Ш5
Intervju I
-•ri	^i.''-	''■''^f'	-м J \ -i É
f®«^aa¿pédagógika y i í Д
Alenka Kobolt
Alenka
Kobolt,
dr. soc. ped,
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
pl. 16, 1000
Ljubljana
Stopila sem v veliko predavalnico, zagledala starejšo
gospo popolnoma belih las, ki je z živahnimi očmi in
kretnjami očarala poslušalstvo, tudi mene. Govorila je o
pravljicah in o tem, česa nas lahko pravljice naučijo in
kako lahko z njimi očaramo mlade.
Kasneje sem jo osebno spoznala leta 1989 na srečanju
članov izvršnega odbora mednarodnega združenja za
izvendružinsko vzgojo. Po mnogih letih poznanstva in
strokovnega sodelovanja sem ugotovila, da je področje
njenega strokovnega delovanja socialna pedagogika v
najširšem pomenu besede ter da se ne ukvarja zgolj s
pravljicami. Tu je zapis je pogovora z dr. Anne
Frommann, upokojeno profesorico za zavodsko vzgojo
na univerzi v Tiibingenu.
Ideja za ta pogovor je nastala že pred enajstimi leti, ko
sva se ob kongresu združenja za izvendružinsko vzgojo
sprehajali po judovskem pokopališču v Pragi. Uresničih
pa sva jo, ko sem bila na njeni univerzi na strokovnem
obisku. Vsa ta leta sem dr. Frommannovo srečevala na
376
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
posvetovanjih FICE - združenja za izvendružinsko vzgojo, tako
mednarodnih kot regionalnih, saj je kljub upokojitvi tudi zadnja leta
še vedno aktivna predstavnica nemške sekcije. Lansko leto je
sodelovala na mirovnem taboru, ki ga je to združenje organiziralo za
otroke in vzgojitelje iz nekdanjih republik nekoč skupne države
Jugoslavije.
Kratka predstavitev intervjuvanke
Prof. dr. Anne Frommann je bila rojena 1927 leta na meji med
Češko in Poljsko. Natančno, v kraju Zittau z nemškim imenom
Oberlausitz. Oče - industrijalec je bil judovskega porekla, kar je
pomenilo, daje bila njena družina med vojno preganjana in razseljena.
Od 1947 do 1952 je študirala psihologijo in filozofijo v Berlinu in
v Freiburgu. Izpopolnjevala seje v glasbi in psihopatologiji, kar je
uspešno združevala ob uporabi medijev pri delu z mladimi v
izvendružinski vzgoji. Njeno strokovno in praktično delo je bilo
vseskozi namenjeno predvsem demokratizaciji pedagogike.
Alenka Kobolt: Intervju z Anne Frommann
377
"Solidarnost s prihajajočimi generacijami mladih" - tako lahko
poimenujem osnovno temo njenega življenjskega dela.
V eni izmed številnih knjig in prispevkov, ki jih je napisala, sem
našla misel: "Če odrasli molčijo ob krivicah, ki se godijo mladim,
bodo kamni kričali."
Intervju
Pogovor je tekel o tem, kaj Anne misli tako o teoriji kot o praksi,
pa tudi kakšni so njeni pogledi na razvoj socialne pedagogike in
oblik pomoči mladim, kot enem izmed njenih osnovnih elementov.
Pa tudi o tem, kako vidi to področje pri nas v Sloveniji. Slovenijo je
obiskala leta 1993, ko je sodelovala na ekspertnem seminarju o
superviziji, seminarju o delu z begunci in ponovno leta 1997, ko je
na Pedagoški fakulteti v Ljubljani predavala v okviru seminarja
"Agresivnost mladih in naši odgovori nanjo".
Kako se počuti človek, ki mu ob njegovi 70-letnici pripravijo
mednarodno obiskan simpozij?
Posebnost na tem srečanju je bila, da seje prepletalo strokovno in
osebno. Prišli so ljudje iz prakse in z univerz. Ljudje razhčnih
poklicev, ki se vsi zanimajo za človeške usode. Vezi in razlike so
povezovale to srečanje. In z mojo biografijo je to povezano tako, da
sem tudi sama izšla iz prakse in sem bila vsa leta, čeravno sem velik
del strokovne poti preživela na univerzi, tesno povezana s prakso. Za
poklic socialnega pedagoga so namreč bistveni predvsem prijateljski
odnos in človeški stiki. Brez tega socialnopedagoškega dela ni mogoče
opravljati.
Kateri pomembni mejniki poklicnega razvoja se izrišejo, če
pogledaš na svojo poklicno pot?
Najprej mi pride na misel, da seveda nisem imela možnosti študirati
socialne pedagogike, ker takrat kot samostojna študijska smer še ni
378
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
obstajala. Tako sem 1947 leta vpisala študij psihologije, vendar že
takrat z mislijo, da bi rada delala v institucionalni - zavodski vzgoji.
Into z odraščajočimi. Te želje študij psihologije ni spremenil. Vendar
sem takrat imela naivno predstavo, da bom reševala otroke. Kasneje
seje to spoznanje spremenilo... Spoznala sem, da tako preprosto ne
gre.
Že med študijem sem v času prakse prišla v zavod. V velik star
tradicionalni zavod. To je bilo leta 1952. In tam sem spoznala, kakšna
zavodska vzgoja ne sme biti. To je bila zame velika in negativna
izkušnja. Vendar me to ni odgnalo in prestrašilo. Nasprotno, ta izkušnja
je mojo motivacijo, da ostanem in da si prizadevam za spremembe,
samo povečala.
To je bila ustanova, v kateri je takrat, pred skoraj petdesetimi leti,
živelo 1200 težko prizadetih oseb vseh starosti. Ne smemo pozabiti,
daje bilo to le nekaj let po vojni in da družbene razmere niso bile
enostavne. Vendar smo vsemu navkljub nekateri v ustanovi začeli
razvijati načrte, kaj bi bilo mogoče spremeniti in kje bi za spremembe
pridobili sredstva.
Zelja po novem znanju meje vlekla, da sem hitro naredila doktorat
in se za dve leti od 1955 do 1957 zaposlila v šoli, kjer smo izobraževali
vzgojitelje. V zavodih različnih tipov so bili takrat zaposleni ljudje z
različnimi izobrazbami. Večinoma so bile njihove poklicne
usposobljenosti minimalne in neustrezne. V zviševanju izobrazbenega
standarda zaposlenih v takšnih ustanovah sem videla ključno možnost
za spreminjanje kakovosti dela. Posebna vrednost pa v tem, da so v
to šolo prihajali ljudje, ki so že dolgo delali v praksi. Študij je bil
zadnje - ob pridobivanju novega znanja - tudi predah od dela, ki jim
je omogočil več razdalje in premislek o tem, kaj in kako delajo.
Kljub prvi negativni izkušnji z zavodsko vzgojo sem se ponovno
podala na delo v zavod. Na srečo paje bil ta zavod mnogo manjši od
prvega, ki sem ga spoznala. Kasneje sem imela srečo, da sem skupaj
s sodelavci začela prenavljati zavod v Bad Seebergu, kjer smo za 32
otrok in mladostnikov oblikovali psihoterapevtsko ustanovo. Veliko
smo delaU, neprenehoma smo skrbeli, da se je kaj dogajalo. Imeli
smo štiri skupine, po 8 otrok v vsaki. Opozoriti moram, daje bil to
Alenka Kobolt: Intervju z Anne Frommann
379
za tiste čase izjemno dober standard. Razvijali smo individualne in
skupinske obravnave. Pri tem smo že takrat uporabljali predvsem
kreativne medije - psihodrame, igre vlog, glasbene terapije,
terapevtske igre, terapevtsko jahanje in podobne dejavnosti, ki so
tudi danes sestavni del nekaterih vzgojnih ustanov. Uvajali smo
elemente tistih aktivnosti, ki so danes združeni v doživljajski
pedagogiki. To je bilo izjemno plodno obdobje mojega dela, v katerem
sem veliko pridobila tako na osebnem kot strokovnem področju.
Kakšne so bile takrat konceptualne usmeritve dela v
izvendružinski vzgoji?
V tistem času še ni bilo tako močne strokovne specializacije,
kakršno imamo danes. Tako sem pokrivala diagnostično in terapevtsko
delo, strokovni delavci različnih profilov smo skupaj gradili
konceptualne zasnove. Pomembno se mi zdi, da smo se že v tistem
času zavedali, kako pomembno je delo s starši in smo jih vključevali
v razhčne aktivnosti. Izhajali smo iz prepričanja, da smo ljudje v
zavodu le nadomestni vzgojitelji ter da je naša naloga pomoč pri
premagovanju kriz v družinah. Pri tem smo skušali po eni strani biti
v oporo odraščajočim, ki so bivali pri nas v ustanovi, na drugi strani
pa njihovim družinam, da bi se njeni člani bolje razumeli in lažje
sodelovali takrat, ko seje otrok ali mladostnik vračal domov.
In kam te je vodila poklicna pot?
Leta 1971 me je zanesla v Tübingen, kjer sva z dr. Hansom
Thierschem začela graditi študij socialne pedagogike na univerzitetni
ravni. Hans Thiersch je bil pred tem na univerzi v Kiehlu asistent in
on me je povabil v Tübingen. Prišla sem s svojimi štirimi otroki v
starosti od sedem do trinajst let ter se kmalu vživela v novo okolje.
Je bila izgradnja novega študijskega programa po desetih letih
zavodskih izkušenj nekaj popolnoma drugačnega?
Da, to je bila zelo intenzivna in v marsičem podobna, v marsičem
380
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
pa popolnoma drugačna izkušnja od teh, ki sem jih že imela. Že v
času, ko sem delala v praksi, sem imela ob neposrednem delu potrebo
po refleksiji. Vedela sem, da mora praksa graditi na refleksiji in
samoevalvaciji. Ko sem prišla na univerzo, sem začela sestavljati
komplementarno sliko - poleg posredovanja teorije tudi neprestano
v
seznanjanje in soočanje študentov s prakso. Želela sem, da študenti
spoznajo, kaj se v ustanovah resnično dogaja, kje imajo praktiki
dileme in kako odgovarjajo nanje. Zaradi lastnih izkušenj sem vedela,
kako ključno je, da v iskanju novih poti ne ostanejo prepuščeni sami
sebi.
Imperativ dela na univerzi mi je bila neprestana povezanost s
praktiki in njihovo vključevanje v razhčne segmente izobraževanja
mladih socialnih pedagogov. Obenem meje vodila želja, da bi univerza
razvijala prilagojene izobraževalne oblike za praktike. Nekako v tej
smeri, kakor je razvito tudi pri vas v Sloveniji, v okviru stalnega
strokovnega spopolnjevanja pedagoških delavcev, kar sem spoznala
ob prvem obisku pri vas leta 1993 in tudi kasneje, ko sem videla,
kako se je ta oblika izobraževanja razmahnila.
Kateri stebri ne smejo manjkati v izobraževanju socialnih
pedagogov?
Najprej temeljno in soHdno znanje iz pedagogike, sociologije in
psihologije. Te tri vede razumem kot sistem koordinat, na katere lahko
naslonimo vrsto specifičnih znanj, potrebnih za socialnopedagoško
delo. Drugi temeljni steber vidim v tem, da študijski program priznava
in spoštuje prakso ter napore, ki jih praktiki vlagajo v svoje delo.
Praktično delo vključuje vse, kar se v teoriji dogaja. S prakso lahko
pridemo do vseh temeljnih vprašanj in odnosov, s katerimi se znanost
ukvarja.
Ne strinjam se s tezo, da se moramo v pedagogiki učiti teorij in jih
nato uporabiti v praksi. Prepričana sem, da moramo v praksi spoznati
teorijo in šele potem lahko cenimo tako eno kot drugo. V socialni
pedagogiki mora biti znanost "služkinja" prakse. Študent socialne
pedagogike mora znanja o človeku, njegovem vedenju in doživljanju
sprejemati, razumeti in doživeti. To je ekvivalent tistemu, kar v jeziku
Alenka Kobolt: Intervju z Anne Frommann
381
terapije pomeni "učna analiza" in v tem vidim tretji steber študijskega
programa. Za drugi in tretji steber univerza včasih ni najboljše polje.
Univerza tudi danes premalo spoštuje prakso. Kljub temu sem
prepričana, da si morajo ljudje na univerzah ali visokih šolah nenehno
prizadevati, da nobenega od teh treh temeljnih stebrov ne zanemarijo.
Polja socialne pedagogike, ki jih moramo spoznati in v njih
delovati, vselej združujejo ljudje in družbene situacije, v katerih ljudje
živijo. Alice Salomon je že 1920. leta rekla, da moramo človeka videti
in razumeti v njegovi življenjski situaciji. V tem vidim prvi imperativ
vsakega dela z ljudmi. In ker je danes ključni cilj socialne pedagogike
spremljanje razvoja in odraščanja mladih v različnih, pretežno
marginalnih in težkih življenjskih situacijah, ostaja to ključni ele-
ment tudi za socialno pedagogiko.
Trenutno tečejo polemične razprave o razmejevanju med
socialnim delom in socialno pedagogiko.
Sama tega polja ne bi tako ostro ločevala, menim pa, daje ključni
cilj socialnega dela pomoč za samopomoč, ključni cilj socialne
pedagogike pa spremljanje razvoja in odraščanja. Hkrati želim
povedati tudi, da po Alice Salomon nismo zmogli tega bolje
formulirati. Od kolegice v stroki sem se naučila, da se v socialni
pedagogiki spreminjajo predvsem življenjski in strukturalni pogoji,
da pa se v sami pedagoški stroki in teoriji stvari ne spreminjajo. Le
zorni koti, iz katerih jih v vsakokratni družbi vidimo in razumemo, se
nekoliko premaknejo. Saj se človek v svojem bistvu ne spreminja
tako hitro, kakor se spreminjajo situacije, v katerih odraščamo in
živimo. Elisabeth Siegel je rekla: "V pedagogiki ni nič novega. Kljub
temu pa se mora pedagogika stalno soočati z vsemi spremembami, v
katerih se nahajajo odraščajoči."
In kako se s tem sooča sodobna socialnopedagoška teorija?
Mislim, da se tega zaveda. Obe ključni besedni zvezi, ki sta danes
že več kot desetletje v zavesti teoretikov in praktikov, navajata na
spreminjajoče se življenjske pogoje. Prvo je uvedel kolega Hans
382
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
Thiersch - usmerjenost v življenjsko polje (Lebensweltorientierung),
drugo pa prav tako znani socialni pedagog Lothar Böhnisch -
obvladovanje življenja (Lebensbewältigung). Socialnopedagoška
teorija seje morala soočiti s spoznanjem, da ne more tako pomembno
vplivati na družbene tokove, kot bi si želela. Novi izrazi in nove
teoretske koncepcije so po mojem mnenju delno izraz te resignacije.
Kot je na primer tudi izraz "socialna storitev" (Dienstleistung) izraz
resignacije, vendar hkrati družbene opredeljenosti socialnega in
socialnopedagoškega dela.
Razvoj teorije in refleksija prakse sta prinesla še nekaj novega.
Sestop socialnega dela in socialne pedagogike s pozicij moči v
partnerstvo s klienti, uporabniki. In uvid, da tudi usmerjenost v
življenjsko polje ni zadosten diskurz za doseganje željenih uspehov
in sprememb. Če bo v prihodnosti pedagogika še obstajala, potem je
usmerjenost v življenjsko polje predvsem naravnanost socialnih
pedagogov in socialnih delavcev, sama stroka pa s tem ni iznašla
"magičnega kamna". Razvijati se mora naprej, reflektirati lastno
družbeno umeščenost, iskati nove rešitve za stare in nove probleme
ter vprašanja. Ob tem je še vedno veljavna stara pedagoška misel,
da odraščajočega ni zadosti sprejeti, ampak mu je treba svet tudi
interpretirati, ga spodbujati, mu omogočiti lastne izkušnje in ga ob
tem spremljati, podpirati.
V	katerih elementih je socialna pedagogika še vedno orodje v
rokah države?
V	sedemdesetih in osemdesetih letih je bila ta veda izrazito
družbeno kritična. Njena osnovna tema v tem obdobju je bila
odraščanje v družbenih nasprotjih. Na to je opozarjala z vso teoretsko
in praktično močjo, ki jo je imela. Danes vidim socialno pedagogiko
po eni strani bolj realistično pa tudi bolj konformno, kar se izraža v
ponavljajočih se občutjih nemoči, ki se sprostijo ob različnih
strokovnih srečanjih. Po naravi sem optimist in tudi že dovolj dolgo
sem na tem svetu, da vem, da takšno stanje ne more dolgo trajati.
Prepričana sem, da se bo socialna pedagogika znova revolucionirala
in sicer v tem, da bo bolj in bolj razvijala zagovorniško vlogo za vse
Alenka Kobolt: Intervju z Anne Frommann
383
odraščajoče, ki nimajo družbenega vpliva in moči.
Usmerjenost v življenjsko polje vidim kot en diskurz socialne
pedagogike in razvijanje zagovorniške vloge kot drugi diskurz. Oba
se morata med seboj podpirati in prepletati.
Se trenutno socialna pedagogika ne nahaja v zagovorniški vlogi
sama zase - napram drugim sorodnim strokam - socialnemu delu
ali pedagogiki?
Ja, se strinjam. Zagovorniško pozicijo socialne pedagogike do
drugih sorodnih strok razumem kot drugo stran medalje, če je prva
stran medalje razvoj te vede kot samostojne teorije in prakse. Socialna
pedagogika se je v mnogih deželah že dokaj etablirala in
institucionalizirala - tako v praksi kot na univerzah, ki so prepoznavno
gradile njeno teorijo. V svojem razvoju se je že na samem začetku
bolj oslonila na socialne znanosti, medtem ko se je klasična
pedagogika še naprej ukvarjala predvsem z lastno sistematiko in
notranjo diferenciacijo pedagoške stroke. Polemike o tem, ah je bolj
smiselno razvijati doktrino socialnega dela kot doktrino socialne
znanosti, ki bi pokrivala socialno pedagogiko in socialno delo, so
predvsem plod političnih interesov, manj pa interesov znanosti in
prakse. Distinkcije med obema so, so pa tudi sorodnosti. Oboje je
znano in prepoznavno tako v praksi kot v teoriji. Moje staHšče je, da
morajo stroke sodelovati tako na ravni teorij kot v praksi.
Se socialna pedagogika danes oddaljuje od tradicionalne
socialno kritične struje, ki je njen razvoj močno zaznamovala?
O tem bi se dalo veliko povedati in razgrniti različne vidike. Na
kratko povedano so moje izkušnje in znanja o tem takšna, da se po
prvotnem navdušenju in evforiji vsak preobrat omili in integrira v
pluralistično zasnovano izhodišče. Kot odmik od kritičnega diskurza
socialne pedagogike lahko razumemo njen obrat k razvoju metod, ki
so jo naredile prepoznavno in različno od sorodnih strok. Tudi vnos
terapij v socialno pedagogiko, ki je nasledek t.i. "psihobooma",
384
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
razumem kot tak manever. Pomembno paje povedati, daje ta smer
prinesla tudi veliko koristnega in novega v socialno pedagogiko.
Celotno gibanje skupinske dinamike in njeno aplikacijo na socialno
pedagoškem polju označujejo podobna načela. Menim, da se sčasoma
oblikuje sito, ki prečisti tisto, kar je dobro in koristno za uporabnike
in za stroko. In to ostane. Priključi se k "obstoječemu programu"
stroke. Različna gibanja znotraj stroke razumem kot poskus, da si
stroka oblikuje lasten "maneverski prostor", ki s tem postane bolj
pregleden in se tako teoretiki kot praktiki v njem bolj "varno gibljejo".
Ali nima tu vmes prstov konkurenčni bolj med sorodnimi
profesijami?
Pravkar sva govorili o tem, da vsaka stroka nekako zakoliči svoje
področje, ga teoretsko opredeli in oblikuje kot prepoznavnega.
Prepoznavnost stroke se v družbi kaže v praktičnih izpeljavah, to pa
določa družbeno umeščenost oziroma priznanost stroke. Strokovni
prostor mora biti vsaj v obrisih pregleden tako navznoter kot navzven,
do drugih profesij. Socialna pedagogika v svoji zgodovini v "boju" z
državo ni bila dovolj uspešna, kar bi bilo tudi iluzorno pričakovati od
stroke. Morala seje podrediti "plesu" strok in znotraj tega iskati ter
opredeljevati svoje mesto, graditi svoje metode. Odkar seje uveljavila
kot znanstvena disciplina se podreja istim zakonom kot vse druge
discipline. V Nemčiji je glede na tradicijo, razvoj in družbeno
umeščenost, statusno pod medicino in psihologijo. Ker pa ima v družbi
funkcijo "figovega lista", v prihodnosti ne bo odplavljena, ampak
omejena v svojem delovanju.
Kaj pa šola in socialna pedagogika?
Šola odslikava vse, kar sva pravkar гекИ. Je družbeno umeščena,
namenjena vsem odraščajočim, ne le tistim, katerih odraščanje je
obremenjeno, zaznamovano ali kako drugače potrebno spremljanja
in pomoči. Socialna pedagogika na vsak način ima svoj prostor v
šolah, vendar ni edina profesija, kiji družba delegira funkcije v zvezi
z šolanjem in oblikovanjem mlade generacije. V šoli si mora deliti
Alenka Kobolt: Intervju z Anne Frommann
385
mesto z drugimi strokami in najti mora svoje specifično področje.
v
Sele v sedemdesetih letih se je socialna pedagogika začela
približevati pedagogiki v šolah, in sicer s projekti "mirovne
pedagogike", kjer je imela kaj povedati in prispevati.
V	Nemčiji se je socialna pedagogika doslej bolj identificirala s
splošno skrbjo za odraščanje mlade generacije. V šolah je bila manj.
V prihodnosti je njen razvoj v šolah odvisen od tega, kako se bo
priključila splošnim reformskim prizadevanjem za spremembo šole.
Osebno menim, daje ta stroka blizu tistim učiteljem, kijih zanimajo
učenci kot osebnosti, ki se zavzemajo za osebno bližino in
demokratične odnose med učitelji in učenci. Takšni učitelji lahko
pridobijo iz njenih izkušenj.
Na koncu se spet povrniva k tebi. Katera strokovna področja
si posebej razvijala?
V	okviru univerzitetnega programa sem imela predavanja oziroma
seminarje iz Osnov socialne pedagogike. Teorije in prakse zavodske
vzgoje. Svetovanja, Socialno pedagoškega dela v šolah. S teh področij
je tudi največ mojih člankov in knjig. Z velikim veseljem sem
poglabljala znanja in pisala o glasbenih dejavnostih in o uporabi drugih
medijev v okviru socialne pedagogike, pa tudi o metodah.
V	posebno veselje mije bilo ukvarjanje z mirovno pedagogiko.
Pri tem delu sem spoznala vrsto strokovnjakov drugih profilov. V tej
fijnkciji občasno delujem še danes. Leta 2000 sem sodelovala v
mirovnem poletnem taboru na Madžarskem, ki so se ga udeležiU mladi
iz ustanov izvendružinske vzgoje iz nekdanjih jugoslovanskih republik
- Bosne, Makedonije, Srbije, Kosova. Žal slovenske ekipe, razen enega
praktika in enega študenta socialne pedagogike, ni bilo.
Še na eno področje, ki ga razvijam, ne smem pozabiti. To je
supervizija. Prek nje sem tudi povezana s prakso. Znotraj supervizije
me zanima tema - Kaj pomeni starati se ob opravljanju istega poklica
v isti ustanovi. Ne glede na to, da smo poštah v Nemčiji bolj mobilni,
še vedno veliko praktikov leta in leta dela v isti ustanovi. Priča sem
bila izgorelosti in obremenjenosti praktikov, zato sem oblikovala
386
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 375 - 386
supervizijske skupine, kjer smo se ukvarjali tudi s temo, kako se starati
v poklicu, ne da bi izgubili vero vase in v mlade, s katerimi delamo.
Trikrat si obiskala Slovenijo, spoznala nekaj naših projektov,
ustanov, vodila seminar in spoznala praktike. Kakšni so tvoji
vtisi?
Prijetni. Ko sem prišla prvič, sem se čudila, kaj vse počnete na
tem področju v tako mali državi. Različne oblike dela ste razvili.
Spoznala sem delo na vašem oddelku na Pedagoški fakulteti in moram
priznati, daje vaše delo prepoznavno tudi v mednarodnem prostoru.
Stiki s praktiki so me prepričali, da imate strokovno zelo dobro
podkovane delavce, ki delajo zavzeto in iščejo nove poti. Položila pa
bi vam "na srce" eno misel. Ne pozabite na skupino in možnosti, ki
jih skupinsko delo nudi. Kljub individualizaciji, ki bolj in bolj prodira
iz zahodnih dežel tudi k vam, tako v stilu življenja kot v doktrini
institucionalne vzgoje, ohranite skupinskega duha in skupinsko
vzgojo. Mi na zahodu smo jo zanemarili. Ne naredite iste napake.
Anne, hvala za pogovor.
Prejeto decembra 2000.