TIM

kazalo

2

Letnik VI
Oktober 1967

revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

Milan Vidmar.33

To in ono o luni.35

Aneorid — pa ne samo za okras.37

Kako so odkrili zračni pritisk.39

Astronomski teleskop.40

Galvanoskop.42

Nasveti fotoamaterjem.44

Omarica za hitro sušenje filmov.45

Robot »Robi« (1).  46

O gasilnih aparatih.51

Letalski modeli: material, gradnja, vrste in startanje.53

Raketarstvo za začetnike.55

Kristali.57

Preteklost stvari in reči.58

Polnjenje balončkov z vodikom...59

Avtomobilske dirke — skoraj zares.60

Preizkusite znanje.62

Rešitve ugank iz prejšnje številke.  63

Izdaja Tehniška založba Slovenije — predstavnik Dušan
Kralj. Urejuje uredniški odbor: Odgovorni urednik Drago
Mehora, tehnični urednik Ciril Barborič. TIM izhaja 10-krat
letno. Letna naročnina 12 dinarjev, posamezna številka
1,20 din. Revijo naročajte na naslov: TIM Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541 /X. Tekoči račun 505-3-177 — Revijo tiska
tiskarna Kočevskega tiska v Kočevju. Poštnina plačana v
gotovini.

Milan

Vidmar

Verjetno je le malokdo med našimi
bralci, ki ne pozna imena slovenskega ša¬
hovskega velemojstra in znamenitega elek¬
trotehnika. Manj je morda tistih, ki vedo
kaj več o življenju in delu moža ali pa
tistih, ki so celo že prečitali njegovi dve
knjigi spominov.

Rojen je bil v Ljubljani 1. 1885; oče je
imel delavnico in trgovino dežnikov. Ljub¬
ljana je štela takrat komaj trideset tisoč
prebivalcev. Obrt in trgovino so imeli v
rokah večji del priseljeni Nemci: le priden
in nadarjen slovenski pomočnik se je lahko
osamosvojil do lastne trgovine ali obrtne
delavnice. Najbolj pa so si meščanske dru¬
žine želele, da bi njihovi sinovi dovršili
domačo, takrat še nemško gimnazijo in po¬
stali vsaj skromni državni uradniki z red¬
nimi prejemki, zagotovljeno pokojnino in
pravico, da ob svečanih prilikah oblečejo z
zlatom obšito uniformo.

Parni stroj je v tem času nastopal svojo
zmagovito pot v industriji in tovarne so
vedno bolj izpodrivale obrt. V tehniki pa
so se pojavili še novi pogonski stroji, par¬
na turbina, eksplozijski motor in električni
generator za istosmerni tok. Mestno prebi¬
valstvo se je hitro množilo zaradi priliva
delavcev s podeželja, težje je bilo najti
strokovne kadre s primerno izobrazbo. Dr¬
žava je začela ustanavljati poleg osemlet¬

nih gimnazij sedemletne realke s poudar¬
kom na matematiki in fiziki; potrebne so
bile kot priprava bodočim inženirjem za
študij na tehniških visokih šolah. Vendar
so bili slovenski inženirji zelo redki; štu¬
dirali so lahko le na Dunaju, tuji lastniki
velikih obratov pa so raje dajali prednost
svojim ljudem.

V kulturnem življenju mesta je bilo
čutiti nenehno napetost med domačim slo¬
venskim in pritepenim, vendar vladajo¬
čim nemškim življem; med dijaki je bilo
lahko opaziti ta nasprotja v bojnih igrah
in spopadih na grajskih šancah, med od¬
raslimi pa poleg drugega v šahu, ki je po¬
stajal vse bolj znanost in umetnost hkrati;
tu je Slovenec lahko dokazal, da Nemec
ni nekaj več.

V takem svetu je torej rastel mladi
Vidmar. Učenje mu ni delalo težav. Na
kraju četrte gimnazije (današnje osemlet¬
ke) se je celo domislil, da se lahko pojavi
neznanka v enačbi tudi na kvadrat; do¬
kopal se je kar sam do rešitve kvadratne
enačbe, o kateri je slišal potem v šoli šele pre¬
cej pozneje. Pri dijaških bitkah ga je ovi¬
rala bolna leva roka. Zato se je tem bolj
oprijel šaha, najprej v igri, potem pa še
ob šahovski literaturi. Spričo pogostih zmag
nad sošolci in še drugimi šahisti se je v
njem zbudila želja, da bi postal znamenit

33

mednarodni šahist. Vendar ne bi prišel z
gimnazijsko latinščino in grščino daleč po
svetu. V antikvariatu je kupil star fran¬
coski učbenik in ga tudi kar sam predelal,
nato se je lotil še angleščine. Seveda se
taki načrti niso ujemali z upanjem star¬
šev, da bo Vidmar po končani gimnaziji
postal ugleden uradnik. Še bolj prevratna
pa je bila misel, ki mu je padla v glavo v
predzadnjem letu gimnazije: da bi v pom¬
ladanskem terminu izredno opravil ma¬
turo na realki, potem pa bi se kratkomalo
vpisal na dunajsko tehniko. Privlačil ga je
tehniški študij. Dunaj kot središče takrat¬
nega šahovskega sveta pa še posebej.

Na realki je čakala Vidmarja matura z
nekaterimi predmeti vred, ki jih na gimna¬
ziji ni bilo: francoščino, opisno geometrijo,
risanje in dodatnimi poglavji iz matema¬
tike. Na izpite se je pripravil brez težav,
zataknilo se je šele, ko je zaprosil na gim¬
naziji za enotedensko odsotnost. Direktor
mu dovoljenja ni dal; ni mu bila všeč take
vrste samoglavost, ki takrat ni bila v na¬
vadi. Vidmar je vseeno izostal, opravil je
na realki maturo, na gimnaziji pa si je s
tem nakopal nezadostno v »pridnosti« (zdaj
vedenje). Ko ga je gimnazijski razrednik
dan po maturi opozoril ob delitvi letnih
spričeval, da boi moral zaradi slabe ocene
plačati naslednje leto šolnino, mu je Vid¬
mar v odgovor pokazal maturitetno diplo¬
mo realke.

Na dunajski tehniški visoki šoli se je
Vidmar vpisal na strojno fakulteto. Pro¬
gram fakultete je obsegal tudi gradnjo
električnih strojev, ki so si takrat šele uti¬
rali pot v vsakdanjo rabo. Hkrati se je
vključil v enega vodilnih dunajskih ša¬
hovskih klubov. Starši, posebno oče so z
nezaupanjem spremljali sinovo dvotirnost
med šahom in tehniko, sanjali pa so tudi
še vedno o državni službi, vsaj o profesuri.
Da bi jim ustregel in si s tem obenem za¬
gotovil njihovo nadaljnjo finančno podporo,
se je drugo leto vpisal še na univerzo, v
odsek za matematiko in fiziko, dva pred¬
meta, ki jih je na tehniki tudi potreboval,
na univerzi pa so jih predavali še obšir¬
neje. Za vpis na univerzo je bila predpisana
gimnazijska matura, te pa Vidmar sedaj ni
imel. Zaprosil je torej v Ljubljano, da mu
dovolijo polagati tudi to, čeprav tam še ni¬
so čisto pozabili prve zamere. Ustregli so

mu, vendar je moral tokrat na izpite v
Novo mesto, da ne bi bilo med domačimi
dijaki novega »pohujšanja«.

Z drugo maturo in vpisom na univerzo
je Vidmar končno starše le pomiril, štu¬
diral pa je še naprej strojno tehniko in leta
1907 tudi diplomiral. Tri leta kasneje, že
kot praktičen inženir si je s posebnim izpi¬
tom pridobil še naslov doktorja tehniških
znanosti.

Malo poprej je odprl Tesla z iznajdbo
generatorja na izmenični tok energiji pot
na velike razdalje. Prvič v zgodovini člo¬
veštva se je zgodilo, da je bila pogonska
naprava lahko oddaljena več deset ali sto
kilometrov od delovnih strojev, ki jih je
napajala s svojo energijo. Povrhu so bile
izgube energije celo na tej dolgi poti mno¬
go manjše, kot pri parnem stroju. Ta je
izkoriščal komaj tretjino, električna napra¬
va pa skoraj dve tretjini sile, ki jo je do¬
bivala iz parnega kotla, oziroma vodnega
padca. V prvem navdušenju ni skoraj ni¬
kogar motila izguba, ki je pogosto znašala
kar štirideset odstotkov in ki je nastajala
na poti skozi transformatorje in v daljno- !
vodih. Vidmar je bil tedaj med prvimi, ki
je slutil, kako važen bo v prihodnje boj
za vsak nov odstotek prihranka. Dela se je
lotil s tako vztrajnostjo, s kakršno je po¬
prej študiral. Kot inženir v nekaterih prvih
tovarnah velikih transformatorjev, potem
pa kot vseučiliški profesor je kmalu zaslo¬
vel kot eden vodilnih strokovnjakov za
električne prenosne naprave.

Elektrotehnika je v našem stoletju na¬
predovala izredno hitro; nekako vsakih de¬
set let se je poraba električne energije pod¬
vojila in danes znaša na svetu že nad bi¬
lijon kilovatnih ur letno. Če računamo ki¬
lovatno uro le 10 starih dinarjev, je vsak
prihranjen odstotek vreden 100 milijard in
samo v naši državi 50 milijonov letno.

Poglejmo vsaj na kratko nekaj stvari,
ki jih mora elektroinženir upoštevati pri
gradnji daljnovoda ali transformatorja. Prvo
je cena, oziroma proračun. Baker je dober
prevodnik elektrike, aluminij je nekoliko
slabši, vendar cenejši in manj trden. De¬
belo žico lahko brez škode za prevodnost
izvotlimo, lahko ji damo po sredi jekleno
»dušo«; namesto žice lahko- uporabimo sple¬
teno kovinsko vrv, ki je ob istem premeru
še bolj trdna in prevodna, vendar dražja.

34

Žice na daljnovodu trpijo manj, če so steb¬
ri razpostavljeni med seboj bolj na gosto;
tak daljnovod je spet dražji in izgube več¬
je, ker ob stebrih najraje uhaja del toka
v zemljo. Elektromagnetni pojavi v pro¬
storu okrog tokovodnikov zavirajo potom
indukcije tok v sosednji, vzporedni žici,
ravno tako površina zemlje, ki je električno
nabita; vode je treba razpeti dovolj na¬
razen in visoko, kar je spet dražje.

V transformatorjih so pojavi indukcije
še mnogo bolj zapleteni; tesni navoji so si¬
cer potrebni, da dobimo čim bolj gosto
magnetno polje skozi transformatorjevo
jedro, hkrati pa njihova medsebojna bli¬
žina duši tok. Težave so tu še z dobro izo¬
lacijo žice, ker se transformator v boju
nasprotnih sil segreva, dalje s pravilno se¬
stavo transformatorskega jedra in še s
hlajenjem. Znano je, da so okvare na tran¬
sformatorjih najbolj pogost vzrok, da osta¬
ne omrežje brez toka. Povemo naj še, da
zahteva vsak novi kilometer daljnovoda
približno tisoč voltov višjo napetost; dalj¬
novod na 200 km deluje torej z najmanj¬
šimi izgubami, če je pod napetostjo
200.000 V.

Naša spoznanja o luni lahko razdelimo
na nekaj časovnih etap. Prva in najdaljša
je bila gotovo tista, ko je človek samo s
prostim očesom lahko opazoval to nam naj¬
bližje vsemirsko telo. Iznajdba daljnogleda
in z njo razvoj astronomije sta v zadnjih
stoletjih obogatila naše znanje z novimi
podatki o njeni velikosti, masi, atmosferi
in še z nekaterimi drugimi. Koliko so naši
predniki vedeli, sklepali in ugibali o luni
pred sto leti, nam je Jules Verne poljudno
zapisal v svojem fantazijskem romanu Pot
na mesec. S pomočjo spektroskopa je bilo
v začetku našega stoletja že mogoče razi¬

Vsi ti in še drugi problemi zelo zamo¬
tajo proračun in gradnjo prenosnih nap¬
rav. Podobni so poziciji v težki šahovski
partiji, kjer mora imeti igralec ob vsaki
potezi pregled čez vso šahovnico, če hoče
zmagati. Zmaga pa se tu meri v kilovatih
in dinarjih.

Malo pred Vidmarjevo smrtjo 1. 1962 so
bile izgube že za dobro polovico manjše
kot pol stoletja poprej. Seveda ni bil ves
prihranek samo Vidmarjeva zasluga; napre¬
dek v tehniki je vsak dan bolj plod sku¬
pinskega dela in dosežkov, vendar je Vid¬
marjev delež vseeno tako velik, da izsto¬
pa nad mnoge druge. Njegove knjige o
transformatorjih še vedno uporabljajoi štu¬
dentje na številnih visokih šolah v Evropi
in deloma še izven nje, med raznimi zaple¬
tenimi formulami iz višje matematike pa
se ena imenuje »Vidmarjeva veleprenosna
enačba«. Posebej velja povedati, da so ra¬
zen mlajših skoraj vsi slovenski in še mno¬
gi drugi jugoslovanski elektroinženirji Vid¬
marjevi učenci, nekateri med njimi tudi
njegovi nasledniki kot visokošolski učitelji.

Jože Rupnik

To in ono o luni

skovati toplotne in druge fizikalne ter ke¬
mijske razmere na daljavo. Po drugi sve¬
tovni vojni smo si začeli ogledovati luno
s pomočjo orjaških radijskih teleskopov in
raketne tehnike še bolj od blizu in tudi od
doslej nevidne strani. Razvoj znanosti in
tehnike nam sedaj obeta, da bo v najbliž¬
ji bodočnosti, morda čez dve ali tri leta
človek sam stopil na luno in si na kraju
samem ogledal stvari. Sedanji poleti in ra¬
ziskave veljajo predvsem vprašanju, na
kakšne razmere in težave se morajo prvi
potniki pripraviti med potjo in ob pristan¬
ku. Napačne in pomanjkljive informacije bi

35

lahko stale bodoče mesečarje življenje, še
predno bi nam mogli kaj sporočiti o svojih
odkritjih.

Za primer, kako zamotane so te pri¬
prave, naj navedemo raziskovanje meseče¬
vih tal. Lani, 2. junija ob 7. uri zjutraj je
s tem namenom pristal na luni ameriški
satelit Surweyor (»preglednik«), pravza-
rav samo njegova sonda, raziskovalna na¬
prava, visoka 3 metre in težka 270 kg. Po¬
nesla jo je tja raketa tipa Atlas. Celoten
satelit s sondo vred je tehtal 995 kg, spre¬
jemal pa je lahko in ubogal na 197 različ¬
nih povelj, ki jih je po radijski poti spre¬
jemal z zemlje. Potem, ko je zapustil ra¬
keto, se je v razdalji 100 km nad luno za¬
čel upravljati avtomatično; predvsem so
morale zaviralne rakete zmanjšati njegovo
hitrost, štiri metre nad površino pa sploh
ugasniti, da ne bi ob pristanku povzročile
vrtincev prahu, ki bi lahko zameglili leče
fotokamer in zrcala. Sonda je priletela sa¬
mo 11 km daleč od kraja, ki je bil za to
že vnaprej določen. Njeni releji so takoj ja¬
vili prek oddajnika, da je na prožnih no¬
gah — mehko pristala; ob doletu so se no¬
ge sprva pogreznile 2 do 3 cm globoko v
površje, nato je odskočila 6 cm- visoko, po¬
tem pa obstala in še nekoliko zanihala. Ka¬
mere se niso dale obračati, pač pa zrcalo
nad njimi tako, da je bilo mogoče fotogra¬
firati na več strani. Z zemlje so ukazali
fotografirati najprej tla, nato pa še okoli¬
co. Tla je tvoril pesek, droban do 1/2 mm
in tudi debelejši, ponekod pa grušč in ka¬
menje raznih velikosti. Do poldrug kilo
meter oddaljenega horizonta so bili vidni
kupi peska in -mali kraterji, par sto metrov
daleč nekaj skal, proti severni strani pa še
položen gorski hrbet. Vsaka slika je bila,
podobno kot na TV ekranu razdeljena na
600 vrst, posnetek je trajal po tri in pol
sekunde. Prvi dan (dan traja na Luni 354
ur), je Surweyor napravil 10.338 zelo os¬
trih posnetkov, pri temperaturi 120° C. Po¬
noči je temperatura polagoma padla na
—180° C; baterije so imele še nekaj ener¬
gije iz sončnih celic, da so napravo ogre¬
vale, potem pa so jih odklopili, da se ne bi
pokvarile. Z nastopom novega luninega
dne, to je čez 14 naših dni so se začele po¬
novno polniti in kamere so posnele še 812
slik. Končno so se z nekaj slikami javile
še oktobra.

Poskus je pokazal, da se sonda, težka
na luni le 45 kg, t. j. šestkrat manj kot na
zemlji, ni pogreznila pretirano globoko, da
torej človeku ne bo pretila nevarnost, da
bi se ob pristanku pogreznil in zadušil v
peščenem morju. Nadaljnji sateliti te vrste,
ruski in ameriški razkopavajo tla že neko¬
liko v globino, raziskujejo pa tudi kemični
sestav tal, ki je važen za pogoje bivanja ob
prihodu na luno.

Med takimi in podobnimi nadaljnjimi
poskusi so pomembni še tisti, ki so na¬
menjeni srečanju in spajanju satelitov med
potjo po vsemirskem prostoru. Za povratek
z lune se bodo morali mesečarji zadvoljiti
le z manjšimi raketami, ki jih bodo pri¬
peljali s seboj ali pa bodo prišle za njimi,
morda tudi pred njimi. Zadostovale bodo
samo za krajši odskok, naproti pa jim bo
prišel večji satelit z zemlje, ki bo avstro-
navte spotoma prevzel v prostoru in se
nato vrnil na zemljo.

Upajmo, da bomo kmalu dočakali dan,
ko si bomo tudi mi na razstavah in v mu¬
zejih lahko od blizu ogledali prave prav¬
cate kose lune.

R. Rožek

TIMOVI MALI OGLASI

Prodam lanski letnik TIMA z
vsemi prilogami za 10 N dinarjev.

Janez Šega
Zaplana, p. Vrhnika

B

Prodam popolnoma nov nemški
letalski motorček 2,5 ccm, tipa
Taifun Tornado. Cena 180 N din.

Janez Presker
Maribor, Vrbanska 28 b.

SM

Kupim rabljen pomožni motor
za kolo, lahko je tudi z manjšo ok¬
varo.

Miha Arnež

Sp. Jarše 14, p. Domžale

36

Aneroid - pa ne samo za okras

Stari živosrebrni barometer je sicer za¬
nesljiv instrument za merjenje zračnega pri¬
tiska, je pa tudi precej velik in prav rad
se tudi razbije, če preveč »pade«. Danda¬
nes uporabljamo raje mnogo priročnejši in
prav tako zanesljiv aneroid, ki brez živega
srebra prav tako zanesljivo kaže vse spre¬
membe zračnega pritiska in s tem tudi na¬
poveduje vreme. Mesto cevi z živim sreb¬
rom je v aneroidu okrogla kovinska škatlica
s prožnim valovitim pokrovom. Zrak je iz
škatlice izsesan, zato se prožni pokrov že ob
neznatnih spremembah zračnega pritiska
vdaja, oziroma zvišuje. To nihanje pokrova
se prenaša preko vzmeti (prožen jeklen
trak) in preko vzvodov na kazalec. Konica
kazalca se premika po lestvici in vsak čas
lahko preberemo točno barometersko stanje.

Hkrati naj omenimo še letalski višino¬
mer. Ta instrument ni prav nič drugega
kot aneroid, ki kaže mesto zračnega pritiska
kar nadmorsko višino v metrih.

Padanje zračnega pritiska ob dviganju
nad morsko površino nam nazorno kaže
prednja tabela.

Aneroidi so sicer precej drage priprave.
Lahko pa si sami naredimo aneroid, ki kaj¬
pak ne bo tako natančen kot kupljen in tu¬
di ne tako lep, vendar pa nam bo kar za¬
nesljivo kazal spremembe zračnega priti¬
ska, seveda, če ga bomo skrbno in pazljivo
izdelali.

Danes smo vam narisali kar dva aneroi-
da. Dobro poglejte skice in preberite opis
in navodila za delo, potem pa se odločite,
katerega se boste lotili.

Za aneroid, ki ga kaže slika A, je pot¬
rebna manjša steklenička s širokim grlom,
v kakršnih se dobe razne tablete in druga
zdravila. Čez grlo stekleničke (lahko je tudi
iz umetne mase) napnite tanko gumo od raz-
počenega balončka. Gumo zavežite pod ro¬
bom stekleničke, tako kot to naredi ma¬
ma, kadar polni kozarce z mezgo. Na sre¬
dino gumijaste opne nalepimo košček plu-

37

te, nanj pa lepo ravno slamico. Slamica
naj se opira na ploščico iz kartona ali fur¬
nirja, ki je zataknjena v majhen košček
plute. Pluto nalepite na steno stekleničke,
tik pod rob. Opna bo pod vplivom spre¬
minjanja zračnega pritiska sicer le prav
malo nihala, konica slamice, ki deluje kot
vzvod, pa se bo vidno premikala, tako da
boste spremembe zračnega pritiska lahko
zaznali na narisani skali.

Da bo priprava bolj stabilna in zavaro¬
vana, jo postavite v plitvo škatlico, ki ste
jo izdelali iz deščic ali iz kartona. Zadnja
navpična stena škatle naj bo tako visoka,
da boste nanjo lahko nalepili skalo s črti¬
cami. Še bolje bo, ako boste izdelali skalo
iz trdega risalnega papirja in jo nalepili na
dva zamaška, tako da bo nekoliko odmak¬
njena od zadnje stene in bližje kazalcu
(slamici). Kazalec se seveda ne sme doti¬
kati papirja, ker bi to oviralo njegovo gi¬
banje.

Boljši aneroid kaže slika B. Zanj po¬
trebujete plastično, steklenički pododbno po¬

sodico, ki naj ima čim manjšo odprtino.
(V takšnih stekleničkah prodajajo zdravila
za nos, včasih dišave ali kaj drugega). Iz
stekleničke iztisnite nekaj zraka in hitro
zamašite odprtino tako, da jo zalepite z
lepilom za umentne mase ali pa kar za¬
varite z vročim železom. Važno je, da je
steklenička neprodušno zaprta. Preskusite
jo v vodi, tako kot kolesar preskuša zrač¬
nico. Ako iz stekleničke v vodi ne izhajajo
mehurčki, je dobro zaprta in uporabna za
aneroid. Če ugotovite, da »pušča«, ponovno
iztisnite nekaj zraka in odprtino zalepite.

Poiščite primemo veliko škatlo kvad¬
raste oblike. Lahko je lesena ali pa iz umet¬
ne mase. Če nimate primerne škatle, si jo
naredite iz deščic. Škatla je zaprta, le v sre¬
dini gornje stene naj bo okrogla luknjica s
premerom 1 cm. Preden sestavite škatlo, pri
trdite na dno točno v sredino plastično po¬
sodico. Najbolje je, če jo prilepite z OHO
in pritrdite še z dvema trakoma selotejpa,
da se ne bo premikala. Na pokrov škatle
pribijte dva pločevinasta nosilca, ki naj
imata v sredini okroglo luknjico, v kateri
se bo zlahka vrtela pletilka ali kos žice. Na
sredino plastične posodice prilepite točno
pod luknjico v pokrovu tanko nit. Nit spe¬
ljite skozi luknjico, ovijte jo nekajkrat oko¬
li pletilke, konec niti pa navežite na kratko
gumijasto vrvico, ki je pritrjena z žeb¬
ljičkom na rob škatle. Nitka z gumijastim
trakcem vred naj bo rahlo napeta. Navadno
je treba napetost nitke primemo uravnati,
da se bo pletilka lahko nekoliko vrtela ob
spreminjanju zračnega pritiska. Da bomo
spremembe pritiska lažje opazili, nalepimo
na konec pletilke zelo lahek kazalec, naj¬
bolje slamico. Na steno škatle pod konico
kazalca pa nalepimo še polkrožno skalo s
črticami in naš aneroid je gotov. To je kar
precej občutljiv barometer, ki dobro kaže
vse spremembe zračnega pritiska. Z opazo¬
vanjem boste prav lahko ugotovili, v ka¬
tero smer se giblje kazalec, kadar se zrač¬
ni pritisk zvišuje, oziroma kadar se znižuje.
Na ustreznih straneh lestvice nalepite še
napise »RASTE« in »PADA«.

Aneroid pod B je nagradni izdelek.

D. M.

Kako so odkrili
zračni pritisk

Danes ve vsak osemletkar, da pritiska
zrak na površino vseh teles z določeno silo,
ki jo imenujemo zračni pritisk ali tlak. Zna¬
no je tudi, da pritiska zrak na morski po¬
vršini na vsak kvadratni centimeter s silo
1033 g (ena atmosfera) in da pritisk nad
morsko površino pojema, tako da znaša na
primer na najvišji gori sveta le še tretjino.
Vse to in še marsikaj danes vemo o zraku.
Včasih pa ni bilo tako. Še pred 300 leti so
bili ljudje prepričani, da je zrak snov, ki
sploh nima teže in tudi o zračnem pritisku
niso vedeli ničesar. Že takrat so znali s po¬
močjo cevi in bata dvigniti vodo iz vodnja¬
ka, vendar pa si tega pojava niso znali pra¬
vilno razložiti. Menili so, da se je dvignila
voda v cevi zato, ker je v cevi nastal pra¬
zen prostor, narava pa nikjer ne trpi praz¬
nega prostora. Temu pojavu so rekli strah
pred praznino (latinsko: horror vacui).

Vsi tudi poznamo takoimenovani Torri¬
cellijev poskus. Ako 80 do 90 cm dolgo ne
pretanko, na enem koncu zaprto stekleno
cev napolnimo z živim srebrom, ako zati¬
snemo odprtino s prstom in cev obrnjeno
postavimo v posodo z živim srebrom, bo
iz cevi izteklo nekaj živega srebra v posodo,
čim smo prst odmaknili. Večji del živega
srebra bo ostal v cevi, prostor nad živim
srebrom pa bo zares popolnoma prazen.
(Narava torej vendarle prenese praznino).
Višina živosrebrnega stolpca v cevi znaša v
krajih nizko nad morsko: površino približno
76 cm. Ta višina se ne spremeni tudi, če
cevko nagnemo. Živo srebro se bo v cevi
pač pomaknilo v praznem prostoru, ki ga
imenujemo Torricellijeva praznina, višina
pa bo znašala vedno 76 cm.

Torricellijev eksperiment je pravzaprav
že izum barometra, zato nekaj besed o izu¬
mitelju:

Evangelist Torricelli je bdi eden najpo¬
membnejših učencev velikega astronoma
Galileija. Rodil se je leta 1608 v Modig-
lianu v Italiji. Kot mladenič je v Rimu
študiral matematiko in naravoslovje in iz¬
dal tehten spis o gibanju teles. Leta 1641
je prišel v Florenco (Firenze), da bi po¬
magal takrat že oslepelemu Galileiju pri
dovršit vi njegovega spisa. Po Galileijevi
smrti je postal profesor na univerzi v Fi-
renz.i, kjer je že leta 1647 umrl.

No, v tistih časih so. bili ljudje hudo
nazadnjaški (mnogi so takšni še danes). Ka¬
kor niso verjeli Koperniku in Galileiju, da
zemlja kroži okrog sonca, tako tudi Tor¬
ricelliju niso verjeli, da obstaja zračni pri¬
tisk. Tri leta pozneje je Francos Baise Pa¬
scal sklenil, da ljudem to dokaže. Najprej
je lepo in jasno razložil Torricellijev po¬
skus, ko pa to ni zaleglo, se je odločil, da
z novim poskusom prepriča tudi najbolj
nevedne in neverne butice, da zračni pri¬
tisk res je in da ima svoje zakonitosti. Ta¬
kole je sklepal: Če je res, da drži zrak za¬
radi svoje teže v ravnotežju silo, s katero
pritiska 76 cm visoki stolpec živega srebra,
potem mora biti sila zračnega pritiska na
visoki gori, kjer pritiska manj zraka, manj¬
ša kot ob vznožju gore. Pascal je živel v
Parizu, kjer ni v okolici nobenih večjih
hribov, zato je pisal nekemu sorodniku v
Clermontu, naj namesto njega napravi Tor¬
ricellijev poskus. Sorodnik je izmeril stol¬
pec živega srebra ob vznožju in na vrhu
bližnje 970 m visoke gore. Dognal je, da meri
stolpec ob vznožju 71,2 cm, na vrhu pa le
62,7 cm. Zdaj pač ni bilo več mogoče dvo¬
miti o obstoju zračnega pritiska. Pascal je
potem delil relativno višino iste gore (pri¬
bližno 900 m) z razliko višin živosrebrnih
stolpcev (71,2 cm — 62,7 cm = 8,5 cm) in
tako na kaj preprost način dognal, da se
stolpec živega srebra v Torricellijevi cevi
na vsakih približno 10,5 m višine zniža za
1 mm.

Ko smo že pri raziskovalcih zračnega
pritiska, omenimo še enega: Nemec Otto
Guericke rojen v Devinu v Nemčiji je ne¬
odvisno od Torricellija napravil z vodo
napolnjen barometer. Še bolj znan pa je po
tem, da je izumil zračno razredčevalko in
delal z njo kaj zanimive poskuse.

39

Astronomski

teleskop

Za astronome amaterje, ki žele močnej¬
ši teleskop, kot ga je mogoče danes dobiti
v trgovinah, prinašamo opis astronomskega
teleskopa Newtonovega tipa. To je zrcalni
teleskop ali reflektor. Za razliko od ref-
raktorja, ki ima za objektiv lečo, ima ref¬
lektor za objektiv konkavno zrcalo. Tak
teleskop ima mnogo prednosti pred ref-
raktorjem. Slika, ki jo vidimo v refraktor-
ju, ima vedno bolj ali manj mavričasto ob¬
robljene robove, kar gotovo zmanjšuje nje¬
no jasnost. Vzrok je v tem, da se razne bar-

spekter. Ta nevšečnost je odstranjena ali
zelo zmanjšana le pri specialno korigiranih
objektivih, izdelanih iz posebnega stekla,
ki pa so zelo dragi. V zrcalnem teleskopu
pa se slika odbija od ukrivljene površine
'sferičnega zrcala in se zato vse valovne
dolžine, iz katerih sestoji bela sončna svet¬
loba, enako reflektirajo. Takoimenovane
kromatske aberacije (odklona) pri zrcalnem
teleskopu ni, obstoji le praktično nepo¬
membna sferna aberacija. Slika ki jo daje
objektiv, namreč ne leži čisto v eni točki,
kar bi bil idealen slučaj, ampak je videti
približno kot stožec. Pri zrcalu, ki ga bo¬
mo uporabili, je ta pojav tako neznaten, da
lahkoi sliko smatramo kot točko. Slika ne¬
izmerno oddaljenih nebesnih teles nastaja
v žarišču konkavnega zrcala. Na tem me¬
stu postavimo pravokotno na cev (tubus)
okular, ki povečuje sprejeto sliko oddalje¬
nega predmeta. Svetlobne žarke moramo
v tubusu zasukati za 90°, tako da dobimo
sliko predmeta na drugem mestu, kjer jo

40

lahko opazujemo povečano. Za spremembo
smeri reflektiranih žarkov služi trikotna
steklena prizma. (Lahko bi uporabili tudi
ravno zrcalo, vendar je slika, ki jo odbija
prizma kvalitetnejša).

Izdelava teleskopa

Najprej izdelamo veliki tubus (6), kate¬
rega dimenzije so označene na risbi. Izde¬
lamo ga lahko iz pocinkane pločevine ali
iz kartona. V en konec tubusa pričvrstimo
s pomočjo jeklenih prstanov (8) in (9) kon¬
kavno zrcalo (7). Prstana naredimo iz jek¬
lene žice premera 3 mm, lahkoi pa vlepimo
tudi dva obroča iz lepenke. Konkavno zr¬
calo lahko naročite v tovarni »Ghetaldus«
v Zagrebu. Zrcalo stane okoli 200 N din.
To je hkrati tudi edini večji izdatek. Kup¬
ljen teleskop z mnogo manjšo povečavo
stane precej več. Zrcalo ima premer 150 mm
in radij ukrivljenosti 4000 mm. Žariščna
razdalja zrcala je torej 2000 mm. Zrcalo
mora biti postavljeno v tubus točno pra¬
vokotno na njegovo vzdolžno os. V razda¬
lji 1900 mm od roba tubusa, kjer je zrcalo,,
izvrtamo luknjico, v katero bomo z mati¬
cama (4) pritrdili kovinski nosilec prizme
(3). Nosilec ima vrezan navoj, s katerim
bomo prizmo pomaknili točno v optično os
zrcala. Kovinsko držalo za prizmo naredi¬
mo iz bele pločevine in ga prispajkajmo
na nosilec. Med držalo in prizmo položimo
košček klobučevine, da zaščitimo gladko
površino prizme pred poškodbami. Točno
nasproti prizme vrežemo v tubus odpr¬
tino s premerom 30 mm za okular. Na to
mesto prilepimo 20 mm debelo ploščico iz
mehkega lesa z enako veliko okroglo odpr¬
tino v sredini. V to odprtino vlepimo krat¬
ko kartonsko cev, v kateri se bo pomikal
okular. Okular je sestavljen iz dveh plan-
konveksnih leč, ki sta oddaljeni druga od
druge 15 mm. Okular, t. j. obe leči imata
žariščno razdaljo 20 mm. V sredino med
obe leči postavimo diafragmo (zaslonko) z
odprtino 5 mm. Tudi tubus okularja lahko
zlepimo iz kartona.

Izdelava stojala

Bistveni deli in sestava stojala so raz¬
ločno vidni na sliki. Del (13) je alumunijasta
cev, v katero izvrtamo 10 lukenj premera

10 mm. Luknje morajo biti na obeh stra¬
neh cevi točno v isti višini. Skozi nje bomo
vtikali kovinsko palico, s katero bomo re¬
gulirali višino teleskopa (14). Del (12) je
kovinska palica ali cev, ki se mora te¬
sno premikati v cevi 13. Objemka za tubus
(17) je iz ploščatega železa dimenzij 5x
40 mm. Vijaki (18) so na obeh straneh pri-
spajkani ali zavarjeni na objemko. Krilne
matice služijo za fiksiranje teleskopa v
določenem položaju. Teleskop potisnemo v
objemko in ga z matico pričvrstimo prib¬
ližno na sredino tubusa.

Naš teleskop bo povečal 150 krat, kar
že zadostuje za opazovanje lune in drugih
planetov. Z okularjem manjše žariščne raz¬
dalje bi dosegli še večjo povečavo. Povečavo
teleskopa izračunamo tako, da delimo ža¬
riščno razdaljo objektiva z žariščno raz¬
daljo okularja.

Pri opisu izdelave teleskopa se nismo
spuščali v podrobnosti, ker menimo, da se
ga bo lotil bolj izkušen amater, ki že ob¬
vlada tehniko dela s kovinami, lesom in
kartonom.

M. J.

(revija »ABC tehnike«)

REBUS

41

Galvanoskop

Električni merilni instrumenti so zelo
natančne naprave, zato so tudi drage in
marsikomu zelo težko dostopne. Pa ven¬
dar vsakdo želi imeti napravo, s katero bi
lahko preskusil, ali je rabljena baterija še
dobra; ali je moč zaznati električni tok, ki
nastane, če zavrtimo os malega baterijskega
elektromotorčka in podobno. Ej, to so pa
zelo šibki tokovi, ki jih je moč meriti le s
precej natančnimi instrumenti. Verjeli ali
ne, prav takšne instrumente si lahko izdela¬
mo sami, če le imamo magnetno iglo od
starega kompasa. Pa res, kaj naj bi bilo še
bolj precizno kot je magnetna igla, ki se
giblje na konici šivanke, tankega žebljička
ali gramofonske igle starega gramofona z
opno.

Če takšni igli počasi približujemo še ta¬
ko slab magnet, se bo močno odklonila in
z enim krakom pokazala prav nanj. Po¬
dobno bi se zgodilo, če bi ji približali tulja-
vico z nekaj deset navoji izolirane tanke
žice, ki bi bila priključena na baterijo. Nič
čudnega, saj vemo, da se okrog tuljavice sko¬
zi katero teče baterijski tok, vzbudi elektro¬
magnetno polje. Ni šment, da se ne bi igla
odklonila.

Vidite, takle pojav se pa izplača iz¬
koristiti. Kaj bi se sukali s tuljavico krog
kompasa, ko pa lahko eno in drugo zdru¬
žimo in si napravimo prav uporaben instru¬
ment. Kakšen naj bi ta bil, vidite na zgor¬
nji skici, spomnili pa se ga boste tudi iz
fizike.

Rezbarsko žagico imamo, kakšen kos
vezane plošče tudi, rezljati znamo, razen
tega pa poznamo toliko geometrije, da si
bomo napravili igli ustrezno veliko leseno
škatlico, ki nima dna prav spodaj, ampak
nekako na prvi tretjini. Toda pozor! Škat¬
lica ne sme imeti nobenih železnih delov,
kajti to lahko gibljivo iglo moti in se kaj
rada odkloni k večjemu. Nič zato, saj lahko
uporabimo tudi drobne medeninaste lesne
vijake, s katerimi bomo kaj lahko spojili
posamezne deščice.

Ne pozabimo tudi na utore za tuljavico..
Če se kaj razumemo na rezbarjenje, jih bo¬
mo morali izrezati, preden bomo škatlico
sestavili. Če se kdo ne strinja, naj poskusi
drugače, pa mi bo kasneje gotovo potrdil,
da sem imel prav. Na spodnjo stran dna
bi vrisal tudi obe diagonali, v njihovem
sečišču pa krepko zabil staro gramofonsko
iglo ali kos debelejše šivanke, tako da bi
na drugem koncu pogledala skozi vsaj za
6 mm. Verjemite mi, da je geometrija pri
delu zelo uporabna in da bo v tem pri¬
meru os magnetne igle tako točno na sre¬
dini škatlice, kot je os šestila vselej na, sre¬
dini kroga, ki ga zariše njegova grafitna
konica.

Pa pustimo zdaj geometrijo in se lotimo
monterskega dela. Ampak brez žice ne bo
šlo. In vsaka tudi ni dobra! Ne sme biti
ne predebela ne pretanka, v vsakem prime¬
ru pa izolirana. Naša bo lakirana, saj je
tudi lak neke vrste izolacija. Verjetno so

42

izbrali lak prav zato, ker gre lakiranje pač hi¬
treje kot pa omotavanje žice s tanko svilo
ali bombažem, čeprav so včasih tudi to po¬
čeli, ponekod pa še danes in ne zastonj.
Če boste žico kupovali, si kupite torej ka¬
kih 20 metrov 0,4 mm debele bakrene, z
lakom izolirane žice. In ne bodite nejever¬
ni: naj je barva in zunanji lesk še tako
kovinski in podoben bakru, verjemite pro¬
dajalcu, da žica zares ni gola, ampak je ti¬
sto kar gledate zares lak.

In ko ste že v trgovini, kupite še 2 ba¬
nani in 1 meter tanke izolirane pletenice.
V trgovini z elektromaterialom dobro ve¬
do kaj je to, lahko pa vam zaupam, da
je to žica spletena iz drobnih žičk, pa ne
zato, da bi po vsaki od njih teklo nekaj
električnega toka, ampak zato, da je čim
bolj gibljiva in se pri redni rabi in pre¬
vijanju zlepa ne zlomi!

Uporabili jo bomo za priključek instru¬
menta.

No, in tako smo zares prav pri mon-
terskem poslu. Pletenico bomo prerezali na
pol In na obeh koncih vsake polovice z no-
žičkom odstranili 15 mm izolacije. Na vsak
del pletenice pritrdimo po eno banano, ki,
kakor vidite, nima prav nobene zveze z
južnim sadjem.

Eno teh žic omotamo z drugim golim
koncem krog močnejšega medeninastega
lesnega vijaka. Na tega ovijemo tudi nekaj
navojev lakirane žice, ki smo jo na tem
delu z nožičkom ali s steklenim papirjem
očistili. Zatem vijak privijemo na sprednji
levi strani, tik ob levem utoru. Zdaj pa
začnemo z motanjem lakirane žice. To čvr¬
sto napnemo od vijaka naprej preko spred¬
njega in zadnjega utora in to prav ob nju¬
ni levi strani, jo dobro zategnemo, preide¬
mo na spodnji del zadnjega utora, od spo¬
daj nazaj k sprednjemu in nadaljujemo mor
tanje v isti smeri, dokler ne bo v utoru ka¬
kih 25 ovojev, nakar po spodnji strani spe¬
ljemo žico od levega zadnjega k desnemu
sprednjemu utoru in nadaljujemo mota-
nje v isti smeri. Ko namotamo 25 ovojev,
žico znova vpnemo v desni vijak skupaj s
koncem druge pletenice, jo odrežemo in vi¬
jak močno privijemo. Pri tem nikar ne po¬
zabite žici odstraniti izolacijo! Ko
na jekleno ost nadenete še magnetno iglo,
je naš instrument gotov.

Banan seveda ne smete vtakniti v zid¬
no vtičnico. Uh, to bi bilo sila nevarno za
vas in za instrument in še kratek stik
bi napravili. Zapomnite si za vselej, da je
to precizni merilni instrument, ki je upo¬
raben samo za šibke tokove, kakršne daje
npr. baterija. Ker ste ga sami naredili, bo¬
ste morali tudi sami z njim ravnati in se
zato privaditi tudi nekaterih njegovih mu¬
havosti, ki pa so prav zanimive.

Vedeti morate, da je ta instrument, ka¬
dar nanj ni priključen istosmerni tok, v
bistvu še vedno kompas. Magnetna igla
vam vselej kaže točno v smeri Sever Jug,
če le ni v njegovi bližini nek magnet ali
železni predmet. V tem primeru vam bo
kompas »lagal«, zato ga odvadite takšnih
laži, s tem da odstranite iz njegove bližine
vse magnete in železne predmete.

Če hočete z njim natančno meriti, škat¬
lico vselej naravnajte tako, da bo lega
obeh tuljav oziroma žičnih ovojev vzpo¬
redna z magnetno iglo. Ko ste ta opravili,
se dotaknite z bananama polov neke ba¬
terije. Igla bo zaplesala, čez čas se bo umi¬
rila, vendar bo odklonjena 8d prvotne sme¬
ri Sever-Jug skoroda za 90°. Poskusite ba¬
nani priključiti na neko izrabljeno bateri¬
jo!, ki ni več uporabna. Igla se bo prav tako
zazibala, 'toda njen odklon bo precej manjši.
Pa še nekaj: zamenjajte banani na kontak¬
tih baterije. Igla se bo odklonila, toda to¬
krat v nasprotno smer. Instrument je zares
precizen in vrh vsega kaže tudi smer toka.
Pobrskajte malo po fiziki, pa boste kaj
hitro: ugotovili, po kakšnih zakonitostih de¬
luje ta instrument.

Priključite instrument še enkrat na ba¬
terijo in si zapomnite, na kateri banani je
plus in na kateri minus pol. (Naj vam po¬
vem, da je pri ploskih baterijah plus pol
vselej krajši kontakt, minus pa daljši; pri
okroglih baterijah pa je plus pol vselej sred¬
nji kontakt z medeninasto ali pocinjeno
glavico, minus pol pa ohišje člena.) Zapom¬
nite si tudi smer odklona. Če zatem banani
priključite na nek baterijski elektromotor-
ček, boste po odklonu igle lahko ugotovili,
v katero smer je treba zavrteti rotor, da
boste na isti banani dobili plus, ali minus
pol.

Vzemite kos debele bakrene in kos alu¬
minijaste ali kake druge žice in ju zasa-

43

dite v limonol Nič posebnega, kajne! Res?
Pa pritaknite nanje banani! Oho, magnetna
igla se je odklonila. To pomeni, da je v li¬
moni električni tok! Nič čudnega, saj ve¬
mo, da limona vsebuje kislino. Elektroke¬
mija pa nas uči, da kadarkoli v neko kisli¬
no denemo dve različni kovini, se med nji¬
ma pojavi električna napetost. Limona sa¬
ma sicer ni električna centrala, lahko pa bi
si iz limon izdelali baterije. Pa nikar, bile
bi predrage, čeprav ste lahko prepričani,
da bi si tudi s takšnimi baterijami lahko
svetili. Poskusite isto z jabolkom! Isti
šment.

Naj bo tako ali tako, tale instrument
bo prav zabaven in marsikaj, kar vedo
naši inženirji, bomo tudi mi spoznali. Za¬
pomnite si vse, pa tudi to, da iz malega ra¬
ste veliko. Če vam bo tole všeč, nam spo¬
ročite. Marsikaj bomo lahko še skupaj po-
tuhtali!

Miloš Macarol

Nasveti

fotoamat erj em

Kako reproduciramo fotografije brez fo¬
tografskega aparata

Morda bi radi naredili kopijo fotogra¬
fije, ki je za vas pomembna in je drag
spomin, ali pa jo želite komu pokloniti in ima¬
te samo eno... skratka: radi bi jo presli¬
kali. Rekli boste: »Sliko je treba pač polo¬
žiti na vodoravno ali navpično podlago in
jo fotografirati«. To drži, vendar pa nale¬
timo pri tem na majhno težavo: Za foto¬
grafiranje na majhno razdaljo moramo na¬
mestiti pred objektiv kamere še dodatno
lečo (predlečo), ki nam ustrezno spremeni
žariščno razdaljo objektiva. Morda takšne
leče nimate, pa nič zato — gre tudi brez
nje in celo brez foto kamere. Če le imate

fotografski povečevalnik, boste lahko dobro
reproducirali ne samo vsako fotografijo,
ampak tudi vsako drugo sliko ali risbo, na¬
črt ali listino (dokument). Kako se to nare¬
di, nam je sporočil v pismu naš bralec
Tone Šemrov iz Podbrezja pri Dupljah. Nje¬
govo navodilo nekoliko razširjeno objav¬
ljamo kot praktičen nasvet mladim fotoa¬
materjem.

Sliko, ki jo želimo preslikati, položimo
pod povečevalnik. Z dviganjem in spušča¬
njem objektiva dosežemo, da svetlobni snop
lepo pokrije vso sliko. Nato vložimo v po¬
večevalnik že razvit filmski trak (negativ)
tako, da bo prišla v okence maske tista
sličica na traku, ki je najbolj jasna in ostra.
Na mizico povečevalnika, točno tja, kjer je
bila slika, položimo bel papir enake debe¬
line, kot je slika. Na ta papir projiciramo
sliko negativa in jo izostrimo kar najbolj.
Sedaj ugasnimo luč v povečevalniku in
vložimo vanj odrezek neosvetljenega filma
v velikosti ene sličice. Bel papir pod pove-
čevalnikom zamenjajmo s fotografija, ki jo
želimo reproducirati. Ležati mora seveda
točno na istem mestu. Najbolje, če jo neko¬
liko prilepimo, da bo čisto ravna. Sedaj
je treba sliko le še primerno osvetliti z
opalno (mlečno) žarnico in na filmu bo na¬
stala negativna slika fotografije prav tako,
kot če bi jo fotografirali s kamero. Nega¬
tivno sličico je treba seveda razviti, fiksi¬
rati, izprati in osušiti tako kot vsak film. Iz
tega negativa lahko naredimo poljubno šte¬
vilo kopij v poljubni povečavi. Tov. Šemrov
pove, da je treba sliko osvetliti s 100 W
žarnico iz razdalje 40 cm 1/2 sek., ne pove
pa, kakšna je občutljivost filma. Priporo¬
čamo vam film nizke občutljivosti (10 Din
ali še manj). Takšni filmi so cenejši, upo¬
rabljajo jih za izdelavo diapozitivov. So tu¬
di zelo drobnozrnati in je mogoče slike zelo
povečati. Pri osvetlitvi morate paziti, da ne
bo svetloba žarnice prodrla do filma v po¬
večevalniku. Najbolje bo, ako boste pove¬
čevalnik tam, kjer vstavljate filmski trak,
dobro ovili s črnim papirjem, kakršnega
najdete v škatlah s foto papirjem.

Čas osvetlitve je odvisen od občutljivo¬
sti filma in od tega, kako ste razsvetlili
sliko, se pravi: s kakšno žarnico in iz ko¬
likšne razdalje. Najlažje boste ugotovili
pravi čas z nekaj poskusi.

44

#»v

Filmi se po razvijanju zelo počasi sušijo.
Med sušenjem se na emulziji kaj rad nabe¬
re prah, ki pušča na povečanih fotografijah
nezaželne bele lise. Zato v vseh večjih

ZRAČNIK

razvijalnicah raje uporabljajo posebne su¬
šilne omarice v katerih ni prahu. Večina teh
deluje tudi na topli zrak, ki se giblje od
spodaj navzgor, tako da se filmi posuše že
v nekaj minutah.

Takšna naprava je dobrodošla tudi vsa¬
kemu amaterju, ki komaj čaka, da iz sve¬
žega filma čim preje izdela prve fotografi¬
je. Za amaterja so seveda kupljene sušil¬
ne omarice predrage, zato si jo bo raje iz¬
delal sam. Kdor ima doma na voljo električ¬
ni fen za sušenje las, bo glavni del izdatkov
docela prihranil. Sicer pa se bo vsakemu
amaterju izplačalo čim preje nabaviti to
priročno napravico, saj je za sušenje las;
zares praktična, s souporabo pri sušenju,
filmov pa se nam bo dvojno poplačala.

Drugi večji izdatek bo sama omarica. In¬
dustrijske omarice so navadno kovinske, v
novejšem času tudi iz plastičnih mas, mi
pa si jo bomo izdelali iz lesa. Omarica naj
bo visoka vsaj 180 cm, tako da bomo. lahko
v njej sušili tudi Leica filme. Paziti mora¬
mo, da topli zrak ne bo udarjal naravnost
na film, ker bi se lahko pričela topiti žela¬
tina na filmu. Spodnji del filma mora se¬
gati vsaj 10 cm nad dovod toplega zraka.

Ker topli zrak in vlaga, ki jo vsebuje
sveže razviti film, lahko zmaličita tudi stene
in zlasti vrata omarice, izdelajmo omarico
iz vezane plošče ali iz iverke. Priporočlji¬
vo je tudi, da si vse notranje stene prebar¬
vamo s primernim lakom, ki bo prepreče¬
val vpliv vlage na les, hkrati pa omogočal,
da pred uporabo stene lahko obrišemo z
vlažno krpo in tako odstranimo prah.

V spodnji del omarice vgradimo kovin¬
sko cev, ki naj bo enako debela kot cev
na fenu. Za priključek toplega zraka na
fen bomo lahko najbolje uporabili primer¬
no črevasto cev, kakršne so v rabi pri av¬
tomobilskih motorjih za odvajanje plinov.
V skrajni sili bi lahko uporabili tudi gu¬
mijasto cev, nikakor pa ne c^vi iz plastične
mase, ki ni dovolj odporna proti toploti.
Posebno važno pa je, da v strop omarice
vgradimo primeren zračnik. Ta je lahko ko¬
vinski ali iz plastične mase. Ce pa nimamo
niti enega niti drugega, potem preprosto
navrtamo luknje v gornji kot obeh stran¬
skih sten, gornjo ploskev omarice pa pusti¬
mo celo. Tako se pač izognemo, da bi se
prah skozi luknje spustil v omarico.

Da se bo omarica tesno zapirala, prele¬
pimo notranji obod vrat s plišem, na gor¬
njem in spodnjem koncu pa namestimo
malo magnetno zaklopko. Ako nimate tak¬
šne zaklopke, bo: zadoščal tudi navaden za-

45

pah v obliki kljukice. V vrhnji del omarice
namestimo še tanko prečko za obešanje fil¬
mov in omarica je gotova.

Sušenje:

Sveže razviti in izprani film obesimo
s ščipalko na vrhnjo prečko. V ta namen
lahko uporabimo tudi običajno leseno šči¬
palka za perilo. Eno ali dve ščipalki obe¬
simo tudi na spodnji konec filma, da se film
ne bi med sušenjem zvil. Podenj postavi¬
mo laboratorijsko skodelo za zbiranje vode.

Film pustimo viseti nekaj sekund, da se
dodobra odteče, nato šele vključimo fen.
Sprva spuščamo v omarico samo hladen
zrak, da zračni tok požene vlažni zrak sko¬
zi zračnik. Zatem šele vključimo ogreva¬
nje, toda le za kake pol minute. Zatem s

Peter Burkeljc

I.

ROBOT »ROBI«

•

V prvi številki revije smo se seznanili
;z glavnimi podatki o Robiju, danes pa bo¬
mo pričeli z delom.

Za izdelavo robota potrebujemo vezani
'les debeline 3 mm, iz katerega bomo izde¬
lali ohišje, ki ga sestavljajo naslednji se¬
stavni deli: podnožje v katerem bo po-
■gonski in krmilni mehanizem s kolesi; nogi,
skozi kateri bodo vodile žice do telesa in
.glave; telo bo imelo v svoji notranjosti
motorje, ki bodo poganjali mehanizem rok
m anten v glavi; vrat bo čisto kratek in
bo služil le za podobnost robi j a s člove¬
škim telesom in končno glava v kateri

hladnim zrakom znova dobro prezračimo
notranjost omarice in nadaljujemo sušenje
s toplim zrakom. Ogrevanje od časa do časa
prekinemo, ves čas pa močno zračimo. Ta¬
ko ni nevarnosti, da bi se nam film pre¬
naglo osušil in da bi se na emulziji poznali
sledovi prenaglo osušenih vodnih kapljic.
Film je dokončno osušen, kp se rahlo vzbo-
či celotna stran filma, na kateri je emulzija.

Takšna omarica bo zelo dobrodošla film¬
skim krožkom pa tudi vsakemu posamezne¬
mu amaterju. Po možnosti jo namestimo v
prezračeno temnico ali pa v kopalnico. V
slučaju, če moramo omarico namestiti nekje
na hodniku ali v prostoru, kjer je več pra¬
hu, kaže cel fen vložiti v vrečko iz goste
tkanine, ki bo služila kot filter.

Miloš Macarol

46

47

48

49

/00

bodo: antene, ki se vrte, žarnice, ki bodo
služile za oči in izrez za usta.

Poleg vezanega lesa potrebujemo še let¬
vico premera 12 X 12 mm, ki bo služila za
okrepitev kotov pri trupu in podnožju in
lesne vijake 0 3 X 12 — 15 mm z vgrez-
nj enimi glavicami, ki bodo služili za pri¬
trditev dna s kolesi k podnožju in ene od
stranic k trupu robota.

Potrebno orodje:
rezliača s priborom,
risalni pribor,
groba in fina pila za les,
grob in fin raskavec,
vrtalni stroj s svedri.

Razen tega materiala in orodja pa ne
sme manjkati še belo lepilo (Mekol ali Ju-
binol) s katerim bodo vsi deli zlepljeni.
Izdelava je preprosta, saj so vse črte ravne
in praktično izdelamo le več škatelj, ki jih
zlepimo drugo na drugo. Najprej izdelamo
podnožje iz po dveh delov 1 in 2, ki jih
zlepimo v okvir. Za ojačen j e okvira upora¬
bimo štiri dele 5, ki jih odrežemo od let¬
vice 12 X 12 mm. Dno 4 izdelamo še brez
izrezov, ki jih bomo izdelali prihodnjič, ko
bomo govorili o pogonu robota. Zgornji
del podnožja 3 pa ima več izrezov, ki bodo

služili za pritrditev nog in napeljavo žic
v trup. Del 3 prilepimo na okvir sestavljen
iz delov 1 in 2.

Sledi izdelava nog. Tu izdelamo po šti¬
ri kose delov nog 6 in 7. Te dele zlepimo
med seboj tako, da dobimo dve nogi, ki ju
prilepimo na podnožje. Paziti moramo, da
bo izdelava točna, sicer Robi ne bo lep.

Trup robota je sestavljen podobno ka¬
kor podnožje iz okvira, ki ga zlepimo iz
delov 9 in 10. Robove ojačimo z delom 11.
Prednji stranici 8 sta dve. Eno od obeh
prilepimo takoj k okviru, drugo bomo pa
z lesnimi vijaki privili potem, ko bomo
vstavili vse dele pogona rok in anten.

Izdelamo tudi dele vratu 12 in 13, ki
jih prilepimo nad odprtino na zgornjem de¬
lu trupa 10.

Glavo sestavljajo po dva kosa 14, 15
in 16. Spodnji del 16 ima odprtino tam,
kjer bo prilepljen na vrat.

Glavo nato prilepimo na vrat.

Ogrodje je gotovo! vidne so oblike in
velikost robota. Od zunanjih delov robota
manjkajo le še roke in antene.

Prihodnjič bomo obravnavali pogonski
del Robija tako, da ga boste lahko že ne¬
koliko preskusili pri vožnji.

50

Slika štev. 1

O gasilnih aparatih

Kot vemo, se vnamejo trdne ali tekoče gor¬
ljive snovi tedaj, ko se segrejejo zaradi tre¬
nja, pritiska, obsevanja, kemijske oksidacije
ali v stiku s plamenom oziroma iskro tako,
da se deloma spremenijo v plin, potem pa v
prisotnosti zraka ali kisika zagorijo. Pod začet¬
no temperaturo (vnetišča) se snov ne vname
in v odsotnosti kisika tudi ne. V nekaterih
primerih, kot pri smodniku zračni kisik niti
ni potreben, saj se ga dovolj sprosti iz solitra,
ki je smodnikov sestavni del.

Gorenje bi torej lahko imenovali burno
oksidacijo, ki jo spremljajo svetlobni in inten¬
zivni toplotni pojavi. Začetna toplota, ki se
ob vnetju postopoma razvije v vedno močnej¬
šo vročino, povzroči, da zgorijo še notranje
plasti nakopičenega goriva; te se sprva samo
razžarjajo in oglenijo. Kadar nastane požar v
zaprtem prostoru, oblizujejo plameni najprej
zraku najbolj pristopne in lahko vnetljive
predmete; če pozneje odpremo vrata, žarišče
ognja v hipu silovito vzplamti.

Po vsem navedenem ogenj lahko pogasimo,
če nam uspe preprečiti dostop zraka, to je po¬
žar zadušiti ali pa gorečno snov ohladiti, naj¬
bolje pa kar oboje hkrati. Včasih smo to lahko
opravili že samo z vodo; če je bila vedrica pre¬
malo, so prišli gasilci z brizgalno. V sili je za¬
dostovala celo plahta ali pesek. Hudo je, če
vode ni. Razen tega imamo opraviti dandanes
v stanovanjih, delavnicah in tovarnah, v pro¬
metu in drugod z vedno novimi tvarinami, ki
se ne dajo gasiti z vodo. Kadar gori nafta ali
drugo olje, splava tekočina na vrh in voda jo
samo še odplavi na večjo površino. Posebno
nevarno je polivanje žarečih kovin ali pa v
vojni gašenje vžigalnih bomb z vodo. Ta ob vi¬
soki temperaturi razpade v pokalni plin, ki
potem eksplozivno (pravzaprav implozivno) iz¬
gori z vročim plamenom, podobno kot v varil¬
ni napravi. Tudi barako, v kateri je vskladiš-
čen cement, raje ne gasimo z vodo. Za vse ta¬
ke in podobne primere uporabljamo gasilne
aparate polnjene s kemikalijami v obliki praš¬
kov, tekočin ali plinov, ki dušijo, ohlajajo ali
pa oboje hkrati.

Na sliki št. 1 vidimo prerez gasilnega apa¬
rata polnjenega s peno. Stisnjena prožna pena
je sestavljena iz kemijsko razgrajenih beljako¬
vin (na primer roževine). Da je odporna proti
vročini, jo stabilizirajo z umetnimi smolami
in drugimi organskimi snovmi. Stisnjen dušik
potiska peno iz kotla, hkrati pa povzroča me¬
hurčke, ki se na toploti še raztezajo. Milnica
iz pralnega praška bi seveda ne ustrezala, saj
bi se mehurčki takoj razpočili in zrak bi le
pospeševal gorenje. Gasilna pena plamen duši.
Aparat uporabljajo za gašenje močnih žarišč,
na primer pri letalskih nesrečah, ne pa za ga¬
šenje strojnih naprav, na primer kot v elek¬
trarnah, kjer želimo stroje ohraniti.

Za gašenje strojev je bolj pripraven aparat
s tekočim tetraklorovim ogljikom (sl. 2). Teko¬
čino iztiskamo iz bombe s pomočjo oglikovega
dioksida, ki je v manjši posodi. Tekočina hla¬
pi pri 76,5 stopinjah Celzija v negorljiv, du¬
šeč oblak, ki obvisi nad plameni in jih po¬
gasi.

Podoben je enostavnejši aparat s stisnjenim
C0 2  (sl. 3). Od prejšnjega se razlikuje pred

51

vsem po načinu gašenja; ta namreč ohlaja. Po¬
soda se prazni — podobno kot steklenica soda¬
vice — pod lastnim pritiskom. Ko pride plin
na prosto, se zaradi zmanjšanega pritiska spro¬
ti ohladi na — 75°— in deloma zmrzuje v sneg,
ta pa izhlapeva in s tem odvzema toploto svoji
okolici. Z ročnim aparatom lahko hitro poga¬
simo manjši ogenj in nato izpušni ventil za¬
premo.

Tudi aparat na sliki 4. gasi s pomočjo og¬
ljikovega dioksida. Učinek je tu boljši, pač pa
se posoda izprazni vsa naenkrat in jo je treba
znova napolniti. Vsebina je tu vodna raztopina
natrijevega karbonata. Na dnu posode je vde¬
lana še dodatna steklena posodica z razred¬
čeno žvepleno kislino, ki jo pred uporabo raz¬
bijemo z udarcem na čep. Ob kemični reakci¬
ji, ki nastane, se hitro razvija C0 2  in potem z
vodo vred kipi na mesto, kamor aparat usme¬
rimo. Tako hkrati hladi in duši žarišče po¬
žara.

Aparat za »suho gašenje« vidimo na sliki 5.
Natrijev bikarbonat v prahu iztiskamo iz po¬
sode pod pritiskom C0 2  ali pa dušika. Ta v
plamenu razpada in obdaja ogrožene predmete
s tankim zaščitnim slojem suhe sode, nastali
vodni hlapi in C0 2  pa tvorijo nad žariščem du¬
šečo plast.

Gašenje z vodo kljub omenjenim pripomoč¬
kom ni izgubilo veljave. Gasilci s svojimi briz¬
galnami lahko zadušijo ali vsaj omejijo velike
požare, vedo pa tudi, kdaj morajo uporabiti
namesto vode druga sredstva in načine.

Kot v zdravstvu velja tudi tu pravilo: bo¬
lje preprečiti (požar) kot (gasiti) zdraviti. Ra¬
zen predpisov, varnostnih služb in omenjenih
naprav imamo v ta namen še razne druge ke¬
mične pripomočke in tehnične naprave, o tem
pa drugič kaj več.

-P-

52

Peter Burkeljc

Letalski modeli: material, gradnja, vrste in startanje

Človek je že od začetka svojega obstoja
na zemlji želel posnemati ptice, da bi letel
med oblaki, njim enak. S tem v zvezi, so
nastale že pri starih narodih razne pripo¬
vedke. Grki so pripovedovali o Ikaru in
Dedalu, ki sta s pomočjo iz perja in voska
izdelanih kril zbežala iz ujetništva v viso¬
kem stolpu. Pri tem se je Ikar v svoji
mladostni vihravosti preveč približal soncu
in se je vosek stopil, krila so odpadla in
Ikar je padel na zemljo ter se ubil.

V XV. stoletju je slavni znanstvenik
in umetnik Leonardo da Vinci narisal ve¬
liko skic letalnih naprav, ki jih pa ni mo¬
gel izdelati, ker je bila tedanja tehnologija
na izredno nizki stopnji. Vsi njegovi načrti
so temeljili na posnemanju ptičjega leta.
Tudi vsi njegovi kasnejši nasledniki so mu
sledili po isti poti.

Konec XVIII. stoletja so pričeli neka¬
teri izdelovati balone, ki so bili napolnjeni
s segretim zrakom, kasneje pa z vodikom.
S takimi baloni so prišli nekateri znanst¬
veniki tudi preko 20.000 m visoko.

Leta 1848 je Stringfellov izdelal letalski
model na parni pogoni ki je preletel razda¬
ljo 40 m. Vendar smatramo za očeta mo¬
dernega letalstva in modelarstva Alphonse
Penauda, ki je 1. 1871 izdelal model letala s
pogonom na gumo. Model je letel 13 se¬
kund in 60 m daleč. Kasneje je S. P. Lan-
gley leta 1890 izdelal model z razpetino
4 m in parnim strojem, ki je bil v zraku
13/4 minute in je preletel razdaljo 1600 m.

Z razvojem letalstva se je letalsko mo¬
delarstvo vedno bolj ločevalo od letal in je
postalo popolnoma samostojna veja letal¬
stva. V današnjem modelarstvu smo že
tako daleč, da se mora modelar posvetiti
samo eni vrsti modelov, če želi na tekmo¬
vanjih doseči uspeh. V modelarstvu danes
uporabljajo vse dosežke moderne tehnike
tja do elektronike. V nekaj nadaljevanjih
vas bomo seznanili z gradnjo modelov, z

vrstami domačega in tujega materiala in
orodja, ki ga bomo rabili pri izdelavi, z
lakiranjem modelov, z različnimi vrstami
in tipi modelov in končno še s. startanjem
modelov.

Mednarodna organizacija za letalstvo
FAI (Federation Aeronautique Internatio¬
nale), v katero smo včlanjeni tudi Jugo¬
slovani, pravi, da je letalski model vsaka
tista letalna naprava, ki je težja od zraka,
ima razpetino kril do 3500 mm, težo do
5 kg in motor do 10 ccm delovne prostor¬
nine. Vendar pa se v nekaterih kategorijah
modelov uporabljajo že tudi močnejši mo¬
torji in težji modeli. Vendar pa so to samo
izjeme. Seveda lahko izdelujemo tudi večje
modele, vendar jih za tekmovanja ne mo¬
remo uporabljati. Tudi baloni so izven
predpisov za letalske modele. Običajni le¬
talski model sestavlja krilo-, trup in repne
površine. Krilo je najvažnejši del modela,
saj pod njim nastaja vzgon, ki nosi letalo.
Vodoravni del repa ali višinski stabilizator
uničuje vrtilni moment krila in služi za
spreminjanje višine modelu, navpični del
repa ali smerni stabilizator pa služi za
spreminjanje smeri modelu. Trup služi za
povezavo teh delov med seboj. Ker je trup
pri modelu skoraj nekoristen, so ga sku¬
šali odstraniti. Dobili smo brezrepa letala,
ki pa v večini primerov niso pokazala ti¬
stega, kar so od njih pričakovali. Poleg
teh glavnih delov letalskega modela je še
veliko drugih delov, ki jih bomo navedli
pri razdelitvi modelov po kategorijah. Za
sedaj bi omenil le delitev na jadralna in
motorna letala. Jadralna letala izkoriščajo
pri svojem letenju dviganje toplega zraka,
ki je redkejši in zato lažji od ostalega
zraka. Motorna letala pa izkoriščajo moč
svojih motorjev, da se dvigajo in letijo.

To sta le dve glavni skupini, ki se
delita še v celo vrsto kategorij, kot boste
videli, ko bomo govorili o vrstah modelov.
Spoznali boste nekaj gramov težke sobne

53

modele, pa še mnoge druge vse do 5 kg
težkih radijsko vodenih modelov.

Toda pričnimo z opisom materialov, ki
jih v modelarstvu uporabljamo. Izbor ma¬
teriala je tu zelo pester, še posebno odkar
poznamo nove materiale, kot so različne
plastične mase in umetne smole. Vendar je
v običajnem modelarstvu še vedno glavni
gradbeni material les in njegovi prolizdelki.

Smrekov les. Za izdelavo letvic, ki jih
uporabljamo v modelarstvu še vedno naj¬
več uporabljamo smrekov les, ki pa mora
biti res kvaliteten, torej brez grč, z gostimi
letnicami, ki naj potekajo čim bolj ravno.
Tak les imenujemo resonančni les.

Lipov les. Uporabljamo ga za izdelavo
letvic in kot furnir za prekrivanje neka¬
terih delov modelov. Za izdelavo modelov

je primeren, saj je poleg topola naš naj¬
lažji les. Letvice so lepo rezane in se lahko
zelo upognejo, zato jih uporabljamo pred¬
vsem za krivine. Furnir je lahko luščen ali
rezan. Luščen furnir uporabljamo za iz¬
delavo prekritja krila, ker se da lepo kri¬
viti. Rezani furnir pa je bolj primeren za
izdelavo reber, ker je bolj tog in trden
ter se ne da kriviti. Najobičajnejša de¬
belina luščenega furnirja je 1,2 mm, re¬
zani pa se dobi od 1 — 5 mm debeline.

Topolov furnir. Zanj velja vse, kar smo
rekli za lipov les, le da je nekoliko bolj
žilav.

Bukov les. Največ bukovega lesa upo¬
rabljamo v modelarstvu kot vezani les.
Najboljši je letalski vezani les, ki se dobi
v debeljinah od 0,6 — 5 mm in je lepljen s

JADRALNA LETALA

Ena izmed točk letalske prireditve je bil tudi polet z jadralnimi letali. Startalo je 14 letal (Sli¬
ka a). Zaradi močnega vetra pa so morala štiri letala zasilno pristati in niso prišla na cilj (Slika b).
S katerimi številkami so označena ta letala?

54

posebnim vodoodpomim lepilom. Žal, se
pri nas ta vezani les težko dobi in se mo¬
ramo pač zadovoljiti z običajnim vezanim
lesom. Sam bukov les pa uporabljamo za
izdelavo nosilcev za motor ter propelerjev.

Brezov les. Uporabljamo ga kot vezani
les.

Balza. Balza je v letalskem modelar¬
stvu najbolj cenjen in iskan les. Brez nje¬
ga si težko predstavljamo vrhunsko tek¬
movalno modelarstvo. Ta les raste v trop¬
skih gozdovih Južne Amerike. V nekaj le¬
tih zraste drevo do višine 20 m in več.
Zaradi hitre rasti je ta les zelb porozen
in lahek. Balzo morajo najprej sušiti, da
izhlapi vsa vlaga, nato pa jo razžagajo v
letvice, furnir in bloke. Letvice so takoj
primerne za izdelavo. Furnir najprej še
oblikujemo v različne oblike, kot so krilna
rebra, krivine, prekitje trupa in kril, itd.
Bloke pa uporabljamo za izdelavo polnih
trupov pri nekaterih modelih, za krivine,
razna polnila, motorske gondole in oklope
koles.

V novejšem času so pričeli izdelovati
tudi vezani les iz balze, ki odlično nado¬
mešča bukov vezani les, saj je dovolj trden
za nekatere dele modelov, je pa večkrat
lažji od bukovega vezanega lesa. Žal, se
balze pri nas ne dobi, ker se nihče ne
potrudi, da bi jo uvozil. Modelarji si mo¬
rajo pomagati, kot vedo in znajo.

Poleg lesa v modelarstvu uporabljajo
tudi kovine.

Aluminij je najlažja kovina, ki se veliko
uporablja v modelarstvu. Posebno uporaben
je duraluminij, ki je zelo trd in prožen.
Uporablja se za izdelavo podvozja mode¬
lov.

Jeklo uporabljamo največ kot žico za
podvozja, krmilno vez, vodilne žice in
opore.

Medenino in baker uporabljajo največ
v obliki pločevine za izdelavo rezervoarjev
za gorivo ali za krmilne mehanizme.

Svinec uporabljajo skoraj izključno za
obtežitev modelov. V modelarstvu se v no¬
vejšem Času vse bolj uveljavljajo novi ma¬
teriali — umetne mase.

(nadaljevanje prihodnjič)

Raketarstvo za začetnike

Za uvod lahko poudarimo, da je ra¬
ketna tehnika dandanes najrazburljivejše
tehnično področje.

Z raketami osvajamo vesolje. Toliko
smo že dosegli. Toda pred desetletji, ko
je bilo raketarstvo še v povojih, so bili
konstruktorji zadovoljni, če so njihove ra¬
kete dosegle višino nekaj sto metrov.

Bodimo še bolj skromni. Izdelajmo si
sobno raketo. Seveda takšno, ki bo tudi
zares letela.

Brž boste vprašali po tistem, kar povz¬
roča raketarjem nemalo sivih las. Problem
je namreč gorivo. Raketo izoblikujemo iz
lepenke, lesa ali plastike. Toda kje bomo
dobili gorivo, da bo štart podoben res pra¬
vemu raketnemu vzletu.

Nič lažjega. Gorivo je vsakemu doseg¬
ljivo. Uporabili bomo vodikov peroksid.

55

\ ' ;

Prodajajo ga v drogerijah in trgovinah s
kemikalijami.

Vodikov peroksid, seveda — to so oksi¬
dirane plavolaske. Za nas je važnejše, da
je peroksid močan vir energije. Poganja
podmornice in torpeda. Z njegovo pomočjo
vzletajo reaktivna letala. Končno ga upo¬
rabljajo tudi pri izstreljevanju raket.

Kemično je vodikov peroksid nekakšna
voda. Namesto enega, ima v molekuli dva
atoma kisika. Torej ga bomo zapisali s for¬
mulo H 2 O 2 , saj vemoi, da je formula vode
H 2 O. Prav ta odvečni atom kisika pa je
vzrok posebnih lastnosti peroksida, med
katerimi je tudi velika reaktivnost. Kadar
razpada, uhajata kisik in para.

Ob dotiku z živim tkivom — denimo
kožo ali lasmi! — razpada 3 %  peroksid
dokaj počasi. Zlagoma se sprošča tudi ener¬
gija in na en prostorninski del peroksida
dobimo 10 prostorninskih delov kisika. Vse
drugače pa je, če imamo na razpolago 90 %
vodikov peroksid in še katalizator povrhu.
V tem primeru je razkroj silno buren. Na
en sam prostorninski del peroksida dobi¬
mo kar 4000 prostorninskih delov kisika
in pare.

Med II. svetovno vojno so 90 %  vodi¬
kov peroksid uporabljali za pogon lov¬
skih letal Messerschmitt 163. To so bila
prva raketna letala, ki so sodelovala v
zračnih bojih. S peroksidom so startali tudi
leteče bombe V-l in V-2. Danes z njim
poganjajo črpalke za gorivo v reakcijskih
in raketnih motorjih.

Seveda je 90 %  peroksid za nas mnogo
premočan, pa tudi nevaren. Sicer pa nam
že 15 do 18 %  pokaže svojo moč. Z njim
bomo izstreljevali majhne in lahke rakete.
Toda še enkrat — bodite skrajno prevedni!
S 15 % peroksidom ravnajte tako kot z moč¬
no kislino ali bazo. Kar navadite se. V ra¬
ketarstvu moramo biti natančni, mirni in
zanesljivi.

O raketi sami ni vredno izgubljati bese¬
di. Narejena je iz balse, za rep pa ima tan¬
ko leseno palčko. Nekoliko podrobneje opi¬
šimo napravico za izstreljevanje.

Potrebujemo epruveto, zamašek, stekle¬
no cevko in kapalko. Epruveta je kratka in
široka, s premerom 5 cm. V zamašek izvr¬
tamo dve luknji. Skozi prvo pretaknemo
stekleno cevko (dolga je 15 cm, notranji

56

premer 3 mm). Druga luknjica služi za pri¬
trditev kapalke (glej sliko).

Dno epruvete pokrijemo s prahom man¬
ganovega dioksida, kapalko pa samo do
četrtine napolnimo s 15 % peroksidom. Za¬
mašek lahko privijemo in na vrh cevke na¬
sadimo raketo. Z iztegnjeno roko pritisne¬
mo kapalko, da kane kapljica peroksida
(ena sama!) na manganov dioksid. Peroksid
razpade v kisik in paro, ki požene raketo
proti stropu.

Ker je raketarstvo natančna zadeva, se
morate strogo in brezpogojno držati nas¬
lednjih navodil:

Kristali

Če natančneje pogledamo sladkor ali
kuhinjsko sol, lahko opazimo, da sta se¬
stavljena iz majhnih, pravilno oblikovanih
kockic. Če bomo imeli srečo, bomo na spre¬
hodu našli tudi lep kristal kremenjaka.
Prav zaradi prozornosti in lepe oblike (še-
sterostranična prizma s šesterostranično pi¬
ramido), ga imenujemo kamena strela. Vča¬
sih najdemo v naravi tudi majhne kockice
zlatorumene barve — kristale pirita.

Največkrat so kristali majhni, zbrani v
gručo in le težko razločimo posamezne kri¬
stale. Lahko pa si pripravimo tudi lepe in
velike kristale nekaterih snovi. Seveda v
steklenem kozarcu ne bomo pripravili kri¬
stalov kremenjaka ali pirita. Pogojev, ki so
potrebni za njihovo nastajanje, v labora¬
toriju ne moremo pripraviti. Lahko pa na¬
redimo lepe kristale tistih snovi, ki se raz¬
tapljajo v vodi, denimo kristale kuhinjske
soli, sladkorja, modre galice, zelene galice,
natrijevega in kalijevega solitra, sode in
galuna.

V vodi se trdne snovi raztapljajo le to¬
liko časa, da nastane nasičena raztopina. V
taki raztopini ostanejo na dnu neraztoplje¬
ni delci. V hladni vodi se ne raztopi toliko

1. SKRAJNO PREVIDNO RAVNAJTE
S PEROKSIDOM.

2. KAPLJICA PEROKSIDA VAM NE
SME KANITI NA KOŽO ALI OBLEKO.

3. ZAMAŠEK NA EPRUVETI MORA
BITI SAMO NALAHNO NASAJEN, TAKO
DA DELUJE KOT VARNOSTNI VENTIL.

4. NA KAPALKO PRITISNETE Z IZ¬
TEGNJENO ROKO — VSE GLAVE UMAK¬
NITE OD IZSTRELIŠČA.

Srečno torej in predvsem ne pozabite
vseh varnostnih ukrepov, saj jih tudi pra¬
vi raketarji ne smejo pozabiti.

snovi kot v vroči vodi. Torej bo hladna
raztopina hitreje nasičena. Ko pa izhlapi iz
raztopine voda, ostane v posodi snov v
trdnem stanju, v obliki kristalov. Če bo
voda izhlapevala počasi, bodo nastali veliki
in lepi kristali, če pa bomo izhlapevanje
pospešili s segrevanjem, bomo na dnu in ob
stenah posode našli samo majhne kristale.

Lotimo se dela in si pripravimo kristale
kuhinjske soli, sladkorja, modre galice, ze¬
lene galice, sode in galuna.

V steklenem kozarcu iz jenskega stekla,
— če tega nimate, vzemite manjši lon¬
ček — segrevajte vodoi in vanjo nasujte
eno naštetih snovi, denimo kuhinjsko sol.
Opazili boste, da se sol v vroči vodi hitro
raztaplja. Kmalu bo nastala nasičena raz-

87

topina. Približno tretjino solne raztopine
izlijte na krožnik, in pustite toliko časa, da
bo voda izhlapela. Na dnu se naberejo kri¬
stalčki kuhinjske soli. V preostalo solno
raztopino v kozarcu ali lončku pa pomo¬
čite vrvico, ki visi na svinčniku, (le-tega
položite kot mostiček čez kozarec). Nekaj
dni boste morali počakati in na vrvici se
bodo nabrali lepi kristali kuhinjske soli.
Na vrvico se bodo hitreje in lepše nabirali
kristali, če nanjo navežemo majhen kristal
soli preden jo damo v raztopino. Če želimo,
da bodo kristali posebno veliki, moramo
doliti še nasičene raztopine. Iz raztopine
dobi rastoči kristal sol, voda pa počasi iz-
hlapeva.

Podobno kot kristale kuhinjske soli na¬
redimo tudi kristale sladkorja, modre ga¬
lice in ostalih snovi. Če boste potrpežljivo
čakali, da bo voda počasi izhlapela in da
bo posoda na miru, bodo na vrvicah za¬
gotovo nastali lepi kristali snovi, iz ka¬
terih ste naredili nasičene raztopine.

Na sliki si lahko ogledate, kakšne kri¬
stale imajo različne snovi! S kristali modre
galice in galuna lahko hitro naredite zani¬
miv poskus. V lekarni ali drogeriji kupite
nekoliko vodnega stekla, raztopite ga v
vodi in v raztopino vrzite nekaj kristalov
modre galice. Opazili boste, da v posodi
nastajajo drevescem podobne oblike, pravi
»kemični vrtovi«. Podobne oblike nasta¬
nejo, če v raztopino vodnega stekla vržete
kristale galuna.

Preteklost

stvari in reči

V zgodovini srečamo kopico zanimivosti. Zgo¬
dovina nam pripoveduje o znamenitih dogodkih
in slavnih ljudeh. Kljub temu pa nam ne pove
vsega. Razumljivo — zares se ne moremo spuščati
v sleherno podrobnost.

Tako se bomo tudi z najvažnejšimi tehničnimi
izumi seznanili prej ali slej. Vendar pa še dolgo
ne bomo vedeli ničesar o zgodovini drobnih pred¬
metov, ki jih srečamo slehernega dne in na vsa¬
kem koraku. In lahko ste prepričani, da je v nji¬
hovi preteklosti skrita marsikatera zanimivost.

Vzemimo na primer pipo.

Pradomovina pipe je Severna Amerika. Tam¬
kaj so odkrili najstarejše pipe. Našli so jih v go¬
milah iz 3. in 4. tisočletja pred našim štetjem. To¬
rej so stare okoli 6000 let.

Ljudje na splošno mislijo, da je pipa prišla v
Evropo tam nekje v 16. stoletju. Bojda so jo pri¬
nesli španski in portugalski mornarji, ki so se ka¬
jenja naučili pri ameriških Indijancih. Prav isto
velja tudi za tobak.

No, za tobak bo to že držalo, za pipo pa ni¬
kakor ne. Pipe so namreč poznali v Evropi že
mnogo prej.

Na ozemlju Starega sveta so arheologi našli
ostanke pip v Italiji, Franciji, Sovjetski zvezi, na
Holandskem in drugod. Kelti so denimo kadili že¬
lezne pipe, ki so jih polnili z dišečimi travami. Te
stare pipe izvirajo iz časov še pred odkritjem Ame¬
rike. Ko je prišel v Evropo tobak, pa so naši pred¬
niki začeli kaditi predvsem glinaste pipe.

Danes srečamo glinasto pipo le še v muzeju,
starinarnici ali kakšni trgovini s posebnostmi. Na
začetku našega stoletja so se začele uveljavljati
lesene pipe. Menda so najboljše tiste iz poprove
korenine. Izdelujejo jih v najrazličnejših oblikah
— vse od vitkih in elegantnih športnih pip pa do
zajetnih, ukrivljenih fajf, ki jih puhajo častitljivi
očanci.

58

Balončki z vodikom so že od nekdaj
razveseljevali otroke. Žal, pa pri nas še no¬
bena trgovina nima agregata za polnjenje
in zato naši otroci takšnih balonov niti ne
poznajo. Zato si moramo pač pomagati sa¬
mi in ker ne gre drugače, si jih lahko pol¬
nimo na dokaj preprost način, ki pa tudi
ni čisto brez nevarnosti. Zato priporočamo,
da to delo opravijo odrasli in še ti kar naj¬
bolj previdno, saj imamo opravka z jedko
solno kislino.

Iz kemije vemo, da vodik najlažje prido¬
bivamo, če v žvepleni ali solni kislini raz¬
tapljamo lahko topljive kovine kot je npr.
cink, svinec itd. Pri tem gre v bistvu za
kemijsko presnovo, pri kateri se v kislini
vsebovani vodik sprošča, brž ko na njegovo
mesto stopa kovina. V ta namen bomo upo¬
rabili solno kislino, ki nam je še najbolj
pri roki ter koščke cinka in aluminija. Cink
lahko dobimo, če razderemo stare baterije,
ki vsebuj e jo. lončke iz cinkove pločevine.
Te enostavno raztrgamo s kleščami. Cin-
kovim koščkom dodamo še nastrižene koš¬
čke tanke aluminijaste pločevine. Vsega
skupaj naj bo za dober kozarec. Koščki naj
bodo čim manjši, da jih bomo lahko vsuli
v prazno steklenico od »CET« detergenta.
Ta je namreč iz plastične mase, ki jo ki¬
sline ne razjedajo. Zato je dovolj varna pa
tudi dokaj priročna za polnjenje. Solno kis¬
lino nalijemo na koščke kovine s pomočjo
livčka iz plastične mase. Te naj bo prav
tako za slab kozarec. Ker se pri tej kemij-

Polnjenje balončkov
z vodikom

ski presnovi razvija tudi toplota, moramo
steklenico potopiti v lonec vode, ki jo bo
sproti ohlajevala. Brž ko smo nalili solne
kisline, ustje steklenice obrišemo z vlažno
krpo in čezenj nadenemo ustje balončka.
To delo moramo opraviti kar najhitreje,
da nam preveč vodika ne uide na prosto.
Balon se bo spočetka naglo napihoval, kas¬
neje ko bo zavzel večjo prostornino, pa
na videz malo počasneje. Ko bo balon do¬
volj močno napihnjen, mu hitro prevežemo
ustje s koncem daljšega kosa sukanca, sna¬
memo balonček in hitro nataknemo nove¬
ga. Če bomo spretni, bomo z eno zalogo
vodika napolnili štiri do pet balončkov.

Balončki bodo imeli neverjetno močan
vzgon. Kdor je spreten, si bo že popreje
lahko napravil tudi malo gondolico, jo kas¬
neje navezal na napolnjen balon, ki jo bo
ponesel v višave, tako visoko, dokler se ne
bo razpočil.

Ko ste delo končali, stresite preostalo
vsebinoi v večjo posodo z vodo, izperite in
zlijte proč.

Miloš Macarol

59

Zadnja novost tovarne Monogram je model
starega dirkalnega avtomobila Bugatti 35 B iz¬
delan v razmerju 1:24. Avtomobili te vrste so
vozili že pred mnogimi desetletji

Vozilo Russkit — model Chaparral-Porsche-
Lotus

Revell izdeluje predvsem modele Ford in Lo¬
tus. Modeli so izredno lepi. Kar poglejte štev.
3, ki predstavlja vozilo Ford GT. Človek bi mi¬
slil, da ima pred seboj pravi avtomobil

Električni vlak je bil med igračami dolgo
časa na prvem mestu. Kaj pa danes? Verjetno
je električna železnica še vedno najbolj raz¬
širjena tehnična igrača. Toda brž moramo po¬
vedati, da še dolgo ni edina, najbolj moderna
in zares najbolj tehnična. Industrija je nam¬
reč krepko posegla tudi v svet igrač in tehnika
je pri tem odigrala odločilno vlogo. Pravzaprav
obstaja dandanes že nekakšna minitehni-
ka, ki z igračami posnema svet prave tehnike.

Oglejmo si enega takih primerov — elek¬
trične dirkalne avtomobile.

Modele električnih avtomobilov poznamo že
dalj časa. Poganja jih baterija, vozijo naprej
in nazaj, naravnost ali v krogu. S pomočjo po¬
sebnega vodila jih lahko tudi krmarimo na da¬
ljavo. Toda če takšen model postavimo na dir¬
kalno stezo, postane zadeva precej drugačna.
Tako so že pred leti izdelali prve električne
dirkalne avtomobilčke. Baterijo je zamenjal
transformator z usmernikom, dirkalno progo so
speljali v obliki elipse ali prekrižane osmice
v modele pa so vgradili majhne, vendar moč¬
ne elektromotorčke. Končno so za start, po¬
speševanje in zaviranje modelov izdelali še
poseben zaganjač, tako da s pritiskanjem na
vzvod, ki ga držimo v roki, poženemo model
in določamo njegovo hitrost.

Nova igrača se je hitro razširila po svetu.
Končno je prišla tudi k nam. Mehanotehnika
že izdeluje takšne avtomobilčke in dirkalno
progo. Upajmo, da je to šele začetek. V tujini
so namreč na tem področju dosegli že veliko
več. Zgodilo se je prav tisto, kar radi omenja¬
mo v zvezi z električno železnico. V mislih
imamo šaljivo zgodbico, ki pripoveduje, da je
očka kupil sinku za njegov prvi rojstni dan
električni vlak. Le kdo se bo igral z njim?
Enoletni otrok najbrž ne ...

60

dirke —
zares

Tudi modeli električnih dirkalnih avtomo¬
bilov so kmalu postali nekaj več kot samo ig¬
rača. Danes se z njimi ukvarja staro in mla¬
do. Vse skupaj je že bolj podobno pravemu
amaterizmu, kot pa kratkočasju zaradi zabave.
Ljubitelji tega zares mini avtomobilskega
športa se zbirajo v klubih in krožkih. Skupaj
gradijo velike tekmovalne steze, celo takšne z
osmimi progami in po obliki enake pravim
avtomobilskim dirkališčem. Prirejajo tekmo¬
vanja, izmenjujejo izkušnje, izpopolnjujejo
modele in postavljajo hitrostne rekorde. Ni¬
kar ne mislite, da je dirkanje s takšnim mo¬
delom enostavna zadeva: samo nekoliko pre¬
močno pritisnete na vzvod žaganj ača in na
ovinku bo avtomobil kot puščica zletel s tek¬
movalne steze.

Modele električnih dirkalnih avtomobilov
izdeluje že nekaj tovarn. Najbolj znane so Re-
vell, Politoys, Russkit, Monogram, Cox in Di-
namic. Modeli so kajpak veren posnetek pra¬
vih dirkalnih in športnih avtomobilov. Veči¬
noma so izdelani v merilu 1 : 24 ali 1 : 32. Kup¬
cu so na voljo bodisi že sestavljeni, ali pa do¬
bi posamezne sestavne dele v posebni montaž¬
ni škatli, nato pa mora model sam sestaviti.
To je seveda mnogo bolje, kot pa če bi kupil
že narejenega. Pri sestavljanju natačno spoz¬
na zgradbo modela. Zato ga bo pozneje znal
popraviti, izboljšati ali pa zamenjati izrablje¬
ne dele, na primer gume, prenosni mehani¬
zem, pogonski motorček ali pa kar celo karose¬
rijo.

Se marsikaj bi lahko povedali o modelih
dirkalnih avtomobilov na električni pogon.
Vendar naj bo za danes dovolj. Oglejmo si še
nekaj slik. Kažejo nam najlepše in najbolj
značilne predstavnike te nove tehnične igrače.

Eden izmed modelov enosedežnega dirkalnega
avtomobilčka, ki jih izdeluje tovarna Cox. Mo¬
delček je na dirkalni stezi

Ferrari »La Mans« sodi med najlepše in najno-
vešje modele firme Politoys. Motorček je na¬
meščen zadaj, pokrov motorja pa lahko dvi¬
gnemo

Dinamic se lahko pohvali z vozilom Renegade
in Bandit, ki sodita med najdražje modele
električnih dirkalnih avtomobilov. Za slednje¬
ga bi morali odšteti okoli 45 starih tisočakov

61

Preizkusite znanje

1

2

3

4

5
I
7

IZPOLN JEV ANKA

Brez polja s krogcem:

1. ribje jajčece, 2. po vsem svetu znano
letovišče na francoski rivieri, 3. Perzija, 4.
trmoglavost, 5. skandinavsko moško ime
(iz istih črk kot RIVA), 6. francoski natura¬
listični pisatelj (Emile, »Germinal«), 7. naj¬
daljša jugoslovanska reka.

Skozi ves lik:

1. kratkotrajen svetlobni pojav, ki na¬
stopi pri električnem preboju (tudi velika
slovenska elektrotehnična tovarna), 2. ime
jugoslovanske pevke zabavne glasbe Zubo-
vičeve, 3. nasilnik, trinog, 4. toplice, kopa¬
lišče s prirodno toplo vodo, 5. delavec v že¬
lezarskem obratu za vlivanje kovin, 6. me¬
sto v Slovenskem primorju s tovarno »Dela
maris«, 7. vrsta igre na srečo.

Črke na poljih s krogci, brane navpično,
dajo ime manjšega planeta, ki obkroža več¬
jega.

REBUS

1. Na sliki je slavni jugoslovanski izu¬
mitelj na področju elektrotehnike, ki se je
rodil v Smiljanu pri Gospiču v Liki, de¬
loval pa v Ameriki (1856—1943). Poznate
njegovo ime in priimek?

2. Kako se imenuje nauk o svetlobi?

a) kalorika

b) optika

c) mehanika

3. Katera bolezen nastane zaradi po¬
manjkanja vitamina D?

a) rahitis

b) skorbut

c) beriberi

4. Kateri od navedenih plinov spada k
žlahtnim plinom?

a) dušik

b) radon

c) kisik

5. Kako se imenuje s tujko znanstveni

zavod?

a) fakulteta

b) tovarna

c) inštitut

6. Katera temperaturna lestvica ima
skalo od 0 do 100 stopinj?

a) Fahrenheitova

b) Celzijeva

c) Reaumurjeva

7. Kako se imenuje steklena cevka za
preiskave pri kemičnih preizkusih?

a) libela

b) vezna posoda

c) epruveta

8. Kakšna je enota svetlobnega toka?

a) lumen

b) vat

c) stilb

9. Kako se imenuje rjavi premog z vid¬
no lesno strukturo?

a) lignit

b) antracit

c) kokos

10. Kako se imenuje množična blagovna
proizvodnja s stroji?

a) ekonomija

b) trgovina

c) industrija

Med tremi navedenimi odgovori pri vsa¬
kem vprašanju je le eden pravilen. Če boš
poiskal pravilne odgovore, bodo dale začet¬
ne črke priimka znanstvenika pri 1. vpra¬
šanju in ostalih pravilnih odgovorih pri¬
imek italijanskega matematika in fizika,
Galilejevega učenca (Evangelista, 1608 do
1647). Izmeril je zračni tlak z napravo, ki
je postala bistveni del današnjega baro¬
metra; po njem se imenuje merska enota
za tlak (1 mm živosrebrnega stolpca). Nje¬
govo glavno delo je »Opera geometrica«.

Rešitve ugank
iz prejšnje številke

ZANIMIVA ŠTEVILA: Pravilna razporeditev račun¬
skih znakov je: 123 - 45 - 67 + 89 = 100. POSET¬
NICA: kozmonavt. BRZOJAVKA: Samuel Morse,
1843. IZPOLNJEVALKA: 1. Zoran, 2. rozina, 3. le¬
nost, 4. fizika, 5. Denver, 6. sobolj, 7. kotnik, 8.
jetika, 9. tlenje, 10. Kozara, 11. anoda. MISEL:
Zrno znanosti zadene bolj kot jekleno zrno. V KE¬
MIČNEM LABORATORIJU: (REŠITEV NA ST .TKI),

ZLOGOVNA KRIŽANKA: Vodoravno: 1. terpentin,
3. cisterna, -mo, 6. taster, 8. cape, 9. mesto, 11.
neto, -lja, 13. terjatev, 14. naprava. PREMEŠANE
ČRKE V STAVKU: META -f- OTO -f RAF = fo¬
toamater. KEMIČNE ENAČBE: platina, astatin,

niobij, talij. KRIŽANKA: Vodoravno: 1. kri, 4.

Swift, 9. žar, 12. sram, 13. papir, 14. Ikar, 16. to¬
nalit, 18. adicija, 20. RG, 21. most, 22. tona, 23. NM,
24. ole, 26. me, 27. tg, 28. tip, 29. Jane, 31. kreda, 35.
Paka, 36. Ami, 38. uta, 39. bat, 40. ščip, 41. dan,
42. krak, 44. opal, 45. tatin, 47. trot, 49. maj, 50. La,
51. at, 53. Ivo, 54. EG, 55. telo, 57. Akra, 59. IM,
60. genetik, 62. tangens, 64, atom, 65. lumen, 67.
fak, 68. Isa, 69. oseka, 70. Aar.

REBUS

63


& W

NO, UPAM, DA
S/ BOSTA TUD!
VIDVA KAJ
ZAPOMNILA
O ŠKRIPCIH y
CENE (N
JAKA

Tbova, tova-

\R!Š UČITELJ!

/sem že v Škripcih >

JUTR/ JE TEKMA, JAZ
/A SEM DAL PES DE'
A/U? zA ERN/KOLE

64

Obe knjigi bosta v naslednjih mesecih spet na voljo mladim in starejšim bralcem. V predna¬
ročilu veljata skupaj 80 novih dinarjev. Naročila sprejema Tehniška založba Slovenije, Ljubljana,
Lepi pot 6.

KNJIGI LAHKO PLAČATE OB PREVZEMU ALI V NAJVEČ PETIH REDNIH MESEČNIH OBROKIH.

OTROKA KAPITANA

SKRIVNOSTNI

GRANTA

OTOK

Kdo je oče znanstvene
fantastike?

Odgovor je preprost -

MED NJEGOVE NAJBOLJ ZNANE, NAJBOLJ ZANIMIVE IN NAJBOLJ NAPETE ZGODBE PA NE¬
DVOMNO SODITA KNJIGI

JU LES
VERNE