110 ■ Proteus 84/3 • November 2021 111Medicina • Vloga proteinov na površini rakavih celic pri odkrivanju in zdravljenju rakavih obolenj »Imaš dober nos« • Medicina
napredkom pri raziskavah, ki odkrivajo te-
meljne lastnosti rakavih obolenj na moleku-
larni ravni, tako genetski kot na ravni RNA 
in proteinov, ter razvojem in uporabo dia-
gnostičnih pristopov spremljanja razvoja ra-
kavih obolenj ob pomoči umetne inteligence 
bo v prihodnosti mogoče te pomanjkljivosti 
odpraviti, in sicer s prilagajanjem zdravlje-
nja vsakemu bolniku in vsakemu rakavemu 
obolenju posebej. 
Literatura:
Andhari, S. S., Wavhale, R. D., Dhobale, K. D., 
Tawade, B. V., Chate, G. P., Patil, Y. N., Khandare, 
J. J., Banerjee, S. S., 2020: Self-Propelling Targeted 
Magneto-Nanobots for Deep Tumor Penetration and 
pH-Responsive Intracellular Drug Delivery. Scientific 
Reports, 10: 4703.
Bausch-Fluck, D., Goldmann, U., Müller, S., van 
Oostrum, M., Müller, M., Schubert, O. T., Wollscheid, 
B., 2018: The in silico human surfaceome. Proceedings of 
the National Academy of Sciences of the United States of 
Anerica, 115: E10988–E10997.
Bianconi, D., Unseld, M., Prager, G. W., 2016: Integrins 
in the spotlight of cancer. International Journal of 
Molecular Sciences, 17 (12): 2037.
Boonstra, M. C., De Geus, S. W. L., Prevoo, H. A. 
J. M., Hawinkels, L. J. A. C., Van De Velde, C. J. 
H., Kuppen, P. J. K., Vahrmeijer, A. L., Sier, C. F. 
M., 2016: Selecting Targets for Tumor Imaging: An 
Overview of Cancer-Associated Membrane Proteins. 
Biomark. Cancer, 8: BIC.S38542.
Cancer Research UK. Dostopno: https://www.
cancerresearchuk.org/health-professional/cancer-statistics-
for-the-uk. 
Dreger, P., in sod., 2018: High-risk chronic lymphocytic 
leukemia in the era of pathway inhibitors: integrating 
molecular and cellular therapies. Blood, 132: 892–902.
Ferlay, J., Colombet, M., Soerjomataram, I., Mathers, 
C., Parkin, D. M., Piñeros, M., Znaor, A., Bray, 
F., 2019: Estimating the global cancer incidence and 
mortality in 2018: GLOBOCAN sources and methods. 
International Journal of Cancer, 144: 1941–1953.
Gaber, A., Lenarčič, B., Pavšič, M., 2020: Current View 
on EpCAM Structural Biology. Cells, 9: 1361.
Gires, O., Pan, M., Schinke, H., Canis, M., Baeuerle, 
P. A., 2020: Expression and function of epithelial cell 
adhesion molecule EpCAM: where are we after 40 years? 
Cancer and Metastasis Reviews, 39: 969–987.
Hanahan, D., Weinberg, R. A., 2011: Hallmarks of 
cancer: The next generation. Cell, 144: 646–674.
Ishikawa, T., Ichikawa, Y., Shimizu, D., Sasaki, T., 
Tanabe, M., Chishima, T., Takabe, K., Endo, I., 2014: 
The role of HER-2 in Breast Cancer. Journal of Surgery 
Science, 2: 4–9.
Jesenko, T., Grašič - Kuhar, C., Čemažar, M., 2018: 
Tekočinska biopsija pri raku. Onkologija, 22 (2): 26–31.
MacDiarmid, J. A., Brahmbhatt, H., 2011: Minicells: 
Versatile vectors for targeted drug or si/shRNA cancer 
therapy. Current Opininion in Biotechnology, 22: 
909–916.
Neves, H., Kwok, H. F., 2015: Recent advances in the 
field of anti-cancer immunotherapy. BBA Clinical, 3: 
280–288.
Paoletti, C., Hayes, D. F., 2016: Circulating Tumor 
Cells. v Methods in molecular biology (Clifton, N.J.) 
1692, 235–258.
Rakashanda, S., Rana, F., Rafiq, S., Masood, A., 
Amin, S., 2012: Role of proteases in cancer: A review. 
Biotechnology and Molecular Biology Reviews, 7: 
90–101.
Reid, G., Kao, S. C., Pavlakis, N., Brahmbhatt, H., 
MacDiarmid, J., Clarke, S., Boyer, M., van Zandwijk, 
N., 2016: Clinical development of TargomiRs, a miRNA 
mimic-based treatment for patients with recurrent 
thoracic cancer. Epigenomics, 8: 1079–1085.
Riethdorf, S., O’Flaherty, L., Hille, C., Pantel, K., 
2018: Clinical applications of the CellSearch platform in 
cancer patients. Advanced Drug Delivery Reviews, 125: 
102–121.
Roth, G. A., in sod., 2018: Global, regional, and 
national age-sex-specific mortality for 282 causes of death 
in 195 countries and territories, 1980–2017: a systematic 
analysis for the Global Burden of Disease Study 2017. 
Lancet, 392: 1736–1788.
Sandoo, A., Kitas, G., Carmichael, A., 2015: Breast 
cancer therapy and cardiovascular risk: focus on 
trastuzumab. Vascular Health and Risk Management, 
11: 223.
Sharma, S. K., Bagshawe, K. D., 2017: Antibody 
Directed Enzyme Prodrug Therapy (ADEPT): Trials 
and tribulations. Advanced Drug Delivery Reviews, 
118: 2–7.
Sigismund, S., Avanzato, D., Lanzetti, L., 2018: 
Emerging functions of the EGFR in cancer. Molecular 
Oncology, 12: 3–20.
Tomasetti, C., Vogelstein, B., 2015: Variation in cancer 
risk among tissues can be explained by the number of stem 
cell divisions. Science, 347: 78–81.
Zadnik, V., in sod., 2017: Rak v Sloveniji 2017.
Zhang, Y. K., Wang, Y. J., Gupta, P., Chen, Z. S., 
2015: Multidrug Resistance Proteins (MRPs) and Cancer 
Therapy. AAPS Journal, 17: 802–812.
Nos, uho in grlo so bili v ospredju zanima-
nja že od nekdaj. Zdravljenje teh organov 
so opravljali že v času Grkov, Hindujcev 
in Bizantincev. Veda, ki preučuje omenjene 
organe, je otorinolaringologija. V prispev-
ku so predstavljene osnovne lastnosti voha, 
pomembnejša zgodovinska odkritja na tem 
področju, bolezni nosa, ki prizadenejo člo-
veka, in nekatere značilnosti voha v žival-
skem svetu. 
Voh ima evolucijsko gledano mnogo vlog: 
varuje pred nevarnostjo, omogoča zaznava-
nje feromonov in hrane ter se veže z drugi-
mi čutili (na primer okusom). Do zaznave 
vonja pride v trenutku, ko se vonjave prene-
sejo po zraku, preidejo skozi nosnici v no-
sno votlino in se nato vežejo na vohalne (ol-
faktorne) receptorje v zgornjem delu nosne 
votline. Živci nato spremenijo informacijo v 
električni dražljaj, ta pa se prenese po pr-
vem možganskem živcu (nervus 
olfactorius) v možgane. Senzor-
ne informacije začnejo komu-
nicirati z drugimi deli možga-
nov, odgovornimi za spomin, 
občutke in prepoznavo. Tako 
se izoblikuje občutek zaznave 
vonjave. 
Sluznica nosne votline se po 
svoji vlogi del i na vohalno 
(zgornja tretjina) in respirator-
no (spodnji dve tretjini). Nos 
je del dihalne poti in ima po-
membno vlogo pri obdelavi 
vdihanega zraka. Vdihani zrak 
mora biti čist, topel in dovolj 
vlažen. Zrak se ob prehodu na-
vlaži in segreje, zaradi dlačic 
in sluzi tudi očisti. Segrevanje 
poteka z mehanizmom širjenja 
žil, nabrekanjem sluznice in 
posledičnim segrevanjem vdi-
hanega zraka. Raziskava, ki je 
preučevala povezanost med raz-
ličnimi oblikami nosu in prila-
goditvijo na različna podnebja, 
»Imaš dober nos«
Lidija Kocbek Šaherl, Kristijan Skok 
Mandril (Mandrillus sphinx).  
Avtor: Malene Thyssen.  
Uporabljeno z licenco CC 2.5.
112 ■ Proteus 84/3 • November 2021 113»Imaš dober nos« • MedicinaMedicina • »Imaš dober nos«
je ugotovila, da so evolucijski mehanizmi, 
ki so vodili v razvoj različnih oblik nosu, 
podobni kot vpliv različnih podnebij in iz-
postavljenost soncu na pigmentacijo. Ljudje 
v toplejših podnebjih imajo večjo razdaljo 
med nosnimi krili oziroma širši nos kot lju-
dje v hladnih podnebjih, ki imajo ožji nos. 
Zgodovina
Egipčani so s svojimi posegi pri mumifi-
ciranju bili tako rekoč predhodniki nosnih 
kirurgov. Prvo medicinsko poročilo o po-
segu na nosu sega v 6. stoletje pred našim 
štetjem. V njem je opisan pribor iz bam-
busa, ki so ga uporabljali za tonzilektomije 
in odstranitve nosnih polipov. Hipokrat je 
opisal načine zdravljenja različnih poškodb 
nosu in celo poseg rekonstrukcije nosu. Hi-
Vonj in izbira partnerja
Osebkov vonj je določen z glavnim kompleksom tkivne skladnosti (angleško major histo-
compatibility complex, MHC), ki je skupni izraz za veliko skupino genov v genomu veči-
ne vretenčarjev in njihove produkte (na primer beljakovine), ki imajo v imunskem sistemu 
vlogo razločevanja med lastnimi in tujimi antigeni v organizmu. Naloga kompleksa tkivne 
skladnosti je predstavitev antigenov limfocitom T. Če je določena snov tkivno skladna, jo 
obrambne celice pustijo pri miru. V nasprotnem primeru je snov določena kot patogen in 
telo začne proizvajati obrambne molekule. Večja kot je raznolikost kompleksa tkivne skla-
dnosti posameznika, večja bo raznolikost antigenov in posameznik se bo lahko bolje branil 
proti patogenom. Na podlagi kompleksa tkivne skladnosti je izbira partnerja posredovana z 
vonjavami pri ribah, plazilcih, ptičih, miših, primatih in ljudeh. Podatki, ki jih posameznik 
z zaznavo feromonov pridobi, nosijo genetski zapis posameznika. Na podlagi teh vonjav si 
osebek poskuša zagotoviti sebi genetsko čim bolj kakovostnega partnerja. 
Simbolni pomeni
Za Egipčane je bil nos najpomembnejša odprtina človeškega telesa in so z njim zato med 
mumificiranjem ravnali posebej skrbno. Hkrati so sovražniku nos odrezali in preprečili 
njegovo preživetje v deželi mrtvih. 
Nekatere vonjave povezujemo z okoliščinami, idejami, posamezniki in spomini. Vonja po 
žveplu in gnilobi sta tradicionalno vezana na misel o peklu, vonjave vrtnic in lotosa pa z 
rajem. Vonj, ki ga zaznamo po dežju, petrichor, je posledica prepleta razgradnih organskih 
produktov in delovanja bakterij Actinomycetes, ki živijo v tleh ter ob suhem vremenu izdelu-
jejo spore in snov geosmin. Vlaga in moč padca dežja dvigneta kombinacijo teh sestavin v 
zrak, kjer ta zaradi vlažnosti deluje kot prenašalec značilnega vonja.
Tudi zunanjost nosu ima simbolni pomen. Znani francoski matematik Blaise Pascal je o 
Kleopatri šaljivo izjavil: »Če bi bil Kleopatrin nos krajši, bi bil svet drugačen.« Pri tem ni 
govoril o njeni lepoti, temveč o odločnosti, ki jo simbolizira velik nos. Nekateri omenjajo, 
da se po obliki nosu lahko določi značaj. Nos, kakršnega so upodabljali stari Grki, je dolgo 
veljal za plemeniti nos. Nekatere razlage oblik nosu, ki so se rade uporabljale, so: tanek, 
dolg in koničast (čustvena revščina, pogosta skopost, hladnost, egoizem); okrogel, mesnat 
in ne zabuhel (globoka čustvenost, nežnost, sočutnost, človeški odnos); debel in pretirano 
mesnat nos (poudarjena čutnost, pogosta neodločnost); ploščat in širok nos (brezobzirnost); 
majhen, privihnjen, top nos (modri, vendar nečimrni in prevzetni) in tako dalje. Poseben 
pomen so pripisovali tudi obliki nosnic: majhne (plašni človek); velike (skrajnostni in ne-
zmerni ljudje); miganje z nosnicami (čustveno negotov in se ne more obvladovati). Nos je 
omenjen tudi v sanjskih knjigah: »… če boš videl pravilen nos, nikar ne obupaj, vse bo šlo 
prav lepo; če boš videl velik nos, te bodo za osla imeli.« 
Nos se pojavlja v jeziku in literaturi. Nekdo, ki viha nos nad čim, izraža nezadovoljstvo; če 
v vsako reč vtakne svoj nos, pomeni, da se vmešava; ne vidi dlje od svojega nosa, pomeni, 
da ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; odločil se je na vrat na nos, nepričako-
vano, nenadoma in tako dalje. V literaturi so zelo znani primeri uporabe nosu v zgodbah 
in romanih: Nos (N. V. Gogolj, 1836), Prigode Ostržka (C. Collodi, 1883), Veliki Gatsby (F. 
Scott Fitzgerald, 1925) in Parfum (P. Süskind, 1985).
Različni pomeni nosu. 
a) Slika Kleopatre in Cezarja. Jean-Léon Gérôme, 1866. Uporabljeno z licenco CC 4.0. 
b) Ilustracija prve izdaje knjige Ostržek. Avtor ilustracije: Enrico Mazzanti. Uporabljeno z licenco CC 4.0. 
c) Povest Nos od N. V. Gogolja. Avtor ilustracije: Gennadij Spirin. Uporabljeno z licenco CC 2.5.
112 ■ Proteus 84/3 • November 2021 113»Imaš dober nos« • MedicinaMedicina • »Imaš dober nos«
je ugotovila, da so evolucijski mehanizmi, 
ki so vodili v razvoj različnih oblik nosu, 
podobni kot vpliv različnih podnebij in iz-
postavljenost soncu na pigmentacijo. Ljudje 
v toplejših podnebjih imajo večjo razdaljo 
med nosnimi krili oziroma širši nos kot lju-
dje v hladnih podnebjih, ki imajo ožji nos. 
Zgodovina
Egipčani so s svojimi posegi pri mumifi-
ciranju bili tako rekoč predhodniki nosnih 
kirurgov. Prvo medicinsko poročilo o po-
segu na nosu sega v 6. stoletje pred našim 
štetjem. V njem je opisan pribor iz bam-
busa, ki so ga uporabljali za tonzilektomije 
in odstranitve nosnih polipov. Hipokrat je 
opisal načine zdravljenja različnih poškodb 
nosu in celo poseg rekonstrukcije nosu. Hi-
Vonj in izbira partnerja
Osebkov vonj je določen z glavnim kompleksom tkivne skladnosti (angleško major histo-
compatibility complex, MHC), ki je skupni izraz za veliko skupino genov v genomu veči-
ne vretenčarjev in njihove produkte (na primer beljakovine), ki imajo v imunskem sistemu 
vlogo razločevanja med lastnimi in tujimi antigeni v organizmu. Naloga kompleksa tkivne 
skladnosti je predstavitev antigenov limfocitom T. Če je določena snov tkivno skladna, jo 
obrambne celice pustijo pri miru. V nasprotnem primeru je snov določena kot patogen in 
telo začne proizvajati obrambne molekule. Večja kot je raznolikost kompleksa tkivne skla-
dnosti posameznika, večja bo raznolikost antigenov in posameznik se bo lahko bolje branil 
proti patogenom. Na podlagi kompleksa tkivne skladnosti je izbira partnerja posredovana z 
vonjavami pri ribah, plazilcih, ptičih, miših, primatih in ljudeh. Podatki, ki jih posameznik 
z zaznavo feromonov pridobi, nosijo genetski zapis posameznika. Na podlagi teh vonjav si 
osebek poskuša zagotoviti sebi genetsko čim bolj kakovostnega partnerja. 
Simbolni pomeni
Za Egipčane je bil nos najpomembnejša odprtina človeškega telesa in so z njim zato med 
mumificiranjem ravnali posebej skrbno. Hkrati so sovražniku nos odrezali in preprečili 
njegovo preživetje v deželi mrtvih. 
Nekatere vonjave povezujemo z okoliščinami, idejami, posamezniki in spomini. Vonja po 
žveplu in gnilobi sta tradicionalno vezana na misel o peklu, vonjave vrtnic in lotosa pa z 
rajem. Vonj, ki ga zaznamo po dežju, petrichor, je posledica prepleta razgradnih organskih 
produktov in delovanja bakterij Actinomycetes, ki živijo v tleh ter ob suhem vremenu izdelu-
jejo spore in snov geosmin. Vlaga in moč padca dežja dvigneta kombinacijo teh sestavin v 
zrak, kjer ta zaradi vlažnosti deluje kot prenašalec značilnega vonja.
Tudi zunanjost nosu ima simbolni pomen. Znani francoski matematik Blaise Pascal je o 
Kleopatri šaljivo izjavil: »Če bi bil Kleopatrin nos krajši, bi bil svet drugačen.« Pri tem ni 
govoril o njeni lepoti, temveč o odločnosti, ki jo simbolizira velik nos. Nekateri omenjajo, 
da se po obliki nosu lahko določi značaj. Nos, kakršnega so upodabljali stari Grki, je dolgo 
veljal za plemeniti nos. Nekatere razlage oblik nosu, ki so se rade uporabljale, so: tanek, 
dolg in koničast (čustvena revščina, pogosta skopost, hladnost, egoizem); okrogel, mesnat 
in ne zabuhel (globoka čustvenost, nežnost, sočutnost, človeški odnos); debel in pretirano 
mesnat nos (poudarjena čutnost, pogosta neodločnost); ploščat in širok nos (brezobzirnost); 
majhen, privihnjen, top nos (modri, vendar nečimrni in prevzetni) in tako dalje. Poseben 
pomen so pripisovali tudi obliki nosnic: majhne (plašni človek); velike (skrajnostni in ne-
zmerni ljudje); miganje z nosnicami (čustveno negotov in se ne more obvladovati). Nos je 
omenjen tudi v sanjskih knjigah: »… če boš videl pravilen nos, nikar ne obupaj, vse bo šlo 
prav lepo; če boš videl velik nos, te bodo za osla imeli.« 
Nos se pojavlja v jeziku in literaturi. Nekdo, ki viha nos nad čim, izraža nezadovoljstvo; če 
v vsako reč vtakne svoj nos, pomeni, da se vmešava; ne vidi dlje od svojega nosa, pomeni, 
da ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; odločil se je na vrat na nos, nepričako-
vano, nenadoma in tako dalje. V literaturi so zelo znani primeri uporabe nosu v zgodbah 
in romanih: Nos (N. V. Gogolj, 1836), Prigode Ostržka (C. Collodi, 1883), Veliki Gatsby (F. 
Scott Fitzgerald, 1925) in Parfum (P. Süskind, 1985).
Različni pomeni nosu. 
a) Slika Kleopatre in Cezarja. Jean-Léon Gérôme, 1866. Uporabljeno z licenco CC 4.0. 
b) Ilustracija prve izdaje knjige Ostržek. Avtor ilustracije: Enrico Mazzanti. Uporabljeno z licenco CC 4.0. 
c) Povest Nos od N. V. Gogolja. Avtor ilustracije: Gennadij Spirin. Uporabljeno z licenco CC 2.5.
114 ■ Proteus 84/3 • November 2021 115Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
pokratove anatomske opise nosu je v 15. 
stoletju dopolnil Leonardo da Vinci. Prav 
tako pomembna sta bila v tem obdobju Ge-
orge Thomas in Gaspare Tagliacozzi. V 17. 
stoletju je bilo objavljenih več raziskav o 
zdravljenju gnojnih sinusitisih. V 18. stole-
tju je Henle odkril različne vrste povrhnjice 
(epitelija) v nosu. Zelo pomembno je odkri-
tje endoskopije (Philipp Bozzini, 1806), ki 
je velikemu številu medicinskih ved omo-
gočilo hiter napredek. Leta 1879 so začeli 
uporabljati endoskop tudi pri rinoskopiji. V 
20. stoletju je prišlo do združitve ved in na-
stanka otorinolaringologije. V drugi polovi-
ci stoletja so pri operativnih posegih začeli 
uporabljati mikroskop, prav tako je bilo več 
odkritij na področju fiziologije in patologije 
obnosnih sinusov. Druga pomembnejša od-
kritja so bili novejši endoskopi (Storz), ra-
čunalniškotomografska (CT) preiskava (Ge-
offrey Hounsfield, 1969) in nove operativne 
tehnike na področju rekonstrukcije nosu.
Osnovne lastnosti in zgradba nosu
Nos je zgrajen iz kože, podkožnih mišic, 
kosti in hrustancev. Kostni del nosu se-
stavljajo nosni pretin, nosnica, zgornja če-
ljustnica, čelnica, zagozdnica in nebnica. 
Hrustančne strukture nosu so parna stran-
ska hrustanca in krilati hrustanci za nosna 
krila, ki določajo obliko nosne konice in 
nosnice. Zunanje anatomske strukture no-
su so koren, hrbtišče in vrh. Nos ima dve 
odprtini, nosnici. Med seboj sta ločeni z 
delno kostno-hrustančno-kožno pregrado 
(septum). Nosnici sta vhod v nosna predd-
vora in nato v nosni votlini, ki sta na koncu 
z dvema odprtinama, hoanama, povezani z 
nosnim delom žrela. Nosne školjke tvorijo z 
odgovarjajočim delom zunanje stene nosne 
kanale, ki so povezani z obnosnimi sinusi. 
Obnosni sinusi so votli prostori v kosteh 
okoli nosne votline, zapolnjeni z zrakom in 
prekriti z respiratorno povrhnjico. Po kanalu 
se v nosno votlino izlivajo tudi solze. 
Sluznica nosne votline je prekrvljena z več 
vejami arterij in ven, ki se prepletajo in 
združujejo v pleteže (Kiesselbachov pletež). 
Kirurg mora za uspešno operacijo dobro 
poznati njihovo delitev in povezave, saj so 
pogost razlog krvavitev iz nosu. Eden izmed 
dnevnih f izioloških pojavov je izmenično 
nabrekanje in plahnenje nosne sluznice (no-
sni cikel). Posledično imamo včasih občutek 
zaprtosti ene nosnice. Mehanizem je urav-
navan z avtonomnim živčnim sistemom in 
ga imajo tudi druge vrste sesalcev. Razlog 
za skrb lahko postane samo pri zelo izra-
zitem in hitrem menjavanju. Za oživčenost 
nosu večinoma skrbita peti in sedmi mož-
ganski živec.
Zaradi venske komunikacije se lahko okuž-
be iz nosnega dela obraza neposredno ši-
rijo do možganov. Območje je imenovano 
nevarni trikotnik. Isto velja tudi za okuž-
be znotraj nosu, zato sluz nosne povrhnji-
ce vsebuje mukopolisaharide, soli, encime 
in protitelesa, ki so pomembni za obrambo 
pred okužbami. Sluz deluje kot topilo za 
molekule, s čimer omogoča zaznavo vonja. 
Olfaktorni receptorji ležijo visoko v strehi 
nosne votline, v predelu sluznice, ki jo pre-
kriva olfaktorna povrhnjica. Površina olfak-
torne povrhnjice je pri ljudeh 10 kvadratnih 
centimetrov, pri psih 170 kvadratnih centi-
metrov. Območje pri psih je veliko bolj na 
gosto oživčeno, kar pomeni, da je pri psih 
stokrat več celic na kvadratni centimeter. 
Povrhnjico podobno kot okušalne brbonči-
ce sestavlja več vrst celic: čutne celice, ki 
so povezane z živčnimi vlakni (receptorne), 
oporne in bazalne celice. Receptorne celice 
so občutljive za kemijske dražljaje hlapljivih 
snovi. Obstajalo bi naj sedem različnih re-
ceptornih vohalnih celic za sedem osnovnih 
vonjav: vonjave kafre, pižma, mete, etra in 
cvetlične, dišavne in gnilobne vonjave. Če 
receptorne vohalne celice draži nekaj časa 
ena vonjava, se utrudijo in prenehajo s po-
šiljanjem impulzov v osrednje živčevje. Člo-
Odziv flehmen pri vrsti domačega kozla (Capra aegagrus hircus).
Avtor: Böhringer Friedrich. Uporabljeno z licenco CC 3.0.
Nosna votlina. Arnau, E., 1997: Človeško telo. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
114 ■ Proteus 84/3 • November 2021 115Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
pokratove anatomske opise nosu je v 15. 
stoletju dopolnil Leonardo da Vinci. Prav 
tako pomembna sta bila v tem obdobju Ge-
orge Thomas in Gaspare Tagliacozzi. V 17. 
stoletju je bilo objavljenih več raziskav o 
zdravljenju gnojnih sinusitisih. V 18. stole-
tju je Henle odkril različne vrste povrhnjice 
(epitelija) v nosu. Zelo pomembno je odkri-
tje endoskopije (Philipp Bozzini, 1806), ki 
je velikemu številu medicinskih ved omo-
gočilo hiter napredek. Leta 1879 so začeli 
uporabljati endoskop tudi pri rinoskopiji. V 
20. stoletju je prišlo do združitve ved in na-
stanka otorinolaringologije. V drugi polovi-
ci stoletja so pri operativnih posegih začeli 
uporabljati mikroskop, prav tako je bilo več 
odkritij na področju fiziologije in patologije 
obnosnih sinusov. Druga pomembnejša od-
kritja so bili novejši endoskopi (Storz), ra-
čunalniškotomografska (CT) preiskava (Ge-
offrey Hounsfield, 1969) in nove operativne 
tehnike na področju rekonstrukcije nosu.
Osnovne lastnosti in zgradba nosu
Nos je zgrajen iz kože, podkožnih mišic, 
kosti in hrustancev. Kostni del nosu se-
stavljajo nosni pretin, nosnica, zgornja če-
ljustnica, čelnica, zagozdnica in nebnica. 
Hrustančne strukture nosu so parna stran-
ska hrustanca in krilati hrustanci za nosna 
krila, ki določajo obliko nosne konice in 
nosnice. Zunanje anatomske strukture no-
su so koren, hrbtišče in vrh. Nos ima dve 
odprtini, nosnici. Med seboj sta ločeni z 
delno kostno-hrustančno-kožno pregrado 
(septum). Nosnici sta vhod v nosna predd-
vora in nato v nosni votlini, ki sta na koncu 
z dvema odprtinama, hoanama, povezani z 
nosnim delom žrela. Nosne školjke tvorijo z 
odgovarjajočim delom zunanje stene nosne 
kanale, ki so povezani z obnosnimi sinusi. 
Obnosni sinusi so votli prostori v kosteh 
okoli nosne votline, zapolnjeni z zrakom in 
prekriti z respiratorno povrhnjico. Po kanalu 
se v nosno votlino izlivajo tudi solze. 
Sluznica nosne votline je prekrvljena z več 
vejami arterij in ven, ki se prepletajo in 
združujejo v pleteže (Kiesselbachov pletež). 
Kirurg mora za uspešno operacijo dobro 
poznati njihovo delitev in povezave, saj so 
pogost razlog krvavitev iz nosu. Eden izmed 
dnevnih f izioloških pojavov je izmenično 
nabrekanje in plahnenje nosne sluznice (no-
sni cikel). Posledično imamo včasih občutek 
zaprtosti ene nosnice. Mehanizem je urav-
navan z avtonomnim živčnim sistemom in 
ga imajo tudi druge vrste sesalcev. Razlog 
za skrb lahko postane samo pri zelo izra-
zitem in hitrem menjavanju. Za oživčenost 
nosu večinoma skrbita peti in sedmi mož-
ganski živec.
Zaradi venske komunikacije se lahko okuž-
be iz nosnega dela obraza neposredno ši-
rijo do možganov. Območje je imenovano 
nevarni trikotnik. Isto velja tudi za okuž-
be znotraj nosu, zato sluz nosne povrhnji-
ce vsebuje mukopolisaharide, soli, encime 
in protitelesa, ki so pomembni za obrambo 
pred okužbami. Sluz deluje kot topilo za 
molekule, s čimer omogoča zaznavo vonja. 
Olfaktorni receptorji ležijo visoko v strehi 
nosne votline, v predelu sluznice, ki jo pre-
kriva olfaktorna povrhnjica. Površina olfak-
torne povrhnjice je pri ljudeh 10 kvadratnih 
centimetrov, pri psih 170 kvadratnih centi-
metrov. Območje pri psih je veliko bolj na 
gosto oživčeno, kar pomeni, da je pri psih 
stokrat več celic na kvadratni centimeter. 
Povrhnjico podobno kot okušalne brbonči-
ce sestavlja več vrst celic: čutne celice, ki 
so povezane z živčnimi vlakni (receptorne), 
oporne in bazalne celice. Receptorne celice 
so občutljive za kemijske dražljaje hlapljivih 
snovi. Obstajalo bi naj sedem različnih re-
ceptornih vohalnih celic za sedem osnovnih 
vonjav: vonjave kafre, pižma, mete, etra in 
cvetlične, dišavne in gnilobne vonjave. Če 
receptorne vohalne celice draži nekaj časa 
ena vonjava, se utrudijo in prenehajo s po-
šiljanjem impulzov v osrednje živčevje. Člo-
Odziv flehmen pri vrsti domačega kozla (Capra aegagrus hircus).
Avtor: Böhringer Friedrich. Uporabljeno z licenco CC 3.0.
Nosna votlina. Arnau, E., 1997: Človeško telo. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
116 ■ Proteus 84/3 • November 2021 117Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
vek ima približno 25 milijonov čutnih celic 
za voh, pes jih ima 220 milijonov. Ljudje 
lahko zaznajo več kot 10.000 vonjav.
Nekaj posebnosti nosa v živalskem svetu
Živali uporabljajo voh za različne namene, 
iskanje hrane, sporazumevanje z drugimi 
ali za zaščito pred plenilci. Živali, ki imajo 
najbolje razviti voh, so medvedi, morski psi 
in sloni. Kljub temu, da možgani medveda 
predstavljajo le tretjino možganov človeka, 
je območje možganov, odgovorno za voh, 
petkrat večje kot pri človeku. Morski pes 
lahko prepozna kapljo krvi v 100 litrih vo-
de. Z uporabo kemične komunikacije lahko 
mravlje določijo, kateri člani njihove sku-
pine so glavni ali manjši delavci in kdo je 
kraljica. Izjemen voh imajo tudi podgane, ki 
so posebej urjene za iskanje zemeljskih min 
in tuberkuloze. Pse uporabljajo tudi v medi-
cini, saj imajo sposobnost zaznati epileptič-
ni napad, študije tudi kažejo, da so nekateri 
izurjeni za prepoznavo bolnikov z rakom. 
Pse uporabljajo še za sledenje ter iskanje po-
grešanih, nedovoljenih drog in bomb. 
Večina sesalcev in plazilcev ima dva različ-
na ločena olfaktorna sistema. Glavni sistem, 
ki zaznava škodljive vonjave, in dodatni ali 
akcesorni, ki zaznava feromone, pri čemer 
lahko te zaznava tudi glavni olfaktorni sis-
tem. Z vomeronazalnim ali Jakobsonovim 
organom se v akcesornem sistemu zaznavajo 
vonjave. Kače ta organ uporabljajo za za-
znavanje vonja plena. To delajo z jezikom, s 
katerim se dotikajo organa in prenašajo mo-
lekule vonjav. Nekatere živali (na primer ko-
nji, mačke, koze) izzovejo poseben ref leks, 
imenovan f lehmen, pri katerem zavihajo 
zgornjo ustnico, pokažejo zobe in vdihne-
jo pri zaprtih nosnicah. S tem ravnanjem 
usmerijo vonjave do Jakobsonovega organa, 
ki se nahaja nad zgornjo ustno steno in je 
povezan s kanalčkom, ki ima odprtino za 
sprednjo vrsto zob. Žuželke imajo posebne 
čutne organe za voh v tipalkah, dodatni or-
gani se lahko nahajajo tudi v območju ust 
ali genitalij. Samec indijskega molja lahko 
zazna eno samo molekulo spolnega feromo-
na na enajst kilometrov.
Nekatere bolezni nosu
Poznamo veliko izrazov, ki opisujejo obli-
ko, delovanje in napake delovanja vonja in 
nosa. Ena pogostih je krvavitev iz nosu ali 
epistaksa (grško epi, zgoraj; stazein, padati 
v kapljicah). Krvavitev se v normalnih oko-
liščinah ustavi po nekaj minutah. Nastane 
zaradi poškodbe žile znotraj nosne sluznice 
in se deli na sprednje in zadnje krvavenje. 
Poškodbe so lahko samodejne ali posledica 
zunanjega vpliva. Krvavitve iz nosu se ob-
časno pojavijo v do 60 odstotkih populacije, 
z največjo pojavnostjo v starostnih skupinah 
pod 10 let in nad 50 let, pogosteje pri mo-
ških. Samodejna epistaksa je pogostejša pri 
starejših. V starosti se nosna sluznica na-
mreč stanjša in izsuši ter tako postane bolj 
ranljiva. Ob tem imajo starostniki pogosto 
še pridružene bolezni, ki lahko podaljšajo 
krvavitev (povišani tlak, terapija proti str-
jevanju krvi in podobno). Večina krvavitev 
iz nosu izvira iz sprednjega predela nosu, 
iz Kiesselbachovega predela. Krvavitve iz 
zadnjega predela so pogosto dolgotrajnejše 
in bolj nevarne ter zahtevajo dodatno oskr-
bo. Za ugotovitev vzroka poleg pogovora in 
pregleda opravijo še merjenje krvnega tlaka, 
izključijo motnje strjevanja krvi in opravi-
jo sprednjo rinoskopijo/endoskopijo. Splošni 
ukrepi, ki si jih velja zapomniti, so: stisni-
ti nos, ne požirati krvi, obdržati vzravnan 
položaj in položiti vrečko ledu na tilnik, 
kar izzove ref leksno stisnjenje žil. Pri hujši 
epistaksi opravijo nosno tamponado. Če je 
izvor krvavitve spredaj, se sprednjo nosno 
votlino zapolni z mazili prepojenimi trakovi 
Vohalni del nosne sluznice. Arnau, E, 1997: Človeško telo. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
Indijski lunin molj (Actias selene). Avtor: Mohitpatel845. Uporabljeno z licenco CC 4.0.
116 ■ Proteus 84/3 • November 2021 117Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
vek ima približno 25 milijonov čutnih celic 
za voh, pes jih ima 220 milijonov. Ljudje 
lahko zaznajo več kot 10.000 vonjav.
Nekaj posebnosti nosa v živalskem svetu
Živali uporabljajo voh za različne namene, 
iskanje hrane, sporazumevanje z drugimi 
ali za zaščito pred plenilci. Živali, ki imajo 
najbolje razviti voh, so medvedi, morski psi 
in sloni. Kljub temu, da možgani medveda 
predstavljajo le tretjino možganov človeka, 
je območje možganov, odgovorno za voh, 
petkrat večje kot pri človeku. Morski pes 
lahko prepozna kapljo krvi v 100 litrih vo-
de. Z uporabo kemične komunikacije lahko 
mravlje določijo, kateri člani njihove sku-
pine so glavni ali manjši delavci in kdo je 
kraljica. Izjemen voh imajo tudi podgane, ki 
so posebej urjene za iskanje zemeljskih min 
in tuberkuloze. Pse uporabljajo tudi v medi-
cini, saj imajo sposobnost zaznati epileptič-
ni napad, študije tudi kažejo, da so nekateri 
izurjeni za prepoznavo bolnikov z rakom. 
Pse uporabljajo še za sledenje ter iskanje po-
grešanih, nedovoljenih drog in bomb. 
Večina sesalcev in plazilcev ima dva različ-
na ločena olfaktorna sistema. Glavni sistem, 
ki zaznava škodljive vonjave, in dodatni ali 
akcesorni, ki zaznava feromone, pri čemer 
lahko te zaznava tudi glavni olfaktorni sis-
tem. Z vomeronazalnim ali Jakobsonovim 
organom se v akcesornem sistemu zaznavajo 
vonjave. Kače ta organ uporabljajo za za-
znavanje vonja plena. To delajo z jezikom, s 
katerim se dotikajo organa in prenašajo mo-
lekule vonjav. Nekatere živali (na primer ko-
nji, mačke, koze) izzovejo poseben ref leks, 
imenovan f lehmen, pri katerem zavihajo 
zgornjo ustnico, pokažejo zobe in vdihne-
jo pri zaprtih nosnicah. S tem ravnanjem 
usmerijo vonjave do Jakobsonovega organa, 
ki se nahaja nad zgornjo ustno steno in je 
povezan s kanalčkom, ki ima odprtino za 
sprednjo vrsto zob. Žuželke imajo posebne 
čutne organe za voh v tipalkah, dodatni or-
gani se lahko nahajajo tudi v območju ust 
ali genitalij. Samec indijskega molja lahko 
zazna eno samo molekulo spolnega feromo-
na na enajst kilometrov.
Nekatere bolezni nosu
Poznamo veliko izrazov, ki opisujejo obli-
ko, delovanje in napake delovanja vonja in 
nosa. Ena pogostih je krvavitev iz nosu ali 
epistaksa (grško epi, zgoraj; stazein, padati 
v kapljicah). Krvavitev se v normalnih oko-
liščinah ustavi po nekaj minutah. Nastane 
zaradi poškodbe žile znotraj nosne sluznice 
in se deli na sprednje in zadnje krvavenje. 
Poškodbe so lahko samodejne ali posledica 
zunanjega vpliva. Krvavitve iz nosu se ob-
časno pojavijo v do 60 odstotkih populacije, 
z največjo pojavnostjo v starostnih skupinah 
pod 10 let in nad 50 let, pogosteje pri mo-
ških. Samodejna epistaksa je pogostejša pri 
starejših. V starosti se nosna sluznica na-
mreč stanjša in izsuši ter tako postane bolj 
ranljiva. Ob tem imajo starostniki pogosto 
še pridružene bolezni, ki lahko podaljšajo 
krvavitev (povišani tlak, terapija proti str-
jevanju krvi in podobno). Večina krvavitev 
iz nosu izvira iz sprednjega predela nosu, 
iz Kiesselbachovega predela. Krvavitve iz 
zadnjega predela so pogosto dolgotrajnejše 
in bolj nevarne ter zahtevajo dodatno oskr-
bo. Za ugotovitev vzroka poleg pogovora in 
pregleda opravijo še merjenje krvnega tlaka, 
izključijo motnje strjevanja krvi in opravi-
jo sprednjo rinoskopijo/endoskopijo. Splošni 
ukrepi, ki si jih velja zapomniti, so: stisni-
ti nos, ne požirati krvi, obdržati vzravnan 
položaj in položiti vrečko ledu na tilnik, 
kar izzove ref leksno stisnjenje žil. Pri hujši 
epistaksi opravijo nosno tamponado. Če je 
izvor krvavitve spredaj, se sprednjo nosno 
votlino zapolni z mazili prepojenimi trakovi 
Vohalni del nosne sluznice. Arnau, E, 1997: Človeško telo. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
Indijski lunin molj (Actias selene). Avtor: Mohitpatel845. Uporabljeno z licenco CC 4.0.
118 ■ Proteus 84/3 • November 2021 119Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
gaze ali posebno peno, ki se razširi. Tam-
ponado lahko opravijo tudi z balonskim 
katetrom spredaj ali zadaj. Vedno opravijo 
tamponado obeh nosnic, ker mora biti pri-
soten pritisk z obeh strani. Takšen poseg je 
lahko v uporabi samo do tri dni, kajti po-
tem pride do propadanja tkiva. V najhujših 
primerih krvavitev opravijo podvezovanje ali 
embolizacijo žile.
Slika renesančnega umetnika Domenica 
Ghirlandaia, ki prikazuje starega moža s 
svojim vnukom, ni zanimiva le z umetniške-
ga vidika, temveč tudi medicinskega. Moški 
na sliki ima spremenjeni gomoljasti nos, kar 
imenujemo rinofima (grško rīnós, nos, in 
phyma, rašča). Je eden izmed najpomemb-
nejših benignih obraznih tumorjev, posledi-
ca povečanja vezivnega tkiva in lojnic. Raz-
širitev žil nad hrustančnim delom nosu daje 
rdečkasti videz. Pogosto se pojavi pri bol-
nikih, ki imajo kožno bolezen rosaceo. Ri-
nofima napreduje počasi. Diagnozo bolezni 
postavijo ob kliničnem pregledu. Bolezen se 
zdravi kirurško, z odstranitvijo odvečnega 
tkiva z ostrim instrumentom ali laserjem. 
Rembrandtova slika z naslovom Portret Ge-
rarda de Lairessea prikazuje nizozem-
skega slikarja in umetnika, ki sedi v 
fotelju in drži kos papirja, z značilno 
sedlasto obliko nosu, ki je posledica 
prirojenega sif ilisa. Nastane kot po-
sledica razgradnje nosnega pretina 
(septuma). Druga stanja, ki so pove-
zana s takšno obliko nosu, so travma 
(boksarji), ponavljajoči polihondritis, 
granulomatoza s poliangitisom, lepra, 
Downov sindrom, uživanje kokaina 
preko nosu in podobno. Sedlasti nos 
se lahko operativno popravi s pose-
gom, imenovanim rinoplastika.
Rinoplastika je poseg, namenjen po-
Prikaz različnih nepravilnosti nosu. Vir: Lasten.
Prikaz bolezni nosu v umetnosti.
a) Prikaz rinofime na sliki Starec in njegov 
vnuk. Domenico Ghirlandaio, približno leta 
1490, https://upload.wikimedia.org/wikipedia/
commons/5/53/Domenico_ghirlandaio%2C_
ritratto_di_nonno_con_nipote.jpg).
b) Prikaz sedlastega nosu na Portretu Gerarda 
de Lairessea. Rembrandt, približno leta 1665-
1667, https://en.wikipedia.org/wiki/Gerard_de_
Lairesse#/media/File:Rembrandt_Harmensz._
van_Rijn_095.jpg). 
118 ■ Proteus 84/3 • November 2021 119Medicina • »Imaš dober nos« »Imaš dober nos« • Medicina
gaze ali posebno peno, ki se razširi. Tam-
ponado lahko opravijo tudi z balonskim 
katetrom spredaj ali zadaj. Vedno opravijo 
tamponado obeh nosnic, ker mora biti pri-
soten pritisk z obeh strani. Takšen poseg je 
lahko v uporabi samo do tri dni, kajti po-
tem pride do propadanja tkiva. V najhujših 
primerih krvavitev opravijo podvezovanje ali 
embolizacijo žile.
Slika renesančnega umetnika Domenica 
Ghirlandaia, ki prikazuje starega moža s 
svojim vnukom, ni zanimiva le z umetniške-
ga vidika, temveč tudi medicinskega. Moški 
na sliki ima spremenjeni gomoljasti nos, kar 
imenujemo rinofima (grško rīnós, nos, in 
phyma, rašča). Je eden izmed najpomemb-
nejših benignih obraznih tumorjev, posledi-
ca povečanja vezivnega tkiva in lojnic. Raz-
širitev žil nad hrustančnim delom nosu daje 
rdečkasti videz. Pogosto se pojavi pri bol-
nikih, ki imajo kožno bolezen rosaceo. Ri-
nofima napreduje počasi. Diagnozo bolezni 
postavijo ob kliničnem pregledu. Bolezen se 
zdravi kirurško, z odstranitvijo odvečnega 
tkiva z ostrim instrumentom ali laserjem. 
Rembrandtova slika z naslovom Portret Ge-
rarda de Lairessea prikazuje nizozem-
skega slikarja in umetnika, ki sedi v 
fotelju in drži kos papirja, z značilno 
sedlasto obliko nosu, ki je posledica 
prirojenega sif ilisa. Nastane kot po-
sledica razgradnje nosnega pretina 
(septuma). Druga stanja, ki so pove-
zana s takšno obliko nosu, so travma 
(boksarji), ponavljajoči polihondritis, 
granulomatoza s poliangitisom, lepra, 
Downov sindrom, uživanje kokaina 
preko nosu in podobno. Sedlasti nos 
se lahko operativno popravi s pose-
gom, imenovanim rinoplastika.
Rinoplastika je poseg, namenjen po-
Prikaz različnih nepravilnosti nosu. Vir: Lasten.
Prikaz bolezni nosu v umetnosti.
a) Prikaz rinofime na sliki Starec in njegov 
vnuk. Domenico Ghirlandaio, približno leta 
1490, https://upload.wikimedia.org/wikipedia/
commons/5/53/Domenico_ghirlandaio%2C_
ritratto_di_nonno_con_nipote.jpg).
b) Prikaz sedlastega nosu na Portretu Gerarda 
de Lairessea. Rembrandt, približno leta 1665-
1667, https://en.wikipedia.org/wiki/Gerard_de_
Lairesse#/media/File:Rembrandt_Harmensz._
van_Rijn_095.jpg). 
120 ■ Proteus 84/3 • November 2021 121Medicina • »Imaš dober nos« Jesenček (Dictamnus albus), novost za floro Bohinja in Julijskih Alp • Botanika
pravilu in rekonstrukciji oblike, funkcije 
in tudi estetskega značaja nosu. Vzroke za 
poseg so poškodbe (opekline, ugrizi, zlomi 
in tako dalje), prirojene napake (na primer 
palatoshiza), rašče in morebitne estetske 
pomanjkljivosti. Zdravnik, ki opravlja ope-
racijo, mora zelo dobro poznati mehkot-
kivne strukture nosu, estetske podenote in 
segmente, ožilje tkiva, limfatični sistem, 
oživčenost, kostne strukture in nosne hru-
stance. Večinoma zdravnik loči mehkotkiv-
ne strukture od kostno-hrustančnih prede-
lov nosu. Nato začne, odvisno od namena 
posega, preoblikovati želeno strukturo. V 
primeru pomanjkanja lastnega materiala 
lahko uporabijo lastne presadke (kostnega, 
hrustančnega, tkivnega). Po posegu se ob-
močje stabilizira. Drugi, širše poznani po-
seg se imenuje septoplastika. Poseg je name-
njen popravilu napak septuma, odstranitvi 
ukrivljenega hrustanca in kostnih delov sep-
tuma skupaj z morebitnimi odrastki in gre-
beni ter reimplantaciji v srednjo linijo brez 
tenzij, saj premik oziroma deviacija septuma 
od sredine privede do motenj pri dihanju in 
krvavitev. 
Slovarček:
Tonzilektomija. Kirurška odstranitev neb-
nic (mandljev).
Sinusitis. Vnetje obnosnih votlin (sinusov).
Rinoskopija. Pregled nosu.
Kiesselbachov pletež. Območje v spre-
dnjem predelu nosu, kjer se prepletajo štiri 
arterije. 
Epistaksa. Krvavitev iz nosu.
Tamponada. Zapolnitev s tamponom, da se 
zaustavi krvavitev in odstrani tekočina.
Embolizacija. Postopek interventne radiolo-
gije, s katerim v žilo vnašamo umetni em-
bolus, da bi se organ ali del organa izključil 
iz krvnega obtoka.
Rinofima. Gomoljasti nos, benigni obrazni 
tumor, posledica povečanja vezivnega tkiva 
in lojnic.
Polihondritis. Vnetje več hrustancev.
Granulomatoza. Stanje, za katerega je zna-
čilno nastajanje multiplih granulomov.
Palatoshiza. Po sredini razcepljeno nebo, 
prirojena anomalija, nastala zaradi napake v 
razvoju neba, volčje žrelo.
Rinoplastika. Operacija nosu, ki popravi 
okvaro nosu ali spremeni obliko oziroma 
velikost nosu. 
Septoplastika. Operacija, ki popravi okvaro 
nosne pregrade.
Viri in literatura:
Hachmeister, J. E., 2003: An Abbreviated History of 
the Ear: From Renaissance to Present. Yale Journal of 
Biology and Medicine, 76: 81-86.
Hutchins, M., Evans, V. A., Garrison, R. W., Schlager, 
N., eds., 2003: Grzimek’s Animal Life Encyclopedia, 2nd 
edition. Volume 3, Insects. Farmington Hills, Michigan: 
Gale Group. 
Martinčič, Š. D., 2010: Histologija: Univerzitetni 
učbenik. Maribor: Medicinska fakulteta. 
Nogueira, Jr. J. F., Hermann, D. R., Américo, R. dos 
R., Barauna Filho, I. S., Stamm, A. E. C., Pignatari, 
S. S. N., 2007: A brief history of otorhinolaryngolgy: 
otology, laryngology and rhinology. Brazilian Journal 
of Otorhinolaryngology, 73 (5): 693–703. Dostopno na: 
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18094813 (6. 
novembra 2017).
Probst, R., 2005: Basic Otorhinolaryngology. A Step-by-
Step Learning Guide. Stuttgart: Thieme.
Ronneberg, A., 2010: The book of symbols: reflection on 
archetypal images. Köln: TASCHEN GmbH. 
Spletni naslovi:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26263231.
Prispevek o določanju sorodstva med ljudmi.
http://journals.plos.org/plosgenetics/article?id=10.1371/
journal.pgen.1006616.
Prispevek o povezanosti med podnebjem in obliko nosa.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/
PMC5053491/.
Prispevek o fiziologiji nosnega cikla.
Konec maja leta 2020 sta Branko Zupan 
(starejši Branko) in Brane Anderle (mlajši 
Branko) na pohodu iz Ukanca čez strma 
pobočja nad severno obalo Bohinjskega je-
zera (na nekaterih zemljevidih je za ta pre-
del napisano ime Nad jezerom) v vrzelih 
združbe črnega gabra in žarkaste košeničice 
(Cytisantho-Ostryetum) našla peresasto boda-
lico (Stipa eriocaulis). Vedela sta, da ima ta 
toploljubna trava nahajališče tudi v Bohinju 
(tako je zapisal Nejc Jogan v Mali flori Slo-
venije, in sicer pri omembi podvrste S. eri-
ocaulis subsp. austriaca), a vir za ta podatek 
jima ni bil znan. Iz te najdbe se je razvi-
la zanimiva zgodba, pri kateri sodelujem v 
glavnem le kot zapisnikar. 
Mlajši Branko mi je njuno najdbo, ki ga je 
zelo razveselila, kmalu sporočil. Tudi sam 
nisem vedel, kdo in kje je prvi našel boda-
lico v Bohinju. V istem letu smo na našem 
inštitutu sklenili dogovor s Triglavskim 
narodnim parkom, da zanje pripravimo 
poročilo o nekaterih redkih ali ogroženih 
rastlinskih vrstah in združbah. Med vrste, 
ki zaslužijo obravnavo, smo uvrstili tudi pe-
resasto bodalico. Starejšega Branka sem zato 
prosil, da me naslednje leto vodi na njuno 
Jesenček (Dictamnus albus), novost za 
f loro Bohinja in Julijskih Alp
Brane Anderle, Branko Zupan, Igor Dakskobler
Vrzel v nizkem gozdu črnega gabra (Cytisantho-
Ostryetum), rastišče peresaste bodalice (Stipa eriocaulis) 
nad severno obalo Bohinjskega jezera. 
Foto: Igor Dakskobler.