159 Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini N i n a H o r v a t * 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'28(497.411):821.163.6-32.09Jurčič J. Nina Horvat: Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 87=52(2016), 1–2, str. 159–178 Prispevek prinaša primerjavo jezika Jurčičeve črtice Šest parov klobas, objavljene v Slovenskem narodu leta 1878, z jezikom njenega prevoda v knjižno prekmurščino (Sést párov kolbás), ki je le deset dni po objavi originala izšel v prvem prekmurskem časopisu Prijatel. Sprva so na kratko predstavljene okoliščine tega znotrajjezikovnega prevajanja (zlasti želja po približanju osrednjeslovenskega besedila prekmurskemu bralcu), nato pa so podane razlike med besediloma na različnih jezikovnih ravneh. Ključne besede: Josip Jurčič, Imre Agustič, Prijatel, prekmurski knjižni jezik, osre- dnjeslovenski knjižni jezik, znotrajjezikovni prevod 1.01 Original Scientific Article UDC 811.163.6'28(497.411):821.163.6-32.09Jurčič J. Nina Horvat: Josip Jurčič’s Šest parov klobas (Six Pairs of Sausages) in the Standard Prekmurje Language. Review for History and Ethnography, Maribor 87=52(2016), 1–2, pp. 159–178 The treatise compares the language of Jurčič’s short story Šest parov klobas (Six Pairs of Sausages), published in Slovenski narod in 1878, and the language of its translation into the standard Prekmurje language (Sést párov kolbás), which was published in the first Prekmurje newspaper Prijatel only ten days after the publication of the original text. The article first of all presents some features of the intralingual translation (mostly * Nina Horvat, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Ma- ribor, Slovenija, nina.horvat1@student.um.si. Prispevek je nastal pod mentorstvom izr. prof. dr. Natalije Ulčnik, natalija.ulcnik@um.si 160 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES the wish to bring the central Slovene text closer to its readers in Prekmurje). The differ- ences between both languages on different linguistic levels are presented in the paper. Key words: Josip Jurčič, Imre Agustič, Prijatel, Prekmurje standard language, central Slovene language, intralingual translation Uvod Na slovenskem narodnostnem ozemlju sta sprva obstajala osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurski ter vzhodnoštajerski) knjižni jezik, ki sta se sredi 19. stoletja formalno poenotila v t. i. novoslovenščino (prim. Jesenšek 2013, 2015). Poenotenje je v praksi potekalo postopoma, zato je še v sedem- desetih letih 19. stoletja v prekmurskem prostoru opazno pisanje v knjižni prekmurščini. To dokazuje tudi prvi prekmurski časopis Prijatel (1875–1878), v katerem je urednik Imre Agustič1 objavil v prekmurščino prevedeno črtico Josipa Jurčiča z naslovom Šest parov klobas (Slovenski narod, 1878, št. 53) – Sést párov kolbás (Prijatel, 1878, št. 6). Jurčičevo besedilo v osrednjesloven- skem (oz. novoslovenskem) knjižnem jeziku je s tem približal prekmurskemu bralcu, četudi knjižna prekmurščina formalno ni več obstajala (Ulčnik 2009: 25–26). Kljub dejstvu, da je črtico objavil že deset dni po izidu Jurčičevega originala, tj. 15. marca 1878, s čimer je izkazal veliko poznavanje aktualnih objav v osrednjeslovenskem prostoru in zanimanje zanje, je doživel javne očit- ke in odklanjanje – dopisnik Slovenskega naroda je namreč njegov prevod označil za nepotrebno »pačenje slovenskega jezika«, saj naj bi tudi prekmurski bralci lahko razumeli Jurčičevo besedilo v originalu. Tak odziv je posledica nepoznavanja tedanjega jezikovnega stanja v Prekmurju in tamkajšnje bogate knjižne tradicije (Ulčnik 2009: 26–27). V nadaljevanju prispevka so na vseh jezikovnih ravneh predstavljene jezi- kovne razlike med Jurčičevo črtico Šest parov klobas in njenim prekmurskim prevodom. Pravopisne značilnosti V času nastanka črtice na Slovenskem še nismo imeli pravopisnega priročnika,2 po katerem bi se lahko pisatelji in pisci ravnali, kljub temu pa so veljala dolo- čena normativna pravila. 1 Pod prevodom sicer ni podpisa, kljub temu pa lahko glede na okoliščine, v katerih je ča- sopis izhajal (prim. Ulčnik 2009: 60), domnevamo, da ga je pripravil Agustič (Just 2000: 20; Ulčnik 2009: 26). 2 Prvi slovenski pravopis izide leta 1899. Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 161 Raba velike in male začetnice Pri obeh avtorjih, torej pri Jurčiču in Agustiču, je raba velikih in malih črk ustaljena in dosledna. Med lastnimi imeni prevladujejo osebna imena, pri Jur- čiču npr. Perčev Jarnej, boter Peharc, Kovač, stari Perec, sin Jarnej, sosed Gobec, Pestnikova púnica, pri Agustiču pa Črpnják Marko, boter Šoštar, Kováč, stari, Črpnják, sin Jüri,3 sosed Žviglar in Herbašova dekla. Opazno je, da je Agustič osebna imena približal prekmurskemu okolju. Pri Jurčiču se v predzadnjem odstavku pojavita še dve imeni za prebivalce – Turki in Rusi – in eno zemlje- pisno ime (turško mesto Erzerum), medtem ko je Agustič ta del (kakor Turki za Erzerum ali Rusi za egiptski tribut) v celoti izpustil. Samostalnik bog je pri Jurčiču zapisan z veliko (je bil Bog vzel), pri Agustiču pa z malo začetnico (je bog vzeo). Raba ločil V besedilih zasledimo skladenjsko rabo naslednjih ločil: pika, vejica, vprašaj, klicaj, dvopičje, podpičje, dolgi pomišljaj, oklepaj, zaklepaj in narekovaj. Po tedanji pravopisni tradiciji je za naslovom uporabljeno končno ločilo (Šest parov klobas. – Sést párov kolbás.). Tako pri Jurčiču kot pri Agustiču se stava vejic razlikuje od današnje,4 npr.: pa stori kar hočeš, saj bo tvoja ne moja; Jarnej je sin tvoj, reci kar hočeš; Nevemo koliko se tákši žeo dopunilo; Tak je tak, zdaj vas že poznam. V obeh besedilih je pogost premi govor. V prekmurskem prevodu izstopa raba obrnjenih usredinjenih dvojnih narekovajev: Zatoga volo obišče edno nedelo popoldnévi Jürija, gda je živini polágao i ga, roké na hrbti držéč, etak okrega: «Kaj pa ti hodiš od meše z mérom z tov Herbašovov deklov?» Jurčič in Agustič narekovaje uporabljata tudi za: (1) posebno in ironično rabo besed (»ranjco« : «pokojno»;5 »zna govoriti« : «zná gučati»), (2) nekatere stalne besedne zveze (»dokler bode njegov mazinec gibal«; »hudič vzel« : «vrág vzéo»; »ploh vleče« : «plüg vlečé»), (3) poudarjanje (»stari«; «kot»). Oba avtorja uporabljata t. i. dolgi pomišljaj (—), npr. Moža dobiti, lepega, ljubega, dobrega, bogatega — ali kakoršnega koli, to je vendar le ideal dekletom (Jurčič) : Možá dobiti, lepoga, lüboga, dobroga, bogatoga — ali kakšegakoli, to je li miseo deklam (Agustič); Ti se naj tolažijo — tolažba življenje daljša, — da 3 V prekmurskem prevodu je opazna vsebinska pomanjkljivost, saj je glavni protagonist sprva poimenovan Črpnják Marko, v nadaljevanju pa Jüri. 4 Razlike v primerjavi z današnjo pravopisno normo so nakazane s podčrtavo. 5 Pred dvopičjem je zgled iz Jurčičevega besedila, za dvopičjem pa iz Agustičevega besedila. 162 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES nij še vseh dnij večer (Jurčič) : Tej se naj tožijo, tožba živlenje podugša, ka nej ešče vsáki dén večér (Agustič). Dolgi pomišljaj je največkrat uporabljen name- sto vejice, npr. pri ločevanju vrinjenih stavkov. Agustič je v nekaterih primerih ravnal drugače kot Jurčič, saj je namesto dolgega pomišljaja uporabil vejico ali pa je kak del besedila izpustil. Pisanje skupaj oziroma narazen Oziralne poljubnostne zaimke Jurčič piše narazen (kakršnega koli; kamor bo- di), Agustič pa skupaj (kakšegakoli; kamakoli). Agustič nikalnico piše skupaj z glagolom (nevemo), v zvezi s pomožnim glagolom biti v prihodnjiku pa narazen (ne de ‘ne bo’). Jurčič predloge zarad, zatorej in zmirom piše skupaj, Agustič pa narazen: za volo, zatoga volo in z mérom. Predložne zveze z oseb- nim zaimkom oba zapisujeta narazen: Jurčič zapisuje mej nje, Agustič pa med njé. Agustič narazen piše tudi prislov nato: Na to se v Jürjovom oči /…/. Jurčič narazen zapisuje še prislov vendarle (vendar le); tudi v prekmurskem prevodu se pojavi zapis narazen: denok li. Podobno je z veznikom dasi – Jurčič ga za- pisuje kot da si, analogno po njem pa Agustič uporabi ka si.6 Agustič navezno obliko zase piše z vezajem: za-se, Agustič pa obliko podaljša v za sébe. Glasoslovne značilnosti Samoglasniki Pri Jurčiču opazimo: (a) prehod nenaglašenega e v a (npr. Jarnej, mazinec), nenaglašenega a v e (npr. trajejo) in nenaglašenega u v o (osoda); (b) zoženje samoglasnika e do i-jevske stopnje: zmirom; (c) zapis predponskega u-: udali ‘vdali’, uže ‘že’. V obeh besedilih je opazen prehod polglasnika v e: den ‘dan’, po vési ‘po vasi’, lehko ‘lahko’. Pri Agustiču se samoglasnik u zaokroži v ü: lüboga, düše, drüge, tüdi, trü- diti, grünt, püstiti, hüdoj, hüdo, dopüsti, jüncom, jünce, ogledüje, Jürji, Jüri, čüje, lübico, drügo, tü, vüzem, vüzen, püsti, Jürjovom, vüst, očüdnjeni, plüg; samoglasniški l pa se razvije v nezaokroženi u: dugi, dugo, dopunilo, skuza, gučati. 6 Bralec bi ob nepoznavanju Jurčičevega besedila zvezo ka si lahko razumel tudi kot da bi si. Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 163 Zlogotvorni r je pri Jurčiču načeloma že zapisan z r (trdi, obrnil, smrt- no …),7 pri Agustiču pa se še zmeraj pojavlja starejši zapisovalni način z er (persti, skermili, smertnov, zaerdéči), vendar na dveh mestih tudi z r (odprla, podrlo). V prekmurskem prevodu je opazen prehod u > ü > ö: vöre, vö; veliko je redukcij nenaglašenih i-jev in e-jev: máš, mej, zvoljena, zgovarjao, máta, Jür- jovom. Pri Jurčiču najdemo redukcijo nenaglašenega i, npr. zarad, v posame- znih primerih pa se i celo doda (sinaha ‘snaha’). Naglašeni i lahko preide v e, npr. sekero ‘sekiro’, nenaglašeni i pa v a: za- dosta ‘zadosti’ (oboje pri Agustiču). Vzglasni u- pri Agustiču onemi: léžeš, léčti se (Jurčič zapiše vležeš, vleči se), lahko pa prehaja v v: navčenji, vdaro. Posebnost prekmurskega prevoda je tudi prehod samoglasnika u v o v sa- mostalniku moka ‘muka’. Soglasniki Tudi na ravni soglasnikov se primerjalno z današnjim knjižnim jezikom ka- žejo številne posebnosti. Pri Agustiču že v naslovu opazimo premet glasov (kolbás ‘klobas’), izglasni -l se v deležnikih moškega spola vokalizira: bio, od- neseo, odao ‘oddal’, pláčo, mogeo (v nekaterih primerih celo mogao), spoznao, postao, oskrbovao, stano ‘vstal’, vido (ali video), domišlávao, vzéo, meo, prišo, polágao, znao, dobo, mislo, zahvalo, obrno, odišo, zgovarjao, vdaro, terjao. Primarni in sekundarni palatalni l’ pri Agustiču otrdita (domišlávao, lüboga, volo, na poli, nedelo, lübico, zadovolni, črevle, postelov; pri Jurčiču zasledimo otrditev l’ le pri samostalniku ulnjakom), ponekod primarni izglasni -l’ prei- de v -o (žeo za mn. obliko želj); otrdi tudi epentetični l’: pozdrávleno, giblejo, prvle ‘prej’. Konzonantska skupina črě- je ohranjena: čevelj se pri Agustiču zapisuje črevel (tož. mn. črevle), pri Jurčiču pa zasledimo črevlje in predlog črez. V konzonantskem sklopu mn pri Agustiču pride do asimilacije mn > n (na senji ‘na semnju’) ali do diferenciacije mn- > vn-: vnogim; pri Jurčiču se v enem primeru mn olajša v m: iz semja. Pri Agustiču se končnica orodnika ednine pri pridevnikih in samostalnikih ženske a-jevske in i-jevske sklanjatve zlogovno zapre z -v: z velikov žalostjov, z nogov, z tov Herbašovov deklov, pod smertnov postelov. Zobnik n se pri Agustiču izgubi v primerih kakšegakoli, takša, takši. Zobnoustnični konzonant f se pri Agustiču pojavlja le na vzglasju: fašenek, falat, fertao, fiškališ. Za prekmursko besedilo je značilen tudi prote- tični glas v, npr. vöre ‘ure’, vüst ‘ust’, v pred nezvenečimi nezvočniki pa onemi 7 Razen v dveh primerih: kakornšega in zarudi ‘zardi’. 164 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES (stano ‘vstal’). V primeru tjednov ‘tednov’ se kaže obstoj sekundarne skupine tj. Konzonantska skupina kt prehaja v št: ništera, ništeri, štere; vzglasni, med- glasni in izglasni nezveneči pripornik x onemi ali preide v j: tákši ‘takšnih’, krepki ‘krepkih’, sranjene, snéjo (vendar tudi sneha, snehin), to pa se še posebej kaže pri samostalnikih v mestniku množine (pri svinjaj, pri volej); v primeru hajdina (ajda) se pojavlja proteza x-. V Jurčičevem besedilu imajo samostalniki i-jevske sklanjatve posebno končnico v rodilniku množine: dnij, kostij. Podoben pojav je opazen tudi pri zanikanem glagolu biti za 3. osebo: nij, nijso. Konzonantski sklop xč pri Agustiču preide v šč: ščéš ‘hočeš’. Drsnik j v izglasju onemeva: Jüri, nekda. Zlitnik c pri glagolu brcne preide v pripornik s: brsne. Konzonantska skupina dn je ohranjena: edno ‘eno’, niedno ‘nobeno’ (nitieno); sklop dd (oddal) se pri Agustiču poenostavi v d: odao; med sklop dš se v enem primeru vrine i (odišo ‘odšel’). V zapisu ščés, Sést (v naslovu) in razcemerjen sklepam, da gre za tiskarsko napako ali vpliv madžarskega črkopisa, saj Agustič drugod zapisuje ščéš, šést in čemer. Pri Jurčiču prav tako zasledimo protetični j, npr. jeden nepotrebnik, jedine misli, tudi deiktični j: v hudej vročini. Palatalni n’ v primeru osupneni otrdi. Pogosto je mehčanje goltnikov k in g, npr. tacih ‘takih’, tacega ‘takega’, druzega ‘drugega’, in prehod zvenečih soglasnikov v nezveneče: otide ‘odide’. Zasledi- mo lahko tudi prehod konzonantske skupine kt v xt: lahti ‘lakti’. Oblikoslovne značilnosti Samostalniška beseda Samostalniki V Agustičevem besedilu lahko pri samostalnikih moškega in srednjega spola v dajalniku in mestniku ednine opazimo končnico -i (k bregi, na pragi, na senji, na poli, po navčenji), podobno pri Jurčiču, vendar le v mestniku ednine (na semnji, na polji, po svojem naučenji, pri notarji (dajalnik pa k notarju), o božiči). Priimki se ob imenih moškega spola v Agustičevem besedilu ne sklanjajo (Črpnják Marki), Jurčič pa ima na tem mestu sklanjano pridevniško obliko priimka (Perčevemu Jarneju). Sicer pa oba avtorja namesto svojilnih pridev- nikov uporabljata svojilni rodilnik: Perčevega Jarneja oče; Črpnják Marka oča, Jürija zvoljena. Jurčič samostalnik oče sklanja po moški sklanjatvi s podaljšavo osnove s -t- (očeta, očetu), Agustič pa po a-jevski sklanjatvi (oča, oči). Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 165 Agustič se pri sklanjanju samostalnika ženskega spola dveri v mestniku množine ravna po Jurčičevi končnici -i: Stari otide iz hleva, a pred vrati osta- ne : Stári odide z štale, ali pred dveri ostáne. Samostalnik moškega spola vol ima v mestniku množine obliko pri voleh (Jurčič), v prekmurskem prevodu pa skladno s prehodom -x > -j obliko pri volej. Pri Agustiču izstopa tudi končnica -aj pri samostalnikih ženskega spola v mestniku množine: pri svinjaj, v drugih besedilih še pri dveraj, v mestaj ipd. Pri Agustiču končnice samostalnikov ženskega spola v rodilniku množine onemijo (takši žeo ‘takšnih želj’, krepki čonti ‘krepkih kosti’). Jurčič zapisuje samostalnike ženskega spola v rodilniku množine z -j, ki zapira zlog: dnij, kostij. Pri obeh je opazno sklanjanje števnikov z ničtimi končnicami (/…/ zarad šest parov klobas mu je predpust srečo odnesel : Za volo šést párov kolbás njemi je fašenek srečo odneseo). Samostalniški zaimki Oba avtorja uporabljata samostalniške zaimke in posamostaljene pridevniške zaimke. Nekaj zgledov:8 Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo : Ali to je gvüšno, ka se je vnogim podrlo. »dokler bode njegove mazinec gibal«, neče ni sinu ni nikomur gospodarstva prepustiti : dokeč bode njegov perst gibao, nešče ne sini ne nikomi vérstvo püstiti. pa stori kar hočeš, saj bo tvoja ne moja, ampak kot mi boš dal dober : pa právi kaj ščéš, vem tvoja bo, ne moja, nego dober kot mi denok dáš. »To ali pa nobene, takisto vam pa uže povem, če se na glavo postavite; če mi ne daste gospodarstva, pojdem pa po svetu.« : «To ali niedno, to vam pa že zdaj povem, či se na glávo postavite, či mi ne date vérstva, idem po sveti.» Zdaj, dokler je mlad, dobi vendar kakovo, potlej, i — nu! : Zdaj dokeč je mládi, dobi denok nekákšo, sledi teško. Opazimo tudi nekaj razlik v rabi samostalniških zaimkov in posamostalje- nih pridevniških zaimkov. Tako npr. Agustič za Jurčičev oziralni zaimek kar piše kaj, za kazalni zaimek ti (2. os. mn.) tej, za nikalnega nikomur nikomi, 8 Kar je pred dvopičjem, je citirano po Jurčiču, kar je za dvopičjem, pa po Agustiču. 166 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES za naslonsko obliko mu Agustič piše daljšo, naglasno obliko njemi, namesto zate piše predložno zvezo z osebnim zaimkom za tébe (tudi ‘zase’ – za sébe); v enem primeru pa tudi Jurčič ne uporabi navezne oblike (vsak za sebe premiš- ljata). Za osebni zaimek ga pri Agustiču enkrat zasledimo ka, kar bi lahko bila napaka (Oča ka je vendar razmo). Za Jurčičev celostni zaimek vsak Agustič piše določno obliko vsáki. Predložno zvezo z osebnim zaimkom mednje oba zapisujeta narazen – Jurčič mej nje, Agustič pa z ostrivcem: med njé. Pridevniška beseda Pridevniki V Agustičevem besedilu najbolj izstopa pridevniška sklanjatev samostalnikov moškega spola, in sicer v rodilniku ednine, kjer avtor uporablja končnico -oga (lepoga, lüboga, dobroga, bogatoga moža, svétoga zákona), v dajalniku ednine, kjer zasledimo končnico -omi (k zaželenomi bregi, staromi), ter v mestniku ednine, kjer uporablja končnico -om (v Jürjovom oči, iz drugih besedil še npr. v slovenskom jeziki). Agustič preglasa ne upošteva. Glede pridevniške skla- njatve samostalnikov ženskega spola je bilo ugotovljeno, da avtor v rodilniku množine izpušča izglasni pripornik -x: krepki čonti ‘krepkih kosti’, takši žeo ‘takšnih želja’, v mestniku ednine zapisuje značilno panonsko končnico -oj: v hüdoj vročini. V orodniku ednine samostalnikov ženskega spola uporablja končnico -ov: z velikov žalostjov. Pri Jurčiču je posebnost npr. sklanjanje pri- devnika tak in drug v rodilniku (tacih želj, kaj tacega, ni druzega) in mestni- ška sklanjatev pridevnikov ženskega spola (v hudej vročini). Agustič za dvojinsko obliko samostalnikov uporablja končnico -iv-, ki je še danes izpričana v panonski narečni skupini, npr. mládiva dvá. Pri Agustiču ima večina lastnostnih pridevnikov določno obliko (dugi fa- šenek, veliki razloček, vsaki falat), pri Jurčiču pa je na teh mestih uporabljena nedoločna oblika (dolg predpust, velik razloček, vsak grižljaj). Pojavi se tudi elativno stopnjevanje:9 v hudej vročini/v hüdoj vročini, ves razjarjen/ves razcemérjen. Svojilni pridevniki oz. pridevniški zaimki so na nekaterih mestih zapostav- ljeni: oče nevestin/oča snehin; sin tvoj/sin tvoj. V obeh besedilih so uporabljeni glavni in vrstilni števniki, npr. šest parov/ šést párov, 60 let star možanec/60 let star mož, drug dan/drügi dén ‘naslednji dan’, dva moža/dvá možá, drugo sredo/drügo sredo, jeden »nepotrebnik«/eden 9 Pred poševnico je primer iz Jurčičevega besedila, za poševnico pa iz Agustičevega. Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 167 «nepotrebnik», štiri pare/štiri páre. Jurčič glavni števnik eden zapisuje s pro- tetičnim j-: jeden. Pridevniški zaimki V besedilih lahko zasledimo oziralne poljubnostne (kakršnega koli/kakšega- koli), kazalne (z ono Pestnikovo púnico/z tov Herbašovov deklov, ono punčaro/ to deklo, te pár kolbás, tacih želj/tákši žeo), celostne (vsak grižljaj/vsaki falat, vsa nebesa), mnogostne (marsikatera samica deklica/ništera dekla, ništeri liter vina), osebne (povratno)svojilne (svojo ljubico/svojo lübico, njegov mazinec/ njegov perst), oziralne (pri Jurčiču ki, pri Agustiču pa ki in šteri: penezi, štere je meo sranjene), vprašalne (koliko tacih želj/koliko se tákši žeo) in drugostne zaimke (pri Jurčiču drugi: Osupneni so stali drugi svatje, pri Agustiču pa ovi ‘ti’: Očüdnjeni so stali ovi svatje). Pogoste so tudi zveze samostalnikov s pridevniškimi zaimki: naš ubogi Jarnejec/naš siromak Jüri, z ono Pestnikovo púnico/z tov Herbašovov deklov, po svojem naučenji, moje stare črevlje/moje stáre črevle. Agustič uporablja staro pronominalno sklanjatev kazalnega zaimka ta, ki je značilna za panonsko narečno skupino, in sicer: te pár kolbás, toga razgo- vora, protiven tomi … Značilen je kazalni zaimek šteri ‘kateri’, ki je nastal po asimilaciji konzonantskega sklopa kt > št. Glagol Pri obeh avtorjih najdemo tri glagolske čase – preteklik, sedanjik in prihod- njik, pri Jurčiču še predpreteklik (njegovo »ranjco« je bil Bog vzel uže pred leti). Prihodnjik je tvorjen z daljšo obliko pomožnega glagola biti, npr. se bode možila/se bode omožila, bode mazinec gibal/bode njegov perst gibao, še dolgo ne bode pripustil/ešče ne dopüsti, ali s krajšo obliko: mi boš dal/mi dáš (prihod- nost je lahko izražena tudi s sedanjikom). Sedanjik se uporablja tudi v splošno znanih resnicah oz. pregovorih, npr. pri Jurčiču tolažba življenje daljša; nij še vseh dnij večer. Prihodnost je lahko izražena tudi z zvezo imeti + nedoločnik: kaj imata sin in sinaha staremu dati za velike praznike (Jurčič) : kaj máta sin i sneha staromi dati za velike svétke (Agustič). Jurčič pri zanikanih glagolskih oblikah v prihodnjiku uporablja dve vari- anti: ne bo zaničevala in ne bode pripustil. Agustič v istih primerih uporabi ne de zametávala in sedanjiško obliko ne dopüsti. Pri njem so zanimive zanikane oblike za preteklik (nej prišlo, nej mogeo prijéti) in sedanjik: nega ženske (nega stoji le pred samostalniki), nej protiven tomi ‘ne nasprotuje temu’. Agustič 168 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES torej za ‘ni’ pred glagoli uporablja nej (vendar: ne bilo nigdi najti). Drugače je pri Jurčiču, ki za ‘ni’ uporablja nij: nij domače ženske, nij več tako gibal, nij bilo veliko, mu nij več v slast hodil ipd. Njegova posebnost je tudi to, da za zanikanje glagola imeti v 1. os. mn. piše obliko nemamo. V obeh besedilih je pogost tudi dramatični sedanjik: Zatorej obide nekdaj v nedeljo popóludne sina Jarneja, ko je živini pokladal, in ga, roke na hrbtu držeč, tako okrega (Jurčič) : Zatoga volo obišče edno nedelo popoldnévi Jürija, gda je živini polágao i ga, roké na hrbti držéč, etak okrega (Agustič); Tu pa se oglasi oče nevestin in pravi (Jurčič) : Tü pa se oglási oča snehin i právi (Agustič). Za Agustiča je značilna tematska končnica atematskih glagolov (či mi ne dáte vérstva; pri Jurčiču: če mi ne daste gospodarstva). Glagol iti ima v 1. osebi ednine sedanjiško obliko idem (idem po sveti). Pri Agustiču se pojavi značilno panonska kontaminirana oblika nedoloč- nika: léčti se (pri Jurčiču uleči se) in zamenjevanje glagolov morati ter moči: enkrát njemi moreš grünt püstiti ‘moraš’. Za izražanje velelnega naklona avtorja uporabljata tri možnosti: (1) naj + glagol: to naj pa le povemo (Jurčič) : to naj povemo (Agustič); Ti se naj tolažijo (Jurčič) : Tej se naj tožijo (Agustič); naj bosta mlada dva delala (Jurčič) : naj bodeta mládiva dvá delala (Agustič); (2) bodi + deležnik na -n: Bodi vsem, ki so srečno pripluli v zaželeno luko svetega zakona, iz dobre duše čestitano (Jurčič) : Bodi vsem, ki so srečno priplavali k zaželenomi bregi svétoga zákona, z dobre düše pozdrávleno (Agustič); (3) velelniška oblika na -i oziroma -j: (i) mej, izgovori/zguči si, ženi/oženi ipd. V besedilih je prisotnih nekaj deležij na -č in -ši: Rekoč se stari obrne in otide hitro iz kancelije ven (podobno pri Agustiču); Zatoga volo obišče edno nedelo popoldnévi Jürija, gda je živini polágao i ga, roké na hrbti držéč, etak okrega (pri Jurčiču je podobno); Sin zaerdéči i poznavši očo, ka njemi ešče ne dopüsti ženiti se, odgovori čemerno (pri Jurčiču pa Sin zarudi in očeta pozna- vši, da mu še dolgo ne bode pripustil ženiti se, odgovori jezno). Zasledimo tudi danes stilno zaznamovano kratko obliko glagolov za 3. osebo množine: pri Jurčiču Jarneju se vsa nebesa odpró. Prislov V besedilih se pojavljajo časovni (danes (Agustič tega ne uporabi), letos, lani, prej (prvle),10 zopet (pá), enkrat (enkrát), zdaj, potlej (sledi), poleti (po leti), nekdaj (nekda), zmirom (z mérom), potem (potom, tudi te), popóludne (popol- dnévi), prostorski (tu (tü) – ki pa v primeru Tu pa se v Jarnejevem očetu stari 10 V oklepajih so zapisani Agustičevi primeri, če se razlikujejo od Jurčičevih. Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 169 gospodarski in samostalni mazinec oglasi pomeni ‘takrat’; nikjer (nigdi), ven (vö)), lastnostni vendar le (li ali denok li), neusmiljeno (Agustič tega ne upo- rabi), srečno, gotovo (gvüšno), kako (kakda), malo, več, celo (ešče), res (resan), veliko (tega Agustič ne uporabi, v drugih besedilih pa dosta), mnogo (tega Agustič ne uporabi), vendar (denok), tako (etak), jezno (čemerno), takisto, gro- bo, menda (vendar), zadosti (zadosta), teško, hitro, zelo (jáko)) in vzročnostni prislovi (zatorej (zatoga volo), zato. Primernik prislova dobro Jurčič zapisuje kot bolje (če prej, bolje zate), Agu- stič pa kot bole (či prvle bole za tébe). Pojavi se še presežnik od živahen in lep, in sicer Jurčič zapiše najživahnejše, Agustič pa namesto tega najlepše. V obeh črticah se pojavijo še prostorske zveze prislovnega pomena, npr. pri hiši, v slast, na noge, pred vrati (pred dveri) iz hleva (z štale); časovne zveze prislovnega pomena, npr. v hudej vročini (v hüdoj vročini), pred pustom (pred postom), za velike praznike (za velike svétke); lastnostne zveze prislovnega po- mena, npr. do zadnje dlake. V besedilih najdemo en prislovni zaimek – pri Jurčiču kamor bodi, pri Agustiču pa kamakoli. Jurčič zapisuje prislov baš ‘prav, ravno’: Nemamo še štatističnih dat, koliko tacih želj je baš pretekli ali pretekajoči predpust uresničil ali neusmiljeno podrl. Nepregibne besedne vrste Predlog Predlog k Agustič ponekod opusti (Sin se jüncom obrné), ponekod pa ga upo- rablja v časovnem pomenu (k svétkom, k fašenki). Raba predlogov z/s se v nekaterih primerih razlikuje od današnje: z stáre, z tóv, z štale, z kancelije, z senja, vendar s tem, z dobre, z velikov, z nogov. Predlog na Agustič uporablja za izražanje časovne določitve (na vüzem). Predloga ob ne uporablja (npr. Jur- čičev stavek ob mizo udaril prevede v po stoli vdaro), predlog iz pa nadomesti z z + vö (z kancelije vö). Predlog med Jurčič zapisuje kot mej, predlog čez zapisuje s črez (črez dol- go), Agustič pa ga ne uporablja. Predlog o ima pri Jurčiču časovni pomen: o božiči, o pustu, o veliki noči. Pri Jurčiču se v enem primeru pojavi posebna raba predloga izpred ‘od’: vsak grižljaj izpred ust vlekli; Agustič pa je na tem mestu uporabil predlog pred (vsaki falat pred vüst vlekli). Predlog zaradi Jurčič zapisuje z reduciranim i-jem (zarad), Agustič pa piše za volo ‘zavoljo’. 170 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Vezniška beseda Agustič veznik če zapisuje s či (či prvle bole za tébe; či nega domače ženske pri hiši), veznik dokler zamenja z dokeč (dokeč bode njegov perst gibao; zdaj dokeč je mládi), za veznik in uporablja danes starinsko označen i (i ka ne more več; i njemi právi; kaj se ti trbej trüditi i skrbeti), za ko piše gda (gda je na senji kravo odao; gda je stári Črpnják z senja prišo), za veznik kot uporablja kak (Jüri kak ženin; dvá možá kak svedoka), za veznik da piše ka (Stári je terjao, ka se njemi zapiše šést párov kolbás), veznik kar zamenjuje s kaj (pa právi kaj ščéš; Kaj ti máš, mej za sébe), veznik ker pa z ár (Tüdi je hüdo, či nega domáče ženske pri hiši, ár njegovo «pokojno» je bog vzeo že pred leti; Oča ka je vendar razmo, ali nej, ár hrbet njemi je obrno i odišo). Pri Jurčiču je posebna raba veznika ko v pogojnih odvisnikih, torej v pomenu ‘če’ (ko bi vedel, da je púnica taka, da me ne bo zaničevala, ko bi res k hiši prišla). Oba, Jurčič in Agustič, uporabljata veznik ali v ločnem priredju (Moža dobiti, lepega, ljubega, dobrega, bogatega — ali kakršnega koli : Možá dobiti, lepoga, lüboga, dobroga, bogatoga — ali kakšegakoli; To ali pa nobene : To ali niedno), v pomenu ‘toda, ampak’ (Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo : Ali to je gvüšno, ka se je vnogim podrlo) in v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja (ali mislite, da je taka? : ali mislite, ka je tákša?). Namesto ali Agustič uporablja tudi jeli (Jeli misliš vzéti to deklo?). Pri Agustiču zasledimo veznik nego ‘ampak’: vem tvoja bo, ne moja, nego dober kot mi denok dáš. Za veznik čeprav Jurčič uporablja da si (Jarnej pa voli ogleduje, da si jih pozna), ki pa ga Agustič analogno prevede v ka si (Jüri pa jünce ogledüje, ka si jih pozna). Za poudarjeno izključevanje pri vezanju stavčnih členov Jurčič namesto veznika niti uporablja danes zastareli ni (ni toporišča ni kose ni druzega po- štenega orodja), Agustič pa namesto tega uporabi nikalnico ne (ne sekero ne kose, ne drüge poštene škéri). Členek V črticah zasledimo dodajalne (pri Agustiču ešče za Jurčičev še: ka nej ešče vsáki dén večér), poudarjalne (pri Agustiču ešče ‘celo’: ešče dohan z stáre mále pipe njemi nej več šmajlivli; pri Jurčiču uže ‘že’: uže 60 let star možanec; pri Jurčiču se pojavi še starinski baš v pomenu ‘prav, ravno’ (Ne baš!); da: da, celo tobak iz stara male pipe mu nij več v slast hodil), členke domneve (pri Jurčiču baje (se je baje veselila) in menda (Oče ga je menda razumel), pri Agustiču pa vendar (Ništera dekla se je vendar mislila)), členke zanikanja (za hlapca vam pa ne bom na večne čase, ne; posebna je Jurčičeva nikalnica i — nu (dokler je Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 171 mlad, dobi vendar kakovo, potlej, i — nu); izvzemalne členke (pri Jurčiču le (Le ko je prišlo vprašanje), pri Agustiču pa li (Li gda je prišlo pitanje). Medmet V črticah zasledimo tri medmete: e, bome, boter, štiri pare klobas imaš pa tudi zadosti (Jurčič) : E, bogme, boter, štiri páre kolbás máš pa tüdi zadosta (Agu- stič); »Kaj!« — kriči ves razjarjen (Jurčič) : «Koga!» — kriči ves razcemérjen (Agustič). Medmet e izraža zavrnitev, neodobravanje, lahko pa bi imel tudi funkcijo pozivanja. Bogme in njegova različica bome izražata podkrepitev tr- ditve, kaj oziroma koga pa v tem primeru izraža nejevoljo, začudenje, jezo. Vrstno so to torej razpoloženjski in zvalni medmeti. Besedotvorne posebnosti Pri Jurčiču se pojavi tvorjenka iz predložne zveze, in sicer predpust, ki ozna- čuje čas od 6. januarja do pustnega torka. Oba uporabita tudi sopomenko za pomen ‘navada’, in sicer v primeru po svojem naučenji/po svojem navčenji (‘po svoji navadi’). Današnji neknjižni pogovorni izraz punca ima pri Jurčiču obliko púnica, zasledimo pa tudi čustveno obarvano izpeljanko punčara. V obeh črticah se pojavi tudi priložnostno tvorjena beseda za ‘nepotrebnega, nekoristnega moža’ – nepotrebnik. Jurčič iz samostalnika mož izpelje besedo možanec. Pri glagolih se nekatere predpone rabijo drugače kot danes, npr. izredili/ skermili ‘zredili’, izhaja/zhaja ‘shaja’, izpoznal/spoznao ‘spoznal’, prepustiti/ püstiti (Agustič v tem primeru predpono izpusti), premišljati/premišlávati ‘razmišljati’; pri Agustiču opazimo tudi, da uporablja dve obliki za pomen ‘vstal’: stano na nogé in vstano. Jurčič uporabi priložnostno tvorjen pridevnik za pomen ‘tak, ki se ravno odvija, gre h koncu’, in sicer v primeru pretekajoči predpust. Za pridevnik in- transigenten ‘nepopustljiv’ tvori končnico -ski: intrasigentske vrste, pri egiptski pa izpusti obrazilo -ov-. Pri Agustiču za pridevnik začuden opazimo drugač- no predpono: očüdnjeni. Pri prislovih se pojavljajo različne tvorjenke, najpogosteje sestavljenke in sklopi: takisto, zatorej/zatoga volo. Agustič tvori časovni prislov popoldnévi ‘po polovici dneva’. 172 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Skladenjske značilnosti V obeh besedilih prevladujejo krajše povedi, npr. pri Jurčiču: Denes je zadnji predpustni dan; Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo; Ali, kakor se je godilo Perčevemu Jarneju, to naj pa le povemo; pri Agustiču: Letos je bio dugi fašenek; Ali to je gvüšno, ka se je vnogim podrlo; Ali kakda se je godilo Črpnják Marki, to naj povemo. V besedilih najdemo zapostavljene prilastke, npr. sin tvoj, oče nevestin/oča snehin. Stavčni členi se lahko tudi ponovijo, npr. Kaj bi vas zaničevala, nič vas ne bo zaničevala : Kaj bi vas zametávala, ne de vas zametávala, s čimer je dose- žena intenzifikacija povedanega. Pojavljajo se polstavčne tvorbe, največkrat deležijske: Rekoč se stari obrne in otide hitro iz kancelije ven (podobno pri Agustiču); Zatoga volo obišče edno nedelo popoldnévi Jürija, gda je živini polágao i ga, roké na hrbti držéč, etak okrega (pri Jurčiču podobno); Sin zaerdéči i poznavši očo, ka njemi ešče ne dopüsti ženiti se, odgovori čemerno (pri Jurčiču je podobno). Pogost je zamenjan besedni red, s katerim avtorja (predvsem Jurčič) ustvarjata poetičnost: – Tudi denarja, /…/, šlo je mnogo v gospodarstvo (Jurčič) : Tüdi penezi, /…/, so šli v vérstvo (Agustič). – botru Peharcu in Kovaču zaklel in zarotil se (Jurčič) : botri Šoštari i Kováči zakleo i preségno (Agustič). – obležal je bolan in nemoč (Jurčič) : obležao je betežen i odmoren (Agustič). – bili so zadovoljni vsi s tem (Jurčič) : bili so zadovolni vsi s tem (Agustič). Značilnosti na besedni in besednozvezni ravni V prekmurskem prevodu na posameznih mestih zasledimo nadomeščanje (osrednjeslovenskih) besed s pomensko neenakovrednimi prekmurskimi iz- razi, npr. ideal > miseo, luka > breg, tolažba > tožba, lahko tudi nadpomen- kami (mazinec > perst). Nekaj besed oz. besednih zvez pa je pri Agustiču povsem izpuščenih: samica, štatistična data, kašča, dota, funt, špeh, maslo, sol, (intrasigentska) vrsta, Turki, Erzerum, Rusi, egiptski tribut. Zlasti zanimivi pa so primeri, v katerih so osrednjeslovenski izrazi nadomeščeni z razliko- valnim panonskim besedjem,11 npr. pust > fašenek, kost > čonta, vprašanje > pitanje, praznik > svétek, vrt > ograd, denar > penez(i), priča > svedok, miza > sto, vrata > dveri, gospodarstvo > vérstvo. To prikazuje Tabela 1. 11 Besede najdemo tudi v Novakovem Slovarju stare knjižne prekmurščine (2006). Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 173 Tabela 1: Razlikovalni samostalniki Šest parov klobas (Slovenski narod, 1878) Sést párov kolbás (Prijatel, 1878) Šest parov klobas (Slovenski narod, 1878) Sést párov kolbás (Prijatel, 1878) Šest parov klobas (Slovenski narod, 1878) Sést párov kolbás (Prijatel, 1878) Samostalniki moškega spola Samostalniki ženskega spola Samostalniki srednjega spola pust fašenek kost čonta gospodarstvo vérstvo likof áldomáš miza sto (m. sp.) orodje škér (ž. sp.) tobak dohan pretega moka vrata dveri (ž. sp.) denar penez(i) ranjca pokojna vprašanje pitanje hlev štala (ž. sp.) nevesta snéja vol jünec priča svedok (m. sp.) dohtar ‘odvetnik’ fiškališ ajda hajdina vrt ograd rž žito (s. sp.) ulnjak vinják velika noč vüzem/vü- zen (m. sp.) mernik kebel praznik svétek božič svétki (mn. obl.) grižljaj falat ploh plüg V besedilu izstopajo besede, značilne za kmečko okolje, npr. likof ‘poje- dina, pitje po končanem večjem delu’ (in je po likofu še za en liter vina dal in ob mizo udaril); pri Agustiču sopomenka áldomáš; mernik ‘prostorninska mera za žito, približno 30 l’ (toliko mernikov pšenice); Agustič za ta izraz upo- rabi kebel ‘manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma; škaf ’; kot ‘pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika’ (Ko si je »stari« izgovarjal svoj »kot«). 174 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES Stilna označenost besed Besedje, uporabljeno v izvirniku in v prevodu, je lahko z današnjega vidika stilno nevtralno ali pa zaznamovano, kar lahko razberemo iz označevalnikov v SSKJ in SP. Čustveno obarvane besede: – ekspresivne: marsikatera samica deklica se je baje veselila (Jurčič uporabi v pomenu ‘samska, neporočena ženska’, pri Agustiču se ta izraz ne pojavi); to je vendar le ideal dekletom (pri Jurčiču v pomenu ‘kar vsebuje najboljše lastnosti’, Agustič uporabi namesto tega miseo); koliko tacih želj je baš pre- tekli ali pretekajoči predpust uresničil ali neusmiljeno podrl (Jurčič uporabi v pomenu ‘povzročiti, da kako stanje preneha’); Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo (Jurčič s tem izraža prepričanost o tem, Agustič uporabi gvüšno); ni druzega poštenega orodja ‘primernega primernega’; Ali misliš vzeti ono punčaro? (pri Jurčiču v pomenu ‘dekle’, Agustič namesto tega zapiše to deklo); da bi on svojo ljubico za ženo dobil ‘ljubljeno žensko’); kriči ves razjarjen (pri Jurčiču ‘zelo jezen, razdražen’, pri Agustiču v enakem pomenu razcemérjen); pogajanje se je razbilo ‘končalo’, – olepševalne: njegovo »ranjco« je bil Bog vzel uže pred leti ‘je umrla’, – slabšalne: otide hitro iz kancelije ven ‘iz pisarne, urada’. Zvrstno obarvane besede: – neobčevalne oz. knjižne: Nemamo še štatističnih dat (Jurčič uporabi v po- menu ‘podatki, navedbe’, pri Agustiču pa se izraz ne pojavi); Nasledek tega razgovora je bil (Jurčič uporabi v pomenu ‘posledica, rezultat’); Stari je terjal, da se mu zapiše šest parov klobas za »kot« (‘odločno zahtevati kaj’); Osupneni so stali drugi svatje (pri Jurčiču ‘osupli’, pri Agustiču v enakem pomenu izraz očüdnjeni); ali »oče« je bil intrasigentske vrste (pri Jurčiču v pomenu ‘nepopustljiv’, pri Agustiču se ta izraz ne pojavi), – neknjižne ljudske ali pogovorne: enkrat mu moraš grunt prepustiti (‘po- sestvo, kmetija’); »zna govoriti« kakor dohtar (‘veliko, spretno govoriti’; pri Agustiču «zná gučati» kak fiškališ); toliko funtov špeha (pri Jurčiču v pomenu ‘slanina’, pri Agustiču se izraz ne pojavi); Ali to je gvüšno (Agustič uporabi v pomenu ‘nedvomno’). Časovno obarvane besede: – pešajoče: njegovo »ranjco« je bil Bog vzel uže pred leti (pri Jurčiču v po- menu ‘ženska, ki je umrla, pokojnica’, Agustič pa uporabi izraz pokojna); Jarneju se vsa nebesa odpró, ko čuje (‘sliši’); Nasledek tega razgovora je bil (‘pogovor’), Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 175 – zastarele: Tu pa se v Jarnejevem očetu stari gospodarski in samostalni ma- zinec oglasi (‘samostojen’); otide hitro iz kancelije ven (‘pisarna, urad’), – starinske: koliko tacih želj je baš pretekli ali pretekajoči predpust uresničil (pri Jurčiču v pomenu ‘pač’, Agustič te besede ne uporablja); 60 let star mo- žanec (Jurčič uporabi v pomenu ‘mož, navadno starejši’, Agustič skrajša v mož); Več tednov nij mogel ni toporišča ni kose ni druzega poštenega orodja v roke prijeti (pri Jurčiču veznik ‘niti – niti’, Agustič nadomesti z ne – ne); nij protiven temu (‘nasproten, nasprotujoč’); vrt za ulnjakom (‘čebelnjak’; Agustič zapiše za vinjákom); »zna govoriti« kakor dohtar (‘odvetnik, advo- kat’, Agustič ta izraz nadomesti s fiškališ); oča (pri Agustiču ‘oče’), – nekdaj rabljene: toliko funtov špeha (pri Jurčiču ‘utežna enota, približno pol kg’, pri Agustiču se izraz ne pojavi); toliko lahti platna (laket kot ‘dol- žinska mera za platno, približno 275 cm’). Izvor besed12 Pri Agustiču najdemo nekaj madžarizmov, npr. áldomáš, falat, dohan, bete- žen, nemčizmov (zlasti iz starovisokonemškega obdobja), npr. žmajlivli (iz be- sede žmah ‘okusen’), likof, liter, boter (tudi pri Jurčiču), grunt, fertao, fašenek. Stalne besedne zveze Besedili sta pestri s stalnimi besednimi zvezami, npr. z ljudskimi pregovo- ri, rečenicami oz. rekli: tolažba življenje daljša/tožba živlenje podugša; nij še vseh dnij večer/nej ešče vsáki dén večér; dobri nameni ne trajejo/dobri nameni ne trpijo dugo; delaš in trpiš za žive pretege/delaš i trpiš za žive moke ‘zelo’; na večne čase ‘za zmeraj’; do zadnje dlake ‘zelo, natančno’; bog vzel/bog vzeo ‘umreti’; predvsem pa s frazemi: dokler bode njegov mazinec gibal/dokeč bode njegov perst gibao ‘dokler bo imel vsaj malo moči’; mu nij več v slast hodil/nje- mi nej več šmajlivli ‘ni mu bil okusen’; bi vse »hudič vzel«/bi vse «vrág vzéo» ‘bi vse propadlo’; grunt prepustiti/grünt püstiti ‘dopustiti, da nekdo drug postane gospodar posestva’; če se na glavo postavite/či se na glávo postavite ‘če se zelo, temeljito spremenite’; Jarneju se vsa nebesa odpró/Jürji so se vse nebésa odprla ‘zelo ga je osrečilo’; pismo delat (lahko ‘oporoka’, lahko pa ‘ženitna pogodba’, v primeru iz besedil verjetno oboje); zna govoriti kakor dohtar/«zna gučati» kak fiškališ ‘zna veliko, spretno govoriti’; osoda udarila mednje/grom vdaro med 12 Izvor besed je preverjen po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (2015, spletna izdaja). 176 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES njé ‘nekaj jih je zelo presenetilo’; drva bi na meni sekali ‘skrajno brezobzirno bi ravnali z menoj’; »ploh vleče«/«plüg vlečé» (»šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas«; SSKJ).13 Sklep Jurčičeva črtica Šest parov klobas je nastala v drugi polovici 19. stoletja in bila že nekaj dni po objavi v Slovenskem narodu (1878) prevedena tudi v tedaj še aktualen prekmurski knjižni jezik. Četudi gre za kratko besedilo, se ob pri- merjavi izvirnika in prevoda, objavljenega v prvem prekmurskem časopisu Prijatel, katerega urednik je bil Imre Agustič, najdejo številne razlike, ki so posledica neenotnega razvoja alpske in panonske slovenščine. V prekmur- skem prevodu tako na vseh jezikovnih ravneh najdemo številne značilnosti knjižne prekmurščine, npr. zaokroženi ü (lüboga, trüditi, grünt), diferencia- cijo mn- > vn- (vnogim), vokalizacijo deležnikov na -l (npr. spoznao, postao), posebne sklonske končnice (pri volej, v mestaj …), pridevniško končnico -oga (dobroga), rabo dvojinskih oblik (mladiva dva), posebno zanikanje (nega) in razlikovalno panonsko besedje, npr. pitanje ‘vprašanje’, penezi ‘denar’, svétek ‘praznik’, vérstvo ‘gospodarstvo’. Prekmurskemu okolju so približana tudi osebna imena (Črpnják Marko namesto Perčev Jarnej, Herbašova dekla na- mesto Pestnikova púnica). Navedene jezikovne prilagoditve Jurčičeve črtice so bile v osrednjeslovenskem prostoru sicer odklanjane, vendar pa so v času, ko šolanje v Prekmurju še ni potekalo v t. i. novoslovenščini, tudi prekmurskemu bralcu omogočile boljše razumevanje besedila. Viri in literatura Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor 2013, str. 31–32. Marko Jesenšek, Poglavja iz zgodovine vzhodnoštajerskega jezika. Maribor 2015. Franci Just, Med verzuško in pesmijo; Poezija Prekmurja v prvi polovici 20. stoletja. Mur- ska Sobota 2000. Janez Keber, Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana 2011. Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana 2015. 13 Citirano po Franu (www.fran.si). Nina Horvat, Jurčičevih Šest parov klobas v knjižni prekmurščini 177 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Prvi ponatis. Ljubljana 2009. Jože Toporišič, Slovenska slovnica. Maribor 2000. Natalija Ulčnik, Začetki prekmurskega časopisja. Maribor 2009. E-viri Prijatel. Znanost rašerjüvajoče slovenske novine. IV/6 (1878). Buda-Pešt. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UUASJ56L/?query=%27keywords%3dpr ijatel%27&pageSize=25&fyear=1878 (25. 3. 2016). Slovenski narod. XI/53 (1878). Ljubljana. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-UKREQCP0/?fyear=1878&pageSize=100&query=%27keywords%3 dslovenski+narod%40AND%40keywords%3d10.03.1878%27&page=1 (25. 3. 2016). Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Dostopno na: http:// www.fran.si/ (25. 3. 2016). JOSIP JURČIČ’S ŠEST PAROV KLOBAS (SIX PAIRS OF SAUSAGES) IN THE STANDARD PREKMURJE LANGUAGE Summary Josip Jurčič’s short story Šest parov klobas (Six Pairs of Sausages) was written in the second half of the 19th century. A couple of days after it was published in Slovenski narod (1878) it was also translated into the then still used Prekmurje standard language. The comparison of the original and the translation, which was published in the first Prekmurje newspaper Prijatel that was edited by Imre Agustič, shows, that even though it is a short text, numer- ous differences can be found. These differences occur due to the discordant development of the Alpine and the Pannonian Slovene language. The Prekmurje translation shows many characteristics of the standard Prekmurje language on all lingusitic levels, like the rounded ü (lüboga, trüditi, grünt), the differentiation mn- > vn- (vnogim), the vocaliza- tion of participles on -l (for example spoznao, postao), special case endings (pri volej, v mestaj…), the adjective suffix -oga (dobroga), the use of dual forms (mladiva dva), special negation (nega) and the distinguishing Pannonian vocabulary, like for example pitanje ‘vprašanje’ (‘question’), penezi ‘denar’ (‘money’), svétek ‘praznik’ (‘holiday’), vérstvo ‘gosp- odarstvo’ (‘economy’). Personal names are also adapted to the Prekmurje region (Črpnják Marko instead of Perčev Jarnej, Herbašova dekla instead of Pestnikova púnica). The above mentioned language adaptation of Jurčič’s short story were rejected in the central Slovene region, but, in the times when the language of education in Prekmurje was still the so- called new Slovene, the readers from Prekmurje could understand the text more easily because of these adaptations. 178 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2016/1–2 • RAZPRAVE – STUDIES JOSIP JURČIČS ŠEST PAROV KLOBAS (SECHS PAAR WURST) IN DER PREKMURJE STANDARDSPRACHE Zusammenfassung Jurčičs Skizze Šest parov klobas (Sechs Paar Wurst) entstand in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts und wurde schon einige Tage nach der Veröffentlichung in Slovenski narod/ Das slowenische Volk (1878) in die damals noch aktuelle Prekmurje Standardsprache über- setzt. Auch wenn es sich um einen kurzen Text handelt, werden im Vergleich des Originals und der Übersetzung, die in der ersten Prekmurje Zeitschrift Prijatel/Freund des Her- ausgebers Imre Augstič erschien, zahlreiche Unterschiede sichtbar, die das Resultat einer ungleichen Entwicklung der alpinen und der pannonischen slowenischen Sprache sind. In der Prekmurje-Übersetzung findet man auf allen sprachlichen Ebenen Charakteristika der Prekmurje Standardsprache, z.B. den gerundeten ü (lüboga, trüditi, grünt), die Diffe- renzierung mn- > vn- (vnogim), Vokalisierung der Partizipien auf -l (z.B. spoznao, postao), besondere Kasusendungen (pri volej, v mestaj …), die Adjektivendung -oga (dobroga), den Gebrauch von Dualformen (mladiva dva), besondere Verneinung (nega) und pannonische Unterscheidungswörter z.B. pitanje ‘vprašanje’, penezi ‘denar’, svétek ‘praznik’, vérstvo ‘gospodarstvo’. Dem Prekmurje-Milieu sind auch die Namen angepasst (Črpnják Marko statt Perčev Jarnej, Herbašova dekla statt Pestnikova púnica). Die angeführten sprachlichen Anpassungen von Jurčičs Skizze wurden in dem zentralslowenischem Raum zwar abge- lehnt, doch in der Zeit, wo in Prekmurje in den Schulen noch nicht in der sogenannten neuen slowenischen Sprache unterrichtet wurde, ermöglichten sie ein besseres Verständnis des Textes.