Jože Stirer
PODOBA TONETA ŠIFRERJA
Težko je pisati o bratu. Človek kmalu postane oseben in nestvaren. Toda potrudil se bom in skušal podati o njem kar se da objektivno sliko.
Sorsko polje s svojimi ravnimi, skrbno negovanimi njivami, s poraščenimi griči na zahodu, z visokimi gorami na severu in z odprtino na južnovzhodni strani, kjer je slutiti slovensko prestolnico, je dobrega pol stoletja po Jenkovi smrti spet rodilo svojega intimnega izpovedovalca. To je bil Tone Šifrer, pesnik, pripovednik, esejist, kritik in — talec. Težko je reči, kaj je bilo pri njem bolj značilno: prisluškovanje sebi in naravi, široki zamahi epskega oblikovanja, kritičnost in prodornost misli ali odpor do fašizma. Gotovo pa je eno: vse to je izviralo iz njegove tesne povezanosti z domačo zemljo in s slovenskim ljudstvom, ki ga je dobro poznal in globoko ljubil in ki mu je namenil vse svoje sile. »Ne smem še umreti,« je dejal v začetku okupacije, ko ga je minila prva potrtost, »zakaj še mnogo nameravam dati Slovencem.«
Doma je bil v Žabnici, v dolgi vasi ob vznožju gričev, ki se vlečejo od Jošta na severu do Osolnika na jugu. Bil je drugi od sedmih otrok. Čeprav je njegov oče lastnik precejšnjega kosa zemlje, je moral vendar v času gospodarske krize v desetletju pred vojno občutiti tradicionalno revščino slovenskega študenta. Nekoliko manj v Kranju, kjer je obiskoval gimnazijo, precej pa v Ljubljani, ko je od 1931 do 1936 na univerzi študiral slavistiko. Bil je miren, nekoliko vase zaprt mladenič, občutljiv in poln erotičnega hrepenenja. S seboj v Ljubljano je prinesel živo željo po izobrazbi in delavnost kmečkega človeka, trdno nacionalno zavest ter tenak posluh za kulturna in svetovnonazorska trenja, ob katerih je naša napredna inteligenca pred vojno zorela v revolucionarje in mučenike. Pridno je študiral, dobival pri izpitih najboljše ocene, svojim znanstvenim amibicijam pa ni mogel nikdar popolnoma zadostiti.
233
Skušal je dobiti štipendijo za študij v Pragi, a Češko je zasedel Hitler. Po posredovanju prof. Ramovša naj bi bil šel na graško univerzo za lektorja slovenskega jezika, toda Avstrijo je zasedel Hitler. Po končanem študiju je bil skoraj tri leta brez posla. Pri starojugoslovanskih režimih ni bil priljubljen, predvsem pa ni imel zvez, niti jih ni iskal. Končno je dobil službo suplenta na ptujski gimnaziji, od koder je bil po dveh letih premeščen v Mursko Soboto, a že nekaj mesecev po premestitvi je bil ob službo, zakaj Jugoslavijo je zasedel Hitler. Prav fatalna smola, ki ga je spremljala do zadnjega dne.
Šifrer spada v krog tistih mladih intelektualcev, ki so sicer spoznali ne-vzdržnost razmer pred zadnjo vojno, niso se pa dokončno opredelili, ne za družbo in ne proti njej. »Zapustili so stari svet in stali na pragu,« kakor je zapisal Juš Kozak v uvodu k Šifrerjevi knjigi Kmet in stvari. A take je revolucionarna vihra najprej pregazila. Šifrer je le počasi zorel v književnika. Od njegovega prvega pesniškega poskusa, ki je bil objavljen v Zvončku, pa do pesniškega nastopa v Ljubljanskem zvonu je preteklo celih trinajst let. Vmes pa temeljit študij, diplomsko delo o Copu in Prešernovem Krstu pri Savici, ki je bilo objavljeno v Zvonu in je v slavističnem znanstvenem svetu zbudilo precej pozornosti, ter nekaj književnih recenzij in esejev. Ko je pod psevdonimom Jern Ledina poslal svoje prve pesmi Zvonovemu uredniku, mu je bilo sedemindvajset let. Ob svojem nastopu je bil torej zrel kot človek in v precejšnji meri tudi že kot umetnik. Kaže, kot da bi se bil naenkrat odprl vrelec, ki se je dolga leta pretakal po njem. Že istega leta je v Zvonu objavil tudi prvo novelo Martinovo poletje, ki sicer še kaže nekatere hibe, a že izpričuje obetajoč Sifrerjev epski dar. Odtlej je bil stalni sodelavec te centralne literarne revije, sodeloval je s pesmimi, s prozo in z eseji prav do poloma stare Jugoslavije. S svojim umetniškim delom je Šifrer zvesto izrazil določeno barvo časa, v katerem je živel. Razen v nekaterih novelah, ki jih je njegovemu peresu narekoval spomin na mladost ali pa očetovo pripovedovanje, je v Šifrerjevih verzih kakor tudi v njegovi prozi razločno čutiti razrvanost dobe in neuravnovešenost v avtorju samem, prav često pa tudi strah pred viharjem, ki bo prišel in za katerim preži smrt. »Strahov in obupa smo polni za dne. / Življenje, lepota — dva daljna svetova, / naše tihe besede o smrti kriče.«
Le zemlja je še bila, kjer je utegnil najti tolažbo. Ta zemlja, ki jo je prav do konca pomagal obdelovati in ji je posvetil svoje zadnje in najboljše delo Kmet in stvari. Delo je nastalo že med okupacijo, zato je razumljiva Šifrerjeva nežna strast, s katero se je tu vračal k zemlji. Ta mu je pomenila vir vsega in zatočišče pred vsem, bila mu je večna vrednota, ki v bistvu nikdar ne menja svojega lica kot oblast na njej.
Hitlerjev napad je Šifrer j a našel v uniformi. Bil je pripravljen za boj, saj je dobro vedel, za kaj je šlo. Toda jugoslovanska armada se je razšla in tudi Šifrer se je nameril domov. Zdelo se mu je, da se je podrl svet. Bil je popolnoma obupan, tako kot dotlej še nikoli. Le polagoma si je toliko opomogel, da je spet prijel za kmečko delo in za pero. Najbrž je zdaj njegova pesem postajala uporna, borbena, saj mu drugega ni več ostalo. Pesmi je skrbno skrival, zakaj Nemci so za vsako malenkost brskali po hišah. Te pesmi bi bile gotovo pokazale spet nov obraz Šifrer j a umetnika, a jih ni nihče dobil v roke, zanje vemo le po njegovem pripovedovanju. Lotil se je tudi romana. Ozrl se je nazaj na svoja službena leta in na malomeščansko okolje, v katerem je takrat živel in s katerim se spričo svoje demokratično-kmečke miselnosti ni mogel nikdar ujeti. Toda roman je ostal nedokončan.
234
Začetki partizanskega gibanja so mu spet vlili morale in poguma. Ni še vse izgubljeno. To spoznanje mu je bilo kot deska razbite ladje in krčevito se ga je oprijel. Kmalu je prišel v stik z nekaterimi vaškimi aktivisti in v ilegalnem protifašističnem delu je na novo zaživel. Pobiral je denar za partizane, širil Slovenskega poročevalca, kjer je mogel z začudenjem brati: Veš, poet, svoj dolg ... Pozimi 1942, bilo je 19. februarja, se je pred hišo ustavil gestapovski avtomobil. Organizacija, v kateri je delal Šifrer, je bila izdana. Povprašali so po Antonu Sifrerju. Sestri, ki ga je poiskala, je mimogrede z gotovostjo povedal: »Ce me bodo aretirali, potem se ne bomo več videli!« Slutnja, ki se mu je že tolikokrat prej pritihotapila v pesem! Dva meseca je bil zaprt v Begunjah, nato pa so ga med petdesetimi talci odpeljali v Maut-hausen. Po poročilu Rdečega križa je bil ustreljen 20. aprila 1942, ko mu še ni bilo enaintrideset let. Gotovo mu je tiste dni prišel na utrujeno misel lastni verz: »Naše tihe besede o smrti kriče.«