Jasmin Čaušević

	ŠEPET VETRA IN VALOV



	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	©2022, Jasmin Čaušević

	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti repruduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 131822083

	ISBN 978-961-96068-4-1 (ePUB)





	UVOD

	Ne vem, zakaj si ljudje želimo uresničiti nekatere svoje sanje. Morda že zato, da bi se počutili bolje, da bi dosegli svoj cilj. Morda pa je tu le adrenalin, ki nam ne da miru. Pravijo, da moraš v svojem življenju posaditi drevo, naslikati sliko in napisati knjigo, da za tabo ostane nekaj lepega, otipljivega. Jaz sem naredil vse troje. Lahko bi torej počasi končal, a ko bolje pomislim, si želim, da moje življenje še traja. Prepotoval sem pet kontinentov, vse po kopnem. Zdaj bi rad obiskal in videl vse to še z druge strani, kajti pogled na kopno je čisto drugačen z morja. Takrat dobi kopno drugačno predstavo. Morje pa postane široka, spoštovanja vredna neskončna cesta. Moram oditi … Moram uresničiti sanje in želje … Torej grem!





	KAKO SPLOH ZAČETI?

	Nikjer ne najdeš priročnika, ki bi te naučil, kako začeti. Kako nekam oditi, odpluti za več časa, če si navajen vsak dan delati in ustvarjati. Potem pa ti kar naenkrat nekaj poči v glavi in si rečeš: »To bo to!« Najprej začneš fantazirati, potem te fantazije začneš sanjati, nato pa jih začneš risati po Google Earthu. Tako sem tudi sam začel. V začetku so pomembne sanje in želja. Potem mora obstajati za to primerna barka. Ob tem se mi poraja vprašanje, kakšna barka pa je sploh primerna. Nekega posebnega merila tu ni. V ozadju že nastaja spisek, kaj bi še na svoji barki potreboval, kaj bi bilo dobro imeti za rezervo itd. Ko imaš izdelan seznam, začneš pripisovati še cene in kaj kmalu ugotoviš, da potrebuješ veliko denarja. Torej je treba nekaj urediti, da se denar zbere. Jaz sem začel prodajati umetnine. Žal so v tem času cene umetnin padle in še tisto, kar sem želel prodati, ni šlo, kot bi si želel. No, nekaj malega že, nekaj »jurčkov« sem že ustvaril, a kaj je to proti tistemu, kar se potrebuje! Potem vzameš seznam prej naštetih potreb v roke in črtaš, kar ni nujno. Znesek se vztrajno niža. Lepo, kajne? Ni lepo, ko izpustiš radar, AIS in nov, večji ploter oz. GPS. Na barki imam kar dva ploterja, torej bo šlo. AIS? No ja, če imam internet, bo tudi AIS na tablici deloval, vsaj ob obali, dokler še internet sprejema. Torej je tudi to v redu. Radar? No tega nimam, bom pa bolj pozoren, saj je megla samo v Jadranu, v velikih morjih je menda ni.

	Pravzaprav je najbolj pomembno to, da se počutiš varnega. Če bi komu rekel, da grem s svojo Bavario na takšno pot, bi se mi smejal, kajti vsi vemo, da je ta barka najboljša za čarter, za kaj drugega pa menda ne. Toda jaz ji verjamem, kot sem verjel vsem mojim predhodnim Bavariam, tudi motornjakom. Kaj pa ima moja Bavaria manj kot imajo druge jadrnice? Jambor Selden, vinč Harken, sidrni vinč Lawrence, motor Volvo Penta … Vse to imajo velike in boljše barke, vse to ima tudi moja barka, torej ne zaostaja za drugimi. Trdnost? No ja, zadnjič so fantje potopili Swana, a trdno verjamem, da je veliko boljši od moje barke. Jaz temu rečem usoda. Zato sem najprej kupil rešilne pasove za ocean, Sostechnic, samonapihljive z ovratnikom. Potrebujem rešilni splav za offshore, torej sem nabavil Arimarja v trdem kovčku za štiri osebe. Potrebujem še nepotopljivo Grab bag - torba za najnujnejše. V njo sem dal nove rakete in bakle, ribiški pribor, prvo pomoč, nožek, baterijo in še in še malenkosti, kot so zdravila, suha obleka, srebrna folija ipd. Potrebujem še osebni EPIRB. Tudi njega kupim, McMurdo Fast Find 220 PLB, a tu se mi malo zatakne. Nimam MMSI-kode. Ker imam nemško zastavo, bo treba to dobiti iz Nemčije. Prvi zaplet je torej tukaj, a se rešuje. EPIRB namreč moram imeti, kajti glava je samo ena. Potrebujem še viharno ali vodno sidro, ki ga tudi nabavim in uredim še dve rezervni sidri, eno Delto in enega Spada. Potrebujem še dodatnih 100 m vrvi za dvižnice, pa 50 m rezervne vrvi za genovo in še kaj drugega. Pa kar nekaj rezervnih škripcev, karabinov, lepil, trakov … Kupim še nov 240 cm dolg gumenjak Mercury s triletno garancijo; torej me bo držal vsaj nekaj časa, kajti lani sem vrgel starega na smetišče, saj se je razslojil. Potrebujem še inverter iz 12 V na 220 V; tokrat si kupim močnejšega s stalnim sinusom 1500 W/3000 W, da bom lahko za vsak primer uporabil tudi delovno orodje, kot so vrtalni stroj, brusilka, rezalka ipd. Pa saj teh novih stvari je še in še. A izpustil sem še rezervna jadra, tangun, dobro ribiško palico za panulo … Ja, za te stvari mi je tudi žal. A zdaj je, kar je … Sam sem opravil še servis barke, torej zamenjal olje, filtre, impeler, jermen, preveril cevi, nato pa barko uredil in očistil. Česa posebnega in drastičnega na njo nisem dajal. Narediti sem dal plošče iz inoxa za ojačitev kobilice, a tega še do danes nisem montiral, ker nisem imel pravega natikalnega ključa. To sem prestavljal iz dneva v dan, dokler ni bilo prepozno, a mislim, da bom to naredil nekje med potjo.





	HRVAŠKA





	Ponedeljek, 26. 5. 2014, Poreč

	Od doma se pripeljem v Poreč v marino, kjer imam privezano barko. Z mano je Matjaž, moj dobri prijatelj, s katerim sva že skupaj jadrala. Nova plovba bo v začetku čisto nekaj standardnega, kot je bilo to do sedaj vsako leto na poletnih dopustih. Na to mislim zato, ker bom plul po Jadranu, ker poznam skoraj vsak otok in veliko zalivov. Lotiva se dela in najprej pospraviva vso pitno vodo v plastenkah v zaboje, kakor tudi hrano, ki je je tokrat malo več. Nato na barko montirava rešilni splav Arimar, ki mi zna rešiti življenje. Pobožam ga in mu rečem: »Tu bodi in upam, da se ne bova potrebovala.«



	Pogledam spisek, na katerem piše, da Windex na jamboru ne dela. Ja nič, treba bo gor. Vzamem sedež in se privežem, Matjaž pa me po škripcu povleče na vrh jambora. Skoraj 15 m nad morjem sem in zdi se mi zelo visoko. Popravim napravo za merjenje hitrosti vetra in počasi me spusti do prvega križa na jamboru, kjer montiram nov radarski odbojnik. Tako, zdaj me bodo videle tudi večje ladje. Opraviva še nekaj manjših del in na koncu še opereva ter dobro zdrgneva barko. Kdo ve, kdaj bo spet tako lepa … Skuham na hitro že delno pripravljeno večerjo, da nasitiva lačna želodčka. Rojstni dan imam, zato se po tuširanju odpraviva v mesto, kjer spijeva kozarec dobrega istrskega vina, potem se še malo sprehodiva po praznih ulicah mesta, nato pa greva spat – na barko.





	Torek, 27. 5. 2014, Poreč–Unije 51 NM

	Jutro brez sonca. Oblačno je in ni ravno toplo za ta majski čas. Opraviva še zadnja dela, kot je nalivanje vode v rezervoarje, nato pa preveriva, če je vse na svojem mestu. Ja, vse je na svojem mestu, vse preverjeno. Torej greva najprej na bencinsko črpalko. Natočiva poln rezervoar nafte; dve desetlitrski kanti za rezervo spraviva pod sedežni del v kokpitu, nekaj litrov goriva še v tretjo, petlitrsko kantico za motorček, ki ga imava za napihljiv čoln. Zdaj imava vse. Pa odriniva.

	Greva mojim sanjam naproti. Matjaž bo z mano samo nekaj dni. Njegova zadnja postaja bo Lastovo, od koder se bo preko Splita in Zagreba vrnil v Ljubljano. Spremlja naju slab zahodnik, zato si moram pomagati z motorjem. Med plovbo se Matjaž spomni, da bi lovil ribe, zato mu pripravim ribiško palico. Kakšno veselje je spopadlo človeka, ko se je vrvica napela! Kmalu za tem pa sva videla, da je nekaj odtrgalo najino 8 EUR vredno vabo. Nimava ribe, verjetno je bila prevelika, nimava pa niti vabe. Torej sva na izgubi. Za 8 EUR bi dobila kilogram rib, a potem ne bi bilo užitka. Vseeno pripravim nekaj za jesti in skuham kavo. Bila je res dobra. Plujeva mimo Rovinja, Brionov in nato do rta Kamenjak, kjer na vhodu v Kvarner občutiva močan veter iz jugozahodne smeri. Ugasneva motor in jadrava. Plujeva slabih 6 vozlov in občutiva veter v laseh.

	Sonce se je prikazalo nekje pri Brionih, a mi je bilo kljub toplim žarkom malo hladno. Oblečem si vetrovko in plujem naprej. Priplujeva do otoka Unije, kjer sidrava pred mestom. Tukaj je sidranje zastonj, le paziti moram, da nisem na poti katamaranu ali trajektu, ki prihaja na glavni pomol tega otoka. Z dingijem se odpeljeva na kopno in si ogledava otok. Matjaž je bil tukaj prvič in ves vzhičen je občudoval neomejene količine rožmarina, tavžentrože, koromača in žajblja. On je oseba, ki se spozna na skoraj vsa zdravilna zelišča, zato imam celo pot predavanje o tem, katero zelišče je v redu in katero ne, kaj je zdravilno in katero bolezen zdravi.



	Zvečer še spečem dva goveja in uležana steaka, ki ju je prinesel Matjaž od svojega najboljšega mesarja, in naredim njoke v smetanovi omaki. Spijeva kozarec črnega vina in potem greva spat. Ne vem, kako bova spala, saj se barka ziblje kot zibelka. No ja, če pri tem zaspijo otroci, bova tudi midva.



	Sreda, 28. 5. 2014, Unije–Ist 39 NM

	Prebudim se, ura je komaj pol šest. Dežuje. Barka se ziblje enako kot sinoči. Sprašujem se, kako se v tem zibanju počuti Matjaž, saj vem, da mu je bilo sinoči v notranjosti barke malo slabo. Ni ga še ne videti ne slišati. Vstanem in se obrijem kot vsako jutro. Uredim se v kopalnici in nato skočim nazaj v posteljo. V roke vzamem Samsungovo tablico, čudo tehnike, in si na njej preko interneta ogledam vremensko poročilo, tabelo valov in še malo pobrskam po naših spletnih straneh, da vidim, kaj se dogaja v naši podalpski državici. Zbudi se še moj sopotnik. Sledi kuhanje kavice, debata o današnjem dnevu in načrti za naprej. Zaženeva motor in dvigneva sidro. Izplujeva in pomahava Unijam, saj jih verjetno kar nekaj časa ne bova videla. Dež neusmiljeno kaplja na barko. Še sreča, da sva pod streho. Nekje nasproti Lošinja je dež ponehal in prikazal se je sonček. Vetra je bolj malo, a vseeno imam odprto glavno jadro, da zajamem malo vetra in izkoristim vzgonsko moč. Lačna sva, zato pripravim zajtrk. Zajtrkujeva in se pogovarjava. Našla sva temo, o kateri bi lahko razpredala ves dan. Plujeva že nekaj časa, ko veter poveča svojo moč na 8 vozlov, zato ugasnem motor. Izvlečem še genovo in nastavim obe jadri. Plujeva s hitrostjo malo manj kot 4 vozle. Matjaž spet vzame ribiški pribor in začne loviti ribe po sistemu panule. Vem, da ne bo nič, a kaj hočem, človek ima željo, in zakaj je ne bi izkoristil, če se da. Sam opravljam drobna dela na barki in uživam na soncu. Potem nama skuham še popoldansko kavo. Priplujeva na otok Ist in sidrava v zalivu, nekje med pokopališčem in pomolom. Globina je pet metrov, voda pa je kristalno zelena. Tudi tukaj je sidranje zastonj, torej sva spet privarčevala nekaj denarja.



	Elektriko pridobivam iz 100-watne sončne celice, nameščene nad tendo. Pripraviva vse za pot; vzamem tudi nahrbtnik in v njega spravim eno pločevinko hladnega piva. Potem skočiva v dingi ter greva proti obali. Današnji cilj je, da se povzpneva na vrh, kjer je cerkev Marije Snežne. Ozka kozja pot, posuta s kamenjem, naju vodi do vrha. Vmes spoznava, da je tu božja pot s petnajstimi postajami, kjer je prikazano Jezusovo trpljenje. Prispeva na vrh in Matjaž je ves navdušen nad razgledom. Pravzaprav je z vrha v tem večernem soncu pogled res neverjeten, skoraj že kičast. Vidijo se otoki, zalivi, barke, bela jadra … Kot da je sezona že v polnem teku, ne pa da je komaj konec maja. Fotografirava to hrvaško lepoto in se usedeva na obzidje, takrat pa dam Matjažu njegovo nagrado, pivo. O, kako je navdušen in nasmejan!

	Spust je bil bolj počasen. Ves čas sva se pogovarjala o tej lepoti, o tablah, postajah, kaj pomenijo, o zdravilnih zeliščih in še o čem. Ko se vrneva na barko, preverim instrumente. Temperatura morja je bila dobrih 19 °C in Matjaž se odloči, da se gre kopat. Jaz najprej še malo odlašam, nato pa tudi sam skočim v vodo, iz katere kaj kmalu pobegnem, saj me je zeblo. Premrzlo je. Zvečer pripravim dobro govejo bržolo in za prilogo dodam še kuhan riž, nalijem kozarec črnega vina. Če ni ribe od ulova, bo pa govedina dobra, da nasitiva najina želodčka. Noč je padla na morje, zato greva spat.



	Četrtek, 29. 5. 2014, Ist–Sali 32 NM

	Ponoči sem zelo slabo spal, saj sta mi ves čas nagajala dva komarja, ki ju nisem mogel ujeti. Bila sta bolj navihana od mene in sta se mi spretno izmikala, zato sta mi med panjem izvajala brezplačnen odvzem moje krvi. Zjutraj sem dokaj nenaspan moral vstati, saj sva morala nadaljevati svojo pot. Skuhal sem kavo in z Matjažem sva se pogovarjala o današnji poti. Kratka bo, zato sva se, ker imava dovolj časa, odločila, da bova to pot odjadrala, če bo vsaj malo vetra. Po kavi sva odrinila proti Dugem otoku. Veter je bil ravno pravi, pihal je zahodnik, ki je imel moč v povprečju 10 vozlov. Ker je bila barka na vodi relativno vzravnana, sem naredil še zajtrk, tako da sva imela čas zajtrkovati pod jadri. Plula sva kakšne tri ure, ko sva zagledala jato delfinov. Bilo jih je okoli osem, če sva prav preštela. Igrali so se in skakali iz vode. Še nikoli jih nisem videl v takšnem številu. Z Matjažem sva bila zelo zanimiva, saj sva vsak s svojim fotografskim aparatom stala in fotografirala vodo v pričakovanju, da se delfini prikažejo. Dan je bil napol oblačen, napol sončen. Nekakšna mešanica lepega in manj lepega. Ko je posijalo sonce, je bilo prav toplo. Pogovarjala sva se o Istu in o cerkvici. Prebrala sva, da otok Ist leži v severnem delu Zadrskega arhipelaga v Jadranu, ima površino 9,73 km² in dolžino obale 23,31 km.



	Na otoku se nahaja tudi istoimensko naselje. Od sosednjega otoka Molat ga ločuje morski preliv Zapuntel. Najvišji vrh na otoku je 174 m visoka Straža, kjer je tudi cerkvica Marije Snežne, do nje pa vodi božja pot s petnajstimi kapelicami – postajami. Videla sva, da so višje ležeči deli otoka porasli z gosto rastočim zimzelenim sredozemskim grmovjem (makija), nižji predeli pa so zasajeni z vinogradi in oljkami. Na obronkih Straže je tudi nekaj borovega gozda. Obala je pretežno strma, samo južni del otoka se bolj položno spušča proti morju. Zaliva Kozirača na severozahodni in Široka na jugovzhodni obali sta primerna za pristajanje manjših ladij in služita kot pristanišči za edino naselje na otoku . Pozno popoldne sva le prispela na cilj, Dugi otok, mesto pa se imenuje Sali. Privezala sva se v marini in se uredila, nato pa šla k mojemu prijatelju Ivanu, ki stanuje v Saliju. Po sproščenem klepetu je Ivan pripravil večerjo. Lahko sva okušala njegove specialitete, sardele na lešo, inčune v olivnem olju, ocvrte fileje sardin, solato in še kaj. Hrano smo zalili z dobrim Ivanovim rdečim vinom. Matjaž je bil zelo navdušen nad starim pohištvom in fotografijami, ki so kot velike slike visele na zidovih te sobe. Po večerji smo si ogledali še njegove nasade oljk in naredili lep izlet, kakšnih 5 km smo prehodili. Zvečer sva utrujena od sprehoda padla v posteljo in zaspala.



	Petek, 30. 5. 2014, Sali–Primošten 41 NM

	Noč je bila spet dolga. Na sosednji barki, ki je bila polna Slovakov, se je dogajala prava nočna zabava. Peli so, pili in vriskali, glasba pa je bila tako glasna, da bi še mrtvega zbudila. Proti jutru sem zaspal, a kaj ko ob pol sedmih sploh nisem več mogel spati. Zato sem vstal in začuden pogledal v kokpit, kjer je sedel Matjaž in opazoval ljudi. Hitro sem se uredil in že sva odšla na kavo. Spila sva jo na soncu, takoj poleg morja. Bila je dobra, boljša od tiste, ki sva jo kuhala midva v barki. Odšla sva še v pekarno po svež kruh in potem še na tržnico po ribo. Kupila sva malo več kot pol kilograma inčunov, ki jih bova naredila po dalmatinsko ali »pod lešo«. To je kuhana varianta ribe.

	Recept:

	Za dve osebi je dovolj ½ kg sardel ali inčunov, ki jih očistite tako, da jim odstranite glavo in drobovino. Vse to po možnosti sperite v slani vodi. Nato v lonec natočite približno liter vode in v njega vsujte očiščeno ribo. Ko voda v posodi zavre, mora riba vreti še pet minut, da bo pripravljena. Potem jo dajte v krožnik. Juho lahko uporabite kot pravo juho ali pa jo vržete stran. Nato na tanko narežite manjšo čebulo in malo rožmarina. To posujte na ribo in dodajte sveže mleti poper. Vse prelijete z oljčnim oljem in na rahlo premešate. Po želji dodate sol. Priloga je lahko kuhan krompir ali pa kar kruh.

	Ko sva napolnila še rezervoar z vodo, sva plačala še storitve v marini. Bil sem razočaran nad višino zneska, saj sem plačal 300 Kun ali 40 EUR. No ja, vse ima svoj namen, očitno tudi ta marina, saj sem videl prijatelja Iva in mesto Sali. Odplula sva. Najprej na motor, ker ni bilo vetra, nato pa se je od nekod pojavil veter in razpela sva jadra. Nič kaj posebnega se ni zgodilo v tem dnevu, razen tega, da sva spet videla delfine, in morda še to, da je sijalo sonce in sva se lahko malo posončila. Pozno popoldne sva prispela v Primošten in sidrala desno od mesta, pred porušenim hotelom. Na dnu morja so tukaj kamnite plošče, zato sidro bolj slabo drži. Če ne bi sidro dobro zagrabilo, je treba vajo o sidranju ponoviti. Na tem mestu je sidranje zastonj, marina pa je pregrešno draga. Še dražje pa je, če v sezoni rezervirate svoj vez, kajti zaračunajo še rezervacijo.



	Zvečer sva z dingijem odšla v mesto, a je tam bilo vse prazno, kajti sezona se še ni začela. Žalostna sva se vrnila na barko in odšla spat.



	Sobota, 31. 5. 2014, Primošten–Vis 42 NM

	Pogledam na uro. Bila je komaj šest. A vseeno vstanem in se uredim. Ta čas je vstal tudi Matjaž in skuhal kavo. O, kako lepo se po barki širi ta omamen vonj kave! Hitro pohitim na računalnik in preverim vremensko karto. Zanimajo me stanje in smer vetra ter seveda valovi na najini poti. Ko izveva vse potrebne informacije, lahko greva na pot. Glede na napovedi ne bi smelo biti nobenih presenečenj; bolj bova motorirala kot jadrala, saj nama bo primanjkovalo vetra. Ura je 9:30, zato dvigneva sidro in odplujeva. Tukaj sem prvič začutil, da imava slabe akumulatorje. Nekaj ni v redu, saj se ne polnijo, kot bi se morali, ob tem pa razmišljam, da so stari že dobrih pet let in jih bo verjetno treba v kratkem zamenjati. Vseeno z malo grenkim priokusom plujeva naprej. Raztegneva glavno jadro in veter, kakšnih 9 vozlov, imava točno v krmo. Razvijem še sprednje navijalno jadro ali genovo in naredim metuljčka. Veter mi lepo oblikuje jadra in kaj kmalu naju moč vetra porine naprej. Zaradi valovanja morja nama barka včasih uide iz smeri plovbe in takrat nama genova zaplapola. Spet se hudujem nad sabo, ker si nisem naredil tanguna, to je kovinski drog, ki je povezan med jamborom in jadrom. Glave za tangun sem videl v Trstu v Motomarinu, a se mi je zdela cena 140 EUR za kos predraga. Cev sem želel kupiti v skladišču v Ljubljani, a je potem nisem. No, sedaj pa imam, ko se moram jeziti! Plujeva točno po črti, ki je zarisana na ploterju nad krmilom. Cilj je mesto Vis na otoku Vis. Plovba je nekako monotona, zato si narediva zajtrk po želji. V hladilniku imam domač savinjski želodec, zato ga pričnem rezati. Narežem še nekaj sira, domačega paradižnika in kruha. Vse to prinesem v kokpit na mizo in oba se lotiva obilnega zajtrka. Kar nekajkrat sem že plul na otok Vis in moram povedati, da nikoli nisem imel kakšnih težav. Več ali manj je bilo v tem predelu, kjer je Jadransko morje precej globoko, nekaj čez 100 m, vedno mirno morje. Slabše spomine imam na otok Hvar. Ne spomnim se, da bi bil na Hvaru in da ne bi bežal pred orkansko burjo. Zato se tega otoka tudi nekako izogibam, kajti menim, da z njim nimam sreče, čeprav še nikoli ni šlo nič narobe. Plujeva proti sredini poti, ko meni postane dolgčas. Matjaž prevzame krmilo in situacijo na morju v svoje roke, jaz pa grem v kuhinjo barke, kjer začnem kuhati nekaj na žlico. Zaželel sem si nekaj tekočega. Medtem ko se je juha kuhala, sem bil večkrat zunaj in preveril, če je vse v redu. Matjaž seveda obvladuje situacijo. Juha je gotova, zato ugasnem štedilnik. Takrat pa je začelo barko nagibati.

	»Pazi, kako voziš!« sem zavpil Matjažu.

	»Ne morem pomagati, veter se je okrepil. Saj si rekel, da ga nekaj potrebujeva za jadranje,« mi je odvrnil.

	»No ja, res sem to rekel, a vseeno ni treba barke nagibati na 45 stopinj.«

	»Pridi sem, veter še vedno narašča in pravkar piha 23 vozlov!«

	Skočim ven in pogledam v jadra. Glavno jadro je natrgano, vedel sem, da ne bo dolgo zdržalo. Morje se je penilo in valovi so postajali vse višji. Prelivali so se in padali na krmo barke, nekateri pa so se odločili, da nama potopijo nov dingi, ki sva ga vlekla za sabo. Veter neusmiljeno povečuje svojo moč in valovi dosegajo skoraj dva metra. Prižgem motor, obrnem barko v veter in začnem zvijati glavno jadro, katerega nama je že malo strgalo. UV-del se drži še samo na spodnjem in zgornjem delu jadra. Malo sem jezen, ker se mi je to zgodilo, a zdaj je, kar je.



	Jadro uspešno zvijem v jambor, potem pa do ene tretjine zvijem še genovo. Zategnem jo in barko usmerim nazaj proti cilju. Barka poskakuje, do cilja je še dobrih 10 NM. Dve uri sva se borila z vetrom in valovi, nato pa sva prišla v zaliv otoka Vis. Zavila sva pred bencinsko črpalko in vrgla sidro v vodo. Spet bova zastonj sidrala. Paziti morava le, da ne bova preblizu bencinski postaji z ene strani in da ne bova napoti trajektom, ki pristajajo v neposredni bližini. Spustiva glavno jadro in si ogledava škodo. Ni kaj, popraviti ga bo treba, zato ga zvijeva, da ga bom lažje transportiral na kopno. Pripraviva dingi in priplujeva do obale. Povprašava, kje bi lahko popravila jadro, a nama vsi pripovedujejo, da tu ni več jadrarja in da je najbolje, da greva v Split. Ne preostane torej drugega, kot da res greva tja. A danes je sobota, jutri je nedelja in nihče ne dela. Vrneva se na barko in greva spat.



	Nedelja, 1. 6. 2014, Vis, 2. dan

	Danes sva si lahko privoščila poležavanje, saj veva, da ne bova šla na plovbo, torej ostajava sidrana v zalivu pred mestom Vis. Spijeva kavo in se pogovarjava o včerajšnjem dnevu. Nato se spomnim akumulatorjev in jih pregledam. Ugotovim, da je v njih premalo tekočine oz. kisline. Odidem na obalo do trgovine in kupim dva litra destilirane vode. Še dobro, da so sploh ustvarjali energijo. Upam, da so celice še cele ali da niso preveč uničene. Pripraviva si zajtrk in se pogovarjava, kaj bi počela v današnjem dnevu. Matjaž izrazi željo, da bi najela skuter in se odpeljala malo po otoku ter raziskovala ta nekdaj zelo vojaški otok. Ko sva prišla na trdna tla, sva se odpravila do izposojevalnice skuterjev in najela motor za ves dan. Zanj je Matjaž plačal 20 EUR. V ceno sta všteti tudi dve čeladi. Odpeljala sva se proti Komiži na drugo stran otoka. Matjaž je bil prvič na otoku, zato se mu je zdela Komiža še veliko lepša od Visa.



	Sprehodila sva se po mestecu, sledilo je obvezno pitje kave na sončku ob morju, nato pa sva šla dalje. Raziskovala sva otok in iskala njegove lepote. Videla sva kar nekaj znamenitosti in jih obeležila s fotografiranjem. Matjaž je želel poizkusiti viško pogačo, ki je menda narejena iz testa kot pizza, na njej pa so paradižnik, čebula in riba. Iskala sva jo, a je nikjer nisva našla. Bil je kar malce užaljen, poleg tega pa razočaran, kajti če je jed specifična za te kraje, bi jo morali delati vsepovsod. Zato sva v eni od gostiln v zalivu Rukavac jedla dobre sardele in jih zalila s pivom.



	Zvečer se je malo pooblačilo, zato sva se pripeljala nazaj v Vis in vrnila motor. Prišla sva na barko, skuhala pozno kosilo z večerjo in do spanja uživala v preostanku nedelje.



	Ponedeljek, 2. 6. 2014, z jadrom v Split, Vis, 3. dan

	Zjutraj naju z Matjažem prebudi budilka, ki sva si jo nastavila ob 5.30, saj morava biti ob 7.00 na katamaranu, ki pluje za Split. Uredim se, Matjaž pripravi svoj kovček. Na obrazu se vidi, da mu je težko. Odhaja domov, zapušča mene in barko. Spijeva še kavo, do zajtrka nama danes nekako ni. On gre domov, jaz ostajam sam na barki in plujem naprej. Najprej z dingijem odpeljem Matjažev kovček na obalo, potem pridem še po njega in moje jadro. Dingija priveževa kot pridnega kužka, jaz pa mu zabičam, naj me zvesto čaka, saj se kmalu vrnem. Pogledam še barko in upam, da je v njej vse v redu. Kupiva karte za katamaran. Vesel sem, ko ugotovim, da bom iz Visa v Splitu za uro in pol, cena karte pa je 55 kun (7,30 EUR). Udobno se namestiva in se pogovarjava, kot da bi želela prebiti tisto bridko steno, da ne bova več skupaj. Priplujemo v Split. Z Matjažem se rokujeva, pozdraviva in ločiva. Matjaž gre z avtobusom do Zagreba, potem pa naprej za Ljubljano.

	Jaz grem iskat Sportsko Lučico in firmo Jedra Righi, da mi popravijo glavno jadro, ki ga imam na rami. Pokličem jih in pravijo, da lahko pridem k njim takoj ter da me že po predhodnem naročilu moje znanke Alenke čakajo. Do tja lahko grem peš, saj ni daleč, morda 20 minut iz luke. No ja, teh 20 minut z jadrom na rami se je potegnilo na 40 minut, a sem bil vseeno zadovoljen. Malo sem se sprehodil, kar pa je tudi dobro za moje srce in telo. Prijazni ljudje so mi vzeli jadro v popravilo in obljubili, da bo do dveh popoldan gotovo, saj imam ob treh že katamaran za Vis. Torej mi gre vse kot podmazano.



	Ta čas si vzamem prosto za kavo, za ogled mesta, v katerem sem že bil, in seveda za nakup povezovalnega kabla za fotoaparat. Čas v Splitu je hitro minil, vmes pa sem kar nekajkrat pomislil na Matjaža, če je uredil vse, kot mora, in če se pelje domov. Okoli ene ure popoldan zvoni telefon. Sporočajo mi, da je jadro popravljeno. Grem do Lučice in ga prevzamem, plačam popravilo ter jih prosim za malo samolepilnega dacrona, da si pomagam sam, če pride do podobne situacije. Seveda mi odrežejo dobrih pol metra modrega dacrona z role, saj so z belim že pri koncu.

	Vesel grem z jadrom na rami nazaj na katamaran. Kupim karto, se vkrcam in si poiščem sedež. Za slabo uro zadremam tako da sem pred Visom že bistre glave. Jadro odpeljem na barko, a ker piha veter, se odločim, da počakam še kakšni dve uri, dokler se ne poleže. Jaz pa grem ta čas še v trgovino po kruh in seveda s kantami za gorivo še na bencinsko črpalko. V barko natočim 30 litrov goriva, v rezervi imam še 20 litrov. Grem še na sladoled in poližem svojo kepico nekakšnega ledenega zvarka, ki mi sploh ni bil všeč. Ker je kasneje veter zmanjšal svojo moč, dvignem jadro in ga pričvrstim, kot se mora pričvrstiti. Upam, da bo zdržalo še naprej. Z oljem in mastjo namažem še vse gibljive dele na jamboru, potem pa zaključim z delom. Pogledam še vremensko napoved, valove in veter za jutri. Ne kaže nič posebnega in drastičnega. Za vsak primer še enkrat preverim Grab bag ali nepotopljivo vrečo, v kateri imam naj nujnejše zadeve v primeru najhujšega. Noč je padla na zemljo in počasi bom šel v posteljo, saj jutri vstanem ob 4. uri.



	2. ITALIJA, celinska





	Torek, 3. 6. 2014, Vis–Vieste, 81 NM

	Zbudi me alarm na telefonski budilki. Ura je komaj pol pet in sonce počasi vstaja izza hriba. Lepo je, zato vzamem fotoaparat in si za spomin posnamem sliko. Skuham si kavico, pospravim po barki in vse pričvrstim, ker nisem več prepričan, kakšno bo danes morje. Počasi odplujem iz sidrišča. Zunaj je še mrzlo, kaže mi 14 °C, zato sem oblečen v obleko za priobalno plovbo, ki ne prepušča vetra in je nepremočljiva. Mnenja sem, da je treba vedno poskrbeti za to, da si zaščiten in da ti je plovba prijetna. Zapihal je vzhodnik z močjo 13 vozlov in razpel sem jadra.



	Lepo je bilo pluti in barka je lepo rezala valove. Vem, da je še daleč do kopnega, zato sem se prepustil trenutnemu dogajanju. Sonce se je že dvignilo visoko, ko se je veter polegel. Pospravil sem sprednje jadro, prižgal pa motor. Morje je rahlo vzvalovano, valovi ne segajo več kot pol metra. Res pravi dan za prečenje, a ne tudi za jadranje, saj bo verjetno kar nekaj časa pel motor. Tako je tudi bilo. Ker včeraj nisem dobro namestil jadra, sem v tem rahlem vetru obrnil barko v veter in snel glavno jadro, ga vpel še enkrat tako, da se mi na vrhu ni delal zavihek, ter ga spet dvignil. Za enega samega človeka na zibajoči se barki to ni lahko delo, a sem bil po skoraj slabi uri dela le zadovoljen sam s sabo. Da se nisem kratkočasil, sem opral kokpit in zdrgnil tikovino. Potem vse lepo pobrisal in bil zadovoljen z delom. Naredil sem si zajtrk in ga z veseljem počasi pojedel, nato pa sem si skuhal še kavico. Pitje kave na sončku, ki ima že svojo moč in prijetnih 23 °C na morju, je prav prijetno. Pospravil sem še vse v kuhinji ter nato pomil še kopalnico in jo pobrisal. Bila je lepa in dišeča. Seveda sem se večkrat povzpel v kokpit in pogledal okoli sebe, če je vse v redu. V takšnih razmerah je plovba dolgočasna, zato namesto mene vozi avtopilot. Ta tehnika je pa res prava pogruntavščina. Plovba traja že nekaj ur, in ker se moram malo spočiti od dela, vzamem v roke knjigo Sreča Pusta in jo začnem prebirati. Preko Jadrana ni bilo velikega prometa, razen nekaj tovornih ladij, zato je bilo res bolj dolgočasno. Spet se je prikazal veter in razpel sem še genovo in zajadral skupaj z njim. Kmalu se je prikazal rt Italije. Zaznal sem že prve hiše mesta Vieste. Ko sem se približal mestu, sem spustil jadra in namestil na pripone italijansko zastavo, hrvaško pa sem pospravil v koš, saj je bila že strgana in zbledela. Vieste nima uradnega sidrišča, vsaj tako piše v priročnikih, zunaj pa piha zahodnik z močjo 25 vozlov, zato o ne želim biti na sidru nekje na prostem ob neki plaži, poleg tega pa moram v mesto, saj potrebujem internetno kartico, da bom povezan s službo in seveda z meni dragimi osebami. Počasi najdem oznake za vhod v marino in pričaka me marinero. V angleščini ga vprašam za ceno marine. Pravi, da je 25 EUR na dan, jaz mu ponujam samo 20, a jih ne sprejme. Torej jaz popustim. Privežem se, in ker je ura že sedem, pohitim v mesto. Najdem Vodafon trgovino in si kupim SIM-kartico za mobilni internet. Kartica stane 10 EUR, 7 GB internetnega prenosa pa stane 20 EUR. Meni se zdi sprejemljiv znesek 30 EUR za to, da bom ves čas v stiku z elektronsko pošto in internetom.



	Ko pogledam mesto Vieste z morja, se mi zdi zelo veliko. V resnici pa ima to mestece nekaj več kot 13.000 prebivalcev. Včasih so se tu ukvarjali največ z ribištvom, zdaj pa je to izključno turistično mesto. Če sem že tukaj, potem si ga ogledam in naredim še nekaj posnetkov. Ustavim se še v pisani trgovini, kjer prodajajo testenine vseh barv in oblik, ter kupim dvojne testenine, čeprav jih imam v barki kar nekaj kilogramov. Zvečer sem pozno na barki in se pripravim za spanje.



	Sreda, 4. 6. 2014, Vieste–Barletta 39 NM

	Noč v marini je bila zelo nemirna. Od nekje se sliši glasba, ki se mi zdi zelo blizu, nekje škripa pontonski pomol, saj se verjetno drgneta dve železi, malo za tem se po cesti zapelje motor. Zunaj veter nabija svojo pesem in iz sosednje barke je slišati nepritrjene dvižnice, kako tolčejo po jamboru. A vseeno vse to ni moteče, kajti spati nisem mogel niti zaradi prsta na nogi, saj me je očitno zagrabila putika. Včerajšnja fižolova solata mi je dala misliti. Vzamem tablete za putiko in naklofen za bolečine ter se vrnem v posteljo.

	Zjutraj se prebudim in bolečine v nogi že skoraj ni. Tablete so res čudež kemije. Skuham si kavo in pijem to opojno tekočino. V nekaj dneh na barki sem se navadil na okus Barcaffe kave. A vseeno pogrešam svoj avtomat in svojo Lavazzo. Sedim poleg računalnika in preverjam vreme ter brskam po ostalih internetnih straneh, ki me zanimajo. Pogledam še službeno elektronsko pošto, nato si privoščim še kakšno internetno stran za razvedrilo. Pripravim si zajtrk, ki je danes drugačen. Vzamem domačo marmelado in kos kruha. Mmmmm, kako je dobra, prava domača slivova marmelada iz sliv, ki so zrasle na mojem drevesu! Potem si operem majico, v kateri spim na barki, in še nekaj perila, nato pa dam vse skupaj sušit v kokpit. Pospravim barko, da je vse na svojem mestu, potem pa grem plačat marino. Prijazna gospa mi pove, da lahko pri njej dobim tudi letni ali zimski privez. Cena za zimski polletni privez naj bi bila 1.000 EUR, za celoletnega pa hoče 2.800 EUR. Jaz ne vidim logike v cenah, a nič ne rečem, razen klasičnega »morda pa kdaj«. Še enkrat grem v mesto in najdem včerajšnjo trgovino Vodafone. Želim si, da bi lahko sproti preverjal količino porabljenih podatkov, a so vsa navodila v italijanščini, jaz pa tega jezika ne znam, zato že nastane problem. S prodajalko nama to ne uspe in vrnem se v marino. Natočim še vodo in odnesem smeti. Ura je pozna, pol dveh popoldan, ko zapustim marino. Pogledam na wind inštrument, ki še vedno kaže, da je burje za dobrih 30 vozlov. Izplujem iz marine, nato pa s skrajšanimi jadri odjadram naprej. Začudim se, kako to, da sem približno dve milji oddaljen od obale, pa je voda še vedno zelena in globina je komaj osem metrov. Zato grem še eno miljo bolj na odpro more. Zanimivo je to, da se je globina povečala le za dober meter. Jadram in obračam v veter, trudim se, da bi preplul čim več milj v najkrajšem času. A včasih ne gre. Veter ne piha v pravo smer in moram obračati, enkrat v levo, drugič v desno, pravi cik-cak. Potem vetra počasi zmanjka in pospravim genovo. Pogledam na karto. Na moji poti naj ne bi bilo nobenih presenečenj. Zato grem v kuhinjo in si začnem pripravljati kosilo. Danes bom jedel njoke z bučkami in čebulo, nekaj zelišči in seveda omako s kislo smetano. Večkrat grem pogledat, kakšno je stanje pred barko. Morje je prazno, nobene barke ni. Kosilo si privoščim zunaj v kokpitu, in prav lepo mi je, ko gledam morje in za sabo puščam velika mesta.



	Zvečer priplujem v luko Barletta, kjer ni marine, je pa ribiški pomol, a je ves zaseden. Nekaj bark, sploh manjših, je sidranih na desni strani luke. Odločim se, da vržem sidro, kljub temu da sem v italijanskem peljaru prebral, da se druge barke tam ne smejo sidrati. Kar bo, pa bo! In povem vam, da ničesar ne bo. Sidram pred ribiškimi barkami na globini šestih metrov, desno od pomola. Sidro dobro drži, saj se je lepo zakopalo v mulj. Spet bom zastonj spal na sidru. Tokrat ne grem iz barke in ostanem kar v njej.



	Četrtek, 5. 6. 2014, Barletta–Mola di Bari 43 NM

	Prepričan sem bil, da bom zgodaj vstal in hitro odrinil, a ko se je zbudilo jutro, se mi res ni dalo. Počasi sem se le spravil pokonci in si skuhal kavo. Potem sem pogledal še stvari za službo in napisal nekaj mailov ter pometel po barki. Počasi sem dvignil sidro in odrinil. Preveril sem še vreme in napoved, ki mi je pokazala, da bo danes bolj ležerno jadranje, brez vetra. Izplul sem in počasi plul po tej meni ne všečni Italiji. Nobenega zaliva ne vidiš, ne vidim nobenih jadrnic, kot da je morski promet izumrl. Le tu in tam kakšen ribič trza z roko, kar pomeni, da lovi lignje. Odločim se, da kar med plovbo popravim fuge na tiku, zato se lotim dela.



	Večkrat pogledam naprej v smeri plovbe. Vse je čisto. Z vsak primer preverim še na ploter, če je označena kje kakšna nevarnost, a je ni bilo. Tako sem na tiku delal kar nekaj ur, da sem naredil, kar sem želel. Zdaj še počakam, da se črno polnilo strdi, in potem to zbrusim. S končanim in pacastim delom sem zadovoljen, zato si skuham še eno kavo. Prija mi ta kava in še pomislim ne na lakoto, na katero me že nekaj časa opozarja želodček. Spet grem v kuhinjo in skuham še zadnje njoke iz svoje zaloge. Za prilogo pa vzamem rdečo papriko, ki je že malo uvela. Da je ne vržem proč, jo zrežem v omako, potem dodam še smetano za kuhanje. Še dobra ura me loči do cilja, zvečer pa si bom privoščil sprehod. Plujem mimo znanega mesta Bari in tu prvič srečam dve jadrnici. Končno jih je nekaj. Če bi bil nekje na hrvaški obali, bi jih v tem obdobju srečal dvesto. V pristanišču se bohoti velika, nekaj nadstropna križarka in več večjih tovornih ladij. Priplujem že skoraj do cilja, a tu se začne plovba med ovirami. Vse več in več je ribičev. Končno le najdem vhod v marino in luko. Veliko manevrskega prostora je za valobranom. Iščem, kje bi lahko sidral, a ne najdem primernega mesta. - Pokliče me marinero in mi ponuja mesto za 30 EUR. Odmahnem z glavo in grem naprej. Ampak pozor! Sredi luke je plitvina približno en meter. Označena je na ploterju, a jo kaj kmalu zgrešiš, saj si zagledan v prostor, kjer pluješ. Nič, zaplujem nazaj do valobrana in tam vržem sidro, kajti vem, da tu nikogar ne motim. Sidram na globini devet metrov, sidro dobro drži. Ne poznam ljudi in ne poznam običajev. Zato za vsak primer vzamem en strgan jermen od motorja in enega celega, če se kje na obali zaplete. Saj veste, pomorsko pravo pravi, da se v nesreči lahko ustavimo za dve uri kjerkoli, da saniramo problem.



	Z dingijem grem na kopno in se privežem na pomol marine. K meni pristopi marinero in me želi odgnati, saj je to jadralni klub samo člane kluba, a jaz pokažem strgan jermen in ga vprašam, kje bi lahko kupil novega. Moram priznati, da tu pa so Italijani uslužni. Veselo mi pokaže in jaz grem naprej. Ogledam si mesto, sprehodim se in si pretegnem noge, pa še sladoled si privoščim. Zvečer pojem še nekaj lahkega in grem spat.



	Petek, 6. 6. 2014, Mola di Bari–Brindisi 52 NM

	To noč sem dobro spal, a ne vem, zakaj sem se prebudil že ob šestih zjutraj. A vseeno nisem šel iz postelje, celo malo sem podremal, da mi je bilo lažje pri duši. A kar se mora, se mora, zato sem vstal ob osmi uri, se uredil, spil kavo in pripravil barko za odhod. Zapustil sem sidrišče in odplul na prosto. Ne vem, zakaj je v tem delu tako čudno. Tu pihajo vetrovi do 11. ure, potem pa utihnejo in se zbudijo spet okoli 17. ure. Tako je bilo tudi danes: nekaj malega vetra, da sem lahko razprl jadra, nato pa spet nič. Spet je imel glavno besedo motor. Da mi ne bi bilo dolgčas, sem pobrusil tik. Iz škatle za orodje sem vzel električni brusilnik in ga vklopil na inverter iz 12 V na 220 V. Pa ni bilo v redu, moč se je izgubila. Zato sem tik zbrusil ročno z brusnim papirjem. Pri tem sem naredil začetniško napako, da sem bil predolgo časa zatopljen v delo in nisem gledal, če je vse v redu. A sem ta dan naredil še dve. Druga je bila ta, da sem šel na krmo na malo potrebo, ne da bi se privezal. Kaj pa če padem? Tretja pa je bila to, da sem šel nekaj popravljat na premec, čeprav so bili valovi in se je barka zelo zibala. Pozabil sem se privezati na pohodno jeklenico. Res je, zelo sem bil nepreviden. To so tiste napake nas več ali manj izkušenih morjeplovcev, ki mislimo 'Ah, saj bom hitro …' ali pa 'Saj se meni nič ne more zgodit ...' To res ni prav.

	Ko je bil tik zbrušen, sem vse lepo opral, seveda z morsko vodo. Bilo je lepo za videti, zato sem si privoščil popoldansko kavo. Kot so napovedali, je začel pihati zelo močan severozahodnik, ki se je samo krepil in krepil. Pihal je z jakostjo okoli 30 vozlov in barka je lepo drsela po en meter visokih valovih, a kaj, ko je bilo pristanišče Brindisi blizu. Bilo je že pozno popoldne, ko sem zaplul v njega, še dobre pol ure pa je trajalo, da sem prišel do marine. Pokličem jih po VHF, povem, da prihajam, in vprašam, kam naj zaplujem. Odgovorijo, da kmalu pride marinero in naj zaplujem pred pomol K. Tako je tudi bilo in čez nekaj trenutkov sem bil privezan. Na hitro, dokler je še bilo svetlo, sem opral in s tem razsolil barko. Potem sem si skuhal nekaj za jesti. Ta naša ladijska kuhinja je res cenovno ugodna. Skuham si, kar imam načeto, in ni mi težko, če jem dva dni zapored pašto ali pa njoke. Če mi gnije zelenjava, jo pač obrežem in uporabim. Res pa je, da ko sem sam na barki, mesa skoraj ne jem. Pomil sem posodo in se oblekel ter odšel na sprehod. Šel sem kar tako nekam, brez cilja, in se potem vrnil. Na telefonu imam aplikacijo Sports tracker, ki mi pomaga, da vem, po kateri poti naj se vrnem, obenem pa mi pokaže, koliko kilometrov sem naredil. Ta večer sem prehodil 5,7 km. Dovolj, da si pretegnem noge. Na barki še malo pogledam po računalniku, nato pa grem počasi spat. Lahko noč, Brindisi, jutri te bolje spoznam.





	Sobota, 7. 6. 2014, Brindisi, 2. dan

	Sinoči sem težko zaspal. Pri sosedu so ropotale dvižnice in še nekaj je tolklo, a nisem vedel, kaj. To je bolezen vseh marin, zato sem v njih le takrat, ko sem prisiljen v to. Zjutraj sem vstal šele ob osmih. Moje jutro je ustaljeno, vsak dan enako, zato ga ne bom podrobno opisoval. Najprej grem iz barke, veter še piha. Preveč. Ne grem naprej, če ni varno. Skuham si kavo in naredim zajtrk. Sprehodim se do pomola in pogledam na odprto morje. Zunaj je vse belo in penasto, ne vidim pa, da bi bili valovi visoki. Piha okoli 45 vozlov in udarci vetra znajo biti še močnejši. Grem v marino na recepcijo in vprašam za ceno. Moja barka je dolga skoraj 11 metrov in nočitev z vsemi pripadajočimi tarifami znaša 22 EUR. Zanimivo, pri nas v Sloveniji ali na Hrvaškem bi to stalo najmanj trikrat več. Odločim se, da ostanem še kakšen dan in si temeljito ogledam mesto.

	Takoj na vhodu v marino stoji avtobus, saj je do centra mesta 11 km. Avtobus vozi vsakih nekaj minut in cena karte je 1,50 EUR. Plačam povratno karto in se usedem na sedež skoraj praznega avtobusa. Pogledam na tablico, kaj si splača v mestu pogledati, Vidim, da je tega kar veliko. Brindisi je zanimivo mesto. Ko se peljem z avtobusom, vidim, da je mesto zgrajeno in naseljeno v vsakem kotičku. Za oko in prvi pogled nikakor všečno. Kar nekaj minut že traja vožnja, pa še nisem na železniški postaji, kjer bi rad izstopil in se sprehodil do centra mesta. Mesto ima več kot 90.000 prebivalcev, torej je kar precejšnje. Nad mestom hrumijo letala, saj je tik ob njem letališče, promet letal pa kar zgoščen. Takoj zavonjam kemične snovi v zraku, kar je prvi pokazatelj, da v mestu prevladuje kemična industrija. Brindisi ima bogato zgodovino, saj so ga ustanovili Grki, dogradili Rimljani in pozneje zavzeli Normani in ga priključili neapeljskemu kraljestvu.



	Ogledal sem si center mesta, razne stavbe v mestu in sploh tiste stare z izrazitimi balkoni in okni iz XIV. stoletja. Seveda sem si ogledal tudi cerkev, ki je nekakšna vatikanska podružnična cerkev, v kateri je nekaj lepih slik, nad vhodom pa so zelo velike stare orgle. Cerkev je res ogromna. V mestu jih je še več, kakor tudi raznih ostankov kamnin iz rimskih časov. Ogledal sem si tudi muzej, v katerem so zbrane arheološke najdbe iz rimskih in grških časov, vstop pa je prost.



	Od tu poteka vsakoletna regata Brindisi– Krf, ki pa je tik pred vrati, zato je še tu vse bolj praznično. Sobota je in popoldne se že zapirajo trgovine. Uspem kupiti še nekaj sadja in zelenjave, nato pa se vrnem na barko. V marini opazim, da sta moja soseda Norvežana odplula, na njuno mesto je prišla druga barka z moško posadko, tisto 60+. Nisem se oziral na njih in sem dokončal včerajšnje delo: brušenje tika ter ponovno pranje svoje bele lepotice. Sledila je še večerja in po večerji obvezen pregled vremenske napovedi, ki spet ne kaže dobro, ravno tako obeti niso dobri še za naslednja dva dni. Bom jutri videl, kakšna bo odločitev. Pogledam na merilec vetra in ta kaže še vedno preveč. Morda bo res jutri bolje. Oblečem se in grem na večerni sprehod. Tokrat po valobranu luke Brindisi, ki je dolg celih 3,8 km.



	Nedelja, 8. 6. 2014, Brindisi, 3. dan

	Jutranje razmišljanje je bilo posvečeno vetru in ugibanju, ali bo šlo naprej ali ne. Pa saj ne, da bi se ga bal. Veter z močjo 30 vozlov je za jadranje še vedno utrujajoče, tudi s skrajšanimi jadri. Vendar vedno pomislim na to, da sem sam na barki, lahko me zalije kakšen val, barka spolzka, padem – in kako potem naprej? Ni mi treba hiteti, zato sem se odločil, ko sem videl, kakšna je napoved, da ne vztrajam. Biti neustrašen in biti hraber za vsako ceno? Ne, hvala. Moj dan sem preusmeril v druge vode. Na barki sem pospravil, kar sem še imel, nekaj privijačil, prelepil … Pa saj na barki je vedno delo. Potem sem šel malo na obalo, in ker je bila oseka, sem na enem od pomolov videl, kako so se nanj naselile črne školjke, dagnje. Okusna večerja bo iz teh črnih školjk, zato sem jih z veseljem nabral kakšen dober kilogram.



	Popoldne sem še poskusil uloviti nekaj rib na meso teh školjk, a je tako pihal veter, da nisem dolgo zdržal na pomolu. Zato sem to idejo opustil in si rekel, da se grem sončit na obalo. Našel sem primeren kotiček in se prepustil sončnim žarkom, a me je tudi tu motil veter, zato sem šel enkrat v vodo. Ker me je zeblo, sem šel pod tuš in nazaj na barko. Za kosilo sem naredil še prave italijanske testenine, ene z olivnim oljem, druge z limono. Prav tako sem očistil školjke in jih naredil z omako iz svežega paradižnika in začimb. Počutil sem se sitega, zato sem se odločil, da grem na daljši sprehod, tokrat spet na valobran, a ga še tokrat v celoti izmerim s pomočjo GPS, da vidim, kako dolg je. Verjamem, da je eden največjih v Evropi, saj meri deset metrov manj kot tri kilometre. Skupaj sem prehodil 7,2 km, in lahko rečem, da sem naredil nekaj dobrega za sebe. Zvečer sem si ogledal še en francoski film in legel k počitku, trdno odločen, da grem jutri naprej.



	Ponedeljek, 9. 6. 2014, Brindisi–Otranto 43 NM

	Po kavi se sprehodim do recepcije. Ura je komaj pol devet, a ti Italijani odprejo recepcijo šele ob deveti uri. Pa saj se hecajo, še pol ure jih moram čakati! Vzamem telefon in pogledam na e-maile. Kar nekaj jih je iz službe, nekaj je tudi privatnih sporočil. S prebiranjem le-teh si poskušam zapolniti čas, ko se odprejo vrata marine. Prejel sem tudi nekaj sporočil, v katerih mi pišejo o mojem pogumu, ker jadram sam, ter o tem, ker sem se lotil tega potovanja. Pa saj ne vem, če je to pogum. Morda bi jaz temu rekel, da sem dovolj odločen, da speljem neko zadevo iz sanj ali želje v realnost. Odkar se poznam, sem bil vedno takšen. Da je pogum moj zaveznik, boste spoznali skozi eno življenjsko zgodbo, ko sem bil kot majhen štiriletnik s starši na obisku pri očetovem bratu, mojem stricu. Obisk kot obisk, pijača, hrana, pogovor … Seveda so se oni zamotili s hrano in pijačo, mene pa nihče ni pogrešal. Verjamem, da so si imeli veliko povedati, saj se že dolgo niso videli. A ker mi je bilo dolgčas, sem šel raziskovat okolico. Prav daleč nisem mogel, saj je imel stric okoli hiše železno ograjo, zato sem moral ostati na dvorišču. Vem, da sem pogledal v zrak in nad sabo videl čudovito grozdje, ki ga je imel stric lepo speljanega po železni konstrukciji, da mu je ta poleti delala tudi senco. O, kako bi jaz to grozdje jedel, a sem bil premajhen! Pa saj ne vem, če je bilo tisto grozdje takrat zrelo, spomnim se, da sem ga videl v grozdu. Ker so bili starši v spodnji etaži hiše in zatopljeni v pogovore, sem šel po stopnicah v prvo nadstropje in našel sobo z odprtim oknom. Pogledal sem proti grozdju in ga zagledal ravno na drugi strani, kjer je bilo okno zaprto. Če hočem do njega, se moram sprehoditi po okenski polici in lahko ga bom jedel. Še zdaj ne vem, kaj mi je bilo, da sem splezal na sedežno garnituro, iz nje na zunanjo okensko polico in ob šipi počasi drsel ter hodil do svojega grozdja. Soseda čez cesto je videla, kaj se dogaja, in je pritekla povedat, kje sem. Ker me seveda niso pogrešali, niti niso vedeli, da sem jim ušel. Takrat pa je nastala vsesplošna panika. Oče je prišel pod okno, da bi me prestregel, če bi morebiti padel, mama je bila trda od strahu, stric pa je šel počasi v sobo ter me zagrabil z vso močjo, da se mu nisem iztrgal iz rok, ter me potegnil na varno. Zamislite si, kako so me kregali in spraševali, kaj sem počel tam zgoraj! Prej pa še vedeli niso, kje sem … Ja, to je bil pogum, hoditi po tanki polički štiri metre visoko. Če bi padel, bi priletel na beton in ... No ja, kolikor se spomnim, mi je mama obljubila grozdje iz trgovine.

	Končno. Ura je 9.00, vhodna vrata se odprejo. V recepciji plačam marino za tri dni. Račun znaša 66,00 EUR, kar je trikrat manj kot na Hrvaškem ali v Sloveniji. Pripravim barko, dotočim vodo in že odplujem. Veter ima še vedno moč in ta burja res ne misli prenehati. Piha še dobrih 22 vozlov. Plovba iz luke bo zelo dolga, kar tri milje, saj je marina zavlečena čisto v kot velike luke. Zunaj luke odprem genovo in vem, da bo ta dovolj. Veter potegne barko in plujem s hitrostjo skoraj šestih vozlov. Lepo gre. A glej ga zlomka, že po dobri uri jadranja je veter ponehal, kot bi bil na stikalo. Le za 9 vozlov ga je, zato razvijem še glavno jadro in genovo čisto odprem. Plujem na t. i. metuljčka. Slečem se in se nastavim soncu, a vsakih 10 minut pogledam naprej, včasih tudi z daljnogledom, kajti morje je nepredvidljivo in na njem je polno nekakšnih boj. Ne bojim se jih, bojim pa se vrvi, ki ti zlahka zlezejo v propeler. Potem ni druge kakor z nožem pod vodo. Kasneje sem si skuhal kavo, vzel v roke knjigo ter jo med srkanjem kave prebiral. Sonce je neusmiljeno grelo. Iskal sem senco, kajti tende nisem želel raztegniti; nekako sem se navadil, da je ves čas zaprta.



	Po sedmih urah in pol sem vplul v luko Otranto. Skrajno desno v luki sem poiskal primerno mesto za sidranje na globini petih metrov. V italijanskem peljarju sem prebral, da je dno primerno za sidranje in da sidro dobro drži. Največje razočaranje dneva je bilo, ko sem vzel v roke daljinca za sidranje, le-ta pa ni delal, ker je bil poln vode. Vem, sam sem kriv, a zdaj je prepozno. Zato sem moral delati vse na premcu. Motor sem dal v vzvratno prestavo in prižgal avtopilota. Sidro sem spustil in čutil sem, kako je vseeno hitrejše od barke, ki lepo leze nazaj in zateguje sidro, ki je dobro prijelo v pesek. Slekel sem se v kopalke in si nadel masko. Voda je imela prijetnih 23 °C. Potopil sem se do sidra, ki se je lepo vkopalo v peščeno dno. Potem sem očistil še propeler in rob barke. Po kosilu sem se z dingijem odpeljal na kopno in si ogledal res staro mesto. Otranto leži na vzhodni obali polotoka Salento ob morski ožini Otrantska vrata, ki povezuje Jadransko morje z Jonskim.



	Mestno pristanišče je majhno in nima velikega gospodarskega pomena, zato pa je danes vse bolj in bolj turistično. V njem je veliko znamenitosti, a med najpomembnejše sodi Castello Aragonese. To je grad, ki ima nepravilen peterokoten tloris in je v celoti obdan z vodnim jarkom. Vhod gradu krasi grb cesarja Karla V. Zelo lepa in mogočna z notranje strani pa je katedrala, ki je bila posvečena leta 1088. Za ogled priporočam tudi cerkev sv. Petra z bizantinskimi freskami. Vsi ogledi so brezplačni.



	Ogledal sem si še ribarnico, kopališče in kupil nekaj drobnarij za kuhinjo, nato pa šel nazaj na barko, kajti začutil sem, da bo kmalu dež ali pa celo nevihta. Moje napovedi so se uresničile.



	Torek, 10. 6. 2014, Otranto–Santa Maria di Leuca 27 NM

	Po razburljivi noči, ki je bila polna premetavanja in valovanja, sem se le uspel skobacati iz postelje in se urediti. Dober sem, bril sem se na valovih in se nisem urezal, kljub temu da me je premetavalo iz ene v drugo stran kopalnice. Kavico pa sem si za vsak primer skuhal kar v dvolitrskem loncu, da se ni polila. Dvignil sem sidro in zapustil to lepo in všečno mesto. -Vetra je bilo danes malo manj, a še vedno dobrih 8 vozlov, le da mi je tokrat pihal točno v krmo. Tudi valovi so se danes valili v krmo. Naredil sem metuljčka in pri tem vetru sem lepo plul dobre 4 vozle.



	Italijanska obala v tem delu res ni tako lepa, ni nekakšnih zalivov, kot jih imajo hrvaški otoki. Še morje je drugačne barve, temnejše. Po dolgem času sem danes prvič srečal nekaj jadrnic, ki so jadrale mimo mene. Čisto drugačen občutek je, ko vidiš, da nisi sam na morju. Po petih urah plovbe sem prišel na cilj. Santa Maria di Leuca je znana po svojem svetilniku. S svojo višino 47 metrov in lego na 102 metrih nadmorske višine je po Genovi drugi najpomembnejši svetilnik v Italiji. Poleg svetilnika je pomemben velik samostan ali bazilika, De Finibus Terrae, zgrajena v spomin na prihod svetega Petra v času njegovega potovanja v Italijo.



	Na sidrišču pred marino in valobranom je že nekaj zasidranih bark. Najdem primeren prostor in na pet metrov globine vržem sidro, ki lepo prime, saj je dno peščeno. Sledi obvezno kopanje v vodi, ki se počasi ogreva in ima že 23 °C. Zunanja temperatura je 26 °C, v Sloveniji pa slišim, da se kuhajo na vročini celih 32 °C. Danes v kuhinjskem skladišču preverim stanje zelenjave. Vse, kar je malo obtolčeno, obrežem in uporabim pri kosilu. Dodam kitajske mae rezance in kosilo je hitro pripravljeno, pa še dobro je povrhu. Ker imam jutri zgodnjo plovbo, pa še dolgo za povrh, sem šel z dvema posodama na obalo po gorivo. Tukaj je gorivo veliko dražje kot pri nas, saj cena za liter nafte znaša 1,79 EUR. Ne malo, precej dražje je. Zvečer si ogledam mesto, naredim nekaj fotografij in se vrnem na barko. Še slike dodam v ta zapis in je za danes dovolj.



	Sreda, 11. 6. 2014, S. M. di Leuca–Crotone 73 NM

	Zgodnje jutranje bujenje. A jaz bi še spal. Spal sem komaj dobre tri ure, zdaj pa je ura pol pet, zato se bo treba urediti, spiti kavo in zapluti čez Tarantski zaliv. Če sem prav izmeril, bo današnja plovba dolga 72 NM. Počasi zapuščam Leuco in nastavim ploter do cilja. Ploter označi ravno dolgo črto, točno tako, kot sem najavil. Zjutraj je še malo sveže, zato imam oblečeno vetrovko. Da bo morje mirno, se je pokazalo že na začetku, sploh zdaj, ko vem, kakšno morje je tu pravzaprav ves čas. Globina morja se je naenkrat povečala in narasla nad 1000 m, in še se povečuje. Morje postaja vse bolj in bolj črno, temno. Še vedno motoriram, ko po dveh urah končno začutim veter. Piha s severa, zato zategujem jadra. Nekaj malega ponese jadrnico naprej, a ne veliko. Čakam na ugodnejši veter, a vseeno ugasnem motor in plujem slabih pet vozlov. Naenkrat zmanjka signala za telefon, zmanjka signala za mobilni internet. Spoznam, da mi manjka še nekaj, in sicer satelitski telefon. Ta deluje preko satelita, in kadar ni GSM-signala, potem je satelitski vedno na razpolago. No ja, tudi to si napišem v spisek potrebne opreme, čeprav so pogovori preko njega zelo dragi. Imam pa radio in italijanske glasbene programe. Razumem jih ravno ne, a opažam, da vrtijo več kot petdeset odstotkov italijanske glasbe.



	Vedno nekaj brkljam po barki, pa naj bo to v notranjosti ali v kokpitu. Tako tudi tokrat, a vedno pazim, da vsaj na deset minut pogledam pred barko. Včasih vzamem tudi daljnogled in pregledam gladino. Vzamem tudi knjigo, jo prebiram ter se učim. Znanja je vedno premalo, in še takrat, ko misliš, da nekaj znaš, spoznaš, da še marsičesa ne veš. Na poti proti drugi strani zaliva srečam nekaj jadrnic. Nekateri jadrajo, drugi imajo jadra zvita in uporabljajo motor. Ne vem, ali so to plovila iz smeri, kamor jaz plujem, ali pa plujejo iz smeri Malte. Plovba je bila dolga in počasi zagledam obrise celine, Vrne se tudi GSM-signal, tako da sem spet v civilizaciji.



	Ker v vodniku preberem, da v okolici mesta Crotone ni možno sidranje, že po malem bentim. Spet bom moral plačati za nič. Pogledam še na internetni forum, če kaj piše o cenah marine in o sidranju. Piše, da je sidranje prepovedano. Če pride policija, ti javi, da moraš dvigniti sidro in oditi. Marina pa stane od 35 EUR naprej. Zaplujem v marino in se privežem na prvi pontonski pomol, ki je na desni strani pod velikim obzidjem. Prijazni marinero mi pomaga pri privezu barke, a ne zna angleško. Ker pa jaz znam ravno sedem italijanskih besed, se dogovoriva. Na hitro si skuham večerjo in se poženem na sprehod v mesto. A tu sem razočaran. Na zunaj in od daleč je mesto lepo z velikimi nebotičniki. Ni turistično, a po tleh je zelo umazano. Polno je papirja in smeti. Tudi ljudje so tu malo čudni. Morda zato, ker so temnejši, tudi lase in brke imajo temne, skoraj črne. Stene in spomeniki so popisani, ljudje sedijo povsod, tudi na tleh. No ja, naj mi oprostijo, ampak čisto po cigansko. Moje mnenje: če se le da, ne hodite v njega, nimate kaj videti.



	Četrtek, 12. 6. 2014, Crotone–Marina di Badolato 47 NM

	Verjetno sem se včeraj moral nekje udariti, kajti moje jutranje prebujanje z bolečim komolcem mi ni bilo najbolj všeč. Poznam to bolečino, poleg tega pa je pojavila tudi oteklina. To pomeni samo eno – burzitis. Ne preostane mi drugega, kot da vzamem tableto proti bolečinam in boleče mesto takoj namažem s Smrekovitom, ki mi ga je zapustil Matjaž. Vzamem še elastični povoj in si komolec povijem, da mi se ne bi oteklina povečala in s tem narastla tekočina v komolcu, kar pomeni iskanje zdravnika in punktiranje komolca. Odidem še do recepcije in plačam marino. Mojster zahteva 40 EUR, jaz na to ne pristanem, ker nisem potreboval ne vode ne elektrike. Najdeva skupen dogovor, tako da mu plačam 30 EUR, čeprav se mi tudi to zdi predrago. Potem poiščem še ribarnico, ki sem jo videl sinoči, in kupim dve lepi ribi, oradi, ki sta težki vsaka po 400 gramov. Za obe plačam 5,40 EUR. Poceni. Vsaj nekaj.

	Jezen, ker sem plačal marino več, kot si zaslužijo, dotočim še vodo, a v rezervoar ne gre več kot kakšnih 30 litrov. Pripravim barko in odrinem od pomola. Pozen sem, saj je ura že ena popoldan. Danes ne grem daleč, ne da se mi. Nekako me ta bolečina v komolcu ovira. Ne smem ga preveč obremenjevati, da se bolezen ne razširi. Nastavim avtopilota, ko sem nekje v varnih vodah, in grem k računalniku. Gledam, ogledujem, merim …. Iščem primerno sidrišče, ker marine ne maram več. Na moji poti vidim le en ustrezen zaliv, tj. Squillace, ki pa ga ne poznam. Do tja je 40 NM plovbe. Hm, ura je pozna za to. Preračunavam in se odločim, da vseeno odplujem do tja. Veter je dokaj ugoden in jadrati moram v orco. Napnem jadra, veter piha 18 vozlov in zadovoljen sem z jadranjem s polnimi jadri. A to traja samo eno dobro uro, nato veter obrača točno v nos. Ne da se več jadrati in kvačkati, ni dovolj časa. Pospravim genovo in prižgem motor. Verjamem, da si jadralci, ki to berejo, verjetno mislijo svoje. Samo motoriral je, pametujejo. Kako dolgočasno je prečenje, ko nikogar ne srečaš, vedo prav ti jadralci, in če me ne bi bolela roka, bi že kaj počel in ubil ta dolgčas. Tako pa sem bral knjigo. Ko je bila ura pol osmih zvečer, sem imel do cilja še okoli 10 Nm. Pripravil sem si večerjo in spekel obe ribi. Ena bo za večerjo danes, drugo bom pojedel jutri. Danes za prilogo pripravim pečeno in svežo papriko, paradižnik in bučke ter vse skupaj zmešam v dobro solato. Bil je že sončni zahod, ko sem si pripravil večerjo v kopitu in si nalil kozarec refoška.



	Morje se je dovolj umirilo. Počutil sem se, kot da bi jedel v najboljšem hotelu. Svetla polna luna je obsvetila moje sidrišče. Že dolgo nisem bil nikjer v Italiji, da bi bil tako blizu obale. Le kakšnih 40 m je bilo do nje, globina morja pa dobrih pet metrov. Vržem sidro in sidro prime v peščeno dno. Prižgem televizor, in čeprav nisem nek oboževalec nogometa, si tekmo vseeno pogledam, saj se je začelo svetovno prvenstvo. Danes igrata moštvi Brazilije in Hrvaške, končni rezultat pa je 3 : 1 v korist Brazilije.



	Petek, 13. 6. 2014, Marina di Badolato–Roccella Ionica 21 NM

	Ponoči sem slabo spal. Bolečina v komolcu me je prebujala, tako da sem od pol tretje naprej bedel, zato sem vstal, vzel v roke tablico in gledal film. Vmes sem si mazal komolec in ga narahlo povil. Poleg tega sem moral vzeti kar nekaj protibolečinskih tablet. Ne vem, če bom na tak način lahko še dolgo lajšal bolečine. Treba se bo odločiti, ali grem v bolnišnico na punktiranje ali pa si ta poseg naredim sam. Vseeno proti šesti zjutraj ponovno utrujen zaspim in spim do pol desete ure. Najprej grem ven in se razgledam, kje sem sploh sinoči sidral. Kako lep prizor me je dočakal! Sonce in neskončne peščene plaže ob modrem morju. Pravljica.



	Najprej si previjem komolec, nato pa si skuham kavo. Pogledam napoved na vremenskih kartah, nato pa se odločim za skok v morje, ki ima prijetnih 24 °C. Zaplavam z eno roko, in ker je težje kot z dvema, se obrnem in plavam hrbtno, a le z nogami. Lepo mi je. Po dobrih dvajsetih metrih se vrnem na barko in se stuširam. Z zahoda vidim temne oblake, ki mi niso všeč. Pospravim posodo in že slišim, kako zunaj grmi. Še enkrat preverim napoved. Videti ni nič hujšega. Odločim se odpluti naprej. Dvignem sidro in zapustim lepo obalo.

	Med plovbo pogledam karto in se odločam, kje bi danes prenočil na sidru. Odločim se za Roccello Ionico, mesto z marino, o katerem sem bral tudi na tujih forumih. Gre za veliko marina z vso spremljajočo infrastrukturo, a za italijanske razmere predrago. Za plovila do 11 metrov je cena 50 EUR, zato to misel hitro opustim. Ko priplujem do cilja, sidram kar pred marino, saj sem na forumih zasledil, da te nihče ne preganja, čeprav ni označenega sidrišča. Malo kasneje se mi pridruži še en gliser. Hitro si pripravim večerjo, včeraj pečeno orado, poleg pa si privoščim še polento z veliko bazilike. Poberem smeti in grem z dingijem do marine, nato pa v mesto. Že od daleč se vidi grad na skali. Roccella Ionica je staro mesto, ki leži v provinci Kalabrija. Njeni prvi dokumenti o obstoju mesta segajo menda prav nekje v XII. stoletje. V mestu najdemo bogate zgradbe še iz fevdalnih časov. So lepo ohranjene, pred vsako zgradbo pa je na tabli opisano, iz katerega obdobja izhaja in kaj je predstavljala. Od marine do mesta je čudovit nasad palm, na novo je zgrajena sprehajalna pot, ki jo uporabljajo prebivalci mesta za rekreacijo.



	Dolga pot bo do mesta, saj sem že prej prebral, da je do njega 2 km. Vključim si program za hojo na telefonu in se odpravim. Točno 3,2 km je do trgovine z zelenjavo in še toliko nazaj. Kupim nekaj osnovne zelenjave in sadja, cene so zmerne. Kruha ne dobim, a ga ne potrebujem, saj bo jutri na jedilniku sadni zajtrk. Zvečer pišem dnevnik in ga urejam.



	Sobota, 14. 6. 2014, Roccella Ionica–Africa Nuovo 24 NM

	Po obvezni kavi skočim v vodo in zaplavam v modrini tistega jutra. Kaj pa naj drugega? Tega enostavno ne morem gledati, četudi me boli roka. Pospravim po barki, pometem, saj je sobota. Kot bi to delal doma. Vem, da moram po gorivo v marino, zato sedem v dingija in se odpeljem na črpalko. Nikogar ni tam, zato se sprehodim po marini in najdem marinera. Vprašam ga za gorivo, pa pravi, da črpalka nima goriva, zato ne dela. Svetuje mi, naj si priskrbim kante in grem na bencinsko ob cesti. Hvala za nasvet, to znam tudi sam, a kako naj pridem 5 km peš, in še to s kantami? Odpeljem se nazaj na barko in pogledam gorivo. Nekaj čez eno četrtino ga je, a nikoli ne zaupam števcu. Zato odplujem počasi ob obali do mesta približno 4,5 milje nižje. Vmes sem se spomnil, da lahko bencinsko črpalko najlažje najdem na avtomobilski navigaciji, ki jo imam nameščeno. Tako tudi najdem Agipovo črpalko. Sidram čim bližje obali, kjer je črpalka, in s kantami v dingiju odplujem do obale, od tam naprej pa grem peš. Kar hitro jo najdem in natočim 25 litrov goriva v dve kanti. Morda le v vednost: v Italiji je veliko samopostrežnih črpalk, torej brez osebja, zato se boste morali sami, saj so navodila na bencinskih črpalkah samo v italijanskem jeziku. Poleg tega avtomat jemlje samo njihovo Agipovo kartico ali pa gotovino. Jaz ne znam italijansko, zato sem za pomoč prosil brhko motoristko na skuterju, ki se je pravkar pripeljala. Z veseljem mi je pomagala, pa še angleščino obvlada, česar večina Italijanov ne. Natočila sva dve kanti goriva, nato pa sem se vrnil na barko, kjer sem pretočil gorivo v rezervoar.

	Plovba je potekala v lepem in mirnem morju, vetra je bilo ravno prav za prijetno jadranje ob obali. Poslušal sem glasbo in si ogledoval vse, kar je bilo lepega. Potem pa je veter zapihal močneje. Stopnjevalo se je in že je kazalo 23 vozlov, torej vetra za jadra več kot dovolj. A kaj, ko sem bil že tisti dan skoraj na cilju!



	Poiščem primerno globino ob obali kopališča in sidram na petih metrih. Odkar sem v Italiji, sidram vsaj 1 : 5, najraje pa, če je prostor, 1 : 7. Torej ena globina vode krat sedem globin verige. Preverim, če drži. In vedno drži. Pripravim si večerjo iz včerajšnje zelenjave, in sicer pašto z zelenimi šparglji, češnjevim paradižnikom z rdečo omako na posteljici od rukole. Še parmezan potresem, tako da je res dobro, vse pa še zalito s kozarcem refoška. Po večerji pospravim posodo in grem na obalo na sprehod. Zanima me, kakšno mesto je to s tako čudnim imenom, Africa Nuovo. Naj vam povem, da vam ga ni treba gledati, sem jaz videl dovolj za vas, ki to berete, in lahko vam zagotovim, da se vam ne izplača. Nič od nič. Pravzaprav sem bil vesel, ko sem zagledal svoj dingi na obali. Še bolj pa sem bil vesel, ko sem bil na barki.



	Nedelja, 15. 6. 2014, Africa Nuovo–Melito di Porto Salvo 23 NM

	Prebudim se z velikim spoznanjem, da je komolec veliko bolje, da oteklina izginja in da je v meni veliko delovnega elana. Že v postelji razmišljam,da, kljub temu da je nedelja, moram kar nekaj postoriti, pospraviti, torej napraviti neko delno generalko. Na hitro se uredim in spijem zdravila, nato še svojo obvezno kavo. Čeprav sem brez srajce, 'zaviham rokave' in grem v akcijo. Najprej slečem posteljnino s svoje postelje, blazine odnesem na sonce, da se malo predihajo in presušijo. Pobrišem vse okoli postelje in dvignem spodnje pokrove od skladišča. Upam, da se malo prezrači. Potem se lotim kopalnice in jo lepo očistim – od WC školjke do pipe. Pogledam se v ogledalo in vidim, da sem vedno bolj bel, torej je tudi ogledalo očiščeno. Poberem vse preproge in jih oprham ter pretresem z metlinim ročajem. Pometem in pobrišem po tleh, nato pobrišem prah po policah in preoblečem posteljo ter nasploh naredim vse, da je tako, kot je bilo, preden sem šel na plovbo. Pometem še kokpit in se nato okopam v morju. Pripravljen sem, zato dvignem sidro in grem dalje. Sinoči so igrali Italijani z Angleži in zmagali z rezultatom 2 : 0, pa ni bilo slišati čisto ničesar. Po mojem so tu ljudje res iz Afrike.

	Plovba je dolgočasna, saj je zelo malo vetra. Kratkočasim se s tem, da poliram kokpit. Kmalu mine teh 23 NM in sidram na plaži mesta Melito di Porto Salvo. Nekaj čolnov je na obali, predvsem manjših ribiških.



	Pripravim si čudovito kosilo iz krompirja, zelenih špargljev, omake in solate iz češnjevih paradižnikov ter rukole na bučnem olju. Postavim še kozarec vina in – dober tek! Ko sem pojedel dve tretjini, naenkrat od ne vem kod pride večji val in prevrne kozarec z vinom. Vse se razlije po hrani, meni in po kokpitu. Nimam časa bentiti, zato začnem s čiščenjem in pranjem. Hrana z vinom gre v morje. Po enournem čiščenju in pranju oblačil grem na obalo. Poiskati moram Vodafone trgovino, da si uredim internet za naprej, nato potrebujem bankomat, da dvignem nekaj gotovine in najti moram tudi trgovino. Vse sem našel. Še kratek sprehod in za čudovit dan še sladoled.



	Pridem na barko in zagledam daljinca od sidra. Ne gre mi v glavo, da se je kar tako pokvaril. Poiščem instrument za merjenje, spajkalnik in upam, da ga rešim. Počasi je minila polnoč in grem spat, ob deveti uri bi rad bil že na obali.





	ITALIJA, Sicilija – Eolsko otočje - Sicilija





	Ponedeljek, 16. 6. 2014, Melito di Porto Salvo–Capo Peloro, Sicilija 30 NM

	Ob jutranji kavi preverim vreme in seveda načrtujem pot kar tako, saj zadnje čase plujem brez planov. Kamor pridem, pridem. Ne hitim, saj imam pred seboj še vse življenje. Danes je dvaindvajseti dan, kar sem na barki, ki je trenutno moj edini dom. Nič mi ne manjka, v glavi je vse še bolj »pošlihtano«, kot je bilo pred odhodom. Na dingiju odveslam do obale, in ko se je že dotaknem, se od nekod pojavi velik val in spet sem moker do kože! Vrnem se na barko, kjer se stuširam ter preoblečem. Nato se vrnem na obalo. V mestu najdem Vodafon trgovino, a ne delajo. Od prodajalke v sosednji trgovini izvem, da odprejo šele ob 16.30. Ne, tega pa ne bom čakal, zato grem. Najprej v trgovino, nato nazaj na barko.

	Odplujem in komaj čakam, da pridem v Luko Reggio Calabria, kjer natočim gorivo. Smešna je ta bencinska postaja na koncu marine. Če bo vaša barka večja od 11 m, potem ne silite bočno vanjo, pač pa zaplujte vzvratno s krmo. Premalo prostora je. Natočim gorivo, ki je spet 20 centov po litru dražje kot na kopnem. Tako, tank je poln in v glavi naredim izračun. Natočeno gorivo deljeno z urami je liter na uro, in to znaša komaj 1,66 litra. No ja, res je »šparovček« ta moj motorček Volvo Penta. Odplujem naprej in zapuščam to veliko mesto. Prej sem moral motorirati, zdaj piha 13 vozlov in jadram. Kje naj sidram? Marinero v Luki Reggio Calabria mi je rekel, da mi spusti ceno in da sem lahko v marini za 45 EUR na noč. Predrago. Nimam prave lokacije za sidranje, zato zavijem skozi Mesinsko ožino in že sem na Siciliji in tudi v Tirenskem morju. Pričakoval sem močnejši tok, a ga ni bilo čutiti. Zavijem mimo rta in svetilnika ter na petih metrih sidram pred plažo v turkizni vodi.



	Naredim si kosilo oz. večerjo in se uredim za raziskovanje mesta. Prijeten turističen kraj, kjer dejansko vidiš samo apartmaje, hiške in nekaj lokalov. Sprehodim se, naredim nekaj fotografij, se vrnem na barko, kjer še malo pobrskam po internetu, nato pa se odpravim v deželo sanj.



	Torek, 17. 6. 2014, Capo Peloro, Sicilija–Port Vulcano, otok Vulcano, Eolski otoki 35 NM

	Ob pol osmih sem že pokonci in pijem kavo. Kam naj grem? Gledam na računalnik, izbiram programe, gledam in merim. Pa saj se mi nikamor ne mudi! Potem pogledam severno od mene, kjer se nahaja nekaj otočkov – Eolsko otočje, med katerimi je najbolj znan otok Lipari. Ja, tja grem. Pripravim barko in ob deveti uri že plujem. Do tja imam kakšnih šest do sedem ur plovbe. Vendar kmalu ugotovim, da jih bo potrebnih več kot šest ur, kajti tokovi so tukaj kar močni. Pozna se vpliv Mesinske ožine. Poleg tega pa me ovira točno v nos pihajoč maestral. Nekako bi rad jadral in pustil motor na miru, a ne gre. Veter je, a ne pravi. Stopim v barko in v kuhinji pristavim za kavo, vmes pa si naredim še en sendvič. Nekje po dvajsetih preplutih miljah začne močno pihati in valovi postanejo večji. Sčasoma se spusti megla in vidljivost je komaj miljo ali dve. Torej je imel moj znanec Severin res prav, ko mi je poslal napoved za današnji dan. V barko moram celo po jakno, kajti res mrzlo piha. Prične tudi rahlo deževati. Tu se še enkrat izkaže, da je vse drugače, če jadraš sam kot pa če je vsaj še nekdo zraven. Vse je na tebi in nobene napake niso dovoljene.

	Plovba postaja naporna, veter pa obrača in zdaj obrne na 50° v polkrmo. Še bolj zategnem jadra v tistem dežju in ugasnem motor. Ostalo mi je še manj kot šest milj. A vseeno to odjadram v slogu jadralca. Pri vhodu v zaliv zvijem jadra in spet sem na motorju. Takoj zagledam jadrnice in vem, da je tu sidrišče. Sidram in se usedem na klop. Ozrem se okoli in se čudim. Otok Vulcano … Hm ... Smrdi po žveplu in dim se vali iz vsake razpoke. Torej je vulkan še vedno delujoč.



	Pogledati moram v barko in motorni prostor. Vidim, da mi pri motorju spušča olje na delu, kjer je os za impeler. Vzamem orodje ter najprej odstranim stopnico in spodnji del okrasnega lesa. Potem razdrem del motorja in vse dobro očistim, nato pa s tesnilno maso vse zatesnim in sestavim nazaj. Počistim okoli motorja, dolijem olje, jutri pa bom že videl, če še kje curlja. Vesel sem, da mi ni ostal noben del na tleh in je vse na svojem mestu.

	Pripravim si solato in si v njo zrežem včeraj pečen zrezek. Kot vedno grem tudi tokrat na raziskovanje otoka. Prebral sem, da je otok Vulcano kvadratne oblike in ima dva velika vrha. Eden je 500 m visok Monte Arija, drugi pa 391 m Grand Cratere, še vedno delujoč vulkan. Na otoku živi še okoli 700 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo s turizmom in nekaj malega s poljedelstvom. Mesto se mi na prvi pogled zdi lepo, a kasneje vidim, da ni nič posebnega. Pogledam si trgovino, ki je dobro založena s pridelki, sadje in zelenjava sta lepa. Ribarnice so malo bolj skope, zato pa imajo visoke cene. Ribe so v povprečju za 100 % dražje od cen v naših ribarnicah. Vrnem se na barko, se stuširam in si ogledam en film.



	Sreda, 18. 6. 2014, Vulcano Port, otok Vulcano–Lipari, otok Lipari, 5 NM

	Danes pohitim s kavo in vsemi dodatki ter si napolnim nahrbtnik z vodo in nekaj sadja. Z dingijem se odpeljem na obalo. Moj današnji cilj je povzpeti se na vulkan in si ogledati krater. Nikoli še nisem bil na kakšnem vulkanu, zato me to še toliko bolj vleče.



	Vulkan ni visok, le 391 m meri v višino, je delujoč, a nadzorovan. Od obale do njegovega roba sem potreboval kakšno dobro uro hoje po strmi vulkanski vzpetini. Pot je shojena, a ni lahka. Ko sem moker od potu prišel na vrh, sem videl, da nisem prišel zastonj. Enostavno mi je bilo všeč, kar sem videl. Na hitro sem posnel nekaj fotografij, nato pa sem si pobliže ogledal tudi mesta, iz katerih uhaja para. Roko sem pritisnil na špranjo. Če je ne bi hitro umaknil, bi si lahko nakopal opekline. Para je vroča, okoli pare pa je vse rumeno od žvepla.



	Spust iz vrha je bil hitrejši, a težji, saj je na drobnem vulkanskem pesku drselo. A ko sem sestopil na trdna asfaltna tla, so težave minile. Na hitro sem na bližnji tržnici kupil nekaj paradižnikov in se vrnil na barko. Najprej sem se okopal v morju in s sebe spral pot, nato se stuširal, in ker sem se že včeraj odločil, da ne bom dolgo tukaj, sem dvignil sidro in odplul na sosednji otok Lipari. Plul sem samo slabo uro, vključno s sidranjem, s katerim pa sem imel malo problemov, saj je povsod globina okoli 90 ali 100 m. Zato sem sidral na 17 m globine, čeprav imam samo 60 m verige.

	Barko sem zapeljal do skoraj 5 m visokega previsa, in vedel sem, da ne morem zadeti v to oviro. Na tem mestu je bila globina vode še vedno 8 m. Ko sem že razmišljal, da bi se privezal na krmo in na skale, pa sem si premislil, ker sem se bal, da me lahko v primeru, da še kdo sidra poleg mene, pa se bo obračal, jaz pa ne, zadene z barko. Naj poudarim, da se je včerajšnje popravilo motorja očitno obrestovalo, kajti danes pri motorju ni bilo niti kapljice olja.



	Zvečer sem se podal na raziskovanje mesta. Mirno lahko rečem, da na tej svoji poti nisem videl tako lepega in živega mesta. Bilo je enkratno in čudovito doživetje. Mesto je polno, živo in pisano. Veliko je trgovinic, tudi tistih za domačine. Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi. Takoj sem se odločil, da ostanem še en dan, ki ga bom namenil ogledu tega mesta. Eolsko otočje je skupek sedmih otokov, ki pripadajo Italiji in spadajo k zaščiti Unesca. Najbolj poznani so Lipari, Vulcano in Stromboli. Pravijo, da so to otoki vulkanov in vetra, ki tu vedno pihlja, zato je tukaj raj za jadralce. Prav zaradi vetra so otoki dobili ime po grškem bogu vetra, Eolu. Mesto Lipari pa je čudovito turistično mesto z glavnimi ulicami, ki jih po 17. uri zaprejo za promet, gostinci pa na njih postavijo mize in stole. Tako je mesto prijaznejše in res turistično obarvano, predvsem pa s kulinaričnega področja zelo zanimivo. Zanimivo je tudi to, da je prav letos župan mesta izdal odlok, da je izven plaž prepovedano sprehajanje z bikini ali tanga kopalkami in zgoraj brez, za kar ste lahko kaznovani z globo 500 EUR na licu mesta. Mesto ima tudi Arheološki muzej, ki je bil žal v času mojega obiska zaprt, saj je to mesto pred letom in pol stresel močan potres, tako da se nekatere zadeve še vedno popravljajo. Nad mestom je čudovita utrdba, ki je pa vsekakor vredna ogleda tudi z zunanje strani.



	Četrtek, 19. 6. 2014 Lipari, otok Lipari, 2. dan

	Danes je prav poseben dan, danes je velik praznik, saj ima moj edini vnuk tri leta. Torej, dragi moj Oskar, vse najboljše ti želim za tvoj rojstni dan. Pomislim, da ga nisem videl že 25 dni. Veliko … Še nikoli tako dolgo. Pogrešam ga. A vem, da mu je lepo in uživa s svojimi starši. Kot sem napovedal, sem ostal na otoku še en dan. Zjutraj sem oblekel neopren in se pripravil za potapljanje in podvodni ribolov. Nekaj sem moral uloviti za večerjo. Vendar ko sem bil v vodi, sem kljub dobremu terenu uvidel, da sem prepozen; večjih rib ni bilo, le drobiž. Kljub vsemu sem odstrelil tri ribice, da si bom zvečer pripravil ribji brodet. Pridem na barko in, glej ga zlomka, začne deževati. Upam, da ne bo dolgo, saj moram v mesto.



	V mesto sem šel še pravočasno, saj sem moral najprej poiskati Vodafone in si urediti internet, tako da ne bom brez njega. Prijazna gospa mi je naredila vse po mojih željah, za kar sem ji hvaležen. Naslednjo sem obiskal prodajalno, kjer sem kupil olje za motor na barki, nekaj vijakov in varovalko.



	Potem sem se sprehodil še do trgovine s hrano, nakupil najnujnejše in potem še zavil do tržnice, da sem kupil sadje in zelenjavo. Ko imam vse, grem nazaj na barko. Najprej naredim servis na motorju in zamenjam olje. Potem zamenjam vijake in varovalko. Tudi kosilo mi odlično uspe, tako da grem sit spet v mesto, saj je ura že nekaj čez sedem zvečer. Sprehajam se po mestu, obiskujem trgovinice in se razgledujem. Vesel sem, da sem se tako odločil in obiskal vsaj dva otoka v verigi Eolskih otokov. Jutri pa naprej, pravzaprav nazaj na Sicilijo proti Palermu.



	ITALIJA, Sicilija





	Petek, 20. 6. 2014, Lipari, otok Lipari, Eolsko otočje–San Stefano di Camastra, Sicilija 48 NM

	Najprej kavica in seveda obvezno preverjanje vremena in vremenskih kart. No ja, kaže na nekaj več vetra dopoldan, popoldan manj. Veter tja do 25 vozlov, valovi od 1,5 do 2 metra, kar še ni tako pretresljivo, saj bi lahko bilo še slabše. Torej grem. Pripravim barko, se poslovim od prijaznih sosedov, Francozov na katamaranu; pomahamo si in odplujem. Cilja nimam, torej bo nekje 35 NM plovbe za danes dovolj, če so valovi. Vetra za dobro jadranje trenutno ni. Morda zato, ker sem v zavetrju otoka. Priplujem do konca otoka in takrat se je začelo. Še sreča, da sem bil že na začetku previden in sem skrajšal glavno jadro, genova pa je še čakala zvita. Zapiha kar z 20 vozli. Počasi ugasnem motor in v celoti razvijem genovo. Prav čutim, kako barko potegne in veter napolni jadra. Valovi so veliki okoli dobrega metra, vendar tolčejo v premec, torej točno v nos. Barka poskakuje. Ob meni se naenkrat znajde katamaran in na njem nekaj možakarjev, ki so po obnašanju še malo včerajšnji. Smejijo se, ko me počasi puščajo za sabo, kurz pa je enak kot moj. Nimam kaj, zavijem v veter in spustim celo glavno jadro in ga napnem. Počasi še naravnam jadra v optimalno zajemanje vetra in glej, jih že dohitevam. Počasi jih imam paralelno ob sebi. Ker plujemo ostro v orco, nobeno od naših plovil pa ni narejeno za regate, se oni premislijo in uberejo močnejši kot, a potem skrenejo s kurza. Oddaljimo se, a se ves čas vidimo.



	Po približno uri in pol plovbe pa se začne rock'n'roll. Veter potisne najprej na 30 vozlov, valovi postanejo višji, nekateri celo tri metre, in se prelivajo. Ob sebi imam jadralsko jakno in jo oblečem; vem, da bom še moker. Ni dolgo trajalo in veter se okrepi na 40 vozlov. Zalije me prvi val. Barka se povzpne na vrh vala in kot da tam obstane, nato pa enostavno pade v globino. Morje škropi po barki, val pa udari nekje v višini jambora in razlije morje po meni in kokpitu. Skrajšam jadra in tako zmanjšam upor vetra; naslednje tri ure se bojujem z morjem. Roke so me bolele, krmilo je bilo težko kot še nikoli. Voda je črna in na vrhovih je bilo vse polno bele pene. Ne bojim se, vem, da zmorem in da sem sposoben. Ohranjam mirno kri in uporabljam znanje. Včasih me veter ali val obrne še bolj v veter, včasih iz vetra, in barka upočasni. Bolj se bližam Siciliji, bolj se morje umirja, veter pa je še vedno konstanten. Glede na to, da imam polna jadra, sem se z barko nagnil nekje na 25 do 30°. Včasih me potegne za več kot 35°, kar privede do tega, da je obrobna letev s pohodno potjo v vodi. Potem mi morje odtrga prvi in čez nekaj časa še drugi bokobran. Ne morem se ustavljati in ga pobrati. Grem naprej, v sebi pa seštevam: 35 EUR in 35 EUR znese 70 EUR izgube. Pač pride tako. Okoli pet milj pred Sicilijo se veter umiri in spusti na 12 vozlov, morje pade na meter visoke valove in barka lepo polzi po svetlo modrem morju. Šele takrat vidim za sabo katamaran, ki se trudi jadrati točno v veter. Nasmehnem se in še bolj napnem jadra, kajti jaz bom moral voziti cik-cak, saj veter ne piha ravno v pravo smer plovbe. Pogledam in dohitevajo me. Seveda me, če pa imajo prižgana oba motorja. Čez čas me dohitijo in me pustijo za sabo.

	Pozno zvečer tudi jaz prispem do primerne obale in vržem sidro, čeprav vem, da me bo tukaj vso noč zibalo. Valovi so. A za danes je dovolj. Nisem imel zajtrka ne popoldanske kave, za kuhanje večerje pa tudi ne bo primerno, saj je preveč zibanja in voda iz lonca bi enostavno ušla na tla barke. Stuširal sem se na tleh kopalnice, saj je bilo zibanje premočno in bi se lahko udaril, na krmi pa se tudi ne bi tuširal, saj bi lahko padel v vodo, čeprav imam vedno pripravljeno opremo za pripenjanje. Opravim se spat, saj sem utrujen. Upam, da bom kljub zibanju spal, čeprav sem se v tem slabem mesecu dni že vsega navadil.



	Sobota, 21. 6. 2014, San Stefano di Camastraicilija–Cefalu 17 NM

	Verjeli ali ne, čisto vso noč me je zibalo in premetavalo, tako da sem šele ob dveh zjutraj od same utrujenost zaspal. Zbudil sem se zibajoč ob sedmi uri zjutraj, ter ugotovil, da je vseeno malo bolje kot sinoči. Kar nekaj let nisem jedel jajc, ker se mi je zdelo, da je to zarodek. In potem ta fikcija v glavi, saj razumete … Letos sem jih jedel že dvakrat, neki dan pa sem si jih tudi kupil šest. Danes sem si za zajtrk spekel dve na oko. No pa sem preživel tudi to psihično fikcijo. Okopam se v čistem in modrem morju, in čeprav je globina sedem metrov, najprej pogledam po morju in oprezam za kakšno plavutjo. Seveda, to je Tirensko veliko morje, kjer pluje mnogo velikih ladij, tako da za njimi in za odpadki, zmetanimi v morje, pride tudi kakšen prijazen morski pes. Plovbo kar hitro nadaljujem. Obala je tokrat kamnita in na njej je veliko manjših naselij. Spet se čudim: morje in mesta, hiše … Na obali pa na suhem ribiški čolni, ki niso majhni. Vem, morje ni prijazno in valovi imajo svojo moč, a bi vseeno lahko zgradili kakšen mandrač.



	Priplujem v zaliv mesta Cefalu ter sidram na levi strani zaliva ob marini, kjer iz morja štrlita dve večji skali. Kmalu je ob meni čoln in v njem marinero, ki me vabi v njihovo marino. Cena je 30 EUR na dan za mojo dolžino barke. Vidi, da me ne more premakniti, zato spusti ceno na 25 EUR in mi ponudi še elektriko in vodo. Jaz mu ponudim 15 EUR, kajti elektrike ne potrebujem, samo vodo. Mojster je pravi pogajalec in pravi, da je 20 EUR zadnja cena. Mamljivo in poceni, a vem, da se lahko zgodi, da bom tu dva ali tri dni, zato ostanem kar tu na mestu. Dogovoriva se za vodo, ki mi jo bo dal, ko jo bom potreboval. Takrat bom plačal 10 EUR za 300 litrov pitne vode. Sledi kuhana večerja, ki bo po včerajšnjem sadnem dnevu prav sedla v moj želodček. Vsak dan si pripravim nekaj toplega in kuhanega. Znam dobro kuhati, in to mi je res v veselje. Tokrat so na vrsti prave italijanske črne testenine iz sipinega črnila. Dodal sem še meso pečenih sardel, ki sem jih kupil in pokuhal že na Liparju, sušeni paradižnik in slane sveže kapre.



	Iz marine do mesta je kakšnih kilometer in pol hoje. A vam povem, da se splača. Res je lepo mesto, pa tako živo in pisano! V italijanskem priročniku piše, da ima mesto samo 14.000 prebivalcev, čeprav tega skoraj ne morem verjeti, ker je veliko večje. Poleg tega pa sprejme vsako leto več kot milijon turistov iz celega sveta. Mesto ima bogato zgodovino, saj se prvič omenja že pred našim štetjem, potem pa so si ga jemali od Grkov do Bizantincev in Arabcev …. Največje znamenitosti mesta so: Bazilika iz leta 1131, cerkev sv. Stefana, trdnjava na skalni gori, sodišče iz XV. stoletja, ogromno je raznih portalov in fresk ipd. Po hitrem ogledu sledi vrnitev na barko, pisanje teh strani in spanje na mirni gladini.





	Nedelja, 22. 6. 2014, Cefalu, 2. dan

	Nedeljsko jutro, poležavanje v postelji in potem vsakodnevna rutina. Okopam se v morju, potem pa grem k delu. Na barki se vedno najde nekaj, kar je treba narediti, preurediti ali si na nek način olajšati življenje na njej. Dan je potekal mirno in sproščujoče. Malo sem poležaval na soncu, prav tako sem se kopal in nekajkrat zaplaval, da sem se v tej vročini vsaj malo ohladil. Voda ima prijetnih 25 °C, zrak pa prevročih 30 °C. Pozno popoldne si skuham juho z rezanci, potem pa pospravim in grem na obalo, pravzaprav v mesto. Že ko sem prišel v mesto, sem videl, da se nekaj velikega dogaja pred baziliko, zato sem si vse najprej ogledal, malo poslikal v baziliki, nato pa našel prosto mizo pred bližnjo Caffeeterio in čakal na razplet dogodkov. Ker sem videl, da se zbira vse več ljudi, sem povprašal, kaj se dogaja. Povedali so mi, da je to praznik mesta Cefalu in čaščenje Jezusa.



	Ogledal sem si še drugi del mesta in se kasneje povzpel na skalno goro, da si ogledam še trdnjavo in najstarejše mesto v regiji, a je bilo na žalost vse zaprto, ker sem bil prepozen. Zato sem šel še na obalo in si ogledal obalo z glavne sprehajalne ulice. Ujel sem še sončni zahod, predvsem pa sem ujel nekaj utrinkov tega lepega mesta. Spotoma sem našel še lesen vlakec, ki bo ravno pravšnje darilo za mojega vnuka, ki ga zelo pogrešam. Jutri odplujem naprej ... Kam? Drugam ...





	Ponedeljek, 23. 6. 2014, Cefalu–Mondello 37 NM

	Jutro. Ponedeljek je in moram naprej. Za mano ostajajo lepi spomini na Cefalu, kjer sem se dva dni zelo dobro počutil. Najprej zavijem do marine, kjer sem se s šefom dogovoril, da mi bo prodal 300 litrov vode, da napolnim oba tanka. Privežem se in napolnim tank na premcu, ko pa grem h krmi, barko od zgoraj malo operem, da revico razsolim. Zadnjič sem se dogovoril, da me bo voda stala 10 EUR, danes pa mi je šef zaračunal samo 5 EUR, tako da sem dal njemu in marineru vsakemu po eno pivo, ki sta ga bila zelo vesela.

	Tako, zdaj sem pripravljen, zato odrinem. Cilj: Mondello. Plovba je bila dolgočasna, brez večjega vetra. Odločil sem se za prečenje čez zaliv, da sem se izognil umazanemu Palermu, ki me res ne mika, da bi si ga ogledal. Med plovbo sem si naredil zajtrk, se malo posončil, poslušal glasbo in bral knjigo. Kaj drugega že skoraj ne moreš delati, saj je tu pred Palermom kar precejšnji promet, ker plujejo v mesto samo velike ladje. Še na morju srečaš nekaj ribiških bark, ki začuda še v popoldanskem času lovijo ribe. Po šestih urah priplujem v prelep velik zaliv pred mestom Mondello in sidram na sedmih metrih v svetlo modri vodi. Takoj grem v vodo in v tej vročini mi prav odgovarja. Danes je pri nas spet sonce in 30 °C, voda v zalivu pa ima skoraj 27 °C.

	Danes po vremenskem poročilu za Italijo, na IL Mateo napovedujejo veliko vetra, celo s hitrostjo 40 vozlov, kar je za nas, jadralce veliko. Vem, da tukaj v velikem zalivu to ne bo v redu, ker je odprto ravno z juga, kjer naj bi pihalo. Skuham si še kavico in razmišljam. Potem grem k računalniku in si ogledam še karto tega območja. Odločim se, da grem še 5 milj naprej. Dvignem sidro in odplujem, a le za rt, kajti za njim se pokaže lep zaliv, ki je čudovito zaklonišče za veter z juga. Nikogar ni v njem, tudi kopalcev ne.



	Vržem sidro, ki takoj prime, in si skuham večerjo. Pozno popoldne sem že v mestu, ki si ga zvedavo ogledujem. Turistično je, to se vidi na vsakem koraku. Ravno tako se vidi, da je kljub vsemu umazano mesto. Znamenitosti nima, le ogromno plažo in ogromno hišic, v katerih so spravljene kopalne stvari in stvari za plažo. Mesto me je razočaralo, a vsaj sprehod je bil koristen, saj vsak dan, ko sem na obali, naredim vsaj 4 do 7 km.



	Torek, 24. 6. 2014, Mondello–Cinisi, Punta Raisi 17 NM

	Noč je bila dolga, saj je ves čas zibalo, vmes pa so me še napadali komarji. Ubijem enega, pojavita pa se dva nova. Udarim, ostanejo sledi krvi. Vstanem, obrišem kri, se spet uležem in čakam aviacijo, ki pribrenči okoli ušes. Po moje so ti italijanski komarji dvakrat cepljeni in imajo več življenj. Pa vseeno pride jutro in z njim podočnjaki ter spoznanje, da se staram, ko se pogledam v ogledalu.

	Vremenska napoved se je malo zmotila, saj tu v zalivu piha veter s hitrostjo 17 vozlov. In če ga tu ni, ga tudi 11 milj nižje ne bo. Motijo me zibanje barke in ti drobni valovi, zato pomislim, da bi kje drugje lažje spal. Dvignem sidro in odplujem. Odvijem jadra, jih naravnam in jadram. Potem pa pride iz hribov … 25 …, 30 …, 35 …, 40 …, 45 …, 51,8 vozlov sem videl največ!



	Tu ima očitno še jugo refule; pri nas je to primerno bolj za burjo. Potem se začne ples morja in vetra. Valovi so kratki in se mešajo, tolčejo proti meni in barka se premika komaj s hitrostjo 2 do 2,5 vozla, pri teh obratih pa bi morala pluti vsaj 5,5 vozla. Ne gre. Veter je usekal preveč direktno v premec. Skrajšam sprednje jadro do ene tretjine, in to mi pomaga držati premec v vodi, da ta ne poskakuje. Kar naenkrat postane morje vse višje in valovi se prelivajo. Vklopim motor in ga nastavim na 2800 obratov, kar je 300 obratov čez mojo normalo, čez katero ne plujem. A ne pomaga. Stojim skoraj na mestu, trudim se, a ne gre, obrnem barko nazaj, od koder sem prišel, in dejansko poletim. Motor zmanjša obrate, prižge se rdeča lučka za alarm in ni več kompresije. Hmmm ... Kaj zdaj? Pogledam na izliv, impeler dela. Ugasnem motor in grem k njemu. Jermen je gori … Medtem pa barka poskakuje na valovih, veter pa jo odnaša po svoji volji. Grem ven in razmišljam. Po moje je šla gumi sklopka na sail drivu, to je del, ki je v vodi in je kot neka črka L, na koncu pa je propeler. Spoznam, da moram nekako pripluti tja, kamor sem namenjen. Tam je neko dvigalo za barke in del marine, tam mi lahko pomagajo. Torej nazaj v valove in veter. Genova plapola in veter zavija. Jadram v orco na 30 stopinj. Največji problem je bil dingi, ki ga vlečem za sabo. Ta je malo prej poletel vsaj 5 m visoko in padel v vodo, nato je spet poskočil v zrak in potem spet narobe obrnjen padel v vodo. Kot bi za sabo vlekel viharno sidro! Potegnem ga bližje k sebi in zavežem. No ja, lepo … Enega vesla ni več. Končno pridem do nekega večjega zaliva in usmerim barko proti vetru, vmes prižgem motor. Vsaj malo si bom pomagal s propelerjem, četudi ni neke kompresije, a malo že pripomore. Motor se prižge iz prve in presenetljivo lepo dela; tudi propeler dela normalno. Najdem primeren prostor in vržem sidro, a veter je kljub motorju premočan. Če bi bila dva, bi bilo to drugače. Tako pa je veter odrinil barko in veriga se je snela s kolesa vinča. Primem jo z golo roko, saj vem, da imam na koncu vrv in bo ta počila, ko pride do konca, ali pa bo snelo objemko, s katero je privezana in privijačena na boks za verigo. Čutim, kako mi veriga žge kožo. Razmišljam o rokavicah, ki jih imam v barki vsaj nekaj parov. A je prepozno za njih. Veriga se le ustavi na koncu in drži. Hitro grem po dva karabina in vrv, da zavarujem verigo in sidro. Opravim še to delo. Karabini so na verigi, vrv na priveznih bitvah. Drži. V vodi je 60 m verige na globini 7 metrov, torej več kot dovolj.

	Stuširam se in sperem slano vodo s svojega telesa, ki so ga naškropili valovi, potem pa grem v barko. Eno energijsko pijačo spijem na dušek. Potreben sem je. Nato si očistim krvave in odrgnjene dlani. Veter ne pojenja in sunki so izredno močni, saj jadrnico premetava kot orehovo lupinico. Sreča, da ni visokih valov. Pogledam na obalo. Ne vem … morda se mi samo zdi ali pa me res odnaša na odprto. Iz skladišča pod klopjo v kokpitu vzamem rezervno sidro, 18 kilogramsko Delto, z 10 m verige in 30 m vrvi. Za vsak primer to vržem v vodo in privežem na premčno bitvo. Pogledam vremensko napoved. Naslednjih 24 ur bo še tako, jutri zvečer pojenja. Lačen nisem, danes ne bom kuhal. A za jutri za zajtrk nimam kruha. Kombiniram v glavi in seštevam. Če grem z dingijem pri tem vetru na obalo, me odpihne na sredo morja, torej ta ideja odpade. Spekel si bom kruh. Hmmm, potem bo šlo preveč plina. Zato se odločim speči tortilje, jutri pa si naredim še jajca ter v njih dodam še nekaj zelenjave, vključno s paradižnikom. No, to bo to. Ko spečem tortilje, pospravim kuhinjo in se odločim pogledati še film, a zunaj vse ropota. Veter je močan, zato grem večkrat pogledat, kako je zunaj. Še vedno sem na istem mestu. Noč bo res pestra. Kakšna točno je bila, napišem v dnevnik jutri zjutraj …



	Sreda, 25. 6. 2014, Cinisi, Punta Raisi, 2. dan

	Celo noč je pihal topel južni veter. Sploh ne vem, kakšno moč je imel po števcu, a vem, da ogromno, saj je pod sunki vetra sidrna veriga ves čas ječala. Vem tudi, da vsakič, ko sem prišel ven, na veter, je bil to nenavaden pojav. Veter je pihal z veliko močjo, a je bil topel veter, zato je bilo zunaj 37 °C. Po moje je bil to veter iz Afrike.



	Zjutraj je veter po malem pojenjal, zato sem se odločil, da vseeno ostanem še en dan na sidru. Dolgočasil se nisem, imel sem kaj delati. Poskušal sem pregledati in popraviti Wind instrument, a sem ugotovil, da je napaka na vetrnici, ki se nahaja na jamboru. Do tja gor sam ne morem, kar je še ena slabost ... Na jamboru so montirane zložljive stopnice. Kar jutri si jih naročim, in takoj ko jih dobim, jih montiram. Po telefonu pokličem še Iztoka iz družbe Harpoon v Trzinu, ki me na daljavo vodi, kako in kje naj izmerim napetost in upornost. Še sreča, da imam instrument na barki. Velika verjetnost je, da je »mrknila« elektronika na vetrnem instrumentu. Edina možnost je, da mi jo pošlje po Zvonki, ki pride v sredo v Cagliari na Sardinijo. Hvala Iztoku, da si je vzel čas za mene in mi pomagal. Ja, takšni smo morjeplovci in znanci. Dan mi potem mine v čiščenju barke, zlaganju stvari, branju knjige in seveda v gledanju filmov na prenosniku.



	Četrtek, 26. 6. 2014, Cinisi, Punta Raisi–Terrasini, Sicilija 6 NM

	Danes zapuščam to sidrišče. Po res kratki plovbi obplujem okoli rta Punta Raisi do večjega mesta Terrasini. Tam natočim poln tank goriva in sidram nekje na varnem. Ko bom že blizu kopnega, skočim še v trgovino po kruh, zelenjavo in nekaj sadja. Veter se je umiril, valovanje se je povečalo, a vseeno grem na pot, saj ni nič posebnega. Ker na barki potrebujem elektriko, bom to dobro uro plul z motorjem.

	Terrasini. Od daleč nič kaj posebnega. Priplujem v luko, se vežem na pomol pred bencinsko črpalko in s pomočjo prijaznega delavca natočim gorivo. Kanti za rezervo imam še polni, zato natočim samo v tank. Natočim 47 litrov dizla in plačam 1,82 EUR po litru. Draga je ta italijanska nafta. Na bencinski vprašam, če lahko tu pustim barko za nekaj časa, kajti vidim, da ima še eno prosto mesto za točenje goriva. Možakar mi pravi, da ne smem, pa tudi na vprašanje, če se lahko v luki sidra, odgovori, da ne, da me bo preganjala njihova »Guardia Costera«. Nič, odvežem se in odplujem za valobran luke, kjer na karti najdem en plitek zaliv, zato tam vržem sidro nekje na 5 m globine. Voda je svetlo modre barve, na obali je nekaj kopalcev, ki bi se na peščeni plaži radi nastavili soncu, ki se trudi pokukati izza oblakov.



	Tudi sam se okopam v tej lepi vodi. Opazim, da se je nekaj nesnage spet nabralo na vodni liniji trupa barke, zato očistim na rahlo ta del, kjer se končuje antivegetativni premaz. Po končanem čiščenju vodne linije se z masko potopim do propelerja in z leseno palčko očistim vse, kar se je prisesalo na njega. Popoldan se z dingijem odpravim na obalo, tokrat moram iti z motorjem, kajti izgubil sem veslo, z enim pa se ne da veslati. Mesto Terrasini ni kaj posebnega, nasprotno, sploh mi ni bilo všeč. Edino poživilo je bil mestni trg, kjer je nekaj trgovinic in lokalčkov s postavljenimi mizami, za katerimi je peščica ljudi gledala tekmo s svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji.

	Poiščem trgovino in kar v njej kupim vse, kar potrebujem, od kruha, zelenjave, sadja in drugih drobnih malenkosti. Zvečer nikakor ne morem zaspati in še dolgo v noč zibajoč na valovih gledam film. Po filmu se uležem in še enkrat poskusim zaspati, a ne gre. Morda ne gre zato, ker imam malo treme pred jutrišnjo prvo dolgo plovbo. To bo moja prva neprekinjena plovba okoli 200 NM. Zaželim si le srečo, mirno morje in se potopim v spanec.





	ITALIJA, Sardinija





	Petek, 27. 6. 2014, Terrasini, Sicilija–Tirensko morje, prvi dan na morju

	Noč sploh ni minila, kajti okoli treh zjutraj, po samo dveh urah prisiljenega spanja, se zbudim in grem pogledat, kako je zunaj. Spati ne morem, preveč ziblje. Poležim še malo do četrte ure in se trudim zaspati, a ne gre. Pospravim posteljo, se uredim in si skuham močno kavo. Na računalniku še enkrat preverim vremensko napoved, valove in veter, ki me bodo spremljali na moji današnji poti. Nič pretresljivega ni videti. Ob petih zjutraj dvignem sidro in nastavim ploter na otok Sardinijo. Do najbližjega rta je cca 180 NM. Hmmmm, kar nekaj ur bo trajalo!

	Morda nerad napišem, da sem se počutil nekako nelagodno, pa ne da me je bilo strah, vendar vedel sem, da so morja z globino več kot 2000 metrov in širino več sto milj, drugačna od našega Jadrana. Tudi tukaj pridejo do izraza visoki valovi, ki se »rolajo« proti tebi. To bo moje prvo prečenje na takšnih daljavah. Kot vedno sem začel z motorjem, in ko pridem na plano, odvijem jadra. Merilnik vetra mi ne deluje, zato ne morem oceniti, s kakšno močjo piha. Piha točno v nos barke, po instinktu sodeč nekje do 10 vozlov, kar je odločno premalo za dobro jadranje, sploh pa ne v orco. Z vetrom pa so prihajali tudi visoki valovi in oteževali plutje, tako da je vsake toliko časa barka dejansko padla v val in tresknila s trupom, kar se je slišalo kot zamolkli udarec. Sam ne vem, kaj drugi morjeplovci, ki plujejo sami, delajo v takšnih momentih, a jaz sem barko naravnal v trenutno najbolj ustrezen kot plovbe in opazoval morje. Že zjutraj sem v morje vrgel vabo za veliko ribo, a že vnaprej vem, da ne bo nič, kajti nisem te sreče, da bi kaj ulovil.



	Ker je bila moja noč neprespana, sem si podnevi dovolil, da sem nekajkrat zadremal po 15 minut, na kar me je opozorila ura za kuhanje jajc. Zanimiva naprava, ki mi v takšnih trenutkih pomaga, da ne zaspim in ne gledam ves čas na uro. Zvečer sem si še naredil večerjo, ki pa ne bo kuhana, saj so mi to onemogočili valovi, zato sem si naredil veliko posodo solate in odrezal dva kosa kruha. Ko je padla noč na morje, sem prižgal označevalne luči na barki, in ker je bil kokpit moker od vlage, sem šel v barko ter gledal film na prenosniku, vsakih 10 minut pa me je ura opozorila, da je treba preveriti, če se vidijo še kakšne luči razen mojih. Noč je temna kot v rogu, na nebu pa je ogromno zvezd. V daljavi sem videl luči večje ladje, zato jo ves čas spremljam, kako pluje. Tudi čez dan sem l v svoji neposredni bližini sreča dve veliki ladji, ki sta s svojo hitrostjo odpluli k svojemu cilju.



	je odločno premalo za dobro jadranje, sploh pa ne v orco. Z vetrom pa so prihajali tudi visoki valovi in oteževali plutje, tako da je vsake toliko časa barka dejansko padla v val in tresknila s trupom, kar se je slišalo kot zamolkli udarec. Sam ne vem, kaj drugi morjeplovci, ki plujejo sami, delajo v takšnih momentih, a jaz sem barko naravnal v trenutno najbolj ustrezen kot plovbe in opazoval morje. Že zjutraj sem v morje vrgel vabo za veliko ribo, a že vnaprej vem, da ne bo nič, kajti nisem te sreče, da bi kaj ulovil. Ker je bila moja noč neprespana, sem si podnevi dovolil, da sem nekajkrat zadremal po 15 minut, na kar me je opozorila ura za kuhanje jajc. Zanimiva naprava, ki mi v takšnih trenutkih pomaga, da ne zaspim in ne gledam ves čas na uro.

	Zvečer sem si še naredil večerjo, ki pa ne bo kuhana, saj so mi to onemogočili valovi, zato sem si naredil veliko posodo solate in odrezal dva kosa kruha. Ko je padla noč na morje, sem prižgal označevalne luči na barki, in ker je bil kokpit moker od vlage, sem šel v barko ter gledal film na prenosniku, vsakih 10 minut pa me je ura opozorila, da je treba preveriti, če se vidijo še kakšne luči razen mojih. Noč je temna kot v rogu, na nebu pa je ogromno zvezd. V daljavi sem videl luči večje ladje, zato jo ves čas spremljam, kako pluje. Tudi čez dan sem v svoji neposredni bližini srečal dve veliki ladji, ki sta s svojo hitrostjo odpluli k svojemu cilju.



	Sobota, 28. 6. 2014, Tirensko morje–Villasimius, Sardinija 183 NM

	Noč po polnoči mineva mirno, vetra je dovolj, a kaj ko še vedno piha direktno v nos, kar je posledično izvabilo valove, da so tolkli tudi v premec moje barke. Vsakih 10 do 15 minut sem šel pogledat, če je kaj novega na obzorju. V daljavi sem videl nekaj luči, vedel sem, da so to velike ladje.



	Noč se mi je zdela še bolj temna. Za trenutek sem pomislil, kako bi bilo, če bi moral jadrati v takšni noči, ko bi me spremljalo neurje. Ponoči sem si na osnovi oddaljenih luči privoščil večkratno 10- ali 15-minutno dremanje. S tem sem si nabral moči za naslednji dan. Pogledal sem tudi dva filma, ki sta mi krajšala nočno dežurstvo. Jutro se je začelo z mavričnimi barvami, nato pa se je naredil dan. Kot bi zamahnil z roko, bi pobral valove in ostala bi samo gladka površina morja. Pogledam ven in vidim dve jati delfinov, kako se igrajo okoli moje barke. Še prej sem pogledal na ploter in ugotovil, da je na tem mestu globina morja čez 2600 m, do kopnega pa še več kot 50 NM. Skočim po telefon in naredim nekaj fotografij, nato pa posnamem kratek filmček, v katerem delfini skačejo iz vode, se igrajo in spremljajo barko na svoji poti do cilja.



	Ker je jutro, ne gre brez kave, zato si jo skuham. Tokrat mi voda ne uhaja iz posode za kuhanje kave. Umijem se in uredim, nato pa grem v kokpit in opazujem okolico. Dan bo še dolg, preden vržem sidro na Sardiniji. Pobožam svojo barko in ji rečem, da je pridna, jo pohvalim. Še slabih 25 NM do kopnega, potem pa poiščem varno zavetje za sidranje, se spočijem in naspim, nato pa … Ne vem, nekaj bom že.



	Po 183 NM in 33 urah plovbe se pred mano prikaže čudovit in velik zaliv Villasimius s hotelom in marino. V kristalno čisti in plavi vodi sidram na petih metrih in se zamislim, da se prvič počutim kot na Hrvaškem, saj je v tem zalivu zelo veliko plovil, največ je motornih. Skočim v hladno vodo, saj ima komaj nekaj več kot 22 °C, in se okopam. Malo se spočijem, nato si skuham pozno kosilo. Ker ne dobim interneta preko svojega ponudnika Vodafona, se prepustim večeru tako, da me sam vodi.



	Nedelja, 29. 6. 2014, Villasimius, 2. dan

	Danes spet piha, točno po napovedi, kot ga napoveduje Passage Weather. Pogledam še IL Mateo za Villasimius, ki kaže valove do 120 cm. No, tega ni. Nikamor se mi ne mudi in počasi prenašam in urejam nešteto fotografij na računalniku ter v glavi še enkrat podoživljam vse te dneve na morju. Pet tednov je že, kar sem od doma. To ni nič posebnega, bi človek rekel, če ne bi bil sam na barki. Dejansko pa nisem sam. Vsaj dokler imam internetno povezavo, je tako. Sem v stiku z domačimi, s službo, grem na Facebook, pogledam e-pošto, komu kaj napišem, in če izklopim dneve, ko sem na sidrišču, mi vse skupaj hitro mineva. Pripravim si kavo, kasneje zajtrk, se okopam, pogledam kakšen film, preberem kakšno stran iz knjige, pogledam, kje bi lahko plul, kje sidral, kje bi dobil vodo … Dejansko pa tudi razmišljam o svojem življenju, razmišljam o tej poti, razmišljam o svojih ljudeh, ki so mi blizu … Najbolj pa pogrešam svojega vnuka, ki je na poseben način zaznamoval moje življenje. Hvala ti, sin, in hvala tudi snahi. Res je lepo imeti to malo čudežno bitje, tudi takrat, ko ti je najtežje. Enostavno pomislim na njega in je vse lažje. Spomnim se njegove hitrosti, nagajivosti, čebljanja in spraševanja, zakaj je to in zakaj ono. Ja, takšen je ta naš triletni pikec. Spil sem že popoldansko kavo in si skuhal pozno kosilo. Zapisal sem nekaj misli, zdaj pa grem pogledat še en film, dokler me spanec ne premaga.



	Ponedeljek, 30. 6. 2014, Villasimius, 3. dan

	Že tretji dan sem na sidru in piha. Piha vedno enak veter, zahodnik, ne da bi ga obračalo. Piše, da se zvečer umiri, a trenutno nič ne kaže na to. Nekaj bo vseeno treba početi, razen že tistih ustaljenih zadev, ki jih počnem vsak dan. Danes bom spet pospravljal barko. Najprej se temeljito lotim kopalnice in jo očistim, kar se da najbolje. Na vrsti so preproge, nato pometanje in brisanje poda. Nato obrišem prah, vzamem loščilo za pohištvo ter ga s suho krpo zloščim do popolnega sijaja. Skuham si večerjo, tokrat nekaj na žlico. Ribja juha s krompirjem in seveda še z mnogimi začimbami. Poskusim jo, dobra je.



	Spet urejam fotografije; gledam jih in nekatere brišem. Na internetu si pogledam cene marin na Sardiniji. Z nekaterimi komuniciram po elektronski pošti in dobim podatke iz prve roke. Marine so tukaj drage. Še sreča je, da je tu veliko sidrišč. Danes sem dobil tudi elektronsko pošto Višnje in Bobija, ki sem ju povprašal, kje sta se onadva zadrževala, ko sta bila tri mesece na Sardiniji. Pogledam si njuno sporočilo in si ogledujem, kje so ta mesta. Lepo napisano, čisto in razumljivo … Hvala vama za napisano! Veter še ne pojenja, na trenutke veriga poka in barka ječi od prihajajočih refulov zahodnika. Danes smo na sidrišču že tri barke, saj je pozno sinoči prišla na sidrišče sidrat še ena, danes popoldan pa druga. Tudi na obalo ne morem, ker je veter premočan. Na dingiju bi me odneslo drugam, morda bi me celo obrnilo. Pa saj nimam potrebe po obisku obale, na barki imam vsega dovolj.



	Torek, 1. 7. 2014, Villasimius–Cagliari 19 NM

	Zjutraj me prebudi sonce in res se mi ne ljubi vstati. O kako je luštno, ko ne ziblje, ko ne piha. Stopim v kokpit in pogledam to čudovito morje in obalo. Zamislite si sonce, ki se vas dotika po telesu, da čutite njegovo toploto. Potem greste do vode in pomočite najprej del noge v vodo, da se prepričate, če je mrzla ali topla. Topla je, pa čeprav ima samo 22 °C. Slečem se do golega in skočim v njo. Zaplavam v tej modrini, v tej prelepi bistri vodi, ko v globino šest metrov vidiš vsak kamenček, vse, kar je na tleh. Pa saj še maske ne potrebujem! Zaplavam in se vrnem, povzpnem se na barko, se stuširam in obrišem. Moj jutranji ritual ob hrvaški obali se nadaljuje tudi na obali Sardinije.

	Malo naprej vidim jadrnico z belgijsko zastavo, ki je bila sinoči sidrana 100 m stran … Hmmmm, so se prestavili? Mirno je in ni vetra. Z dingijem se zapeljem do njihovega plovila, kjer je nekaj odraslih in otrok, vsega skupaj kakšnih devet ali deset. Eden zna angleško in se pogovoriva. Povem mu, da sem ga prišel prosit, da me dvigne na vrh jambora, ker imam pokvarjeno vetrnico. Takoj je za to in mi gre pomagat. Pove mi, da so slabo sidrali in da se je ponoči z vetrom premikala tudi njihova barka, dokler se sidro ni samo nekje zataknilo. Pogledam 50 m stran in se zamislim. Prav tu so čeri in na plovilu so otroci. Ojoj, imeli so več sreče kot pameti … A dvig na jambor je potekal bolje od sidranja, morda zato, ker sem vse pripravil jaz, vse še enkrat povedal. Na vrhu sem opazil, da je bil vijak od vetrnice odvijačen. Sicer ne vem, kako se je to zgodilo. Pogledam in vidim, da ni enega kontakta. Seveda, saj ko je tako pihal veter, je vetrnico obrnilo in takrat je odlomilo kontakt. Še zdaj ne vem, zakaj nisem te vetrnice vzel s sabo dol, ampak sem jo privijačil nazaj in jo pustil gor, táko, delno uporabno. Če bi jo odnesel dol, bi jo demontiral, poiskal konektor, ga zalotal in potem namestil delujočo vetrnico, tako pa bom moral še enkrat gor in sneti vetrnico. Dvojno delo. Kakorkoli, zdaj sem na tleh in razmišljanje o tem je brezpredmetno. Za uslugo mu podarim steklenico penine. Pogleda jo in se nasmehne, nato pa me povabi, da se jim čez tri ure, ko bo ta penina hladna, pridružim na njihovi barki, da jo skupaj spijemo, kar pa prijazno odklonim, saj moram naprej, proti Cagliariju. Posloviva se in si zaželiva mirno morje.

	Iz mirnega in brezvetrnega morja se naenkrat spet razvijejo valovi do višine pol metra. Razvije se veter, dvignem glavno jadro in poletim skoraj 6 vozlov. Instrument mi ne kaže, kolikšna je moč vetra, kaže mi le smer. A če plujem malo manj kot 6 vozlov z glavnim jadrom, potem že piha kakšnih 12 do 15 vozlov. Končno piha tudi v pravo smer, v polkrmo. Pred valobranom luke Cagliari v vetru in valovih vržem sidro in se sidram na globini 6 m. Od obale sem še vedno oddaljen približno 300 m. Tukaj je res plitvo morje, treba je upoštevati tudi plimo in oseko. Nemirna noč bo, vem. Skuham si kavo, nato pozno kosilo. Bi radi tudi vi jedilnik?



	ŠPAGETI Z MORSKIMI JEŽKI (pasta coi ricci)

	Špageti z morskimi ježki so preprosta in hitro pripravljena hrana, ki je zelo priljubljena v Cagliariju na Sardiniji. Jed ima specifičen in edinstven okus morja.

	Sestavine za 1 osebo:

	130 g špagetov

	40 g rumenega mesa morskih ježkov (meso približno 10 ježev)

	ščepec pekočega čilija

	ščepec peteršilja

	1 strok česna

	2 žlice ekstra deviškega oljčnega olja

	ščepec soli

	Priprava:

	Najprej v loncu zavrem 3 litre vode, solim in skuham špagete. Ko so testenine skoraj kuhane, v drugi ponvi popečem strok česna, ki sem ga prej olupil in narezal na tanke kolobarje. Dodam še sesekljan feferon z dvema žlicama ekstra deviškega oljčnega olja. Ko so testenine pripravljene in česen začne postajati rjave barve, dodam meso ježkov in ga za pol minute popečem. Vse to prelijem na špagete in vse skupaj potresem s sveže narezanim peteršiljem.



	Sreda, 2. 7. 2014,Cagliari, Sardinija, s sidra v marino 2 NM

	V novem jutru so zunaj še vedno valovi in barko pošteno ziba. Ne bom se takoj obril, se bom uredil v marini, kajti najbolje je, da grem takoj tja. Umijem se in si umijem zobe, to bo zaenkrat dovolj. Na barki sem se obnašal malo nestabilno, kajti valovi so zibali barko, jaz pa sem moral dvigniti sidro. Kljub vsemu mi manever uspe in odplujem za valobran luke ter poiščem marino, ki sem jo prejšnji dan kontaktiral. Priplujem do marine Sant Elmo, ki je zadnja na desni strani marine, čisto ob valobranu. Za vse tiste, ki bi nekoč tu iskali marino, naj povem, da je tu vsaj pet marin, a ena sprejme plovila nad 35 m, druga nad 30 m, tretja je za čarter, potem vam ostaneta še dve. Jaz sem izbral slednjo. Prijazna marinera mi pomagata privezati barko, nato pa na hitro opravim hitro tuširanje, britje in preoblačenje. Odhitim v mesto do avtobusne postaje, a poleg je železniška. Ker sem na tujih forumih marsikaj prebral glede sardinijskih prevozov, se odločim za vlak. Do železniške postaje sem si pomagal z navigacijo, ki jo imam naloženo na telefonu. Plačam vozovnico, ki stane samo 1,25 EUR v eno stran. Peljem se samo eno postajo, kakšnih 15 minut, in vlak ustavi točno na letališču.

	Ker imam še veliko časa, si privoščim kavo. Skodelica espressa Lavazze kave me preseneti, saj stane samo 1,10 EUR. Ja, brez vode težko pijem kavo, torej potrebujem še kozarec vode, za katerega je treba plačati 60 centov! Plačam, a se zamislim, vseeno pa sem vesel, ker po dolgem času pijem espresso kavo. Po zvočnikih najavijo prihod letala iz Trevisa. Malce kasneje se na vratih z manjšim kovčkom prikaže Zvonka, ki je prišla jadrat z mano na Sardinijo. Pet tednov bova skupaj, izkušnje pa ima, tako da se jadranja z njo ne bojim. Spijeva še eno kavo in greva zopet na vlak. Prispeva v marino, kjer jo pustim, da se uredi, spočije. Jaz moram najprej v recepcijo, ki se odpre šele po 16. uri, kajti marino moram plačati vnaprej, za vsak dan postanka posebej; tako tudi dobiš kartico za vhodna vrata in sanitarije. No, ne jezim se. Plačam teh 50 EUR za en dan in grem, operem in s tem razsolim barko, jo pobrišem, pospravim nekatere stvari in se stuširam. Odločiva se, da greva na pico, saj se mi je že pošteno »lušta«. Najdeva picerijo, v kateri je bilo že nekaj strank. Kasneje ugotoviva, da sva se dobro odločila. Vanjo je prihajalo vse več domačinov, poleg vsega pa je bila hrana zelo dobra. Pica gigant s pršutom, 2,5 dcl belega dobrega vina in pol litra vode naju je stalo 15,00 EUR. Narediva še en sprehod po drugi strani notranjih uličic, nato pa se vrneva v marino.



	Četrtek, 3. 7. 2014, Cagliari–Torre delle Stelle 26 NM

	Ponoči sem zelo slabo spal in sem gledal le filme. Skrbi. Osebne. Zjutraj grem v mesto in tudi Zvonka se mi pridruži, kajti danes mi poteče en mesec interneta in moram kupiti novih 7 GB prenosa za še en mesec. Hej, en cel mesec sem že v Italiji! Plačam 20 EUR in zadeva normalno steče. Potem greva še v trgovino in kupiva pitno vodo v plastenkah, nekaj hrane in še drugih potrebnih prehrambnih izdelkov. Na tržnici, ki sva jo nepričakovano odkrila, kupiva domačo zelenjavo in sadje. Ker je vsega veliko, sem vzel s sabo potovalko na kolesih, saj je tovor za sabo lažje vleči kot pa ga nositi. V marini še natočim vodo v rezervoarje, nato pa še malo počakava, da veter oslabi. Jugovzhodnik pa ne popušča. Še sreča, da je prišel s svojo barko v marino nek Nemec, ki pravi, da so zunaj nemogoče razmere. Piha čez 35 vozlov, valovi pa merijo čez dva metra. Počakava na umiritev, a nekako tega ne dočakava. Vseeno se mi zdi, da je padlo vsaj na slabih 20 vozlov vetra, zato se kljub vsemu popoldan odveževa in odrineva. Priplujeva za valobran in res, valovi so visoki okoli dva metra, veter pa igra melodijo v najinih ušesih. Razvijem 2/3 genove in z njo dosegam dobrih 5 vozlov hitrosti, čeprav imava valove točno v nos, ravno tako tudi veter. Jadrava, plujeva cik-cak in se trudiva. Nekako se mi zdi, da še imam rezerve, zato odvijem še polovico glavnega jadra. Potem se iznenada veter okrepi, morje se naredi belo, pene so pol metra nad morjem. Barko kar samo nagne in jo želi podreti. Vse imam pod kontrolo, zato jadram počasi, saj sem skrajšal genovo za 1/3 in zvil glavno jadro. Postaja vse hujše, verjetno veter piha že krepko čez 30 vozlov. Instrument mi sicer ne kaže, koliko ga je, a vidim, da veter barko nosi bolj po svoje, zato prižgem motor. Najinega začrtanega cilja ne bova dosegla, manjka nama še dobrih 7 milj, a kaj, ko res ne gre. Na ploterju poiščem varen zaliv in čez čas zaplujem v njega ter sidram na globini 7 metrov. Zdaj, okoli polnoči, ko to pišem, še vedno zelo piha, sunki pa barko kar prestavljajo po gladini morja. Vsaj bibavice ne bova imela, kajti veter je ne more razviti v tako kratki razdalji. Zdaj pa grem. Spat! Lahko noč …



	Petek, 4. 7. 2014, Torre delle Stelle–Villasimius 7 NM

	Do štirih zjutraj je bil še veter zelo močan, potem pa je potihnil in nisem več slišal zavijanja med priponami. Po kavici dvignem sidro in odplujem. Čeprav je bilo v zalivu dokaj mirno, me preseneti veter, ki je zapihal za hribom, ki me je še malo prej ščitil. Valovi so iz minute v minuto večji, in lahko zatrdim, da so bili večji od dveh metrov, kakšna dva velika, pa sta bila večja od treh metrov. Pogledal sem Zvonko in videl, da je ni več strah kot včeraj, čeprav sem pazil, da bi barka čim manj tolkla po valu, le prelivanju vala v kokpit se včasih nisem mogel izogniti. Po dveh urah težkega jadranja le priplujeva pred marino Villasimius, kjer sidrava tik ob valobranu na zunanji strani in imava mir pred valovi. V šali sem ji dejal, da sem to mesto rezerviral že zadnjič in da sem vesel, da me je počakalo.



	Popoldan se veter umiri in morje postane mirno. Zato sem Zvonko naprosil, da me potegne na jambor, da snamem vetrnico in jo poskusim popraviti. Tako je tudi bilo. Še pred dvigom sem vstavil dva škripca, da sem prepolovil svojo težo dviga, da revica ne bi preveč trpela, potem pa me je počasi dvignila do vrha. Snamem vetrnico in me spusti dol. Iz žice, ki sem jo zalotal, hitro naredim nov kontakt na konektorju. Vesel sem bil, ker mi je uspelo. Zvonka me še enkrat dvigne na jambor, kamor montiram vetrnico. A spodaj instrument ne kaže moči vetra. Spet odvijem vetrnico in opazim, da se je spet odlomil komaj narejen konektor. Ne gre drugače, kot da kupim nov pet-polni DIN-konektor. Nekje ga že dobim. Spet me spusti dol in vetrnica je spet ob meni.

	Obiščem vse servise in trgovine v tej veliki marini, a mi nihče ne more pomagati. Si bom že sam, če ne prej, pa v Olbii. Potem grem še na bencinsko črpalko po 20 litrov nafte, ki pa mi je ne more natočiti, ker ima samo debel priključek. Posodijo mi njihovo kanto in natočim 27 litrov goriva po zelo dragih 1,85 EUR. Zvečer narediva dolg sprehod po plaži, si ogledava zaščiten kraj, kjer se nahajajo zaščitene ptice, flamingi. Ogledava si čudovito plažo in na koncu naletiva še na čudovito restavracijo z živo glasbo.



	Sobota, 5. 7. 2014, Villasimius–Cala Pira 11 NM

	Dan za počitek in odhod naprej, a nekako ne kaže najbolje. Že od ranega jutra jugo pritiska barke v marino, valovi so kratki, a na njih je bela pena. Sončen dan je. Človek bi rekel, da bo lep, nikakor pa ne, da bo spet vetroven. Pa kaj je s tem vremenom? Ne morem izmeriti moči vetra, a čutim, da ga je okoli 30 vozlov, na trenutke pa še več. Velika jahta se odpravi iz marine in se kakšno miljo stran obrne nazaj proti izhodišču. Verjetno so gospoda naročili skipperju, naj se vrne, ker se jim kava poliva po mizi. Da je res hudo tam zunaj, sem sklepal po tem, ko rdeča ladja Costa Guardie vsake nekaj časa pripelje v marino kakšno motornjačo, ki so jo vlekli za sabo. V glavnem so bili to gliserji, ki jim je verjetno od valovanja dvignilo umazanijo v tanku in zamašilo filtre ali šobe na motorju. Počakala bova, se je glasilo najino prepričanje. Tako sva prelenarila dan v branju, poležavanju na soncu, uživala v kopanju, seveda sva spila tudi kavo in si naredila pozno kosilo.

	Poleg naju se je sidrala velika jadrnica Hallberg Rassy, 53-čeveljska lepotica s trdo streho in velikimi okni nad vhodom v barko. Čudovita barka, na njej pa mlada družina; mož, žena in dva še ne šoloobvezna otroka. Takoj sem vedel, da je barka lastniška, saj sta jo prala, čistila, jo urejala, in vedela sta, kje je kaj na plovilu. Znala sta se obrniti in vedela sta, kaj je njuno delo. Barka je imela vse, še desolinizator za spreminjanje morske vode v pitno vodo. Pogledam na internet in preberem, da takšna 15 let stara lepotica stane 460.000 EUR, pa še to ne s takšno opremo in tako ohranjena. Okoli pete ure popoldne je veter malo ponehal, zato sva dvignila sidro in odplula. Še en pogled na sosednjo jadrnico in potem pobožam svojo lepotico. Nič ne de, če ni Hallberg Rassy, je pa Bavaria in je že letos preplula skoraj 1200 NM. Da je pridna, jo pohvalim, pa čeprav dosega le desetino cene te pregrešno drage Hallberg Rassy. Kmalu priplujeva do začrtanega cilja, plaže in zaliva Cala Pira. Sidrava na sredi zaliva na globini 6 metrov. Okopava se v vodi, ki ima dobrih 24 °C. Približuje se večer. Zvonka bere knjigo, jaz pišem dnevnik in urejam fotografije …





	Nedelja, 6. 7. 2014, Cala Pira–Capo San Lorenzo 22 NM

	Čudovito jutro! Ne moreš verjeti, da se je dan pričel brez vetra, morje pa je skoraj kot olje ravno. Pogledam po okolici in res, vsa okolica je povsem drugačna v tem lepem jutru. Sonce je že visoko na nebu, zunaj je toplo. Spijeva kavico, kasneje se oba okopava v tej kristalno čisti vodi. Danes ima nečakinja rojstni dan. Napišem sms in ga pošljem. Ja, vse najboljše, Maja! Nekako se mi ne da zapustiti tega zaliva, saj je res lep, a kaj, ko grem višje, da vidim še kaj drugega, morda celo lepšega. Spet sem v vodi, pa malo na soncu, berem knjigo, nekaj iščem in brskam po predalih. V glavnem, rekel bi, da ubijam dolgčas.



	Pozno, nekje okoli pol dveh popoldan, dvignem sidro in odplujem proti severu. Saj nimava daleč, nekje štiri ure plovbe bo danes za prepluti. Priplujeva do cilja Porto Corallo, lokacija mi ni všeč, poleg tega pa je vse plitko. Takoj sem na treh metrih, alarm mi piska, zato obrnem barko iz zaliva in odplujem dalje. Ta del vzhodne obale je res manj naseljen, bolj višavski, zelen, nikakor pa ni tako zelo všečen, kot sta jug ali sever z Magdalenskimi otoki. Dobre tri milje naprej najdeva velik zaliv, kjer je sidranih nekaj domačinov s svojimi čolni in se veselo kopajo. Torej bo to vseeno prava lokacija za prenočevanje. Sidrava in vse je mirno, tako voda kot veter. Najprej sledi priprava večerje, ki jo slastno in z užitkom pojeva, nato Zvonka bere knjigo, jaz namakam trnek. Kot ponavadi brez uspeha, zato kaj hitro obupam in pospravim ribiško palico. Čas je za ogled enega filma, po filmu pa spanje. Noč je že zdavnaj padla na morje, zvezd ni videti, kajti jutri je napovedano oblačno vreme.





	Ponedeljek, 7. 7. 2014, Capo San Lorenzo–Arbatax 30 NM

	Noč je mirna, a nekako ne morem spati, nekaj se mi poraja v glavi, nekaj, kar mi ne pusti, da bi se naspal. Ura je pol šestih. Tudi Zvonka se prebudi in ji povem, da naj kar spi naprej, jaz pa bom dvignil sidro in grem naprej, ker ne morem spati. Tudi ona hoče vstati, in že jo vidim, kako tako kot vsak dan pospravlja spalnico in svojo posteljnino. Iz notranjosti pogledam v kokpit in proti krmi barke … O, kako lep sončni vzhod!

	Dvignem sidro in plujem ob skalnati vzhodni obali, kjer se skoraj nič ne dogaja. Naslednji cilj je mesto Arbatax. Kako čudno ime za italijansko mesto se mi zdi ta Arbatax, zato sem malo pobrskal in prebral, da še vedno ne vedo, kako je prišlo do tega imena, a nekako naj bi se razvil iz arabščine. Beseda naj bi v prevodu pomenila štirinajsti stolp. Tudi tukaj je stolp na samem vhodu v mesto. Te stolpe so po vzhodni strani Sardinije zgradili Španci prav zaradi arabskih piratov. Danes se ob pristanišču v drugem zalivu Arbataxa nahaja tovarna, kjer izdelujejo naftne ploščadi, po čemer je mesto zelo znano po Italiji in širni Evropi. Po šestih urah motoriranja priplujeva na cilj, saj je bilo danes za spremembo morje mirno in površina gladka, brez sapice vetra. Zjutraj se je pokazal sonček, ki so ga kasneje prekrili številni oblaki, in kar dvakrat je med plovbo rahlo padel dež. Sidrava v prvem zalivu Porto Frailis, nekako na sredi zaliva na globini 4,5 metra. Ker nimam vesla, montiram motor na dingija in sva že na obali. Tokrat z namenom. Potrebujem konektor za vetrnico, in če je to neko mesto, ni hudič, da ga ne bom našel. Obiščem nekaj prodajaln z elektro artikli, in bolj ko sprašujem, manj vedo. Potem me le napotijo v eno trgovino, in ko prideva tja po skoraj petih kilometrih hoje (vsi, ki sva jih spraševala, so mislili, da sva z avtom in so govorili, da je blizu) sem bil prepričan, da ga že imam, a ga tudi tukaj ne dobiva. Pošljejo me v drugo trgovino. Tam pa sem bil presenečen, kako se je šef zavzel za mene in iskal konektor tudi pri znancih, dokler ga menda pri enem od njih ni našel. Pravi, da je rabljen in da mi ga menda dostavi jutri. Danes sva prehodila 10,2 km, zato sva utrujena prišla do dingija. Pogled na razburkano morje, na gugajočo se barko in valove višine približno 80 cm mi je dal vedeti, da bova malo mokra. No, na koncu se je izkazalo, da sva bila čisto premočena. Uspela sva priti do barke, jo odsidrati in jo prestaviti za rdečo skalo, kjer sta pristanišče in marina. O, kako je bilo tam mirno! Torej nikoli ne sidrajte v zalivu Porto Fralis, kajti tam menda vedno valovi od juga. Opereva in s tem razsoliva oblačila, pospraviva in skuhava pozno večerjo, nato pa vsak po svoje počivava in meditirava …



	Torek, 8. 7. 2014, Arbatax–Orosei 28 NM

	Celo dopoldne čakam na e-pošto prijaznega šefa Alda iz trgovine Trony, ki mi je pomagal urediti konektor za mojo vetrnico. Končno ga dobim inob 11. uri se preoblečem in z Zvonko skočiva v dingija. Pogledam proti obali, verjetno naju bo zalivalo, ker piha in so valovi. Odrineva od barke in – evo ti Murphyja! Moj mali Tohatsu noče vžgati in noče pa spet noče! Veter naju odnaša proti obali, vesla ne pomagajo. Saj je vse v redu, samo ne vem, kaj bo, če bo popoldan še bolj pihalo. Na srečo je pri sosednji jadrnici ribič, ki prodaja ribe. Odvleče naju do moje jadrnice, kjer preverim svečko. Res je ta vsa črna. Zamenjam jo in motor vžge. Pozna bova, saj se je treba navaditi, da imajo Italijani med trinajsto in šestnajsto uro trgovine zaprte. Z dingijem zapeljeva v rečni rokav in tam srečava ribiča, ki naju je prej potegnil do barke. Privežem dingija na njegovo barko in ribič se nama ponudi, da naju on odpelje do Tronyja, ker stanuje nedaleč od tam. Ker imava do tja približno 2,5 km hoje in sva v časovni stiski, nama ta velikodušna ponudba pride še kako prav, zato jo z veseljem sprejmeva. Prideva v trgovino in Aldo naju že čaka. V rokah drži konektor; čeprav je rabljen, sem zadovoljen. Plačava in zdaj se ponudi Aldo, da naju odpelje do obale. Pa naj še kdo reče, da Sardinijci niso prijazni ljudje!

	Pozno je že, ura je dve popoldne, zato z barko odrineva novemu cilju naproti. Veter lepo pihlja, skoraj v pravo smer. Plujeva lepih 5 do 6 vozlov hitrosti in imava do cilja, tj. blizu mesta Orosei, še dobrih 8 NM. Priplujeva do cilja, sidrava pri nasipu za mini marino, in ker je preveč vetrovno, ne greva z barke, zato ta čas posvetiva popravilu oz. zamenjavi konektorja na vetrnici. Noč je ... Zdaj pa spat …



	Sreda, 9. 7. 2014, Orosei–La Caletta 21 NM

	Spet piha in spet je še en dober dan za jadranje. Tokrat piha okoli 20 vozlov, čeprav je napovedano še več vetra, okoli 35 vozlov, in to samega zahodnika. Torej meni odgovarja ta veter, le da ne bi bil premočan. Sardinija postaja v mojih očeh otok večnega vetra. Razvijem samo genovo in jadram dobrih šest vozlov. Barke ne polaga in spredaj jo tišči v valove. Užitek! Le kadar od nekod prinese refule, potem barko malo položi, a ne preveč. Priplujeva do rta Capo Comino, in tam naju pričaka zelo močan veter. Po moje je tu pihalo teh napovedanih 35 vozlov, valovi so visoki okoli meter in pol, vrhovi valov pa se penijo, da to peno nosi še meter visoko nad valovi. Vse je belo. Zvok vetra, ki se upira v jambor, v dvižnice in pripone, proizvaja melodijo, ki ob spremljavi valov prav strašno deluje na najina ušesa.



	Ker moram pluti zelo ostro v orco, mi genova nekako plapola in poka, saj ne zajame dovolj vetra. Zato le to zvijem in do polovice izvlečem glavno jadro. Ne vem, ali sem bil že kdaj v šestih miljah od rta do cilja tolikokrat moker, kot sem bil sedaj. Zalival me je skoraj vsak val in kapljice so me pikale po licu. Sol v ustih mi je bila od začetka prijetna, potem pa vedno manj in manj. Barka pa se mi zdi, da stoji na mestu ... Ma ne, nazaj me tišči! Veter je premočan. Zdaj vem, da moram prižgati motor in si pomagati z njim. Po dobri uri in pol plovbe za šest milj, pri hitrosti 3,8 vozla le priplujem do mesta in marine La Caletta, kjer sidram kakšnih 30 m pred levim valobranom na vhodu v marino. Globina je tu 3 metre ob oseki, čeprav na karti piše, da je globina morja 5 m. Kot povsod na Sardiniji se sidro dobro vkoplje v mivko in tudi dobro drži. Veter se čuti, a ne več tako, kot se je čutil na morju. Tu na obali ga zadržijo hiše in hribi za njimi. Vse je drugače. Najprej pobrišem barko od soli v kokpitu in na oknih. Pobrišem vse, kar je iz inoxa, a na trenutke se mi zdi, da nič ne pomaga. Sol je še vedno na površinah, kot da je tam od vedno. Zaželim si kave, zato jo Zvonka skuha, meni pa res sede v želodec in na dušo. Sledi pozno kosilo in odpraviva se v raziskovanje mesta, poleg tega pa morava kupiti vsaj kruh za zajtrk.



	Najprej si ogledava, če imajo bencinsko črpalko. Zanima me cena dizla. Izvem, da znaša 1,78 EUR za liter, potem pa greva v marino, da preveriva njihove cene, če se morda ne bo dalo spati. Cena je sardinijska, celih 80 EUR na noč za 11 m dolgo barko. Hmmm, predrago. Ogledava si še mesto in v njemu ne najdeva nič posebnega. Predvsem je vse osredotočeno na eno ulico, ki naj bi bila glavna ulica, kjer se dogaja skoraj vse, ostalo pa so apartmaji, ki so razmetani vse povsod. Torej turistično mestece z drago marino in peščeno plažo. Zanimivo pa je, da sem slišal veliko nemško govorečih turistov. Zvečer si še ogledam drugi polčas nogometa med Nizozemsko in Argentino; slednja gre v finale.



	Četrtek, 10. 7. 2014, La Caletta, 2. dan

	Noč je bila dokaj nemirna, saj se je ves čas nategovala in škripala varnostna vrv za sidro, ki jo uporabljam zato, da veriga od sidra ne drsi in da ne trpi sidrni vitel. Veter je kar nekajkrat stresel barko, da je zaškripala tudi ona. Zjutraj zato malo poležim in nato spijem kavo ter zajtrkujem. Kaj početi, če ne greš ven, če nisi na morju? Vzamem orodje in popravim ter pričvrstim vijake v predalih, pospravljam po orodju in v predalu za orodje, popravim eno ključavnico … Nekaj časa sem na internetu in pregledujem vreme, pregledujem forume jadralcev, malo obiščem Facebook in objavim kakšno fotografijo. Ni mi dolgčas.



	Zunaj se je naredil sončen dan in zunanja temperatura je nekaj čez 24 °C. Berem, da je v Sloveniji hladno in deževno, komaj dobrih 12 °C je tam. Ko ne bi bilo tega vetra .. Ja, bilo bi lepo. Danes se odločiva, da ne greva v mesto, zato si bova naredila filmski večer. Pogledava dva dobra filma in pojeva eno vrečko čipsa, kot da sva v kinu. Zvonka gre spat, jaz spet za računalnik. Pregledam vreme in se kasneje odpravim spat tudi jaz.



	Petek, 11. 7. 2014, La Caletta–Porto Brandinchi 18 NM

	Jutro s sončkom in nekaj malega vetra. Nasmeh se mi nariše na obraz, po moje od enega do drugega ušesa. Zakaj? Zato, ker komaj čakam, da me Zvonka potegne na jambor, da montiram vetrnico in vidim, če dela. Spijeva kavo, jaz pregledam vreme, cilj za nadaljnjo plovbo pa sem si nekako nastavil že sinoči. Potem si pripravim sedež in vrv ter pripravim še klešče za zakovice, kajti ograjica okoli luči na jamboru se je snela z ene strani. Če že grem gor, pač popravim vse, kar moram. Tako je tudi bilo.

	Zvonka me z vinčem potegne do prvega križa na jamboru, kjer najprej popravim zaščitno ograjico okoli luči. Lepo sem uredil, tako da sem z opravljenim delom zadovoljen. Potem me potegne še do vrha jambora, kjer nastavim ter privijačim vetrnico. Zvonka spodaj prižge instrument in … Delaaaaa!!!! Počasi me spusti dol, jaz pa razočaran ugotovim, da me je pozabila fotografirati od spodaj gor. Pravzaprav bi lahko fotoaparat tudi jaz nesel na vrh, saj je lepo pogledati dol z višine petnajstih metrov. Pospraviva, se malo spočijeva in dvigneva sidro. Odvijeva jadra, a še vedno voziva tudi na motor, nekje na približno 1500 obratov, saj nama primanjkuje elektrike. Sama sončna celica je bila včeraj pri oblačnem vremenu skoraj neuporabna.

	Plujeva slabe tri ure do znamenite plaže z belo mivko, plaže San Teodoro, ki je dolga 3 km in na katero pride sidrat tudi nekaj večjih plovil. Sidram v plitvini, nekje na dobrih treh metrih, a sem še vedno oddaljen 100 m od plaže. Takoj se poženem v morje in –brrrr, hladno je! Kasneje ugotovim, da jih ima voda komaj nekaj manj kot 22 °C. A vseeno, bilo je lepo. Očistim še vodno linijo barke, na kateri se je naredila že 3 cm dolga zelena brada od alg, ki se prijemajo trupa. Tudi antivegetativni premaz ni več, kar je bil. Enostavno je tako, da še vedno trdim, da je rdeči premaz iz Uljanika, ki ga uporabljajo velike ladje, res najboljši. Tri leta sem ga imel na dnu barke in nikoli se ni nič prijelo nanjo. Očitno je bil res pravi bakreni strup.



	Spijeva še kavico in se posladkava z nekaj keksi, nato pa mi je zopet vroče, zato še enkrat zaplavam v tej lepi smaragdni vodi. Kasneje odplujeva do Marine di Puntaldia, kajti primanjkuje nama goriva in vode. Marino najdeva in sva takoj na vrsti, saj so zelo dobro organizirani. V rezervoar natočim 87 litrov in v rezervno kanto še 23 litrov zelo dragega goriva, saj stane liter nafte 1,84 EUR. Vodo dobiva zastonj, zato natočiva oba rezervoarja, tako da je imava spet 300 litrov na zalogi. Dovolj je bo za teden dni ali več. Odplujeva iz marine proti sidrišču Porto Brandinchi, kjer je sidranih več kot deset jadrnic. Najdeva mesto za hribom, kajti če zapiha zahodnik, bova skrita in varna. Sidrava na šestih metrih, zato spustiva v vodo nekaj čez 30 metrov verige. Sidro lepo prime v peščenem dnu, zato vem, da bom mirno spal.



	Sobota, 12. 7. 2014, Porto Brandinchi, 2. dan

	Sončno jutro je. Malo še poležim, saj imam dober izgovor, da je danes prosta sobota. Kasneje vseeno dvignem svojo zadnjico iz postelje in pogledam skozi kokpit. Piha, morje je dobilo nizke, a nakodrane valove. Zvonka pravi, da se nama ne mudi in da bi ostala še en dan tukaj, na tem sidrišču. Vklopim Wind instrument, saj mi zdaj dela, da izmerim veter. Ni tako hudo, veter konstantno piha 24 vozlov, s sunki, izmerjenimi največ 29 vozlov. Jadral sem že po veliko hujšem, a kaj! Če res pomislim, mi ni treba nikamor, saj nisem časovno omejen, kam moram in kdaj moram priti na cilj.

	Dan mi mineva čisto ležerno in dopustniško: kopanje, sončenje, poležavanje, kavica ipd. Kasneje se odločim na konzolo v kokpitu, kjer so krmilo za upravljanje z barko in ostali instrumenti, zmontirati in vgraditi 12-voltno vtičnico za napajanje še kakšne elektronske naprave. Pozno popoldne skuham pozno kosilo in si ogledam en lep film. Večer je in polna luna na nebu. Upam, da mi bo pustila spati. Veter se je zdaj čisto umiril.



	Nedelja, 13. 7. 2014, Porto Brandinchi–Cannigione 36 NM

	Ali dan, ko mi res nič ne gre …

	Zjutraj se prebudim in si rečem, da grem počasi naprej. Saj ne piha tako močno. Nameril sem 15 vozlov zahodnika, s sunki nekje do 20 vozlov. Dvigneva sidro, si oblečeva jakni za poletno off shore jadranje in zaplujeva. Najprej odvijeva genovo in jadrava z njo. Lepo nama gre, dokler imava zahodnik v polkrmo. Ko obrneva od rta proti Olbii, pa nastane problem; tam veter zapiha 28 vozlov in jadranje v orco na 30 stopinj moji jadrnici ne gre najbolje »od rok«, zato zategnem genovo do konca, a še vedno plapola na strani in potem se zgodi – ob modri UV-zaščiti se strga genova v dolžini dveh metrov. Zvijem genovo, da ne pride še do večje katastrofe, in odprem glavno jadro; zdaj bo na valovih barka bolj poskakovala. Zahodnik se okrepi na konstantnih 30 vozlov in že krajšam glavno jadro na polovico. Vedno bolj me valovi zalivajo in zdaj sem že 70 do 80 % potovalnega časa moker. Ustnice so slane, očala se sušijo in na njih ostaja sol, zato jih spiram s sladko vodo. Mi je tega treba? Pogledam na ploter. Še 9 NM me loči do današnjega cilja, mesta Aranci, kjer bom v zavetju sidral. Od rta proti širini, kjer se odpre morje za Olbio, so tok z vetrom in valovi tako močni, da mi je jadrnico enostavno ustavilo. Ne ustavilo, nazaj me je vleklo, zato sem prižgal motor! Ampak tudi moč s 1700 obrati in jadrom ni kaj dosti pomagala, zato sem preklopil na 2500 obratov, tako da sem sedaj z večjimi obrati plul med 2,7 do 3,4 vozla. Neverjetno, kakšno moč ima morski tok. Še sreča, da sem lani zamenjal dvokraki propeler za trikrakega. S starim propelerjem bi si lahko samo žvižgal ... Ponavadi vozim z motorjem nekje 2200 obratov in plujem s hitrostjo 5,5 do 6 vozlov, zdaj pa komaj toliko. Narava ima svojo moč. Ko priplujem skoraj do cilja, se valovi zaradi dolgega in globokega zaliva do Olbie lomijo in se odbijajo proti mestu Aranci. Torej tudi tam ne bo v redu. Grem pa z zadnje strani okoli rta; tam je na celini ozko in bo vse v redu. A ko priplujem do tja, sledi še eno razočaranje. Tam so visoke in strme stene, zato ni primerno za sidranje. Odplujeva naprej, proti neznanemu cilju. Najprej se mi zdi, da bi bil zaliv Cala di Volpe, ki je 6 NM oddaljen od severne obale Arancija, v redu, a vidim tam sidrane same velike jahte. Verjetno ni nobena manjša od 50 m. Grem naprej, in dlje ko plujem, vse več vidim teh velikih in dragih jaht. Tudi jadrnice so dolge od 30 do 50 m. Pozna se, da se pričenja svet bogatih, kjer se začenjajo velike in drage marine. Najdem zaliv Romazzino.



	Lepota, vam pravim! Tako lepe vode že dolgo nisem videl, čeprav je na vsaki sardinijski plaži prekrasno. Sidram in potem obrišem barko s sladko vodo, prav tako kokpit in vse, kar je iz inoxa. Zvonka ta čas skuha zelenjavno bistro juho, v njo pa doda ribano kašo. O, kako prija, saj je nedelja! Spijeva še kavo in jaz se okopam, kljub temu da ima voda 22 °C. Malo me sicer na začetku strese, a se kasneje izkaže kot prav dobra za plavanje. Pridem iz vode, se stuširam in na soncu berem knjigo. Veter malo obrne in valovi prihajajo v zaliv. Pogledam na karto in rečem, da se bova prestavila še za 6 milj, do najdražje marine Porto Cervo na Sardiniji. Verjetno je to ena dražjih v svetovnem merilu. Prebral sem, da lahko tam pred marino zastonj sidramo in smo prav tako v družbi najbogatejših. Če bi zapeljal v marino, bi mi zjutraj za mojo 11 m dolgo jadrnico izstavili račun za nekaj več kot 700 EUR na noč. Juhuhu!! Ne, hvala. Dvignem sidro in zaplujem iz zaliva, a kaj kmalu mi je prekleto žal, da sem to storil. Takoj me začne zalivati in barko nabijajo valovi. Moker sem kot miš in iz mene teče morska voda, na trenutke skoraj v potokih. Moram mimo grebena in čeri, zato usmerim jadrnico še bolj desno, in že me potegne med valove, kjer plovilo drsi, kot da valov ne bi bilo. A šele takrat ugotovim, da je nov cilj, Porto Cervo, na moji levi in da ga ne bom več dosegel. Moram naprej, kajti tokrat so valovi visoki že preko dva metra in veter spet piha blizu 35 vozlov. V Zvonkinih očeh vidim, da ji ni vseeno, pa saj tudi meni ni. Veter, polaganje barke, imava samo eno jadro, moker sem … Ko pride val in zalije kokpit, je res povsem drugače, kot pa če je morje malo valovito. Še enkrat spoznavam, da je Tirensko morje povsem drugačno od Jadranskega. Po dvanajstih miljah končno le prideva do neznanega in nenapovedanega cilja. Sva pred mestom Cannigione, pred marino, varno sidrana v varnem zavetju pred zahodnikom. Spet operem kokpit, inox, Zvonka pa pripravi večerjo. Pogledam še del tekme finala med Nemčijo in Argentino, a me utrujenost premaga, zato grem spat. Bil je dan zgrešenih odločitev, bil je moker dan, dan za uničevanje jadra. A je bil vseeno še en dan, ki me je naučil preživeti in se učiti …



	Ponedeljek, 17. 7. 2014, Cannigione, 2. dan

	Danes je moj spisek opravil kar dolg, zato se odločiva, da ostaneva tukaj na sidru še en dan. Najprej po kavi odideva v mesto in se razgledava, kje bova kupila sadje in zelenjavo, ter primerjava ceno, ter kvaliteto. Cene sadja in zelenjave so v primerjavi z našimi višje od 40 do 100 %, odvisno pač, kaj kupuješ. Zelo drag je paradižnik, čeprav ga imajo več vrst. Njegova cena se giblje od 2,45 do 3,90 EUR za kilogram. Drage so tudi banane, ki jih izpod 2,65 EUR ne dobiš. Najdeva tudi ribarnico, a že vnaprej veva, da bova razočarana. Za kg sardel je treba odšteti 7,50 EUR, za kilogram orad do 30 cm je cena za kilogram 14 EUR, za večje orade in brancine pa je cena 20 EUR za kilogram. Kilogram hobotnice stane 24,00 EUR, ostale ribe so še dražje. Greva v supermarket in tudi tam so cene višje od naših, saj se cene za kilogram kruha začne pri 3,50 EUR. 250-gramsko bagetto lahko kupiš za 90 centov. Ostalo pekovsko pecivo, podobno cebatti ali kajzerici, prodajajo na kilogram, ne kot pri nas po kosu, cena za kilogram pa je 4,50 EUR, kar se mi zdi drago. Meso in mesni izdelki so dražji od naših za 60 do 80 %, mleko in mlečni izdelki prav tako. A kaj ko moraš tisto, kar potrebuješ, kupiti in potem cena ni več pomembna.

	Kupljeno z dingijem odpeljeva na barko, in ker spet veter piha, naju ves čas malo škropi in zaliva. Na barki vzameva veliko torbo na kolesih in v njo nadevava vso umazano perilo in posteljnino. Lahko bi rekel, da je vsega tega med 12 in 14 kilogrami. Odneseva jo v samopostrežno pralnico blizu marine in sortirava perilo, tako da ga imava za dva pralna stroja. Cena enega pranja je 6 EUR.



	Časa imava 25 minut, kolikor traja pranje, zato se malo sprehodiva in greva še na en sladoled. Ko se vrneva, je perilo oprano, zato ga prestaviva še v sušilni stroj, da se posuši. Cena za eno sušenje spet 6 EUR. Torej naju danes pranje stane 24 EUR za vso perilo. Ni poceni, a kaj ko potrebujeva oblačila, posteljnino in brisače. Vse odpeljeva na barko in se lotiva priprave poznega kosila, saj je ura že šest popoldan. Veter se malo umiri, zato grem na premec in snamem sprednje jadro, ki se mi je včeraj strgalo. Šele sedaj vidim, da je strgano bolj, kot sem mislil. S sabo imam še iz Splita nekaj samolepilnega dacrona za popravilo jadra, zato začnem s popravilom. Težko je to delati v tako majhnem prostoru, kot je salon barke, površina mize pa je vsekakor premajhna za to delo, a delo je treba opraviti, saj drugače ne gre. Bolje bi bilo imeti tako veliko površino, kot jo imajo jadrarji. No, zdaj pa že fantaziram. Jadro še nekako zloživa in ga pripraviva, da ga jutri dvigneva in zvijeva na svoje mesto. Vse je pripravljeno in pospravljeno. Napisal sem tudi dnevnik dogajanj za danes, zato grem spat tudi jaz.





	ITALIJA, Magdalenski otoki





	Torek, 15. 7. 2014, Cannigione–Porto Palma, otok Caprera, Magdalenski otoki, Sardinija 6 NM

	Jutro, ura je nekaj čez sedem. Pogledam ven in vidim dokaj mirno morje, vetra pa je komaj za 5 vozlov. Hitro se uredim in skočim na palubo ter pripravim sprednje jadro, da ga dvignem in navijem na njegovo mesto. Tudi Zvonka je slišala, kaj delam, čeprav je bila še v spalnici. Prihitela je ven, da mi pomaga. S skupnimi močmi sva ga potegnila gor, ga zvila in na koncu še zavezala vrvi za vlečenje jadra. Vrnila sva se v salon in spila kavo ter pametovala, kako sva dobro naredila, kajti sedaj piha zahodnik dobrih 12 vozlov. Z dingijem se po kavi in zajtrku odpraviva v mesto, da se dogovoriva za plin za kuhanje.



	Morda kupim eno dvo-kilogramsko jeklenko plina, čeprav je cena 101,00 EUR za plin z jeklenko, ki ustreza evropskim predpisom. Najino iskanje je obrodilo sadove, saj sva našla prodajalno na eni od bencinskih servisov. Tam je cena 90 EUR. S sabo imam tudi ventil, da vidim, če nastavek sploh ustreza ali moram poleg vsega kupiti še ventil. Ustreza! Potem pa se zgodba obrne. Jaz prodajalcu tolmačim, da je to enaka jeklenka, le barva je druga, da imamo v Sloveniji oranžno barvo in smo očitno bolj ozaveščeni kot Italijani z modro. Na koncu se dogovoriva, da mu prinesem jeklenko, da jo vidi. V redu, velja, a še prej grem v trgovino po dva veza pitne vode in ju odpeljem na barko. Za informacijo naj povem, da dvolitrska plastenka vode stane 30 centov, kar je edino, kar je še zmerno v tem mestu. Pripeljem jeklenko. Nekaj oranžne barve je oluščene. Spodaj je modra barva in prodajalec ugotovi, da je jeklenka enakih mer kot njihova. Ob tem se malo nasmejiva in plačam samo plin, v zameno pa dobim njihovo modro jeklenko, na kateri pa – samo da veste –precej pušča barva. Cena za dva kilograma kuhinjskega pregrešno dragega plina je 22 EUR, kar je štirikrat dražje kot pri nas! Grem še do trgovine in vzamem še dva veza vode, tako da je za danes vode dovolj.

	Odplujeva skoraj ob drugi uri popoldan. Saj ne greva daleč, a vseeno. Po pol ure plovbe zavonjava nekaj, kot bi se žgala plastika. Ne najdem ničesar, nikjer se ne kadi, smrdi pa. Mečem se na kolena, odpiram vrata in predale, omare, gledam kable … Hmmmm, nekaj ne bo v redu. Priplujeva v zaliv Porto Palma na Magdalenski otok Caprera, kjer sidram. Zdaj pa v akcijo, kajti sedaj še bolj smrdi. Iščem in iščem, toda ničesar ne najdem. Končno le najdem vzrok! Ugotovim, da mi je zadnjič od valov priteklo nekaj slane vode skozi slabo privijačeno ograjico na regulator solarnega sistema, ki se nahaja pri elektriki. Prišlo je do kratkega stika, kar je povzročilo, da se je regulator pregrel in ga je skurilo. Kaj pa zdaj sledi?



	No, to sem izvedel kaj kmalu, kajti zmanjkalo nama je elektrike, ker so tudi akumulatorji bolj slabi in stari. Jutri bo treba v mesto, kjer morda najdem nov regulator. Zvečer pripraviva nekaj za večerjo, spijeva kozarec vina in si pogledava en film, potem pa odjadrava v sanje.



	Sreda, 16. 7. 2014, Porto Palma, otok Caprera–Palau, Sardinija 5 NM

	Zjutraj po kavi dvignem sidro in odjadram v prvo večje mesto na otoku Sardinija. Prvo in najbližje je mesto Palau. Priplujem v luko in desno od marine sidram na globini 7 metrov, takoj pred rdečimi bojami. V roke vzamem smrdeč in neuporaben regulator, ga zavijem v vrečko in z Zvonko greva na obalo. Povprašava po trgovinah z elektronskim blagom, pa v navtičnih prodajalnah … Nikjer nič. Menda nama je edino upanje večje mesto, to je Olbia. Greva torej v Olbio, a najprej morava še v samopostrežno trgovino, potem pa na barko, da se preoblečeva, potem pa nazaj na obalo do avtobusne postaje.

	Prideva na avtobusno postajo in kupiva karti za avtobus. Povratna karta za približno 60 km poti do Olbie in potem še 60 km nazaj do Palaua znaša samo 2,75 EUR po osebi. Počakava avtobus, in ko pripelje, se usedeva v lep in klimatiziran prostor. Pot traja okoli ene ure. Že v avtobusu sem po spletu iskal, kje bi našel kakšno prodajalno, a nikjer nisem našel nič otipljivega. Vseeno sva se nekako znašla. Čeprav sva bila peš, sva povprašala vsaj tam, kjer mislim, da naj bi to imeli. Vmes sem naletel na mladega avtomehanika, ki ni znal niti besedice angleško, a sva se vseeno pogovorila. Vzel si je čas ter mi pomagal iskati regulator preko svojih kolegov. Celo prevoz do industrijske cone nama je uredil. Še enkrat sem se prepričal, da so nekateri Italijani ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Vesel sem, da sem jih spoznal. Žal sva se morala na barko vrniti praznih rok. Zastonj sva se mučila in šla v neznano, mesto Olbia pa ni vredno ogleda, saj nisva videla ničesar lepega, razen parka in bazilike iz XI. stoletja. Tudi danes sva prepešačila več kot devet kilometrov, torej sva spet naredila nekaj za svoje telo.



	Četrtek, 17. 7. 2014, Palau–Otok Spargi 8 NM

	Zjutraj je spet sonček, veter rahlo pihlja, zato sedeva v dingi in greva na kopno v upanju, da naju valovi ne poškropijo. A vseeno sva bila malo mokra, kajti valovi se le naberejo in pustijo na nama kakšno sled. Že zjutraj, ko nisem mogel spati, sem razmišljal o funkciji regulatorja. Spraševal sem se, ali samo regulira polnjenje akumulatorjev, torej vklop in izklop, ali pa ima še drugo funkcijo. Premerim vse, kar lahko, in ugotovim, da bi lahko to zvezal kar direktno brez regulatorja, a moram skrbeti, da se akumulatorji ne napolnijo preveč, da ne pride do kakšne poškodbe ali nesreče. Za vsak primer po telefonu pokličem Sandija, ki potrdi moje domneve. Hvala ti, Sandi. Najprej sva šla do pristanišča, kjer sva na tranzitnem pomolu povprašala, če lahko dobiva en rezervoar vode, ker se mi je ravno sinoči spraznil. Tokrat sem spet doživel presenečenje. Za vodo ni problem, naj samo pridem in se privežem. Skrbnik na pomolu mi reče, naj ga poiščem, če ga slučajno ne bo tam, pa bo odprl vodo. Cena? Nič ne stane. Malo razmišljam in ena od idej, ki se mi je porodila v glavi, je, da bi si ogledal mesto La Maddelena, a tokrat bi šel tja s trajektom. Cena vozovnice v eno smer je 6 EUR, torej 24 EUR za naju. Ah, ne, to pa se mi zdi preveč. Odideva še po hribu navzgor do trgovine, ki prodaja solarne sisteme, in tudi tam nimajo regulatorja. Pa saj ga pravzaprav ne potrebujem, naročil ga bom v Sloveniji pa bo.



	Ko že greva proti pristanišču na barko, se skoraj zaletiva v navtično trgovino, kjer tudi vprašava za regulator, a ga tudi tu nimajo. Opaziva pa ribiško palico z navijalnim mehanizmom in flaksom s smešno nizko ceno za komplet. Ma ne, ne bom je imel, a Zvonka vztraja, da mi jo ona kupi, ker ve, da si jo želim. To je palica za t. i. panulo, ko se vleče vaba za barko. Hvala, Zvonka, upam, da ulovim kakšno ribo.

	Sva na barki in že plujeva proti tranzitnemu pomolu. Marinero je na obali in naju čaka. Prideva, se veževa na premec, natočiva vodo, v zahvalo pa mu dava ohlajeno pločevinko piva. Vesel je. Ko ga vprašam, če moram kaj plačati, odvrne, da ne, da je že vse urejeno. Odplujeva in zapustiva Palau. Najin cilj je La Maddalena, čudovito mesto na istoimenskem otoku. Ko vplujeva v luko, naletiva na več marin. Nekateri marineri pridejo nasproti z gumenjakom in ti ponujajo privez za barko. Cena je povsod podobna, 1,50 EUR za m2 barke. Moja barka ima nekje 40 m2, to je točno 60 EUR. Elektrike ne potrebujeva, vode tudi ne, torej jih zavrneva in greva naprej. Točno toliko je z vsemi popusti stala moja ribiška palica. Razvijeva jadra in odjadrava proti neznanemu kraju, torej tja, kjer nama bo všeč. Najbolj me je skrbelo, kako se bo obneslo pokrpano sprednje jadro. A drži in vse je v redu. Očitno je tukaj zahodnik zelo močan veter in eden tistih, ki piha, skoraj vsak dan, kot pri nas ali na Hrvaškem maestral. Zapihal je 17 vozlov, in ker mi je pihnil v pol krmo, je barka poletela sedem vozlov. Pogledam po ploterju, malo vržem oko tudi na tablico in druge programe in kaj kmalu naletim na otok Spargi, to je nenaseljen otok, a ima čudovite bele plaže, do katerih pa je možno priti samo s plovilom. Zato je tukaj nepopisna gneča manjših plovil in gumenjakov, seveda pa se najdejo tudi večja plovila. Sidram in se okopam, kajti voda ima dobrih 24 °C. Sledi kuhanje kave in kasneje še pozno kosilo. Ob pogovoru in načrtovanju poti za nekaj dni mine tudi večer in grem počasi spat.



	Petek, 18. 7. 2014, Otok Spargi–otok Santa Maria 5 NM

	Čudovito sončno jutro, morje pa mirno. Ležim v postelji in na tablici preko interneta gledam vreme za naslednje dni. Potem pa barko zaziba. Spet je en kreten priglisiral v zaliv. Tako je pač pri Italijanih, s polnim plinom v zaliv. Ni jim mar za druge, glavno je, da se voznik plovila počuti kot »macho«. Vstanem, spijem kavo in zajtrkujem. Naslednji cilj je otok Santa Maria, še eden od Magdalenskih otokov. Dvignem sidro in odvijem jadra. Zahodnik z močjo 12 vozlov mi lepo zapiha v polkrmo in barka drsi po rahlo nakodranih valovih. Po enournem jadranju prideva do cilja in sidrava v že tako natrpanem zalivu. Povsod na teh otokih je voda kristalno čista, zato je gneča nepopisna. Pogledam po zastavicah in vidim Italijane, Francoze, Nizozemce, Špance in celo ena avstralska zastava se najde med njimi …



	Magdalensko otočje je skupina sedmih večjih in več manjših otokov v Tirenskem morju. Nahajajo se severno od mesta Palau na Sardiniji in južno od francoske Korzike, torej točno nekje vmes. Razen glavnega in največjega otoka La Maddalena, kjer se nahaja istoimensko mesto in nekaj hiš na otoku Caprera, je otočje neobljudeno, zato je ostala njegova narava skoraj neokrnjena. Vseeno ima otočje okoli 11.000 prebivalcev, ki pa so skoraj vsi naseljeni prav na glavnem otoku. Magdalensko otočje sodi v mednarodni naravni rezervat. Neobljudeni otoki imajo kristalno čisto morje, bele peščene plaže, idealne za kopalce in potapljače, zato tam naletimo na ogromno manjših plovil, saj si vsak želi košček tega raja. Imel sem srečo, da pri sidranju na teh otokih nisem naletel na plačilo njihove takse za vstop v rezervat.



	Okopam se vsakih nekaj minut, ko mi postane vroče. Pravzaprav pa neke hude vročine ni. Tukaj je čez dan do 27 °C in sonce ima svojo moč, a ker ves čas piha veter, se zna zgoditi, da te v senci celo zebe. Čisto drugačno podnebje je kot je na Hrvaškem ali pri nas doma v Sloveniji. Dan mine v lenarjenju, branju knjige, poležavanju na soncu in seveda v gurmanskih užitkih, zalitih s kozarcem slovenskega refoška.





	FRANCIJA, otok Cavallo in otok Korzika

	Sobota, 19. 7. 2014, otok Santa Maria, Magdalenski otoki–otok Cavallo, Francija 9 NM

	Danes greva naprej, čeprav bi najraje ostala še en dan na sidru na tem čudovitem otoku Santa Maria, a vendar sta do moje barke prišli dve mični deklici, ki sta mi želeli zaračunati vstop v ta nacionalni park. Prej sem že omenjal, da se splača, a če bi ostal še na kakšnem otoku Magdalenskega otočja, potem ja, a danes zapuščava Magdalensko otočje, Sardinijo in Italijo. Ponoči je spet zmanjkalo elektrike, za kar so krivi akumulatorji. Vprašanje je, koliko so res stari, kajti jaz imam barko peto sezono in že takrat so bili v njej. Strošek dveh 190 Ah akumulatorjev pa je približno 500 EUR. Verjetno so kje v Španiji cenejši, zato jih bom zamenjal tam, kjer bodo imeli primerno ceno. Spet sem motoriral, malo zaradi elektrike, malo pa zaradi tega, ker na 5 vozlov vetra res ne morem jadrati. V vodo sem tokrat prvič vrgel tudi novo vabo in lovil ribe z novo palico, a ulovil nisem ničesar.

	Po dveh urah plovbe sem prispel v severni zaliv mondenega otoka Cavallo. Otok je rezervat in naj bi bil celo v zasebni lasti. Na njemu pa so prekrasne vile bogatih in pomembnih ljudi, med njimi naj bi imela eno od teh vil celo monaška princesa Stephanie. Otok je ekološko naravnan in čist, po njem se ne vozijo avti na gorivo, temveč avti na električni pogon. Na otoku je tudi marina, ki je tudi mondeno naravnana in je zelo ekološka, saj ti iz denarnice poberejo neekološki papir, evre. Cena dnevnega priveza za mojo barko bi znašala 200 EUR. Ob marini je še čudovit hotel, ki ponuja vse vrste razvajanj, kot so masaže, lepotilni saloni, savne itd. Na otoku je tudi golf igrišče, zato se najde veliko žogic tudi v morju. Sidral sem na sredi zaliva Zeri na globini 4,5 metra ter se obrnil na zahod, kajti pričakoval sem veter od tam. Tokrat ga ni bilo in čez cel dan je pihala zmerna tranmontana. Voda je čudovita, iz nje pa kar izžarevata modrina in vsa ta peščena obala, ki je naravnost prekrasna za oči in dušo. Lepo je tukaj v zalivu, kjer te obkrožajo lepe vile, v vodi pa je nekaj mondenih bark, ki so verjetno priplule iz Korzike. Pa saj nimajo daleč, kajti do korziške obale je cca 8 NM. Plavam in sem srečen kot otrok. Ker sem šel preverit tudi, kako drži sidro, sem imel na obrazu potapljaško masko. Pogledal sem malo levo in malo desno, ob skalah je bilo kar nekaj rib. Čeprav je rezervat, nikjer izrecno ne piše, da se ribe ne smejo loviti. Zato se pripravim, opremim s puško in ostalo opremo ter se potopim. V slabi uri potopa pridem na barko in v mreži okoli pasu sem imel nastreljenih pet rib: dva manjša morska lista, orado, večjo ovčico in ciplja. Rib je bilo za malo manj kot kilogram in pol. Danes bo torej večerja v znamenju pečenih rib.



	Ribe očistim in jih kasneje res dobro spečem, prilegel pa se je tudi kuhan krompir s peteršiljem v oljčnem olju in mešana solata. Vse skupaj pa je bilo zalito s kozarcem refoška.



	Proti večeru se z gumenjakom odpraviva na obalo, potem pa se sprehodiva do marine in hotela. Ves čas se moraš umikati električnim avtomobilom, takšnim, kot jih imajo na golf igriščih. Zvečer urejam fotografije ter pripravljam zapiske za ta dnevnik. Še enkrat si ogledam pot, saj me jutri čaka malo manj kot 25 NM poti do Korzike in mesta Porto Vecchio.





	Nedelja, 20. 7. 2014, Otok Cavallo, Francija–Porto Vecchio, Korzika, Francija 24 NM

	Zjutraj me prebudi zavijanje vetra, kar mi je bilo malo nenavadno, kajti ta veter ni bil napovedan. V zalivu so se naredili valovi in takoj sem vedel, da ne piha zahodnik, saj sem bil proti njemu zaščiten. Vključim vetrni instrument in pokaže mi, da piha čisti severni veter, zato se čutijo tudi valovi in malo nižja zunanja temperatura. Sonca ni bilo, pač pa je bil siv ter oblačen dan. Odplujem, čeprav nerad, kajti zavedam se, da bom imel veter ves čas v nos. Ker je vetra več kot 15 vozlov in sunki presegajo tudi čez 20 vozlov, sem lahko jadral ostro v orco, tudi nekaj čez 30 stopinj. Odvil sem obe jadri in ju zategnil. Valovi so bili tisti, ki so me ustavljali, od časa do časa poškropili, kaj bolj drastičnega danes ni bilo. Vedno ko je barka skočila čez meter in pol ali do dva metra visok val ter topo udarila v morje, se je razlegel top udarec, mene pa je stisnilo v srcu, saj imam rad to barko in ne bi rad, da poči na kakšnem spoju. Z jadranjem v cikcak poziciji se ne izogneš večjemu številu preplutih milj, vsekakor pa se ne da jadrati direktno na točko B. Zato je tudi časovno to bolj zamudno. Po nekaj urah plovbe ni druge, prižgati moram motor in zviti genovo, čeprav bo plovba zaradi tega malo bolj neugodna. Približno 7 milj pred ciljem se morje malo umiri, a pade tudi veter. Plovba postane znosnejša in vse je lažje.

	Vplujem v velik zaliv in že tu se hudujem, da so Francozi isti »šalabajzerji« kot Italijani, ker nimajo označenih osamljenih čeri. Če bi plul ponoči, bi lahko naletel na njih. Ker mi kartica v ploterju ne pokriva Korzike, sem moral ves čas gledati na Samsungovo tablico, kjer imam instalirano Navionicsovo navigacijo . No, vsaj nekaj, pa saj imam tudi na računalniku še en program, a na njem nimam GPS-antene. Priplujem v Porto Vecchio in lahko rečem, da je tukaj na morju zelo prometno. Veliko plovil se giblje in ves čas drvijo gliserji in gumenjaki. Zelo veliko je skuterjev, ki se z veliko hitrostjo podijo po morju.



	Sidrava desno od marine, kjer je že sidranih nekaj bark. Globina je komaj tri metre in do dna se ne vidi, kar pomeni, da je dno poraslo s travo. Zato sva tudi sidrala in ponavljala sidranje še najmanj dvakrat, ker sidro ni prijelo ne iz prve in ne iz druge. Ker cel dan nisva jedla, je Zvonka ob četrti uri začela kuhati rižoto, ki je bila hitro pripravljena. Tako sva ob pol petih že pospravljala krožnike. Z dingijem sva odplula do obale in se podala v mesto. Najprej sva si pogledala obalno ulico in lokalčke pred marino, nato pa sva se odpravila v center mesta, ki pa je za spremembo od drugih mest kar na hribu.



	Porto Vecchio je letoviško in pristaniško mesto. Prebral sem, da je imelo mesto leta 2007 okoli 11.000 prebivalcev, vse ostalo videno pa zasedajo turisti, ki jih je iz leta v leto več. Mesto leži na jugovzhodni obali otoka Korzike ob Tirenskem morju. Največje znamenitosti tega mesta so trdnjava Bastion de France, mestna vrata La Porte Genoise in cerkev sv. Janeza Krstnika. Zato sva se povzpela do vrha, do starega oboka. Tam se je pričela gneča, pravzaprav se mi je pričaral pravi živ-žav od ljudi. V gneči sva si ogledala stari del mesta, ki je zelo simpatičen in zanimiv, čeprav so me motili moderni lokali in trgovinice, ki niso sovpadale z arhitekturo mesta.

	Našla sva dve trgovini z zelenjavo in se prepričala, da je Korzika draga. O tem so naju ves čas prepričevale cene, ki sva jih preverjala. Tudi cene v restavracijah in lokalih so visoke, saj stane kozarec belega vina od 3,50 EUR naprej, najbolj preproste testenine in pizze so od 8 EUR naprej, zrezke in kotlete s prilogo ponujajo od 14 EUR naprej, ribe pa so drage kot belo zlato, saj je cena meniju od 90 EUR za kilogram. Zaračunava se tudi pogrinjek, ki znaša 2 EUR po osebi. Zelenjava in sadje sta dražja kot na Sardiniji, prava francoska bagetta pa stane 95 centov. Najcenejši sladoled stane 2,50 EUR. Na barki se stuširava, nato pa še malo posediva v salonu, kjer sva si nalila kozarec vina, ki pa je še bolj teknil z nekaj slanimi arašidi.



	Ponedeljek, 21. 7. 2014, Porto Vecchio, 2. dan

	Noč je bila mirna vse do jutra, ko je nekje ob šesti uri zapihalo. Pa kako ne bi, saj se mi zdi, da v tem delu vedno piha. Res sem se nasmehnil raznim člankom, ki sem jih bral, ko so pisali o vetru in dobrem jadranju. Zdaj vem, kaj pomeni vse to. To ni veter, ki bi te malo popihal, da ti ne bi bilo prevroče. To je veter, ki ima moč, in danes je na wind instrumentu izmerjen največji sunek vetra, ki je trajal vsaj nekaj časa, 34 vozlov je pokazal, pa čeprav je barka v nekakšnem zavetrju hriba in stavb pred mano. Kar naenkrat slišim ropot, kot da je nekaj priletelo v barko, a sem se spomnil, da je to verjetno moj dingi, ki sem ga pustil privezanega na krmi. Malo sem še poležal in kasneje šel ven pogledat, kaj se dogaja, saj se mi je zdelo, da sem še večkrat slišal nekakšno butanje. Pridem ven in skoraj me kap od presenečenja. Ob meni je bila na levi strani pri premcu za ograjico zataknjena 13 metrov dolga barka in se naslanjala na mojo. Komu je popustilo sidro? Meni? Njemu? Na barki še zdaj ni bilo nikogar, zato se lotim sam reševanja. Tu ni bilo več časa za kompromise. Nekdo mora stran in se ponovno sidrati, kajti veter zavija in na instrumentu mi kaže 26 vozlov zahodnika. V hipu prižgem motor in stečem k premcu. Njegova ograjica se je na premcu barke zagozdila v mojo, zato naju je držalo skupaj, da ni odneslo barke. Katere spet? Moje ali njegove? Po lokaciji hitro preverim in ugotovim, da je spustilo sidro drugi barki in ne meni. Francoz s sosednje barke mi maha in pravi: »Attenzion!« Ne poslušam ga in se z nihanjem njegove barke z mojo, ki sem jo zagugal, rešim oklepa in objema obeh ograjic. Moja barka se postavi stran od druge barke, ki že leze nazaj. Kaj zdaj? Barka bo zadela drugo barko, ki je sidrana na sidrišču. S Francozom vpijeva in žvižgava na ves glas, iz več bark pogledajo glave, kaj se dogaja, in na srečo tudi iz »ta prave«. Hitro namestijo bokobrane in čakajo, da pride barka do njih, kar pa ni dolgo trajalo. Francoz pokliče luško kapitanijo in čez nekaj časa pride večji gumenjak s tremi osebami, ki ugotovijo, da je barka nekako ostala na mestu, takoj za drugo barko. Verjetno jo bodo privezali in zavarovali. Upam, da z mojo barko in sidrom ni nič narobe, kajti spodaj je trava in res ni najboljše sidrišče. A sem samozavesten, ker sem še vedno na istem mestu, kot sem bil. Malo me vseeno daje dvom, kajti na tem vetru je imela barka dvojni upor na sidro. Verige imam v vodi dovolj, a če bo sidro polno trave, mi tudi to ne pomaga.



	Vseeno zapustiva barko in greva v trgovino, čeprav ne potrebujeva skoraj ničesar, le zelenjavo, sadje in riž. Iskat greva trgovski center, saj veva, da je tam ceneje. Po dobrem kilometru hoje najdeva E.Leclerc in vstopiva. Gneča, še večja kot v ljubljanskem. Najdeva, kar iščeva, tudi olje znamke Total za motor barke kupiva, ki je veliko cenejši, kot sem ga kupil zadnjič v prodajalni avto delov. Torej sva ostale stvari od nakupa dobila skoraj zastonj.

	Ko greva proti dingiju, se mi je zdelo, da nekaj ne bo v redu z mojo barko. Je mar tudi moji barki popustilo sidro? Z dingijem se približava najinemu mestu in vidiva, da barke ni več tam, kot je bila. Pridem do barke, ki je že bila nevarno blizu druge barke, in prižgem motor. Zvonka skoči na premec in že dviguje sidro. Sunek vetra naju porine skoraj do barke in že mislim, da bova treščila v njo, ko dam motor na vso moč naprej. Propeler zagrabi vodo in že sva stran od barke. Še enkrat se zahvalim samemu sebi, da sem menjal propeler in kupil trikrakega in večjega. Dvigneva sidro in poiščeva novo lokacijo. V drugem poskusu nama uspe in sidro drži. Tokrat so sunki pogostejši, zato vključim še sidrni alarm na ploterju. Odisejada je verjetno za danes zaključena. Ni nama več za obisk kopnega, dokler tako piha, pa saj se tudi ne da, kajti ko piha, se naredijo manjši valovi, zaradi katerih sva v dingiju kar hitro mokra od morja. Ker je tudi danes premalo sonca, se mi prižge rdeča lučka na kontrolni plošči, kar pomeni, da nimam dovolj elektrike, zato spet za eno uro prižgem motor. Po kavi in poznem kosilu zamenjam še olje v motorju, tokrat brez filtrov, ki jih žal nimam.



	Torek, 22. 7. 2014, Porto Vecchio–plaža Rondinara 17 NM

	Sinoči sem bil za večerjo spet malo siten. Na barki imam osem krožnikov iz melamina, ki mi ustrezajo po velikosti, globini in obliki. V treh letih, kar jih imava, so razpokali in na razpokah prepuščajo olje ali omako. Pač vse, kar je redkega. Zato sva šla že zjutraj po nove krožnike v E.Leclerc, saj so tam zagotovo najcenejši, poleg tega pa imajo tam največjo izbiro. No ja, izbira res ni tako velika kot v Ljubljani, saj je center manjši, a vseeno najdeva štiri krožnike iz Luminarca, ki so vsaj delno ustrezale karakteristikam, ki sem jih imel v glavi. Ker imajo akcijo domačih vin, si kupiva še dve steklenici črnega vina po 2,69 EUR. Upam, da bo dober. Ko sva se vračala na barko, sva šla mimo mestne ribarnice in kupila kilogram njihovih rib, ki so bile v akciji. Cena pa samo 2,90 EUR. Mislil sem, da so majhne kot sardele, pa se je izkazalo, da so večje, pri čiščenju pa je bilo potrebno odstraniti tudi luske.



	Na barki imava vse urejeno, zato odrineva s sidrišča. Kanal je dolg in kar nekaj časa traja, da prideva na odprto. Vetra ni niti 7 vozlov. Ne razumem tega vremena. Ko piha, te odpihne. Da ne piha, se le redko zgodi, a se. Trenutno ni vetra, zato sem vrgel vabo v vodo in bom lovil ribe. S palice spustim 100 metrov flaksa v vodo. Za vabo imam dvodelno ribico, na nekje petnajstih metrih pa pritrdim svinčen torpedo, ki spravi vabo nekje med 10 do 15 m v globino. Motor nastavim na hitrost približno 4,5 vozla, in to bo ravno prav. Brezvetrje ni dolgo trajalo, saj zapiha jugozahodnik, zato odvijem ter napnem obe jadri in zajadram stran od obale, proti odprtem. Kasneje zapiha do 16 vozlov, zato izbiram optimalen upor vetra na jadra. Barka se nagne in pospeši skoraj na 6 vozlov. Jadranje bi bilo še lepše, če mi ne bi valovi prihajali naravnost v nos in je barka včasih vseeno poskočila, zato pa je šla bolj gladko, ko sem obrnil na drugo stran, proti obali, ker sem moral delati, t. i. »tracke«. Priplujeva skoraj do obale, veter se okrepi na 19 vozlov in obrne na zahodnik. Toooooo! Plujeva naravnost, valovi so nama nekje na 60 stopinj, barka pa na polnih jadrih leti 7,6 vozla. Zvonka je zadolžena za popuščanje in zategovanje »buma«, da nisva bila preveč nagnjena. Lepo ji je šlo od rok, punca pač obvlada, kar se ji naroči.



	Po dveh urah in pol priplujeva do zaliva Rondinara, kjer je lepa in znana plaža. Najprej pospravim genovo, nato zvijem in pospravim ribiško palico. Ko sem zvijal flaks, sem opazil, da me ta gibljiva kitajska vaba ne uboga, saj so se trnki med sabo zapeli. No, zato pa nisem ulovil nobene ribe! Jutri poskusim z drugo vabo. Zvijam še glavno jadro, a kaj ko spet zapiha do 17 vozlov in drži. Jadro opleta levo in desno, varnostna zaponka pa tolče po bumu, kot bi na sidrišče naznanjala najin prihod. Vseeno ga zvijeva in že sva usmerjena proti cilju. Zagledam kakšnih 30 jamborov in pogledam Zvonko. Že ima kisel obraz, ker ne mara gneče. Vseeno plujeva med gnečo, direktno med barke. Vrževa sidro, in to zagrabi iz prve. Malo počakava, ker piha, a sva preblizu ene od sosednjih bark. Bojiva se, da bi se jo dotaknila, zato dvigneva sidro in sidrava malo bolj desno, čeprav v tej gneči ni bilo ne vem koliko prostora. Zahodnik še piha, nama pa sidro ne zagrabi. Ponoviva še tri- ali štirikrat, potem se naveličava in greva drugam. No, tudi tu nama šele petič uspe sidro obdržati v dnu. Ne vem, kaj je temu sidru, že dva dni me ne uboga! Pa imam Spade, drugo najboljše sidro po statistiki sider. Danes sem že razmišljal, da bi dal nazaj na verigo staro 18-kilogramsko Delto, na katero sem navaril lok, da se vedno zakoplje. No, je, kar je. Pripravim masko in že hočem skočiti v vodo, a mi nekaj reče, da pogledam na instrument. Voda ima samo 18 °C! Nemogoče, saj je bila v Porto Vecchio toplejša za celih 8 °C. No, nekaj mi očitno ne dela v redu. V vodo vržem star in preizkušen navaden termometer in tudi ta pokaže samo 18 °C. Vseeno skočim v vodo, da vidim, kje je sidro. Zakopano je, jaz pa zmrznjen. Hitro se vrnem iz vode in grem pod tuš.

	Kasneje še preberem par strani prve knjige Sreča Pusta in njegove jadrnice Ciao. Pred večerjo očistim ribe, jih kasneje povaljam v moki in spečem. Ob kozarčku vina in prilogi so bile zelo dobre. Zvečer je na vrsti pisanje dnevnika, saj že nekaj dni nimam interneta, kajti v Franciji ne bom dolgo, morda le še dva, tri dni, nato pa grem spet na Sicilijo. Počasi bo treba rezervirati letalske karte za domov, najverjetneje iz Alghera za Trst, potem pa že nekako pridem do doma. Barko bom za nekaj dni pustil tukaj, potem pa se vrnem nazaj in nadaljujem svojo plovbo.



	Sreda, 23. 7. 2014, Plaža Rondinara–Bonifacio 14 NM

	Zjutraj je zapihal jugo in prinesel topli veter, zato je bilo na barki prav prijetno sedeti. Pripravila sva zajtrk. Pojedel sem ga ob pogledu na kristalno vodo. Čudovit ambient, zajtrkovati na vodi. Neprecenljivo! Že sem pomislil, da bi dvignil sidro, a nekako te lepote nisem mogel zapustiti, sploh pa ne, ko mi je Zvonka povedala, da ima voda 24,3 °C. Elektronika res pokaže to temperaturo, kaj pa bo rekel ročni toplomer? Pogledam ga in pokaže enako. Kako je možno, da se je voda segrela za 6 °C v eni sami noči? No to mi bo še vedno neznanka, a prav zaradi tega ostanem in se kaj hitro znajdem v vodi in plavam. Prelepo je, kot v raju bi rekli. Pa saj na nek način je to raj. Spijeva še kavico in se oba okopava, zaplavava, a Zvonki ni prijetno. Njej bi odgovarjala še za dve stopinji toplejša voda.

	Ležim v kokpitu, opazujem okolico in pijem hladno limonado. Kasneje berem knjigo in si na trenutke ogledujem okolico. Ura je pol enih in zdaj bova res morala dvigniti sidro ter odpluti proti novemu cilju. Pravijo, pišejo, da je lep, poseben, drugačen ta nov cilj. No, pa greva, oglejva si ga! Odplujem, in ko pridem iz zaliva, vržem novo vabo za ribe, ki jo je malo kasneje pobrala ena jadrnica, ki je zajadrala tik za nama; samo kakšnih 30 metrov je bilo samo razdalje. Potegnilo je vabo, multiplikator je zapel, a vedel sem, da je vsega konec. Treba se bo znajti samo za novo utež v obliki torpeda, vabo imam drugo, a ta je bila najboljša. Zvijem, kar je ostalo od flaksa, in pospravim palico.



	Zvijem tudi prednje jadro, kajti jugo se je spremenil v zahodnik in jadro ne pomaga več, kljub temu da piha 14 vozlov. Takoj za rtom se pokaže bel apnenec v vodoravnih plasteh. Narava se je lepo poigrala z reliefi, ki v enakomernih plasteh tvorijo goro. Na vrhu te gore, nekakšnega prepada, stoji utrdba, v kateri je staro mesto Bonifacio. Ko človek z morja pogleda hiše, najprej pomisli, da so hiše daleč stran od previsa, nato pa s strani vidi, da so tik nad njim. Božanski pogled na to belino in modro morje.



	Ko pripluješ z zahodne strani, težko vidiš vhod v zaliv, kjer je pred vetrovi skrito mesto. Vse je nekako skrivnostno in pravljično. Vplujem v zaliv in ugotovim, da je prehod zelo prometen, saj v trenutku srečam tri manjša plovila, trajekt in turistično ladjo. Izmikam se in od nekod se pojavi še jadrnica, ki pluje proti meni, seveda na avtopilot, skipper pa verjetno pospravlja privezne vrvi in niti ne vidi, da mu plujem nasproti. Umaknem se skrajno desno, možakar me le pogleda in nadaljujejo svoje delo, čeprav je bil že na sredini moje polovice. Sreča, da je ta prehod tako globok vse do sten.



	Priplujem do zaliva di a Catena, ki je naveden v navtičnem priročniku, ter na kanal 9 pokličem luko Bonifacio, naj mi pošljejo mornarja, da mi pomaga pri privezovanju barke na muring. Čakam in se umikam v zalivu, a njega od nikoder. Ni druge, kakor da se sam znajdem, in tako tudi naredim. Zvonki naročim, naj vzame vrv in naj gre na srednjo bitev na levi strani, jaz pa sem kar s prostim očesom poiskal barko brez posadke in se naslonil na njo, da je Zvonka privezala vrv z naše na njegovo bitev. Tako, barka stoji. Potem pa hitro v dingija ter do skalne obale, kjer je bil pripravljen muring, ki ga podam Zvonki, ki vrv najprej povleče do premca, nato pa isto vrv še zategnem na krmi. Odveževa srednji bitvi in se ločim od sosednje barke. Vsakdo ima svoje delo, zato se v kuhinji kuha kosilo, jaz pa očistim in operem kokpit. Sledi kosilo: pečene ribe in pečen krompir ter kozarec rdečega.

	Mesto Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike na severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Zgrajeno je na koncu globokega zaliva, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne oblike. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit, iz katerega sta preostali del Korzike in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio. Od odprtega morja ga ločuje približno 1500 metrov dolg in morda 100 m širok zaliv. Na mestnem prospektu preberem, da je mesto Bonifacio sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute ville (Zgornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v IX. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Danes je tam muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Zgornjem mestu, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnini na koncu zaliva. Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 60 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da zgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu. (Vir: Info letak mesta)

	Sedeva v dingija in se odpraviva do mesta, ki je od barke oddaljen približno piva stane 3,50 EUR, naravni sok iz pomaranč pa 4,50 EUR. Ob sprehodu po ulicah nama v oko pade zelo lepo urejena trgovina s sadjem in zelenjavo. Pogled na cene pa me prestavi korak nazaj, kajti nekatere cene so res v nebo segajoče, sploh za češnje, korenček in paradižnik. Naredim nekaj fotografij, da pokažem tudi vam, da ne boste mislili, da si cene izmišljujem. Zapustim prodajalno, čeprav potrebujem paradižnik, a ga tu vsekakor ne bom kupil. Trgovina pa je založena, da poka po šivih. Jaz bi temu rekel »ni da ni«.



	Zvečer se že skoraj v temi po strmih in nepreštetih stopnicah spustiva do obale in si ogledava še ta mondeni del, kjer pristajajo velike jahte, katamarani in jadrnice zavidljivih mer in vrednosti. Na obali je ogromno lokalov in restavracij, ki pa začuda niso tako polni.





	ITALIJA, Sardinija





	Četrtek, 24. 7. 2014, Bonifacio, Korzika, Francija–Zaliv Capo Testa, Sardinija, Italija 11 NM

	Danes vstanem zgodaj, že ob sedmih. Napovedan je veter, ki naj bi pihal v pravo smer, zato odveževa moring in odmotorirava iz zaliva Bonifacio proti Sardiniji. Korzika, lepa si, a te zapuščava. Pričakajo me valovi višine enega metra, ki malo pljuskajo, zato takoj ko pridem na odprto, dvignem in napnem obe jadri. Piha zahodnik z močjo 13 vozlov. Jadra barko potisnejo v vodo, veter jo malo nagne in že drsi po morju. Po dveh urah jadranja priplujem v zaliv Capo Testa, kjer je zasidranih kar nekaj bark. Pogledam in ocenim svoj položaj za sidranje. Ko se zasidram, imam pred sabo še cel dan. Dan mi mineva v kopanju in sončenju. Ker sem prišel do interneta, si privoščim daljše bivanje za računalnikom ter pregledam vse za nazaj, kar sem izpustil na elektronski pošti in še kje drugje. Tudi letalska karta za polet v Slovenijo je rezervirana, letim 4. avgusta iz Alghera, cena karte do Trsta pa stane samo 52,00 EUR. Zdaj se še dogovarjam z marinami, kje pustiti barko. Dnevna cena se v najcenejših marinah vrti med 50 in 60 EUR, kar pa ni ravno malo, če pomislim, da bi ostala nekje tri do štiri dni. Tudi to bom nekako uredil.

	Po poznem kosilu greva malo na obalo in se sprehodiva, čeprav v tem delu res ni kaj videti, a vseeno je dobro pretegniti noge in narediti nekaj korakov po trdih tleh. Nazaj grede je veter malo omagal, zato spustiva sprednje jadro na palubo, saj je že dopoldan Zvonka videla, da se je na nekem mestu malce natrgalo. A ko ga pregledava, vidiva kar nekaj slabih spojev in šivov. Treba bo razmišljati o novih jadrih in spet bo nastal večji strošek. Ker nimam več samolepilnega dakrona, uporabim Tesin trak in improviziram. Upam, da bo držalo. Zvečer še pogledava en dober film, nato sledi spanje ...



	Petek, 25. 7. 2014, Capo Testa–Isola Rossa 22 NM

	Iz postelje naravnost v vodo. Skoraj vsak dan počnem enako. Tako začenjam svoj dan: s plavanjem in kopanjem. Po tem sledi urejanje v kopalnici in že so na vrstici kavica, pregled elektronske pošte in druge podobne aktivnosti, Da zaključim jutro, zaužijem zajtrk, tokrat jogurt in žitarice. Ura je enajst in odrineva. Piha severni veter, pomešan z vzhodnikom. Pri nas bi rekli, da piha burja, a tu je veter topel in ne premočan, nekje med 13 in 15 vozlov se giblje ves čas. Pridem iz zaliva in dvignem glavno jadro. Veter imam v krmo, ravno tako tudi valove, vetra pa je nekje za dobrih 13 vozlov. Ugasnem motor, čeprav potrebujem elektriko, a upam, da se akumulatorji napolnijo preko sončnih celic. Če se ne bodo, bom spet prižgal motor za pol ali pa kar celo uro. Če se zjutraj morda prižge rdeča lučka, ki opozarja na pomanjkanje električne energije, jo kasneje sonce ugasne.



	Odprem še sprednje jadro in ga razvijem tako, da naredim metuljčka. Jadra zajamejo veter, barka pa poleti med 6 in 7,50 vozla. Hitro, ni kaj. Maloprej je prišel večji krmni val in hitrost barke še pospešil, zato je bila danes izmerjena nova hitrost barke, celih 8,4 vozla. Plovba, dolga 22 NM, je bila na trenutke dolgočasna, ker ni bilo treba nastavljati glavnega jadra, genova pa tudi ni tako hudo opletala. Danes sem spet pogrešal tangun, če pa bi imel lahko jadro, spinaker, bi bilo pa že skoraj kičasto. No, ker ni bilo ne enega ne drugega, sem se zadovoljil samo s tem, kar imam. Valovi so na trenutke postali visoki, tudi po malo manj kot dva metra, in so barko izstrelili navzdol; takrat je barka dobila pospešek, GPS pa je izmeril neverjetnih 8,4 vozla hitrosti, kar je več od teoretične hitrosti moje barke. No ja, letelo pa je, malo je še manjkalo, pa bi glisiral. Po samo dobrih treh urah priplujeva do 22 NM oddaljenega današnjega cilja, mesteca z marino Isola Rosa. Od daleč mesto zgleda simpatično, ima dolgo in urejeno peščeno plažo. Marina je od zunaj videti lepa in v njej je nekaj bark, a ker ne hodim v marine, sidram tik ob njej. Tokrat sem zaščiten pred današnjim severovzhodnim vetrom, tudi ponoči, ko obrne na zahodnik, saj sem tik ob valobranu. Do večera se še zasidra nekaj jadrnic, tako da naredimo nekakšno obrambo pred mestom.

	Najprej spet kopanje, potem kavica in pet keksov. Tile keksi so postali nekakšna nagrada po uspešnem dnevu. Kasneje še razmečem posteljo v sprednji kabini. Pod njo se v vodi nahaja kolešček za merjenje hitrosti plovbe na tridati, instrumentu, ki meri globino, hitrost in še nekaj ostalih funkcij. Odprem ga, tako da odteče kakšen liter morske vode, nato pa odprtino zaprem s posebnim čepom. Ker vem, da se je na njem nabralo nekaj apnenca in školjkic, vzamem plastično posodico in malo razredčene solne kisline. Jutri bo kolešček spet delal.



	Po poznem kosilu, ki je vsebovalo svinjski kotlet, pečeno polento v rezinah in omako iz paradižnikovih pelatov ter mešano solato, se z dingijem odpeljeva na obalo. Najprej v marino, da vprašam, če lahko pri njih pustim barko za nekaj dni. Cena je nižja kot drugod, zahtevajo 42 evrov, povezava do letališča pa slaba. Nič ne bo. Vprašam za vodo, kar pa ni problem: 200 litrov 10 evrov. No ja, ni pretirano drago, poceni pa tudi ni. Ogledam si še mesto. Prej sem v vodniku prebral, da je mesto Isola Rossa dobilo ime po otočku, ki je ena sama rdeča skala, ki se nahaja pred mestom. Fotografiram jo; ker je večer, se bojim, da je nebo še bolj rdeče zaradi nje, zato upam, da ne bo mesto zjutraj spremenilo imena.

	Mestece je lepo in turistično, čeprav v njem prevladuje preveč trgovin glede na število apartmajev. Velika marina daje mestu nekakšen pečat za navtiko in navtično dogajanje. Plaže so lepo urejene; ko zdaj pišem ta dnevnik, ravnokar s traktorjem in neko napravo zadaj filtrirajo mivko in jo očiščeno puščajo za jutrišnji dan, ko pridejo ljudje spet na plažo. Ni kaj, domiselno, a verjetno se splača, kljub mojem mnenju, da to ni poceni.



	Sobota, 26. 7. 2014, Isola Rossa–Stintino 39 NM

	Po jutranji kavici se napotiva v mesto, kjer poiščeva eno od navtičnih trgovin, kajti zasledila sva zelo poceni, a dobre vrvi za na barko. Ker nujno potrebujem vlečni vrvi za genovo, vsaj 50 metrov desetmilimetrske vrvi ne bo odveč (naj je bo nekaj še za rezervo). Po takšni ceni je ne dobim nikjer, zato tu ni razmišljanja. Kupim še vabo in svinčeno utež za ribolov, kajti prejšnjo mi je odtrgalo, rezervo pa je snelo s palice, da še sam ne vem, kako. Dogajajo se čudeži … Ali pa je morda v tem delu nekaj moje nerodnosti. Kupiva še kruh, paradižnik in sadje ter sva kmalu spet na barki.

	Zvežem vabo na palico in počasi odrineva od obale. Pa saj nimava daleč. Dobrih 10 milj stran je čudovito mesto na ognjeniškem rtu. Hiše so obdane z naravnim zidom, vse pa so pobarvane raznobarvno in res všečno. Piha severnik in imava ga lepo v polkrmo, zato takoj razpreva jadra. Jadrava dobro uro in pol, ko priplujeva do mesta Castalsardo. Treba bo zviti jadra, saj greva skozi rt, pa tudi veter obrača na zahodnik. Nikjer sidrišča. Kamor pogledam, vidim le polno velikih, črnih skal. Tukaj ne bo za sidrati. Morava naprej ali pa v marino. Izbereva prvo opcijo. Morda najdeva primerno sidrišče kje ob obali, zato bom plul ob obali, seveda na primerni razdalji, kajti obala Sardinije je polna neoznačenih čeri in plitvin. Še na ploterju jih ne najdeš. Zato še enkrat dobronamerno opozarjam na plitvo morje in neoznačene samotne čeri, ki jih vidiš samo po valu, ko morje nad njimi naredi peno. Enako bo veljalo tudi za Korziko.





Priplujem do industrijskega mesta Porto Torres. Ko zagledam industrijo, se odločim in grem še naprej. Ni kaj, moram pluti do Stintina, kamor po sedmih urah plovbe tudi priplujem. Navijem flaks nazaj na palico in se sprašujem, kako to, da v tem času ni zagrabila nobena riba. Po moje se bom moral za večerjo znajti z zalogo iz svojega hladilnika. Pred valobranom marine spustim sidro na travnato dno, vsaj dvakrat neuspešno. Tretjič sidro zagrabi. Sledi lahka večerja, nato pa malo prej kot ponavadi objamem svojo posteljo …



	Nedelja, 27. 7. 2014, Stintino, 2. dan

	Zunaj piha zahodnik in med priponami žvižga. Prižgem vetrni instrument, ki pokaže 21 vozlov, sunki pa dosegajo tudi do 27 vozlov. Moral bi sneti genovo in na novo prelepiti zadnjo raztrganino na njej, kajti lepilni trak, ki sem ga nalepil zadnjič, ne drži. Je mar kriva vlaga, ko sem lepil? Ne vem. Po zajtrku začutim, da me boli levi komolec, bolečina pa je iz trenutka v trenutek večja. Komolec si namažem s kremo in si ga povijem z elastičnim povojem, da se mi ne bi naredil burzitis še na levi roki. Bolečina ne pojenja, še slabše je. Torej je čas za prvi naklofen. Nič ne delam, samo lenarim. Pa saj je nedelja! Čez eno uro je bolečina že tako huda, da mi solze tečejo, zato vzamem še en naklofen. Ležim in čakam, da mi bo bolje. Nobeden položaj roke mi ne ustreza, kamor jo postavim, boli, tudi v mirovanju. Kmalu je čas za popoldansko kavo in kekse, in takrat vzamem še tretjo tableto. Pri poznem kosilu se mi zazdi, da je bolečina malce popustila, zato se odpraviva ven, saj je tudi veter malo potihnil. Mestece se mi je zdelo simpatično, ne premajhno, pravzaprav dovolj veliko za sprehod in da začutiš življenje v njem. Ljudje so prijazni, vsaj tam, kjer sva se ustavila. Kupila sva nekaj sadja in zelenjave, saj je le-ta cenejša kot kje drugje na severnem delu Sardinije.





	Ponedeljek, 28. 7. 2014, Stintino–La Perosa 4 NM

	Jutro je brez pretiranega vetra, zato snamem sprednje jadro, kajti popustil mi je trak, s katerim sem zakrpal pretrgano jadro. Namestim novega v upanju, da mi še zdrži vsaj malo. Zamenjam tudi vlečne vrvi, ki sem jih kupil v Isola Rossi. Naslednji korak je voda. Po VHF-postaji pokličem kanal 9 in javi se marina. Vode nimajo, ker izvajajo servis na ceveh. Pa kaj še! Pravijo, naj se dogovorim na bencinski črpalki. Ah, nič, dvignem sidro in odplujem v marino, pri bencinski črpalki pa pristanem bočno in se privežem. Srečam marinera in ga vprašam za vodo, ta me napoti v pisarno k samovšečni blondinki, v kateri je res več zunanje lepote kot notranje pameti. No, nekako se s samovšečnico le dogovoriva, da potrebujem vodo in da pomorski zakon pravi, da me ne morejo pusti na morje brez nje. Pokliče šefa, ki se pripelje s kombijem, ta pa mi odobri 300 litrov vode, točno toliko, kolikor potrebujem. Cena? 5 EUR naj dam marineru, ki mi bo priključil vodo. Med točenjem vode dam možakarju pivo, nato pa mi le-ta reče, da vode ni treba plačati, kajti to je le voda. No, vsaj 4 EUR sem prihranil.



	Po točenju izplujem, lažji še za vse smeti, ki sem jih imel na barki in sem jih pustil v kontejnerju na obali. Današnja plovba bo kratka, saj sem že po štirih miljah na cilju, v zalivu La Pelosa ali – kot mu rečejo v angleščini – v Paradise on the Earth (Raj na Zemlji). Osupljiva plaža s finim belim peskom in turkizno kristalno čistim morjem je ena izmed najbolj prepoznavnih plaž na Sardiniji. Ob plaži je tudi obrambni stolp iz XVI. stoletja, ki varuje naravne lepote tega raja. Na drugi strani je otok Asinara, nekakšen hrvaški Goli otok, kjer si lahko ogledamo stavbe takratnih zaporov, danes pa je to turistična točka, ki privabi številne turiste. Sidram na globini 4 metre. Nato najprej zajtrkujeva, kajti zjutraj ni bilo časa zaradi jadra. Narediva si še senco s tendo, ki jo imam, kadar plujem, vedno zloženo, tako da je ambient zajtrka na vodi še lepši.



	Sledi kopanje v vodi, ki ima zame prijetnih 24 °C. Zunanja temperatura pa je ob sončku kar prijetnih 28 °C . Skočim v vodo in zaplavam. Malo se pazim, saj me še boli komolec, zato ne pretiravam. Zvonki je voda premrzla, zato si obleče zaščitno obleko za surfanje in že se znajde v vodi, ki se ji tako ne zdi več hladna. Popoldan mineva v kopanju. Kasneje se lotim še zamenjave vijakov na pokrovu sidrnih vrat. Ker sem že pri sidrnem vitlu, preverim količino olja v vitlu in ga dolijem, kolikor ga manjka. Da mi ne bo dolgčas, razdrem še vse štiri vinče v kokpitu in jih prebrišem ter namažem z mastjo. Že je večer in treba bo k poznemu kosilu. Tokrat je kuhala Zvonka, ki je pripravila riž v sirovi omaki, Cordon Blue in mešano solato, vse pa sva zalila s kozarcem cabernet franca s kmetije Ščurek. Sprašujem se, kaj bo, ko bo slovenskega vina zmanjkalo in bo vinoteka na barki prazna …



	Torek, 29. 7. 2014, La Perosa, 2. dan

	Noč na sidru je minila mirno; spal sem kot dojenček. Po popiti kavi in oblačnem vremenu, ki je bilo napovedano, se je v rahlih škrapljah pokazal dež. Mislim, da je kakšnih 28 kapljic padlo celo na barko. Spet ne bo nič z razsoljevanjem barke. Popravim WC-ročko, saj nekaj škriplje, jo podmažem in zmontiram nazaj. Dolgčas mi je, zato se oblečem v neopren, vzamem podvodno puško in grem lovit ribe. Sedem v dingija in se odpeljem bližje k obali, kjer je nekaj skal. Vržem malo sidro, da mi čoln ne odpluje drugam, in se potopim. Voda je toplejša od ozračja in tukaj ni oblačnosti. Vendar rib ni na spregled, razen nekaj manjših. Ustrelim eno manjšo, za juho bo dobra. Še eno ribo si privoščim pa bo dovolj. Nategnem puško, takrat pa poči jeklena vzmet in z ribolovom bo za danes dovolj. A vseeno, preden grem iz vode, naberem kakšnih osem ježev in si privoščim njihovo meso. Italijani so nori nanje. Ko se pripeljem nazaj na barko, najprej očistim ribo, potem očistim še ježe. Zelo malo je tega rumenega mesa. Je kot suho zlato. Zato pa bo boljše v testeninah. Skuham ribjo juho z ribano kašo, ki ni imela ravno močnega okusa po ribah, kajti ena riba res ne zadostuje za juho, a je bila vseeno zadovoljiva.



	Kasneje Zvonka skuha še testenine z bučkami, jaz pa si, ko je že vse na krožniku, umešam še meso od ježev, saj pride njegov okus do izraza, če je surov oz. le malo topel. Dan mine v branju knjige, saj je vmes pričelo deževati. V kakšne pol ure se je barka pri slabem dežju končno oprala in razsolila. Okoli osme ure zvečer, kot po napovedi, začne pihati zahodnik z močjo preko 30 vozlov. Barko na trenutke malo strese, okoli prepon zažvižga in vrvi občasno udarijo ob jambor.

	V trenutku, ko to pišem, pa mislim, da se je veter okrepil, saj piha precej čez 40 vozlov, s sunki tja do skoraj 50 vozlov. Vem, da sem dobro sidran, zato bom vseeno mirno spal. Preden zaspim, vključim motor, da proizvede nekaj elektrike, ki je malo zaradi pomanjkanja sonca in malo zato, ker barka stoji na mestu, na barki že manično primanjkuje Sreda, 30. 7. 2014, La Perosa, 3. Dan Današnja noč je bila kar pestra, vse se je začelo, kot je bilo napovedano, le da kakšno urico prej. Zapihal je zelo močan veter, barko je kar dvigovalo in jo zanašalo levo in desno. Valovi, ki pa niso bili večji od metra in pol, pa so pripomogli, da je bila barka še bolj nestabilna. Vedno ko je zapihal sunek vetra, se je nategnila veriga, in čeprav sem imel verigo v vodi v razmerju 1 : 5, sem se odločil, da jo podaljšam vsaj na 1 : 7 ali več. To sem tudi naredil in na verigo pripel še eno varnostno vrv, če morda tista prva popusti že zaradi sunkov, ki so že dosegali čez 55 vozlov.



	Prebudil sem se okoli druge ure zjutraj in spoznal, da je stanje na morju vedno slabše. Zato sem šel iz salona in v pišu vetra, pomešanim z dežjem, pri premcu vrgel še eno rezervno sidro z verigo in vrvjo. Proti jutru sem nekako lažje zadremal. Vremenska napoved še vedno kaže, da bo tako še dva dni. Nič kaj obetajoče ni.

	Zjutraj barko ziblje, jaz pa pogledam ven, kjer se je pokazal sonček, ki se je kar hitro skril. Pregledam vrvi in sidra, vse je v redu. Še vedno nas je okoli 10 plovil, ki smo zaradi vremenskih razmer ostali ujeti tukaj na rajski plaži. Dan prebijem tako, da sem malo na internetu, pogledam, kaj se dogaja na Jadranu in v Sloveniji. Vidim, da nisem ničesar zamudil, ker me ni doma. Prebiram drugi del Srečove knjige Potopljene sanje, jem sadje, ki ga obrežem na mestih, kjer je malo nagnito. Ob tem pa razmišljam, kaj bo za pozno kosilo. Morda naredim še kakšno juho vmes, da bo lažje počakati do večerje.



	Četrtek, 31. 7. 2014, La Perosa, 4. dan

	No, toliko pa še nikoli nisem bil z barko na enem mestu. Vedno se mi je nekam mudilo. Trenutno imam čas. Karte za letalo so kupljene in do marine imam še dobrih 38 NM. Vsaj naslednjih 30 NM pa nimam enega pravega in dobrega zaliva, kjer bi lahko sidral. Ta zahodni del Sardinije je skalnat in nenaseljen, zato je tudi neprivlačen. Dan kot vsak, ker še vedno piha. Ker na drugi, zahodni strani bučijo valovi in se morje peni, se mi nikakor ne da dvigniti sidra in iti kam drugam. Veter se je res kar precej umiril, posijalo je tisto pravo in toplo sonce.

	Čas za kopanje. A ko pridem do krme, me pogled v vodo odvrne. V vodi plava polno nekakšnih majhnih in rjavih meduz. So nevarne? Pa saj ne morem vedeti, če ne grem med njih. A vseeno dvakrat premislim in malo počakam. Čez kakšno uro jih je manj, zato se slečem in skočim v vodo. Malo zaplavam in se počasi vrnem, da me kakšna ne sreča in mi ne pusti rdečega pečata na telesu. Tako se skopam še dvakrat in imam srečo, da se me nobena ne dotakne.

	Popoldne vzamem orodje v roke in malce napnem jermen na motorju, ki se je zrahljal. Iz vode dvignem še drugo sidro in ga pospravim na svoje mesto, da bo na razpolago, ko ga bom spet potreboval. Čas mi mine še na internetu, saj pregledujem in urejujem vse, kar potrebujem za nadaljnjo plovbo. Danes sem izvedel, da bom spet jadral sam, kajti kolega, ki je mislil, da bo lahko šel z mano, pač ne more zaradi obveznosti. Tako je to … Potem kot vedno ostanem sam. Ko malo pomislim, se spomnim, da mi je kar nekaj prijateljev in znancev obljubilo, da bodo z mano prejadrali kos poti. No, zdaj ko sem na poti, pa ni nikogar od njih.



	Vem, kriza je, vse skupaj pa je povezano s stroški. Začnem razmišljati o dodatni opremi, ki si jo moram nabaviti, ko bom doma. Nabaviti bi si moral še ročno dodatno VHF-postajo, nujno potrebujem nadaljnjo kartografijo za ploter, potrebujem vsaj en bokobran, saj mi je dva odtrgalo med jadranjem v visokih valovih, potrebujem še rele za solarne celice, ki mi ga je skurilo, samolepilni dakron za samo popravilo jader – tega mi ima namen prodati Peter iz Supremesailsa iz Izole – filtre za olje in gorivo moram nabaviti, pa vsaj še en dodaten impeler bi imel, daljinec za sidro je že naročen in pride vsak čas na dom. Rad bi imel še AIS-radar, a to je že pobožna želja. Morda pa se mi le posreči. Vse skupaj so le dodatni stroški. Plovbo sem začel in jo bom tudi končal, pa četudi sam. Po poznem kosilu kljub 40 cm visokim valovom odplujeva z dingijem na obalo. Kakšnih 500 m imava do nje. Občasno naju poškropi kakšen val, a se preveč ne jeziva. Se že posušiva. V dva kilometra oddaljenem marketu kupiva kruh in paradižnik ter se ob enem lepo sprehodiva. Greva še malo naokoli; verjetno bo današnji sprehod dolg krepko čez 4 km.





	Petek, 1. 8. 2014, La Perosa–Puerto Conte 38 NM

	Petkovo jutro je, in ponoči sem slabo spal. Do dveh zjutraj sem bral Srečovo knjigo Potopljene sanje in jo prebral ravno do tam, ko se je barka potopila v globino 4000 m. O, kaj vse sta preživela z Olgo! Tesnoba stisne tudi mene, ki vem, kaj pomeni izgubiti nekaj, kar ti je drago pri srcu. Pa saj vem, da je to samo barka; Joža Horvat je izgubil sina, Jure Šterk je izginil … A nikomur ne more biti vseeno tudi ob tovrstni izgubi. Le kolikokrat je pobožal svojo barko in jo pohvalil, ker mu dobro služi, tako kot jo jaz? Potem še preberem kratek potopis in podoživljam vse dramatične dogodke Bobija in Višnje, ki sta plula iz Gran Canarie do Portugalske. Jaz pa prav zdaj rinem v tiste konce. Kontejnerji, kiti, razna druga nesnaga … Vse mi roji pred očmi. Ni čudno, da nisem mogel zaspati še dolgo v noč. Zjutraj sem spet zgoden, pravkar se je začelo svitati. Ne morem več spati. V roke vzamem knjigo in berem naprej. Vse me zanima. Po moje sem imel odprta usta in požiral stavke. Podobno se mi je dogajalo, ko sem bral Mušiča, Horvata, Tepeša, Vlahovića, Šuteja ... A na srečo ni bilo toliko srce parajočih dogodkov, čeprav ima vsak svojo zgodbo. Tepeš kleči in prosi za ženo, naj mu jo ne pošljejo nazaj zaradi enosmerne vozovnice, Horvat izgubi oba sina na dramatičen način ...

	Po branju vstanem in si skuham kavo. Prižgem računalnik in spet gledam svojo pot. Ocenjujem in tehtam. Potem grem ven in se okopam, da se ohladim. To je bila pametna odločitev, da sem se izognil črnim mislim. Po zajtrku razmišljava, kaj narediti: ostati še en dan ali iti naprej. Jaz bi rad šel naprej. Tu je lepo, a še nikoli v življenju nisem bil tako dolgo na enem mestu. Dvigneva sidro in odplujeva. Najprej čez kanal, kjer je plitvina, ki ne dopušča napak. Najprej na 301° po kompasu, potem levo na 271°. Kompas me pripelje varno v globoke vode. Zapustil sem Tirensko morje in zaplul v Sardinijsko.

	Vržem vabo za ribe v vodo in jo vlečem za sabo. Nova je, morda mi končno z njo uspe ujeti kakšno ribo. Veter je zmeren, jugozahodnik piha nekje med 10 in 12 vozlov. Ugasnem motor in odvijem jadra, barko pa poženem v orco, saj drugače ne gre. Po eni uri jadranja veter pade na 8 in takoj zatem na 7 vozlov. Zvijem jadra in prižgem motor. Volvo brni in prede. Večkrat se obrnem in pogledam v palico, če se navitje kaj odvija, a se ne. Vedno bolj in bolj verjamem, da bom danes jedel vse kaj drugega kot ribo. Kar naenkrat mi več ne dela vetrni instrument. Prižigam in ugašam stikala na komandni plošči, pritiskam gumbe … Nič! Vetrnica na jamboru stoji v redu, torej se je nekaj pokvarilo ali pa je nastal stik morda celo tam, kjer je bilo zadnjič lotano. Ne bo preostalo drugega, kot da bo treba še dvakrat na jambor. Sonce pripeka, moj cilj je še daleč, za to je moje turistično jadranje okoli Sardinije in del Korzike takšno, kot je. 38 NM je treba prepluti, in to ob obali, kjer ne vidiš nobene hiše ali ljudi. Ničesar. Tako neobljudene obale pa še ne. Sami klifi, kar pomeni visoke strme skale in prepade.



	Cilj je pred mano, zato zvijem flaks. Kot sem rekel, z ribo ne bo nič. Priplujeva v zaliv Tramariglio. Vrževa sidro, spodaj pa trava. Ne prime. Vrževa drugič, tretjič ... Nič. Zapeljem ven in zamenjam inox sidro Spade za 18-kilogramsko pocinkano Delto z navarjenim lokom. Vrževa petič in šestič … Ne drži! Zapeljem ven, spet zamenjam sidri. Ne vrnem se v isti zaliv, ampak odplujem do naslednjega zaliva, imenovanega Porto Conte. Vržem sidro desno pred marino in prime. Čas bo za večerjo, saj je ura pol osmih zvečer. Skuham črne testenine, dodam vloženo tuno, olive, suh paradižnik, kapre, zalijem z oljčnim oljem in dodam še česen ter zelišča. Prileže se kozarec korziškega vina, kajti slovenskega nama je zmanjkalo. Zvečer se stuširam, in ker spet ne morem spati, pišem dnevnik, urejam fotografije.



	Sobota, 2. 8. 2014, Puerto Conte, 2. dan

	Jutro je obsijano s soncem in z malo vetra. Po kavici se pripravim za dvig na jambor. Pa saj ni kaj posebnega, a ker me dviga ženska, moram pripraviti te stvari drugače, kot bi pripravljal za močnega moškega. Najprej pripravim še dva škripca, da razpolovim težo vleka. Prestavim vrv buma, škripce s karabini pa pritrdim na ustrezna mesta. Pripravim si še dodatno varnostno vrv, to bo vrv namenjena za vlečenje spinakerja. Oblečem si varnostne naramnice s kovinsko sponko, ki jih uporabljam, kadar sem sam na barki. Naramnice z varnostno vrvjo služijo varnemu pohodu po barki. Z njimi si priklenjen na pohodno pletenico. Vrv spinakerja priklenem za naramnice, usedem se še v stol za dvig na jambor in si ga priklenem z dvižno vrvjo buma. Še prej sem se oblekel v dolge hlače, da si spet ne poribam golenice, ker pomagam plezati po jamboru.



	Pa greva na vrh. Na vrhu je videti vse v redu, a vseeno odvijem vetrnico in jo vzamem s sabo. Zvonka me spusti dol, jaz pa grem v barko za navigacijsko mizo, kjer prelotam vse spoje in jih dodatno še zaščitim, da se ne dotikajo med sabo kakor tudi ne ohišja. Zvonka me še enkrat potegne na vrh. Privijem vetrnico in instrument deluje normalno. Operacija wind je tako zaključena.



	Zadovoljen pospravim vse na svoje mesto in se malo spočijem, nato sledi kopanje. Pogled na vodno črto barke mi pokaže, da je barka dobila zeleno brado, zato vzamem leseno lopatico, masko za snorkljanje ter čakljo, ki jo obesim na aluminijast zaščitni rob barke in se z njo vlečem po celem trupu. Enostavno pomagalo, ki je že dolgo preizkušeno. Včasih sem brisal rob barke kar s kuhinjsko gobico, a to ni v redu, ker s tem odstraniš tudi zaščitni sloj antivegetativnega premaza. Prav ta primer imam tudi zdaj in videti je prav grdo.

	Čez dan naredim še nekaj drobnih opravil, nato pa po poznem kosilu odideva na sprehod. Poiskati morava tudi trgovino, da kupiva kruh. Tukaj je le nekaj hiš in dva večja hotela, zato morava v sosednjo vas Maristella, kjer najdeva market in kupiva veliko italijansko čebato. Sledi še sprehod do hotela in nazaj na barko.



	Nedelja, 3. 8. 2014, Porto Conte, 3. dan

	Danes mi je potekel internet, a ker grem jutri domov, po povratku pa takoj naprej za Baleare, le-tega nisem podaljšal, tako da se moram znajti brez. Zato sem pravkar napisal dnevnik za včeraj, uredil nekaj fotografij. Primanjkuje mi tudi elektrike, zato sem moral prižgati motor. Med pisanjem tega dnevnika mi je »umrl« tudi 12-voltni polnilec za prenosnik, tako da sedaj polnim prenosni računalnik preko inverterja, kar pomeni, da imam še enega porabnika elektrike več. Dan mi mineva v kopanju, branju knjige, brkljanju po barki, nastavljam se sončku in si pogrejem svoje kosti, kar je dobro tudi za mojo revmo. Zvečer greva na sprehod ob obali in najdeva tudi dober kremast sladoled.



	Ponedeljek, 4. 8. 2014, Porto Conte–Fertilia 7 NM

	Obvezno jutranje kopanje in plavanje, potem sledi kavica in pakiranje stvari za na pot. Danes je dan odhoda domov, a jaz se čez 3 dni vračam in nadaljujem pot. Ne mudi se nama pretirano, saj pred 12. uro ne smeva biti v marini, ker nama potem zaračunajo še en dan. Mislim, da s tem bolj strašijo, kot pa v resnici to naredijo, a saj imam dovolj dela do takrat, poleg tega pa imam kakšno uro in pol plovbe do marine v Fertilii.

	Plovba do tja je kratka in mirna, saj je ves čas bonaca. Kasneje malo zapiha, a še vedno premalo, da bi razpel jadra. V marini je globina komaj 2,2 metra, zato mi ves čas piska alarm, kajti nastavljenega imam na 3 metre. Ko se privežem na pomol marine, najprej operem barko, potem grem v trgovino in še malo pospravim. Že je ura tri popoldan, ko se počasi odpraviva proti avtobusu, ki naju bo odpeljal na 7 km oddaljeno letališče. Avtobusna vozovnica stane 1,50 EUR po osebi, kar se mi zdi malo. Letališče je manjše, a letala pristajajo in vzletajo, kot bi bil na velikem letališču. Ker imam karte kupljene preko interneta in že opravljeno potrditev kart, sem si tako privarčeval čas na okencu letalske družbe. Cena letalske vozovnice je minimalna in znaša 51 EUR na osebo. Prtljaga je ročna (kovček do 10 kg in torba s prenosnikom), zato prtljaga ne stane nič.





	Petek, 8. 8. 2014, Trst–Fertilia, 1. dan

	Po uri in petindvajsetih minutah, kolikor pač traja polet iz Trsta do letališča Alghero, sem zopet na Sardiniji. Spet mi je poznano letališče in okolica. Tokrat me je letalska vozovnica stala več kot zadnjič, a če preračunam dnevno ceno marine, se mi bolj splača kupiti dražjo vozovnico kot čakati na ugodno ceno vozovnice čez nekaj dni in za ta čas plačati nekaj dni marine. Za vozovnico sem plačal 131 EUR, k njej pa je treba prišteti še 32 EUR za kovček do 15 kg, ki sem ga zaradi doma kupljene predvsem navtične opreme moral oddati kot prtljago.

	Z avtobusom sem se pripeljal v marino in odšel na barko. Žal je bilo za nakup živil v trgovini prepozno, zato sem pač že prvi dan začel zlagati in opremljati barko s prinesenimi rezervnimi deli in novitetami. Tako sem kupil ročno VHF-postajo Cobra, da mi ne bo treba na barki skakati ven in noter, ko bom v marini, ter gledati, ali je vse v redu. Najdražja od vsega je bila C-MAP kartica Sredozemskega morja, vključno z Atlantikom, a kaj ko jo potrebujem. Kupil sem daljinec za sidrni vinč in ga nadomestil s tistim, ki se je pokvaril. Prinesel sem še solarni regulator in sedaj imam novega, po zagotovilu trgovca tudi boljšega. Noviteta je tudi nov 12-voltni polnilec za računalnik, saj se je stari pregrel in »umrl«. Prinesel sem še nadomestno izgubljeno veslo, nove bokobrane, da jih nadomestim z izgubljenimi iz Eolskih otokov. Peter iz Supreme Sails iz Izole mi je pripravil bel in moder dakron, tako da bom spet lahko popravljal raztrgana in dotrajana jadra. Zvečer sem utrujen zaspal in se začel prilagajati samskemu življenju na barki ter mojemu domu na vodi.



	Sobota, 9. 8. 2014, Fertilia, 2. dan

	Prebudil sem se zgodaj, malce pospravil, sledilo je nalivanje vode, kavica. Še vedno sem prepričan, da grem danes naprej, torej da odplujem na Menorco. A že zjutraj se mi je malo obrnilo, saj se mi daljinec za sidrni vinč ni in ni želel povezati s kontrolnikom na barki. Ob osmih skočim v trgovino, da si nabavim vse, kar potrebujem, a trgovina se odpira šele ob pol devetih. Dokler nabavim in prinesem vsa ta živila na barko, bo ura deset ali pa še malo več. Potem moram plačati še dodaten dan marine, odpluti do Alghera v marino in natočiti gorivo … Ura bo v hipu pol dvanajstih. Hmmm, sidranje ponoči na Menorci mi ne diši preveč, poleg tega moram usposobiti daljinca za sidrni vinč. Odločitev je padla. Počasi uredim vse potrebno in naslednji dan zgodaj odplujem.

	Ko sem opravil dva nakupa v trgovini in prinesel na barko vsa živila in pitno vodo za nekaj dni, sem vse pospravil in zložil tako, kot mora biti. Poskušal sem še vzpostaviti stik med kontrolnikom in daljincem, a brezuspešno. Pokličem električarja iz marine, ki ima delo, zato pride šele po tretji uri popoldan. Poskušam še sam, a neuspešno. Električar je prišel ob štirih popoldan. Bil je malo zmeden in ni znal niti besedice angleško. Danes bomo torej govorili bolj z rokami, a upam, da se vseeno dogovoriva. Šele v kabini, kjer je montiran kontrolnik za sidrni vinč, sem iz ust električarja zavonjal alkohol, ki se je kot plin širil po kabini in jo polnil. No, lepo! Zdi se mi, da danes iz te moke ne bo kruha.. A glej ga, zlomka, uspelo mu je, da se je povezal in sidrni vinč je na daljavo delal, a ni in ni želel shraniti kanala v spomin. Po dveh urah brezupnega dela je mojster odnehal, pogledal na uro in rekel, da to stane 30 evrov. Kaj naj? Plačal sem, potem pa sem šel do direktorja marine in mu povedal, da električar ni opravil svojega dela in da sem ga plačal brez računa, da ne bo kaj narobe, in da mu to odštejem od marine, ki jo bom plačal jutri, saj mi ga je on priporočal in mi ga tudi poslal. No ja, vsaj tu sva se na hitro dogovorila, jaz pa sem dobil sem eno noč marine brezplačno. Hvala direktorju in hvala meni, ker ne »šparam« jezika. Po večerji in mojem edinemu obroku v tem dnevu sem šel malo na sprehod, kajti malo se je ohladilo in začel je pihati rahel zahodnik.





	ŠPANIJA, Balearski otoki





	Nedelja, 10. 8. 2014, Fertilia, Sardinija, 1. dan plovbe

	Jutranje vstajanje, točenje vode, preverjanje sidra …. Odklopim elektriko, popijem jutranjo kavico in po šestih dneh priveza zapustim marino ter odplujem proti Algheru, ki je oddaljen samo slabe tri milje od tu. Moram še na bencinsko črpalko, da dotočim gorivo, potem pa odrinem do nekaj čez 200 NM oddaljene Menorce. Po vremenski napovedi naj bi bil zelo slab veter nekje do 12. ure, potem pa naj bi zapihal severni veter, nekje do 15 vozlov, v polkrmo, torej ravno prav za jadranje do približno polnoči, ko pade veter na 10 vozlov. Še en hiter pregled po barki, če vse dela in če je vse na svojem mestu. Natočim gorivo in ob 9.30 zaplujem v Sardinijsko morje.

	Nastavim še ribiško palico in vržem vabo v morje, morda pa se le kaj ujame. Ker plujem v globoke vode – globina je tukaj malo manj kot 3000 metrov – bom dal gor malo večjo vabo za večje ribe. Po treh urah plovbe prvič nekaj povleče, rola zaropoče, laks pa se z nje odvija z bliskovito hitrostjo. Nataknem rokavico in ustavim navijalko. Palica se uvije skoraj do mesta, kjer bo počila, nato pa samo začutim, kako je vse popustilo. Se je mar vdala? Ne, bila je prevelika riba, morda tuna, in je z lahkoto pretrgala laks, ki je testiran za težo pod 30 kg. No, takšne ribe tudi na barko ne bi mogel povleči sam, zato mi je žal za vabo in za ribo, ki ima sedaj verjetno nekje v ustih zataknjen trnek. Navežem novo vabo, tokrat malo manjšo. Čez eno uro se ponovi enaka zadeva. Tokrat namestim tretjo vabo in potem se ne zgodi nič več. Pač ne bo ribice za večerjo.

	Dan mi mineva v nastavljanju jader na najbolj optimalno sprejemanje vetra, poležavanje na soncu ter branju slovenskih časopisov, ki sem jih kupil v Sloveniji, ko sem odhajal na letališče v Trst. Ves čas piha južni veter, zato tudi valovi prihajajo bočno z juga. Vetra je bolj malo, komaj 6 ali 7 vozlov, kar pa ni dovolj za jadranje. Prižgan imam motor, a jadra so vseeno razpeta; kakšen vozel bom že hitreje plul z njimi. Ob pol šestih se veter stopnjuje in piha že nekaj čez devet vozlov, zato ugasnem motor. Nastavim jadra,in avtopilota in plujem z malo manj kot petimi vozli. Za nekaj časa bo dobro. Veter še dobiva na moči, a ne doseže več kot 12 vozlov. Pojavili so se tudi višji valovi, nato pa pridem v območje kratkih, a visokih valov. Nekateri so bili večji od treh metrov.



	Ura je skoraj osem zvečer in nekaj si skuham za večerjo. V kuhinji je zaradi teh kratkih, a vseeno visokih valov ter nagnjenosti barke zelo težko stabilno stati, kaj šele kuhati. A vseeno skuham testenine, jim dodam narezan zrezek, ki mi je ostal od včeraj, nekaj vloženih suhih paradižnikov, kapre in vse to posujem s parmezanom. Šele ko sem vse pojedel, sem se zavedel, kako neudobno je bilo kuhanje, pa tudi jedel sem bolj težko. Odločim se, da v takšnih valovih ne bom več kuhal, saj imam na barki dovolj suhe hrane. En dan brez kuhane in tople hrane bom pa vsekakor preživel.

	Zunaj se ne da več sedeti, saj je vse mokro. Na vremenski postaji mi kaže, da je zunaj 88-odstotna vlažnost. Prižgem še opozorilne luči na premcu in krmi barke, ravno tako tudi na vrhu jambora, ter pospravim palico za ribe. Prestavim se v notranjost in nastavim uro za kuhanje jajc na 15 minut. Na računalniku si pogledam film, vmes pa hodim ob zvonjenju ure gledati, če je kaj novega na obzorju. Danes nisem na svoji poti nikogar srečal, tudi kakšne ladje ne.



	Ponedeljek, 11. 8. 2014, Sardinijsko morje–Es Castell (Mahon), Menorca, Španija 207 NM

	Po polnoči se je veter polegel in spet sem prižgal motor. Valovi so se umirili. Pogledam še en film in ob dveh zjutraj se uležem na sedežno v salonu. Še vedno si nastavljam uro za kuhanje jajc, tokrat na 20 minut. Noč je, sem sredi Sardinijskega morja, prometa tukaj ni, ribičev tudi ne, lahko pa je kakšen entuziast, kot sem jaz, in morda pluje proti Sardiniji. Luči se vidijo že od daleč, saj je vidljivost še vedno dobra. Tako sem malo dremal in malo preverjal dogajanje na morju.



	Do šestih zjutraj ni bilo nič posebnega, potem se umijem in uredim, nato pa skuham svojo prvo jutranjo kavo. Mmmmm, kako je bila dobra! Vzamem si čas, da napišem dnevnik za včeraj. Okoli osme ure zjutraj v daljavi vidim nekaj belega. Prva tovorna ladja, ki sem jo srečal na tej poti, pa še ta je tako daleč, da sem moral pogledati preko daljnogleda, kaj sploh je to belo na obzorju in modrem morju. Motor še vedno prede, čeprav se je ponoči obrnil veter in sedaj piha s severa, a premalo, komaj 5 do 6 vozlov. Čaka me še 54 NM do cilja, kar pomeni nekaj manj kot 10 ali 11 ur plovbe. Iz razmišljanja me prebudi zvok navijalke. Spet je nekaj gori, a dokler sem pripravil vse za navijanje, je spustilo. Vseeno potegnem vabo na barko, in ko vidim, da je vse v redu, jo spustim nazaj. Tokrat je ostala na svojem mestu.

	Ura je poldne. Malo prej je v daljavi plula španska vojna mornarica z velikim rušilcem, na kateri je bil tudi helikopter. Brezvetrje je. Vetra ni niti malo, zato spustim najprej genovo in potrgam z jadra stare črne zakrpe ter jih zamenjam z belim in modrim dacronom. Zdaj bo tudi jadro lepše. Malo se mučim, da ga povlečem nazaj na svoje mesto, a vseeno to opravim, čeprav sem sam in je to delo za eno osebo pretežko. Lotim se še glavnega jadra, kajti na njem imam tudi eno črno zakrpo. Opravim še to in vleka jadra nazaj na svoje mesto me utrudi. Ves moker od potu na koncu le priznam, da pametnejši popušča, zato je jadro gori. Upam samo, da jadra zdržijo do Kanarskih otokov. Zdaj šele vidim, kako so utrujena in raztegnjena.

	Vidim kopno, torej sem blizu. Na ploterju kaže še samo 11 NM, kar pomeni dve urici plovbe pa sem tam. Tako je tudi bilo. Zaplujem v zaliv, pri vhodu pa me že čaka marinero v svojem gumenjaku in me vabi v njihovo marino oz. na njihov tranzitni ponton. Privez brez elektrike in vode za eno noč stane za mojo barko 35 EUR. Pravim, da 20 mu jih dam, več ne, čeprav sem se že prej odločil, da grem sidrat. Odvrne, da bi šlo za 30, kajti 20 EUR je gladko premalo. Zahvalim se mu in obrnem barko tako, da zaplujem v zaliv Teulera, a je ta že tako poln, da lahko še samo jaz, ki se rad tiščim, dobim eno prosto mesto. Pomislim, da če komu kaj na odgovarja ali pa kdo misli, da bo kaj narobe, se naj pač presidra. Sidram se nekje na sredi zaliva na globini 5 metrov, sidro pa lepo zagrabi v mulj. Poskusim še enkrat, nategnem verigo – in drži! Pogledam na števec, izračunam ure na motorju, potovalne ure … Zadovoljen sem! Najprej čestitke samemu sebi, nazdravil bom kasneje. Svojim najbližjim se javim preko sms sporočila, da sem prišel, živ in zdrav in v enem kosu.



	Potem skočim v dingija in grem na obalo mesta Es Castell, ki je nekakšno predmestje Mahona. Do obale imam slabo miljo, na poti do obale pa moram prečkati glavno plovno pot. Ko sem na kopnem, v neki trgovini povprašam, kje bi lahko našel prodajalno z mobilnimi telefoni oz. operaterja Vodafone. Prijazen prodajalec mi v španščini pove, da v tem mestu ni ničesar, kar iščem. Torej moram na avtobus in se odpeljati v deset minut oddaljeno mesto Mahon. Še sreča, da sva se razumela, čeprav ne vsega, a bistvo sva ujela. Najdem prodajalno in na srečo je še odprta. Plačam 25 EUR za kartico in dobroimetje 1,6 GB. Ni veliko, je pa veliko dražje kot v Italiji. Vendar če ni kaj drugega, je tudi to dobro. Vrnem se nazaj v Es Castell, si ogledam mesto, nato pa se vrnem na barko. Utrujen sem od poti. Tokrat vem, da bom dobro spal.



	Torek, 12. 8. 2014, Es Castell–Cala en Porter 14 NM

	Mislim, da se ponoči nisem niti enkrat obrnil. Kakor sem zaspal, tako sem se zjutraj zbudil. Malo še poležim in se pretegujem, kajti danes imam čas za počivanje, pot lahko nadaljujem tudi bolj pozno, kajti do naslednjega cilja je manj kot 15 NM. Vstanem in grem do krme, a si premislim glede jutranjega kopanja, kajti voda je nekako motna. Še dobro, da sem se kopal sinoči po trdi temi, ko je bila voda v temni noči videti čudovita. Potem pa sledi počasi ustaljen dnevni red: najprej tablete, potem kava, nato zajtrk. Tokrat kar jogurt in žitarice. Sledi še nekaj brskanja po internetu, nato pa odplujem. Spet se jezim, ker mi še ni uspelo sprogramirati daljinca za sidranje, zato je moje sidranje brez njega težje. A ker vse zmorem, tudi to opravim z odliko.

	Plovba v brezvetrju je dolgočasna, zato med plovbo preberem zanimivosti o mestu Mahon in otoku Menorca. Zakaj toliko trdnjav in toliko stolpov? Izvem, da je bila Menorca kot prvi otok ob Sardiniji in Italiji včasih najbolj napadan. Na koncu pa je edini otok, ki je bil od vseh Balearskih otokov izobčen in je imel svojo avtonomijo, zato se je tudi razvijal bolj počasi. Ribiška mesta so na hitro postala turistična mesta, brez nekega pravega dotika turizma. Še danes je med vsemi otoki najcenejša prav Menorca. Pravzaprav pa tudi na južni strani ni kaj posebnega, razen na novo zgrajena turistična naselja, vse ostalo pa so visoki previsi ali klifi. Redkokje vidiš plažo, ki bi se videla od daleč; šele ko prideš blizu, se vidi, da je previs prekinjen (Vir: Peljar).



	Po štirinajstih miljah na takšen način zavijem v zaliv z imenom Cala en Porter. V zalivu je že veliko bark, a vedno nekako najdem prostor tudi za svojo. Edini problem je, ker sem na barki sam in je sidranje v tej gneči prava umetnost. Sidram na enajstih metrih globine in sidro se vkoplje v peščeno dno. Kako pa vem, da je dobro zagrabilo? Takoj sem skočil v vodo in preveril situacijo na dnu, kjer pa sem videl veliko rib. Na dnu so pol metra velike in še daljše ribe, morski listi, videl sem morskega skata, prav velikega. Se pa na dnu najde še marsikaj drugega, žal tudi nekaj meduz, ki sem se jim s pomočjo maske spretno izmikal. Do večera sem počel vsakodnevne zadeve, nato pa sem si pripravil večerjo dobrodošlice na Menorci, saj sem bil včeraj preutrujen, da bi si kuhal v več ponvah.

	Po večerji se z dingijem odpravim na kopno, kar tako malo na sprehod, malo pa me je tudi zanimalo, kaj se dogaja na tisti strani, kjer je bil v previsu nek lokal. A preden to vidim, se moram povzpeti po stopnicah približno 200 m visoko. Najprej sem našel eno restavracijo, ki bi lahko bila nekaj podobnega, a ni, zato grem še naprej. Malo dol in malo gor, saj je mesto polno hribčkov in vzpetin, dokler ne pridem do velikega parkirišča, nabito polnega z avtomobili. Ob strani na pločniku pa vrsta ljudi, kakšnih 80 metrov, če ne še več. Pogledam, na kaj čakajo. Grem bližje, a ne vidim ničesar, razen varnostnika, ki jih počasi spušča skozi vhod, nad katerim piše Cova. No ja, po moje se tu nekaj dogaja, in če je toliko ljudi, je verjetno vse zastonj. Radovednost me vleče, zato grem tudi sam pogledat. Stopim v dolgo vrsto. Če čakajo oni, bom tudi jaz. Pridem do vhoda in ugotovil, da sem se zmotil. Tukaj je treba plačati 8 EUR po osebi, da stojiš v vrsti, v vstopnici pa je nekaj konzumacije. Pogled mi pove, da je to točno tisto, kar sem iskal. Vendar da bo tu toliko ljudi? Tega nisem pričakoval!



	Na prospektu preberem, da je to votlina z zgodovino, in to celo mistično zgodovino, da je to ena od največjih znamenitosti na otoku. Če tega nisi videl, je, kot da ne bi bil na Menorci. No ja, res je kaj videti, lepo so to uredili. Veliko je točilnih pultov in natakarji komaj zmorejo ustreči vsem tem ljudem. Če bi ocenjeval, koliko ljudi je notri, bi lahko rekel, da jih je verjetno več kot 700, a ker je veliko prostorov, se vsi ti ljudje razgubijo. Več o tem si lahko ogledate na spletnem naslovu www.covadenxoroi.com. Po ogledu se spet dobro sprehodim in se vrnem na barko. Večer z nemirnimi valovi me uspava in pojdem k sanjam naproti.





	Sreda, 13. 8. 2014, Cala en Porter, Malorca–Cala en Bosc, Menorca 18 NM

	Zjutraj se prebudim, nato pa opravim jutranje kopanje, vendar kam daleč ne morem plavati, saj v zaliv prihajajo druge barke, spet druge iz njega odhajajo. Spijem še kavico in dvignem sidro. Ko priplujem iz zaliva, čutim, da piha 8 do 9 vozlov zahodnika. Odprem jadra, a je premalo za hitro jadranje, zato si pomagam še na motor, saj potrebujem tudi nekaj elektrike. Plujem počasi, ker se mi ne mudi. V vodi imam tudi vabo za ribe, a mislim, da ta ni prava, saj je ribe niti ne povonjajo. Treba bo nabaviti nove. Med plovbo kar naenkrat veter spremeni smer. Sedaj piha s severa, poleg tega pa se je veter okrepil na dobrih 22 vozlov, zato moram krajšati jadra, kajti barka se na valovih nagiba. Veter spet spremeni smer in zdaj piha vzhodnik, ki ga imam točno v krmo. Zaprem glavno jadro in ven potegnem še tretjino genove. Barka lepo pluje in reže valove. Gledam druge barke, kako bežijo v zalive, meni pa se nekako ne da, saj občutim, da obvladujem situacijo. Malo kasneje še bolj zapiha in dingi, ki ga vlečem za sabo, poleti v nebo, se zavrti in pade v morje. Takoj je poln vode in se že potaplja, a potoniti ne more. Priklopim avtopilota, jaz pa se borim z vetrom, vodo in dingijem, ki ga le nekako spravim na krmo ter ga privežem, da mi ga ne odnese. Plovbo podaljšam do konca otoka, kjer je zaliv Cala en Bosc. Od modrine v zalivu oči prav zabolijo. Barva je res nenavadna, zato mi je vseeno, če sem tu, pa čeprav moram sidrati na dvanajstih metrih globine in sem dejansko sam v zalivu, kar pa je tudi v redu. Najprej pospravim vrvi, potem spustim spet dingija v vodo, nato sledi kopanje. Prav prileže se, čeprav so črni nevihtni oblaki prekrili sonce. Voda ima dobrih 28 °C, kar je za mene pretoplo, a zdaj ne bom gledal na temperaturo.



	Po večerji grem v mesto, saj moram poiskati plin, morda najdem tudi trgovino z vabami. No, ničesar nisem našel, saj tega v tem turističnem kraju nimajo. Moral bi v sosednje mesto z avtobusom, a spremenim idejo o plinu in vabi. Ogledam si mesto z marino v sredi mesta, se vrnem na barko, napišem te besede v dnevnik in tako zaključim dan. Jutri je nov dan in grem naprej – na otok Malorco.



	Četrtek, 14. 8. 2014, Cala en Bosc, Menorca–Cala Ratjada, Menorca 24 NM

	Vstanem ob šestih, ker ne morem več spati. Poskusil sem še malo zadremati, a ni šlo. Zato si skuham kavico in jo ob računalniku posrkam, hkrati pa iščem, kje bom danes sidral na Malorci. Preberem še Imrayev vodič in se na koncu odločim, da nekje pred marino pri Cala Ratjadi. Do tja imam približno pet ur plovbe. Če sem prav videl, bo še pihalo do 15 vozlov v krmo. Dvignem sidro, piha točno iz kopnega, torej me bo potegnilo na odprto. Tako je tudi bilo, in ker sem sam, sem lahko vse uredil v miru. Veter mi gre tokrat na roko. Razvijem jadra, a napovedanega vetra ni od nikoder. Piha nekih 5 ali 6 vozlov, a to ni nič. Motor pustim prižgan na 1300 obratov, saj mi primanjkuje elektrike. Kakšni dve milji plovbe od obale je bilo še znosno, nato pa so se začeli vedno večji in večji valovi, tako v polkrmo. Včasih me je val potegnil in obrnil stransko, da je bil val en čas za krmo. Ker so to 3 do 4 metra visoki valovi, so tudi težki in na trenutek me je postalo strah za krmilo. Ne vem, kako to, da sem si pustil vtepsti v glavo, da me najbolj skrbi ravno krmilo.



	Toliko sem prebral o tem krmilu in nesrečah na morju, da se mi je to zavleklo v podzavest. Včasih sem bolj razmišljal o jamboru in priponah, kajti sam sem na Kanarskih otokih videl vsaj dve jadrnici, ki sta ostali brez jambora. Kakorkoli, vedno o nečem razmišljaš. Še dobro, da o kontejnerjih v vodi ne, čeprav sem maloprej imel srečanje z ladjo, natovorjeno z njimi.

	Po peturni plovbi s slabim vetrom in velikimi valovi le priplujem do Malorce; pred mano je Cala Ratjada. Ne grem pred marino, kajti na daleč sem videl boljšo lokacijo od tiste, ki sem jo imel v glavi. Zaplujem v zavetrje, a nekaj vala se vseeno najde tudi tu. Povsod je trava. Priplujem do svetlo modrega madeža, ki se vidi na vodi. Tu spodaj je pesek. Vržem sidro na globini deset metrov in v morje spravim 36 m verige. Žal več ne morem, saj sem se s krmo nevarno približal obali, tudi ko sem zategnil verigo. Torej je to to, pa saj napoved pravi, da ne bo prevelikega vetra. Vzamem masko in grem v vodo, da si ogledam, če sem sidro uspel pravilno vreči, čeprav mi je verigo lepo zategnilo. Joj, v morju kar mrgoli meduz, majhnih in velikih. Zato jih odrivam z vodo, ki jo zajamem z dlanjo, da me katera ne ožge. Vidim sidro, lepo vkopano, zato se vrnem na barko.



	Skuham si kavico in si svojo sladko dušo pocrkljam z nekaj keksi. Sonce me v kokpitu utrudi in za pol urice zadremam. Vidim, da je v tem času prišlo kar nekaj bark, ki so sidrale poleg mene. No, pa sem spal, ne samo dremal. Nič hudega. Vidim, da se ljudje kopajo. Pogledam v morje, a ne vidim več nobene meduze, zato se še sam poženem v morje. Uhhh, kako prija, kajti zunaj je 31 °C, voda pa ima slabih 28 °C. Skuham si vegetarijansko kosilo, saj moram počasi porabiti bučke. Škoda bi jih bilo metati proč, če bi zgnile. Po kosilu operem posodo in očistim kuhinjo kot vedno, da je ta vedno čista in sveža.

	Tokrat veslam do obale z dingijem, saj imam do nje samo 200 m. Sprehod po ulicah mi pove, da sem se znašel v zelo turističnem mestu, večjem od hrvaškega Poreča, ki ga zelo dobro poznam. Tu imajo tri ulice, ki so zelo obiskane in na katerih najdem z vsake strani samo lokalčke in trgovine. Povsod je polno ljudi in lokali dobro delajo. Zanimivo pa je to, da sem na vsakem koraku slišal nemški jezik, kot bi bil v Düsseldorfu, ne pa na španskem otoku. Očitno je to destinacija, ki se v Nemčiji zelo trži. Iskal sem prodajalno, kjer bi lahko nabavil plin za kuhanje, a ga žal nimajo.





	Petek, 15. 8. 2014, Cala Ratjada–Puerto Cristo, Malorca 17 NM

	Danes je velik cerkven praznik. Vidi se, da so ljudje prosti, kajti veliko jih je že na plaži. Jadrnice, ki so bile sidrane poleg moje, se počasi odpravljajo novim ciljem naproti. Pa zakaj ne, morje je malo vzvalovano, ravno toliko, da nas malo guga. Kaže, da bo vreme lepo, zato je po moji oceni za danes napovedana oblačnost zgrešena napoved. Tudi sam se okopam, odplavam nekaj metrov in pomislim na vse tiste, ki ne marajo hladne vode. Tu je voda prav za njih, saj ima malo manj kot 28 °C. Spijem še kavico na sončku, obenem pa na elektronski karti pogledam, do kam bi odplul v današnjem dnevu. Odločim se za tri postanke na Malorci. Naslednji bo Puerto Cristo. Po Google Earthu vidim, da je mesto dovolj veliko in marina ima veliko plovil. Po moji oceni bi lahko našel prav vse, kar potrebujem, a najvažnejši je gospodinjski plin. Dvignem sidro in zaplujem proti rtu. Piha jugozahodnik med 7 in 10 vozli. Ko sem odvil oboje jader, barka lepo reže morsko gladino. Čez čas na kopnem opazim velik temen oblak in se spomnim napovedi. To bo to. Tudi vetra je zmanjkalo, čez čas so oblaki prekrili sonce. Zvijem jadra in prižgem motor. Pogled se mi ustavi na obali, na zelenem delu, ki mi je bil tako všeč, a zdaj vse postaja vedno bolj in bolj megleno in sivo. Na barko padejo prve škraplje od dežja, a dvomim, da bo kaj hujšega. Oblečem si vetrovko in plujem dalje, nikamor se mi ne mudi, zato imam motor naravnan na 1900 obratov in plujem nekaj manj kot 5 vozlov. Po sedemnajstih miljah zavijem v usek med dvema previsoma in zagledam barko, sidrano skrajno desno pred označenim kopališčem. Tudi sam sidram poleg nje. Da me veter ne bi obračal, vržem še zadaj na krmi eno sidro, kajti pred mojim premcem je glavna plovna pot in izhod iz marine.



	Praznik je in vem, da v mestu ne bom našel nič odprtega, a se vseeno odpravim na sprehod, tam malo povprašam o tem in onem in si pripravim teren za jutri. Tako pridem do marine in povprašam marinera, kje bi lahko našel plin, vabe za ribarjenje, Vodafon za internet, poceni trgovino z živili ipd. Marinero je bil res prijazen, celo skopiral mi je zemljevid mesta in mi označil, kje je kaj. Vprašam ga tudi za ceno marine, pa mi pove, da ima mesto dve marini. Na enem, nasprotnem bregu je marina Yacht Cluba, kjer bi en dan priveza za mojo barko stal okoli 100 EUR, na tej strani, kjer stojim sedaj, pa je javni privez in marina za tranzit, zato je cena ravno pol manjša. Zahvalim se mu in ga povabim na pivo, a mi pravi, da ne more, ker ima delo. Čeprav je dela prost dan, grem na sprehod in poiščem vse trgovine. Vse razen supermarketa so blizu, ta pa je kar daleč, kakšna dobra dva kilometra od marine. Zvečer se vrnem na barko in uživam ob branju knjige, dokler ne grem spat.



	Sobota, 16. 8. 2014, Puerto Cristo, 2. dan

	Celo noč so me gugali valovi. Ne vem, od kod prihaja to valovanje, saj je marina dobro zavarovana pred vetrom in prav tako pred valovi, a zibanje je bilo na trenutke prav moteče in neznosno. Prestavljal sem se po dolgem in počez, a ni nič pomagalo. Slabo sem spal, zato sem bil zjutraj neprespan in z otečenimi očmi. Zunaj je pravkar nehalo deževati. Odpravim se do obale in najprej poiščem trgovino z ribiško opremo. Imajo vse, kar najbolj iščem, tudi rezervni del za mojo podvodno puško. Kupim še nekaj vab za panulo. Priznati moram, da so cene res zmerne, najbolj do sedaj. Naslednja postaja je Vodafon, saj mi ta ne dela dobro, pa še požrešen je. Prodajalec mi predlaga drugega operaterja. Tako vzamem internet ponudnika Hits Mobile. Če sem pri Vodafonu plačal 20 EUR za 1,6 GB prenosa, sem tu za 25 EUR dobil kar 3 GB prenosa in še za 5 EUR brezplačnih pogovorov s telefonom. Zadevo takoj preizkusim in v hipu zaznam boljši prenos, a najprej moram porabiti Vodafonove megabajte. Naslednja je trgovina s plinom. Ko jo najdem, v njej že na daleč vidim modre jeklenke. Vse mi gre kot po maslu. A ne za dolgo. Sam imam 2 kg veliko jeklenko, oni pa tako majhnih nimajo. Najmanjša je 3 kg. Kaj zdaj? Gospo prosim, naj mi jo zamenja, a ne more. Že v Italiji sem gledal takšne jeklenke, a cena je bila pretirana: 128 EUR. Ne, toliko pa ne dam. Kaj bom potem s tremi jeklenkami? Polovico bi že plačal, toliko pa ne. A vseeno vprašam, koliko stane jeklenka pri njih. Prodajalka mi pove, da stane jeklenka s plinom vred slabih 57 EUR. Nič ne razmišljam, plačam in grem iz trgovine otovorjen z dvema jeklenkama. Na koncu obiščem še trgovino, kjer kupujejo domačini. Market je dobro založen, pa še poceni je. Zdi se mi, kot da sem doma in kupujem pri nas. Ne vem, kdaj sem v tujini videl paradižnik po 69 centov, papriko po 1,39 EUR, nektarine po 1,19 EUR za kilogram. Buteljka črnega vina v sobotni akciji stane samo 1,50 EUR. Nakupim, kar potrebujem.



	Tako otovorjen moram še do barke, ki je oddaljena več kot dva kilometra. Danes se bom torej nagaral, a vse to je manj vredno kot občutek, da sem dobil prav vse. Na barki vse lepo zložim in montiram plin. Malo še pospravim, ko začutim, da spet dežuje. No, lepo, pa sem ostal suh. Kasneje pripravim še kosilo. Tokrat bodo na moji mizi meso orjaškega lignja, kuhan krompir v kockah, prelit z olivnim oljem in zelišči, solata iz paradižnika in zelene paprike za mešan barvni kontrast ter že skoraj obvezen kozarec vina. Po kosilu grem na sprehod, kajti posijal je sonček. Hodil sem brez cilja, samo da sem se utrudil; sprehajal sem se dve uri in deset minut. Na barki pojem nektarino, napišem besedilo v dnevnik, načrtujem plovbo za jutri in si ogledam še en film. Lahko noč.



	Nedelja, 17. 8. 2014, Puerto Cristo–Colonia de Sant Jordi, Malorca, 29 NM

	Danes je na nebu sonček in grem naprej. Včeraj je nekajkrat poškropilo barko, a dežja ni bilo toliko, da bi mi jo razsolilo. No, vseeno pa je to bolje kot nič. Vržem se še v vodo, malo zaplavam, nato pa vse pripravim in dvignem sidro, a ne gre, kot bi moralo. Seveda ne gre! Ko sem bil včeraj v mestu, so v moji bližini sidrali barko z nemško zastavo štirje nemški mladeniči ter so verjetno vrgli njihovo sidrno verigo čez mojo. No, lepo. Dvignem sidro, njihovo barko prestavi, oni pa v paniki priletijo na premec ter se opravičujejo, a jaz že grdo gledam. Še bolj grdo gledam, ker sem sam, barko pa mi odnaša proti drugim barkam, kajti tu smo vezani ali sidrani spredaj in zadaj, zato ni dovolj manevrirnega prostora. Tekam naprej in dvigujem sidro, potem nazaj, uravnavam barko, spet naprej … Končno ga rešim, a videl sem, da mi je iz neznanega vzroka zvilo vrtljivko med sidrom in verigo. Barko nastavim na avtopilota in dodam le toliko plina, da se počasi premika. Jaz grem naprej in za vsak primer zvežem sidro z vrvico za ograjico, da mi le-to ne pade v morje.

	Ko sem prišel na odprto, začnem reševati vrtljivko, a ker jo je zvilo, je zanič tudi vijak, ki je vez med sidrom in njo. Moram ga odrezati in vse skupaj zamenjati z novo vrtljivko. No, nova ne gre gor, ker je preozka. Spet rešujem staro in jo po eni uri končno rešim z novim vijakom. Zdaj je še boljša, kot je bila prej. Plovba tako mine hitreje, čeprav ni prijetno hoditi po palubi med valovi in nemirnim morjem, pa četudi so ti valovi visoki komaj nekaj čez pol metra. Nato potegnem ven še sprednje jadro in zajamem veter, čeprav ves čas pihlja slabo, med 5 in 6 vozlov. Plujem počasi in na motorju imam malo obratov, saj moram napolniti akumulatorje, ti pa so iz ure v uro slabši. Ker ni bilo sonca ter nisem potoval, sem moral zvečer in zjutraj imeti motor prižgan vsaj za eno uro, da mi je delal hladilnik. Zdaj pa mi je to že res moteče, poleg tega pa postaja to že prehud finančni zalogaj. Južna obala otoka je zelo skalnata in je kot Menorca obdana z visokimi previsi. Predstavljal sem si, da bo obala bolj zelena in z velikim številom zalivov. Pa saj nekaj jih je, a so skoraj vsi obdani s previsi, kar me kljub modri vodi ne privlači,. Na rtu Cap de Ses Salines je čudovita modra voda, ki je globoka komaj 4 ali 5 metrov. Obala je tu nižja, saj sega enakomerno do morja. Na obali je svetilnik, ki lepo sovpada z okolico. Za rtom je večji odprt zaliv, kjer je sidranih veliko bark, saj so s sprednje strani valovi previsoki, kar je preveč moteče. Malo za njimi pa je mesto Colonia de Sant Jordi, moj današnji cilj. Plitvine so slabo označene in še sreča, da nisem zapeljal barke po bližnjici, kajti tam bi nasedel. Zato pa sem šel okoli večje skale, in čeprav je tudi tu voda globoka komaj nekaj čez tri metre, sem le lepo priplul do točke, kjer sem vrgel sidro pred mestom. Dno je tukaj mešano. Veliko je kamnitega, so pa tudi t. i. oaze s peskom, kjer sidro dobro drži. Jaz sem takšno oazo našel in sidral na globini treh metrov, v vodo pa sem dal skoraj 20 m verige. Naredim si še pozno kosilo, spijem kavo, ob pol osmih zvečer pa grem z dingijem do obale in v mesto. Že ob vstopu na obalo vidim, da je tu precej živahno. Opazil sem, da ima mesto dušo, da je čisto, da je živo na ulicah in v lokalih. Lepo je videti tako urejeno mesto, pa čeprav ima samo eno glavno ulico, a ta res živi in na njej se res marsikaj dogaja.



	Po dolgem času sem spet začutil eno lepo mesto, neko toplino. Ob takšnih trenutkih ni lepo biti sam. Zvečer, ko je padlo sonce v vodo, ko se je naredila tista rumeno rdeča svetloba, sem pomislil, kako lepo bi se bilo sprehajati z roko v roki. Veliko je sprehajalnih stez, ob morju pa so naredili celo lesene podeste za sprehajalce in na njih montirali nizke luči. Ja, res je lepo in romantično. Lokali in restavracije pa so polni gostov, ljudje še ob tej pozni 22. uri večerjajo. Ob vrnitvi na barko še enkrat po internetu preverim vreme, vetrove in valove. Za jutri napovedujejo sonce, slab veter in umirjene valove. Torej bo spet pel motor. Pri pregledu statistike lahko rečem, da motor krepko vodi pred jadri in vetrom, zato je to potovanje tudi malo dražje od načrtovanega. Do zdaj sem preplul že 1.807 NM.



	Ponedeljek, 18. 8. 2014, Colonia de Sant Jordi, Malorca–Santa Eularia Des Riu, Ibiza 76 NM

	Ob šestih zjutraj me prebudi ura in zunaj je še temno. No, kako pa to, saj je ob šestih vedno svetlo? Umijem se in si naredim kavo, nikakor pa ne pozabim na svoja zdravila. To mi je kot nekakšen jutranji zajtrk. Ura je 7.00, ko dvignem sidro ter odplujem na Ibizo. Morje je rahlo vzvalovano, veter pa zelo slab. Nič ne bo z jadranjem, dokler ne zapiha. Motoriram, v vodo vržem vabo za ribe in čakam, morda pa le kaj ulovim.

	Že tri dni po odlomkih berem knjigo Zadnji dnevnik Jureta Šterka in jo čez čas le preberem. Torej na tem potovanju sem prebral obe knjigi od Sreča Pusta in še eno od Jureta Šterka. Zmanjkalo mi je potopisov, dnevnikov … Zdaj bom moral seči po kakšni žepnici, ki jih imam na barki kar nekaj. Opoldne končno zapiha jugozahodnik in razprem jadra. Ni veliko, nekih 8 ali 9 vozlov, a če lepo nastavim jadra, bo potegnilo jadrnico na dobrih 5 vozlov potovalne hitrosti. Razočaran zamenjam vabo na palici in vržem drugo. Pa saj je morje polno rib, jaz pa tako nesrečen, ker nisem še nobene ujel. Potovanje traja že nekaj ur. Skuham si kavo, čeprav je barka malo nagnjena, valovi pa so že malo višji, a so daljši. No, kava pač mora biti, prav tako dnevni odmerek petih keksov, ki sodijo vedno zraven, da mi kje ne pade sladkor. Berem novo knjigo, ki kar pritegne, vsakih nekaj minut pogledam na obzorje, če bi videl kakšno ladjo, barko ali kakršno koli oviro. Nič. Morje je res široka cesta in pri tolikšnem prometu se nikoli ne srečamo.



	Pot od Malorce do Ibize pa je dolga okoli 70 NM, kar je podobno prečenju Jadranskega morja iz Hrvaške proti Italiji. Večkrat pogledam proti ribiški palici. Nič novega. Danes tako ali tako že imam kosilo, ki sem ga skuhal že včeraj. Sedim in razmišljam, saj kaj drugega dejansko nimam početi na takšni poti. Pa saj ne vem, kolikokrat sem že razmišljal o tem, kaj me je pahnilo v to navtiko, sploh pa na to pot. Želja? Knjige, ki sem jih požiral, ter sem šel vsakič, ko je bil kdo nekje na lepšem, pogledat, kje je to bil? Vedno sem v mislih govoril: 'Jaz bi tudi.' Sedaj, ko sem jaz na tej poti, pa ne okoli sveta, ampak tako, malo drugje, pa je povsem drugače. Spoznavam druge države in otoke z morja, to ni več potovanje z letalom, to niso obiski hotelov ali izleti. Drugače je. Nihče v naši družini ni pomorec in tudi nihče od prednikov ni bil, ne po očetovi ne po mamini strani. Je pa res, da smo vsi živeli ob vodi, saj je ob skoraj vsakem mestu kakšna reka ali večji potok. Mene pa je potegnilo, potegnilo, kot potegne vrtinec stvari iz tal in jih ponese s sabo. Tako so moje sanje in želje po plovbi potegnile mene. Najtežje je enkrat odriniti, a ko odrineš, je vse lažje. Potem se rodi to, kar se rojeva sedaj. Pa saj vem, da ni nič posebnega, ljudje z jadrnicami obkrožijo svet, plujejo, živijo na njih. Jaz pa mislim, da sem naredil nekaj velikega, če sem odplul od doma do Ibize. To bom počel še naprej, a vseeno. Človek mora imeti res trdno voljo, da pa je sam na barki, pa še močnejšo, jekleno. Marsikdo bi odnehal, a jaz ne bom. Do nekega cilja grem, potem se ustavim in končam eno poglavje. Poznam se, že od nekdaj sem bil trmast, vedel sem, kaj sem hotel. To vem tudi sedaj, zato sem rekel, da grem, pa čeprav moram to narediti sam.

	Iz razmišljanja me prebudi velika ladja, ki prevaža kontejnerje. MSC piše na boku in zadaj, kontejnerjev pa je 500, ne, 1000 … Ah, sploh ne vem, koliko jih je, saj so zloženi kot konzerve rib na polici enega od supermarketov. Potem pa ni čudno, da ob razburkanem morju padejo v vodo. Sežem po fotoaparatu, takrat pa barka pride na veliki val, mene zanese, a se primem za rob tende in se nekako obdržim, da ne padem. Takrat pa samo slišim, kako spodnja prečka od jadra ali v jadralskem žargonu »bum« iz desne potuje proti levi in me z vso silo zadene v glavo, saj se temu manevru res nisem mogel izogniti. Kot bi mi spodrezalo noge, padem na tla in v glavi čutim topo bolečino. Hmmmm, pa ravno meni se to pripeti, ki res čuvam na ta »bum«. Res je bil bum! Vstanem in pazim, da me še enkrat ne zadene. Grem na krmo in vzamem ročico tuša ter si z mrzlo vodo stuširam glavo. Še vedno vem, kdo sem, kako se pišem in kdaj sem rojen, torej hujših posledic ni. A kljub temu grem v omarico, kjer imam polno zdravil, in vzamem tableto za glavo, stari dobri Plivadon, ki sem ga vedno kupoval v Poreču. Preventiva, a vem, da bo bolečina prišla za mano. Do konca plovbe sem se izogibal »bumu« in preletom.

	Sedem milj pred ciljem vetra ni več, plujem le še s hitrostjo 3 vozle. Zvijem genovo in prižgem motor ter motoriram do cilja. Pogled na cilj me začudi. Kako to, da tam ni nobene barke? V vodi vidim nekaj štrlečih skal in pomislim, da je to vzrok, zato zavijem okoli rta. Kot zakleto! Včasih ima Murphy res prste vmes, kajti tam piha dobrih osem vozlov. Ugasnem motor in razvijem še genovo. Pa saj bom kmalu kje sidral. A tistega kmalu ni in ni. Visoki previsi, neobljudena obala. Le kje je moj zaliv za spanje? Valovi postajajo vse višji, ura je nekaj čez osem zvečer in temni se že.

	Prižgem motor in si pomagam še z njim, mudi se mi. Sidrati ponoči v neznanem ni prijetno. Vsaka iz vode štrleča skala pa ni označena in tukaj jih je prav veliko. Končno po petih miljah zavijem proti velikem mestu, kjer vidim, da je sidranih že nekaj jadrnic, poleg tega pa na ploterju vidim, da je tu tudi velika marina. Bila je že noč, ko sem prispel do mesta, ki sem ga določil za sidranje in prenočišče. Vržem sidro, a ni v redu, saj sem preblizu druge barke, za katero sem kasneje ugotovil, da je že nekaj časa tam. Dvignem ga in spet spustim, in tokrat je v redu. Sidro zagrabi v mulj, sidral pa sem na treh metrih globine v upanju, da je oseka. Če je plima, znajo biti že čez nekaj ur težave. Žejen sem in lačen. Sledi večerja, vključno s kozarcem vina, ki sem si ga danes res zaslužil že zaradi tega, ker sem na novem otoku. Nazdravim otoku nočnega življenja in bogatih. Ibiza, dober večer in lahko noč, jutri te pogledam od blizu.



	Torek, 19. 8. 2014, Santa Eularia Des Riu, 2. dan

	Danes sem se naspal, saj je proti jutru valovanje prenehalo in sem se enostavno izgubil v sanjah, ki se jih po tem, ko sem se prebudil, nisem več spomnil. Ob kuhani in dišeči kavi sem pregledal elektronsko pošto ter na nekatero tudi odgovoril, kajti služba je pač služba. Osebnih sporočil je zelo malo, če pa že so, so tista res lepa. Po popiti kavi na dingija namestim motor in grem na bencinsko črpalko po dve kanti nafte, saj sem ju maloprej izlil v rezervoar. Zanimivo, da je tukaj gorivo cenejše kot pri nas, saj stane liter samo 1,41 EUR. Napolnim obe kanti in rečem, da pridem še enkrat, saj se mi ne splača za 30 ali 40 litrov prestavljati barke s sidra, kajti čez nekaj minut je lahko že kdo drug na mojem mestu. Ob valobranu sem opazil potopljeno jadrnico, zato sem mojstra na črpalki vprašal, če mi lahko pove, kaj se je zgodilo. Menda je zgodba žalostna, zgodilo pa naj bi se nekako tako: V ta zaliv je priplula jadrnica iz Anglije, ki je sidrala v tem zalivu. Na njej sta bila samo dva člana posadke, moški in ženska. Tisti večer, ko sta priplula, je bilo neurje, njuno sidro je popustilo in veter ju je skupaj z barko odnesel do valobrana. Ostro kamenje na valobranu je naredilo luknjo v trupu, zato je barka potonila, saj jima je začela voda vdirati v barko. Le-te nista imela zavarovane, pa tudi sicer sta bila že skoraj brez denarja, zato sta barko pustila kar tam ter odšla v neznano. Ker od tega še ni dolgo, mojster ni znal povedati, kakšni bodo nadaljnji postopki, a verjetno bodo barko dvignili, čeprav je slišal že drugo verzijo, da ne onesnažuje morja in je lahko tam za opomin drugim, da naj vedno preverijo svoje sidro. Ne vem, katera verzija bo obveljala, a mislim, da je vseeno prva boljša.



	Popoldan pišem ta dnevnik, urejujem fotografije, pregledam svoj Facebook profil, naredim še nekaj na barki. Potem si naredim kosilo, se uredim in grem z dingijem na obalo. Rad bi si ogledal mesto in utrip turistične Ibize. Prvo moje srečanje z mestom in otokom je dalo prvi vtis, da je vse lepo urejeno in predvsem čisto. Res, ampak res nisem videl skoraj nobenega papirčka na tleh, koši za smeti so vsakih nekaj metrov, kakor tudi stojala z vrečkami za iztrebke pasjih ljubljenčkov. Poleg tega so ob sprehajalnih poteh povsod gredice, ki so lepo urejene s posajenim zelenjem in cvetjem. Na mojem sprehodu, ki ni bil ravno kratek, sem ob obali naletel na vsaj tri otroška igrišča in dva parka, ki sta imela dovolj klopi, na katerih so sedeli utrujeni turisti. Ogledal sem si tudi cene menijev raznih restavracij. Rečem lahko, da je tu življenje v isti ulici lahko obenem drago in tudi poceni. Odvisno je, kaj si vsak posameznik izbere. Picerije so najcenejše, čeprav se cena pice začne pri 8 EUR. Potem pa so tu razne druge domače jedi, ki pa so v razponu od 16 do 30 EUR. Sam nisem jedel zunaj, kajti najraje sam kuham, rad pa pogledam v tuje krožnike. Tudi pijača zna biti po zmernih cenah, tudi ob obali, čeprav se pozna, da je ulico ali dve višje lahko cena za enako pijačo ali meni za 30 odstotkov nižja. Mesto mi je všeč, sploh zato, ker nas, navtikov, nihče ne preganja s sidrišč, čeprav so ta tik ob marini, v kateri pa so tudi res velika in draga motorna plovila. Sinoči je bilo na sidrišču edino »živo« plovilo prav moje. Danes je tukaj sidranih že preko deset novih bark.



	Sreda, 20. 8. 2014, Santa Eularia Des Riu–Ibiza 9 NM

	Dan začnem s kavo in potem uživam v branju knjige. Pravzaprav čakam na boljši veter, ki naj bi zapihal okoli poldneva. Sonce sije in okoli pol enih je res več vetra. Pripravim barko in odjadram, pa ne daleč, samo na 9 milj dolgo pot do zaliva Talamanca. Veter je res ugoden. Lepo je razpeti jadra in zajadrati brez motorja. Sicer ga potrebujem za elektriko, a vseeno je ta mir brez ropota motorja balzam za ušesa.

	Ko priplujem do zaliva, moram biti najbolj previden na številne plitvine. Posebej previdni morajo biti tisti, ki imajo globlje kobilice, saj so plitvine na okoli 2 m. Sidram in prime iz prve. A vseeno grem v vodo in preverim. Sidro je lepo prijelo, okoli pa plava nekaj lepih in velikih rib, predvsem salp. Skočim po puško, a ker sem brez plavutk, so one hitrejše in mi uidejo. Hočem ujeti kaj drugega, a je okoli mene sam drobiž. No, tega pa ne bom lovil. Naj živijo in zrastejo. Pripravim si kosilo, ki je za spremembo danes malo prej, saj grem v mesto, da si ga ogledam. Problem je v tem, ker je do mesta kar nekaj kilometrov hoje.



	Pot me najprej vodi ob neskončni marini. Šele kasneje ugotovim, da je to sklop več marin. Naletim celo na regalno skladiščenje manjših gliserjev, kjer so plovila čez zimo shranjena kot paketi. Pločnik je širok kakšne štiri metre in tu ljudje tečejo, se rekreirajo, med pločnikom in morjem pa so lepo urejene zelenice, čudoviti nasadi dreves in cvetlic. Na travniku je tudi večje otroško igrišče in kar nekaj naprav za rekreacijo, ki so postavljene ob tej stezi. Na drugi strani ceste pa so novi in moderni apartmajski hoteli, hoteli s sobami in spremnimi zabaviščnimi elementi, kot so diskoteke, casinoji ipd. Počasi le pridem do mesta, in tu se prične gneča. Najprej avtomobili, potem motorji, srečam vedno več ljudi, ki so na sprehodu. Ogledam si rivo ob mestu, nato pa zaidem med ulice, ki so polne lepih butikov in na žalost tudi cenenega kiča. Nekaj je restavracij, ki so ob tej uri še prazne, a imajo do 20. ure »happy hour«, kjer ob naročilu ene pijače prejmete dve, ali pa so cene nižje za 50 %. Želim se povzpeti do trdnjave s samostanom, ki je na vrhu mesta. Tudi tu si ogledam vse, kar je za videti, in lahko rečem, da je res lepo. Najbolj mi je všeč domačnost, saj so mize restavracij kar na ulici, ljudje sedijo, pijejo, večerjajo in so sproščeni. Ne moti jih, če nekdo hodi mimo njih; je pač drugače, kot v dragih restavracijah. Nekatere restavracije so tako polne, da ljudje čakajo v vrsti, da bi dobili prosto mizo za večerjo.



	Sam otok je znan po klubskih zabavah, ki pritegnejo veliko število mladih turistov, predvsem Angležev. Znani klubi so: Space, Pacha, Privilege (ex Ku), Amnesia, DC10, Eden in Es Paradis. Vsekakor pa je najbolj znan Café del Mar. Za ogled pa je najbolj pomembna trdnjava z zgornjim mestom, čudovitimi ulicami in stavbami ter katedrala sv. Petra. Moram pa pohvaliti čistočo v mestu, saj kljub ogromnemu številu turistov na pločnikih in cestah nisem videl smeti. Pogled iz obzidja na nočno dogajanje v mestu je res lepo, saj se prižge milijon luči. Marine so polne lepih in pregrešno dragih plovil. Ibiza kot mesto je res meka za bogate, ki se želijo razkazovati, ki želijo pokazati, da nekaj imajo. Na ulicah vidiš najnovejše pregrešno drage avtomobile. Nisem pa prepoznal nobene znane osebnosti.



	Zvečer se utrujen vrnem na barko, pogledam na mobilnik, kjer imam program za hojo, in ugotovim, da sem prehodil nekaj več kot 17 km. Torej lep dan za rekreacijo, bom pa vsaj utrujen zaspal.



	Četrtek, 21. 8. 2014, Ibiza, Ibiza–Formentera 10 NM

	Ponoči sem res dobro spal, verjetno zaradi prehojenih kilometrov. No, tudi to je zdravo in dobro za srce, saj lahko mirne duše priznam, da sem sicer precej len za kakšne koli športne aktivnosti. Dvignem sidro in novi cilj je še zadnji otok Balearov, Formentera. V eni od televizijskih oddaj sem gledal, kako reklamirajo tukajšnje rajske plaže, na katerih se bohoti bel pesek, modra voda na plaži pa jemlje dih. Že na plovbi do otoka sem vedel, da bo tam gneča, saj me je prehitelo vsaj 70 plovil, od gliserja do štiri nadstropne jahte. Plovba je seveda kratka, komaj 10 milj, zato sem tam v pičlih dveh urah. Že ko človek zapluje čez plitvino med dvema otokoma in zagleda to modrino, mu je drugače pri srcu kot ob pogledu na tisto temno vodo, ki jo srečaš povsod drugod, sploh pa na Jadranu. Morda me malo zmotijo le hidrogliserji, ki povezujejo otok Formentera z Ibizo in obratno. Na vsakem od plavajočih avtobusov, kot jim jaz rad rečem, je polno turistov, ki priplujejo iz Ibize, da bi se sončili na tem otoku, saj v okolici mesta Ibize ni dovolj lepih plaž. Priplujem na zahodno stran otoka in res imam kaj videti. Ta zahodni del otoka naj bi bil dolg približno 3 km, in na tem delu se je nagnetlo okoli 400 plovil.



	Tu lahko vidim gliserje in gumenjake od 5 m dolžine pa do nekaj čez dobrih 100 m dolge jahte. Trenutno je tukaj sidrana tudi 147 m dolga jahta Princ Abdulaziz, last princa iz Saudske Arabije. Še vedno je med plovili precej prostora, zato tudi jaz najdem svoje mesto in sidram v tej prekrasni modrini morja. Po končanem postopku sidranja za sabo zagledam čudovito, več kot 50-čeveljsko jadrnico Najad, ki je po moje šele prišla iz tovarne. Najbolj me je na njej prevzela hrvaška zastava, in ko sem na njej zagledal moškega, sem ga seveda previdno ogovoril, najprej v angleščini, saj je imel tri zastave: špansko, hrvaško in na krmi večjo angleško. Pove mi, da je iz Hrvaške, zato pogovor nadaljujeva v meni bolj znanem jeziku, hrvaščini. Na barki sta z ženo in se pravkar odpravljata naprej, saj sta tu samo počivala. Njun naslednji cilj je Cartagena, nato pa bosta odplula čez Gibraltar do Gran Canarie. Barka se bo udeležila novembrskega ARC-ja in bo z ekipo preplula Atlantik do Karibov. Na vprašanje, kako dolgo sta na poti, mi odgovorita, da sta pred desetimi dnevi odplula s Krka. Hmmmm, če sem jaz do sem preplul malo manj kot 1900 NM, to pomeni, da sta ona dva preplula skoraj 190 NM na dan. No ja, verjetno sta se v dnevih uštela, saj bi potemtakem morala jadrati vsak dan brez postanka. Vem, da to ne gre skupaj, dnevi in navtične milje. Dvigneta sidro in zaželimo si še mirno morje ter ravno prav dobrega vetra. Najad se oddalji, dvigne jadra in že reže gladino morja.



	Popoldansko sonce pripeka, čeprav sem si naredil senco, saj sem si raztegnil tendo. Berem knjigo, malo sem na internetu, preverjam jutrišnje vreme, preverjam vetrove in nič ne kaže na dobro jadranje, saj bo vetra za dobro jadranje premalo. Kako bo z vetrom, bom izvedel, ko bom jutri izplul, zdaj pa upam, da so se vremenarji malo ušteli. Ker mi je dolgčas, spoliram še inox na barki, vsaj tisti, ki ga vidim, kajti če ga dolgo pustiš zanemarjenega, se pojavijo rjasti madeži in to res ni lepo za videti. Kasneje se odločim, da grem z dingijem do obale otoka, nato pa na sprehod po mivki, da si ogledam te rajske plaže, nad katerimi postanem že ob prvem koraku na kopnem zelo razočaran. Pričakovanja so bila večja od videnega. Namesto bele mivke so bile tam bele skale, mivka pa je bila rjava, ponekod že črna od umazanije. Pravzaprav je to tudi razumljivo, kajti tam vsak dan leži tisoč ljudi. Naredim nekaj posnetkov, se še malo sprehodim in se vrnem na barko, kjer preberem še nekaj strani knjige, naredim večerjo in urejam slike. Jutri je nov dan in nekaj ur plovbe. Lahko noč!





	ŠPANIJA, Costa Brava in Costa del Sol





	Petek, 22. 8. 2014, otok Formentera– Moraira, Costa Brava 62 NM

	Prebudi me zvok budilke na telefonu. Ura je šest in treba bo vstati. Pospravim posteljo kot vsak dan in se uredim v kopalnici. Zunaj je še trda tema, barka je vsa mokra od vlage, morje mirno in vetra ni skoraj nič. Skuham si kavo, vklopim računalnik, pregledam vremensko karto na internetu, potem pa ob svitu dvignem sidro ter odjadram proti celinski Španiji ali delu, ki se imenuje Costa Blanca.



	Moj cilj naj bi bil danes zaliv pri mestu Moraira, kar pomeni v plovbi približno 60 NM prečenja ali kakšnih 10 do 11 ur plovbe. Na hitro naredim še en posnetek kičastega vzhoda sonca in dvignem glavno jadro, čeprav je vetra komaj za vzorec. Trenutno še poje motor, a upam, da ne bo predolgo. Čeprav je poraba goriva majhna, je vseeno smisel jadrnice jadranje, a žal večkrat ni pravega vetra. Po dobri uri plovbe zapiha veter, jugo točno v bok jadrnice. Razvijem še genovo, saj imam glavno jadro skoraj vedno razvito. A kaj, ko je vetra še vedno premalo. Tudi takrat, ko so razmere dobre, se Eol malo poigrava z mano. Vetra je komaj med 5 in 6 vozli, zato nastavim jadra do potankosti, motor pa spustim na 1600 obratov, samo toliko, da dela. Barka lepo drsi med 5 in 6,5 vozli, odvisno, koliko vetra piha v jadra. Vaba za ribe je v vodi in danes upam na ulov. Po dvajsetih miljah že rola poje in laks se odvija. Pustim in čakam, do kam bo šel. Odvija se nekaj sekund, torej je odvitega že 100 metrov dodatnega laksa. Potem počasi primem in potegnem, blokiram spuščanje in pričnem z navijanjem. Ni neke posebne teže, a nekaj se je zagotovo ujelo. Navijam, dvigam, spuščam, navijam, dvigam … Spustilo je! Teže ni več! Tistega, kar je bilo na vabi, ni več! Potegnem laks do konca in se zadovoljno nasmehnem, ker je vaba še vedno navezana na laksu. Razočaran vrnem vabo v morje in čakam na novo priložnost. Če ne bo danes nič od ulova ribe, bodo pa bučke za večerjo.



	Med prečenjem iz otoka na celino ni skoraj nobene gneče na morju, zato si čas krajšam z branjem knjige, malo gledam mesta in zalive po kartah, merim in preračunavam. Ker trenutno nimam interneta zaradi nedosegljivosti signala, kakor tudi signala za telefon ne, teh naprav pač ne morem uporabljati. Petnajst milj pred današnjim ciljem se promet po morju poveča. Več je tovornih ladij, nekaj milj proč pluje proti Ibizi velika križarka, na obzorju sta dve jadrnici in en manjši katamaran z oranžno rdečim spinakerjem. Po dobrih osmih urah plovbe se na obzorju nariše kopno, in to je znak, da sem že blizu. Moram priznati, da mi še nikoli ni tako hitro minil čas kot danes. Verjetno je temu krivo to, da sem se že vsega navadil, da je za mano malo manj kot 2000 NM in že kar nekaj prečenj, tudi tistih nočnih.

	Ob obali Costa Blance bom moral biti še bolj previden, kajti tu je več ribičev, njihovih mrež in ladijskega prometa po morju. Končno, 11 milj pred ciljem, zapiha močnejši jugo z močjo med 8 in 11 vozlov, ki me ponese samo na jadra, jadrnica pa lepo drsi in dobri dve uri sploh ne prestavim jader. Vsak čas bom spet na celini, Costa Blanci. Zavijem v zaliv in pospravim jadra. Sidram desno od marine, skoraj pred kopališčem. Sidro lepo zagrabi v pesek na globini 6 metrov. Čeprav je že sidranih nehaj bark, je prostora dovolj. Ogledam si okolico. Očitno je tu frekventna in zanimiva lokacija, saj je tu polno vil, ki so se kot gobe po dežju razmnožile po hribu.



	Po večerji grem v mesto po kruh in še kašno malenkost. Do mesta je približno dober kilometer in pol, pot pa vodi mimo velike in urejene marine. V mestu je čudovito, saj je v njem polno ljudi, kar pomeni, da mesto živi. Iz nekdaj ribiške vasice je zrastlo to mesto, ki je naravnost zaživelo. Na vsakem koraku so v mestu trgovinice in razni lokalčki, ki pa se ob tem času že polnijo. Prijetno se je sprehajati v mestu, ki ima dušo, ulice pa so čiste in polne ljudi. Ogledam si še trdnjavo iz XVIII. stoletja in se sprehodim ob obalnih ulicah tega mesta.



	Najdem supermarket in si ogledujem cene artiklov, ki so na policah. Presenečen sem, ko po dolgem času vidim »normalne« cene, takšne, ki se lahko primerjajo z našimi v naših trgovinah. Kupim, kar potrebujem, in se že v temi vrnem do dingija. Kako bom šel na barko, res ne vem, kajti morje je vzvalovano z valovi, visokimi vsaj 70 do 80 cm, ki se ob obali penijo. Težko bo to. Še sreča, da je nakupovalna vrečka malo večja, zato vse skupaj nekako zvijem in upam, da ne bo preveč mokro. Do barke imam dobrih 400 m veslanja po valovitem morju, in že zdaj vem, da mi sledi prisilno tuširanje. Mirno lahko rečem, da je bilo na koncu slabše, kot sem predvideval. Prišel sem moker kot miš, v dingiju pa je bilo vsaj 10 do 15 cm vode. Na barki se slečem in stuširam. Barka poskakuje kot besna kobila. Razmišljam, da v tem ne bo dobro spati. Ima me, da bi dvignil sidro in do jutra jadral. A vseeno ugotovim, da notri le ni tako hudo. Počasi se utrujen zavem, da bo treba iti v posteljo.



	Sobota, 23. 8. 2014, Moraira–Alicante 42 NM

	Zjutraj najprej spijem kavo, pregledam zapiske o preplutih miljah ter preverim, kdaj sem menjal olje in filtre. Seštevek ur mi pokaže, da bo treba opraviti servis motorja. Ker se je morje umirilo, sem se odločil, da ga opravim kar tu, na mestu. S sabo imam vse: filter olja, filter goriva, olje, impeler in jermen. Torej, dve uri dela in bom gotov. Ko sem zamenjal vse, kar sem želel in si na koncu zadovoljno umil roke, sem skočil v morje in odplaval nekaj metrov. Kako lepo je biti svoboden in svobodno razpolagati s svojim časom! Zdaj grem naprej, cilja nimam, bom videl, do kam me bo odnesel veter. Pihljal je prijeten severovzhodnik med 8 in 14 vozli, zato sem moral delati t. i. premete in pluti cik-cak. Po preplutih približno desetih miljah prečim 0.00.00 poldnevnik Greenwich. S tem zaplujem na zahodno poloblo zemlje. Dogodek bi bil primeren za nazdravit, vendar sem na barki sam in še ura je zgodnja, zato bom to nadoknadil zvečer. Vsekakor pa se zahvalim Eolu (bog vetrov) in Pozejdonu (bog morja), ki naj bi bil po grški mitologiji oče Eolu. Med plovbo sem spustil še vabo za ribe v upanju, da se kaj prime, čeprav sem že o svoji ribiški sreči dvomil, nisem pa še obupal. Motor je bil tiho in končno sem po dolgem času jadral kot pravi jadralec. Po dveh urah jadranja zaslišim zvok role na palici, in dokler sem naravnal barko, mi je tista stvar v vodi potegnila s palice vsaj še 200 metrov laksa v nekaj sekundah. Ne morem si več dovoliti, da bi popuščal laks, zato zaskočim blokado na roli in takrat palico ukrivi. Vleče! Zdaj malo v levo, zdaj malo v desno. Vmes še bolj privijem zavoro in začnem navijati laks na rolo. Barka pluje v vetru, njena plovba je počasna, le jadra malo plapolajo in pokajo. Naviti bo treba vsaj 300 metrov laksa, saj sem vabo spustil nekje na 100 metrov dolžine za barko. Nekaj velikega se je ujelo, a ne pretežkega. Navijam in popuščam, a vedno gledam, da je laks napet. Riba gre v globino in pride na površje, a je ne vidim, ne skače iz vode. Potem pa se le razveselim, saj jo že na 10 m vidim na površini. Ne vem, katera riba je, a dolga je vsaj pol metra, je ploščata in visoka. Po moje mora biti velika orada, čeprav tega zagotovo ne vem. Ves vesel si pripravim kavelj in še vedno vlečem. Zdaj je že na pet metrov. Srce mi igra od veselja in verjetno imam nasmeh okoli cele glave. Potem pa je naenkrat vsega konec. Riba se sname in odplava. Nekaj čas strmim v morje in ne morem verjeti. Bentim kot star kočijaž, vržem palico na klop in zavpijem v nebo, da to ni pravica. Ne pomaga, ribe ni, jaz pa sem se že vnaprej veselil! Ne, res ni prav, 20 minut truda za nič! A očitno zmaga tisti z več sreče. Danes sem jaz izgubil. Vabo ponovno vržem v morje in čakam, morda se še kaj ujame. Jadram ob mestu Benidorm, za katerega prej še nikoli nisem slišal. To mesto ima ogromne visoke moderne stolpnice.



	Na neprekinjeni in nekaj kilometrov dolgi plaži je videti ogromno ljudi. Kasneje preberem, da je bil Benidorm še leta 1960 majhna ribiška vasica. Zdaj pa je to turistično mesto, ki je najbolj poznano po TV-nadaljevanki z istim imenom. Zdaj tu stoji hotel do hotela. Izvedel sem, da tu snemajo skoraj vse španske nanizanke s srce parajočimi prizori. Le mehiške jih še menda prekašajo. Morje je razburkano, na vrhu valov je bela pena. Prihajajo mi v krmo in tisti najvišji poženejo barko še hitreje. Pogledam nazaj in spet me dingi prehiteva, ki ga vlečem za krmo. Ne bojim se valov, ne bojim se morja, ne bojim se vetra, a vseeno vse to spoštujem in se ne podajam v neznano samo zato, da bi dosegel svoj cilj in doživel nedosanjane sanje. Najraje imam sebe. Barko imam tudi rad, zato jo pobožam in ji vedno rečem, kako je dobra. Vedno se ji zahvalim, ker me varno pripelje do dnevnega cilja. Jadral sem že dobrih 7 ur, ko sem priplul do zaliva pred mestom Alicante.



	Mogočni bloki v zalivu so me nasmejali, saj takšnega razgleda ob sidranju nisem pričakoval. A zdaj je, kar je. Sidram na globini 5 metrov v motni vodi, kar pomeni, da je spodaj mulj, morda celo trava. Sidro najprej ne zagrabi, zato ponovim vajo. V drugo se sidro dobro zakoplje in veriga se napne. Naredim si večerjo iz svinjske ribice (beri: svinjskega kotleta), če mi že ribica iz morja ni dana, ki je bolj zdrava od te svinjine. Jutri je še en dan, morda mi bo jutrišnji bolj naklonjen. Zvečer ne grem v mesto, kajti že misel, da bi se moral sprehajati med bloki, me kar zmrazi. Raje pogledam eno od nadaljevanj nanizanke Črna jadra in kasneje odidem v posteljo. Jutrišnje vreme je sončno, nekaj bo tudi vetra.



	Nedelja, 24. 8. 2014, Alicante–Cabo de Palos 48 NM

	Vremenska napoved za danes je vzpodbudna; napovedano je sonce in 28 °C, veter pa v začetku bolj slab, kasneje naj bi se okrepil. Tako dvignem sidro in res prvi dve uri plujem na motor. Potem pa se začne veter prebujati in odvijem jadra ter jih z njim tudi napolnim. Pravkar sem preplul 2000 navtičnih milj. Indigo, hvala ti, ker mi dobro služiš.

	Današnji okvirni cilj je Cabo de Palos, zato ne grem ob obali, ampak sekam zaliv v ravni črti, kar pomeni, da sem večinoma 10 NM od obale. Morskega prometa ni, le občasno srečam kakšno jadrnico, ki se očitno vrača z juga. Tudi vabo sem vrgel v vodo in čakam, če bo zagrabila kakšna riba, da vidim, kakšen je učinek velikega trnka. A kot zakleto, danes ribe ni niti po treh urah vleke vabe za barko. Zato se odločim vabo zamenjati. Tokrat nataknem vabo, ki ji trgovci pravijo »Boone sea minnows«, to je nekakšna mešanica dolgih svetlečih vrvic in velikega trnka. Berem knjigo, ko me prebudi odvijanje laksa na roli. Skočim do palice, a se je dodatno odvilo še kakšnih 100 metrov laksa. Počasi zategujem, nato povlečem. Začnem navijati in se ustavljam, kajti puščam ji, da se malo spočije in dobi upanje o svobodi. Vlečem in povlečem svoj današnji ulov na barko. Najprej ribo rešim muk, nato pa od veselja narišem nasmeh okoli cele glave. Ulovil sem prvo svojo ribo, ulovil se je manjši modroplavuti tun. Vzamem meter in izmerim po največji dolžini; riba meri 39 cm. Iščem še en centimeter, prestavljam, ne gre, ne bo merila 40 cm.



	Vesel sem, ker je to moja prva riba na panulo, moja prva tuna, zato jo kar poimenujem Matjaževa riba. To pa zato, ker je Matjaž lovil ribe, a ni kljub najini goreči želji ničesar ujel. Večerja bo danes več kot okusna, a žal Matjaža ni zraven. Vabo še enkrat vržem v vodo in čakam, morda se ujame še ena. Hahahaha, in res, tudi tokrat je zagrabila v presledku ene ure. Spet modroplavuti tun, tokrat manjši. Ta gre v hladilnik in ga bom imel za jutrišnjo večerjo. Pospravim pribor, rib imam za enkrat dovolj.

	Zaradi slabih akumulatorjev je že hladilnik na trenutke brez elektrike, zamrzovalnika pa nimam na barki. Začel sem razmišljati o nakupu vakuumskega stroja za pakiranje hrane, takšnega, kot ga uporabljamo doma, ko pripravljamo živila za v zamrzovalnik. Če bi imel ta aparat, bi lahko podaljšal živilom v hladilniku čas trajanja vsaj za kakšne tri ali štiri dni. Opcija je tudi lonec na pritisk (beri: ekonom lonec) in nekaj oljčnega olja. Tudi ta način pomaga, da mesu ali ribam podaljšamo čas trajanja. Ribe enostavno narežemo na primerne kose, vse zalijemo z oljčnim oljem in potem zapremo s pokrovom, da pride v lonec čim manj zraka.



	Po devetih urah plovbe v predvečeru dneva zavijem v zaliv rta Cabo de Palos. Na prvi pogled ni nič kaj posebnega. Zaradi valov zaplujem med svetilnikom in naravnim valobranom ter sidram na petih metrih. Sidro prime, a mu ne verjamem. Potopim se in vidim, da je dno kamnito in da je špica sidra prijela za kamen na vrhu skale. Okoli mene je prava velika kamnita plošča, zato se bom moral presidrati. Pridem iz vode, dvignem sidro in se prestavim za 20 metrov na odprto. Bo pač malo zibalo. Še enkrat sidram in se potopim še enkrat. Spet ni dobro, trava je na tleh in pod njo verjetno na kamnitih tleh le malo peska, saj je sidro napol zunaj. Še enkrat ponovim celotno vajo, tokrat še 10 m v levo. Zdaj sem na globini 7,5 metra. Kot je videti z barke, je spodaj pesek. Vržem sidro in prime. Spet se spustim v vodo in tokrat je sidro res v pesku, a tega peska je le kakšnih 15 m2, ki zgleda kot nekakšna oaza med skalami. Pustim ga, čeprav se zavedam, da bo jutri naporen dvig, če se mi morda veriga zaplete pod kakšno skalo. Če le lahko, ne sidrajte tukaj, čeprav je označeno na vseh kartah kot sidrišče. Svetujem vam, pojdite naprej. Ker je že večer, si pripravim pozno večerjo. Spečem si tuno, za prilogo naredim pečen krompir v krhljih in naredim še dobro paradižnikovo solato. Kasneje še vse pospravim, pogledam en del serije, ki jo trenutno gledam na računalniku, nato pa grem k počitku, saj je ura že polnoč.



	Ponedeljek, 25. 8. 2014, Capo de Palos–Garrucha 64 NM

	Ura je pet zjutraj, jaz pa ne morem več spati, čeprav sem šel sinoči v posteljo nekaj minut čez polnoč. Vstanem in grem na svež zrak. Trda noč me še obdaja. Na komandni plošči mi spet gori rdeča lučka za akumulatorje. Spet so prazni, čisto so »fuč«. Prižgem motor, da jih malo napolnim, in grem nazaj v posteljo, a ne ostanem dolgo v njej. Skuham si kavo in napišem nekaj vrstic dnevnika, potem pa se odločim in dvignem sidro ter odplujem novim dogodivščinam naproti. Moj današnji cilj ni izbran, a mislim, da danes odplujem malo dlje, vsaj 60 milj bi rad naredil. Tukaj se sonce dvigne šele po sedmi uri, nad morjem je še tukaj noč, a se počasi na obzorju že kaže rdeča barva, ki kaže na prebujanje sonca.

	V vodo vržem še vabo, morda ujamem še kakšno ribico. Zdaj sem že dobil voljo in veselje. Pogledam na ploter in določim današnji cilj: to bo Garrucha. Zato usmerim barko kar čez zaliv in plujem direktno do cilja, kar pomeni, da grem v globoke vode, tja nekje do 2000 metrov globine. Po dobrih dveh urah plovbe se sliši odvijanje laksa in spet je nekaj prijelo. Zdaj že nekaj vem o ribičiji, zato pustim, da se ga odvije še kakšnih 100 metrov, nato pa zategnem, povlečem in začnem navijati. Upora ni veliko, torej je nekaj malega. Čez čas na krov privlečem 25 cm veliko tuno. Majhna, a ravno prav velika za moj krožnik. Vabo spet vržem v morje, ribo pa spravim v vedro. Sonce ima svojo moč. Včeraj sem čutil, da me je spet malo ožgalo, kljub temu da sem že temno rjav po koži. Danes bo še za štiri stopinje višja temperatura, tja nekje do 32 °C bo grelo. Spet se sliši, kako se odvija laks s palice, zato ponovim vajo. Tokrat je v kokpitu 27 cm velika tuna. Pospravim vabo in palico, saj imam spet dovolj rib.



	Očistim ribi in ju spravim v hladilnik na dno, saj je tam najhladneje. Vetra še ni, le tu in tam zapiha severozahodnik nekje do 3 vozle, kar je premalo, zato glavno jadro plapola. Motor brni na 2000 obratih, barka pa kljub že delni zaraščenosti mikroorganizmov na vodni liniji pluje s hitrostjo 5,6 vozla. Vem, da je tu poraba goriva najbolj optimalna, in sicer približno 1,7 litra na uro. Lahko bi plul z 2500 obrati, kar bi pomenilo vsaj dodatni vozel hitrosti več. V tem primeru bi bil uro in pol hitreje do cilja, a bi v tem času porabil okoli 8 litrov goriva več. V senci berem knjigo, ko naenkrat motor spusti čudne zvoke, barka se začne tresti, polno je vibracij. Najprej sem pomislil na močan morski tok.

	Da bi bil tukaj sredi morja tako močan tok? Nemogoče! Odvzamem hitrost in pod manjšo hitrostjo se ne občutijo tako močne vibracije. Potem spet povečam na 2500 obratov, a spet trese, tokrat še bolj. Razmišljam, kaj bi to lahko bilo, motor nastavim v prosti tek ter grem pogledat, kaj se z njim dogaja pod pokrovom motorja. Nič, vse je videti v redu. Torej sem nekaj zadel s propelerjem in ga je zvilo. Morda pa sem pobral kakšen kos ribiške mreže ali plavajoče vrvi, ki se je navila okoli propelerja. Nič, treba bo v vodo. Daleč stran sem od obale in na ploterju mi kaže, da je tu globina več kot 1700 metrov. Če sem iskren, se mi tukaj res ne da v vodo. Sicer nisem strahopeten, a da grem izzivat morske pošasti točno na poti velikih ladij … Ne, hvala. Prižgem motor z željo da odplujem dalje, a se mi zdi, da se barka vedno bolj trese. Ustavim motor, usedem se in razmišljam. Tako ne gre, moram v vodo. Problem je le, ker sem sam na barki in tega v mojem scenariju ni bilo nikoli. Vzamem oster nož, na sebe dam naramnice za hojo po barki in na inox zaponko privežem en konec vrvi, drugi konec vrvi pa privežem na bitev na barki. Tako bom vsaj prepričan, da mi tok ne odnese barke naprej, jaz pa ostanem sredi morja s pogledom na mojo barko. Nataknem si še masko in globoko vdihnem. Bolj zaradi strahu kot pa zaradi zraka, ki ga tako ali tako potrebujem. Še nikoli v življenju nisem bil v tako globoki vodi. Daleč se ne vidi in temno je. Pogled levo in desno, dol, pa spet malo levo … Nič, niti rib ni. Potopim se do propelerja in zagledam zajeten kos polivinila, verjetno je padel s kakšne ribiške ladje. Navil se je okoli propelerja. Ker imam Sail Drive nogo, se bojim, da mi ni šel pregloboko in se mi zarezal do semeringa oz. zaščitnega tesnila, ki skrbi za to, da voda ne pride do olja. Odvijam in režem kar se da hitro, zraven pogledujem na vse strani. Nič ne brcam, da ne dajem signalov, da je človeška vaba v vodi. Na površje sem moral vsaj še dvakrat, da sem zajel zrak, nato pa sem se vrnil pod barko, da sem spravil ves polivinil s propelerja. Ko sem bil nazaj v kokpitu, sem si oddahnil. Prižgal sem motor in barke ni več treslo. Spet je vse v redu, zato odplujem naprej.

	Med plovbo filiram večjo ribo, ki sem jo ujel včeraj. Ne morem je dati v ponev, ker je riba prevelika ali pa ponev premajhna. Naredim štiri lepe fileje, ki jih potem posolim ter začinim z mletim česnom, nato pa jih povaljam v moki. Spravim jih v alu folijo, nato pa jih pospravim v hladilnik, da počakajo do večerje. Olupim in narežem še tri krompirje in eno bučko, da bom zvečer imel manj dela z večerjo. Priplujem do mestne plaže pred mestom Garrucha in na petih metrih sidram. Žal ne bom mogel na obalo, saj se proti plaži od nekod kotalijo vsaj meter visoki in tudi dolgi valovi, ki na plaži ustvarjajo hrup in veliko pene. Če bi šel na obalo z dingijem, bi me tam obrnilo in v hipu bi bil v vodi. Nič hudega. Naredim si večerjo, pogledam del nadaljevanke in potem grem tako ali tako spat, saj mi za danes primanjkuje spanca.



	Torek, 26. 8. 2014, Garrucha–zaliv El Playazo 35 NM

	Jutro, pa ne kot vsako, saj si tokrat vzamem čas za sebe, da se uredim, da ne grem najprej na računalnik in da ne naredim še toliko stvari, ki jih delam rutinsko. Po zaužitju svojih rednih zdravil skuham kavico in jo grem spit v kokpit, kjer ob zibanju barke gledam na prazno peščeno plažo, za katero se bohotijo bele hiše, ki so verjetno počitniški apartmaji za turiste. Na plaži je ogromen traktor in za njim vidim priklopljeno neko napravo, ki verjetno čisti umazano mivko in jo čisto vrača nazaj, da bodo lahko na čisti mivki ležali turisti. Ni kaj, pohvalno. Naredim si zajtrk, ki ga počasi in z užitkom pojem na komaj rojenem soncu, ki pa že ima svojo moč. Čutim njegovo toplino, vem pa, da jih doma po malem že zebe in da imajo slabo vreme. Tukaj pa je čez noč 25 °C in težko je spati. Tudi v vodo nisem šel, pa ne zato, ker sem si danes naredil drugačno jutro, temveč zato, ker je v morju ogromno meduz.



	Pospravim po barki in se počasi odpravim, da bi dvignil sidro, a nekaj mi govori, naj še enkrat pogledam propeler. Meduze gor ali dol, moram v vodo. Na srečo ravno tisti trenutek ne vidim nobene v neposredni bližini. Spet imam nož v rokah in masko na glavi. Potopim se do propelerja. Vse je videti v redu; kakor koli se obrnem, ničesar ne najdem, kar bi spominjalo na včerajšnji polivinil. Strah in dvom sta bila odveč.

	Odplujem. Valovi so najprej majhni, piha južni veter z močjo 12 vozlov. Moja pot vodi tudi na jug, torej bo danes veliko dela, saj mi bo veter delal preglavice, ko mi bo pihal direktno v nos. Že takoj ugasnem motor in odvijem jadra, ki me z vetrom ponesejo po gladini morja. Moral bom pluti cik-cak, da bom prišel na jug. Poiščem cilj na ploterju, ki je danes San Jose, majhna ribiška vasica z marino. Do nje je dobrih 30 milj, zato imam dovolj časa do večera. Bolj kot plujem, bolj se je veter krepi. Sedaj piha že med 15 in 17 vozli. Barko je začelo počasi polagati, plovba je postala počasnejša in valovi, ki so postali večji, me že pošteno zavirajo. Obrnem v veter, ne da bi prižgal motor, in najprej skoraj za pol skrajšam sprednje jadro. Ulovim veter in že plujem, a še vedno je površina jader prevelika, zato ob naslednjem obratu spet obrnem v veter in skrajšam še glavno jadro, a tu me veter obrne, zato moram prižgati motor, da se postavim v pravi položaj. Ko sem naravnan, ugasnem motor in plujem; barka zdaj lepše drsi in že plujem s hitrostjo dobrih 5,8 vozla. Veter zapiha na 26 vozlov, valovi dosegajo dva metra in več, so kratki in na vrhu se pojavi tista belina, ki se peni kot nekakšen pršič. Barko je vse težje uravnavati, hitrost se kljub močnemu vetru zniža na 3,8 vozla. Ne gre in ne gre naprej, ne gre hitreje. Prižgem motor na 1500 obratov in si pomagam z njim, jadra popolnoma nategnem in jadram v čisto orco. Moram naprej, sicer bom tako jadral do jutri in bom preplul samo 5 milj.

	Težko je tako jadrati, saj ti vzame moč, včasih tudi voljo do jadranja, saj te valovi in pršič z njih zaliva, da si moker in slan. Poleg tega pa me še neusmiljeno žge špansko sonce, ki je doseglo 31 °C. Počutim se, kot da me kalijo … Vroče sonce in voda … Počasi napredujem, a res zelo počasi. Že včeraj sem vedel, da nekaj ne bo v redu. Včeraj sta imela Eol in Pozejdon prost dan, danes pa sta spočita in ponujata veliko vetra in visoke valove. Hvala vama! Po štirih urah takšne plovbe z očmi iščem kakšen primeren zaliv ob obali, da bi se lahko umaknil v njega. Težko in mučno jadranje je danes, sploh pa za samo enega človeka. Kasneje veter malo popusti, valovi pa se precej znižajo. Sedaj je vsaj jadranje lažje in ugasnem motor. Pokrajina na moji desni ni nič kaj lepa, videti je same visoke previse ali iz morja štrleče skale in neobljudeno obalo.



	Po sedmih urah plovbe se mi pokaže lep in skrit zaliv, zato zavijem v njega, kljub temu da danes ne bom dosegel cilja. Nič zato, saj nisem na regati. Poleg tega pa se mi ponoči v neznanem ne da sidrati nekje na plaži, kjer štrlijo neoznačene čeri. V lepem in velikem zalivu so že sidrani dve jadrnici in dva katamarana. Vržem sidro na petih metrih in lepo se zarine v mivko. Vseeno ga grem pogledat in obenem opazim veliko rib. Grem na barko po puško in ustrelim samo enkrat. Harpuna prebode telo ovčice. Z ulovom se vrnem na barko. Dovolj imam samo eno, saj imam na barki še dve tuni. Spečem si večerjo, danes bosta tuna in ovčica, a ker imam samo dva krompirja, bo to za glavno jed, priloga pa bodo ribe. Tako je to, če imaš več mesa kot krompirja. Počasi uživam tudi v pitju črnega španskega vina in z njim obsedim v kokpitu v tej topli noči.



	Veter se je počasi umiril in spremenil smer. Zdaj piha zahodnik. Pred njim sem tukaj v varnem zavetju. Lepo bo spati, če ne bo gugalo, kot je to počelo sinoči. Zvečer si izračunam še malo statistike. Ugotovim, da sem bil do cilja prekratek celih 8 milj, čeprav sem jih preplul 35, kar pomeni 5 milj več od načrtovanih. Izračunam dolžino, ki bi jo v normalnih pogojih preplul, to je 23 milj od Garruche do tega zaliva, zdaj pa vidim, da sem s plovbo cik-cak preplul 12 milj več, kot bi moral. Zato pa sem porabil več kot 7 ur plovbe, kar pomeni, da je bila današnja povprečna hitrost slabih 5 vozlov. Upam, da bo jutri bolje in da bom jutri že v Almerimarju, kjer me čakata Bobi in Višnja.



	Sreda, 27. 8. 2014, El Playaza–Almerimar 49 NM

	Čudovit zaliv zapustim kot drugo plovilo, ostali so še ne sidru in ostajajo ali pa bodo odpluli kasneje. Veter mi piha v nos kot ponavadi, le da je tokrat šibek in piha komaj z močjo 5 do 6 vozlov. Vseeno potegnem glavno jadro in ga napnem, na škoti pa ga potegnem skrajno levo. Upam, da se bo veter uprl vanj in vsaj malo pripomogel k hitrosti. Motor poje svojo pesem na 2000 obratih, barka pa reže mirno morje s petimi vozli, saj manjši valovi moji barki ustvarjajo naravni upor. Ker imam vabo za ribe v vodi, se kar kmalu zgodi, da nekaj vleče. Povlečem še sam, a se ne zgodi nič; tisto, kar je bilo gori, se sname. Malo kasneje se spet zatakne in na barko potegnem manjšo tuno. Spet kasneje potegnem še neko drugo ribo, katere identitete do sedaj nisem ugotovil. Kot bi rekli Bosanci: »Kad me krene, neće da stane!«

	Po dobrih dveh urah priplujem do rta Cabo del Gato, ki ga opisujejo kot španski Rt Horn, kajti tam se znajo mešati valovi in močni tokovi. Danes na srečo ne doživim nič od tega. Morje je dokaj mirno, brez vetra, jaz pa plujem naprej, saj od tu prečkam Almerijski zaliv. Ker grem proti Almerimaru, ga bom prečkal od rta Cabo del Gato do rta, kjer je ogromno plantaž, kjer so pokriti rastlinjaki in tudi nekaj ribogojnic, malo naprej pa je že mesto Almerimar. Skupna dolžina zaliva nekaj več kot 24 NM. Plovba je dolgočasna, saj se na morju ne dogaja nič pomembnega in zanimivega. Veter v nos se že malo igra z mano in kaj kmalu piha 7,2 vozla. Barko malenkost obrnem, da zajamem malo več vetra, a se ne zgodi nič posebnega. Pravzaprav je celo še slabše, saj ne dosežem niti 5 vozlov hitrosti. Po dobri uri plovbe vetra ni več, kot bi ga nekdo ugasnil na stikalo. Morje nima valov, okoli barke se kar naenkrat naredi megla. Kaj za hudiča pa je to? Gledam in ugotovim, da je megla vse gostejša. Skočim v salon in vzamem trobljo, če bo treba trobiti. Barka še vedno počasi pluje na motor, glavno jadro pa plapola brez vetra. Napet gledam naprej in poslušam, če bom ujel kakšne zvoke, saj ne bi želel, da se zaletim v neko drugo plovilo.



	Fotografiram to meglo, nato pa spet poslušam. Pri premcu iz leve in desne se nekaj požene iz morja in odleti vsak na svojo stran. Ustrašim se in res mi ni bilo lepo, kajti vsa svoja čutila sem namenil sluhu. Očitno sem naletel na manjšo jato letečih rib, ki pa so se, ko sem prišel s premcem v njih, pognale vsaka na svojo stran. Letele so kakšnih 20 metrov tik nad vodo in potem nazaj notri v njo. To je prvič, da sem videl leteče ribe. Kakor je megla nastala, tako se je kot na stikalo izgubila in spet je sijalo sonce. Spet je bilo vse pregledno in vidno, kot v kakšni filmski grozljivki. No, le da tokrat niso snemali filma, le moje živce je nekdo od zgoraj preizkušal.

	Počasi prispem do Almerimarja. Z ročno VHF-postajo po kanalu 9 v angleščini najavim svoj prihod in oni me napotijo na sprejemni pomol. V španskih marinah poteka drugačen protokol kot na Hrvaškem ali v Italiji. Tukaj imajo sprejemni pomol, ta pa je navadno pred recepcijo, na katerega privežeš barko in potem v recepciji urediš dokumentacijo. Najbolj pomemben je osebni dokument, nato dovoljenje za plovilo oz. registracija, ki mu sledi tudi veljavno zavarovanje za plovilo. Ko opravim vse formalnosti, mi določijo mesto za privez za nekajdnevno bivanje tukaj. Cena marine za 10 do 12 metrov veliko barko znaša 15 EUR na dan, če pa vzameš še elektriko, je to še dodatnih 2,60 EUR. Ni kaj, ceneje je kot na Sardiniji, kjer sem bil nazadnje v marini. Ponujajo mi še zimovanje za 6 ali 8 mesecev. Cena marine za zimovanje je nekaj manj kot 6 EUR na dan. To pa je res poceni.

	Na določenem mestu privežem svoje plovilo in na pomolu me že čaka Bobi. Prijazen fant, ki ga poznam iz Slovenije, fant, ki je s svojo partnerko Višnjo ter s svojo 9 metrov dolgo jadrnico prijadral iz Kanarskih otokov do sem. Tu bo verjetno pustil jadrnico za nekaj mesecev, saj morata z Višnjo domov. Ko se pozdraviva, me povabi na svojo barko. Povabilo sprejmem in greva k njemu, saj me tam čaka Višnja in menda tudi dobra večerja. Pogledam si še njuno barko, ki je res manjša od moje, a je grajena trdneje in je dobre oblike, ki kljubuje oceanom. Kljub svoji častitljivi starosti je lepa. Steče pogovor, vsi si imamo kaj povedati, vprašati … Miza gostiteljev je polna hrane in pijače, zato se tudi pogovor in druženje zavlečeta krepko čez polnoč. Počasi grem na svojo barko in se zahvalim za gostoljubnost dveh prijaznih oseb, ki sta mi zelo pri srcu.





	Četrtek, 28. 8. 2014, Almerimar marina, 2. dan

	Jutranje prebujanje in kavica. Verjetno se vsak človek, ki pije kavo, res najbolje počuti po njej; no, vsaj jaz se. Zame je to res nek poseben ritual, ki z njeno pomočjo požene kri po žilah. Kasneje se odpravim malo po apartmajskem mestu in si ogledujem izložbe, stopim v kakšno trgovino, kaj pogledam in povprašam. Moj namen je sicer popolnoma drug: najti moram trgovino, kjer prodajajo akumulatorje, kajti z mojimi se ne da več pluti. Pregrevajo se, saj je okoli njih vse vroče, in bojim se, da bi še kakšnega razneslo, saj so trenutno pod napetostjo in se polnijo preko 220 V omrežja. Najdem trgovino in točno takšna akumulatorja, ki jih potrebujem. Cena je visoka, 480 EUR za oba, a kaj naj, če ju moram imeti. Vseeno se ne odločim za njih, počakal bom Bobija in se posvetoval še z njim, poleg tega pa on pozna še eno trgovino, kot mi je sinoči povedal, ki pa je jaz danes nisem našel. Poiščem še supermarket, nad katerim sem zelo presenečen, saj je dobro založen in čudovito urejen. Cene so primerne našim, nekateri artikli pa so celo veliko cenejši kot pri nas. Ker bom danes zvečer povabil Višnjo in Bobija na večerjo, kupim, kar potrebujem, in kupljeno odnesem na barko.



	Medtem ko zlagam kupljene stvari v omarice na barki, pride Bobi in greva en krog po mestu ter poiščeva še drugo navtično trgovino. Najprej greva v prodajalno, kjer sem bil jaz, potem mi pokaže on še tisto drugo. Zanimivo je, da eno vodijo Španci, drugo pa Angleži, kar se je kasneje pri drugi prodajalni pokazalo za veliko boljšo naložbo. Vprašam za cene in ostale podatke, potem pa vseeno rečeva, da premisliva do jutri. Zvečer prideta na obisk Višnja in Bobi, zato jima pripravim preprosto večerjo: klobuček polnjene polente s slanim sirom, svinjski vrat, natrt s česnom in flambiran s konjakom ter pečen s provansalskimi zelišči. Za omako sem izbral belo smetanovo omako s kančkom belega popra. Poleg sem postregel še paradižnikovo solato s papriko, kumarico in olivami, vse to pa sem začinil z zelišči za solato in polil z olivnim oljem. Večer je minil v sproščenem pogovoru in ob kozarčku vina.



	Petek, 29. 8. 2014, Almerimar marina, 3. dan

	Noč je bila zelo soparna. Premetaval sem se, nagajali so mi tudi komarji, in ker sem sam, so napadali samo mene. Ne zdržim več. Ura je pol tri zjutraj in grem v kokpit. Prinesem si vzglavnik in tanko odejo, ker je zunaj le malo bolj sveže in se čuti rahel vetrič. Kmalu zaspim, a me tudi tu prebudijo, saj je ob pomolu cesta in občasno pripelje kakšen avto. Malo naprej so kontejnerji, v katere iz teh avtov odlagajo steklenice, ki pa v tej tihi noči povzročajo glasen ropot. Nekako zaspim in se prebudim ob svitu. Mimo mene se že podijo prvi rekreativci, sprehajalci, vsi me čudno gledajo, ker spim zunaj.

	Jutranja kavica, malo interneta, napišem še nekaj elektronskih sporočil in uredim fotografije, ki se jih je kar nekaj nabralo. Ob pol enajstih sem dogovorjen z Bobijem, da greva spet v navtično trgovino naročit ali kupit akumulatorje. Kakor se pač dogovorimo. Prijazen Anglež naju pričaka, kot smo se dogovorili, in potem kombiniramo, preračunavamo in iščemo zame najboljšo varianto. Vmes se pogovarjamo še kaj drugega in pogovor nanese na AIS-instrument. Pokaže nam, kaj ima na zalogi, a je vse predrago. Pridruži se nam še njegov sodelavec in prinese sivo škatlo z napisom Raymarine 250 AIS receiver. Cena je zelo sprejemljiva. Montaža se zaračuna dodatno, a naj ne bi bila draga, saj se dogovorimo za nek ustrezen znesek. Spet preračunavam, saj AIS potrebujem, omejen pa sem tudi z denarjem in ga ne smem razmetavati. Končno se dogovorimo in kupim AIS, naročim mehanika, da opravi montažo, in kupim dva kalcijeva akumulatorja. Vse za tisti denar, ki sem ga bil pripravljen odšteti samo za akumulatorje. Plačam in greva na barko, saj mi mojster pripelje ob montaži še akumulatorje, ki so jih ravno danes pripeljali iz Barcelone.



	Z Bobijem greva nazaj na barko, kjer mi pomaga sneti obe jadri, da jih popraviva z dacronom tam, kjer so strgana ali poškodovana. Delo je opravljeno, jadra dvignjena in zvita. Lotiva se še akumulatorjev in stare odneseva iz barke na obalo. V tem času pride mojster, kar nekaj let starejši od mene. Počasen, simpatičen Anglež s cigarilosom v ustih, s katerim se odpravi direktno na mojo barko. No ja, to res ni lepo, a nič ne rečem. Z Bobijem montirava nova akumulatorja, nato pa od krmilne konzole v kokpitu do električne komandne plošče v salonu napeljeva kabel za AIS. Mojster je res počasen, zato je nabil še eno uro več. Če bi sam vlekel kabel po barki, bi nabil še tri ure več. Hvala Bobi!



	Ko so vsi odšli in je bilo vse na svojem mestu, očistim barko, zmontiram, kar je mojster odmontiral, da si je olajšal delo, nato pa se kar na cesti ob barki stuširam, saj grem še v nabavo v trgovino. Kupiti si moram zalogo hrane, poleg tega pa so tu cene ustrezne, zato ne bom ugibal, ali je kje na poti še ceneje. Zaloga pitne vode in hrane mora zadostovati do Kanarskih otokov, torej vsaj za 15 do 20 dni z morebitnim čakanjem na pravo vreme. Popoldan sledi še pozno kosilo: dve pečeni ribi, ki sta bili ujeti tisti dan, ko sem prispel v marino, in paradižnikova solata s parmezanom. Dogovorjeni smo ob šestih, da gremo na kratek sprehod in potem na pivo. Sprehoda ni bilo, kajti imel sem daljši telefonski pogovor, zato pa smo bili na pivu in prijetnem pogovoru, ki se je zavlekel do polnoči.



	Sobota, 30. 8. 2014, Almerimar–LaMona 48 NM

	Danes je dan, ko bom izplul iz marine. Pripravim barko za plovbo, preverim, če je vse na svojem mestu, in preden odrinem, se prideta posloviti še Višnja in Bobi. Žal mi je, da se poslavljam, a kaj, ko moram naprej, pa saj imata tudi ona dva svoje plane. Najprej moram na sprejemni pomol, kjer je tudi bencinska črpalka. Vidim že znana obraza od zadnjič in tudi danes sta prijazna in mi pomagata, da se bočno privežem. Natočim še nekaj goriva, da bom lahko brez skrbno priplul do Gibraltarja, tam pa že natočim poln tank, da ga bom imel dovolj do Kanarskih otokov. Gorivo je tu primerljivo ceni v Sloveniji in bistveno ceneje od krajev, kjer sem do sedaj plul. Cena za liter nafte znaša 1,37 evra. Poravnam obveznosti, se poslovim od prijaznih ljudi in odplujem.

	Zunaj marine je vetra ravno dovolj za počitniško jadranje, ko se ti nikamor ne mudi. A že čez pol ure se ga nabere za dobrih 11 vozlov. Še bolj zategnem jadra in moja hitrost se poveča do 5,8 vozla. Kmalu zaslišim brnenje na roli ribiške palice in na krov potegnem 26 cm dolgo tuno. Veter mi ni namenjen in pade na 4 vozle, zato pospravim jadra; naprej bom moral pluti na motor. Po vsej dolžini plovbe se najbolj raztezajo plantaže gojene zelenjave. Kamor ti seže oko, so postavljeni rastlinjaki. Zato obala Costa del Sol ni zanimiva, razen morda dveh ali treh mest, ki sta izstopala s svojo postavitvijo. Zelenjava v trgovinah je videti lepa, je raznovrstna, kakor tudi sadje, ki ga je res veliko na izbiro. Morda sta vso to sadje in zelenjava, ki sem ju videl in kupil, ravno iz teh rastlinjakov, kjer gojijo solato v vodi. Plovba je kar dolga, in ker je morje mirno, si začnem pripravljati pozno kosilo. Vmes me še dvakrat pokličejo ribice. Druga danes ujeta ribica je 29 cm dolga tuna, tretja pa 34 cm dolga skuša. No, te bodo na jedilniku jutri ali pa pojutrišnjem. Pogrinjek si pripravim zunaj v kokpitu in jem, ko iz vode 20 m stran od barke skačejo delfini in se igrajo. Lepa predstava. Hvala Pozejdonu, da mi jo je ob večerji pripravil.



	Priplujem do marine Del Este ob mestu La Mona in ob plaži apartmajskega naselja sidram na globini 8 metrov. Sidro dobro drži. Na obali je ogromno apartmajev, za katere pa mislim, da so kljub sezoni v glavnem prazni. Ljudi na plaži ni veliko, čeprav sem danes res malo pozen in je ura že kar šest popoldan. Hočem fotografirati, pa dejansko ni kaj zajeti v fotoaparat. Ob obalo se zlivajo valovi in barko premetava. Že zdaj vem, da ne bo prijetno spati. Zvečer pogledam do konca še film, ki sem ga gledal v presledkih že kakšne tri dni, saj je dokaj nezanimiv, vseeno pa me zanima konec filma. Sledita še tuširanje na krmi barke in odhod v posteljo, kjer se že čuti sopara.



	Nedelja, 31. 8. 2014, La Mona–Benalmadena 41 NM

	Celo noč so me premetavali valovi, napadali komarji, tako da je bila to spet ena bolj nemirna noč. Ob štirih sem se prebudil in nenaspan gledal v strop. Po določenem času sem v sebi sprejel odločitev, da tako ne gre in da si še kave ne morem skuhati. Vstanem, se umijem in pripravim barko. Še v trdi noči izplujem in se držim slike na ploterju. Vetra ni dovolj in prede motor, jaz pa si v miru skuham kavo in uživam v njenem okusu. Na morju je kuhanje lažje kot ob obali, ko dobivaš valove z obeh strani. Srknem kavo in moram priznati, da je dober ta Barcaffe.

	Na morju ne srečam nikogar, pa saj je nedelja in ljudje spijo. Barka počasi drsi po gladkem morju, ki je videti kot razlito olje na kuhinjski mizi. Ura je že nekaj čez sedem zjutraj, ko se začne daniti. Vržem vabo za ribe in lovim, morda pa le kaj ujamem. Razmišljam o nedelji, goveji juhi in domačih rezancih. Vse ostalo me ne zanima. Ni pomembno, ali bi bilo meso, krompir, riž … Samo tista domača juha me zanima. Saj jih imam, kar nekaj instant juh v vrečki, a to ni to, to je daleč od goveje juhe. Verjetno bom to najprej pojedel, ko se vrnem domov, pa skutin zavitek pa … Uh, kar nekaj je tega, kar se mi zdi, da bo treba narediti in pojesti. Ob misli na hrano postanem lačen, zato si naredim obilen zajtrk. Po sedmih urah plovbe priplujem do velikega mesta z zelo veliko in urejeno marino, a jaz ne vplujem v njo, ampak se usmerim levo na mestno plažo in kakšnih 300 metrov od nje sidram na globini osmih metrov. Sidro lepo zagrabi, jaz pa spustim 40 metrov verige. Najprej se odžejam in nato skočim v vodo. Bolj hladna je in pozna se, da sem bližje Atlantiku. Vseeno je voda več kot ugodna in prepustim se plavanju. Na trenutke čofotam kot otrok, da vse škropi okoli mene. Na barki si kasneje skuham še popoldansko kavo, si popravim neskončno vrv za glavno jadro in še nekaj malenkosti. Po internetu berem, kako je treba vpluti in izpluti v Gibraltarski ožini, kakšni sta plima, oseka ... Ne vem, zakaj me sploh ne mika stopiti na kopno. Morda sem postal prelen, da bi si dal motor na dingija, za veslanje pa se mi zdi predaleč. Bom že videl, kako bo po kosilu. Danes imam ribe za kosilo, a toliko rib ne morem pojesti, zato si jih bom samo spekel, da se mi ne pokvarijo. Nekaj rib danes, nekaj jutri. Spet pomislim na stroj za vakuumsko pakiranje živil. Moram priznati, da si to ob prvi priložnosti kupim. Zakaj bi moral nekaj na silo peči, ko lahko v vrečki, kjer se izsesa ves zrak, meso počaka še kakšen dan več?



	Po kosilu grem vseeno z dingijem na kopno. Najprej se odpravim raziskovat levo stran mesta, ki dejansko ne daje nobenega občutka, da bi bilo to staro mesto, čeprav se ga omenja že v petnajstem stoletju z imenom Bina Al Madina, ko so ga zasedali še Arabci. Benalmadena, kakor je zdaj ime temu mestu, je sedaj turistično usmerjeno mesto, ki lahko sprejme več tisoč turistov in od njih dobiva največji prihodek. S svojim lepo urejenim obalnim sprehajališčem, ki poveže celo mesto in na koncu še marino, ob večernih urah privabi na tisoče gostov tega mesta, da se sprehodijo in obiskujejo razne lokalčke, restavracije in trgovinice, ki jih v tem mestu ne manjka.



	Zelo obiskan je Akvarium v sklopu ene največjih in najlepših marin ob obali Coste del Sol. Marina pa se tako ali tako ponaša z nazivom najlepše marine na svetu. Ne manjka niti parkov z različnimi rožami in ostalim zelenjem. Po ogledu mesta se odpravim na barko, kjer ob guganju barke zopet zaspim, vprašanje je le, za koliko časa.



	Ponedeljek, 1. 9. 2014, Benalmadena–Estepona 34 NM

	September je že … Maj, ko sem odrinil, je bil že zdavnaj. Kako čas hitro teče nekje, kjer ti je lepo, kjer si srečen. Sploh si ne morem zamisliti, da je preteklo toliko časa. Začasno sem zamenjal svoj dom, ki je na trdnih temeljih, za nov plavajoči dom, ki meri le nekaj več kot 35 m2. A vseeno obstajajo prednosti. Danes sem tu, jutri že drugje, doma pa sem bil vedno na istem mestu, z istim pogledom in razgledom. A vseeno lahko priznam, da mi takšno življenje postaja vedno bolj in bolj všeč. Če ne bi bilo te samote, kajti jaz nisem človek, ki si želi biti sam, bi bilo še lepše, boljše. Je pa zato takšno življenje zanimivo in vedno bolj adrenalinsko. Noč je bila spet nemirna: barko so zibali dolgi bočni valovi, ki jih je svojo moč dodalo še prekletstvo krvi žejnih komarjev, ki so si moje telo izbrali za pristajalno stezo ter za bencinsko črpalko, s katero napajajo svoja krhka telesa. Vsake toliko časa kakšnega zagledam in mu z udarcem po njem uspem izbiti z riti mojo kri, ki jo moram potem pobrisati s stene ali stropa. S tem mu za vedno pokvarim motor in ne bom več slišal njegovega brenčanja okoli svojega ušesa.

	Uredim se v kopalnici. Brez da bi si skuhal in spil kavo, dvignem sidro. Zakaj brez kave? Ker če bi si jo želel skuhati, bi si jo zaradi valovanja moral pripraviti v pet litrov velikem loncu, da se mi voda ne bi izlivala iz njega. Odrinem in že po eni uri plovbe barka mirno ter ravno pluje po morju. Morje je kot olje, brez ene same gubice. Nekaj malega je megle, a upam, da se bo razkropila in bo izza oblačnosti pokukalo sonce, ki me spremlja že lep čas. Kakorkoli, spoznavam, da je obala Costa del Sol manj vetrovna od drugih obal, pa čeprav so za njo hribovita območja. Skuham si kavico in ob glasbi iz zvočnikov na krmilni konzoli poslušam dobro glasbo španskega radia. Avtopilot me pelje po nastavljeni poziciji, zato je na barki več kot enostavno ter lepo. V vodo vržem še vabo za ribe, a so ribe tako lene, da se nobeni ne ljubi delati samomora in se natakniti na moj trnek. Še sreča, da je ena večja skuša v hladilniku, ki čaka, da postane rjava in hrustljava. Najbolj jezen sem bil, ko sem moral, preden sem prišel daleč na odprto, voziti slalom med ribiškimi mrežami, med katerimi so bile nekatere tako na površini, da sem videl nizko v vodi valje iz stiropora, ki so držali mrežo. Ne upam si zamisliti, kaj bi bilo, če bi se mi zapletla mreža v propeler in ga poškodovala.

	Danes me zopet spremljajo delfini, ki se igrajo kakšnih 20 metrov stran od barke, nato pa z veliko hitrostjo priplavajo mimo premca in že so na drugi strani. Hočem jih uloviti v fotografski aparat, a na daleč se ne vidi, na blizu pa ulovim vse drugo, samo njih ne. Ko plujem, vidim marsikaj, kar se dogaja na gladini morja. Danes bi lahko prisegel, da sem videl nekaj, kar je bilo podobno kitu, vsaj tisto značilno zgornjo plavut, ki jo lahko uvije. Čeprav sem strmel v tisti krog razburkane vode in gledal v vse smeri še nekaj časa, se kaj podobnega ni več pojavilo. Španska obala ali t. i. Costa del Sol je razgibana in mesta si podajajo roko. Eno mesto se še dobro ne zaključi in se nadaljuje novo, tako da včasih sploh ne veš, kje se mesto konča. Zelo je lepo iz morja hotele, ki se bohotijo ob dolgih peščenih plažah.

	Po šestih urah plovbe, zdaj že na kar močnem soncu, le prispem do cilja, do mesta Estepona. Sidram na sidrišču pred marino, kjer ni nikogar. Nič hudega, bom pač sam. Sidro je lepo prijelo na šestih metrih globine, sam pa sem na levi strani od marine vseeno tako daleč, da ne pokrivam njihovega vhoda. Skočim v vodo, da si sperem pot s svojega telesa, a kaj kmalu se poženem po stopnicah nazaj ven. Nekaj ni v redu. Pogledam na merilnik temperature morja in se zgrozim. Nazadnje sem se kopal pri temperaturi morja, ki je znašala 28 °C, zdaj pa jih je ostalo še samo 20 °C. Kasneje si kuham kavo, ko slišim, da se moja veriga premika ali pa nekaj drsa po njej. Skočim iz barke in le pol metra pred svojim premcem zagledam drugo jadrnico, ki verjetno s kobilico drsa po moji sidrni verigi. Ženska vozi in uboga komande moškega, ki na premcu gleda, kako bi snel mojo verigo s svojega sidra. Lepo reč sta zakuhala. Skočim na premec, z nogo odrinem njuno barko in preprečim, da bi se barki dotaknili. Možakarju, ki stoji na premcu, v angleščini povem, naj v celoti dvigne sidro ter z njega potem sname mojo verigo, jaz pa se bom zaradi varnosti še enkrat sidral. Pa saj sploh ne vem, kdaj sta sidrala, še manj pa razumem zakaj tako blizu, če pa je prostora za 100 bark okoli mene. Konec dober, vse dobro. Do trka ni prišlo, a potem tudi nista več sidrala, le odplula sta. Jaz se še enkrat presidram, da bom bolj miren.

	Popoldan še privijačim pokrov sidrnega vinča, popravim in uredim kontakte na tanku za gorivo, si zamenjam posteljnino na postelji ter brisače v kopalnici itd. Spečem si skušo s krompirjem, naredim si solato in natočim kozarec vina. Po večerji je ura že osem zvečer in nekaj čez, zato se mi ne ljubi na kopno. Pogledam si še navodila za izplutje iz Gibraltarja. Nekaj jih je napisanih na raznih forumih, nekaj v navtičnem vodiču, nekaj od njih pa mi je poslal Bobi, ki jih je opisal kot samo njegovo doživetje. Vse pa je približno enako in povsod piše, da ni enostavno. Zvečer pa napišem te vrstice. Ko je že minila polnoč, zaključujem ter grem spat.





	GIBRALTAR in LA LINEA

	Torek, 2. 9. 2014, Estepona–Gibraltar 27 NM

	Noč, prespana na sidru, je zopet minila na mrtvih valovih in seveda s tem posledično tudi na zibanju barke. Nekje se je moralo nekaj od vsega tega zibanja razrahljati in pri vhodu v barko je pričelo škripati. Bolj ko sem gledal, kje bi to lahko bilo, manj sem videl. Komarji so me tudi to noč obiskali, le da jih od utrujenosti in ne spanja nisem čutil. Zato pa sem jih zjutraj kar nekaj pokončal in brisal za njimi krvavo sled. Najprej zdravila, kavica, potem pripravim barko, dvignem dingija na premec, saj grem v marino. Še enkrat na internetu preverim vreme in valove, nato pogledam danes prispelo elektronsko pošto. Vsako jutro mi to vzame kar nekaj časa, morda celo dobro uro.

	Dvignem sidro in odplujem. Morje je mirno, zunanja temperatura je okoli 20 °C. Tudi vlaga je večja. Ko tako plujem dobrih 5,7 vozla, razmišljam, da bo kmalu prehladno samo za kratke rokave. Vetra skoraj ni, vidljivost pa je vedno slabša, saj se mi zdi, da prihajam v nekakšno meglo, ki se je od ne vem kod vzela. No, samo tega mi je še treba. Ne spomnim se, da mi je šla kdaj glasba iz radia na živce, a danes sem ugasnil vse, še radio.



	Popolna tišina, vidim samo nekaj metrov pred sabo. Naj obrnem? Ne, grem naprej. Velike ladje oddajajo zvočne signale. Vidim jih na AIS-u in vsaka ladja ima svojo pozicijo. Kaže mi, na katerem kurzu so, in kaže mi, kdaj bi lahko prišlo do trčenja. A jaz sem dosleden in skrbim, da do tega ne pride. Megla, megla in megla. Saj ne morem reči, da me je bilo strah, je pa to nek poseben občutek, ko te le malo stiska v želodcu: kaj pa če ... Takšno stanje je bilo dobri dve uri in pol, dokler nisem zagledal na svoji levi prve velike ladje, ki so sidrane pred veliko skalo. Plujem mimo njih in potem jo zagledam, veliko skalo. Za njo je mesto in državica Gibraltar, kar pomeni, da sem blizu današnjega cilja.



	Bližje kot sem skali, bolj se čuti močan tok Atlantika. Ob svetilniku na koncu rta zavijem desno in začutim veter, ki ga prej ni bilo od nikoder. Tukaj ni več megle, saj jo je veter razkadil in pokazalo se je toplo sonce. Prometa je veliko, zato je treba biti pazljiv. Prav zdaj pluje z veliko hitrostjo angleški policijski čoln, na vrhu pa ima sireno in utripajoče luči. Pluje proti sidranim ladjam, kjer je res veliko tovornih ladij in tankerjev. Ves čas, odkar plujem v megli, imam prižgano tudi VHF ročno postajo. Na kanalu 16 slišiš marsikaj. A se potem večina pogovorov prestavi na kanal 72 ali 6. Zdaj moram najprej poiskati bencinsko črpalko v območju Gibraltarja. Najdem jo in zapeljem do nje, čeprav je na pomolu precejšnja gneča. Zanimiva je jadrnica s posadko, ki ima na sebi rešilne jopiče. Na priponi vidim zastavico ARC-a, zato mi takoj postane vse jasno, kdo so. Malo naprej je ribiški čoln, še naprej jahta Pershing 72, oba polnita svoje rezervoarje. Malo počakam in pridem tudi jaz na vrsto. Prijazen možakar, star okoli 30 let, se malo pošali z mano in jaz z njim, kajti spleteva pogovor, ki je bil v tem trenutku za oba dobrodošel. Zanimivo se mi je zdelo, da celo ve, čigava zastava je na krmi in da je Ljubljana v Sloveniji. Bravo! Pa nas končno niso zamenjali za Slovake. Natočim poln tank goriva, nato pa hočem dati dve plastični kanti za rezervo na pomol, da mi natoči gorivo, pa pravi, da ne smem, ker mi mora potem obračunati davek, le če jih imam na barki, je cena takšna, kot je. Nič hudega, bom pa točil na barki. Ko sem gotov, plačam liter goriva po neverjetnih 94 centov. To pa je skoraj zastonj. Možakarju dam mrzlo pivo in ta se zahvali ter pravi, da ga zagotovo spije po službi.



	Odpravim se stran in zaplujem proti marini La Linea. Že hočem poklicati marino po kanalu 9, ko zagledam kar nekaj sidranih bark za valobranom, a še vedno izven marine. Poiščem primerno mesto in sidram tudi sam. Ko opravim sidranje, ugasnem motor in si rečem: 'To je to'. To pomeni prepluti eno morje, en del poti, to pomeni, da sem uspel odsanjati večji del svojih sanj. Za mano je preplutih 2340 NM in 100 dni, odkar sem se odpravil na pot. Natočim si kozarec vina; nekaj vina ponudim tudi Pozejdonu za mirno morje, nekaj pa še Eolu za njegov veter. Na zdravje!



	Po skuhani in zaužiti čudoviti rižoti grem v mesto. Dingija pustim na plaži in hodim po promenadi, namenjeni za sprehod in rekreacijo. Lepo so poskrbeli za svoje občane in turiste. Sicer pa se mi mesto ne zdi nekaj posebnega, še bolj sem prepričan v to, ko vstopim v center, kajti na tleh je veliko odpadkov in smeti. Po dolgem času sem v mestu, ki nima nič s Španijo, ki jo jaz poznam. Razočaran se vrnem na barko in čakam jutrišnji dan, ko se morda odpravim proti Gibraltarju.



	Sreda, 3. 9. 2014, Gibraltar (La Linea, Španija), 2. dan

	Že dolgo se nisem tako dobro naspal, čeprav je veter nabijal vso noč, se mešal in obračal barko. Zato sem se zjutraj prebudil šele ob pol devetih in se po jutranji kavici in zajtrku odpravil v Gibraltar. Najprej z dingijem do obale, potem pa ob obali kakšna dobra dva kilometra do meje, kjer najprej kupim vozovnico za avtobus in gondolo. Cena tega kompleta je 14,70 EUR, kar se mi ne zdi drago, čeprav še ne vem, kaj bom vse videl za ta denar. Najprej je treba skozi špansko mejo in njeno kontrolo, nato se postopek ponovi še pri Angležih. Za prehod lahko imate potni list, dovolj pa je osebna izkaznica. V glavnem nikogar ne ustavljajo in ne komplicirajo. Začnem z modrim avtobusom in že stojimo pred letališko stezo, ki prečka našo glavno cesto, ki je trenutno zaprta z zapornicami. Na letališki stezi pristane letalo letalske družbe Easy jet, nato vzleti neko drugo letalo. Odprejo se zapornice in že se peljemo proti mestu. Zanimivo se mi zdi, da so obdržali vse angleško: od policije do funta, rdečih telefonskih govorilnic, rdečih poštnih nabiralnikov, pubov … Vozijo pa se kot v Evropi, po desni strani. Zakaj ne po levi?

	Z drugim avtobusom se peljemo do vstopne postaje gondole. Po polurnem čakanju zaradi gneče končno tudi jaz pridem na vrsto in se povzpnem na 412 m visoko skalo. Pogled od zgoraj je res čudovit. Najbolj na del, kjer se vidi mesto in cel Gibraltarski zaliv. Lepa je tudi druga stran, kjer se vidi Sredozemsko morje, le tisti del proti Atlantiku je danes v megli in mi deluje bolj zastrašujoče. Kmalu mi ne bo več, ko se poženem proti njemu.



	Na terasi se gnetejo ljudje in fotografirajo gibraltarske opice. Nekatere so mirne in se nastavljajo fotoaparatom in kameram, druge so malo nagajive in tipajo po torbah, vrečkah, če bi kar koli našle za v svoja usta. Sprehodim se po poteh, ki so označene na prospektu. Razen opic ter razgleda ni nič zanimivega. Polno je turistov in gneča je velika. Verjetno je tukaj tako skoraj vsak dan. Vstopnice za ogled svetilnika in nacionalnega parka nisem kupil, kajti pri tridesetih stopinjah mi res ni za ogledovanje parka po soncu.



	Po dobrih dveh urah hoje in fotografiranja opic se človek vsega rahlo naveliča, zato se odpravim v mesto. Mesto je lepo in čisto. Na vsakem koraku je videti pridih Anglije, čeprav v veliko trgovinah delajo Španci in te tudi nagovorijo v Španščini. Angleško govoreče ljudi kar hitro prepoznaš že po stilu oblačenja, sploh pa po barvi kože. Veliko trgovin vodijo Indijci, ki pa so že poangleženi. Njihove trgovine so v glavnem založene s tehničnim blagom, zato so manjše in nabito polne s prodajnimi artikli. V mestu je najbolj frekventna ulica, v kateri je nešteto trgovinic s čevlji, oblekami in parfumi ter s tehniko. Zelo na udaru so trgovine z alkoholnimi pijačami in cigareti, to pa verjetno zato, ker je vse ceneje kot v sosednji Španiji. Ulice so polne turistov, pred lokali in pubi pa se pije pivo v potokih. Največ ga spijejo mladi angleži, ki so se »spustili z vajeti« in si dovolijo pijančevanja na soncu ob dveh popoldan. Jaz grem na kavico. Za dobro Illy kavo plačam 1,50 funta, kar se mi zdi primerno turističnemu mestu.



	Pogledal sem še nekaj cen. Pivo stane od 3 do 5 funtov, angleški zajtrk se da dobiti že od 4,90 funta, pravi angleški fish and chips pa že od 6,90 funta. Vse ostalo pa je dražje in se začne od 8,90 funta naprej. Za 2,5 dcl vode plačam 0,40 funta. Ta steklenička je res zanimiva, ker ni velika in se jo da lepo nositi po mestu. Zelo veliko je klopi, zelenja in rože; sploh strelicije so me pritegnile, da sem tudi sam sedel in si malo spočil utrujene noge. Na splošno sem nad mestom zelo navdušen in ga priporočam vsakomur, ki le ima možnost obiskati oddaljeno kolonijo Anglije. Pozno popoldne poiščem še avtobusno postajo in se z avtobusom odpeljem nazaj. Vozovnica do meje s Španijo stane 1,80 EUR. Na meji spet sledi kontrola, nato pa se peš odpravim do dingija ter z njim na barko. Utrujen malo poležim, nato pa urejam današnje fotografije, pišem dnevnik in spet preverjam vreme ter vetrove.



	Četrtek, 4. 9. 2014, Gibraltar (La Linea, Španija), 3. dan

	Jutro ob kavi in računalniku. Ker trenutno nimam interneta, se ukvarjam z vsemi zapiski in shranjenimi stranmi z interneta, blogov ali knjig, kako prečkati ožino med Gibraltarjem in Tarifo ter kasneje še naprej pluti po Atlantiku. Za prečkanje si je treba vzeti čas, prav tako si je pred prečkanjem treba pogledati več parametrov. Najbolj pomemben dejavnik pri prečkanju te ožine naj bi bila plima. Štiri ure po najvišji plimi se mora namreč zapluti v ožino (po nekaterih študijah celo pet ur). V tej ožini med Španijo in Marokom večinoma piha zahodnik, le-ta pa ne sme biti premočan. Pri Tarifi povprečno 300 dni na leto piha veter z močjo okoli 30 vozlov. Poleg tega je treba pluti ob robu ožine, kjer je tok najšibkejši. Problem pa so tu tudi velike ladje, trajekti, tankerji, križarke. Zdi se mi, da tu ni pravila, ki pravi, da ima jadrnica z odprtimi jadri prednost. Enostavno gledajo sebe in ne razmišljajo, kako se bodo umaknili majhni jadrnici. Konec močnih tokov je šele 30 NM od začetka ožine na atlantski strani, kajti tam je vodna gladina Atlantika 2 do 3 m višja kot v Sredozemlju. Kot bi plul v hrib. Čudno, a ne? Izhlapevanje je v Sredozemskem morju trikrat večje kot priteče sladke vode iz vseh rek v Sredozemlje. Zato je najbolj zanimiv podatek prav ta, da vso to manjkajočo vodo nadomesti Atlantik. Pri merilniku hitrosti pod barko in GPS merjenjem hitrosti prihaja do razlik v dveh ali treh vozlih, kar pa je posledica prav tega močnega morskega toka. Če je vse v redu, je naslednji moteč dejavnik veter. Če je veter zahodnik in ti piha točno v premec, ta pa ustvarja tudi valove, ki te potiskajo nazaj, se lahko zgodi, da tudi moč motorja ne pomaga, se je treba vrniti v Gibraltar in počakati na naslednjo priložnost. To se je zgodilo že velikokrat in se še dogaja, sploh barkam s slabšim propelerjem in motorjem. Nekaj dodatnih valov pa naredijo velike ladje, ko režejo morje s polno hitrostjo, čeprav je največja dovoljena hitrost v ožini samo 13 vozlov. To pa zato, ker iz Atlantika v ožino zaide kar nekaj kitov. Potem pa na šestnajstem kanalu Radio Tarifa opozarja vse ladje, ki so hitrejše, naj zmanjšajo hitrost. Predvsem pa je ladijski promet v ožini zelo nadzorovan in večinoma teče nemoteno.



	Moji podatki in načrti za jutrišnje prečenje so sledeči:

	Plima pri Gibraltarju oz. Punti Carnero je jutri najvišja ob 10.45 in znaša komaj 0.88 metra. Tok v ožini naj bi bil takrat močan komaj 0,6 vozla, kar je zame zelo dobro. Po napovedi bo jutri ob 13. uri pihal zahodni veter z močjo do 15 vozlov, kar ni najboljše, je pa še v mejah normale. Tako bo vse do 18. ure, ko zunaj zaliva obrne na severozahodnik do 20 vozlov, kar pa je idealno za jadranje, saj takrat ne bom imel več vetra in valov v nos. Odvisno je le, koliko bo še ladijskega prometa.



	Moj odhod iz marine načrtujem okoli 14. ure. Od marine do začetka ožine je približno 5 NM, za kar bom potreboval eno uro plovbe in slaloma med zasidranimi velikimi ladjami. Ko pridem do ožine, bom moral pluti 11 NM do Tarife. To pomeni tri do štiri ure. Motor bom imel v polnem delovanju nekje na 2500 obratov, kar naj bi v navadnih razmerah pomenilo 6,7 vozla hitrosti, a je zaradi morskega toka tokrat pričakujem vsaj 4 vozle. Potem pa odprem jadra in uberem diagonalno smer proti rtu Spartel in skrajnem svetilniku Maroka, kar pomeni 20 NM jadranja v polkrmo, nato pa čim bolj ven v Atlantik, da se izognem nočnim maroškim ribičem in njihovim mrežam. Povprečno računam na preplutih 5 NM na uro, kar pomeni, da bi nekaj več kot 600 NM do Kanarskih otokov preplul v 120 urah, kar je točno pet dni. A vedno tako ne gre, zato računam 6 dni do kopnega, naprej pa po občutku.



	Prestavim se iz sidrišča v marino Alcaidesa, za kar potrebujem dobrih 5 minut. Verjetno je že prispel paket, ki mi ga je poslal sin od doma. Zakaj bi za to, da so mi ga dostavili v roke, plačal 15 EUR, če sem za ta denar lahko privezan v marini, si natočim vodo in napolnim akumulatorje z elektriko? Prehod na kopno bo lažji in vse bo boljše. Cena dnevnega priveza z vodo in elektriko za mojo barko znaša v največji sezoni 18,80 EUR. Najprej, kot vedno v Španiji, pristanem na sprejemnem pomolu, pred upravo marine. Privežem se in grem v recepcijo. Prijazna gospa me tam sprejme in po izpolnjenem formularju ter fotokopiranih vseh dokumentih lahko nadaljujem plovbo do pomola, ki so mi ga dodelili. Marina ima ameriški stil, torej so pomoli plavajoči in za dve barki skupaj, tako da so prehodi s strani. Zelo lepo. Marinero mi pomaga privezati barko in zadeva je za danes urejena. Odprem še paket, ki sem ga prejel v marini. Notri je satelitski telefon Thuraya in doma pozabljen potni list.



	Ker mi je dolgčas, se odpravim v mesto in uredim najprej internet. Tokrat 1 GB za 8,90 EUR, kar je že dražje. Zanimivo je to, da sem polnil račun v kiosku, kjer prodajalka ni poznala nobene angleške besede, jaz pa poznam 50 španskih, ki skoraj nimajo veze z polnitvijo računa za internet, a sva se z gospo vse lepo zmenila; stvar je stekla in se tudi uspešno končala. Počasi se odpravim do meje z Gibraltarjem in takoj po prehodu sedem v avtobus. Povratna karta znaša 2,80 EUR. V tej vročini se bolj splača potovati z njim kot pa 3 do 4 km pešačiti. Avtobus me pripelje do glavne postaje, kjer si najprej pogledam bližnjo tržnico, nato pa grem skozi vrata obzidja, kjer se pred mano razprostre trg, ki je ob tej uri poln turistov. Tudi restavracije se polnijo z ljudmi, ki jim je do dobre hrane v času kosila.

	Pa še nekaj o Gibraltarju.

	Ta leži Leži v jugozahodnem delu Evrope na skrajnem južnem koncu Iberskega polotoka. Gibraltarska ožina povezuje Severnoatlantski ocean in Sredozemsko morje ter Evropo in Afriko. Gibraltar spada pod angleško krono in je angleška kolonija vse od leta 1730. Gibraltar je najbližje Afriki in na rtu stoji lepa in velika mošeja, kar pomeni, da so ta del ozemlja do leta 1450 imeli v lasti Arabci in do leta 1730 še Španci. Danes je to sodobno mesto z nekaj več kot 28.000 prebivalci. Čeprav je v mestu veliko znamenitosti, je najbolj poznano prav po tej mogočni gori, opičji skali, kot jo imenujejo zaradi opic. Te berberske opice so edine na svetu, ki se prosto gibljejo in jih nihče ne preganja. Lahko rečem, da so nekatere že čisto domače, spet druge so malo hudobne, vsekakor pa so vse radovedne, sploh če imate v rokah kakšno plastično vrečko. Priporočam ogled te skale, svetilnika na rtu iz leta 1841, če imate pa več časa, pa si oglejte tudi obrambne rove, ki so jih izkopali vojaki, votlino s kapniki ipd. V samem mestu si ogledam še cerkev na trgu, nekatere trgovinice, spijem kavo in po štirih urah sprehoda in ogledovanja odidem na barko.



	Najprej se preoblečem, pregledam še enkrat telefon in si ogledam njegove funkcije. Škoda, da poleg njega nisem dobil podatkovnega kabla in namestitvenega programa, da bi lahko užival ob prejemanju vsakodnevne vremenske napovedi. No, tokrat ne bo nič, le telefon bo za neko varnost. Naredim si pozno kosilo, in ko že pojem, se ozrem poleg barke. Okoli nje plavajo velike ribe, zato vzamem puško in že s prvim strelom zasadim harpuno ribi med glavo in telesom. Na površje potegnem 40 cm dolgo ribo, za katero mi je kasneje Mare napisal, da je cipelj bataš, ki pa zaradi tega, ker je v marini, ne bo najbolj okusen.





	ATLANTIK





	Petek, 5. 9. 2104, La Linea, Španija–Atlantski ocean, 1. dan

	Zjutraj se prebudim ob sedmih, brez budilke. Zdi se mi, da sem vseeno malo nemirno spal, čeprav se počutim spočit. Razmišljam, kaj vse moram danes še storiti. No, prav veliko res ni, vendar je bolje, da se zamotim z delom, kot pa da razmišljam, kako bo, ko bom odrinil. Če sem iskren, potem lahko priznam, da me teži nekaj, kar bi lahko bil kamen v trebuhu. Ne vem, zakaj me ta pritiska in teži. Morda zato, ker imam le nekaj pomislekov glede plovbe, nekaj malega strahu, nekaj pa je tudi veselja, saj grem na to večdnevno pot brez kopnega. Čisto drugače bi bilo, če bi bil vsaj nekdo zraven mene. Drugače je, če sta dva ali več nas, saj bi se lahko menjali na straži, kajti šele sedaj vem, da je tukaj promet kar obsežen. Poleg tega je drugače, če vsaj malo spiš, kot pa da nekaj dni zapored dremaš in nisi ne naspan ne spočit. Obljubljali so in celo prosili, da bi lahko šli z mano vsaj del poti. Spet sem se spomnil Matjaža. Hvala, Matjaž, za družbo; še zdaj večkrat pogledam fotografije, kako lepo nama je bilo nekaj dni skupne plovbe do Visa. Kakor koli, zdaj sem tukaj, sam. Jaz, ki ne obupujem in ne odlašam. Jaz grem sam, sam s svojo barko, ki ji zaupam več kot komur koli. Po popiti kavi se odpravim v trgovino in kupim nekaj paradižnika, jabolka in kruh. Vse ostalo že imam. Market je 1,5 km stran, tako da naredim okoli 3 km sprehoda, kar mi dobro dene, kajti vem, da bom nekaj dni omejen na majhnem prostoru brez sprehodov. Časa imam še dovolj, zato natočim vodo v rezervoarje in operem barko, da revico malo razsolim. Še vedno imam veliko časa, zato se odločim, da grem peš v recepcijo marine, da poravnam svoje obveznosti, pa čeprav je tudi do tja daleč. Vsekakor še en sprehod ne bo odveč. Ko poravnam svoje obveznosti v marini, se poslovim od njih ter se odpravim nazaj na barko. Napišem še nekaj obvezne elektronske pošte, pošljem kakšno sporočilo in zaprem prenosni računalnik. Skuham si kavo, kajti vem, da le-te med plovbo tokrat verjetno ne bo mogoče spiti.

	Tako, ura je dve in čas je, da odplujem novim dogodivščinam naproti. Odvežem se in odplujem. Zunaj marine res piha zahodnik, kot so ga napovedali. Piha z močjo 9 vozlov, napovedan pa je tudi veter do 20 vozlov. Valovi so zmerni, veliki kakšen meter, in vse gre kot po maslu. Najprej moram izvajati malo slaloma med velikimi ladjami, ki so sidrane tukaj v zalivu ali pa prihajajo na sidrišče. Med sidranimi ladjami mi takoj pade v oči znak na dimniku ene izmed njih, znak Piranske splošne plovbe. Pogledam na njen premec, kjer piše Triglav. No, kako lepo, naša ladja skupaj z mojo barčico. Fotografiram jo za spomin in odplujem dalje. Malo naprej me še spremljajo delfini; kar nekaj jih je, ki se poganjajo iz vode in zganjajo vragolije. Hočem jih posneti, pa se mi skrijejo. Da bi oprezal za njimi, nima smisla, kajti promet v zalivu je pregost. Veter prične naraščati, smer ostaja ista. Počasi me prične zebsti in si oblečem Henry Lloydovo Tp jakno, ki ne prepušča vetra ne vode. Veter pa se še kar krepi in z njim tudi morje in valovi. Kar naenkrat je vetra za 15 vozlov in narašča. Čez čas že dosega 20 vozlov. Sam sebi pravim, da se niso v napovedovanju vetra nič zmotili. Hm, jaz pa pravkar prihajam v prehod, pa je že zdaj vetra veliko preveč. Preveč ga je zato, ker mi ves čas piha v premec in me tako še bolj ustavlja, kot pa če bi pihal s katere koli druge strani. Prav jezen sem že, ko veter začne še bolj naraščati, jaz pa sem že v kanalu.



	Začutim tok, ki se še bolj pozna na merilnikih. Menda nisem česa »zamočil« in spregledal kakšnega pomembnega dejavnika? Plima? Ura? Ne, vse je v redu in vem, da delam vse, kot piše, torej vse to, kar je že velikokrat preverjeno. Nato pa se začne huda ura. Veter naraste do 30 vozlov in kot za stavo piha točno v premec. Valovi mi pršijo in se od trenutka na trenutek zlivajo na barko preko zaščite na vhodu v barko in potem na mene. Moker sem, moker kot miš, ki je v vodi. Vsaj barka gre v redu. Tridata pri 2500 obratih kaže 3,82 vozla. No ja, za cele tri vozle je počasnejša kot ponavadi. Potem pogledam ploter in GPS meri samo 2,8 do 2,9 vozla. Najbolj realna meritev pa je prav ta. Kaj to pomeni? Da bom do Maroškega Tangerja potreboval cel dan?



	Veter neusmiljeno poriva barko nazaj, saj ima upor od zgoraj pa vse do morja. Valovi, ki jih tišči veter, mu pomagajo in še oni me odrivajo nazaj. Potem pa še tok, ki pa mi tudi ne gre na roko. Razmišljam, če bi povečal obrate na maksimum, to je 3000 obratov, a tega ne smem pustiti več kot dve, tri ure. Poraba goriva bi bila s tem nekajkrat višja. Ne, ne bom. Z Indigom grizeva in se vzpenjava. Pa saj se res vzpenjava, kajti zunaj je morje višje za dva ali tri metre. Ko imam na desni špansko Tarifo, zadnje mesto v prehodu, se veter malo umiri, pade na 13 do 17 vozlov. Odvijem glavno jadro ter zavijem za 30 stopinj v levo proti Maroku. Jadro zajame veter in ta glede na GPS barko požene na dobre 4 vozle. Bravo jaz! A vendarle moram s tem prečkati glavno pot ladij in one se mi ne bodo umikale. Nastavim barko proti Maroku in zdaj vem, da bom uspel. V daljavi se vidi mesto Tanger in plujem proti njemu ter proti vsem prihajajočim ladjam.



	Atlantik … Sem že v njemu, a vseeno tok ne pojenja, čutim ga. Veter piha konstantnih 13 vozlov in jaz odprem še genovo na polno. Obe jadri sta zunaj, jadram pa pod kotom 30 stopinj. Vzamem fotoaparat in posnamem ta dogodek, kajti nejeverni Tomaži pravijo, da se to z Bavario sploh ne da. O pa se da, le znati je treba! Počasi bo sonce padlo v vodo, jaz pa sem lačen. Kljub prometu in vsemu temu, kar se tukaj dogaja, v kuhinji nalupim krompir, ga narežem in ga dam poleg včeraj ulovljene ribe peč na štedilnik. Med peko seveda večkrat skočim ven, pregledam situacijo in se vrnem nazaj za štedilnik. Ko je pečeno, serviram zunaj in ob večerji doživljam sončni zahod na Atlantiku. Danes vina ne bom, kajti barka ni najbolj stabilna.



	Noč pade na morje in na nebu sveti skoraj polna luna. Na rtu obrnem malo na levo, nastavim še AIS-alarme in upam, da bom zato bolj miren in da ne doživim kakšnega bližnjega srečanja z veliko ladjo. Petek je in za Arabce je danes nedelja. Ribiči počivajo in jih ni na morju. Vsaj upam, da je tako in da je to nekaj dobrega za mene.



	Sobota, 6. 9. 2014, Atlantski ocean, 2. dan

	Polnoč je minila mirno, na nebu je luna, a jo delno zakrivajo temni oblaki. Če sem se prej veselil, da danes ribičev ne bo na morju, sem se zelo uštel, saj ko se oddaljim od obale za nekaj deset milj, naletim na luči ribičev, ki sicer niso močne. Nekateri imajo rdeče utripajoče luči, nekateri navadne bele, a ne tiste reflektorske, ki jih vidiš na Jadranu. AIS mi kaže kar nekaj ribiških ladij, ki večinoma stojijo. Niso ravno blizu, a luči se vidijo. Alarm mi kar naprej zvoni, saj ga imam naravnanega na 3 NM od mojega plovila. Na trenutke celo razmišljam, da bi ga ugasnil. A vem, da ga ne smem, kaj pa če malo zadremam? Zunaj je ogromno vlage, zato se spustim v salon barke in gledam film. Vsakih 10 minut skočim ven pogledat, če je vse v redu, tako da imam od filma bolj malo. Veter je konstanten in piha med 8 in 9 vozlov, barka s polnimi jadri pluje komaj z dobrimi štirimi vozli hitrosti. Proti peti uri zjutraj se veter umiri in ga je komaj za 4 vozle, zato zvijem genovo in prižgem motor na 1800 obratov in plujem s hitrostjo 4,8 do 5,1 vozla, tu pa vem, da je poraba goriva minimalna. Morje se je čisto umirilo, takšnega Atlantika ne poznam.

	Zdani se šele okoli osme ure in čas je za zdravila in kavo. Kuham kavo, ko zapoje rola na ribiški palici. Laks se odvija kot nor. Ugasnem plin in primem palico, zavijem zavoro, kajti laksa že skoraj ni več na roli. Palica se zvije in v rokah čutim moč, čeprav je še palica v nastavku za njo. Potegnem in čez čas, daleč, kakšnih dobrih 200 m stran skoči iz vode črn merlin, t. i. sabljarka; njegova dolga špica je na to razdaljo zelo jasna. Ta riba je na daljavo videti dolga več kot meter in pol in vprašanje je, koliko tehta. Zato pričnem navijati laks, a ne gre. Naenkrat spet skoči kakšen meter iz vode, tokrat čisto drugje, in palica popusti. Navijam in se čudim, zakaj ni več čutiti bremena. Verjetno se je snel. Ko sem navil laks do konca, sem videl, da ga je enostavno utrgal, verjetno na najšibkejšem členu, to je vozlu. Pa je šla vaba z njim. Pravzaprav pa takšne ribe niti ne maram. Mar jo naj ubijem za tri, štiri kotlete, saj več jih nimam kam dati, ker nimam zamrzovalnika, ostalo pa bi moral vreči nazaj v morje. Le dober karpačo bi si še naredil. Mmmmm …

	Danes sem že v drugem časovnem pasu, zato si prestavim kazalce na uri za eno uro nazaj. Nastavim in dobro zavežem novo vabo ter jo vržem v morje, jaz pa se posvetim pitju ravno skuhane kave. Razmišljam, da jo bom pil kar v salonu, saj zunaj še ni sončka, zato sploh ni toplo. Še vedno sem v obleki z dolgimi rokavi in dolgimi hlačami. Kasneje se od nekod pojavi veter, tokrat zapiha jugovzhodni veter, ki prinese še bolj topel zrak iz Afrike. Odvijem genovo, saj imam glavno jadro ves čas odprto. Zategnem jadra, prestavim škoto v levo in že drsim po rahlo nakodranem morju.



	Med pitjem kave usposabljam satelitski telefon. Že včeraj sem videl, da je ena baterija popolnoma neuporabna, druga pa je že pri koncu in jo je treba vsakih pet, šest ur polniti. Tudi satelit je problem. Težko ga najde, in ko že imam signal, je to le za kratek čas. Po moje si bom moral kupiti svojega, boljšega in modernega, kajti zakaj imeti pri sebi nekaj, kar ne dela dobro. Takoj ko pridem nazaj, ga vrnem svojemu operaterju, od katerega sem si ga tudi sposodil. Okoli 12. ure postaja bolj prijazno in toplo. Sonca še vedno ni, nad mano pa so temni oblaki. Jugovzhodnik se malo okrepi in sedaj piha že okoli 12 vozlov. Barka je še bolj nagnjena v desno, zato prestavim škoto in malo poravnam barko. Hitrost je komaj nekaj čez 5 vozlov. Upam na močnejši veter, čeprav ko pogledam napoved, ki sem si jo shranil v zip-formatu, sploh ni obetavna. Pa še v nos se mi bo obrnil ponoči. Mimo mene, na razdalji 200 m po desni strani, pluje velika ladja Sparta, njena hitrost je 9,2 vozla. Tudi to je AIS: pokaže mi vse podatke, ki me zanimajo o plovilu.



	Sparta me zapusti, jaz pa grem v salon barke in si do konca pogledam film, ki sem ga začel gledati včeraj. Po poznem zajtrku, ki bi lahko bil za nekatere že kosilo, grem še malo ven in si ogledujem morje. O, kako je široko in tudi globoko! Tukaj, kjer se trenutno nahajam, je globoko nekaj manj kot 1000 metrov. Glede na karto sem ob 14. uri vzporedno malo pred maroškim mestom Ksar El Kabir, za mano je v 24 urah 119 NM neprekinjene plovbe. Popoldanski veter se malo šali z mano in piha med 5 in 9 vozlov. Ker je veter bolj slab, se slečem ter se na krmi privežem s pasom in priklenem za ograjico. Stuširam se in se tako osvežim. Tako osvežen se vseeno udobno zleknem na klop v kokpitu. Vem, da me bo dohitela utrujenost in ne spanje. Vzamem si uro za kuhanje jajc in si nastavim alarm na 10 minut. Kmalu zadremam, a se mi zdi, da še dobro nisem zaprl oči, ko že zvoni alarm. Tako jo nastavljam še tri- ali štirikrat in zdi se mi, da sem že naspan in spočit. Iz dremeža me prebudi zvok role na palici. Očitno mi je vabo prijela riba, a kaj ko je takoj ugotovila, da ni prava in jo je spustila. Za večerjo bo danes nekaj iz hladilnika.

	Zvečer si skuham testenine ter jih polijem z omako iz konzerve, v kateri so koščki lignja in črnila. Dodam še suhe paradižnike in si naredim mešano solato. Ponudim si še kozarec vina in vse skupaj pazim, da se ne polije, kajti barka je malo nagnjena, saj je ravno toliko vetra, da je vse po strani. Po večerji si ogledam še en film, saj sem se dobro nadremal. Na AIS-u ni videti nobenega plovila. Sam sem sedaj že dobrih 100 NM oddaljen od obale in plujem po odprtem morju, daleč od plovnih poti velikih ladij, ki so označene na karti. Sedaj sem veliko bolj pomirjen, a vseeno si vsakih 15 minut pregledam okolico okoli barke. Nobene luči ni videti. Alarm na AIS-u je tiho in tudi on ne zazna nobenega plovila. Malo pred polnočjo se veter skoraj umiri in zvijem genovo. Prižgem motor in plujem na 1800 obratov.



	Nedelja, 7. 9. 2014, Atlantski ocean, 3. dan

	Ob tretji uri zjutraj po lokalnem času, ko sem po karti vzporedno s Casablanco, mi ostane do Kanarskih otokov še točno 399 NM, preplul pa sem že 193 NM, kar pomeni, da je skoraj tretjina poti za mano. Na poti pa sem točno 38 ur. Povpreček plovbe znaša 5,08 vozla na uro. Noč je mirna, gledam film in vsakih deset minut pregledam obzorje. Zunaj je vse mokro od vlage, temperatura pa je 21,6 °C. Začutim veter, zapiha rahel zahodnik z močjo 6 vozlov, odvijem spet genovo, nastavim jadra, zmanjšam hitrost motorja in pri 1500 obratih imam minimalno porabo goriva. Vse skupaj žene barko s 5,7 vozla. Ob peti uri zjutraj pride do spremembe in veter se okrepi na 15 vozlov ter obrne na jugozahodnik. Torej imam zdaj valove in veter v nos. Jadra zaplapolajo, zato glavno jadro na škoti potegnem čim bolj ven, da zajame čim več vetra pod skoraj manj kot tridesetimi stopinjami. Ugasnem motor in spremenim smer plutja, da me direktni valovi ne tolčejo v premec. Napne se tudi genova. Barka zdaj pluje umirjeno in ne poskakuje več kot besna kobila. Zjutraj ob kavi pogledam vremensko napoved v sliki. Zaradi vetra in valov ne plujem več direktno na cilj, temveč plujem vse bolj k maroški obali, smer proti mestu El Jadida. Zdaj sem od obale oddaljen nekaj več kot 90 NM. Moral bom obrniti barko in zajadrati bolj na odprto morje, kajti bojim se, da bi naletel na kakšno plavajočo ribiško mrežo, potem pa lahko nastanejo sitnosti.

	Dan mi mineva ob spreminjanju jader, smeri, malo sem tudi dremal, saj je morje prazno, dokler mi seže pogled. Kuham kavo in spet slišim zvok role na palici. Ugasnem plin in tečem v kokpit. Zagrabim palico in mislim, da ne vidim prav, saj je skoraj vseh 300 m laksa v morju. Privijačim zavoro in potegnem. Zavora na roli ne drži, riba še vedno vleče in sreča, da je palica privezana na ograjo barke. Palica se ukrivi, iz vode skoči nekaj srebrnega, svetlega, velikega. To ni bila riba, to je bila zver. Težko je na to daljavo opisati, kaj in kako veliko je bilo. Lahko le povem, da je bilo vsega kmalu konec. Z zverino je šla moja zadnja najboljša vaba za tune, z njo je šlo tokrat tudi vsaj 100 m laksa. Spoznal sem, da imam na palici preslabo rolo za tako velike ribe, da imam preslab laks in da pač na nekaterih stvareh res ni treba varčevati. Do konca skuham kavo in si mislim svoje. Skoraj vedno, ko kuham kavo, se ujame riba, nikoli pa je ne potegnem na krov barke. Zdaj si pa že želim ujeti kakšno ribo, pa četudi veliko. Na palico in preostanek laksa navežem novo vabo,čeprav zdaj vem, da tokrat še trznilo ne bo. Razmišljam, kaj si bom naredil za večerjo, čeprav moram napisati, da v tem brezdelju ves čas odpiram hladilnik in še kakšen predal ter si ves čas nekaj dajem v usta. Odločim se za špansko fabado, jed, ki sem jo jedel pri Višnji in Bobiju. Jed mi je bila dobra, zato sem kupil tri pločevinke že gotove fabade. Imam še nekaj kruha, pa bo čudovita večerja. Pločevinka je na pultu, ko spet zapoje rola. Skočim ven in ne morem verjeti, da je na to vabo sploh kaj prijelo. Zaprem zavoro in potegnem, potem pa spet popustim. Veliko ne morem popuščati, kajti nimam več veliko laksa. Spet zategnem, palica se zvije. Težka bo, spet je nekaj večjega, a ne največjega. Zdaj že čutim upor moči na desni strani, malo kasneje je nekje na levi. Kot da se tisto, kar je v vodi, igra z mano. Vlečem in popuščam. Vem, da je dobro ugriznila v vabo, in ne sme mi uiti. Barka pluje naprej s pomočjo avtopilota; ob tem pomislim, kako lepo bi bilo, če bi bil z mano še kdo, da bi pomagal krmariti barko. Po dobrih petnajstih minutah je riba pri barki. Tuna je. Vzamem palico s kavljem na koncu in ga ribi zasadim v trup, potem pa tuno potegnem na barko. Vem, da mi ne more več uiti. Saj ne vem, kje sem imel nasmeh, verjetno kar okoli cele glave, kajti ta tuna je bila velika in debela. Zagrabim tuno, ji izvlečem kavelj in ji rečem: »Oprosti.« Potem jo rešim vseh muk in riba obmiruje.



	Vzamem nož in zarežem do kosti pod sprednjo plavutjo z ene in druge strani. Kri, polna adrenalina steče, kokpit pa je ves krvav. Vzamem vedro in s slano vodo polijem po kokpitu,da ga sperem. Vzamem meter in jo izmerim: 68 cm v dolžino. Težka bo po moje malo manj kot 4 kg. Moja največja riba v življenju, pa še lepa je. Potem pa se pričnejo prave koline. Preden sčistim drobovino (notri najdem še eno ribo), odrežem glavo, narežem kotlete, zadnji del pustim za posebno peko, najbolj debel del izrežem in ga tanko narežem za karpačo. Dobro uro je dela s tem mesarskim klanjem, preden je vse narezano in očiščeno. Ker je barka nagnjena pod jadri, se krvava voda zadržuje na eni strani, zato jo bo treba sčistiti na roke, saj sama ne bo odtekla. Riba se ta čas na papirju hladi. Kotleti bodo šli v hladilnik, spomnil sem se, da imam eno PVC-posodo, iz katere lahko izsesaš zrak, tako da postane posoda brez zraka. Vanjo bom nalil veliko olivnega olja in tako rešil problem: tune bo vsaj za štiri dni za glavno jed. En kos bo danes za večerjo. Ko pospravim tuno v posodo, na tanko narežem še del ribe za karpačo, ga pokapam z limoninim sokom, zmešam nekaj začimb in vse skupaj pokapam še z olivnim oljem. Vse skupaj zmešam, nato pa lepo raztegnem po krožniku in krožnik pokrijem z ALU- folijo ter vse skupaj postavim v hladilnik. Palico z vabo pospravim in vem, da je nekaj dni ne bom potreboval, saj imam zdaj več kot dovolj ribe. Zvečer si naredim bolj pozno večerjo: tunin kotlet s poprom ter mešano solato.



	Ponedeljek, 8. 9. 2014, Atlantski ocean, 4. dan

	Okoli dveh zjutraj si vzamem iz hladilnika ohlajen tunin karpačo. Ker nimam aparata za peko toasta, ga popečem kar v ponvi. Nočna malica je pripravljena za praznovanje, kajti pravkar sem na polovici poti do Kanarskih otokov. Od zdaj naprej gre še samo od 300 milj navzdol. Na koncu sem se spomnil, da bi lahko spil še kakšen kozarec vina, a sem na njega čisto pozabil. Nič hudega, saj sem ga spil pri večerji. Okoli četrte ure zjutraj zaslišim alarm; AIS mi javlja, da je zaznal plovilo. Na moji poti je zaznana maroška ribiška ladja. Kaj dela tako daleč zunaj? Popoldan sem odplul za 15 stopinj bolj v notranjost oceana, ravno zato, da se ne bi srečal z njimi. Veter je padel na komaj 5 vozlov, zato zvijem genovo in prižgem motor. Morje je mirno, na njem se kotalijo le tisti dolgi, a ne preveliki atlantski valovi, ki se poigravajo z mojo barko, da gre ta enkrat višje, potem pa se počasi spusti dol. Glavno jadro je še vedno gor, le da ga s škoto naravnam tako, da je vedno polno vetra.

	Zjutraj se obrijem, kajti videti sem že kot star puščavnik, uredim se in spijem kavico ter z gledanjem slik še enkrat doživljam svoj včerajšnji ulov tune. Zunaj se je naredil lep sončen dan. Slekel sem se in se nastavljal soncu, saj dopoldan še ni pretirano vroče. Ko je človek sam in nima komunikacije po internetu, mu ne ostane veliko možnosti, kaj bi delal. Največ razmišljam za nazaj, kaj bi moral storiti, pa nisem. Morda bom vse to poskusil popraviti, ko se vrnem z jadranja.



	Zaslišim alarm, ki ga je sprožil AIS, in skočim pokonci. Ladja gre proti meni, a je še daleč. Čez nekaj časa se mi približa in z veseljem si jo ogledam. Današnji dan mineva brez posebnosti, prometa na morju je malo, zato dan posvečam lenarjenju, kamor spada tudi kakšna dvajsetminutna kitica spanja, da nadoknadim izgubljeno spanje. Spet si nastavim uro za kuhanje jajc. Pijem popoldansko kavo, sonce je močno, zunaj je 27 °C, zato razmišljam, da se bo treba skriti. Šel bom za svojo mizo; ko sedem za njo, odprem dnevnik ter ga začnem brati od začetka. Malo ga popravljam, saj v njem vidim goro pravopisnih napak, obračam vrstni red besed, dodajam ločila ...



	Zvečer si naredim večerjo, ki je sestavljena iz dveh 3 cm debelih tuninih kotletov, pečenega krompirja ter zeljne solate, ki sem si jo tako zelo zaželel. Manjka mi le bučno olje in vsaj mleta kumina, a ker tega ni, sem moral narediti solato brez tega. Za večerno malico pa bo danes breskov kompot. Veter je šel danes na dopust in ga verjetno še nekaj časa ne bo. Ko pogledam vremenske slike iz napovedi, ki sem si jo shranil na računalnik, potem ne pričakujem kaj drugega kot slab veter z valovi v nos in prižgan motor. Okoli polnoči nisem nič lačen, torej danes kompota ne bo, zato si umijem zobe. Ker ni prometa, se tu in tam prepustim kakšnemu petnajstminutnemu dremežu, nato pa sledi kontrola obzorja.



	Torek, 9. 9. 2014, Atlantski ocean, 5. dan

	Noč je temna in mirna. Ob 3.40 končno vidim na obzorju nekaj luči, kar pomeni, da je daleč nekje ladja, ki jo čez pol ure vidim bolj jasno in mi tri milje pred mano, preseka mojo plovno pot. Malo kasneje zapiha veter z levega boka, piha jugovzhodnik, odprem še genovo in jo zategnem. Ugasnem motor in jadram, na obrazu pa se mi nariše nasmeh. Kako malo je meni potrebno, da se nasmehnem. Ura je 7.00 po lokalnem času in pričelo se je daniti. Nad mano so temni oblaki in veter se okrepi na slabih 20 vozlov. Gledam temne oblake in čutim hladen veter. V dolgi razdalji so pred mano, raztegnjeni na široko, zato se temu, če se že tam kaj dogaja, ne bom mogel izogniti. Pospravljam po kokpitu in sedežni blazini odnesem v skladišče, da jih kakšna morebitna nevihta ne odnese. Veter se še bolj okrepi, zdaj piha že skoraj 26 vozlov. Zaplujem v veter in skrajšam jadra do ene tretjine. Zdaj vem, kaj to pomeni. Pogledam še v notranjost barke, če so vsa okna in odprtine zaprte. Pred mano se je naredila zavesa, temna kot črni žamet na odru gledališke predstave. Preoblečem se v nepremočljivo obleko in čakam. Hitrost barke je padla, veter pa še narašča. Valovi se dvignejo, postanejo kratki kot vrhovi Kamniških Alp, kajti tudi ti so na vrhu beli. Barka kdaj pa kdaj udari v val, sliši se top, glasen udarec. Zdi se mi, da bolj zaboli mene kot njo. V rokah čutim moč morja, saj je krmilo vedno težje. Na trenutek se mi zdi, da se malo pomika v prazno. Torej pri naslednjem dvigu barke snamem krmilo in pogledam, če je vse v redu z njim; morda ga je treba samo z mastjo namazati. Prihajam v zaveso, torej naj se le-ta odgrne in naj se predstava začne. Tokrat ne bom gledalec, ampak z barko nastopava v glavni vlogi. Veter se dvigne na 29 vozlov. Po barki pade nekaj debelih kapelj dežja. Veter v kratkem zapiha do 33 vozlov, barka pa se nagiba, kljub temu da so jadra skrajšana. Rob genove mi plapola, zato še bolj zategnem vrvi na vinču, kajti bojim se, da mi bo plapolanje strgalo rob jadra. Zdaj je ta črn oblak nad mano in čakam na t. i. tropsko nevihto, kar je gost pojav na Atlantiku. Vendar na koncu le spoznam, da sem imel nekaj sreče. Trajalo je vsega dvajset minut, morda pol ure, brez večjega dežja, le z vetrom, potem je vse skupaj popustilo. Umirilo se je morje, veter se je umiril, počasi je izgubljal moč, dokler se ni ustavil na desetih vozlih. Dobro sem jo odnesel tokrat, po moje sem prišel na sam rep nevihte, ko je bilo že vsega konec. Potegnem cela jadra na sonce, ki se je pokazalo za temnimi oblaki, in plujem z vetrom v ostro orco.



	Zavesa je padla, prižgali so se reflektorji v obliki sonca, predstava je bila kratka, a vseeno s pridihom kančka adrenalina. Na srečo konec dober, vse dobro. Verjetno je tako, da ko si sam, bolj malo vidiš, kaj se dogaja okoli tebe na tem širnem oceanu. AIS mi da alarm, če je v bližini kakšna ladja, ne more pa mi noben moj instrument pokazati, če so v morju želva, delfini ali kaj podobnega. Verjetno sem izpustil marsikaj lepega. A tokrat ne, saj sem prvič v življenju zagledal celo jato delfinov.



	Okoli poldneva sem jih videl 200 m stran od barke, nato pa so nekateri od njih zaplavali proti barki. Prišli so na premec in plavali pred barko. Skočil sem po fotoaparat, ki ga imam v salonu, in ko sem prišel ven, kar nisem mogel verjeti, saj se je zdaj število delfinov povečalo na kakšnih 20. Naredim nekaj fotografij, delfini pa so še kar prihajali in prihajali. Z leve in desne strani barke je bilo v vodi vse črno. Vsaj kakšnih 50 jih je bilo na koncu. Posnamem tudi filmček, kjer se vidita obe strani in vidi se ta velika masa krasnih in pametnih živali. Čudoviti so, ko se igrajo na soncu, ko se voda leskeče kot smaragd, nato pa pridejo iz vode, zajamejo zrak in se potopijo ter plavajo … Hvala Neptunu za to predstavo! Vsekakor je bila veliko lepša od današnje prve. Očitno je tako, da ko se dogaja, potem se res dogaja. Ob 13.00 pišem SMS preko satelitskega telefona z navedeno trenutno lokacijo. Takrat ugotovim, da sem 114 NM do trenutnega cilja, do afriškega kopna pa imam 118 NM. Malo se nasmejim v šali in si rečem, če bi moral plavati, bi si izbral bližjo pot, Kanarski otoki.

	Dolgčas mi je, zunaj pa je lepo na soncu. Toplo je, 27 °C mi kaže termometer. Zato spustim vabo z ribiške palice v vodo, z namenom, če kaj ulovim, spustim nazaj v morje. Stopim še v kuhinjo, pristavim vodo za kavo in si odštejem pet keksov ob kavi. Pravijo, da Murphy res rad ponagaja. Tudi tokrat je bil poleg mene. Spet kava, spet kuhinja, ko zaslišim rolo. Odvija se kot nor. Pridem do palice, a je bil laks že odvit do konca. Palica se usloči. Počila bo, si mislim in sežem v žep po žepni nožek, da ga odrežem s palice, takrat pa popusti. Laks je ostal na svojem mestu. Navijem laks na rolo, in ko pridem do konca, vidim, da je popustila »rinka« na vabi, ki je bila najšibkejši člen. Pa je šla še ena vaba od tolikih, čeprav imam eno enako še v rezervi, še zapakirano. Zdi se mi, da tukaj na Atlantiku sploh ni važno, kaj je za vabo. Tudi če bi zvil pokrovček od konzerve in bi na njega montiral trnek, bi bilo v redu. Samo da se sveti in že privablja ribe. S pravo in dobro opremo bi sedaj že imel toliko rib na krovu, da bi si lahko ustvaril celo ozimnico. Vseeno pa malo kasneje na barko privlečem majhno tuno. Gledam jo in si mislim, le kaj mi bo, saj je premajhna. Fotografiram jo za spomin, nato pa ji kljub obljubi, da mi izpolni tri želje, brez izrečenih želja spustim v morje. No ja, vsaka pa tudi ni zlata ribica.



	Popoldan si vzamem čas in nadaljujem z branjem in delnim popravljanjem tega dnevnika. Sem mar res ljudem pošiljal takšno skropucalo? No, bodo pa vsaj na koncu imeli lepši izdelek. Morda tudi v obliki knjige. Zvečer si naredim pozno kosilo, sestavljeno iz dveh pečenih kotletov tune, pekočega riža in mešane solate. V hladilniku pa se za kasneje hladi breskov kompot. Če kaj drugega ne, vsaj jem dobro. Veter spet obrne, morje se čisto umiri. Takšnega Atlantika ne poznam. Vedno sem mislil, da ko prideš na Atlantik, veter zapiha, odpreš jadra in jih na cilju zapreš. Zdaj vidim, da sem se zmotil, čeprav v bistvu nikjer nisem bral, da se veter na Atlantiku toliko spreminja, z njim pa tudi morje. Veter, kolikor ga je, mi spet lepo pihlja v premec, kamor nosi tudi valove, ki na trenutek ustavijo barko za cel vozel. Res nimam sreče s tem vetrom. Vedno piha v nepravo smer.

	Na morje pade noč. Luna je danes spet sijoča, rumeno rdeča, in na morju se v smeri nje lesketa gladina. Tudi sončni zahodi so na Atlantiku lepi, na trenutke v vseh svojih barvah, celo malo kičasti. Upam, da bo to zadnjo noč, prebedeno na Atlantiku, vse v redu in da bom jutri že v marini na kanarskem otoku Graciosa.





	KANARSKI OTOKI





	Sreda, 10. 9. 2014, La Linea, Španija–Atlantski ocean–Caleta del Sebo, Graciosa, Kanarski otoki 615 NM

	Noč mineva mirno, saj je bilo tudi vetra bolj malo. Okoli četrte ure zapiha zahodnik, zato odvijem jadra ter ugasnem motor. Barka poleti na morski gladini. Ponoči je odvijanje jader in nastavitev le-teh možna le, če si prižgeš servisno luč. Z naglavno svetilko je to malo težje, a se vseeno da. Pravi jadralci pravijo, da delajo vse po občutku. Ob pol petih zjutraj sem presenečen, ker še nikoli do sedaj nisem videl delfinov ponoči. Kar cela manjša četica se jih je igrala pod premcem. Vzamem kamero in snemam, a se nič ne vidi, slišijo se le skoki, pomešani z rezanjem morja, kot to počne barka. Škoda. Današnja noč je dejansko v celoti prebedena, kajti nič se mi ne spi. Morda zaradi občutka, da bom danes končno na kopnem. Veliko več sem zunaj, saj se pred Kanarskimi otoki nadejam kakšnih ribičev, ki jih pa tukaj okoli Graciose ni, kajti sam otok in okolica sta nekakšen varovani rezervat. Kopnoooo! Točno ob 7.25 zagledam obrise Kanarskih otokov, Lanzerote in Graciose, čeprav vidim najprej nenaseljen otok na svoji desni. Pa sem že skoraj zmagal!



	Ko se približujem kopnemu, se sčasoma na telefonih prikaže signal, internet počasi dobiva na moči, še malo pa se na mobilniku pokažejo ikone elektronske pošte in sporočil. Ura je točno 11.55, ko pristanem na sprejemnem pontonu v marini Caleta del Sebo na Kanarskem otoku Graciosa. Na pontonu stoji uslužbenec marine in me sprašuje, če sem rezerviral marino, ker je polna. Najprej se težko sporazumeva, ker zna gospod le deset besed angleško, jaz pa petdeset besed špansko, tako da sva se le ujela, ko sva kombinirala stavke in jih nadgrajevala z ročnimi kretnjami. Ko mu uspem razložiti, da nisem rezerviral marine in da sem ga klical po radijski postaji po kanalih 9 in 16. Ni se mi javil, a pravi, da je imel obveznosti. Poslovi se in že gre, ko stopim na pomol in začnem barko še bolj privezovati. Pride nazaj in pravi, da moram iti. Jaz pa njemu, da se bom najprej naspal, saj sem prišel iz Gibraltarja, potem pa bom videl, če ne bo prenevarno za plovbo, kajti ne želim ogrožati svojega in tujih življenj. Pač poskusil sem zaigrati na drugo karto. Potem pa mi reče, da obstaja kompromis.



	Ponudi mi zunanjo stran pontona v marini. Zakaj pa ne? Samo en kos prehoda me ne moti. Gospod vzame podatke, jih skrbno zapiše, kar traja pol ure na soncu pri 32 °C. Odplujem do pontona, se privežem in najprej operem barko ter jo tako razsolim. Potem pa opravim še druga dela, na koncu pa še malo zaspim, tokrat dve uri skupaj. Zanimivost kanarskih marin je, da so tukaj montirani plavajoči pontoni, ki jih nosijo nekakšni vertikalni piloti. To pa zato, ker je tukaj razlika med plimo in oseko tudi več kot dva metra. Zvečer se stuširam, obrijem in uredim, nato pa grem ven na večerjo in pijačo. Mislim, da si lahko to privoščim, čeprav sem najbolj navajen svoje ladijske kuhinje. Najprej si naročim tapas za 3 EUR, nato čudovito morsko juho za 3 EUR in spijem pollitrsko pivo za 1,50 EUR.

	Nekaj statistike o plovbi od Gibraltarja do Graciose

	Na poti Gibraltar–Graciosa (do marine) sem preplul 615 NM. Za to pot sem potreboval 119 ur ali 4 dni in 23 ur neprekinjene plovbe. 65 % poti sem jadral, 35 % pa motoriral, največ zaradi vetra v premec; glavno jadro je bilo ves čas odprto.



	Četrtek, 11. 9. 2014, Caleta del Sebo, otok Graciosa–Puerto del Carmen, otok Lanzerote 35 NM

	Prebujanje v postelji je povsem drugačno kot kratko dremanje na klopi v salonu, zato sem to noč lepo spal in se spočil. Ne vem, če sem se sploh obrnil. Zjutraj se uredim. Vse delam na počasi, kot tukajšnji prebivalci. Najprej zdravila, kavica, malo interneta za razvedrilo, potem pogledam slike s poti, napišem nekaj besed v dnevnik, odgovorim na elektronsko pošto in zajtrkujem.

	Sprehodim se do recepcije marine in naletim na včerajšnjega prijaznega gospoda, ki mi pravi, da marine ni treba plačati, ker sem bil privezan na zunanji strani pontona, na plovni poti, kjer sem verjetno imel nemirno noč zaradi ribiških bark. Ves presenečen se mu zahvalim in ga povabim na pijačo, ki pa jo odkloni, saj je v službi in nima časa, ves čas pa se pogovarja z eno gospo, verjetno uslužbenko iz recepcije. Tudi ta mi potem reče, da je to prijazna gesta ljudi iz Kanarskih otokov. Dobrodošel! Od presenečenja sem se nasmehnil, se zahvalil in povedal, da povem vsem svojim prijateljem, kako prijazni so tukaj ljudje, in jim svetujem, naj obvezno obiščejo ta kraj. Potem odidem z dvema desetlitrskima kantama po gorivo na bencinsko, saj je tu plima danes tako visoka, da je od nivoja gladine morja do betonskega roba, kjer je bencinska črpalka, več kot dva in pol metra višinske razlike. Prijazna gospa mi natoči gorivo, plačam 1,14 EUR za liter. To težo odnesem do barke, kar je približno 1200 metrov. Že malo moker od potu na tem vročem soncu se najprej spočijem, nato pa prelijem gorivo v rezervoar.



	Okoli 12. ure odrinem s pontona in zapustim prijetno mestece Calete del Sebo in otok Graciosa, na katerem živi približno 600 ljudi. Majhen otok, a po nekajdnevni plovbi se ti zdi zelo velik. Obplujem rt Lanzerota in se čudim, ker plujem po plitki vodi, čeprav sem oddaljen kar nekaj sto metrov od obale. Zaradi varnosti vseeno zaplujem v globoke vode. Ko pridem daleč stran od obale, v morje vržem panulo. Morda ulovim kakšno ribo za v ponev in hladilnik. Prej si nisem upal vreči vabe, saj je tukaj zaščiteno območje in je ribolov prepovedan. Zakaj bi izzival usodo, če mi je ni treba. Skuham si še popoldansko kavico in sedem v kokpit ter se spomnim, da danes ni bilo Murphyja, torej me riba ni pregnala od kave. Niti do konca ne rečem tega v mislih, ko zapoje rola. Tokrat gre spet vse na hitro. Odložim šalico s kavo in primem palico. Laksa že skoraj ni več, zato blokiram zavoro in potegnem. Palica se močno ukrivi iz vode pa več kot 100 metrov stran skoči velika riba. Že vnaprej vem, da bo utrgala laks z vabo in odšla. Vseeno potegnem, popuščam, vlečem. Ona skače iz vode, se bori, zaplava spet v vodo, jaz pa čutim, da gre v globino. Ko se konica palice poravna, še jaz malo spustim in navijam. Tako sva se mučila skoraj pol ure, ko do barke uspem privleči veliko zlato ribo. S kavljem jo potegnem na barko in ona se še vedno bori.



	Takoj ji skrajšam muke in jo obenem prebodem pod sprednjo perutjo, da ji izteče nekaj krvi. Kasneje ribo očistim. Po enournem delu ter čiščenju barke so kotleti pripravljeni za shranjevanje. Palico z vabo operem s sladko vodo in jo pospravim za nekaj časa, saj je zagotovo ne bom potreboval. Danes sem dobil potrditev rezervacije za letalsko karto iz Fuerteventure do Münchna. Torej še trikrat spim in grem domov.

	Pred mestom pokličem marino na kanal 9 po VHF-postaji, a se nihče ne javi. Po sedmih urah plovbe vplujem v marino pred mestom Puerto del Carmen. Za visokim valobranom se prikaže zanimivo mesto, ki je že od daleč obarvano v bele apartmaje in bele stavbe. Plujem počasi in nikjer ni nikogar. Še enkrat pokličem na kanal 9, a spet ni nikogar. Pokličem kanal 16, morda imam tu več sreče, a mi tu prijazen glas pove, da me kliče iz kapitanije Arrecrife in naj to marino pokličem na kanal 9. Zahvalim se mu in mu povem, da se mi tam nihče ne javlja. Zaplujem v marino in se kar sam bočno privežem na plavajoči pomol, kar mi res strokovno uspe.



	Bom že jutri v recepciji povedal, da sem moral tu pristati in da ni bilo nikogar. Naredim si dobro večerjo iz zadnjega kosa tune v smetanovi omaki s testeninami in si narežem še zelje za zeljno solato. Ko pomivam posodo od večerje, nekaj potrka po barki in stopim ven. Zunaj v mraku stoji varnostnik marine. On ne zna angleško, jaz ne špansko, a oba imava roke in nekako se le pogovoriva, zakaj sem tu in do kdaj ostanem. Nato možakar nekam telefonira in pravi, da je govoril s šefom ter da ni problema, naj se samo legitimiram, ker sem v marini, zato potem fotografira moj potni list. Povem mu še, da zjutraj odhajam in da vse ostale papirje prinesem v recepcijo marine. Možakar se nasmehne, nato pa pravi, da mi marine ni treba plačati, če grem že zgodaj, saj so mu iz marine tako rekli, pa tudi privezal sem se sam, elektrike in vode ni na pontonu, torej je vse v redu. Ponudim mu pivo, ki ga sprejme in odide svojo pot.

	Odidem še v mesto, da si ga ogledam. Mesto je lepo, čisto in predvsem živo. Verjamem, da je v tem mestu ogromno angleških turistov, saj sem jih srečeval na vsakem koraku. Prodajalci v trgovinah in butikih te že na vratih ogovorijo angleško. Na poti do barke me pritegne dobra živa glasba iz enega od mnogih irskih pubov. Stopim noter, spijem pivo in uživam v glasbi.



	Petek, 12. 9. 2014, Puerto del Carmen, Lanzerote–Gran Tarajal, Fuerteventura 52 NM

	Vstanem ob 7. uri in si skuham kavo. Malo sem pri računalniku in preverjam, kje bi bilo najbolje pluti, da bi imel kratko pot in da bi na teh otokih videl kaj lepega. Na koncu se le odločim, da bom plul po najkrajši poti, a sem od obale vseeno oddaljen kakšnih 14 NM. Ker moram zapustiti marino pred osmo uro, naredim to ob pol osmih. Zdaj sem že izkušen maček, zato se odvezujem in privezujem sam. Ja, za vse sem sam.

	Plovba naj bi trajala malo manj kot deset ur, saj je do cilja približno 50 NM. Vreme imam sončno; valovi so visoki nekje do 80 cm in v barko tolčejo s strani, piha pa zahodnik, a bolj slab, komaj za 9 vozlov se ga nabere. Jadram s polnimi jadri, barka pluje počasi, komaj nekaj več kot s 4 vozli. Upam na močnejši veter, da bom priplul v marino na cilju še ob belem dnevu. Dan mi mineva lenobno, rib ne lovim, saj imam v hladilniku veliko zalogo ribjih kotletov, ki jih je treba pojesti do ponedeljka. Ogledujem si pokrajino, morje, poslušam zelo dobro glasbo po radiu in se nastavljam soncu. V roke vzamem knjigo in berem. Skuham kavo, pojem kakšno jabolko … Tako mineva moj dan na morju. Misli mi tu in tam odletijo domov. Kako bo, ko se vrnem? Sredi septembra smo, jaz pa sem šel maja. Kako bo doma? Kako se bom navadil na turobno deževno vreme, če pravijo, da ves čas dežuje? Tukaj pa je vedno nekaj pod 30 °C, vedno sem v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Ponoči je tukaj okoli 22 °C, doma komaj 10 do 12 °C, torej pol manj. Brrrr … Služba, stres, problemi … Nič lepega se mi ne obeta ob vrnitvi. Lepo bo edino to, da bom v družbi meni dragih ljudi, da bom spet objel vnuka, našega sončka, ki ga imam neizmerno rad. Kakor koli že bo, tudi to bo začasno, kajti barka ostane tukaj samo za nekaj časa.



	Končno po skoraj desetih urah priplujem do mesta Gran Terajal. Okoli marine je visok valobran, mesto pa na prvi pogled prijetno z raznobarvnimi hišami. Po kanalu 9 pokličem marino, a se mi nihče ne oglasi. Slišim samo španske pogovore. V marino prihajajo velike ladje, namenjene lovu na velike ribe. Nič ne bo, zato zavijem v veter in zvijem glavno jadro ter spustim bokobrane, da bom lahko varno vplul v marino. Pripravim še privezne vrvi in že sem pred vhodom. Takoj ugotovim, da imajo tu nekakšno tekmovanje, saj je tukaj veliko ljudi, veliko je »fisherman« bark, s spremljajočo glasno glasbo še bolj poudarjajo dogajanje. Počasi se premikam po marini in iščem koga iz marine, a ga ne dočakam. Najdem prazno mesto ob strani in se sam privežem. Da ne bom imel težav, grem iskat koga iz marine, a ga ne najdem, ker je pisarna zaprta. Najdem varnostnika, ki pa je očitno »tata mata« v odsotnosti ljudi, zaposlenih v pisarnah. Pove mi, da se moram prestaviti na drug ponton in mi pokaže mesto. Dobro. Grem na barko, se odvežem in pridem do mesta, ki mi je določeno. Spet se sam privežem, kajti varnostnik je invalid in ima trdo koleno. No ja, saj sem tega navajen, bom že. Barka je privezana na svojem mestu in zdaj čakam naslednja navodila, ki pa so, da naj grem z njim v njegovo pisarno ter naj s sabo prinesem dokumentacijo. Vzamem torbo z dokumenti in grem za njim v pisarno. Tokrat ne v pisarno marine, ampak v pisarno varnostnika, ki pa je res čudna. Dejansko je to nek 1,5 x 1,5 metra velik »pajzlc« s hodnikom širine 90 cm in dolžine 1,5 metra. Varnostnik je ta hodnik prepolovil z desko, ki nama je služila za mizo. Notri ima vse dokumente, ki se tičejo marine, fotokopirni stroj, pisala ipd. Ima tudi dva stola, za njega in za stranko.

	V Španiji je treba povsod izpolniti kar veliko papirjev in napisati ogromno podatkov, tako da zna to trajati tudi med pol ure in uro. Odvisno pač od tistega, ki to piše, kako je hiter. Tudi tu, na Kanarskih otokih, je podobno, čeprav je tudi to Španija, a tu pravijo, da so daleč od njih, le spadajo tja, da jim dajejo denar od turizma in pridelave sadja in zelenjave. Tukajšnja marina ni draga, saj stane privez za mojo barko z vodo in elektriko 10,10 EUR na dan. Je pa dražje za ves mesec, saj ne dajo popusta, ampak ga dajo samo, če si v njej več kot 6 mesecev. Tokrat sem malo razočaran, kajti za mesec dni sem plačal vsaj enkrat več, kot sem načrtoval, zato že razmišljam o drugih kombinacijah. Na barki najprej izračunam, koliko poti sem opravil, potem pa nazdravim sebi in svoji barki, ki me je varno pripeljala do cilja. Hvala ti, Indigo, in hvala mojemu motorju, Volvi Penta, ki je neumorno deloval vse te ure na morju. To je dokaz, da tudi Bavarii lahko uspe …

	Naredim si večerjo, in sicer pečene kotlete včeraj ulovljene ribe, polento s parmezanom, zeljno solato in kozarec vina. Ko pospravim kuhinjo, se preoblečem in grem v mesto. Sprehod mi bo koristil. Vem, da bo prijetno narediti nekaj kilometrov peš, pa tudi avtobusno postajo moram poiskati.



	Sobota, 13. 9. 2014, Gran Tarajal, Fuerteventura, 2. dan

	O, kako sem dolgo spal! Zdi se mi, da celo večnost. Prebudil sem se že skoraj v sončen dan in ne jutro. Po popiti kavi sem naredil še nekaj opravil na barki, nato pa sem šel malo v mesto, saj sem potreboval še kakšno malenkost, igračo ali oblačilo, za svojega vnuka.

	Mesto Gran Terajal je lepo, manjše mesto s 7.000 prebivalci. Ima svojo peščeno plažo, čudovito dolgo sprehajališče, na katerem z ene strani v stavbah, ki so ob njem, domujejo restavracije, kavarne, picerije in še kaj bi se dalo našteti. Najbolj zanimivo je to, da kadar sem šel mimo, je bilo vedno vse polno ljudi. Prepoznam domačine. Tukaj ni veliko turistov, zato sem še toliko bolj presenečen, da so prav oni tisti, ki posedajo po restavracijah in picerijah. Mesto ima veliko otroških igrišč, parkov, trgovin ipd. Pravzaprav je to res prijazno mesto.



	Ko sem našel, kar sem iskal, sem to kupil in potem poiskal kavarno ob sprehajališču in plaži. Že ko sem sedel za mizo in naročil kavo, sem se nasmehnil, kajti pred mano so se bohotile strelicije, rože, ki so meni osebno najlepše rože na svetu. Uživam v senci in pijem svojo kavo, za katero plačam 1,20 EUR. Razmišljam in nikamor se mi ne mudi. Med peto in šesto popoldan je razglasitev rezultatov drugega dne tekmovanja v Big Game. Upam, da danes ulovijo kaj večjega, kot so včeraj. Po kavi pridem na barko, si naredim limonado in nato obiščem še prizorišče zločina, kjer bodo mrtve živali dvigovali na posebno stojalo, kjer jih bodo tehtali in razkazovali ljudem. Ko pridem bližje, le vidim, da največjo in zmagovalno ribo pravkar dvigujejo na tehtnico. Izmerjena teža: 284 kg. Sledi velik aplavz množice radovednežev, med katerimi sem se znašel tudi sam. Zvečer so pripravili še ples pod šotori, obilo hrane in vsega zanimivega. Lepo je to enkrat v življenju doživeti.





	Nedelja, 14. 9. 2014, Gran Tarajal, Fuerteventura, 3. dan

	Nekakšna čudna je bila današnja noč, ki mi ni dala miru. Nisem spal, verjetno zaradi glasne glasbe, ki se je slišala. Kot bi tekel zvok po vodi, je ta glasna glasba odmevala po stenah barke. Kakorkoli, jutro je in vstal sem. Spil sem kavo in napisal nekaj statistike za svoj dnevnik, ki se bo znašla na pravem mestu. Danes me čaka ogromno dela, saj je dejansko zadnji dan, ko sem tukaj, na barki, na Fuerteventuri. Kar stiskati me je začelo, da bom kmalu moral v ta realni, stresni svet, kjer so obveznosti in služba. Že sam začetek bo zelo napet, a bom že nekako, še vedno sem.



	Spekel sem si preostali toast, da ga bom jutri imel za sendviče, a potrebujem še nekaj, kar bom dal v njih, zato se odpravim v mesto v trgovino. Gran Tarajal ni neko turistično mesto, kot smo na turizem navajeni v Sloveniji ali na Hrvaškem. Trgovine so ob sobotah odprte samo do 13. ure, v nedeljo pa zaprte. Zato komaj najdem trgovino, kjer kupim kakšno malenkost za v sendvič. Ker sem že tukaj, se odločim, da grem še malo na sprehajališče in se usedem pred kakšen lokalček ter si privoščim kavo. Vendar tudi tu dopoldan ne delajo, obratovati začnejo šele po 16. uri. Pa saj tudi na plaži ni veliko kopalcev, zdi se, kot da celo mesto spi. Druge izbire nimam, zato vzamem edino ponujeno možnost: da grem na barko in si na njej skuham kavo ter jo spijem.

	To na barki tudi storim, nato pa se lotim dela. Najprej se lotim elektronike. Vse, kar je snemljivo in nekaj vredno, snamem z nosilcev (ploter zunaj, GPS v salonu, ročna radijska postaja, EPIRB, fotoaparat, daljnogled ipd.) in dam v Grab Bag, le-to pa zadaj za posteljno pregrado med avtopilot Grab bag je uporaben že zato, ker je moj narejen kot nahrbtnik in je dovolj velik, da gre v njega veliko stvari, poleg vsega pa je idealen za elektroniko, ker je nepremočljiv. Upam, da tega ne najdejo, če mi že vlomijo v barko. Tja dam še ribiško palico in podvodno puško ter samonapihljive jopiče. Potem začnem pospravljati stvari, ki jih moram odnesti domov; spakiram še zdravila ter vsa umazana oblačila in posteljnino. Tukaj ni pralnice, zato jo bom opral doma. Odločim se, da grem ven in z barke pospravim vse, kar ni priklenjeno, zunanji motorček za dingija pa priklenem z veliko ključavnico in ga pokrijem s prevleko. Na glavni konzoli snamem kolo krmila in tudi konzolo pokrijem s prevleko, da se ne praši ter da so instrumenti skriti pred očmi radovednežev. Na vrsti je dingi, ki je na premcu. Odločim se, da ga pokrijem z modro folijo in povežem, da ga vsaj malo zaščitim pred soncem in UV-žarki. Še enkrat preverim, kako je barka zvezana, preverim tudi bokobrane. Vse je v redu. Potem operem barko, da jo še enkrat razsolim. Raztegnil sem tudi tendo in tudi njo bom opral. Čutim utrujenost, saj sem za vse sam. Čaka me še samo notranjost barke; najprej se lotim kopalnice, potem preprog, salona itd.

	Ko sem gotov, si naredim večerjo, ki je danes sestavljena iz zadnjih treh kotletov ribe, ki sem jo očistil od kosti in kože ter narezal na kose, potem sem ji dodal sušene paradižnike in smetano z zelišči. Za prilogo sem naredil kuhan krompir v kockah, solata pa je bila zeljna, saj sem ga moral porabiti. Ostalo mi je še malo vina, za slab kozarec ga je bilo, a je vseeno prijal k tej fantastični večerji. Pospravim še posodo, zdrgnem kuhinjo in se stuširam. Kot že nekajkrat doslej, mi tudi tokrat ponagaja moj sovražnik Murphy. Slišim, kako ves čas dela črpalka za vodo, jaz pa imam vodo zaprto. Takoj sem vedel, kaj je narobe. Verjetno je spet nekaj narobe s kakšno cevjo. Pogledam k bojlerju. Očitno je bila cev porozna, saj je iz nje tekel tanek curek tople vode, ki je v motornem prostoru naredil 20 cm ali več visoko lužo. Sreča, da imam rezervne cevi in hitre priključke, zato to takoj popravim in grem v mesto na sprehod. Ko se vrnem s 5 km dolgega sprehoda, poberem še vodo iz motornega prostora, ki se je že ohladila, in se še enkrat stuširam, saj mi je od vsega tega postalo vroče in sem se potil. Ura je že pozna, nekaj čez polnoč, zato se odpravim spat. Delaven dan je za mano, a vseeno čutim v sebi grenkobo, ker zapuščam barko za dlje časa … Ali pa tudi ne.



	Ponedeljek, 15. 9. 2014, Gran Tarajal–München–Velenje

	Prebudim se pred pol šesto uro, zunaj je tema, čista trda tema. Ob pol sedmih moram na avtobus do letališča, ki je oddaljeno 45 km stran od Gran Tarajala, potem na letalo do Münchna, z GoOptijem do Ljubljane in potem z domačimi, ki pridejo po mene, do doma. V glavi se mi poraja veliko misli, veliko vprašanj …





	NAZAJ NA KANARSKE OTOKE

	Četrtek, 20. 11. 2014, Velenje–Gran Terajal, Fuerteventura

	Čas je, da grem spet na barko, da jo prestavim na drug otok, Gran Canario, v marino Las Palmas, kajti marina je tukaj predraga. Zgodaj zjutraj me GoOpti odpelje iz Ljubljane do Milana, kjer imam letalo iz letališča Bergamo. Prevoz me stane 40 EUR do Milana, letalska karta do Fuerteventure z Ryanairom pa 89 EUR. Od letališča do Gran Terajala se peljem z avtobusom, kar je najceneje, saj stane karta le 4,20 EUR za približno 32 km vožnje.

	Prispem na barko, ki jo najprej prezračim in pregledam, če je vse v redu. Ves zadovoljen ugotovim, da je vse tako, kot je bilo. Stvari zložim iz kovčka in preverim, kaj mi še manjka iz trgovine. Zvečer utrujen zaspim.



	Petek, 21. 11. 2014, Gran Terajal, Fuerteventura–Las Palmas, Gran Canaria 1. dan

	Zjutraj si skuham kavo in z velikim užitkom spijem to opojno tekočino. Nekako ne morem piti druge kave v Španiji kot Barcaffe, ki jo po kakšen kilogram pridno nosim s sabo. Tukaj nimajo drobno mlete kave, temveč samo tisto za avtomate ali pa v granulatih za raztopiti. Lotim se dela in postorim, kar moram na barki, za nadaljevanje poti. Dež preneha – deževalo je vso noč – in pokaže se sonce. Vzamem voziček, ki uporabljajo starejše osebe za nakupovanje, ter se sprehodim do trgovine in do bencinske črpalke, da si kupim 25 litrov nafte, ki bo služila za rezervo. V marini namreč ni bencinske črpalke, zato se moram tako znajti, čeprav bom to nafto vozil kakšna dobra 2 km. V trgovini še nabavim osnovne stvari: zelenjavo, meso in kruh. Ne morem se načuditi, da je skoraj vse ceneje kot pri nas v Sloveniji.

	Vse pospravim, si uredim internet in pogledam vreme. Dobro ga preučim in na tej poti proti Las Palmasu ne vidim nič hudo posebnega. Veter bo zahodnik do 25 vozlov s sunki do 30 vozlov, valovi pa nekje od 2 do 3 metre. Veter mi ravno ni všeč, saj mi bo ves čas pihal v nos, ravno tako me ne navdušujejo valovi, ki bodo šli proti meni. Malo višje proti severu vidim nekakšno nevihto, a po vremenskem poročilu ne bo segla do mene.

	Ob 18. uri odrinem na pot. Moja pot naj bi bila po ravni črti dolga kakšnih 70 NM. Časovno to pomeni kakšnih 15 ur, saj bom zaradi vetra in valov, ki mi bodo nagajali v premec, počasen. Zunaj lepo pihlja, kakšnih 12 vozlov sem nameril, valovi pa so veliki le dober meter. Ker sem v zavetrju otoka, vse do rta in mesta Morro Jable ne pričakujem poslabšanja razmer. Noč se je spustila nad morje, in to tako temna, da se ničesar ne vidi. Ves čas sem pozoren; prižgal sem vse luči, ki označujejo barko po predpisih. Na AIS-u ne vidim ničesar, torej danes na morju. ne bo nekakšne ladijske gneče. Vem da bo slabo vreme in da bo nekaj dežja, zato napnem tendo nad kokpitom, če pa bo res zelo pihalo, jo pospravim, da mi je ne razcefra ali celo odtrga.

	Komaj priplujem do svetilnika, začutim močnejši veter in s tem sorazmerno se povečajo valovi. Skrajšam glavno jadro, barka se postavi bolj pokonci in jadranje postane lepše, hitrejše. Oblečem se, ker pričakujem tudi kakšen val v kokpit, saj so valovi postali višji še za en meter. Od svetilnika do rta ni skoraj nobenega naselja, nobene luči, zato pa so tu plitvine. Kar naenkrat je bilo tu manj kot 10 metrov globine, zato zaplujem stran od otoka, saj bodo tudi valovi tako manjši. Zdaj je bolj zmerno in spustim se v kuhinjo. Danes ne bom kuhal, saj so pogoji bolj slabi za kuhanje, a nekaj toplega bi vseeno. Odprem konzervo, kjer je že pripravljena španska jed fabada. V njej je bel fižol, nekaj kosov krvavice, pečenice, slanine in še neke druge salame. Omake je bolj malo, zato si jo sam naredim iz vode in paradižnikove mezge. Vse skupaj pogrejem v visoki posodi in kaj hitro je lepo zadišalo. Pojedel sem vse, kar je bilo na krožniku. Operem posodo, pospravim in zapustim notranje prostore barke. Počasi prihaja zadnji del otoka in za njim pričakujem še večji pritisk na barko, saj bom imel veter in valove v premec. Ne bo mi lahko. Zato prvič krajšam jadri in tako se tudi zgodi. Takoj ko sem zapustil ciljno črto otoka, so se najprej naredili visoki, a mešani, sploh pa kratki valovi, ki so barko premetavali sem ter tja. Valovi se večajo, veter pa se okrepi na 25 vozlov, nekateri sunki dosegajo čez 30 vozlov. Prižgal sem motor, da si bom pomagal z njim krotiti veter in valove, ki mi delajo neznosne težave. Barka pluje komaj toliko, da se premika. Povečam hitrost motorja in že sem na 2500 obratih. Poraba goriva skokovito naraste na cca 2,5 l/h. Ne morem pomagati, pač mora biti tako.



	Sobota, 22. 11. 2014, Gran Terajal, Fuerteventura–Las Palmas, Gran Canaria 99 NM

	Od polnoči naprej sem preživljal peklenske muke. Ni mi bilo lahko, saj sem veliko obračal krmilo in plul po valovih in vetru, ki sploh ni bil napovedan ne s takšno močjo in ne s takšnimi valovi. Proti jutru, ko sem mislil, da bo bolje in sem bil od cilja oddaljen še samo dobrih 30 NM, pa prileti z zahoda … Kar naenkrat se je ustvarila nevihta in takrat sem vedel, kaj to pomeni. Zapihalo je 30, nato 35, nato 40 vozlov, potem nisem več gledal. Enostavno sem prijel krmilo in poskušal odgnati strah, ki se je naselil v meni. V nemogočih razmerah vključim avtopilota in začnem krajšati že skrajšana jadra. Valovi so se začeli peniti in postajali so vse višji in višji. Začelo je deževati in kot za stavo je ulivalo po celi barki. Pogledam tendo nad sabo in razmišljam, če je sploh prav, da sem jo pustil odprto. Kako naj jo sedaj zaprem? Nemogoče. Prisežem, da še nisem videl takšnih valov, razen v filmih ali na YouTubu. Da bi vse to fotografiral in dokumentiral, vzamem fotoaparat iz žepa in naredim nekaj posnetkov. Rad imam takšne stvari, ko lahko preko fotografij ali filma pokažem moč vetra zunaj barke, na barki in na merilnikih, ki merijo veter. Nato posnamem en kratek filmček, a že naslednji trenutek me val in veter podreta po tleh. Samo z očmi sem spremljal, kako sem pri padcu izpustil fotoaparat, ki je padel v morje in že ga ni bilo več. No, pa je še enega vzelo morje, z njim pa moje fotografije. Vstanem in pogledam, kjer me boli. Koža je sneta iz goleni in komolca. Valovi so že dosegali kakšnih 6 metrov. Veter pa je pihal nad 50 vozlov in imel je sunke okoli 60 vozlov. Morje se je penilo, nad vodo je bilo vse megleno od vodnih kapljic. Moral sem se potruditi in nekako čisto zapreti skrajšano glavno jadro. Ko sem ga pogledal, sem že videl, da je strgano. No, lepo. Potem želim skrajšati še genovo, a se vrv v furlexu zataknila. Ne gre ali pa sem imel sam premalo moči. Barka se je dvignila po valu, nato pa je enostavno kar padla na drugi strani in nekajkrat se je do ene tretjine barke zapičila v vodo. Voda je poškropila in mislil sem, da mi bo barko polomilo, saj je škripala in topo udarjala v valove. Ko se je tako zapičila v morje, sem mislil, da mi bo potrgalo ograjo, furlex, genovo, močno privezan dingi na premcu … Konec je, sem nekajkrat pomislil. Valovi so bili že kot gore.



	V žepu sem poiskal žepni nož. Začutim ga, ja, še ga imam. Pomislim samo, kako bom le prišel do rešilnega splava in prerezal trakove, ki ga držijo privezanega na krov barke. Še sreča, da sem si že prej nadel samonapihljivi rešilni jopič s pripetim EPIRB-om ter se z varnostnim trakom privezal na ograjo barke. Postalo mi je slabo, vedel sem, kaj se dogaja v mojem trebuhu. Še nikoli nisem imel morske bolezni, zdaj pa jo bom očitno dobil. Ni dolgo trajalo, ko sem začel bruhati. Poskušal sem se nagniti na stran, a ni šlo. Bruhal sem povsod, voda pa je to sproti čistila in spirala. Gor in dol … Noroooooo …. Samo čakal sem, kdaj bom doživel najhujše sanje vsakega morjeplovca, brodolom.

	Zaradi napake na furlexu in močnega vetra se potem zgodi: raztrga se genova. Scefral jo je sunek vetra in slišal sem, kako jo je razparalo. Kar plapolala je v prazno. Zdaj je, kar je, jader nimam več, zdaj imam še samo motor. Neurje na morju je trajalo že slabo uro in se potem vsaj malo umirilo. Še vedno je pihalo, jaz pa sem bil izmučen do konca. Že tako sem nenaspan, zdaj pa še to vreme. Namesto da bi bil že pred petimi urami v marini, sem še vedno tu, na morju pred Las Palmasom. In spet ima Murphy prste vmes, spet se je zgodil črn scenarij. Odpovedal je motor. Ojoj, pa menda mi ja ni zmanjkalo goriva? Pogledam na merilec in vidim, da goriva je še. Potem sem spoznal kruto resnico, da je lahko zaradi valov v gorivo preko oddušnika prišlo malo morske vode ali pa so se dvignile smeti v rezervoarju. Nimam sreče. Še sreča, da sem tako blizu cilja, da bom lahko priplul do njega tudi brez motorja. Prepustil sem se valu, vetru in morju. Jadrnica se ne potopi kar tako. Torej moram počakati, da se morje vsaj malo umiri. Čisto pri cilju sem, saj ga imam na dlani, pred sabo. Tako je tudi bilo. Veter se je sčasoma malo umiril in z njim tudi morje. Še vedno je pihalo, sicer ne vem, s kakšno hitrostjo, ker mi wind instrument ne kaže. In zakaj ne? Pogledam na jambor in vidim, da je vetrnico za merjenje hitrosti vetra dobesedno odtrgalo in jo vrglo v morje. Tako na oko je bilo vetra še vedno čez 40 vozlov, valovi pa so bili še vedno visoki okoli 4 metre. Z ostankom glavnega jadra si pomagam jadrati, zraven pa še preko VHF-radia pokličem v Las Palmas, da pridejo pome in me odvlečejo v marino, saj mi ne dela motor. Pomislil sem, da nisem naredil prav, a ko sem videl, da mi drugega ni, sem se zavedel, da sem se odločil trezno in pravilno. Spet sem bentil, ker nimam rezervnih jader. Zdaj si jih zagotovo nabavim. Čeprav razmišljam, kako bi si jih lahko sam zamenjal v tem vetru in ob takšnih valovih. Verjetno bi bila to misija nemogoče.

	Kmalu sem bil privezan na pomol za nujne zadeve, kajti vsi ostali prostori so bili zasedeni zaradi bark, ki bi morale naslednji dan na ARC. Najprej pospravim razmetane stvari po barki, saj je na tleh vse, kar ni bilo privezano. Izgledalo je, kot bi nekdo zanalašč metal stvari po tleh.



	Statistika zadnje plovbe je:

	načrtovano: razdalja 70 NM in največ 15 ur plovbe, realno: razdalja 99 NM in preplutih 26 ur plovbe.



	Nedelja, 23. 11. 2014, Las Palmas, Gran Canaria

	Zjutraj se prebudim še vedno ves utrujen, z bolečinami po vsem telesu. Saj ne vem, kaj me bolj boli, kosti ali meso. Zunaj je oblačen dan in po tem, da se sliši ropotanje dvižnic ob jambore, vem, da zunaj še vedno piha močan veter.

	Vseeno si najprej skuham kavo in pogledam na spletne strani, kdaj odrine ARC, kajti če sem že tu, bi rad videl, kako zgleda njihov odhod iz marine. Na spletni strani vidim, da je odhod ARC-ja prestavljen, kajti organizatorji nočejo prevzeti odgovornosti zaradi visokih valov in močnega vetra, podobnega kot je bil včeraj, čeprav se oboje umirja. Start se prestavili na naslednji dan. No ja, ARC ne jadra ob takšnem vremenu, jaz pa sem. Spijem kavo in grem na prosto, da saniram potrebne stvari na barki, kajti na njej je mnogo vrvi, sneti pa moram tudi raztrgano prednje jadro, saj ga vsi v marini gledajo.



	Priznam, malo me je sram, zato se trudim, da bi ga čim prej dal dol. Res sem bil hiter, saj mi je uspelo jadro sneti v nekaj minutah, daleč stran od radovednih pogledov. Čeprav pravi jadralci sočustvujejo z mano, saj vedo, kakšen strošek je eno samo jadro. Nato sem se lotil še ostalega dela. Najprej se odpravim v kopalnico, saj mi je enostavno odtrgalo straniščno školjko, in to tam, kjer so bili vijaki; kar ven jih je potegnilo. Ojoj, kaj vse je pretrpela moja barka! Privijem vijake, naravnam vse, kot mora biti, in grem poiskat naslednje delo. Dan mi mineva v delu, sušenju in pranju oblačil. Ta dan srečam tudi svojega dobrega znanca Reinharda Brečka, ki sem ga večkrat srečal in lani tudi obiskal tukaj v Las Palmasu. Zvečer me povabi na klepet ob kozarcu piva, ki pa se je potem zavlekel na nekaj ur. Lepo se je bilo pogovarjati s starim znancem in si izmenjati morjeplovske izkušnje.



	Ponedeljek, 24. 11. 2014, Las Palmas, Gran Canaria, Kanarski otoki

	Zjutraj ob deveti uri se v marini zasliši glasna glasba, saj se je veter polegel, prav tako valovi. Torej ARC danes odrine. Zanimanje za tako množičen odhod bark iz Las Palmasa čez Atlantik na Karibe je veliko, saj vsako leto od tu odpluje več kot 200 plovil. Eni se zadržijo na Karibih, drugi se vrnejo kasneje v Evropo, spet tretji nadaljujejo pot okoli sveta. Na barkah so cele družine, prijatelji …



	Najprej sledi slavnostni odhod iz marine do startne črte, kjer se ob znaku prične start. Po startu ARC-a je postala marina naenkrat skoraj prazna. Ni tistega vrveža, ni ljudi … Za nekatere to pomeni mir in olajšanje, za druge pa počitek po napornem delu.



	Sam se v recepciji dogovorim, da mi dodelijo mesto v marini, kjer bo moja barka privezana nekaj časa. Dobil sem mesto in plačal marino. Dnevna cena marine za mojo barko znaša 8,10 EUR, če pa plačaš marino za več kot pol leta, pa je cena 5,06 EUR na dan. V to sta vračunani voda in elektrika, vse takse in seveda vse, kar pripada marini. Tukaj ostajam še nekaj dni, ta čas pa opravim vsa dela na barki, si ogledam mesto in njegove znamenitosti.





	Kam naprej?

	Prva od možnosti je jadranje in obisk vseh Kanarskih otokov. Veliko lepega je za videti, sploh na otokih Tenerife, La Palma, Gomera itd. Potem bi se vrnil na otoke, na katerih sem že bil.

	Druga možnost je opremiti in urediti barko za atlantski podvig in najprej obiskati približno 600 NM oddaljene Kapverdske otoke, jih malo raziskati in potem nadaljevati plovbo proti še cca 2200 NM oddaljenim Karibom, tam pa ostati nekaj časa in raziskati množico zvenečih mest in otokov, o katerih sanja vsak Zemljan.

	Tretja možnost pa je zapluti proti Afriki in obiskati Maroko, nato pa se vrniti proti Sredozemlju in pluti okoli grških otokov, Turčije, Cipra in ostalih nam navtikom prijaznih držav. Katera bo tista prava možnost, se bo kaj kmalu pokazalo.





	17. STATISTIKA



	Prva etapa je trajala 122 dni, da sem priplul od starta do cilje, kar pomeni točno štiri mesece poti, če bi plul neprekinjeno.

	V tem času sem preplul 3.135 NM, od tega 205 NM skupaj z Matjažem ter 408 NM z Zvonko; 2.522 NM sem torej preplul sam.





	Obiskal sem in se ustavljal v Hrvaški, Italiji, na Siciliji, dveh Eolskih otokih, Sardiniji, Magdalenskih otokih, Korziki, na otokih Menorca, Malorca, Ibiza, Formentera, na celinski Španiji s Costo del Sol in Costo Blanco, obiskal državico Gibraltar ter Kanarske otoke Graciosa, Lanzerot, Fuerteventura in Gran Canaria.

	Plul sem po Jadranskem, Jonskem, Tirenskem, Ligurijskem, Sardinskem in Mediteranskem morju ter Atlantskem oceanu.

	Največja ujeta riba je bila velika 74 cm, skupaj pa sem ujel 21 rib.



	Ker vsakogar zanima, koliko denarja je potrebno za takšno potovanje, lahko le napišem, da je hrana najmanjši strošek, gorivo je že večji. Meni so bile marine najmanjši strošek, ker nisem zahajal v njih. Povprečno pa potrebuješ, če si sam, nekje 500 EUR na mesec. S 750 EUR na mesec pa dva lepo živita. Višji znesek od tega pa že pomeni luksuz.



	RAZLAGA POJMOV

	AIS ─ (Automatic Identification System) naprava za prikazovanje plovil z MMSI kodo; prikaže plovila, ki so ti v obsegu, poleg tega pokaže še podatke ladje in čas srečanja.

	Avtopilot ─ naprava, ki samodejno preko elektrike usmerja plovilo v želeni smeri, brez pomoči človeka.

	Bitva ─ del palubne opreme za privezovanje vrvi na obalo ali privezovanje na druga plovila.

	Boja ─ votla okrogla ali valjasta plastična posoda, ki je privezana na betonsko kocko z vrvjo in verigo. Služi za privez plovila na njo.

	Bonaca ─ brezvetrje, takrat postane morje mirno, ni vzvalovano.

	Boom ─ spodnji, vodoravni del nosilca glavnega jadra, ki je vpet v jambor.

	Čaklja ─ ladijska palica s kavljem, ponavadi je aluminijasta ali lesena, namenjena za dvigovanje priveznih vrvi iz morja.

	Dakron ─ material, iz katerih so izdelana jadra, samolepilni dakron se uporablja za popravilo jader kot samolepilna tapeta.

	Dingi ─ pomožni čoln, včasih so bili izdelani samo iz gume, zdaj pa že iz več materialov. Največkrat ga uporabljamo za preskok od barke do kopnega.

	Dvižnica ─ vrv, s katero dvigujemo jadro na vrh jambora.

	EPIRB ─ (Emergency Position Indicating Radio Beacons) naprava z GPS-napravo, ki jo lahko ima človek pripeto na sebi ali pa je lahko montirana na jadrnici. Z aktiviranjem naprave se sproži klic v sili, ki preko satelitov v bazo javi točno lokacijo in podatke za reševanje.

	Genova ─ prednje jadro, ki je vedno večje površine od glavnega jadra.

	GPS ─ (Global Position System) je naprava, ki s pomočjo satelitov določi točno pozicijo. Pri pripravi poti ji rečemo tudi ploter, kartografija.

	Kobilica ─ podvodni del plovila, ki zagotavlja stabilnost, skupaj z balastom pa preprečuje, da se jadrnica prevrne.

	Kokpit ─ ugreznjen del palube na jadrnici, ki se lahko nahaja na zadnjem delu plovila ali pa kot centralni kokpit nekje na drugi tretjini plovila.

	Krma ─ zadnji del plovila.

	Krmilo ─ krmilno kolo (kot volan pri avtomobilu), povezano z listom krmila.

	MMSI ─ (Maritime Mobile Service Identity) devetštevilčna številka, ki označuje identifikacijo plovila v VHF-postaji.

	Metuljček ─ odprti obe jadri v obliki kril metulja, kadar imaš veter v krmo.

	Neoprenska obleka ─ obleka za potapljanje.

	Orca ─ jadranje ostro v veter.

	Paluba ─ zgornji del jadrnice, pohodni del, krov.

	Peljar ─ navtični vodič, kjer so navedeni podatki za območje, kjer ploveš.

	Premec ─ prednji del plovila.

	Pripona ─ jeklena žica, ki povezuje jambor in trup plovila ter drži jambor, da se le-ta ne prevrne.

	Refuli ─ hitri, močni in nepričakovani sunki vetra.

	Rola ─ navijalni strojček, na katerem je navita ribiška vrvica oz. laks in je montiran na ribiški palici.

	Škota ─ vodilo z vrvmi in škripci, namenjenimi nastavljanju kota glavnega jadra.

	Tangun ─ aluminijasta palica, ki se uporablja za jadranje s spinakerjem, lahko se uporabi tudi pri jadranju s sprednjim jadrom ─ genovo.

	VHF-postaja ─ radijska postaja kratkega dometa do 50 NM.

	Veter v krmo ─ veter, ki prihaja v zadnji del plovila.

	Vinč ─ vitel (sidrni vinč se uporablja za spuščanje ali dvigovanje sidrne verige, vrvni inč na barki pa se uporablja za napenjanje vrvi na jadrnici).



	Zaključek in zahvala

	Po osmih letih intenzivnega ukvarjanja z navtiko, od tega zadnja štiri leta samo z jadranjem, sem le prispel do zadanega cilja prve etape. Svoje vtise in doživetja sem strnil v to knjigo, ki je pred mano in vami. Verjamem, da za nekatere to ni nikakršen podvig, saj so drugi prepluli morja in oceane. Za nekatere pa bo samo prebrana knjiga in neodsanjane sanje, kot so to bile do sedaj tudi zame, a zame je ta dnevnik del mojega življenja. Napisan je drugače, z opisi sidranja, globinami, cenami ipd., da bo imel bralec boljšo predstavo in se mu bo lažje odločiti in enostavno odpluti vsaj do sem.

	Odplul sem čisto po naključju, in še to za svoj rojstni dan. Je to darilo ali so sanje? Nekje sem prebral, če sanjaš in si nekaj res močno želiš, se sanje uresničijo. In če je želja res tako močna, si na dobri poti, da se nekega dne uresničijo. Moje so se!

	Kmalu bom spet začutil šepet vetra in valov … Morda nastane nova knjiga in morda začutite ta šepet tudi vi.

	Hvala vsem bogovom morja in vetra, hvala vsem angelom, ki so me čuvali, hvala vsem mojim najbližjim in tistim, ki so mislili na mene, me podpirali ter bili kakor koli z mano. Hvala, Zvonka, da si mi pomagala raziskovati čudovite otoke v Sardinijskem morju, ter hvala tebi, Matjaž, da si bil drugi član ekipe po Jadranu. Vsem po vrsti pa lahko rečem: Rad vas imam!

	Zahvaljujem se lektorici mag. Nataši Koražija, oblikovalcu Sebastjanu Auserju, gospe Suzani Kepa in tiskarni Jordan.

	Knjigo posvečam sinu Sašu, s katerim sva tako močno povezana, kot sta povezana sidro in barka. Hvala ti da si!

	 Jasmin