ločitvi in spoznanju, da ideal srečne in ljubeče družine v praksi kdaj tudi ni uresničljiv, celo iz (vsaj na videz) pogosto popolnoma banalnih razlogov. Eden takšnih je na primer njegovo bivšo ženo v iskanju polnejšega doživetja ljubezni in svobode življenjskih izbir pripeljal do odločitve, da se odreče celo skrbništvu nad hčerjo in se popolnoma preda svoji novi zvezi s čustveno hladnim in nezrelim angleškim ekonomistom.
Ideali, ki pod vplivom globoko zakoreninjenih prepričanj postanejo življenjski projekti, so v svetu, ki je po svoji naravi veliko kompleksnejši in v nas vdira z ogromnimi količinami informacij, stimulansov in vplivov, neobvladljiva naloga za tradicionalno priučeno, z meščanskimi predpostavkami podkrepljeno ciljno usmerjeno razmišljanje in so zato pogosto vir življenjskih razočaranj. V tem okviru sploh ni nenavadno, da se Blaž,
ki se po ločitvi vse bolj odmika od miselnosti svojega okolja, posveča dogodivščinam z ženskami, ki so vezane in katerih čustvovanje zaznamujejo najrazličnejše razklanosti in nevrotični vzorci, medtem ko se že vnaprej odreče zelo realni možnosti za "idealno zvezo" s sicer dobro prijateljico Mirjam, tudi samohranilko, ki pooseblja vse idealne ženske lastnosti, kot so privlačnost, človeška toplina, uravnoteženost, zanesljivost in zvestoba.
Roman Ljubezen v zraku je, poleg tega da je zgodba o ljubezni, ki ves čas ostaja v zraku kot večna možnost, o uresničenju katere ne vemo ničesar, na neki drugi ravni tudi zgodba o osamosvojitvi slovenskega literarnega junaka 21. stoletja od svojih zgodovinskih korenin in o njegovem opotekanju v smer odkrivanja novih, ustaljenim okvirom še neznanih obzorij. To pa še ne pomeni, da je slovenski literarni junak dosegel svojo točko preloma ali formulo za razrešitev svojih (tudi zgodovinsko pogojenih) razklanosti. Potem ko se Blaž poda v Mehiko v iskanju gradiva za svojo knjigo o Märquezu, Santani in kozmičnih strunah, hkrati pa v iskanju stika s samim seboj, se devet mesecev njegove zgodbe sklene v vrsti novih spoznanj, od katerih ga nobeno usodno ne preobrazi. Na koncu romana, ko se z letalom vrača domov skozi kozmično praznino noči nad oceanom, ga pot pelje nazaj k življenju, katerega izid je bil vselej in je še naprej odvisen le od njega samega. Pisatelj mu zgolj podari nejasno občutje, da velika luna, ki zunaj letala osvetli bogastvo sveta, morda naznanja nov začetek.