učitelj Biti 12 Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 V slovenskem šolskem prostoru v času svojega službovanja v bolnišnični šoli srečujem mnogo Učiteljev in Učiteljic. Izjemnih Ljudi. V svojih razredih s svojimi učenci delajo prave čudeže. Znajo jih navdušiti za svoje predmetno področje, da nastajajo neverjetni projekti in izdelki; iz svojih učencev in učenk znajo izvabiti prave bisere. Znajo pa tudi pomagati, če se komu kje zatakne. Ko učitelj postane Učitelj V bolnišničnih šolskih oddelkih OŠ Ledi- na (v nadaljevanju bolnišnična šola) smo v zadnjih letih izvedli kar nekaj anket: anketo med šolami, iz katerih prihajajo naši učenci in učenke, med njihovimi starši, pa tudi an- keto med zdravstvenim osebjem oddelkov, na katerih deluje bolnišnična šola v Ljublja- ni. Čeprav naša tovrstna raziskovanja še zdaleč niso in ne morejo biti znanstvena, so njiho- vi izsledki pomenljivi in zelo dragoceni za evalvacijo našega dela ter za naš nadaljnji strokovni razvoj; prav s tem namenom smo se sestave in obdelave anketnih vprašalni- kov na omenjenih področjih tudi lotili. Tanja Bečan, vodja bolnišničnih šolskih oddelkov OŠ Ledina, se že več kot tri desetletja posveča vprašanjem poučevanja dolgotrajno bolnih otrok in mladostnikov. Tokrat se bomo zelo na kratko ustavili ob anketnem vprašalniku, ki smo ga že pred leti pripravili za naše učence in učenke z namenom, da oni sami povedo, kako vidijo našo šolo, kako vidijo delo nas, bolnišnič- nih učiteljev, kaj se jim zdi dobro, kaj ne tako dobro, morda slabo, kaj predlagajo za izboljšanje pomanjkljivosti, ki so jih opazili ali doživeli. Natančneje, ustavili se bomo samo ob ti- stem vprašanju in odgovorih nanj, ki po našem mnenju niso pomembni in povedni zgolj za nas v bolnišnični šoli, pač pa za širši slovenski šolski prostor. T o vprašanje se gla- si: »Kaj bi najbolj pohvalil pri bolnišničnem učitelju, kaj pri njem najbolj ceniš?« Najpogostejši odgovori naših učencev in učenk so bili: • da si zame vzame čas, • da mi pomaga, • da mi pomaga tudi takrat, ko mi ne gre in ne gre (da mi večkrat razloži snov), • da verjame vame, • da se zanima zame, • da me spoštuje. Strinjamo se lahko, da so naši učenci in učenke s svojimi odgovori znova in še en- krat dokazali, da jih ne smemo podcenjeva- ti, da so na svoj način pravi 'eksperti' za la- sten učni proces. Z odgovori na zastavljeno vprašanje so nam namreč povedali bistvene in ključne stvari o tem, kakšen naj bi bil do- ber učitelj. Na kratko: dober učitelj si za svojega učenca vedno vzame dovolj časa, ga pozna, mu zna in želi prisluhniti, mu je pripravljen poma- gati in vanj verjame. Dober učitelj svojega učenca tudi spoštuje. Morda bi bilo bolj primerno in kredibilno besede učencev o tem, kaj cenijo pri učite- ljih, kakšen učitelj je po njihovem mnenju dober učitelj, preliti v bolj strokovno, t. i. pedagoško izrazoslovje. A kako vanj preliti spoštovanje učencev, zavzetost zanje, resnično pomoč ter to, da učitelj verjame v svojega učenca? In dalje – je vse to res tako zelo pomembno? Res to označuje dobrega učitelja? Se je tega sploh treba učiti? Mogoče naučiti? Morda priuči- ti? Na zapisano poskušajmo odgovoriti takole. Pri vsakem učitelju učenci žal navedenega, kar naj bi označevalo dobrega učitelja, ne Foto: Petra Duhannoy učitelj Biti Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 13 najdejo; izkušnje posameznih učencev in učenk ter njihove šolske zgodbe prepričlji- vo govorijo o tem. Zdi se, da so omenjene kategorije težko ulovljive. A učenci še kako dobro čutijo in vedo, kdaj jim je učitelj re- snično naklonjen, torej kdaj jim je pripra- vljen pomagati, kdaj se trudi iskati nove poti do znanja, ki se učencu odmika, kdaj pa v sebi samo zamahne z roko in odneha. Učenec še kako dobro čuti in tudi ve, ali učitelja sam sploh zanima ali pa je morda zanj popolnoma neviden. Ali učitelj ve, kaj učenca posebej zanima pri njegovih učnih urah? Katera poglavja, problemi, odprta vprašanja? Ali učitelj opazi, kako se učenec trudi? Ali učitelj opazi, katere poti učenja učenec ubira? Ali učitelj opazi, ko se učen- cu ustavi, kje se mu zatakne? Ali učitelj ve ali skuša izvedeti, zakaj je učenec odnehal z domačimi nalogami, z učenjem? Zakaj si je nehal prizadevati, se truditi? Katera skrb, žalost, strah ga hromijo? Ali učitelj išče od- govore na ta vprašanja, predvsem pa poti, kako naprej? In ja, tudi učiteljev spoštljiv odnos učenec brez težav prepozna, prav tako kot prepo- zna žaljivega, poniževalnega ali pišmeuho- vskega. Morda pa vseeno stopamo na preveč spol- zek teren, še posebej če izgovorimo prasta- ro prepričanje, ki se je, kot kaže, izgubilo, preveč potonilo v množici novih, sicer dra- gocenih znanstvenih spoznanj pedagoške stroke – da učni proces ne steče najbolje, če med učencem in učiteljem ni t. i. dobre- ga odnosa. In dober odnos razumemo kot tisti odnos, ki ga učitelj ustvarja s svojim znanjem, posluhom in naklonjenostjo ter s spoštljivostjo do učenca ter zavzetostjo zanj. Nekaj malega analogije. Mnogi menijo, da je zelo pomembno, da je dober, odličen zdravnik ne le izurjen strokovnjak na svo- jem področju, pač pa da je zelo pomemb- no tudi, da je zdravnik človek, pravzaprav Človek. Tisti, ki si za nas vzame čas, ko smo bolni, se nam posveti, nam zna prisluhni- ti ter nas skozi bolezen in zdravljenje vodi tako, da ustvarja medsebojno zaupanje, ki nas, bolne, krepi ter opogumlja. Povedati nam zna ravno toliko, kolikor moramo in želimo vedeti o svoji bolezni, nam zna na za nas najprimernejši način predstaviti po- stopke in izsledke zdravljenja, tako da lahko po svojih najboljših močeh tudi mi sodelu- jemo in storimo kar največ za svoje zdrav- je. Ob vsem tem nam je ves čas v oporo, ki jo še kako potrebujemo. Če imamo takega zdravnika, imamo zelo veliko. A tudi mnoge zgodbe bolnikov govorijo o tem, da takega človeškega odnosa pri svo- jem zdravniku žal niso deležni vsi. Nekaj podobnega kot za zdravnike torej velja, razmišljamo, tudi za dobrega učitelja. T udi učitelj mora biti najprej ali pa tudi Člo- vek, Učitelj torej. V slovenskem šolskem prostoru v času svo- jega službovanja v bolnišnični šoli srečujem mnogo Učiteljev in Učiteljic. Izjemnih Lju- di. V svojih razredih s svojimi učenci delajo prave čudeže. Znajo jih navdušiti za svoje predmetno področje, da nastajajo neverje- tni projekti in izdelki; iz svojih učencev in učenk znajo izvabiti prave bisere. Znajo pa tudi pomagati, če se komu kje zatakne. In če se zgodi, da je kateri njihovih učencev ali učenk v taki ali drugačni življenjski stiski, denimo bolezni, si zanje vzamejo čas, jim znajo prisluhniti, razumeti in pomagati, tako da šola zanje ostane varovalni dejav- nik, ne pa izvor dodatnih skrbi in strahov ali izvor in generator novega stresa. Ti Uči- telji in Učiteljice v svojih razredih udeja- njajo kulturo spoštovanja, naklonjenosti, medsebojne pomoči in sodelovanja, kultu- ro človečnosti. V slovenskih šolah je torej že veliko Učite- ljev in Učiteljic, torej je mogoče biti Učitelj. Pa je mogoče doseči, da bi jih bilo še več? Na tako vprašanje radi odgovorimo pritr- dilno, a pogosto z dodatnim 'ampak' – bi bilo že mogoče, ampak najprej … bi bile potrebne spremembe na sistemski ravni. Prepotrebne spremembe na sistemski ravni? Mnogi jih vidijo, denimo, v preno- vljenem konceptu izbirnih predmetov v osnovni šoli. Veliko število le-teh je poleg pozitivnih učinkov prineslo tudi obilo t. i. kolateralne škode; predvsem učiteljem in učencem ostaja vse manj časa in umirjeno- sti. Časa in umirjenosti, ki bi jo lahko po- svetili drug drugemu in tkanju prepotreb- nih dobrih odnosov. Nekateri, nadalje, prisegajo najprej na prevetritev oz. korenito spremembo uč- nih načrtov. Premišljeno zasnovani učni načrti, pregledno in strnjeno spisani, z dogovorjenimi ter jasno določenimi cilji vzgojno-izobraževalnega dela, s pričako- vanimi, pa tudi minimalnimi, temeljnimi in višjimi standardi znanja naj bi učite- ljem nudili več avtonomije pri izvajanju učnega programa ter procesa. Več tovr- stne avtonomije pa bi, se zdi, prineslo tudi več možnosti in več prostora za posame- znega učenca v samem učnem procesu. Zagotovo pa bi bil že skrajni čas, da v naš šolski sistem uvedemo pravo mentorstvo učiteljev – dobri, odlični učitelji naj po- stanejo aktivni, resnični mentorji tistim učiteljem in učiteljicam, ki te odličnosti še ne dosegajo. To naj ne bi bila le prosto- voljna dejavnost obojih, ampak sistemska oblika prenašanje dobre prakse, sistemska oblika stalnega izobraževanja take vrste, ki je, preizkušeno, ena najbolj kakovo- stnih, najbolj delujočih. Torej prenašanje primerov dobre prakse tudi o tem, kako učencu v razredu prisluhniti, ga ugleda- ti, kako zanj poiskati najboljše poti do znanja, tudi najboljše poti pomoči, če je to potrebno, kako mu izkazovati spošto- vanje. In ko sistemskih sprememb (še) ni? V mnogih šolah, tudi v naši, kljub sistem- skim nespremembam že stopamo po tej poti mentorstva. Na različne načine, tudi v obliki t. i. medsebojnih hospitacij (uči- telja hospitirata drug pri drugem, skupaj evalvirata svoji uri, potem pa to storita še z vodjo šole), ki so ne nazadnje že vtkane v sistem in ki so tudi priložnost za prena- šanje dobre prakse. Po dveh desetletjih te vrste hospitacij v naši šoli lahko ugotovimo, da ta sicer skromni način mentorstva deluje. Tudi zato menimo, da je prav mentorstvo odličnih učiteljev ena od pravih pot, na kateri učitelj lahko postane Učitelj. Zato smo tudi prepričani, skupaj z eminentni- mi strokovnjaki na področju pedagogike, da bi si v dobro naših učencev in učenk pri odločevalcih šolske politike veljalo aktivno in odločno prizadevati za čim- prejšnjo sistemsko ureditev tega načina dragocenega izobraževanja. Da bi imeli po slovenskih šolah čim več Učiteljev in Učiteljic. Ali učitelj ve, kaj učenca posebej zanima pri njegovih učnih urah? Katera poglavja, problemi, odprta vprašanja?