Carmen.
im te ženo, zapleteno v svoj sen, vem, kaj s silo ponavlja si duša tvoja, kam stremijo ti misli brez pokoja — sebe in nas prepričuješ: Jaz — Carmen!
Žena, vem: ljubili so te — nekoč, k tebi drhteli so mladi, v prvi nasladi dihali tvoje ime so v tajinstveni nadi, ti si se rogala — oni so padali v noč.
Šlo je v grobove z njimi tvoje ime — roža, na ustnicah mrtvih živo žareča —. Drugi? — Ostali so, klije v življenju jim sreča, tem si že davno umrla — ti misliš na nje.
Misliš bolno in ne veš z življenjem kam, snuješ in predeš nenehoma zanke in spletke, Sfingo posnemaš in staviš možem zagonetke: mož gre naprej — ti ne moreš iz lastnih omam.
Ha, Carmen! V nje risu začaran je vsak. Smrt in življenje v enakih skodelah visita . . . Kje je ljubezen? Tam naša usoda je skrita, naj se prevesi nam tehtnica v dan ali v mrak.
.Ljubljanski Zvon" 12. XXVIII. 1908.                                                                                  45
706
Oton Zupančič: Iz dnevnika.
Pa če si ti bila kedaj Carmen, če si bila, si v trenotku zagledala večnost — Kaj si se zbala, vrnila se v čas in povprečnost? Dvakrat živeti? Pusti ničemurni sen!
19. VIII. 1908.                                           Oton Zupančič.
Iz dnevnika.
$
eje Satan svojo pšenico, svet, pred našimi očmi, seje nečistnico skupaj z devico, z enim sitom može in —  ljudi.
Seje dejanja, seje besede, seje duha in seje značaj, garjave ovce loči od cede — črni sitar, le rešetaj!
Lepi čas! Dal vetru si pleve, ljuliko si od zrnja izbral: sklical h koritu si polnemu šleve, možu si kamen za jajce podal.
Lepi čas! Odprl si oči nam!
Kar nas je še, vsi vemo, kaj;
zdaj šele vemo, kaj v duši gori nam —
črni sitar, le rešetaj!
8./V. 1908.                                 Oton Zupančič.