MIŠKA GREBAČICA (Iz češkega prevedel dr. Fr. Bradač.) (Konec.) Vprav ko preži. .. Maček je že zdavnaj odšel, ker se je naveličal čakati, toda miška Grebačica še ves dan in vso noč ni pomolila niti noska iz luknje ... Ta pripetljaj jo je pouoil, da njena sobica vendarle ni tako popolnoma varna, kakor bi morala bki. Premišljevala je in premišljevala, slednjič pa je šla znova na delo. Grebla je v zidu na drugo stran ovinkast hodnik — grebla in kopala je tako dolgo, li kruh •— in zdaj se ju je polastila žeja. Torej na ismetano!... Stara miš je pokazala Grebaoici, kako se leze po raskavem ročaju na latvico — in že sta obe namakali gobček v smetano... Toda kar nenadoma — štrbunk! — in stara miš je zdrsnila v mleko. Grebačico je ta nezgoda, lako pieplašila, da je pozabila, kje je, ter je odskočila. Seveda je padla z latvice na opečna tla in se tako pobila, da dolgo ni vedela, kaj se z njo godi. Ko se je spet zavedela. je brž splezala po ročaju na latvico, da bi pomagala stari miši. Toda z njo je, bil že konec. Plavala je sredi latvice in le še tu pa tam je trznila z nožico. Utonila je ... Ko je Grebaoica to videla, btž z latvice doli in bajd odtod! Še čudno, da je našla domov. Dolgo je blodila v zidovju, kjer je bilo polno lukenj in hodnikov — Ln, ko je srečno priromala v hlev, je zopet dolgo, dolgo blodila, preden je prišla v skedenj ... Danilo se je že, ko je legla v svoji sobici. In takrat se je zarekla, da ne pojde nikoli več na tako pot, tudi če bi bilo tam bog ve kaj ... Svoj trdni sklep je iudi izpalaila ... Njena pustolov&čina s staro mišjo pa je takoj rodila zle posledice. Ko je našla kmetica v mleku utopljeno miš, je morala mleko izliii. In hudo se je jezila na moža, da je ubil mačka. Kmet je torej iskal drugega, a dobrega mačka ni bilo mogoče dobiti. Kdo pa bi tudi dal dobrega mačka? In tako je moral kmet kupiti pasti, da bi imel mir pred ženo ... Kanalu nato se je primerilo nekaj poeebnega. V skednju je zadišala shinina. Več mišd je že poznalo mjeii vonj, ne samo Grebačica. Pa tudi Grebačica se ni mogla premagati in je vohala, odkod slanina diši. Kmalu jo je našla. Ležala je na deščici, nabodena za kraiko zico — toda čudno skrivljenih žic je bilo na tej deščici še več. Grebačica je hodila okrog in okrog, toda nič kaj ji ni zaupala. Zdajci je priskakljala druga miš, ki je tudi že poznala vonj slanine. Grebačica ji je razodela svoje pomisleke. Druga miš pa se ji je smejala, češ, da je tudi v jedilBi sbrambi, ko je bila 42 tain, visela slanina na žici — pa še na daleč debelejši kot je tale. — Rekla je in že se je bližala koščku... Komaj pa je ugriznila — lop! — ena izmed žic je poskočdla in oplazila požrešno miš po hrbtu tako močno,' da ji je prelomila hrbtenico. Še čuda, da je ni razpolovila. Miš je samo zacvilila in bilo je po njej. Seve — Grebačica jo je ubirala v svojo sobico, kar so jo noge nesle! In zarekla se je, da se ne bo dala zapeljati nobenim izkušnjavam sveta več, pa tudi ee bo še tako prijetno dišalo, še lepše kot slanina ... In živela je, živela v skromnosti in bojazni dolgo, dolgo v skednju, kjer ji ni pretila nobena nevarnost več... Slednjič pa je napočil strašen dan. Kmet je odprl sprednja in zadnja vraia skednja, kjer ni bilo več mnogo slame. Nato se je ves skedenj stresel, kakor da bi bil potres. To je povzročila dvojiica težkih konj in velik lestveni voz. In že sta bila tu hlapec in dekla in vsi so začeli hitro nalagati na voz slamo, ki jo je kmet prodal vojaški gosposki v mesto. In prav tam so pobirali slamo, kjer je imela miška Grebačica svojo luknjo ... Nekaj časa je gledala iz luknje to početje in šlo ji je skoraj na jok. Kako tudi ne! Miši v skednju toliko — jedi pa zmerom manj in manj. Nena-doma pa ji je pnišlo na misel, da bi šla pogledat, ali je še kaj zrnja med plevami za skednjem... Šla je torej po ovinkastem hodniku in kmalu pomolila glavioo na drugi strani lnknje ven... Tedaj glej ga šmenta! Kupa plev nikjer ... Pa vendar je miška Grebačica zapiskala od veselja, skočila dz luknje ter začela veselo skakati in plesati... Zakaj ne bi! Vse na okrog je biJo polno, polno sveže zelene trave, po njivah je bilo žito že skoraj do kolena, drevje je cvetelo tako lepo in bogato, da je bilo vsako drevo kakorvelikainski bel in rožnat šopek — in sončece, ki se je smejalo visoko na nebu, je prijetno grelo z zlatimi žarki miško Gre-bačico... In kaj je bilo dalje? ¦— Tega aie vem vee. — Res ne vem ... Videl seni samo, kako je miška Grebačica veselo poskočila, kako je tekla čez vrt, izpodlezla plot in izginila v goščavi zelenih stebel že dokaj visokega žita. Bilo je brez vetra, nobena sapica ni pihljala. Zato sem še videl, kako so se iitna stebla majala, ko je miška hitela med njimi. Ktnalu pa tudi tega nisem več videl... Izgubila ee mi je v polju ... Napotila se je v svet, šla je dskat primeren kraj, kjer bi si laliko izgrebla novo luknjo in sobioo v omejku. Morda se ji je stožilo po svobodi — in gotovo se ji je, kajti Grebačica ni bila več majhna miška, neizkušena miška — sed.aj je bila iz nje že modra stara miš, ki bo imela tudi mlade miške. Zato nd hotela ostati v skednju, kjer bi se preživliala s tujim delom, kjer bi se tudi njeni otroci, male miške, ne naučile delati in skrbeti za obstanek ter bi se morale zaradi tega neprestano tresti pred novim kmetovim mačkom, ki bi jih navsezadnje gotovo požrl... Ko je zlezla mišika Grebačica iz skednja, je videla pred seboj široki, slavni, krasai in svobodni svet. Odhitela je vanj in se mi je izgubila v njem ... Zato ne vem o mj&j ničesar več ... Torej, dragi otroci, ne bodite hudi name, da ima tale moja prigoda o miški Grebačdci tak čuden konec — nekonec. Jaz ne morem zato — temu je kriva sama — miška Grebačica. 43 ¦¦/¦- ¦: ;;; .;;