Petruška: Sveta Ana. — Vojeslav Mole: Tebi.                       749
"V
In zopet je vzkipel, se dvignil do neba
in vzrastel, v svet bogastvo vse izlil srca —
Tu krik — v obupni žalosti je strepetal, še en akord — in pevec  pesem je končal.
Brez strun je harpa, spev je večno onemel. Ob pesmi pevec je nadzemski skrvavel.
Vojeslav Mole.
Sveta Ana.
vasi Tunjicah na gori            In če kdo prišel v vasico
cerkev romarska stoji,             je brez ljubice svoje,
sveta Ana v cerkvi s trona     že od cerkve on z ženico
milosti ljudem deli.                 srečen proti domu gre . . .
Tam pri njej žene neplodne    Sveti Ani v Tunjicah blagoslov z nebes dobe,         se pomolim iz srca,
tam device si ugodne,            da pri lepih punicah
krotke najdejo može.              srečo tudi meni da.
Petruška.
Tebi.
&
il je zapada razgoreli čas, umirali ihteč so v snu zvonovi, ko tiho je z molčečimi mrakovi približal se zamišljen tvoj obraz . . .
Poznal sem te, ti v sanje zatopljena, iz hrepenenja davnih, davnih dni, poznal sem po sijaju te oči, ti iz mojih koprnečih sanj rojena . . .
Z rokami belimi si me objela,
da prišel v dušo praznični je čas.
Zdaj greva v dalj — pred nama cesta bela,
nad nama zarje je škrlatni pas . . .
Vojeslav Mole.