v
Tomaž Šalamun
NAJBOLJŠE JE SKALA VALDEVIT
TEZEJ BRUHA KRI
Trinita: fosfor na buciki.
V drobtini kruha so puščave in sociološka anketa praznih. Pojdi od doma, fant.
Cvet ima fleksibilnost zaves.
Para suho grlo, ki da znak za barve.
DETOMORILEC OPNE NE ZGRIZE.
V USTIH MU OSTANE.
Meritve temnih leč.
Moj temni Bog, postoj.
Grablje z opico Cito (materjo),
deska hrska, plava.
Češnjica liže, drsi v laseh kot glavniček.
Jezus Kristus je bil rojen
v gipsu, ki se še ni čisto strdil.
Jem te po drobcih.
Najprej je svet v ruševinah, potem se drobijo
v svež bel prah (kaolin)
in spremenijo v dotik. _   ., .      ' Dotik je sonce rože.
(Tega si več ne predstavljam),
vem pa, da sleče srajco in kožo
in prvo nogo izvleče kot iz bube.
Drobi gips, kjer je potrebno, ali enostavno
razvija plahte, kjer se še ni zasušil.
335__________________________________NAJBOLJŠE IE SKALA VALDEVIT
Tomaž Šalamun
336
ZGODOVINA
Tvoje je mlado nebo. Mehu, kristalom je vroče. Bela sivina žajblja, privezana okrog temne cevi.
To je Bogu post!
Odtočen je.
Kot griva poleti v kič filmih.
Dobro, da si si na koncu morja rešil glavo.
Adrenalin in en štokrle.
Kako si se razsul, pipika,
zgubljen v premočnem soncu,
kjer so vas pol poklali (Me Carthv),
da si zložil špice za beans,
jih razstavil kot palice za šotore
in skril na podstrešje v Krakowu,
dokler ni zmagala pajčevina.
Losal si se je.
KOT KAKA PHILLIS LEVIN
Jabolka se spreminjajo v kruh. Manjka mi pol odeje.
Čeber vode, čeber vode, izmisli si ga, ki ga prosiš.
Dovolj je, da si poližem dlani.
Iz-misliti se pravi zbezati grah iz žužka, da pade.
Najprej pade, potem vzplava.
Ketne so roža, ubijejo travnike.
337
NAJBOLJŠE JE SKALA VALDEVH
Požrem percepcijo. Ni percepcije.
Krotilec kač vrže laso in kača spleza v miško. Tako bruha in je in bruha in se šola.
Z živalico kredo pojo. S prsmi drobim pohištvo. Važno, da se obesiš in skočiš, samomorilci snamejo rinko in jo izgubijo.
Kot kaka Phillis Levin hodim čez viseči most v Vikrčah in se vzburjam, da padem skozi manjkajočo desko, se odrgnem, zaustavim z rokami in spet padem skozi manjkajočo desko, se odrgnem in zaustavim z rokami in tako, dokler mi ne vihrajo lasje.
KIČ
Post prehrani lačne.
Bela vžigalica spi.
Pukajo mi perje.
Tatra cirkulira.
Čudaštvo je sedem torbic na rami,
tiste z limon, tiste s perjem.
Pohodijo me, da mi lahko izpulijo
ud za par minut za par centimetrov.
Da potem skoči nazaj, v
slavi in prerojenju.
Lokomotiva vriska;
Rebra so podpluto nebo.
Madraci drvijo v svojo lego.
Ti si gost na zemlji.
Tomaž Šalamun                                                                                           338
KIČ
Fuk s hermafroditom je grozljivo zahteven.
Ne veš, pri čem si.
Parafa! Vrtinci! Še plavaš?
Lomiš drobovje in rogove.
Svila te oblepi kot izolacija.
Pore skeniraš, evo,
v klobčiču škripa parket.
Gre za Postavo.
Tišina nastopi v Eolu.
Drevje te boli.
In na harfi je priliman lik
in na svetlečem se papirju.
Oblačiš begunske hlače.
Port Royal. Mutast in hrepeneč,
grem.
KIČ
Kdo splahne?
Kdo prekontrolira barve in jih na novo razporedi?
Trganje flajštrov s kosmatih prsi,
da posname dlake kot v Bovcu.
Kostnica je.
Truplo je vsaka dlaka v beli planini.
Stekel si mi skozi slino, Zorzut.
Mlad si bil.
Vrečo krompirja sem izropal iz prve svetovne vojne.
Še zdaj traja.
Dimniki puhajo in rjovejo in rišejo
Dravograd.
339
NAJBOUŠE JE SKALA VALDEVIT
--------.______________________
VALDEVIT
V Rigi,
v divjini blitve
si sčokal mrzli balet.
Sipe in galebi popustijo.
Pojdi na rob skale in poglej dol.
Iz šestil si sestavljen, roža karnisa ti cvete.
Krokodil je bog neba. Mama teče s košem v ličje.
Fertig.
Nora je tako velela.
Najboljše je skakal Valdevit.
Beli zmaj uči kosti: čep! Sfušaj njeno glavo.
Naša kača stepa preprogo bolje.
Nogice, to si ti. Felšast, grenadir pije.
Ribe so štokrli.
Bar je v loku breze.
Ga pne. Mu razlisiči most
Vreme mu da.
Skiti ga v plavo, plavo.
Berači.
Izziva.
Tomaž Šalamun
340
In ko s koščkom popaca duh strmine, odskoči.
V šoto se štuliš lično, ne z izbrisom.
Iva, Kanja, Gro.
Šal mili lipe trga. Z Židi.
Nikakršne vleke ni.
Kilometrine še ni še.
Tako končamo s pavom.
Špeh kompas. Ni me tu.
Kepo knjige sem pospravil.
Krona travo pognoji. Kraljica pošprica svojo tuljavo.
Izžmi svoj tretji kot. Rov rase.
Gladina ocvirka razštema srebro. Pijejo nejegulje.
Si že kdaj buzdovan vrgel na uro? Stari Plečnik se medi.
Vagon ne gruli, če ni pripet.
341                                                             NAJBOLJŠE JE SKALA VALDEVIT
Kropotkina, zamaskiranega, sem odlotal in zalotal z ajdo.
Da ne bi slučajno popivnal bilistrguljčaste ribice. Da bi bili vedno plodni in mehki in srečni. Ave.
BABICA
Krokodilu popusti glava.
Razveže se kot šnirenc, ob zobkih.
Svetleče se so tvoje oči, dinarid.
Huni pridrejo po rekah.
Kobilice se zaletijo v valove.
Tepih babico prezre, babica je še polna mesa.
Apokrifna je anekdota, da je Cezanne za sabo vlekel
kovter, ni ga, od
rdeče, mataste krvi.
SKLEPE JE IMEL VROČE OD ŽAJBLJA
Pena je plovec, ni pa ti.
Prsi so kosmate in prave.
Samo usta zarišem na tilniku,
pa že tak kraval.
Jaz sem hotel samo dve opciji.
Zakaj ne bi duh človekov rasel naprej kot
korenina, ki se razcepi.
Zakaj bi morali kristale polagati na čakre.
Zakaj se umira ob odprtinah.
Zakaj teče kri.
Skrivanje je čolniček.
Bog je praizvor.
Kepico lahko namalaš na plakat,
dišala bo kot oursin.
Kot jelenček, ki se mu je odlomil rožiček.
Napravil sem si ogromno pisalo
kot oven v srednjem veku.
Jaz sem napisal Tito nad Gorico.