Listek. 187 šega igranja. Glasno pa moramo grajati, da je govoril v narečji. Baš gledališke predstave slovenske so močno vplivale na vsakdanjo govorico našo in celd v nižjem prebivalstvu iztrebile dokaj dnih barbarizmov, kateri so se govorili še nedavno ; zat<5 se moramo kar najodločneje upreti narečju v dramatiki slovenski in zajedno pričakujemo , da nam ne bode iznova govoriti o tem čudnem pojavu. — Drugi igralci, katerim itak v tej igri ni večjih nalog, zadoščali so. Obilo pohvale so si pridobile skupine, zlasti odhod svatov. Predstava dne 22. svečana: »Svilnati robec«. Šaljiva igra v treh dejanjih. Spisal Božidar Borgjoški. Prevel Vašo Petričic ml. — Ta igra nima posebnega dejanja, tudi se razvija kaj počasi in sloni na zgolj slučajnostih. Ako bi dr. Branko Rajič slučajno ne odposlal netočnega telegrama, in si Pavel Zvekič slučajno ne prisvojil napačnega robca, bila bi igra v obče nemožna. Po drugi strani pa treba priznati, da je dvogovor izredno živahen, pogostoma jako dovtipen, izkratka: igra je zanimiva navzlic ne-dostatkom svojim. Občinstvu je prijala dokaj dobro; za uspeh je seveda zahvaljati zlasti g. Borštnika (Pavla Zvekiča), čegar igra in maska je bila res izborna. Spomenik Vodniku v Koprivniku. Letos bode ravno sto let, odkar je v Ko-privniku, kjer je Vodnik služboval prva leta, samostojna lokalija. Zatd se je v Kopriv niku ustanovil odbor, kateri hoče v ondotni cerkvi Vodniku postaviti dostojen spomenik. Lepi nameri želimo najboljšega uspeha! Vilharjeva slavnost v Gospiči. Poročali smo že, daje naš rojak F. S Vilhar, sedaj kapelnik v Gospiči, nedavno praznoval petindvajsetletnico glasbenega delovanja svojega. Slavnost, katero mu je o tej priliki priredilo pevsko - glasbeno društvo »Velebit« v Gospiči, zvršila se je kar uajsijajneje. Na vdlikem koncertu so se pele zgolj skladbe Vilharjeve, potem pa je še uastopil veličasten zbor, katerega je ustanovil Vilhar sam, in iz okolo 70 ženskih, moških in deških grl sta zazveneli dve pesmi, pe"ti tako, kakor poje zbor Slavjanskega ndrodne pesmi ruske. Umeje se samd po sebi, da so duhovitemu skladatelju in kapelniku čestitali kar najsrčneje; tudi iz raznih krajev od blizu in daleč je prejel obilo brzojavnih in pismenih pozdravov. — Izvestno ustrežemo bralcem »Ljubljanskega Zvona« , ako priobčimo v prihodnji številki kratek životopis in nekatere črtice o dosedanjem glasbenem delovanji tega slovečega umetnika. Podpiralna zaloga slovenskih vseučiliščnikov v Gradci je izdala deseto poročilo o svojem delovanji in stanji. Čistih dohodkov z obrestimi vred je bilo v minulem letu 1038 gld. 13 kr., s prištetim prebitkom prejšnjega leta (444 gld. 91 kr.) pa I483 gld. 4 kr. Troški so znašali 898 gld. 66 kr., med temi za podporo velikošolcem 573 gW. Prebitek znaša torej 584 gld. 38 kr. Glavnica znaša v pismih nominalne vrednosti 7200 gld., v gotovini 300 gld. Odbor je zboroval osemkrat in je rešil 71 (prejšnje leto 97) vloženih prošenj; odbiti sta bili 2, drugim 69011 se je dovolila vsota 573 gld. Najmanjša jednokratna podpora je bila 4 gld., največja 15 gld. Podpiranih je bilo 12 (prejšnje leto 19) slovenskih vseučiliščnikov, namreč 7 pravnikov in 5 medicincev. Mod-roslovca med prosilci to leto ni bilo nobenega. Po deželah jih je bilo 8 s Štajerskega, 3 so bili s Kranjskega, in jeden je bil s Primorskega. Koroškega Slovenca, ki bi bil prosil podpore, to leto ni bilo, in sploh ni bil nobeden vpisan na vseučilišči. Podpiralni zalogi je na čelu velezaslužui g. prof. dr. Gregorij Krek, njega namestnik je g. prof. dr. Bidermann, tajnik g. Bogomil Krek; odborniki so gg.: Fr. Krančic, Anton Schwab% Ja-ros lav Zitek, Fr. Gestrin, Mihael Munih. Dva poljska romana. Aleksander Gloivacki (Boleslav Prus) je pisal najprej listke za razne časopise; mnogo jih je pisal tudi v »Kurijeru Warszawskem«. Navadni listkarji najrajši plavajo po širokem morji fraz, in res smo se navadili, da od njih tudi ne zahtevamo globokih mislij, niti vzvišenih ali tudi le praktičnih idej. Prus pa je takoj spo- i88 Listek. četka rad širil koristne misli, priporočal delo in varčnost ter učil, kako draga sta človeku čas in dana mu sila za delo. Rekel je rad kaj proti raznim predsodkom in slabim naklonostim, kot oviram zdravega kulturnega dela. Četudi ta struja lii bila posebno krepko izražena, vender je bila v poljskem zraku, vedno še precej gostem, r oman-t i š k e m , nekako podobna vetriču, ki je le obetal , da bode razganjal romautiško — meglo. Ali globoko ta pisatelj ni sezal, večkrat se je zadovoljeval s površnim smehom — za dobrohotne čitatelje, ki se radi —¦ smejejo. Potem je pisal kratke povesti — s kako vodečo mislijo. Taki so »Listy ze starego obozu« (tabora), v katerih dobro riše neke smešnosti malo omikanih ljudij. Tudi: »Kiopoty babuni« (skrbi stare matere) imajo veliko, toda nižjega humorja, ki prehaja časih naravnost v karikaturo in sevdda ni več izraz — življenja. Bolj se približava življenju drugo delo »Pajac i rudera« (1875.); tu riše mislitelja, kateri bi mogel odkriti kaj jako koristnega za človeštvo, ali nima podpore in — propada. Toda vse te misli in težnje so še premalo jasne, premalo celotne: premalo govore" ljudje in dogodki, preveč pa pisatelj — sanjari. Tudi druge nasledujoče povestice še niso dovršene, čeprav se trudi pisatelj, da bi mislil in opazoval realneje, in tem mislim in opazkam dajal umetniški oblik v povesti, kar se mu pa večkrat ni posrečilo (prim. Chmielowskiego: »Zarys literaturv pol-skiej z ostatnich lat szesnastu«; Wilno 1881. str. 141—45.). Širšo nalogo si je postavil v dveh romanih, o katerih bodem nekoliko izprego-voril, ker v njih pisatelj kolikor toliko izrazito riše poljsko življenje in težnje njegove. I. »Placdwka (predstraža), powieŠč, wydanie trzecie przejrzane, Warszawa 1889.« — Jožef Slimak ima majhno posestvo pri reki Bialki na griči: deset oral zemlje, ženo in sinova Jedrka in Staska, deklo in hlapca Ovvczarza. Najemal je še druge delavce, toda vsi, posebno domači ljudje, bili so pridni, saj so vedeli, »Že jak pan jest po to, ažebv bawif si^ i rozkazywat, tak chlop jest po to, ažeby karmil innych i siebie (11.).« Prepriden pa gospodar vender ni: rad bi spal, ko treba orati, in tudi zemlja se toži nduj, da ji komaj za desetih let dd počitek in jo slabo gnoji. Zato se pa kaže glina izpod črnice. Graščakov svak je liberalec, pravi »farmazon« (prosti zidar) in demokrat. Slimakova žena nagovarja moža dve, tri leta, da bi prikupil govedče in zakupil še loko od graščaka. Jako lepo je opisano, kakd kupujejo kravo: pogajajo se zanjo dolgo, dolgo in jako pametno — kakor pri nas — pri kupici žganja, takd pametno, da kupec Šlimaku naposled ponuja več, nego zahteva, da se kolneta in objemata, dokler se luip ne sklene v polni pijanosti. Drugi dan pa gre Slimak s sinovoma h gra-ščaku, da zakupi loko. Gospa ga vpraša, ali sta to njegova dečka? — Naša sta, jasna gospd. — Torej pošiljaj mi ju; učila se bodeta citati pri nas! — Saj ne utegneta pri nas, jasna gospa! Starejšega vedno potrebujemo doma . . . — Torej pošiljaj mlajšega. -1— Tudi ta že svinje pase . . . Cisto kakor časih pri nas, kaj ne? In ko se graščak nič ne pogaja in ponuja na prodaj loko prav ceno za 120 r. s pogojem, da ne bi vprašal žene za svet, Slimak neče, dasi bi moral samo za zakup na leto plačevati 70 r. Misli si, da bodo kmalu delili gospodske zemlje med kmete, sicer ne bi loke graščak ponujal na prodajo — toli cend. Ta misel se mu zdi še verjetnejša, ko pridejo mdrci merit železnico, Slimak jim prodaja kokoši, maslo in sicer prav dobro. Listek. 189 Nekoliko romantiška je Zoska: popolnoma ni pametna, zvečer prihaja in pušča dveletno svojo hčerico — Owczarzu. Graščalc pozimi vabi goste: vesele se in plešejo, po cesti pa se tiho pripelje žid, gleda in — misli, potem pokliče lakaja, da ga naznani gospodarju; ne boji se, da ga ne vzprejme, saj ima nemške naseljenike, za katere bode kupil graščino. — Sedaj plešejo, odgovore" zidu. — To je ravno dobro. — Szlachcic ne pusti plesa zaradi računov. — Bode pa prodal brez računov. In res: szlachcic ne utegne napisati kupoprodajnega ugovora, zatd ga spiše ta žid Nirszgold: szlachcic samd hitro, hitro podpiše, da ne bi se srdil dragi gost pan hrabia (grof), ako bi ga gospodar dolgo pustil samega. Ali žid mrmra: — Za leto dnij bode imel (grof) večjo težavo — s svojimi upniki. Gostje pa plešejo do večerje in po večerji brez konca in kraja. Drugi dan pa že kupujeta dva Nemca od Slimaka posestvo; rada bi postavila na njegovem griči malin na veter. Slimak neče dati svoje zemlje: ne boji se hudih groženj Nemcev, da jo bode moral prodati. Ve" pa, da ga bodo grizli ti nemški sosedje, in skoro mu je žal, da zemlje n i prodal, ali odločnejša žena mu pravi: — Ne bodete ne dočakali tega, vi in ti švabi! ... In če mi je pasti mrtvi, če bi me že zakopali v grob, izrijem se iz zemlje, in ne dam, da se stori krivica otrokom ! Ženina odločnost ohrabri tudi možd, in odloči se, da ne pojde odtod, akotudi bi ga hoteli razsekati na drobne kdsce. Ali szlachcic naznani v tem ves truden in zaspan milostivi svoji, da je graščino prodal — Židu. — Hvala Bogii, da pojdemo vender odtod, odgovori gospd. Čez teden dnij sta bila graščdk in njegova žena že — v Varšavi, ali v grddu se je prodajalo (in kralo) vse — do oken. Pridejo Nemci : sekajo gozd, kopljejo kamen, vse delajo skupno. Toda zaupna njih možd, stari in mladi Hamer, osleparila sta jih. Stavijo si hiše, velike, lepe, čiste; vsaka ima p6d in kuhinjo posebe. Slimak tudi njim prodaja marsikaj, ali to vaščanom ne prija. Celd babe govore": »Res je milosrčni Bog povsod jeden, ali vender je to grda reč.« Železnico delajo. Hamerja si služita tu veliko, toda Slimaku ne dajeta dela, ker jima neče prodati zemlje. Bliža se železnica: »Za nekaj let se bode vozilo po nji vsak dan na stotine vdz hitrih kakor ptice; vozili bodo ljudi in blagd, bogate" bogatine, siromašeč siromake, krepeč mogotce, zatiraje slabotnike, sire mode, množe" zločine, kar se vse skupaj zove — omika.« In res, s prvim vlakom se začenjajo tatvine, prej neznane v okolici, vso trgovino pa si prisvoje" — Nemci. Slimak mora prodati kravo, ker nima sedaj dosti paše. Hamer pa ga zopet nagovarja, naj proda" zemljo, katera je Nemcu neizogibno potrebna, ali Poljak neče, četudi ga. Hamer ošteva: »Ponujam mu sto rabljev za oralo, nezaslišano ceno, ali on mi baja, da drugje ne bi mogel živeti . . . Verfluchter!« Tatvine se množe, kradejo posebno Nemcem, ali tudi Slimaku ukradejo konje. Gospodar dolži Ovvczarza in ga iztira iz hiše s hčerico Zoškino: gre", išče konj, in oba zmrzneta. — Citatelj pač vidi, da je vse to preromantiško-sentimentalno pretirano: na odločnega Poljaka in njegovo ženo se valf nesreča za nesrečo. Domačini beže" ali pa umirajo (tudi žena umrje), napdsled še pogori. V nesreči mu tuji naseljeniki nekaj pomagajo, vaščanje pa ne, ker je prijatelj Nemcem. V največji stiski ga tolaži župnik, miri s sosedi,, in prejšnji njegov največji sovražnik (Grzyb) mu daje celd sestro za ženo in 15 orad zemlje. Hamer pa mora prodati graščino Poljakom. Zmagal je Poljak Nemca — vsaj v romanu. 190 Listek. Kompozicija je naravna, neprisiljena, pripovedovanje živo, značaji so precej — ali ne dosti tipiški, le — nesreče je nekoliko preveč. Citatelju je posebno žal o.lločne Slimakove žene, katera je do zmage pomogla — največ. Znane so pa tudi res poljske žene, da se znajo boriti. Da bi le energijo svojo rabile vselej pametno in spoznavale, odkod jim grozi največja nevarnost! Dr. Fr. J. Celestin. (Konec prihodnjič.) Listnica. — Ljuboslav (II.) »Glej! iskrica je mala Tje v slamno streho pala, Požar je vstal strašdn; In plamen zmir naraša, Vse, vse bo ognja paša — « Prav res: ko pride dan, Celo ta pesem Vaša! — Črtomir. »Pretekla so mi sreče leta, Sedanjost moja je brez cveta, Prihodujost malo mi obeta« — kakor každ vse pesmi, na pesniškem polji celo nič ! — Germanovič. »Moje je nebo ljubezen, Angelji roke cvetoče Drage moje Josipine, Ko mi gladi čelo vroče.« — Hm, hm! — Rafael. Sonetje! Groza! In celo taki: »Oj, hiša rojstna, hiša mojega očeta«, in »Al' mene up golj'five sreče je izvabil,« to je prav tisto kakor: »O Verba ! sre"čna draga v&s domdča« . . . samd nekoliko — drugače! — A—r. Oblika poslanim pesmim je slaba, tudi pogrešamo pri vsaki krepkega konca. Vender ni nemogoče, da bi nam kdžij ne poslali lepšega gradiva. — K—v. Zakaj spočetka poslanih črtic prebirate baš Arnimove »Kromvachterje«, tega nam ni moči umeti. Sicer pa ne mislite, da so takšni aforistiški spisi že — poezije v prozi! — Pošiljatelju povesti »Odpustek«: Motiv te povesti bi morala porabiti spretna roka, in potem bi ne bila napačna. V tej obliki ni za natisek. — Pošiljatelju razprave »Vzporedba narodnih pravljic, katere nam pripovedujejo o treh bratih« : Spis je premalo korenit in zanimiv, da bi ga mogli priobčiti. — M. K. (»Zimski dan«) takisto. Poleg tega je bil zimski dan popisan že stokrat in stokrat. — J. K. V noveleti »Pozabljeno« pogrešamo potrebne karakteristike, mimo tega so posamični prizori nemožni. Morda nam pošljete kaj boljšega. O pesniškem gradivu o priliki pismeno. — Mihajlov (»Škoda ga je«): Najbolj je bilo izvestno škoda truda in popirja ! — J. C. »Misli vaškega godca« nam ne prijajo; zlasti dne štirivrstne poskočnice ne sodijo v leposloven list. Nekoliko narodnega blaga o priliki. — J. F. (»Oderuhova smrt«) ; Zakrajan: Nerabno. G. g. pošiljatelje narodnih stvarij prijazno prosimo, naj nam blagovoljno oproste", ako njih stvari še niso prišle na vrsto. Kakor je razvidno iz denašnjega lista, priredili smo posebno predalo, kjer hočemo priobčevati narodno blagd, kolikor nam bode dopuščal prostor. Listek. 253 Nova češka opera. Skladatelj Bendl piše novo opero »Dite Tabora« za narodno češko gledališče; libreto je spisala Eliza Krasuohorskd. Ta opera se bode predstavljala o letošnji deželni razstavi. Dva poljska romana. (Konec). 2. Laika, powiešč w trzech tomach , z portretem autora, Warszawa 1890. — Neke ženske so brez duše in srca: stanovski predsodki n. pr. stanovska tesnosrčnost in »bon ton« je vse njih življenje. Taka ženska je kakor otroška igračica lila ali pimčika (poljski: laika): odpira usta, vrti oči in se klanja, kakor ji veli ta »bon ton«. Ali gorje človeku, ki ljubi takšno lilo in pričakuje duše, srca, ljubezni — od junakinje tega romana! Začenja se roman 1878. leta. Junak mu je trgovec z galanterijskim blagom Sta-nislavv Wokulski. Bil je izprva pomočnik v trgovini z delikatesami, potem se je začel strastno učiti, napravil izkušnje (privatist), potem vse pustil in potoval celo do — Ir-kutska(!), vrnil se in se oženil z vdovo svojega principala, trpel in delal mnogo — do ženine smrti. Potem je v gledališči videl lepo aristokratko, gospodičino Izabelo pl. Lecko in se strastno zaljubil vanjo. Da si pribori bogastva, gre" na Bolgarsko; Rzecki, star poštenjak, bivši poljski častnik v ogerski vstaški vojski leta 1848., vodi mu trgovino. Vrača se bogat: delal in trpel je vse — za Izabelo. Nje oče je bil prej bogat, živel v Parizu, zahajal celo na dvor Napoleona III., potem Viktorja Emanuela, ki se je celd udvarjal hčeri njegovi. Potem je precej osiromašil, in višji svet ga je zapuščal. Boli ga vse to, hči pa izprva ne misli veliko o tem: »zanjo ni bilo letnih dob, cvela je le večna pomlad, polna prijetne svetlobe, živih cvetic in dišav.« Zahjo ni bilo dneva, ker je šla cesto spat ob osmih zjutraj, »da v resničnem spanji nabere sil za spanje življenja.« Vender potrka na vrata tudi surova resničnost. Lecki ima sam6 jedno hišo in veliko potreb. Prodaja staro srebro, in kupuje ga — Wokulski, ali taleč, da izprva Lecki tega ne ve\ VVokulski snuje društvo »za trgovino s cesarstvom«, t. j. z Rusijo, v katerem bi imela aristokracija večino glasov, t. j., on bi vse vodil in plačeval l5°/o °d glavnic. Izabela zve", da je pokupil njih srebrnino in ga — prezira. Ali on jo ljubi strastno, brezumno — pravi moški Kathcheii von Heilbronn! Muči se, odbija misel o nji, vender govori: »Ne morem se je odreči!« Srečen je, da jo more videti na veliki petek v cerkvi in ji žrtvovati za — sirotišče. Društvo za trgovino z Rusijo je osnovano, VVokulski ga vodi dobro in — srni v varšavske aristokratske salone. Hoče prebuditi poljsko podjetnost in govori naravnost, da »poljske« tvornice niso poljske, temveč nemške, židovske, šireče germanizacijo. Aristokracija mu rada pomaga, ker dobiva velike odstotke, ali svoje energije nima: »bolezen volje se je doteknila nje.« Nje odvetnik in VVokulski vrtita jo, kakor hočeta. Ali v ljubezni W. nima sreče, čeravno se muči in kupuje celo konja za dirko, samo ker misli, da je to milo nji; dvoboji se; kupuje hišo Leckih, daje 30 tisoč več, nego je vredna, vse zaradi nje; plačuje Leckemu večje odstotke, nego jih nosi glavnica njegova v društvu za trgovino z Rusijo (10.000 daje od 30.000 glavnice). V društvu poljskem mnogo govore" o VVokulskem, in to zanima tudi ujo7 četudi ji je neprijetno, ko začenja »svet« govoriti, da jo on — obožava. Slavni Rossi igra v Varšavi in Izabela je kar zaljubljena vanj, a VVokulski mu mora prirejati ovacije v gledališči. Izabelin strijčnik, Starski, razgovarja se ž njo angleški, (VVokulski se je bil radi nje naučil tudi temu jeziku), da odpotuje VVokulski, ki čuje razgovor, v Pariz samd da bi pozabil — njo. Tam ga najbolj zanima na pol neumen profesor Geist, ki misli, da je našel, kak6 bi se zmanjšala specifiška težina kovin, in bi se potem ljudje lehko vozili — po zraku. Hoče pozabiti Izabelo, delati z Geistom, in — beži v Varšavo, dobivši od Leckega pismo, potem na deželo, kjer je Izabela, Starski, 254 Listek. lepa vdova Watowska. Srečen je, ali nekoč se vozijo zvečer, in on zapali vžigalico, da bi zanetil cigareto, pa vidi Starskega in Izabelo — samo jeden trenutek . . . Izabela gre" k svoji rodbini, Wokulski v Varšavo, kjer ga dobri Rzecki seznani bliže z lepo vdovo Stavvsko, osebo romantiški-sentimentalno-nejasno. Wokulski rad poseda pri nji in jo celd brani pred sodnikom, ko jo zatoži grda baba, da ji je ukrala lilo (punčiko); brani jo uspešno, da stari poslovodja Rzecki iznova veruje, »da dobri ljudje prej ali pozneje dobe pravico.« Ali ta dobra volja starčeva izgine precej, ko zve", da prodaja Wokulski vso trgovino — zidom, »ki nas tako duše", takd iztiskajo iz vseh mest, takd ,odkupujejo', da je res težava ž njimi.« Wokulski pa pravi, da smo si sami krivi, ako so židje taki. »Goneči vse, kar je boljšega, napravili smo umetni podbor in si najslabše vzgojili (III. 103).« Prodaja pa posel zidom, ker ga drugi ne bi kupili: bogati aristo-kratje dajd zidom denarje in jemljd odstotke od njih, ali sami nečejo tržiti. To boli tudi Wokulskega: dobro čuti, do je visoki gospodi le orodje, ne človek. Tudi Izabelo bi mu dali, in ona bi ga vzela, kakor sdma veli, toda slobode svoje ne bi prodala. Prihaja k Leckemu, k nevesti svoji, ali — navadno je ni doma. Wokulski sanjari, a žid Szlangbaum dela, hote" prevzeti vse tržne posle njegove; »sanjarski poljski sistem se umiče židovskemu, ker so židje potrpežljivi in genijalni.« Takd sodi dr. Szuman, omikan žid, obsoja poljske moške in tudi ženske: »0116 so vredne prav toliko, kakor moški; Wokulski bi mogel biti za deset let milijondr in moč v našem kraji, ali ker je zvezal usodo svojo z gospodičino Lecko . . . izgubi imetek.« Nevesta Izabela hitro pozabi Wokulskega, zaljubivši se v pustega italijanskega goslarja Molinarija. ki se pa ne zna ponašati in je končno v salonih in le zato tudi zdnjo — nemožen. Wokulski vidi in ve" vse to — in prosi Izabelo, da bi smel nadejati se ter ji dL svoj »amulet«. L^cki, Starski, Izabela in nje ženin Wokulski se peljejo v Krakov. Lecki spi, Wokulski pa se dela, kakor bi spal in posluša, kako se Starski roga njegovemu amuletu, katerega sta bila Izabela in on prej našla pri neki priliki, ko ga nista iskala, na prsih. Šele sedaj se odprd Wokulskemu oči. Izstopi na postaji, le"že pred vlakom na relse, ali odtegne ga stražnik. »Ko ga je vse izdalo, ostala mu je zvesta zemlja (na kateri je ležal), prost človek in Bog!« Vrne se v Varšavo in pe"ša čimdalje bolj. Drugi delajo, vender tako, da je knezu, glavnemu članu društva za trgovino z Rusijo, preveč in da stopi iz društva, govoreč: »Kar sem delal, delal sem ne za dividendo, nego za nesrečni kraj . . . Hotel sem vliti v naš krog nekaj sveže krvi, nekaj svežih nazorov, ali priznati moram, da sem izgubil igro, in Wokulski ni kriv temu . . . Nesrečni kraj!« Wokulskega celd lepa in — ljubeča Wasowska ne more prebuditi. Hipoma izgine ta človek »široke duše, to budalo, poljski romantik.« — Govorili so le, da je kupil dva naboja — dinamita, in da je potem v neki podrtini, blizu katere so ga videli, dvakrat strašno počilo kakor strela, in od štirih stranij podrtine so se razrušile tri. Lecki umre, a Izabela gre" — v samostan. — Ali ni vse to nekoliko preromantiško ? Z jedne strani pisatelj priznava to sam, z druge bi vse to rad zapisal na račun fatalizmu: »Marijonetke . . vse le marijonetke! . . . Zdi se jim, da delajo, kar hote", ali delajo samd, kar jim zapoveduje prožina, takd slepa, kakor so same . . .« Pisatelj torej meša tu dvoje, romantiško pretiranost čustev in mireči — fatalizem nekako takd, kakor bi hotel kdo mešati ogenj in vodo. Zato so v »Placowki« značaji in dogodki bolj prosti, jasni, izraziti. V tem drugem romanu pa gospoduje ali romantiška pretiranost, ali pa dna meglenost v risanji značajev, ki ne daje, da bi stopali pred nas živi ljudje, društveni tipi. — Ravno Izabela in Wokulski nista taka, da bi ju smeli imenovati tipiška. Druge osebe so se pisatelju bolj posrečile, Listek. 255 ker niso — pretirane. Ali tudi tu škodi celotnemu vtisku in uživanju prav to, da človek ne ve" in ne čuti dov51j, ali so osebe vzete iz življenja ali pa so tudi le marijonetke, katere se sučejo po volji pisateljevi Brez dvojbe so v romanu videti sledi opazovanja življenja in človeškega srca, ali vse to ni tako pretkano in oživljeno, da bi bila slika jasno določena. Marsikaj je vpleteno, kar za oznako oseb in dogodkov ni potrebno. Tudi je kompozicija sama v tem malo srečna, da se prerado ponavlja »pamietnik starega subjekta«, kjer pripoveduje Rzecki dogodke, toda čitatelj bi pač rajši videl dogodke, kako se neposredno vrše v živi dramatiški povesti. Jezik je lep, dvogovor živ, lagek, dasi v obče seve"da ni dov61j karakteristiški. Čitaje »Lalko«, mislil sem si večkrat, kako dobro bi bilo, da se je pisatelj ogibal diiega anekdotskega značaja in nepotrebne obširnosti, ki celotni vtisek — le kvari. Marsikaj je mogel pisatelj narisati odločneje, n. pr. tudi misel o Poljakih, »že jestešmv narodem so marzvcieli« (da smo narod sanjarjev, III. 282.) ali o Židih, »da bodo svet zavojevali in celo ne z razumom nego szachrajstvvem (barantijo) in brezznačajnostjo (III. 291.) « Tudi po vsebini sta oba romana jako zanimiva za nas Slovence: prvi nam kaže borbo Poljaka na prednji straži, drugi pa borbe in neuspeh izvestno prav zat<5, ker skozi romantiško meglo premalo sije toplo, oživljajoče solnce umetniške resnice, posnete iz življenja radosti in bojev. — Dr. Fr. y, Cdestin, Priloga denašnjemu listu. Cestite p. n. naročnike uljud.no opozarjamo na pri-dejani »Imenik založniki knjig in zvezkov Narodne Tiskarne.« Listnica. — Miroslav P. Daleč ste posegli: kar najživeje pripovedujete, kako so Rimljanje ugrabili sabinska dekleta: »V potocih tekla kri nocoj V Tiberovo je vodo: Srdit. Sabini bili boj So za devic usodo.« (Bralce svoje posebno opozarjamo na aliteracijo, ki se toli lepo sliši v poslednjih vrsticah.) »Vzel je Sabinom mladi cvet Rimljan, devic cvetočih; Vzel cvetje je bodočih let, Vzel sadje let bodočih.« (Iznova moramo opozarjati na prelepo gradacijo v tej kitici.) »A to ni srčen bil Rimljan, In niso bili to Sabini —« strme" čakamo, kdo je bil vender dni grozovitnik — »Sovrag nevsmiljen in strastdn Se bije s Slave sini.« Umejemo, primera je! Bog Vam jo oprosti! Vsekakor bi pa radi vedeli, kdo so vender te Sabinke, ako oni Rimljanje niso Rimljanje in Sabini ne Sabini? »Srca in duha zmožnosti > Cvetd samd v slobodi: Kdor te nam deVice vmori, Zda nas tužni usodi.«