Leto 26___________ANGELČEK_________Stran 125
Cvetonomirski:
Po jagode!
it&Tl|jSiC.oj stric Martinck je bil žc v letih. Krivil se ^Pi*3|||jj mu je že hrbet, lasje so mu siveli, tresle CJŠBBJii so se mu roke in noge — ali tistega polet-^"^*2roi nega jutra, ko se je v vrisku in smehu kopala v dolini sredi zlatega morja solričnih žarkov bela Jagnjenica, in so širni gozdovi ponosne Jatne pozdravljali z bučnimi pesmimi, je prišel k nam gor na holm tako skakljaje in prožno, tako pomlajenih kretenj, kakor da ima šele trideset let. Prišel pa ni striček praznih rok k nam. Pod pazduho, zavit v snažen prt, je prinesel obilen hleb rženega kruha, v desnici pa je tiščal — kdo bi se tega ne razveselil ? — šopek zrelih, rdečih jagod. Tako je zavil skoraj plesočih kora-kov, iradostnih lic tn smehljajočih se oči proti naši zeleni utici, kjer nas je zalotil, vse domače skupaj, ravno pri bornem zajtrku. Z živahnim zamahom nas je nenadoma zvonko pozdravil in omahnil nato sopeč na klop pod košato trto, ki se je spenjala ob utici po steni navzgor prav do vrha stropa.
»O, kaj, danes ste pa kasni! Kdaj sem že jaz za}trkoval! ...   Pa poglejte, kaj sem prinesel!«
In stric je dvignil šopek z rdečimi jagodami vi-soko v zrak.
»Jagode  že,   stric ? . . .   Pa kje ste jih dobili ?«
Vsi hkrati smo planili otroci od mize proti stricu, ki se nam je sladko smehljal.
»Kdo je najbolj priden?«
»Jaz!« je vpila Polda.
»Jaz!« je kričala Malka.
»Jaz!« sem zatrjeval jaz.
Stric je nagnil šopek niže.
»Nate! . . . A nikar se ne trgajte za jagode — po bratovsko si jih razdelite!«
Takoj smo imeli šopek v rokah in takoj smo pričeli  z  bratovsko  delitvijo. Na vsakaterega  izmed
Stran 126                 ANGELČEK       .             Leto 26
nas je prišlo ravno deset jagod, ki pa niso ostale dolgo cele.
»Pa kje ste jih dobili, stric ?« smo ga izpraševali in se gnetli okrog njega.
»Na rebri ob mojem vinogradu,« je povedal. »O, pa še veliko jih je . . . Gladko ves breg je kakor s krvjo poškropljen , . . Toliko je jagod . . . Čudno, da nisem že prej tega opazil. Pridite danes popoldne k meni, otroci, pa se Jboste jagod lahko naiedli dosita. Kajne, da pridete ?«
Seveda ni bil s tem stričevim povabilom nihče bolj zadovoljen kakor mi.
»Pridemo, pridemo!« smo vpili in se spravili zopet nazaj k mizi nad koruzne žgance.
Striček je pa šele tedaj postavil zavitek s kru-hom hrupoma na mizo.
»Na, to je zadnji ostanek letošnje moke. Kar lepo spravite!« je dejal materi. »Dobro, da pšenica spet lepo kaže — bom že imel jeseni spct kaj v mlin. Zdaj pa moram dol v vas. Imam še pri Medvcdovih nekaj opravka. Pa zdravi ostaneti!«
Ročno se je zasuknil stric, zunaj pred utico se \e pa še enkrat obrnil:
»Popoldne pa, otroci! . . . Nikar nc pozabite!«
In odšel je po holmu navzdol v vriskajočo dolino.
II.
Tako prijazen in priljuden je bil dom strica Martinka, da bi čepel človek kar vedno v njegovi mračni sobi na čelešniku in se razgledoval kar veno-mer po polikanih stenah in po majčkenih okencih ter zelenih polkencih, ki so kakor iz daljave smehljaje vabili in nemirno mežikali iz mraka. Od nas do stri-čevega doma je bilo komaj četrt ure, Bil pa je ta stričev dom tak-le: Vrhu položnega, z vinogradom pokritega brega se je šopirila siva, s slamo krita hi-šica, ki je imela zelo nizek, prijetno mračnat- dimnik, odkoder se je mnogokrat vil pepelnat dim v rahlih vijugah proti nebu. Pol hišice je služilo za sobo iti kuhinjo, pol pa za zidanico, kjer so v polmraku dre-
Leto 26___________ANGELČEK_________Strat^^^^
mali trebušni sodi. Nedaleč od hišice se je pa košatila velika stara tepka, kraj vinograda se je pa grela ozka solnčnata reber. Ej, prijetno je bilo pri stricu Martinku!
Ko smo dospeli tisto popoldne otroci na njegov dom, je striček že sedel na klopi pred hišico in pušil
rvivčka. »Prav, da niste pozabili, otroci!« nas je pozdravil in se dvignil. »Zdaj pa kar nad jagode ! . . . Ali imate , s seboj kaj posode ? . . . 0, žc vidim!«
Ne, prazni pa nismo prišli. Polda je imela s seboj lonček, Malka dolg škrnicelj, jaz pa prazno škatljico za cikorijo.
Zavili smo od hišice po stezi navzdol • in koj smo bili na ozki rebri kraj vinograda. In — oj ve-seija.' — vsa rdeča, kakor z gorko, puhtečo krvjo poškropljena, je bila solnčnata reber. Polna je bila zrelih, žlahtnih jagod, ki so se nam vabeče smehljale.
»Zdaj pa le po njih!« nam je dovolil stric. Sedel je na tla in si podprl glavo z obema rokama. »Medtem, ko boste vi brali jagode, vam bom pa po-vedai zgodbo o Zajčevem Blažu, ki mi je hodil grozdje krast . . .«
Ročno smo pričeli nabirati jagode, stric Marti-nek nam je pa pripovedoval.
»Zajčevega Blaža — ne vem, če poznatc ? To vam je pravi hrust, doma onkraj Svibna, pod magol-niškimi gozdovi. Ehf pa jo je le cvrl ondaj pred menoj. Lani je bilo, ravno pred trgatvijo. Moj vinograd je bil poln grozdja tako, da so se trte kar šibile. Enkrat pa grem na spodnji konec vinograda in vidim, da so trte tam prazne. Za par sežnjev na dolgo in na široko nikjer niti enega grozda; gladko vse obrano .' — »Nekdo je imel predolge prste,« sem pomislil. »To bi ga vrgel, če bi ga dobil v roke !« — Par večerov sem potem čakal skrit med trtami. A nihče ni hotel pokazati svojih dolgih prstov. Zadnji dan pa, pred trgatvijo, se je pa vendarle ujel zmikavt v past. Sedim skrit med trtami in- čakam. Zame ravno prav, da mesec lepo sveti. Čakam čakam — nič. Mesec se misli vsak čas skriti za oblake, a tatu šc vedno od nikoder .. . Kar
Stran 128_________ANGELČEK   ^^^^TR!^()
se nekdo vendar prikaže onstran vinograda, tam na Hribarjevem travniku. Temna postava, ki trobosa na-težko kakor vsi hribovci — pa semkaj proti bregu. Potuhnem se v temo in stisnem cepec tesneje v roke, zakaj jeza me je grabila. Kmalu nato pa pritapa tat v vinograd. Prične zobati grozdje in se suče okrog trt tako vajeno, kakor da je povabljen semkaj. »Novi-nec ni, ker ga obrane trte prav nič niso zmotile,« sem premislil in pridrževal sapo. »Fantiček, kdorkoli si že, le nikar se nič ne boj ! Ne boš izmikal več dolgo tod okoli! Ali jo bom pomaknil za teboj, da se boš namah zbosil kakor konj na dirki!« — Tedaj se zga-nejo trte že tik pred menoj. Pred menoj zašume listi, in izza njih pokuka neprevidno s svojo trščato glavo tat, ki ga spoznam za Zajčevega Blaža. Koj pokonci, pa cepec v zrak ! . . . Cvrla sva jo preko travnika. Tam v Dolinškovi globeli sem pa Blaža do-hitel, ga vrgel ob tla in mu naložil eno dobro me-rico batin. »Ti ostudna strelavka !« sem mu pel v ušesa. »Zdaj si se prav po hajduškem običaju nazobal obo-jega, grozdja in batin. In zdaj, kajne, se boš vrnil z batinami na grbi domov. Pa srečno pot!« — In sem ga spustil iz rok. Težko in počasi se je kobacal na noge in odtapal trobosaje v noč. Odtlej zanaprej sem bil vsaj varen pred tatovi.«
Tako je končal stric svojo zgodbo o Zajčevem Blažu. Mi trije smo pa nabirali jagode in poslušali z ušesi, očmi in ustmi, kolikor niso imela ravno opravka z jagodami. Polagoma so se naše posode polnile, a tudi solnce se je polagoma nižalo. Že so se jeli oglašati v vinogradu črički. Na smreki pod nami je žvižgal kos in zletel nato v dolgem loku nizko nad trtami v bližnji gozd.
O mraku je bilo, ko je Polda nenadoma kriknila:      J
»Moj lonček je že poln!«                                       j
»Moj škrnicelj je pa tudi!« je rekla Malka.           '
»In moja škatljica ravnotako!« sem se  pobahal
še jaz.                                                                               I
Ker je   bila solnčnata   reber   dodobra  obrana,     ]
smo se odpravili nazaj proti hišici.                                  j
______________________
Potem smo se poslovili od dobrega strička in se odpravili proti domu. Vsakdo je skrbno pazil na svojc jagode, da bi jih ne izgubil, Kakor da nese vsak s seboj zaklad, smo jih nesli.
Krasna noč se je razpela nad dremajočo do-mačo zemljo. V srebrni, mehki mesečini so drhtela in valovila za potjo žitna polja, neutrudljivo so čvrčali od vseh strani črički in nas sladko pozdravljali. Nad našimi glavami pa je tuinsem v zlokobnem obletu prhutnil črn netopir. V bližnjem grmovju je pa zajokal slavec, ne daleč od njega pa s plahim glasom zago-stolela rujnogruda taščica, moja največja prijateljica. Po dolini \e podil zakasnel voznik konja, pokal z bi-čem in zdajpazdaj zavrisnil.