čtev. S Nedelja, 6. januarja 1935 C. Chaucer: Povest! z romanja Za mladino priredil L E. Rabin Poslovenil dr. Ivan Lah KAJ JE PRAVIL PRODAJALEC ODPUSTKOV Nekoč so živeli trije mladi, veseli ljudje, ki niso hoteli vedeti, kaj je žalost in bolest na svetu. Ko eo nekega večera sedeli v krčmi in igrali na koc- da je to bil tudi vesel človek, ki je kakor oni posedal po krčmah, pil in igral, dokler ni prišla božja dekla smrt, ki hodi vedno okrog in pokliče navadno s seboj človeka takrat, kadar se je najmanj nadeja. fce, so zaslišali zunaj glas zvona in, ko eo se ozrli skozi okno, so zagledali, kako peljejo pogrebci mrliča pokopat. *Kdo je to?< so vprašali in zvedeli, Ker so bili že vsi trije bratci nekoliko trčeni in se jim je poznalo, da so popili že precej meric vina, so se začeli bahati in postavljati, češ, da se ni- kogar ne boje, ne vraga ne smrti, in j so začeli prisegati in staviti, da poj- | dejo iskat smrt. In če jo najdejo, da napravijo z njo konec. Dali so si besedo, da ne odnehajo prej, dokler ne izpolnijo svoje prisege, in so se napravili na pot iz mesta. Ko so nekaj časa hodili, so srečali starca, ki jih je prijazno pozdravil in vprašal, kam so namenjeni. Najpogumnejši iz njih pa se je začel iz starca norčevati in ga je vprašal, kaj misli, da tako dolgo živi, ko je vendar že tako star, da bi mogel umreti. Starec mu je odgovoril, da bi rad umrl, ker je že star in nadložen, a ne more s sveta, ker smrt še ni ponj prišla. In je hotel oditi po svoji poti naprej, ker je videl, da s pijanimi ljudmi ni mogoč pameten razgovor. Toda pijani bratec ga je zadržal in mu ni dal oditi naprej, dokler mu ne pove, kje je tista smrt, ki je o nji govoril. >Le pojdite dalje, veseli bratci,< je rekel, >in boste kmalu naleteli na smrt. Morda jo boste srečali prej, nego mislite. Ce hočete, jo lahko najdete tamle v tistem gozdičku pod hrastom, ki moli veje navzgor.« Starec je odšel počasi naprej, oni trije pa so se smejali za njim. Ko je etarec izginil, so odšli na označeno mesto, vkljub temu, da mu niso verjeli _ in pod hrastom so res našli, ne sicer smrti, ampak posodo polno zlatega denarja. Ker pri takih bratcih ni denarja nikoli odveč, so se tako razveselili najdenega zaklada, da so popolnoma pozabili, kaj so šli iskat, in so posedli na tla in se začeli razgovar-jati, kaj bodo počeli s tolikim denarjem, ki jim ga je tako nenadno poslala usoda, da store z njim, kar hočejo. Po dolgem premišljevanju, razgovarjanju in prerekanju, so sklenili, da toliko denarja ob belem dnevu ne morejo ne-eti v mesto, kajti morda bi se utegnil kdo zglasiti, ki je denar skril, in bi jih mogel prisiliti, da mu ga vrnejo. Do govorili so se, da bodo počakali do noči, ko se stemni in bodo mitničarji zaspali, takrat bodo lahko spravili denar v mesto, ne da bi kdo videl Ker pa se je začel oglašati glad in žeja, ki je pri takih bratcih zelo pogostna, so se odločili, da se vrne eden v mesto, da nakupi nekaj jedi in pijače, druga dva pa ostaneta v gozdu in bosta čuvala denar. Ker pa se ni nobeden hotel ločiti od zlatega zaklada, so vadlja.li in žreb je padel na najmlajšega Komaj pa je najmlajši odšel v mesto, sta začela dru- ga dva ugibati, kako bi ga pripravila ob njegov delež, da bi njima ostala vsa bogata zaloga, ki so jo našli. In sklenila sta, da ga bosta prepadla, ko se vrne, da ga ubijeta in zakopljeta v gozdu, sama pa z denarjem pobegneta po svetu. Gotovo je vam vsem žal tega najmlajšega iz treh veselih bratcev, ki sta ga njegova dva tovariša tako izdala, da sta se zahrbtno posvetovala, kako ga bosta napadla in ubila, da se bosta polastila njegovega deleža. Toda tudi on ne zasluži sočutja, kajti na poti v mesto je premišljal samo o tem, kako bi se mogel znebiti, svojih dveh prijateljev, kajti tudi on se je po-lakomnil njunih deležev in je delal račune, kako bi bilo, ko bi imel ves denar sam in bi mogel z njim mirno živeti do smrti. In zašel je v prodajalno k lekarniku in je zahteval strupa, ker je rekel, da ga rabi za miši in podgane, ki so se zarodile v njegovi hiši. Lekarnik mu je rad postregel in ko se je vračal iz mesta, je nasul strupa v vino, ki ga je nosil s seboj Toda pazil je na to, da je pustil eno steklenico nezastrupljeno Ko se je približal hrastu, kjer sta sedela njegova tovariša, sta ga nenadoma napadla, kot sta se dogovorila in mu preklala srce. Nato sta se vrgla na jed in pijačo, ki jo je prinesel najmlajši s seboj, ker sta se hotela najprej po-krepčati, nato zakopati svojega tova,-riša, potem pa oditi po svetu naprej. Toda ko sta izpila vsak svojo čašo vina sta obležala mrtva na mestu Tako so vsi trije našli smrt pod hrastom, kakor jim je bil starec obljubil Kajti smrt prihaja med nas v različnih podobah in oni niso slutili, da se skriva v posodi polni zlata Pohlep po denarju je bil tudi za te tri vesele bratce, kakor se mnogokrat dogaja po svetu, vzrok, da so tako kmalu odšli iz življenja, v katerem so toliko veselega doživeli. Kajti pri vsem veselju so v življenju tudi resne stvari, iz katerih se ne smemo norčevati, če nečemo, da se maščujejo. Zato ne kličite v življenju ničesar, ker pride vse prezgodaj samo oo sebi. Ivan Albreht: Petrinov pastir Martinček je bil še čisto majhen, ko je moral iti za pastirja služit. Neznansko hudo mu je bilo, ko je odhajal z doma. Oče mu je grede pravil, kako mu bo v dolini pri kmetu lepo in kako naj bo priden in ubogljiv, da ga bodo Petri-novi imeli rajši, Martinček pa se je skrivaj oziral nazaj v hribe, kjer na ravnič-ni vrh rebri stoji hišica, njegov rodni dom, ki ga zdaj ne bo videl dolgo leto dni. »Tak dečko, pa se cmeriš —?« je po-nagajal oče Krtin. »Saj se ne!« je mali na vso moč zadrževal solze, pa se mu je vzlic temu nabiralo toliko vlage okrog oči, da jo je moral venomer otirati z rokavom. Pri Petrinovih mu je malo odleglo. Gospodinja mu je brž prinesla tako za-gozdo kruha, da jo je komaj držal v rokah, gospodar ga je hvalil, kako je že velik in močan. To ga je s pomenki o vremenu, letini in vseh mogočih novicah močno potolažilo. Tudi se je oče domenil s Petrinom, da dobi Martinček na leto dve obleki, zavsednjo in zakmašno1), nekaj perila, klobuk, dva para čevljev in še toliko in toliko denarja. »Zdaj nisem več otrok,« je ponosno čutil Martinček, ko je slišal, koliko bo zaslužil. Nak, za takega dečka solze res niso več primeren okrasek —! 4*4? „ -v. i1 V hlevu so ogledovali rejeno živino, ki .je bila vsa cikasta, razen vitke juničke v kotu, ki je bila čisto bela. Zvedavo je gledala novega pastirja in ga pazljivo ovohljala, ko je najprej stopil k njej. Nastavila mu je čelo, da jo je lahko po-čehljal med rogmi, in se mu je takoj prikupila. »Belka ti je všeč, kaj ne?« se je smehljal gospodar. Martinček je prikimal in Petrin je pravil očetu, da junica ni iz domače prireje, ampak da jo je dobil jeseni na gasilski veselici v sosedni fari za dobitek. »Revica,« se je zasmilila Martinčku. »Si tudi morala z doma kakor jaz —« Živinče ga je gledalo z velikimi očmi in se skušalo igrati z njim. Medtem sta se oče Krtin in gospodar Petrin do kraja domenila kot daljnemu sorodniku je dal Petrin očetu, »ker še malo po žlahti diši«, takoj nekaj na račun Martinčkove plače, nakar se je začel Krtin poslavljati, sinko pa se je stisnil k beli junički in jo objel okrog vratu, da bi laže prikril solze. Možaka sta odšla iz hleva, živina je mukala za njima, le bela junička v kotu je nemo ovohljavala novega pastirja kakor češ: »Kaj boš tolikanj žaloval! Saj sem tudi jaz tukaj —« Odslej sta bila prijatelja. Martinček ji je vso zimo najbolj vestno stregel. Včasih ji je za priboljšek celo prinesel skorjo kruha, kar je živali tako ugajalo, da je na prostem šla za dečkom kakor kužek za gospodarjem. »Bo dober pastir —« je bil gospodar zadovoljen, mali pa je komaj pričakoval pomladi, ko bo smel gnati na pašo. Kmalu po beli nedelji se mu je želja izpolnila. Gospodinja je z brinjem iz lanske velikonočne butare pokadila hlev in goved, Petrin je prinesel leskovko, ki je tudi vse leto počivala v objemu blagoslovljenega vrbja v butari, je privezal najstarejši kravi bronast burovž2), Belki pa ličen zvonček iz medenine, nakar je izročil pastirju leskovo šibo, češ: »V božjem imenu, Martinček, kar ženi! Če boš na paši tako priden kakor si bil čez zimo doma, bo leto minilo, da še sam ne boš vedel kdaj.« Izpred hleva mu je pomagal odganjati gospodar na gmajno, ko pa je goved začela muliti travo, se je Petrin vrnil domov in je Martinček sam ostal pri čredi. Vzlic samoti ni prav nič občutil dolgočasja. Po grmovju so gostoleli ptički, nebo je bilo kakor sinja tančica, izpod gnničja so po prisojnih obronkih kukale bele, rumene in pisane cvetke, tu, tam je prijadral k njim v goste še malo moto-vilast čmrlj ali je pribrenčala čebela, v dalji pa je na ravnini pogosto zaukala lokomotiva brzečega vlaka. Pastir si je rezal piščalke in zvijal trobente, je piskal in ukal in hodil za čredo, bela junička 1) Zavsedn ji — kar rabimo za vse dni, de-lavniški, vsakdanji. — Zakmašen — praz-niški (za kmaši). Burovž — veliki kravji zvonec. 2 i----------— pa zvesto za njim. Kadarkoli se je lotil malice, ni odjenjala, dokler ji ni dai skorjice kruha, nakar se je zadovoljno oblizovala in poskočila za čredo, češ; >še ti malo poskoči, Martinček, in me ujemi, če si za kaj!« In jo je ubrala kakor srna po gmajni, pastir pa v strahu za njo: »Belka, Belka, nazaaaj —! « Junica je postala in se ozrla za pastirjem, a ko je videla, kako se podviže za njo, jo je še bolj ucvrla po ravani. »Le čakaj, porednica, nikoli več ti ne dam kruha,« je vriščal Martinček, »nikoli več te ne vzamem na pašo s seboj! V zatohlem hlevu boš ostala za pokoro, ko si taka —« Belka se je ozirala, čemu deček tako kriči, ko pa je spoznala, da joče, je obstala in prijazno zamukala, kakor češ: »Kaj ti pa je, Martinček, da se kisaš? Ne bodi no tak! Poglej vendar mene, kako sem vesela!« Šla mu je celo naproti in se ga ni čisto nič bala, pa naj je še tako srdito vihtel pastirsko palico. Saj je vedela, da pastir ne zamahne niti po nobenem drugem govedu, kaj šele, da bi po njej! Kakor hitro sta se srečala, je dečka res takoj minila jeza in je začel živinče božati in mu prigovarjati, češ: »Belka, zakaj tako divjaš?! Vso čredo mi boš zbegala in še nesreča se ti lahko pripeti —!« Belka posluša, pastir govori z veliko skrbjo, nazadnje pa govedo povesi glavo in strese z ušesi, kakor bi hotelo reči: »Nikar toliko ne govori, ko nisem mislila nič hudega — odslej ne bom več tako norela —« Res je potlej ves dan mirna in se krotko pase krog Martinčka, čez noč pa vselej prespi obljubo. Komaj zjutraj zavoha sveži zrak na gmajni, že začne bez-ljati. Pastir ji dan za dnevom Iznova očita razposajenost, Belka poveša glavo, mahlja z ušesi in z očmi obljublja po-boljševanje, prav tako pa tudi vsako noč sproti pozabi, kaj je obljubila prejšnji dan. Tako odcvete pomlad. V deželo se vrne poletje, z njim vročina, roji mušic in požrešnih obadov ,ki neusmiljeno pikajo in trpinčijo ubogo Belko, da res ne more nič več mirovati. Kamor se gane, brne obadi za njo. Tako so nadležni, da celo stara Sivka, ki že dvanajstič doživlja poletje, vzlic težkemu burovžu rada preskusi, koliko brzine še zmorejo njene toge noge! Zato pastir tudi Belki ne zameri, ako malo pobezlja, le v skrbeh je zmeraj zanjo, ko si za tek izbira navadno čisto napačno smer. Mesto v goščo, kjer bi jo vsaj malo Varovalo listje, drvi kar po planem in na slepo kakor nalašč naravnost proti železniškemu tiru! Zadnjič je celo skočila na samo železniško progo in jo ubrala med tračnicami dalje. Martinček je v takem strahu dirjal za njo, da mu je že sapa pojemala, in jo je kljub temu dohitel šele tam, kjer je proga z obeh strani kakor vklenjena med skalovje in pečine. Še zdaj ga strese mraz, ako pomisli, kaj bi se lahko zgodilo, ko bi tedaj odkod prisopihal vlak —! Ko žene zvečer domov, se oklene juničke in ji prigovarja: »Le zakaj me ne poslušaš, Belka, kadar te kličem in dirjam za teboj! Boš videla, kaj se ti utegne zgoditi —« Dalje si ne upa niti misliti niti izgovoriti, junička pa zložno stopa po prašni cesti in v korakovem taktu otepa z repom muhe in brenclje, ki se niti v večernem hladu nočejo popolnoma ločiti od svojega plena. Vzlic takim brigam pastirju leto na moč naglo mineva in čas od nedelje do nedelje se prevali kakor bi §e zasukal. Ob nedeljah prihaja po maši tudi oče Petrin pogledat na pašnik in pomodruje z Martinčkom kakor z odraslim. Odkar pastiruje, se je deček že marsičesa naučil in je vesel, če v po-menkih z gospodarjem lahko pokaže, kaj že vse ve in zna. Tudi Petrin je dobre volje, ko vidi, kako je mali vnet za svoj posel. Včasih ga celo miri, češ: »Malo naj se le zbezljajo. Saj bo živina polegla kje v senci in se vrnila na pašo, ko se zrak nekoliko ohladi —« »Ako bi toliko vlakov ne vozilo mimo, bi se nič ne bal —« »Zastran vlakov si lahko kar brez skrbi,« se smehlja Petrin. »Tja ne bo bezljalo nobeno živinče, ko ni nikjer sence ob progi —« »Belka mi jo je že nekajkrat popihala prav na progo,« se deček zlekne pod grm. »Komaj sem k> ujel.« »Je pa danes zato bolj pridna,« si gospodar natlači pipo. »Viš. saj se smu-če okrog tebe kakor mlada mucka.« »Danes še ni dobila malice,« se domisli Martinček in ji da skorjo kruha, ki ga žival tako hlastno in slastno po-vžije. da se mora Petrin nasmehniti, češ: »Razvadil si jo kakor otroka.« »Oh,« je mali sila resen, »je tudi nagajiva kakor razvajen otrok. Tolikokrat ji prigovarjam, naj bo bolj pametna, pa ji vse skupaj nič ne tekne.« »Misliš, da te razume?« se šali kmet. pastir pa s še večjo resnobo: »Belka? Pa še kako! Kadar ji očitam muhavost, brž povesi glavo in začne otresati z ušesi, tako je je sram Belka vse razume, samo govoriti ne zna in preveč svojeglava je in razposajena.« »A rad j-o imaš kljub temu?« »Seveda, ko je pa tako iepa in pn-kupljdva! Kadar stopi iz rosnega grmovja na solnce, se zdi kakor z biseri posuta.« »Ako ti je res tako pri srcu,« obljubi gospodar, »dobiš prvega telička, ki ga priredimo od nje, če boš zmeraj lepo priden.« »Da bo čisto moj?« dvomi Martinček. »Da, čisto tvoj. Lahko ga boš redil pri nas. dokler boš tukaj, ali ga pa odgnal domov, kakor boš hotel.« « Dečku se zdi, da posluša prelepo pravljico. Njegovo, čisto njegovo bo mlado živinče! Teliček zraste v junič-ko in ta v kravo, ki bo spel dajala take lepe bele teličke. To bo oče gledal! Ko bi mogel kar zdajle zdirjati domov in tmi povedati! — Glej ga no, saj niti treba ni I Očeta Krtina je mikalo izvedeti, kako se mu kaj ponaša sinko pri Petrinovih. pa je krenil semkaj. Kar na gmajno jo je mahni! in prišel do črede, ko je bil Martinček zatopljen V najslajše sanje o svojem bodočem bogastvu. »Oče. oče, telička bom dobil!« plane zdajci kakor hudournik k očetu in Ves v eni sapi razodeva svoje brezmejno veselje, nakar potrdi še sam Petrin, da tako pridnega pastirja ne pomni, Češ: »Temu boš moral nekoč dati bajto, Krtin, pa boš videl, da potlej on izroči svojemu sinu že celo kmetijo, tak priden gospodar bo tvoi Martin!« »Nikar ga no toliko ne hvali,« se muza bajtar, »če ne, se mi bo še prevzel.« Potlej možaka kramljata v senci, deček pa zleknjen sanjari pod grmom in samo napol sliši, kdaj se gospodar z očetom odpravi nazaj na vas. Pripeka je tako suha. da vene listje po grmovju ptički molče, le metulji se še poziba-vajo s cveta na cvet. Govedo Je poleglo. Samo kdaj pa kdaj se ostro oglasi burovž, ko živinče jezno strese z glavo, da bi se rešilo mrčesa. Daleč nekje sopiha vlak, tako daleč, da ga pastir čuje kakor v sanjah, a Belka ga vendar sliši in se primuzne iz grmovja. roj požrešnega mrčesa pa nanjo, kakor da jo hoče še ta dan pokončati. Ju- nica se otresa. bije z repom, mahlja z ušesi, toda obadi se po vsakem sunku v tem večjih rojih spuščajo nanjo Tedaj živa poskoči, privzdigne rep. pa hajti po ravnmi! Cin-cin. cin-cin. c?n-cin se zaletava medeninasti zvonček, dokler ne prežene dečka tz senčnatega zaklona. »Belka. Belka!« se zdajci spusti za njo, vihti palico in se dere na vse grlo> toda žival se niti ne ozre m dirja naravnost proti železniški progi. Zdaj, zdaj doseže nizki nasip. iz dalje pa vedno bolj razločno sopiha vlak. »Belkaaaa! se davi Martinček in joče, vpije in skokoma hiti za ponorelo junico. dokler je na progi ne dohiti. Žival za trenutek postaji, samo toliko, da se je deček oklene, pa jo z njim vred že zopet ircvre po progi! Martinček se je drži kakor klop, čisto pod vamp ji že leze, v rokah mu pojema moč. vlak pa pošastno sopiha za njima in drvi vse bliže in bliže. »Bel-000C