AKADEMSKI GLAS INFORMATIVNO STROKOVNI LIST Izhaja vsak teden. _____ Mesečna naročnina za akademike 5 Din, za vse druge 6 Din. Za inozemstvo lODin. Rokopisi se ne vračajo. Uprava in uredništvo: Ljubljana, Grubarjevo nabrežje 16. — Ček. račun: Ljubljana štev. 16.465. Naš 1. de f- N j. Vel. kralj Aleksander L, pokrovitelj slovenske univerze. Pred petnajstimi leti je bil dovršen zgodovinski akt ujedinjenja, v katerega se je izkristaliziralo v poglavitnih smereh enotno politično teženje jugoslovanskega naroda. Četudi so bila ta teženja globoko moralno-etična, vendar so ostala skozi in skozi politična, v čimer je njih naravno poslanstvo. Iz naravnih narodnostnih pravic izhajajoče politične realizacije morejo postati šele neka osnova spontanega nadaljnjega razvoja v ncpolitičnih*Snicrch./lkU se to dogaja po strogih zakonitostih neke višje ethnične ntbrale, postaja vedno jasneje. Jugoslovanski narodi so živeli ujedinjenja med sabo izolirani v treh različnih svetovih. Orijent in zapadna Evropa sta si delila in v dolgih stoletjih kulturno, versko in miselno asimilirala slovanske dežele na jugu. V zapadno-evropski interesni sferi pa sta se končno izoblikovali dve izrazito ločeni tendenci, madžarska in avstrijska. Kulturni in miselni asimilaciji ni sledila tudi ethnična; zanjo so bila vsa zgodovinska dejstva preslabotna, tako da niti v stoletjih niso načela trdnih narodnostnih osnov. Njih odpornost je elementarna, primarna. V tem oziru je ethnos nekaj absolutnega, čimur se koordinira sistem potreb, zahtev in pravic, ki jih označujemo kot svete in nedotakljive. Nekje v globini primitivne duše ukročene živali se ob kriku njene divje sestre zbudi davna preteklost. Vsiljena kultura zatira v živali naravo. Toda zvezala in izpodrezala ji je le peroti in jo je potisnila v podzavestne globine, kjer čaka vstajenja. Tudi narod ima svojo naravo — svojo dušo, tudi narod v temnih dneh potisne v podzavest svoje svetinje in umolkne v svojih zahtevah, toda nikdar za vedno. To je jedro čudovite pravljice o kralju Matjažu, pravljice za deco in starce. V tej luči vidimo, da so bila naša stremljenja in zahteve po ujedinjenju več kakor spretne politične mahinacije, da so bila uresničen klic iz podzavestnih globin narodove duše. V ujedinjenju vidimo nujnost zgodovinskega procesa, neizogiben člen v razvojni verigi, v kateri je vse globoko motivirano. Naglasiti pa moramo, da nas loči od ujedinjenja že doba, ki dovoljuje za objektivno presojanje potrebno oddaljenost in omogoča resnejše poglede nazaj. Sproščenje silnih energij, ki ga predstavlja osvobo-jenje, se je oblikovalo v mogočne zagone in se izživljalo v raznih ekstremalnih nihanjih. To je neizprosen dinamičen zakon življenja, bodi nacijonalnega, državnega, kulturnega — vsakega. Danes že moremo zavzeti neko stališče do preteklosti. Ne samo moremo, temveč moramo. Le tako bomo kos bodočnosti, ki prihaja z novimi zahtevami — z novimi potrebami. Politično življenje je bilo v povojni dobi kaotično in vse preveč povezano z življenjem pred ujedinjenjem. Imelo je metode svojih strankarskih tvorb, ki so že zaradi svojih nezdravih korenin bile v naprej obsojene na pogin. Morda še do danes nismo popolnoma preboleli vseh težav. Nastopiti pa mora doba popolnega iztreznjenja; naši smotri morajo biti v nasprotju s preteklostjo stvarni! Važna jim mora biti močna država, dobra in čista njena uprava, enakopravnost vseh državljanov ter svoboden kulturni in gospodarski razvoj v vseh njenih delih. Najvažnejše jamstvo za bodočnost pa vidimo' v svobodi slovenske, hrvaške in srbske bitnosti v ujedinjeni državi. Obračun s preteklostjo je naša prva naloga, naloga zato, ker preteklost še ni popolnoma izzvenela. Nasprotni smo vsakemu meglenemu integralnemu jugoslovenstvu, ker se upira našim uvodnim načelom in ker le prelahko zavaja k zlorabi. Nasprotni smo pa tudi vsem duhovnim težnjam, ki bi utegnile odvračati slovensko, hrvaško ali srbsko dušo od složnega življenja in evolucijskega harmoničnega spajanja v skupni močni državi. Ob štirinajstem spominu na ujedinjenje so naše oči uprte na simbol našega osvobojenja, našo mlado univerzo. Vsa nebogljena je, vendar je naša, zato smo se je oklenili z vsem žarom svoje mladosti. V njej vidimo središče, v njej ognjišče svojega narodnega življenja; zato nam je od dragih svetinj najdražja! Tolažijo nas: Osvobojenje vam je dalo univerzo. Mi pa pojmujemo osvobojenje v samem rojstvu naše univerze. Naša univerza je naše osvobojenje. Za univerzo se ne bojimo, zakaj zanjo imamo garancijo v visokem njenem pokroviteljstvu, v najvišjem čuvarju naše svobode. Bojimo se nerazumevanja zanjo med nami samimi, zakaj pri nadaljnji njeni izgraditvi — drugi naši veliki nalogi — rabimo močne opore v narodu samem, da bomo enotni iskali razumevanja na najvišjem mestu, v katero zaupamo. Pomen naiega ujedinjenja za akademsko mladino Štirinajstič praznujemo obletnico ujedinjenja. Za akademsko mladino ima ta narodni praznik prav poseben pomen. Saj je ujedi-njenje začelo novo dobo, otvorilo je novemu življenju na jugoslovanskem jugu vrata na široko. Novo življenje pa je življenje mladine. Zdi se mi, da akademska mladina ni preveč zadovoljna z vsem tem, kar nam je v prvih letih prineslo življenje v narodni državi. Videla je, da je nebroj preživelih idej, nebroj preživelih interesov prišlo v mlado državo, ki je pred vsem država mladih. Ves čas ni mogla razumeti nesrečnih strankarskih bojev, ki so se odigravali po starih receptih in ki so le preveč spominjali na stare nesrečne čase. Akademska mladina, ki čuti, da bo morala v bližnji bodočnosti prevzeti duhovno vodstvo v Jugoslaviji, hoče imeti zdravo, čisto in smotreno državno življenje. Spoznala je, da se za strankarskimi gesli pogosto skrivajo nesimpatični interesi. Spoznala je, da so ji stare metode na potu, da jo ovirajo, da jo brez prave pravice pritiskajo k tlom. Postala je nemirna, burna, izgubila je prevečkrat že svojo orijentacijo, tavala je sem ter tja in nasedala temnim vplivom. Nihče ne more zameriti akademski mladini, da ni še našla prave poti. Mladini je treba pokazati pot, voditi jo je treba, ustvariti ji prehod. Prehod iz nesrečne preteklosti v srečno bodočnost. Morda se ne motim, če trdim, da je akademska mladina temeljito izgubila vero v starejšo generacijo. Tako temeljito, da po večini sploh odklanja vse, kar ji starejša generacija prinaša in priporoča. Seveda gre po tem potu predaleč. Mnogo predaleč. Ne bo odveč, če v teh vrsticah z vsem povdarkom opozarjam na nevarnost take orijentacije. Pred vsem tudi starejša generacija nikakor ni zadovoljna s prvim desetletjem, ki ga je preživela v svoji državi. Danes je tudi starejša generacija sita strankarskih bojev, sita organiziranih notranjih sporov, sita metod, ki državo slabe. Tudi ogromna večina starejše generacije hoče imeti novo smer, novo državno življenje. Starejša generacija je le zaradi tega soodgovorna za nesrečno delo zastarelih politikov, ker ni pravočasno sama posegla z vsemi potrebnimi močmi v to delo. Mislim, da je težka gospodarska kriza iz-treznila tudi najzaslepljenejšega strankarja iz starejše dobe. Vsakdanje življenje je dandanes tako težko, da zavzema vsako samostojno glavo. Gmotne skrbi leže na vseh slojih, na vseh delih države. Predvsem je treba živeti, potem šele lahko filozofiramo. Akademska mladina ne sme misliti, da starejša generacija nima potrebnega pregleda ter da starejša generacija nima dobre volje. Najbrže bi se prav kmalu pokazalo, da si želi ogromna večina starejše generacije vse to, kar si želi mladina. Zahteva po čistosti uprave, po enakopravnosti vseh državljanov, Univ. prof. dr. Milan Vidmar. po složnem sožitju Srbov. Hrvatov in Slovencev v eni močni državi, po neoviranem razvoju narodne duše v vseh delih države, je zahteva starejše generacije prav tako, kakor je zahteva mladine. Med starejšo generacijo in mladino leži samo ena zapreka: prepotrebnih ozkih stikov ni. Kdo je tega kriv? Pogosto sem slišal očitke, da se profesorji na univerzi premalo brigajo za svojo mladino. Da samo predavajo in vrše izpite. Da ne mislijo na to, kako važna so za akademsko mladino tudi splošna življenjska vprašanja. Da ne vodijo akademske mladine v javnem življenju. Taki očitki se mi zde krivični. Vsaj deloma. Slični očitki bi lahko padli tudi na akademsko mladino. Zakaj ne išče prepotrebnih stikov s starejšimi akademiki? Zakaj si ne poišče voditeljev, ki življenje poznajo, ki bi jo varovali nepremišljenih in nepotrebnih dejanj? Po izkušnjah, ki jih imam sam, moramo z vso odločnostjo podčrtati, da ima naša akademska mladina zdravo jedro. Ne bom trdil, da je vse v redu, vse zdravo, vse čisto v njeni sredi. Popolna ni nobena stvar na svetu, popolna tudi akademska mladina ni. Prav gotovo pa je dobra. Kdor pavšalno obsoja akademsko mladino in njeno početje, dela krivico in dela jo zato, ker mladine ne pozna. Mogoče je poizkusil vplivati na njo z metodami in sredstvi zastarele strankarske politike, pa je zadel na velike težave. Svoje napake ni hotel priznati, zato je pač naprtaval odgovornost mladini. Po mojem mnenju je popolnoma nedopustno tlačiti akademsko mladino v okvirje in organizacije, kakor to radi delajo poklicni politiki. Človeku, ki se pripravlja na delo z glavo, ne morete vsiljevati programa, sestavljenega iz par besed in zahtevati popolno pokorščino za tak program. Mlada glava mora zgodaj misliti sama. Akademska mladina si sama ustvarja svoje nazore in svoje programe. Akademsko mladino uniformirati je težko. Več nego to, škodljivo bi bilo. Akademik mora gledati svet s svojimi, očmi. Svetovnih nazorov je toliko, kolikor je samostojno mislečih glav. Vsi ti nazori so enakopravni, vsi dopustni, vsi potrebni. Vsakdo izmed nas vidi svet le v svoji projekciji. Vse projekcije šele dajo sestavljene popolnejšo sliko. Mlad inteligent vidi jasno, da nikakor ne sme in ne more sovražiti in preganjati tovariša, ki gleda drus:ače v svet. kakor on sam. če je na pravi poti, se bo prijateljsko razgovarjal z njim, zanimali ga bodo njegovi nazori in skušal bo združiti jih no možnosti s svojimi. Na ta način si bo pridobil pregled. V teku let bo njegova izpopolnjena slika dozorevala. V prijateljskem skupnem reševanju splošnih problemov bo mladina, če je poklicni politiki ne bodo prezgodaj pokvarili, našla, da imajo vse akademske glave nekaj načelnih nazorov skupnih. To bo koristno za vse, koristno tudi za državo. Če si vsa akademska mladina želi močne države, dobro urejene uprave, svobodno razvijajoče se slovenske, hrvatske in srbske kulture, bo brez škode za sploSnost lahko gledala na te ali one manj važne stvari skozi različna očala. Akademska mladina ne mara v svoji sredi glav. ki so jim svetovni nazori predpisani in vsiljeni. Zelo je občutljiva za vsako nepoštenost v mislih. Zato gleda s sovraštvom na vse one. ki kvarijo mlade glave. V tem dejstvu moramo iskati korenino za nesrečno nezaupanje proti' starejši generaciji. Zdi se mi, da bo to nezaupanje izginilo, čim bo mladina našla potrebne stike z onimi člani starejše generacije, ki jim zares zaupa. Od njih se bo nesporno prav lahko naučila takih stvari, ki jih more sicer pridobiti le z življenjem, z razočaranji, z izkušnjami. Njena napaka je, da je v preteklosti rajša poslušala neodgovorne svetovalce. Neštetokrat je na ta način nasedla. Ker ni imela zaupanja do starejših, je v mladostni neizkušenosti odprla svoje srce mlajšim, čeprav nevrednim rojakom. Današnji narodni praznik, praznik ujedinjenja, nas živo spominja na to, da ujedinje-nje nikakor ni popolno. Spominja nas akademike na globoko vrzel, ki loči starejše od mlajših. Svari nas pred škodo, ki bo postala velika, če nesrečna vrzel ostane. Starejša generacija, ki je državo ustanovila in mlajša, ki jo bo podedovala, se morata šele ujediniti. Upam, da se ne motim, če ugotavljam, da je zadnji čas prinesel nekaj razveseljivih znakov takega koristnega akademskega ujedinjenja. Preveč smo trpeli vsi, preveč je že trpela akademska mladina, da bi vsi Vnogli prezreti nevarnost, ki nam je pretila. Akademik mora ostati akademiku tovariš, četudi je star, četudi je prišel na visoka mesta. Pa saj bo rad šel med mladino, če bo videl, da ji je potreben, da ji more biti koristen. Najlepša leta v življenju vsakega akademika so ona leta, ki jih je preživel na univerzi, če so bila polna pomanjkanja in življenjskih težav — nič zato. Lepo je bilo in spomin na ta leta ostane vedno živ. Komur v starejših letih spomini na akademsko življenje niso najdražji, kdor neha biti tovariš akademiku, tudi mlademu, tudi najmlajšemu, ni nikdar bil pravi akademik. Kdor si' daje predpisovati življenjske nazore, ni nikdar mislil s svojo glavo. Le tiste glave pa, ki samostojno uvidevajo, da nam je država najdražje, kar imamo, da moramo oču-vati svoje duhovno življenje z vsemi svojimi močmi, da smo le tedaj dobri Jugoslovani, če smo dobri Slovenci,. Hrvatje ali Srbi, le tiste glave so dragocene za našo težko priborjeno državo, za bodočnost, ki nam jo je odprlo pred 15 leti ujedinjenje. V obrambo naše univerze t Koncem preteklega semestra so ^vedeli slušatelji ljubljanske univerze, da je na občnem zboru Jugoslovanskega profesorskega društva, sekcije Ljubljana, dne 27. maja t. 1. gospod profesor Vinko Marinko v svojem referatu napadal ljubljansko univerzo in slušatelje. Radi tega so poslala akademska društva Jugosl. prof. društvu sledeče pismo: Z ogorčenjem smo doznali, da je gospod prof. V. Marinko na občnem zboru prof. društva dne 27. maja t. 1., vpričo zastopnika prosvetne oblasti in drugih zborovalcev napadel našo univerzo, ne da bi predsedstvo poseglo vmes. Zato smo prisiljeni, da se sami branimo. Prosimo torej jugoslovansko profesorsko društvo, da nam izroči tozadevne odstavke iz predavanja gospoda profesorja V. Marinka. Zaradi važnosti zadeve prosimo pismenega odgovora v roku 8. dni!! Akademski pevski zbor sodeluje letos prvič na novinarskem koncertu. Čim več bo naročnikov, čim več bo sodelavcev — tem boljši, večji in lepši bo Vaš list — ,,/lkademski glas"! Nato je odgovorilo Jugosl. profesorsko društvo takole: Na Vaš dopis od 27. jun. 1933 nam je čast sporočiti, da je bila zadeva na seji dne 2. septembra 1933. vsestransko v pretresu. Odbor je sklenil, da se Vam ne more dati na razpolago, ker ni običaj, da daje društvo nečlanom vpogled v društvene spise. Z ozirom na to pismo so podpisana akademska društva poslala gospodu prof. V. Marinku naslednje pismo: Koncem semestra lanskega šolskega leta smo izvedeli, da ste v Vašem predavanju na občnem zboru Jugosl. prof. društva, sekcija Ljubljana, dne 27. maja t. 1. napadali ljubljansko univerzo in slušatelje. — Radi tega so poslala akademska društva prof. društvu pismo, v katerem so zahtevala, da nam da iz Vašega' predavanja tozadevne odstavke na razpolago. Jugosl. prof. društvo je to odklonilo. — Pozivamo Vas torej, da nam kot mož časti stavite omenjeni del Vašega govora na razpolago. Pričakujoč odgovora tekom 10 dni, beležimo ... Gospod prof. V. Marinko je sledeče odgovoril: Na Vaš cenjeni dopis izvolite prejeti sledeči odgovor: Za pravo vsebino mojega predavanja v Jugosl. prof. društvu boste zvedeli, kadar bo predavanje objavljeno. Ne morete zahtevati od mene, da Vam pošiljam izpiske iz njega odnosno, da se z Vami spuščam v debato o stvari, ki se je obravnavala v naši stanovski organizaciji. Pripomnim samo to: Mojemu predavanju podtikajo nekateri namene, ki jih ni imelo. Te nelojalnosti pa ne očitam akad. društvom ampak tistim, ki so ta društva s prozornim namenom napačno informirali. To damo slovenski javnosti na znanje, da si napravi sodbo! Akademsko društvo jugosl. tehnikov (Zveza strokovnih klubov tehniške fakultete). Društvo slušateljev filozofske fakultete Društvo slušateljev juridične fakultete. Društvo slušateljev teološke fakultete. Društvo medicincev. Akademska zveza. J- k. a. d. »Danica«. J. k. a. d. »Zarja«. Kršč. soc. klub »Borba«. J. a. d. »Savica«. Cirilsko društvo ljublj. bogoslovcev. J. a. d. »Triglav«. A. a. k. »Njiva«. vse neskončno iskanje, ko je človek prepričan, da ne bo ustvaril kosmosa znanosti, resnične podobe sveta in univerzuma. Res, da je dano človekovi naravi hotenje, spoznati svet. Zato začenja Aristotel »Metafiziko« s pomembnim stavkom: Vsi ljudje po naravi hrepene po spoznanju. Toda človek se mora podrediti univerzumu in mora biti notranje prepričan, da mu pravo spoznanje koristi več kot posamezne ugotovitve. To težnjo je povojna mladina čutila tako močno, j da je mislila na preureditev univerze ali vsaj j na uvedbo posebne fakultete, ki naj nudi j pouk pred specialnim študijem. Tak pomen | je imela stara umetnostna fakulteta, ki jo 1 je obiskoval vsak dijak na višjih fakultetah. [ Imela je nalogo nekako vzgajati mišljenje, j Taka fakulteta naj bi po znanstvenem pouku . ustvarila nov nazor, da bi prešinjal vso univerzo. Toda katera panoga znanosti bi danes mogla ta ideal realizirati? Srednjeveški svetovni nazor je veljal kot vera. Idealizem ni bil samo filozofski sistem, ampak svetovni nazor, ki je bil last vseh znanosti. Vendar nam to zgodovinsko dejstvo vzbuja pomisleke. Svetovnega nazora ne moremo ukazovati, tudi z znanostjo si ga ne moremo ustvariti. Če morda znanost vodi k nazoru, potem je to bolj posebna metoda, znanstvena izhodiščna točka. Če je znanstveni ideal n. pr. pozitivističen, bo tudi iz tega vznikli svetovni nazor pozitivizem. Etos znanosti in resnice more pomagati pri oblikovanju in vzgoji dijakovi, omogoči mu odločitev in svetovni nazor. Znanost hoče dati ta etos vsem dijakom, a nesreča je baš v tem, da ga le malo dijakov hoče, kajti večina smatra študij samo kot sredstvo za dosego svojega poklica. Danes je ves pouk tak, kot da hoče vse dijake napraviti profesorje. Po doktorskem izpitu postane človek dober učitelj, drugega nič. V srednjem veku se je univerza samo dopolnjevala in samoohranjevala, bila je korporativna zastopnica znanosti brez ozira na praktični poklic. Danes se je zelo izpreme-nila. Univerza je sicer še svobodna korporacija, toda odvisna od državnih oblasti in financ. Poleg znanstvenega raziskavanja mora še v prvi vrsti producirati državne uradnike. Včasih je bila univerza država zase. Takrat je bilo to seveda lažje, ker se je univerza vzdrževala sama in ni bila torej na nikogar navezana. V novejšem času je država posegla v organizacijo univerze, ustanavljala nove stolice in nove discipline. Seveda je morala potem univerzo denarno podpirati, ta pa je morala dajati državi dobrih uradnikov. Državni izpiti imajo danes prednost pred strokovnimi. Doktorski naslovi so že čisto običajen družaben naslov in le še preprostemu in nevednemu vzbujajo spoštovanje. Doktorski naslov danes nikakor ne označuje človeka kot znanstvenika, niti ne, če si je pridobil doktorske diplome na več 1 fakultetah. Znanstveno delo je glavno, ne naslov. Univerza mora biti po zgledu srednjega veka notranje svobodna, samoupravna korporacija. Njen ideal in naloga mora biti, da meri vse po resnični vrednosti in dijak se ne sme podvreči nobeni drugi sili kot temu glavnemu pogoju za resničen znanstven napredek. Svoboda mora biti tem večja, čim bolj je znanost odvisna samo od nekaterih učiteljev. V pedantsko organizirani univerzi se velik, pomemben učitelj ne more razviti. Genij je med profesorji prav tako redek kot drugje v življenju. Slabost univerze kaže, če ne dnelujejo znanstveniki na univerzi, am- pak izven nje. če govorimo o svobodi univerze, mislir mo seveda predvsem na svobodo znanosti, pouka. Svoboda je zavladala v 19. stoletju, ko je vladalo splošno prepričanje, da je edi- 1 no v svobodi možen resničen napredek. Filo- ! zof Kristian Wolf je glasno zahteval »in- 1 tegrain libertatem philosophandi«. Svoboda je bila ideal prosvetljenstva. Sicer so znani slučaji, da je država posegla v svobodo univerze (ko sta n. pr. Friderik Viljem II. in minister Wollner nastopila proti Kantu, ko je isti minister »revidiral«, oz. uničil teološko fakulteto, v Halle-u, ko je Schlegel hotel odpovedati bounsko profesuro, češ, da kot učitelj ne more svobodno delati), toda to so le slučaji; v ostalem so smatrali neomejeno svobodo univerze za čisto naravno stvar in zločinec bi bil, kdor bi o njej dvomil. Svetovni nazor pa so sedaj začeli smatrati za defekt, ki se ne sme vladati na univerzi. Toda žal so razne predpostavke, ki jih ima učenjak iz svetovnega nazora, upravičene, kajti s svetovnim nazorom so že dane neke vezi, ki vežejo znanost, ki radi raznih struktur nimajo enakih metod. Vsakemu je jasno, da n. pr. teologija izhaja iz drugih temeljev kot naravoslovje in da pri njej ne moremo uporabljati naravoslovne (eksperimentalne) metode. Naravno je tudi, da znanost ni brez predpostavk, ki jih dobi v ljudskem in državnem življenju. Teh ne smemo zatajiti. Svoje moči črpam oiz zemlje in iz naroda in tako oblikuje naše delo in nedelo vse, kar deluje v nas iz krvi in zemlje. Tem silam se ne more nihče odtegniti. Drugo vprašanje je, če to notranje nezavedno oblikovanje lahko dvignemo do zavesti. Po svojem bistvu pa stremi znanost preko vezi, ki jih ima z ljudstvom. Doseči hoče objektivno pomembnost Univerza v novem času Po teh ugotovitvah se vprašamo, čemu | Iz akademskega življenja po svetu... UNIVERZA V ZIjRICHU Švica, ta pravljična dežela blagostanja, zavednosti in svobode, ima več visokili šol, med katerimi je gotovo najznamenitejša univerza v Ziirichu, ki je lansko leto praznovala 100 letnico obstoja. Razumljivo je, da ima polno tradicij, ki si jih mi sploh misliti ne moremo in v katere se vživeti ne bi mogli. Tudi organizacija študija in vse akademsko življenje je bistveno drugačno kot pri nas, tako, da je prav, da malo poročamo o tem. Zuriška univerza ima 4 fakultete, juridično, filozofsko, medicinsko in teološko — poleg tega pa še posebno tehnično visoko šolo »Politehniko«, ki je inkorporirana univerzi. Slušateljev ima preko 8000 vseh narodnosti sveta. Jugoslovanov visokošolcev je v Ziirichu 12, med temi 3 Slovenci. Študij je razdeljen v semestre vendar vpiše vsak slušatelj le tisto, kar ga posebno zanima; v tem oziru je dana zelo velika prostost. Na juridični fakulteti poznajo le en izpit po 6. oziroma po 8. semestru, to je disertacijo, katero je treba ustmeno braniti. Kdor z uspehom napravi disertacijo, »ta edini izpit«, si pridobi doktorski naslov. Šolnine, ki so sorazmerno mnogo večje kot pri nas, se plačujejo po številu vpisanih ur ozir. predmetov. Večji del šolnine se namreč razdeli med univ. profesorje, predavatelje, malenkost gre za različne takse, zdravniški fond, zavarovanje, akad. ustanove itd., nič pa v državno blagajno. Na univerzi in Politehniki je preko 60 ak. društev, kulturnih, strokovnih, športnih, verskih in celo sabljaško društvo itd. (Ker je sabljanje v Švici prepovedano, zato se gredo navdušeni sabljači borit čez mejo, predvsem v Nemčijo, in hodijo nazaj s porezanimi obrazi.) Jasno je, da ima to akademsko društveno življenje posebno tradicionalno privlačnost, ki spominja na pravo nemško buršovstvo. Vsak akademik nosi akademsko čepico in poseben trak (različen po fakultetah, starosti itd.) pod suknjičem. Le v športni obleki ne sme nositi čepice in traku, ta znaka akademskega dostojanstva. Ti predpisi so zelo stari, vendar se jih še sedaj zelo strogo drže. Pri vsakem važnejšem društvenem dejanju more biti navzoč predsednik društva v posebni uniformi in dva »fuksa« prisednika, z velikimi lisičjimi repi na glavi; eden nosi društveno zastavo, drugi pa ostale važne insignije društva. Na univerzi imajo tudi akademske korporacije, kjer so včlanjeni akademiki in profesorji, tako da je med njimi vedno tesna in živa povezanost. Univerzi je priključenih več akademskih domov, eden tudi za akademkinje, kjer dobe manj premožni akademiki ceneno stanovanje in hrano. Političnih »socialnih« ustanov ne poznajo! Zgradba ziiriške univerze je moderna in in splošnost in čim večjo občeveljavnost doseže (kar ima dragocene vrednote za vse narode), tem bolj služi lastnemu narodu. Tudi n. pr. politična fakulteta bi morala, če le znanstveno dela, stremeti za občeveljavnost-jo. Kajti naloga univerze ni politično delovati. Gotovo pa bi bilo sramotno, če bi znanost izvzela narodove vrednote, ki se nahajajo v njegovi zgodovini, literaturi, umetnosti, običajih itd., kajti znanost ostane kljub vsem tem vezem resnična znanost. ( Konec prih.) veličastna. Leži sredi velikega parka. Vse življenje na njej teče dostojanstveno, mirno, toda precej trdo, tako da nevedni tujec Švicarju zameri, če je z njim nekako bolj hladen in previden. Vsa Švica je prepletena s starimi odličnimi švicarskimi rodbinami, ki zelo drže skupaj in le redko dopuste, da bi se med nje vrinil tujec. Kogar pa izmed akademikov sprejmejo medse, ta ima položaj precej zasiguran. V Švici govore tri, oziroma štiri jezike, poleg nemškega, francoskega in italijanskega še retoromanski (star jezik, mešanica med italijanskim in francoskim). Vse službeno poslovanje se vrši v vseh teh jezikih, kjub vsej tej klasični pestrosti ne pride nikdar do kakih nesoglasij in nasprotovanj. Vsak ima svoj jezik, svojo kulturno pripadnost, vsak svojo religijo, vsak svoje posebnosti in vendar se čuti vsak Nemec, Francoz in Italijan predvsem Švicarja in nikomur ne pride na misel, da bi favoriziral ali zapostavljal pripadnike druge narodnosti. Vsi so enaki- med seboj, vsi Švicarji, ki so vedno in povsod složni. To se odraža v akademskem življenju, v katerem nikdar ne pride do kakih razprtij, kjer bi bili v ozadju različen jezik, kulturna in rasna pripadnost. Srečna dežela ... UNIVERZA V GRADCU. Graz je univerzitetno mesto, kamor se večinoma zatekajo naši medicinci, da dokončajo svoje študije. Graška univerza je po obsegu in številu slušateljev podobna naši. Letos se je vpisalo 2556 slušateljev, med temi 1687 Nemcev, ostali pa so drugih narodnosti. Slovencev študira v Gradcu 35, vpisanih pa je zaradi šolnin, taks za inozemce itd. le 25. Politično, kulturno in sploh društveno življenje je na graški univerzi zelo pestro, saj so nam še v spominu bombe in pretepi, ki so se pred kratkim vršili. Akademskih društev je na graški univerzi 72. Izmed teh je 22 nacionalnih, 9 katoliških, 2 ženski društvi, 3 društva Nemcev-inozemcev (med temi tudi »Verband Deutscher Hochschiiller Mar-burgs«), 9 strokovnih, 6 z etično-religioznimi cilji, 8 športnih in 10 inozemskih. Od zadnjih so štiri slovanska: Jugoslovansko akademsko društvo »Triglav«, ukrajinski društvi »Ukrajina« in »Sič« ter »Akademsko inozemsko društvo«. Izmed fakultet na graški univerzi je najmočnejša medicinska, ki ima 1014 slušateljev. Zanimivo je, da je od teh le 409 Nemcev, vsi ostali pa so drugih narodnosti. Promocija našega docenta. V soboto, 25. novembra je promoviral na graški univerzi za doktorja medicine privatni docent ljubljanske univerze dr. ing. et dr. phil. Ladislav Klinc. — V sredo, 29. t. m. pa je promoviral za doktorja medicine Mariborčan Anton Glu-šič, član jug. akad. društva »Triglav« in »Slovenske čitalnice« v Gradcu. Iskreno čestitamo! njo soboto dobila največ glasov. Zmagal je Zalar s 94 glasovi, dočim je Ložar dobil 87 glasov. Glasovanja se je vzdržalo 58 članov. Za ostali odbor sta bili vloženi dve listi, od katerih se je ena vezala na tov. Zalarja, druga pa na tovariša Ložarja. Zmagala je v približno istem razmerju lista, ki se je vezala na tov. Zalarja. — — — — — Udele- ženci občnega zbora so se nato mirno razšli, večina izmed njih vesela, da je že enkrat konec štirinajstdnevnih razburljivih homatij zaradi občnega zbora. Notice Občni zbor juristov se je preteklo soboto vendarle v redu zaključil. Poskrbljeno je bilo dobro za miren potek; bežen pogled okrog sebe pri vstopu je bil za vsakega udeleženca dovolj mrzel tuš, da se mu je ohladila morebiti prevroča kri. Na dnevnem redu so bile volitve in slučajnosti. Po dolgih in mestoma vročih debatah, ki pa se jim je vendarle poznal mrzel tuš, je končno prodrl predlog, da se vrše za predsedniško mesto ožje volitve med tov. Zalarjem in Ložarjem, ki sta prejš- Gagel Josip Ljubljana, pod Semeniščem priporoča svojo specialno trgovino trikotaže, nogavic, kravat itd. Postrežba točna in solidna. Cene konkurenčne. Blago prvorstno. Smučarje še lep šport, toda . . . Oster zrak in hladen veier »zCrpaju kožo lica in rok Utrujenost ele a -e prenaša na k- žo, ki je najbolj izpostavljena Ona se naguba m zgrPand Za okrepitev telesa V/amete's seboj proviant. T. cla treba je misliti 'udi »hram'' i ona °otrcbuje hrane? •URAN« krem« z a lice in roke ob varuje kožo škodljivega vpliva mra i li1 vlagc Ko2a postano* m,ndostno sve2a in odporna IJKAN« krema mastna al> oni lastna - naj bo del VaSe smuC- rske->.»reme. Kierkoli jo boste zahteval oovs»»d jo d< bite Velika Škatlica L) n — t mala skatbca D