-^   207   ~~     . ANTONIJA ORMKOVA
Še nekaj o našem Rudlu.
   eni prejšnjih številk »Zvončka« sem vam opisala,
             otroci dragi, našega Rudla. Gotova sem, da ga imate
              radi tudi vi sedaj, ko ste zvedeli nekaj njegovih vr-
               lin. Tudi danes vam hočem napisati nekaj iz njego-
              vega življenja. — Da mu pravim »naš«, storim to
            zaradi tega, ker se mi zdi, da je deček nas vseh, ki
            ga poznamo in ga imamo radi.
                   Pridno obiskuje otroški vrtec; vedno je čist in
                  čeden, četudi ima samo eno oblekco pozimi in drugo
                    poleti. Skrbno pazi nanji, zato vam ga v tem oziru,
                        otroci, brez skrbi stavljam v zgled.                                Neki dan  pride  kakor   po   navadi v šolo, se
ustavi na vratih in resno gleda k moji mizi, kjer sem sedela.
Pogledam. Rudo ima na glavi pravo pravcato turško čepioo. Mislim si:  i Napravimo Rudlu veselje! Zakričim:
»Turek je v šoli!« in stisnem glavo med roke. Prijetno mu je del ta moj navidezni strah; a ko je videl, da Ie nočem privzdigniti glave, pride k meni ves sladak, pa mi pravi: »Saj nisem Tulek ne, sein Ludi!«
Privzdignem počasi glavo in ogledujem to preklicano čepico, ki me je tako prestrašila.
»Pa je vendar čepica pravega Turka,« ga vprasam. »Je, je od Tulka. Kupil jo je moj papa.«.
Ogledovali smo tako imenitno čepico; bila je od kakega bosenskega vojaka. Skrbno jo je obesil na obešalo in pazil, da je nihče ni del na glavo, ker »se pleveč lazšili, je lekel papa.«
Skromen je pa naš Rudi! Vsaka še tako malenkostna stvar mu naredi veliko veselja. Ni eden onih razvajenih otrok, ki sami ne vedo, kaj bi radi in se naveličajo vsega, celo najlepših igrač. Ne, naš Rudi ie sin ubožnih staršev; obilnost in razna otročja razvedrila so mu neznana.
Neki dan mu darujem podobico. Kako je je bil vesel! Skrbno jo spravi v žep, a vsak hip jo molče vzame iz njega in ogleduje. Drugi dan pride v šolo, postoji na vratih, se mi nasmeje in iz žepa pokaže rob one podo-bice. Jaz se mu nasmejem, pokimam in — razumela sva se. Tako je nosil v žepu ono podobico še nekaj dni. Pozabila sem že na to, kar mi neki dan pravi:
»Gospa, nimam več podobice v žepu!«
»Nimaš? Ali si jo izgubil?«
»Ne, plibil sem jo doma na zid!«
Bahal se je pa kaj rad ta naš dečko in pravil vsem, kako je močan.
Povedal je celo, da premaga svojega očeta.
-~   208   ~-
»Beži no!« mu pravim nekoč, »saj vendar vidiš, kako si majhen, tvo) cče pa je velik mož.«
»Zmolem, zmolem, še vas zmolem,« mi pravi.
»No, če je tako, saj lahko poizkusiva — pojdi par korakov nazaj — tako, zdaj pa proti meni!«
Moško res prikoraka, a ko pride do mene, pravi:
»Ne, zdaj ne; ko bo papa poplavil puško!«
Pa še nekaj vam hočem povedati. K nam je prišla potujoča družba s par konji, nekaj psi ter si postavila šotor v bližini hiš. To je bil tak cir-kus, ki so se ga otroci posebno veselili. Pravili so mi v šoli, s kom pojdejo k predstavi in kaj bodo vse videli tarnkaj. In res, mnogo jih je šlo, in vsak nii je hotel nekaj povedati o umetnikih, ki se kažejo tamkaj. Tudi naš Rudi je poslušal ter z ustmi in glavo spremljal vsako besedo. Vprašam ga:
»Rudi, ali si bil tudi ti v cirkusu?«
»Bil, bil, a ne notli, zunaj se tudi lepo vidi!«
Zadovoljen je bil prav tako ali mogoče še bolj kot oni, ki so bili notri.
Srečen bo, ako ostane tudi v poznejših letih tako skromen!