OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU FRANCA KRESETA-ČOBANA
Našo domovino je treba imeti rad
S prisrčno vedrino na obrazu, z izrazom na licih, ki mu je tako svoj in po katerem ga poznajo mnogi njegovi soborci in prijatelji in ga še danes, ko praznuje 60 let svojega rojstva, odlikuje, nas je sprejel na svojem domu. V prisrčnem razgovoru nam je razgrnil svojo življenjsko pot, pot mladega fanta, ki je še služil pri Hmeljniku in ki je že v prvih dneh vojne vihre, zalotila ga je v vojašnici na Sušaku, stopil na pot pravičnega in boljšim ciljem predanega boja. France Krese-Čoban je bil rojen v Bog-neči vasi pri Trebnjem, kjer se je v tistih mračnih dneh po razsulu stare Jugoslavije tudi vključil v osvobodilno gibanje skupaj s svojimi mladostnimi tovariši. »To gibanje ni bil samo naš zavesten odpor proti sovražniku, to je bil tudi naš boj za boljše življenje. Do takrat smo poznali pomanjkanje in v pretečenem življenju kaj malo lepega in spodbudne-ga«, nam je pripovedoval, ko smo ga povprašali za te trenutke odločitve. Marca 1942 pa se je kot borec priključil odredu na Dolenjskem. Kmalu so mu bile zaupane odgovorne naloge, ne samo kot hrabremu borcu in mitraljezcu, temveč tudi kot mlademu komunistu.
Kako se spominjate sprejema v Komunistično partijo?
To niti približno ne bi mogel primerjati s spre-jemi v vrste Zveze komunistov, kot so danes. No, pa so bili takrat seveda neprimerno drugačni in veliko težji časi. Bilo je leta 1942, neposredno po težki in uspešni akciji našega odreda, ko me je so-borec, star komunist vprašal, kaj porečem na to si-lovitost našega boja. Odvrnil sem mu »To je naša borba, nadaljevati jo moramo z vsem srcem«! »Misliš kot mi, odslej si tudi ti komunist«, mi je 6dvrnil. To spoznanje in sprejem v Komunistično partijo me je še bolj kalilo.
Bili ste tudi obveščevalec, opravljali ste po-membne naloge?
Ko so mi poverili to težko in odgovorno nalogo, je bilo zame to sicer posebno priznanje, vendar moram kar iskreno priznati, da sem se takrat pravzaprav težko ločil od svojih soborcev, od to-varišev, s katerimi smo skupaj stopili v bojne vrste. Bil sem obveščevalec Cankarjeve in Gubčeve bri-gade. Ni bilo lahko, a ker sem precej dobro poznal razmere tako na odročnih domačijah, kot tudi v krajih samih, sem naloge vedno uspešno izpeljal«.
Prav zaradi teh vrlin so vam zaupali tudi po-sebno mesto v Glavnem štabu?
»Res je. Bil sem pomočnik načelnika obvešče-valnega centra Glavnega štaba NOV in Partizan-skih odredov Slovenije. Na Kočevski rog me tako veže vrsta spominov in še posebej neizbrisni mi ostajajo spomini na Jelenov žleb. Ob tolikšni premoči sovražnika smo takrat izbojevaK nepo-zabno bitko. In če nadaljujem o tej nalogi obveš-čevalca, moram reči, da me je vseeno bolj »vle-klo« v borbo, v bataljon. In ko sem nekoč to svojo željo, to svoje hotenje povedal na glas, so mi deja-li »Ej,Coban, zate ni trenutno prostega nobenega mesta komandanta!« Kar malo hudo mi je bilo, ker smo se napak razumeli, želel sem biti takrat vsaj navaden borec«.
In vendar, bili ste tudi v bojnih vrstah?
»Kot komandant sem že pred prihodom v Rog vodil bataljon XIV. brigade in bil kasneje načel-nik štaba Gubčeve brigade. Bile so težke preiz-kušnje, bitke, v katerih smo skorajda že z nadčlo-veškimi močmi kljubovali, vendar lahko rečem, da sem prav v enotah veliko bližje živel in se raz-dajal za našo revolucijo«.
Vam je katera borba še posebej ostala v spomi-nu?
»Težko bi sicer izdvojeval karkoli, pa vendar bi se ozrl nazaj v leto 1944, ko smo bili pri Pijavi go-rici, tu na področju naše današnje občine, nič kaj »prijeten« preboj iz oklepa sovražnika. Zahrbt-nost sovražnika je bila skorajda nezlomljiva, a re-šili smo se. Bilo pa je hudo, skorajda nimam besed,
s katerimi bi lahko opisal izgubo padlih tovarišev, časa za žalost ni bilo, rasel pa je v nas še večji srd in večja je bila moč odpora«
Tudi sami ste bili hudo ranjeni?
»Bilo je to jeseni 1944 in kot komandant XII. brigade sem vodil boje na drugi strani Kolpe. V si-loviti borbi sem bil hudo ranjen v nogo. V Kočev-skem rogu so mi morali opraviti amputacijo. Nato pa sem bil prepeljan na zdravljenje blizu Barija. Potem sem se vrnil v že osvobojeni Beograd. Želel sem si nazaj v Slovenijo in tako sem svobodo do-čakal v Prekmurju«.
Tu se je hkrati za vas pričelo tudi delo predsed-nika sodišča za Štajersko in Prekmurje, pa vendar, nas zanima,česa se vendarle še večkrat spomnite iz narodnoosvobodilne borbe?
»Kot vodja slovenske delegacije sem se udeležil kongresa SKOJ v Drvarju. Tri tedne je trajala pot do tega bosanskega mesteca, kjer sem se prvič sre-čal tudi z mladinci, akti visti in borci iz drugih delov Jugoslavije. To je bilo enkratno doživetje. In tu sem tudi prvič videl maršala Tita. Sprva malce »razočaran«, zamišljal sem si ogromnega vojsko-vodjo, pa sem zagledal mirnega, preprostega, a preudarnega Tita, katerega besede smo poslušali z največjo molčečnostjo in zbranostjo«.
Tovariš Čoban, narodni heroj, prvoborec, član sveta republike, je prav tako vsa povojna leta ak-tivno deloval na številnih dolžnostih, v upravi dr-žavne varnosti, v Muzeju ljudske revolucije, v glavnem odboru ZZB NOV Slovenije, kot ljudski poslanec in še bi lahko naštevali.
Pa vendarle ga veže tudi na razvoj naše občine (tu živi že vrsto let), kjer je opravljal dolžnost ob-činskega sekretarja ZKS in je še danes predsed-nik častnega razsodišča občinske konference, ka-tere aktivni član je, vrsta spominov in razmišljanj.
»Vesel sem, ko vidim ob teh izredno slovesnih trenutkih, ki jih sedanji občinski komite organi-zira za vse svoje novosprejete člane, toliko mla-dih. Kot mladim komunistom, bi jim želel še po-sebej podčrtati, da imajo radi svojo domovino, kajti če je v človeku prisotna ta pristna Ijubezen do rodne grude, mu ni ničesar v življenju težko storiti, kot ni prav tako težko vse tisto, kar si pri-zadevaš skupno s tovariši, sodelavci!«
JANJA DOMITROVIČ