Listek. V. (Neskladnosti.) Gospod urednik! Ko nam je nedavno odličen poznavalec raznih literarnih struj razlagal, kaj je secesija, je bil zaključek ta-le: secesija je zveza neskladnosti. Tega sern se domislil oni dan, ko so se nmit Pauken und Trompetten" zatvorila vrata naše sicer v večini vse častivredne deželne zbornice. Ako je deželni zbor sklican, da deluje v blagor dežele, pa potem njega zastopnike razpode na vse vetrove — je to gotovo neskladnost, ki kriči, oj kako kriči! In ta krik odmeva širom kranjskih planin in poljan. Toda o današnjih neskladnostih moram začeti od kraja. Nedavno so dobila menda vsa šol. vodstva na Kranjskem uradni ovitek in v ovitku precej odlokov. Aha! si mislim, smo že skupaj! — V naši dolini, ne zabite prosim, ne čitamo *) Kako naravnost škandalozne so pri nas razinere, ki imajo svoj izvor edino in samo v brezbrižnosti poklicanih krogov, je razvidno iz števila abonentov nKnjižnice za mladino." Na Goriškem ima ta knijžica 204 naročnike, po vseh drugih slovenskih kronovinah pa samo — čujte in strmite! — 117! To je ueodpustljivo in vnebovpijoče. Človek prihaja do prepricanja, da je res škoda vsake žrtve in vsakega truda! namreč časopisov, ker jih ne znamo. ,,Kmetovalec" ima včasih nekaj podob; no, te se pogleda in dotična številka je že doslužila. Strani ž njo —• za domače potrebe. >Se na slabšem je »Narodni gospodar". Ta nima podob in mora romati naravnost v ,,zadrugo", ne, prosim: kmetijsko društvo za makulaturo, seveda nerazrezan, ker je takšen bolj vporaben. Enake usode se vesele drugi Časopisi za Ijudstvo, ki je danes sploh zelo praktično. Lepo Vas prosim, gospod urednik, ali ni pametnejše, ako vidim pred seboj kos nDomoljuba" in na njem — kos mastnega sira ali okusne gnjati, kakor pa če bi mi ponudili prazen — suh list? Pa o tem — pribodnjič. Dokazati sem Vam namreč hotel, da pri nas kot pohlevni Slovenci poblevno trpirao in čakanio, kaj pride od koderkoli. S tem si človek vsaj prihrani prazen strah in prazne nade. Torej ,,prrraktiscb" kakor se je svoje dni blagovolil izraziti slavni Dežman. S tistim: smo že skupaj! sem nganil, da smo že dobili kranjski učitelji in seveda tudi učiteljice — vseb barv in struj — katoliško in liberalno pobožni — pa tudi Slomškarji, ki so, kakor znano, tudi vložili prošnjo za zboljšanje, zares že nakazano zboljšanje materijalnega stanja. Kakor pri nas ni navada, a izjeme so izjeme —• pretržem v upu in strahu ovitek in citam. Mimogrede naj še omenim, da nas običajno okrajni Sol. sveti osrečujejo s slabo pisano in grozno razmrcvarjeno nemščino. Prav odkrito povem, da sem to pot poiskal stare naocnike, jih učeno naslonil na nos in se samemu sebi zdel ta trenotek tako imeniten kakor moj pokojni ded, ko je prvič z naočniki uganil, da ima sv. Gal, ,,ki je čebele kral," kakor slove narodna rečenica, pravzaprav podobo volka in ne medveda v Veliki Pratiki, kjer je celo Gregor.ič zaman iskal slovenskih svetnikov. A moje začudenje je bilo še večje nego dedovo. Iz dolgih in komaj vidno litografiranih črk sem dognal, da so nam gospodje pri zeleni mizi naložili precejšnje breme — namesto izboljšanja plač. Jože, to pa ni poboljšek, se tolažim, pa kinalu pridem srečno — menda vsled premnogib nezgod iz dosedanje skušnje ob grenkem učiteljskem kruhu na rešilno misel: kogar Bog ljubi, ga tepe! Potrpiva, moj presenečeni Jože! Gospodje pri zeleni mizi so pametnejši in previdnejši od tebe, pa so ti sedaj poslali to, a za resnični priboljsek — ne negativni — bodo že skrbeli sami, Bog jim daj dobro. In junasko sem sklenil: zaradi izgubljenib poČitnic se ne boš jokal! To bi ne bilo možko, pa tudi ne vredno. Ali ne zahteva šola celega moža? Tako je! Tako je prepričan gotovo tudi prijatelj Jaklie, dasi gaje nSlov. Narod" napadel kakor da ni cel učitelj niti cel mož. Tega me dotični list ni prepričal. — Kaj sem dejal, načclnik kršč. katol. slov. nSlomškove zveze", pa ne učitelj, ne mož? Verjemite ali ne verjemiti, gosp. urednik, naravnost Vam moram reči: ne z najslabšimi nadarui nisem odložil tistih v razmrcvarjeni nemščini slabo pisanih odlokov. Popoln mož, popolno delo, popolno plačilo, sem sklepal, menira logično. Kar se priziblje oni dan med naše gore gosposka kočija, v kočiji je pa sedel, da govorim z Levstikom, torej v kočiji je pa sedel — moj klerikalni prijatelj, ki se mu je prav mudilo, da čim preje raztrosi v svet —¦ najnovejše škandale tiste sobotne seje dež. zbora. Vprav samosvestno je pristavil in me gledal nervozno pomežikuje: Tudi Jaklič je razbijal, veš, amice! Ne boš zameril, saj midva sva bolj mirna. Zijal sem in molčal in mislil: že mora biti to posebna taktika! In v ljubkem spominu, kakor prijetne sanje so mi zopet blesteli nasproti oni c. kr. dopisi in zguba počitnic. Moj prijatelj, ki ni vselej prazne glave, je pogodil moje misli in me tolažil nič posebno sočutno: Nič ne bo, nič s poboljšanjem, amice. Barona lleina bomo dali in liberalce bomo dali in . . . in deželo Kranjsko boste tudi dali, kaj amice, v režeči prepad brez podpor, brez pomoči, kaj? Oba sva molčala, znak, da sva bila enih misli. Vrata dež. zbornice so se zaprla z močnim ropotom za ropotajocimi poslanci in jaz sem zaprl one dopise in svojo jezo v šolski arbiv. Zdaj Vas pa prosim, gospod urednik, v imenu -Slom. zveze" in v imenu pokopane svoje jeze, povejte, ali niso to res neskladnosti, ako je imenovana zveza vložila svojo prošnjo za povišanje učit. plač, pa njen načelnik sam sodeluje —¦ seveda vspričo dež. predsednika le mirno in skromno — da se tista prošnja ne reši? Če je to logika, potem naj gre prijatelj Jaklič še enkrat absolvirat tisto grozno ,,uni*7erzo na Resljevo cesto", kakor je nedavno sam račil povdarjati. Ko bi ne bil položil svoje jeze poleg aktov k večnemu počitku, bi že kdaj zagnal pero in ta-le listek skozi okno na podečo se vaško otročad, ki zna morda steti šele do 3, pa vendar ve, da pride za 1 takoj 2, ne pa 0 ali celo contra. Ker upam, da bodo naši Slomškarji tudi poslej tako vrlo skrbeli za nas kakor so doslej, se beležim — na ustih ironični posmeh — Vaš potrpežljivi Nadoslav.