List 54.
Bolje pozno kakor nikoli!
Dobrovoljna beseda o kmetijskem poduku o d rasen i h ljudi in napravi večernih sol ne bo menda popolnoma bob v steno.
Da bi v sedanjih okoljšinah in navadah stariši ne jemali otrok za poljske dela, dan današnji skor ne more biti. Dosti vzrokov je, ki kmečke gospodarje silijo, da si pomagajo z ženami in otroci. Nekteri bolj ubogi stariši res komaj čakajo, da otroci toliko odrastejo, da so za delo.
Kako dolgo bo to še tako, in ali bo kdaj drugač, tega nihče ne ve. Dokler pa je to tako, kakor je, in dokler iz tega izvira mnogo zlega in mnogo napak, je dolžnost vsacega ljudoljuba, da se, kolikor je moč, odvračajo nasledki takošnih razvad.
Če že delavec ge more tako plačan biti, da bi v stanu bil svoje otroke v šolo pošiljati, naj se mu vendar sjkusi drugač pomagati.
Če se od ene strani od otrok terja, da naj stari-šem pomagajo pri kmetijstvu, terja od druge strani tudi pravica, naj se jim saj v pripravnem poznejšem času tisto podučenje podeli, kterega poprej niso deležni postali.
Na vsako vižo terja to vest od očeta, ali od tistega, kteremu otroci delajo. Oni bojo za to odgovor dajali.
Ker mnogo nadlog, ki pačijo ljudstvo in škodujejo deželi, izvira edino iz tega, da otroci v tistih letih, ko sta um in serce naj bolj spretna za dobro in slabo, se po pašnikih klatijo in na polji delajo namesto v šoli, — je menda očitno kot beli dan, da ni kaka kaj bodi reč: ali hodi otrok v šolo ali ne. Saj sodniški zapisniki vsih dežel, kteri kažejo, da večina hudodelnikovso taki, ki niso nikoli v šolo hodili, dosti glasno govore, da bi kdo to tajiti mogel.
Zanemarjena omika duha in serca in nevednost so tisti studenci, iz kterih izvirajo napake in hudodelstva, in čeravno stariši zavolj revšine svoje otroke za delo upotrebujejo, so vendar oni odgovorni za nasledke, ki izvirajo iz zanemarjene omike in nevednosti.
v
Če, kakor smo rekli, dobro spoznamo dan današnjo potrebo, da si mnogi stariši morajo z 8 do 10 let starimi otroci pri delu pomagati, vendar nasproti ne moremo reči, da bi tega iz serca ne obžalovali. Vsak gospodar pač dobro ve, kako hudo je, ako se zakasni s setvijo in kako slaba je žetev zavolj prepozne setve dostikrat. Al tudi za mladino ima setev svoj čas, in če se o tistem času ne seje dobro seme, bo žetev žalostna.
Kako važna je dobra izreja ljudstva, je že slavni špartanski postavodajavec spoznal, ko je rekel: naj imenitniše delo vse postavodaje je izreja mladine.
Naj bi tedaj vsi tisti, ki so krivi tega, da otroci na kmetih ne hodijo v šolo in jih tedaj pripravljajo ob sevo duševne omike, resno prevdarili, kako da bi jih odškodovali za zgubo v mladosti, in jim pozneje povernili, kar so jim odtegnili v mladih letih.
Naj bolje odškodovanje so večerne šole. Gotovo je, da (zunaj naj hujega dela) še zmiraj ostaja na dan ktera ura na večer, ki se zamore porabiti za šolski nauk.
Mi vsi, dragi bravci, se pa moramo resno tega imenitnega dela lotiti. Eden naj posodi sobo za učilišče, drugi naj da luč, tretji kurjavo, četerti naj podari kake bukve, peti naj bode učitelj — in preden se bo še sploh razglasilo, da je tam pa tam večerna šola, bojo klopi že polne učencov — mladih fantov, odrašenih pa tudi starih mož. V tacih šolah ne bo treba nobenega priganjati k učenju, vsak bo sam skušal dohiteti to, kar je dosihmal zakasnil.
In kolikšen dobiček bo izviral iz tega! Od hiše do hiše bo segal blagoslov šolskega poduka, od vasi do vasi se bo vedno razširjal in blagor potem celi deželi, ktera zamore reči: večina mojih kmetovavcov je na tisti višji stopnji, da ne delajo le rabotno, kakor tudi konjiči ali voliči delajo, ki jihvpregamo, da nam orjejo, polje po vlačijo, mervo spravljajo itd.!
Naj bi pravi prijatli ljudstva v kmečki ali gosposki suknji svet ta dobro prevdarili in, kakor jim okolj-šine naj bolje kažejo, se lotili naprave večernih  šol.
Iz „Allg. Land- u. Forstw. Zeit"