socialno delo
letnik 41 - oktober 2002 - št. 5
visoka šola za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Uredniški svet
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Giavni in odgovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Urednii(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
teL (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Urednišl(i svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih
številk, ki pa sledijo istemu dvomesečnemu ritmu izhajanja.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako n^ bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2001).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tefinologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Milko Poštrak
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
VZNIK SODOBNEGA EVROPSKEGA
POJMOVANJA OSEBE
Marcel Mauss razlikuje zamisel o osebi {person,
personne) in o jazu, »meni« (self, moi) (Mauss
1985: 1). Mimogrede se dotakne vprašanja jezika
ter ob tem ugotovi, da imajo vse znane skupnosti
v jeziku tako ali drugačno koncepcijo osebe, torej
izraze, kot so »jaz«, »mene« {I, me; je, moi) {op.
cit.: 3). Zatem navaja izraz persona z začetka
latinske civilizacije, ki se je izvirno nanašal na
masko, izraz pa se je skoz zgodovino prenesel v
druge kulture in dobil drug pomen {op. cit.: 13-
14). V Rimu je izraz pomenil eno od osnovnih
dejstev zakona: personae, res in actiones. Izraz
persona pa je sčasoma postal sinonim za pravo
naravo posameznika (op. cit.: 17). Seveda svo-
bodnega človeka. Sužnji so bili izključeni: »Servus
non habet personam« {ibid.). Pomen se je
vzpostavljal, kot meni Mauss, tudi skoz izmenjavo
spoznanj dveh kultur, grške in rimske. Mauss je
v zvezi z opredeljevanjem pojma posameznik
navajal dva izraza. Personne ali oseba, ki označuje
notranjo naravo posameznika, ter personnage ali
osebnost, ki označuje posameznika v odnosu do
drugih, tudi v pomenu ali pomenu »igranja vlog«
{op. cit.: 18). Sintagma »igranje vlog« je oprta na
sociološke teorije, ki govorijo o tem, da posamez-
nik v odnosih z drugimi igra eno ali več različnih
»družbenih vlog«.
Z nastopom krščanstva se je pomen spet pre-
maknil. Če suženj že ni posedoval svojega telesa,
pa je imel dušo, ki mu jo je priznalo krščanstvo
{op. cit.: 17). Krščanstvo je zamisli »osebe« dalo
tudi metafizično osnovo: personne morale {op. cit.:
19). In kot pravi Mauss: »Naša zamisel človeške
osebe {human person) je v osnovi še vedno krščan-
ska« {ibid.). Čeprav je ob tem - iz enovitosti, ute-
meljene v troedinosti Boga, »mi smo, v Bogu, vsi
ena oseba« {ibid.) - oseba postala racionalna sub-
stanca, nedeljiva in posamezna {op. cit.: 20). No,
ne popolnoma »enovita«. Postavljalo se je namreč
- in ostajalo nerešeno - vprašanje, ali sta telo in
duša dve entiteti ali le dva vidika nedeljive celote.
Tovrstni dualizem se je transformiral v delitev
»biološko—družbeno (аИ kulturno)«. Torej Mer-
\eau-?onty]ey »body-subject« (Crossley 1996: 28).
Oba pogleda, tako delitev »biološko—družbeno
(ali kulturno)« kot Merleau-Pontyjev »body-sub-
ject« (in nekatere druge sorodne izpeljanke), sta
vsebovala še eno vprašanje: je oseba svobodna v
svojih dejanjih ali določena (z usodo? z biolo-
škim? z vrojenim apriori?).
Mauss navaja pomen sekt sedemnajstega in
osemnajstega stoletja, ki so sprožale vprašanja
osebne svobode, posameznikove zavesti in pra-
vice, da komunicira neposredno z Bogom, da ima
posameznik svojega notranjega Boga. Na tej po-
dlagi, meni Mauss, se je razvila zamisel: »oseba«
{personne) je enako »meni« {self, moi); »jaz« {self,
moi) je enako zavesti, to pa je temeljna kategorija
{op. cit.: 21). Sodobni pojem osebe se je izobli-
koval od Huma (ki je sledil Berkeleyu), ki je zasta-
vil pojmovanje duše, ki vsebuje »stanja zavesti«,
»zaznave«, in si zamišljal »jaz« ali »sebstvo« {moi)
kot osnovno kategorijo zavesti, prek Kanta, ki se
je vprašal, če »jaz« ali »sebstvo« {das Ich) sploh
je kategorija, do Fichteja, ki je utemeljil vso zna-
nost in vsa dejanja v »jazu« ali »sebstvu« {op. cit.:
22). Na kratko: »Od preproste maškarade do
mask, od 'vloge' {personnage) do imena, do posa-
meznika; do individuuma, ki vsebuje metafizični
in moralni pomen; od moralne zavesti do svetega
bitja; od slednjega do fundamentalne oblike misli
in dejanj« {ibid.).
Pri Maussu je še vedno na delu evolucionizem.
Ne zaradi navedenega. To lahko pojmujemo kot
kratek pregled etimologije pojma. Ali vsaj ne zgolj
249
MILKO POSTRAK
zaradi navedenega. Izpostavil sem namreč le izsek
Maussovega pisanja. Tisti izsek, ki sem ga potre-
boval za ponazoritev izpeljav, ki jih želim pred-
staviti v pričujočem pisanju. Ker se poskušam
gibati v interdisciplinarnem polju s kritičnim po-
gledom na prispevke posameznih avtorjev, lahko
zgolj pritrdim N. Allenu (1985: 26-45), ki je
seciral citirani Maussov tekst o osebi. Seveda ne
potrebujemo Allena, da razumemo Maussov sta-
vek: »Celo moralna moč [kategorije osebe] - pos-
večeni karakter človekove 'osebe' [personne] -
je pod vprašajem, ne le na Orientu, ki še ni do-
segel stopnje naših znanosti, temveč celo v de-
želah, kjer je bil ta princip odkrit« (Mauss 1985:
22). Orient torej »še ni dosegel stopnje naših
znanosti«. Evolucionizem pač v smislu pojmo-
vanja, da naj bi vse človeške skupnosti šle skoz
iste ali podobne stopnje razvoja. Nakazano opre-
delitev so sicer v družboslovju večinoma zavrnili,
vendar razne pretanjene inačice še delujejo (prim.
Baskar 1993: 339).
Allen se je lotil tistega, kar sem prej namerno
izpustil, vendar je v kontekstu pričujočega pisanja
morebiti še pomembnejše in k čemur se bom -
tudi pri drugih avtorjih - še moral vrniti. Mauss
namreč ob govorjenju o osebi omeni tudi Indijo
in Kitajsko. Govori o sedanji Indiji in sedanji Kitaj-
ski, ima pa ju za najbolj starodavni skupnosti.
АИ drugače, postavlja ju (na stopnjo razvoja?)
pred starodavni (pred-antični?) Rim in Grčijo.
Evropocentrizem? Vendar tu lahko spet pritrdim
Allenu: Maussovega pisanja ne moremo odpraviti
zgolj z očitkom evolucionizma. Navsezadnje
Mauss ni evolucionist v smislu diskreditiranih pis-
cev devetnajstega stoletja, ki so govorili o nekak-
šni »primitivni promiskuiteti« ali »primitivnem
matriarhatu« (Allen 1985: 27).
V Allenovo pisanje se na tem mestu nimam
časa in prostora podrobneje spuščati, dotaknil se
bom le za naš interdisciplinarni (tokrat s poudar-
kom na antropološko-sociološki) pogled pomemb-
nih poudarkov. Recimo tistih v zvezi s koncepcijo
osebe pri t. i. »prvotnih skupnostih«. Tu Allen
namreč omeni težavo, ko poskušamo - z naše
evropocentristične pozicije (navsezadnje Evropej-
ci drugače niti ne moremo) - proučevati zamisel
»osebe« pri drugih skupnostih. Tako navaja, da
lahko besede (termini) »pravo«, »religija«, »sorod-
stvo« pomenijo: (a) tisto, kar običajno pomenijo
v angleščini (ali, v našem primeru, v slovenščini),
(b) najbolj soroden ekvivalent v neki tuji skupno-
sti ali skupini skupnosti, ali (c) nekaj, kar je sku-
pno v obeh uporabah izrazov (Allen 1985: 29).
Tako je, pravi Allen, Mauss včasih uporabljal izraz
v smislu sodobnega pojmovanja osebe, za kar
zmotno mislimo, da je naravno, skupno vsem,
včasih si je sposojal bližnji ekvivalent od kultur,
oddaljenih v času in prostoru, včasih pa ga je
uporabljal z globljim namenom. Težava je v tem,
da mora bralec sam uganiti, kdaj in v kakšnem
smislu uporablja Mauss omenjeni pojem (ibid.).
Ta težava je prisotna tudi pri prebiranju mnogih
antropoloških besedil.
Na tem mestu se bom, ker drugače ne morem,
omejil na evropsko pojmovanje osebe. Predvsem
na vprašanja, ki zadevajo razmerja med (ne/
avtonomijo) osebe in (avtoriteto) skupnosti.
Anton Perenič recimo pravi, »da je vsa človeška
zgodovina v bistvu zgodovina njegovega boja za
svobodo« (Jambrek, Perenič, Uršič 1988: 18). In
dodaja, da so grški misleci trdili, da lahko človek
svobodno živi samo v politično organizirani skup-
nosti, torej polisu, »kije edina sposobna razvijati
posameznikovo moralno popolnost in zadostiti
njegovemu iskanju sreče. Ker za uresničevanje
svobode ni drugih možnosti, ni prihajalo do na-
sprotja med interesi posameznika in skupnostjo«
{op. cit.: 19). Je pa ostajalo odprto vprašanje, »ka-
ko daleč naj gre posameznikovo podrejanje po-
litični skupnosti, da ne izgubi svoje individual-
nosti, in kakšna mora biti ta skupnost kot edini
možni prostor za uresničevanje človekovega bist-
va« (ibid.). Grška misel je na to dajala različne
odgovore, »ki v temeljnih prvinah anticipirajo tudi
ves poznejši razvoj odnosa med posameznikom
in skupnostjo, saj je opozarjala tako na pomen
človekove vsaj relativne avtonomnosti kakor tudi
na nujnost popolnega podrejanja« (ibid.). Dvom
stoikov v neizbežno skladnost med posamezni-
kom in (politično) skupnostjo je na svoj način
poglobilo zgodnje krščanstvo, ki je pojmovalo
državo le kot del posvetnega, minljivega življenja,
onostranstvo pa kot pravo možnost izpolnitve člo-
vekovega bistva in doseganja končne sreče. V
ospredje stopi posameznik, saj je za zgodnje
krščanstvo temeljni odnos posameznika do Boga
in ne družbe do Boga. Posameznik ustvarja celot-
no družbeno življenje, državi pa je podrejen le
toliko, kolikor ta prispeva k uresničevanju božjega
kraljestva na Zemlji (ibid.). V evropskem sred-
njem veku je nato kljub vplivu nakazane krščan-
ske misli »šlo za družbo, ki je poznala in pravno
utrjevala izrazito poHtično in ekonomsko ne-
enakost«. Evropska misel 17. in 18. stoletja je
250
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
postopoma vzpostavila pojmovanje, da se človek
rodi svoboden, država pa njegovo svobodo na
različne načine omejuje (op. cit.: 20). Tu se
ponovno vzpostavlja vprašanje, ali so človekove
pravice odvisne od države, ali pa so po svojem
bistvu »naravne« pravice, človeku prirojene in
zato postavljene nad vsakokratno oblast {op. cit.:
21). To prastaro vprašanje, pravi Perenič, se šele
z meščanstvom postavi v obliki sklenjenega idej-
nega sistema, »v imenu katerega je bilo mogoče
zahtevati spremembo obstoječega pravnega
sistema in pravno zavarovanje 'naravnih pravic'«
{ibid.). V grški misli je bil polis edini možni prostor
za uresničevanje človekove svobode. Perenič
pravi, da je »temeljna odlika modernega naravne-
ga prava njegova racionalnost in univerzalnost
ter vztrajanje, da človekove pravice niso le mo-
ralni problem, temveč tudi izrazito pozitivno-
pravni, kajti bistvo pravic je prav v tem, da jih
mora vsakokratna oblast s svečanimi pravnimi
akti priznati ter jim zagotoviti ustrezno pravno
varstvo« {ibid.). Družbena pogodba kot temelj za
nastanek države sicer ni izvirno odkritje meščan-
skega uma, vendar je postala osrednji steber pri
utemeljevanju pravic in omejevanju oblasti šele v
okviru meščanske pravnopolitične in filozofske
misli. Najpomembnejši in najvplivnejši predstav-
nik takega utemeljevanja človekovih pravic ter
posameznikovega odnosa do oblasti je bil John
Locke, ki je opredeljeval naslednje temeljne narav-
ne pravice: pravica do življenja (»svetost življe-
nja«, kot bi rekel Tine Hribar), do svobode in pra-
vica do lastnine (prim. op. cit.: 22). Naravnoprav-
na doktrina, kjer je v ospredju spoznanje, da je
cilj oblikovanja in uresničevanja pravic vselej
varstvo posameznika, ne pa sistema, pa naj bo še
tako demokratičen, ostaja pomembna tudi v
dvajsetem stoletju {op. cit.: 27, tudi 276-295).
Nova družbena skupnost, nastala z družbeno
pogodbo, je po Rousseaujevi zamisli tudi moralno
utemeljena skupnost, kajti »državljansko stanje
povzroči v človeku zelo pomembno spremembo,
saj v njegovem ravnanju zamenja nagon s pravič-
nostjo in podeli njegovim dejanjem moralnost,
ki je prej niso imela« (prim. op. cit.: 23). Z vpra-
šanji morale in njenega razmerja do konstitucije
sodobnega pojmovanja osebe se je ukvarjal tudi
Charles Taylor (1989).
Anton Stres uporablja izraz »oseba« namesto
»posameznik«: »Človeška oseba je 'dialektično'
sečišče človekove posameznosti in občestvenosti
kot dveh njunih enakih in bistvenih razsežnosti«
(Jambrek, Perenič, Uršič 1988:361). Tako pojmo-
van posameznik torej »ni samo odsev svoje skup-
nosti, ni zgolj mikroskupnost, temveč ji stoji nas-
proti kot bitje, ki svojo vključenost v občestvo
tudi presega in je zato več kot samo družbeno
bitje, čeprav je seveda tudi to« {ibid.). Stres torej
presega tudi Leibnizovo in deloma Husserlovo
pojmovanje posameznika kot monade.
Kot izhodišče bi lahko vzel tudi navedbo Fran-
çoisa Buorricauda, ki pravi: »Vsaka družba je, če
uporabimo Montesquieuejeve besede, sestavljena
iz 'posamičnih in inteligentnih bitij'« (Buorricaud
1990: 1255). Buorricaud v isti sapi opozarja na
nevarnost: »Sociologi so dolgo imeli za očitno,
da 'družba' tvori neko 'stvar', podrejeno 'zako-
nom', ki se jih ne da zvesti na intencije in vedenje
individuumov, ki jo tvorijo« {op. cit.: 1255). Ne
zgolj sociologi. Britanski antropolog Radcliffe-
Brown je recimo trdil, da, čeprav se socialne stru-
kture nenehno spreminjajo, socialne forme osta-
jajo razmeroma stabilne (Kuper 1983: 55). Oprt
na Durkheima je menil, da običajev ne moremo
razložiti skoz prizmo posameznika, saj so obsta-
jali in bodo obstajali pred rojstvom in po smrti
določene osebe. »Družbena dejstva« naj bi bila s
tega vidika nekaj posameznikom zunanjega in naj
bi pritiskala nanj. Skupek teh družbenih dejstev
sestavlja sistem, namene in razloge običajev pa
lahko razumemo le v njihovem součinkovanju z
vsemi drugimi pomembnimi družbenimi dejstvi.
Iskanje »izvorov« moramo opustiti. »Sedanji iz-
vor«, torej funkcija institucije, se mora proučevati
v kontekstu njene sedanje uporabe (prim. Kuper
1983: 50). V nasprotju z Radcliffe-Brownom pa
je Malinowski vseskoz verjel v evolucionizem in
temu ustrezno tudi iskal izvore (Kuper 1983: 9).
Ob tem ga je, spet podobno kot Durkheima in
Radcliffa-Browna, zanimal posameznik zgolj (ali
vsaj predvsem) v družbenem kontekstu: »Kot
sociologe nas ne zanima, kaj A ali B čutita kot
posameznika... Zanima nas le, kaj čutita kot člana
dane skupnosti« (prim. Kuklick 1991: 121).
Tudi Lévi-Strauss, o katerem je Kuper menil,
da njegova »sofisticirana strukturalistična pripra-
va zlahka zdrsne v stare evolucionistične tirnice«
(Kuper 1983: 171), je - pravzaprav v skladu s to
opredelitvijo - iskal osnovo, na kateri je uteme-
ljena organizacija družbe. V tem smislu je, navaja
Kuper, »tabu incesta začetek kulture« {op. cit.:
170). Ni treba posebej izpostavljati notranje po-
dobnosti med omenjenim Lévi-Straussovim sta-
liščem in Freudovo tezo o sublimaciji kot začetku
251
MILKO POSTRAK
kulture (Freud 1955). Nenazadnje je s tem v zvezi
tudi Lévi-Straussovo iskanje skupne osnove vseh
človeških razumov: »Onstran nezavednih mode-
lov leži človekov razum, ključni cilj pa je odkriti
splošna načela človekove duševnosti « (op. cit.:
173). Mogoče je preveč poenostavljeno v tej usme-
ritvi iskati podobnost s Husserlovo željo po kon-
čnem (transcendentalnem) spoznanju o »čistem
jazu«, ne zgolj zato, ker Husserl in Lévi-Strauss
izhajata iz popolnoma različnih izhodišč, tudi z
različnih ravni. Husserl s splošne in hkrati temelj-
ne (utemeljujoče?) filozofske, Lévi-Strauss tako
rekoč z empirične. Pa vendar bi si drznil trditi,
da podobnost ni zgolj zunanja ali nasilno samo-
voljno predstavljena. Čeprav je pri Husserlu šlo
za iskanje skupnega imenovalca, skupne »trdne
oporne točke« za (do)končno spoznanje, pri Lévi-
Straussu pa za umestitev »prototipnega« človeka
v strukturo. Da nakazane stične točke med Hu-
sserlom in Lévi-Straussom niso popolnoma za
lase privlečene, priča Mueller-Vollmerjeva opaz-
ka, da je Schleiermacher povezoval dva vidika,
ki bi jima sedaj rekli fenomenološki in struktu-
ralistični (Mueller-Vollmer 1992: 11).
Verjetno pa je podobnost večja med Lévi-
Straussom in Carrithersom. Carrithers namreč
prav tako išče »osnovo, na kateri so utemeljene
vse raznolikosti« (Carrithers 1992: 5). Lévi-
Strauss je, kot meni tudi Dan Sperber, uspel
dobro zaobjeti težavno izbiro med enovito člove-
kovo naravo po eni strani in raznolikostjo kultur
po drugi. Teh dveh vprašanj ni postavil enega
proti drugemu, temveč je menil, da je enovita člo-
vekova narava v osnovi vsake kulturne raznoliko-
sti. V skladu z njegovo strukturalistično teorijo,
oprto na Saussurjevo strukturno lingvistiko, bi
lahko rekli, da je »enovita človekova narava« abs-
traktna struktura, ki upravlja posamezne variacije
kulture (prim. Sperber 1985: 64).
RADIKALNA INTERSUBJEKTIVNOST
Crossley razlikuje dve stopnji intersubjektivnosti,
radikalno ali osnovno in egološko ali sekundarno.
Ti dve stopnji bi zlahka povezali s fazama sociali-
zacije, ki ju G. H. Mead imenuje »igra« {play) in
»organizirana igra« {game). Igra je namreč pri
Meadu konstitutivna faza socializacije, organizi-
rana igra pa že vsebuje aktivno udeležbo oseb-
nega jaza, torej »samo-zavedajoče se osebe«, ki
ima predstavo o sebi in drugih (Mead 1934).
Crossley namreč radikalno intersubjektivnost
pojmuje kot izhodiščno, značilno za obdobje v
konstituciji osebe, ko ta še nima nikakršnega jas-
nega refleksivnega občutka niti o sami sebi niti o
drugih. Egološka intersubjektivnost je sekundar-
na in izpeljana ter predvideva ali zahteva samo-
zavedajočo se osebo, ki ima bolj ali manj jasno
predstavo o sebi in o drugih (prim. Crossley 1996:
58-58).
Crossley začenja svoje izpeljave o radikalni
intersubjektivnosti z opozorilom, da moramo v
zvezi s prej omenjenim vprašanjem solipsizma
(kot očitka Husserlu) upoštevati tudi vsebovano
etično raven. Če namreč - s solipsističnega sta-
lišča - ne priznamo Drugih, če so torej Drugi za
nas zgolj predstava, ki jo imamo o njih, potem
do njih nimamo nobene odgovornosti, saj prav-
zaprav nimamo do koga biti odgovorni, razen do
svoje predstave (Crossley 1996: 3). V - sicer
nekoliko posredni - zvezi s tem je bilo vprašanje,
s katerim so se soočali antropologi, večkrat ujeti
v okvir kolonialistične politike lastne države. So
Drugi nam enaki ali so na »primitivni stopnji«,
torej »divjaki«, z nami neprimerljivi, drugačni?
Tako drugačni, da do njih nimamo enakih etičnih
obveznosti in dolžnosti kot do sebe in sebi enakih
Drugih? Na srečo so se tovrstna (rasistično obar-
vana) vprašanja v okviru antropologije in drugih
družboslovnih ved vsaj načelno kmalu razrešila,
kar seveda ne pomeni, da se je zaradi tega politika
določene države ali politične sile bistveno spreme-
nila. Morebiti je prevzela le nove oblike, torej
nova opravičila, druge razloge.
Husserlov objektivni svet je bil zgrajen prav
na podlagi upoštevanja različnih jazov kot Drugih
z enakovrednimi predstavami. Jazi konstituirajo
objektivni svet, ki ima tako intersubjektivno
osnovo. To je pojmovanje sveta kot proizvoda,
konstrukcije na podlagi različnih in neodvisnih
perspektiv (prim. Berger, Luckmann 1992, Cro-
ssley 1996: 3 itn.).
Crossley pravi, da se je Husserl problema
solipsizma zavedal tudi zato, ker je želel ponuditi
tudi filozofske razlage kolektivnih človeških
fenomenov, kot so kultura ali skupnost (Crossley
1996: 4). Husserl je recimo prav v zvezi s tem
menil: »Vsakdo živi apriori v isti naravi, ki jo je v
nujni življenjski skupnosti z drugimi, v skupnem
delovanju in nehanju z njimi oblikoval v kulturen,
človeško pomemben svet, pa če na še tako pri-
mitivni stopnji« (Husserl 1975: 160). Lahko bi
rekli, da je tu spet in še vedno na delu evolucio-
252
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
nizem, saj Husserl govori o nekakšni »primitivni
stopnji«.
Tudi Martin Buber naj bi imel nekatere po-
dobne pomanjkljivosti, ki jih je Crossley očital
Husserlu. Če zanemarimo Buberjev teološki kon-
tekst, lahko v njegovi shemi »jaz-tisto« in »jaz-
ti« vidimo podobnost s Husserlovim odnosom
»jaz—drugi-jaz« ali »monada—druga-monada«.
Natančneje: podobnost je - meni Crossley - med
Buberjevim odnosom »jaz—tisto«, torej odnosom
subjekta do objekta. Husserlov odnos jaza do dru-
gega jaza naj bi bil take, torej objektne vrste.
Mislim, da je ta kritika nekoliko pretirana, čeprav
Husserl gotovo daje dovolj razlogov za tovrstno
interpretacijo. Vendar Husserl hkrati jasno pravi:
»To, kar vidim, ni morda samo nekakšno zname-
nje, nekak analogon ali prispodoba v navadnem
smislu: kar vidim, je drugi« (Husserl 1975: 154).
Drži, da dodaja: »In kar tu v dejanski izvirnosti
zapopadam, to telesnost tam (in celo samo del
njene površine), to je telo drugega sâmo, gledano
z mojega mesta in s te strani tu ter hkrati, ustrezno
smislu tujega izkustva, telo neke zame neposre-
dno načelno nedostopne duše, s katero tvorita
enoto psihofizične realnosti« (ibid.). Torej »telo«,
vendar ne zgolj telo, temveč »telo neke sicer zame
neposredno načelno nedostopne duše«, posredno
pa očitno vsaj potencialno dostopne duše. Namer-
no pustimo ob strani očiten dualizem telo/duša
in nadaljujmo: »tisto« v Husserlovem kontekstu
torej ima »dušo«, subjektiviteto. S tem se strinja
tudi Crossley, ki zaključi, da so drugi jazi pri
Husserlu pojmovani kot nekakšen »subjekt-
objekt«, torej kot »tisto-ti«. Kot taki tvorijo - ob
Buberjevih shemah »jaz—tisto« in »jaz-ti« - tretjo
inačico: »jaz-tisto-ti« (Crossley 1996: 15).
Crossley tudi Buberjevo postavko, da je člo-
vekova subjektivnost nujno usmerjena k druge-
mu, primerja s Husserlovo [in Brentanovo] inten-
cialnostjo (prim. Crossley 1996: 11-12). Vendar
je med Husserlom in Buberjem tudi več pomem-
bnih razlik. Buber veliko pozornosti posveča
jeziku, ki ima zanj ključno vlogo kot konstitutivno
dejanje (op. cit.: 13). Zanj subjekt tudi ni izolirana
monada v Husserlovem smislu. Subjekt je vedno
že umeščen v socio-lingvistični kontekst v svetu,
tudi njegova sposobnost za razumevanje in pome-
njenje je odvisna od tega. Crossley priznava, da
je nekaj podobnega razvijal tudi Husserl v svojem
delu Kriza evropsJcih znanosti, ko je vzpostavljal
koncept »življenjskega sveta«. Tako za poznega
Husserla kot za Buberja pa zavestna subjektiviteta
ireduktibilno pripada medsvetju pomenov, ki si
jih delijo subjekti (op. cit.: 14).
Na tej podlagi je Crossley razvijal tisto, kar je
imenoval »radikalna intersubjektivnost« in ute-
meljil v štirih predpostavkah. Prvič: človeška sub-
jektivnost esencialno ni zasebni »notranji svet«,
ločen od zunanjega (materialnega) sveta, temveč
je sestavljena iz svetnih praks čutnih, telesnih bitij,
torej je javna in intersubjektivna. Drugič: subjek-
tivnost je prvenstveno sestavljena iz pred-refle-
ksivnega odpiranja navzven in povezovanja z dru-
gimi, ne pa iz izkušanja ali objektiviranja okolja.
Tretjič: človeška dejavnost, posebej govor, nujno
predpostavlja družbeno utemeljeno obliko, ta
oblika pa je bistvena za pomenskost človeške de-
javnosti. Četrtič: večina človekove dejavnosti in
izkušenj izhaja iz dialoških razmerij ali sistemov,
ki niso reduktibilni na posamezne subjekte. Vse
to, vzeto v celoti, nam omogoča, pravi Crossley,
da »konceptualiziramo intersubjektivnost kot
ireduktibilno medsvetje [interworld] skupnih
[shared] pomenov in da razumemo človeško sub-
jektivnost kot nujno intersubjektivno« (Crossley
1996: 24). Ob tem se je Crossley izdatno oprl na
delo Merleau-Pontyja, ki naj bi nadaljeval Husser-
lovo misel (prim. Ayer 1990: 266-267, Tubić
1990: 339). Crossley se je s tem postavil proti
Emmanuelu Levinasu, ki je kritiziral Merleau-
Pontyja, ker da mu naj ne bi uspelo preseči Hu-
sserlove idealistične in egološke redukcije »dru-
gega«. Lévinas očita Merleau-Pontyju, da reducira
drugost (otherness) na subjektovo percepcijo dru-
gosti. Crossley temu oporeka v treh točkah: Lévi-
nas - po Crossleyu - ni uvidel radikalne narave
Merleau-Pontyjevega razumevanja percepcije, ki
jo natančno umešča v pred-reflektivno zvezo z
drugostjo (alterity), ne pa z njeno objektificirano
redukcijo. Nadalje pravi: če percepcija pri teorijah
intersubjektivnosti ni vključena, potem bodo te
teorije padle, kadar koli jo bodo prisiljene upo-
števati. In na koncu: percepcija je le del Merleau-
Pontyjevega pojmovanja intersubjektivnosti. On
prav tako proučuje vlogo govora, gest in emocij,
vse te sestavine pa povezuje s svojim percepcij-
skim pristopom (prim. ibid.).
Crossley se ne opira zgolj na Merleau-Pontyja,
temveč ga dopolnjuje in - kot pravi - presega
nekatere njegove pomanjkljivosti z deli Meada,
Schutza ter Wittgensteina. Zato, pravi, ker nam
spoznanja teh piscev omogočajo razviti in razširiti
njegove ideje dlje, kot jih je izpeljal sam. Imajo
podobne poglede na človeško intersubjektivnost.
253
MILKO POSTRAK
vendar se razlikujejo v poudarkih in vpogledih,
ki jih ponujajo (op. cit.: 25).
TELO-SUBJEKT
Merleau-Ponty začenja diskusijo o percepciji s
kritiko dveh nasprotnih stališč: empiricizma in
intelektualizma (Merleau-Ponty 1984: 22-23).
Empiricisti menijo, da je percepcija fizični ob-
čutek, proizveden z določenim objektom ali »sti-
mulusom«, ki učinkuje na zaznavni sistem. Mer-
leau-Pontyjev očitek temu pogledu je, da izklju-
čuje možnost subjektovega tehtanja opaženega.
Če že upošteva ta vidik, pa je empiricistični
pogled atomističen in objektivističen. Predpo-
stavlja vnaprej dane, izolirane objekte, ki jih opazi
zaznavni sistem, ne upošteva pa, da se percipirani
objekti vedno pojavljajo v kontekstu strukturira-
nega vidnega polja, ki predstavlja nujno ozadje
in kontekstualne pogoje za njihovo pomenjenje
{ibid., prim, tudi Crossley 1996: 25).
Po drugi strani imajo intelektualisti, recimo
Descartes, z empiristi podobno koncepcijo telesa
(in zaznavnega sistema) kot objekta, vendar pred-
postavljajo posebno substanco, nematerialno
dušo, razum {mind), ki percipira in opravlja druge
»mentalne« dejavnosti: »Vidimo s svojim razu-
mom, ne s svojimi očmi« (op. cit.: 26).
Merleau-Ponty ob tem izpelje naslednje očitke.
Prvič: percepcija-kot-sodba predpostavlja (pomen-
sko) zaznavo, ki je ovrednotena, na njeni podlagi
oseba vzpostavlja sodbo, mnenje. To je torej
pravzaprav zastavitev in ne rešitev vprašanja. Ali,
drugače rečeno: »intelektualizem predpostavlja
subjekta zaznave v istem smislu, kot predpostav-
ljajo empiristi objekt zaznave, torej v sami osnovi
percepcije« {ibid.).
Drugič, ob lociranju pomenskega aspekta per-
cepcije v ločeno področje telesa intelektualizem
obnavlja vprašanja duahzma duša/telo. Tretja
težava pa je v tem, da ne razrešuje vprašanj v
zvezi z napakami pri zaznavi.
Merleau-Ponty na tej osnovi zavrača intele-
ktualistični pogled, pravzaprav kateri koli pogled,
ki bi reduciral vidni svet na dejanje sodbe ali vzpo-
stavljajoče se zavesti. Pri zaznavanju, pravi, mo-
rajo iti opazovalci onstran sebe (op. cit.: 27). Od-
preti se morajo tistemu, kar je nekaj drugega od
njih. Percepcija mora biti dialektičen proces, ki
deluje med organizmom in okoljem. Percepcija
je odpiranje navzven drugosti in ukvarjanje z njo.
percepcija, ki niti ne reducira tega ukvarjanja z
drugostjo niti ni reducirana na to. Je aktivno
povpraševanje, ki išče svojo obliko {ibid.). Ob tem
spet in še vedno ostaja nerešeno vprašanje, kako
lahko gre opazovalec »onstran sebe«. Husserl je
poskušal dati odgovor s transcendenco. Merleau-
Ponty je tu še manj jasen. Jasno pa je vsaj to, da
mu transcendenca očitno ne zadošča.
Napaka tako intelektualistov kot empiricistov
je po Merleau-Pontyju v tem, da oboji pravzaprav
predpostavljajo to, kar nameravajo pojasniti.
Empiricisti predpostavljajo objekt percepcije,
medtem ko intelektualisti predpostavljajo subjekt
percepcije. Oboji ne opazijo, da sta ti sestavini
konstituirani relacijsko, da ne moreta pojasniti
ena druge, da sta obe pravzaprav bolj rezultat
percepcije kot pa njen razlog {ibid.). Percepcija
je torej s tega vidika izvorni proces, ukoreninjen
v dialektični zvezi med organizmom in njegovim
okoljem, kar poraja tako subjekta kot objekt
percepcije {ibid.).
Percepcija torej ni »doživljanje«, »izkušanje«
{experience of) objektov, temveč »predpisanost«
{enjoinment) in »udeleženost« {involvement) v
njih. To je druženje ali »skupnjenje« {communion)
z drugimi (op. cit.: 28).
Merleau-Ponty tudi poskuša preseči problema-
tični dualizem duša/telo intelektualizma in meha-
nicistični pogled na telo kot fizični objekt, ki ga
intelektualisti delijo z empiricisti. Njegov predlog
je »telesni-subjekt« {body-subject). Preprosto reče-
no: mi smo naša telesa in tako so vse naše izkušnje
in pomeni, ki ženejo naša življenja, utemeljeni v
našem dejavnem telesnem (in medtelesnem)
vpletanju, vključevanju {involvement) v svet {ibid.,
prim, tudi Csordas 1994). Merleau-Pontyjev »te-
lesni-subjekt« je predvsem dober nastavek, vendar
sam po sebi še ne daje (vseh) odgovorov. Le
izhodišče za nadaljnje proučevanje. Tudi v smislu
povezovanja družboslovja z naravoslovjem.
Vloga telesa pri percepciji je recimo v tem, da
omogoča perspektivo. Tu je takoj mogoča nave-
zava na fenomenološki, torej Husserlov (tudi
Schutzov) pogled (Husserl 1975): percepcija je
vedno pogled od nekod, zamisel o pogledu od
nikoder je protislovna (Crossley 1996:28). O tele-
su kot točki pogleda govori tudi Melucci (1996:
71).
Za Merleau-Pontyja pa telo predstavlja več kot
zgolj izhodiščno točko za pogled. Njegovo poj-
movanje percepcije kot »povpraševanja« {interro-
gation), ki naleti na »odpor« {resistance) ima nujno
254
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
za posledico, da sta oseba, ki gleda, videe (seer),
in videno (seen) iz iste snovi (stuff), zato smo lahko
le kot (fizično) telo-subjekt tisti, ki vidimo, videi.
Od telesa bistveno drugačna sestavina, kakršna
je Descartesova duša (mind), ne more videti sveta,
meni Merleau-Ponty, ker ne more biti točke stika
med njo in svetom (op. cit.: 29). S podobnimi
težavami se je, kot vemo, srečeval tudi Husserl.
Z vprašanji telesnosti pa se v zadnjem času ukvar-
ja veliko avtorjev (prim. Csordas 1994). Vse bolj
tudi v antropologiji (prim. Borofsky 1994). Pri
nas vsaj Južnič.
Merleau-Ponty ponudi svojo rešitev v dveh toč-
kah. Prva je, da v kontekstu percepcije ne more-
mo ločiti vtisa od pomena. Polje vtisnih zaznav
tvori strukturo geštalta (podobe), kije pomembna
za telesni-subjekt. Ta postavka je vezana na bolj
splošni pogled, po katerem morajo biti vsi pomeni
in ideje utelešeni (ibid.). Drugič: Merleau-Ponty
ima pomisleke v zvezi s konotacijami privatnosti,
ki naj bi spremljala zaznavo. Odklanja lociranje
zaznave v osebo, ki zaznava. Pravi, da ne vidimo
stvari v svoji glavi, temveč jih vidimo v svetu. Tam
se jih lahko dotaknemo, počnemo kaj z njimi in
jih pokažemo drugim. Percepcija ni notranja pred-
stava zunanjega sveta. Je odpiranje v in na ta svet,
dogaja se v »prostoru vmes«, med opazovalcem
in zaznanim (ibid.).
Tako pojmovanje zaznavanja predstavlja pri
Merleau-Pontyju osnovo za vse oblike zavesti.
Človeška zavest kot taka je torej definirana kot
odpiranje navzven (ibid.).
To pa ne pomeni, da so zaznave vseh vpletenih
oseb identične. Vrsta razlogov, od družbene po-
zicije do »kulturnega kapitala«, namenov, raz-
položenj in trenutnih nagnjenj, vse to vpliva na
dano zaznavo. Vendar to ne pomeni, da je zaradi
tega intersubjektivna struktura sesuta. Udeležene
osebe namreč lahko diskutirajo in debatirajo o
svojih zaznavah, drug drugemu lahko kažejo in
razlagajo, kako videti iste stvari na isti način. Vsto-
pajo lahko v zaznavno polje drug drugega (op.
cit.: 30). Nenazadnje tako vstopajo v skupni her-
menevtični krog.
Seveda imajo tudi stališča Merleau-Pontyja
svoje pomanjkljivosti. Lefort recimo meni, da naše
zaznave niso tako proste, svobodne ali nevezane,
kot bi lahko sklepali na podlagi zapisov Merleau-
Pontyja. Ob tem opozarja, da so naše zgodnje,
torej otroške zaznave v dobršni meri določene,
posredovane prek odraslih, ki nas poučujejo,
kako zaznavati stvari, kako videti in si razlagati
svet. Mi smo, pravi Crossley, že v zgodnjem otro-
štvu iniciirani v posebno inačico vidnega sveta
(ibid.). Temu pravimo tudi socializacija in/ali
inkulturacija (prim, tudi konstitucijo osebe pri
Meadu 1934).
Po drugi strani, kot dokazujejo empirične
raziskave nekaterih avtorjev, ni tako preprosto
diskutirati o zaznavah, kot bi lahko sklepali po
Merleau-Pontyju. Nestrinjanja o zaznanem nam-
reč težijo k realistični predpostavki, da je le ena
spoznavna resničnost, torej ima nekdo prav, drugi
pa se moti. Ne vidi dobro, ima predsodke, mogoče
je nor (Crossley 1996: 30). Ob tem komentatorji,
niti ne nujno v zvezi z Merleau-Pontyjem, recimo
v zvezi s psihiatrijo, navajajo vprašanje družbene
moči, avtoritete odločanja o tem, »kaj je prav in
kaj ni«: »Vsi ljudje definirajo situacijo kot resnič-
no; vendar, ko ljudje z močjo definirajo situacije
kot resnične, potem so resnične za vse udeležence
v vseh njihovih posledicah« (prim. Potter 1996:
57).
Ena od osrednjih točk misli Merleau-Pontyja
je »reverzibilnost« zaznavajočega subjekta. Tele-
sni-subjekti so vidni-gledalci, dotakljivi-dotikoval-
ci, slišni-poslušalci itn. Tvorijo del zaznavnega
sveta, v katerega so odprti. Torej so odprti, kar
je še posebej pomembno, do drugih. Vsak telesni-
subjekt je viden drugim. Tako se subjekti družijo
drug z drugim. Seveda je treba poudariti, da tu
ne gre zgolj za vidnost telesnega-subjekta. Ključno
je pomensko obnašanje drugih (Crossley 1996:
30). Tu se lahko navežemo na razumevajoče
sociologijo Маха Webra, ki je vedel, da ima vsaka
dejavnost za akterja smisel, pomen. Pomen ima
tudi za druge, posredno ali neposredno udeležene
v danem dejanju - enak, podoben aH različen
pomen.
Na nas torej vpliva pomen, ki ga ima dejanje
drugega za nas. Odzovemo se na ta pomen (ki ga
dejanju pripišemo). Ne opazujemo komunikacije
drugih, temveč njihova dejanja učinkujejo na nas,
mi pa se nanje odzivamo (ibid.). Seveda tu ne gre
za nikakršno samoumevno harmonijo. Pomene
dejanj lahko drugače razumemo, kot so mišljena.
Lahko seveda pomene tudi natančno razumemo,
ti pa nas ogrožajo. Temu bolj ali manj ustrezen je
lahko tudi naš odziv nanje itn.
Nekateri, tudi Crossley, so ob stališčih Mer-
leau-Pontyja pripominjali, da ne uspevajo v celoti
upoštevati obsega, v katerem je lahko vidno točka
politične diferenciacije, kjer skupine vzbujajo
občutek svoje lastne posebne vidne identitete.
255
MILKO POSTRAK
Recimo v videzih (images) pripadnikov posamez-
nih t. i. Subkultur in podobno. Na to se navezujejo
kritični teksti o rasnih, medspolnih in drugih
vprašanjih. Politično razsežnost izgleda moramo
seveda upoštevati. Navsezadnje je bila ključnega
pomena tudi pri antropologih, ki so vstopali v
stik s skupnostmi, katerih pripadniki so bili videti
bistveno drugače od njih (prim. op. cit.: 31).
Merleau-Ponty naprej razvija zamisel o teles-
nem-subjektu, ki z okoljem sestavlja »sistem«.
Telesni-subjekt se vzpostavlja skoz akcijo. Če ni
dejaven, potem ni nič več kot materialni objekt v
smislu empiricistov. Če je dejaven, potem je nujno
v relacijskem razmerju z okoliščinami akcije, kot
je dana v dialektičnem razmerju percepcija-akcija.
Telesni-subjekt se odziva na okolje. Gre za dialog
z okoljem, ta dialog se ne da reducirati. Dejanja
telesnega-subjekta prav tako ne moremo razumeti
neodvisno od odnosa do »njegovega okolja«, kot
»njegovega okolja« ne moremo razumeti neodvis-
no od razmerja percepcija-akcija, ki daje temu
okolju njegovo naravo (op. cit.: 32).
Tako lahko Merleau-Ponty govori o intersub-
jektivnem »sistemu«, ki se vzpostavlja med teles-
nimi-subjekti, ki ostaja neokrnjen s strani refle-
ksivne objektifikacije, sistemom, ki ni reduktibi-
len na nobeno stran, temveč zahteva akcijo vseh.
Subjekti stojijo skupaj v odnosu »jaz—ti«. Njihove
akcije so povezane in prepletene, vsaka motivi-
rana in koordinirana glede na drugo in skoznjo,
vendar brez zavestnega predpostavljanja in refle-
ksivnega zavedanja sebe ali drugega. Ne razmi-
šljajo o svojem drugem. Odzivajo se na druge in
so vsrkani v skupno akcijo. Vsako dejanje enega
kliče po dejanju drugega, ki spet kliče po dejanju
prvega itn. (op. cit.: 32).
O takih pred-refleksivnih interakcijah je raz-
mišljal tudi G. H. Mead, ki jih je imenoval »kon-
verzacija s kretnjami« (conversation of gestures).
Nanje se je opiral tudi Herbert Blumer (prim.
Blumer 1969: 8). Tovrstna konverzacija obstaja
tudi med drugimi živalskimi vrstami, pravi Mead
in kot primer navaja pasji boj. Oba, Mead in
Merleau-Ponty pojmujeta to »konverzacijo« kot
osnovno enoto analize, sistem, ki je bolj osnoven
kot deli (posamezniki), iz katerih je sestavljen, in
ki deluje pod ravnijo zavestne refleksije. S tega
vidika je, da bi razumeli človeško obnašanje, nuj-
no potrebno razumeti intersubjektivne sisteme,
v katere so vključena človeška bitja. Sistem je s
tega vidika bolj fundamentalen kot posameznik
(Crossley 1996: 32).
NOTRANII IN ZUNANII SVET
Mead je razlikoval dve ravni ali obliki interakcij
v človeški skupnosti. Prva je že omenjena »konver-
zacija s kretnjami«, druga pa »uporaba pomen-
ljivih simbolov« (the use of significant symbols)
(prim. Blumer 1969: 8). Blumer ju je imenoval
»ne-simbolična interakcija« in »simbolična inter-
akcija«. Nesimbolična interakcija se odvija, ko se
kdo odziva na dejanje drugega, ne da bi si njegovo
dejanje pred tem interpretiral, simbolična inter-
akcija pa vsebuje interpretacijo dejanja (prim.
ibid.). To drugo raven bi lahko primerjali s Cro-
ssleyevo egološko intersubjektiviteto, o kateri bo
govora malo pozneje.
Pri Meadu se torej oblika inter subjektivnih
sistemov nekoliko spremeni, ko gre za lingvistično
konverzacijo. Čeprav so odzivi še vedno takojšnji,
se govorci slišijo govoriti in zato anticipirajo ver-
jeten odziv sogovornika. Učinkovito odgovarjajo
na svoja lastna vprašanja. Tako je v jezikovno ko-
munikacijo vpet določen element refleksivnosti,
ki ni prisoten pri drugih oblikah komunikacije.
Mead, Merleau-Ponty in hermenevtični filozof
Hans-Georg Gadamer vsi govorijo o podobnem
intersubjektivnem sistemu v lingvistični komuni-
kaciji. Vsi trije pojmujejo dialog kot komunika-
tiven sistem, ki je takojšen in ki hkrati zaobsega
in je večji od seštevka obeh vpletenih govorcev
(Crossley 1996: 33).
Šele po taki konverzaciji, sklepa Merleau-Pon-
ty, ko se posameznik spominja dogodka, ga vključi
v svojo osebno življenjsko izkušnjo, torej pripiše
določene zamisli sebi in druge drugemu. V tre-
nutku diskurza pa vse misli pripadajo le sistemu
interakcije, ki se oblikuje med sogovornikoma. V
tem smislu, pravijo Mead, Merleau-Ponty in Gada-
mer, lahko naše odločitve, izbire in zamisli pojmu-
jemo kot izvorno skupne (as genuinely shared),
ki si jih delimo med sabo. V takih primerih zamisli
niso last posameznika, temveč last para. Tvorijo
se v intervalu ali vmes (op. cit.: 33).
Navedene izpeljave lahko uporabimo tudi za
razumevanje ustvarjalnih situacij v kulturi in
umetnosti. Po eni strani lahko tako pojmovano
intersubjektivnost vgradimo v osnovo našega raz-
mišljanja o kulturni dinamiki in našem razume-
vanju nje, po drugi strani pa lahko dognanja
uporabimo tudi v konkretnih primerih. Recimo
v gledališki skupini, ki pripravlja predstavo. Zami-
sli, ki se porajajo v interakciji med igralci, režiser-
jem in drugimi morebitnimi vpletenimi, so (tudi)
256
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
omenjene vrste. Težko bi jih pripisali enemu od
udeleženih, konkretni osebi. Pojavile so se v inter-
akciji in samo v interakciji; ne bi se (vsaj ne take)
porodile udeležencem samim, če bi bili izolirani
ali v stiku z drugimi osebami. Podobno velja za
glasbeno skupino, kjer je tako pojmovano inter-
subjektivnost najbolj neposredno, kar načrtno
udejanjala zamisel »skupinske improvizirane
glasbe«, ki se je - recimo v našem času in prostoru
- v izraziti, prav programski obliki razvijala v kon-
tekstu jazza in/ali sodobne improvizirane glasbe,
sčasoma pa se je razširila tudi na druge zvrsti
glasbe, vsaj v obliki »session«, torej bolj ali manj
sproščenega in svobodnega, odprtega muziciranja
udeleženih glasbenikov. Pravzaprav je natančneje,
če rečemo, da je tovrstno improviziranje bolj ali
manj prisotno v glasbi od samih njenih začetkov,
je izvorno prisotno v vsaki glasbi, ki jo izvaja več
glasbenikov. Vprašanje je zgolj, koliko je impro-
vizacija načrtovana, predvidena, dovoljena itn.,
koliko pa morajo glasbeniki (in recimo dirigent)
določeno glasbeno delo izvajati po navodilih. V
mishh imam sodobno evropsko glasbeno po-
ustvarjalnost, ki je utemeljena v čimbolj zvestem
sledenju partituri. Vendar se je tudi v Evropi v
dvajsetem stoletju ta novoveška tradicija prelomi-
la, po eni strani zaradi prepletanja evropske (tako
imenovane »umetne« ali klasične) glasbe z glas-
bami iz drugih delov sveta, navsezadnje pa tudi s
samim stikom med to (torej »klasično«) glasbo in
tako imenovanimi evropskimi ljudskimi glasbami,
kjer je bila improvizacija veliko bolj prisotna.
Pojmovanje intersubjektivne ustvarjalnosti
lahko preslikamo tudi na druge plasti človekove
dejavnosti. Recimo v šport, predvsem v moštvene
športe. Dvoboji, kot so tenis, boks in podobni,
ponazarjajo sorodno obliko, kot jo je zastavil G.
H. Mead s prispodobo o pasjih bojih. Pri pasjem
boju se vsaka žival postavi v poseben položaj proti
drugi, spreminja pozicijo v odnosu s pozicijo
druge, išče najboljši položaj za napad v skladu s
položajem nasprotnika. V moštvenih športih, kot
so recimo košarka, nogomet, rokomet in podobni,
pa se med igralci vzpostavlja svojevrstna dina-
mika, ustvarjalnost (podaje, razne druge strateške
domislice itn.), ki ni vezana zgolj na enega igralca,
temveč nujno zahteva vpletenost več njih. Torej
odziv drugega na domiselno podajo itn.
Crossley navaja več očitkov, ki jih naslavljajo
na opisano pojmovanje osnovnega intersubjek-
tivnega sistema. Nekateri menijo, da ta zamisel
zanemarja družbeno strukturo jezika, drugi, da
so zanemarjena vprašanja razmerij moči, ki so
vključena v govor in ostale oblike simbolne izme-
njave. Ali recimo opazka, da so naša dejanja redko
tako nenadna in le redko tako vsrkajo udeležence,
kot predvideva nakazana zamisel. Bolj običajno
bi naj bilo, da se pripravimo za naše interakcije z
drugimi, da se na ta način zavarujemo in dose-
žemo tisto, kar želimo. Ta intersubjektivistična
pozicija bi naj tudi zanemarjala naš notranji svet,
do katerega imamo le mi dostop, in se osredo-
točila le na zunanje, pojavne vidike obnašanja (op.
cit.: 33).
Upoštevanje našega notranjega sveta, do kate-
rega imamo le mi dostop, naj bi pomenilo, da je
odnos do nas samih pred vsakim odnosom z dru-
gimi. S tem bi torej zanikali prvenstvo intersub-
jektivnih razmerij, kot so jih predstavili Mead,
Merleau-Ponty in Gadamer. S tega vidika naše
razmerje do subjektivitete drugih ne more biti
neposredno in takojšnje. Njihova subjektiviteta
je znotraj, na njo se lahko nanašamo le prek zu-
nanjih izrazov, intersubjektiviteta je torej sekun-
darna struktura (op. cit.: 34).
So naša mentalna stanja v bistvenem smislu
zasebna? In aH so lahko naša razmerja do sub-
jektivitete drugih vedno zgolj posredovana in dru-
gotna? Merleau-Ponty meni, da ne. Če hočemo
preseči dualizem duša/telo, potem moramo pri-
znati, da je tisto, kar ponavadi pojmujemo kot
»mentalne dogodke«, neločljivo od utelešenih
izvajanj ali obnašanj, ki so enako vidna od zunaj
kot od znotraj. Še več, iz tega sledi, da se začnemo
zavedati naših lastnih mentalnih stanj na isti na-
čin, kot se začnemo zavedati mentalnih stanj
drugih. Tako so naša mentalna stanja v principu
vedno intersubjektivno na voljo na način naših
izvajanj (op. cit.: 34).
Ko rečemo, da oseba razume, pravi Merleau-
Ponty, se to ne nanaša na nekaj nepomembnega
v zvezi z njenim verbalnim ali motoričnim obnaša-
njem, torej v zvezi z njeno notranjostjo. Ko reče-
mo, da oseba razume, mislimo na njeno sposob-
nost, da izpelje dano nalogo v celoti, v skladu z
določenimi javnimi merili (op. cit.: 34), Wittgen-
stein v zvezi s tem pravi, da se morajo besede,
kot so »razumevanje«, nanašati na javno razpolo-
žljiva izvajanja, saj pripadajo javnemu jeziku.
Besede v javnem jeziku se ne morejo nanašati na
zasebna stanja, saj ne moremo nikoli imeti
skupnih pravil za njihovo aplikacijo (op. cit.: 35),
Kaj pa občutki? Ali niso občutki, kot recimo
bolečina, zasebna stanja? Merleau-Ponty se s tem
257
MILKO POSTRAK
vprašanjem ni poglobljeno ukvarjal. Kaže, da je
menil, da so občutki, ker so telesni, zasebni, hkrati
pa jim ni pripisoval posebnega pomena. Vendar
nekateri občutki gotovo so pomembni. Recimo
bolečina. Tu si lahko pomagamo z Wittgenstei-
novo razvpito analizo »bolečine«.
Wittgensteinova analiza je v enem delu uteme-
ljena v analizi jezika in »slovnice« besed, v drugem
delu pa v fenomenologiji. »Slovnica« se v tem
smislu nanaša na logiko uporabe besed. Veliko
globokih filozofskih tem je po Wittgensteinu re-
zultat filozofove napačne uporabe jezika in zme-
de, ki jo ta povzroči. Ena od ponazoritev tega
stališča je njegova analiza »bolečine« in vednosti,
kdaj kdo čuti bolečino. Wittgenstein nasprotuje
mnenju, da lahko le posameznik ve, kdaj čuti
bolečino in kdaj ne. Po eni strani, pravi Wittgen-
stein, je stavek: »Boli me!« bolj vzklik kot opis ali
spoznanje. Je bolj podoben vzkliku »Au!« in je le
sprejet kulturni vzorec, ki nadomesti bolj nepo-
sredno, naravno izražanje, ki ga recimo predstav-
lja otroški jok. Po drugi strani Wittgenstein svoje
stališče utemeljuje na bolj fenomenološki ravni.
V tem smislu pravi, da opazka o bolečini ni objekt,
ki ga lahko spoznamo: »Ni nekaj, pa tudi ne niči«
Izjava, ki je zbegala tudi njegove privržence. Z
vidika Merleau-Pontyja pa je popolnoma smisel-
na. Mi smo namreč naša telesa in ne moremo
nikoli vzpostavljati odmaknjenega odnosa do tele-
sa v smislu obravnavati telo kot objekt ali »nekaj«.
Za dele našega telesa, pravi Merleau-Ponty, ne
moremo reči, da nas bolijo v smislu, kot nas lahko
boli neki zunanji predmet, recimo dolga palica.
Deli telesa lahko predstavljajo le »z bolečino
nadlegovano mesto«. Wittgenstein pravi recimo,
da ne more vedeti o svojih bolečinah, ker »jih
ima«. Vedeti o bolečinah nekoga bi predpostav-
ljalo, da obstajajo kot samostojen fenomen, ki se
nanaša na lastno bitje nekoga, vendar se ne.
Potemtakem v tem smislu ne moremo vedeti za
lastno bolečino, temveč jo čutimo (op. cit.-. 36).
Nasprotna plat tega vidika je vprašanje, če
lahko kdaj koli vemo za bolečino drugega. Tudi
tukaj Wittgenstein uporablja oba vidika, »slovnič-
nega« in fenomenološkega. Kdor reče, da nikoli
ne moremo vedeti, ali drugega boli, napačno upo-
rablja besedo »vedeti«. Kar zanika, ni to, ali vemo
za bolečino drugega, temveč, ali jo imamo mi, jo
čutimo. Nas seveda ne boli. V običajnem smislu
besede »vedeti« je seveda popolnoma mogoče,
da dvomimo o bolečini drugega in o tem, ali vemo
za to bolečino (op. cit.: 36).
Pri vsej stvari je najpomembnejše, da pravza-
prav ne mislimo o bolečini drugega, temveč se
predvsem odzivamo nanjo. Bolečina drugega
učinkuje na nas. Nikoli ne moremo čutiti bolečine
drugega, vendar lahko vemo, da jo čuti. Naš odziv
na bolečino drugega je sočutje. Na pred-refle-
ksivni in radikalno intersubjektivni ravni se lahko
na to bolečino drugega odzovemo tudi, preden
imamo kakršno koli refleksivno vedenje o tem.
Njihova bolečina lahko komunicira z nami in nas
pozove na odziv. Seveda je ta odziv mogoč le v
primeru, če druga oseba ne prikriva svoje boleči-
ne. Če ne vemo zanjo, ne moremo storiti nič {op.
cit.: 37).
V zvezi z vprašanji o našem odnosu do drugih
in nam skupnega sveta s pomočjo percepcije, akcij
in izrečenih misli ostaja odprto še eno ključno
vprašanje: čustvo. Upoštevati moramo, da so stiki
med telesnimi-subjekti prežeti z ljubeznijo, sov-
raštvom, ljubosumjem, ponosom, sramovanjem
in ostalimi čustvi. Naša razmerja so vedno »raz-
položenjska« (mooded), pravi Merleau-Ponty. Se
več, takim razpoloženjem se ne moremo izogniti.
Tudi navidez nevtralno čustveno razmerje je na-
bito s čustvi. Če hočemo intersubjektivno raz-
merje razumeti kot konkretno medosebno raz-
merje, moramo čustvene razsežnosti upoštevati
kot ključne sestavine takega odnosa (prim. Cro-
ssley 1996:45). Čustvo je za Merleau-Pontyja tele-
sna naravnanost, način bivanja v odnosu do sveta.
Čustva so neločljivo povezana z ostalimi aspekti
intersubjektivnosti. Ob tem Merleau-Ponty meni,
da čustva delujejo predvsem na pred-refleksivni
ravni in zato ni nujno, da se jih refleksivno zave-
damo. Bolj kot smo potopljeni v določeno čustvo,
manj to opažamo. Lahko smo jezni ali ljubosum-
ni, ne da bi se tega zavedali (prim. Crossley 1996:
45).
Crossley poudari tri pomembne točke v kon-
tekstu intersubjektivnosti in čustev. Najprej: čust-
va niso notranja stanja. Manifestirajo se na način,
na katerega delujemo, vsaj potencialno so stanja,
ki jih lahko javno in intersubjektivno opredelimo.
Nadalje so čustva definirana kot način razmerja.
Sestavljajo del sistema, ki ga tvorimo z drugimi.
Z drugimi se družimo prek čustev. Nazadnje,
pravi Crossley, izhaja iz povedanega, da so čustva
dialoško konstituirana. Čustva oblikujejo in so
oblikovana skoz našo interakcijo z drugimi. Lah-
ko smo jezni, s čimer recimo povzročimo strah
pri drugem, kar nato povzroči naš občutek krivde,
ker ga nismo želeli prizadeti. To lahko spet pov-
258
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
zroči, da bo naše vedenje, polno občutkov krivde,
pri drugem povzročilo sumničenje, zaradi česar
bomo jezni nanj itn. (Crossley 1996: 46).
Naslednji intersubjektivni vidik čustev, pravi
Jeff Coulter, je odgovornost. Čustva so utemeljena
v vedenju, ne v vtisih, in so torej intersubjektivna.
To se vidi v dejstvu, da pričakujemo od ljudi, da
bodo racionalni o svojih čustvih in da si lastimo
pravico tako kritizirati jih zaradi njihovih čustev
kot govoriti o njih. Prijatelju si recimo privoščimo
reči, da je napačno, če je ljubosumen. Gotovo
tako ne moremo ravnati v primeru osebnih obču-
tij, kot je recimo glavobol. Kolegu ne moremo
reči, da ga ne sme boleti želodec (ibid.).
Vse to seveda ne pomeni, da ne moremo
skrivati svojih čustev ali da ne smemo čustev imeti
za intimna. Pomeni le, da intimnost ni osnovna
značilnost čustev. Elias recimo meni, da je za-
sebnost čustev produkt dolgotrajnih zgodovinskih
procesov in da je bilo za mnoga sedaj intimna
čustva včasih značilno javno razkazovanje. Tudi
ta privatizacija čustev je po Eliasu posledica inter-
subjektivnih procesov. Skoz intersubjektivnost je
postalo javno razkazovanje nekaterih čustev ne-
sprejemljivo. Člani skupnosti »pristajajo« na skri-
vanje določenih čustev ali na njihovo razkazo-
vanje le ob določenih družbenih prilikah (prim.
ibid.). O tem navsezadnje pričajo tudi mnoga an-
tropološka, tudi etnološka ali etnografska prou-
čevanja, ki so poročala o različnih oblikah izra-
žanja čustev v različnih človeških skupnostih.
Doslej navedeno je po mojem mnenju izredno
ploden nastavek za razmišljanje o posamezniku
kot osebi, vpeti v raznovrstno »druženje« z dru-
gimi. O osebi, ki ni izolirana entiteta, atomistično
pojmovan osnovni delček družbe, s čimer bi ohra-
njali nekako nerešljiv in nepresegljiv dualizem
posameznik—družba, posamično—skupno, tem-
več vzpostavljanje osebe kot bitja, v katerem so
že imanentno, izvorno prisotni Drugi. Prisotni
seveda v simboličnem, na različne načine posre-
dovanem smislu. Tudi po svoje interpretiranem,
predelanem. Naše doživljanje, naš »notranji svet«
torej niso entitete, ki bi bile radikalno ločene od
doživljanja drugih, od »notranjega sveta« drugih
v smislu Husserlovih (ali Leibnizovih) monad.
Oseba ali njen »notranji svet« torej ni ostro ločena
od »zunanjega sveta«, temveč se »notranji svet«
osebe sploh lahko konstituira pod raznolikimi
vplivi »zunanjega sveta«, oseba pa je vseskoz na
neštete načine in na raznih ravneh odprta v ta
zunanji svet, s tem pa tudi do drugih. Tako izho-
dišče nam omogoča razvijanje teorije z veliko
razlagalno močjo za celotno področje družbo-
slovja, tako za psihologijo, kjer odstopamo od
individualiziranja, kot za sociologijo, kjer lažje
zastavljamo razmišljanje o razmerju med posa-
meznikom in družbo, kot tudi za antropologijo,
kjer s tega vidika vprašanje človeške kulture kot
naše (druge) »narave« dobi nove razsežnosti.
Ob tem je treba verjetno opozoriti, da naka-
zani nastavki ne pomenijo ali vsaj naj ne bi po-
menili poskusa nerazločnega zlivanja posamez-
nika v družbeno in obratno. Taki očitki se kajpak
pojavljajo. Poglejmo tiste, ki prihajajo z individua-
lističnega vidika.
Kritiki menijo, da je radikalno zastavljena in-
tersubjektiviteta mogoča le zato, ker se zanemarja
zasebna razsežnost našega subjektivnega življe-
nja. Mi pač imamo zasebni svet občutij in misli,
ki jih ne razkazujemo drugim. Ob tem tudi v pri-
meru, če zares vstopamo v nakazane pred-refle-
ksivne odnose z drugimi, kljub temu reflektiramo
dogajanje, reflektiramo tudi obnašanje drugih
(prim. Crossley 1996: 47).
Crossley na te očitke odgovarja v dveh točkah.
Najprej še enkrat poudarja, da je veliko naših
»zasebnih področij« pravzaprav intersubjektivno
konstituiranih, tako v smislu, da so že ob svojem
konstituiranju oprta na intersubjektivno osnovo,
recimo na jezik, kot v smislu, da se bolj pojavljajo
v »zunanjih področjih« kot pa v dobesedno »no-
tranjem svetu«. Ob tem Crossley navaja že ome-
njene zgodovinske študije o družbeni pogojenosti
kazanja čustev.
Druga točka Crossleyevega odgovora pa se na-
naša na to, da radikalno zastavljena intersubje-
ktivnost zares zanemarja človekovo domišljijo in
ustvarjalnost ter oblike zasebnosti, ki se lahko
razvijejo na tej podlagi. Skoz ustvarjalno mišljenje
smo sposobni ločiti sebe od drugih in od skupnega
sveta občutij. V svetu domišljije so v ospredju
zasebne misli. V tem svetu se lahko poskušamo
vživeti v druge, razmišljati o njih, načrtovati način
komunikacije z njimi itd. Z upoštevanjem domi-
šljije in človekove ustvarjalnosti se, pravi Crossley,
od radikalno pojmovane intersubjektivnosti pre-
selimo k egološki (egological) obliki intersubjektiv-
nosti (op. cit.: 47-48). S tem pa smo spet pri izho-
diščnem vprašanju: Kaj je oseba v izvornem smis-
lu? Ali drugače: So tudi otroci že naravnani na
druge ali je to rezultat socializacije? Če je ta na-
ravnanost plod socializacije, potem je vprašanje,
kaj karakterizira pred-intersubjektivno subjektivi-
259
MILKO POSTRAK
teto in kako le-ta postane intersubjektivna. Je torej
radikalna intersubjektiviteta prvenstveno ukore-
ninjena v človeškem organizmu ali je drugotna
konstrukcija, ki se vzpostavlja na nečem bolj
izvornem (op. cit.: 49)?
EGOLOŠKA INTERSUBJEKTIVNOST
Crossley se je pri iskanju odgovorov na prej ome-
njena vprašanja spet oprl na G. H. Meada in na
Merleau-Pontyja. Ob tem se je vprašal tudi, ali
obstaja zasebni, torej ne intersubjektivni svet
zavesti (prim. ibid.).
Sebstvo (selfhood) in svet zasebnih izkušenj
je sekundarna struktura, ki se vzpostavlja skoz
interakcije otroka z drugimi in na njihovi podlagi.
To stališče si delijo tako Buber kot Merleau-Ponty
in Mead.
Niti G. H. Mead v zvezi s konstitucijo osebe
ni dal dokončnega odgovora. Njegov diskurz nam-
reč zahteva vzpostavljen »socialni organizem«, v
okviru katerega se prek komunikacije z »generali-
ziranimi drugimi« razvije »(samo-) zavedajoča se
oseba« (Mead 1934: 233). S tem v zvezi Giddens
upravičeno pripominja, da »v Meadovem pisanju
konstitutivna dejavnost 'osebnega jaza' ni poudar-
jena«. Preveč ga je zaposloval »družbeni jaz«, ki
ga zlahka razlagamo kot »družbeno determinirani
jaz« (Giddens 1989: 23). Čeprav hkrati menim,
da so lahko Meadovi nastavki izredno produktiv-
ni, kar sta navsezadnje razvijala tudi Berger in
Luckmann (1992), pa tudi Tome (1994), pred-
vsem v zvezi z »ustvarjalno osebo«. Ob tem govori
Tome tudi o »antropocentričnem videnju podobe
človeka, ki je, vede ali nevede, ustvarjalec druž-
benega življenja. V središču je oseba, ki zaznava
druge in drugo s sebi lastnimi značilnostmi jaza
in s sebi lastnim razumevanjem kulturne dedi-
ščine« (Tome 1994:29). Vendar Tome ne pojasni,
kaj so »sebi lastne značilnosti jaza«, še manj pa,
kako se vzpostavljajo. Meadova koncepcija, na
katero se opira, namreč - če ponovim - jasno
pove, da je za koncipiranje jaza kot »(samo)-
zavedajoče se osebe« neobhoden vzpostavljeni
»socialni organizem« (Mead 1934: 233). Po drugi
strani lahko pritrdimo Adamovi kritiki Tomčevega
»sicer dokaj izvirnega prispevka«, torej razvijanja
koncepta personalistične sociologije: »Družba,
organizacija, kultura in institucija so pojmi, ki ob-
stajajo samo v naših glavah in nimajo lastne reali-
tete« (Tome 1994: 46,49). Adam pravi: »Problem
je v tem, da ta avtor [Tome] ne pride dlje od mi-
šljenja, niti do pojma delovanja ne. V bistvu gre
za radikalni nominalizem in kognitivizem. Zato
ne čudi odklanjanje 'komplementarnosti', celo
vsake komunikacije med sociološkimi teorijami«
(Adam 1995: 12). Ta kritika je preostra, prav-
zaprav zgrešena, čeprav daje Tome nekaj povoda
zanjo. Vendar Tome po drugi strani sam kritizira
nominalizem. Če si sposodimo njegovo razpredel-
nico štirih tipov (Tome 1994: 18), torej ločevanje
na atomistične teorije (povezovanje voluntaris-
tičnih pogledov s postavljanjem posameznika v
ospredje), individualne teorije določenosti (de-
terminizem in posameznik), holistične teorije ne-
določnosti (celota, skupnost, družba in volunta-
rizem) in teorije socialnih sistemov (družba in
determinizem), lahko vidimo, da se Tome kritično
izrazi tako o fenomenološko in etnometodološko
usmerjenih družboslovcih (op. cit.: 19) kot tudi o
individualnih teorijah določenosti, kamor sicer
(po mojem mnenju ne preveč posrečeno) umešča
(celo kot tipičnega predstavnika) Talcotta
Parsonsa. Če bi bil Tome dosleden, bi moral v ta
okvir umestiti prav G. H. Meada, ki daje tako
pomemben poudarek socialnemu učenju, torej
prevzemanju in igranju vlog itn. Skratka, socia-
lizacijskim procesom. Slednje je verjetno tudi
razlog, da je v ta okvir umestil Parsonsa, ki je
razvijal obsežno (na Freuda oprto) teorijo socia-
lizacije (prim. Godina 1991, Parsons 1991). Z
vprašanji socializacije se je kot socialni pedagog
in reformator ukvarjal tudi, pravzaprav predvsem
Emile Durkheim (prim. Durkheim 1981).
Ob tem morebiti ni odveč omeniti, da pri
Tomcu ni dovolj osvetljeno niti vprašanje samega
»obstoja pojma družbe v naših glavah«, čeprav
to ugotovitev postavi na začetek, za izhodišče
(Tome 1994: 49). Ostaja kopica nejasnosti aH
nedorečenosti. Ena od njih je recimo vprašanje,
ali se ljudje obnašajo v skladu s svojimi predsta-
vami o tem, kaj bi naj bile družba in ustanove v
njenem okrilju. Se obnašajo racionalno ali iracio-
nalno? Kako se obnašajo tisti, ki imajo zelo po-
manjkljivo predstavo o družbi? Itn. Ob zadnjem
vprašanju lahko omenim vsaj Schutza, ki nekako
s tem v zvezi, torej v zvezi s konstrukcijo realnosti
in z vzpostavljanjem referenčnega sistema (prim.
Adam 1995: 12), govori o treh tipih ljudi: »človek
s ceste, ki se giblje v zelo zamejenem in ozkem
svetu vsakdanjega življenja, dobro informirani
državljan, ki ima široka obzorja, in izvedenec, ki
ima zelo poglobljeno, vendar specializirano
260
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
znanje (cit. po ibid., prim. Schutz 1976: 120-134,
tudi 1987: 1637-1645).
Kljub temu bi si lahko sposodil Tomčevo defi-
nicijo človeka, ki je: »celota organizma, posamez-
nika in osebe, proizvod vzajemnega delovanja
dedne zasnove organizma, psihične podobe posa-
meznika in socio-kulturnega tipa v osebi« (Tome
1994: 44). Če ne za nič drugega, da se bomo
vsake toliko vrnili k njej in jo primerjali z mnenji
drugih raziskovalcev (prim. Carrithers, Collins,
Lukes 1985). In čeprav so vsi temeljni pojmi defi-
nicije nepojasnjeni: tako »dedna zasnova orga-
nizma« kot »psihična podoba posameznika« in
»socio-kulturni tip v osebi«.
Mead govori tudi o (biološkem) organizmu
(kot fizični stvari) (prim. Mead 1932: 24-25) аИ
o »biološkem posamezniku« (Mead 1934: 347-
353, 372). Človeka kot takega, torej kot človeš-
kega bitja, tako rekoč ni, dokler se ne »učloveči«,
socializira in inkulturira (Bergant 1970: 32-47,
Berger, Luckmann 1992: 160-164, Mead 1934:
152-159, Južnič 1973: 37-47). Obstaja le kot
biološki organizem. Socializira se prek pomem-
bnih drugih, ki mu dajo vse potrebne podatke. V
tem smislu se posameznik od družbe do družbe
tudi razlikuje po vsakokratni kulturi. Po tistem,
kar mu »naložijo« pomembni drugi kot njihovo
popotnico, njihove izkušnje, njihovo tradicijo,
znanje, vedenje, verovanja, interpretacije, razlage,
spomine, lastne dosežke znanosti, umetnosti,
religije. S tem v zvezi lahko navedem Hribarjevo
misel: »najmočnejša avtoriteta ni ta ali ona oseba,
ni ta ali ona država s svojimi zakoni, tudi ne ta ali
ona cerkev s svojimi dogmami, marveč tradicija
(preteklost s svojim izročilom)« (Hribar 1993:
91).
Posameznik skoz notranji dvogovor družbe-
nega jaza, opremljenega s temi vsebinami, in
delujočega, v svet odprtega, osebnega jaza, misli.
Misli vedno na svoj način. Vendar, kako lahko
misli na svoj način, če pa je vzpostavljen šele skoz
podatke, ki mu jih naložijo drugi? Če ga tako
rekoč še ni bilo, preden se ni učlovečil, sociali-
ziral? Skrajno rečeno bi torej vsakokratna skup-
nost proizvajala svoje klone. Zakaj se to ne zgodi?
Ker popolna socializacija v antropološkem pogle-
du ni mogoča (Berger, Luckmann 1992: 190). A
zakaj ne? Ker nekateri posamezniki »prebivajo
v prenesenem univerzumu na določnejši način
kot drugi. Razlikujejo se v načinu dojemanja
simboličnega univerzuma« {op. cit.: 129). A zakaj
prebivajo v prenesenem univerzumu na določnej-
ši način kot drugi? Zakaj se razlikujejo? Morebiti
zaradi »vrojenih idej«? Ali pa se razlikujejo zaradi
»pomote«? Ker komunikacijske ali »prenaševal-
ske« tehnike, ki naj bi posamezniku posredovale
»kulturo«, niso popolne in puščajo preveč belih
lis, ker so obremenjene z belim šumom, ki od
osebe zahteva, da si simbolični svet krpa po svoje,
kakor ve in zna? Tudi če bi bilo tako, to pred-
videva, implicira, da posameznik »misli s svojo
glavo«. Kaj pa povzroči, da se oseba vedno znova
po svoje odziva na vplive iz okolja, jih interpertira
po svoje, je ustvarjalna? Kako pravzaprav lahko
misli s svojo glavo, če je njen skrajni reziduum
vrojeni apriorij? Svet nekakšnih vrojenih idej?
Vnaprej dan reziduum, bi rekli? Kup vprašanj,
na katera še ni odgovorov.
Kako naj torej pojmujemo jaz? Dinamično?
Se oseba {self) vzpostavlja skoz interakcijo z dru-
gimi: »še ni prisotna ob rojstvu, nastaja skoz pro-
ces družbene izkušnje in dejavnosti, se razvije v
posamezniku kot rezultat njegovih relacij do tega
procesa kot celote in do drugih posameznikov
znotraj tega procesa« (Mead 1934: 135)? Mead
omenja razvpiti primer slepe in gluhoneme Helen
Keller, ki je sama navedla, da se tisto, kar
imenujemo oseba {self) ali mentalna vsebina, pri
njej ni razvilo vse dotlej, dokler ni mogla vzpo-
staviti stika z drugimi skoz skupne simbole, torej
skoz tiste simbole, ki so pri njej vzbujali enake
odzive kot pri drugih {op. cit.: 149).
S tem v zvezi lahko omenim naslednje: S po-
močjo znakov, simbolov si poskušamo vzpostaviti
pomenskost in domačnost vsakdanjega sveta in
prebivanja v njem. Temu pravi Hribar »posebno
področje bivajočega: področje znakov. To je prav-
zaprav področje osamosvojenih pomenov in po-
dvojene pomenskosti. Znaki so tisto, kar nam
omogoči, da se vselej že znajdemo v okolju, v
katerem prebivamo. So sredstva orientacije. Vse-
bujejo, nosijo sporočilo, ki ga, kolikor smo v istem
svetu oz. iz istega sveta, razumejo vsi. Znak je
namenjen drugemu, se nanaša na drugega in ne
na stvar« (Hribar 1993: 272). Znak se ne nanaša
na stvar, temveč je namenjen drugemu. V tem
smislu lahko razumemo Heideggrovo delitev na
označevalca, označenca in referenta (prim.
Hribar 1991b:391-392).
Ob tem znak in označeno ne sovpadata. Hei-
degger sicer pravi, da se to, torej sovpadanje,
dogaja le v »primitivnem svetu«, kjer se srečujemo
na primer s fetiši. Fetiš je znak, ki se še ni ločil od
označenega, od prikazovanega, in torej kot tak.
261
MILKO POSTRAK
namreč prav kot znak (»označevalec«), sploh še
ni razločen (Hribar 1993: 273). Pomen sveta in
svet pomenov se tu kažeta kot en in isti svet. Prav
v tem naj bi bila »čarobnost tega sveta, zasnovana
v takem razmerju do sveta, ki v vsem vidi le pri-
ročnost in zato še ni postavljeno pred golo prisot-
nost, pred stvari na sebi kot stvari brez pomena«
(Hribar 1993: 273). Primitivni pogled na svet naj
bi imel pomen stvari, ki je sicer določen z njenim
namenom, za lastnost te stvari (ibid.). Tu je še
vedno na delu interpretacija. Pogled evropskega
misleca (filozofa) na druge. Pripadniki neke druge
skupnosti, ki bi naj bili na določeni, »primitivni«
stopnji razvoja, naj bi »še« dojemali in mislili svet
na ta način, bi sklepah po Heideggru. Podobno
meni tudi Tome (1994: 33). In pred njim tudi
Cassirer, ko govori o mitskem mišljenju kot stopnji
človekovega (duhovnega) razvoja (Cassirer 1985,
prim, predvsem drugo knjigo). To je tudi vsebina
mnogih antropoloških študij.
DEJAVNA ODPRTOST NAVZVEN
Piaget in Freud, meni Crossley, pojmujeta mental-
no stanje otroka kot »avtistično«, torej kot zaprto
vase, v »domišljijsko« resničnost, s tem pa izoli-
rano od sveta. Socializacija s tega vidika ni zgolj
učenje in iniciiranje otrok v rituale, pravila in kon-
vencije danega družbenega sveta, kot bi pojmo-
vala Mead in Merleau-Ponty, temveč je prav tako
tudi »odpiranje« otrokove duše (mind) do drugih
in do skupnega sveta. Otroka je torej dobesedno
treba narediti socialnega in sposobnega vstopiti
v skupno intersubjektivno resničnost (Crossley
1996: 50). Castoriadiseva teza o »monadičnem
jedru psihe« je sodobna in skrajna inačica tovrst-
nega pogleda. Castoriadis pojmuje psiho v njenem
bistvu kot monadično in zaprto samo vase.
Socializacija je s tega vidika nasilen postopek, ki
iztrga otroka iz njegovega monadnega jedra, da
bi ga vpeljal v vzpostavljen svet staršev in skup-
nosti. To trganje subjekta iz njega samega se nikoli
ne zaključi, saj ostaja rezidij zasebne domišljije.
Ta preostanek zasebnega pa je nujna osnova za
družbeni in intersubjektivni svet. Družbeni inter-
subjektivni svet je v tem smislu sekundarna stru-
ktura, ki se vsiljuje prek sicer monadičnega psiho-
loškega življenja (ibid.).
Crossley kritizira ta pogled kot pomanjkljiv
tako na teoretski kot na empirični ravni. Na teoret-
ski ravni ni pojasnjeno, kako je domišljijsko
monadično jedro, ki je usmerjeno samo vase,
sploh lahko iztrgano od samega sebe z nečim
izven sebe in kako se lahko nato istoveti z inter-
subjektivnim svetom. Če ima zunanjost vpliv na
psiho, potem je psiha odprta aH usmerjena nav-
zven in torej ni monadična. Ob tem sam Casto-
riadis navaja, da »trganje« ni mišljeno v smislu
vsakodnevnega nasilja, da torej ne gre za fizično
nasilje. Gre za nasilje le v smislu, da zanika do-
mišljijski svet otroka. S tem Castoriadis nekako
sam zanika svojo postavko o vase zaprtem mona-
dičnem jedru. Otrok je torej prvenstveno usmer-
jen v svet, ni potrebno nasilje (niti v simboHčnem
smislu), da bi otroka od samega sebe preusmeriH
v svet (prim. ibid.).
V zvezi s tem je zanimivo vprašanje, kakšen
naj bi bil »notranji svet«, kakšne naj bi bile
sestavine predstav novorojenih otrok, saj ti še
nimajo izkušenj iz sveta, torej še nimajo »snovi«
(vsaj ne »s tega sveta«), ki bi lahko sestavljale
vsebino njihovega notranjega sveta. Domišljija,
kakor koli je že ustvarjalna in neobičajna, se vzpo-
stavlja na podlagi vidnih in lingvističnih podob,
ki jih otrok dobiva iz intersubjektivnega sveta.
Tako je zamisel o domišljijskem področju, ki bi
bilo pred našim odnosom do realnosti, nekonsis-
tentna in odpira več vprašanj, kot pa daje odgo-
vorov, pravi Crossley (prim. op. cit.: 51). Razen v
primeru, če predpostavimo vrojene ideje. Kaže
torej, da zamisel o monadah, izoliranih, vase
usmerjenih posameznikih, nujno vsebuje tudi
predpostavko o vrojenih idejah. Po drugi strani
pa se prej omenjene teorije Buberja, Meada in
Merleau-Pontyja tovrstnim vprašanjem preprosto
izognejo. Nanje jim pravzaprav ni treba odgo-
voriti. Oseba je ob rojstvu (bolj aH manj) prazna,
je pravzaprav možnost, njen domišljijski svet
sploh še ni in ne more (navsezadnje mu niti ni
treba) biti vzpostavljen. Vzpostavi se postopoma,
skoz interakcijo z drugimi. Vendar tudi te teorije
predpostavljajo določene vnaprejšnje danosti v
osebi, v jazu. Recimo vsaj vnaprejšnjo odprtost
navzven. Kaj je ta »vnaprejšnja odprtost nav-
zven«? Tudi ta in podobna vprašanja pač še vedno
ostajajo bolj ali manj brez odgovorov.
Castoriadis takole rešuje prej nakazano težavo
v zvezi z vprašanjem, iz česa je lahko sestavljen
miselni in domišljijski svet otrok, ki še nimajo
izkušenj. Razlikuje med sekundarno domišljijo,
ki je izpeljana, in radikalno domišljijo, ki je psi-
hično prvobitna in iz katere izhajajo vse ostale
kognitivne funkcije (posebej percepcija) (prim.
262
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
ibid.). Tudi tu lahko odčitamo določeno povezavo
med omenjeno delitvijo na (izhodiščno ali prvot-
no) radikalno domišljijo in sekundarno domišljijo
na eni strani in Crossleyevo radikalno in egološko
intersubjektiviteto na drugi.
Crossley pokaže še pomanjkljivosti na empi-
rični ravni. Navaja Daniela Sterna, ki pravi, da
otroci že od trenutka rojstva dejavno iščejo dra-
žljaje. Celo več, Stern dodaja, da imajo očitno
novorojenčki vrojeno sposobnost navaditi se na
»normalna« izkustva {ibid.). Spet smo pri »vro-
jenem«, čeprav se zdi, da gre v tem primeru pred-
vsem za (vrojeno) naravnanost, ne za vrojeni svet
idej. Crossley se tu navezuje na Meada in Merleau-
Pontyja, opušča zamisel o »vrojeni naravnanosti«
in pravi, da se otrok odpira v svet in odziva na
zunanje dražljaje brez ostrega refleksivnega ob-
čutka o sebi ali o drugih. Če že ima kakšno »vro-
jeno predispozicijo«, se ta nanaša na radikalno
intersubjektiviteto, torej na nereflektivno ali pred-
refleksivno odzivanje na druge, ne pa na egološko
intersubjektiviteto, torej intersubjektiviteto, ki kot
osnovo upošteva samo-zavedajoči se, reflektira-
joči jaz. To je druga stopnja razvoja človeka kot
osebe. Ta sposobnost se razvija na podlagi radi-
kalne intersubjektivitete, ki jo torej lahko pojmu-
jemo kot konstituirajočo se fazo. To stališče, pravi
Crossley, podpira tudi sodobna razvojna psiho-
logija (prim. Crossley 1996: 57-58).
Tudi najnovejše raziskave potrjujejo navedeno.
Se več, v eni od njih so ugotovili, da lahko novo-
rojenček oponaša določene kretnje in gestiku-
liranje odraslega, na primer kazanje jezika, že od
starosti dvainštirideset minut dalje {ibid.). To
nakazuje, da je otrok opremljen za igranje aktivne
vloge v lastni socializaciji. To je tisto, čemur v
psihologiji rečejo »samoaktivnost«, Južnič pa
temu pravi »avtokreacija«. To bi tudi presegalo
Buberjeve, Meadove in Merleau-Pontyjeve izpe-
ljave v zvezi z intersubjektivnostjo, če bi jih -
mogoče nekoliko poenostavljeno rečeno - pojmo-
vali, kot da odločilno vlogo igra »intersubjektiv-
nost« in ne »udeleženci« v njej. Vendar lahko prav
navedeno, torej omenjena dognanja o otrokovi
naravnanosti v svet in aktivnosti ob tem, hkrati
potrjuje predpostavke Merleau-Pontyja o pred-
refleksivnem »parjenju«. Otrok se namreč z
odzivom na gestikuliranje pred-refleksivno odziva
na drugega, ne da bi ob tem vedel, kaj je jezik, in
ne da bi ob tem že imel jasno predstavo o svojem
in jeziku drugega {ibid.).
Da ne gre zgolj za golo oponašanje kot tako.
pričajo raziskave, ki jih navaja Merleau-Ponty v
zvezi z nekoliko starejšimi dojenčki. Ugotovil je,
da ne posnemajo dejanja v podrobnostih, temveč
kot celoto. Če odrasla oseba ne premakne glave,
temveč le oči, da bi pogledala v stran, bo dojenček
premaknil tudi celo glavo, če bo treba. Dojenček
torej ni »oponašal« premikanja oči, temveč
dejanje samo, torej pogled na stran. Tudi sam je
pogledal na stran. Otrok je torej že v osnovi, v
izhodišču usmerjen na pomenska dejanja drugih
(prim. op. cit.-. 52). Hkrati je Merleau-Ponty opa-
zil, da otroci oponašajo to, česar ne morejo videti.
Navsezadnje niso mogli videti niti svojega jezika,
ko so se odzivali na prej omenjeno stegovanje
jezika. Vendar je še bolj izrazit primer učenja
jezika, kjer otroci seveda ne morejo videti delo-
vanja notranjega dela govornega organa, pa kljub
temu ustrezno »oponašajo« glasove (prim. ibid.).
To so seveda predvsem nastavki, potrebni so
večplastni socializacijski in inkulturacijski procesi,
da se otrok ustrezno opremi za življenje v danem
okolju. Da vstopi v konstruirano realnost, ki so ji
osnovo vzpostavili predniki s svojimi dejanji in s
svojim pojmovanjem sveta, vsakokratno tekočo
realnost pa sokonstituirajo in sokonstruirajo
delujoče osebe. Tudi prek (svojega) razumevanja
tako (so)konstruiranega sveta.
Pomen socializacijskih in inkulturacijskih pro-
cesov pri vzpostavljanju osebe so kajpak uvideli
mnogi družboslovci, tudi antropologi, ki so redno
proučevali inkulturacijske procese v opazovanih
skupnostih (prim. Boas 1982; Haring 1956;
Herskovits 1973; Honigmann 1965; Južnič 1973;
M. Mead 1978 itn.).
Crossley v skladu s svojo temo, torej intersub-
jektivnostjo, govori o primarni in sekundarni
intersubjektiviteti (Crossley 1996: 53), ki bi ju
zlahka navezali na Durkheimovo primarno in
sekundarno socializacijo (prim. Bergant 1970;
Durkheim 1981; Južnič 1973), deloma pa tudi
na Meadovo delitev na igro {play) in organizirano
igro {game) (Mead 1934). Crossley se je, da bi
ponazoril svoja stališča, oprl prav na Meadovo
koncepcijo socializacije, za katero meni, da pred-
stavlja tudi tisto, kar sta pojmovala Kojčve in
Merleau-Ponty (prim. Crossley 1996: 55). Ob tem
je navedel Meadovo distinkcijo med »jazom«,
»osebnim jazom« ali »delujočim jazom« (/) ter
»menoj« aH »družbenim jazom« {me) (prim. Gi-
ddens 1989; Mead 1934; Šadl 1992; Tome 1994).
Crossley pravi, da je Meadova koncepcija »jaza«
zelo nejasna in da so si jo tudi njegovi privrženci
263
MILKO POSTRAK
različno razlagali (Crossley 1996: 55). Nič prese-
netljivega, že če upoštevamo zgolj to, kar sem
navajal doslej. Koncepeija »jaza« ostaja nedore-
čen, nedoločen pojem. Na podlagi tega torej ni
presenetljivo, da Frane Adam Tomčevim izpelja-
vam (Tome 1994) očita radikalni nominalizem
in kognitivizem (Adam 1995: 12). Mogoče je pre-
senetljivo le to, da je Adam kaj takega Tomcu
sploh lahko očital, glede na nejasnost pojma, iz
katerega izhaja Tome (prim. Tome 1994). To na
tem mestu navajam tudi zato, ker seveda niti v
pričujočem besedilu ne bom mogel dati, niti tega
ne poskušam, nič bolj natančne opredelitve
»jaza«. Pa če govorimo o »jazu« pri Husserlu, pri
Meadu, Webru, Schutzu, Merleau-Pontyju ali
nenazadnje pri Crossleyu ali Cohenu. Seveda velja
isto za lunga, Freuda, Laeana in druge, s katerimi
se v pričujočem pisanju ne ukvarjam posebej.
Zato se lahko sprijaznim z manevrom Cro-
ssleya, ki je preprosto - tudi nekoliko poenostav-
ljeno rečeno - poistovetil Meadov »jaz« s tistim,
kar Merleau-Ponty imenuje »telesni-subjekt« (Cro-
ssley 1996: 55). »Jaz« je zaznavajoče, delujoče,
čuteče »telo-subjekt« ali »telesni-subjekt«, ki se
refleksivno (še) ne zaveda niti sebe niti sveta
(ibid.). »Mene« ali »družbeni jaz« pa je objekti-
vikacija »jaza«, spominjanje ali predstava o sebi.
Je koncepcija, ki jo »jaz« vzpostavlja o sebi. Tudi
na podlagi povzemanja stališč drugih. Torej »dru-
žbeni jaz« nekako vsebuje perspektivo drugega
(ibid.). Crossley nakazani odnos osebe do samega
sebe neposredno primerja z odnosom osebe do
drugih v Husserlovem smislu (prim. Husserl
1975): Oseba (self) »izkuša« (experiences) samo
sebe. Se sama sebi vzpostavlja kot objekt izkušnje.
V tem je tudi, pravi Crossley, razlika med radi-
kalnim pojmovanjem intersubjektivnosti (kjer se
subjekt v pretežni meri ne zaveda samega sebe)
in egološkim pojmovanjem (ali ravnijo) intersub-
jektivnosti (kjer se subjekt vzpostavlja kot objekt
lastne izkušnje) (Crossley 1996: 56).
V okviru razmišljanj o protislovjih Meadove
delitve na »jaz« in »družbeni jaz« trčimo ob - za
našo temo pomembno - vprašanje lociranja indi-
vidualnosti. Izvirnosti. Kaže, da Tome locira indi-
vidualnost v »jaz«: »Pri tem je ključen dialog, ki
ga Mead locira v samem posamezniku - med ja-
zom in menoj, med posameznikovo enkratnostjo
in internaliziranimi družbenimi pomeni« (Tome
1994: 26). In še: »Jaz je torej odgovor osebe na
mene. Ta odgovor pa ni nikoli znan že vnaprej,
ker sta tako odgovor jaza kot recepcija generali-
ziranega drugega v osebi vedno tudi neponov-
ljiva« (op. cit.: 27). Na žalost Tome ne pojasni,
zakaj sta neponovljiva.
Crossley s tem v zvezi navaja, da je Mead »dru-
žbenemu jazu« dodelil osrednjo vlogo v sposob-
nosti osebe za reflektiranje, načrtovanje in priča-
kovanje. »Družbeni jaz« je po eni strani podoba,
skoz katero se lahko »jaz« projicira v prihodnje
dogodke in v katero lahko vloži svoja upanja, stra-
hove, sanje in ambicije. Po drugi strani pa re-
fleksivna zanka med »jazom« in »družbenim
jazom« učinkovito omogoča osebi udeležbo v
dialogu s samo sabo, da se lahko na določeni ravni
zavestnega zavedanja odloča, kaj žeH. V tem
smislu »družbeni jaz« ni konstituiran skoz dejan-
ske odzive drugih na subjekt, temveč skoz anti-
cipirane odzive na dejanja, ki jih »jaz« konstruira
in tečejo skoz zamišljeno modaliteto. Ali drugače
rečeno: »družbeni jaz« je vzpostavljen z vidika
skupnosti kot celote. Je torej nekakšna »interna-
lizirana točka družbenega nadzora« (Crossley
1996: 56). Mead je »družbenemu jazu« odredil
osrednje mesto, prek njega ali kot on se izkuša
»jaz« (prim. op. cit.: 57). Tako pojmovanje pa vsaj
v kontekstu geneze »jaza« povzema tudi Tome:
»družbeni jaz« je pred »osebnim jazom«.
Tome se je posvetil »jazu« kot neponovljivemu
in enkratnemu delu osebe (Tome 1994: 26): »v
središču je oseba, ki zaznava druge in drugo s
sebi lastnimi značilnostmi jaza in s sebi lastnim
razumevanjem kulturne dediščine« (op. cit.: 29).
In še: »Družba je kontinuirana večsmerna in la-
bilna komunikacija, v kateri dediščina mene vzpo-
stavlja strukturo komunikacije, ki jo neponovljivi
jaz kontinuirano destrukturira« (ibid.). Na tej
podlagi nato Tome razvija pojmovanje »ustvar-
jalne osebe« (op. cit.: 53-55). Plodno pojmovanje,
ki ponuja kopico obetavnih nastavkov. Vendar.
Tome je s takim pojmovanjem osebe postavil
vprašanje, na katerega (tudi) Mead ni jasno odgo-
voril. Namreč, vprašanje konstitucije jaza. Tudi
»sestavin« jaza. Ali drugače: tistega, kar »pov-
zroča«, da je vsak »jaz« neponovljiv in drugačen
od vseh drugih »jazov«. Mead je »jaz« - vsaj
njegov zametek, osnovo, izhodišče, preden se ne
vzpostavi tudi »družbeni jaz« - pojmoval kot »bio-
loškega posameznika« (prim. Mead 1934: 175):
»'Jaz' je odziv organizma na vedenja drugih« (op.
cit.: 175,177). »'Jaz' daje občutek svobode, inicia-
tive« (op. cit.: 177). Vendar ni popolnoma pojas-
njeno, na kateri podlagi: »Zavedamo se samih
sebe in situacije, vendar ne vemo točno, kako
264
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
bomo ravnali, dokler se dogajanje ne začne« (op.
cit.: 177-178; prim, tudi Blumer 1969: 12-20, 62,
81 in drugod).
Mislim, da lahko v tem smislu razumemo tudi
Južničevo opazko o »avtokreaciji« človeka. Člo-
vek se namreč »učloveči«, postane »človek« (šele)
skoz procese socializacije, inkulturacije. Pred tem
je potencial, biološki organizem. Nekateri so-
dobni psihologi pojmujejo novorojenčkovo osebo
kot nekako že samo-zavedajočo se, pretežno pa
jo vidijo kot nemo prisoten, molče priznan (tacit)
»jaz«, ob katerem se bo šele pozneje vzpostavil
in z njim povezal refleksivno samo-zavedajoči se
»družbeni jaz«. Pravzaprav še več: zgodnje inter-
subjektivne dejavnosti »jaza« so neločljivo preple-
tene z razvojem »družbenega jaza« (prim. Cross-
ley 1996: 58). Tá nastavek se mi zdi korak naprej
v primerjavi z Meadovo (ali Tomčevo) zastavit-
vijo, čeprav sam po sebi še ne pojasni »jaza« in
»družbenega jaza«. Vendar se ne sprašuje več o
prvenstvu »geneze«, temveč oba dela osebnosti
pojmuje v dialektičnem smislu kot soodvisno so-
konstituirajoča se. To pa je tudi tisto, kar Južnič
imenuje »avtokreacija«. Oseba torej v procesih
socializacije in inkulturacije ni pasivna, temveč
dejavna. S tega vidika je opazka Bojana Baskarja,
ki očita Južničevi »avtokreaciji«, da poskuša nado-
mestiti idejo božje stvaritve (prim. Baskar 1993:
343), ne le neupravičena ali poenostavljena, tem-
več zgrešena. Na obeh ravneh: na ravni posame-
znika, ki se skoz procese socializacije in inkul-
turacije »sam ustvarja«, in na ravni skupnosti, ki
skoz omenjene procese »so-ustvarja« nove člane.
V zvezi z egološko intersubjektiviteto se po-
stavlja pomembno filozofsko vprašanje: Kako ima
oseba dostop do izkušenj drugih? To vprašanje
je v kontekstu egološke intersubjektivitete dru-
gačno od tistega v kontekstu radikalne intersub-
jektivitete. V tistem primeru oseba z drugimi
komunicira in se odziva na ravni njihovih dejanj.
V egološkem primeru postanejo drugi objekti ve-
denja in misli, njihova dejanja postanejo osnova,
na kateri lahko izpeljemo določene eksplicitne
sklepe o njih. Še več: v egološkem kontekstu drugi
ne zasedajo več svojega lastnega mesta v situaciji,
temveč jaz (self) umešča sebe na njihovo mesto
in misli o njih (op. cit.: 61-62). V smislu Witt-
gensteinove opazke: »ne moremo imeti izkušnje
[recimo bolečine] drugih«. Lahko pa si jo (izku-
šnjo bolečine) predstavljamo (ibid.). Tu se Cro-
ssley ponovno spomni Husserlove opazke o
analogni apercepciji: »druge zaznavamo v ego-
loški in odtujeni obliki na način naše miselne
transpozicije naših lastnih egoloških perspektiv
nanje« (op. cit.: 62). Bistvena razlika med Cross-
leyevo in Husserlovo inačico je v tem, pravi Cro-
ssley, da »jaz ne pripisuje misli drugemu na osnovi
prejšnjega stika s samim sabo [...] Sklepi o drugih
se ustvarjajo na podlagi skupnih simbolov in
skupnih razumevanj pomenov posameznih oblik
vedenja in kretenj« (ibid.).
DRUGI
Če sem se doslej gibal tako rekoč na izhodišču,
okoli vprašanja o vzpostavljanju jaza in intersub-
jektivnosti, moram sedaj to koncepcijo umestiti
v širši kontekst. Dodati moram pojmovanje dru-
žbenega in kulturnega. Pri umeščanju intersub-
jektivitete v »družbeno-kulturni svet« ali »svet
vsakdanjega življenja« aH v »življenjski svet« se
mi je - v okviru naših namenov - zdela odločilna
Schutzova misel. Zanimivo in pomenljivo je, da
je imel podobno zamisel tudi Nick Crossley, ki je
Schutzovo delo uporabil tudi za nadgradnjo spo-
znanj Meada in Merleau-Pontyja ter za preseganje
ali vsaj poskus preseganja pomanjkljivosti njunih
teorij. Po drugi strani ima Jonathan Potter neko-
liko drugo mnenje (Potter 1996: 13). Poglejmo
vsaj, kaj meni Crossley.
Merleau-Ponty družbe ne pojmuje kot objekt.
Družba je med svetom ali medsvetje (interworld).
Ni niti »znotraj« subjektov niti »zunaj« njih: »Dru-
žba je kulminacija intersubjektivnih praks, akcije
in interakcije in institucionaliziranih in skupnih
dejavnih in materialnih virov, mobiliziranih v tem
procesu. Družba so skupna pravila in viri, aktivi-
rani v produkciji pomenov in oblik 'biti-z' [being-
with], ki vzpostavljajo stike ter vzdržujejo relacije.
Ni misel o, temveč udeležba v« (op. cit.: 74). Cro-
ssley očita Merleau-Pontyju, da v svojih izpeljavah
poenostavljeno sklepa, da se družbeno življenje
in interakcije odvijajo brez težav in trenj. Merleau-
Ponty se, meni Crossley, z vprašanjem družbene
integracije sploh ne ukvarja: »Iz abstraktne dis-
kusije o neposredni komunikaciji 'iz oči v oči' se
takoj preseli h konkretni obravnavi zgodovinskih
družbenih sistemov, ne da bi posvetil pozornost
polju družbene interakcije in svetu kulture, ki po-
vezujeta omenjena pola; ni torej posvetil nobene
pozornosti skupnemu družbenemu življenjskemu
svetu in njegovemu pomenu« (Crossley 1996: 76).
Podobne očitke naslavlja Crossley še na Meada,
265
MILKO POSTRAK
čeprav v zvezi z njim meni, da predpostavka o
»posplošenem drugem« daje nekaj indikacij o
tem, kako se vzpostavlja družbena integracija.
Vendar je ta predpostavka po Crossleyu preveč
abstraktna, da bi bila zadostna. Zanemarja kon-
kretne posameznosti, ki so pomembne v družbeni
interakciji. Crossley meni, da Mead teži k sklepu,
da izrečeno vedno pomeni isto tako za govorca
kot za poslušalca, četudi je očitno, da večkrat ni
tako. Ta vprašanja bi naj razrešil Schutz (ibid.).
Schutz se je sicer oprl na Husserla, hkrati pa
je bil do njega tudi kritičen, saj je menil, da Hu-
sserlu ni uspelo vzpostaviti transcendentalne teo-
rije intersubjektivnosti. Po njegovem mnenju je
taka teorija morebiti celo zares nemogoča (prim.
Crossley 1996: 77; Schutz 1990: 150-203). Feno-
menologija je po Schutzovem mnenju proizvedla
zanimive zaključke v zvezi s »svetno intersubjek-
tivnostjo« {mundane intersubjectivity), torej o re-
lacijah in interakcijah med konkretnimi psihofizi-
čnimi jazi. Vendar ni nikoli uskladila intersubje-
ktivnosti s pojmom transcendentalnega jaza (Cro-
ssley 1996: 77). Njegov sklep je torej, da mora
filozofija, ki želi ohraniti koherentno pojmovanje
intersubjektivnosti, opustiti vezanost na transcen-
dentalni jaz. To je tudi storil in se posvetil svetne-
mu človeku v njegovem življenjskem svetu. Tako
je Schutz konceptualiziral človeški subjekt kot ute-
lešeno bitje, čigar akcije črpajo iz zaloge skupnih
družbenih virov in iz spretnosti »zdravorazum-
skega vedenja«. To bitje je vedno že umeščeno
med drugimi podobno utelešenimi in umeščenimi
bitji. Ta »zaloga zdravorazumskega vedenja« je
deloma izpeljana iz naključnih izkušenj, vendar
je prav tako hranjena in posredovana institucio-
nalno v življenjski svet med drugim prek družine
in izobraževalnega sistema (prim. Crossley 1996:
77). Tovrstno sociološko pojmovanje je lahko po
mojem prepričanju izvrstna osnova tudi za antro-
pološko proučevanje. Preseneča me, da doslej ni
bilo uporabljeno. Ali vsaj ne v večjem obsegu.
Alfred Schutz poudarja vidik (so)časnosti v
zvezi s koncipiranjem »sosveta« {intenvorld). V
zvezi s tem uporablja izraz »vzajemno vključe-
vanje« {mutual tuning in). Pomeni naših dejanj
in izrazov niso dani naenkrat. Razgrinjajo se skoz
čas, z ritmično in melodično strukturo. Naprej,
če se subjekti nameravajo vključiti v dogajanje
ali pomenjenje, potem se morajo časovna obzorja
zliti v obliko skupnega obzorja. Subjekti morajo
imeti skupno časovno obzorje. Seveda se tu sama
po sebi vsiljuje primerjava z glasbo. Schutz jo tudi
uporabi: dve skladbi lahko objektivno trajata
enako dolgo, medtem ko je lahko njuna »živa«
časovna struktura zelo različna; ena je lahko hitra
in drveča, druga lahko teče počasi. V tem smislu
moramo sprejeti glasbo, divjati aH polzeti z njo,
ko jo poslušamo in ji žeHmo slediti. Moramo jo
torej poslušati tako hitro aH tako počasi, kot je
odigrana {op. cit.: 37).
Schutzovi tipizirani sodobniki so blizu Mea-
dovim »posplošenim drugim«. Celo več, Schutz
pravi, da se, ko stopamo v stik s sodobniki, vidimo
kot njihovi sodobniki, predstavo o sebi vzposta-
vljamo v odnosu z njimi; ko jih vidimo kot davčne
uslužbence, vidimo sebe kot davkoplačevalce. To,
kar je Schutz dodal Meadovemu pojmovanju, je
jasnejše razumevanje tipifikacij, po katerih so
drugi in še posebej posplošeni drugi doumeti, s
tem pa tudi, kako se »družbeni jaz« konstituira v
konkretni situaciji (Crossley 1996: 90).
Crossley - in sam mu le pritrdim - se ne strinja
s Schutzovo opazko, da nas naši zanamci ne za-
devajo, ter navaja ekološka vprašanja, starševsko
skrb in podobno, kar kaže, da mislimo nanje {op.
cit.: 91-92). Navsezadnje so tovrstni tudi dolgoroč-
ni projekti izgradnje cest ali infrastrukture na-
sploh, ki so načrtovani za daljša obdobja od življe-
nja enega človeka. Da o raznih oblikah »spome-
nikov«, od palač do grobnic, ki si jih postavljajo
vplivni posamezniki, da bi ohraniH spomin o sebi
tudi zanamcem, sploh ne govorim posebej.
Tu se spet odčitavajo ne popolnoma razrešena
razmerja med posameznim in družbenim, ki jih
očitno ni do konca dorekel niti Schutz. Tudi Cro-
ssleyevi očitki Schutzu so podobni. Ob očitku o
visoki ravni abstrakcije {op. cit.: 95), ki ga lahko
zanemarimo, je natančnejši tisti, da Schutz igno-
rira vse razen najbolj bazičnih medsebojnih odvis-
nosti, ki na razne načine vežejo skupine. Ne obra-
vnava vprašanj moči, nadzora, prava in države
{op. cit.: 96), neenakopravnosti v družbenih odno-
sih {op. cit.: 97). Tudi njegovo pojmovanje druž-
benega sistema bi naj bilo pomanjkljivo ali ne-
zadostno {op. cit.: 98).
V zvezi s Schutzevim ločevanjem konstruktov
prve in druge stopnje (prim. Adam 1987: 1591)
lahko navedem naslednjo distinkcijo Petra Win-
cha. Winch recimo razliko med naravoslovjem
in družboslovjem ponazarja z razliko med »obna-
šanjem« molekule v nevihti in obnašanjem vojaka
v vojni. Molekule se pod enakimi pogoji vse »ob-
našajo« enako, medtem ko ima vojak kot subjekt
(»telesni-subjekt« z besedami Merleau-Pontyja)
266
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
svojo predstavo o dogajanju. Je samo-zavedajoča
se oseba, ki se obnaša (bolj ali manj, kakor pač
dopuščajo možnosti, rečemo lahko, da teži k
temu, da bi se obnašala) v skladu s svojo pred-
stavo. Proučevanje nevihte (kot naravnega pojava)
in proučevanje vojne (kot človekove dejavnosti)
se morata torej med seboj razlikovati (prim. Cro-
ssley 1996: 75). S tem je Winch na podoben način
kot Schutz nakazal razliko med naravoslovjem
in družboslovjem.
Ključni medij za večino socialnih interakcij,
tako za Merleau-Pontyja, kot za Wittgensteina,
Schutza ali Meada, je jezik. Še več, vsi se strinjajo,
da ima jezik osrednji pomen pri vzpostavljanju
intersubjektivnosti (Crossley 1996: 38). Merleau-
Ponty vidi neposredno zvezo med mislijo in jezi-
kom. Meni, da je jezik v dobršni meri sredstvo, s
katerim mislimo. Pravi, da moramo govoriti (če-
prav le »notranje«), da ugotovimo, kaj je tisto,
kar mislimo. Da torej objekti za nas ostanejo do
določene mere nedoločeni, dokler jih ne imenu-
jemo ali izrečemo, artikuliramo. O določeni za-
devi lahko razmišljamo šele, ko jo poimenujemo.
To ne pomeni, da misH določajo jezik ali da jezik
določa misli. Narobe, Merleau-Ponty vidi veliko
bolj neposredno povezavo med njima. Misel in
jezik sta dve plati istega kovanca. Vsaka stran
potrebuje drugo za svoj obstoj. Mislimo v jeziku
in skoz jezik (op. cit.: 39).
Crossley očita Husserlu, da ni dovolj upošteval
pomena govora in jezika. Pravi, da je večina
našega zavestnega življenja konstituirana prav
skoz to, kar rečemo sebi ali drugim. Kar mislimo,
pravi Crossley, privzame lingvistično obliko, in
le skoz jezik postanemo pozorni na to, kar misli-
mo. Celo več, govor in jezik sta kot fenomena
življenja zavesti bolj očitno povezana z intersub-
jektivnostjo kot percepcija in imaginacija (op. cit.:
8). Crossley je zagovornik značilne in razširjene
teze o jeziku kot enem ključnih dejavnikov pri
konstituciji človeka (prim. Južnič 1983).
Crossley očita Husserlu še eno pomanjkljivost,
vezano na obravnavo jezika in govora. Tokrat v
zvezi s »pomenjenjem«. Crossley pravi, da je za
Husserla pomen reduktibilen na konstituirajoči
akt zavesti. Zavest daje pomene v svet (Crossley
1996: 8). Crossley meni, da je najbolj vprašljivo
pri tem stališču, da izključuje možnost, da bi se
pomeni posredovali ali delili prek subjektov v
skupnosti. S tega vidika morajo biti vsi pomeni
nujno reducirani na posamezno zavest, ki jih
konstituira, in kot taka ima vsaka zavest svoje
pomene. Pomeni so tako zasebna stvar, komu-
nikacija je le navidezna (ibid.). Gotovo je v tej
Crossleyevi interpretaciji nekaj resnice, vendar
se zdi, da je njegova kritika prav značilno konven-
cionalna. Husserlu že vseskoz očitajo podobne
(solipsistične) pomanjkljivosti. Crossley recimo to
stori, kar sam priznava, na podlagi ene same
Husserlove knjige, Kartezijans1<-ih meditacij. Ven-
dar se spomnimo, da je Husserl že v Kartezijan-
slcih meditacijah poskušal koncipirati tudi »višje
stopnje medmonadne skupnosti« (Husserl 1975:
157), kar naj bi, kot je menil, predstavljalo
»relativno neznatne težave« (op. cit.: 158). Ob
tem je recimo v Krizi evropsicih znanosti veliko
govoril o nekakšnem »evropskem duhu«. Najmanj
od Kartezijanskih meditacij dalje je kritiziral
psihologizem, s čimer se je izdatno ukvarjal tudi
v Krizi evrops1<,ih znanosti (Husserl 1991a). Drži
pa, da Husserlov »evropski duh« ostaja nepojas-
njen in ga vsekakor ne moremo izpeljati iz njego-
vega monadičnega pojmovanja jaza. To je kriti-
ziral tudi Schutz (1975: 51-84).
Crossley naprej navaja sodobne filozofe jezika
in govora, ki trdijo, da se lingvističnih pomenov
ne da reducirati na individualno zavest. Odvisni
so od družbenih in intersubjektivnih odnosov in
konvencij, so torej nujno del skupnosti (Crossley
1996: 8). Ob tem Crossley navaja Habermasa kot
kritika Husserla v tem pogledu. Habermas ekspli-
citno zavrača zamisel, da ima percepcija kakršno
koli vlogo v naši diskusiji o intersubjektivnosti.
Gre celo tako daleč, da zavrača vsako navezavo
na »zavest« v filozofiji intersubjektivnosti (ibid.).
Crossley se s tem ne strinja, za kar navaja nasle-
dnje razloge. Prvi se nanaša na percepcijo. Jezik
se vedno posluša (torej sliši) ali bere (torej vidi).
V tem smislu torej percepcije ne moremo zanema-
riti. To sicer ne pomeni, pravi Crossley, da je
lingvistična zavest reduktibilna na percepcijsko
zavest. Vendar je določena količina percepcije
vključena v vsako količino jezika in to je treba
upoštevati (op. cit.: 9). Naprej navaja Merleau-
Pontyja, ki ponuja celovitejše razumevanje inter-
subjektivnosti kot ekskluzivno lingvistična inačica
(ibid.). In na koncu pravi, da je očitno, da je velik
del našega zavestnega življenja sestavljen iz per-
cepcij in predstavljanja. Vsi trije vidiki, lingvis-
tični, percepcijski in vidik v zvezi s predstavami,
morajo biti družno upoštevani v naši analizi inter-
subjektivnosti. Subjektivno življenje je pomem-
bna sestavina tistega, kar je ključno za naše od-
nose z drugimi, sklene Crossley (ibid.).
267
milko poštrak
LITERATURA
Antropološki zvezki 1, (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
F. Adam (1987), Fenomenologija (vsakdanjega) življenjskega sveta. Nova revija, 65-66: 1586-1597.
-	(1990), Prispevek Niklasa Luhmanna k razvoju sistemske teorije. Nova revija, 96-99: 744-750.
-	(1995), Kompenzij socioloških teorij. Ljubljana: Scripta ŠOU.
N. J. Allen (1985), The category of the person: A reading of Mauss's last essay. V: M. Carrithers
(ur.). The category of the person, Cambridge: Cambridge University Press.
A.	Ayer (1990), Filozofija u dvadesetom vijeku. Sarajevo: Svjetlost.
V. Barnouw (1963), Culture and personality. Homewood: The Dorsey Press.
B.	Baskar (1993), Od funkcije k evoluciji. V: J. Goody, Med pisnim in ustnim. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
P. Berger, T. Luckmann (1989), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
-	(1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb; Naprijed.
H. Blumer (1969), Symbolic interactionism. London: University of California Press.
F. Boas (1982), Um primitivnog čoveka. Beograd: Prosveta.
-	(1986), Anthropology and modem life. New York: Dover Publications.
M. Boden (ur.) (1994), Dimensions of creativity. London: A Bradford book.
R. Borofsky (ur.) (1994), Assessing cultural anthropology. London: McGraw-Hill.
F. bourricaud (1990), O individualizmu v sociologiji. Nova revija, 101-102: 1255-1257.
M. Carrithers (ur.) (1985), The category of the person. Cambridge: Cambridge University Press.
-	(1992), Why humans have cultures. Oxford: Oxford University Press.
J. M. Chladenius (1992), On the concept of interpretation. V: K. Mueller-Vollmer (ur.). The
hermeneutics reader. New York: Continuum.
P. A. Cohen (1994), Self consciousness. London: Routledge.
N. Crossley (1996), Intersubjectivity. London: Sage Publications.
T, Csordas (ur.) (1994), Embodiment and experience. Cambridge: Cambridge University Press.
J. Derrida (1988), Glas in fenomen. Ljubljana: Studia Humanitatis.
W. Dilthey (1992), The understanding of other persons and their life-expressions. V: K. Mueller-
Vollmer (ur.): The hermeneutics reader. New York: Continuum.
E. Durkheim (1981), Vaspitanje i sociologija. Beograd: Saznanja.
-	(1992), Samomor, prepoved incesta in njeni viri. Ljubljana: Studia Humanitatis.
S. Freud ( 1955), Totem and taboo and other works. The standard edition of the complete psychological
works of Sigmund Freud, volume XIII. London: The Hogarth Press.
-	(1987), Metapsihološki spisi. Lubljana: Studia Humanitatis.
H.-G. Gadamer (1992), Rhetoric, hermeneutics, and the critique of ideology. K. Mmueller-Vollmer
(ur.). The hermeneutics reader. New York: Continuum.
C. Geertz (1988), Works and lives. Cambridge: Polity Press.
-	(1995a), Thick description: toward an interpretive theory of culture. V: J. Munns, G. Rajan (ur.), A
cultural studies reader. London: Longman.
268
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
-	( 1995b), After the fact; two countries, four decades, one anthropologist. Cambridge: Harvard University
Press.
-	(1996), Z domorodskega zornega kota: o naravi antropološkega razumevanja, časopis za kritiico
znanosti, XXIV, 179: 91-105.
A. Giddens (1987), Social theory and modern sociology. Cambridge: Polity Press.
-	(1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia Humanitatis.
-	(1991), Pogovor z Anthonyjem Giddensom. Nova revija, 108: 538-548.
-	(1993), Sociology (second edition). Cambridge: Polity Press.
V. V. Godina (1991), Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa. V: Antropološki zvezki 2. Ljubljana:
SSD.
G. D. Haring (ur.) (1956), Personal character and cultural milieu. Syracuse: Syracuse University
Press.
M. Heidegger (1988), Bitak i vrijeme. Zagreb: Naprijed.
-	(1989a), Znanost in osmislitev. Nova revija, 83-84: 396-405.
-	(1989Ò), O vprašanju določitve mišljenja. Nova revija, 85-86: 700-705.
-	(1990), Konec filozofije in naloga mišljenja. Nova revija, 101-102: 1266-1274.
J. M. Herskovits (1973), Cultural relativism. New York: Vintage books.
J. J. Honigmann (1965), culture and personality. New York: Harper & brothers.
T. Hribar (1984), Kopernikanski obrat. Ljubljana: Slovenska matica.
-	(1987), Drugo pismo o svetem. Nova revija, 61-62: 828-841.
-	(1988a), Znova Heidegger. Nova revija, 73-74: 649-652.
-	(1988Ò), Tragična etika svetosti. Nova revija, 73-74: 796-808.
-	(1989a), Metamorfoza znanosti. Nova revija, 83-84: 406-418.
-	(1989b), Nova paradigma znanstvenosti. Nova revija, 85-86: 716-728.
-	( 1989c), Kriza filozofije in usoda evropejstva. V: E. Husserl, Kriza evropskega človeštva in filozofija.
Maribor: Založba Obzorja.
-	(1990a), Vrnitev na začetek, k izvoru filozofije. Nova revija, 101-102: 1290-1306.
-	(1990¿>), Mitični horizonti znanosti«. Nova revija, 103: 1503-1517.
-	(1991a), Bivanje in bistvo. Nova revija, 105-106: 255-265.
-	(1991b), Fenomenologija in dekonstrukcija. Nova revija, 107: 390-398.
-	(1991c), Fenomenologija in dekonstrukcija II. Nova revija, 108: 562-569.
-	(1993), Fenomenologija I. Ljubljana: Slovenska matica.
-	(1995), Fenomenologija II. Ljubljana: Slovenska matica.
E. Husserl (1975), Kartezijanske mditacije. Ljubljana: ladinska knjiga.
-	( 1989), Kriza evropskega človeštva in filozofija. Maribor: Založba Obzorja.
-	( 1991a), Kriza evropskih nauka i transcendentalna fenomenologija. Gornji Milanovac: Dečje novine.
-	(1991Ò), Ideal adekvacije. Evidenca in resnica. Nova revija, 107: 368-374.
P. Jambrek, A. Perenič, M. Uršič (ur.) (1988): Varstvo človekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti.
Ljubljana: Mladinska knjiga.
C. G. Jung (1989), Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
269
MILKO POSTRAK
S. Južnič (1970), Socialna in politična antropologija. Maribor: Založba Obzorja.
-	(1973), Politična kultura. Maribor: Založba Obzorja.
-	(1977), Socialna in politična antropologija. Ljubljana: FSPN in Partizanska knjiga.
-	(1983), Lingvistična antropologija. Ljubljana: FSPN in DDU Univerzum.
-	(1987), Antropologija. Ljubljana: DZS.
-	(1993), Identiteta. Ljubljana: FDV, Knjižna zbirka Teorija in praksa.
H. Kuklick (1991), The savage within. Cambridge: Cambridge University Press.
A. Kuper (1983), Anthropology and anhropologists. London: Routledge.
H. Lefebvre (1982), Metamorfoza filozofije. V: Čemu još filozofija. Zagreb: Znaci.
-	(1991), Critique of everyday life. London: Verso.
G. W. Leibniz (1979), Izbrani filozofski spisi. Ljubljana: Slovenska matica.
C.	Lévi-Strauss (1977), Strukturalna antropologija. Zagreb: Stvarnost.
-	(1978), Divlja misao. Zagreb: Nolit.
-	(1983), Mitologike I-III. Beograd: Prosveta-Bigz.
-	(1985), Oddaljeni pogled. Ljubljana: Studia Humanitatis.
-	(1996), Uvod v delo Marcela Maussa. V: M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
M. Mauss (1985), A category of the human mind: The notion of person; The notion of self. V: M.
Carrithers (ur.). The category of the person. Cambridge: Cambridge University Press.
-	(1996), Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
G. H. Mead (1932), The philosophy of the present. Chicago: The University Of Chicago Press.
-	(1934), Mind, self and society. Chicago: Chicago University Press.
M. Mead (1978), Sazrevanje na Samoi. Beograd: Prosveta.
A. Melucci (1996): The playing self Cambridge: Cambridge University Press.
M. Merleau-Ponty (1984), Struktura ponašanja. Beograd: Nolit.
R. Močnik (1990), Studia humanitatis danes. V: R. Barthes, Retorika starih. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
-	(1996), Marcel Mauss - klasik humanistike. V: M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana:
Studia Humanitatis.
K. Mueller-Vollmer (ur.) (1992), The hermeneutic reader. New York: Continuum.
T. Parsons (1991), Društva. Zagreb: August Cesaree.
J. Potter (1996), Representing Reality. London: Sage.
D.	PoLŠEK (1994), In memoriam Karlu Raimundu Poppru (1902-1994). Časopis za kritiko znanosti,
XXII, 166-167: 169-174.
A. Schutz ( 1967), The phenomenology of the social world. Evanston: Northwestern University Press.
-	(1975), Collected Papers 5. The Hague: Nijhoff.
-	(1976), Collected Papers 2. The Hague: Nijhoff.
-	(1987a), Problem racionalnosti v družbenem svetu. Nova Revija, 65-66: 1598-1611.
-	(1987b), Družbena zaloga vedenja in družbena distribucija vedenja. Nova Revija, 65-66: 1612-
1619.
270
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
-	(1987c), Tujec: socialnopsihološki esej. Nova Revija, 65-66: 1620-1628.
-	(1987d), Povratnik. Nova Revija, 65-66: 1629-1636.
-	(1987e), Dobro obveščen državljan. Nova Revija 65-66: 1637-1642.
-	(1990), Collected Papers 1. London: Kluwer Academic Publishers.
A. Schutz, T. Luckmann (1973), The structures of the life-world. Evanston: Northwestern University
Press.
D. Sperber (1985), On anthropological Jcnowledge. Cambridge: Cambridge University Press.
Z. Sadl (1992), Simbolični interalccionizem. Ljubljana: EDV.
C. Taylor (1989), Sources of the self Cambridge: Cambridge University Press.
G. Tomo (1992a), Narava družbenega življenja s posebnim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladinske
subkulture. Ljubljana: EDV.
-	(1992b), Osebna konstrukcija realnosti. V: Družboslovne razprave, 13: 62-78.
-	(1994), Profano. Ljubljana: Krt.
R. TuBić (1990), Putevi i raskršća filozofije dvadesetog vijeka. V: A.J. Ayer, Filozofija u dvadesetom
vijeku. Sarajevo: Svjetlost.
M. Weber (1988), Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis.
L. Wittgenstein (1980), Filosofska istraživanja. Beograd: Nolit.
271
Matjaž Plotajs
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU
I
Socialno kulturno delo je vsekakor pojem, ki je
marsikomu popolna neznanka. Menim, da ima
pri tem precejšnjo krivdo beseda »kulturno«, ki
nam ponuja ogromno možnosti najrazličnejših in-
terpretacij, za katere pa na koncu nismo povsem
prepričani, da sploh imajo kakršno koli smiselno
in predvsem uporabno zvezo s socialnim delom.
Tudi sam sem imel o tem pojmu precej nerazjaš-
njeno predstavo, čeprav sem imel (to sem spoznal
šele pozneje) priložnost socialno kulturno delo
zelo neposredno doživeti in spoznati pri opravlja-
nju prostovoljnega dela. Kaj torej pomeni pojem
socialno kulturno delo? Zelo mi je všeč preprosta
definicija, ki pravi, da gre za »uporabo ustvar-
jalnih tehnik v procesu svetovalnega dela«. Ko
sem prvič prebral to definicijo, se mi je zdelo vse
skupaj povsem razumljivo in smiselno. Toda kaj,
ko je tudi v na videz še tako preprosti definiciji
beseda, ki v meni zopet odpira nešteto vprašanj.
Razočaran sem namreč ugotovil, da bi vendarle
lagal samemu sebi, če bi dejal, da popolnoma ra-
zumem besedo »ustvarjalno«. V procesu svetoval-
nega dela namreč poznam precej bolj ali manj
uspešnih tehnik, toda ali gre pri tem res za kakšno
obliko ustvarjalnosti. Kaj sploh je ustvarjalnost?
Ko sem iskal odgovor na to vprašanje, sem se
najprej obrnil na velikega slovenskega misleca
Antona Trstenjaka, ki v knjigi Hoja za človekom
med drugim spregovori tudi o ustvarjalnosti. Člo-
veka v nasprotju z živaljo opiše kot transcen-
dentalno bitje, ki nenehno prestopa meje lastnega
bitja, medtem ko njegovo ustvarjalnost enači z
iznajdljivostjo, pri čemer za »izvirni greh« šteje
prav sposobnost človeka, da išče. Iznajdljivost
oziroma ustvarjalnost je torej mogoča le tam, kjer
je iskanje, pri čemer je lahko produkt iskanja v
končni fazi iznajdba ali odkritje. Med tema dvema
pojmoma pa je zelo bistvena razlika, s katero
lahko zelo preprosto pojasnimo tudi ustvarjalnost
ter jo ločimo od ostalih človekovih sposobnosti
in vrlin. Prava ustvarjalnost se namreč za Trste-
njaka razodeva predvsem v iznajdbah, kjer človek
kakšno stvar iz množice možnosti, ki še niso ures-
ničene, uresniči, izvede, izpelje, oziroma v njego-
vih besedah: »spravi iz reda golih možnosti v red
utelešenih dejstev« (Trstenjak 1984: 62). Stvar
se mi zdi razumljiva. Pri iznajdbi - ustvarjalnosti
- torej damo obstoj nečemu, kar prej še ni obsta-
jalo, ampak je bila kvečjemu le možnost. Kako
pa je potem z odkritjem? Trstenjak pravi, da o
odkritju govorimo takrat, ko je stvar že prej dejan-
sko obstajala, a je še nismo poznali, npr. odkritje
Amerike. Sámo odkritje torej ni ustvarjalno deja-
nje, česar pa ne moremo trditi za pot, ki pripelje
do končnega »neustvarjalnega« cilja. Gre namreč
za to, da tudi pri marsikaterem procesu odkriva-
nja potrebujemo precejšnjo mero prave ustvarjal-
nosti, če hočemo do odkritja sploh priti. Zelo
pomembno se mi zdi omeniti še en element, ki
ga po Trstenjakovem mnenju človek nujno potre-
buje, če hoče postati ustvarjalen - »odnos do
skrivnosti, ki je razbremenjen vseh strahov pred
temo in pred neznanim« (op. cit.: 65). Pri ustvar-
jalnosti se namreč vedno soočamo z nečim ne-
znanim, s temo, prepadom, kamor še ni posvetila
luč človeškega uma. Od posameznika je nato
odvisno, ali bo zmogel premagati strah in se
podati v to temo, ali pa bo podlegel strahu in svojo
idejo še naprej premleval zgolj v fantaziji, namesto
da bi jo prenesel in uresničil v realnosti. Menim,
da samo ustvarjalni ljudje zmorejo zavestno pre-
magati ta strah in da prav v takem početju najdejo
poseben mik, ki jim pomaga pri razodevanju
lastne ustvarjalnosti.
Drug avtor, ki bi ga rad omenil pri obravnava-
nju ustvarjalnosti, je Howard Gardner, ki v knjigi
273
MATJAŽ PLOTAJS
The Creators of the Modern Era opiše ustvarjal-
nega posameznika kot »osebo, ki rešuje proble-
me, oblikuje izdelke ali postavlja nova vprašanja
na način, ki je izrazito nevsakdanji, vendar je
hkrati sprejet vsaj v okviru ene kulturne skupine«
(Poštrak 1995 a: 42). Morda se motim, toda imam
občutek, da Gardner v primerjavi s Trstenjakovim
»utelešenim dejstvom« ustvarjalnost pojmuje v
precej širšem smislu. Všeč mi je, kako Gardner
dimenzijo preučevanja ustvarjalnosti ponese na
višji nivo, pri čemer si ne postavlja zgolj vprašanja,
kaj in kdo je ustvarjalen (kot sem to tudi sam počel
v uvodu svojih razmišljanj), temveč tudi vprašanje,
kje je ustvarjalnost. Tako sem spoznal, da za
ustvarjalnost ne potrebujemo zgolj ustvarjalnega
posameznika, temveč tudi določeno področje
znanja ali dejavnosti in polje poznavalskih razsod-
nikov. Iz tega torej izhaja, da se moramo, če ho-
čemo razumeti fenomen ustvarjalnosti, posvetiti
tudi okolju, v katerem ustvarjalni posameznik
dela, in postopkom, s katerimi so posredovane
sodbe o izvirnosti in vrednosti. Gardner v nada-
ljevanju našteje in analizira sedem vrst ustvarjal-
nosti s posameznimi tipičnimi primeri ustvarjalnih
osebnosti {op. cit.), ki pa jih podrobneje ne bi
našteval, saj mislim, da za socialno kulturno delo
niso tako relevantne
Ko že omenjam ustvarjalnega posameznika,
kar ne morem mimo poljskega sociologa Floriana
Znanieckega in Američana Williama I. Thomasa,
ki reakcijo ustvarjalnega posameznika postavita
nasproti reakciji filistra in bohema (Poštrak 1996:
411). Za filistra je tako po njunem mnenju zna-
čilna ustaljena, toga struktura mišljenja in obna-
šanja, predanost tradiciji, spoštovanje zakonov za
vsako ceno ... Pravo nasprotje je bohem, čigar
notranjost je nestrukturirana, kaotična. Bohem
se nenehno in brez težav prilagaja spremembam,
sledi modnim tokovom, vendar pri tem ne ustvari
ničesar novega. Tu nastopi kreativni posameznik,
ki se razlikuje od fiUstra in bohema po tem, da
sicer upošteva spremembe v okolju, vendar jih
hkrati ustvarjalno preoblikuje in strukturira. Je
predan zakonom, vendar se zaveda, da se da
zakone spremeniti, kar tudi stori, če ugotovi, da
so nesmiselni. Trstenjak bi dejal, da je zmožen
brez strahu poseči v temo.
Če pogledamo še, kaj pravi slovar, ugotovimo,
da definira ustvarjalnost kot »ustvariti, izobliko-
vati iz ničesar« {op. cit.: 409). Potemtakem je
ustvarjalnost naravnost božanska, oziroma nemo-
goča, kar ugotavlja tudi Margaret Boden in se
temu primerno ne čudi, če nekateri razlagajo ust-
varjalnost z izrazi o »božjem navdihu«, roman-
tični intuiciji, uvidu in podobnem {ibid.). Margaret
Boden omenjam zato, ker se mi zdi za socialno
kulturno delo izredno pomembna avtorica, in to
zlasti zaradi njenega navajanja dveh vrst ustvar-
jalnosti. Prva je psihološka (P-ustvarjalnost), dru-
ga pa je zgodovinska (Z-ustvarjalnost). Določena
zamisel je P-ustvarjalna, če je oseba prej ni mogla
imeti. Pri tem ni pomembno, koliko drugih ljudi
je pred tem že imelo podobno ali enako zamisel.
Z-ustvarjalna zamisel pa je tista, ki je P-ustvarjalna
in je pred tem v celotni zgodovini ni imel še nihče
drug {op. cit.: 409 - 410). Ključnega pomena se
mi zdi predvsem P-ustvarjalnost, ki tudi nam, ne-
genijski populaciji, daje možnost, da lahko iz dne-
va v dan razvijamo in udejanjamo ustvarjalnost,
ki se je prej zaradi nenehnega oziranja na vsemo-
gočno Z-ustvarjalnost nismo upali oziroma za to
nismo imeli pravega motiva. Zavedanje in upošte-
vanje lastne P-ustvarjalnosti je po mojem mnenju
dalo nov zagon za nadaljnji razvoj socialnega
kulturnega dela, kjer se taka ustvarjalnost ne-
nehno udejanja, v dobro nas, bodočih socialnih
delavcev, in še zlasti naših uporabnikov. Tako
lahko v socialnem kulturnem delu prek naše P-
ustvarjalnosti razvijemo nove ustvarjalne tehnike,
ki morda res ne bodo spremenile sveta oziroma
povzročile pretresa v znanstvenih krogih (kakor
to počne Z-ustvarjalnost), bodo pa zato marsiko-
mu pomagale pri iskanju novih poti za uspešnejše
premagovanje življenjskih kriz. Pri tem lahko ima
precejšnjo vlogo tudi Visoka šola za socialno delo,
ki nam ponuja znanja, spoznanja dosedanjih ge-
neracij strokovnjakov, prostovoljcev, laikov, in nas
seznanja z dosedanjimi tehnikami in metodami.
Seveda pa je zgolj od nas in od naše (žal že precej
osiromašene) ustvarjalnosti odvisno, aU bomo
znali iz vsega tega razviti nove, ustvarjalne tehnike
in metode, ki se bodo problemov lotevale na nov,
izvirnejši, učinkovitejši način in bodo osnova za
nova poglavja na področju socialnega kulturnega
dela. Prav vsi pa se moramo zavedati, da nas
Visoka šola za socialno delo v nobenem primeru
ne more naučiti biti ustvarjalen, kot lepo pojas-
njuje Milko Poštrak {op. cit.: 409), in z njegovim
mnenjem se seveda globoko strinjam.
Na koncu uvodnega razglabljanja o ustvarjal-
nosti bi se vendarle še za trenutek ustavil pri zame
osebno zelo zanimivi temi, ki jo problematizira
H. J. Eysenck (Poštrak 1995 b: 42). V zvezi z ust-
varjalno osebnostjo se namreč sproža vprašanje
274
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU
o klasični dilemi razmerja med genijem in nor-
cem. Eysenck ugotavlja, da kopica statističnih
podatkov in izsledki empiričnih raziskav kažejo
povezavo med značilnostmi, ki jih pripisujemo t.
i. ustvarjalni osebnosti, in značilnostmi duševno
bolnih. Eysenck v zvezi s tem izrazi precej smi-
selno domnevo, da je ustvarjalec pač izpostavljen
močnim pritiskom skupnosti, ki je soočena z
izvirnim in nenavadnim dosežkom, ki pa je po
drugi strani grožnja ustaljenemu, predvidljivemu
svetu, v katerem ti povprečneži živijo. Zaradi vseh
teh pritiskov mora nato ustvarjalec svoj dosežek
»braniti«, razlagati, ga utemeljevati, opravičevati,
kar zahteva precej močno osebnost in lahko ko-
nec koncev ustvarjalca pripelje do »psihotičnih«
motenj. Mislim, da je taka tipično filozofska
domneva mogoča, sam pa bi vseeno rad dodal še
tipično socialno domnevo, ki je za odtenek dru-
gačna. Zelo ustvarjalni ljudje (geniji) so po mojem
mnenju pogosto potisnjeni v svoj svet, saj jih
povprečni ljudje preprosto ne razumejo oziroma
nočejo razumeti. Morda res prav zato, ker bi se s
tem lahko porušil njihov navidezno varen, pred-
vidljiv svet, kjer je že vse dokazano in kjer ne
more več priti do stresnih sprememb. Že samo s
tega vidika se na genija gleda drugače, kot se po-
gosto drugače gleda na »duševnega bolnika«,
»invaUda«, kar neizbežno pripelje do neke vrste
socialne izolacije. Geniji kot zelo senzibilni, doje-
mljivi ljudje to občutijo še močneje, spoznajo, da
njihovih fantastičnih teorij, ki bi lahko spremenile
svet, nihče ne razume in to jih lahko (ni pa nujno!)
na koncu zlomi. Nekateri so kljub vsemu dovolj
močni in svojo teorijo oziroma druga genialna
dela uveljavijo, toda pogosto so ta njihova dela
zares občudovana in cenjena šele po njihovi smrti.
Morda pa se vendarle motim in je razlog kratko
malo v tem, da nimamo zares enotne, splošno
priznane definicije ustvarjalne osebnosti, prek
katere bi lahko argumentirano potrdili, da gre
(vsaj v večini primerov) kljub nekaterim korela-
cijam med značilnostmi psihotičnih in ustvarjalnih
posameznikov, vendarle za genije.
Taka je tudi moja sklepna ugotovitev uvodnega
dela. Ustvarjalnost je zagotovo navzoča pri vsa-
kem človeku. Tudi nam, bodočim socialnim delav-
cem, je na srečo še uspelo ohraniti delček ustvar-
jalnosti, čeprav imamo za sabo že 13 let šolanja!
Upam, da bomo znali aktivirati ta preostanek
ustvarjalnosti, v nasprotnem primeru se namreč
socialnemu kulturnemu delu v naši stroki bolj
slabo piše.
II
V drugem delu eseja bi rad spregovoril o lastnih
izkušnjah na področju socialnega kulturnega dela.
Imam namreč to srečo, da že drugo leto zapored
opravljam prostovoljno delo v Malem domu', kjer
sem imel enkratno priložnost spoznati kar nekaj
ustvarjalnih tehnik in metod pri delu s srednje in
težko »prizadetimi« otroki (cerebralna paraliza,
okvare po možganskih krvavitvah, genetske okva-
re ...). Povsem razumljivo je, da delo s tako po-
pulacijo ne more potekati po običajnih, standar-
dnih metodah, ki so značilne za navadne vrtce in
šole, tako da je ustvarjalnost pedagogov v Malem
domu nekaj nujnega, samoumevnega in vsakda-
njega, pa vendar me kljub temu še vedno iz dneva
v dan impresionira. Seveda pa je treba zato, da
bi ta ustvarjalnost zares dosegla in zadovoljila in-
terese otrok, ogromno priprav, opazovanj, izobra-
ževanja, poznavanja psihologije otrok ..., in tako
se spet znajdemo pri nujnem zlu, ki mu pravimo
teorija.
Da pa kljub temu ne bi preveč zabredel v
teoretske vode, bi omenil zgolj teorijo G. H.
Meada, ki sem jo imel priložnost spoznati na
predavanjih oziroma v obvezni literaturi (Poštrak
1994) pri predmetu socialno kulturno delo. Iz
nje se da izpeljati »življenjsko« pomemben sklep,
ki odloča o (ne)obstoju socialnega kulturnega dela
pri delu s težko »prizadetimi« osebami.
Mead namreč trdi, da je človek nekaj, čemur
lahko rečemo biološki organizem {homo sapiens),
ki ima ob rojstvu svoj potencial, pri čemer je od
prihodnjih socialnih interakcij odvisno, kaj se bo
iz tega potenciala razvilo. Seveda lahko govorimo
tudi o dveh možnih skrajnostih, pri čemer ena
govori o človeku, ki je ob rojstvu nepopisan list
papirja, medtem ko druga pravi, da ima človek
kulturo že v genih (Jung). Mead je mnenja, da je
resnica nekje vmes, in nadaljuje, da rojstvu nato
sledijo prva leta življenja, ko človek vsrkava
najrazličnejše prvine (jezik, običaje ...) in tako
počasi oblikuje objektivni oziroma družbeni jaz,
pozneje pa še osebni oziroma delujoči jaz, ki je
nosilec samozavedanja - otrok se zave samega
sebe, svojega obstoja. Menim, da se oziroma se
bomo kot bodoči socialni delavci z omenjeno
teorijo pogosto srečevali. Gre namreč za to, da
pri naših stikih z najrazličnejšimi ljudmi igra
veliko vlogo naš družbeni jaz. Pogosto se srečamo
z ljudmi, ki imajo povsem drugačen družbeni jaz
od našega, in se znajdemo lahko v težavah, ker
275
MATJAŽ PLOTAJS
morda njihovega družbenega jaza ne znamo razu-
meti, ga ne sprejemamo, imamo do njega odpor.
S podobnim, a hkrati povsem drugačnim proble-
mom se marsikdo sreča pri stiku s težko »prizade-
tim« otrokom, ki od rojstva naprej živi odrezan
od ljudi, brez možnosti komunikacije, v povsem
»svojem« svetu. Kakšen je njegov družbeni jaz in
ali sploh obstaja? Kakšen je njegov delujoči jaz in
ali sploh obstaja? Sliši se neverjetno, toda to sta
vprašanji, ki si ju v svojem neznanju marsikdo
zastavlja, prepričan sem, da tudi marsikateri bo-
doči socialni delavec. Osebno trdno stojim za tem,
da je odgovor na obe vprašanji seveda pritrdilen.
In ravno tu je moja poanta! Če človek ne uvidi
teh dveh jazov v otroku, potem se na tej točki
socialno kulturno delo oziroma kakršno koli
ustvarjalno delo dokončno zaključi. Če socialni
delavec v svojem uporabniku ne vidi človeka,
temveč zgolj neko gmoto mesa in kosti, ki iz dneva
v dan vegetira, potem je govoriti o socialnem kul-
turnem delu blago rečeno žalitev socialnega dela
kot znanstvene stroke, da ne rečem mene osebno,
ki sem si poklic socialnega delavca izbral za svoje
življenjsko poslanstvo.
Pa bodi dovolj tega žalostnega, a žal pogosto
(tudi med bodočimi socialnimi delavci!) resnične-
ga scenarija. Preidimo na pravo, ustvarjalnejšo
pot in recimo, da je ta osnovni pogoj (da v otroku
vidiš oba njegova jaza) izpolnjen. V tem primeru
ni nobene ovire več, da se ne bi usmerili k nasle-
dnjemu izjemno pomembnemu poglavju - načrto-
vanje in izvajanje socialne kulturne dejavnosti.
V Malem domu so uporabili krožni model na-
črtovanja in izvajanja socialne kulturne dejav-
nosti, ki ga izčrpno opisuje Lea Sugman Bohinc
(1994). Gre za petstopenjski sistematizirani kro-
žni proces, ki vključuje možne zanke povratne
zveze, kar omogoča vedno nove izboljšave in
učenje na morebitnih napakah. Sam sem imel
priložnost aktivno sodelovati pri tretji in četrti
stopnji (natančnejši opis sledi v nadaljevanju),
medtem ko mi je ostale stopnje prijazno opisala
tamkajšnja socialna delavka na najinem uvodnem
srečanju. Tu bi rad še opozoril, da vsi v nada-
ljevanju navedeni konkretni primeri, ki opisujejo
posamezne stopnje, veljajo seveda za Mali dom.
Na prvi stopnji mora socialna delavka najprej
oceniti potrebe in interese svojih uporabnikov -
otrok, pri čemer se opira na pridobljeno strokov-
noteoretsko znanje o različnih dejavnikih člo-
vekovega psihofizičnega razvoja, ki narekujejo
določene potrebe in interese. Ob sprejemu otroka
v zavod tako z njim opravi posebne teste, s kate-
rimi ugotovi stopnjo psihofizičnega razvoja, se-
znani se z njegovimi zdravniškimi izvidi (tu je
treba biti pozoren zlasti na zelo pogosto prisot-
nost epilepsije in drugih fizioloških »deformacij«,
ki bi jih lahko napačno zasnovana aktivnost še
poslabšala) in opravi temeljit pogovor s starši, ki
otroka najbolje poznajo. Na podlagi tako prido-
bljenih informacij je nato otroka vključen v pri-
merno bivanjsko skupino, vendar pa se s tem delo
(ocenjevanje potreb in interesov) šele dobro za-
čne. Socialna delavka v tesnem sodelovanju s psi-
hologinjo in specialnimi pedagogi (v nadaljevanju:
ekipa), ki v celotnem načrtovanju in izvajanju
socialne kulturne dejavnosti povsem enakoprav-
no sodelujejo, vsakodnevno spremlja otroke, se
z njimi »pogovarja«, poskuša ugotoviti, v čem
otrok uživa, kaj mu (ne) ustreza. Tako lahko
suhoparne teoretske podatke in diagnoze pri
vsakem otroku posebej preveri in si počasi ustvari
realnejšo sliko, kakšne interese in potrebe imajo
posamezni otroci in kako bi se jih dalo na
ustvarjalen način v čim večji meri zadovoljiti.
Na drugi stopnji začne ekipa razvijati in načr-
tovati program aktivnosti, ki bi bile glede na ugo-
tovljene prevladujoče interese in potrebe najbolj
ustrezne. Pri tem se, če sklepam po svojih opaža-
njih, za osnovo pogosto vzame primere standard-
nih aktivnosti, značilne za običajne vzgojno -
izobraževalne ustanove, ki pa so tu povsem ne-
uporabne. To osnovo začne nato ekipa z veliko
iznajdljivosti, ustvarjalnosti spreminjati, prilaga-
jati do končne, povsem nove oblike aktivnosti, s
katero doseže aktivno vključevanje in sodelovanje
otrok, kar je tudi bistvo in glavni cilj - razviti
ustvarjalno kulturno dejavnost, kjer bodo otroci,
kljub svojim telesnim omejitvam, aktivni člani. S
tem so zadovoljeni tudi prevladujoči interesi in
potrebe otrok v Malem domu - ukvarjati se z
dejavnostjo, kjer nisem zgolj opazovalec, temveč
tudi sam ustvarjam izdelek, s katerim lahko sebi,
staršem, prijateljem dokažem, da zmorem, da ni-
sem odveč, da sem lahko koristen, in ne nazadnje,
da obstajam (delujoči jaz) - da ne omenjam ohra-
njanja spretnosti, kratkočasenja, zabave, socialnih
stikov. V načrtu je poleg tega še natančno dolo-
čena vloga vsakega člana ekipe, hkrati pa je dovolj
prostora za sprotne ustvarjalne ideje, ki se pojav-
ljajo med izvajanjem aktivnosti. Določeni so tudi
najustreznejši časovni okviri in sredstva, ki jih je
treba zagotoviti za izpeljavo socialnega kulturne-
ga dela.
276
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU
Na tretji stopnji je nato program izveden tudi
v praksi. V Malem domu se načrtovani programi
izvajajo prek celega leta, ob točno določenih ča-
sih, tako da lahko govorimo o strukturiranem ča-
su (Bern), kar pri otrocih ustvari primeren ritem,
občutek varnosti, zapolnitve. V nasprotnem pri-
meru se lahko pojavi občutek praznine in otroci
bi lahko kaj hitro zapadli v precej hudo depresijo
(veliko otrok v Malem domu je namreč bolezen-
sko nagnjenih k depresiji). Za program je značil-
no, da se odvija v periodah, ki so podobne življenj-
skemu ciklu. Gre za pet obdobij: predstavitev,
»odskok«, dozorevanje, nasičenje in upadanje.
Seveda smo se tudi pri nas srečaH z nevarnostjo
nasičenja, ki pa jo zaenkrat uspešno rešujemo z
vedno novimi idejami, popestritvami obstoječega
programa in seveda z uvajanjem novih progra-
mov. Na splošno pa opažam, da so otroci v Malem
domu glede tega precej manj zahtevni in dosti
bolj potrpežljivi kakor na primer »zdravi« otroci
v vrtcih in šolah. Poleg tega pri samih aktivnostih
tukajšnji otroci »napredujejo« zelo počasi, tako
da se celotna vsebina aktivnosti počasneje izčrpa,
oziroma, jo lahko že z (za »zdrave« ljudi) banalno
spremembo znova popestrimo.
Sam sem imel priložnost sodelovati v treh
aktivnostih in v nadaljevanju bi jih rad na kratko
opisal. Še prej pa bi rad opozoril, da je pri teh
aktivnostih poudarek zlasti na terapevtskem vidi-
ku socialnega kulturnega dela in ne toliko na
doživljajsko izkustvenem, ki ga bom obravnaval
v sklepu eseja, kar je glede na naravo problema-
tike (travme, poškodbe, razvojne motnje, moto-
rične in komunikacijske nezmožnosti itn.) povsem
razumljivo. Začel bi z likovno delavnico, ki me je
morda celo najbolj fascinirala, v smislu, kaj vse
je mogoče z malo ustvarjalnosti doseči. Navedel
bom lep primer, ki se mi je še posebno vtisnil v
spomin. Na deževen popoldan (moj prvi dan v
Malem domu!) smo se namenili izdelati skulpture
iz gline. Ko sem zagledal kopico otrok v vozičkih,
zbranih okoli mize, na kateri je bil velik kup gline,
sem sam pri sebi že po malem obupaval. Kako
doseči, da bo otrok, ki ne zmore enega samega
kontroliranega giba, aktivno sodeloval pri obliko-
vanju gline? Začeli smo torej precej neustvarjalno,
tako da smo prostovoljci sedeli poleg otrok in us-
merjali njihove okamnele roke in prste, v upanju,
da bomo na koncu vendarle ugledali neko prepo-
znavno skulpturo. Verjetno ni treba posebej pou-
darjati, da pri tem nismo bili uspešni, tako da smo
se na koncu znašli v položaju, ko smo prostovoljci
več ali manj sami izdelovali skulpture, otroci pa
so nas le žalostno opazovali, saj smo jim s tem
početjem dokazovali ravno nasprotno od prvot-
nega namena aktivnosti - dokazati, da zmorejo
sami izdelati prepoznavno skulpturo iz gline. Na-
to se nam je pridružila strokovna ekipa in njihov
kanček ustvarjalne iskre je stvari obrnil v pravo
smer. Razložili so nam, da je treba pri otrocih
najti najbolj kontrolirano in stabilno značilnost v
gibanju rok in prstov. Tedaj se nam je posvetilo.
Edina stvar, ki jo otroci zmorejo zares odlično, je
močan stisk roke v pest. In kaj se zgodi, če vmes
postaviš gmoto gline? Zgodilo se je to, da so na-
slednje pol ure otroci povsem sami v enkratnem
vzdušju, skoraj kričeči od navdušenja, naredili za
celo mizo morskih školjk. Šlo je za ustvarjalno
kulturno dejavnost, s katero smo dosegli načrto-
vane cilje, čeprav nismo naredili nič spektakular-
nega, in prav tu sem osebno naletel na največjo
težavo. Socialno kulturno delo sem si namreč
predstavljal bolj udarno, opazno, atraktivno. Po-
govoril sem se s socialno delavko, ki mi je raz-
ložila, da pri socialnem kulturnem delu s tako
hudo »prizadeto« populacijo ne smemo pričako-
vati (za naše predstave) spektakularnih akcij in
dosežkov. Prav tiste tri besede v oklepaju so me
predramile iz očitno malce egoističnega odnosa,
ki sem ga prvi dan zavzel do otrok. Začel sem
razmišljati, gledati na svet z njihovega stališča,
opazovati njihove iskrive oči, nasmehe ob naših
aktivnostih in tako počasi prišel do spoznanja,
da morda za naše pojme zares ne počnemo nič
posebnega, toda za otroke so naše pogruntavščine
pravi spektakli, ki jih z običajno dejavnostjo ne
bi nikoli imeli priložnost doživeti.
Druga aktivnost je bila povezana z glasbo in
»plesom«. V Malem domu imamo za ta namen
posebej opremljeno sobo, ki na prvi pogled spo-
minja na pravo malo diskoteko, z eno samo očitno
razliko - plesiščem. Plesišče pri nas predstavlja
velika vodna postelja, bazenček, napolnjen z meh-
kimi žogicami, mrežaste gugalnice, vse skupaj
obdano z ogledalom. Vsi ti pripomočki omogo-
čajo otrokom, da se lahko povsem sami varno
gibajo v ritmu glasbe in da pri tem občutijo in
vidijo svoje telo tudi z malo drugačne perspektive,
kot pa so je vajeni v vozičku in postelji. Zelo za-
nimivo je opazovati, kako otroke glasba umiri ali
pa tudi razburi (v pozitivnem smislu) in kako ri-
tem počasi prevzame njihove gibe, tako da pri
njih vsaj za trenutek dobiš občutek kontroliranega
gibanja. Ta vrsta aktivnosti je uporabna tudi v
277
MATJAŽ PLOTAJS
primerih, ko so otroci nemirni, napeti, tako da
včasih zadošča že samo vklop posebne naprave
(pokončen valj z vodo), ki proizvaja sproščajoče
zvoke brbotanja vode, in otroci se v hipu pomirijo,
ali pa ravno narobe, da prek »agresivnejše« glasbe
in temu primernega gibanja pokažejo svojo jezo
in jo usmerijo v gibanje, namesto da bi negativna
občutenja zadrževaH v že tako »bolnem« telesu.
Glasbeni okusi so pri otrocih zelo različni - od
klasične glasbe pa vse tja do narodno-zabavne
glasbe, odvisno od razpoloženja, medtem ko jim
v zimskem času še zlasti ustrezajo zvoki iz narave
(piš vetra, morski valovi, žvrgolenje ptic ipd.).
Rad bi predstavil še eno aktivnost, za katero
pa ne najdem pravega imena. Gre za neke vrste
učenje komunikacije s pomočjo slikovnih znakov,
pri čemer je vse skupaj še v zelo začetni fazi. Ce-
loten proces je izredno dolgotrajen in zahteva
ogromno potrpežljivosti in trdega dela. Toda re-
zultati, ki jih dobivamo po kapljicah, so zagotovo
vredni truda. V to vrsto aktivnosti je vključen
mlad, nekoč zelo zgovoren fant, ki je pri petih
letih doživel hudo prometno nesrečo, tako da je
zaradi hudih poškodb glave ostal priklenjen na
voziček in nezmožen normalno komunicirati. Ob
njem ima človek nenehno občutek, da bi ti zelo
rad povedal nekaj silno pomembnega, pa tega ob
vsem naprezanju ni zmožen. Doslej je bil spo-
soben neverbalno izraziti zgolj preprosti besedi
»da« (dva prsta) in »ne« (figa), vendar zanj obstaja
upanje. Izdelali smo mu namreč posebno tablo,
ki jo ima pritrjeno na invalidski voziček in na ka-
teri so najrazličnejše sličice, ki vsaka zase pred-
stavljajo določeno situacijo, predmet, osebo, ob-
čutenje, čustvo. Tako se z veliko vloženega truda
in volje postopoma uči neverbalnega izražanja,
in sicer tako, da s prstom pokaže na ustrezno
sliko ter na ta način posreduje določeno sporo-
čilo, kar je zagotovo fenomenalen napredek. Naj-
več težav nam zopet dela nezmožnost kontrolira-
nega giba, tako da se pogosto zgodi, da ne zmore
pokazati znaka, ki ga ima v mislih, vendar pa se
z veliko vaje tudi to počasi izboljšuje.
V Malem domu se dogaja še marsikaj zanimi-
vega v zvezi s socialnim kulturnim delom (aroma-
terapija, tabori v naravi, igralske predstave, ki jih
posnamemo z videokamero, da se lahko otroci
opazujejo tudi v igralskem elementu, itn.), vendar
bi poglavje počasi zaključil ter prešel k sklepu
eseja. Za konec bi omenil le še preostali dve stop-
nji našega krožnega modela načrtovanja in izva-
janja socialnih kulturnih dejavnosti.
Na četrti in peti stopnji se tako izvedeni pro-
gram še ovrednoti, pregleda in dodela z vnosom
popravkov in sprememb, ki bi program še
izboljšale. V Malem domu gre zlasti za formativno
vrednotenje, saj aktivnosti potekajo čez celo leto,
medtem ko se po večjih aktivnostih (dogajajo se
enkrat letno na taborih) opravi sumativno vredno-
tenje. Pri formativnem vrednotenju imajo pomem-
bno vlogo redne supervizije, kjer se srečujejo vsi
člani ekipe, da si izmenjajo konstruktivna mnenja,
predloge, kako bi se dalo stvari še izboljšati, pa
tudi kritike, če kaj ni bilo ravno najbolje izvedeno.
Na supervizijah se srečujejo tudi s starši, kjer jim
predstavijo nove načrte in ideje, ki se jim nenehno
porajajo pri vsakdanjem delu z otroki.
III
V sklepu bi rad omenil še nekaj lastnih predstav
o uporabi ustvarjalnih tehnik in metod v svojem
bodočem poklicnem socialnem delovanju. Ker
sem doslej govoril zlasti o terapevtskem vidiku
socialnega kulturnega dela (to področje me
osebno tudi najbolj zanima), bi se na tem mestu
dotaknil še doživljajsko-izkustvenega vidika. Pri
tem bi se osredotočil na posamezne dejavnosti
(igralna, gibalno-plesna, likovna, glasbena, video),
ki sestavljajo socialno kulturno delo.
Igralna dejavnost se mi zdi zelo uporabna
zlasti pri skupinskem delu, kjer lahko na tak način
udeleženci v varnem zavetju skupine preskusijo
najrazličnejše življenjske situacije, ki jim v real-
nem življenju povzročajo težave, tako da se jih
izogibajo in s tem počasi drsijo v socialno izola-
cijo. Lahko tudi preskušajo ustreznejšo komuni-
kacijo in se je učijo; v skupini jo lahko do potan-
kosti razvijejo, nato pa uporabijo npr. v svoji dru-
žini, službi in drugje.
Igralno dejavnost bi se dalo povezati z gibalno-
plesno, pri čemer me misel znova zanese na »moje
področje« - delo s »prizadeto« populacijo, vendar
tokrat ne v terapevtskem smislu, temveč z name-
nom spoznavanja lastnega telesa, njegovih dejan-
skih mejnih zmožnosti. Prek giba, plesa se da prav
tako uprizoriti marsikatero razpoloženje človeš-
kega telesa in duha ter na ta način izraziti, ude-
janjiti, pretvoriti v gibanje neizraženo potlačeno
(negativno) čustvo. Ples omogoča tudi raziskovati
lastno zmožnost telesnega stika, bližine, določiti
meje obrambnih prostorov telesa.
Likovna dejavnost se mi zdi zelo uporabna
278
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU
zlasti pri delu z otroki, ki pogosto zelo težko z
besedo izrazijo svoja čustva, stiske, težave. Na ta
način nam lahko vse to izrazijo, povejo prek risbe,
slike, skulpture, namesto da jih takoj zasujemo z
vprašanji in od njih zahtevamo neposredne ver-
balne odgovore. Mogoče je otrok žrtev (spolnega)
nasilja v družini in nam bo to veliko lažje zaupal
prek slike. Ko se spustimo na raven otroka, tudi
močno izboljšamo za otroka pogosto stresno
vzdušje, ko se sreča s socialnim delavcem in mu
mora zaupati svoje težave.
Video bi lahko zelo ustvarjalno uporabili npr.
pri družinski problematiki, kjer bi kamero (z
dovoljenjem seveda) namestili v stanovanje, da
bi tako posneli vsakdanje življenje, obnašanje,
komunikacijo in nato na skupnem srečanju pre-
učili tipične, napačne komunikacijske vzorce po-
sameznih družinskih članov, ki so vzrok težavam,
nerazumevanju v družini. Pogosto posameznik
ne bo priznal napake, ker je preprosto ni zmožen
videti, dokler se ne bo uzrl na TV zaslonu in
zaprepaden videl, da zares dela napake. Z videom
lahko prav tako na ustvarjalen, neuraden in dosti
bolj učinkovit način predstavimo določeno social-
no temo, ustanovo, posameznika.
Glasbena dejavnost me zopet vleče v terapevt-
ske vode, kjer jo lahko odHčno uporabimo za
sproščanje, umirjanje, fantaziranje, v povezavi z
gibalno-plesno dejavnostjo pa tudi za izgorevanje
nakopičenih, neizraženih čustev skoz ples, petje
(dober koncert je zame osebno najboljša terapija).
Glasbo lahko koristno uporabimo tudi pri sveto-
valnem delu, kjer v ozadje dodamo tematiki
primerno glasbo, s čimer ustvarimo primernejše
vzdušje, spodbudimo izražanje, motiviranost,
izklopimo moteče in stresne »vsakdanje« zvoke,
ki bi lahko motili komunikacijo. Mimogrede,
velikokrat razmišljam, kako se da z glasbo tudi
manipulirati, vplivati na že tako ranljive, izpo-
stavljene, čustveno bolj labilne ljudi (tu mislim
na naše uporabnike), jih postavljati v nerealne,
prečudovite, ritmično barvite, fantazijsko neskon-
čne svetove, pri čemer je nato vrnitev v povsem
drugačno realnost morda celo bolj boleča in
nesmiselna (podobno kakor pri drogi).
Konec koncev, ali ni samo socialno kulturno
delo kljub dobremu namenu in pogosto pozitiv-
nim rezultatom za uporabnika vendarle neke
vrste manipulacija s stiskami ljudmi, ali pa gre
res zgolj za ustvarjalno reševanje problemov?
Morda bi bilo ustrezneje govoriti o pozitivni mani-
pulaciji, v smislu spretnega izvedenskega ravna-
nja, ki ne izvira iz sebičnih, prikritih namenov,
kar si mnogi predstavljajo z besedo manipulacija,
temveč ima jasno zastavljen cilj, izboljšati tre-
nuten socialni položaj naših uporabnikov. Seveda
pa so mogoče in zagotovo obstajajo tudi negativne
manipulacije, še zlasti v naši stroki, kjer smo po-
gosto v položaju, ko dajemo pomoč, medtem ko
jo drugi prejemajo in so od tega morda celo živ-
ljenjsko odvisni. Kakor koli že, socialno kulturno
delo je razmeroma nova disciplina in temu pri-
merno podvržena najrazličnejšim poporodnim te-
žavam in dvomom laikov in strokovnih delavcev.
Kljub temu sem mnenja, da se za prihodnost
socialnega kulturnega dela ni bati, saj je to morda
celo edina mogoča smer, ki nam še preostane, če
hočemo socialno delo zares približati »navadnim«
ljudem, da bi ga ti končno upoštevali, ga postavili
na uglednejše mesto v družbi, ki mu vsekakor
pripada. Na nas, bodočih socialnih delavcih, je,
da to panogo še naprej razvijamo in da teh 15%
ustvarjalnosti, ki nam je je po 13 letih izobraže-
vanja še ostalo, čim bolje unovčimo, za nove ideje,
nove projekte, v upanju na boljšo, perspektivnejšo
prihodnost socialnega dela.
OPOMBA
' Center Dolfke Boštjančič, Draga - Socialno varstveni center za usposabljanje in varstvo. Ob žici 9,
Ljubljana.
279
MATJAŽ PLOTAJS
LITERATURA
Milko Poštrak (1994), V znamenju trojstev. Socialno delo, 33, 4: 325-340.
-	(1995 a), Nove perspektive sociologije kulture. Socialno delo, 34, 3: 217-323.
-	(1995 b). Razsežnosti ustvarjalnosti. Socialno delo, 34, 1: 37-44.
-	(1996), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 35, 5: 407-416.
Lea ŠuGMAN Bohinc (1994), Socialno kulturno delo. Socialno delo, 33, 4: 317-324.
Anton Trstenjak (1984), Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.
280
Gabi Bešlin, Nataša Šumak
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER
V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
POSKUSNA TEORIJA NA PODLAGI KVALITATIVNE ANALIZE
UVOD
Če nameravate ustvariti mešano ali enostar-
ševsko družino, se zavedajte, da je lahko prvo-
razredna. Ta družina lahko postane čudovit
prostor, kjer boste z veseljem živeli. Na voljo
so vam vse možnosti in tehnike, da uspete.
Naj vam bo vse, kar boste morali narediti za
uspeh, v izziv, dela pa se lotite kot zagnan
detektiv in eksperimentator. (Satir 1995.)
V. Satir govori o enostarševski družini kot
družini, ki ponuja posebne izzive. Pravi, da
imamo trenutno tri vrste takih družin: eden od
staršev po ločitvi odide in drugi se ne poroči
ponovno; samska oseba zakonito posvoji otroka;
neporočena žena obdrži otroka. Navadno pa
enostarševsko družino sestavljajo mati in otroci.
V	današnji družbi še vedno velja enostar-
ševstvo za prehodno obliko družine, čeprav je v
Sloveniji že vsaka šesta družina enostarševska in
veliko jih takih tudi ostane.
V	raziskavi naju je zanimalo, kako matere
vidijo in doživljajo svoje družine: kako živijo,
kako vidijo svoje otroke, kakšne so njihove stiske,
bolečine, katere so njihove radosti, kaj jim prinaša
srečo in veselje ...
Namen naloge je bil, pridobiti več znanj in
bolje razumeti enostarševsko družino. Želeli sva
opozoriti tudi na določene stereotipe, ki so še
vedno ukoreninjeni v naši družbi, saj meniva, da
je ena od nalog socialnega dela tudi ta, da jih
prepoznavamo in se jih s tem zavedamo ter
opozarjamo nanje.
PROBLEM
Število enostarševskih družin narašča. Zakonska
zveza postaja vedno bolj ranljiva, tako da se v
Sloveniji razveže že vsak tretji zakon in je enostar-
ševskih družin že več kot 100.000 - vsaka šesta.
V 85.000 enostarševskih družinah je samohra-
nilka mati, v preostalih oče (Grah 2001: 12-13).
Zanimala naju je kvaliteta življenja mater v
enostarševskih družinah ter kaj vpliva na njo.
Najina naloga je začela nastajati v času javne
debate o enostarševskih družinah in posledično
o »kvalitetnih« in »nekvalitetnih« otrocih. »Vpra-
šanje je, ali je res v korist otroka, da se rodi samski
ženski,« je zapisal dr. Karel Zupančič (Mladina,
10. 7. 2000: 19).
Zdelo se nama je, da je o tej temi premalo
napisanega in da se v okviru družinske teorije tej
družinski skupnosti posveča premalo pozornosti.
Pri raziskavi naju je najbolj zanimalo, kako
matere doživljajo enostarševsko družino, kako so
zadovoljne s svojim življenjem.
VIRI PODATKOV
Opravili sva intervjuje z osmimi materami. Edini
pogoj je bil, da ženske najmanj pet let živijo same
z enim ali več otroki. Njihova povprečna starost
je 37 let, vse so zaposlene. Tri med njimi imajo
končano osnovno šolo, pet pa jih ima višjo izo-
brazbo. Ker so bili intervjuji dokaj intimni, sva
se zavedali, da bova morali k sodelovanju povabiti
ženske, ki naju že od prej poznajo in nama
zaupajo. Ena je izbirala med svojimi prijateljicami
in znankami, druga med sodelavkami. Vse inter-
vjuje sva opravili oktobra in novembra 2000.
Sprva so bile ženske nezaupljive, doživele sva
tudi nekaj odklonitev.
281
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
Ti intervjuji so za ženske pomenili nekakšno
evidenco lastnega življenja ter soočanja z njim.
Pri nekaterih sogovornicah se vidi, da so vajene
premišljevati o sebi, o doživljanju sebe in okolice,
medtem ko druge veliko težje govorijo o svojih
stiskah. Zdi se, kot da niso vajene govoriti o sebi.
Ena ženska je med intervjujem večkrat zajokala,
in morda je to bilo prvič, da se je spustila na pot
v lastne občutke, v brskanje po stvareh in
dogodkih, ki so boleči in jih je potisnila globoko
vase.
METODA
Raziskava je kvalitativna in deskriptivna.
Sestavili sva strukturirani vprašalnik, ki je zajel
več sklopov: materialni položaj, socialno mrežo
in odnose v njej, samopodobo.
Podatke, ki sva jih zbrali, sva obdelali kvalita-
tivno. Iz intervjujev sva izbrali izjave, ki so se
nama zdele najbolj relevantne za najino temo. Iz
teh izjav, ki govorijo o doživljanju mater, sva
oblikovali pojme.
V drugem koraku sva primerjali pojme med
seboj, iskali podobnosti in razlike ter jih združili
v širše kategorije, ki sva jih tudi poimenovali. Ob
primerjavi pojmov sva prišli do spremenljivk;
opazili sva, da se matere razlikujejo med seboj
glede na izobrazbo, strukturo socialne mreže,
samopodobo in skrbjo zase.
Razdelili sva jih v dve skupini. V prvo skupino
sva dali matere, ki imajo nižjo šolsko izobrazbo,
slabše materialno stanje, skromno socialno mre-
žo, ki slabo skrbijo zase in imajo nizko samopo-
dobo. V drugo skupino sva dali matere, ki imajo
višjo izobrazbo, podpirajočo in razvejano social-
no mrežo, dobro mnenje o sebi ter znajo po-
skrbeti tudi za svoje potrebe. V prvi skupini sva
prepoznali tri intervjuvanke, v drugi pa pet.
Po razdelitvi v skupine sva s pomočjo tabele
pojme združili v kategorije. Tabela nama je rabila
kot izhodišče za oblikovanje poskusne teorije.
Priložena sta dva primera zapisa obdelanega
intervjuja (gl. naslednjo stran in naprej). Na enak
način sva obdelali vseh osem intervjujev. Raz-
delitev pojmov v kategorije nama je rabila za obli-
kovanje poskusne teorije.
POGLAVJA POSKUSNE TEORIJE
POMANJKANJE IN GMOTNI POLOŽAJ
Enostarševska gospodinjstva so pogosteje rev-
nejša kot tista, kjer se člani in članice gospodinj-
stva preživljajo tako z dohodkom moškega kot
ženske. Gre za več vrst pomanjkanja. Ob primer-
javi mater med prvo in drugo skupino sva opazili,
da gre pri prvih za več različnih oblik pomanj-
kanja, ki se kažejo kot pomanjkanje denarja, pro-
stega časa, stanovanjske stiske, pomanjkanje
podpore socialne mreže, zabave, sprostitve.
V prvi skupini je v ospredju denarna stiska, ki
vpliva na ostala področja kvalitete življenja ter se
kaže na več področjih :
•	stanovanjska stiska - v neprimernih prosto-
rih ali v dragih najemniških stanovanjih, npr.:
»Stiskamo se v eni sobi,« aH »Denarja za odkup
stanovanja nimam,« ali »Težko se prebijam iz
meseca v mesec.«
•	pri pomanjkanju sredstev za otroka: »Otroci
težko hodijo na izlete, ko se začne šola, sem čisto
izgubljena, živiva skromno.«
•	pri preživljanju dopusta in prostega časa,
npr.: »Na dopustu zadnjih nekaj let nismo bili,
kopamo se na jezeru, kjer ni treba plačati, nimam
dovolj denarja za sebe.«
Ženske se na različne načine lotevajo reševa-
nja denarne stiske, npr. z dodatnim zaslužkom, z
dodatnim delom na kmetiji, delno jim pomagajo
tudi starši - zlasti matere (s hrano in denarjem).
Kljub vsej pomoči so stiske zaradi pomanjkanja
denarja velike.
Nobena od treh mater iz prve skupine ne do-
biva preživnine, en oče živi v drugi državi, druga
dva pa je ne plačujeta.
Pri drugi skupini gre predvsem za pomanj-
kanje materialnih dobrin. To vrzel zapolni pod-
pora sorodnikov in prijateljev in tudi več prilo-
žnosti za dodatno plačano zaposlitev.
Dodatni zaslužek je višji, obenem pa jim to
delo pomeni ustvarjalni izziv: »Delam zaradi dela
samega, ker ga rada delam in sem zato sposobna.«
Pri reševanju denarne stiske so matere iz dru-
ge skupine bolj iznajdljive oz. imajo več podpore
in možnosti.
Tri matere iz druge skupine imajo urejeno
preživnino. Dve materi je ne dobivata, ker očeta
živita v drugi državi.
Kljub boljšemu materialnemu stanju žensk iz
druge skupine pa je tudi tu prisotna omejitev
282
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
porabe, odtegovanje dopusta, varčnost, skrom-
nost in občutek prikrajšanosti, vendar manj kot v
prvi skupini.
OBDOBJE PO LOČITVI
ALI ROJSTVU OTROKA
Šest intervjuvank je ločenih, dve pa sta se z
partnerjema razšli že med nosečnostjo. Vsem je
skupno, da so po ločitvi oz. rojstvu otroka
občutile strah pred prihodnostjo in negotovost
zaradi finančnega preživetja družine in padca
standarda.
283
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
285
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
Hkrati jim je ločitev pomenila tudi olajšanje
zaradi prekinitve nezadovoljujočih odnosov.
Poleg finančne stiske se v obdobju po ločitvi
pojavi še nezaupanje vase, občutek manjvred-
nosti, neuspešnosti.
V	prvi skupini je bila ločitev povezana z občut-
kom krivde, manjvrednosti in s poniževanji: »Na
steklih avtomobila sem našla napis 'kurva'. Po
ločitvi so me nekaj časa nepoznani nadlegovali
po telefonu ...«
Ženske iz druge skupine se od žensk iz prve
skupine razlikujejo po tem, da so doživljale po
ločitvi oz. rojstvu otroka manj negativnih odzivov
okolja oz. jih nekatere sploh niso.
Ločitev je javni dogodek. Vse ženske so ob
ločitvi doživljale različne reakcije okolja, od pomi-
lovanja, obsojanja, žalitev do občudovanja kot
npr.: »Kapo dol, da to zmoreš!« V tej fazi gre za
razreševanje bolečine, jeze, grenkobe skoz proces
žalovanja. Ženske morajo umakniti svojo čust-
veno investicijo iz zakona.
V	tem obdobju so bile tako ženske iz prve
skupine kot ženske iz druge skupine v podobni
čustveni in materialni stiski. Tiste, ki so imele
trdnejšo socialno mrežo, so lažje šle skoz proces
žalovanja, jeze in izgube.
Veliko časa preživijo z njimi. Svoje odnose z
otroci opisujejo kot prijateljske, ponosne so na
njihove šolske uspehe, na otroke se lahko zanesejo
in jim zaupajo: »... bolj prijateljski odnos kot
starševski.«
Lastne potrebe in želje postavljajo za potreba-
mi otrok. Pri dveh materah, ki sta manj samoza-
vestni, pa sva opazili, da njuni otroci prevzamejo
vlogo odraslega, da so do svojih mater zaščitniški
in pokroviteljski. Matere so zelo požrtvovalne,
skrbne in predane otrokom. Vse druge vloge žen-
ske podrejajo vlogi matere.
Tudi v drugi skupini preživijo matere veliko
prostega časa s svojimi otroki. Odnose z njimi
opisujejo kot dobre, prijateljske, med njimi je
iskrenost in zaupanje. Z njimi se o marsičem
pogovarjajo, npr.: »Nimamo tabu tem. Hočem,
da imata zdravo mamo. Z njuno rastjo sem delala
vedno več zase.« Kljub temu, da so do otrok
skrbne, vse matere skrbijo tudi zase.
Pri eni materi izstopa stiska zaradi odtujenosti
med njo in otrokom: »Težko sprejemam, da se je
sin odtujil.«
Vse matere čutijo močno povezanost in nave-
zanost s svojimi otroki. Občasno se soočajo z
dvomi o pravilnosti svoje vzgoje in s strahom o
prihodnosti svojih otrok.
SOCIALNA MREŽA
Glavne vrste medosebnih odnosov so: prijatelj-
stvo, ljubezen in odnosi med intimnimi partnerji,
odnosi med otroci in starši, sorodniški odnosi in
odnosi med sodelavci, kot piše Nastran Ule
(1993).
ODNOS OTROK - MATI
Kot piše Brajša (1987), je materinstvo tem bolj
kvalitetno, čim bolj je samo del materine aktivno-
sti in ne nadomestek za njene življenjske zahteve.
Otrok matere ne potrebuje samo v vlogi mate-
rinstva, ampak tudi v vseh njenih odnosih in aktiv-
nostih. Mater potrebuje kot celovito osebnost, da
bi lahko tudi sam postal celovita osebnost.
Matere iz prve skupine si zelo prizadevajo,
da njihovi otroci ne bi čutili pomanjkanja: »Naj-
prej so otroci, šele potem sem jaz,« ali: »Za hčerko
pa kupim samo najboljše, da ne odstopa od dru-
gih,« ali: »Zase nakupujem na razprodajah, hčer-
kam pa le najboljše.«
MATI - NJENI STARŠI - SORODNIKI
V večini kultur so sorodstvene mreže glavna os-
nova vseh odnosov. Čeprav so sorodniški odnosi
podobni prijateljskim, se od njih vendarle tudi
razlikujejo. Te odnose odlikuje visoka stopnja
medsebojne povezanosti, kar kaže dolgo trajanje
teh odnosov. Kot pravi Nastran Ule (1993), so
sorodniške mreže izredno pomemben vir mate-
rialne in instrumentalne pomoči za posameznike.
Vendar pa so zaradi intenzivnosti odnosov pogo-
sti tudi konflikti.
Tudi Zaviršek (1994:269) pravi, daje pogosto
za žensko najtrdnejša osebna mreža njena dru-
žina in najožje sorodstvo. Ta socialna mreža po-
meni za žensko prostor podpore predvsem takrat,
ko življenje posameznice odgovarja predstavam
o »normalnem« ženskem življenju. Bistveno
vprašanje je, kaj se zgodi s podporno socialno
mrežo osebe, ki hoče izstopiti iz pripisana ji so-
cialne vloge. Ali je takrat njena mreža še vedno
zaščitna in podporna? Najpogosteje taka socialne
mreža, predvsem tisti del, ki ga sestavljajo družin-
286
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
ski člani, odpove. To doživljajo tudi osebe, ki se
ločijo. V takih situacijah se zgodi, da postane tisti
del socialne mreže, ki velja za najtrdnejšega, prav
najbolj ogrožajoč za osebo, ki je soočena z manj
družbeno sprejemljivimi dejstvi v svoji biografiji.
Te ugotovitve potrjuje tudi najina raziskava.
Podpora staršev ima zelo pomembno vlogo. Ma-
tere, ki imajo dobre odnose s svojimi starši, so
bolj zadovoljne, čutijo to podporo in se je zave-
dajo, tiste pa, ki se starši ne razumejo, imajo več
stisk in predvsem slabo samopodobo.
V	prvi skupini pri dveh materah ni podpore
staršev in sorodnikov, npr.: »Starši mi ne poma-
gajo, ne materialno in ne s spodbudami,« ali: »Z
očetom se veliko kregam. Z brati nimam nobenih
stikov ... Mama se mi smili...« ali: »Doma veliko
delam na kmetiji, denar pa pobere oče.«
Druga skupina ima močno podporo sorodni-
kov, staršev, dobri odnosi so tudi z družino nekda-
njega partnerja, vendar gre predvsem za mate-
rialno podporo in pomoč pri varstvu in skrbi za
otroka, manj paje čustvene in moralne podpore,
ki so je te ženske več deležne pri prijateljih. Samo
pri eni materi gre za res enakopraven, spoštljiv
in podpirajoč odnos: »Mama me je v celoti pod-
prla.« Morda je razlog ta, da je imela njena mati
enako izkušnjo.
Iz intervjujev je opaziti, da imajo več kon-
fliktov in slabše odnose s starši tiste matere, ki
živijo z njimi v skupnem gospodinjstvu. Gre za
avtoritaren in podcenjujoč odnos staršev do hče-
ra, za nezaupanje matere v sposobnosti hčera,
kot npr.: »Moti me, da me mama kljub štiridesetim
letom še vedno obravnava kot otroka,« ali: »Ma-
ma se včasih vživi v vlogo, kot da je ona mama.«
Socialna mreža vpliva na občutek moči, samo-
zavest in na splošno zadovoljstvo z življenjem.
Vpliva na preživljanje prostega časa, zabavo,
reševanje problemov, materialno podporo.
V	socialni mreži ima pomembno mesto odnos
matere do njenih staršev. Kjer je odnos staršev
do matere, ki je ostala sama z otroki, podpirajoč,
enakopraven, spoštljiv, skratka, kjer vidijo hčerko
kot odraslo samostojno osebo, ki ji zaupajo, je
kvaliteta življenja matere boljša. Kjer pa je odnos
staršev do matere podcenjujoč, nezaupljiv, kjer
jo vidijo kot neuspešno, je pri materah opaziti
manj samozavesti.
Socialna mreža je zelo pomembna in od nje
je odvisno, kako matere dojemajo in doživljajo
lastno stvarnost.
ODNOS OTROK - OČE
Stike z očeti imajo oz. so imeH otroci iz samo
dveh družin. Razlogi, zakaj otroci in očetje nimajo
medsebojnih stikov, so različni: alkoholizem
očeta, v treh primerih očetje živijo v tujini in se
občasno javijo samo po telefonu, strah pred
nasilnim očetom, neodgovornost in nezrelost oče-
ta, npr.: »Nikoli ne piše za rojstni dan, nobenega
darila,« »Hčerka se bivšega moža boji,« »Sin o
očetu nikoli ne spregovori.«
Samo v enem primeru ima otrok redne stike
z očetom, za katere se sedaj, ko je večji, tudi sam
dogovarja. Zanimivo je, da gre za otroka, katerega
starša sta se razšla še pred njegovim rojstvom oz.
nista bila poročena.
ODNOS MATI - OCE
Od osmih žensk, s katerimi sva opravili intervju,
ima stike z otrokovim očetom samo ena ženska.
Razlogi, da ostale ženske nimajo nobenih
stikov z otrokovimi očeti, so različni: trije očetje
živijo izven Republike Slovenije in stikov z mate-
rami in z otroci niti ne iščejo in si jih ne želijo. To
je razvidno iz naslednjih izjav: »Preživnine ne
dobivam. Tožila ga nisem, bila sem vesela, da
nimam stikov z njim ...« (zaradi njegovega nasil-
nega vedenja), »Oče živi v drugi državi. Nekajkrat
se je oglasil po telefonu. Hčerka ga še ni videla,
ker oče živi v Aziji.«
V	enem primeru je oče umrl, do njegove smrti
pa sta se starša dogovarjala glede vzgoje in skrbi
za otroka. Starševski odnos sta uspela obdržati.
Tudi ostali trije primeri se razlikujejo med
seboj, čeprav očetje živijo v bližini. V enem
primeru gre za težak alkoholizem očeta, ki ima
za posledico, da se ga hčerki sramujeta, mati pa
ne želi imeti z njim nobenih stikov: »Deklici
nimata z očetom stikov, nimam jih niti jaz in si
jih ne želim.« V drugem primeru ima mati ob-
čutek, da oče sploh ne zna ločiti vloge očeta in
moža. Ker mati ni hotela imeti z njim nobenih
partnerskih stikov več, želela pa je obdržati star-
ševski odnos, je oče otrok, ki ni prenesel izgube
žene, prekinil vse stike tudi z otroci: »Želela sem,
da me spoštuje in se odloči, kaj želi. Vsa leta nisem
imela miru, vedno se je želel vračati ... Nimava
nobenih stikov.«
V	najtežji situaciji je mati, ki ji je oče ugrabil
sina (hčerka je pri njej) in nima nobenih stikov s
287
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
sinom, ker jo zavrača. »Cela zadeva je na sodišču.
Bivši mož je fantka ugrabil. Zelo sem razočarana
nad delom CSD. Hčerka se bivšega moža boji.
Jaz tudi nimam stikov z njim. Na sinovo vzgojo
nimam vpliva. Še vedno se bojim moža.« V tej
situaciji so popolnoma porušeni tako partnerski
kot starševski odnosi. Prisotna je velika bolečina
in nemoč ter razočaranje nad delom CSD.
Samo v enem primeru sta starša uspela ohra-
niti starševski odnos ter ga uspešno vzdržujeta
in negujeta. Uspela sta razčistiti partnerski odnos:
»Mislim, da imava sedaj dober odnos. Sva kar
spoštljiva drug do drugega. Včasih gremo vsi trije
skupaj na kosilo ali pijačo. Pomembno mi je, da
ima sin stike z očetom.« V tem primeru gradita
oče in mati svoj starševski odnos na dogovarjanju,
upoštevanju potreb drugih in predvsem na spo-
štovanju.
MATI - PRIJATELJI/CE -
SODELAVCI/KE
Prijatelji so pomemben vir življenjskega zadovolj-
stva. To so ljudje, ki jih imamo radi, uživamo v
njihovi družbi, delimo z njimi svoje interese in
dejavnosti, pomagajo nam in nas razumejo, lahko
jim zaupamo, z njimi se počutimo udobno in emo-
cionalno nas podpirajo. Najpomembnejše stvari,
ki jo prijatelji počno skupaj, so pogovor, pomoč,
skupno preživljanje prostega časa. Posebno pogo-
vor stalno spremlja vse početje prijateljev. Prija-
telji so najkoristnejši pri dajanju nasvetov, so
pomemben izvor pomoči v reševanju problemov.
So dobri poslušalci in zaupniki.
Glede prijateljstva je zelo opazna razlika med
prvo in drugo skupino. Za vse tri ženske iz prve
skupine je značilno, da nimajo prijateljev in jih
pogrešajo, npr.: »Rada bi šla večkrat s kom ven,
pa nimam s kom,« »Velikokrat sem osamljena. V
bloku imam nekaj znank, vendar je to poznanstvo
bolj površno.Včasih bi se rada s kom pogovorila
o svojih problemih,« ali »Prijateljice nimam
nobene,« «Rada imam plesno glasbo, a malokrat
s kom grem v hotel.«
Pomanjkanje prijateljstva vpliva na osamlje-
nost, občutek pomanjkanja podpore, občutek izo-
Hranosti. Vpliva na preživljanje prostega časa,
zabavo in reševanje problemov.
Morda je razlog za pomanjkanje prijateljic ta,
da so to ženske, ki zelo težko govorijo o svojih
problemih, o svoji intimi, pri njih je čutiti strah
pred navezovanjem novih stikov, negotovost in
pomanjkanje samozavesti. Dobre odnose pa ima-
jo s svojimi sodelavkami in sodelavci oz. tam, kjer
ne gre za veliko mero zaupnosti.
Za ženske v drugi skupini je značilno, da imajo
vse močno, podpirajočo prijateljsko mrežo. »Zelo
veliko mi pomenijo prijateljice. Skupaj preživljam
dopust s prijateljičino družino.« »Imam nekaj zelo
dobrih prijateljic. S prijateljicami delim strahove,
skrbi, trenutke sreče, uspehov. Podporo imam s
strani družine, največ psihične pa dobim od pri-
jateljic.« »Veliko oporo čutim s strani prijateljic.«
»Srečujem se z ženskami, ki živijo same, dosti se
pogovarjamo. Imam zdravo, pozitivno naravna-
no družbo, kar mi veliko pomeni.« »Veliko stikov
imamo v službi s kolegicami, tudi v prostem času.
Dobro se razumemo.«
Vsem ženskam dajejo prijatelji oz.sodelavci
močan občutek podpore in pomoči. S prijatelji-
cami in prijatelji preživljajo velik del prostega
časa, skupaj preživljajo tudi dopuste, predvsem
pa dobijo od njih veliko psihično, moralno in čust-
veno podporo, ki je velikokrat ne dobijo pri so-
rodnikih.
Iz intervjujev je razvidno, da je socialna mreža
zelo pomembna in je od nje odvisno, kako matere
dojemajo in doživljajo svojo stvarnost. Ugotovili
sva, da je socialna mreža v korelaciji z višino izo-
brazbe in materialnim standardom. V prvi sku-
pini, kjer imajo vse matere nižjo izobrazbo in
slabši materialni standard, gre za šibko in slabo
podpirajočo socialno mrežo.
Te najine ugotovitve se ujemajo z trditvami
Nastran Uletove (1993):
Ljudje so kljub velikim možnostim »komajda
svobodni« pri izbiri, ker podlegajo pritiskom
vsakdanjega življenja. Te omejitve predstav-
ljajo višina izobrazbe, materialni standard,
starost, spol itd. Bolj izobraženi ljudje imajo
več in širše socialne mreže kot manj izobra-
ženi, prav tako bolj premožni za razliko od
manj premožnih, s starostjo se pomembno
zmanjšajo socialni stiki z ljudmi, in sicer še
bolj za moške kot za ženske.
Iskanje in negovanje socialnih stikov spremlja
človeško življenje od rojstva do smrti. Odsotnost
socialnih stikov pomeni socialno izolacijo posa-
meznika in močno stresno situacijo. Važna poteza
socialnih stikov je možnost, da drugim ljudem
razodenemo svoje probleme, stiske, želje.
288
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
TEŽAVE IN STISKE MATERE
Vsak od nas nosi v sebi spomin na različne težave
in stiske, ki so v določenem življenjskem obdobju
pretresli ali obremenili naše vsakdanje življenje.
Razlikujemo se po tem, kako se odzivamo na
stresne situaeije in na uvid v možnost rešitve. Na
reševanje vplivata tudi individualna življenjska
zgodovina in človekova trenutna psihofizična kon-
dieija. Če posameznik obvlada krizno situacijo,
je to korak naprej v osebnostnem razvoju, če ga
ne, lahko to pelje v stagnacijo ali regres. Obliko-
vanje osebnosti oz. identitete se odvija skoz šte-
vilne krize in konflikte.
Vse ženske, ki sva jih intervjuvali, govorijo o
stiskah, težavah, občutkih nemoči, ki jih doživlja-
jo. Opazili pa sva občutne razlike med skupi-
nama:
V	prvi skupini gre za več vrst stisk: materialna,
psihična, obup, nemoč, razočaranje, osamljenost,
dvom o vzgoji otrok, strah, občutek krivde, fizično
utrujenost, občutek izoliranosti in nepomembno-
sti. Opaziti je, da ženske iz prve skupine pogosteje
omenjajo negativne občutke in manj ali skoraj nič
pozitivnih občutkov oz. občutkov moči in zado-
voljstva. Ob primerjanju najinih dveh skupin sva
opazili v prvi prepričanje, da same težko vplivajo
na reševanje težav, npr.: »Imam občasne krize in
občutek, da bom znorela,« ali: »Dostikrat mi je
strašno hudo. Ne vidim nobenega izhoda. Veliko-
krat bi najraje udarjala z glavo ob zid.« »Veliko-
krat sem osamljena. Zelo, zelo sem razočarana
... Mislim, da bi vseh mojih problemov bilo konec,
če bi dobila sina.« Svoje stiske povezujejo z zuna-
njimi dejavniki in ne verjamejo, da imajo same
vpliv na rešitev težav. Res pa je tudi, da se sreču-
jejo s težjimi stiskami in problemi (zaradi slabših
materialnih pogojev, nerešenih konfliktnih od-
nosov in ker svojih stisk in problemov nimajo s
kom deliti). Opazili sva, da ženske iz prve skupine
zelo veliko govorijo o težavah in stiskah, o zado-
voljstvu in občutku moči in sreče pa bolj malo, v
nasprotju z drugo skupino, kjer je ravno narobe.
To se opazi že med samimi intervjuji. Intervjuji
iz prvih skupin so krajši, kar povezujeva s tem,
da ženske težko govorijo o sebi, ne najdejo pravih
besed, niso naučene govoriti o svojih problemih.
Ne vidijo koristi od tega, da bi svoje občutke delile
s kom drugim in z njim iskale rešitve ali možnosti
za obvladovanje svojih težav. »Boljše se počutim,
če sem sama.«
V	drugi skupini se ženske prav tako srečujejo
z več vrst stisk: najpogosteje govorijo o osamlje-
nosti, denarni stiski in občutku nemoči, tem pa
sledijo še občutki krivde, depresivnosti, nesamo-
zavesti...: »Problem je, da podpiram pet vogalov.
Občutki nemoči se velikokrat pojavijo, ampak
minejo, ne pustim se.« »Včasih se počutim zelo
osamljeno.« »Doživljam občutke negotovosti in
dileme, kaj je prav in kaj ne. Imam občutek krivde
zaradi ločitve. Težko sprejemam, da se je sin
odtujil.«
Stiske so bile pogostejše v obdobju po ločitvi.
Skoraj pri vseh ženskah iz druge skupine je
opaziti, da so v času od ločitve do sedaj dosegle
osebnostno rast in večje zadovoljstvo, kar je manj
opaziti pri ženskah iz prve skupine. »Razvila sem
se iz nemočne v močno žensko«. Te ženske se
zavedajo, da je njihova usoda v njihovih rokah in
da so iz premagovanja stisk in težav znale prido-
biti tudi moč: »Imam občutek moči, da zmorem,
če sem šla skoz vse to!« ali: »V vseh teh letih sem
dosegla osebnostno rast. Naučila sem se zanesti
nase in pridobila na samozavesti. Dobila sem
zaupanje vase. Vem, da zmorem preživeti sama!«
ZADOVOLJSTVO -
OBČUTEK MOČI IN SREČE
Dejstvo vsakdanjega življenja je, da nam največ
sreče in nesreče prinaša dogajanje v naših intim-
nih odnosih, zlasti z najbližjimi osebami, npr.
partnerjem, bližjimi sorodniki, otroci, dobrimi
prijatelji. Najpomembnejši vir zadovoljstva v živ-
ljenju je družinsko življenje in partnerski odnos.
Tudi rezultati najine raziskave nama to potrjujejo.
Večina mater veže občutek sreče na svoje otroke.
Občutek moči in vir sreče jim daje vloga matere.
Svoje zadovoljstvo identificirajo z uspehom otrok.
Za ženske iz prve skupine je značilno, da govorijo
o občutku sreče samo v zvezi z otroci in njihovimi
uspehi: »Zadovoljstvo in sreča sta povezani z
mojimi dekleti,« ali: »Edina svetla točka mi je moja
hčerka.« »Ko prinese kateri od sinov dobro
oceno.«
Občutek sva imeli, da gre za zaprte družinske
sisteme, ki ženski niti ne dopuščajo, da bi lahko
iskala zadovoljstvo izven družine. »Imela sem
partnerja, vendar sem imela občutek krivde zara-
di hčerk.« Misliva, da je to posledica še vedno
močnega vpliva patriarhalne miselnosti.
Pri ženskah iz druge skupine se poleg za-
dovoljstva z otroki kot vir moči in zadovoljstva
289
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
pojavljajo naslednji pojmi: zadovoljstvo ob delu,
uspešno reševanje problemov, osebnostna rast,
zadovoljstvo z življenjem, večja kvaliteta življenja
kot v zakonu, zadovoljstvo z neodvisnostjo, dober
odnos s prijateljicami, zadovoljstvo z svojim
načinom življenja: »Imam občutek moči, da zmo-
rem, če sem šla skoz vse to. Zadovoljna sem s
tem, kar je danes. Sedaj živim dosti bolj kvalitetno
kot v zakonu. Delam lahko to, kar mi je všeč, kar
me zadovoljuje.« »Razvila sem se iz nemočne v
močno žensko. Svoboda mi dosti pomeni. Ne
čutim, da bi imela večje probleme. Svoja sinova
vidim kot srečna otroka. Zaupam jima, vem da
bost obstala.« »Tako kot živim, mi zelo ustreza in
mi je všeč. Moje življenje je razgibano. Imam
večjo svobodo, več izbir. Sama si krojim krog
ljudi.« »V glavnem se mi zdi, da sem zadovoljna.
Manj je prilagajanja. Delaš stvari, ki jih rad
počneš, več časa imaš zase. Bolj si svoboden.
Čutim se bolj močna kot kadar koli prej.«
Ženske iz druge skupine upajo iskati srečo in
zadovoljstvo izven družine. Pri tem jim pomaga
krog prijateljic in prijateljev, boljši materialni stan-
dard pa jim ponuja več izbir. Višja izobrazba jim
daje več kreativnosti in zadovoljstva pri delu. V
nasprotju s prvo skupino, kjer se osebnost in iden-
titeta žensk izčrpa samo in edino v materinstvu,
je v drugi skupini materinska funkcija samo del
identitete. Te ženske se zavedajo, da otroci ne
potrebujejo matere samo v funkciji materinstva,
ampak tudi v vseh njenih odnosih in aktivnostih.
PREŽIVLJANJE PROSTEGA CASA
IN PRAZNIKOV
Kako in kje preživljamo prosti čas, je neke vrste
kazalec osebnostnega razvoja. Prosti čas ponuja
priložnosti in izzive, ki lahko marsikaj prispevajo
k razvoju in obogatitvi osebnosti, pravi Brečko
(1998).
Preživljanje prostega časa je povezano s skrbjo
zase in s socialno mrežo.
V preživljanju prostega časa so razlike med
prvo in drugo skupino. V prvi skupini ena mati
prostega časa sploh nima: »Na kmetiji veliko
pomagam, prostega časa nimam.«
Ostali dve ženski iz prve skupina prosti čas
imata. V glavnem ga preživljata s svojimi otroki.
Pri prostem času se najbolj čuti pomanjkanje pri-
jateljev. Ker so otroci že večji in jima ostaja vedno
več časa, večkrat čutita osamljenost: »Velikokrat
sem osamljena. Rada bi šla večkrat ven, a nimam
s kom.«
Ženske v drugi skupini znajo bolje poskrbeti
za svoj prosti čas. Znajo ga aktivno in kreativno
izkoristiti. Več zadovoljstva in uspehov doživljajo
ob svojem delu. Znajo poskrbeti za zabavo, bolj
se zanesejo nase, bolje si znajo organizirati čas
zase in za otroke: »Hodimo se večkrat kopat,
privoščimo si izlete.« V prostem času se družijo s
prijatelji, hodijo na izlete, ene se ukvarjajo s
športom, druge obiskujejo kulturne prireditve,
veliko berejo.
Po drugi strani pa prav tako občasno doživljajo
občutke osamljenosti in depresije: »Veliko časa
imam zase, a ga včasih nimam s kom deliti.«
»Dopusti in prazniki so zame boleča točka.«
Prazniki so prav posebno poglavje. Zaradi po-
trošniške kulture, ki poudarja in poveličuje »ve-
like, srečne družine«, ki jih praviloma sestavljajo
oče in mati in srečni otroci, večina žensk doživlja
praznike kot nekaj neprijetnega: »Občutke osam-
ljenosti doživljam predvsem ob praznikih. Tako
je bilo tudi letos za Silvestrovo. Imela sem obču-
tek, da bom znorela.« »Groza me je praznikov.«
Matere na različne načine rešujejo svoje stiske
ob praznikih: »Groza me je praznikov, ker takrat
zelo občutim svojo samoto. Najraje za praznike
delam,« ali: »Pomembno mi je, da praznike
preživim skupaj z bratovo družino. Sami doma
bi mi bilo zelo težko.«
SKRB ZASE
Skrb zase je eden pomembnejših dejavnikov pri
zadovoljstvu in kvaliteti življenja mater v eno-
starševskih družinah. Še zlasti je pomembna v
enostarševskih družinah, kjer ni partnerja, ki bi
pomagal in podpiral žensko. V enostarševskih
družinah ni možnosti za ustvarjanje koalicije med
starši in težje je v njih vzdrževati generacijske raz-
like. Ohranitev teh pomeni, da starši v zadovolje-
vanju svojih potreb ne smejo postati odvisni od
otrok. Otroci praviloma zahtevajo skrb in pod-
poro matere. Zato mora mati skrbeti poleg otrok
tudi zase in za svoje potrebe. Tudi najina raziskava
potrjuje, kako pomembno je zadovoljevanje last-
nih potreb za zadovoljstvo in samopodobo ter na
kakšne načine ženske skrbijo zase in koliko so
sploh sposobne artikulirati svoje potrebe.
Pri ženskah iz prve skupine je že na prvi po-
gled opaziti, da premalo ali nič ne skrbijo za svoje
290
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
psihično in telesno počutje. Svoje potrebe zane-
marjajo in jih postavljajo za potrebe otrok. V tej
skupini je primarno zadovoljevanje materialnih
potreb in potreb otrok. Zdi se, kot da si o sebi
sploh ne upajo razmišljati. Počutijo se krive zaradi
neuspelega zakona. Ne upajo si vzeti časa samo
zase. Dajejo vtis, kot da jim to ne pripada in si
tega ne zaslužijo.
Drugače je v drugi skupini. Ženske upajo in
znajo poskrbeti za svoje potrebe, ki se jih tudi
jasno zavedajo: »Z njuno rastjo sem delala vedno
več zase. Hočem, da imata zdravo mamo,« ali:
»Vzamem si čas samo zase.« »Delam po avtorski
pogodbi zaradi dela samega, ker ga rada delam
in sem za to sposobna.« »Tedensko hodim na re-
kreacijo, smučam, plavam, sama grem tudi včasih
na kakšno potovanje.« »Čas zase si vzamem in
ga imam dovolj.«
Skrb zase pomeni tudi negovanje prijateljskih
vezi, druženje s prijatelji, pogovore z drugimi:
»Srečujem se z ženskami, ki živijo same, dosti se
pogovarjamo.«
Ženske iz druge skupine se bolje zavedajo
pomena skrbi zase kot ženske iz prve skupine,
kar vpliva na njihovo zadovoljstvo, boljšo samo-
podobo in kvaliteto njihovega življenja.
ODNOS DO MOŠKIH
Nobena od žensk, s katerimi sva opravili intervju,
nima stalnega partnerja. Razlogi za to so različni.
Nekaj mater iz druge skupine ima prijatelje,
vendar ne razmišljajo o trajnem partnerstvu. Na
ta način ti partnerji ostanejo izven njihovih družin
in ne posegajo v družinsko dinamiko.
Pri nekaterih ženskah je prisotna želja po part-
nerstvu, obenem pa je ta želja povezana z občutki
strahu in krivde: »Imela sem partnerja, vendar
sem imela občutek krivde zaradi deklet.« »Pogre-
šam partnerja, da bi z njim podelila tako žalostne
kot srečne trenutke.« »Živela bi s kom, a se ne bi
poročila.« »Želela bi, da mi kdo pomaga, da lahko
deliš skrbi.« »Pogrešam iskreno človeško zvezo,
ampak vem, da jo bom še imela. Včasih pogrešam
moškega, da bi lahko odložila težko breme ureja-
nja, organiziranja,... da si malo oddahnem. Part-
nerja nočem, ker hočem razviti materinstvo, no-
čem prikrajšati otrok, ker vem, da ne znam najti
ravnovesja. Imam prijatelje in z otroki o tem govo-
rim. Nočem, da mislita, da je s tem kaj narobe,
žensko se hitro določi, da je kurva.«
SAMOPODOBA MATERE
Samopodoba je vzorec predstav in pojmov posa-
meznika o samem sebi. Identiteta se oblikuje tako
pod vplivom individualnih, osebnih izkušenj o
sebi (osebna samopodoba) kakor pod vplivom
mnenj, ki jih imajo drugi o nas (socialna iden-
titeta). Čačinovič Vogrinčič (1998) pravi, da se
pojem socialne identitete nanaša na pričakovanja
drugih oz. na družbeno določena pričakovanja,
ki se vežejo na posamezne vloge.
Kobal (2000) opredeljuje pojem samopodobe
kot eno temeljnih področij osebnosti, ki se postop-
no oblikuje že od otroštva naprej in se spreminja
vse življenje. Samopodoba je celota predstav,
stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih
vsebin, ki jih človek pripisuje samemu sebi, in je
pomemben del osebnosti v vsakem življenjskem
obdobju in v vsaki situaciji. Vrednostni vidik
samopodobe Kobalova označuje z izrazom samo-
spoštovanje, ki ga po Rosenbergu opredeljuje kot
pozitivno ali negativno stališče posameznika do
sebe. Pozitivno stališče ali visoko samospoštova-
nje pomeni, da se posameznik sprejema takega,
kot je, da se ceni, da je zadovoljen sam s seboj,
da se čuti vrednega spoštovanje itn. In narobe:
oseba z negativnim stališčem do sebe ali z nizkim
samospoštovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne
odobrava, njeno mnenje o sebi je negativno itn.
V	prvi skupini prevladujejo pojmi, kot so zapr-
tost vase, nemoč, občutek žrtve, redkeje občutek
moči. Pri materah iz te skupine je značilno, da
povezujejo svoje občutke sreče z uspešnostjo svo-
jih otrok. Lastne potrebe so izrazito neprepoznav-
ne. Gre za nižjo samopodobo teh mater, ki jo
spremljajo občutki krivde, nemoči, občutek manj-
vrednosti, občutek žrtve, nesamostojnosti. Ven-
dar pa se pojavlja tudi občutek moči: »Najbrž sem
močna, ker vse skupaj to zdržim.« »Za otroke je
treba živeti in zaradi njih zdržim.« »Začela sem
sama graditi hišo.« Kaže, da so to vseeno močne
ženske, ki se svoje moči premalo zavedajo.
V	drugi skupini je pri treh ženskah zaznati
odločnost, zaupanje vase in pozitivno samopo-
dobo. Skupno jim je, da nobena nima občutka
krivde zaradi ločitve, vse imajo dobre odnose s
svojimi starši in s svojimi otroki, iz česar lahko
sklepamo, da igrajo starši veliko vlogo pri samo-
podobi. Pri ostalih dveh ženskah ne moremo
govoriti o pozitivni samopodobi: »Imam občutek
krivde zaradi ločitve, zaradi nedokončanega študi-
ja, ki mi jih je zbujala predvsem mama. Doživljam
291
GABI BEŠLIN, NATAŠA ŠUMAK
občutke negotovosti in dileme, kaj je prav in kaj
ne.« Obe ženski živita še vedno pri starših in
imata predvsem s svojimi materami odnose, ki
so prepredeni z nezaupanjem ter nepredelanimi
konflikti. Moč in podporo pa dobita iz razvejane
in podpirajoče mreže prijateljev in sodelavcev.
PREDNOSTI
ENOSTARŠEVSKE DRUŽINE
V čem vidijo prednosti enostarševske družine
ženske, s katerimi sva opravili intervju?
Več prednosti najdejo ženske iz druge skupine:
•	delaš lahko stvari, ki jih rad počneš in več
časa imaš zase
•	bolj si svoboden
•	manjša fizična obremenitev
•	naučiš se zanesti nase, kar ti daje občutek
moči
•	postaneš bolj borbena mati
•	bolj kvalitetno življenje kot v zakonu; dejav-
nosti si lahko izbiraš sam
•	stoodstotno se lahko posvetim otrokoma
•	manj je gospodinjskega dela
•	medsebojna pomoč žensk.
Enostarševska družina ima tudi prednosti. En
kazalec je prav gotovo ta, da se ženske, ki so bile
prej poročene in so živele v nerazumevajoči za-
konski skupnosti, kjer sta bila tudi nasilje in alko-
holizem, sedaj počutijo veliko bolje, so bolj za-
dovoljne same s sabo, nekatere so skoz izkušnjo
enostarševske družine veliko pridobile: občutek
moči, samozavest, svobodo.
Vse ženska omenjajo, da veliko časa preživijo
s svojimi otroki, da se z njimi dobro razumejo,
da imajo z njimi prijateljske odnose.
POVZETEK
Analiza intervjujev je pokazala, da je kvaliteta
življenja žensk v enostarševskih družinah pogo-
jena s temi postavkami:
•	izobrazba
•	socialna mreža
•	samopodoba
•	skrb zase
Te postavke niso jasno ločene med sabo, tem-
več se prepletajo in so med sabo soodvisne ter
povezane, tako da med njimi ne moremo postaviti
stroge ločnice.
Intervjuje sva razdelili v dve skupini. V prvi
skupini so matere z nižjim socialno-ekonomskim
statusom (nižja izobrazba, slabše materialno sta-
nje), v drugi pa materi z višješolsko izobrazbo in
zadovoljivim materialnim stanjem.
Ugotovili sva, da med skupinama obstajajo
tako določene razlike kakor tudi skupne značilno-
sti. Najbolj opazne razlike so:
Matere iz prve skupine imajo slabo razvito
socialno mrežo, kar se kaže v odnosih s starši,
sorodniki in prijatelji. S starši in sorodniki imajo
slabše odnose, ali pa jih sploh nimajo. Imajo več
nerešenih konfliktnih situacij. Srečujejo se s
težjimi stiskami kot matere iz druge skupine. Go-
vorijo o občutkih osamljenosti, nimajo prijateljev,
imajo manj podpore svoje socialne mreže, pa tudi
manj podpore institucij. Posledica slabo razvite
socialne mreže je nižja samopodoba teh mater, s
tem pa tudi kvaliteta njihovega življenja. Pogosteje
doživljajo občutke nemoči, osamljenosti, obupa,
brezizhodnosti, občutek izoliranosti in nepomem-
bnosti, pa tudi obremenjenosti in utrujenosti.
Opazno je, da te matere dajejo prednost pri
zadovoljevanju potreb drugim, predvsem otro-
kom, zanemarjajo pa svoje potrebe in želje. Zara-
di lastne vzgoje in predsodkov so prepričane, da
je tako tudi prav. Časa zase nimajo, ga ne upajo
oz. ne znajo porabiti zase.
Matere iz prve skupine živijo v slabših mate-
rialnih pogojih. Srečujejo se z več vrstami pomanj-
kanja: od denarja, prostega časa, odtegovanja
dopusta, bivalnega prostora, podpore družine,
prijateljev, sorodnikov do zabave, pogovora in
počitka.
Matere iz druge skupine imajo dobro razvito
socialno mrežo, pozitivno mnenje o sebi, pa tudi
boljše materialne pogoje. Večina teh mater iz
druge skupine je zadovoljnih s kvaliteto lastnega
življenja, znajo zadovoljevati svoje potrebe in
poskrbeti zase. Dobre odnose imajo s starši, soro-
dniki, prijatelji, sodelavci. Kvalitetno znajo izkori-
stiti prosi čas. Nekatere matere vidijo v enostar-
ševski družini prednost: manj prilagajanja, šele
sedaj lahko delajo to kar jim je všeč, kar jih za-
dovoljuje, imajo večji občutek svobode in moči.
Najbolj opazne skupne značilnosti so tele.
Vse matere poudarjajo, da imajo več časa za
otroke. Vse imajo slabe odnose z bivšimi partnerji
ali sploh nimajo odnosov z njimi. V obdobju po
ločitvi so vse doživljale občutek nemoči, strahu
pred prihodnostjo, razočaranje, bolečino, obup,
obsojanje ali pomilovanje okoUce, materialno
292
kvaliteta življenja mater v enostarševskih družinah
krizo. Vse matere doživljajo občutek nemoči,
utrujenost, obremenjenost občasno še sedaj.
SKLEP
Iz analize intervjujev sva ugotovili, da kvaliteta
LITERATURA
Brajša, p. (1987), Očetje, kje ste. Ljubljana: Delavska enotnost.
Brečko, d. (1998), Kako se odrasli spreminjamo. Radovljiea: Didakta.
Čačinovič Vogrinčič, G. ( 1987), Osnovni teoretični problemi svetovalnega dela z družinami. Ljubljana:
VŠSD.
-	(1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
-	(1993), Oče - pravica do stvarnosti. Časopis za kritiko znanosti, 21, 162-163: 23-29.
-	(1987), Osnovni teoretični problemi svetovalnega dela z družinami. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (študijsko gradivo).
-	(2000), Socialno delo z družino. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (študijsko gradivo).
Grah, M. (2001), Obilo gospodinj, le za vzorec gospodinjcev. Sobotna priloga, 20. 2. 2001.
KoBAL, D. (2000), Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: VŠSD.
Nastran Ule, M. (1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
Satir, V. (1995), Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Zaviršek, d. (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
Zaviršek, d., Škerjanc, j. (2000), Analiza položaja izključenih skupin v Sloveniji in predlogi za
zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva. Socialno delo, 39, 6: 394-395.
293
življenja mater v enostarševskih družinah ni
odvisna od dejstva, da te ženske živijo same, brez
stalnega partnerja, temveč od lastne samopodobe,
od tega, kako znajo zadovoljevati svoje potrebe,
od podpore socialne mreže in od odnosov, ki jih
imajo z drugimi (starši, prijatelji), delno pa tudi
od materialnih pogojev.
Vesna Šiplič, Darja Kadiš
PSIHOSOCIALNI VIDIK STARANJA
Car in bogastvo starega človeica ni to, icar dela,
temveč to, kar je in kakršen je.
Jože Ramovš
STAROST IN STARANJE
Starost je stanje posameznika ali naroda, staranje
pa proces, ki traja od rojstva do smrti. Vid Pečjak
razmišlja o mejah starosti: »Če traja tretje življenj-
sko obdobje zadnjo tretjino življenja (ali četrtino
ali petino, kjer pač postavimo mejo), potem naj
bi v 18. stoletju nastopila že s 23. letom, ker je
bila povprečna starost, ki so jo dočakali ljudje,
samo kakih 35 let, to pa je seveda nesmisel. V
19. stoletju je znašala v večjem delu razvitega
sveta 40 let, na začetku tega stoletja pa 50 let.
Nedavno se je povzpela na 75 let. Pomemben od-
stotek prebivalstva živi več kot 100 let. Visok dvig
povprečnih in skrajnih starostnih meja je posle-
dica boljšega zdravja, zdravstva, bivališč, higiene,
prehrane in drugih življenjskih pogojev.«
Življenjska doba starejših ljudi se hitro podalj-
šuje tako v svetu kot tudi pri nas. Naraščanje priča-
kovane življenjske dobe ob istočasnem upadanju
števila rojstev ima za posledico staranje družbe.
Slovenija se stara, delež prebivalstva, starej-
šega od 65 let, nezadržno raste in je leta 1997
znašal 13,2%, kar pomeni, da je bil vsak šesti pre-
bivalec Slovenije že star 65 let, vsak dvainštiri-
deseti pa je najmanj osemdesetletnik. Slika pre-
bivalstvene piramide tako nezadržno spreminja
svojo obliko. Visoka starost prebivalcev je lahko
velik dosežek, obenem pa tudi izziv za našo dru-
žbo, ki terja spremembo miselnosti in ravnanja.
Vse skupine prebivalstva se morajo pravočasno
naravnati na nastale družbene spremembe tako.
da jim bo omogočeno uresničevati svoje pravice
človeka in državljana.
Pri nas je zadnja leta, zlasti v zvezi s spremem-
bami invalidskega in pokojninskega sistema zava-
rovanja, starost in problematika staranja vse bolj
tematizirana. Družbene spremembe na ekonom-
skem področju prav tako vplivajo na položaj sta-
rejših generacij, kar zahteva tudi spremenjen
odnos držav do demografske strukture, do pro-
gramskih sprememb na socialnem, zdravstvenem,
stanovanjskem, kulturnem in izobraževalnem
področju.
O staranju je veliko različnih teorij; znane so
zlasti biološke, psihološke in socialne. Biološke
teorije povezujejo proces staranja s pešanjem
življenjskih funkcij organizma. Psihološke teorije
staranja izhajajo iz razvojnih teorij in teorij oseb-
nosti. Med socialnimi teorijami pa gre za teorijo
zmanjšane aktivnosti (nekateri avtorji trdijo, da
staranje spremlja proces zmanjšane aktivnosti ter
da med starimi in družbo nujno prihaja do zavra-
čanja) in teorijo aktivnosti (večina normalnih sta-
rih ljudi ostane aktivna tudi v starosti).
Ko govorimo o starosti posameznika, imamo
v mislih njegovo kronološko starost. Ljudje pa se
pogosto ne čutimo tako stari, kot štejemo let.
Funkcionalna starost zajema biološko, psihološko
in socialno starost - »Stari smo toliko, kot se
počutimo.«
Za človeka je pomembna tudi doživljajska
starost. Če je odštevanje let in funkcionalna sta-
rost objektivno stanje človeka pri kronološki sta-
rosti, pa je doživljajska starost osebno doživljanje
stanja starosti. »Deset let starejši ne pomeni deset
let slabši aH manj vreden.«
295
VESNA ŠIPLIČ, DARJA KADIŠ
SOCIALNI POLOŽAJ STARIH
Odnos do starosti in razdvojenost generacij v
današnjih življenjskih razmerah stare ljudi med-
človeško, kulturno in bivanjsko potiskajo tako na
rob, v osamo in nekoristnost, da je ta stran njiho-
vega socialnega položaja verjetno med najslabšimi
v zgodovini.
Visok odstotek starih ljudi je za vsako družbo
velika obremenitev, saj ob denarju za pokojnine
zahteva tudi dobro mrežo socialnih, zdravstvenih
in drugih ustanov (Ramovš, Kladnik, Knific
2000).
Za današnjo srednjo generacijo je zdaj pravi
čas, da začne pripravljati sebe in družbene raz-
mere na svojo starost. Stari ljudje imajo še veliko
življenjske energije, ki jo mora vsaka družba vgra-
diti v svoje delovanje. Zlasti pa imajo stari veliko
življenjskih izkušenj, ki so kot zgodovinski spomin
nujne za normalen družbeni razvoj. Če hoče dru-
žba napredovati, mora imeti sistemske modele
za sožitje starih in mladih in srednjim rodovom,
da prek njih stari spontano vnašajo zgodovinsko
izkušnjo in zgodovinski spomin v življenje sodob-
nosti. {Ibid.)
Danes imajo starejši ljudje družbeno moč tudi
zaradi svoje številčnosti. Upoštevati jih morajo
politiki, stranke, trgovci, turistični uradi, celo
nekatere šole. Njihovi glasovi lahko odločajo na
volitvah. (Pečjak 1998.)
Psiholog in gerontolog Pitskhelauri (1982) je
proučeval dolgoživost ljudi in priporoča zmerno
prehrano in delo vse življenje. Tog sistem upo-
kojevanja skrajšuje življenje, če starejša oseba ne
zna ali ne more kompenzirati primanjkljaja s
»konjički« in drugimi dejavnostmi. Pomembni so
družina in bližnje osebe. Osamljenost skrajšuje
življenje starejših ljudi. Osamljenim starejšim celo
hišni ljubljenčki, na katere se navežejo, podaljšu-
jejo življenje. Vaje za sprostitev so dnevne dejav-
nosti (zjutraj in zvečer sprehod, planinarjenje po
nižjih hribih, potovanja). Nadvse pomembno je
prevladujoče duševno stanje starejše osebe. So-
vraštvo, strah, potrtost in podobna negativna sta-
nja znižujejo telesno odpornost in vplivajo celo
na imunski sistem. Dobra volja, optimizem in
smeh pa krepita njegovo odpornost in imunski
sistem.
Ob dodelitvi naučene in vnaprej določene vlo-
ge starega človeka se samopodoba starih tako vse
bolj približa diskriminajoči podobi v družbi in v
skladu s tem se pričnejo obnašati tudi sami: poču-
tijo se prazne, nekoristne, zbolijo.
Družba je prisiljena poskrbeti za odvisne stare
ljudi, ki jih je najprej za take naredila in proizved-
la. V prepričanju, da opravlja pomembno in hu-
mano nalogo, prične družba ustanavljati zanje do-
move. Ob tem pa pozablja, da popravlja le lastne
napake, ki jih je povzročila, ko je naredila obdobje
starosti za odvečno. S tem je začaran krog diskri-
miniranosti in samodiskriminiranosti starih ljudi
sklenjen.
Ta začarani krog se ne samo nadaljuje, ampak
tudi nadgrajuje. Domovi za stare so namreč pro-
stor nove diskriminacije, saj kot svojevrstna geta
pomenijo nenaraven način sobivanja večjega šte-
vila starih ljudi na podlagi prevladujočih družbe-
nih stereotipov o starosti. Zaradi tega se družba
čuti dolžna poskrbeti zanje. Toda z izločanjem iz
družbe jih dela še bolj neaktivne in odvisne.
PSIHOLOŠKA PRIPRAVA NA
KAKOVOSTNO STAROST
Kakovostno starost lahko opredelimo kot obdobje
po 60. ali 65. letu (odvisno od kriterija), ki ga
označujejo dobro fizično stanje (zdravje), prijetno
počutje in topli socialni odnosi. Mnogi avtorji
dodajajo še zadovoljstvo s seboj, pozitivno oceno
svojega življenja, ugodno mnenje (podobo) o sebi
in druge kriterije. Vsekakor veliko starostnikov
ne doživlja kakovostne starosti, kar pa je odvisno
od kriterijev, socialnega stanja in tudi pričakovanj.
Prav tako je med kakovostno in nekakovostno sta-
rostjo polno vmesnih stopenj, ki zajamejo največ
starejših prebivalcev.
Kakovostno starost omogočajo mnogi zdravst-
veni, socialni, vedenjski in psihološki dejavniki.
Primarni so vsekakor zdravstveni, kajti za člove-
ka, ki ga tarejo starostne in druge bolezni, nikakor
ne moremo reči, da doživlja kakovostno starost,
četudi je lahko njegovo življenje bolj ali manj kako-
vostno. Velja pa tudi narobe. Dobro zdravje samo
po sebi še ne zagotavlja kakovostnega življenja,
če ga ne spremljajo dobro počutje, zadovoljstvo
s seboj in topH socialni odnosi. Sicer pa se dejav-
niki prepletajo in tudi vplivajo drug na drugega.
Prehrana je npr. povezana z zdravjem, počutjem,
človekovo samopodobo in socialnimi odnosi.
296
PSIHOSOCIALNI VIDIK STARANJA
POZITIVNI SOCIALNI ODNOSI
Starejši ljudje so dostikrat osamljeni, bodisi zato,
ker njihovih vrstnikov ni več ali so se umaknili v
svoje domove, bodisi zato, ker se v tem spremenje-
nem svetu ne znajdejo več in rajši ostajajo doma.
A tudi mlajši ljudje se jih izogibajo zaradi drugač-
nega pogleda na svet, interesov in celo izražanja.
Zapiranje vase pa pelje v še hujšo osamljenost.
Tople medsebojne odnose je najlažje vzposta-
viti v svoji družini, čeprav se otroci pogosto prito-
žujejo, da so starši sitni in trmasti in da se vtikajo
v njihove zadeve. Vendar radi sprejemajo njihovo
pomoč pri varstvu otrok. Za brezposelne otroke
pa so starševske pokojnine edini vir preživetja.
Pomembno vlogo imajo razna društva, klubi,
skupine za samopomoč in izobraževalne ustano-
ve, kot je univerza za tretje življenjsko obdobje.
Za mnoge starejše ljudi so edina pot do medse-
bojnih odnosov, lajšajo jim duševne bolečine,
omogočajo reševanje raznih življenjskih proble-
mov, potovanja in skupno praznovanje praznikov.
POTREBE STAREJŠIH LJUDI
Države danes iščejo nove načine zadovoljevanja
potreb starejših ljudi, proučujejo socialne in
ekonomske programe. Veliko razmišljajo o tem,
kako vključiti starejše ljudi in njihove potenciale
kot dragocen in pomemben del človeških virov
znanja, možnosti aktivnega sodelovanja v raz-
vojne sfere družbenega razvoja.
Evropska skupnost za starejše EUREG v pro-
gramskih smernicah poudarja, naj države ustvar-
jajo pogoje za dostojno življenje starejših ljudi,
zagotovijo naj socialno, zdravstveno in bivalno
varnost, omogočijo naj aktivno življenje starejših,
da bi ohranjali vitalnost in neodvisnost, več je
treba storiti za kvaliteto in sožitje medgenera-
cijskih vezi, treba je tudi omogočiti in izkoristiti
participacijo starejših v družbenem razvoju.
In kako se v Sloveniji lotevamo skrbi za sta-
rejše?
V preteklih letih je bilo veliko storjenega.
Zgrajenih je bilo 54 domov za starejše, še kar
zadovoljivo je urejena socialna in zdravstvena
zakonodaja, težave so le v izvajanju, kar se pozna
zlasti v današnjem času.
Razumljivo je, da imajo na področju zdravstve-
nega varstva starejši ljudje večje potrebe zaradi
bolezenskih stanj, ki se najbolj odražajo v tem
obdobju. V Sloveniji je kakšnih 44% starejših
oseb, ki jih obremenjujeta dve kronični bolezni
ali več, zato potrebujejo več zdravil, specialističnih
pregledov, terapevtskih storitev, ortopedskih pri-
pomočkov, zdravstvene nege ipd. Cene storitev
pa vse bolj naraščajo in mnogi starejši ljudje tega
ne zmorejo plačevati.
Poseben problem je bolnišnično zdravljenje.
Ležalna doba se zmanjšuje, pozneje pa za bolnike
ni poskrbljeno. Domovi za stare sprejmejo največ
oseb direktno iz bolnišnic, čeprav niso bili grajeni
za to. Tako je v domovih kakšnih 80% bolnikov.
Že več let terjamo ustanavljanje več negovalnih
oddelkov, kjer bi bolniki po bolnišničnem zdrav-
ljenju preživeli določen čas.
Potreba se kaže tudi po večji preventivi. Ob-
staja zakonska opredelitev, da bi bili starejši ljudje
sistematsko pregledani v 60. letu starosti. Sedaj
lahko ugotavljamo, da se je to določilo počasi le
začelo izvajati.
Prav tako nastaja vse več problemov po 60.
letu oz. po upokojitvi, ko človek postane invalid
po prebolelih bolezni (srčni infarkti, možganske
kapi, sladkorne bolezni...), toda starejši bolniki
ne pridobijo statusa invalida, ne obravnavajo jih
invalidske komisije in so prikrajšani za veliko pra-
vic, ki jih invalidi imajo. Po nepopolnih podatkih
je v Sloveniji nad 250.000 takih bolnikov.
V splošnem interesu je, da starejši človek čim
dalj časa ostane v naravnem družinskem okolju.
Da bi lahko bival v družinskem okolju, je treba
ponuditi nekatere oblike pomoči, med drugim
pomoč družini, ki bolnega, onemoglega človeka
neguje. Če je družina socialno ogrožena, je treba
zagotoviti socialno pomoč za nego, davčno olaj-
šavo - podobno, kot je urejeno z zakonom za
družine, ki negujejo razvojno prizadeto osebo.
Svojcem bi bilo treba ob težjih boleznih omogočiti
bolniški dopust.
Pomoč na domu postaja vsakodnevna nuja.
Po okvirnih podatkih je 26% starejših oseb, ki bi
potrebovale vsaj eno obliko pomoči: zdravstveno
nego, osebno nego, prehrano, gospodinjske uslu-
ge, tehnične storitve, družabništvo ipd. Za razši-
ritev teh oblik in doseganje večje kvalitete je treba
usposobiti izvajalce, opredeliti normative, kar naj
postane »poklicna dejavnost«, določiti kriterije
za financiranje te dejavnosti tudi z vidika uporab-
nikov in zanje določiti cenzus. Žal je le redkokje
tako. Pri nas v Pomurju smo veseli, da nam je to
uspelo doseči. Tako so že v lanskem letu začeH
zaposlovati tako imenovane socialne oskrbovalke
297
VESNA SIPLIC, DARJA KADIŠ
in s tem to dejavnost priznali kot poklicno de-
javnost.
Z gradnjo domov je treba hitreje nadaljevati,
da bi lahko do leta 2005 pokrili potrebe tako s
prostorskega kot s krajevnega vidika, v domovih
pa razviti servisno dejavnost in ustanoviti v njih
dnevne centre. Danes je teh centrov premalo,
, morda tudi zato, ker ni urejeno financiranje te
dejavnosti.
Stanovanjska problematika upokojencev nara-
šča, tako pri sedanjih kakor tudi prihodnjih upo-
kojencih. Vzrok je v denacionalizaciji, lastninjenju
stanovanj, prodaji tovarn in z njo tudi prodaji sta-
novanjskih kapacitet. Mnogi upokojenci niso zmo-
gli odkupiti stanovanj, v dosti primerih so jih od-
kupili otroci, starejši pa so se znašli v težki situa-
ciji. Gradnja socialnih stanovanj se je ustavila,
manjkajo dogovori med državo in občinami o
zagotavljanju sredstev. Pojavljajo se težave tudi s
plačevanjem vse dražjih najemnin in vzdrževa-
njem stanovanj.
Da bi lahko preprečevali socialno revščino,
zagotovili dostojnejše življenje starejših ljudi v
vseh okoljih, je treba ugotoviti življenjske razmere
na nivoju občin in države ter opredeliti prednost-
ne naloge. Dobro je, da smo v Sloveniji dobiU
Program socialnega varstva starejših, treba pa bi
ga bilo dopolniti z vidika zdravstvenega in stano-
vanjskega področja.
SMISELNO ŽIVLJENJE
V STARIH LETIH
Staremu človeku se vsiljuje vprašanje, kakšno
vrednost in kakšen pomen je imelo prizadevanje
v njegovem življenju. S tem povezan in zelo po-
gost je v starosti problem življenjske praznine,
ko človek ne doživlja smisla svoje preteklosti,
smisla svojega sedanjega, pogosto težavnega in
osamljenega trenutka in smisla prihodnosti z
bHžajočo se smrtjo.
S staranjem slabijo moči za telesno delo in
napore, pešajo spomin in druge duševne zmož-
nosti. Vse pogostejši sopotniki postanejo bolezen,
osamljenost, družbena odrinjenost, v globini se
oglaša zavest krivde zaradi vsega, kar je človek v
življenju opustil, zagrešil ali zakrivil, bliža se smrt.
Do vsega tega mora človek zavzeti svoje stališče.
Njegova izbira je le, kakšno bo zavzel: aH se bo
človeško spoprijel s to zahtevno nalogo in jo smi-
selno opravil, aH bo ob spopadu s temi danostmi
zapravljal svoje zadnje človeške moči v nesmisel-
nem zaletavanju, aH pa bo bežal pred njimi.
Stari ljudje so za mlado in srednjo generacijo
temeljnega pomena zlasti s tem, da so jim nujno
potrebni zgled za preživetje tega obdobja življe-
nja. Smiselni način življenja je osebno odkrivanje
smiselne možnosti, ki je objektivno skrita v sle-
herni konkretni situaciji (Ramovš, Kladnik, Knific
2000).
S staranjem se lahko nekatere strani smisel-
nega delovanja celo izboljšajo, namesto da bi zače-
le propadati. Človek bo več vedel o nekaterih stva-
reh in bolj spretno uporabljal sposobnosti, ki jih
je razvil z leti, to najbolj jasno kaže inteligenca,
ki temelji na znanju, pridobljenem z izkušnjami.
Vsak človek se je zmožen učiti do smrti, ni
starosti, pri kateri bi izgubil to zmožnost, čeprav
imajo starejši zaradi bolezni in drugih dejavnikov
več težav pri učenju kot mladi.
Pri mnogih ljudeh se spremeni oblika spomi-
na. Če se star človek pritožuje nad svojim misel-
nim delovanjem, gre za pomnjenje novejših dogo-
dkov. Dogodki iz oddaljene preteklosti ostanejo
zelo živi, pozabi pa, kaj se je dogajalo prejšnji
teden. Spomini iz otroštva so imeH dovolj časa,
da so se uredili v banki podatkov. Nekatera izku-
stva iz zadnjega časa pa se niso uredila - izginila
so, preden se je spominska sled vtisnila v skladišče
(Kostenbaum 1985).
Razumljivo je, da moramo upoštevati splošno
razliko v psihomotorični hitrosti med mladimi in
starimi. Ta sprememba ponuja delovanje in uži-
vanje življenja, ki je manj odvisno od hitrosti in
bolj od osebnosti in inteligence. Počasnost v poz-
nejših letih je mogoče pot, ki nam omogoča ceniti
življenjsko potovanje, namesto da bi ga gnali proti
cilju. Antropolog Ronaldo Maduro je odkril pre-
senetljiv primer: najstarejši člani slikarske kolonije
v Severni Indiji so bili najbolj ustvarjalni.
Nekateri stari ljudje sami povečujejo svojo
osamljenost, ker dolgočasijo ljudi okoH sebe z
zgodbami, ki so jih že večkrat povedaH. To je ena
najpogostejših posebnosti, nad katerimi se prito-
žujejo ljudje, ki pravijo, da niso radi s starimi.
V ponavljanju je več smisla, kot ga lahko za-
znajo zdolgočaseni poslušalci, večkrat povedane
zgodbe so namreč zelo izbrane. Se več - misli
povzamejo spodbudo, ki je v okolju ni. Star človek
je stopil iz pravega časovnega okvira - čas zanj
ni več pomemben. Ko ponavljanje začenja pre-
plavljati sedanjost in prihodnost, lahko to pomeni
poskus ubežati pričakovanju smrti (skrbi in
298
PSIHOSOCIALNI VIDIK STARANJA
tesnobi, ki sta s tem povezani).
Kadar s starimi skupaj razmišljamo o minulih
dneh, nam je lahko zelo prijetno. Zvemo mnoge
stvari in poglabljamo svoja življenjska izkustva.
Vsak človek, ki nam odkrije svoje misli in občutke,
je kot enkratno besedilo o človekovem razvoju in
staranju. Napačno je domnevati, da pripada mla-
dim le veselje in starim le žalost. Družbeno in
naravno okolju, ki staremu ustreza, pomaga oh-
ranjati njihovo spoštovanje do sebe, pogum in
zadovoljstvo (Kostenbaum 1985).
SKLEP
Izjemno pomembno je ustvarjanje pogojev za
vključevanje starejših v skupine vrstnikov. Tam
prav kmalu razvijejo občutek pripadnosti, spreje-
tja, so cenjeni, ohranijo samozavest. Njihovo
sodelovanje je odvisno od pozitivnih čustev. Potre-
bujejo podporo, spodbude interesne skupine in
dostopno kakovostno ponudbo za preživljanje
prostega časa. Ta ponudba je odvisna od stopnje
razvitosti lokalne skupnosti.
Zavedati se moramo, da starostniki so in bodo
vse bolj prisotni na vseh ravneh življenja sploh.
Treba bo vzpostaviti komunikacijo, osvetliti potre-
be in spremeniti odnos do njih. Problemi, s kate-
rimi se srečujemo, nas silijo v razmišljanje in po-
stavljajo nove dimenzije našega delovanja. Komu-
nikacija med ljudmi nasploh, torej tudi med starej-
šimi, je socialna kategorija, kar je treba pri delu
z njimi še posebno upoštevati. Pogosto se umak-
nejo pred ljudmi zaradi lastnih občutkov, osebno-
stnih lastnosti, posebnih navad, čustvenih motenj
ali kakšnih drugih razlogov. Poznavanje specifič-
nosti problema komunikacije nam olajša delo in
vsakodnevne stike s starostnikom. Za razume-
vanje njegovega vedenja moramo biti strpni in
odprti za drugačnost. Zlasti pozorni moramo biti
pri starostnikih z dementnim procesom. Njihove
značilnosti so pogosto vzrok konfliktov.
Vedeti moramo, da so stari ljudje del nas samih
in naše kulture, zato smo jim dolžni pomagati
pri zagotavljanju pogosto skromnih potreb. Do-
bro počutje je odvisno zlasti od ohranjanja in
vzpostavljanja stikov ter komunikacije v njihovem
neposrednem okolju. Tako starejšim veliko pome-
ni stalnost odnosov, ki z leti bogatijo zlasti na
čustvenem področju. Omogočimo starejšim, da
svoje dneve preživijo kar se da mirno in brez ob-
čutkov zavrženosti, brezkoristnosti in izoliranosti.
Osebnostna struktura je ena pomembnih
smernic, ki nam je lahko vodilo pri uspešni komu-
nikaciji s starostnikom. Funkcijo jaza je treba sti-
mulirati v tem smislu, da lahko sprejema, selek-
cionira, analizira in integrira sporočila iz okolja
in se nanje ustrezno odzove in jih prestrukturira
oziroma odda naprej.
V zvezi s starejšimi bo nujno treba odstopiti
od tradicionalnega pogleda, da gre predvsem za
bolne in nege potrebne starejše ljudi in sprejeti
dejstvo, da gre za življenje polnovrednih članov
družbe, pri čemer je treba bolj upoštevati njihove
potrebe, hkrati pa zaznati in spodbuditi poten-
ciale tega življenjskega obdobja - gre za kvaliteto
življenja.
Program razvojnega varstva starejših oseb na
področju socialnega varstva do leta 2005, ki ga
je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in social-
ne zadeve in sprejela Vlada republike Slovenije,
kot tudi Nacionalni program socialnega varstva
so strokovni in državni odziv socialnovarstvene
dejavnosti, ki pa ni edina, ki mora odgovoriti na
vprašanja, ki se sprožajo.
Na koncu lahko rečemo, da potrebujemo od-
govor družbe o skupnem življenju vseh generacij,
o tem, kaj je družba pripravljena storiti za starejše
ljudi in kaj od njih pričakuje. Življenje starejše
populacije je odsev družbenih razmer v državi,
poudarja odgovornost pristojnih organov in anga-
žira organizacije civilne družbe. Različne oblike
pomoči so v Sloveniji zelo razvite, vendar še ne
dovolj, da bi lahko bila družba s tem zadovoljna.
299
vesna šiplič, darja kadiš
LITERATURA
T. Kladnik, B. Knific in sodelavci (1992), Skupine starih: Metodični priročnik. Ljubljana.
A. Kogoj (2000), Staranje. Vzajemnost, 2, februar: 12-13.
R. Kostenbaum (1985), Staranje. Ljubljana: Pomurska založba.
J. KušAR, A. Žiberna (2000), K družbi za vse starosti. Vzajemnost, 2 (januar): 12-13.
V. Pečjak (1998), Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske
fakultete.
Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005 (1997).
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
J. Ramovš, T. Kladnik, B. Knific (2000), Skupine starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za socialno
medicino in socialno varstvo.
J. Ramovš (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana: Institut Antona Trstenjaka.
Skupaj lahko naredimo več za kakovost življenja starejših (2001 ). Ljubljana: Zveza društev upokojencev
Slovenije.
300
Tea Smonker
BREZDOMSTVO ŽENSK IN OTROK, ŽRTEV NASILJA
NAMESTO UVODA
Konec 60. let je svetovno žensko gibanje skupaj
z radikalnim socialnim delom kritiziralo družbe-
no neenakost in postavljalo zahteve po »rušenju«
klasičnih birokratsko hierarhičnih institucij, ki
niso upoštevale potreb ljudi. Skupaj s skupnost-
nim socialnim delom se je zavzemalo za novo
socialno akcijo, s katero bi za pomoč marginalnim
družbenim skupinam ustanoviU nove socialne
službe, ki bi prepoznavale razlike med potrebami
žensk in moških. »Feministična socialna akcija je
skupaj s spremembami v teoriji in praksi social-
nega dela spreminjala mikropolitiko oblasti ter
spreminjala lokalne strukture za pomoč različnim
skupinam ljudi« (Zaviršek 1995: 232-233).
V Sloveniji se je v zadnjem desetletju, tudi na
pobudo ženskega gibanja in drugih organizacij,
izoblikovala raznolična mreža organizacij, ki so
namenjene ženskam in otrokom v stiski, ki so
pogosto tudi žrtve vseh vrst nasilja.
Od leta 1996 se delavke in delavci organizacij,
kakršne so Materinski dom Ljubljana, Materinski
dom Zavod Pelikan (Karitas), Materinski dom
Straža pri Novem mestu (CSD Novo mesto), Ma-
terinski dom Postojna - družina Kristusa odreše-
nika. Varna hiša Maribor (CSD Maribor), Zave-
tišče Podbočje (CSD Krško) in Zatočišče za žen-
ske in otroke - žrtve nasilja (Društvo SOS tele-
fon), občasno srečujejo v delovni skupini pri So-
cialni zbornici Slovenije z namenom, da se kot
nove oblike organizacij med seboj podpirajo in
strokovno sodelujejo, da predstavijo dejavnost in
problematiko širši javnosti ter da opozorijo na
nerešena sistemska vprašanja področja pri pristoj-
nem ministrstvu in uradih. Skupina sodelujočih
organizacij se je v zadnjih dveh letih dopolnila z
novimi, nekatere so spremenila imena, prav tako
se je dopolnil program dela skupine.
Organizacije imajo različne pravnoorganiza-
cijske oblike (javni zavod, društvo, cerkvena orga-
nizacija) in izobrazbeno in poklicno strukturo
osebja. Sofinancira jih v največji meri država.
Vsem je skupno, da ponujajo varen prostor in
osebno pomoč, nekatere so manj prilagojene indi-
vidualnim potrebam uporabnic.
Po osnovni dejavnosti se delijo na materinske
domove, namenjene nosečnicam, porodnicam,
materam z otroki, ki so socialno ogrožene, zave-
tišča in varne hiše, namenjene ženskam in mate-
ram z otroki, ki doživljajo fizično, psihično ali
spolno nasilje.
Po mnenju strokovnih delavk, delavcev in vodij
teh organizacij se kaže med drugim izrazita potre-
ba po učinkovitejšem reševanju stanovanjske pro-
blematike in po prehodni skupnostni obliki biva-
nja (npr. stanovanjski skupini, stanovanju), kjer
bi bila mogoča namestitev za krajši čas, kadar je
potreben takojšen umik v anonimno, varno oko-
lje, ali pa za čas, ko po odhodu iz organizacije
uporabnica ureja stanovanjsko vprašanje. Tako
bi se v organizacijah sprostilo več novih prostih
mest, saj trenutno stanovanjsko vprašanje rešujejo
tudi s »kroženjem« po materinskih domovih in
zatočiščih v vsej Sloveniji.
O stanovanjski oskrbi posebnih družbenih
skupin je v Sloveniji pisalo več avtorjev - o vpraša-
nju brezdomcev Dragos (1993), Zaviršek (1994),
Kosec (1996), Mandič (1997), o ženskah, žrtvah
nasilja, Zaviršek (1997), Dobnikar (1997) in dru-
gi, o skupinah z trajnimi duševnimi stiskami Fla-
ker (1997).
Ženske so kot nalašč za izkoriščanje - potrpijo
zaradi strahu ali ljubezni, ko ta izgine, ostane
brezup (Darica Petrovič)
Brezup se stopnjuje, kadar je ženska ali mati
301
TEA SMONKER
z otroki zaradi nasilja, ki ga izvaja partner, prisil-
jena poiskati začasno rešitev iz stanovanjske stiske
pri svojcih znancih, ali z namestitvijo v začasno
obliko bivanja v zavetišču, varni hiši ali materin-
skem domu. Po preteku časovno omejenega biva-
nja se pogosto prične težavna pot urejanja stano-
vanjskega vprašanja, ki se lahko konča na več
načinov:
•	uvrstitev na dolgo listo čakajočih za prido-
bitev socialnih stanovanj pri stanovanjskem
skladu
•	iskanje stanovanja pri zasebnikih
•	namestitev v center za brezdomce
•	vrnitev k nasilnemu partnerju
•	brezupno iskanje drugega partnerja, ki ima
stanovanje.
Kadar je otrok več, jih v sodelovanju s centri
za socialno delo ločijo od mater z oddajo v rej-
niško družino, ali pa jih namestijo v stanovanjsko
skupino za mlade.
Pri stanovanjski problematiki žensk in otrok,
žrtev nasilja, gre v širši družbeni skupnosti za obli-
ko brezdomstva, ki je spregledana s strani države
in za kršenje Istanbulske deklaracije, ki določa
uresničevanje pravice po varnih, zdravih in prav-
no zavarovanih stanovanj za primere žensk, otrok
in mladostnikov s posebnimi potrebami, katere
podpisnica je od leta 1996 tudi Slovenija. Nasilje
je še vedno slabo prepoznano, ljudje ga ne refle-
ktirajo, čeprav je sestavni del vsakdanjosti.
Urad za makroekonomske analize in razvoj
Republike Slovenije navaja, da brezdomstvo po
eni strani odraža stanje revščine, po drugi strani
pa lahko visoki stanovanjski izdatki revščino tudi
povzročijo. Problem je zlasti v zasebnem najem-
nem sektorju, kjer najemnina ni kontrolirana,
najemni odnos je neregistriran, kar pomeni, da
najemnik nima zakonskega varstva pri uživanju
stanovanjskih pravic. Anketa o kakovosti življenja
iz leta 1994 je pokazala, da je 18,5% vseh najem-
nikov brez najemne pogodbe (Mandič 1996). S
tranzicijo je oslabela funkcija stanovanja kot sred-
stva za zadovoljevanje osnovne potrebe po var-
nem bivanju, okrepila pa se je njegova funkcija
kot premoženjske naložbe. Zmanjšale so se prilož-
nosti za pripadnike ranljivih skupin, med katere
sodijo mlade enostarševske družine (matere z
otroki), pridejo do primernega stanovanja (ugod-
na posojila stanovanjskega sklada, najemna sta-
novanja z zmerno najemnino) predvsem zaradi
pomanjkanja cenejših stanovanj.
Novi stanovanjski zakon sicer posega na pod-
ročje sociale - posebej so opredeljeni pogoji za
pridobitev socialnih stanovanj in možnosti dopla-
čila najemnine v primeru socialne ogroženosti -
ni pa še prepoznavna realizacija predpisov v pra-
ksi, ki bi morala krog upravičencev povečati. Ne-
rešeni stanovanjski problemi, brezposelnost in
ekonomska negotovost slabo vplivajo na zdravje
žensk in mater ter na osebnostni in telesni razvoj
otrok, saj onemogočajo enake možnosti za živ-
ljenje v skupnosti.
DOŽIVLJANJA ŽENSK Z OTROKI,
ŽRTEV NASILJA, V STANOVANJSKI
STISKI OB ODHODU ALI BEGU OD
PARTNERJA
Glede na trenutno veljavno zakonodajo so tisti,
ki morajo zapustiti stanovanje, še vedno ženske
in otroci, žrtve nasilje. Med razlogi za pretepanje
žensk moški najpogosteje naštevajo nezvestobo,
neposlušnost, izzivalno obnašanje v kritičnih
situacijah ipd. Nasilje se pojavi v situaciji, ko ima
oseba občutek, da začenja izgubljati moč, ko se
ženska prvič upre, ko izreče željo po ločitvi, ko
mož ali partner izgubi službo, ko otroci s svojimi
dejanji »osramotijo družino«. Feministične razi-
skave o nasilju nad ženskami v evropskih državah
so v prvem obdobju nastajanja varnih hiš v 70.
letih zaznale veliko povečanje spolnega in fizič-
nega nasilja tam, kjer so se mu ženske začele
upirati, po drugi strani pa se nasilje v primerih
odpora pogosto tudi zmanjša. Audrey Mullender
(1996) je v svoji analizi pokazala, da postane nasil-
je za moške problem takrat, ko sproži negativne
reakcije drugih moških in začne vplivati na njiho-
vo življenje prek zakonodaje, grožnje, da izgubijo
zaposlitev, ipd. Povzročitelji pogosto tudi prene-
hajo z nasiljem, ko to prestopi tradicionalno mejo
zasebnosti in postane stvar javnosti. Ko ženska
vstopi v varno hišo in se začnejo z njeno izkušnjo
nasilja ukvarjati strokovnjakinje, to zares ogrozi
subjektni položaj povzročitelja in njegovo »moško
prakso«. Številni povzročitelji v tem primeru vsaj
za krajše obdobje investirajo svoje identitetne
fantazije v nove subjektne položaje: v vlogo skrb-
nega očeta, v osebo, ki skrbi za izboljšanje sosed-
skih odnosov, v moža, ki deli gospodinjske obvez-
nosti. Ni naključje, da se toliko žensk vrne k pov-
zročitelju kmalu po tem, ko pridejo prvič v varno
hišo, saj verjamejo, da se je povzročitelj resnično
spremenil. Praksa dokazuje, da so te spremembe
302
BREZDOMSTVO ŽENSK IN OTROK, ŽRTEV NASILJA
kratkotrajne in da se nasilje sčasoma le še poveča.
Če pa moški dolgoročno investira v tak subjektni
položaj in samoreprezentacije ne veže več na
tradicionalne elemente moške identitete, lahko
nasilje nad žensko in otroki tudi preneha (Zavir-
šek 1998: 15).
Analiza mnenj uporabnic, opravljena v letu
2001 v okviru delovne skupine pri Socialni zbor-
nici Slovenije v materinskih domovih in zavetiščih
za obdobje štirih let, je pokazala potrebo po siste-
mski akciji širše družbene skupnosti in države za
trajno ureditev stanovanjskih težav te ranljive
skupine, predvsem po odhodu iz materinskih do-
mov in zavetišč.
Stanovanjsko stisko je mogoče prepoznati tudi
iz pripovedi mater nameščenih v eni od začasnih
oblik varnega bivanja zaradi doživljanja partner-
jevega nasilja:
1.	primer:
Stanovanjski problem imam že 15 let. Najdlje
sem živela dve leti v enem stanovanju. Na
stanovanjski sklad sem ob rojstvu otroka od-
dala vlogo, a je bila zavrnjena, ker nisem imela
stalega bivališča v Ljubljani. Z otrokom sem
živela kot podnajemnica. Pogosto lastnik sta-
novanja podnajemnika ne prijavi, najemnina
je draga. Bojim se, da mi bo dodeljena vlažna
soba, v kateri bom obsojena na doživljenjsko
bivanje. Zaradi bivanja v neprimernih stano-
vanjih imam revmatična obolenja, otrok je
imel pogosto bronhitis. Doslej sem tridesetkrat
menjala stanovanje. Po rojstvu otroka sem se
selila petkrat. Hodim z vrečami sem in tja, ni-
kjer mi ne morejo pomagati. Rada da bi prišla
do stanovanja, rada bi bila samostojna.
2.	primer
Prvič sem izgubila stanovanje, ko me je part-
ner pregnal, bila je podnajemnica samo tri
mesece, nato sem odšla na zdravljenje zaradi
odvisnosti od alkohola. Zaenkrat lahko živim
skupaj z najmlajšim otrokom. Naredila bom
vse, da bom ohranila stike z še dvema otro-
koma, ki sta v rejniški družini. Z denarjem, ki
ga prislužim, jima pošiljam pakete. Stano-
vanjski problem se je pričel ob rojstvu najmlaj-
šega otroka. V sodelovanju s centrom za so-
cialno delo si urejam delo pri starejših ljudeh,
dala bom vlogo za stanovanje na stanovanjski
sklad. Rada bi živela v kraju, kjer ne bi bila
dosegljiva partnerju. Zadovoljna bi bila tudi s
sobo in kopalnico. V letu dni sem dosegla vse,
kar sem si zastavila. Največ je k temu pripo-
moglo zdravljenje in zamenjava okolja. Želim
da bi vsaka mati, ko gre iz materinskega doma
ali varne hiše dobila stanovanje in zaposlitev,
pa tudi vrtec za otroka.
3. primer
Ob hudih telesnih poškodbah povzročenih od
partnerja sem šla z otrokom na CSD, od tam
pa v varno okolje. Otrok je sedaj star tri leta.
Vsak teden grem na obisk k staršem, a tam ne
morem živeti. Otroka peljem možu na obisk.
Imama stalno zaposlitev. Čakam na razpis za
socialna stanovanja. Pričakujem, da bom pri-
dobila majhno stanovanje. V najslabšem pri-
meru bom šla v podnajemniško stanovanje.
Vsem materam svetujem, da ne vztrajajo pri
nasilnem partnerju, da se takoj odselijo.
Vsem trem pripovedim je skupno, da so imele
potrebo po varnem bivanju, ki si ga same niso
mogle zagotoviti. Pričakujejo, da se bodo dobile
socialno stanovanje. Pogosto se dogodi, da so ča-
kalne liste za socialna stanovanja dolge, delovnih
mest z nižjo stopnjo izobrazbe je vse manj. Neka-
tere si ob zaposlitvi uspešno uredijo svoje življe-
nje. Tiste, ki ne najdejo zaposlitve se pogosteje
vračajo k nasilnemu partnerju ali si iščejo partner-
ja z materialnimi dobrinami in druge rešitve, ki
ne pomagajo rešiti začaran krog stisk in težav.
ŽENSKE, DUŠEVNO ZDRAVJE
IN BREZDOMSTVO
Analiza položaja izključenih družbenih skupin v
Sloveniji je med najranljivejše in izključene
skupine v Sloveniji uvrstila tudi skupine žensk,
kot so:
•	ženske, ki doživljajo fizično, psihično in
spolno nasilje
•	ženske, ki se umaknejo pred nasiljem, nek-
danji partner pa jim še vedno grozi z nasiljem
•	ženske, ki same skrbijo za svoje otroke
•	ženske brez otrok, brez zaposlitve in brez
stanovanja
•	ženske, ki so samske in brezposelne in imajo
zasilno namestitev, ki jo plačujejo v obliki nepla-
čanega gospodinjskega in spolnega dela
303
TEA SMONKER
•	ženske, ki nimajo slovenskega državljanstva
•	ženske, ki so gibalno ovirane, imajo motnje
v duševnem razvoju ali dolgotrajne duševne stiske
•	ženske, ki pripadajo etničnim manjšinam (
predvsem Rominje)
•	starejše ženske, ki ne morejo več v celoti
skrbeti same zase in živijo bodisi same ali z ne-
ustrezno podporo (2000: 85)
Vse te skupine žensk so lahko tudi brezdomke,
še zlasti če so izpostavljene dolgotrajnemu
družinskemu nasilju.
Tudi v primeru namestitev žensk v materinskih
domovih in zavetiščih je stanovanjski problem
rešen le za določen čas. Zaradi pomanjkanja pro-
stora v teh organizacijah se pojavljajo težave zlasti
ob namestitvi mater z več otroki, saj lahko po-
gosto sprejmejo le mater z enim otrokom ali dve-
ma. Izkušnja brezdomstva najpogosteje povzroča
travmo, nepopravljive psihološke posledice - žen-
ska je izključena iz življenjskega okolja, v katerem
je prebivala daljše obdobje -, odvzem statusne
vrednote, zlasti pa pomeni dolgotrajno življenje
v negotovosti in brezupu. Obenem pa je začasna
namestitev ženske v institucionalno obliko bivanja
neke vrste umik iz vsakdanjega življenja, ki je
povezana z odvzemom moči o samostojnem odlo-
čanja o svojem življenju z otroki in možnostjo
izbire stanovanja. Pogosto so podvržene obrav-
navi institucij, ki delujejo po neživljenjskih merilih
in premalo upoštevajo dejanske potrebe te
populacije.
Pri pomoči ženskam in materam, žrtvam na-
silja, je pomembno delo z mrežami, ki pomeni
proces partnerstva v skupnosti, v katerega so
vključene socialne delavke, zagovorniki, zdrav-
nice, uporabnice, svetovalke, učitelji, svojci, znan-
ci, prijatelji, s ciljem odkrivanja potreb uporabnic
in spodbujanja aktiviranja svojih potencialov za
navezovanje novih stikov. Pomembno je, da so
strokovne delavke in delavci pripravljeni deliti
moč, ki jo imajo zaradi pozicije, ki jim je dode-
ljena z delovanjem v organizacijah z drugimi čla-
nicami in člani skupnosti. Vzajemni (partnerski)
odnosi lahko v veliki meri omogočajo posamez-
nicam vzdrževati ali ponovno vzpostaviti duševno
zdravje.
PRIZADEVANJA ŠIRŠE SKUPNOSTI,
KI NAJ BI V SLOVENIJI SPODBUDILA
PROCES UREJANJA STANOVANJSKE
PROBLEMATIKE RANLJIVIH SKUPIN
V letu 1997 je delovna skupina Materinski do-
movi in zavetišča pri Socialni zbornici Slovenije
organizirala srečanje predstavnikov Ministrstva
za delo, družino in socialne zadeve. Ministrstva
za okolje in prostor. Inštituta za družbene vede.
Varuha človekovih pravic in drugih ter dala po-
budo za reševanje stanovanjske problematike
žensk in otrok, žrtev nasilja, ki prebivajo v ma-
terinskih domovih in zavetiščih v Sloveniji s spre-
membo določil pravilnika za pridobitev socialnih
stanovanj.
V letu 1998 potekala mednarodna delavnica
na temo Stanovanjska oskrba ranljivih skupin in
nova stanovanjska tveganja, kjer so bile predstav-
ljene potrebe in pravice ranljivih skupin: oseb z
dolgotrajnimi duševnimi stiskami, mladih, ki ni-
majo pogojev za bivanje s starši ali tega ne želijo,
žensk in otrok, žrtev nasilja, in brezdomcev. Med
drugim je posamezne vidike stanovanjske oskrbe
posebnih družbenih skupin je v Sloveniji obrav-
navalo več avtorjev, kar pa še ne zadošča za ce-
losten pregled na tem področju, ki bi bil potreben
še posebej zato, ker gre za ranljive skupine, ki so
po definiciji zmožne manj od drugih izražati in
postavljati zahteve po primernejši dostopnosti in
kakovosti tovrstnih storitev. Nadalje je bilo pou-
darjeno, da je stanovanje kot sestavina človekovih
pravic v Sloveniji slabo priznana in branjena, da
smo na tem področju v petdesetletnem zaostanku
za razvitimi državami.
Predstavljeni sta bili dve listini, ki določata
stanovanje kot element človekovih pravic:
Resolucija OZN Človekove pravice do primer-
nega stanovanja, ki jo je leta 1993 sprejel Odbor
za ekonomske, socialne in kulturne pravice, nava-
ja, da se človekova pravica do stanovanja, kjer
lahko živi v miru in dostojanstvu, nanaša na vsa-
kega posameznika, ne glede na premoženje, raso,
zdravstveni položaj itn. Še posebej v primeru
prisilne izselitve pomeni obveznost zagotovitve
vsaj osnovnega bivahšča. Ne glede na obliko
posesti morajo imeti vse osebe določeno stopnjo
zakonskega varstva uživanja stanovanja, ki jim
zagotavlja zaščito pred prisilno izselitvijo, vzne-
mirjanjem in drugimi grožnjami;
Istanbulska deklaracija o človekovih naseljih
je bila sprejeta na konferenci Združenih narodov
304
BREZDOMSTVO ŽENSK IN OTROK, ŽRTEV NASILIA
v Istanbulu. Države podpisnice te deklaracije,
med katerimi je tudi Slovenija, so sprejele več
obveznosti. (O tem in akcijskem načrtu Agenda
Habitat gl. Mandič 1999).
Podana so bila stališča in predlogi Strokovnega
sveta za socialno varstvo pri Ministrstvu za delo,
družino in socialne zadeve k predlogu Nacional-
nega stanovanjskega programa do 1. 2005.
V	letu 1999 so bile oblikovane pripombe na
Evropsko socialno listino, ki obvezuje članice Sve-
ta Evrope, da vodijo tako stanovanjsko politiko,
s katero bodo pospeševali dostopnost do stano-
vanj zadostne kakovosti, preprečevali in zmanjše-
vali brezdomstvo, s ciljem, da ga postopno od-
pravijo ter da oblikujejo cene stanovanj tako, da
bodo dostopna tudi ljudem brez zadostnih lastnih
sredstev.
V	letu 2000 je Vlada Republike Slovenije spre-
jela nacionalni program boja proti revščini in
socialni izključenosti na osnovi analize stanja do
leta 2005.
EPILOG
V Sloveniji delujejo organizacije za matere in
otroke v socialni stiski in težavi, kot so zavetišča,
varne hiše, materinski domovi, ki jim v veliki meri
določa dejavnost država, saj financira njihove
programe, kar pomeni, da želi imeti nadzor nad
njihovim delovanjem in vpogled vanj. Ob tem ob-
staja možnost, da se zaradi nujnosti po nepre-
stanem izpolnjevanja pogojev delovanja, ki jih
določa država, prvotno poslanstvo organizacij
izgubi, kar pomeni, da ne utegnejo slediti po-
trebam uporabnic, ki so jim namenjene.
Ohranjajo nekatere hierarhične vrednote in-
stitucij in stereotipe, vendar se s postopnim uva-
janjem raznolikih poklicnih profilov, prostovolj-
cev, postopno presegajo. Vpeljujejo nove oblike
dela ter vse bolj upoštevajo individualne pristope.
Ponekod se poskusno vključuje sodelovanje part-
nerjev. Kljub vsemu pa so še premalo upoštevane
potrebe mater in otrok, zlasti v primeru, ko gre
za reševanje stanovanjske problematike po od-
hodu iz organizacij.
Življenjska usoda žensk in otrok, zlasti tistih,
ki se ne morejo vrniti v staro okolje, je v veliki
meri odvisna od »naklonjenosti« služb, ki pogosto
postavljajo neživljenjske pogoje za pridobitev
ustreznega stanovanja in to urejajo mimo njih in
ne skupaj z njimi.
Premalo upoštevajo potrebe:
•	mater po omogočanju bivanja v drugem
kraju, daleč od nasilnega partnerja
•	otrok, da bi ostali pri materi in se le v
skrajnih primerih nameščali v rejniške družine;
•	po dodelitvi stanovanj, primernih za nor-
malno življenje in razvoj otrok.
Verjetno bo preteklo še nekaj let, da se bodo
udejanjile vsa novo sprejeta zakonodaja in pred-
lagane spremembe. Naloga skupnosti in odgo-
vornih akterjev je, da poiščejo načine, ki bodo v
tem času zapolnile praznino dolgotrajnega čaka-
nja na sistemske rešitve ter omogočile znosnejše
življenje tej populaciji.
Predlog podpornih ukrepov za vključitev
žensk in otrok žrtev nasilja v skupnost:
•	individualizirano financiranje občin (države)
ob namestitvi uporabnic v materinski dom, zave-
tišče ali varno hišo z možnostjo izbire organiza-
cije, v katero bodo nameščene;
•	prehodne stanovanjske skupine za uporab-
nice po odpustu iz organizacij, v katerih so na-
meščene začasno, ki potrebujejo daljše obdobje
za vzpostavitev novega, samostojnega načina živ-
ljenja in vključitev v okolje;
•	stanovanja, v katera bo mogoča takojšnja
(krajša) namestitev žensk, žrtev nasilja, z ustrez-
nim svetovanjem in terapijo, če jo želijo;
•	prehodna stanovanja v primeru, da dalj časa
ne morejo rešiti stanovanjskega problema zaradi
objektivnih vzrokov, največkrat zaradi pomanj-
kanje denarja;
•	podpora pri iskanju zaposlitve, vključitev v
poklicno usposabljanje oz. prekvalifikacije in
vključitev v zaposlitev v sodelovanju z Zavodom
za zaposlovanje;
•	razvijanje mreže samopomočnih skupin,
zagovorništva in podpiranje razvoja uporabniških
organizacij ter krepitev njihove moči;
•	vključevanje strokovnih delavk in delavcev
v učenje veščin in znanj za delo z ženskami in
otroki, ki preživljajo nasilje, in delo z nasilnimi
storilci.
305
tea smonker
LITERATURA
Bass, E., L. Davis (1998), Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so doživele spolno zlorabo v
otroštvu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Liberalna akademija.
Flaker, V. (1999), Odpiranje norosti. Ljubljana: /* cf.
Foucault, M. (1988), Madness and Civilization. London: Vintage.
Oilman, S. L. (1993), Freud, Race and Gender. New Jersey: Princeton Univ. Press.
Jodelt, D. (1991), Madness and Social Representation. New York: Harvester Wheatsheaf.
Materinski domovi in sorodne institucije (1997). Socialni izziv, 8: 14-39
Mreža organizacij za ženske in otroke v socialni stiski in težavi (2001). Socialni izziv, 5, 20-24.
Poročilo o človekovem razvoju (1998). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske
analize in razvoj.
Program boja proti revščini in socialni izključenosti (2000). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve.
Ramon, S. (1993), Razvoj duševnega zdravja v skupnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 15-16.
Stališča in predlogi strokovnega sveta k predlogu nacionalnega stanovanjskega programa do leta 2005
(1999). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Zaviršek, D. (1996), Med simbolno polucijo in socialno izključenostjo: prizadetost v Sloveniji. Časopis
za kritiko znanosti, XXIV, 179: 63-90.
-	(1997), Socialno delo v Sloveniji v objemu globalizacijskih konceptualnih premikov. Socialno delo,
36: 1: 43-53.
-	(1998), Prisilne izselitve med epistemologijo in prakso socialnega dela. Socialno delo, 37, 3—5:
309-319.
306
POVZETKI
Milko Poštrak
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST
Dr. Milko Poštrak je asistent na Visoki šoli Univerze v Ljubljani.
Delo je zastavljeno interdisciplinarno. Opira se predvsem na antropologijo, sociološke študije razmerij
med makro in mikro ravnijo, študije socializacijskih procesov in fenomenološko filozofijo. V ospredju
je vprašanje konstruiranja pojma osebe in njenega razmerja do konstrukcij pojmov, kot so družba in
kultura. S pomočjo Meadovih, Maussovih, Merleau-Pontyjevih in drugih koncepcij osebe in
socializacijskih procesov poskuša avtor ugotoviti, kako oseba konstruira svoj svet in sosvetje z drugimi.
V	sklepu ugotavlja, da je samozavedajoča se oseba vsakokrat opremljena z zalogami znanja,
ponotranjeno tradicijo, vsakokratnimi izkušnjami itn., naloženimi v - z Meadovimi besedami -
»družbeni jaz«, medtem ko se »osebni jaz« skoz procese mišljenja opira na »družbeni jaz« in prek
njega komunicira z drugimi. Tudi s tega vidika je razumljivo, zakaj je Husserlu spodletel poskus
prikopati se do čistega transcendentalnega jaza, saj ta - spet z Meadovimi besedami - ni mogoč, ker
z uporabo metod redukcije in epoche reduciramo in damo v oklepaj »družbeni jaz«; ostane prazni,
nemočni »osebni jaz«. Tukaj avtor ne konča, temveč te ugotovitve vzame predvsem kot plodno
izhodišče za nadaljnja razmišljanja.
Ključne besede: posameznik, skupnost, kultura, telo-subjekt.
Matjaž Plotajs
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU
Matjaž Plotajs je študent Visoke šole za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V	uvodu avtor razmišlja o fenomenu ustvarjalnosti kot poglavitnem elementu socialnega kulturnega
dela, pri čemer se ne zadovolji zgolj z enostavno definicijo, temveč prek interpretacije številnih
avtorjev obdela ustvarjalnost iz širših znanstvenih perspektiv. V osrednjem delu nas popelje iz
teoretskih razglabljanj v konkretnejše situacije, tako da nam neposredno, iz lastnih izkušenj
(prostovoljno delo) predstavi socialno kulturno delo z zmerno in težje prizadetimi osebami v Malem
domu. V sklepu avtor poda še svojo vizijo glede uporabnosti ustvarjalnih tehnik v socialnem delu in
prihodnosti socialnega kulturnega dela v smislu popularizacije stroke.
Ključne besede: socialno kulturno delo, ustvarjalne tehnike, socialno varstvo.
Gabi Bešlin, Nataša Šumak
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH
POSKUSNA TEORIJA NA PODLAGI KVALITATIVNE ANALIZE
Gabriella Bešlin je diplomirana socialna delavka. Nataša Šumak je diplomirana socialna delavka,
zaposlena v osnovni šoli Mala Nedelja in na osnovni šoli Razkrižje kot svetovalna delavka.
Članek prikazuje življenje mater v enostarševskih družinah. V Sloveniji je že vsaka šesta družina
enostarševska in veliko jih takih tudi ostane. Avtorici je zanimalo, kako matere vidijo in doživlja
svoje družine. Izhajali sta iz intervjujev osmih žensk. Njihove izjave sta kodirali, nato določili pojme
in jih povezali v kategorije. Iz kategorij sta napisali poskusno teorijo. Osredotočili sta se na naslednje
sklope: materialno stanje, socialno mrežo in odnose v njej, samopodobo mater in skrb zase. Ugotovili
sta, da je kvaliteta življenja mater odvisna od socialno-ekonomskega statusa (izobrazba, materialni
položaj), od razvejane in podpirajoče socialne mreže in od tega, kako matere skrbijo za svoje potrebe.
Ključne besede: socialna mreža, skrb zase, materialno stanje, samopodoba.
307
POVZETKI
Vesna Šiplič in Darja Kadiš
PSIHOSOCIALNI VIDIK STARANJA
Vesna Šiplič in Darja Kadiš sta diplomirani socialni delavki, študentki podiplomskega programa
specializacije »Menedžment v socialnem delu« na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V prvem delu članka je opisano, kako se življenjska doba starejših ljudi hitro podaljšuje, tako v svetu
kot tudi pri nas. Poslediea tega je staranje družbe. Pri nas v Sloveniji se tako zadnja leta vse več
govori o starosti in problematiki staranja. Odnos do starosti in razdvojenost med generacijami v
današnjih življenjskih razmerah stare ljudi medčloveško, kulturno in bivanjsko potiskata na rob, v
osamo in nekoristnost. Toda če hoče družba napredovati, mora imeti sistemske modele za sožitje
starih in mladih. V članku je napisanih tudi nekaj ugotovitev, kako se v Sloveniji lotevamo skrbi za
starejše. Starostniki so in bodo vse bolj prisotni na vseh ravneh življenja nasploh. Treba bo vzpostaviti
komunikacijo, osvetliti potrebe in spremeniti odnos do starostnikov. Stari ljudje so del nas samih in
del naše kulture, zato smo jim dolžni pomagati pri zagotavljanju njihovih potreb.
Ključne besede: gerontologija, diskriminacija starih ljudi, samopomoč, socialne potrebe,
medgeneracijska povezanost.
Tea Smonker
BREZDOMSTVO ŽENSK IN OTROK, ŽRTEV NASILJA
Tea Smonker, diplomirana socialna delavka, je zaposlena v strokovni službi Socialne zbornice Slovenije
in soorganizatorka dela v skupini Materinski domovi in zavetišča v Sloveniji.
Stanovanjska problematika žensk in otrok, žrtev nasilja, je oblika brezdomstva, ki jo država
spregleduje. V Sloveniji se je v zadnjem desetletju tudi na pobudo ženskega gibanja in drugih
organizacij izoblikovala raznolika mreža organizacij, namenjenih ženskam in otrokom, ki so v stiski
in pogosto tudi žrtve nasilja vseh vrst. Če je ženska z otroki odpuščena iz organizacij, se prične
težavna pot urejanja stanovanjskega vprašanja, ki se lahko konča tudi z začasnimi rešitvami, kot so
namestitev v centru za brezdomce, v stanovanju z visoko najemnino pri zasebniku, ločitvijo otrok od
matere z oddajo v rejniško družino ali z vrnitvijo k nasilnemu partnerju. Kadar trauma ob izgubi
stanovanja sovpada z drugimi stiskami, kot so psihosocialna in fizična prizadetost, je dejavnik tveganja
za vzdrževanje duševnega zdravja žensk in otrok. Postopno se oblikujejo rešitve tudi na nivoju širše
družbene skupnosti. Praznino dolgotrajnega čakanja na sistemske rešitve lahko zapolnijo raznoliki
pristopi stroke in tako omogočijo znosnejše življenje tej populaciji.
Ključne besede: brezdomstvo, ranljivost, travma, skupnost, duševno zdravje, delo z mrežami.
308
ABSTRACTS
Milko Poštrak
THE SUBJECT AND INTERSUBJECTIVITY
Dr. Milko Poštrak is an assistant lecturer at the University of Ljubljana School of Social Work.
The paper is conceived interdisciplinary. It is mainly based on anthropology, on the sociological
studies of the micro—macro linkages, the studies of the socialization processes and phenomenological
philosophy. The focus is on the question of construction of the term "person" and its relations to the
constructions of the terms "society" and "culture". With the help of Mead's, Mauss', Merleau-Ponty's
and other conceptions of the person and with the concept of socialization processes the author
attempts to find out how a person constructs his world and the world he or she shares with others.
The conclusion is that the self-aware person is always equipped with a stock of knowledge, internal-
ised tradition, actual experiences, etc., that are loaded in (in Mead's words) "me" (the social ego),
whereas "I" (the personal ego) through the process of thinking leans on "me" and in this way com-
municates with others. These conclusions are the starting point for further studies.
Keywords: individual, community, culture, body-subject.
Matjaž Plotajs
SOCIAL CULTURAL WORK IN MALI DOM
Matjaž Plotajs is a student of the University of Ljubljana School of Social Work.
The author initially discusses the phenomenon of creativity as the main element of social cultural
work, elaborating on the notion through many authors and in several scientific perspectives. These
theoretical considerations are followed by an analysis of more concrete situations and the experi-
ences of the author in voluntary social cultural work with lightly and severely disabled people. Lastly,
the author presents his vision with regard to the usefulness of creative techniques in social work, and
to the future of social cultural work for the popularisation of the profession.
Keywords: social cultural work, creative techniques, social care.
Gabi Bešlin, Nataša Šumak
THE QUALITY OF LIFE OF MOTHERS IN SINGLE-PARENT FAMILIES
A TENTATIVE THEORY ON THE BASIS OF A QUALITATIVE ANALYSIS
Gabriella Bešlin and Nataša Šumak are social workers. Nataša Šumak works as a counsellor in the
elementary schools Mala Nedelja and Razkrižje.
In Slovenia, every sixth family is a single-parent one and many remain so. Te authors were interested
how mothers see and feel about their families. They proceeded from interviews with eight women.
Their codified their statements, determined their notions and linked them to categories, on the basis
of which they wrote their tentative theory. They focused on the following bundles: the living condi-
tions, the social network and relations within it, the mother's self-image and self-care. They found the
quality of the mothers' lives depends on the socio-economic status (education, living standard), on
the ramified and supportive social network, and on the extent in which they take care of their needs.
Keywords: social network, self-care, living conditions, self-image.
309
ABSTRACTS
Vesna Šiplič, Darja Kadiš
PSYCHOSOCIAL ASPECT OF AGING
Vesna Šiplič and Darja Kadiš are social workers and students of the postgraduate specialisation pro-
gramme "Management in social work" at the University of Ljubljana School of Social Work
The first part of the paper discusses the fast prolongation of life expectancy. The consequence is the
aging of society. Thus in Slovenia there is lately more and more talk about aging and the related
problems. In our situation, the attitude towards old age and the generation gap push old people to
the margin, isolation and uselessness. But if society is to make progress, it must have systemic mod-
els for the coexistence of the old and the young. The paper also gives some observations of how the
care for the aged is undertaken in Slovenia. Old people are and will increasingly be present at all
levels of social life. It will be necessary to estabHsh a communication, to illuminate needs, and in
general to change our attitude towards them. They are a part of ourselves, of our culture, and we are
therefore obliged to help them satisfy their needs.
Keywords: gerontology, ageism, self-help, social needs, intergenerational links.
Tea Smonker
HOMELESSNESS OF WOMEN AND CHILDREN, THE VICTIMS OF VIOLENCE
Tea Smonker is a social worker, employed in the Social Chamber of Slovenia; she is also a co-organiser
of work in the group Maternal Homes and Refuges in Slovenia.
The housing problem of women and children, the victims of violence, is a form of homelessness
overlooked by the state. In Slovenia in the last decade the women's movement has helped establish
a network of organisations designed for women and children who are in distress and often also
victims of some kind of violence. When a women with children is dismissed from such an organisa-
tion, she steps on the difficult path of solving the housing problem, which may end in temporary
solutions like placement in a centre for the homeless or an expensive privately rented apartment.
Children may be separated from the mother and placed in foster case. And finally, they may return to
the violent partner. When the loss of housing is accompanied by, for instance, psychosocial or physi-
cal distress, this considerably increases the risk of a mental crisis. Now, gradually, solutions are being
shaped also on the level of the wider community. The void of the long-lasting wait for systemic
solutions may be filled by a variety of social work approaches, which would make the life of this
population bearable.
Keywords: vulnerability, distress, community, mental health, networks.
310
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160 SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 53, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija OvsENiK, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana:
KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650 SIT)
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega prava.
Ljubljana: /* cf. (3.456 SIT)
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf. (1.026 SIT)
Založba /* cf, Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1344451, zoja.skusek@guest.arnes.si
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in v elektronski obliki. V elektronski obliki naj bo besedilo
zapisano v formatu WORD ali RTF. Oddate ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje,
pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Besedilo naj ima dvojen razmak med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neformatirano,
brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov! Pri
alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (1., 1.1., 1.1.1.),
in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
bibliografija
Na koncu besedila postavite seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem redu priimkov
avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden). Seznam naj ne bo
oštevilčen! Literatura naj bo urejena takole:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza
v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experi-
mental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /. Amer.
Psychoanal Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zazna-
mujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi
izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: ... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr.... (Miller 1992: 121)... Imena istega avtorja ali urednika
v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če
navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v okle-paju
izpusti, npr. ... po Millerjevi (ibid.) je ... Kadar je referenca edina aH bistvena vsebina opombe,
oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »ibid.«, kadar navajate isto stran kakor
pri prejšnji navedbi, aH »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a drugo stran, npr.: ... (op. cit.: 121)...
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »V prispevku bomo predstavih rezultate raziskave ...«
ipd., temveč te rezultate (aH drugo relevantno gradivo) na kratko obnovite. Ključnih besed naj ne bo
manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo
najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v
Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja
Evropskega programa za begunce.«). Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in
opombe o avtorju/avtorici v angleščino. Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski
naslov, če ga imate!
recenzija
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Čeprav
se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko to traja kar dolgo. Če dobite predloge za popravke, jih
obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v najkrajšem mogočem času.
social work
Vol. 41, October 2002, Part 5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tlie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 1) 43-77-615, fax 43-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Milko Poštrak
THE SUBJECT AND INTERSUBJECTIVITY	249
IVIatjaž Plotajs
SOCIAL CULTURAL WORK IN MALI DOM	273
Gabi Bešlin, Nataša Šumak
THE QUALITY OF LIFE OF MOTHERS IN SINGLE-PARENT FAMILIES:
A TENTATIVE THEORY ON THE BASIS OF A QUALITATIVE ANALYSIS	281
Vesna Šiplič, Darja Kadiš
PSYCHOSOCIAL ASPECT OF AGING	295
Tea Smonker
HOMELESSNESS OF WOMEN AND CHILDREN, THE VICTIMS OF VIOLENCE
ENGLISH ABSTRACTS	309
Published in six issues per year
socialno delo 41 (2002), 5
članki
Milko Poštrak
SUBJEKT IN INTERSUBJEKTIVNOST	249
Matjaž Plotajs
SOCIALNO KULTURNO DELO V MALEM DOMU	273
Gabi Bešlin, Nataša Šumak
KVALITETA ŽIVLJENJA MATER V ENOSTARŠEVSKIH DRUŽINAH:
POSKUSNA TEORIJA NA PODLAGI KVALITATIVNE ANALIZE	281
Vesna Šiplič, Darja Kadiš
PSIHOSOCIALNI VIDIK STARANJA	295
Tea Smonker
BREZDOMSTVO ŽENSK IN OTROK, ŽRTEV NASILJA	301
povzetki
SLOVENSKI	307
ANGLEŠKI	309
ISSN 0352-/956	UDK 304+3Ó