Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 46 30. Sedlarjevo srečanje – D. DAVIDOVIČ, A.VOVK KORŽE, J. LUŽNIK Danijel DAVIDOVIČ Ana VOVK KORŽE Janja LUŽNIK Agroekologija za trajnostno urejanje podeželskega prostora v Severovzhodni Sloveniji Agroekologija združuje raznovrstne pristope za zagotavljanje ka- kovostne hrane, razvoj dopolnilnih dejavnosti, ohranjanje naravnih virov ter pravično vključevanje skupnosti za okoljsko in družbeno odgovoren razvoj. Prostorskemu načrtovanju daje poleg upoštevanja varstvenih zahtev, razvojnih interesov in razvojnih možnosti aplika- tivne smernice. Za razumevanje uporabe agroekologije za trajnostno urejanje podeželskega prostora na primeru Severovzhodne Slovenije so v prispevku analizirana agroekološka načela, kot so ekosistem- ski pristop, lokalnost, tradicija in tehnologija, raznovrstni deležniki in večnamenskost. Primerjava izbranih primerov kaže, da imamo v Sloveniji številne pogoje za udejanjanje trajnostih načel v praksi, zlasti na podeželju, kar kažejo primeri Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane, Sončni raj v Vodolah pri Mariboru in Zadruga Dobrina v Slovenskih goricah. Ključne besede: agroekologija, trajnost, samooskrba, podnebne spremembe, lokalni in regionalni razvoj 1 Uvod V prispevku so prikazani prispevki agroekologije kot znan- stvene discipline k trajnostnemu urejanju podeželskega pros- tora. Agroekologija je znanstveno habilitacijsko področje na univerzah in se vse bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Vsebinsko združuje znanja iz več disciplin, in sicer iz geografije, agrono- mije, krajinarstva, ekologije in ekonomije. Obstaja več definicij agroekologije. Tuji avtorji jo opisujejo kot interdisciplinarno vedo, ki obsega naravoslovne in družboslovne znanosti, sona- ravne in tradicionalne načine kmetovanja ter družbena gibanja za samooskrbnost, okoljevarstvo in lokalni razvoj (Wezel idr., 2009). Ob nastanku pojma agroekologija v začetku 20. stoletja je prevladovala osredinjenost na pridelavo in kmetijske znanos- ti, nato se je pojem razširil na okoljske, družbene in prostorske razsežnosti. V sodobnosti pojem obsega raznovrstne pristope za zagotavljanje kakovostne hrane, razvoj dopolnilnih dejav- nosti, ohranjanje naravnih virov ter pravično vključevanje skupnosti za okoljsko in družbeno odgovoren razvoj. Z urejanjem podeželskega prostora se v geografiji ukvarja pre- cej znanstvenikov. Podeželje opredeljujejo kot prostor zunaj mest, v katerem prevladujeta kmetijstvo in gozdarstvo (Urba- nistični terminološki slovar; Geografski terminološki slovar), zato je lahko razumljeno kot »zakladnica naravnih virov« (Selman, 1995, 10). Čeprav se podeželje temeljito spreminja v sklopu procesov protiurbanizacije in terciarizacije, sta zagotavl- janje ekosistemskih storitev in ohranjanje kulturne pokrajine še vedno njegovi ključni vlogi. Tako ima podeželje ekološke, ekonomske in socialne vloge, od katerih imajo koristi podeže- lani in meščani. Prav zato lahko prav s pristopi agroekologije zagotovimo navedene ključne vloge podeželja. Tudi prostorsko načrtovanje je lahko opredeljeno kot »inter- disciplinarna dejavnost, s katero se ob upoštevanju varstvenih zahtev, razvojnih interesov ter razvojnih možnosti določajo pogoji za razvoj dejavnosti v prostoru in njihovo razmestitev« (Poročilo o .., 2016, 16). Tako je glavni namen prostorskega na- črtovanja ustvarjanje »funkcionalnega, gospodarnega, huma- nega in estetskega okolja« ter »urejanje odnosov med družbo, družbeno proizvodnjo in naravnim okoljem zato, da bi dosegla zdravo in organsko povezano sožitje« (Vrišer, 1978, 13–14). Uveljavljen je tudi pojem podeželsko-okoljsko načrtovanje, ki je razumljen kot različica prostorskega načrtovanja, pri kate- ri sta poudarjena predvsem celostni pristop z vključevanjem naravnih in družbenih sestavin prostora in varovalni pristop do narave. S tem se podeželskookoljsko načrtovanje usmerja predvsem v »uravnoteženost razvojnih in varovalnih ciljev ter h krepitvi urbano-ruralnih odnosov znotraj regionalnega pla- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 4730. Sedlarjevo srečanje – Agroekologija za trajnostno urejanje podeželskega prostora v Severovzhodni Sloveniji niranja« (Scott, 2010, 134). Pri tem je kot pri drugih vrstah prostorskega načrtovanja treba »nujno upoštevati pokrajino … dejansko geografsko okolje, ki nas obdaja in ki ga sestavljajo tesno povezani in medsebojno pogojeni naravni in družbeni faktorji« (Vrišer, 1978, 9). S primernim podeželskookoljskim načrtovanjem se lahko spodbudita lokalni in regionalni razvoj, ki sta opredeljena kot »skupina družbenih, kulturnih in gos- podarskih procesov, ki spodbujajo gospodarsko dinamiko in izboljšanje kakovosti življenja ljudi na območju« (Wezel in Jauneau, 2011, 6). V prispevku sledi podrobnejša predstavitev agroekologije z vi- dika ohranjanja ekosistemskih storitev in kulturne pokrajine na temelju tradicije. Ker združuje številne discipline, gibanja in prakse, je lahko pomembna gospodarska in okoljska smer razvoja tudi za odgovoren razvoj podeželja. V drugem delu prispevka so zato prikazani izbrani primeri iz Severovzhodne Slovenije, kjer se na podeželju že uveljavljajo načela agroekolo- gije. Ti primeri potrjujejo, da se na podeželju vse bolj razvijajo storitvene dejavnosti in s tem zelena delovna mesta. 2 Agroekologija kot podpora ekosistemskim storitvam in kulturni pokrajini Pri agroekologiji je ključna »uporaba temeljnih načel ekologi- je za raziskovanje, oblikovanje in upravljanje agroekosistemov, ki so donosni in varčni z naravnimi viri ter kulturno obzirni, družbeno pravični in ekonomsko izvedljivi« (Altieri, 1995, 4). Ekosistemske storitve so ugodnosti, ki jih ekosistemi omogoča- jo za človeka in družbo (Liere, Jha in Philpott, 2017). Običajno jih delimo na podporne (življenjski prostor, tvorba kisika, kro- ženje vode, rodovitnost, opraševanje, razgradnja), oskrbovalne (pitna voda, hrana, surovine, energetski viri), nadzorne (bla- ženje podnebja, zadrževanje poplavnih voda, preprečevanje plazenja tal) in kulturne storitve (rekreacija, navdih, sprostitev, estetika, izobraževanje) (Vovk Korže, 2008). Omenjene ekosistemske storitve so pogosto posledice bioraz- novrstnosti, ki je ključna za življenje človeka, saj zagotavlja hrano in vodo ter stabilnost in odpornost okolja. Ohranjanje bioraz- novrstnosti na mikroravni lahko vpliva na celotno pokrajino. Tako lahko ohranjanje in večanje bioraznovrstnosti na doma- čijah prispeva k večji donosnosti in zdravju ekosistemov ter odpornosti na učinke sodobnih okoljskih sprememb (Liere, Jha in Philpott, 2017). Poleg življenjskega pomena bioraznovrstnosti oziroma eko- sistemskih storitev je njihovo ohranjanje pomembno tudi z ekonomskega vidika. Vrednost ekosistemskih storitev, kot sta opraševanje in nadzorovanje škodljivcev, je ocenjena na več kot 50 milijard evrov letno. Tako bi podeželje oziroma agroe- kosistemi morali biti cenjeni in tudi plačani za negospodarske oziroma ekosistemske storitve (Liere, Jha in Philpott, 2017). Poleg narave, ki obsega ekosistemske storitve, je pomembna tudi kultura oziroma kulturna pokrajina, ki v splošnem po- meni »obliko, naloženo na naravno okolje, kar je povzroči- la človekova dejavnost« (Sauer, povzeto po Leighly, 1976, v Urbanc, 2002, 22). S pojmom kulturna pokrajina je povezan pojem zaporedje posesti (ang. sequent occupance), ki pomeni »proces postopnega oblikovanja kulturne pokrajine z zapored- jem družbenih skupin, izmed katerih je vsaka preoblikovala po- krajino svojih predhodnikov« (Urbanc, 2002, 22). Tako »gre za večfunkcionalni prostor in kulturno krajino, ki je nastajala skozi stoletja« (Prosen, 2007, 318). Tako lahko agroekologija omogoča družbeno pravično, gospodarsko izvedljivo in okolj- sko neoporečno kmetijstvo in prostorski razvoj (Nicholls in Altieri, 2018). Za to pa je treba poznati in v praksi uporabljati agroekološke ukrepe, ki so navedeni v nadaljevanju. 2.1 Agroekološki ukrepi Agroekološki ukrepi so dejavnosti in ureditve za dosegan- je okoljskih, kmetijskih in ekonomskih ciljev na lokalni in regionalni ravni. Sonaravni ukrepi za biofizično razsežnost prostora vključujejo upravljanje naravnih virov (voda, prst, bioraznovrstnost), medtem družbeni ukrepi za socioekonom- sko razsežnost prostora obsegajo ukrepe za krepitev družbene odgovornosti (samooskrbnost, zelena delovna mesta, povezo- vanje skupnosti) (preglednica 1). Pogosta kritika tovrstnega pristopa je, da majhne domačije ne morejo pomembno vplivati na prostor in družbo. Vendar je kar polovica svetovne hrane proizvedena na malih kmetijah, ki zavzemajo četrtino svetovnih kmetijskih površin, tako da je kmetijstvo na malih kmetijah očitno uspešno in produktivno (Nicholls in Altieri, 2018). Tako se lahko na mikroravni pri- dela dovolj hrane za podeželane in meščane. Poleg tega večina tradicionalnih malih družinskih kmetij zagotavlja hrano skup- nostim brez dodatnih zunanjih vnosov in kljub podnebnim spremembam (Nicholls in Altieri, 2018). Prednosti agroekoloških ukrepov so večja ekonomičnost, man- jša birokratičnost, večnamenskost, demokratičnost in sonarav- nost. Poleg tega je prednost tudi krepitev pristnejšega odnosa človeka do narave, kar je pogoj za okoljsko odgovoren živl- jenjski slog. Ena največjih ovir pri bolj okrepljenem uvajanju agroekoloških ukrepov je slaba podpora politik. Pri tem je smiselno snovanje več povezanih politik, saj samo ena politika ne zadošča. Med najprimernejšimi politikami za krepitev agroekoloških ukre- Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 48 pov in razvoja podeželja so (zelena) javna naročila (Nicholls in Altieri, 2018, 18). Za trajnostno urejanje podeželskega prosto- ra so se v agroekologiji razvila tudi agroekološka načela, ki so poleg ukrepov dodatna smernica odgovornega razvoja. 2.2 Agroekološka načela za trajnostno urejanje podeželskega prostora Ker sta urejanje domačij in podeželsko-okoljsko načrtovanje odvisna od posebnosti lokalnega prostora, poznamo »agro- ekološka načela« (Nicholls in Altieri, 2018, 19). Nekatera osnovna načela v sklopu agroekologije lahko povzamemo kot (Gliessman, 2007; Francis idr., 2008): • ekosistemsko razmišljanje (snovne, energetske povratne zanke, krožno biogospodarstvo, bioraznovrstnost, vrstni, medvrstni odnosi); • lokalnost (prilagojenost naravnim virom, posebnostim, omejitvam); • tradicijo in tehnologijo (vključevanje tradicionalnih znanj, veščin, sodobnih visokih, tradicionalnih tehno- logij), • raznovrstne deležnike (povezovanje različnih posamezni- kov, ustanov); • večnamenskost (razvoj različnih gospodarskih, negospo- darskih dejavnosti). V nadaljevanju so ta načela kratko predstavljena. 1. Ekosistemsko razmišljanje Zelo pomembni so zmanjšanje izgub energije, ponovna upora- ba biomase, zagotavljanje zdravja prsti, uvajanje raznovrstnih rastlin in živali ter povečanje uporabnih odnosov med njimi (Reijntjes, 1992 v Altieri, 2002). Še posebej pomembno je spodbujanje bioraznovrstnosti na ravni domačij, kar vpliva na bioraznovrstnost na ravni pokrajine. Z večjo pestrostjo bitij pa so povezane ekosistemske storitve, med katerimi je tudi oskrba z zdravo hrano (Liere, Jha in Philpott, 2017). 2. Lokalnost Lokalnost običajno obsega prostor vsakodnevnih dejavnosti oziroma vsakdanjega življenja (Clarke, 2013, 493). Lokalnost s posebnimi viri in omejitvami je pri razvoju podeželja ključ- na, saj podobnost med agroekosistemom in naravnim ekosiste- mom v določeni biogeografski regiji pomeni večjo verjetnost, da bo agroekosistem trajnosten (Gliessman, 2000; Francis idr., 2008). Uporaba »lokalno dostopnih virov z združevanjem raz- ličnih sestavin kmetijskega sistema, kot so rastline, živali, prsti, vode, podnebje in ljudi, tako da se dopolnjujejo«, zmanjša odvisnost od zunanjih vnosov in neobnovljivih virov in tako spodbuja trajnosten razvoj območja (Altieri, 2002, 45). 3. Tradicija in tehnologija Poleg lokalnih naravnih virov so ključni tudi lokalna tradi- cionalna znanja in veščine, ki so se razvijale v specifičnem okolju in so bile preizkušene v daljšem obdobju. V tradiciji se »kažejo izkušnje prejšnjih generacij, ki bi jih lahko koristno uporabili pri načrtovanju prihodnje rabe prostora in narav- nih virov« (Natek, 2003, 134, v Zorn in Komac, 2006, 71). Tovrstna znanja in veščine pomenijo trajnosten soobstoj narave in družbe ter omogočajo učinkovito uporabo naravnih virov oziroma lahko nadomestijo dodatne vnose energije, snovi in denarja v agroekosisteme (Dalgaard in sod., 2003; Gliessman, 2007). Po svetu tradicionalno znanje in veščine na področju pridelave in predelave hrane omogočajo hrano skozi vse leto in ohranjata bioraznovrstnost brez dodatnih kemičnih vnosov in kljub podnebnim spremembam (Nicholls in Altieri, 2018). Preglednica 1: Sonaravni in družbeno odgovorni agroekološki ukrepi za urejanje agroekosistemov Področje Ukrepi Sonaravni ukrepi Voda Zelena in organska zastirka, kapljično namakanje, vkopane glinene posode, ekomelioracijski jarki, vodno zadrževalne vdolbine, zbiralniki deževnice, globoko sejanje, visoke in gomilaste grede. Zemlja Zeleno in organsko gnojenje, kolobarjenje, praha, plitvo prekopavanje, obdelava z malo ali nič oranja, kompostiranje, rahljanje s kremenčevim peskom, terasiranje. Bioraznovrstnost Polikulturnost, lokalne in tuje vrste, trajnice, zbiranje semen, ozelenjevanje, vegetacijske meje, biološki nadzor škodljivcev, gosta zasaditev, mešano sajenje, medovite rastline, bivališča za žuželke in druge živali, naravni pripravki za rodovitnost ter proti škodljivcem in boleznim. Družbeno odgovorni ukrepi Samooskrbnost Pridelava in predelava hrane, pridobivanje energije, sonaravno stavbarstvo, zdravilni pripravki, kratke oskrbne verige, ponovna uporaba snovi. Zeleno podjetništvo Pridelava in predelava hrane, obrtništvo, energetika, turizem, kratke dobavne verige, spletna in direktna prodaja, razgradljiva in večkrat uporabna embalaža. Povezane skupnosti Zadružništvo, skupna blagovna znamka, partnersko kmetovanje, dobrodelnost, skupnostni vrtovi, ekovasi, enakopravnost spolov, vključenost ranljivih skupin, zmanjševanje revščine, družbena gibanja, svetovanja in prenosi znanja. Viri: Davidovič, 2018; Vovk Korže, 2017; Vovk Korže in Lužnik, 2016 30. Sedlarjevo srečanje – D. DAVIDOVIČ, A.VOVK KORŽE, J. LUŽNIK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 49 Čeprav je tradicija ključna, je pomembno tudi vključevanje tehnoloških novosti, kot so informacijske tehnologije in veliki podatki (ang. big data). Tako so uporabni računalništvo v ob- laku (ang. cloud computing), medmrežje stvari (ang. internet of things), raznovrstna programska oprema, modeliranje, letalniki in satelitsko zaznavanje. Predvsem GIS so uporabno orodje za analize in raziskave ter merjenje in spremljanje kakovosti prostora (Selman, 1995; Gkisakis, Lazzaro, Ortolani in Sinoir, 2017; Vovk Korže, 2017, 8). Uporabne so tudi tradicionalne tehnologije oziroma nizkotehnološke zelene rešitve v obliki ekoremediacij, ki vključujejo smiselno uvajanje rastlinskih čis- tilnih naprav za odpadne vode iz gospodinjstev, naselij in kme- tij, vegetacijske pasove za preprečevanje plazovitosti, čiščenje zraka, zmanjševanje hitrosti vetra in hrupa, fitoremediacijske rastline za odstranjevanje onesnaževal iz zemlje, vode in zraka ter zračni vodnjaki in meglene mreže za pridobivanje vode iz zraka. Priporočljivo je povezovanje tradicije ter visokih in tradicionalnih tehnologij za oblikovanje novih pristopov in domačij, ki so prilagojene lokalnim okoliščinam (Nicholls in Altieri, 2018). 4. Raznovrstni deležniki Ker ureditve podeželsko-okoljskega načrtovanja vplivajo na prebivalce, je te treba vključiti ter spodbuditi razpravo med njimi in ustanovami (Vrišer, 1978, 14–15). Vključevanje de- ležnikov je »nujni pogoj za napredek« (Selman, 1995, 13), saj šele »… skupinsko delovanje lahko prevede agroekološka načela v praktične strategije za upravljanje zemlje, vode in bio- raznovrstnosti za povečanje donosnosti in odpornosti« (Ni- cholls in Altieri, 2018, 3). Znanost in tehnologija sta ključni, vendar lahko šele vključevanje različnih deležnikov omogoči njuno uporabo in širjenje (Nicholls in Altieri, 2018). Tako je pomembno, da so »vpleteni vsi od znanstvenikov, prideloval- cev in predelovalcev do tržnikov in porabnikov« (Francis idr., 2008, 112). Posebno pomembno je vključevanje kmetovalcev v proces inoviranja in njihovo povezovanje z  znanstveniki (Nicholls in Altieri, 2018). Tako se lahko vzpostavijo nove ureditve ali odnosi, ki družinam na podeželju omogočijo okolj- ske, gospodarske in družbene koristi, ob tem pa tudi hrano za svetovno prebivalstvo na pravičen in trajnosten način (Nicholls in Altieri, 2018). 5. Večnamenskost Večdejavnostnost pomeni razvoj različnih gospodarskih dejav- nosti in se lahko dosega z razvojem dopolnilnih dejavnosti, kot je podeželski turizem na ekoloških kmetijah. Smiselno je razvijanje integralnega butičnega turizma, ki je lahko vir do- datnega dohodka za podeželane in način za usklajen regionalni razvoj. Poleg turizma so primerni tudi razvoj drugih storitve- nih dejavnosti, predelava pridelkov in lesa, vključevanje tradi- cionalnih obrti in druge oblike podjetništva, ki temeljijo na virih kmetije in delovni moči prebivalcev (Pažek, Majkovič in Borec, 2005; Rozman idr., 2009; Pažek idr., 2010). Pomemben dejavnik razvoja podeželja sta lahko tudi oblikovanje in vzdr- ževanje lokalnih oziroma kratkih dobavnih verig. Ugodnosti krakih dobavnih verig so manjša poraba energentov in manjše onesnaževanje zaradi krajših prometnih poti, ohranjanje kako- vosti in hranilne vrednosti, ohranjanje tradicionalne predela- ve, večja raznolikost in skupna vrednost prihodkov, pristnejši odnosi med pridelovalcem in potrošnikom, razvoj podeželja, nova delovna mesta in izboljšanje infrastrukture (Borec, 2013; Prišenk in Borec, 2013; Borec in Prišenk, 2015). Pojem več- dejavnostnost se razlikuje od pojma večnamenskost, ki poleg gospodarskih dejavnosti vključuje tudi razvoj negospodarskih javnih storitev (Majkovič idr., 2005). Tako večnamensko kmetijstvo obsega oskrbo s hrano in vlakninami in različne širše družbene vloge oziroma neplačljive javne storitve, kot so oblikovanje in varovanje pokrajine, trajnostno upravljanje naravnih virov, krepitev gospodarskih in družbenih zmožnosti podeželja, ekosistemske storitve ter ohranjanje bioraznovrst- nosti, pridelovalnih zmožnosti, poseljenosti, narave, tradicije in kulture (Majkovič idr., 2005). Večnamenskost in večdejavnostnost lahko v tradicionalnih kmetijskih pokrajinah spodbujata ustanavljanje podjetništva z uporabo lokalnih naravnih in družbenih virov ter hkrati zago- tavljata ekosistemske storitve in ohranjata kulturno pokrajino. Tako so ugodnosti tovrstnega pristopa nova delovna mesta, do- hodek, večja dodana vrednost, dejavne podeželske skupnosti, družbene storitve, ohranjanje tradicije, nadzorovanje poplav, ohranjanje rodovitnosti in varovanje habitatov (Majkovič idr., 2005). S povezovanjem različnih znanj se lahko oblikujejo nove de- javnosti in novi načini življenja na podeželju, eden od teh je ustvarjanje t. i. agroekoloških svetilnikov (ang. agroecological lighthouses), ki lahko spodbudijo »učinkovitost, raznovrst- nost, povezanost in odpornost« podeželja in skupnosti (Ni- cholls in Altieri, 2018, 7). To so večnamenske demonstracijske domačije, ki lahko skupaj s primernimi politikami delujejo kot spodbujevalci lokalnega in regionalnega razvoja (Nicholls in Altieri, 2018). V nadaljevanju so predstavljeni taki svetilniki pri nas – Učni poligon za samooskrbo Dole, Sončni raj v Vo- dulah pri Mariboru in Zadruga Dobrina. 3 Podeželje z agroekološkimi razvojnimi pristopi – primeri iz Severovzhodne Slovenije Za primerjavo so izbrana ta načela: ekosistemski pristop, lo- kalnost, tradicija in tehnologija, raznovrstni deležniki in več- namenskost. Navedena načela na podeželju podpirajo tudi strateški razvojni dokumenti za razvoj podeželja. Ključno je 30. Sedlarjevo srečanje – Agroekologija za trajnostno urejanje podeželskega prostora v Severovzhodni Sloveniji Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 50 poznati načine, poti in udejanjanje teh v praksi, kar je prika- zano v preglednici 2. 3.1 Učni poligon za samooskrbo Dole v Dravinjski dolini Učni poligon za samooskrbo Dole je manj kot 2 ha velika zasebna posest, ki je opremljena z inovativnimi ureditvami za prikaz sonaravnih pristopov za krepitev lastne samooskrbe ter promocijo zdravega in srečnega načina življenja. Posest leži v dolu oziroma manjši dolini na manj rodovitnih prsteh, kjer so lahko poletne in zimske temperature višje od povprečja. Kot posledica razgibanega terena se voda steka s pobočij in zastaja v nižjem delu. Tako so na posesti mogoči pridelava in prede- lava zdrave hrane ter razvoj dopolnilnih dejavnosti kljub manj Slika 1: Učni poligon za samooskrbo Dole (foto: Danijel Davidovič) Preglednica 2: Udejanjanje agroekoloških načel v praksi – Učni poligon Dole Agroekološko načelo Udejanjanje agroekoloških načel v praksi Ekosistemski pristop Posest Dole je zasnovana po pristopu zaprtega sistema s čim manj vnosi na posestvo in iznosi z nje. Ekosistem- ski pristop se kaže v kroženju snovi (kompostiranje biomase, zbiranje deževnice), zadrževanje energije (mlaka, grelnik vode, opeke za shranjevanje toplote, zemljanka za izkoriščanje toplote tal), krožno biogospodarstvo (ponovna uporaba različnih predmetov), spodbujanje bioraznovrstnosti (zagotavljanje pogojev za talna bitja, uporaba lokalnih tradicionalnih vrst rastlin in semen, umeščanje bivališč za koristne organizme) in spodbujanju koristnih medvrstnih odnosov (mešani posevki, sajenje po načelu dobrih sosed, sistem gozdnega vrta). S tovrstnimi pristopi se zagotavljata stabilnost sistema ter odpornost na bolezni in škodljivce, kar prispeva k obilnejšemu in zdravemu pridelku. Lokalnost Lokalnost se izraža v doslednem upoštevanju naravnih danosti okolja (ekspozicija, naklon, vodni viri, obstoječa vegetacija, lastnosti prsti, alternativni viri energije), vzgoji lokalnih vrst rastlin in zbiranju njihovih semen ter uporabi prisotne talne vode in sončnega sevanja za pridobivanje elektrike. Pri umeščanju prostorskih ureditev in infrastrukture so uporabljeni naravni, lokalni materiali, kot so les, kamen, prodec in industrijska konoplja. Tradicija in tehnologija Velik poudarek je na uporabi tradicionalnih avtohtonih vrst, ki so prilagojene lokalnim rastiščnim razmeram, boleznim in škodljivcem, zato ne zahtevajo veliko dodatne nege in vzdrževanja (rumeni in rdeči dren, navadna leska, robida, divja češnja, črni trn, visokodebelne sadne sorte dreves). Tradicionalno znanje in veščine je mo- goče zaslediti tudi v sonaravnih pristopih pridelave in predelave hrane, ki povezujejo tradicijo in znanstvene ugotovitve. Poleg tega so številni izdelki iz pridelkov izdelani po tradicionalnih receptih (marmelade, sirupi, tinkture, zeliščne mešanice, omake, čaji). Obenem se uporabljajo sodobne tehnološke ureditve za pridobivanje energije, kot so solarna postaja za polnjenje prenosnih naprav, sončne celice za električno energijo in QR-kode, ki podpirajo izobraževalne programe. Posest je opremljena tudi s sonaravnimi tradicionalnimi tehnologijami, kot so vodni bajer in zatravljene mulde na pobočju za zbiranje in zadrževanje vode, zadrževalne plasti v visokih gredah, kompostno stranišče in čiščenje odpadne vode, kot je peščeni filter. Posebno zanimiva je jurta, ki je kot tradicionalno mongolsko bivališče iz naravnih materialov alternativno sonaravno bivališče predvsem za mlade družine. Raznovrstni deležniki Za uspešno uresničevanje zastavljene vizije in uresničevanje celostnega razvoja na ravni regije se učni poligon povezuje z različnimi predstavniki mednarodnih institucij iz različnih držav, nacionalnimi ustanovami (ministr- stva, razvojne agencije), izobraževalnimi institucijami (vrtci, šole, inštituti, društva), strokovnjaki (kmetijska, oko- ljevarstvena stroka, razvojni odločevalci), zainteresiranimi posamezniki (člani LAS, predstavniki podjetij), lokal- nimi ponudniki ter vsemi, ki jih zanima področje samooskrbe in zdravega načina življenja. Učni poligon Dole s tem pomembno prispeva k prenosu znanja in ozaveščanju različnih interesnih in starostnih skupin ter krepitvi lokalnega in regionalnega razvoja podeželja. Večnamembnost Na posesti se poleg pridelave in predelave hrane izvajajo različne storitvene dejavnosti. Osrednja dejavnost je izkustveno izobraževanje z raznovrstnimi metodami, omogočanje terenskega dela in prakse za različne ciljne skupine ter izvajanje raziskav in poskusov za podjetja. Poligon prispeva tudi k turistični ponudbi vse dravinjske regije. Poleg dejavnosti se na posesti izvajajo ureditve, ki krepijo ekosistemske storitve, ohranjajo naravne vire in prispevajo k blaženju podnebnih sprememb. Posebnost poligona se kaže v krepitvi znanja in spodbujanju bolj trajnostnega življenjskega sloga, saj deluje kot omenjeni agroekološki svetilnik, iz katerega se znanje širi v regijo. primernim naravnim virom (slika 1). Učni poligon Dole je prepoznan tudi kot pomembna učna in turistična destinacija, saj je leta 2016 prejel naziv za drugo najboljšo tematsko pot v Sloveniji ter tako bogati turistično ponudbo na lokalni in 30. Sedlarjevo srečanje – D. DAVIDOVIČ, A.VOVK KORŽE, J. LUŽNIK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 51 nacionalni ravni. Je največja učilnica v naravi v Sloveniji za vse generacije in spodbuja zlasti družine k večji samooskrbi s pomočjo praktičnih prikazov. 3.2 Medeni park Sončni raj v Mestni občini Maribor Posestvo Sončni raj je družinska doživljajska kmetija za zdrav življenjski slog s poudarkom na aktivnem in duhovno boga- tem bivanju. Leži na obronkih Slovenskih goric in zavzema 5 ha pridelovalnih, travniških in gozdnih površin. Na posestvu Sončni raj je mogoče videti pomembnost bioraznovrstnosti za kmetijstvo in trajnostno proizvodnjo lastne kakovostne hrane, preproste tehnike za krepitev duha in zdravja ter pristope za kakovosten življenjski slog (slika 2). Posest je primer inovativ- Preglednica 3: Udejanjanje agroekoloških načel v praksi – Sončni raj Agroekološko načelo Udejanjanje agroekoloških načel v praksi Ekosistemski pristop Na posestvu je posebna pozornost namenjena ohranjanju bioraznovrstnosti in varovanju čebel, ki prispevajo k stabilnosti sistema in večji donosnosti kakovostnih pridelkov. Za to se izvajajo ukrepi, kot so pozna košnja, gojenje več kot 13.000 vrst avtohtonih divjih in gojenih medovitih rastlin in vzpostavljanje bivališč za koristne organizme. Ekosistemski pristop se kaže tudi s kroženjem snovi (kompostiranje bio- mase) in spodbujanju koristnih medvrstnih odnosov. Velik poudarek je tudi na varovanju naravnih virov in ohranjanju naravne vegetacije. Lokalnost Za prostorske ureditve in urbano opremo so uporabljeni lokalni naravni materiali, tako so pri izdelavi razgledne ploščadi, čebelnjaka, servisnega objekta, stopnic, visokih gred in utrjenih poti uporabljeni les, kamen, pesek, slama in industrijska konoplja. Načelo lokalnosti je opazno tudi pri gojenju avtohtonih rastlin, upoštevanju značilnosti tradicionalne vinorodne krajine in umeščanju tradicionalnih krajinskih prvin (drevored, ekstenzivni travnik, visokodebelni sadovnjak, obvodno rastje). Tradicija in tehnologija Tradicijo je mogoče prepoznati v raznovrstnih inovativnih produktih iz lokalnih surovin, ki so izdelane po tradicionalnih recepturah, v oživljanju tradicionalnih kmečkih običajev in opravil in krepitvi stika z narav- nim okoljem. V postopku pridelave in predelave poleg tradicionalnih pristopov uporabljajo tudi različno tehnološko opremo, kot so robotska kosilnica za pozno košnjo, manjši traktor, inovativna lesena sušilnica za sušenje zelišč in energijsko varčen večnamenski objekt iz naravnih materialov. Za predstavitev življenja čebel uporabljajo inovativna 3D-očala za simulacijo čebeljega leta. Za promocijo svoje podjetni- ške ponudbe uporabljajo različna družbena omrežja in spletno stran. Raznovrstni deležniki Za uresničevanje svoje vizije, krepitev prepoznavnosti, uspešnejše izvajanje storitev in dejavnosti se posestvo Sončni raj intenzivno povezuje z različnimi akterji na lokalni (predstavniki MOM, prostorski odločevalci, razvojne agencije), nacionalni (predstavniki ministrstev) in mednarodni ravni (vključevanje prostovoljcev v delovno prakso). Pri izvajanju izobraževalnih dejavnosti vključujejo različne strokovnjake s področja pridelave, predelave in samooskrbe ter tako prispevajo k prenosu znanj in ozaveščanju lokalnega prebivalstva. Večnamembnost Osrednje dejavnosti na kmetiji so ekološka pridelava, predelava in spletna prodaja lastnih izdelkov iz konoplje, čajnih mešanic, pirine moke in konoplje, mil, medu in zelišč. Uporaba različnih vrst gojenih vrst rastlin zagotavlja fleksibilen odziv na povpraševanje. Podjetje spodbuja tudi kratke oskrbovalne verige in bogati ponudbo inovativnih lokalnih izdelkov. Poleg prehranskih izdelkov omogočajo duhovne in izobraževalne programe, zeleni turizem in rekreacijo, in sicer z vodenimi ogledi po kmetiji, različnimi doživetji (rituali hoje po žerjavici, sproščanje ob zvokih gongov, rojstni dnevi, teambuildingi) in izkustve- nimi izobraževalnimi programi z delavnicami (samooskrba, pridelava medu, zdrava prehrana in življenjski slog, izdelava mil). Obiskovalcem ponujajo tudi sprostitev v naravnem okolju in rekreacijo z uporabo najdaljšega ziplina na Štajerskem. Različne dejavnosti in storitve prispevajo k stabilnosti in neodvisnosti kmetije, zagotavljajo redni zaslužek in ohranjajo ekosistemske storitve. Slika 2: Posestvo Sončni raj (foto: Danijel Davidovič) 30. Sedlarjevo srečanje – Agroekologija za trajnostno urejanje podeželskega prostora v Severovzhodni Sloveniji nega podjetništva oziroma zelenih delovnih mest na podeželju, kot je prikazano v preglednici 3. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 52 3.3 Zadruga Dobrina v Osrednjih Slovenskih goricah Dobrina je zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe in deluje od leta 2011. Njeni glavni cilji so spodbujanje razvoja malih kmetij s pravičnim plačilom, povezovanje podeželja in mest, spodbujanje ekološke pridelave in predelave ter ohran- janje naravne in kulturne dediščine s področja kmetijstva (slika 3). Zadrugo, ki od leta 2015 deluje s statusom socialnega pod- jetja, so ustanovili pridelovalci in predelovalci oziroma lastniki malih tradicionalnih kmetij iz Slovenskih goric. Trenutno je vanjo vključenih več kot 90 članov (Zadruga Dobrina, 2019). Preglednica 4: Udejanjanje agroekoloških načel v praksi – Zadruga Dobrina Agroekološko načelo Udejanjanje agroekoloških načel v praksi Ekosistemski pristop S povezovanjem malih ekoloških kmetov Zadruga Dobrina spodbuja in promovira naravne pristope pridelave in predelave hrane, ki podpirajo bioraznovrstnost, izboljšujejo rodovitnost prsti in ohranjajo naravne vire. S ponud- bo sveže, lokalne kakovostne hrane, pridelane na sonaraven način, zagotavljajo dostopnost do hrane in drugih ekosistemskih storitev. Lokalnost Ponudba Zadruge obsega sveža, sezonska in lokalna živila, ki so dostopna podeželanom in meščanom. Ponujajo in promovirajo izdelke iz lokalnih naravnih materialov. Na svoji spletni strani objavljajo tudi recepte iz sezonskih živil in kratke predstavitve vključenih domačij za lažjo sledljivost živil. Tradicija in tehnologija Zavod Dobrina ponuja različne izdelke, izdelane po tradicionalnih receptih (sokovi, marmelade, mesnine, kruh, naravna mila in mazila), in tudi različne izdelke domače obrti (košare iz vrbovja ali protja, drugi leseni izdelki), s čimer prispeva k oživljanju in ohranjanju lokalnega tradicionalnega znanja in veščin. Poleg tega vključujejo tudi sodobne tehnologije, kot je spletna prodajalna za naročanje dostave na dom. Raznovrstni deležniki Organizacija prispeva k vzpostavljanju mreže lokalnih ponudnikov s povezovanjem raznovrstnih pridelovalcev, predelovalcev in ponudnikov storitev. Posebnost je tudi velika povezanost z mesti, saj imajo svojo trgovino v središču Maribora in možnost dostave na dom, s čimer vplivajo na dostopnost zdrave hrane v mestih ter na tesnejše povezave med mestom in podeželjem. Poleg mest oskrbujejo tudi različne obrate javne prehrane, kot so vrtci, osnovne šole in domovi starejših občanov. Večnamembnost Dobrina ponuja različne načine prodaje lokalnih izdelkov, kot so spletna in direktna prodaja ter kmečki catering za dogodke z večjim številom ljudi. Z omogočanjem večje dostopnosti do trga Zadruga Dobrina omogoča lokal- nim pridelovalcem zaslužek, kar vpliva na ohranjanje poseljenosti in tradicionalnih dejavnosti oziroma kulturne pokrajine. Ker spodbuja sonaravne pristope za pridelavo hrane, vpliva na ohranjanje ekosistemskih storitev, od katerih imajo korist podeželani in meščani. Slika 3: Zadruga Dobrina (foto: Danijel Davidovič) 30. Sedlarjevo srečanje – D. DAVIDOVIČ, A.VOVK KORŽE, J. LUŽNIK Poudarek je na povezovanju različnih lokalnih ponudnikov za skupen nastop na trgu (preglednica 4). Iz navedene primerjave je razvidno, da je uporaba agroekolo- ških pristopov zelo heterogena, da omogoča nove dejavnosti za različne generacije in pomembno spodbuja nov način življenja, ki bo potreben ob spremenjenih podnebnih razmerah. 4 Sklep V sklepu primerjamo izbrane primere dobrih praks v Seve- rovzhodni Sloveniji s poudarkom na agroekoloških ukrepih za trajnostno urejanje podeželskega prostora (preglednica 5). Temeljno spoznanje prispevka je, da imamo v Severovzhodni Sloveniji in tudi drugje po državi številne pogoje, da bi lahko začeli odgovornejši razvoj podeželja in dobili podeželski pro- stor, ki bi krepil bioraznovrstnost, ki je danes zaradi intenziv- nega kmetijstva pogosto izjemno majhna  (posledično čebele nimajo paše). Elemente lokalnosti že ponujamo prek turizma, morali bi jih bolj vpeti v razvoj podeželja kot gospodarske de- javnosti, saj sta tradicija in tehnologija gonilni sili prepoznav- nosti vse pokrajine in tukaj imamo še veliko neizkoriščenega potenciala. Prav tradicionalni pristopi združujejo znanja in prakse, s sodobnimi tehnologijami pa jih lahko prenesemo v vsakdanje življenje. Večnamenskost je nujna zaradi podnebnih sprememb, majhne bioraznovrstnosti in osiromašenih prsti ter tudi za krepitev samooskrbnosti. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 53 Francis, C., Lieblein, G., Gliessman, S., Breland, T. A., Creamer, N., Harwo- od Salomonsson, L., Helenius, J., Rickerl, D., Salvador, R., Wiedenhoeft, M., Simmons, S., Allen, P., Altieri, M., Flora, C., in Poincelot, R., 2008. Agroecology: The ecology of food systems. V Journal of Sustainable Agriculture 22/3, str. 99–118. Geografski terminološki slovar. Podeželje. 10. 7. 2019, https://isjfr. zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/geografski/iskalnik?iztocnica=po- de%C5%BE%C3%AAlje#v. Gkisakis, V., Lazzaro, M., Ortolani, L., in Sinoir, N., 2017. Digital Revolu- tion in Agriculture: fitting in the Agroecological approach? 6. 5. 2018, http://www.agroecology-europe.org/new-articles/. Gliessman, S. R., 2000. Agroecology: Ecological Processes in Sustainable Agriculture. New York: Lewis Publishers. Gliessman, S. R., 2007. Agroecology: The Ecology of Sustainable Food Systems. Santa Cruz, ZDA: Taylor & Francis Group. Leighly J., 1976. Carl Ortwin Sauer, 1889–1975. V Annals of the Associa- tion of American Geographers 66/3. Liere, H., Jha, S., in Philpott, S. M., 2017. Intersection between biodi- versity conservation, agroecology, and ecosystem services. V Agroecolo- gy and Sustainable Food Systems 41/7, str. 723–760. Majkovič, D., Borec, A., Rozman, Č., Turk, J., in Pažek, K., 2005. Multifunc- tional Concept of Agriculture: Just an Idea or the Real Case Scenario? V Društvena istraživanja 14/3, str. 579–596. Moore, A., Johnson, M., Gbolagun, J., Miller, A., Rombouts, A., van der Ven, L., Lord, J., Coutts, S., Pagan, M., in Hall, G. B., 2018. Integrating agroecology and sustainable tourism: applying geodesign to farm ma- nagement in Aotearoa New Zealand. V Journal of Sustainable Tourism 26/9, str. 1–19. Natek, K., 2003. Fizična geografija in preučevanje ogroženosti zaradi naravnih in drugih nesreč. V Fizična geografija pred novimi izzivi, Znan- stveni simpozij ob 80-letnici akademika prof. dr. Ivana Gamsa, 1. julija 2003, str. 133–146. Nicholls, C. I., in Altieri, M. A., 2018. Pathways for the amplification of agroecology. V Agroecology and Sustainable Food Systems 42/10, str. 1–25. Danijel Davidovič, mag. geog. in fil. Mednarodni center za ekoremediacije, Univerza v Mariboru, Maribor E-pošta: danijel.davidovic@um.si Prof. ddr. Ana Vovk Korže Mednarodni center za ekoremediacije, Univerza v Mariboru, Maribor Janja Lužnik, univ. dipl. inž. kraj. arh. Mednarodni center za ekoremediacije, Univerza v Mariboru, Maribor Viri in literatura Altieri, M. A., 1995. Agroecology: The Science of Sustainable Agriculture. Boulder, CO: Westview Press. Altieri, M. A., 2002. Agroecological principles for sustainable agriculture. V Uphoff, N. (ur.): Agroecological Innovations: Increasing Food Production with Participatory Development. London: Earthscan Publications Ltd. Borec, A., 2013. Lokalne prehranske verige in male kmetije. XXVIII. tradicionalni posvet Javne službe kmetijskega svetovanja: Vloga Javne službe kmetijskega svetovanja pri povečanju oskrbe za lokalno pride- lano hrano. Borec, A., in Prišenk, J., 2015. Sustainable growth of value based food chains: Balance between quality differentiation, volume and economic performance. V Journal of hygienic engineering and design 13, str. 57–60. Clarke, N., 2013. Locality and localism: a view from British Human Geo- graphy. V Policy Studies 34/5–6, str. 492–507. Dalgaard, T., Hutchings, N. J., in Porter, J. R., 2003. Agroecology, scaling and interdisciplinarity. V Agriculture, Ecosystems and Environment 100/1, str. 39–51. Davidovič, D., 2018. Prisotnost agroekoloških ukrepov v Osrednjih Slovenskih goricah. Magistrsko delo. Draksler, A., in Kušar, S., 2018. Zasnova geografskega pristopa k izdelavi strokovnih podlag za prostorsko načrtovanje v porečjih. V Dela 49, str. 37–59. Preglednica 5: Agroekološki ukrepi na izbranih primerih v Severovzhodni Sloveniji za trajnostno urejanje podeželskega prostora Agroekološko načelo Agroekološki ukrep na izbranih primerih Ekosistemski pristop Uporaba komposta in hlevskega gnoja, gosto mešano sajenje po načelu dobrih sosed, povezovanje dreves in pridelovalnih rastlin v gozdni vrt, postavljanje bivališč za koristne organizme in privabljanje naravnih opraše- valcev, vključevanje predacijskih odnosov in naravnih pripravkov proti škodljivcem, sonaravne oblike pridelave z malo ali nič oranja, zadrževanje vode z zastirko, vdolbinami in vodnimi zbiralniki, zmanjševanje odpadkov s kroženjem in ponovno rabo surovin. Lokalnost Prilagajanje ekspoziciji, naklonu, vodnim virom, kakovost prsti, prisotnosti hranil in obstoječi vegetaciji, izraba sončne energije za elektriko in talne vode za pitje in zalivanje, uporaba lesa, kamna, peska, lesnih sekancev, vključevanje lokalne vegetacije, kot so divje zeli, trave in zelišča, grmovnice, gojene visokodebelne sadne sorte, žita, zelenjadnice. Tradicija in tehnologija Gojenje tradicionalnih vrst in zbiranje semen, predelava pridelkov v marmelade, sokove, sirupe, zeliščne in začimbne mešanice, tinkture in mazila, kompostna oziroma drevesna stranišča, vodni zadrževalnik in zatra- vljene mulde, peščeni filtri in rastlinske čistilne naprave za čiščenje vode, solarna postaja in sončne celice za pridobivanje elektrike, spletne in mobilne aplikacije. Raznovrstni deležniki Povezovanje z mednarodnimi in narodnimi ustanovami, izobraževalnimi ustanovami, lokalnimi pridelovalci in predelovalci, podjetji, strokovnjaki, zainteresirani posamezniki in prostovoljci. Večnamenskost Gojenje različnih vrst zelenjave, sadja, živali, prodaja po različnih kanalih po načelu kratkih oskrbovalnih ve- rig, razvoj zelenih delovnih mest v pridelavi in predelavi, obrtništvu, energetiki, turizmu, ohranjanje naravnih ekosistemov za zagotavljanje ekosistemskih storitev, varovanje kulturne pokrajine, duhovna doživetja … 30. Sedlarjevo srečanje – Agroekologija za trajnostno urejanje podeželskega prostora v Severovzhodni Sloveniji Urbani izziv, strokovna izdaja, 2019 54 Pažek, K., Majkovič, D., in Borec, A., 2005. Turizem na ekoloških kmetijah slovenskega podeželja. Geografski vestnik, 77/2, str. 107–114. Pažek, K., Rozman, Č., Bavec, F., Borec, A., in Bavec, M., 2010. A Mul- ti-Criteria Decision Analysis Framework Tool for the Selection of Farm Business Models on Organic Mountain Farms. V Journal of Sustainable Agriculture 34, str. 778–799. Poročilo o prostorskem razvoju, 2016. Miklavčič, T. (ur). Ljubljana, Minis- trstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, 73 str. Prišenk, J., in Borec, A., 2013. How to Improve the Contribution of Local Food Supply Chains to the Development of Rural Areas with Different Methodological Approaches: A Slovenian Case Study. Prosen, A., 2007. Planiranje podeželskega prostora – utopi- ja ali realnost. V Geodetski vestnik 51/2007 – 2, str. 304–320. 15. 7. 2019, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-UBJTV- KKB/541e91e4-d9e5-4d82-8761-9a11feb66379/PDF. Vrišer, I. 1954. Geografija in regionalno planiranje. V Geografski vestnik: časopis za geografijo in sorodne vede, str. 191–194. Reijntjes, C. B., Haverkort, B., in Waters-Bayer, A., 1992. Farming for the Future: An Introduction to Low-External-Input and Sustainable Agricul- ture. London: ILEIA/Macmillan. Rozman, Č., Potočnik, M., Pažek, K., Borec, A., Majkovič, D., in Bohanec, M., 2009. A Multi-criteria Assessment of Tourist Farm Service Quality. V Tourism Management 30, str. 629–637. Selman, P., 1995. Theories for Rural-Environmental Planning. V Planning Practice & Research 10/1, str. 5–14. Scott, M., 2010. Introduction to Rural Planning. V Planning Theory & Practice 11/1, str. 134–136. Urbanc, M., 2002. Kulturne pokrajine v Sloveniji. Ljubljana: ZRC SAZU. Urbanistični terminološki slovar. Podeželje. 10. 7. 2019, https://isjfr. zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/urbanisticni/iskalnik?iztocnica=po- de%C5%BE%C3%AAlje#v. Vovk Korže, A., 2008. Razumevanje pojma »ekosistemski pristop«. V Revija za geografijo 3/2, str. 39–48. Vovk Korže, A., in Lužnik, J., 2016. Adapting to climate changes with outdoor education. V Ecological and social inovations: Challenges of applied sciences, str. 28–33. Vovk Korže, A., 2017. Agroekologija danes. Nazarje: GEAart. Vrišer, I., 1978. Regionalno planiranje. Mladinska knjiga, Ljubljana. Wezel, A., Bellon, S., Dore, T., Francis C., Vallod, D., in David, D., 2009. Agroecology as a science, a movement and a practice. V Agronomy for Sustainable Development, str. 1–13. Wezel, A. in Jauneau, J., 2011. Agroecology – Interpretations, Approa- ches and Their Links to Nature Conservation, Rural Development and Ecotourism. V Campbell, B. W., in Lopez Ortiz, S. (ur.), Integrating Agricul- ture, Conservation and Ecotourism: Examples from the Field. 15. 7. 2019, https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-94-007-1309-3_1 Zadruga Dobrina, 2019. O nas. 15. 7. 2019, http://www.zadruga-dobri- na.si/o-nas. Zorn, M., in Komac, B., 2006. Geomorfologija in prostorsko planiranje. V Urbani izziv 17/1–2, str. 66–72. 30. Sedlarjevo srečanje – D. DAVIDOVIČ, A.VOVK KORŽE, J. LUŽNIK