ZA RESNICO
SPISALI SLOV. BOGOSLOVCI
Spoštovani!
Izdali smo apologetično, znanstveno-beletristično knjigo „Za resnico". Izdali je nismo z namenom, da bi se spuščali v kakršnokoli kupčijo, zato Vas s tem listom ne nadlegujemo, da bi knjigo kupili — upamo, da nam bo z božjo pomočjo vendarle počasi mogoče poravnati velike stroške; ne omenjamo Vam tega iz objesti; drago bo nam in Vam bo v korist, če jo tudi kupite! — pač pa Vas prosimo, da knjigo pri znancih in med prijatelji priporočate, naj jo bero. Izdali smo jo z najboljšim namenom, da koristimo slovenski stvari, da po skromnih močeh pripomo-remo k čimprejšnji ublažitvi kulturnega boja med razdvojenimi brati. Saj je Vam samemu dobro znano, s kolikim šarlatanstvom se na Slovenskem od pjotikatoliške strani obravnava versko vprašanje, vprašanje, ki je najvažnejše med vsemi vprašanji, važno še prav posebno na Slovenskem, kjer je boj za resnico obenem boj za slovenstvo: saj naš narod s katoliško vero stoji in pade! Malenkostna, polizobražena žurnalistika bagatelizira Boga in Cerkev s proizvodi, ki ne zaslužijo dragega tiska. Odtod žalostni pojav umske zaostalosti, da slovenski ateizem ni sad lastnega premišljevanja, da ne sloni na znanstveno utemeljenem lastnem prepričanju, ampak je le slab plagiat tujega pamfletnega slovstva. Ni čuda, da so duhovi vedno bolj ločeni; fraze so najboljše torišče predsodkov, ki bratovsko medsebojno razmerje posameznih členov naroda naravnost ubijajo.
V nevednosti, ki je rodila slovenske ateiste, ima svoj logični izvir svojeglavnost. Mož, ki sledi dokazom razuma, se bo uklonil, če mu dopoveste, da je njegovo mnenje napačno, priznal bo resnico in bo iz tega priznanja izvajal posledice. Človek pa, ki se iz gotovih vzrokov noče rešiti verskih dvomov, človek, ki nasprotno mnenje zavrača a priori, bo imel za najboljša znanstvena raziskavanja k večemu dobrodušen nasmeh. Tako je na Slovenskem v takozvanih inteligentnih krogih. Prepad med vernim preprostim
ljudstvom in med izobraženstvom, ki naj bi resnično bilo cvet naroda, postaja čimdalje veči, harmonsko vzajemno delovanje vseh slojev čimdalje bolj nemogoče: skupna narodna moč je razcepljena in zato oslabljena.
Odpor proti resnici ostane sicer tudi na Slovenskem vedno, toda osupniti mora vsakogar, da se inteligentni krogi v tako ogromni večini odtujujejo Bogu in Cerkvi, rodoljubno srce pa mora zaboleti, da je slovenski narod, ki smo nanj tako radi ponosni, razdvojen, in nikakor niso smešni glasovi, ki se oglašajo za skorajšnji mir.
Ali žrtvovati vendar ne moremo svoje vere, vere, ki nam daje moralno oporo na tem svetu in nam po smrti zagotavlja večno srečo! Dopustiti ne moremo, da bi narod izgubil to, kar ga je ohranjalo doslej, katoliško vero, ljubezen do Cerkve, življenje po krščanskih resnicah! Zahtevajte, karkoli Vam drago, a da bi Slovenci postali brezverci, tega ne smete zahtevati!
Ateisti, ki jih je na Slovenskem mnogo javnih, a še več prikritih, ne bodo nikdar mogli razumeti odpora slov. katoliške zavesti proti njih težnjam in prej kakor slej bodo mislili, da je vse skupaj le trma slov. duhovščine. Prav veliko med njimi jih je po njih lastni krivdi veri in narodu izgubljenih za zmeraj. Kdor ne verjame, da so izgubljeni tudi za narod, naj le malo pogleda po Slovenskem: kdo dela, zakaj dela in kako kdo dela za narod. Če tuintam v vrstah rodoljubov naletimo tudi na kakšnega brezverca, je to le izraz narave, ki pri ugodni dispoziciji sili človeka, da ljubi domovino; obledel, najbrže tudi zamrl pa bo ta izraz, kakor hitro bo narava drugače disponirana, kakor hitro bo treba za narod tudi trpeti. Če pa se potrebi narave pridruži še nadnaravni moment, dobi čut rodoljubja stalnost in silnost, da se po pravici čudijo tisti, ki je ne morejo razumeti.
Prepričani smo, spoštovani, da je Vaše rodoljubje iskreno, zato pričakujemo, da boste knjigo, ki si je postavila najidealnejši cilj, priporočali pri znancih in jo kar najbolj razširjali med dijaštvom, ki je zdaj še edino upanje boljše slovenske prihodnosti. Namenjena je tistim, ki ljubijo resnico, tistim, katerih rodoljubje je tolikšno, da so zmožni za narod tudi krščansko živeti.
Slov. bogoslovci.
Knjigo je mogoče dobiti:
Na Kranjskem
v Ljubljani: Katoliška Bukvama, Pred škofijo.
Prodajalnica K T. D. (Ničman), Kopitarjeve ulice 2.
v Kranju: Knjigarna Karol Florian. vNovemmestu: Knjigarna J. Krajec nasl.
Na Štajerskem
v Mariboru: Knjigarna Max Is ling, Gosposka ulica.
Na Koroškem
v škofijskem semenišču pri čast.gosp. Fr. Smodeju,
sem. duhovniku v Celovcu.
Na Goriškem
v nadškofijskem semenišču pri čast. gosp. Josipu Vodopivcu, bogosloven v Gorici.
Cena: za dijake 1 K 50 h za druge 3 K

S^vde-^JO /AA/avu-c' >'/yuuJu (f •	/ti6	/AJ^e+h*^,'/f
(j Zr Resnico
r
[
spisali
SLOVENSKI « BOGOSLOVCI
uredil
RNDREJ OREHEK
o o o
V LJUBLJANI 1904
TISKRLR KRTOLIŠKR TISKRRNR IZDRLI IN ZALOŽILI SLOV. BOGOSLOVCI

3fm
YH -r-o-
Vsebina:
Leopold. Turšič: O duši, ki se je vrnila. Pesmi. Ljubljana . 1
M. Slavič: To be, or not to be . . . Dunaj..........11
V.Žolgar: Ali je materija večna? Maribor........25
Jernej Pavlin: Evolucijska razlaga religije. Ljubljana ... 39
Anton Vadnal: Stvarniku najlepši dar. Ljubljana.....57
Jernej Podbevšek: Avtentija evangeljskih dejstev. Ljubljana 69 Fr. Ks. Grivec: Kristus pred sodnjim stolom moderne
kritike. Innsbruck....................89
I. Mohorov: Dve sliki. Gorica................109
Jernej Pavlin: In na to skalo bom sezidal svojo cerkev.
Ljubljana .........................115
Fr. Ksav. Luliman: Teizem in moralni red. Rim......165
Anton Berk: Kristus in delo. Maribor...........181
Josip Srebernič: Stan kotov greh. Črtica. Rim........195
I. Mohorov: Iz tajen umetniškega srca. Črtica. Gorica . . . 203 Andrej Orehek: Za resnico. Dramatični prizori Ljubljana . . . 211
Slike:
Naslovna slika	(na ovitku). — Risal Ivan Kogo v še k, bogoslovec v Ljubljani.
Izvirne vinjete .............. 68, 88, 180, 210, 213
Skladbe:
Couplet k XIX. prizoru v spisu „Za resnico" č. g. Fr. Kimovec. Bled 245 Pesem k XXI. prizoru v spisu „Za resnico" preč. g. Jak. Aljaž Dovje 247 Dneva nam pripelji žar. . . preč. gosp. Jakob Aljaž. Dovje . 249 Naša zvezda ... preč gosp. Jakob Aljaž. Dovje........252

X
VIRGINI.DElPRRif.
SINE, LRBE, CONCEPTtfi,
MRTRI , GRftM. RMRBILI,
SLOVEMIC/€ JVVEMTVTIS. TOTI(JSQ(JE. SLOVENIJE . MRTIOMIS .
PRTRON/t.RDMIRRBILI.
IM . fiUMILLIMI. OBSEQVII. TESTIMONIUM .
EDITORES .
D.D.D.
Kratka in težavna je doba našega življenja; ni je pomoči ob koncu človekovem, za nikogar se ne ve, da bi se bil vrnil z onega sveta.
Naše truplo bo pepel, in duh se razprši kakor rahel dih, in naše življenje preide kakor sled oblaka in izgine kakor megla, ki jo preženejo solnčni žarki.
Zato pridite, uživajmo pričujoče dobrote in porabimo jih še v mladosti! Navdajmo se z dragim vinom in z mazili . . . naj nam ne uide doba cveta !
Venčajmo se s cveticami, dokler ne zvenejo, in naj je ne bo trate, ki bi je ne prehodila naša nasladnost! Povsod puščajmo za seboj sledove veselja, zakaj to je naš delež in to je naš namen na svetu! —
Tako mislijo in tako se motijo, zakaj hudobija jih je zaslepila, in ne vedo skrivnosti božjih. (Modr. 2, 1—9 20. 21.)
*
Ce zahrepeniš po zemeljskih stvareh, hvali v njih Boga in ljubi njih stvarnika, da ne izgubiš ljubezni s tem, kar ljubiš. ..
Glej, resnica je tam, kjer je On. Stanuje v glo-bočini srca, srce pa Ga je zapustilo. Vi, ki kršite postavo, pojdite v srce in poiščite Njega, ki Vas je ustvaril! Združite se trdno z Njim, ki Vas je ustvaril, in stali boste trdno, počivajte v Njem, in mir bo z vami!
Kam hočete v temo, kod blodite? Dobrota, ki jo ljubite, je vsa od Njega. Dobra in prijetna je, kolikor je posvečena Njemu, po pravici postane neprijetna, če jo ljubite po krivici.
Kaj hočete na strmi, na trnjevi poti? Miru ne more biti tam, kjer ga iščete. Iščite, kolikor Vam drago, kjer ga iščete Vi, tam ga ni. Sreče iščete na livadah smrti, a sreče tam ni.' Kako bi moglo biti življenje srečno tam, kjer sploh ni življenja?
On sam, naše življenje, se je ponižal do nas, vzel je nase našo smrt in jo zatrl s polnostjo življenja. Silno nas kliče, da se vrnemo k Njemu v skrivnostno svetišče, odkoder je izšel in se združil z umrljivim mesom, da bi meso ne bilo umrljivo na veke . . .
Ni hotel ostati med nami in vendar nas ni zapustil. Šel je tja, odkoder nikoli ni odšel, ker je svet ustvarjen po njem.
Bil je na svetu in je prišel na svet, da bi izveličal grešnike. Moja duša mu je priznala zla dejanja in je ozdravljena. Človeški otroci, koliko časa hočete še ostati potrtega srca? (Aug. Conf. IV, 12.)
*
»Kdor hoče za menoj, naj zataji samega sebe,
naj svoj križ nase vzame in naj hodi za menoj. Zakaj kdor misli svoje življenje oteti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in zaradi evangelja, ga bo o tel.« (Mark. 8, 34. 35.)
*
,,Sarni ste videli, da sem vas nosil na orlovih pe-rotih in sem vas vzprejei za svoje. Če boste torej poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste lastnina med vsemi narodi: duhovno kraljestvo mi boste in svet narod." (Ex. 19, 4—7.)
LEOPOLD TURŠIČ
O dusi; ki se je vrnila.
Ljubljana.

V noči nocojšnji prišli so k moji dušici verni angelci v vas.
Kaj bi vam pravil, kak je drhtela, kak je čutila božji obisk . . .
Rj aj, smehljaji dušice moje, aj aj, smehljaji angelcev božjih ...
Toda življenje tvoje ni vedno bilo prijateljski božji obisk , . .
Dej dej, povej jim, kak po svobodi si hrepenela, svojim ljudem . . .
Družbe in hrupa, bilo ti geslo, jasne svobode, bil tvoj princip . . .
Dej dej, povej jim, svojim drugovom : kak si vrnila se k svojemu Bogu,
kak hrepenela si k Njemu, le k Njemu Glej, kako dvigajo težke pesti . . .
Ej, pa ne boj se, dušica moja! V varstvu si varnem božjega Krista . . .
Pa zasijala je zvezda mi upa, zvezdica sreče . . .
Pa sem poprašal jo, zvezdico upa, zvezdico sreče:
„Koliko časa boš mi sijala, zvezdica jasna? koliko časa boš me vodila po strmih potih, da jo ugledam, hčerko božansko, sveto resnico? . . ."
Zatrepetala zvezdica drobna, zvezdica sreče; pa je ugasnila zvezdica svetla, zvezdica upa . . .
o polju so me pozdravljale vse bilke, priklanjale se in mi dele: Li greš? Zapele so ptičke vesele med drevjem v pozdrav mi še zadnjo popevčico svojo
In listje rumeno mi je zašumelo znad nemega drevja svoj zadnji pozdrav, in rože jesenske so se pripognile in lile solzice iz velih so čašic . . ,
O, jaz sem umel te, oj božja narava, in bežal sem v daljo neznano, ko zver: in glasno so peli zvonovi jutranji, da v daljo neznano odhaja izgnanec.
Udšel sera med svet tako sam, tako sam, in nihče podal za slovo mi roke ni, odšel sem v svet širni, sam Bog vedi kam, z bridkostjo na srcu, ko sin izgubljeni...
Gore so ostale tako kakor prej, da čuvajo last mnogotero očetu; pa jaz sem se spustil, odbitel prek mej, in begam ko truden izgnanec po svetu.
Hm, kaj mi zato; prav malo al nič, da begam po svetu od kraja do kraja; hej, v jasni svobodi si žvižgam ko ptič, ob mislih svobodnih se duša naslaja.
In šel sem tih s »svobodo" svojo v srcu in sam prek polja širnega, klasovje polno se je valovilo od vetriča večernega.
Razpotje . . . Glej, steze na levo, desno Na sredi križ. . . P kam sedaj? Na levo ne; na desno li? — Naprej ne morem . Hm, naj li zopet grem nazaj?
In stal sem pred Teboj, moj Izveličar, 5 skesano dušo, žalostnih oči . . . Ozri se v me, ozri se v dušo mojo, ki polna težkih je disharmonij . . .
In zašumelo je bohotno žitno polje od vetriča večernega: O Bog moj dobri, sveti Izveličar, sprejmi človeka, zopet vernega! . . .
R jaz sem jokal spet s skesano dušo in klečal v prahu pred Teboj: In dvigala se je vseokrog Tebe podoba Tvoja, Izveličar moj . . .
moji kostanji moleijo ža tiho, poeasno Vodo, in luna in zVozde blešeijo, a Y moji jo duši tesno...
©loj, zVezda ob zvezdi na nebi boje©© £a hip žamiglja, tak duša mi V prsih ob T©bi, moj Stvarnik, F^ešnik, trepeta.
JPodaj ji mo©i, moj i^ošitelj, da mo©na bo, trdna ko hrast; Ti bodi ji silni Voditelj, prepušeam jo Tebi V oblast.
Hej, kak smo živeli ¥ brezbrižnem veselju svoboda sijajna je bila naš bog: veselje v dnu srGa in nema ndanost in mlade brezskrbnosti pisani log — —
i tavali smo skozi temo — SYobodni — in mislili: solnimi obse¥a nas dan, ¥ prihodnost se nikdar ozirali nismo, ¥ sedanjosti ¥sak bil dovolj je močan.
Tako smo živeli ¥ nestalnem veselju, brez misli, kdaj strasti odnese nas val: In, Bog moj, Ti večna resniGa, Ti dal si, da v dušo mil žarek mi je posijali
O hvala stoterna Ti, moj Izveličar, prešinil si me, glej, in zopet sem T¥oj: O h¥ala stoterna Ti, moj Iz¥eličar, da duša uži¥a spet mir in pokoj,
<§fej, duša moja, glej jifi, glej jifi, Rak plašne sertce profi fe6i sikajo, da si pustila druž6o in „principe", nad tem se vsi spotikajo.
ljudje, ve sence, ne Bojim se vas! . . .
ti čofn življenja mojega:
in pfovi k večnim, zaželjenim cifjem,
tja do domovja svojega . . .
<§)n, ki krafjuje v sinjifi visočinafi, ■naj svoj rosi ti Blagoslov, <f>n naj te vodi s krepko roko svojo skoz moč razBurkanifi valov! . . .
J^al Jific ne Boj se jifi in smeji odkrito se jim kar v oBraz:
mi krepko 6ela jadra svoja,
M. SLRVIČ.
To be, or not to be -..
Dunaj.




t« 4U W4U I I I F


„To be, or not to be, that is the qaestion
— Biti, ali ne biti, — je vprašanje." S temi besedami si
mi naznanil svoj obisk. Nisem te razumel.
* *
*
Z vso svojo filozofsko dušo si po maturi zahrepenel po Modricah, po svobodi, po resnici. Trpel nisi nikakih ovir; če si jih le slutil kje, si se jim izognil na daleč.
Vera ti je delala napotje? Seveda. Obožaval si protislovja nemških modrijanov kot neodvisna dela visokih umov. Črvi verskih dvomov so se zajedli v tvojo dušo, bleda skepsa je legla nanjo.
Sprva samo teoretično. Počasi pa si zabredel tudi v prakso. Z verskimi dolžnostmi si obračunil enkrat za vselej. Ponosno si govoril: „Vera je zame premagano stališče; filozof ne potrebuje fikcij." Ko si bil na počitnicah, si ob nedeljah rad šel z doma, da te ni motilo zvonjenje. Očetov nemir in materin jok si prenašal težko. A vztrajal si, češ filozof si mora ostati dosleden. „Če za krščanskega Boga ne maram na Dunaju, zakaj bi se hlinil tukaj ?" Odkrita in poštena beseda je bila to.
Toda veselje do življenja je izginjalo; plašne sence so se zdajinzdaj prikradle nad tvojega mračnega duha. Po-
glabljal si se vedno dalje. Starejši nemški modroslovci ti niso več ugajali, zavrgel si jih drugega za drugim. Niso ti ugajali, toda ost, ki jo je ta in oni zapičil v tvojo dušo, ta je ostala, in vedno bolj si bil razdejan, vedno manj zadovoljen, vedno bolj te je žejalo po evidentni, neprikrivani in nepokvarjeni resnici. Utrudil si se; iskanja ni hotelo biti konca. Sam nisi vedel, kedaj, a dejstvo je bilo: na tvojem nekdaj tako srečnem domu se je naselil brezobrazni pesimizem. Hlastno si segel po Nietzscheju ter se z njim vred norčeval iz sebe, iz družbe, iz celega sveta. Pa kaj ? Sovraštvo rodi le sovraštvo, in blazni Nietzsche je apostol sovraštva. Zatekel si se k mirnemu, ljubeznivemu Tolstoju. A mirnost in ljubeznivost njegova sta bili prazni; do jasnosti, do razsnutka tvojih idej, tvojih zapletenih misli te ni mogel privesti niti ta najglobokoumnejši modernih modrijanov.
Eno je bilo gotovo: krščanstvo s svojo posmrtnostjo je omamna tlapnja! In da je katolištvo najbolj pokvarjena oblika krščanstva, o tem so bili pač edini vsi modroslovci. Preživelo se je; za svoj čas je bilo morda dobro, a zdaj mora med staro šaro. S svojimi dogmami, s svojo nezmot- " Ijivostjo se noče umekniti, a prosim vas, kaj so dogme, kaj je nezmotljivost v dvajsetem stoletju? Pa skaljeno preteklost ima! Ni posumnjati ni treba o tem. Ubogi srednji vek!
Nazaj torej nisi hotel, naprej nisi mogel.
Tako je bilo s teboj pred ono usodno nočjo, ko si se spri s tistim nemškim nacionalcem.
Padla je nepremišljena beseda, vzkipela sta, napovedala sta si dvoboj.
V oni naglici se ti je dvoboj zazdel silno potrebna navada. Kako naj si sicer poiščeš zadoščenja za umazano besedo, ki ti jo je v obraz vrgel prenapeti Nemec? Ko pa si se drugo jutro prebudil s težko glavo — — — oj, sabljica ostra! Hm! Kaj je že bilo s tistim Američanom? Da, pozvan je bil na puške. Kako sitno! Nasprotniku pošlje
pismo: »Dvoboja ne vzprejmem iz dveh razlogov: prvič, Vi lahko ustrelite mene, drugič, jaz lahko ustrelim Vas. Niti v prvem niti v drugem slučaju bi iz tega ne sledilo nič dobrega. Zato pojdite v gozd in si poiščite drevo moje debelosti. Postavite se v primerni dalji in ustrelite! Ako zadenete, Vas jaz prosim odpuščanja, ako ne, prosite Vi mene." — Za trenotek se ti je misel zazdela originalna in lepa.
Toda ne! Zavedel si se, da mora akademiška čast ostati neomadeževana. „Moško sem dvoboj vzprejel, kot mož ga hočem izvesti." Na tihem si si kajpada moral priznati, da prihaja pogum odtod, ker se pri dijaških menzurah navadno ne zgodi nič hudega in — celo nekaj lepega je baje oni črni lepak na obrazu!
A možnost smrti vendarle ni bila izključena. Mislil si si jo bližje kakor kdaj poprej. Prišle so težke ure, ko te je prijelo z vso silo. Ni ti dalo miru. Naj si šel po ulici od izložbe do izložbe, na univerzo, v šumni Prater — povsod te je preganjala misel na mrzlo, bledo ženo.
Kaj, če s smrtjo ni vsega konec? Kaj, če je res, kar trdno veruje toliko milijonov ljudi? O, če živim v zmoti, kako strašna je moja slepota!
Pa, prazne slutnje! Nemožatost! Refleksije mladostne vzgoje! Kaj zato, če umrjem! Večnosti ni, Boga ni, duše ni. Profesor Jodl trdi to, in njegova predavanja o psiho-fiziki so najpopularnejša! Umrjem za čast, za čast slovenskega dijaštva!
Ali vendar, ali vendar! Kaj, ko bi s smrtjo ne bilo z vso mojo osebnostjo pri kraju? To be, or not to be, tkat is the question! Kakor mrtvaška pesem ti je donelo na uho to Hamletovo modrovanje. Najprej smrt, a kaj potem? Nekaj ali nič, srednje poti ni. Če nič, naj gre k vragu vse. Pač je vseeno, ali živim to bedasto življenje par let več ali manj! A če nekaj? Če nekaj, kaj potem?
O Hamlet, zbegani Hamlet! Kako prav si sodil v svoji zbeganosti!
„Kdo bi nosii težo
in hropel znojen pod življenja jarmom, če ne bi groza pred nečim po smrti — pred zemljo tujo, iz katere potnik nikdar se več ne vrne — ne motila nam volje, da trpimo znana zla tu rajši, kakor da pobegnemo k neznanim?...
Toda kaj pripomniš nato, o Hamlet, kako komentiraš lastno izjavo? Ah, reci, da je res, kar praviš! Vedi, da te posluša Ofelija, da te posluša ženska! Ne! Tvoja Ofelija je bila nedolžna, mirna, resignirana, jaz pa sem ves iz sebe, ves obupan! Reci, da je res, kar izjavljaš!
Tako nas vest pretvori vse v plašljivce; odločnosti prvotna barva začne bolehati v razmišljanja bledoti!
Torej vest? Res, samo vest! Vest, kakor jo razlaga profesor Jodl: privzgojena vest, avtosugestija! Res, res, nič drugega!
Ali vendar, ali vendar!
Tisoči navdušenih misijonarjev, ki zapustijo vse in se posvetijo le evangeliju, krščanska tisočletja, milijoni, ki so verovali, milijoni, ki so prelili kri — vse samo avtosugestija ? Veličastna, nad vsako kritiko vzvišena prikazen Nazarenca Kristusa ... ali je avtosugestiji sledil tudi On? O Bog! . . .
— — — Stala sta si nasproti. Hladnokrvno si prijel za sabljo in čakal povelja. Nasprotnik je bil ranjen. Segla sta si v roke. Postala sta dobra prijatelja, dasi pred par minutami najhujša sovražnika: drug drugemu sta bila pripravljena vzeti življenje. Zdaj pa je bilo pozabljeno vse. O plemenita, o čudovita pot sprave in ljubezni!
Niti zmaga in častitke prijateljev niti pijača po zmagi te ni mogla spraviti v dobro voljo.
To be, or not to be! Ali sem res prepričan, da po smrti ni življenja? Zakaj se nisem otresel praznega strahu? Biti ali ne biti — tretjega ni! In temu problemu hočem priti do dna, naj velja, kar hoče! Če zadruge, manj važne stvari porabim toliko časa, zakaj se ne bi pomudil pri tem vitalnem vprašanju ?
Toda — kje začeti? Ali katolištvo sploh prenese znanstveno, vestno kritiko? Veda mora biti prosta, neodvisna, katolištvo pa sloni na dogmah ! Če iščem resnico, moram biti vendar neoviran, tu pa so razodete resnice, kamen spotike za vso moderno znanost!
Nemiren in zamišljen si preždel cele večere v tihi sobici pod streho. Nekoč ti domišljija nenadoma priigra pred oči Antona Kuniča, tovariša na filozofski fakulteti. Kdaj si že pozabil nanj!, V gimnaziji sta mnogo občevala; pameten in pošten fant se ti je zdel, in vesel si ga bil. Na vseučilišču sta se zgrešila, ker se nista iskala. Parkrat sta se srečala v avli, začela debatirati in se sprla. Potem sta opustila tudi to: čemu se vznemirjati po nepotrebnem ? Pozdravila sta se spodobno, svetel žarek prijetnih spominov je morda za trenotek ogrel mrzli bonton, toda izgubil se je, naglo kakor se je prikazal, v pusti daljavi vsakdanjosti. Zdaj pa se ti je zahotelo po njem z neodoljivo silo. Poizvedel si za stanovanje in ga poiskal še tisto dopoldne.
„Oprosti, že dolgo nisva govorila! Saj veš, kadar človek nima kaj početi, se mu začno vzbujati spomini."
„ln tebi so se začeli?" se je nasmehnil, zaprl knjigo, sedel na posteljo in si prižgal cigareto.
Mučno ti je postalo, ko te je pogledal s tistim tehtnim, vendar dobrodušnim pogledom. Vjezilo te je tisti čas, da je bil njegov pogled dobrodušen, pa tehten. „Ve, da sem prišel beračit. Vrag ga vzemi!"
»Čeprav spadaš v srednji vek, Tone, moram priznati, da sem se že velikokrat z veseljem spominjal časov, ko sva bila bolj enih misli. Prazne slame nisi mlatil rad. Škoda, da tvoji nazori temelje na napačni podlagi!"
„Na napačni podlagi, praviš? Ta je lepa!"
„Moderna veda je obsodila katolištvo in njega dogme, in na katolištvu slone vse tvoje misli."
Pogledal te je malovažno, kakor bi hotel reči: danes je lepo vreme, prekrižal noge in odpihnil pepel s cigarete:
„Torej si še vedno tam?"
Pograbilo te je. Stal si na žrjavici, prej ko slej bi bil-rad sredi živahne debate, Kunič pa se je le smehljal, kadil in gledal v strop.
Geni se vendar, duša ničemerna! Dobro veš, da brez vzroka nisem prišel k tebi! Zakaj si tako mrzel, zakaj se nič ne čudiš, da sem prišel?"
„Ej, pa si razvnet danes!"
Postavil si se predenj.
„Pojdi s svojim lakonizmom! Če nočeš ti, moram začeti sam. Povem ti, Tone, da z vprašanjem de fine ultimo hočem in moram priti enkrat na kraj. Odgovor mi more dati le vera. Ker so druga verstva očitno napačna, vleče me nazaj h katolištvu. Vleče me nazaj, ker mi pravi neki glas, da tu dobim odgovor. Odkod ta glas, je čisto vseeno. Morda me sili k dobremu, morda k slabemu. Če pridem do jasnosti, uravnam po novih načelih svoje življenje, če ne pridem, pošljem vse skupaj k vragu. A nekam moram priti, živeti brez te jasnosti ne morem. Kaj misliš, Tone? Geni se in reci kaj!"
„lmaš prav.— Nur dem gedankenlosen Tiere scheint sich die Welt und das Dasein von selbst zu ver-stehen, — trdi celo Schopenhauer."
„Pa kaj hočeš? S katolištvom menda tudi ni nič! Povej mi enkrat, kakšen vtis napravi nate, če slišiš moderne tirade o vedi brez podmene (voraussetzungslose Wissenschaft),
o neodvisni znanosti in podobnih stvareh! Verjemi, zame je to glavna ovira, edino, kar me moti! Niti lotiti se ne morem znanstvenega raziskavanja verskih problemov. Venomer mi kriče, da katolištvo sploh ni znanstveno upravičena struja. Znanstvo mora biti neodvisno, brez podmene, brez supo-niranja, katolištvo pa suponira Boga in razodete resnice! Kaj si misliš ti, ko slišiš taka očitanja?"
„Mislim si, da imam pred seboj judovske farizeje. „Ne iaži, govori resnico!" so vpili nad človekom, ki je bil rojen slep, a ga je Kristus ozdravil. „Vemo namreč, da je tisti, ki te je ozdravil, velik grešnik." „Ali je grešnik, ali ne, ne vem", je rekel ozdravijenec, „vem samo to, da sem bil poprej slep, zdaj pa vidim. Vem pa tudi, da grešnikov Bog ne usliši. Kar svet stoji, ni bilo slišati, da bi bil kdo slepo-rojenemu odprl oči. Ko bi ta ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti." Farizeji pa so ga zavrnili: „V grehih si rojen ves in ti nas učiš?" In pehnili so ga iz . s h o d n i c e.
Licemerski pismarji so suponirali, da je Kristus grešnik; nasprotnih dokazov niti poslušati niso hoteli. Prav tako stavijo ravno nasprotniki katoliškega prepričanja s svojo namišljeno neodvisnostjo najhujše podmene. In to je tudi odgovor na očitanje, da nismo neodvisni, da namreč ti suponirajo ravno toliko, če ne rajši več, le z razločkom, da ta je to, kar mi pozitivno trdimo. Seveda se s tem ne odreka znanstvenost ne tem ne onim, kajti znanstveno delo velja le toliko, kolikor veljajo dokazi.
„A priznati mi vendar moraš, da veda ne sme ničesar suponirati."
„Gotovo. Kar ni dokazano, ni znanstveno. Toda nič na svetu znanstveniku ne more braniti, da ne bi suponiral lega, kar je že dokazano, ali tega, kar je očitno resnično. Saj se drugače niti geniti ne more nikamor. Ko so verni učenjaki ateistom kazali to nujnost, so ti sami začeli priznavati,
2*
da vede brez podmen sploh ni. Neodvisnost se je torej za mnogo skrčila. Toda vse pride do tega, so dejali, ali se suponira versko stališče, ali ne. Ako pa je tako, tedaj ni vede pri nobenem človeku, ki ima kako vero, torej tudi ne pri protestantu, mohamedanu, Židu, ampak le pri popolnem skeptiku. Noben učenjak si ne sme odgovoriti na vprašanje, odkod vesoljstvo, odkod človek in kam. A zahtevati kaj takega, je naravnost absurdno in človeka nevredno. Schopen-hauer trdi: Fiir den Menschen ist die Welt und das Dasein ein Problem, dessen sogar der Roheste und Beschrankteste in einzelnen helleren Augenblicken lebhaft inne wird!
Na stališče brezumne živali bi neodvisna veda rada spravila človeka, razumno bitje. Iz tolike zadrege si celo Mommsen, oče te čudne neodvisnosti, ni vedel drugače pomagati, kakor da jo je preklical z izjavo: popolna neodvisnost vede je nedosegljiv ideal; tudi znanstveno delu-, joči katoličani smejo imeti svoje versko, politiško in socialno prepričanje, če le ničesar nimajo za resnično, kar njih um spozna za krivo.
Versko stališče torej ne ovira vede; nasprotniki sami priznavajo to, in isto uči katoliška cerkev: med vero in vedo ni nasprotja.
Prostrano znanstveno polje je naravoslovje. Naravoslovje z vero niti v dotiko ne pride, dokler ostane na svojem polju in ne posega v metafiziko; kakor hitro pa prestopi svoje meje in skuša odgovoriti na vprašanja, ki spadajo v modroslovje (n. pr. o bivanju duše, Boga, etiških dolžnosti i. dr.), izgubi tudi strokovno veljavnost in značaj objektivne znanosti.
V neposredno dotiko z vero, oziroma z razodetimi resnicami mora priti modroslovje. Ni govora tu o resnicah nadnaravnega bogoznanstva, n. pr. o božjem bistvu, o sveti Trojici, ki smo jih prejeli le po milosti božjega razodetja; v modroslovlju srečavamo tudi resnice, ki so sicer razodete, a jih človeški um more spoznati tudi po naravnem potu.
Prve in deloma tudi druge vrste razodete resnice spadajo po svojem bistvu v bogoznanstvo; modroslovje jih le razlaga in pojašnjuje.
Dokler govori katoliški modroslovec o stvareh, ki jih more najti um po naravni poti, mora ostati tudi njegovo modroslovje neodvisno od razodete vere. Zato more brez-veren modroslovec s svojim naravnim umom priti do istih resnic kakor veren učenjak, ki upošteva le pridobitve naravnega uma. Razloček je le ta, da ima veren modroslovec v razodetih resnicah zagotovilo, da je na pravem potu, dočim je brezverec še vedno v dvomih. Razodetje nikakor ni ovira pri znanstvenem delu, pač pa izpodbuja za večje in drznejše umske napore.
Neveren učenjak lahko veliko stori za vedo tam, kjer se ne dotika vere. Toda možnost zmote nikakor ni izključena, kakor nam le preočitno pričajo razni moderni sestavi, ki pobijajo drug drugega. So pa vprašanja, ki ne trpe zmotnosti, ki zahtevajo absolutne gotovosti. Omejeni človeški um bi jih ne bil mogel nikdar jasno spoznati, zato je priskočilo na pomoč razodetje. Količkaj razsoden modroslovec bo moral priznati, da vprašanja, kakor so n. pr. vprašanja o izvirnem grehu, o bistvu odrešenja, o končnem človekovem namenu, da taka vprašanja ne trpe zmotnega odgovora, zato je moralo prihiteti na pomoč razodetje. Najvišje bitje, ki je človeka ustvarilo, mu je pokazalo tudi gotovo, določeno pot, ki ga pripelje do cilja. Razodetje je torej Najvišjega bitja dar, iz njega izhajajoča milost, ki jo veren katoličan more in sme vedno suponirati. Kakor profanski modroslovci suponirajo gotove prvine, gotove evidentne principe, tako katoličan more in sme suponirati razodetje, ki ima zanj absolutno veljavo, kakor hitro je evidenten izvor razodetja, Najvišje bitje.
Zato je Mommsen v omenjeni izjavi priznal katoličanom pravico do vere. Seveda pristavlja nezaupno: — če le ničesar nimajo za resnično, kar njih um spozna za krivo. —
Smešno! Kakor da bi katoličan moral verovati, da je belo črno in narobe! V tem pogledu se nam ni treba na dolgo zagovarjati pred nasprotniki, zakaj niti enemu se ni še posrečilo, da bi bil dokazal neresničnost, oziroma neuvidlji-vost le ene katoliške resnice. Taji se seveda lahko, tembolj ker vse resnice, ki tu v poštev pridejo, niso neposredno evidentne, kakor je evidentno n. pr. to, da je celota več ko polovica. A tudi višje matematiške in astronomske resnice niso tako silno evidentne, ampak je treba mnogo sklepov napornega umovanja, preden se celi dokaz razkroji na prvine ter se uteši razsodni um!
V tem zmislu torej versko ali brezversko stališče ne ovira vede. Vendar pa je popolna neodvisnost vede nedosegljiv ideal, tako vsaj je dejal Mommsen. In prav je dejal učeni zgodovinar! Priznati je moral prvič, da znanstvenik sme in mora suponirati gotove prvine, in priznati je moral drugič, da versko ali brezversko mišljenje nujno vpliva na delovanje posameznega znanstvenika. Vsak človek ima neko versko ali brezversko svetovno naziranje, neko gotovo socialno in politično prepričanje. Tega prepričanja pri znanstvenem delu ne odloži. Čemu bi ga sicer imel? Saj ga ima zato, da ga uporablja! Odtod neizogibni pojav, da se spozna versko mišljenje znanstvenika, kakor hitro začne govoriti o stvareh, ki se dotikajo religije. Versko ali brezversko, srednje poti ni! Vprašanje je le, katero stališče je pravo. To be, or not to be!
Nedosegljiv ideal! Prijatelj, vedno še mislim, da si razsoden dovolj, da spoznaš: neodvisnost vede je res nedosegljiv ideal, toda ta ideal velja toliko, kolikor velja vsaka druga fraza, čisto navadna fraza, ki jo nastavljajo nerazsodnim duhovom, lahkomiselnim ljudem, da se vanjo vja-mejo in se odtujijo katolištvu. Zakaj če je ta ideal nedosegljiv, je nemogoč, če nemogoč, je utopija. Če pa utopija, velja približno toliko, kakor veljajo Patjomkinove vasi! Da se izve resnica, je treba čuti dva zvona! Zato se ne boj
katoliške apologetike, katoliške vede, ker je neodvisna vsaj toliko kakor druga moderna veda!"
Še vedno v dvomih, a s trdnim sklepom, da se hočeš resno lotiti katoliškega modernega slovstva, si se poslovil
od Kuniča, ki ni več kadil in brezbrižno gledal v strop ...
* *
*
„To be, or not to be, that is the question!" S temi besedami si se poslovil, in pogledal sem ti v zadovoljne oči in sem te razumel...
Z nemirom v srcu sem zrl za vlakom, ki te je odpeljal.
Mlada rastlina, nevajena prevročih solnčnih žarkov, nevajena jesenske burje!
Duša se ti bo potapljala v razkošju doslej ti neznane sreče. Ali boš vztrajal? Ali se ne prevzameš ? Pridružencev bi imel veliko, ker moderni človek ne pozna žarkov, ki ogrejejo, a ne požgo. Zgrešil je središče in po periferiji bega ves zmeden ter išče lažnivih žarkov, lažnive luči, kakor nespametna veša o večernem mraku.
Vela ti bo nasproti jesenska burja, ne od luči, ki ti sije, ampak od teme, ki ti bo nevoščljiva. Ali obupaš ? Pridružencev bi ti ne manjkalo, ker je moderni človek malo-srčen in malomočen. Kako naj bo močen in kako naj bo , srčen, ko je ločen od Njega, ki je Turris fortitudinis? Kako naj bo velikodušen, ko ima razdejanega duha? Ni za spoznanje lastne revščine se ne more dvigniti nad svojo nizkost!
Čutil boš v sebi moč, da bi prestavljal gore. Ali si ne boš zaželel prekoračiti meje, ki so določene omejenemu tvojemu umu? Saj boš potem zopet njih brat, in zopet te bodo hvalili. Dejali bodo, da si bil neznačajen, da si se bil izneveril sam sebi in njim, zdaj pa da si zopet našel resnico. Hvalili te bodo, pojdi! Napuh, ki izvira iz nevednosti, in napuh, ki izvira iz predrznosti, sta si po rodu brata, pridruži se jim torej in pojdi!
Glej, domovina ne potrebuje delavcev, in narod slovenski je bogat! Ljudstvo je srečno in zadovoljno, žitnice in hrami so polni blaga, in po celi slovenski zemlji ni nezadovoljnega človeka. O, narod je srečen in bogat, zakaj streže mu na tisoče rodoljubov! Domovina ne potrebuje delavcev, zato pojdi in se umori sam! Prvi ne boš in ne zadnji. A koliko časa še, in preraščeni bodo slovenski grobovi s sivim mahom pozabljenosti? That is the question!
Ne gre samo zate, prijatelj, kadar gre za resnico! Domovina potrebuje delavcev, da! A delavci, ki tavajo v temi, ustvarjajo le nesrečo. Domovina potrebuje luči, v teh težkih dneh potrebuje resnice!
V. ŽOLGRR.
flli je materija večna?
Maribor.

Deum aeternum esse, cunctorum ratione degentium comniune judi-cium est. — Boetius: de consolat. Philos. Iib. V. prosa VI
v
Ze pri starih Grkih sta učila Levcip in njegov učenec Demokrit (470—407 pr. Kr.): Svet sestoji iz samih atomov, ki so večni; razen atomov ni ničesar resničnega.1) Isti nauk so novejši čas oživili takozvani materialisti in ga začeli na ves glas proslavljati kot najlepšo pridobitev današnjega pro-svetljenega časa. Na Nemškem so bili najglasnejši: Feuer-bach, Moleschott, Vogt, posebno pa Ludvik Biichner (f 1899), čigar popularno delo: Kraft und Stoff iz 1. 1855 je postalo mnogim današnjim omikancem pravi pravcati evangelj. David Fr. Strauss pa je po načelih materializma zasukal in uravnal novo vero.2) Ti možje učijo nekako takole: Vse, kar je, je zgolj materija. Karkoli se zgodi, ni nič drugega, kakor pojav mehanskih in kemijskih sil, ki tiče v materiji. Materija pa je neuničljiva in zato večna.
Zadnji stavek je za materializem posebne važnosti. Daje mu znak svetovnega naziranja, ki mora odgovoriti na vprašanje, od kod smo mi in vse, kar je krog nas. Brez pojma večnosti bi materializem ne bil svetovno naziranje,
!) Dr. Fr Lampč>, Dušeslovje 45.
2) V svojem delu: Der alte und neue Glaube. 1872.
brez tega pojma se ne da sploh nič razložiti. Prvo bitje, ki iz njega izhajajo vsa druga, mora biti večno; tako terja zdrav razum.
Potrebo nekega večnega bitja so začutili tudi materi-alisti. A kaj je pri njih večno ? V omenjeni knjigi trdi Buchner, da je večna materija s svojimi silami; s temi silami da deluje po naravnih zakonih; da deluje sicer od kraja nepopolno, a vedno popolnejše tja do umskega delovanja. Isto misel zagovarja Strauss in poleg drugih tudi Haeckel v knjigi „Die sieben Weltratsel". Iz materije izhaja vse, zraven materije ni nič realnega in resničnega! Na večnosti materije sloni materiališko svetovno naziranje.
V kolikor izvaja postanek vesoijstva iz nekega večnega bitja, je materializem gotovo svetovno naziranje, a drugo vprašanje je, ali je to naziranje pravo. Odgovor na to vprašanje odloči usodo materializma.
Da pa bomo mogli o tem jasno soditi, je treba 1. da si ogledamo temelj, ki na njem sloni „večna" materija; 2. da imamo pravi pojem o materiji in 3. da primerjamo znake materije z znaki, ki se splošno priznavajo večnemu bitju.
I. L. Buchner podpira svojo trditev, da je snov večna, tako-le: „Snov je večna, zakaj ne moremo je uničiti; česar ne moremo uničiti, ni moglo nastati, ker ni moglo nastati, je večno." !) — To je torej temeljni dokaz za večnost materije: „Ne moremo je uničiti"! Mi ljudje, ki nismo po nauku materialistov nič drugega, kakor snov, snovi ne moremo uničiti, povzročati moremo na nji le kakšne izpre-membe. Razen materije pa sploh ničesar ni, torej: materija je večna.
A ta temelj slabo stoji; temeljni nauk materializma, da je le materija resnično, realno bitje, je napačen in je ^pobcv 'iiOžo; „večne" materije. Že stari Grki so spoznali prevažni dve resnici, da biva nad nami netvarno, najvišje, živo bitje, in da ima človek netvarno, od telesa bistveno različno dušo. Tako
!) Glej: Kat. Obz. 1. 1899, 7.
uči Anaksagora (500—425 pr. Kr.), ki ga je Aristotel priznal za najtreznejšega med starimi filozofi: da prvotno bitje, iz katerega je vse postalo, ni kaka tvar (materija), ampak razum (voO;). Platon (427—347) uči še jasneje nauk o ne-tvarnem, najvišjem bitju in o netvarni človeški duši.
In komu je neznan oni špikov -/.tvsuv fo.hr,tov velikega miselca Aristotela (384—322) ? Splošni pojav spreminjanja, ki ga je opazoval na svetu, je privedel njegovega duha do spoznanja prvega vzroka vsemu spreminjaju, do Boga. O netvarni duši je ta največji modrijan spisal cele tri knjige:
11 Ep! 'Vr/'?;;. 1)
Absolutno gotovost pa je tem resnicam, ki jih je, dasi nepopolno, spoznal že naravni razum, podal Kristus, božja Resnica.
11. Da še jasneje uvidimo, kako napačno je materia-listovsko načelo : da je vse, kar biva, zgolj materija, je treba, da si pridobimo pravi, jasni pojem o materiji.
Koliko škoduje dandanes ravno nejasnost pojmov! Cela kopica fraz se klati prosto po svetu in si osvaja duhove nerazsodnih mas, ki dostikrat niti ne vedo, čemu pritrjujejo. Visoko v deveta nebesa se povzdiguje prostost vede, prostost življenja, a malo jih ve, kaj je in v čem da obstoji prostost. Navzlic temu, da trdijo z resno-učenjaškim obrazom: materija je večna, ve le malokdo, kaj je pravzaprav materija. Potrebno je torej predvsem, da pridemo glede pojma materije do jasnosti.
>) Naša dolžnost bi bila, da na tem mestu podamo dokaz za bivanje božje, a prestrigli bi s tem svojemu spisu nit nadaljnjega razvoja. Suponiramo, da je razumnemu bravcu izmed mnogih dokazov, kakor so n. pr. štirje metafiziški dokazi Tomaža Akvinca, dalje teleo-loški, entropološki, biološki, tavmatološki, evdajmonološki, ideološki dokaz, moralni in drugi dokazi, ki jih je ustvarila patristika, sholastika in moderna apologetika — da je vsaj nekaj izmed njih znanih razumnemu bravcu. Kogar stvar zanima — in zanimati mora vsakogar, ki bi temu vprašanju rad prišel do jasnosti! — priporočamo mu: Katoliški Obzornik 1903 (225. 337), 1902 (222), 1900 (110), 1899 (1. 17), 1898 (41. 126. 215), 1897 (237).
Materialisti istovetijo materijo s telesom. Človek, žival, rastlina, neorgansko telo — vse je po njih mnenju sama materija. Ali je pa tako zamenjavanje znanstveno, ali je opravičeno? Ali je materija res isto kakor telo?
Da moremo odgovoriti, treba nam je vedeti, iz česa sestoji vsako telo, to je, rešiti nam je težavno pa važno vprašanje o prvinah telesa. Potem šele moremo določiti, kaj je bistvo materije.
Glede prvin telesa imamo tri glavna mnenja.
Prvo je dinamski atomizem: prvine teles so atomi, to je, najmanjši delci, ki jih moremo dobiti pri kemijski razkrojitvi telesa. Med seboj so bistveno drugačni, naravoslovje šteje dosedaj okoli 70 različnih atomov. Lastna jim je privlačna in odbojna sila in teženje po smotrnem združevanju z drugimi atomi — vse po strogo določenih zakonih. Po svoji naravi pa so atomi materija, druge pod-statne1) prvine dinamski atomizem ne pozna pri telesu.
0 Razložiti nam je dva pojma. — 1. Ontologija (bitjeslovje, xb 5v, kar biva, bitje, Ao^o;) imenuje podstat (substantia) tisto bitje, ki za svoje bivanje ne potrebuje nobenega subjekta, n. pr. bitje človek Z ozirom na njih popolnost delimo podstati a) v takšne, ki same zase tvorijo razpol (genus) ali vrsto (species), n. pr. medved, žuželka, cerkev, učenec — in b) v takšne, ki so sicer nekaj podstatnega, to se pravi, bivajo zase, toda svojo vrsto tvorijo le v zvezi s kako drugo podstatjo. Tako je n. pr princip živalskega življenja nekaj substancialnega, toda sam zase ne more tvoriti vrste, ampak le v zvezi z živalskim telesom; isto velja o silah, ki so združene z materijo.
2. Pritik (accidens) imenuje ontologija bitje, ki za svoje bivanje potrebuje subjekta; brez podstati kot svojega subjekta sploh ne more bivati, n. pr. belota pri beli steni (stena: podstat, belota: pritik) ali štiri-voglatost pri mizi (miza: podstat, štirivoglatost: pritik).
Zelo je zapeljivo, da bi zamenjavali podstati druge vrste (pod b) s pritiki. Treba je natanko ločiti. Podstat je vedno bistvena in nujna Podstat življenskega principa, n. pr. pri medvedu, je s podstatjo njegovega telesa združena nujno in bistveno, kajti če manjka življenski princip, nimamo pred seboj medveda, ampak mrhovino. Pritik pa je slučajen in nebistven. Bela barva na steni s podstatjo stene ni združena nujno, niti bistveno, kajti stena bi bila lahko barvana tudi rumeno, in stena je vse-
Drugo mnenje je ravno nasprotno prvemu. Imenuje se dinamizem. Po tem mnenju, ki ga je nekdaj zastopal filozof Leibniz (1646— 1716), a ga pozneje zavrgel sam, ne sestoji telo iz materije, ampak iz netvarnih enotic, tako-zvanih monad, ki so po svoji naravi neke enotne sile; iz teh enotnih, netvarnih sil da je sestavljeno razsežno, tvarno telo. Tretja podmena pa se drži srede med prvim in drugim mnenjem, torej srede med dvojnim nasprotjem: niti sama materija niti zgolj netvarne sile so prvine teles, ampak vsako telo sestoji iz dveh različnih prvin, ki se imenujejo: tvar in lik (materia in forma). To je nauk peripatetično-sholastičnega modroslovja. Pravi se mu tudi: formalizem zaradi pojma: lik (forma), ki ga nahajamo pri ti podmeni. —
Ker je drugo mnenje očitno krivo — kako naj iz netvarnih pritikov nastane podstatno tvarno bitje!? — zato se imamo odločiti le za prvo ali za tretje mnenje. Kdo ima tedaj prav, dinamski atomizem ali peripatetično-sholastično modroslovje? —
Dinamski atomizem šteje dandanes veliko privržencev. Navidezno podlago ima v tvarnem bitju samem. Tvarno bitje je namreč razsežno in delivo; to nam daje povod, da si je mislimo sestavljeno iz najmanjših delov. Nikakor ne tajimo, da ima ta razlaga teles marsikaj dobrega, zares znanstvenega. Dvoje pa je pri nji vsekakor krivo: 1. Atomi niso prvine telesa, 2. sila ni in ne more biti pritik materije.
Trdimo torej: 1. Atomi niso prvine telesa. Naravoslovci sami učijo, da ima vsako telo tri razsežnosti: dolžino, širino in višino. Atom je tudi telo, torej ima tudi atom iste tri razsežnosti. Kar je pa razsežno, se da deliti. Iz tega sledi, da se da deliti tudi atom v dele, ki so še prvotnejši. Treba je dobro pomniti, da je vsak, tudi najmanjši del telesa
eno stena, naj je barvana ali ne. — Materialisti greše tudi v tem, da zamenjavajo podstati druge vrste s pritiki.
zopet telo. Pri atomu se torej pravzaprav šele začne vprašanje, katere so prvine telesa. A o tem vprašanju nimajo odločevati naravoslovci, ker njih delokrog- neha pri atomih. O prvinah atoma ima govoriti modroslovec. 2. Sila ni in ne more biti pritik materije. Materija je namreč lena, kakor pravijo, sama zase nima nikake sile v sebi. Znanstveni razlog pa je ta: Pritik je vedno deležen narave svojega subjekta.1) Ako je subjekt tvarno bitje, je tvarna tudi lastnost, ako je subjekt netvaren, je tudi lastnost netvarna. Sila pa je nekaj netvarnega. Torej ne more materija biti nje subjekt; ali kar je isto: sila ne more biti pritik materije.
Dinamski atomizem torej nima podmene, da bi se po nji dale razložiti lastnosti telesa; zato nam preostaja le peri-patetično-sholastično2") naziranje o dveh različnih prvinah telesa. Da je to naziranje pravo, hočemo dokazati v naslednjem.
Po ontološkem zakonu imajo bitja, če so jim lastni nasprotni znaki, različne prvine kot nositeljice dotičnih znakov. Telesa pa imajo nasprotne lastnosti ali znake. Torej.
Prvemu stavku je treba le pojasnila. Mogoče je, da ima ena in ista prvina različne znake, n. pr. materija je raz-sežna, deliva, težka. A nemogoče je, da bi eno in isto bitje
0 Egger, philos. propaedeut. editio 5. 612: Accidentia semper proportionari debent substantiae, a qua procedunt, ergo etiam vires, quae sunt aliquid actuosum, substantiam postulant actuosam. Materia qua tališ autem iners est, non actuosa. Nisi ergo informetur principio actuoso, ea non potest esse subjectum viriutn.
2) Ne ustraši se, prijatelj, izraza: sholastičen, ker je čisto nedolžen in prav nič strupen! — Ko so v začetku 13. stoletja vznikla vseučilišča, sta modroslovje in bogoznanstvo silno napredovala. Sholastiko (theo-logia sholastica, da so jo ločili od theologia positiva, ki je bila priprava na višjo teologijo) so najprej imenovali samo višje bogoznanstvo. Ker pa je za globlje umevanje te vede modroslovje brezpogojno potrebno, je sčasoma izraz prešel tudi na filozofijo. Sholastika je torej modro-slovno-bogoznanski sestav, ki so ga po krščanskih vseučiliščih razvijali in predavali modroslovci in bogoznanci zlasti od 13. do 16. stoletja.
istočasno in v istem razmerju imelo nasprotne znake. Treba nam je torej dokazati le še drugi stavek.
Rekli smo že, da je atom telo, da je razsežen, ima določeno kolikost, se da deliti, ima določeno težo (atomsko težo). Atomu pripisujemo kot telesu tudi znak vztrajnosti, vsled katere 1. nobeno telo ne more samo iz sebe prestopiti iz mirovanja v gibanje, 2. nobeno telo ni prvotno po svoji naravi v stanju gibanja. A dasi je telo razsežno, naj je vendarle eno, dasi je „leno", naj bo vendar v njem sila in delavnost, dasi je vztrajno, naj se vendarle giblje! Kdo ne uvidi, da so to nasprotne lastnosti? Sklepamo torej, da ima telo različne prvine kot nositeljice teh nasprotnih lastnosti. Razsežnost, delivost, vztrajnost, teža so materialne lastnosti, pripisujejo se torej lastni, materialni prvini, ki jo imenujemo prva tvar (materia prima ali kar samo tvar, ma-teria); sila in enota in smotrnost pa se pripisujejo določujočemu, delavnemn počelu, ki se imenuje lik (forma).
Krivo je tedaj, če istovetimo telo z materijo. Materija je le podstatni del telesa, a ni telo samo.
Kaj je torej bistvo materije? Da bomo laže razumeli opredelbo, si vzemimo na pomoč konkreten vzgled: les zgori, in ostane pepel. Pri tej spremembi imamo razločevati les, pepel in nekaj, kar je obema skupno, kar je prej bilo v lesu, sedaj pa je v pepelu. To nedoločeno, pa določljivo počelo telesa imenujemo materijo. Pravimo: materija je nedoločeno počelo, ker nima nikake določene biti v naravi; določeno ni niti bistvo ali specifična dovršenost, niti ni določena kolikost ali sploh kaj drugega, kar napravi, da je kako bitje določeno1).
To je negativna stran definicije, pozitivno pa je materija določljivo počelo telesa, to je, materija je po svoji
i) Aš-fio S' ®.7]V, -/cafl-' auirjv (i^ts v. [ir/xs rcoaov [iyj-s aXXo }ir(§šv vUfsTat, olg (opta-cat to Sv. To je Aristotelova opredelba materije.
naravi namenjena, da sprejme kako obliko1) in tako postane določeno bitje. V tem smislu pravi Aristotel: Materija je ono počelo, ki iz njega postane nekaj kot imanentnega (eE s5	žvuTrap/svisc) t. j. materija
tvori sama osnovino (substrat) onemu bitju, ki nastane iz nje.
Nekateri2) se spotikajo nad pojmom tvar (materija) in ga smatrajo za prazen, neporaben stvor naše domišljije. Ali to je krivo. Materija ni prazen ens rationis, naša izmišlje-nina, ampak je nekaj resničnega v stvareh, dasi ni določeno3). Pojem materije je brezpogojno potreben za razlaganje podstatnih sprememb v naravi. Brezdvomno je tudi, da pri razlagi prvin telesa ni dovolj, če ostanemo pri atomih, ampak naš duh mora iti dalje do metafizičnih prvin, ki sta: tvar in lik.
III. S tem, da smo si pridobili pravi pojem materije, je vprašanje o njeni „večnosti" v korenini že rešeno. Preostaja nam le še, da primerjamo znake, ki jih opažamo na materiji, z znaki, ki jih splošno priznavamo večnemu bitju. Pojem večnosti obsega te-le znake večnffga bitja: 1. da je delavno, dejavno, 2. najpopolnejše, 3. nespremenljivo, 4. najenovitejše, 5. popolnoma neodvisno. Ako je materija večna, mora imeti vse znake, ki tvorijo pojem večnost. Saj je eno prvih logičnih pravil: Pri pritrjevavni sodbi sta si predikat in subjekt enaka v vseh posamnostih svoje vsebine4).
1. Prvi znak večnega bitja je tedaj njega dejavnost. Že Aristotel je z razlogi dokazal, da je najprej bilo neko dejavno bitje (h-.zhiyv.z), potem šele možno, kajti le po
!) To obliko imenujemo lik (določnejše: podstatni lik, forma, forma substantialis); lik (podstatni, substancialni) je tisti princip, ki določi prvo tvar, da postane neka določena podstat.
2)	Glej: Georg Hagemann, Metaphysik § 34.
3)	Pojem tvari zavzema nekako sredo med ens rationis in ens actuale, imenujemo ga ens potentiale ali ens in potentia.
4)	Egger. op. cit. 25: In judicio affirmativo preadicatum tribuitur subjecto iuxta omnes et singulas notas comprehensionis suae.
dejavnem bitju more preiti to, kar je možno, v stvarnost ali dejavnost. To Aristotelovo načelo obsoja evolucijsko teorijo, ki razlaga postanek sveta od neke nedoločene materije, ki se je začela ali slučajno ali po kaki neznani sili gibati in se razvila v določena bitja. Take teorije nasprotujejo zakonu zadostnega razloga! Zdrav razum zahteva, da stavimo pred nedoločeno možnost nekaj dejavnega; večno je torej dejavno bitje, ne pa možno.
Ima li materija znak dejavnosti? Ne. Materija ni dejavno, ampak le možno, ni določeno, ampak nedoločeno bitje.
Materiji ta znak manjka. Ker je materija zgolj možno bitje, zato v naravi nima aktualne biti, ampak dejanski biva šele v kaki določeni stvari. Kar pa stvar določuje, da je taka in ne drugačna, to je lik. Torej ima materija začetek svoje objektivne realne biti od takrat, ko ji je bil kot določilo vtisnjen lik. Od kod pa je lik, to netvarno, delavno, določujoče počelo? Zakon zadostnega razloga nas tu nujno privede k najdejavnejšemu, k najbolj določenemu — netvarnemu bitju — k Bogu, ki je vzrok ne samo lika, temveč istočasno tudi tvari.
2. Vzrok je vedno popolnejši nego učinek. Večno bitje pa je vzrok vsem dejavnim in možnim popolnostim, torej je večno bitje najpopolnejše. — In materija?
Materija je najnepopolnejše izmed bitij, ki imajo objektivno realnost: manjka ji dejavnosti, v nji ni principa gibanja, ni smotrnosti, ni življenja (vegetativnega, senzitivnega in intelektualnega).
Ako moderni evolucionisti izvajajo vse te popolnosti iz nam še neznanih mehanskih in kemijskih sil, temelji tako izvajanje pač le na krivem pojmovanju materije in vrat zavija zakonu zadostnega razloga. Dokazali smo že, da materija ni in ne more biti princip sile. Krivo je tudi istovetiti materijo s telesom. A naj se vzame materija tudi v smislu telesa, ostane vendarle resnično, da prej naštete
popolnosti niso učinek zgolj mehanskih in kemijskih sil telesa. To priznavajo naravoslovci sami1).
3.	K vsebini pojma večnost spada nadalje absolutna nespremenljivost. Če se namreč določuje čas po spremenljivosti, potem spada k večnosti, ki je času nasproten pojem, tudi nasprotni znak: nespremenljivost. Večno bitje izključuje vsako spreminjanje, bodisi podstatno, bodisi pritično. Razlog je pa ta: pri vsaki spremembi bitje ali kaj pridobi ali kaj izgubi. Pridobiti in izgubiti pa ne more večno bitje, ki je najpopolnejše. Kajti če kaj pridobi, prej ni imelo, če pa kaj izgubi, po spremembi nima. — Kaj vemo glede tega znaka o materiji?
Materija je po svojem bistvu vedno ista in se podstatno ne spreminja, da bi namreč iz tvari postalo kaj netvar-nega. Podstatno spremembo izključuje materija — in to je materialiste zavedlo, da jo imajo za večno! — ne izključuje pa pritične. Pritično se materija vedno spreminja.
To je razvidno iz bistva materije, da je namreč materija podstatna prvina telesa. Kakor se spreminja telo z ozirom na razne pritike kraja, kolikosti, stanja itd., tako tudi materija, ki je v telesu. — Tudi znaka nespremenljivosti torej nima materija.
4.	Večno bitje je tako enostavno, da izključuje vsako sestavljenost iz delov, ne samo onih, ki se dajo ločiti fizično,
>) Nekaj primerov nam daje: T. Pesch, Inst. philos. nat. vol. I.
Vse organsko življenje se razvija iz stanice. Glede s t a n i c e pravi Gorup-Besanez (str. 231): Es \viirde den in den Stand der Sache Unein-ge\veihten irrefiihren heifien, vvollten wir werschweigen, dass es der Chemie noch keineswegs gelungen ist, wirklich orga-nisierte oder der Organisierung fahige Stoffe kiinstlich zu erzeugen. Glede občutka glej str. 220, kjer pravi A. Fick: Es ist gut zu bemerken, dass von physiologischer Seite eine eigentliche Erklarung der Empfindung nicht erwartet werden kann.
Na str. 221 pa pravi sloveči R. Virchow glede pojava zavesti: Wiederholt schon haben wir erklart, dass wir es im naturwissenschaftlichen Sinne fiir unmoglich erachten, die allerdings unleugbare Tat-sache des Bewusstseins zu erklaren.
ampak tudi takih, ki jih na stvareh razločujemo le z umom, n. pr. bistvo in bit.
Dele, ki jih moremo razločevati le z umom, imenujemo metafizične. In tudi sestavo iz metafizičnih delov izključuje večno bitje. V svojem bistvu vklepa tudi že znak biti, ker je nujno, to je, ne more ne-biti (ne more, da ne bi bivalo). Ko bi prvo, večno bitje ne bilo nujno, potem bi manjkal zadostni razlog vsem drugim, od njega odvisnim bitjem. Pravimo tedaj: večno bitje je najenostavnejše. — ln materija? Ima li materija znak enostavnosti? Ne. Kakor smo videli, je za materijo bistven enostavnosti ravno nasprotni znak: razsežnost, delivost, sestavnost. Materija nima znaka enostavnosti.
5. Večno bitje je naposled popolnoma neodvisno. Vsaka odvisnost je nepopolnost, zato ne more biti lastna večnemu bitju. — Materija pa je po svoji naravi tako odvisna od lika, da brez njega niti nima lastne dejanske biti. Tudi znaka neodvisnosti materija nima.
Materija nima znakov, ki tvorijo vsebino pojma večnosti. Česar pa bitje nima, to se mu ne more pritrjevati. Sklepamo: podmena, da bi materija bila večna, je neznan-stvena, ker je napačna. Kajti 1. poleg fizičnega obstaja tudi metafizični svet; 2. bistvo materije niso atomi, niso telesa, ampak tvar in lik sta bistvo materije, bistvo ni materialno, ampak metafizično; 3. materija nima znakov, ki se splošno pripisujejo večnemu bitju.
Posebno važni sta prva in tretja trditev. Za svoboden razum, ki ga nima v oblasti pokvarjena volja, je bivanje božje evidentno. Evidentno je tudi, da ima človek dušo. — Naravoslovci, posebno novejši, ki so se začeli že nekoliko iznebivati morečega materialistov-skega duha, jo priznavajo sami in zvesto proučavajo nje delovanje — Virchow, ki nikakor ni bil sholastik, imenuje zavest „eine unleugbare Tatsache" l1) Pa če bi poleg naj-
i) gl. str. 36 op.
boljšega poganskega in vsega krščanskega modroslovja tudi ne imeli modernih avktoritet, da ima dušo, različno od telesa, ne more pri zdravi pameti tajiti nihče! Kdor bi hotel utajiti lastno zavest, bi moral utajiti svoje lastno bivanje! Evidentno je torej, da obstaja poleg materialnega sveta tudi nematerialni, metafizični, nadnaravni svet. Ponesrečen je izgovor materialistov, da je materija večna, ker ni mogla biti ustvarjena od nobenega višjega bitja, češ da takega bitja ni. Materija je neuničljiva, povzročati moremo na nji le pri-tične spremembe; ni za atom je ne moremo niti povečati niti zmanjšati; a če ne bo nikoli uničena, ni nikoli nastala — priznajte torej, da je od vekomaj! Tako kliče Buchner s pridruženci. Zdi se zares, da toli hvaljeno „stališče empirične vede" ni drugega nego — klavrn circulus vitiosus 1 Dokazali smo, da materija nima lastnosti, kise splošno pripisujejo večnemu bitju. Materija je možna, večno bitje dejavno, materija nepopolna, večno bitje najpopolnejše, materija pritično spremenljiva, sestavljena in odvisna, večno bitje pa mora biti nespremenljivo, enovito in popolnoma neodvisno. Materija ima ravno nasprotne lastnosti. Evidentno pa je, da so bitja, ki imajo nasprotne lastnosti, različna. Nekaj drugega je torej materija, nekaj drugega večno bitje: materija ni večna.
JERNEJ PRVLIM.
Evolucijska razlaga religije, i
U/r	/7 /r /
ti M M
Ljubljana.

Evolucijsko načelo. Hegel. Evolucioniška hipoteza pri razlagi religije.
Izraz evolucija znači podmeno, da se vse razvija iz nepopolnega v popolnejše. Zamislil si je to hipotezo v novejši dobi Hegel. Po njegovem nauku ni nič stalnega, nič stalno resničnega, dobrega in lepega. To, kar biva, da je resnično in dobro, dokler biva. Ko stopi drugo na to mesto, da je zopet to resnično in dobro. Vse da je v vednem boju in razporu. Kar biva, ima že v sebi kal razpada. V razvijanju pa ni nobenega razločka med bitjem in nebitjem; nič in nekaj da sta si enaka. Absoluten daje le splošni pojem, ki se prikazuje v najraznovrstnejših oblikah. Zdaj je v svojem razvoju tak, kmalu zopet drugačen. V kakršni obliki v kaki dobi dejansko biva, to je za dotično dobo pametno in resnično. In obenem z dejanskim bivanjem se spreminja tudi resničnost in dobrota. Lahko se to, kar danes biva, že jutri prevrže v protislovje. Samo po sebi torej sledi načelo Heglovega modroslovja: Kar je pametno, to biva, in kar biva, je pametno.
Potemtakem imajo vsi, tudi najrazličnejši nazori, ki naletimo nanje v človeški zgodovini, popolnoma isto vrednost: ljudožrstvo in suženjstvo pa nauk krščanske vere o ljubezni do bližnjega. Heglovo modroslovje enači laž in krivico, greh in hudobijo z resnico, pravico in dobroto.
Hegel pričenja svoje modroslovje z idealnim bitjem, in svet in človeštvo mu je razvitek tega splošnega in abso-hitnega idealnega bitja. Tega načela pa ni mogla pojmovati njegova materialistna doba, dasi ji je drugo ugajalo. Zato je bilo treba sestavu vzeti tak temelj idealizma in postaviti razvojno načelo na čisto materialistna tla, kar se je posrečilo Karolu Marksu.
Dasi je Heglov nauk očiten nezmisel, je vendar postal podlaga novodobnemu naziranju o svetu in življenju. Večina ved, ki so se odtujile Bogu in ki ne priznavajo večnih krščanskih načel, slone na Heglovem modroslovju. Po tem nauku se razlaga, da je svet le skupina atomov, ki se vedno razvijajo, in da se je tudi človek razvil iz nižjih vrsta. Brez-versko jezikoslovje, pravoslovje in primerjajoče veroslovje sloni v vseh svojih načelih na Heglovih naukih.
Potemtakem trdijo o religiji, da se polagoma razvija in da so vse religije enako opravičene oblike verskega razvoja. Fetišizem, malikovavstvo, mohamedanstvo in krščanstvo da imajo isto veljavo. Vera da je pametna, dokler biva, ko propade, preneha tudi njena pametnost. Po naukih evo-lucionizma se je religija razvila iz gospodarskih razmer. Izprva da je ni bilo. Ko pa je nastala zasebna last in ž njo gospodujoči in služeči stanovi, se je pričela tudi religija. Zatiranci da so se bali svojih gospodarjev in so v njih videli nekaj višjega, kakor so bili sami; naredili so iz njih bogove. „Religija je v človeških glavah fantasten odsvit tistih zunanjih sil, ki vladajo njih vsakdanje življenje, odsvit, v katerem sprejemajo pozemeljske moči nadzemeljske oblike," trdi Engels.i)
Najpreje so po teh podmenah nastali narodni bogovi in narodne religije. Iz njih se je razvila splošna religija — krščanstvo — „iz zmesi posplošenega orientalskega, zlasti judovskega bogoslovja in vulgariziranega grškega, zlasti stoičnega modroslovja," kakor pravi Engels.
') Ludw. Feuerbach u. d Ausgang d. ki. d. Ph. D. Stuttgart, 304.
Po Heglovem nauku posamne religije niso nekaj slučajnega, ampak so nujne stopnje v vrsti verskega razvoja. Religija da je po svojem bistvu prehajanje splošnega do samozavesti v človeku. Osnovna misel vsake religije je sprava med končnim in neskončnim. Torej se posamne religije le v tem zmislu spopolnjujejo, da se v njih ta osnovna misel kaže vedno razločnejše in čistejše, ker se v istem zmislu približuje spopolnitvi tudi božja zavest v človeku.
Hegel loči v svoji „Religionsphilosophie" tri vrste religij, namreč naravno (Naturreligion), religijo duha kot individua (Religion der geistigen Individualitat) in popolno religijo. Na najnižji stopnji da stoje naravne religije. Pri teh končni subjekt še ni postavil nasprotja med končnim in neskončnim; oba pojma sta še neposredno skupaj. Stanja te religije da so: a) religija magije pri gozdnih prebivavcih, b) religija fantazije pri Judih in c) prehodna religija pri Egipčanih in Peržanih.
Kot nadaljni razvoj slede religije, ko se v njih loči duh od narave in tvori nasprotje med obema. Pri teh da je subjekt božanstvo, in sicer kot vzvišen subjekt poln modrosti in moči pri Judih (religija vzvišenosti), kot subjekt lepote pri Grkih (religija lepote) in kot absoluten namen samemu sebi v rimski religiji (religija koristi). Slednjič da pride krščanska religija kot popolna; v nji se izvrši sprava med končnim in neskončnim, v nji pride absolutno do popolne zavesti v človeku. Krščanska religija je absolutna religija; zato je religija resnice, in prostosti.
Po naukih evolucionistov ali progresistov se poganstvo in krščanstvo ne ločita bistveno kot zmota in resnica, ampak le s t o p n j e m a kot nepopolno in popolno. Kar pa velja o posamnih religijah, velja tudi o njih ustanovnikih. Tako se progresisti ne boje primerjati Kristusa, ta najčistejši in najpopolnejši značaj, s Zoroastrom, Konfucijem, Mohamedom i. dr. Le ta razloček delajo, da imenujejo Kristusa prvega med njimi.
Dve hudi zmoti modernih evolucionistov.
Evolucionizem greši glavno v tem, da zamenjava razvoj (progressus) in spremembo (mutatio).
Razvoj obstoji v tem, da se kaka stvar spopolnjuje in množi, toda bistveno ostane vedno ista. O takem napredku govorimo n. pr. pri semenu, ki zraste v rastlino. Lik rastline je pač že v semenu, a še nerazvit. Notranja tvorna sila deluje in razvije prvotni nepopolni lik v popolnega. Isto vidimo pri učencih: ti priznavajo prve principe in na to zidajo nadaljnjo izobrazbo. Dasi se njih znanje vedno širi in spopolnjuje, ostane podlaga vendarle vedno ista.
Nasprotniki pa razumejo pod besedo napredek to, kar mi izrazimo z besedo sprememba. Pri nji se bistvo spremeni in razdere, in na to mesto stopi stvar, bistveno različna od prejšnje. Spremembo imamo pri prejšnjem primeru, ako drevo posekamo. Taka sprememba je pač mogoča pri materialnih stvareh, nikakor pa ne pri nravnosti in religiji, kakor trdijo evolucionisti. Kajti nravnost in religija sta skupini resnic, ki ostanejo bistveno vedno iste in se ne morejo spreminjati. Kar je v moralnem in religijskem oziru danes resnično in dobro, ne more biti jutri napačno in slabo.
Pač tudi mi priznavamo, da je religijski napredek mogoč v tem oziru, da se kaka resnica spopolnjuje in jasneje kaže, da pa ostane nje bistvo nespremenjeno. Že znanim resnicam se pridružijo nove, a s tem se prve ne taje, ampak prikazujejo se nam v vedno svetlejši luči. Tako je n. pr. podlaga vsemu religijskemu življenju: delaj dobro in varuj se hudega. Tega nas uči že naravna pamet. Natančneje je izrazil to resnico Mojzes v svojem dekalogu, in še natančneje je izražena v novem zakonu. Nauk je eden, tako preprost, a kako mnogovrstna je njegova uporaba v
najrazličnejših primerih življenja! Posamni zakoni so le prilagoditev tega osnovnega nauka za različne slučaje.
O napredku tudi lahko govorimo pri razmerju med starim in novim zakonom. Kajti stari je bil priprava na novega. Kar je bilo v prvem temnega in nejasnega, to se je v drugem razjasnilo. Zveličar sam je rekel, da je njegov namen na svetu spopolniti stari zakon : „Nikar ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razve-zovat, ampak dopolnit sem jih prišel."1)
Tudi v tem zmislu lahko govorimo o razvoju reli-gijske zavesti, da je pri različnih narodih religijska zavest bolj ali manj poglobljena. Čim bolj je narod izobražen, tem bolj duhovne in abstraktne bogove ima. Na najnižji vrsti stoji pač fetišizem, ko človek časti vsako stvar, ki jo ima ravno pred seboj. Više stoji že totemizem severo-ameriških Indijancev, ki imajo vsak svojega duha — variha. Nato pride malikovavstvo in politeizem, monoteizem v obliki mohamedanstva, a na najvišji stopnji stoji monoteizem krščanstva kot najpopolnejša religija. Pa tudi mimo te so šli modroslovci z mirnim srcem in so božanstvo vzeli ali tako, da nima s svetom ničesar opraviti (deizem), ali pa da je božanstvo isto kot svet (panteizem).
Toda s tem nikakor nismo podali naravnega h i-storiškega razvoja v religiji; kajti mnogo narodov je še dandanes na najnižji stopnji, in noben narod ni prišel do monoteizma po lastnem napredku. O zgodovinskem razvoju religij hočemo govoriti pozneje.
Iz tega, kar smo rekli, je razvidno, da obsega evo-lucionizem dve hudi zmoti, namreč: 1.) da so bile vse religije za svoj čas prave, akoravno nepopolne oblike verskega razvoja in 2.) da more človek po lastnih močeh priti do popolne religije.
Zmotnost prve trditve hočemo dokazati teološko in filozofsko, zmotnost druge pa zgodovinsko, i) Mat. 5, 17.
Teološki dokaz.
V človeku sta dve mogočni sili: ena ga vleče k religiji in k Bogu, druga pa k čutnosti in h grehu. Če človek sledi sili, ki ga vleče k Bogu, se mora odpovedati grehu, če ljubi greh, mora zapustiti religijo in Boga. Toda tega ne more. Človeško srce ne more živeti brez religije; saj je njega neugasljiva želja „quaerere Deum"! Kaj tedaj stori, da bi potolažil svojo naravo? Stori to, kar je storilo poganstvo. Boga naredi za svet in svet za Boga.
Greh je torej izvor in podlaga poganstva. In temu mora biti tako. Greh je odpad od Boga v volji; volja potegne za seboj spoznanje, kajti vse duševne sile so med seboj v ozki zvezi. Padec spoznanja pa je ravno začetek malikovavstva. Tudi v krščanstvu se nevera začne navadno z grehom. Kdor taji postavo, pravilo moralnega reda, bo kmalu tajil tudi postavodajavca, začetnika tega moralnega reda. Čim boljsečlovekuda čutnemu uživanju, tem manj je sposoben, povzdigniti se k nadčutnemu, nevidnemu, tem bolj mora svojega duha uklanjati pred jarmom čutnosti in mesenosti; duh postane suženj, in meso, čutnost postane gospodar. Duh polagoma izgubi idejo prostosti. Kakršen je sam, za tako smatra tudi božanstvo; da, božanstvo se mora ukloniti naravi! Naravo smatra za najvišjega boga, za prvi princip, in njene različne sile za bogove nižje vrste. Srce, udano čutnosti, pijano veselja in uživanja, hoče boga, kakršen mu pristaja. In duh, v službi takega srca, išče boga, kakršnega si želi srce — išče si ga v čutnem svetu. „In seinen Gottern malt sich der Mensch," pravi Schiller.
Če ima poganstvo tak izvor, si moremo misliti, kakšne so bile njegove zmote o ideji božji. Religija klasiških narodov, grškega in rimskega, nam to jasno kaže. Bogovi grškega bajeslovja imajo človeško naravo, vse človeške
strasti in napake. Zen, najvišji med njimi in najsposobnejši, je zlobna osebnost. Lastnega očeta prežene s prestola, da zavlada sam. Celo življenje živi v prešuštvu in se venomer prepira s pravo ženo. Takih bogov se človek ne boji, ampak dobi v njih in njih dejanjih celo opravičenje za svoje hudobije. Da, razne pregrehe imajo še celo lastne zavetnike in ideale v bogovih. „Sua cuique deus fit dira cupido," pravi Vergil.i)
Krasno popisuje zmoto o ideji božanstva knjiga Modrosti2), češ, človek naredi malika „in ga postavi k steni ter z železom pritrdi, da bi se morda ne zvrnil; dobro ga namreč oskrbi, ker ve, da si sam ne more pomagati; zakaj le podoba je in potrebuje pomoči; potem mu priporoča svoje premoženje in svoje otroke in ženo in ga vprašuje za svet in se ne sramuje govoriti s tistim, ki nima življenja; in slabotnega prosi za zdravje in mrtvega prosi za življenje in nezmožnega kliče na pomoč, za srečno pot prosi njega, ki sam hoditi ne more, in za dobiček, za opravek in za srečo prosi njega, ki je v vsem zanič."
Tem zmotnim idejam o božanstvu odgovarja tudi zmotno bogočastje. Kakršen je bog, tako ga je treba častiti. Odtod imamo dva nenavadna značaja poganskega bogo-častja: grozovitost in nenravnost. V Siriji so častili medeno podobo boga Moloha; matere so mu polagale na razbeljene roke svoje otroke, ki pri tem niso smeli niti najmanj zajokati. Človeške žrtve niso bile v navadi le pri nižje stoječih narodih, ampak tudi pri Grkih in Rimljanih. Tudi današnje ljudožrstvo ima religiozen značaj. — Poleg grozovitosti pa spi v človeški naravi še druga strast — nenravnost. Zato imamo poleg Moloha tudi boginjo Astarto, ki so jo častili z vsakovrstnimi nenravnostmi ne le Feničani, ampak tudi Grki. Kakor daleč je seglo poganstvo, se nam odpirajo velike in sramotne rane na telesu človeštva: umor in človeške žrtve, nenravnost in sužnost.
i) Aeneid. IX. 183. - *) Modr. 13, 15-19.
Poganstvo ni poznalo ljubezni do trpina. Telesno delo je bilo sramotno, zato niso imeli delavci nikakih pravic. Celo veleumi poganski, kakršna sta n. pr. Platon in Aristotel, odobravata suženjstvo in izpostavljanje slabotnih detet.
Isto socialno razmerje nahajamo pri Rimljanih. Milijoni so brez pravic, brez imetja, izročeni brezsrčnim gospodarjem, ki smejo napraviti z njimi, karkoli se jim poljubi. Dajali so jih celo ribam v živež. Med sužnji so izbirali gladiatorje, ki so se morali v gledališčih boriti med seboj ali z divjimi zvermi, da utešijo rimsko krvoželjnost. Kako jih je pač bilo videti, ko so stopali v areno in klicali: „Ave, Caesar, mo-rituri te salutant!" Reveže so naravnost prezirali. Plautus pravi: „Čemu naj bi dajal beraču? Kar daš, nimaš več, zraven pa še po nepotrebnem revežu podaljšaš življenje." „Odi profanum vulgus et arceo," se je v rimski zgodovini ponavljalo venomer.
Podobne zmote najdemo tudi pri drugih religijah. Buda uči, da je namen človeku priti v Nirvano — v nič. Tudi Mohamed pripušča sužnost, nenravnost, poligamijo in ločitev zakona. Grozovitost je dovoljena in hvalevredna v bojih z drugoverci. Odtod pri Mohamedanih porušenje družinskega življenja pa krvoločen in besen odpor proti krščanstvu.
Filozofski dokaz.
Evolucionizem je napačen v hipotezi, ker sloni na raznih zmotah, je absurden sam po sebi in nevaren za posamezne kakor za družbo.
Hipoteza evolucionizma ima za podlago razne zmote. Prvi izvor je panteizem, zlasti kakor se je razvil po Heglu. Božanstvo po Heglovem ni nič drugega nego ideja transcendentalnega bitja, ki se polagoma razvija.
Drugi izvor je materializem, ki trdi, da je vse na svetu, zato tudi človek razvitek materije in njenih sil.
Tretji izvor je racionalizem, ki se zanaša le na um in trdi, da je človeku mogoče po lastnih močeh priti do resničnega in dobrega.
Četrti in zadnji izvor pa je skepticizem, češ da resnica nima nobene objektivne veljave.
Ko bi bil evolucioniški nauk resničen, bi moral človeški um resnico vedno bolj spoznavatiin prihajati do vedno popolnejših idej. Da temu ni tako, hočemo dokazati v drugem delu.
Ko bi bilo krščanstvo le produkt umskega razvoja, bi se opiralo le na razum. Opira pa se v resnici na avktoriteto božjega razodetja in tistega, kije to posredoval. Kristus zahteva od svojih učencev le vere v svoje božje poslanstvo.
Kako more darvinizem trditi, da se je človek tudi po umu razvil iz-materije? Saj se vendar pri tem moti nasproti principom, ki jih v vsakdanjem življenju rabi vedno! Materija je pasivna in vsaka pasivnost zahteva aktivnega principa. Kako more dati materija človeku to, česar nima sama?
Evolucionizem je absurden sam po sebi, ker trdi, da sta resnica in laž enake vrednosti, da je nravnost, ki jo uči krščanstvo, ravno tako dobra kakor grda nenravnost poganskih narodov, da je grozovitost in zatiranje nižjih slojev ravno tako upravičeno kakor krščanska ljubezen do bližnjega. Koliko nasprotij imamo med poganstvom in krščanstvom, in vse naj bi bilo enako dobro! Ali ni to največi nezmisel?
Evolucionizem je nevaren za družbo in za posamezne. Videli smo,.kakšne so bile pri poganskih državah socialne razmere. Delavski stan, temelj države, je bil načeloma prezirali in zaničevan! V družini, ti prvotni celici, ki šele iz nje požene kali državni organizem, je imel oče nad otroki absolutno oblast; žena je bila njegova sužnja, ločitev zakona je bila deloma svobodna! — Poguben je evolucionizem tudi za posamezne. Človeška narava je nagnjena bolj k slabemu kakor k dobremu. Po evolucionizmu pa je oboje
4
enake vrednosti; naravno je torej, da se človek odloči veliko rajši za greh nego za čednost. Ta nauk vendar ne more potolažiti njegovega srca! Zato čujemo v poganstvu venomer tožbe, hrepenenje po sreči in po notranjem miru, pričakovanje nekega odrešenika.
Zgodovinski dokaz.
Druga zmota evolucionizma se glasi: „Človek more priti po lastnih močeh do absolutno popolne religije."
Da temu ni tako, ampak da so ljudje v religiji vedno nazadovali, čeprav so morda kulturno zelo napredovali, priča nam izraelska zgodovina in zgodovina drugih narodov.
Bog je sicer človeka ustvaril v pravičnosti in svetosti, toda ker je človek grešil, je izgubil nadnaravne darove. Pokvarjenost je rastla, in Bog je človeštvo zaradi hudobij kaznoval z vesoljnim potopom. A tudi po potopu je večina kmalu pozabila Boga in se udala malikovavstvu; celo v Abrahamovi rodbini so začeli malikovati, in Bog je Abrahamu ukazal, naj zapusti očetovo hišo, da pravo vero ohrani vsaj on. Isto nazadovanje vidimo pri izvoljenem ljudstvu tudi pozneje. Kako hitro je bilo pripravljeno darovati malikom!
Če pa je bilo tako z izvoljenim ljudstvom, ko je Bog zanj skrbel tako po očetovsko, mu pošiljal preroke, da so ga opominjali in učili in mu stavili pred oči nalogo, ki mu je odločena od Boga — če je torej to ljudstvo tako hitro moglo pasti v religijskih stvareh, kaj moremo pričakovati od drugih narodov, ki jih je, kakor se zdi, božja previdnost bolj ali manj prepustila lastni usodi? Pri vseh teh se da dokazati, da so bili prvotno monoteisti, da so nazadovali in zabredli v politeizem, demonizem ali fetišizem. O tem nam pričajo najboljši etnografi, kakor Muller, Hartmann, Peschel, Windischmann, Simrock, Le Page Renouf, Delitzsch, Heppel, Livingstone, Stanley i. dr.
Edin ali vsaj najvišji bog- arijskih narodov se da dokazati iz tega, ker imajo zanj vsi ime iste korenike. V san-skritu je Dyas-pitar, pri Grkih Ze«? mtvfo, pri Latincih Juppiter, Diespiter, pri staronordiških narodih Zio, v gotskem Tius. Iz korenike dya, svetiti se, je nastalo apelativno ime deva, -'Hš:, deus, litavsko dievvas itd. Arijci so torej imeli pred ločitvijo enega ali vsaj najvišjega boga. Pač začne Dyaspitar že v Vedi izgubljati svoje prvotno božanstvo in pomenjati le nebo; toda tudi pozneje se imenuje oče bogov in ima isti pomen kot Ze6; in Juppiter.
Pri Indih je bil do 14. stoletja pr. Kr. najvišji bog Varuna. On še ni izgubil etičnega značaja; božanstvo odpušča grehe, brani pravico, kaznuje krivico in je stvarnik vseh "stvari — znaki čiste božje ideje. Šele bramanizem ima politeisten pojem božanstva, ker nastopijo zlasti trije bogovi: Brama, Višnu, Šiva. Še bolj je prvotno božjo idejo pokvaril budizem.
Peržani pripisujejo ne le v Zendavesti, ampak tudi v klinopisih Darijevih in Kserksovih bogu Ahura-Mazdas vse lastnosti edinega pravega Boga. Zoroaster je vpeljal ali vsaj natančneje izrazil dualizem. Pa tudi tu je bil sprva Ariman podrejen Ormuzdu in šele pozneje nastopi kot slab princip nasproti dobremu. „Čim dalje gremo nazaj in čim natančneje preiskujemo prvotne kali religije, tem čistejši pojem o božanstvu srečamo." i)
V prvotnem grškem bajeslovju dobimo le Krona in njegovo ženo Rejo; titani niso bili bogovi, ampak otroci teh dveh. Krona je pahnil s prestola Zen, in s tem se je začela nova era bogov, doba politeizma. Pa tudi v ti se ni popolnoma pozabila ideja pravega Boga, kakor nam priča Homer, ki pripisuje bogovom vsevednost. Miiller pravi o tem: „V odločivnih trenotkih, kadar je človeško srce vznemirjeno do dna, vržejo stari Grki pri Homerju vse učene in bajeslovne metafore proč in pridejo nazaj na splošni
') Miiller, VVissensch. d. Sprache II. 395.
jezik religije."1) Tudi v ti dobi imamo monoteistno idejo: Zen je	dvžpfiv ts O-sojv ts; ostali bogovi so njegovi
bratje, sestre ali otroci. Muller pravi o Zenu: „Marsikatero mesto, kjer stoji	moremo brez pomiselka prestaviti z
edinim Bogom."2)
Rimljani se v bajeslovju naslanjajo kar najože na Grke, le da se premoč Jupitrova pokaže še določneje. Pozneje so iz političnih ozirov vpeljali na stotine novih bogov, ki so jih spoznali pri premaganih narodih. Od punskih vojen naprej so se zlasti omikani Rimljani pogrezali vedno globlje v brezboštvo, zasmehovali so vero v bogove in tajili ne-umrljivost duše. Značilno je pričevanje Tertulijanovo o vrstnikih glede splošnega prepričanja, da je le en Bog. Če so v nadlogi, pravi, ne kličejo bogov na pomoč, ampak Boga, in s tem kažejo „animam naturaliter christianam".
Pri Germanih dobimo v runski pisavi prvega in edinega boga Tyra. Da so častili enega boga, nam spričuje Tacit, ko pravi, da je njih bog „secretum illud, quod sola reverentia vident". V poznejšem germanskem bajeslovju postane Wuotan prvi bog in Tyr bog vojske, in nastopi tudi še mnogo drugih bogov. Vkljub temu ohrani Wuotan znake, kakršne jma edino pravo božanstvo. Zato je mogel reči Simrock, izvrsten poznavavec germanskega bajeslovja: „Kdor bi hotel dokazati, da bogovi izhajajo iz istega izvora, bi moral začeti pri Tyru." 3)
O najstarejši religiji Keltov in Slovanov, obeh še ostalih arijskih rodov, je premalo znanega, da bi mogli z isto jasnostjo in gotovostjo sklepati na prvotni monoteizem in njega poznejšo pokvarjenost. Prvotna imena božanstev niso znana; imena pa, ki so znana, so le njih epiteta. Taka imena so n. pr.: Svatorožic, Sv^tovit, Triglov, Pripegala i. dr., prav kakor ima tudi grška mitologija svoje Kpsvtiov, Tpio®$aXp.'oc, K-nfats;, 'Apsio; i. dr.4)
i) I. c 389. — 2) 1. c. 390. — 3) Mythologie 184.
i) Archiv f. slav Phil., XIV, 166.
Po vsem tem lahko pritrdimo Peschu: »Prehodili smo dežele, v katerih so se razlegali in se razlegajo glasovi arijskega jezika, in povsod smo našli vero ali ostanke vere v Očeta, ki prebiva v nebesih in skrbi po očetovsko za nas, svoje stvari in otroke, in sicer najdemo to vero tem čistejšo, čim višje gremo v starodavno s t." i)
Kakor sklepamo pri Arijcih iz sorodnosti božjih imen, da so imeli bolj ali manj izražen monoteizem, isto moramo reči o Semitih. Kajti tudi pri semiških narodih imajo imena najvišjega boga isto koreniko: pri Hebrejcih imamo E1 (mogočni), pri Babiloncih Illu, pri Arabcih Allah, pri Sircih Alloho i. t. d Movers pripomni k temu: „Če sklepamo po vseh zgodovinskih analogijah in primerjamo n. pr. razmerja med perzovsko in asirsko, med germansko in nor-dovsko religijo, pridemo do prepričanja, da je bil najvišji bog vseh drugih semiških narodov isti, ki so ga častili tudi
Izraelci." 2)
0	Kitajcih pravi Harlez3): „Kitajsko ljudstvo veruje že od svoje starodavne zgodovine sem splošno in vedno v osebno bitje, v zapovedovavca, v najvišjega gospoda neba in zemlje, vidne narave in njenih sprememb." Kako nizko so pa dandanes padli, moremo sklepati med drugim iz tega, da po božje časte kače ne le preprosti ljudje, ampak celo plemenitniki.
Po spričevanju Le Page RenoufaS) so imenovali stari Egipčani najvišje bitje z imenom Nutar, kar pomenja mogočnost; izraža torej isto kakor hebrejski El. To ime se nešteviinokrat ponavlja kot ime edinega boga. V raznih
1	Der Gottesbegriff in der heidnischen Religion des Altertums. 1886, 80.
2)	Die Phonicier I 1841, 168.
3)	La religion primit. des Chinois. Par Msgr. de Harlez La ■ Controv. et le contemp. 1884.
5) Le Page, Vorlesungen iiber Ursprung und Entwickelung der Religion 1881, 96.
papirjih se mu pripisujejo lastnosti, ki jih mi pridevamo pravemu Bogu. Kako nizko so padli Egipčani pozneje, nas uči zgodovina. Častili so po božje razne živali, zlasti bika Apisa; stregli so mu posebni duhovniki. —
Pregledali smo prvotno religijsko stanje pri bolj ali manj razvitih in omikanih narodih in smo videli veden propad pri vseh. Oglejmo si na kratko še natorne narode! Pri tem se moramo opirati na poročila mož, ki so prepotovali njih deželo in proučili njih kulturo, kakor so Livingston, Stanley, Schweiger, Zoller i. dr.
Fetišizem zamorcev je gotovo najnižja stopnja religij-skega razvoja; o zamorcih pravi Livingstone i): „Zdi se, da je njih prvotna religija taka, da biva neki vsemogočni stvarnik nebes in zemlje; greh obstoji v krivici nasproti bližnjemu; smrt je kazen za kako pregreho n. pr. za čarovništvo. Njih pojem o nravno slabem se ne loči od našega, vendar verujejo, da so odgovorni le nižjim bogovom, ne pa najvišjemu bitju. Za kar ne najdejo pravega povoda, bodisi dobro ali slabo, pripisujejo božanstvu. Ljudje ostanejo v vedni zvezi z dušami rajnih, in če kdo umrje, mislijo, da se je pridružil dušam prednikov . . . Narodi, ki še niso prišli toliko skupaj s tujci, verujejo, da živi nad zvezdami Morungo, veliki duh, ki je vse ustvaril. Vendar ga ne molijo in ne vedo ničesar o njegovi skrbi zanje. Na pomoč kličejo le duhove, ki jim je, kakor mislijo, oni veliki duh izročil vladanje sveta."
Afričani pripoznavajo boga praktično ali vsaj teoretično vkljub fetišizmu in češčenju duhov. Pri narodu Wanika je najvišje bitje Mulungu preveč visoko in predaleč; zato prosijo pomoči nižje bogove. Narod Kimbunda časti dobre in slabe duhove, ker se Suku-Wanange premalo briga za svet.
Tudi pri Avstralcih dobimo vero v najvišjega nebeškega duha, ki ga pa vendar manj časte kakor duhove
0 Neue Missionsreisen in Siid-Afrika, von D. u. Ch. Livingstone, iibers. v. Martin 242.
rajnih. Pri vseh Polinezih je najvišji bog Tangaloa. On je ustvaril druge bogove in jih vlada. Sčasoma so sprejeli ogromno število bogov, tako da jih je n. pr. na sandviških otokih 40.000.
Indijanci so ohranili v svojem „velikem duhu" raz-ločneje idejo najvišjega boga kakor vsi drugi navadni naravni narodi.
* * *
Naše potovanje je pri koncu. Ogledali smo si vero in religijo pri narodih vseh časov in vseh pasov. Povsod nam je zvenelo nasproti pripoznanje: V resnici biva Bog, vladar sveta in ljudi, zavetnik pobožnih, maščevavec hudobnih, razsojevavec dobrega in zlega. Različne smo našli narode po telesnem in duševnem razvitku, različne po navadah, pripovedkah, umetnostih, znanstvu in državnih naredbah; pa ni ga naroda na zemlji in ga ni bilo, ki bi ga narava silila, da bi ne priznaval Boga. Vsi izrekajo, vsak na svoj način: Oče naš, kir si v nebesih! .... Zdaj najdemo golo slutnjo, zdaj jasno spoznanje, zdaj nepokvarjeno resnico, zdaj zelo pokvarjene nazore. Pa za onega, ki hoče poslušati, zveni vedno in povsod jasno versko prepričanje celega človeškega rodu: Resnično biva osebni Bog!"1)
Religija je prvotno zasnovana v našem umu. Ta stavek bi bil strikten, ko bi človek bil večno, absolutno bitje. Toda v vsem, kar je in kar ima, je odvisen od Boga; saj ga je ustvaril „po svoji podobi in podobnosti"!2) Ta „podoba in podobnost" je izvir našega naravnega božjega spoznanja. V lepoti in v harmoniji poedinih stvari v vesoljstvu spoznavamo neskončno Stvarnikovo dobrotljivost, mogočnost in veličastvo.
Da bi pa človek o tako važni reči imel absolutno gotovost in da bi vedel, kako naj svojega Stvarnika pri-
') prim. Pesch: Der Oottesbegriff in der heidn. Relig. des Alter-tums, i. f.
2) Gen. 1, 26.
merno in prav časti, se je Bog prvotno tudi razodel. Sledove tega razodetja dobimo pri vseh kulturnih religijah, a tudi neutajno dejstvo, da je bila religija narodov prvotno monoteiška, je historiško izpričanje prvotne revelacije.
Noe je razodeto božje spoznanje pri vesoljnem potopu otel na ladjo1) in Jehova je čul nad njim s posebno ljubeznijo. Izmed sinov se je za resnico zavzel le Sem, a tudi tega potomci so jo zapustili. Abraham se je šiloma moral ločiti od njih, da jo je obvaroval in jo ohranil čisto; postal je nositelj danih obljub in oče izvoljenega izraelskega ljudstva. Na gori Sinaj je to ljudstvo dobilo teokraško ustavo in se je držalo pravega božjega češčenja, dokler ni prišel Mesija. Za mesijanske obljube pa Judje niso imeli zmisla, zato je padla stara sinagoga in na nje mesto je stopila krščanska katoliška cerkev, ki je dandanašnji zaščitnica resnice in varihinja zaklada božje milosti.
Narodi pa, ki so hodili po svojih potih, so prvotno razodetje izgubljali bolj in bolj. Le malo žarkov je razsvetljevalo temo poganskih zmot. Iz monoteizma so zašli v politeizem, v panteizem in v naturalizem, iz prvotnega nedolžnega stanja jih je zavelo na stranske poti najhujših nravnih zmot.
„Luč je prišla na svet, a ljudjeso bolj 1 j ubili temo kakor luč, zakaj njih dela so bila hudobna"!2)
1)	Prim. Wetzer und We!te's Kirchenlexikon 1897, X. 1010.
2)	Jan. 3, 19.
fltlTOli VRDNRL.
Stvarniku najlepši dar. * i
/7 tU
%r %
il M
Ljubljana.

);Kdor ne veruje, bo pogubljen!" Odločno in neizprosno zahteva sv. pismo od vsakega človeka vero. To zahtevo ponavlja krščanstvo pred vsem človeštvom kot prvi pogoj za izveličanje, in sicer velja ta poziv za vsakogar brez izjeme in se predstavlja vsakomur, ki ne veruje, z grožnjo večnega pogubljenja, kot temna skrb, ki ga sili, da se jasno odloči. Če pa je vsakdo obvezan verovati, in je od vere odvisna njegova usoda, potem mora biti vera vsakemu človeku mogoče dopolnilo njegove umske narave. In vendar jih je dandanašnji toliko, ki pravijo, da ne morejo verovati, češ ker se ne morejo slepo podvreči naukom, ki jih ne razumejo ali pa se celo zde razumu nasprotni. Mnogim plemenitejšim duhovom, ki nimajo vere, so iz srca vzete Byronove besede, ko toži: da je ravno tako brezuspešno, ako mu prepovedujejo rezoniranje in ga opominjajo k veri, kakor če bi mu klicali: Ne smeš bedeti, ampak zaspi!
Kaj pa je vera? Na svetu je na milijone ljudi, ki še nikdar niso videli Rima, in vendar vedo, da v resnici stoji to mesto na zemlji in da prebiva v njem papež. Kdor bi to tajil, bi bil nespameten v njih očeh. Niso sami videli, a so tako prepričani, kakor bi bili videli Rim in papeža na lastne oči. Zanašajo se na vednost in resnicoljubnost onih, ki so jim to povedali, ter jim — verujejo.
Vera je torej priznanje nečesa za resnico, ne zato, ker so notranji razlogi dotične stvari očitni, ampak zato, ker priča o nji izvedena in resnicoljubna oseba. In vera v reli-gijskem smislu je priznanje za resnico tega, kar nam je Bog
razodel, in sicer zato, ker nam je On razodel.
* *
*
Ako posežemo globlje v stvar in premišljujemo zmožnosti duše, ki se rodi iz njih dejanje naravne vere, ne moremo dvomiti, da je vera predvsem predmet razuma. Saj je vera priznanje resnice, ki je predmet razuma, težečega že naravno po resnici. Naravna vera je torej neposredno dejanje uma.
Ampak vera se opira samo na svedočbo in ugled priče: resnica tega, kar verujemo, ni nikakor iz notranjih razlogov razvidna. Potemtakem tudi razum ni primoran priznati za resnico, kar mu je nejasno, temveč lahko dvomi in omahuje, ali bi stvar priznal ali tajil! Tu mora nastopiti druga zmožnost duše, prosta volja, ki vpliva, ako ji je do tega, na razum in ga nakloni k priznanju resnice, zakaj volja je gospa, ki druge zmožnosti priganja k delovanju. Pri dejanju vere ima torej tudi volja važen delež.
Mogočna vloga je dana čustvu. Dete veruje trdno besedam očeta ali matere. Čustvo spoštovanja in ljubezni ne dovoli njegovemu umu nobenega dvoma. Čustvo torej vpliva na voljo in volja na razum. To moč čustva, često škodljivo resnici, vidimo pri raznih šolah, strankah in sektah. Čast in spoštovanje do kakega vseučiliškega profesorja nagiba navadno akademike, ki so se slučajno vpisali pri njem, da pripisujejo njegovim včasih malovrednim, a z neko gotovostjo prednašanim razlogom in dokazom veliko moč, in spremene vsled tega svoje dosedanje mišljenje in ne marajo niti slišati temu mnenju nasprotnih dokazov in razlogov, tudi ako bi bili sami na sebi bolj upravičeni.
Imenovali smo zmožnosti, ki se navadno rodi iz njih dejanje vere, kadar se opira na človeško avktoriteto. Vsa duhovna narava človekova je delavna pri tem dejanju: razum priznava izročeno resnico ali veruje vanjo; volja ga podpira pri tem, čuvajoč ga dvomov, ki se vrivajo; a na voljo vpliva v isti smeri čustvo. Dejanje samo je seveda enotno, kakor je duša, iz katere izvira, enotna, in človek se navadno niti ne zaveda delovanja imenovanih zmožnosti, kadar ustvarja dejanje vere.
Prav isti činitelji vzrajajo dejanje vere v razodeto božjo resnico. Tu je pa razlog, zakaj se veruje, neskončno vzvi-šenejši, namreč avktoriteta vsevednega in večno resničnega Boga, ki se je razodel. Razloček pa je ta, da pri dejanju krščanske vere ne ostanejo zmožnosti duše v naravnem stanju, ampak nadnaravna milost vere, gratia fidei, prepoji celo bistvo duše s plemenitostjo in jo povzdigne v višje, nadnaravno stanje. Duša postane zmožna, da sprejme razodetje in izvrši s tem sveto dejanje. Ker je pa delovanje nadnaravno, je tako tudi zasluženje in ima stik z neskončnostjo. Na ta način tolmači pojem in dejanje krščanske vere učeni katoliški svet, ki gre srednjo pot med dvema nasprotnima naukoma: eden ima vero za delo človeškega duha z izklju-čenjem božjega elementa, drugi pa precenjuje v nji božji element v škodo človeškemu razumu in volji. Srednji nauk pa druži božji element s človeškim in odkazuje pri dejanju vere vsakemu svoje področje in svoj pomen.
Poglejmo, kaj uči katoliška cerkev o tem predmetu. Sv. Pavel podaja pojem vere v kratkih besedah: „Fides est sperandarum substantia rerum, argumentum non apparen-tium".1) V teh besedah določuje vero najprej z ozirom na končni smoter človekov, ter jo imenuje temelj, bistvo, nekako vsebino in korenino tistih reči, ki se jih nadejamo. Vera nam torej odgrinja nebeško dobro, ki po njem hrepenimo, a vera nas tudi usposablja z nadnaravno pomočjo, da do-
') Hebr. 11, 1.
sežemo to dobro. Ona je začetek tistega življenja, ki najde v večnem gledanju Boga svojo dopolnitev, kakor je zora začetek belega dne. Glede na nje predmet imenuje apostol vero dokaz ali prepričanje o rečeh, ki se ne vidijo. S tem hoče reči, da vera prepričuje razum in mu podaja trdno gotovost o resničnosti božjega razodetja. Iz tega sledi, da je vera dejanje razuma. Loči se od vede v tem, da ima za predmet „reči, ki se ne vidijo".
Bistveno takisto ko sv. Pavel uči cerkveni zbor vatikanski. Vero določuje za nadnaravno krepost; po nji verujemo s pomočjo milosti božje, kar je Bog razodel, zato ker je On razodel. Zopet vidimo, da gre pri veri za vsprejetje resnice; vera je torej pred vsem dejanje razuma, ki sodi, kaj je resnica, kaj zmota. Ni pa samo dejanje volje, katera ne vidi resnice, ampak je slepa zmožnost in potrebuje luči razuma. Zakaj volja ne sodi in ne more soditi o dobrem, ki ji je predmet, temveč ga samo hoče. Tudi ni dejanje čustev; čustva namreč niso nikako spoznanje, dasi pogosto iz njega izvirajo in navadno nanj zelo vplivajo. Zato jih je treba držati v jarmu razumne volje, da pod vplivom strasti ne prekoračijo pravih mej inne potegnejo za seboj razuma in volje. Lahko so velika pomoč, a tudi velik zadržek na poti do vere, podobna so ognju, ki je človeku lahko v veliko korist ali pa tudi v veliko škodo.
Vendar je treba volji priznati veliko, da, celo odlo-čivno vlogo pri nastanku dejanja vere. Cerkev uči, da je vera čednost; človek dobi zanjo plačilo večnega življenja. Plačilo pa se daje samo za zasluge, a zaslug ni, kjer ni svobodne volje. Še nikomur ni prišlo na misel, da bi bil veleume imenoval krepostne samo radi tega, ker so segli globoko v človeško vedo!
Da to bolje razumemo, treba nam obrniti pogled na predmet vere. Tu imamo resnice, ki ne moremo priti do njih po poti izkušnje ali razuma, ker se po izrazu apostola
„ne vidijo". Zato razum sam ob sebi ne čuti nujnega razloga, da bi se odločil in jih ali vsprejel ali zavrgel; šele ko se vmeša volja v njegovo delovanje, izreče razum svojo sodbo. Res nosijo te resnice na sebi znamenja božjega razodetja, in priznati moramo tudi, da so oni, ki pričujejo o njih, kar najbolj zanesljive priče, a vse to še ne izključuje neke, čeprav nespametne bojazni pred zmoto. Tu vpliva volja, da se razum odloči in stori sodbo. Umevno je, da dela volja pri takem vplivanju na razum, ko stvar ni očitna, lahko prav in modro ali pa tudi zelo lahkomiselno; o tem gre sodba razumu. Kadar je dvom neutemeljen, in bojazen pred zmoto prazna, tedaj dela prav, v nasprotnem slučaju dela napačno in zavaja človeka v zmoto.
Volja deluje povsod, kjer se ji kaže kaka potrebna ali koristna dobrina. Voljo, ki je takoj pripravljena iti za kar največjo dobrino, imenujemo dobro voljo. Ko se ji predstavlja božje razodetje z izrazitim pečatom nebeškega izvora, takrat stoji dobra volja pred svojim najbolj zaželjenim predmetom. Z močnim žarom navdihuje voljo tudi čustvo. Kako naj se v duši ne zbudi čustvo časti, hvaležnosti, ljubezni, ko vidi, kako se Gospod neskončnega veličastva ponižuje do stopnje učitelja zveličavnih resnic? Pod vplivom teh čustev se volja toliko okrepi, da ne uvažuje več neutemeljene bojazni pred zmoto glede na historiški fakt razodetja. Tudi razum se ne pomišlja in izreče sodbo: brez dvoma, Bog se je razodel. Takoj pride nadaljnji korak: torej mora biti resnično, kar je izšlo od Gospoda, ki je večna resnica sama. A ta konec je že pravo in popolno dejanje vere. Delež volje pri dejanju vere je razlog za svobodnost tega dejanja, in iz te svobodnosti sledi moralna vrednost in zasluga pred Bogom.
Torej vera ni suženjsko, ni slepo dejanje, ampak prostovoljno in razumno, ali po besedi sv. Pavla: razumna služba. Neke temote v nji ne
moremo utajiti. Saj so nje predmet „reči, ki se ne vidijo", sicer bi bila veda! Kar mora razum neobhodno vedeti, to so vzroki in razlogi, radi katerih sprejme verske nauke za golo istino. En razlog je metafiziški, da je namreč to, kar govori Bog, čista resnica, drugi razlog je historiški
in težavnejši, da se je namreč Bog resnično razodel.
* *
*
Človek spoznava, da je od Boga, stvarnika vsega, kar biva, popolnoma odvisen in podrejen njegovi višji volji. Nemogoče je, da bi se v čem odtegnil božji oblasti, ker je vse, kar ima, delo božjih rok. Bog je torej gospod in lastnik naših zmožnosti. Dolžni smo mu najpopolnejše poslušnosti. Nevera ne more biti brez greha; kdor ne veruje, ne veruje Njemu, ki je resnica sama. V razodetju nam je pokazal pot, da se moremo po nji zveličati, in nam razkril resnice, ki je z njimi hotel neizmerno obogatiti naš razum! Brezbožno bi bilo, ko bi odklonili njegove ukaze in zavrgli njegovo voljo. Človek je dolžan, da prostovoljno stopi v razmerje odvisnosti od Boga; saj se ti odvisnosti itak ne more odtegniti: lahko se ji sicer upira v volji, a mu bo to v nesrečo, kakor mu bo udanost v večno srečo.
Dolžnost udanosti ni samo potreba srca. Spoznava jo tudi razum za pravo in utemeljeno na človeški naravi. Gospostvo neskončnega bitja nad človeško naravo zanjo ni neznosno breme, ampak neskončna dobrina, spopolnjujoča človeka. Ko razum to spozna, začne volja delovati, da udejstvuje podaniško dolžnost človeka do Boga.
Dalje spoznava razum božjo voljo za najvišje pravo, za najsvetejšo postavo ter kaže človekovi volji dolžnost, da ji izkazuje pokorščino. Volja se pokori spoznanemu božjemu pravu in si pridobi zaslug, ker je svobodna. Če se ne pokori, zaide v krivdo. Tako sta vera in morala tesno združena pojma: morala izvira in nastaja iz vere, kakor
potok nastaja iz studenca. Razum spoznava, da mora Bog drugače ravnati s tistimi, ki njegovo voljo izpolnjujejo, nego s tistimi, ki jo prezirajo in se upirajo spoznanemu, od Boga postavljenemu redu.
Slednjič spoznava razum na eni strani dobrotljivo previdnost Stvarnikovo, ki čuje nad vsemi stvarmi, zlasti pa skrbi za one, ki jih je obdaril z umom in voljo, da jih z mogočno roko vodi k večnim blagrom. Na drugi strani pa spoznava slabost človeka, ki sam sebi ne zadostuje in potrebuje božje pomoči. Tako se v človeku rodi zavest, da je Bog vsemogočen pomočnik v potrebi. Ta zavest nalaga volji dolžnost, da se polna upanja in ljubezni izroči Bogu ter išče pri njem ne samo pomoči in obrambe, ampak tudi plačila za verno izpolnjevanje božje volje.
Cerkveni zbor vatikanski pa poudarja, da je vera čednost, ki postane v duši vsled upliva milosti božje. S tem se nam odkriva nova, skrivnostna stvar v veri; brez nje ne moremo umeti vere. Vera ni izključno človeško delo, ampak tudi božje delo.
Naša vera ni kakor slaboten trst, ki se upogiblje po vetru, ampak je trdno prepričanje, ki stanovitno in neporušno kljubuje duhu časa, preobrazuje svet po svojih vzorih in gre z radostjo v muke in smrt. Odkod silna moč vere, ki ne navdušuje samo za slavna dejanja, ampak uči tudi skrivnosti tihega trpljenja, pozabljenega dela za blagor bližnjega in za čast božjo?
Cerkev zahteva od katoličana nad vse trdno vero: ako bi mu razum in čuti kazali kaj drugega, nego uči vera, jim ne sme zaupati. Tolika trdnost se zdi nasprotna razumnosti vere. Nikjer ne najdemo vede, ki bi si lastila pravico absolutne trdnosti; vsaka išče v drugih vedah kontrole in proglaša preveliko zaupanje za nerazumno. Samo za katoliško vero ne velja to pravilo !
Ako bi se vera v razodetje opirala samo na razum, bi mogla biti samo tako trdna ko dokaz za fakt razodetja.
5
Lahko si mislimo človeka, ki bi mu samo po umskem delu postal fakt razodetja vsaj za malo časa očiten. A vendar bi tak človek še ne imel vere, ki jo zahteva cerkev, ker bi o vsem, kar je šlo skozi njegov razum, še vedno lahko dvomil in ker bi ne veroval radi avktoritete Boga. Gotovost bi bila samo moralna, akt vere pa zahteva absolutno gotovost, do katere se ne more povspeti niti učenjak, kaj šele neuka množica!
Tudi dobra volja ne more ukazati razumu kaj takega, kar se protivi njegovi naravi. Nikoli ne more volja nadomestiti dokazov ali naravnost vplivati na sodbo razuma. Zato tudi ne more vplivati, da bi razum močneje verjel, nego mu dovoljujejo dokazi za resnico pričevanja. Trdnost prepričanja, ki jo zahteva katoliška cerkev od vernikov, presega torej zmožnosti naše narave.
Vera je nadnaravno dejanje, ona je božje delo. To • izpričujejo Kristusove besede Petru, ko je izpovedal svojo vero vanj: „Blagor ti, Simon, Jonov sin, ker meso in kri ti nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih." i) Niti bistrost razuma, niti najboljša volja ne zadostujeta za popolno dejanje vere. Pristopiti mora še milost. Ona stori, da je vera učenjaka in priprostega človeka enako vredna in enako silna. Razum in prosta volja morata imeti udeležbo
pri nastanku vere, a celo dejanje dovrši milost.
* *
*
Kristus je hotel, da imajo njegovi učenci razumno vero. Zato se je skliceval na svoja dela in na pričevanje sv. pisma. Apostole je dolgo pripravljal na vero in jo šele po dveh letih zahteval od njih, a potem ni več trpel nobenega dvoma. Enako je nastopala Cerkev v vseh časih. Kate-humeni so se morali dobro poučiti o dejstvu razodetja, preden so bili krščeni. Vrsta apologij v naši dobi priča,
i) Mat. 16, 17.
da hoče Cerkev razumno vero. In kdor pogleda v cerkveno šolo iz dobe, ko je cvela sholastika, in v današnjo, ko se zopet zbujajo oni svobodni časi katoliške zavesti, našel bo v nji plemenito smelost, ki se ne ustraši nobenega ugovora. Množicam pa, ki jih je nagnila, k veri le izjava Cerkve, ne bo nihče očital, da delajo nerazumno. Kje na svetu se za kak dogodek dobi še zanesljivejša priča? Res je, da se nam verski nagibi predstavljajo samo z moralno gotovostjo. A ta zadostuje za razumnost vere, saj nam mora zadostovati tudi sicer v življenju! Kaj bi rekli otroku, ki bi ne hotel spoštovati svojih starišev, češ ker nima absolutne gotovosti, da so njegovi roditelji?
Dejanje vere je torej razumno in svobodno, ni slepo in suženjsko dejanje. Volja se svobodno odloči, da hoče slediti dokazom razuma, svobodno se odloči, da hoče pri znati avktoriteto najvišjega bitja. In to je pač najlepši dar, ki ga more stvar pokloniti svojemu Stvarniku!
Neskončna modrost je od vekomaj obsegala v sebi like bitij, ki so imela nastati v času. Nastala so, bila so ustvarjena, ko je hotela božja volja. Like materialnih bitij sprejema vase človek in si ustvarja pojme. S pojmi izraža svoje misli, svoja čustva. In ko človek prizna svojo odvisnost od neba, ko izreče usodno besedo: verujem, oživi med Stvarnikom in ustvarjenim razumnim bitjem idealna, nežna vez, polna pesniške lepote. K svojemu izviru se povrnejo ideje, ki so od vekomaj bivale v neskončnem božjem umu, se v času udejstvile, a človeški um jih je razbral ter njih jasnost in svetlost strnil v en sam žarek: priznam Te, večna Modrost . .. Ljubeznivo razmerje dveh prijateljev ohranja zavest sorodnega mišljenja, poživlja ga zvestoba, nesebičnost in medsebojno spoštovanje; dvoje simpatičnih src si je naklonjenih po skrivnostnem toku vednomlade ljubezni: skrivnostno, prečisto razmerje med Bogom in vernim človekom pa tvori neprestan krožni tok idej.
Odkod toliko nevere? Jorgensen sodi o sebi, da je vero izgubil, ker je hotel biti neveren, in pravi, da ga je stalo mnogo truda, preden se mu je posrečilo iz duše populiti vse cvetice mladostne vere. Tudi Coppee zvrača krivdo za svojo nevero na grešno mladost. Da! Strogi zakoni proti čutnosti odganjajo ljudi od vere, ko pa pride do odpada, si zgradi slučajen sistem iz naravoslovja, iz asirskih starožitnosti, iz grehov cerkvenih oseb, in ta duhovita zmes je njegovo — svetovno naziranje! Dekadenca duha!
Za dejanje vere je treba čistega srca — moderni svet ljubi Venero, za to je treba ponižnega duha — moderna kultura je kultura brezmejnega napuha! Treba je idealnega mišljenja, treba zmisla za lepoto umske strani človekove, materializem pa je modernega človeka priklenil na zemljo in mu zmedel pojme, da zmešan in zbegan gazi po blatu. Kako naj se dvigne, da pokloni svojemu Stvarniku svoj najlepši dar? „Credo in unum Deum" je slavospev svobodnega duha, on pa je suženj, s težkimi verigami strasti prikovan na malerijo!
]erne] podbevsek.
flvtentija ****** evangeljskih dejstev.
Ljubljana.
MMM

Harnack, Rupprecht, Loisy in drugi.
„Loisy me je čisto zmešal. Trdno sem bil prepričan, da je vir, ki iz njega zajemamo zgodovinske podatke o Kristusu, vernejši in zanesljivejši kakor vsi drugi zgodovinski dokumenti. Že racionalistovska hiperkritika mi je vzbudila resne dvome, in zdaj pride še ta! Ljubeznivi Francoz piše mirno, trezno, preudarno! Na vseh koncih in krajih se je začela podirati ponosna stavba mojega verskega prepričanja. Loisy trdi sicer malo, a trdi vendar; če pa katoliški nauk ni resničen v celem obsegu, je v celem obsegu neresničen! — Ne da mi miru! Ali je v resnici kdaj živel tak Kristus, kakor nam ga opisujejo? O Bog! Odgovor je negotov in zagrnjen v zgodovinsko t&mo! Kdo ve, ali imajo evangelisti sploh kaj zgodovinske vrednosti? Kdo more dokazati, da evangelji niso legende, ki so jih zbrali brezvestni špekulantje pozno po Kristusu, da bi preslepili lahkoverne ljudi?"
Ne sodi prenaglo, prijatelj! Odkod napadi na evan-gelje? Izkušnja kaže, da ljudje, ki te ali one stvari ne marajo priznati, iščejo vsakovrstnih priložnosti, da bi ji ugovarjali. Kdor išče, najde. Tako pridejo mnogokrat do zaključkov, ki se jih sami ustrašijo. Loisy je tak. Vsi pa niso taki. Premnogo jih je, ki „se spoznani resnici ustavljajo"; priznati nočejo, da so se zmotili, zmoto hočejo dokazovati, a se vedno bolj poglabljajo vanjo. Pomisli, s kakšno mogočnostjo
in samozavestjo trdi protestantovski Harnack, da je jedro vsega evangelja in krščanstva samo vera v Boga Očeta! Kristus, pravi, ni delal čudežev, ne postavil zakramentov; vse to so pristavili evangelisti na svojo pest. Kristus ni ustanovil cerkve, Kristus ni Bog in tudi ne zahteva ne, da bi ljudje to verjeli. Kako in kdaj pa je prišel do tega, da se imenuje Sina božjega, to je—njegova skrivnost i. t. d.
Celo pastorju Ed. Rupprechtu se zdi to preveč, zato pravi: „Harnack niti kristjan ni več."i)
Loisy, ki te je tako zmedel, kakor praviš, ugovarja Harnacku: jedro evangelja je samo upanje v kraljestvo božje in večno življenje. Pri tem pa vendar sam ponavlja tnnogo Harnackovih zmot, uči še nove zmote ter piše take nedoslednosti, da bi se jih sramoval celo Harnack. V knjigi »Evangelj in Cerkev"2) trdi n. pr.: Nebeško kraljestvo je samo ono, ki bo prišlo po sodnjem dnevu (str. 8. 11. 12). Kristus je mislil, da bo to kraljestvo prišlo že pred njegovo smrtjo; a ko ga je nenadoma prehitela smrt, se je tolažil, da pride v kratkem, ko bo še mnogo apostolov živih (str. 5). — Jezus je šele pri krstu v Jordanu zvedel, da je Mesija (str. 55).
Kaj sledi iz teh trditev?
Predvsem gotovo to, da Kristus teh reči poprej ni vedel in da torej ni bil vsegaveden. In vendar, ko so drugi knjigo obsodili, ker se v nji Kristusu odreka vsega-vednost, seLoisy strašno jezi v knjigi „Pisatelj male knjige"3), češ da tega ni nikdar učil. Do teh zaključkov da je prišel po goli zgodovinski preiskivi, ki pa seveda nima z religijo nič skupnega; kar je namreč resničnega v zgodovini, se ne sme uporabljati v teologiji. „Česar ni bilo v moji knjigi, tega ne morem preklicati . . . Rad torej obsodim vse zmote, ki so jih drugi izvedli iz moje knjige" (str. Vil).
1)	D. Christentum v. D. Ad. Harnack, Giitersloh, 1901, 227.
2)	L' Evangile et 1' Eglise, Pariš, Picard, 1902.
3)	Autour d'un petit iivre.
Ali je to znanstveno? Kdo more tako logiko imenovati dosledno in pametno? — Spravil se je kajpada tudi nad evangelje, posebno nad Janezovega, ki se mu ne zdi zgodovinska knjiga, marveč samo simboličen, mističen spis.1) Njegovi ugovori so zelo piškavi. Trdi na primer, da apostol ljubezni ni mogel spisati tako pesniške knjige kakor je četrti evangelj, ker je bil okrog 1. 100 že prestar za poezijo! — Mislim vsaj, prijatelj, da te take in podobne duhovitosti niso mogle resno vznemirjati!
A kaj je reči o učenjakih, ki s številkami dokazujejo, da so evangelji nastali šele v drugem stoletju?2)
Vsem naenkrat gotovo ni mogoče verjeti, marveč le enemu. A zakaj bi verjeli ravno enemu nasproti vsem drugim? Dokazujejo vsi, a ne dokaže nihče; dokaže samo sebi in krogu ožjih somišljenikov; kmalu nastopi kdo drugi, do-
') L' Evg. et r Egl., 22. 01. Polidori, L'autore del IV. Evangelo rivendicato, Roma, Civilta cattolica 1903.
2) Naj tu slede imena nekaterih kritikov, ki evangeljem bolj ali manj odrekajo verovnost, in pa številke, ki kažejo, kdaj da so bili po njih mnenju spisani posamezni evangelji:
Kritik	Mat.	Mark.	Luk.	Jan.
StraulJ:	ok. 1. 150	ok. 1.150	ok. 1. 150	po 1. 150
Chr. Baur in Bruno Baur:	130	po 150	pred 150	170
Hilgenfeld:	70 80	69-96	ok. 100	140
Holtzmann:	69-96	69-96	po 100	70!
Keim:	pred 70 (v sedanji obliki pa 1. 100)	98-117	pred Mark.	115 oz. 130
Volkmar:	105 — 110 oz. 115	ok. 73	100	150-160
B. WeiB:	70-80	ok. 67	pred 80	—
kazuje zopet, a ne dokaže: tako se vrste. Komu naj verjamemo, ko tako nasprotujejo drug drugemu? Ali Strauflu? ali Volkmarju? ali Harnacku? in zakaj ravno tem? Zakaj ne n. pr. Reschu, ki dokazuje, da je bil četrti evangelj spisan že 30 let poprej kakor je bil v resnici?
Pač res — evanuerunt in cogitationibus suis! A velikega pomena'je vendarle, kdaj so bili evangelji spisani: če so bili spisani v drugem stoletju, pade njih a v te n ti j a. Naj ti torej dokažem, da so pred 1. 100 spisali evangelje Gospodovi apostoli in njih učenci pa nihče drugi. Dovoli mi to, saj resnica je le ena!
Spisani so evangelji vsaj do konca 1. stoletja.
Zahodna tradicija: Muratorijev kation (ok. 180), Tacijan, Justin (f 167), Klemen Rimski (f ok. 100). — Holtzmann.
Leta 1740. je našel preiskovavec Muratori v ambrozi-janski knjižnici kos listine, v kateri so navedene knjige, ki jih je od prvih časov imela rimska cerkev za svete. Vsebina sama dokazuje, da je listina, ki se navadno imenuje Muratorijev kanon, nastala gotovo pred 1.180.1)
Nje avktor dobro loči knjige, ki jih ima cerkev za svete, od onih, ki jim ne priznava božjega izvira. Med izvirnimi so tudi štirje evangelji. Poročila o prvih dveh v tem odlomku ni več, pač pa o tretjem2) evangelju izpod peresa Lukovega, ki je bil zdravnik in spremljevalec Pavlov, in o četrtem,3) ki ga je spisal Jezusov učenec Janez.
Nekako isti čas, kakor je nastal Muratorijev kanon, je Tacijan Asirski precej natanko opisal življenje Jezusovo po
') dokaz gl. Heinr. Boese, Die Glaubvviirdigkeit unserer Evan-gelien, Freiburg im Br., Herder 1895, 48.
2)	Tertium evangelii librum secundum Lucam. (Lucas iste medicus... cuni eum Paulus ... adsumpsisset.)
3)	Quarti evangeliorum (auctor est) Johannes ex discipulis.
spisih štirih evangelistov, kar pove že naslov njegove knjige:
-cEssapcov. l)
Tacijan je gotovo dobro poznal tradicijo rimske cerkve, ker je bil učenec Justinov. Ta je bil po dolgem iskanju resnice pristopil h krščanstvu okoli 1. 130. Bil je učen modro-slovec, doma iz Sihema. Kmalu po 1. 140. ga dobimo v Rimu, ko navdušeno razširja krščanstvo in sv. cerkev* krepko brani zlasti proti cesarju Antoninu Piju; zoper tega in zoper Juda Trifona je spisal posebni apologiji. V teh zagovorih se Justin zelo pogosto sklicuje na „apostolov in njih učencev komentarje, ki se imenujejo evangelji",2) ti„komentarji" da so ga prepričali o resničnosti krščanstva. Torej je morala rimska cerkev že tedaj in gotovo že tudi pred Justinovim izpreobrnjenjem imeti te štiri knjige v splošni rabi.
Da je to resnica, nam potrjuje Klemen Rimski, ki je bil tretji naslednik Petrov v rimski cerkvi (f ok. 100). lrenej pravi o njem, da mu je še glas apostolov „donel po ušesih, in njegovo oko je gledalo njih izročila."3) Pismo, ki ga je pisal Korinčanom, nam dovolj jasno priča, da je že on dobro poznal in uporabljal prve tri evangelje.4) Enakega mnenja je kritični Holtzmann,5) ki ni iz našega tabora, in mu boš morda rajši verjel kakor meni. Torej so morali biti spisani že precej pred 1. 100.
Te priče naj zadostujejo za dokaz, da so bili v rimski cerkvi prvi trije evangelji znani že do I. 100, četrti evangelj pa vsaj do 1. 130.
Prav tako gotovo je, da so bili štirje evangelji znani kristjanom tudi po drugih krajih, deloma v istem času kakor v rimski cerkvi, deloma že poprej.
!) t. j. po štirih (evangelistih sestavljen evangelj).
2)	I. Apolog. n. 66, 67; Dial. n. 10. 100. 103. 105. 107 i. dr.
3)	Iren., Adversus haereses III, 3. 3.
4)	Četrtega evangelja Klemen ni poznal, ker ga cerkev tedaj še ni imela; zakaj sv. Janez ga je šele nekako tisti čas (ok. I. 100) spisal. — 01. Revue biblique 1. 1900, IX., 235 nsl.
s) prim. Holtzmann, Einleitungin die Schriften des neuenTesta-mentes, 109.
Vzhodna tradicija: Irenej (f 202), Polikarp (f 155), Ignacij Antijohijski (f 107).
V Galiji je 1. 202. zaradi vere v Kristusa dal življenje Irenej, škof lijonski. Ta je bil že okoli 1.180. spisal veliko delo v petih zvezkih i) zoper razne herezije. Zopet in zopet poudarja,2) kako se je treba vestno držati cerkvenega izročila Krivovercem očita „novotarstvo" in jih trdo prijemlje, zakaj varajo ljudstvo z napačnimi, ponarejenimi evangelji. 3) Pač je moral biti trdno prepričan o izvirnosti štirih evangeljev in njih veliki veljavi tudi pri heretikih, saj se venomer sklicuje4) nanje, jih navaja po imenu, 5) trdi, da so samo štirje6) evangelji pravi i. t. d.; pri tem se ne boji prav nič, da bi ga heretiki zavrnili z istim očitanjem, češ da so tudi dotični štirje evangelji nastali šele pred kratkim.
Irenej je tudi lahko bil prepričan o častitljivi starosti štirih evangeljev, ker je bil v svoji mladosti učenec gorečega Polikarpa v Mali Aziji, na čigar nauke in apostolsko verov-nost se je tudi večkrat skliceval. Ko je Florin, njegov nekdanji součenec v Smirni, zabredel v krivoverstvo, mu je Irenej pisal očitajoče pismo: „ . . . Še lahko pokažem kraj, kjer je sedel Polikarp in govoril ... in pripovedoval o svojem občevanju z Janezom in z drugimi, ki so videli Gospoda ... Tudi vse, kar je slišal od njih o Gospodu ... in sicer vse v popolnem soglasju s sv. pismom... Ko bi ta blaženi apostolski učenik to (t. j. Florinove sedanje nazore) slišal, bi si ušesa zatisnil in vzdihnil: Ljubi Bog, kakšne čase si mi dal doživeti!"7)
1)	"E/.s-fZ.0; xai avatp07ir( -rij; tpeuStuvujiou fvtoastoj — ohranjeno v latinski prestavi „Libri V adv. haer."
2)	samo v prvih štirih poglavjih III. knjige 7—8 krat
3)	tako zlasti Valentinijane in Markozijane. — Adv. haer. I, 20, 1 in III. 11, 9.
Iren. n. m. II., 22, 5; III , 1, 1; 4, 1; 11, 8 i. dr.
5) tam III, 1, 1.
«) tam III, 11, 9.
7) Iren., Ad Florin. pri Evzebiju, Hist. Eccl. V, 20.
Irenejev učitelj Pol i kar p (f 155) je bil učenec apostola Janeza. Že ta ga je postavil za škofa v Smirni.1) Ali je potem Polikarpu prava cerkvena tradicija mogla biti neznana? Mislim, da ne. Da je dobro poznal štiri evangelje ter vedel, da so bili že tedaj splošno razširjeni, nam dovolj jasno dokazuje pismo, ki ga je pisal Filipljanom okoli 1. 110. Pismo je sicer zelo kratko, vendar na več mestih izrecno spominja na evangelje. In kako vestno je Polikarp skrbel za ohranjenje čistega nauka Kristusovega še iz prvega stoletja2) pa do svoje smrti, izpričuje stavek, ki ga je zapisal: „Kdor izreke Gospodove zavija, je prvorojenec hudiče v! "3)
Še starejši učenec Janezov je mučenec Ignacij, drugi naslednik Petrov v antijohijski škofiji. Njegovo pričevanje o razširjenju evangeljev v začetku drugega stoletja dobiš v pismih, ki jih je nekoliko pred svojo smrtjo (f 107) pisal prijatelju Polikarpu in pa šestim cerkvam v Aziji in Evropi. Iz njih je razvidno, da so bili naši evangelji že tedaj znani po dotičnih krajih. Večkrat se namreč dotakne posameznih evangeljskih zgodeb in naukov tako na kratko, da bi verni gotovo ne bili mogli razumeti njegovih pisem, ko bi ne bili že poprej brali evangeljev.4) A preden je ljudstvo v najrazličnejše kraje evangelje dobilo, je gotovo minjlo nekaj let; spisani so torej morali biti že dosti poprej, najmanj do konca prvega stoletja.5) — In ljudje, ki so živeli v drugi polovici
!) Razvidno iz Iren. pisma papežu Viktorju pri Evzeb. n. m. V. 24 in iz mnogih mest v knjigi Adv. haer.
2)	Pred svojo mučeniško smrtjo 1. 155 je sam povedal, da služi Kristusu že 86 1 e t. — Acta martyr. s. Polvcarpi c. 9.
3)	Polyc., Ad Phil. 7.
4)	gl. Boese, n. m. 73—82.
s) Med učenim katoliškim svetom je gotovo in na vse strani dokazano le to, da so evangelje spisali možje, katerim se pripisujejo, in da so bili spisani prvi trije gotovo že pred 1. 70 po Kr., četrti pa okrog 1. 100. Glede določnejših letnic pa so avktorji različnega mnenja. — Gl. Rud. Cornely S. J., Hist. et crit. Introd. Comp., Parisiis 1891, I. in III.
prvega stoletja, so se pač še živo spominjali evangeljskih dogodkov, kakor so se godili v resnici. Zgodovinski pisatelji tistih časov — evangelisti — so torej gotovo lahko poročali resnico.
Pisatelji so bili apostoli in njih učenci.
Justin, Muratorijev kdnon, Irenej, Papija, Polikarp, Tertulijan, Serapijon. — Knjige same.
Da se Justin vedno sklicuje na „komentarje apostolov in njih učencev", in kaj pravi o evangelistih ter njih imenih Muratorijev kanon, že veš. Irenej pa natanko z imeni navaja vse štiri evangeliste:') „Matevž je svoj evangelj izdal med Hebrejci v njih jeziku... tudi Marka, učenec in razlagavec Petrov, nam je izročil zapisano, kar je povedal Peter. Luka, spremljevavec Pavlov, pa nam je zapisal evangelj, ki ga je ta oznanjeval. Potem je tudi Janez, učenec Gospodov, ki je počival na njegovih prsih, izdal svoj evangelj." In Irenej se je skrbno držal tega, kar je učil Janezov učenec Polikarp. Torej je tudi Polikarp poznal iste pisatelje štirih evangeljev. In Papija, škof hierapolski, Polikarpov tovariš in tudi učenec Janezov, poroča med drugim: „Matevž je pisal v hebrejskem jeziku .". . Marka, ki je bil razlagavec Petrov, je zapisal vse, česar se je spomnil . . ."2)
Misliš, da bi bili ti resni, za čisto hranjenje božje besede skrbni možje priznali evangelje, ko bi ne bili za trdno vedeli, da so jih spisali zanesljivi, o vseh evangeljskih dogodkih dobro poučeni pisatelji in sicer prav tisti štirje, Matevž, Marka, Luka in Janez, katerim so jih pripisovali?
V drugem stoletju se oznanjevavci božje resnice zgražajo nad onimi, ki so poskušali sv. pismo pokvariti ali udomačiti v cerkvi neprave knjige. Polikarp jih nazivlje
1)	Adv. haer. III, 1, 1.
2)	Papias, Ao-pcov xup;xy.wv šjrj-frp;- pri Evzeb., Hist. Eccl. III, 39.
„prvorojence hudičeve". Tertulijan trdo prijema Marci-jona, zakaj je izmed štirih evangeljev izločil Lukovega in ga prikrojil za svoje namene, i) Kako ostro je sirski škof Sera pij on svaril verne neke cerkve v svoji škofiji, ko je izvedel, da so začeli rabiti takoimenovani „Petrov evangelj"! „Kajti mi, bratje, pač priznavamo Petra in druge apostole prav kakor Kristusa; a zavračamo to, kar po krivem nosi njih ime: ker smo dobro poučeni in ker vemo, da tega nismo dobili po izročilu."2)	x
Tudi iz knjig samih se vidi, da so jih morali pisati očividci. „Natančna in jasna poročila celo o najneznat-nejših stvareh, kijih omenjajo; živahnost in določnost zlasti v četrtem evangelju nam ne da niti za trenotek dvomiti, da je bil avktor sam priča vsega, kar pripoveduje."3)
V kateri knjigi bi bilo laže zaslediti pomote kakor v evangeljih, ki so nastali v kraju, za katerega se je tedanji svet najbolj zanimal? In pri kateri knjigi si je kritika toliko prizadejala kakor ravno pri teh? A do sedaj še niso mogli in ne morejo dobiti v njih nikake resnične pomote glede časa, krajev, oseb, dejanj, navad, jezikovnih in političnih razmer. Kako bi mogel vse to tako natanko zadeti pisatelj iz poznejših časov?
Vrhutega nosi vsaka knjiga še poseben znak svojega avktorja. Prvi evangelj govori najponiževavnejše o Matevžu: samo tu se pridevlje njegovemu imenu zaničljivi priimek „cestninar". Marka je bil Petrov spremljevavec ter je evangelj sestavil po njegovih pridigah. In on poroča o Petru največ slabega, izpušča pa njegova odlikovanja, kakor je v resnici apostol Peter iz ponižnosti govoril o sebi le slabo.
1)	Tertul., C. Marc. IV., 3, 5.
2)	pri Evzeb., Hist. Eccl. VI., 12, 3.
3)	Dr. Fr. Hettinger, Apologie des Christentums II. zv. 8. izd., dr. Eug. Miiller, Freiburg i. B. (1899), 247; gl. tudi I. Jan. 1, 1: „kar smo slišali, kar smo videli na lastne oči, kar smo gledali in so naše roke tipale ... (v. 3:) kar smo videli in slišali, vam oznanjamo1'; gl. še Luk. 1, 1-3; II. Petr. 1, 16.
Luka je bil spremljevavec Pavlov in se v svojem evangelju res kar najnatančneje strinja s Pavlovimi pismi. Ponižni Janez sebe nikdar ne navede z imenom, marveč samo: „oni učenec", včasih še pristavi: „ki ga je Jezus ljubil." i)
Jasno je torej, da so ravno ti štirje možje spisali evan-gelje. Ko bi jih ne bili, bi si tudi nikakor ne mogli razlagati, zakaj je med mnogo drugimi tzv. evangelji ravno te in samo te štiri priznavala vsa cerkvena tradicija od prvega stoletja do danes!
Evangelisti — sleparji.
Res je, prijatelj, tudi takih ljudi je bilo in jih je še na svetu, ki namenoma poročajo neresnico, a verjemi, da evangelistov ne moremo šteti mednje!
Sveti pisatelji vendar sami opominjajo verne, naj n e verujejo slepo vsakemu človeku, marveč le tistemu, ki prihaja s čisto resnico. „Preljubi, ne verjemite vsakemu duhu. . . zakaj veliko lažnivih prerokov je izšlo na svet."2) „Ako kdo pride k vam in ne prinese tega nauka, ga ne vzprejmite v hišo!"3)
Luka je „skrbno vse od začetka izprašal" tiste, „ki so sami videli in so bili služabniki besede",4) samo, da bi mogel pisati čisto resnico.
Odpri evangelj in beri! Kako odkritosrčno, kako trezno poročajo! „Ne dobimo izraza notranjih čustev, ki so jih ti pisatelji pač bili polni . . . Nikakega navdušenja, nikakega začudenja, nikakega posebnega premišljevanja. Spominjajo se, — to je vse, — in pišejo svoje spomine." 5)
>) gl. Jan. 13, 23; 19, 26. 35; 20, 2 i. d. zlasti 21, 24. —
2)	I. Jan. 4, 1.
3)	II. Jan. 10; II. Jan. 7; Tit 1, 9 i. dr.
<) Luk. 1, 2. 3.
s) Didon: Jezus Kristus (Prevel P. Bohinjec) 1. zv. Kat. tiskarna, Ljubljana 1900, 30.
Koliko poniževavnega povedo o sebi! In nič posebno ne naglašajo čudežev, ki jih je delal Gospod; prav kakor bi se to razumelo samoobsebi. O največjih hudobijah in krivicah pišejo, ki so jih nasprotniki prizadeli Učeniku, a glej, z isto mirnostjo, nikake subjektivne pritožbe ni najti, nikake nejevolje!1) Mislil bi kdo, da se za vse to niso kar nič zmenili. Tako pač ne piše špekulant, ki namenoma zavija resnico! S toliko treznostjo in tako mirno more poročati le najbolj vesten zgodovinar.
Primerjaj posamezne evangelje med seboj! Navzlic toliki različnosti poročajo vendar vsi ravno isto ; Kristus je v vseh štirih evangeljih isti, čeprav ga opisuje vsak od druge strani. „Veljavnost izpričevanja zahteva podatkov, ki se v temelju vjemajo, v podrobnostih pa se razlikujejo, ne da bi si oporekali. Ako evangeljska poročila primerjamo, se nam pokaže ta značaj.2) „Ko bi evangelisti ne bili hoteli poročati resnice, so se morali dogovoriti, da bodo pisali laži. A odkod potem ta razlika v poročanju, odkod ta navidezna nasprotja? Taki, ki se dogovorijo, ravnajo drugače ... Če se pa niso dogovorili, odkod tolika enotnost in bistveno soglasje glede dejanj in naukov?"3)
In čemu naj bi bili ti ljudje tudi oznanjali in pisali evangelj, če niso imeli namena poročati resnico ? Za začetek bi se to še dalo kako razlagati, češ proslaviti so se hoteli ali priti do imenitnih služeb ali sicer delati lepe dobičke. A kaj potem, ko so se morali prepričati, da jim to ne koristi, pač pa neizmerno škoduje; da morajo zavoljo tega nauka trpeti preziranje, zaničevanje, preganjanje, smrt? Naravno bi se še vedno dalo razlagati, ko bi se bilo to zgodilo z enim, z dvema, s tremi, a prijatelj, v smrt jih je šlo na tisoče! „Izmed vseh dokazov ga ni svetejšega in zmagovitejšega
1)	gl. H e tt i n ge r n. m. 246.
2)	Didon, n. m. 38.
3)	Hettinger, n. m. 248.
med ljudmi. Navadna beseda se lahko sumniči, beseda, zapečatena z mučeništvom in s krvjo svedokov, pa vzbuja zaupanje pri največjih dvomljivcih."1)
Bajka o izmišljeninah.
Evangeljski dogodki so bili najhujše očitanje Judom, zlasti farizejem. Zato so vedno prežali na apostole. Pri vsakem njih nastopu so bili zraven in če so le mogli, so jim zoprvali. Ko bi ne bilo res, kar so ti oznanjali, in kar so pisali evangelisti, bi bili farizeji nastopali vse drugače. Ne bilo bi jim treba gledati, kako jih množica zapušča in dere za oznanjevavci božje besede, kako se tisoči in tisoči izpreobračajo h Kristusu ter se dajejo krstit. Ko bi bili mogli, kako hitro bi bili ljudstvo prepričali, da je vse to laž! Tako pa so za hrbtom sicer pravili, da so ti ljudje pijani, da so zapeljivci in sleparji, da je ljudstvo neumno, če priznava Kristusa za Boga, toda očitno niso tajili evan-geljskih dogodkov, pač pa so apostole preganjali in zapirali, se jim grozili in jim prepovedovali govoriti o Kristusu: „Ostro smo vam zapovedali, da ne učite v tem (Kristusovem) imenu. In glejte, napolnili ste Jeruzalem s svojim naukom in nad nas hočete pripraviti kri tega človeka!"2) „In so ukazali apostole poklicati ter jih pretepsti in so jim zapovedali, da naj nikakor ne govore v Jezusovem imenu; in so jih izpustili." 3)
Apostoli pa so odgovarjali: „Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi. Bog naših očakov je obudil Jezusa, ki ste ga vi na les obesili in umorili."4) „In mi smo priče teh reči."5)
0 Didon, n. m. 50.
2)	Dej. ap. 5, 28.
3)	tam 5, 40.
*) tam 5, 29. 30.
5) tam 5, 32.
O Jezusu, ki so tako goreli zanj, bi apostoli in učenci ne bili pustili pisati izmišljenin.i) Takoj bi bili evangeliste odločno zavrnili ter jih proglasili za lažnivce2), ne pa izročali njih spisov svojim učencem, da se iz njih pouče o Kristusu in njegovih naukih. In ti učenci ter njih nasledniki bi se ne bili upali sklicevati se na evangelje in obenem na žive priče, ki so še pomnile Kristusa.
„Dejanja našega Odrešenika so bila zmiraj očitna, — zakaj bila so resnična Tisti namreč, ki jih je on ozdravil ali obudil od smrti, niso živeli samo tedaj. Ne samo dokler je Odrešenik bival na zemlji, marveč tudi po njega odhodu so še dolgo živeli, tako da so nekateri izmed njih učakali celo . naših časov."3) Tako je okrog 1. 125. pisal ugledni Atenec Kvadrat cesarju Hadrijanu.
Kdo bi si upal danes pisati avstrijskemu cesarju: „Še živijo tisti, ki jih je Napoleon 1. na otoku Elbi obudil od smrti?" Ali bi bil ti sam pripravljen za to umreti? In kaj praviš, koliko bi jih pridobil za svojo izmišljenino in koliko bi jih hotelo zanjo iti rablju pod meč?
Ko bi si bilo mogoče misliti tudi vse drugo, si pa ni mogoče misliti, da bi bili evangelisti sami iznašli, kar poročajo. Kako naj bi bili tako srečno sestavili posamezne dogodke? Pisani so evangelji „z jasnim, mirnim in živahnim peresom: vse je resno in trezno, pozitivno in točno, osebe so označene z živimi črtami, opisi nimajo nič praznega in neskupnega, govori se ujemajo z osebami; vsa podoba se pokaže v krepkem reliefu, polna soglasja in izvirnosti."4) „Kako jasno je naslikana vsaka skupina! Pri vsaki stopinji je bil (namreč Janez) sam zraven, z vsako osebo je občeval sam! Kako skromno govori o sebi, nikjer ne navaja sebe po imenu, poudarja pa vedno: ,kar smo sami vi-
1)	prim., Boese n. m. 108 nsl.
2)	kakor se je tudi taktično zgodilo z nekaterimi, ki so poskušali razširjati samo napol resnična poročila.
3)	Quadratus, Apologia pri Evzeb., Hist. Eccl. IV, 3.
*) Didon, n. m. 170.	G5
deli'. Takoj pri prvih poglavjih se prepričamo, da pred seboj nimamo povestničarja, ki piše po fantaziji, marveč pravega očividca. Tako govori le resnica, ki si je v svesti sama sebe."1) ..Zaman bi po vseh literaturah, svetih in posvetnih, iskali mesta, kjer bi se bolj vzvišeno in v popolnejšem akordu dvigali poezija in zgodovina, ideal in realnost, človeško in božje."2) In vse to naj bi si bilo izmislilo par preprostih, neukih ljudi?!
Zlasti pa je absolutno nemogoče, da bi bili galilejski ribiči iznašli tako vzvišen in popoln značaj Kristusov. „ Kolika krotkost pri Jezusu! Kolika čistost v njegovem življenju! Kolika ljubeznivost v njegovem nauku! Kako vzvišeni principi! Kako globoka modrost v njegovih pogovorih! Kakšna duhovitost! Kako odločni in točni odgovori!... Evangeljski dogodki naj bi bili izmišljenina? Tako se ne izmišlja! Delovanje Sokrata, ki nihče ne dvomi o njem, ni tako izpričano, kakor Jezusovo. Mnogo neverjetnejše je, da bi si bilo več ljudi izmislilo to knjigo, kakor pa, da je živel eden, ki so ga opisali. Nikdar bi judovski pisatelji ne bili mogli tega iznajti! Pečat resničnosti, ki ga nosi evan-gelj, je tako velik, tako presenetljiv, tako nedosegljiv, da bi bil iznajditelj sam večji kakor njegov junak." In tako ne piše jezuit, tako piše — Rousseau!3)
Evangelisti so nam sporočili zgodovinsko resnico.
Ti praviš, prijatelj, da poteka vse naše znanje o Kristusu le iz evangeljev. To ni resnično! Tudi sv. Pavel mnogo poroča o Kristusu. In sicer dobimo prav tistega Kristusa že samo v onih štirih Pavlovih pismih, ki jim morajo popolno zgo-
1)	Žid Seligmann Heller, Zur Charakteristik der Schriften i>. Schriftsteller des N. T. (1867) pri Hettingerju, n. m. 247.
2)	Didon, n. m. 174.
3)	Emile IV. pri Hettingerju n. m. 249.
dovinsko verovnost priznati tudi najhujši kritiki.i) Nič bi torej ne pomagalo zavreči evangelje, ker še vedno ostanejo pisma Pavlova. Ostane pa tudi še t rad i cij a, ki je ..starejša in obsežnejša kakor evangelj".2) Tudi tradicija govori o istem in ravno take m Kristusu kakor evangelji.
In kaj pravi k temu resnicoljubna Klijo? — Le odpri nje knjigo!
Prva tri stoletja.
Kaj vidiš?
Kri! Krvave so cele strani v zapiskih pravične Klijo, krvava je zemlja: krvava je arena v rimskem amtiteatru, krvave so ulice večnega Rima, krvava so tla prostranega cesarstva rimskega od vzhoda do zahoda.
Čegava kri?
To je kri tistih, ki jih je svet imel za zapeljivce. za sovražnike rimske države; imenovali so se: kristjani.
Taci t je največji zgodovinar te dobe. In on piše: ..Začetnik imena je Kristus, ki je bil za vlade Tiberija od Poncija Pilata kaznovan s smrtjo."3) Na istem mestu pripoveduje, da je že 1. 65. Nero ukazal mučiti (quaesitissimis poenis affecit) velikansko množico (ingens multitudo) onih, ki jih je ljudstvo imenovalo kristjane (quos vulgus Christianos appellabat).
Kaj pravi Klijo? Ali je že kdaj pripovedovala, da so za prazne sanje, za izmišljenine nekaterih ljudi šli po najhujših mukah v smrt milijoni? — —
ln kako so umirali kristjani? Ali niso vedeli, za koga umirajo? Govori naj sv. Ignacij: „Ako pa je on (Kristus) trpel samo navidezno — kakor trdijo nekateri brezbožneži — čemu sem torej zvezan? Čemu potem želim, da me vržejo zverinam? Zastonj grem torej v smrt; zakaj potemtakem pripovedujem laži o Gospodu."4)
1)	Rim., Gal., I. in II. Kor.
2)	Kat. Obz. 1904, VIII, 98.
3)	Tacitus, Annal. XV, 38. — Hettinger ga zaradi tega imenuje evangelista (n. m. 224.)
4)	Ignatius ad Tral. c. 10 — gl. Boese n. m. 83.
Pričevanje Svetonijevo i), Plinijevo2) in Jožefa Flavija3) je dovolj znano.
Celo o neznatnih evangeljskih dogodkih ve poročati svetna zgodovina. „Ko je (Avgust) slišal, da je bil med dveletnimi dečki, ki jih je ukazal judovski kralj Herod pomoriti, tudi njegov sin, je rekel: Boljše je biti Herodov prašič kakor sin."4) Če svetni zgodovinarji vedo poročati celo o tako malovažnih evangeljskih dogodkih kakor je betlehemsko umorstvo do dve leti starih otrck, potem po vsi pravici trdim s Hettingerjem: Vsa zgodovina je velik komentar preprostih evangeljskih poročil. —
Kaj pa pravijo o Kristusu njegovi najhujši nasprotniki? — V judovskem Talmudu bereš: „Na večer pred Veliko nočjo je bil Jezus obešen, ker je uganjal čarovnije, zapeljeval izraelsko ljudstvo in ga navajal k neki tuji veri." 5)
Kako se to natanko vjema z e va ng elj s ki m i poročili! Mar ne poročajo tudi evangelisti, da so Judje Gospoda dolžili čarovnije) in da so ga tožili pred Pilatom, češ da zapeljuje njih narod??) Ali ne poročajo tudi, da je Jezusa celo veliki duhoven dolžil bogokletstva?«)
Čarovnije — si razlagajo — se je naučil v Egiptu: „Rabi Jozue se je vrnil s svojim učencem Jezusom iz Egipta v Jeruzalem... tako je postal Jezus čarovnik."9) In evangelist Matevž tudi poroča, da je sv. družina bila v Egiptu in da se je vrnila po Herodovi smrti v Galilejo.io)
1)	Vit. Claud. c. 25; Vit. Ner. c. 16.
2)	Sec. Epp. lib. X, 97.
3)	Antiquit. Jud. XVIII, 3, 3.
*) Macrobius, Saturnal. II, 4: „melius est Herodis porcum esse quam filium."
s) Sanhedrin, fol. 43. — pri Hettingerju, n. m. 230.
«) gl. Mat. 9, 34; 12, 24; Mark. 3, 22. 30; Luk. 11, 15.
?) Luk. 23, 2. 5.
s) Mat. 26, 65.
9) Sanhedrin, fol 107.
Mat. 2, 14. 15. 19.
Isti evangelist pravi (28, 13), da so Judje vstajenje Kristusovo hoteli utajiti, češ da so ga učenci ukradli, ko je straža spala; prav ta izgovor najdeš v knjigi Toldot Ješu.i)
Torej tudi Judje evangeljskih dogodkov samih ne taje. Seveda jih zavijajo po svoje; Kristusa slikajo kot čarovnika, kot hujskača in zapeljivca. Nič čudnega; saj so ga s tem izgovorom umorili! In prav to poročajo brez
vseh ovinkov tudi evangelisti.
* *
*
Kdor nam kaj pripoveduje, o njem moramo biti prepričani, da more vedeti resnico; šele potem ima pravico zahtevati, da mu verjamemo. Če so evangelje spisali očividci, apostoli in njih učenci: s kakšnim pravom jih brezbožna kritika dolži lažnivosti? Če verjamemo Herodotu in celo Homerju, ki sta vendar iz zgodovinsko mnogo bolj nejasne dobe, zakaj ne bi verjeli evangelistom ?
Res so tudi ljudje, ki resnico vedo, pa jo iz kakršnihkoli nagibov prikrivajo in kvarijo. Ali pa moremo to trditi o evangelistih? Ne! Pisatelji evangeljev so tudi hoteli poročati resnico, zakaj razumen človek ne more resno misliti, da bi kdo za lastno sleparstvo hotel dati življenje.
A ko bi tudi kdo hotel kaj takega trditi o evangelistih, ali ne stopa nasproti še drug, nič manj važen pomislek? Ker so pisali o Kristusu, so naravnost morali pisati resnico, zakaj sicer bi jih bili tedanji kristjani, posebno pa apostoli in učenci Gospodovi, proglasili za sleparje.
In kakšno korist so imeli od krščanstva Flavij, Plinij, Svetonij, Tacit in drugi posvetni zgodovinarji tedanje dobe? O evangeljskih dogodkih poročajo vendar tudi ti. Dalje! Če je kdo zanesljiva priča resnice, je zanesljiva priča gotovo nasprotnik; a glej, o evangeljskih dogodkih govore tudi judovske knjige.
>) Hett. n. m. 131.
In tradicija! Ali naj je to le prazna fraza? S kakšnim pravom trdi kritika, da bi bilo danes neresnično to, kar je bilo resnično milijonom blizu dve tisočletji? — S kakšnim pravom si upajo trditi, da bi prazne izmišljenine nekaterih ljudi mogle imeti tako trajne nasledke, kakor je nepremagljiva katoliška cerkev, ki se vanjo zaganjajo sovražni viharji že devetnajststo let — a zaman !
Če je mogoče zgodovini verjeti sploh kak dogodek, ne moremo tajiti dejstev, ki nam jih opisujejo evangelji. Če moremo imeti sploh kakšno knjigo za avtentično, moramo imeti evangelje. Apokrifna ne more biti knjiga, ki je postala knjiga življenja za toliko civiliziranih, kulturno visoko stoječih narodov. „Katera knjiga ima potem še avtentično veljavo, ako niso vzvišene nad vsaki dvom knjige, ki jih hrani cerkev in jih ima za apostolske, ker jih je prejela od apostolov samih, in ki o njih na tako izreden način pričajo vsi narodi!"1) — Kakor je že star — letos ravno 1500 let — ta vzklik velikega Avguština, tako je resničen še danes, oziroma tem resničnejši, čim starejši je.
In ti, prijatelj, bodi potolažen! Odpri knjigo življenja sam in beri! In lahko se zaneseš, da je resnično vse, kar bereš v nji.
Tudi Loisy naj te ne vznemirja več, kajti on je v najnovejšem času svoja izvajanja — preklical!
') Augustinus, contra Faustum Manichaeum, leta 404, XXX, 6.
frrmcišek ks. grivec.
%/r 1/r %/r %/r m
Kristus i
pred sodnjim stolom moderne kritike, k *
Innsbruck.
■
•j

I.
„ Poglavitni dogodek v zgodovini sveta je preobrat, da so plemenitejši deli človeštva od starih poganskih religij prešli k religiji, osnovani na enem in troedinem Bogu in na včlovečenju Sina božjega . .. Izvir tega preobrata je dogodek, ki se je dovršil za vlade Avgusta in Tiberija. Takrat je živel vzvišen človek, ki je po svojem drznem nastopu in po ljubezni, s katero je znal druge prešiniti, ustvaril podlago in vir prihodnji religiji človeštva." i)
Poneomajanem prepričanju devetnajstih vekov ta človek ni bil navaden človek, tudi ne nenavaden človek, ampak bil je Bogčlovek. — Renan je napisal celo knjigo, da bi omajal in ovrgel to prepričanje; porabil je vso svojo domišljijo, oživil vse najslajše spomine svoje verne mladosti, Kristusa je postavil v čarobno okolico, ožaril ga s poezijo, vse, da bi omamil naše čustvo, domišljijo in razum. In vendar! Ker je s svojim božjeropnim peresom hotel ponižati Kristusa v navadnega ali nenavadnega človeka in ker je hotel dokazati in razložiti samo človeški značaj Kristusov, se je zapletel v tako očitna nasprotja in kričeča protislovja, da jih mora opaziti vsakdo, če le ni slep; velike verske zaslepljenosti in naivnosti je treba, da kdo veruje v možnost značaja, kakršnega je narisal Renan.
i) Renan, Vie de Jesus ls, Pariš 1883, 1—2.
Ko bi se bilo Renanu tudi posrečilo, da bi bil z večjo verjetnostjo narisal človeški značaj Kristusov, bi vse to nič ne pomagalo, ker bi proti temu glasno, jasno in odločno ugovarjalo devetnajst vekov krščanske zgodovine in vedno žive krščanske tradicije. »Poglavitni dogodek v zgodovini sveta", najmogočnejša in najveličastnejša duhovna stavba naj bi bila osnovana na podlagi sladke prevare in negotovosti ali celo sleparstva!
Pričevanje krščanskih vekov je hotel zaglušiti duhoviti Harnack s svojo veliko učenostjo. Ruski učenjak A. P. Le-bedev, profesor moskovskega vseučilišča, specialist za zgodovino prvih krščanskih vekov, splošno priznan za eno prvih avktoritet v zgodovini starega krščanskega vzhoda, priznava veliko učenost Harnackovo, zraven pa jasno in odločno dokazuje s strogo znanstvenimi dokazi, da se je vsa Harnackova učenost razbila ob vogelnem kamenu krščanske zgodovine. Harnack je hotel božjega Ustanovitelja krščanstva ponižati v človeka in nadnaravni začetek krščanstva razložiti naravno, a s tem je po mnenju ruskega učenjaka postal le nov zastopnik „napačnega pojmovanja cerkvene zgodovine v nemški (protestantovski) bogoslovski vedi." i) Harnackova zgodovina krščanske dogmatike (Lehrbuch der Dogmen-geschichte), ki bi imela biti po svoji osnovi filozofija krščanske zgodovine, je zato že v svoji osnovi popolnoma umetno delo, zgrajeno na predsodkih brez dokazov. Ker z Renanom in drugimi racionalisti taji božanstvo Kristusovo in nadnaravni začetek krščanstva, ni mogel najti nobenega nadomestila, ki bi mu služilo za podlago njegove zgodovinske zgradbe. Začetek krščanstva mu je „velika uganka", in njegova zgodovina krščanstva je „brez izhodne točke ali, da se izrazimo določneje, za izhodno točko mu služi pusto prostranstvo", kar očitno nasprotuje zgodovinski resnici, logiki in vedi sploh.2) Vse Harnackovo, sicer učeno delo
A. P. Lebedev, HepKOBHa« jicTopiorpa<MiH (Moskva 1898) 489.
2) H. HCTopiorpa-MiH 441, 447 i. dr.
dokazuje, „s kakimi težavami se je treba boriti zgodovinarju, ki je v svojem raziskavanju stopil na krivo pot." i) — Z istimi težavami so se morali boriti vsi racionalisti (novotubinška šola i. dr.), le da se pri njih še bolj očitno kažejo njih ne-znanstvene tendence; v svoji onemoglosti, ko hočejo brez Kristusovega božanstva pojasniti krščansko zgodovino, še drzno zahtevajo od nas, „da se odrečemo vsemu, s čimer se je seživel krščanski svet v 18 vekih".2)
Vsaka stvar mora imeti svoj vzrok in razlog, vsaka zgradba svoj temelj, in najmogočnejša in najveličastnejša zgodovinska zgradba naj bi nastala sama od sebe, brez razloga in brez temelja nad „pustim prostranstvom"! Zgodovinska logika in neizprosna zgodovinska resnica temu odločno nasprotuje.3)
II.
Kristusova ustanova, Kristusovo delo je neminljivo in vedno živo priča o svojem božjem Začetniku in Ustanovitelju. V krščansko zgodovino je z živimi črkami zapisan dokaz za božanstvo Kristusovo. A komur ni dovolj dokaz žive zgodovinske tradicije, najde lahko še bolj pozitivnih zgodovinskih dokazov. O Kristusu imamo namreč tako zanesljive pozitivne zgodovinske vire kakor morebiti za nobeno drugo zgodovinsko resnico. Glavni zgodovinski viri so štirje evangelji iz dobe, ko je Kristus sam v človeškem telesu prebival na zemlji, delal in učil. Ti viri so preiskani od vseh strani s tako strogo in nezaupljivo kritiko kakor noben drug zgodovinski vir. Toda kolikor strožje preiskujejo evangelje, toliko sijajneje se kaže njih pristnost in nepokvarjenost. Tudi najskrajnjejša racionališka kritika mora
Lebedev o. c. 447.
2) Lebedev o. c. 368.
3") O predzgodovini odrešenja, o mesijanskih prerokbah, o ideji in o pomenu odrešenja primeri krasno in globoko knjigo VI. Solovjeva, Hcto]>iih ji ov^vihhocti. TeoKpaTin, Zagreb 1887, 83 — 396.
zdaj evangelje priznati za zgodovinske vire. Isti Harnack, ki vso svojo učenost z veliko vztrajnostjo uporablja, da bi ovrgel krščansko tradicijo in dokazal naravni začetek krščanstva, mora po znanstvenih dokazih in razlogih prisiljen priznati: „Bila je doba — širše občinstvo je še v nji, - ko so menili, da morajo starokrščansko literaturo obenem z novim zakonom presojati kot zmes prevar in potvar. Ta doba je minila. Za znanost je bila epizoda, v kateri se je mnogo naučila in po kateri mora mnogo pozabiti. Rezultati naslednjega (t. j. Harnackovega) raziskavanja gredo v Reakcionarni' smeri še čez ono mejo, ki bi jo mogli imenovati srednje stanje današnje kritike. Najstarejša cerkvena literatura je v glavnih točkah in v večini posameznosti z literarno-zgodovinskega stališča pristna (veahrhaftig) in zanesljiva."
To priznanje nam popolnoma zadostuje, ker se iz njega lahko dosledno dokaže tudi ono, česar Harnack morda ne bi hotel priznati. Sicer pa predmet našega dokazovanja gotovo spada med one „glavne točke", ki jih Harnack prizna. Zakaj vprašanje, ali je Kristus Bogčlovek ali samo človek, je gotovo poglavitno in najvažnejše vprašanje v evangeljih, in evangelisti se mu niso mogli izogniti, ako so le količkaj hoteli zapisati o svojem Učeniku.
V	evangeljih priča o sebi Kristus sam tako jasno, da so ga umeli njegovi učenci in njegovi sovražniki, umeli so ga prvi kristjani, in ga še zdaj lahko razumejo vsi, ki imajo vsaj nekoliko dobre volje in zmisla za resnico. Kdor ne bi hotel priznati, da je Jezus Kristus pravi Bo g in pravi človek, ta ne more nikoli razumeti evangelja niti v celoti niti v posameznostih, dasi je ta knjiga vkljub vsi neizmerni globokosti pristopna in umevna za vse, tudi za neizobražene in preproste.
V	evangeljih se Jezus tolikokrat posredno ali neposredno imenuje Boga, da mora te izreke tudi najostrejša in najbolj nezaupljiva brezverska kritika upoštevati, ker jih ne
more utajiti ali iztrgati iz evangeljskega konteksta. — Večkrat se naravnost imenuje Sina Božjega (drugo božjo Osebo), ne v prenesenem, ampak v pravem pomenu. Tako so ga razumeli njegovi poslušavci, učenci in nasprotniki, in On ni ugovarjal, ampak je zatrjeval še z večjim poudarkom. V pogovoru z Nikodemom govori o edinorojenem Sinu Božjem, ki je prišel na svet, da bi bil svet po njem zveličan.1) — Ko mu je apostol Peter odgovoril: „Ti si Kristus, Sin živega Boga", je Jezus Kristus to slovesno potrdil.2) Najslovesnejše se je Kristus priznal za Sina Božjega pred judovskim sined-rijem. Ko ga je veliki duhovnik slovesno vprašal: „Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin Božji",3) mu je Jezus odgovoril: „Ti si rekel"4) t. j. Jaz sem."5)
Brezverska svetopisemska kritika mora te izreke upoštevati, a izkuša jih iztrgati iz konteksta in jih razlagati v prenesenem pomenu. Renan kar brez dokazov trdi: Velike osebnosti čutijo Boga v sebi, tudi Jezus je bil po svojem mnenju v direktnem razmerju z Bogom, imel se je za sina božjega.6) Seveda ta trditev popolnoma nasprotuje evange-ljem in je tudi sama po sebi neosnovana. Harnack je prisiljen priznati, da se je Jezus imenoval Sina Božjega ne v prenesenem pomenu, ampak tako, da si je „prilastoval nekaj, kar gre samo njemu". Da je s a m o sebe imel za Sina Božjega in za Odrešenika (Mesija), je tako gotovo, da mora „evan-geljska poročila vreči iz tečajev", kdor hoče to tajiti.7)
Jezus si je slovesno prilastoval oblast, kakršno ima po splošnem človeškem in posebno po tedanjem judovskem prepričanju samo Bog. Pred farizeji se je slovesno izrekel, da je gospod sobote, in je to dokazal s čudežem.8) Na isto-
1)	Jan. 3, 16-19.
2)	Mat. 16, 13-17.
3)	Mat. 26, 63.
«) Mat. 26, 64.
s) Mat. 14, 62.
6) o. c. 77 in 79.
0 A. Harnack, \Vesen des Christentums, Leipzig 1900, 81, 82.
s) Mat. 12, 8-13.
tako slovesen način je pokazal, da ima oblast grehe odpuščati,') kar more le Bog. Od svojih učencev in vseh ljudi je zahteval češčenja, vere in ljubezni, kakršna gre le Bogu;2) to priznavajo tudi racionalisti.3) — Ob drugih prilikah je kar naravnost, razločno in odločno trdil, da je Bog, da je eno z nebeškim Očetom, da je nebeški Oče v njem itd.4) V tem zmislu so ga umeli vsi poslušavci, in nasprotniki so ga zaradi tega preganjali.5)
Nihče ne more dvomiti, da se je Jezus imel za Boga, in da je bil to pravni in pravi vzrok njegove smrti.6) Kdo bi torej mogel tako govoriti in tako o sebi pričati, ako bi ne bilo res, kar priča? Navaden slepar? Tega ne more nihče trditi o Onem, na katerem tudi najhujši nasprotniki niso mogli najti niti najmanjšega grešnega madeža/) o katerem tudi sedanji njegovi nasprotniki pričajo, da je bil v nravstvenem oziru najpopolnejši vzor za vse človeštvo. Ali je bil sam preslepljen? Tega ne moremo niti misliti o Onem, ki je bil najmodrejši in najpopolnejši.8)
Da, človek zdravega razuma ne bi mogel tako govoriti kakor je govoril Jezus! „Prehodite vse čase in vsa prostranstva, in ne najdete niti enega človeka, ki bi rekel: Jaz nisem od tega sveta", Jaz sem kruh življenja", „Kdor vidi mene, vidi (nebeškega) Očeta", „Preden je bil Abraham, sem jaz" i. t. d.9) Tako more govoriti le Bog ali pa umo-bolen človek. A da Kristus ne bi imel zdravega razuma, temu odločno ugovarja ne samo navaden pošten in zdrav razum, ampak tudi medicina. Jaz kot zastopnik medicine — piše že omenjeni dr. Šiltov, profesor medicine na vseučilišču
1)	Mat. 9, 2-6.
2)	Jan. 5, 16-26; 11, 25.
3)	Renan o. c. 325.
*) Jan. 10, 30; 14, 10. 11. i. dr.
s) Jan. 10, 32-39 i. dr.
e) Mat. 26, 64—66.
?) Jan. 8, 46.
8) Renan o. c. str. 475.
s) Dr. med. Ad. Šiltov, Jltican o Boro'ie.ioBiKE> Harkov 1904,24.
v Harkovu — morem z najglobljim prepričanjem zatrditi, da med vsemi najslavnejšimi psihiatri niti eden ne najde v besedah in dejanjih Kristusovih ničesar, kar bi tudi le od daleč spominjalo na najbolj malenkosten sled umstvene nenormalnosti. .. Njegovo nadčloveško bitje je odsevalo z njegovega nedosežnega razuma in z njegovih pravičnih in čudežnih del.1) „Znano je iz psihiatrije, da duševno bolni ljudje postajajo vedno bolj hladni in naposled popolnoma ravnodušni celo do najbližjih oseb. A kdo je na zemlji najbolj ljubil človeka in zanj žrtvoval lastno življenje, ako ne Kristus? Torej tudi sama veda priča, da Bogčlovek pri svoji požrtvovavni ljubezni do človeka in pri nadčloveški modrosti ni mogel biti duševno nenormalen, kajti kdor ljubi, mora biti umstveno
zdrav____Torej je bil Kristus brez dvoma včlo-
v e č e n i Bog." Tako govori zastopnik medicinske vede.2)
111.
Jezus Kristus je svoje pričevanje in svoj nauk potrdil s čudeži, s tako trdnimi in očitnimi dokazi, da samoobsebi odpade vse sumnenje njegovega nravstvenega in umskega značaja in je onemogočen vsak poskus, oslabiti njegovo pričevanje. En sam pravi čudež dokaže, da biva nadnaravni svet, en sam evangeljski čudež dokaže neomajno, da je bil Kristus res poslan od Boga, da je njegov nauk res božji, njegovo pričevanje resnično, da je Kristus res Bog. Zato se je tudi Kristus sam skliceval na svoje čudeže: »Dela, kijih delam, pričajo o meni, da me je Oče poslal."3)
Ker so čudeži tako očiten in prepričevaven dokaz za Kristusovo božanstvo, zato jih nasprotniki Kristusa-Boga
1)	o. c. 24.
2)	o. c. 29.
3)	Jan. 5, 36.
najbolj napadajo. A boj jim postaja vedno težavnejši. Evan-geljska poročila so zdaj tudi od neverne kritike toliko priznana, da čudežev ni mogoče spraviti iz evangelja. Zato racionalisti skušajo čudeže naravno razlagati. A le kratek pregled racionalistovskih poskusov proti čudežem nam dokaže resničnost evangeljskih čudežev, ker se preočitno kažejo protislovja in onemoglost racionalistov. i) Njih boj je zato tako obupen, ker čudeži najbolj očitno dokazujejo njih zmote, kar je priznal sam Renan: „Ako imajo čudeži kako realnost, potem je moja knjiga le zmes zmot (un tissu d' erreurs)."2)
Nihče se ne drzne več resno trditi, da bi Kristus ne bil zgodovinska oseba. A čudeži so v tako tesni in naravni zvezi s Kristusovo osebo in z njegovim javnim delovanjem, da osebnost Kristusova ne bi bila zgodovinska, ako bi čudeži ne bili zgodovinsko resnični in bi nastali šele po poznejših legendah. — Ko sta učenca Janeza Krstnika vprašala Kristusa, kdo je, jima je odgovoril: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla. Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi spreslišujejo, mrtvi vstajajo, in ubogim se evangelj oznanjuje."3) Nasprotniki so Kristusu očitali, da s pomočjo Belzebuba izganja hudobne duhove,4) in so bili v skrbeh zaradi mnogih čudežev Gospodovih.5) To kaže, da je Kristus res storil mnogo čudežev.
Kristus dela čudeže po tako modrem načrtu, kakor je bil sam moder, tako nesebično, kakor je bil sam nesebičen. Kristusovi čudeži pojasnjujejo njegov značaj, njegovo lju-
9 To je posebno jasno razvidno iz knjige: L. Fonck, die Wunder des Herm im Evangelium, I. Innsbruck 1903 (posebno st. 56—96 i. dr.\ ki upošteva vso, tudi najnovejšo racionalistovsko literaturo. — S stališča eksaktne vede zavrača ugovore proti čudežem dr. med. Šiltov o. c. 30 nsl, 58 nsl.
2)	o. c. str. V.
3)	Mat. 11, 4—5.
*) Mat. 12, 24.
5) Jan 11, 47.
bežen in usmiljenje, osvetljujejo njegov nauk in njegove zapovedi.1)
Kristus izvršuje čudeže tako, kakor jih more izvrševati le vsemogočni Bog. Dela jih s tako mirnostjo in gotovostjo, kakor bi izvrševal najbolj navadna dela; največje čudeže in najbolj nadnaravna dela vrši tako naravno, kakor jih vrši le Bogčlovek, v katerem je čudotvorna božja Oseba in božja narava s človeško naravo združena v eno bitje in eno osebo.2) Čudeži so v tako čudoviti zvezi s celo osebnostjo Kristusovo, da bi si jih v ti obliki ne mogla izmisliti niti najplemenitejša in najmodrejša človeška domišljija. Krona Kristusove osebnosti in Gospodovih čudežev je pa vstajenje^) najveličastnejši dokaz za božanstvo Kristusovo.
IV.
Nasprotniki Kristusovega božanstva se zastonj trudijo, da bi oslabili njegovo pričevanje o samem sebi in utajili njegove čudeže. Ker so predvsem napovedali boj božanstvu Kristusovemu, so pripravljeni celo vsaj navidez nekoliko popuščati, samo da bi dosegli glavni namen svojega boja. (Tako nekateri moderni svetopisemski kritiki priznavajo nekoliko pravih evangeljskih čudežev, ki jih je po njih mnenju Bog storil na priprošnjo Kristusa-človeka). Pri tem pa vedno očitneje zadevajo na novo oviro: kako po človeško razložiti značaj Kristusov?
Racionalistovska kritika je poskušala rešiti problem Kristusovega značaja. Izpočetka ji to ni prizadevalo velikih težav, ker je svojevoljno tajila verovnost evangeljev in si vrhtega dovoljevala strašne blasfemije, nesramna sumnenja in očitne nedoslednosti. A tak način vleče le, dokler je nov.
!) pomnoženje kruhov Jan. 6, 2—13 in 26—27, suho smokevno drevo. Mk. 11, 13-14 i. dr.
2)	Cf. M. Moravvski T. J., Wieczory nad Lemanem2, Krakov 1897, 155 in 157.
3)	Cf. Šiltov o. c.
Kolikor dalje traja boj proti božanstvu Kristusovemu, toliko težavnejša je uganka Kristusovega značaja.
Štirje evangelji so polni podrobnih podatkov o Kristusovem javnem življenju in učenju; težko je v zgodovini katera velika osebnost, ki bi o nji imeli več podatkov, i) Kristus je šel med preprosto ljudstvo, se med njim tako preprosto in skromno obnašal, tako neprisiljeno in intimno z njim občeval, da je vsakdo lahko od blizu opazoval njegov značaj. Apostoli so ves čas njegovega javnega življenja neprenehoma bili v njegovi bližini; sv. Janez je poslušal utripe Gospodovega srca in vedel njegove skrivnosti. Vse to je opisano v evangeljih. Vendar je Kristusov značaj vsakomur, ki vidi v njem samo človeka, večno nerešena globoka uganka.
Že sam pojav Kristusov v zgodovini je nerazrešena skrivnost, ako naravnost ne priznamo njegovega božjega izvira. Kako je bilo mogoče, da se je v človeštvu naenkrat pojavila tako nadčloveška osebnost? — Renan je hotel to na lahek način pojasniti. Kristus da je živel v veliki herojski dobi, ko človek veliko riskira in vse pridobi in pride z morišča do apoteoze.2) Judovski narod da je bil zaziban v gigantovski sčn; revolucija in mesianizem sta živela v glavah vseh. Temu da se pridruži še Galileja z idilsko sanjavo naravo; tam je živel idealen in sanjav narod. — To je vse lepo. Toda tedanja doba je bila doba propada, „gigantovski sen" je bil odločno nasproten Kristusovemu učenju o božjem kraljestvu, Galilejci, kolikor lahko sodimo po apostolih, niso bili tako sanjavi; in Kristus naposled tudi ni bil idilski sanjač, kakor nam kaže njegovo življenje in njegova smrt. Na njem ne najdete judovskih potez, judovskega mišljenja in predsodkov, niti grških in rimskih vplivov, kar tudi Harnack prizna. 3) Osebnost Kristusova se je pojavila v zgodovini človeštva popolnoma v nasprotju s tedanjim človeštvom,
0 M. Morawski o. c. 136.
2)	o. c. 46, 47.
3)	Wesen d. Chr. 20-22.
brez pogojev nastanka in razvoja. Ako bi s „pustega prostranstva", kjer še nikoii ni dihalo življenje, kamor še nikoli ni stopila človeška noga, jiaenkrat vstal nadčloveški junak, bi to ne bilo nič bolj čudovito, kakor je pojav Kristusov v zgodovini človeštva. V tesnem ozračju judovskem se ni mogel po naravnem potu razviti ideal človeštva. Po principu evolucije taki skoki in take izjeme niso mogoče; zato je nemogoče, da bi se neodvisno od zgodovinskih in narodnih razmer rodil tak umstveni in nravstveni velikan. Teorija evolucije torej odločno dokazuje, da Kristus ni naraven pojav v zgodovini človeštva.1)
Racionalisti se niso ustrašili svojega ponesrečenega dokazovanja, da je Kristus le pojav naravnega zgodovinskega in narodnega razvoja. Ne da bi si poskušali bolje utrditi podlago svojega dokazovanja, so začeli drzno razlagati značaj Kristusov. Straufi se je upal trditi, da Kristus „sicer ni bil ravno norec (Verruckter), vendar hud sanjač"; tudi H a se govori o „nezaslišanem sanjarstvu". Drugi so morali svojo sodbo ublažiti in trditi ravno nasprotno, da je bil Kristus „harmonska, v sebi in v Bogu počivajoča osebnost" (Well-hausen), da je njegovo življenje potekalo v „lepi enako-mernosti" (B. Weiss) i. t. d.2)
Renan je iz značaja Kristusovega napravil konglomerat nasprotujočih si svojstev. — Ni treba mnogo bistroumnosti, da spoznamo nemožnost značaja, čigar svojstva se medsebojno izključujejo. Že v uvodu zlobno namigava, da v orientu spoštujejo umobolne ljudi kakor posebno modre in kakor posebne prijatelje božje (str. XXIII.); pozneje pa pravi, da Kristus ni bil umobolen, ker blazni še nikoli niso mogli tako odločivno vplivati na zgodovino kakor je on (str. 80). Kristusovo galilejsko delovanje je še precej po Renanovem okusu (seveda mora prezreti čudeže in podobne neprijetnosti).
1)	Ci. Šiltov o. c. 19.
2)	Razna mnenja o Kristusovem značaju ima zbrana O. Holtzmann, War Jesus ein Ekstatiker? Tiibingen-Leipzig 1903, 1—10.
V Galileji da je bil Kristus ljubezniv učitelj najbolj vzvišenih nravnih naukov (83) ; njegova osebnost je vse očarala, le redko se je pojavila eksaltacija in sanjarstvo (84—85). Kristus je bil takrat največji; a vsaka ideja da zahteva žrtev, zato se je moral tudi Kristus v boju za svojo idejo nekoliko omadeževati (96). Z veseljem je pustil, da so ga imeli za Mesija, dasi sam ni resno v to veroval (137). Čudeži da so navadno sleparstvo, a človeška slabost je tako velika, da se tudi najboljše stvari navadno dosežejo s slabimi sredstvi (268); zato je Kristus moral delati „čudeže", ker jih je ljudstvo želelo. Sanjarstvo je vedno bolj prevladovalo, v zadnjih tednih pred smrtjo da je nastopal vedno bolj strastno (328) i. t.d. Zraven Renan svoje dokazovanje zakriva z izrazi: idealist, sanjač, čudoviti genij, anarhist, revolucionari. dr. Vkljub temu je bil Kristus najpopolnejši vzor človeštva in original božje lepote (466), njegovega govora na gori da še nihče ni prekosil (463) — sploh „nikoli se še ni rodil večji človek kakor Jezus" (475). — Tako zmedeno piše Renan in pri najpod-lejšem sumnenju in najstrašnejših blasfemijah vzdihuje s hinavsko pobožnostjo. Zato Renanove knjige noben resen človek ne upošteva, Renanova knjiga je po sodbi resnih mož delo laži, nepoštenosti, brezvestnosti in nevednosti.')
Izmed novejših, skrajnje brezverskih kritikov se posebno O. Holtzmann trudi razložiti Kristusov značaj. O. Holtzmann ni posebno bistroumen kritik in ne čuti mnogih nasprotij in protislovij, ki se zapleta vanje. V svoji knjigi „War Jesus ein Ekstatiker?" meni, da je našel ključ za rešitev Kristusovega značaja, če trdi, da sta se v Kristusu menjavali mirnost in ekstaza (Ekstase und Ruhe). Vse to razlaga na tako čuden način, da se očitno vidi njegova onemoglost. Sicer z veliko samozavestjo določa dejanja in trenotke, v katerih se vidi ekstaza ali mirnost, nazadnje je pa vendar vse tako zmedeno, da mu tudi najbolj brezverski kritik po resnem premiselku ne more pritrditi. Nič ne pomaga O. Holtzmannu,
i) Cf. Šiltov o. c. 64.
če uporablja v zadregi tudi Renanovo metodo — Kristusov značaj je tudi zanj nerazrešena uganka.
Po tolikih neuspehih se ne bomo čudili, da je Harnack prišel glede Kristusovega značaja do agnoškega „ignoramus et ignorabimus". Harnack nasproti racionalistom naravnost trdi, da Kristus ni govoril kakor kak sanjač, ekstatik ali verski fanatik, i) Kako naj si torej iz Kristusovega značaja pojasnimo, da se je imenoval Sina božjega? „To je njegova skrivnost, in nobena psihologija je ne bo rešila," „tukaj mora obstati vsako raziskavanje (alle Forschung)." Mi tega ne moremoumeti; le toliko vemo, „dajeoni, ki je učil spoznavanje samega sebe in ponižnost, vendarle sebe imenoval Sina božjega" (str. 81—82). Tako in podobno govori Harnack, ki si zraven dovoljuje marsikako nedoslednost prav kakor drugi racionalisti.
Brezverska kritika indirektno sama dokazuje božanstvo Kristusovo. Kadar si prizadeva vsaj nekoliko pravično oceniti nravstveni in umstveni pomen Kristusov, ga nehote riše tako, da si ga moremo predstavljati le kot Boga in človeka. Takih fraz najdemo mnogo pri Renanu (ki pa v tem menda ni odkritosrčen). Rousseau je rekel: „Ako je življenje in smrt Sokratova v njem dokazala modrijana, potem je življenje in smrt Jezusa v njem javila Boga."2) Harnack občuduje Kristusa, ki je bil „višji kakor vsak prerok"; „božanstvo se je pojavilo v njem tako čisto, kakor se sploh more pojaviti na zemlji." 3) Zato Harnacku ni bilo kar tako lahko utajiti božanstva Kristusovega; zateči se je moral k skrivnostim in Kristusovo osebnost razglasiti za nerazrešeno uganko.4)
Ako bi bil Kristus res le človek, potem ni mogoče, da bi bil tako nerazrešena uganka, ko imamo vendar o njem
1)	Wesen d. Christ. 23.
2)	Cf. Šiltov o. c. 21.
3)	Wesen d. Christ. 92.
4)	Cf. S. L. Kuljukin, Cvihhocti. xpuc'riaiicTiia npo-t. A. Papirnica, Pe-terburg 1902, 105.
tako podrobna evangeljska poročila in ga lahko še vedno občudujemo v njegovem delu. A ker je Kristus Bogčlovek, zato je njegova oseba nerazrešena uganka vsem, ki v njem ne vidijo božje osebe in božje narave, odsevajoče v milih potezah njegovega značaja, v nadzemeljski svetosti njegovega srca, v visokosti in preprostosti njegovega nauka, v čudovitosti njegovih del in v nesmrtnosti njegovih uspehov.
V.
Kolikor bolj se tajivci Kristusovega božanstva trudijo, da bi po človeško razložili njegov značaj, toliko bolj nas nagibljejo, da v globinah tega značaja iščemo biserov, s katerih odseva dokaz za božanstvo Onega, ki je „Judom pohujšanje, nevernikom pa nespamet", v resnici pa „Božja moč in Božja modrost".')
Vzemite evangelj in ga berite2) kakor se bere pripovest ali epos. Vaše misli se osredotočujejo okoli glavnega junaka, Vi se z njim veselite, z njim plakate in z njim zmagujete. Hitro opazite na njem značivne poteze, ki prevladujejo nad drugimi potezami, posebna svojstva, ki Vam ugajajo in vzbujajo sočutje. Tukaj pa v svoje začudenje ne najdete plastiških potez, da bi se pred njimi skrivale ali umikale druge, ne najdete takih solnčnih strani, ki bi metale senco na druge; kolikor bolj se vanj poglobite, toliko bolj ste neodločni, katerim potezam bi dali prednost in svoje simpatije. Občudujete to osebnost, a uvidevate, da Kristus z literarnega stališča ne predstavlja značaja. Vaša domišljija ima premalo barev, da bi si ga naslikala, in vaše srce ima premalo strun, da bi v njih odmevala vsa čustva, ki jih more vzbuditi taka osebnost.
Vsak človek ima svoj individualni znak, da nekatere sile, energije ali lastnosti kraljujejo nad drugimi, ki se pred
i) I. Kor. 1, 23 24.
K naslednjemu prim. Morawski, Wieczory nad Lemanem, 135
do 150.
njimi umikajo ali celo izginjajo. Ta razlika svetlobe in sence, vzboklosti in ploskosti na tleh splošnočloveške narave tvori individualnost, oziroma psihiško fiziognomijo posameznih. Ali opazimo kaj takega pri Kristusu ? Ali se more n. pr. reči, da je v njem razum gospodoval nad čustvom ali čustvo nad razumom, energija in ognjevitost nad premišljenostjo, da je bil ali človek razuma ali človek dejanja ? Brezverska kritika si že celo stoletje prizadeva, da bi kaj dognala, pa zastonj. S katerekoli strani opazujemo Kristusov značaj, povsod se nam zdi, da je ravno ta in ta stran za njega značivna; ako pa opazujemo še dalje, vidimo, da so vse druge poteze prav tako značivne. Slikarstvo in druge umetnosti obstoje ravno v tem, da z umetniškim duhom in srcem iščejo in primerno izražajo značivne poteze. Zato je Kristusa tako težko slikati. Ako slikar določno izrazi to ali ono potezo, se morajo umekniti druge, kar pa je v nasprotju z resnico ; ako se hoče temu izogniti, pade v splošno šablono in ustvari človeka brez toplote in življenja. Ni torej čuda, če se je roka tresla Leonardu da Vinci, ko je slikal Kristusov obraz, ne samo iz verskega spoštovanja, ampak tudi iz strahu, da ne bi zadel živega tipa Kristusovega!
Kristus se torej bistveno razlikuje od človeških individualnosti. Vsak človek je otrok svoje dobe in svojega naroda. V Judih Kristusove dobe je bil ostro začrtan njih narodni značaj, njih ozko narodno obzorje in čustvovanje. Toda v Kristusu ne opazimo nič takega; na njem je vse splošnočloveško, enako povzdignjeno nad vsak narod in čas kakor enako blizu vsakemu narodu in času.
Tudi s filozofskega in psihološkega stališča Kristusovega značaja ni mogoče po človeško razložiti. V njem zastonj iščete razvoja. Mladi človek se takoj loti velikanskega duhovnega dela, ustanoviti kraljestvo božje na zemlji. Vse mišljenje tedanjih Judov in vsa okolica stoji v nasprotju z njegovimi idejami. Vendar ima že v začetku popolno gotovost uspeha, govori, da bodo nad njim videli odprto nebo, da se ime-
novati Sina božjega in kralja izraelskega. Sokrat je v svoji ponižnosti rekel, da nič ne ve; Kristus je bil gotovo poniž-nejši, a vendar je rekel: vem, da imam svoj nauk od Očeta.
V	njegovem nauku je vedno in povsod ista umstvena in nravstvena dovršenost; v njem ni niti napredka, niti razvoja, ampak le popolnost.
Ako hočemo Kristusa umeti in razložiti kakor navadnega človeka, zadenemo na vseh straneh na nerazrešene uganke. Kadar pa Kristusa pojmujemo po krščansko, kot vtelešenje Boga, kot absolutno popolnost, ki se javlja v malenkostni človeški podobi, potem nam je vse jasno. Omejenost je bistveno svojstvo vsake stvari. Vsak človek more le deloma uresničiti možnosti človeške narave, imeti more le nekatere duševne poteze jasnejše in silnejše izražene.
V	tem se kaže njegova individualnost, ki je spet odvisna od pogojev časa in kraja. Zato noben človek ne more biti vsestranski, večni vzor človeštva. Ako se pa Bog vtelesi v človeški podobi, potem je lahko umevno, da se mora v tem človeku pojaviti vsa popolnost, ki je je človeška narava sploh zmožna, in da mora biti ta človek večni in vsestranski ideal človeštva.
Nihče ne more resno trditi, da so si tak značaj evangelisti izmislili, ali da so ga po svoje olepšali ali celo pokvarili, kakor pravi Renan.i) Ko bi se dogovorili, da narišejo tak značaj, bi se morali bolj vjemati v raznih podrobnostih, ki še vedno prizadevajo mnogo težav eksegetom. A kljubu vsem tem razlikam v pripovedovanju se vendar popolnoma vjemajo v ideji, v osebnosti in v značaju Kristusovem. Nikakor si ne moremo misliti, da bi bili učenci mogli ustvariti Kristusa, ki je bil kljubu svojemu božanstvu Judom pohujšanje, nevernikom pa nespamet"; izmisliti bi si ne mogli Kristusa — Boga, ki ima tako sočutje s človekom, ki plaka nad Jeruzalemom in se solzi ob grobu svojega prijatelja, občuje s cestninarji in Magdaleni dovoli, da mu moči noge
') Vie d. Jesus, 466.
s solzami, ne da bi pri tem trpela njegova božja visokost. Evangelisti si niso mogli izmisliti značaja s tako čisto ljubeznijo, ki se dotika nebes in objemlje zemeljsko bedo; tako čista ljubezen nasprotuje vsem judovskim in poganskim pojmom. Še manj so si mogli izmisliti tako nedosežno svetost in modrost. V omejeni človeški obliki proseva v Kristusu božja neskončnost; te osebnosti si niso mogli izmisliti evangelisti, ker so bili ljudje, a ona je božja.
Slavni ruski učenjak in vseučiliški profesor Pirogov je zapisal besede: „Smelo in ne glede na zgodovinska raziskavanja mora biti prepričan vsak kristjan, da nikomur izmed umrljivih ljudi ne bi bilo mogoče doseči v mislih, in še manj, da bi prišel sam do take višine in čistosti nravstvenega čustva in življenja, kakršna je v nauku Kristusovem; ni mogoče, da ne bi občutili, da ni od tega sveta."i) Dr. med. Šiltov pravi: „Ko bi ne bilo niti prerokeb stare zaveze, niti čudežev Kristusovih, bi vendar samo na podlagi njegovih nravstvenih svojstev in njegovega nadčloveškega značaja brez omahovanja v Njem priznal včlovečenega Boga."2)
* *
*
Njega, ki bo enkrat od Vas zahteval ostrega računa, ste poklicali pred sodbo in ste ga sodili, ali obsoditi ga niste mogli. Edino, kar mu morete očitati, je to, da ga ne razumete!
Kristus je včlovečeni Bog, včlovečena druga božja Oseba. Od katerekoli strani ga opazujete, raziskujete in o njem razmišljate, povsod vidite, da skozi človeško naravo proseva nekaj neskončnega, nekaj božjega. Proučujte zgodovino, proučujte zgodovinske vire o začetku krščanstva; opazujte in proučujte Kristusa s pesniškega in sploh umetniškega, filozofskega in psihološkega stališča, poglobite se
1)	Šiltov o. c. 19.
2)	o. c. 22.
v skrivnosti njegovega značaja in duha: povsod najdete dovolj dokazov za božanstvo Kristusa, „Sina Boga živega". A da bodo ti dokazi pristopni Vaši duši in Vašemu srcu, morate biti vedno pripravljeni svoje življenje uravnati po spoznani resnici, po Njem, ki je „Pot, Resnica in Življenje"! Sicer ne boste nikdar mogli razumeti najveličastnejšega pojava v zgodovini, nikdar Vam ne bo jasno, kako je bilo mogoče, da je Kristusova osebnost z neodoljivo silo pritegnila nase toliko milijonov najplemenitejših človeških src, nikdar si ne boste mogli razrešiti skrivnostne uganke niti ene mučeniške smrti!
i. mohorov.
Dve sliki.

Njegove oči zro sovražno in zlobno v temo; tema pada kakor gosta koprena na mesto, na Golgato, na ljudstvo, ki trepeta in preklinja in moli ob križu. On edini je miren, on edini čuti v sebi moč, moč, da kljubuje in ne trepeta pred sodbo in pred kaznijo božjo. Nebo ne more zreti silnih bolečin, nebo žaljuje in si je zakrilo obraz s temnim zastorom, zemlja ječi in bobni, čuteč bolečino božjo, ljudstvo trepeta in se trka na prsa, le on, Farizej, zre prezirljivo, sovražno, kljubujoče na žrtev svoje zlobe. Obsodil ga je, po nedolžnem ga je križal, a še bi ga, še in še, tako ga črti, tako ga mrzi...
Skale se drobe, a lice Farizejevo je mirno, njegovo srce ne čuti strahu, čeprav ve, da je križani nedolžen. On ve samo to, da je Nazarenec, ki visi pred njim, razkrinkal njega in njegove tovariše, odkril pobeljene grobove.
Naravnost tja na križ ima uprt svoj pogled. Tam gori se zvija njegova žrtev. Aj, kako ga veseli to trpljenje in zvijanje, kako napeto posluša, bi ga li ne Čul vzdihniti in prositi usmiljenja. In zakrohota) bi se in ga mučil in moril znova, še enkrat, Še enkrat. .. Križani molči, tožbe ni čuti iz njegovih ust, ki se pregibljejo kakor v tihi molitvi, v molitvi za one, ki ga zasramujejo in črtijo. „Morda moli tudi
zame", spreleti Farizeja čudna misel in za hip zatrepeče v njem nekaj človeškega, nekaj kakor usmiljenje — a le za hip. Isti čas mu zaigra na ustnih živalski izraz, ona brezmejna krutost in mirnost, s katero bi ga moril zopet in zopet... „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"... Farizej se zdrzne, začuti, da je premagan, premagan od njega, čigar muka in trpljenje je edini njegov smoter. In oni naj triumfira nad njim s svojim mirom, s svojim nadčloveškim srcem, ki mu odpušča vse, vse?! Planil bi k njemu, ga bil v lice tako dolgo, da bi onemela ona usta, ki so ga premagala ... Obstati mu ni več na mestu, plane med množico, ki drvi z Golgate. V tej množici se izgublja, v množici, ki ga peha, suva, bije njega, Farizeja, ob čigar pričujočnosti so se priklanjale glave svetega spoštovanja! A zdaj pada pehan od te množice, čelo mu zadeva ob kamenje, častitljivo brado mu oskrunja prah. Polmrtev doseže svoj dom, oslabel, strt se vrže na preprogo . . . Pred poraženim duhom mu vstajajo sence in ga strašijo in plašijo, iz teme mu grozijo pesti, a iz teme, ki ga zakriva, mu šepeče sovražno in grozeče: „Njegova kri pridi nad tebe in tvoje otroke!"____
L e g i o n a r.
Njegove velike oči gledajo začudeno v mrak, ki pada na Oolgato. Na mladem, lepem obličju ni zlobne, zanič-ljive poteze, prezirljivega izraza, s katerim zro njegovi tovariši na „kralja Judov". Kadar upre svoje sanjavo, odkritosrčno, dobrodušno oko na srednji križ, zasijeta v njem usmiljenje in trpka bolest. Kadar se ozre pod križ, kjer tiho trpi mati križanega, zažare mu v očeh bliski srda nad tistimi, ki trpinčijo ubogo, potrto ženo, ki je videti tako prisrčno dobra . . .
Mladi vojak se zamisli, — in pred dušo se mu spuste temni zastori spominov iz jasnih mladostnih dni, spominov tako bridkih, tako bolestnih . ..
Daleč gori na severu je živel s svojo materjo, edinim bitjem, ki ga je ljubil. Živela sta srečno in mirno, nič ni kalilo njiju sreče in miru. Hodil je sleherni dan na lov in redil je mater in ji prinašal najokusnejše divjačine, najslajših jagod. A ona mu je zvečer, ko je migljalo tisoč zvezdic na nebu, pravila čudovite bajke o bogovih, o njih bivališčih, pravila o sreči, ki jo uživajo tam gori nekje nad zvezdami... In sklenil je biti dober, da pride kdaj k bogovom. In nekega večera sta spet sedela pod košatim hrastom in zrla na zarjo, ki je umirala za gorami. In prihrumeli so čudni ljudje, planili nadenj in nad mater. Železne čelade so imeli, branili so se s ščiti in njih sulice so se bleščale v žarkih umirajoče zarje. Lepi so bili, on je mislil, da so bogovi, a bili so zlobni. Zvezali so ga, in mater, ki se je povzpela za sinom, je sunil nekdo s sulico, da se je zgrudila kakor mrtva. Potem so ga odveli. Zaman je bil njegov upor. Dali so mu kopje, kakršno so nosili sami, in moral se je boriti zanje. Dolgo, dolgo so hodili, mnogo velikih mest so pustili za seboj, a niso se ustavili. Nekega dne je zazrl na planjavi obrise silnega mesta. „Roma, Roma!" vriskali so
8
vojaki. A on je mislil le na mater, pobegnil bi bil, pa ni vedel, ni kam ni kod.
Naučili so ga sukati meč in kopje, dali so mu čelado, ničesar ni pogrešal. A pozabiti ni mogel matere, ni mogel pozabiti domovine. Iz Rima so ga poslali daleč proč. Noč in dan so veslali, in še ni bilo konca vožnji... In zdaj je tu sam, tujec med tujci, morda edini, ki ve, kaj trpi mati pod križem ...
Dvigala sta se v njem srd in bol, ko jo je videl v bolečinah, in mislil je na svojo osivelo mater tam daleč na severu.
A čuj! Križani je izpregovoril. Vojak se obrne do soseda: „Prijatelj, kaj je rekel?" „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Legionar sežgane. Ni še poznal človeka, ki bi odpuščal svojim mučiteljem. A ta prosi odpuščanja zanje! Obrne se znova k sosedu, ki ga začuden pogleda in ponovi isto. — „Ah, tudi jaz sem trpel! Morem li pozabiti, morem li odpustiti njim, ki so mi prizadeli to veliko gorje?"
Pogleda na križ. Isti hip se je vanj uprlo oko umirajočega presunljivo in blagoslavljajoče - — —
jernej pavlin.
In na to skalo
| | bom sezidal § § svojo cerkev."
Ljubljana.

Ce izvzamemo pamfletiste, moremo poudarjati, da se v novejšem času zgodovinska kritika s katoliško cerkvijo kot socialnim organizmom ne peča v tistem nizkem tonu, ki je bil v 18. in skoraj celo 19. stoletje tako značiven za kritiški niveau protestantovskega racionalizma. Učeni in veljavni možje (kakor A. Harnack, H. St. Chamberlain i. dr.) jo resno upoštevajo kot krepko kulturno silo.
Upoštevajo jo kot kulturno silo, a nič več, priznavajo, da ima na sebi mnogo dobrega, a jo vendar — obsojajo! Priznavajo, da je v cerkvi mnogo globoke, resnične, iz prepričanja potekajoče religioznosti, priznavajo, da je v nji mnogo odkritosrčne ponižnosti, mnogo požrtvovavnega dela za blagor bližnjega, dokazujejo celo, da ima cerkev za vzgojo narodov v preteklosti in v sedanjosti neprecenljivih zaslug — ali obsojajo jo vendarle!
Katoliške cerkve nočejo priznati za božjo ustanovo.
Harnack trdi naravnost, da Kristus ni ustanovil nobene cerkve. ,,Rimska cerkev je staro, po evangelju posvečeno rimsko cesarstvo", to je njegova definicija za katoliško cerkev1). »Katoliška cerkev je prevzela posvetni rimski imperium in ga prekvasila v božji imperium", trdi Chamberlain.2) Sklicujejo se torej na Kristusa samega, da bi po-
1)	Das Wesen des Christentums, Leipzig 1900, 157.
2)	Die Grundlagen d. 19. Jahrhunderts '-3, Miinchen 1901, 1032.
nižali Njegovo nevesto, Njegovo mistiško telo! Sklicujejo se na evangelj in hočejo na umeten način najti nasprotje med Kristusovim naukom in med cerkvijo.1)
V renesanški in v poznejši prosvetljeni dobi so jo napadali s stališča medlega racionalizma, s stališča neznan-stvene, krivične kritike; v sredi 19. stoletja so jo obsojali s stališča materiališkega in ateiškega svetovnega naziranja; napadajo jo še danes v imenu čiste morale, češ da cerkev ubija moralno zavest, v imenu rodoljubja, češ da kozmo-politiški Rim ne zna negovati narodnostnih načel; napadajo jo v imenu svobodne vesti, v imenu svobodne vede. In zdaj prihajajo krščanski teologi ter jo napadajo v imenu Kristusovem! Cerkev da ni Kristusovo delo, cerkev da je človeška tvorba!
Cerkev je človeška tvorba? Ker je cerkev Kristusova ustanova, odtod ravno nje veličastvo, odtod njena moč, odtod njena nepremagljivost! Cerkev ni slučajna ustanova! Od vekomaj je bila zasnovana v božjem umu; po očakih in prerokih je bila tisočletja poprej napovedana, preden ji je vdihnil življenje Sin božji sam! In Vi se ji posmehujete? Glejte, kakor se Vi ustavljate resnici, tako je prvi človek v raju zoprval Bogu in je grešil. Z grehom je človeška narava izgubila svoj prvotni značaj; izgubila je sijaj bogopodobnosti in je zapadla nemilosti božji. A še v raju je Bog obljubil, da pride čas, ko bo spet oblagodaril človeka s svojo milostjo in s svojo ljubeznijo. Iz semena žene je imel vstati tisti, ki naj bi glavo stri2) hudobiji in pokvarjenosti, da se stvar more zopet približati svojemu Stvarniku! In „ko so se časi dopolnili", je Obljubljeni prišel na svet „poln milosti in resnice." Spravil je stvar s Stvarnikom — za vedno. Ker pa sam ni mogel vedno v človeški podobi bivati med ljudmi, je usta-
1)	Dr. A. Ehrhard, Der Katholicismus 12. Stuttgart und Wien 1902, 4.
2)	Gen. 3, 15.
novil katoliško cerkev, božje kraljestvo na zemlji, da varuje in hrani milost in resnico „usque ad consummationem saeculi".
In Vi se posmehujete? Napovedi, dane toliko stoletij naprej, zgodovinsko izpričane za avtentične, tako čudovito jasno izražene, do podrobnosti izpolnjene — ali Vam ne vzbujajo pomiselkov?
Judovsko mesijanstvo — kraljestvo božje v kali.
Vse važnejše resnice, ki so se nam razodele, in vsi imenitnejši dogodki, ki so se dogodili v novem zakonu, so napovedani že v judovskih svetih knjigah starega zakona. Opisana in prerokovana je tudi najimenitnejša Kristusova ustanova, katoliška cerkev, božje kraljestvo na zemlji.
Prve, a še zelo temne sledi dobimo že pri očaku Jakobu, ko govori pred smrtjo četrtemu sinu Judu: „Žezlo ne bo odvzeto od Juda in vojvoda od njegovega ledja, dokler ne pride tisti, ki ima biti poslan."1) Tu govori o žezlu in o vojvodstvu, ki ostane v Judovem rodu do Mesijevega prihoda. Potem pa bo nastopil nov vojvoda, nov kralj in bo ustanovil novo kraljestvo.
Določneje se opisuje mesijansko kraljestvo v psalmih. Psalmist ima vse polno mest, kjer se proslavlja prihodnji kralj miru. Mesija govori o sebi: »Postavljen sem od njega za kralja čez Sijon, čez njegovo sveto goro."2) Psalmist v duhu gleda kralja in opeva njegovo lepoto, resnicoljubnost in pravičnost in ga nagovarja: „Lepše si postave mimo človeških sinov: miloba je razlita po tvojih ustnicah, zato te je Bog oblagodaril vekomaj. Opaši si meč čez svoje ledije, o ti najmočnejši! Kraljuj v svoji ličnosti in lepoti! Prestol tvoj, o Bog, je na vekov veke; palica tvojega kraljestva je palica pravice."3) Ta kralj ni navaden zemeljski
1) Gen. 49, 10
2j Ps. 2, 0.
3) Ps. 44, 3-5. 7.
kralj, ampak je pravi Bog, in njegov prestol bo večen. „Ljubiš pravico in sovražiš krivico, zato te je, o Bog, tvoj Bog mazilil z oljem veselja pred tvojimi tovariši." !) Bog sam je mazilil tega kralja, a tudi kralja samega nazivlje pevec Boga. Ta kralj ni nihče drugi kakor prihodnji Mesija. Sveti Pavel nam priča, da meri psalm na Kristusa, ko pravi, da govori Bog svojemu Sinu: „Prestol tvoj, o Bog, je na vekov veke; palica tvojega kraljestva je palica pravice."2) Tako so ga razlagali tudi Judje sami.
Psalmist opisuje bodočega kralja takole: „Sodil bo ubožce ljudstva in rešil sinove ubožcev in ponižal bo obreko-vavca. V njega dneh bo izšla pravica in obilnost miru. In gospodoval bo od morja do morja in od reke do krajev zemlje. In molili ga bodo vsi kralji zemlje, služili mu bodo vsi rodovi zemlje, vsi narodi ga bodo poveličevali." 3) Pri tem misli pevec psalmov, kralj David, na svojega sina Salomona, ki je vladal slavno in mirno, a glavno prerokovanje se more nanašati le na Mesija in na njegovo kraljestvo. Zakaj le Mesijevo kraljestvo sega od kraja do kraja zemlje in bo trajalo vedno; le pred Mesijem se klanjajo vsi kralji zemlje, le njega molijo in mu služijo vsi narodi.
Kronani pevec psalmov napoveduje, da bo posvetno izraelsko kraljestvo prenehalo, in da bo na njegovo mesto stopilo novo, duhovno kraljestvo. To kraljestvo ne bo omejeno le na judovski narod, ampak bo obsegalo vse narode in ne bo nikdar prenehalo. „Gospod je kralj, oblečen je z veličastvom; oblečen in opasan je Gospod z mogočnostjo. ... Utrjen je tvoj prestol od nekdaj, od vekomaj si ti____"4)
Če pa že psalmist slika Mesijevo kraljestvo zadosti jasno, da ga lahko spoznamo, moremo to s tem večjo pravico
1)	Ps. 44, 8.
2)	Hebr. 1, 8.
3)	Ps. 71, 4. 7. 8. 11. 17.
4)	Ps. 92, 1. 2. 5.
reči o prerokih. Na sliko kraljestva, ki je doslej še temna in motna, pada vedno več žarkov, vedno več svetlobe. Prej nejasne in neznatne poteze se izpopolnjujejo, barve postajajo jasnejše, posamezni deli slike se rišejo določneje in živeje. Čim bolj se bliža čas Mesijevega prihoda, tem jasneje govore preroki o njegovem kraljestvu.
Globokoumni prerok Izaija, evangelist stare zaveze, ki se je najviše povzpel med preroki, mnogo govori o njem. „ln v poslednjih časih bo utrjen hrib hiše Gospodove na vrhuncu gora in vzdigoval se bo čez griče, in zgrinjali se bodo k njemu vsi narodi." i) Mesija imenuje „kneza miru" 2), ki bo potolažil razburkane valove strasti in poželenja in bo utešil nemirno človeško srce. Knez miru bo vladal pravično; „ne bo sodil po pogledu oči, ne bo svaril po sluhu ušes, temveč bo po pravici sodil ubožce in potegoval se bo po spodobnosti za ponižne v deželi."3) Miroljuben in krotek vladar bo, vladal ne bo grozovito in tiransko, ampak milo, ljubeznivo in prizanesljivo. „Nalomljenega trsta ne bo prelomil in tlečega stenja ne bo ugasil." 4) Njegovo kraljestvo bo duhovno, zbrali se bodo v njem vsi narodi zemlje, tudi oni, ki jih smatrajo Judje za tujce, ker niso potomci Abrahamovi. „Tujce pripeljem na svojo sveto goro in jih razveselim v hiši svoje molitve: hiša moja se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva." 5) Njegovo kraljestvo, njegova cerkev bo vesoljna!
Prerok Ezekijel toži, da bo prenehalo judovsko kraljestvo 6), potem pa pride Mesija, ki ima pravico do njega, T) Božje kraljestvo se bo med izvoljenim ljudstvom zopet obnovilo. Orientalci radi primerjajo vladarja s pastirjem, da
1)	Iz. 2, 2 3.
2)	Iz. 9, 6.
3)	b. 11,3.4.
*) Iz. 42, 3.
s) Iz. 56, 7.
6)	Ez. 19, 14.
7)	Ez. 21, 25 — 27.
označijo njegovo delovanje, to sliko rabi tudi Ezekijel, ko prerokuje o Mesiju — dobrem pastirju. „Obudil bom nad njimi pastirja, da jih bo pasel, svojega hlapca Davida1); pasel jih bo in jim bo za pastirja. Jaz Gospod jim bom pa za Boga, in moj hlapec David bo knez med njimi." 2)
Prerok Danijel razloži babilonskemu kralju pomenljive sanje o štirih mogočnih kraljestvih. Sanjalo se je Nabu-hodonozorju, da vidi pred seboj visoko soho; nje glava je bila iz zlata, prsa in roke iz srebra, spodnji život in stegna iz brona, piščali in del nog je bil iz železa, drugi del pa iz ila. In utrgal se je z gore samodsebe velik kamen ter je podrl in stri soho, kamen sam pa „je postal velika gora in je napolnil vso zemljo". — Kar je zlatega na sohi, označuje cvetočo babilonsko državo; kar je srebrnega, je značivno za mogočne Peržane, za bojevite Grke pa, kar je bronastega; železo junaštva je svojstveno Rimljanom, a tudi ilo poznejše pornehkuženosti in onemoglosti. Noge so iz ila; vsa soha torej slabo stoji — delo onemoglih človeških rok, ki se je sesedlo v prah, ko je vmes posegla božja oblast! Daniel napoveduje: Padlo bo sijajno babilonsko kraljestvo, premagaliga bodo Peržani; perško državo bodo ugonobili Grki; za Grki bodo prišli mogočni Rimljani in bodo zavladali skoraj vsemu svetu; za časa rimske države pa „bo obudil nebeški Bog kraljestvo, ki se ne bo razrušilo na veke, in njegovo kraljestvo se ne bo izročilo drugemu ljudstvu; zmlelo in uničilo bo vsa ta kraljestva in bo samo ostalo na veke, kakor se je kamen samodsebe utrgal z gore in je zdrobil ilo in železo in bron in srebro in zlato".3) Kako jasna, kako čudovita napoved! Kamen, ki se sam utrga z gore in razdrobi celo soho, je mesijansko kraljestvo, Kristusova ustanova, katoliška cerkev. Ta je v začetku mala
') iz Davidovega rodu.
2)	Ez. 34, 23 24.
3)	Dan. 2, 44. 45.
in neznatna, kakor je bil droben kamen, ki ga je videl babilonski kralj v sanjah, a vedno narašča, podvrže si duhovno mogočna posvetna kraljestva in bo trajala na veke. Ker je namreč Bog sam začetnik tega kraljestva, se nihče ne more ustavljati njegovi moči in nihče ga ne more uničiti. — Preroku Danijelu je Bog odkril še drugo, nič manj veličastno napoved: določil je natanko čas, kdaj pride Ustanovitelj novega kraljestva. „Sedemdeset tednov je okrajšanih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad ter jenja greh in se izbriše hudobija in da pride večna pravičnost." i) Tako se pričenja imenitna prerokba o prihodu Mesijevega kraljestva. Tedaj se bo izpolnilo vse, kar je napovedanega. Bog sam bo posvetil in mazilil novo svetišče in delil bo v njem pravičnost in svetost, vladal pa bo — Christus dux.2)
Jeremija prerokuje o Mesiju podobno kakor Izaija: „GIejte, dnevi pridejo, govori Gospod, in Davidu bom obudil pravično mladiko, in kraljeval bo kralj in bo moder in delal bo sodbo in pravico na zemlji." 3)
Z a h a r i j a gleda Mesija - kralja, ko prihaja, a ne prihaja sijajno, ampak preprosto. „Silno se raduj, hči Sijonska, veseli se, Jeruzalem! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi; pravičen je in Odrešenik; pohleven je in sedi na oslici... In mir bo ozna-njeval narodom, in njegova oblast bo od morja do morja in od rek do koncev zemlje."4)
Bog bo izraelskemu ljudstvu obudil kralja iz Davidovega rodu, kakor govori prerok Amos. „Oni dan bom postavil hišo Davidovo, ki je propadla... in zopet jo bom sezidal kakor v nekdanjih dneh." 5) Danijel je napovedal čas, kdaj pride Mesija ustanovit duhovno kra-
1)	Dan. 9, 24.
2)	Dan. 9, 25.
3)	Jer. 23, 5
*) Zah. 9, 9. 10. s) Am. 9, 11.
ljestvo, prerok Mihej pa napove tudi kraj. „In ti, Betle-hem Efrata, si sicer majhen med tisočniki Judovimi, a iz
tebe mi izide tisti, ki bo gospodovavec v Izraelu." i)
* *
*
S kraljevskim sijajem in s sijajem božanstva bo torej obdan tisti, ki ga željno pričakujejo narodi.2) lz kraljevega rodu Davidovega bo3), vendar pa bo moral sramotne smrti umreti za grehe sveta, da odsluži Očetu za krivdo prvega človeka.4) Umrl bo, toda zato, ker bo sam hoteis), zakaj ponižen in dober, krotek je „kakor jagnje, ki molči pred tistim, ki ga striže, in ne odpre svojih ust." Ker je tako dobrotljiv, bo ustanovil močno in mogočno kraljestvo. Kra-ljestvo bo duhovno, zakaj narodi se bodo v njem posvečevali;6) kraljestvo bo univerzalno, zakaj v njem „bodo oblagodarjeni vsi narodi zemlje".7) Na razvalinah poganstvaS) bo postavil nov Jeruzalem. V njem bo on sam opravljal trojno službo posvečevanja: kraljevsko, ko bo v miru in v ljubezni ščitil revne in zatirane, učiteljsko, da bo razlagal besedo in sveto voljo Najvišjega9), in duhovsko, ker bo daroval čiste daritve po načinu Melkizedekovem.io)
Judje ob Kristusovem času niso imeli več zmisla za mesijanske obljube.
Ko je nastopil Janez Krstnik, so Judje splošno pričakovali Mesija-kralja; bili so prepričani, da v kratkem pride „zaželjeni vsem narodom". H) Starček Simeon „je pričakoval Izraelove tolažbe;" 12) ko je Janez ob Jordanu oznanjeval
i) Mih. 5, 2. - 2) oen. 4gi 10. 3, 15. - 5) Iz. 53, 6. 7. - 6) h. 4, 3.
7) Gen. 12, 3. — s) Dan. 2, 44. -- ") Hagej 2, 8. - 12) Luk. 2, 25.
— 3) II. Kralj.7, 12. — *) Oen. o.) Deut. 18, 18. - 10) Ps. 109, 4.
krst pokore, so ga prišli poslanci sinedrija vprašat, ali je on Mesija;') Jožef Arimatejec „je pričakoval božjega kraljestva" .2)
Judovskemu ljudstvu so bile znane prerokbe, ki napovedujejo, da bo Mesija mogočen kralj. Vendar so pismouki, učitelji judovskega ljudstva in razlagavci sv. pisma, napačno tolmačili ta mesta. Svete knjige govore o duhovnem kraljestvu, farizeji pa so učili, da bo to kraljestvo mogočna posvetna država. Seveda so s tako razlago zatemnili pravi pomen veličastnih prerokeb. Zato jim kliče Gospod: „Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi!"3)
Le malo Judov je pričakovalo duhovnega kraljestva, kakor so ga bili naznanili preroki. Brez pomiselka pa moremo to trditi o Mariji. Angel Gabrijel ji pride sporočit, da bo postala mati učlovečenega božjega Sina: „Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega očeta, in v hiši Jakobovi bo kraljeval vekomaj, in njegovemu kraljestvu ne bo konca."4) Marija se ne čudi tem besedam, ne povprašuje po njih pomenu in jih razume. Razumeti pa jih ni mogla drugače, kakor so jih umevale svete knjige, zakaj sicer bi jo bil moral angel poučiti. — Duhovnega kraljestva sta brez dvoma pričakovala tudi Zaharija in Elizabeta in pač še marsikaka druga pobožna duša. Vsi pismouki gotovo niso enako razlagali sv. pisma; saj bi si sicer ne mogli raz-tolmačiti, da je nekaj globlje religioznih Judov vendarle prav umevalo mesijanske napovedi.
Večina Judov pa je po krivdi farizejev izgubila pravi pojem o duhovnem kraljestvu. Pač so živeli v ideji, da mora v kratkem priti kralj, ustanovnik mogočnega kraljestva, toda pričakovali so bojevitega posvetnega kralja in to tem bolj, ker jih je takrat hudo zatiral tujec Herod. Novi kralj naj bi prepodil neljubega vsiljenca, premagal Rimljane in
1) Jan. 1,19 nsl. — Mark. 15, 43.
3) Mat. 23, 13. — ") Luk. 1, 32. 33.
Judom vrnil nekdanjo sijajno samostojnost. Ljudstvo je mnogo bolj čutilo tuji jarem in politiško odvisnost kakor svojo duševno bedo; zato je tudi mnogo bolj hrepenelo po politiški prostosti kakor po osvoboditvi izpod jarma hudobnega duha. Hrepeneli so po odrešeniku, ki bi priboril ljudstvu tako za-željeno in tako težko pričakovano svobodo in nekdanje srečne čase. Ta misel je bila njih edino upanje v tedanjih težkih politiških borbah.
Kako globoko se je v slavohlepna in po neodvisnosti hrepeneča judovska srca zajedla ideja posvetnega mesijan-skega kraljestva, nam jasno pričajo apostoli. Koliko časa so že bili pri Kristusu, poslušali so nebeške resnice, videli toliko čudežev, ki je z njimi Mesija potrjeval svoje božje poslanstvo, pa vse to jim ni moglo pregnati iz glave zapeljive misli na posvetno kraljestvo, ki naj bi ga ustanovil Mesija. Ko jim je pripovedoval o svojem strašnem trpljenju, da ga bodo mučili in naposled umorili, in da bo tretji dan od mrtvih vstal, ga apostoli niso mogli umeti. Nagli Peter vzklikne ves izne-najen: „Ne bo se tako zgodilo s teboj!" Jezus pa ga ostro zavrne: „Poberi se, skušnjavec, ti si mi v pohujšanje! Ne razumeš tega, kar je božjega, ampak to, kar je človeškega." i) Ko jim tretjič napoveduje, kaj bo moral Sin človekov vse prestati, da se bo dopolnilo, kar je pisanega o njem, pristavi evangelist Luka: „ln sami niso tega razumeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso razumeli, kar je bilo rečeno."2) Ostali so pač ozkosrčni Judje, čeprav so bili že dalje časa pri Kristusu, in ni jim šlo v glavo, kako da bi moral trpeti Mesija, judovski kralj!
Istih misli je bila mati Zebedejevih sinov, ko je prosila Kristusa, da naj posadi v svojem kraljestvu enega njenih sinov na desnico in drugega na levico. A Jezus je zavrnil sinova: „Ne vesta, česa prosita".3) Hotel je reči: Mislita, da
1)	Mat. 16, 21—23.
2)	Luk. 18, 34.
3)	gl. Mat. 20, 20-22.
bom ustanovil posvetno kraljestvo, zato prosita časnih dobrot in časti; teh pa ne moreta doseči, ker sem obljubil duhovne. — Takoj nato je govoril apostolom, naj bodo ponižni, ako hočejo vladati v njegovem kraljestvu.1)
Drugače so seveda apostoli mislili o Mesijevem kraljestvu potem, ko jih je na binkoštni praznik razsvetlil in potrdil sv. Duh. Kakor mnogo drugega, so tudi to prav razumeli šele po Tolažnikovem prihodu.
Na premnogo mestih starega zakona se nam kaže, da bo mesijansko kraljestvo univerzalno, splošno, da bodo miru, sreče in blagoslova tega kraljestva deležni vsi narodi vseh časov. A judovski pismouki so morali dosledno svoji razlagi o posvetnem kraljestvu zatemniti tudi njegov splošni značaj in učiti, da bo v tem kraljestvu gospodoval samo judovski narod, samo Abrahamovi potomci. Razen misli o zemeljskem kraljestvu je ta ostro izvedeni partikularizem zakrivil najbolj, da Judje Kristusa niso pripoznali za obljubljenega Mesija, za svojega duhovnega kralja. Slavohlepnost in samoljubnost jim nista pustili, da bi privoščili tujim, morda celo sovražnim narodom iste dobrote, ki so jih pričakovali sami.
--Bližal se je čas, ko je imel priti obljubljeni Mesija-
kralj, vedno večje in nestrpnejše je bilo hrepenenje Judov po veličastnem kraljestvu. Kar se po Judeji zasliši glas ostrega puščavnika Janeza Krstnika. Izraelskemu ljudstvu kliče resne besede: »Delajte pokoro, zakaj približalo se je božje kraljestvo!"2) Judje, ki so slišali odločni opomin, so bili prepričani, da se je približalo kraljestvo, ki so ga napovedovali preroki. Ostro, spokorno in sveto življenje Janezovo pa jim je bilo porok, da mu smejo verjeti.
Mesijev predhodnik je dobro vedel, da bo kraljestvo, ki ima priti, duhovno, in je svoje prepričanje brez strahu in odločno razodeval množicam, ki so ga prihajale poslušat na Jordanove bregove. Judje so sicer razumeli napoved o
1)	gl. Mat. 20, 25-28.
2)	Mat. 3, 2.
bližajočem se kraljestvu, niso pa razumeli pomena Janezovih besed, niso razumeli resnega opomina k pokori. Na duhovno kraljestvo niti mislili niso; kako tudi, saj niso imeli več pojma o njem! Čemu pokora? čemu čiščenje srca? Če pride kralj, se bomo vojskovali in pregnali sovražnika iz domovine!
Po babilonski sužnosti niso več dosegli popolne po-litiške svobode. Sirski kralji so jim vedno stopali na prste. Ko pa so si Sirijo podvrgli Rimljani, tudi Judje niso bili več varni. Zajedal se je mednje čimdalje bolj poganski, ne-judovski duh. Sčasoma so morali priznati rimsko nadoblast. Tista močna, notranjeverska zavest, ki se je pojavljala v prejšnjih časih, je jela plahneti; odtod korupcija med duhovščino navzgor, navzdol žalostne socialne razmere. Med seboj pa so se ruvale razne politiške in verske stranke ter so slabile skupno judovsko moč.
Zastopniki naroda so bili tedaj farizeji in saduceji. Sa-duceji so bili stranka narodne inteligence. Laskali so se politiško veljavnim Rimljanom, sovražnikom domovine; Iju-bimkovali so s tujo grško kulturo. Versko so bili indiferentni, ali so učili heretiške nauke, ali pa so bili materialisti-ateisti. Bili so zastopniki kapitalizma; živeli so razkošno in bogato. Za verska vprašanja niso imeli zmisla. Da bi mesijanskih obljub ne bili mogli prav umevati, tudi ko bi se bili za take stvari menili, je pač zelo jasno! Če so tajili neumrlji-vost duše1), če so trdili, da ni vstajenja2), kako naj bi bili mogli razumeti n. pr. duhovni značaj mesijanskega kraljestva!
Druga glavna stranka so bili farizeji. Dočim so saduceji bili aristokratje, so bili farizeji zastopniki, voditelji in učitelji ljudstva. Farizejski so bili: nižja in srednja duhovščina, konservativni, religiozni bogataši in pa ljudstvo. Poudarjali so judovski patriotizem, naglašali sovraštvo do tujcev in nasprotovali vplivom grške kulture. Bili so na zunaj jako verski, držali so se do pretiranosti natančno svetih knjig.
1)	gl. dr. J. Lesar: Uvod v biblijske zgodbe N. Z. 1902,163.
2)	Mat. 22, 23.
Domišljali so si, da so prijatelji božji, češ ker tako vestno izvršujejo postavo. Seveda je bilo večinoma zunanje. Mislili so, da Bog gleda samo na formalnosti, v srcu pa da sme rasti tudi osat in plevel. To jih je speljalo, da so postali pravi hinavci. Zato naš Gospod vedno in vedno svari: „Ca-vete a fermento Pharisaeorum!" i)
Tuji rimski jarem so težko prenašali. Imeli so sicer tudi pri politiških vprašanjih pred očmi verske koristi in so se radi uklonili vsaki vladi, če jim je le dovolila versko svobodo, vendar so čutili, kako se pod rimsko oblastjo bolj in bolj zajeda tuji, nejudovski, poganski duh tudi med ljudstvo. Zato so močno želeli, da bi vendar že prišel Mesija ter jih rešil nadležnih in nevarnih Rimljanov,
A za mesijanske obljube v resnici niso imeli več zmisla. Pričakovali so posvetnega kralja, priti pa je imel kralj src; želeli so, da jih reši Rimljanov, a rešiti jih je imel izpod oblasti satanove. Pričakovali so, da bodo v novem kraljestvu gospodovali, a novi kralj zahteva ponižnosti in zatajevanja! Odločno in neizprosno se zato glasi Gospodova izjava2): „Povem vam, da vam bo božje kraljestvo odvzeto in bo dano ljudstvu, ki bo rodilo sad!" In kraljestvo je bilo Judom odvzeto in je bilo dano drugemu ljudstvu — kristjanom.
Ustanovitev cerkve-socialnega organizma.
Rodil se Sin človekov ni pod krovom domače hišice, pod tujo streho, v tujih jaslih je točil prve solze. Ob rojstvu so se mu prišli poklonit modri iz vzhodnih krajev; molili so ga in mu darovali zlata, kadila in mire, znamenja kraljevskega češčenja. Niso ga poznali, a vedeli so, da se gredo poklonit kralju: tujci so prišli v tujo deželo, pa so bili vendarle domačini. Svojo mladost je preživel, začel je
1)	Mat. 16, 11; 5, 20 i. dr.
2)	Mat. 21, 43.
učiti in največ je deloval v Galileji. Ta pokrajina je bila najlepši in najbolj obljudeni del Palestine. Zdravo podnebje, krasna lega, rodovitna zemlja, važna trgovinska tla, romantiški svet: vse to je semkaj privabilo mnogo tujcev, poganov. Med Galilejci se je počasi jel izgubljati stari judovski značaj; bili so sicer preprosti, pošteni ljudje, a religiozni rajši premalo kakor preveč. V teh krajih, kjer je duševno stanj e prebivavcev tvorilo nekak prehod med judovstvom in poganstvom, je Jezus preživel „življenja lepšo polovico, mladostna leta", tu si je pridružil prve učence, tu ga srečamo tolikrat: znamenje, da prihaja z blagovestjo ne samo za Jude, ampak tudi za pogane. Kraljestvo, ki ga je mislil ustanoviti, je imelo biti univerzalno, za narode po vsi zemlji.
Janez Krstnik je pripravljal judovsko ljudstvo na prihod Mesijev „oznanjujoč krst pokore v odpuščanje grehov".1) Ko nastopi Mesija sam, povzame besede svojega predhodnika in poudarja takoj v začetku svojega delovanja duhovni značaj kraljestva, ki ga misli ustanoviti. Evangelist pripoveduje: „Jezus je na to začel poučevati in govoriti: Spokorite se, zakaj približalo se je božje kraljestvo!"2) To misel ponavlja Zveličar vedno in vedno, hodi od kraja do kraja, oznanjuje evangelj kraljestva in govori: „Čas se je že dopolnil, in božje kraljestvo se je približalo; spokorite se in verujte evangelju!"3) Svojim apostolom in učencem naroča, naj oznanjujejo božje resnice: „Pojdite in oznanjujte in govorite: Približalo se je božje kraljestvo."4)
Kristus je prinesel iz nebes milost in resnico; saj je bil „beseda, polna milosti in resnice"!5) Prinesel je resnico, namreč razodetje, ki nam je potrebno, da dosežemo nad-
1)	Luk. 3, 3.
2)	Mat. 4, 17.
3)	Mark. 1, 14—15.
*) Mat 10, 7. Luk. 10, 9.
5) Jan. 1, 14.
naravni namen, ki smo zanj ustvarjeni. Sam o sebi pravi: „Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da dajem pričevanje resnici."Učil je te nauke sam in je isto zapo-vedal apostolom: „Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!"2) Poleg nadnaravnih resnic nam je prinesel milost božjo, ki jo je zaslužil s trpljenjem in s smrtjo; zaslužil je s svojim neskončnim zadoščenjem vsakemu toliko milosti, da se lahko zveliča, kdorkoli hoče to milost porabiti in z njo sodelovati. Svojo nalogo je izrazil z besedami: „Sin človekov je prišel, da bi stregel in da bi dal svoje življenje v odrešenje za njih mnogo." 3)
Zveličar je prinesel milost in resnico za narode vseh Časov. Da bi pa vsi ljudje mogli postati deležni teh dobrin, je ustanovil duhovno kraljestvo, da bi se v njem ohranjale resnice in se delile milosti. Zveličarjeve besede: „Nisem prišel razvezat postave in prerokov, ne razvezat, ampak dopolnit sem jih prišel" 4) veljajo predvsem sv. cerkvi. Kraljestvo, ki ga je ustanovil, ni čisto nova ustanova novega zakona, ampak je spopolnitev nepopolnega starega zakona; tu ima cerkev svojo globoko korenino.
Kristus pa ni le z besedo učil, da bo ustanovil cerkev, ampak je nje pomen, nje veličanstvo in moč slikal tudi v lepih prilikah, vzetih iz judovskega vsakdanjega življenja. Vedel je, da bodo poslušavci laže pojmovali duhovno kraljestvo, če jim ga opiše v čutni in znani obliki. Evangelisti, posebno sv. Matevž, so nam o cerkvi zapisali mnogo krasnih prilik in vzvišenih podob, ki jih je Gospod govoril judovskim množicam.
* * *
Kristus je cerkev ustanovil v obliki religiozne družbe, v obliki socialnega organizma.
1)	Jud. 18, 37.
2)	Mat. 28, 19.
3)	Mark. 10, 45.
*) Mat. 5, 17.
Socialen organizem je družba ljudi, ki pod skupnim vodstvom delajo s skupnimi močmi za neki skupen namen. Za socialen organizem je potrebnih troje elementov: treba je več ljudi, treba skupnega smotra in pa neke vezi, ki naj spaja posamezne ude med seboj. Katoliška cerkev je tak socialen organizem, in sicer je ona religiozen organizem, ker je nje namen religiozen.
Da je Kristus hotel ustanoviti in tudi ustanovil socialen organizem, nam pričajo razna imena, ki se v sv. pismu pri-devajo cerkvi. Najbolj znano bo pač ime kraljestvo, pa tudi najznačilnejše. Kraljestvo je popolen družabni organizem : v njem je treba ljudi, treba skupnega smotra in vodstva. In v sv. pismu je polno mest, ki govore o »kraljestvu". Pri Matevžu beremo o »nebeškem kraljestvu", kar naznanja i izvor cerkve i nje namen, da je namreč prišla iz nebes in da usposablja svoje ude za nebesa. Drug izraz je »božje kraljestvo", ker je Bog kralj in zaščitnik te družbe. Zveličar sam premnogokrat govori o kraljestvu, a poudarja vedno, da je duhovno. Ko ga Pilat vpraša, ali je on kralj, mu sicer pritrdi, a pristavi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta."1) Vprašan od farizejev, kdaj pride božje kraljestvo, jim odgovori: »Božje kraljestvo ne pride s svetlostjo. Tudi ne poreko: glej, tukaj je, ali: glej, tam je, zakaj glejte, božje kraljestvo je v vas!"2) Božje kraljestvo ne bo prišlo z zunanjim bleskom in s posvetnim hrupom, ampak mirno bo zasedlo notranjost, človeška srca. Vendar bo to kraljestvo na zemlji, zakaj v prilikah govori, da bodo v njem dobri in slabi udje.
Cerkev imenuje ovčja k in ude primerja čredi. »Jaz sem dobri pastir... in imam tudi druge ovce, ki niso iz tega hleva: tudi one moram pripeljati ... in bo en hlev in en pastir." 3) Kakor je v hlevu več ovac pod enim pastir-
1)	Jan. 18, 36.
2)	Luk. 17, 20. 21.
s) Jan. 10, 14 -16.
jem. tako je v cerkvi več vernikov pod enim poglavarjem. Kakor vodi pastir svoje ovce na dobro pašo in skrbi zanje, tako vodi Kristus na pašo milosti in resnice vse, ki stopijo v njegovo cerkev. „Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je sv. Duh postavil za škofe, da vladate božjo cerkev," i) opominja apostol Pavel starejšine efeške cerkve.
Cerkev se imenuje tudi telo Kristusovo, Kristus sam pa je glava, kakor piše sv. Pavel: „Njega (namreč Kristusa) je postavil za glavo čez vso cerkev, ki je njegovo telo."2) Kakor ima telo več udov in vsak ud svoje posebno opravilo, a vendar vsi delajo za skupni smoter, glava pa vlada in zapoveduje, tako je v cerkvi množica udov, ki imajo vsak svoje opravilo, toda isti smoter, in se ravnajo po zapovedih iste, od Boga postavljene a v k t o rite te.
Za popolno družbo se torej zahteva troje stvari, namreč množice ljudij, ki tvorijo organizem, skupnega smotra in avktoritete. Te znake pravega in popolnega socialnega organizma zasledimo natančno in določno začrtane v Zveličar-jevih besedah.
Kristus je določil svoji cerkvi ude, ko je apostole poslal po svetu učit vse narode in ko je odredil, da naj bo krst ono skupno vidno znamenje, ki po njem vstopajo ljudje v cerkev. »Pojdite torej in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha, učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam izročil." 3).
Verni, ki so v cerkvi, imajo skupen smoter, namreč dosego večnega zveličanja; vsem ponuja cerkev v dosego tega vzvišenega namena ista sredstva, namreč neko notranjo dispozicijo, vero, in zunanje vidno sredstvo, krst, ki se po njem pridružimo cerkvi. Sv. Pavel označi to z besedami: „En gospod, ena vera, en krst."4) Zveličar pa:
1)	Dej. 20, 28.
2)	Efež. 1, 22-23
3)	Mat. 28, 18.
0 Efež. 4, 5.
„Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan, kdor ne veruje, bo pogubljen." i) Cerkev je ustanovljena, da more vsakdo postati deležen bogatega zaklada božjih resnic in neusahljivega studenca milosti, ki jih je Kristus prinesel iz nebes in ki so edino redno sredstvo, da moremo doseči nadnaravno blaženstvo v nebesih.
Da pa so udje edini med seboj, da tvorijo eno samo telo Kristusovo, jih mora družiti skupna a vk t o rite t a. Mesija si je izmed učencev izbral dvanajst apostolov, dvanajst poslancev, ki naj bi oznanjali resnico „vsem stvarem",2) najprej Judom, potem pa tudi nevernikom. Kakor pa je sam svoje božje poslanstvo in resničnost svojega nauka potrjeval s čudeži, tako je tudi apostolom dal moč delati čudeže v njegovem imenu.3) Dal jim je vso oblast, ki jo je sam imel kot učitelj resnice in kot postavodajavec. „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode!"4) Zato morajo tisti, ki sprejmejo njegov nauk in vstopijo v cerkev, apostole ravno tako poslušati kakor njega. „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal.5)
Da bi se ta edinost utrdila še bolj in da bi bili udje cerkve tem tesneje zvezani med seboj, je Gospod izbral sv. Petra za poglavarja cerkve, da bi pasel jagnjeta in ovce, t. j. vse vernike.
Očitno je torej, da ima cerkev vse znake, ki jih mora imeti prava in popolna družba.
Potem, ko jih je razsvetlil in potrdil sv. Duh s svojo milostjo, so apostoli spoznali svoj vzvišeni poklic: Kristus jih je izbral, da ustanove univerzalno religiozno družbo in da
1)	Mark. 16, 16.
2)	Mark. 16, 15.
3)	prim. Luk. 9, 1-2.
Mat. 28, 18. 19.
5] Luk. 10, 16.
sprejemajo vernike vanjo- Sveti evangelj so najprej oznanjali Judom; žena binkoštni praznik, na rojstni dan katoliške cerkve, se jih je dalo krstit okrog tri tisoč; po tem vidnem znamenju so vstopili v cerkev.i) Verniki so bili edini med seboj; bili so enega duha in enega srca.2) To edinost so varovali apostoli, ki so obiskovali kristjane in jih potrjevali v veri ter nad vsemi vladali na isti način.
Delovanja pa niso omejili samo na rojake, ampak so po božjem povelju začeli krščansko resnico oznanjati tudi poganom. Prvi je bil sv. Peter, ki je krstil stotnika Kornelija 3)r pozneje pa se je za poganske narode posebno zavzel sveti Pavel, „apostol narodov". Ko so Judje zahtevali, da se morajo pogani najprej dati obrezat, potem šele morejo postati kristjani, se je v Jeruzalemu sešel zbor apostolov. Predsednik je bil na tem sestanku sv.Peter, in zbor je avktoritativno zavrgel zahtevo Judov in določil, naj neverniki vstopajo v cerkev neposredno. Poslali so kristjanom v Antijohiji, v Siriji in v Ciliciji pismo, ki se pričenja: „Dopadio je sv e te mu D u h u in nam..."4) Tako so znali apostoli varovati edinost med verniki.
Po jeruzalemskem shodu se je cerkev nenavadno hitro širila po celem svetu. A tudi tedaj je ohranila znake prave družbe, ohranila je edinost vere, edinost zakramentov, edinost daritve in edinost vladanja. Iz pisem, ki so jih apostoli pisali krščanskim občinam, se moremo prepričati, da je povsod vel duh iste resnice. Čeprav so evangelj oznanjali po najrazličnejših krajih in v raznih jezikih, je vendar povsod vladala najlepša harmonija med verniki samimi pa med verniki in apostoli.
Po vsem tem je jasno, da je cerkev religiozna družba, ki ima namen varovati in razširjati Kristusovo
1)	Dej. 2, 41.
2)	Dej. 4, 32.
3)	Dej. 10, 1 nasl.
«) Dej. 15. 28.
religijo; da je duhovna in nadnaravna, ker je nadnaraven nje smoter, namreč posvečenje in blaženstvo članov. Različna je od politiške družbe, ki ima za smoter skupno časno dobro in rabi naravna sredstva v dosego tega smotra. Tudi je od politiške družbe popolnoma neodvisna, ker ima sama v sebi pogoje bivanja in delovanja: lasten izvir ima, lasten smoter in lastna sredstva v dosego smotra. Razlikuje se od stare judovske sinagoge, ker je ustanovljena, da sprejme vase vse narode, in je le religiozna družba, dočim je bila sinagoga tudi politiška družba, ustanovljena samo za Jude. Cerkev je mnogo popolnejša, ker ima milosti, ki jih sinagoga ni imela. „Postava in preroki so do Janeza: od takrat se oznanjuje božje kraljestvo",1) govori Gospod farizejem. Tudi ima cerkev trajati „do konca sveta"2), sinagoga pa je morala prenehati.
Trojna oblast v cerkvi.
Kristus je cerkev ustanovil iz treh vzrokov, kakor naznani z besedami, ko pošlje svoje učence, da naj uče sv. evangelj, da naj dele zakramente in vladajo cerkev: »Pojdite in učite vse narode— krščujte jih — učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam izročil." 3) Da pa morejo to trojno nalogo izvrševati, jim je dal trojno, za to potrebno oblast: učiti in vladati in pa izvrševati javno bogo-častje, in sicer ne le njim, ampak tudi njih pravim naslednikom, zakaj cerkve ni ustanovil le za čas, dokler bi živeli apostoli, ampak jo je ustanovil z jasno izraženim namenom, da traja do konca sveta.
V vsaki družbi je potrebna neka moč, ki ureja delovanje udov, da je primerno skupnemu smotru. Ta moč, ta oblast ima pravico ukazovati, da posamezni udje izvršujejo
1)	Luk. 16, 16.
2)	Mat 28, 20.
3)	Mat. 28, 19. 20.
neko določeno opravilo, da to in ono opuščajo, to in ono store, kakor je pač potrebno, da se more doseči skupni smoter. Oblast torej najprej ukazuje. Včasih pa je treba kaj pojasniti, raztolmačiti splošni zakon za posamezne slučaje: takrat oblast sodi. Oblast pa ima tudi pravico zahtevati, da se udje pokore njeni volji, in ima pravico kaznovati jih, če se upirajo. Oblast ima torej tri glavna opravila: ukazuje, sodi in kaznuje.
Tako oblast je tudi božji Ustanovnik dal a p o s t o 1 o m ; verniki se ji morajo brez ugovora ukloniti. V nobeni družbi ne morejo biti vsi udje enaki, nekaj se jih mora klanjati vodstvu in avktoriteti drugih. Družba bi razpadla, ko bi se posamezni ne dali voditi skupnemu poglavarju, ki vlada vso družbo. Čeprav so po svoji naravi vsi enaki, se morajo kot udje družbe vendarle ločiti med seboj i po delovanju i po pravicah.
Kristus je izročil apostolom oblast učiti in sicer učiti tako, da jih ljudje morajo poslušati. „Učite vse narode l"1) »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelj vsem stvarem !"2) Oblast učiti, ki jo ima sam, da tudi apostolom : „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite!. .."3) Apostoli postanejo deležni njegove oblasti. Pošlje jih ne le med Jude, ampak tudi med pogane, da uče avktoritativno, in „kdor veruje in bo krščen, bo zveličan, kdor ne veruje, bo pogubljen"!4)
Apostoli so bili pokorni svojemu Učitelju. „Šli so in so učili povsod, in Gospod je delal z njimi in je besedo potrjeval s čudeži, ki so se potem godili." 5) Odločno in neizprosno so zahtevali, da se jim verjame. Naj bi prišel kdorkoli in učil drugače, mu ne smejo verjeti. „Ko bi vam
1)	Mat. 28. 19.
2)	Mark. 16. 15.
3)	Mat. 28, 18. 19.
Mark. 16, 16.
s) Mark. 16, 20.
tudi mi ali angel iz nebes drugače oznanjeval, kakor smo vam oznanili, bodi preklet",1) grozi se sveti Pavel Oala-čanom. Svoje božje poslanstvo so potrjevali s čudeži. „Tudi veliko čudežev in znamenj se je po apostolih godilo v Jeruzalemu."2)
Tako odločno pa more zahtevati vere v svoje besede le tisti, ki nam sporoča absolutno resnico, le tisti, ki je nezmotljiv. Ko bi se bili apostoli mogli motiti, bi Kristus nikdar ne bil govoril: „Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan, kdor ne veruje, bo pogubljen."3) A glej! Gospod sam, „poln milosti in resnice", Bog in večna Modrost, jim obljubi pomoč: „ln glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta."4) Tudi jim obljubi posebno pomoč sv. Duha, ki jih bo obvaroval vsake zmote pri oznanjevanju evangelja. „In prosil bom Očeta", tolaži pri slovesu žalostne učence, „in dal vam bo drugega tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti .... vi pa ga boste poznali, ker bo ostal pri vas in bo v vas." 5) „Tolažnik pa, sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo naučil vsega in vas bo spomnil na vse, karkoli sem vam bil rekel."6) Neposredno pred vnebohodom govori apostolom: „Prejeli boste moč svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in pričali boste zame v Jeruzalemu in po vsi Judeji in po Samariji tja do kraja sveta."7) „Duh resnice", ki ga je nebeški Oče poslal apostolom, je porok, da so oznanjali čisto in nepokvarjeno resnico.
Kristus je dal apostolom tudi oblast, da vladajo cerkev. Dal jim je dvojno oblast: oblast reda in oblast jurisdikcije. Pri vladi pride v poštev samo jurisdikcijska oblast.
1)	Oal. 1, 8.
2)	Dej. 2, 43.
3)	Mark. 16, 16.
i) Mat. 28, 20.
s) Jan. 14, 16—17.
6) Jan. 14, 26.
') Dej. 1, 8.
Oblast jurisdikcije je postavodajavna ali sodna ali kaznivna. Postavodajavna oblast obsega obe drugi, zato bomo govorili samo o ti.
Kristus je dal najprej sv. Petru in potem tudi drugim apostolom oblast ključev, f. j. moralno oblast vezati in raz-vezovati v vseh stvareh, ki se tičejo večnega zveličanja. Petru je rekel: „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih."i) Vsem apostolom skupaj pa je dejal: „Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." 2)
Najvišjo oblast vladanja je torej Gospod izročil v metaforah ključa in zavezovanja. Ključ je znamenje oblasti nad ono stvarjo, ki je zaklenjena. Kdor ima ključ hišnih vrat, je v hiši gospodar in ima v nji vso oblast. Simbol ključev sv. pismo večkrat rabi in tudi dandanes pomenja izročitev ključev podelitev oblasti. Z metaforo o vezanju in razvezovanju pa hoče Kristus reči: V cerkvi boste imeli vladarsko oblast, zato boste razlagali mojo postavo: to je vezano in to je prosto, to se sme in to se ne sme, in dajali boste lahko tudi nove postave, če se vam bo zdelo primerno in potrebno.
Apostoli so izvrševali to oblast: vladali so cerkev, dajali razne zakone in določila, sodili so o prepornih točkah in so kaznovali nepokorneže. Na jeruzalemskem shodu so določili, česa se je vzdrževati poganom, če sprejmejo Kristusovo vero, in te določbe so bile obvezne za vse vernike. Sveti Pavel je sam izdal razna določila glede prepirov in nerednosti, ki so se vtihotapile v cerkev, in glede opravil diakonov, mašnikov in škofov. Da so bile to prave zapovedi in ne samo nasveti, nam spričuje sam. „Hvalim
1)	Mat. 16, 19.
2)	Mat. 18, 18.
vas, bratje", piše Korinčanom, „da moje zapovedi izpolnjujete, kakor sem vam naročil."Kaznoval jena primer grešnika v Korintu, ko ga je izobčil iz cerkve, a ga je potem, ko se je poboljšal, ukazal sprejeti zopet nazaj.
Kristus jim je dal tudi oblast deliti zakramente, opravljati daritev sv. maše in sploh voditi javno bogočastje. Ko je pri zadnji večerji postavil zakrament ljubezni in je obhajal prvo daritev sv. maše, je naročil apostolom, da naj ponavljajo isto: „To delajte v moj spomin!"2) S temi besedami jih je posvetil v mašnike in jim za-ukazal, da v cerkvi neprestano opravljajo najsvetejšo daritev.
„Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem .. . Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani."3) S tem je postavil zakrament pokore in ga izročil v oskrb apostolom. Zato imajo oblast, da grehe ali odpuščajo ali jih zadržujejo, kakor je pač spovedanec ali vreden pokore ali ne.
Apostoli so opravljali vse, kar spada k javnemu bogo-častju. Obhajali so daritev sv. maše in delili zakramente. Bili so Kristusovi služabniki, ker jim je Gospod v upravo izročil vsa sredstva, ki morejo kristjanom pripomoči do nadnaravnega namena. „Tako naj nas vsakdo ima za služabnike Kristusove in za delivce božjih skrivnosti."4) Skrivnosti na tem mestu ne pomenjajo le skrivnostnih in vzvišenih resnic, ampak tudi obrede bogočastja, ker imajo skrivnosten pomen in slone na skrivnostih vere.
Trojna oblast v cerkvi je duša tega socialnega organizma. Anarhistovska moderna doba seveda težko gleda to vez, ki katoliško cerkev spaja v stalno, trdno, nepremagljivo družbo: če proglašajo sp 1 oš n o svobodo in zametajo vsako oblast, kako ne bi sovražili
9 I. Kor. 11, 2.
2)	Luk. 22, 19.
3)	Jan. 20, 21. 23.
♦) Kor. 4, 1.
duhovne oblasti, ko jo zametajo že s stališča materiali-stovskega naziranja o svetu! Saj je dobiti celo vernih, sicer dobrih katoličanov, ki bi se danes rajši kakor jutri odtegnili oblasti cerkve : duhovna oblast papeževa, oblast škofov in dušnih pastirjev jim je v spotiko! Duhovna oblast, pravijo, je jarem za svobodno vest, za svobodno mišljenje, jarem za srce in za vso človeško naravo. Cerkveno oblast da so si izmislili ljudje. Čemu oklepati človeštvo v tako tesne spone ?
Cerkveno oblast so si izmislili ljudje? Sveto pismo govori drugače! Sicer pa — čemu toliko hrupa? Duhovna oblast zahteva v jedru le to, kar zahteva Kristusov nauk. Če torej odobravate Kristusov nauk, zakaj zametate oblast? Ali pa se Vam morda zdi, da je tudi Kristusov nauk jarem svobodne vesti, svobodnega mišljenja, jarem srca in vse človeške narave? . . . Kako da ne, saj je to nauk zatajevanja!
Pravni dediči apostolov so le škofje.
Trojne oblasti pa Kristus ni dal le apostolom, ampak tudi njih pravnim naslednikom. „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta",i) jih zagotavlja. Jasno je, da morajo apostoli živeti v svojih naslednikih, zakaj sami so kmalu pomrli mučeniške smrti za resnico, Zveličar pa jim obljublja, da jih bo podpiral, dokler bo svet stal. Naroča jim tudi, naj uče vse narode, Jude in pogane, apostoli pa vsega tega naročila niso mogli sami izvršiti. Zato morajo imeti isto oblast tudi nasledniki. Že apostoli sami so oblast, ki so jo prejeli od Gospoda, podeljevali svojim učencem. Izročali so jim vladanje cerkve, učenje in izvrševanje božje službe. Sv. Pavel nagovarja škofe, ki jih je postavil v Efezu: „Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je postavil sv. Duh, da vladate božjo cerkev, ki jo je pri-
i) Mat 28, 20.
dobil s svojo krvjo." ') Po volji svetega Duha so postavljali naslednike s popolno oblastjo. Na Kreti je sv. Pavel Tita določil za svojega naslednika in mu je prepustil vladanje in upravljanje te cerkve. Piše mu: »Zavoljo tega sem te pustil na Kreti, da popraviš, kar manjka, in nastaviš po mestih duhovnike, kakor sem ti zapovedal "2), in »Govori, opominjaj in svari z vso oblastjo! Nihče naj te ne zaničuje!"3) Tit ima torej m krečanski cerkvi vso oblast. Te veljave mu ne sme nihče kratiti, pač pa se mu mora vsakdo pokoriti in ga priznati za pravega poglavarja.
Tudi pamet nam pravi, da mora oblast v cerkvi trajati vedno, če pomislimo, kakšen namen ima cerkev. Ustanovljena je, da bi ljudje laže dosegali nadnaravni namen. Ta nje smoter pa traja tudi po smrti apostolov, zakaj vsi ljudje vseh časov so poklicani k nadnaravnemu blaženstvu. Zato mora organizem cerkve trajati do konca sveta. Socialen organizem pa je nemogoč brez avktoritete, ki naj vodi delovanje udov. Oblast, dana apostolom, mora torej ostati vedno. Zakoni, ki jih je dal Kristus, nikakor ne zadostujejo kar takšni. Treba jih je tolmačiti in prilagojevati posameznim slučajem. Zakon je v cerkvi potreben vedno, a zakon brez tolmača in brez sodnika nima nobene veljave in nobenega vpliva. Potrebno je to z ozirom na človeško natoro, ki je tako slaba. V raznih krajih se mora pozitivni zakon prilagoditi razmeram, kolikor je potrebno in kolikor se sme. Kdo naj spremeni zakon tako, da ne bodo žaljena večna božja načela, da pa ga bodo verniki mogli izpolnjevati, če ni postavnih oblastnikov? Zdrava pamet zahteva, da se v naslednikih nadaljuje oblast, ki so jo neposredno od Kristusa prejeli apostoli.
Pravi zakoniti nasledniki apostolov pa so škofje, ne tudi mašniki. Apostoli so izbrali predstojnike,
1)	Dej. 20, 28.
2)	Tit 1, 5.
3)	Tit 2, 15.
ki naj bi za njimi vodili in vladali cerkev; imenovali so se t.pčafibTspot ali ztmjv.ot.oi. Ločili so se od apostolov v toliko, da niso imeli oblasti nad vesoljno cerkvijo, ampak samo v posameznih krajih in vladali so samo tiste, ki so jim bili izročeni. Sveti Peter piše starejšinom: „Pasite božjo čredo, ki je pri vas, in jo oskrbite!"1)
Že v apostolskih časih se ločijo škofje od navadnih duhovnikov; potrjuje nam to sv. pismo in zgodovina. Jakob Starejši je bil prvi škof v Jeruzalemu, sv. Pavel je postavil na otoku Kreti Tita za škofa in v škofa je posvetil tudi svojega učenca in spremljevavca Timoteja.
Cerkveni očetje nam pričajo, da imajo samo škofje oblast, kakršno so imeli apostoli. V cerkveni hierarhiji navajajo služabnike (Staxovoi), mašnike (irpsc|36TEpoi) in škofe (ItJ.gy.ot.oi). Ignacij, učenec apostola Janeza, omenja razločno in natančno tri vrste služabnikov Kristusove cerkve: škofe, mašnike in diakone in uči, da so mašniki skupno z verniki podložni škofu kakor Kristus Očetu. „Vsi ubogajte škofa kakor Jezus Kristus Očeta, in mašnike kakor apostole, diakone pa spoštujte kakor božjo naredbo."2)
V sredi drugega stoletja nam Irene j jasno priča, da so škofje in le škofje pravi nasledniki apostolov. Pričevanje Irenejevo je za nas tem važnejše, ker je bil učenec sv. Po-likarpa, neposrednega učenca sv. Janeza. Pozneje je prišel iz Male Azije, kjer je bil rojen, v Galijo in je postal lijonski škof. Zato spaja v svojih spisih vzhod z zahodom, nauk vzhodne cerkve z naukom zahodne, kar je velike važnosti za spoznavanje tedanjega stališča in za pojmovanje vesoljne cerkve „Tradicijo apostolov, razširjeno po vsem svetu," piše Irenej, „je v vsaki cerkvi mogoče videti vsakomur, ki hoče vedeti resnico: lahko naštejemo može, ki so jih apostoli postavili za škofe in
1)	I. Petr. 5, 2.
2)	Epist. ad Smirn. VIII.
za svoje naslednike od tedaj do sedanjega časa." i) In res našteva vse rimske škofe tja do svojega časa. Samo tam je prava cerkev, kjer so pravi nasledniki apostolov. „Tam se moramo učiti resnice, kjer je v cerkvi nasledstvo od apostolov."2) Glavno moč dokaza, da je kaka cerkev prava, polaga Irenej na to, če so nje voditelji pravi in zakoniti nasledniki apostolov. To mu je najboljše poroštvo, da se je vera ohranila nepokvarjena in nedotaknjena.
V tretjem stoletju imamo še več prič, ker imamo ohranjenih tudi več spisov. Priča za afriško cerkev nam je Tertulijan, ki uči, da so škofje nad mašniki. „Pra-vico deliti zakrament sv. krsta ima najvišji duhovnik, ki je škof, potem šele mašniki in diakoni, vendar ne brez škofove dovolitve." 3) Za aleksandrijsko cerkev nam pričata velikana Klemen Aleksandrijski in Origen.
Če pa dobimo tako trdno razdelitev in razliko med škofi in mašniki v prvih treh stoletjih krščanstva, mora pač ta razlika izhajati od Kristusa, zakaj nemogoče je, da bi se bila pozneje vpeljala po vsi cerkvi in sicer brez vsakega ugovora. O tem bi nam morala poročati zgodovina. Sv očetje — celo neposredni učenci apostolov!— pa navajajo dejstvo, kakor je bilo v njih časih.
Jasno je torej, da so dediči trojne duhovne oblasti le škofje, zakaj le škofje so pravni nasledniki apostolov.
Primat apostola Petra.
Posamezne cerkve vodijo škofje, nasledniki apostolov. Ker so pa raztreseni po vsem svetu in jih je veliko, morajo imeti vrhovnega poglavarja. Da se ohrani edinost med škofi, „da so vsi eno", kakor je molil Gospod,4)
1)	Adv. haer. III. 3, 1.
2)	Adv. haer. IV. 26, 5.
3)	De Baptismo, XVII.
4)	Jan. 17, 11.
je v cerkvi nujno potreben vrhovni poglavar, ki so mu podložni škofje, mašniki in verniki. Brez vrhovne avktoritete mora vsaka družba razpasti, in spričevalo nevednosti, s pri č e val o ne p oz nanj a in nepojmovanja socialnih razmer si da, kdor le za trenotek podvomi, ali je v katoliški cerkvi papeštvo upravičeno.
Najvišjo oblast v cerkvi, ki jo imenujemo primat, je Kristus izročil apostolu Petru. O tem nam je zadostna priča sv. pismo.
Da namerava Kristus s Petrom nekaj posebnega, se razvidi iz njegovega občevanja z njim. Ko pripelje Andrej Simona prvikrat k Zveličarju, ga ta pogleda in mu reče: „Ti si Simon, Jonov sin: imenoval se boš Kefa, kar pomenja Peter (skalar)."1) Spremenitev imena pomenja v sv. pismu vedno, da Bog namerava z dotičnim nekaj posebnega. Ko je izbral Abrama za očeta izvoljenega ljudstva, mu je spremenil ime Abram v Abraham. Ko je določil Ozeja, da mesto Mojzesa popelje izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo, mu je spremenil ime Ozej v Jozve. — Mesija še ni začel učiti. Simon je šele njegov tretji učenec, nič še nima drugih pridružencev, a že naznani, da bo Simon nekaj posebnega v njegovem kraljestvu, ker mu spremeni ime.
Petra je Kristus posebno ljubil, ljubezen do njega je kazal v vsem delovanju. Učil je iz njegovega čolniča množice, ki so stale na bregu genezareškega jezera, vzel ga je s seboj na goro Tabor, kjer se je spremenil in pokazal svoje božje veličanstvo, vzel ga je s seboj v Jairavo hišo, da je bil navzoč pri velikem čudežu, ko je mrtvo deklico obudil k življenju. Peter je spremil Kristusa na vrt Gezemani, kjer se je začelo bridko trpljenje. Gospod je hotel ravno takrat imeti Petra pri sebi, ko je pokazal svoje božanstvo in svojo človeško slabost, da bi ga Peter mogel kar najbolje umeti.
i) Jan. 1, 42.
Peter govori za druge apostole in stavi na Gospoda vprašanja, ki se tičejo vseh, plača davek za Kristusa in zase. V zapisnikih apostolov se navaja vedno prvi sv. Peter, čeprav ni bil poklican prvi. Včasih pa se omenjajo samo „Peter in enajsteri". Samo zanj moli Kristus posebej: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera; in ti nasprotno, potrjuj svoje brate." i) Satan nadleguje in skuša vse ljudi, zato so vsi potrebni pomoči od zgoraj, da ne omagajo v skušnjavah in da morejo verovati, kar je Kristus razodel. A Kristus moli samo za Petra, samo za poglavarja vseh vernikov, zakaj če ostane trden v veri ta, bodo ostali pravoverni vsi, ki so mu izročeni v varstvo.
Evangelisti nam poročajo, da je Kristus tudi izrecno obljubil Petru vrhovno oblast in da mu jo je pozneje tudi v resnici izročil.
Jezus pride z učenci v kraje Cezareje Filipove in jih vpraša: „Kdo pravijo ljudje, da je Sin človekov?" Ko mu učenci povedo razna ljudska mnenja o njem, da je ali Janez Krstnik ali Elija ali Jeremija ali sploh kak prerok, jih vpraša Jezus: „Vi pa kdo pravite, da sem?" Tedaj se oglasi Peter v imenu vseh: „Ti si Kristus, Sin živega Boga." Kristus mu nato odvrne: „Blagor ti, Simon, Jonov sin! Zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter — skala, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih."2) Iz teh jasnih Gospodovih besed, kakor tudi iz okoliščin, ki se pripovedujejo, je razvidno, da more ves govor meriti le na Petra, ne pa tudi
~~ 1) Luk. 22, 31. 32.
2) Mat. 16, 13-19.
na druge apostole, in da je v teh metaforah Petru obljubil vrhovno oblast nad vso cerkvijo.
Omenili smo že, da je Gospod Simonu spremenil ime in ga imenoval kefa t. j. skala. V grščini se skala imenuje OT-rpa, in ker je bil Simon moška oseba, so iz it&pa napravili moško obliko totps;. Simon se imenuje skala t. j. oni temeljni kamen, ki bo nanj postavil Kristus svojo cerkev, Peter bo trden temelj Kristusovega kraljestva. Kakor namreč hiša trdno stoji, če je sezidana na skalnatem temelju, tako bo tudi cerkev stala neporušljivo na Petru; vsa velikanska in mogočna stavba cerkve bo imela moč in trdno oporo v tem temelju. Pod Petrovim vodstvom bo cerkev stala trdno, da ne bo nikdar prenehala. Vse drugo premine na svetu, le cerkev se bo junaško in zmagovito ustavljala vsem napadom in vsem očitnim in prikritim sovražnikom. Nje trajnost bo oprta na Kristusove obljube, nje moč in nepremagljivost pa na edinost v cerkvi.
Edinost pa more Peter v cerkvi ohranjati le tedaj, če ima v nji vrhovno oblast. Zato mu Kristus obljubi ključe nebeškega kraljestva. S tem ga zagotovi, da mu bo v cerkvi dal najvišjo oblast. Nebeško kraljestvo pomenja cerkev, ključi pomenjajo podelitev oblasti nad celim kraljestvom. Oblast onega, ki ima ključe, je neodvisna od onih, ki prihajajo v hišo, torej je svobodna in vrhovna. Tudi Petrova oblast ni odvisna od kristjanov, ki so v cerkvi. Če pa je neodvisna, je tudi najvišja: vsi člani cerkve so torej odvisni od nje. Oblast, ki je lastna samo Kristusu, ker ima on „ključ hiše Davidove" J) t. j. cerkve, je Gospod izročil Petru. S tem pa sam ni nehal biti vogelni kamen cerkve, čeprav je Petru podelil ime in lastnost kamna. Naredil ga je le za vidnega namestnika na zemlji v upravljanju cerkve. Petrova oblast v cerkvi je ista kakor Kristusova, le s to razliko, da je Kristusu lastna, Petru pa je podeljena in vedno zavisna od Kristusa.
i) Razod. 3, 7.
„In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih." — S temi besedami je označeno izvrševanje one oblasti, ki jo pomenjajo ključi. Petrova oblast se razteza na vse ono, kar je primerno naravi in smotru Kristusovega kraljestva na zemlji; to potrjuje beseda: karkoli. Peter bo dajal postave, obvezne za vse vernike, kaznoval bo prestopke in nepokorne ude bo izobčeval; spokornike bo zopet sprejemal v cerkev, po-miloščeval bo in po potrebi bo dispenziral od zakona.
To oblast obljubi Kristus za vso cerkev. Saj ne pravi, da mu bo izročil oblast nad to ali ono cerkvijo, ampak pravi: „bom zidal svojo cerkev"! Svojo cerkev pa je ustanovil za vse narode, ta cerkev je vesoljna, zato je Peter poglavar vesoljne cerkve.
Drugo mesto, kjer Gospod govori o primatu, ima evangelist Luka v 22. poglavju. Zveličar obhaja s svojimi učenci zadnjo večerjo, zadnjikrat je v njih družbi velikonočno jagnje. Napoveduje jim bridkosti in nevarnosti, ki jih čakajo pri oznanjevanju božjih resnic. Posebej pa se obrne do Petra in mu reče: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera; in ti nasprotno, potrjuj svoje brate !"i) Kristus je prosii za Petra, naj bi njegova vera bila neomahljiva in trdna tako, da bi mogel z njo potrjevati ne le navadne vernike, ampak tudi svoje brate — apostole. Kristusova molitev in njegova zapoved: potrjuj svoje brate, se ni mogla nanašati na čas njegovega trpljenja. Med Gospodovim trpljenjem in ob njegovi smrti Peter ni v veri potrjeval drugih apostolov, ampak se je pokazal celo slabšega v veri kakor n. pr. Janez, ki je ves čas vztrajal pod križem. Zato moramo priznati, da je Kristus mislil na Petra, v kolikor ima postati poglavar cerkve, in da je imel v mislih tudi njegove naslednike, če ne teh še bolj kakor Petra samega, zakaj apostoli so bili
i) Luk. 22, 31. 32.
nezmotljivi, dočim njih nasledniki — škofje — niso in so še bolj potrebni krepkega vodstva kakor apostoli.
Polagoma je Kristus pripravljal Petra in druge apostole na veliko in važno ustanovo vrhovnega poglavarstva. Kar je Petru obljubil, je tudi izpolnil, ko mu je po svojem vstajenju izročil oblast, da naj pase vso njegovo čredo. O tem nam poroča učenec ljubezni, sv. Janez.i)
Kristus se ob genezareškem jezeru tretjič prikaže apostolom. Stori čudež, da vjamejo veliko število rib, potem pa jih pozove k obedu, ter jim da kruha in rib. Po obedu vpraša Simona: „Simon, sin Janezov, ali me ljubiš bolj kakor ti-le?" „Gotovo, Gospod, ti veš, da te ljubim." In Jezus mu reče: „Pasi moja jagnjeta!" In vpraša ga zopet: „Simon Janezov, ali me ljubiš?" „To je da, Gospod, saj veš, da te ljubim." „Pasi moja jagnjeta!" In reče mu tretjič: „Simon Janezov, ali me ljubiš?" Peter je bil žalosten, ker ga je tretjič vprašal: ali me ljubiš? in mu je dejal: „Gospod, ti veš vse, — ti veš tudi, da te ljubim." In Jezus mu reče: „Pasi moje ovce!"
Kristus primerja svojo cerkev čredi in ti čredi postavlja Petra za pastirja: to je dejstvo, ki ga ni mogoče tajiti. Pasti pomenja v sv. pismu vladati s pravo oblastjo. Pri Izaiju2) imenuje Bog pastirja kralja Cira in pri Ezekijelu3) kralja Davida. Tudi Homer imenuje v Ilijadi Agamemnona, poglavitnega kralja v trojanski vojski, pastirja narodov (itnpiva Aawv). Pasti pomenja torej toliko kakor vladati in učiti. Saj se Kristus sam imenuje pastirja in vernike primerja z ovcami. Tudi vpraša Jezus Petra, ali ga bolj ljubi kakor drugi apostoli; od njega zahteva posebne in popolnejše ljubezni, da mu more podeliti posebno in popolnejšo, najvišjo oblast v cerkvi.
Peter ima najvišjo oblast nad jagnjeti in ovcami t. j. nad vso čredo, ne le nad navadnimi verniki, ampak tudi
1)	Jan. 21, 15-17.
2)	Iz 44, 28.
3)	Ez. 37, 34.
nad voditelji vernikov, nad apostoli in njih nasledniki. Dano mu je, da pase čredo s polno oblastjo, da jt skrbi za dobro in zdravo hrano, da jo varuje strupene in škodljive paše in divjih zveri, da nadzoruje nižje pastirje, da čuje nad jagnjeti in ovcami, nad verniki in škofi.
Iz navedenih svetopisemskih mest je čisto jasno, da je Peter prejel najvišjo oblast v cerkvi. Druga mesta pa nam pričajo, da je Peter po Kristusovem vnebohodu tudi res izvrševal vrhovno oblast, in da so ga apostoli pripo-znavali za poglavarja.
Po prihodu svetega Duha Peter prvi Judom oznanjuje evangelj in jim očita, da so umorili Jezusa.1) Peter predlaga, naj mesto Judeža Iškarjota izvolijo novega apostola.2) Sv. pismo poroča, da je Peter storil prvi čudež.3) Peter zagovarja apostole pred ljudstvom in pred oblastjo.4) On je prvi, ki sprejme nevernika v Kristusovo cerkev.5) Peter je predsednik na jeruzalemskem sestanku, in po njegovi razsodbi se ravnajo vsi, čeprav je bil Jakob Starejši, torej tudi Gospodov apostol, tisti čas jeruzalemski škof^) in bi pravzaprav on moral imeti na shodu glavno besedo, ko bi Peter po veljavi ne bil nič več nego drugi apostoli. Peter obiskuje razne cerkve in potrjuje vernikeJ) Ko ga Herod vrže v ječo, cerkev neprestano moli zanj.s) Tudi razlagajo, da je Bog zato poklical še trinajstega apostola, sv. Pavla, da bi se tem bolj pokazal primat Petra, ki je bil potemtakem poglavar dvanajsterih apostolov kakor poprej Kristus.
Primat rimskih škofov.
Kakor je zanesljivo in jasno, reči smemo: evidentno, da biva Bog, kakor trdno stoji božanstvo Kristusovo, tako gotovo in zanesljivo je, da bo katoliška cerkev stala, dokler bo
») Dej. 2, 14. - 2) Dej. 1, 15. — 3) Dej. 3, 6. — ->) Dej. 4, 8; 5, 29 - sj Dej. 10. - 6) Dej. 15, 7. - ') Dej. 9, 31 - 43. — s) Dej. 12, 3-5.
stal svet. Saj bi Boga sploh ne bilo, ko bi ne bilo krščanskega Boga, in Kristus bi ne bil Bog, ko bi se ne izpolnila obljuba, dana apostolom: „Sezidal bom cerkev., in peklenska vrata je ne bodo premagala... Jaz sem z vami vse dni do konca sveta..." Cerkvi je obstoj zagotovljen, nobena moč je ne more uničiti. Zato pa mora tudi imeti ved no trden temelj. Peter je kot fiziška oseba umrl; ni bilo mogoče, da bi do konca sveta ostal poglavar svete cerkve. Živeti more le kot moralna oseba v svojih naslednikih. Od Gospoda je dobil nalogo, da raz-vezuje in zavezuje, da potrjuje svoje brate v veri, da pase ovce in jagnjeta. Biti mora torej tako dolgo v cerkvi, dokle'r je treba vladati nad apostoli in njih nasledniki in nad vsemi verniki. Njegova oblast mora živeti tudi v naslednikih.
Cerkev je ustanovljena, da bi se ljudje laže zveličali, in omenili smo že, da je cerkev dobro urejena družba. A nobena družba ne more obstajati brez voditelja, brez načelnika. Nemogoče je, da bi se v družbi ohranila edinost brez poglavarja. Brez vrhovnega vodstva bi nastali razpori med voditelji posameznih cerkev, ljudje bi ne vedeli, koga naj se drže. Cerkev ne bi dosegala svojega namena; ljudje bi v nji ne mogli varno in brez vsake zmote delati za svoje zveličanje. Ko bi imeli vsi škofje enako oblast, kdo naj sklicuje cerkvene zbore, kdo naj jih vodi, kdo naj razsoja, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je resnica, kaj zmota, če nastanejo prepiri? Kdo naj odločuje avktorita-tivno? Ali vsak posamezen ali vsi skupaj: vsak posamezen ne more, ker so posamezni zmotljivi, tudi vsi skupaj ne morejo, ker je vesoljni zbor škofov zmotljiv, če ni združen z rimskim škofom. Kdo naj skrbi, da se bo izvrševalo, kar je potrebno za celo cerkev? Vrhutega občnih cerkvenih zborov ni mogoče vedno sklicevati, vrhovne oblasti pa je treba vedno. Zato cerkveni zbori ne morejo uspešno nado-mestovati oblasti vrhovnega poglavarja.
Ako je bil primat potreben že za časa apostolov, če je Kristus pokazal potrebo nekega vodstva med apostoli že tedaj, ko je imel šele tri učence, je bilo vrhovno vodstvo toliko bolj potrebno pozneje, ko se je cerkev tako silno razširila. Res je, da je pravi poglavar v cerkvi Kristus, toda on je šel v nebesa in je za nas neviden. Ljudje pa so navezani na čutno spoznavanje in morajo imeti vidnega voditelja, da se vedo po njem ravnati. Nasledniki sv. Petra so torej vidni namestniki Kristusovi na zemlji.
Peter mora živeti v svojih naslednikih. Vprašanje je le, kdo so njegovi nasledniki. Zgodovinsko je dokazano, da je Peter prišel v Rim, da je ustanovil rimsko cerkev in da je umrl mučeniške smrti kot rimski škof 1. 67. po Kr. O njegovem prihodu v Rim, o njegovem škofo-vanju in o njegovi smrti v tem mestu nam priča večina cerkvenih očetov in vsa krščanska tradicija. Isto potrjuje izjava vzhodnih cerkva, ki so se ločile od Rima. Celo prote-stantovski zgodovinarji, ki bi jim bilo najbolj treba ruvati zoper pristnost rimske škofovske stolice, nasproti pamfletistom z veliko vnemo dokazujejo, da je apostol Peter resnično umrl kot predstojnik rimske cerkve!
V Petru je bila združena škofovska oblast z vrhovno oblastjo. Kdor je torej njegov naslednik v škofovski oblasti, je tudi vrhovni poglavar cerkve, zakaj po naravnem pravu prehajajo javne službe z vso oblastjo na naslednike, ako ni drugače uredil oni, od katerega oblast izhaja. Ko bi bil Peter umrl kot škof kake druge cerkve, bi bila najvišja oblast ostala združena z dotično stolico. Ker pa je umrl kot predstojnik krščanske občine, ki je bila v Rimu, kot škof rimske cerkve, smemo s popolno gotovostjo sklepati: škofje rimske cerkve so p ra vi n a s 1 e d n i ki sv. Petra in imajo po naravnem pravu najvišjo oblast v cerkvi.
Kaj pravijo o rimski cerkvi in njeni oblasti cerkveni očetje ?
Antiohijski škof Ignacij (f 107) pozdravlja v 1. stoletju rimsko cerkev: „Cerkvi, ki je dosegla usmiljenje, cerkvi ljubljeni in razsvetljeni, dostojni Boga, vredni časti, vredni, da doseže svoje namene, cerkvi, ki načeluje zboru ljubezni."1) Zbor ljubezni pomenja vesoljno cerkev, celo krščanstvo, kakor se more razbrati iz drugih mest in z ozirom na to, da se novi zakon imenuje zakon ljubezni.
V 2. stoletju nam je najboljša priča lijonski škof Irenej, ker svedoči za vzhodno in za zapadno cerkev. Poslušal je v Mali Aziji Polikarpa, učenca apostola Janeza, za cesarja Marka Avrelija pa se je preselil v Galijo in je postal lijonski škof. V 3. knjigi svojega znamenitega dela „Adversus haereses" razpravlja o važnosti apostolskega nasledstva za pristnost božjih resnic. Potem nadaljuje: „Ker bi bilo pa predolgo, da bi v ti knjigi naštevali naslednike vseh cerkva, bomo omenili samo naslednike največje in najstarejše, od svetih apostolov Petra in Pavla ustanovljene cerkve. Ona ima apostolsko izročilo, ona ohranja razodeto vero in je po nasledstvu š k o f o v prišla do nas. Osramotili bomo s tem vse tiste, ki se na kakršenkoli način zbirajo v nedovoljene čete. Zakaj s to cerkvijo se mora zaradi nje višjega poglavarstva (propter p o t i -orem principalitatem) zlagati vsaka druga cerkev, to se pravi, vsi verniki na zemlji, v ti cerkvi se je namreč ohranilo izročilo, ki je od apostolov." 2) Nato res našteva Petrove naslednike v rimski cerkvi od Lina do Elevterija, svojega sodobnika. Tako jasno govori Irenej o primatu rimskega škofa že v drugem stoletju, tako odločno zahteva, da se morajo vse cerkve ravnati po rimski, ki sta jo ustanovila prvaka apostolov in jo potrdila s svojo smrtjo!
') Ep. ad Rom. Inscrip.
2j Adv. haer. lib. III. c. 3. n. 2.
V	3. s t o 1 e t j u piše Te rt u I i j a n o rimski cerkvi: „V Italiji imaš Rim, odkoder smo tudi mi prejeli svojo oblast. Kako srečna je cerkev, ki so vanjo apostoli s svojo krvjo izlili ves Kristusov nauk: kjer je bil Peter pribit na križ kakor njegov Učenik, kjer je bil Pavel venčan s smrtjo Janeza Krstnika." i) Na drugem mestu imenuje rimskega škofa „škofa škofov".2)
Kartaginski škof Ciprijan razpravlja v knjigi „De unitate Ecclesiae" o osnovnem načelu, po katerem se cerkev naravno razvija in ohranja, namreč o načelu edinosti. „Cerkev je ena", pravi, „a po svoji plodovitosti se vedno množi in razširja." Cerkev primerja solncu, deblu in studencu. Kakor eno solnce razpošilja mnogoštevilne žarke, tako razpošilja Jezusova cerkev žarke resnice po vsem svetu; kakor eno deblo razprostira mnogo vej, tako razprostira cerkev svoje veje po celi zemlji; kakor v enem studencu lahko izvira več potokov, tako razliva cerkev po zemlji mnogo potokov milosti in resnice.3) Izvir vsega je vedno eden. Da bi se ohranila edinost, je Kristus postavil samo en prestol. V pismu na papeža Kornelija govori o poslancih, ki jih je shizmatiški škof Fortunat poslal v Rim, da bi ga papež pri-poznal za kartaginskega škofa, in pravi dobesedno: „Drznejo se celo morje prepluti in nositi shizmatiška pisma Petrovi stolici, poglavitni cerkvi, od katere izvira edinstvo škofov; ne pomislijo, da so oni, do katerih se obračajo, isti Rimljani, katerih vero je apostol tako pohvalil in do katerih nevera ne more imeti pristopa."4)
V	4. stoletju piše veliki škof Bazilij: „Smatrali smo za potrebno, da pišemo rimskemu škofu, naj on zve, kaj se pri nas godi; hočemo mu svetovati, ker bi bilo mučno,
!) De Praescript. c. 36.
2)	De Pudic. c. 1.
3)	De Un. Eccl. c. 5. \ Edit. Ven. Ep. 55.
ko bi iz take dalje poslali zastopnike na občni zbor ; on naj v ti zadevi odloči sam po svoji oblasti."1)
Milanski škof Ambrož vidi v Petrovem čolnu simbol vesoljne cerkve. Jezus si izbere Petrov čoln, Peter je krmar in vodi čoln na globoko. „Od rimske cerkve dobivajo vse druge cerkve pravo cerkvene vzajemnosti."2)
Ko spominja Gospodovih besed: „Če ti ne umijem nog, ne boš imel deleža z menoj", pristavi: „Ne morejo namreč imeti dedščine Petrove (t. j. deleža s Kristusom) oni, ki niso v vzajemnosti s Petrovo stolico."3)
Tudi krivoverci so priznavali primat rimskega papeža in so se nanj obračali, da bi razsodil in potrdil njih nauk. Čutili so, da se morajo v Rimu opravičiti in da morajo za svoje nauke dobiti priznanje rimske cerkve. Že v 2. stoletju se je Marcijon, ki je bil obsojen na vzhodu, skliceval na rimskega papeža; shizmatiški Fortunat je skušal zase pridobiti papeža Kornelija; na papeža so hoteli vplivati in ga spraviti na svojo stran Donat, Pelagij, Nestorij i. dr.
A ne le posamez, tudi zbrani na cerkvenih zborih priznavajo škofje rimskega papeža zi poglavarja vesoljne cerkve. Na efeškem zboru je aleksandrijski patriarh Ciril prosil rimskega papeža, naj razsodi on, čeprav je takrat šlo zoper nestorijansko krivoverstvo, ki je bilo razširjeno samo na vzhodu. Papež Celestin je Cirila izrecno pooblastil, da predseduje pri zborovanju, sam pa je poslal zastopnike na zbor. Eden izmed teh poudarja v svojem nagovoru vrhovno oblast, ki jo je Kristus dal Petru, „ki do sedanjega časa živi v svojih naslednikih in sodi."
Na kalcedonski občni zbor (1 551.) je papež Leon poslal pismo, ki v njem razlaga svojo vero. Ko se je list prebral, so zbrani škofje vzkliknili: „Kakor veruje Leon, tako verujemo vsi; kdor veruje drugače, naj bo izobčen! Peter
1)	Ep. 69.
2)	Epist. 11.
3)	De Poen. T. III.
je govoril po Leonu." Na 3. carigrajskem zboru so zbrani škofje papeževo pismo sprejeli z besedami: „Peter je govoril po Agatonu." Po končanem 2. nicejskem občnem zboru je pisal patriarh Tarazij papežu Hadrijanu: „Kakor oko pokaže telesu pot, tako si nam ti pokazal stezo pravice in resnice." Hadrijan je bil namreč po legatih zboru izročil svojo poslanico.
Rimski škofje so ne le v zapadni cerkvi, ampak tudi na vzhodu izvrševali primat. Prelep primer imamo celo iz apostolske dobe.
Ko je bil apostol Janez še živ, je nastal med Korin-čani prepir. Vendar se kristjani niso obrnili niti na sv. Janeza, niti na kakega škofa v Mali Aziji, od koder so tudi sami dobili sveto vero, ampak prosili so papeža Klementa, naj napravi red. Klement je razsodil med prepirajočimi se strankami in je Korinčanom poslal posebno pismo. V tem pismu jim govori z oblastjo vrhovnega pastirja, poučuje upornike in jih ljubeznivo svari, naj ubogajo duhovnike. „Zakaj bolje je za vas", pravi, „da ste majhni in pohvaljeni v Kristusovem ovčjaku, kakor da po svo.i ošabnosti odpa-dete od njegovega upanja."
V 2. stoletju sta papeža Anicet in Elevterij obsodila krivoverca Kerdona in Marcijona; v 3. stoletju je papež Dionizij zavrgel nevarno zmoto krivoverca Sabelija; papež Silvester je še pred nicejskim občnim zborom obsodil Arija, ki je tajil Kristusovo božanstvo; papeža Inocencij I. in Zožim sta obsodila zmoto Pelagijancev.
Podobnih, bolj ali manj jasnih izjav papeškega primata dobimo v starokrščanski zgodovini vse polno. Od apostolskih časov pa do najnovejših dni so se rimski škofje zavedali vrhovne oblasti v cerkvi in so jo tudi izvrševali. Na florentinskem občnem zboru (1. 1439.) so zbrani škofje vzhodne grške in zahodne rimske cerkve določili: »Določujemo, da ima sveta apostolska stolica primat nad vso cerkvijo, in da je rimski papež
naslednik sv. Petra, prvaka apostolov, in pravi Kristusov namestnik in glava cele cerkve in oče in učen i k vseh kristjanov, in da mu je v sv. Petru Gospod Jezus Kristus izročil popolno oblast pasti, vladati in upravljati vesoljno cerkev." S tem je cerkev proglasila nauk o primatu rimskega papeža za dogmo, za razodeto resnico, ki jo mora verovati vsak katoliški kristjan.
Nezmotljivost rimske stolice.
Z naukom o vrhovni oblasti rimske cerkve je v tesni, nerazdružljivi zvezi nauk o nezmotljivosti rimskega papeža. Druga resnica je nujna posledica prve. Če pripoznamo prvo, moramo pripoznati tudi drugo, ki iz prve izvira.
Nezmotljivost rimskega papeža je sv. cerkev slovesno proglasila na vatikanskem občnem zboru leta 1870. Zato bomo najlaže spoznali, kako, kdaj in pod katerimi pogoji je rimski papež nezmotljiv, če poznamo določilo vatikanskega občnega zbora.
Zbrani škofje so po dolgem preiskovanju izjavili: „Že od začetka krščanske vere zvesti sprejetemu izročilu . . . učimo ter določimo s pritrditvijo sv. zbora za versko, od Boga razodeto resnico, da je rimski papež, kadar govori ex cathedra ali s prestola t. j. kadar opravlja službo pastirja in učitelja vseh kristjanov in kadar po svoji najvišji apostolski oblasti o veri ali nravnosti določi kak nauk, ki ga mora sprejeti vsa cerkev, da je po božji pomoči, ki mu je obljubljena v sv. Petru, obdarovan s tisto nezmotljivostjo, s katero je božji Učenik hotel obdarovati svojo cerkev pri določevanju nauka o veri in nravnosti, in da so določbe rimskega papeža nespremenljive same po sebi, ne pa šele tedaj, ko pritrdi cerkev."
Vatikanski zbor je torej za versko resnico proglasil nauk o papeževi nezmotljivosti. Pri tem pa seveda ne trdi,
da papež ne more grešiti ali da je brez greha. To moramo posebno poudarjati, zakaj večina ugovorov proti nezmotljivosti sloni na napačnem umevanju. Rimski papež je nezmotljiv, kadar govori kot pastir in učenik vseh kristjanov. Kadar govori kot privatna oseba ali kot privaten učenik, ravno tako kadar nastopa samo kot rimski škof ali če privatno izda kako knjigo — takrat gotovo ni nezmotljiv. Nezmotljiv je samo kot javna oseba t. j. kot poglavar vesoljne cerkve.
Kakor nam kaže določilo vatikanskega zbora, ima rimski papež isto nezmotljivost, ki jo ima sv. cerkev pri določevanju nauka o veri in nravnosti. Sveta cerkev mora nezmotno ohranjati in razlagati nauk, ki ga je sprejela od Kristusa. Le pod tem pogojem morejo biti vsi ljudje dolžni vstopiti v cerkev, le pod tem pogojem se moremo zanesti, da nam oznanjuje iste resnice, ki jih je učil Zveličar.
Predmet nezmotljivosti je dvojen: neposreden, ki obsega od Boga razodete resnice, in posreden, ki obsega resnice, ki sicer niso razodete, vendar pa so nujno združene z raz-odetimi resnicami. Rimski papež je nezmotljiv, kadar določi kak nauk za neposredno razodeto resnico. Gotovo pa je, da je nezmotljiv tudi glede resnic, ki so v tesni zvezi z razodetimi. Zakaj vera bi se ne mogla ohranjati in težko bi jo bilo uspešno braniti, ako bi ne bilo mogoče priti do absolutne gotovosti tudi v stvareh, ki so nujno v zvezi z razodetjem. Taka resnica je n. pr. duhovnost človeške duše. To je sicer čisto filozofska resnica, ki jo moremo najti tudi po naravnem umu, vendar je tako tesno združena z razodeto resnico o vstajenju: tajiti moramo tudi nesmrtnost duše in vstajenje in večno življenje, če tajimo duhovnost duše. Zato more rimski papež tudi take resnice nezmotljivo proglasiti za trdne in zanesljive. Samo na take resnice in pa na resnice, ki so neposredno razodete, se razteza nezmotljivost; papež je nezmotljiv samo tu, ni pa nezmotljiv „v vseh zadevah", kakor dostikrat trdijo nevedni in zlobni nasprotniki.
Če vprašate, kako je papež nezmotljiv, smemo reči, da je nezmotljiv po svoji najvišji apostolski oblasti. Ne zadostuje torej, da kako reč samo svetuje. Nezmotljivost tudi ne obsega onega, s čimer se nauk razloži, ampak obsega samo določeno versko resnico. Zahteva se vedno izrecna zapoved : ta in ta nauk je treba verovati, in obvezna mora biti definirana resnica za vso cerkev.
Rimski papež ni nezmotljiv po navdihnjenju sv.Duha, tudi ni nezmotljiv po razodetju, ampak „po božji pomoči, ki mu je obljubljena v sv. Petru". Zakaj pri navdihnjenju deluje nagib sv.Duha, da določena oseba nekaj piše in da samo to piše, kar hoče Bog. Tudi ni nezmotljiv zato, ker bi mu ta in ona resnica bila razodeta. Pri razodetju se namreč razodene stvar, ki je bila prej popolnoma neznana. Pri določevanju verskih resnic pa Bog pusti, da ljudje sami premišljujejo in sodijo, On pomaga le z nadnaravno pomočjo, da se ne vrine kaka pomota. Razmotrivanje, premišljevanje in raziskovanje resnice, ki se ima definirati, traja včasih cela stoletja, dokler se vse natančno ne razloži, pojasni in utemelji. In če definicije odgovarjajo vsem zahtevam, so nespremenljive, torej tudi nezmotljive „same po sebi, ne pa šele tedaj, ko pritrdi cerkev". Zadnje je zbor dostavil nasproti Oalikancem, ki so trdili, da so papeževe določbe nezmotljive šele tedaj, ko pritrdi cerkev.
Za dokaz nezmotljivosti rimskega papeža imamo v sv. pismu ista mesta, ki smo jih navedli pri dokazovanju Petrove vrhovne oblasti, ko namreč Gospod obljubi Petru primat, ko mu naroči, naj v veri potrjuje svoje brate in ko ga postavi za vrhovnega pastirja nad vso cerkvijo.
Kristus imenuje Petra skalo, temelj, ki bo na njem sezidal svojo cerkev. Ali pa more biti Peter trden, nepremakljiv temelj cerkve, ali more cerkev, sezidana na njem, varno stati nasproti neštevilnim zmotam, če se Peter more motiti, če ne more z absolutno gotovostjo pove-
dati, kaj je prav in kaj ni, kaj je resnica, kaj zmota in laž? Ako bi Peter bil zmotljiv, bi cerkev ne bila zidana na skalo, ampak na pesek, temelj najvažnejše stavbe bi bil položen na peščena, mehka tla, brez trdne podlage. Hišo, ki bi bila postavljena na tak temelj, bi podrli viharji, in vode bi jo izpodkopale, cerkev pa, ko bi ne bila nezmotljiva, bi razdejali viharji človeških strasti; ne bila bi ponosna glasnica resnice, občudovana od razkosanega, razcepljenega, razdejanega modernega sveta, ampak bila bi kocka, ki bi se igrali z njo njeni sovražniki!
Kristus je prosil za Petra, da ne bi opešala njegova vera. Po ti molitvi je Petru zagotovljena neomahljiva in nezmotljiva vera v prid celi cerkvi. Po svojem vstajenju ga je Gospod postavil za pastirja nad vso čredo. Kot vrhovni pastir naj bi vernike vodil na dobro pašo božje resnice, ne pa na strupeno pašo laži in zmote. Da pa more to težko nalogo izvrševati, mora sam znati ločiti resnico od zmote, pod njegovim vodstvom mora biti čreda varna. Tudi je najvišjega pastirja vsakdo dolžan ubogati, a nihče od podložnih ne more zahtevati brezpogojne pokorščine, če je predstojnik zmotljiv.
Primeri, ki smo jih iz zgodovine navedli za dokaz primata, nam potrjujejo tudi nauk o papeževi nezmotljivosti. Kako bi se mogli verniki, škofje in cerkveni zbori sklicevati nanj, ga v dvomih vpraševati za svet, zahtevati, naj poravna prepire, in se brezpogojno pokoriti njegovim določbam — ko bi bil zmotljiv? V začetku 5. stoletja so se po Afriki širile pelagijanske zmote ; veliki škof Avguštin se je obrnil do papeža Inocenca I., naj razsodi. Ko je prišel odgovor, je vzradoščen vzkliknil: »Rescripta venerunt! Zadeva je rešena; — o da bi ponehala tudi zmota!"1)
Zgodovina trdi, da so papeži vedno učili čisto resnico. Rimsko stolico je posebno čuvala božja previdnost, da je nikdar ni omadeževala nobena zmota. Najstarejše in naj-
i) Serm. 131. n. 19.
slavnejše cerkve so zašle v zmote prej ali pozneje; krivo-verci ali pridruženci krivovercev so sedeli na jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in na slavni carigrajski stolici. Na rimskem prestolu pa je sedelo toliko papežev in skoraj vsi so se morali bojevati proti verskim zmotam. Prišli so pač tudi zanje težki časi, n. pr. saeculum obscurum, pregnanstvo iz Rima v Avinjon in renesanška doba, pa tudi tedaj ni bil oskrunjen čisti nauk apostolske cerkve. Nekaj papežev je globoko zašlo v pregrehe, sebi v sramoto in cerkvi v neizmerno škodo, a razodete resnice niso pri tem trpele niti najmanj!
Slovesna proglasitev dogme o nezmotljivosti je bila času primerna, ker so nasprotniki bolj kakor kdaj poprej napadali to prednost rimskih škofov. Ko je bila dogma proglašena, so sovražniki zagnali strašen vrišč in so prerokovali, da si je cerkev sama zadala smrtni udarec. Ko je umrl Pij IX., „prvi" nezmotljivi papež, so vriskali veselja, češ da je umrl zadnji papež ! A glej! Po proglasitvi imajo verniki do papeža tem večje zaupanje, ker vedo, da jim more podajati le nezmoten nauk. Z zaupanjem raste ljubezen, spoštovanje in pokorščina. Spoštovanje do rimskega prestola, zaupanje do papeške tiare stoji v naših dneh brez primere na svetu. Ko je umrl Leon XIII., „drugi" nezmotljivi papež, so pisale protestantovske angleške novine: Zgodovina ne bo pozabila, da je bil proti koncu XIX. veka Leon XIII. prva moralna sila na svetu!
*
„Kjer je Peter, tam je cerkev", je vzkliknil veliki Ambrož. Kjer je papež, tam je cerkev, kjer je cerkev, tam je resnica, moremo tem bolj poudarjati mi, ki živimo v dobi duševne revolucije, v dobi, ko je Bog, kakor se zdi, moderni družbi „odmeknil svojo roko, da se ta družba, prepuščena sama sebi, svojemu napuhu, pogrezne bolj in bolj, da se pogrezne v neizrekljivo bedo" — ko se ji že
11
„majejo tla pod nogami", ko se že ,.odpira barje dvoma, brezupa, ,brez cest, brez zvezd'" M) „Zdaj, ko leži do malega 2000 let, odkar delujejo papeži, odprtih pred nami, ne potrebujemo drugega, nego da pogledamo v prpšle čase in prepričamo se, da so bili papeži za človeštvo čuvaji edinosti, ki jo je Kristus na novo utemeljil, voditelji vesti, gradivci napredka, borivci za svobodo. Vse človeštvo, tudi tisti njegov del, ki ne varuje v božje poslanstvo rimskih škofov, ima neprecenljivih dobičkov od njih; pričenjajo se v tajnem kraljestvu človeškega notranjega življenja, v svojem razvoju pa se javljajo tudi na zunaj v veličastvu vednostnega napredka, v sijaju zunanjih razmer: blagostanja, socialnega zdravja, vsestranske omike. Iz plo-dovite sile verskega ognja, ukresanega ob skali sv. Petra, prodira proizvajavna fiziška in duševna moč človeštva in njegovih narodov na dan. Krepka, rodovitna ljudstva vstajajo prenovljena. Ožive, izpopolnjujejo se in v novi moči se razvijajo njih jeziki; politiška energija se vzbudi do neslutnje; verski in politiški vzori se rode v gorko utripajoči krvi premlajenih src in se vzpenjajo do bajnih viš in; n a ro d na zavest in, kar je več, naro d n a nravnost prekvaša celo življenje, cela narodna individualnost je postavljena na čista, sveta, nravna tla; odtod pa kipe sveže poetiške sile v vsem obsegu pesniške tvornosti, umetnost in nje družica, živa veda, kronata v natornem oziru krepke narodne organizme, polne živi jen j a, pr ekip e-vajoče v fiziški in duševni moči!"2)
In Vi se posmehujete ? „Ko so se dopolnili časi", je Gospod izbral dvanajstero preprostih in neukih mož, da postanejo krepki stebri „prve moralne sile na svetu". Iz neznatnega gorčičnega semena je zrastlo košato drevo, in narodi
1)	gl. Kat. Obz. 1904, 143.
2)	dr. Jan Ev. Krek, Socijalizem 1901, 30, 31.
prihajajo, da si v njegovi senci potolažijo vroče strasti, v varnem zavetju iščejo gotovosti in resnice. Razširjena je cerkev po vsem svetu, a vsem narodom oznanja isti evangelj, isto „veselo Sporočilo," deli iste zakramente, in verniki imajo v papežu skupnega očeta. Povsod vlada najlepša harmonija. „Cerkev, razširjena po vsem svetu, skrbno ohranja nauk, ki ga je sprejela, ohranja ga, kakor bi bivala v eni hiši; povsod ga enako veruje, kakor bi imela eno dušo in eno srce, oznanja in uči ga v takem soglasju, kakor bi imela ena usta."i)
Mnogo je morala prestati od svojega začetka do danes. Izpolnjevale so se nad njo Gospodove besede: „Ako so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas."2) „Ne pozabimo, da poleg cerkve tudi še ni uničena druga sila, ki istotako ostane nepremagljiva do konca, namreč revolucija. Katoliška cerkev in revolucija ostaneta" 3) . . . V cerkvi je polnost resn i ce, — upira se ji zmota, nevera. Cerkev je zveličavna ustanova Kristusova, izročena ji je vsa resnica, vsa blagovest. Ideje teže po tem, da se razširijo, da se razplode; po razploditvi teže krščanske resnice, po razploditvi teži tudi zmota: odtod boj. Zakaj cerkev ni zaprta država, ki bi ne propuščala blagonosnih sporočil v drugi svet. Cerkve ne obdaja kitajski zid. 4) Iz nje se širi blagovest po vsem svetu, v daljne dežele sega nje glas, v daljne kraje sijejo žarki iz cerkve — zato se mora boriti z nevero, z zmoto, s temo. — V cerkvi je polnost božje ljubezni, polnost življenja po božji volji, polnost kreposti — upira se ji strast, upira seji uživanje. In boj z naravo, boj s človeškimi strastmi in slabostmi je bil zanjo vedno najhujši; najostrejše boje je cerkev bojevala s človeško slabostjo, s človeško pokvarjenostjo, pa tudi s človeško
') Irenej, Adv. haer. I. 10, 2.
2)	Jan. 15, 20
3)	Kat. Obz. 1900, 13.
4)	Kat. Obz. 1903, 9.
zlobnostjo. Ko se je bojevala z zmoto, z nevero, je vedno prihajala iz boja kot neoskrunjena, ponosna glasnica resnice — odtod sijaj nje božjega elementa. Ko pa se je bojevala s strastmi, je tuintam dobila globoke rane; ljudje, ki so zastopali nje božji element, so se mnogokrat pokazali nesposobne za idealni poklic delavca v „hiši Davidovi", pokazali so se nevredne »božjega kraljestva"... In zato se Vi posmehujete! Posmehujete se, ker mislite, da je v cerkvi to božje, kar je človeškega, ker mislite, da so naše besede o veličastvu cerkve fraze, ker mislite, da je frazarska naša udanost do rimskih škofov! . . . A tudi posmeh cerkvi ne more škodovati! Sovražni valovi so se zaganjali v Petrov čolnič in ga skušali zagrniti in ga potopiti za vedno, a zaganjali so se ob skalo, a začutili so nje trdnost; bili so strti in premagani, cerkev pa je stala naprej, zaupajoč kakor na zvezdo - vodnico v Gospodove besede: In peklenska vrata je ne bodo premagala . . .
fr. ksrv. lukmrm.
Teizem in moralni red.

— — „Le cose tutte quante hann' ordine tra loro; e questo e forma che 1' universo a Dio fa simigliante.
Qui veggion 1' alte creature 1' orma deli' eterno valore, il quale e fine, al quale e fatta la toccata norma.
Onde si muovono a diversi porti per lo gran mar deli' essere, e ciascuna con istinto a lei dato che la porti."
Dante, Parad. I 103 — 108, 112 — 114.
Za trden življenski nazor je treba jasnega svetovnega naziranja. Svetovno naziranje odgovarja na vprašanje: odkod je svet in kakšen namen ima. Življensko naziranje je praktiška uporaba svetovnega naziranja. Vprašanji, kako naj pojmimo svet in kako naj živimo, spaja notranja, bistvena vez. Primerjamo ji lahko tlorisu stavbe in njenemu načrtu na vis: tloris odgovarja namenu stavbe, načrt na vis se ravna po temelju. Prav tako kaže izvir sveta na namen človeškega življenja, in odgovor na vprašanje, kako moramo živeti, je odvisen od namena našega življenja. „Zato moramo trditi, da je enoten odgovor na vprašanji po izviru sveta in po namenu življenja bistvo pametnega svetovnega naziranja."!)
Svetovni nazor mora biti jasen in trden, ker je temelj življenskega naziranja. „Zgolj ob hipotezah se ne
') R. v. Nostitz-Rieneck, Die Weltanschauung der Gegenwart und die Zukunft des Kathoiizismus. Hist.-polit. Blatter 125 (Miinchen 1900) 25 nsl.
da živeti; kdor bi to hotel, bi ga srčna tesnoba in dvomi odvračali od vsakega dejanja, in bi nikoli ne našel miru." i) Svetovni nazor mora biti enoten. Obdaja nas mnogo-ličnost predmetov, toda za to mnogoličnostjo ali nad njo mora biti en o t a: ali enota substance ali enota harmonije, torej enota smotra in zato tudi enota izvira. Bitja, ki obdajajo človeka, in človek sam, so ali pojavi enega absolutnega ali pa učinki (stvari) enega absolutnega. Le ta dvojna enota se da misliti. Kdor se ne odloči za to ali za ono, mora na vsa vprašanja o svetu in o življenju odgovarjati z Du Bois-Reymondovim agnostnim: ignoramus et ignorabimus, ali z besedami lbse-novega Allmersa: „Am Ende geht alles aufs Geratewohl —, sich selbst uberlassen, wie ein treibendes steuerloses Schiffs-wrack,"2) S tem se pa odpove vsakemu svetovnemu na-z i ran ju, zakaj agnosticizem, pravi neki modroslovec naših dni, agnosticizem je praznota namesto svetovnega naziranja!
Človek hoče vedeti, čemu živi, kakšen zmisel, kakšno vrednost ima njegovo življenje. Če je vredno, da živi, hoče in mora imeti navodilo, kako naj živi, da ne bo živel zastonj; zraven pa mora tudi sprevi-deti, da je to navodilo pravo in zakaj je pravo. Vse to hoče in mora človek spoznati, ker je razumno bitje in se zaveda svoje veljave. Če se človek pri kakem dejanju vpraša: ali delam prav, ali ravnam dobro? združujejo te besedice celo vrsto vprašanj, ki smo jih ravnokar navedli To vprašanje pa si stavi pri svojem delovanju vsak človek, ki more rabiti pamet, Evropejec na višku kulturnega razvoja kakor afriški zamorec na najnižji stopnji civilizacije.
') J. Volkelt, IJeber die Moglichkeit der Metaphysik. Hamburg und Leipzig 1884, 33.
2) H. Ibsens samtliche Werke in deutscher Sprache. IX. Berlin 1899, 38.
Da odgovori na ta življenska vprašanja, je glavna in težavna naloga svetovnega naziranja. Življenski nazor je kriterij za oceno svetovnega naziranja, na katerem sloni.
Dvoje doslednih svetovnih naziranj si stoji nasproti: teizem in monizem. Vsako naziranje tolmači po svoje veliki problem življenja. Izmed obeh nasprotnih si razlag more biti prava le ena: ona, ki odgovarja razumni človeški naravi, zakaj človek, kakršen biva, mora živeti, prav živeti, ne pa človek, prikrojen apriornim zahtevam tega ali onega naziranja. Človek hoče živeti, živeti brez konca; človek teži po sreči, po blaženosti, človek pozna dobrino absolutne vrednosti, pozna absolutno zlo, človek čuti nad seboj zakon, ki določa smer njegovemu delovanju, čuti v sebi dolžnost, da se temu zakonu pokori, a zavest mu pravi vkljub temu, da je svoboden, da je gospodar svojih dejanj. Monizem trdi: to je iluzija — a čudno, človek se ne more iznebiti te iluzije! Teizem pravi, da je to izraz umske narave, da je to „istinto a lei dato che la porti", kažipot do smotra narave!
Teistno naziranje življenja bomo razvili na naslednjih straneh. Najprej moramo pokazati namen in vrednost življenja, potem se pokaže odgovor na vprašanje, kako naj človek živi. Smoter določa smer življenja. „Če je določen smoter, je v filozofiji določeno vse ... A če ne poznamo najvišje dobrine, res ne vemo, čemu bi živeli." i)
* * *
Osebni Bog je ustvaril svet in ga ohranja: „non enim fecit atque abiit, sed ex illo in illo sunt."2) Dokazi za bivanje božje dokazujejo tudi stvarjenje. Kontingentno bivanje sveta zahteva nujnega bitja.
') Cicero, De finibus bonorum et malorum I. V, c. 6.
2) Augustinus, Confessionum Iib IV, c. 12.
Stopnje bitne popolnosti so odvisne od samobiti, t. j. od bitja, ki združuje v sebi vso bitno popolnost. Smotrnost v vesoljstvu vodi do absolutnega uma, ki je dal te zakone; ne bil bi namreč mogel bitjem odkazati lastnih smotrov, ko bi bitja ne bila povsem njegova last, t. j. ko bi ne bilo od njega odvisno njih bivanje. Pri delovanju na zunaj, kakršno je stvarjenje, je Bog moral imeti določen smoter, zakaj bitjem, ki delujejo z umom in voljo, je lastno to, da deluje volja zaradi smotra, ki ga je spoznal um. Le absolutna dobrina in najvišja popolnost božja pa je vredna, da se je oklene božja volja, zato deluje tudi na zunaj le zaradi nje. Kar torej Bog hoče poleg svoje popolnosti, hoče le z ozirom nanjo in zaradi nje. Bitja, ki jih je poklical iz nič k bivanju, je hotel le zato, ker so odsev njegovega neskončno popolnega bistva.
S stvarjenjem je Bog na zunaj razodel svojo popolnost, stvarstvo je zunanja proslava božja. Božja popolnost - če smemo tako reči — bi bila nepopolna, da ne bivajo stvari, ki imajo um in voljo, stvari, ki naj to popolnost spoznajo in priznajo. Slava je spoznanje in priznanje popolnosti kakega bitja - „clara cum laude notitia".i) Tvarinski svet je sicer tudi odsev božje popolnosti, a se tega ne zaveda in zato tudi ne more dajati Stvarniku dolžne hvale. Le duh more iz odseva spoznati vir luči in svetlobe. Zato je Bog ustvaril človeka, bitje, ki je po svoji čudoviti naravi na meji dveh svetov, ali bolje, ki združuje v sebi dva svetova, duha in tvar. Človek ima um, da more z njim po ustvarjenih bitjih spoznati nevidnega Stvarnika, ima voljo, ki ga priznava in se mu svobodno klanja.
Človek mora dajati Bogu popolno slavo, ker je razumno bitje.
Božja dobrost in popolnost je smoter božjega stvar-niškega delovanja, zato je ona tudi smoter vsem bitjem.
') Thotn. Aquin., Summa Theolog. 2 II, qu. 103 a. 1 ad 3.
Vse stvari veže torej ena vez: skupen smoter; vsako bitje je del vesoljnega reda, čigar središče je Bog.
Stvari si med seboj niso enake, ampak stoje na različnih stopnjah bitne popolnosti. Zato svoje najvišje naloge ne morejo izpolnjevati vse na isti način, ampak vsaka primerno svojemu bistvu. Način, kako stvari primerno svoji popolnosti prispevajo k uresničenju najvišjega namena ve-soljstva, je njih notranji smoter. Stvarnik je položil v ustvarjena bitja nagib, da žele po svojem smotru, n]ih bistvo je princip dejavnosti, s katero naj ga dosežejo. Kdor prizna Stvarnika, ne more utajiti tega zaključka, zakaj neskončno modri Stvarnik, ki je stvarem dal smoter, jim je moral dati tudi sredstva, da ga dosežejo. Naravna t. j. vsakemu bitju specifiško lastna dejavnost je torej bistveno smotrna; iz nje smeri lahko spoznamo notranji smoter bitja. „Stvarnik namreč ne giblje stvari le od zunaj kakor človek, temveč jim je v bistvo vsadil svoje načrte in svoje namene; same želijo po svojem smotru, iz njih nagnenja in želenja moremo sklepati o ideji in o želji početnika."J)
Nerazumna bitja delujejo s prirodno notranjo silo smotrno po z a k o n i h, danih od Stvarnika. Razumne stvari delujejo svobodno zaradi smotra. Nad seboj imajo zakon, da po njem uravnajo svoje delovanje in dosežejo svoj pravi smoter, toda ta zakon ne nalaga prirodne sile, ampak nalaga le dolžnost.
Tvarinski svet je razodetje božje popolnosti, a brez duha ne more doseči svojega namena. Ideja stvarstva je uresničena šele v nravnem redu, in po njem dosega prirodni red svoj namen. Človek, nositelj moralnega reda, je zato „dolžen izkazovati Bogu dolžno slavo ne samo v svojem, ampak tudi v njih (t. j. nerazumnih bitij) imenu — slavo,
1) V. Cathrein, Religion und Moral oder Oibt es eine Moral ohne Gott? Freiburg im Breisgau 1900, 36.
ki je tudi zanje sicer posredni, a vendar najvišji smoter. Človek je torej posrednik med Bogom in naravo. Kakor imenujemo posrednika med človeštvom in Bogom velikega duhovnika, tako tudi človeka lahko imenujemo velikega duhovnika narave."1)
Slava božja, priznanje neizmerne do-brosti in popolnosti božje, je torej najvišji smoter človekov, naloga njegovega življenja.
* * *
Vsako bitje ima svoj notranji smoter, ki je podrejen zunanjemu, vesoljnemu smotru in ki je primeren njegovi naravi. Bitje, ki ga je doseglo, je uresničilo svoj namen.
Kakšen je notranji smoter človekov?
Dosega notranjega smotra mora stvar popolnoma usposobiti, da doseže svoj zunanji smoter. Človekov zunanji smoter je slava božja, spoznanje in priznanje božje popolnosti. Zato mora biti najvišja stopnja spoznanja in ljubezni božje, ki je je človek zmožen, njegov notranji smoter.
Najvišja mera spoznanja onega bitja, ki je vir vsega, kar biva, najvišja mera ljubezni do one dobrote, ki od nje izvira vse dobro, to je največja popolnost razumne narave, to je nje blaženost. Blaženost v Bogu je torej notranji smoter človekov. Govorimo seveda o naravni blaženosti, torej o naravnem spoznanju in o naravni ljubezni božji. Da je človeku odločena tudi nadnaravna blaženost, ki presega vse moči človeške narave, nam je Bog pozitivno razodel.
Da je blaženost popolna, mora biti posest največje dobrote stalna. Stalna pa mora biti, da Bog nedvojbno doseže slavo, ki mu jo mora dajati človek, in da stvarstvo
') Človek središče vidnega stvarstva. .Katoliški Obzornik" 1901,
44 nsl.
izpolnjuje svojo nalogo vedno. Iz tega sledi, da bo človek, ali vsaj njega duhovni del, vedno zmožen dajati Bogu dolžno slavo, t. j. da bo vedno ohranil svoje osebno bivanje; sledi pa tudi, da človek ne bo vedno v indi-ferentnem stanju, kjer Bogu lahko služi, ali pa se tudi odvrne od njega, ampak da pride čas, ko bo — vsaj del človeštva — stalno užival Boga in mu bo dajal največjo slavo, ki mu jo more dajati stvar. Na zemlji je tako stanje nemogoče. Um išče sicer tudi tukaj le resnico, in polet ga nosi celo do spoznanja najvišje Resnice, in volja želi le po dobrem, toda predmete, ki se nam zde dobri, izbiramo svobodno. Namesto Boga, ki je naše najvišje dobro, in namesto tega, kar vodi k Bogu, se volja lahko oklene tudi kake dozdevne dobrine in skuša pretrgati vez, ki spaja evdemonološki red z moralnim, deontološkim redom. Kjer pa je tolika nestalnost, tam ni popolne blaženosti.
Življenje torej ni čas stalne sreče, ampak je čas pre-skušnje, ko človek samooblastno odloči o svoji usodi. Kdor služi Bogu tukaj, mu bo tudi po smrti mogel dajati čast in ga uživati. Kdor pa v stvareh išče svoje sreče in se odvrača od Boga, ga po smrti ne bo mogel slaviti, ker ne bo dosegel one popolnosti, ki je njegov notranji smoter.
Bog je torej človekov smoter: smoter neskončne vrednosti, ker je edini pravi smoter. S tem, da daje teizem življenju tak smoter, priznava najvišjo človekovo veljavo: njegovo osebnost. Glede svojega smotra so ljudje vsi enaki: vsem je skupen, vsi ga lahko dosežejo enako.
„Človek ne živi", pravi nekje Virchow, „da se pripravlja za nebesa, ampak da je človek." Tem smelim besedam stavimo nasproti resnico: človek živi, da se pripravlja za nebesa, ker je človek.
* * *
Smoter je središče reda. Bog, najvišji smoter razumnih bitij in tvarinskega sveta, je središče vesoljnega reda, nrav-nega in prirodnega. Smoter daje redu stalnost in vrednost.
Nravni red tvori vez med človekom in med Bogom: Bog je Stvarnik in smoter vsega, kar biva, človek je stvar, ki spozna svoje razmerje do njega, stvar, ki ima voljo, s katero lahko vzljubi Dobroto in Popolnost. Ta volja je svobodna. Svobodno se lahko klanja Stvarniku, svobodno se lahko obrne od njega in se oklene kake dozdevne dobrine. S tem pa poruši ljubeznivo razmerje med seboj in med Stvarnikom, svojim smotrom, odreče čast najvišji popolnosti ; najvišji dobrini bi morala dajati slavo z vsakim premišljenim dejanjem, pa dela moralno slabo, greši.
Proti svojemu smotru deluje človek lahko na različne načine. Bog je dal človeku dušo in telo: duša, plemenitejši del, naj gospoduje telesu in naj uravnava vse delovanje. Človek je družabno bitje; le v družbi z drugimi ljudmi se more ohraniti in popolnoma razviti. Domača družba — rodbina — ima namen, da ohranja in množi človeški rod. Javna družba, skupina rodbin — država — ima nalogo, da skrbi za mir in red in da pospešuje zemeljsko blagostanje. Družba je sestavljena iz posameznih, in vsi členi družbe so med seboj bistveno enaki: vsak posamezen je človek in ima isto nalogo, da namreč služi Bogu kot oseba in kot člen družbe. Zato tudi red lahko ruši kot posamezen ali kot družabno bitje.
Bog je absoluten smoter. Moralno delo, t. j. svobodno in premišljeno dejanje, je sredstvo, ki naj človek z njim služi temu absolutnemu smotru. Zato je dobro dejanje, ki je v soglasju s smotrom, absolutno dobro, in slabo dejanje, ki smotru nasprotuje, absolutno slabo, največje zlo. Med dobrim in zlim zeva prepad, ki se ne da premostiti, dokler je Bog gospodar in varih vesoljnega reda. Božjo oblast je treba poteptati, šele potem je prosta pot — „jenseits von Gut und Bose"!
Zadnjega razloga za razliko med nravno dobrim in nravno zlim moramo iskati v Bogu. „Od vekomaj spoznava Bog samega sebe v lastnem bistvu, v svoji neskončni Ideji in vidi, da je upodobljiva v neskončni meri." i) Zamislil je tudi človeka, odsvit božje popolnosti po svojem umu in po svobodni volji. V ideji človeka je že določeno razmerje med njim in med Bogom, med stvarjo in med Stvarnikom, in Bog je to razmerje spoznal z istim aktom svojega neskončnega uma, s katerim je zamislil človeka.
Božja ideja je najvišje merilo nravnosti človeških dejanj. Dejanje, ki ji odgovarja, je bistveno dobro, dejanje, ki ji nasprotuje, je slabo. To je moralni princip teistne etike, to je zadnji ontološki razlog bistvene razlike med moralnim dobrim in med moralnim zlim, to je najvišje merilo nravnosti.
Moralnosti svojih dejanj človek ne presoja po božji ideji, ki ni predmet neposrednega spoznanja, ampak po svoji razumni naravi in po njenem razmerju do vesoljstva. Kar mu pristoja po njegovi naravi in po razmerju narave do vesoljnega stvarstva, to je za človeka dobro.2) Človek je torej po teistnem naziranju merilo nravnosti, ker je njegova narava odsvit božje popolnosti in odgovarja božji ideji.
* * *
Ideji v božjem umu je dala realnost božja volja. Nje vsemogočni „fiat" je poklical v bivanje vse, kar obstaja, tudi človeka. Z istim aktom svoje volje, s katerim je človeka ustvaril, je tudi hotel, da mu služi kot stvar, zakaj ustvaril
1)	M. Pečarič, Panteizem in enota krščanskega svetovnega nazi-ranja. Almanah. V Ljubljani 1901, 100.
2)	Prim. V. Cathrein, Moralphilosophie. Eine wissenschaftliche
Darlegung der sittlichen, einschliesslich der rechtlichen Ordnung. I3. Freiburg im Breisgau 1899, 238 nsl. Dr. W. Schneider, Gottliche Welt-ordnung und religionsiose Sittlichkeit. Paderborn 1900, 455 nsl.
je človeka, kakor ga je zamislil v svoji ideji. Stvarnikov „fiat" je bil torej nujno glas zakonodajavca, kije narekoval človeku postavo: Jaz sem Gospod, tvoj Bog. Ne imej bogov razen mene! Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi!..." Bog je moral to postavo vsaditi človeku v srce, ker je neskončno svet in neskončno moder. Njegova najsvetejša volja se nujno ravna po spoznanju njegovega neskončnega uma, in njegova najmodrejša previdnost mora porabiti vsa potrebna sredstva, da s stvarjo doseže svoj namen. Zato mora svojim stvarem dati zakone, po katerih naj delujejo, da uresničijo idejo stvarstva, mora jim dati zakone, ki odgovarjajo njih naravi: nerazumnim bitjem je dal prirodne zakone, razumnim bitjem pa je dal nravni zakon, ki naj ga izpolnjujejo svobodno.
Ta nravni zakon, ki ga je Stvarnik vsakemu človeku vsadil globoko v srce, imenujemo naravni zakon. Njegova najvišja in splošna zapoved se glasi: delaj dobro in varuj se hudega, zapoved, ki je podlaga moralnega življenja. Druge zapovedi določujejo le, kaj je dobro, kaj zid, kaj je torej treba storiti, česa se varovati. Če nazo-vemo božjo voljo, ki veleva ohranjati vesoljni red in ga prepoveduje motiti, večni zakon, je naravni zakon prva objava večnega zakona v človeškem umu. „Večni zakon obseva našo pamet, in ta odsvit večnega zakona v naši pameti je naravni zakon." i)
Da biva naravni zakon, smo izvajali iz božje modrosti in svetosti. Ta dokaz ima moč in veljavo, dokler je osebni Bog stvarnik in smoter vesoljstva. Da biva naravni zakon, nam priča tudi vse človeštvo. Kakor so vsi narodi poznali in priznavali razliko med dobrim in zlim, prav tako globoko so bili prepričani, da je treba delati dobro in se varovati zlega, da je treba častiti Boga ozir. bogove, in da
') Dr. Fr. Lampe, Cvetje s polja modroslovskega. V Ljubljani 1897, 133.
so v človeški družbi potrebni neki osnovni moralni zakoni. Pri določevanju, kaj je dobro in ,concreto', jih je pač mnogo zabredlo v grde zmote, a tudi to nam priča, da so priznavali najvišjo zapoved naravnega zakona.i) Mnogo jih je, ki to dejstvo taje. Toda če ima vse človeštvo v srcu zapisano isto nravno postavo, je nujno treba priznati „Boga ali kako drugo nadčutno bitje", kakor pravi Pavel Ree. —
Osebnega transcendentnega bitja nočejo!
* *
*
Stvarnikovi zakonodajni volji odgovarja v človeku dolžnost, da se zakonu pokori. Dolžnost je silna — toda ne fiziško, da bi se ji bitje ne moglo ustaviti. Nravni zakon veže, veže s svojim brezpogojnim imperativom. Dolžnost je „nravna obveznost, t. j. da se je treba nravnemu zakonu pokoriti vselej in povsod . . . Dolžnosti se je mogoče ustaviti, a ni se je mogoče otresti".2) Dolžnosti si ne nalaga človek sam. Neka višja volja veže njegovo voljo. Dolžnost ni strah pred posledicami dejanja; strah more človeka odvrniti od dejanja, toda ne more povzročiti dolžnosti, da bi se ga varoval. Če kdo svobodno dela v svojo škodo, ravna nespametno, zato pa še ni slab človek. Kdor dela proti zakonu in tepta dolžnost, dela morda sebi v prid, toda dela slabo in se omadežuje.
Voljo more vezati le volja. Volja, ki nalaga dolžnost, mora biti nad voljo, kateri jo nalaga. Volja, ki veže, mora biti bistveno sveta, t. j. mora hoteti le moralno dobro, nravni red; mora hoteti, da se nravni red nikdar in nikjer ne krši, in da se vsako motenje reda popravi. To je pa volja, ki neskončno ljubi prvi vzor reda, božje bistvo, to
1)	Prim. V. Cathrein, Moralphilosophie I. 508 — 613. Dr. W. Schneider, Gottliche VVeltordnungund religionslose Sittlichkeit, 426—441. Istega pisatelja „AlIgemeinheit und Einheit des sittlichen Bewusstseins." Koln 1895, 24-128.
2)	W. Schneider o. c. 450.
je božja volja. Stvarivna božja volja veže človeško voljo in ji nalaga dolžnost. Človek jo spozna, kakor hitro more razločevati med dobrim in zlim. Človek spoznava najvišji smoter. Kakor smoter, je nujen tudi red, ki ga veže z njim. Kar zapoveduje zakon, je treba storiti ali opustiti, da se red med človekom in Bogom ne moti. Če človek to spozna, se mora odločiti, ali hoče n. pr. opustiti dejanje, ki ga prepoveduje nravni zakon, in se prilagoditi vesoljnemu redu, ali ga storiti in motiti vesoljni red, ustaviti se božji volji, ki hoče, da se red ohranja, hkrati pa vzeti nase odgovornost za svobodno motenje nujnega reda, ki zahteva zadoščenja. Alternativa, ki se ji ni mogoče izogniti, veže voljo.
Bog je središče vesoljnega reda, in vse teži po njem, da mu da dolžno slavo. Človeku je ta služba olajšana: nravno življenje ga blaži in osrečuje ter ga vodi k Bogu, da se v njem izpopolni in osreči. Kdor pa dela proti redu, se odvrača od Boga in nastopa centrifugalno pot. „Kdor prestopi nravni zakon, izvrši zločin proti smotru stvarstva, se upre Bogu, ki je uredil svet, in je v njegovih očeh predmet groze; izgreši torej svoj namen, zapravi svojo srečo."1) Česar ni hotel storiti svobodno, bo moral storiti prisiljen; moral se bo pokoriti vesoljnemu redu in trpeti
večno kazen. To je sankcija naravnega zakona.
* *
*
S teistnega stališča smo razložili poglavitne etiške pojme in smo pokazali, da jim je skupni temelj osebni Bog. Kdor taji osebnega Boga, mora dosledno tajiti tudi absolutno vrednost nravnih pojmov. Nravna zavest pri človeku mu je potem seveda nedoumna uganka. Če imajo dobro, zlo, dolžnost, zakon le relativno vrednost, resno ne moremo več govoriti o moralnem redu. Etika potem ni več znanost, ki more dognati občeveljavna pravila za življenje. Mogoča je le še deskriptivna etika, ki opisuje, toda se ogiblje
») W. Schneider. o. c. 451.
vsake razlage. Če človek ni stvar božja, če mu nravnost ni takorekoč prirojena, odkod ima človeštvo ta pojem? Najnovejša etika stoji pod vplivom evolucionizma in poskuša evolucijsko razložiti postanek nravnosti. Popolno onemoglost takih poskusov priznava C. Stumpf z besedami, ki ne potrebujejo komentarja: „Kako je mogla nastati tista racionalnost (jenes Rationelle), ki jo Kant imenuje praktiški um (praktische Vernunft), navadni ljudje pa vest, kako je mogel nastati imperativ: moraš, tvoja dolžnost je! . . . to še do danes ni pojašnjeno vkljub vsemu prizadevanju sedanje socialno-historiške etike. Prehod od slepega nagona, od običajev, ki se jih držimo iz navade, pa do nravnosti, ki se je odločno zavedamo, se vendarle vedno zdi kakor skok, ki ga moremo oslabiti (!) le toliko, kolikor si moremo nekaj novega misliti v neskončno majhnih početkih."1) Brez Boga je mogoče razločiti nekaj posameznih delov morale; sestav etike brez Boga pa je stavba brez temelja.2)
Teistno moralo dolže, da je evdemonistna, češ ker človeka navaja k dobremu zaradi plačila.^) Vsako dobro delo bo po teistnem naziranju človeku poplačano, a prav zato, ker je dobro. Moralna dobrost je popolnoma neodvisna od blaženosti, ki si jo človek zasluži z dobrimi deli. Kakor je notranji smoter vsake stvari podrejen vesoljnemu smotru stvarstva, tako je tudi evdemonološki red podrejen deontološkemu, čeprav je z njim tesno spojen. Človek mora služiti Bogu, najpopolnejšemu bitju, dajati mu mora slavo s spoznanjem in z ljubeznijo ravno zato, ker je Bog. A to je največja sreča za človeka, to je njegova blaženost.
1)	C. Stumpf, Der Entvvickelungsgedanke in der gegenwartigen Philosophie. Leipzig 1900, 11.
2)	B. Peters, Die christlichen Begriffe der Sittlichkeit und Seligkeit und ihr innerer Zusammenhang gegeniiber dem Vorvvurf des Eudamo-nismus. Munster, 1902. 7- 29.
Nravnost in blaženost sta člena enega vesoljnega reda. Blaženost je odsev svetosti, svetost pa je soglasje človeške volje z neskončno sveto božjo voljo. Najpopolnejše deluje človek, če dela iz ljubezni do najpopolnejšega bitja. Dobro pa tudi ravna, če dela zaradi plačila, ki ga pričakuje od Boga; priznava namreč, da je njegova edina sreča v
Bogu, da je torej Bog njegov najvišji smoter.
*
„Ostane nam torej le Bog. Če ga dosegamo, živimo dobro, če ga dosežemo, ne živimo le dobro, ampak živimo blaženo.
Bog je naša najvišja dobrina. Ničesar nimamo, kar bi nam še ostalo, ničesar nimamo, po čemer bi še hrepeneli: prvo je nevarno, drugo je ničevo."1)
') Aug., De mor. Eccl. Cath. et de mor. Man., I. 6, 8.
phtom berk.
Kristus in delo. * * *
Maribor.

		
oooo		OOOO 1
1 lili		1111l]j
Očitanje, da je evangelj brezploden, da krščanstvo zatira in obsoja delo, da ovira napredek in pridobivanje časnih dobrot, nikakor ni novo. Že Tertulijan,1) Justin2) in drugi apologetje prve krščanske dobe branijo Jezusov nauk nasproti te vrste napadom. V novejšem času pa ga spet dolžijo možje kakor Straufi, Renan, Nietzsche in drugi, da nima zmisla za stanovsko delo, za borbo življenja, za napredek, za uporabo naravnih moči: v stiski naj se človek z mirno resignacijo uda usodi, brezdelno naj pričakuje boljše ali slabše prihodnosti.
David Straufi n. pr. trdi3), da je krščanstvo kult uboštva in beraštva, da je krščanstvo kulturi naravnost sovražen princip. V nekem pismu na Langeja4) omenja med drugim: »Bogatin in ubogi Lazar, darovanje ubogim, pozemeljsko trpljenje, nadzemeljsko maščevanje, ko Bog, ki ljubi ubožce, s peklenskimi kaznimi kaznuje bogatine — to so vendar glavne ideje ustanovitelja mesijanskega kraljestva in Cahej je dobro vedel, kaj Jezusu ugaja, ko mu je obljubil, da hoče polovico premoženja razdeliti med reveže. To je etiški dualizem v najjasnejši obliki. Da se ne pehamo za mamonom, ampak da od Boga in od ljudi sprejemamo darove, to je
!) Adv. Prax. Migne s. 1. 2.
Dialog, c Tr., Migne s. g. 6.
3)	Der alte und neue Glaube.
4)	Lange, Geschichte des Materialismus.
prvo. Čeprav so ljudje trdosrčni in zahtevajo morda dela namesto beračenja, na pozitivno delo vendarle ni misliti; revščina se mirno prenaša in pozabi v opojnem opiju predstav o blaženosti mesijanskega kraljestva."
„Rim je sedež morale, ki smatra delo za kazen božjo", piše Carneri1). „Ker je delo povzročilo moderno civilizacijo, se ji zdi boljše, ko bi se človek prepustil božji previdnosti in kakor kak napol medved . . . poskušal zimsko spanje, namesto da si pomaga sam." Uhlhorn2) pravi: „Rimska etika je srednjeveška; manjka ji pravega nravnega pojma o delu." Da, dobi se celo mož, ki krščanstvo dolže slepega fatalizma: „Kakor znano, smatra krščanstvo pozemeljsko življenje za nekaj začasnega, nevrednega prihodnje slave. Potemtakem je seveda nezmiselno ukvarjati se z zboljšanjem pogojev življenja. Tak fatalizem je sovražen vsakemu napredku."3)
Tudi Hartmann4) odreka krščanstvu vse pogoje kulturne struje: „ Krščanstvo je skozinskozi transcendentno svetovno naziranje, ki biva le na ,onem' svetu in ki ga ono-stranske zadeve tako absorbirajo, da mu kar nič ne preostane za ta svet."
Renanu je čisto umljivo, da Kristus navdušeno govori o siromaštvu, o beračenju in o postopanju. Kjer je namreč podnebje tako milo kakor v Palestini in sploh v orientu, tam da ni treba skrbeti za toplo obleko, za stanovanja i. dr. Prebivavci da se zadovoljujejo z najpičlejšo hrano; take dežele so dežele idealizma in poezije. Delati da ni treba, saj so ptice pod nebom boljše oblečene ko bogatini, saj Bog skrbi za vse. Lenuštvo da je Kristusa navdušilo za najlepše prilike!5)
') Sittlichkeit und Darwinismus, 243.
2)	Die Arbeit im Lichte des Evangeliums betrachtet.
3)	Wahrendorp, Katholicismus als Fortschrittsprincip.
4)	Die Selbstzersetzung des Christentums und die Religion der Zukunft.
5)	Renan, Vie de Jesus, c. 10.
Na taka očitanja je treba jasnega odgovora posebno dandanes, ko se — po pravici! — delo smatra za vir blagostanja in napredka. „Naša doba tvori eno najtežjih epoh, ki jih je človeštvo kdaj doživelo. Kakor svinčena odeja leži nad nami. V soparici, ki jo izpuhteva, trpimo vsi. Civilizacija preti, da razpade, da se sesuje nad našimi glavami. S strahom mislimo na sedanjost in zbegano zremo v bodočnost. Število nezadovoljnih raste od dne do dne. Po vseh krajih je čuti klic po zboljšanju razmer. Učenjaki in delavci, vladajoči in podložni se posvetujejo in pišejo o takozvanem socialnem vprašanju..."1)
Ako Kristusov evangelj ne more delu dati prave vrednosti, prave smeri, prave podlage, potem krščanstvo vsaj dandanes ne more biti religija zdravih, krepkih, delavnih ljudi; evangelj bi bil le za ljudi, ki so življenja siti, za slabiče, za lenuhe, za berače, — približno kakor budizem.
Gre nam torei za vprašanje: ali je Kristusov nauk, kakor ga umeva in tolmači katoliška cerkev, sovražen ali prijazen delu, z drugimi besedami, more li Kristus kot ideal stati pred našimi očmi, ko dosegamo to, kar je v materialni
in duševni kulturi dobrega in zdravega?
*
Najlepši vzgled delavnega življenja, pa tudi najboljši odgovor na preperela, zastarela moderna očitanja o brezplodnosti evangeljskih resnic, je dal Kristus sam. Kakor je nepojmljiv ves njegov pojav, tako je v bogastvu energije duševnih in fiziških sil nedosežno vse njegovo življenje.
Ponižal se je, da je vzel nase podobo hlapca,2) postal je človek, podoben nam. Ni se rodil v kraljevski palači, ni si izbral bogatih, imenitnih starišev, ampak hotel je biti siromak, hotel se je živiti od dela svojih rok, da bi po-
') Dr. Jos. Bilczewski, Die heutige soziale Notlage und die Mittel zu ihrer Heilung, Czernowitz 1903, 3.
2) Fil. 2, 7.
svetil delo, da bi nam dal vzgled delavnega ž i vlj enja.
Delal je sam, in ljudje so ga smatrali za sina delavskih starišev. »Pokoren je bil svojim starišem tudi pri telesnem delu. V pokorščini je posvetil s svojim znojem in s svojimi žulji telesno delo in je s tem odvzel od njega sramoto, ki se ga je držala pri poganih. Ob tistem času, ko se noben svoboden Grk ali Rimljan noče pritekniti telesnega dela, ko samo ubogi sužnji delajo po polju in po delavnicah, opravlja božji Sin trdi posel tesarskega pomočnika. S tem poviša delo in povzdigne do takrat brezpravni delavski stan."i)
Kristus je marljivo pomagal redniku Jožefu v delavnici. Ko je neko soboto učil v shodnici, so se pričujoči čudili njegovi modrosti ter se povpraševali: „Ali ni ta tesar?"2) Tesarski mojster je bil pravzaprav Jožef; najbrže pa je umrl, še predno je Kristus začel svoje javno delovanje. Gotovo je Kristus pred svojim javnim nastopom samostojno nadaljeval rokodelstvo svojega rednika, da je preživil sebe in mater.
Pač bi bil lahko živel lagodno in brez dela, vendar je vso deško in vso mladeniško dobo in najlepša moška leta prebil v delavnici, z obličem v roki, v delavskem jopiču. Filozof Celz, ki je živel v drugem stoletju in je zaničeval telesno delo kakor drugi pogani, je v svojih napadih na krščanstvo posebno poudarjal, da je bil Jezus rokodelec, njegov oče tesar in mati preprosta šivilja: neumna, nezmi-selna je torej vera — v judovskega delavca! Apologetje tedanje dobe pa so s ponosom kazali na dejstvo, da je Kristus-Bog z lastno roko izdeloval poljsko orodje!
Kristus tudi potem ni spremenil svojega demokraškega prepričanja, ko je zapustil tiho nazareško hišico in je začel javno učiti. Ugovarjajo namreč, da je do 30. leta sicer delal, potem
») Dr. Krek, Zgodbe sv. pisma, X., 108.
2) Mark. 6, 3.: „Oj/ o5x6g žrav <5 -cevctcov;'
pa da se je dela naveličal, zapustil delavnico in popolnoma predrugačil svoje nazore o delu.
A kako je bilo v resnici ? Moremo li trditi, da bi bil nedosežni značaj naenkrat postal sovražnik dela, sanjarski aristokrat? Kaj nam pravi sv. pismo?
Delavski so bili ljudje, ki jih je poklical za apostole, med delavskim ljudstvom je imel svoje najboljše prijatelje, tam je iskal in našel prve poslušavce. Simon, ki ga je postavil za poglavarja vesoljne cerkve, je bil preprost ribič, mož iz srede delavskega ljudstva!
Ni jih vabil, naj mu sledijo, da bi jih odtegnil telesnemu delu, da bi jih učil pohajkovanja, kakor trdijo nasprotniki, ampak izbral si jih je, ker jim je hotel poveriti še važnejšo nalogo — da oznanjajo evangelj vsem narodom. A celo po izvolitvi so tupatam izvrševali svoj prejšnji posel, ne da bi jim bil Kristus branil, celo pomagal jim je in je blagoslavljal njih delo.
Kristus sam je veliko delal tudi potem, ko je „hodil po svoji domovini od kraja do kraja in je dobrote delil". Cele noči je premolil; evangelist piše o njem: „Erat per-noctans in oratione." Premnogokrat se je oddaljil od svojih učencev in je prečul noč v goreči molitvi. Koliko je prepotoval v treh letih javnega delovanja, koliko je prestal pomanjkanja! Koliko je govoril, koliko čudežev je storil! Saj pravi evangelist, da bi svet ne vzdržal knjig, ko bi se popisala vsa njegova dela!1) Po pravici pravi veliki apologet2) sedanjega časa: „Odkar je Sin božji sam živel kot delavec na zemlji, ne bo nihče več dela smatral za nekaj nečastnega!" Res da se v novejši dobi — čeprav v drugih oblikah — spet pojavlja preziranje dela, — a temu ni vzrok evangelj, pač pa vse kaj drugega : če je pred Kristusovim prihodom delo bilo sramotno in je to zmotno nazi-
1)	Jan. 21, 25.
2)	Weifi, Apologie IV. 308.
ranje bilo utemeljeno v poganski religiji1), moremo s polnim pravom sklepati, da moderna kapitalistna družba mrzi delo, ker se vrača k poganstvu, ker se odvrača od Kristusa!
Najbolj omikani, najbolj učeni možje med starimi pogani govorč prezirljivo, celo zaničljivo o telesnem delu. Grki in Rimljani sužnjev in delavcev niso smatrali za osebe, ampak za stvari Državni zakoni so jih stavili v eno vrsto z delavno živino. „Sužnji in druga živina" — beremo v starih postavah.2) Kakor pravi Aristotel, največji grški mislec, so delavci posebna vrsta ljudi; čisto drugačni so kakor tisti, ki se pečajo z znanostmi, s politiko in z vojaštvom; čisto drugačni so kakor tisti, ki jim sploh ni treba delati. Delavec da ne zasluži naslova državljan ; v njegovi duši ni mogoče, da bi se rodile kake misli in kaka čustva. Po mnenju rimskih filozofov „pošten mož ne živi v delavnici".3)
In kako je v krščanstvu ? Krščanstvo ne uči, da bi jih nekaj bilo ustvarjenih za delo, nekaj pa za Ienarjenje. Vsi ljudje brez izjeme so rojeni, da so koristni udje v človeški družbi, rojeni so, da delajo: „človek je za delo ustvarjen kakor ptica za 1 e t a n j e", pravi sveto pismo.4) Delati ni dolžan samo revež, ki se bori za obstanek, ki si v potu obraza in z žuljavimi rokami služi vsakdanji kruh, ampak tudi premožni; pravzaprav ta še bolj, „ker mu je bil trud bogato poplačan že naprej."5) Kdor ne dela, naj tudi ne jč! Krščanstvo trdi, da ni nobeno delo in noben stan poniževaven; poniževavna je samo lenoba. Po grehu prvih starišev je delo sicer utrudljivo, a ni nečastno, ravno nasprotno, delo podeli človeku šele pravo veljavo, delo je izvir človeške sreče!
1)	dr. Jan. Ev. Krek, Socijalizem, 145.
2)	dr. Jos. Bilczewski, n. m. 49.
3)	gl. dr. Jos. Bilczevvski, n. m.
*) Job 5, 7.
5) dr. Jos. Bilczevvski, n. m. 52.
Uporaba fiziških zmožnosti je za človeka naravna potreba. Zato se nam ne more zdeti čudno, da so tudi v poganstvu bili časi, ko so delo visoko čislali. Rimljani so bili najoblastnejši takrat, ko so po širnih latifundijah trpljenja, lakote in groze umirali ubogi sužnji, a niso bili najmočnejši. Pred punskimi vojnami so bili delaven, pošten poljedelski narod; zgodilo se je, da so Cincinata pozvali od pluga in mu poverili najvišjo oblast v državi! Bili so dobri delavci, zato tudi hrabri bojevniki, plemenitega mišljenja in ljubili so domovino odkritosrčno. Ko jih je po-mehkužila politiška mogočnost, pa so morali najemati tuje ljudi, da so se borili za njih rod in dom! Kdo ve, kakšna bi bila zgodovina, ko bi se bil Hanibal rodil par stoletij pozneje?
Vendar je bila marljivost, ki so jo pokazali Rimljani, in ki jo v začetku svojega kulturnega razvoja kaže vsak narod, le izraz naravne potrebe. Splošne in enake obveznosti dela ni nalagala niti religija niti zakonodajstvo. Krščanstvo pa stopa pred človeka z jasno izraženo zahtevo: v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, to se pravi, moral boš delati, z delom si boš moral pridobiti, česarkoli boš potreboval, da boš mogel živeti za človeka dostojno življenje. Kristjan naj ne živi od miloščine, ampak od dela; komunizem ljubezni mora biti izjema in ne pravilo. „Socialno vprašanje ni vprašanje dobrodelnosti in usmiljenja. Delavec hoče živeti, a ne od beračenja, temveč od dela. Ne zahteva miloščine, ampak zahteva pravice do dela." i) Splošno obveznost dela je torej Kristus s svojim sijajnim vzgledom potrdil, v kolikor je že dana od Stvarnika, in na novo vpeljal, v kolikor so poganske zmote v človeku zadušile to naravno potrebo. S tem je vrnil delu dolžno čast in mu jo še neskončno povišal, ker je delal tudi On, učlove-čeni Bog; vrnil pa je dolžno čast tudi človeku,
!) dr. Jos. Bilczewski, n. m. 52.
zakaj če je delo obvezno za vse, potem ni sužnjev na eni, brezposelnih kapitalistov na drugi strani, enakost obveznosti izenači stanovske razlike, vsi stanovi so
častni, vsako pošteno delo je hvalevredno.
*
Čudni pomiselki vznemirjajo modre glave proti-krščanskih eksegetov. Preočitno spričujeta zgodovina in krščanska tradicija, da je bilo Kristusovo življenje veličastna drama dejanske ljubezni, poveličanje dela. Zatekajo se k naukom in iščejo primernih izrekov, da bi mogli z njimi dokazati škodljivost krščanskih resnic za socialno življenje.
Ugovarjajo i) n. pr., da Kristus napoveduje konec sveta,2) da torej ni treba delati in skrbeti za bodočnost. Toda Kristus le svari, naj človek dobro porabi čas življenja, ker mu je neznana ura božjega prihoda, hiteti mora tembolj, da si pridobi dobrih del, ker ne ve, kdaj ga Bog pokliče na račun.
Krivično je tudi, če trdijo, da Kristus priporoča brezdelno življenje, ko govorih) „Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za telo, kaj boste oblačili . . . Glejte ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo, ki nimajo ne shrambe ne žitnice, in Bog jih živi. Koliko boljši ste vi kakor one! . . . Glejte limbarje, kako rastejo! Ne delajo in ne predejo, povem vam pa, da še Salomon v svoji časti ni bil tako oblečen kakor je eden izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in se jutri vrže v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!" — Polno tolažbe je v teh krasnih besedah! Kristus navaja vzglede božje previdnosti in skrbljivosti, da bi obudil tem večje zaupanje v človeku. Noče reči, naj človek ne dela, kakor lilije na polju ne delajo, naj ne seje in ne žanje, kakor ptice pod nebom ne sejejo in ne žanjejo. Vzbuditi hoče le večje zaupanje do Boga. On
') Hartmann, Die Selbstzersetzung des Christentums u. d. Relig. d. Zukunft.
2)	Luk. 17, 22-37.
3)	Luk. 12, 22 nsl.
ne pravi, naj človek ne dela, ampak pravi: če dela, pa nima zaželjenih uspehov, naj ne obupa. Če za malovredno zelišče Bog tako skrbi, koliko bolj bo poskrbel za človeka, ki je nad drugim stvarstvom tako vzvišen!
Z delom je v tesni zvezi materialno blagostanje in posestvovanje, zakaj bogastvo ni nič drugega kakor „blago, ki ima toliko vrednost in cene, kolikor je v njem obseženega človeškega dela." i) Kaj uči Kristus o siromaštvu, kaj o bogastvu?
Kristus ne obsoja bogastva samega, ne obsoja bogatinov zaradi bogastva. Bogastvo ne škoduje, če je pridobljeno na pošten način in če se ga človek poslužuje v pravem redu. — Nasprotno pa tudi siromaštvo samo ne stori siromaka vrednejšega, boljšega, če je njegovo moralno življenje pregrešno. — Po notranji vrednosti se cenita bogatin in siromak!
Prilike o talentih 2) se Gospod posluži, da pove, kako naj porabljamo prirojene zmožnosti v nadnaravne namene: s talenti naj se trži, pridobivamo naj si novih! V priliki o krivičnem hišniku 3) smatra Kristus bogastvo za pripravno sredstvo, da si v pozemeljskem življenju naberemo dobrih del za nebesa.
Le tistim bogatinom kliče strašno gorje4), ki se zanašajo samo na tvarne dobrine, ki molijo zlato tele in ne marajo višjih, nadnaravnih dobrot; blagruje tiste, ki si nasproti tvarnim dobrinam ohranijo notranjo prostost in jih smatrajo le za sredstvo, za pripomoček do pravega trajnega bogastv a.5)
Kristusa samega magi kraljevsko obdarujejo,6) njegov prijatelj je bogati Nikodem?), o bogatem Caheju pravi 8), da je k njemu zveličanje došlo, v hiši bogatega Simona9)
1)	dr. Pavlica, Socijalno vprašanje, Gorica 1902, 61.
2)	Mat. 25, 14-31. — 3) Luk. 16, 1-12. - *) Luk. 6, 24. 25.
s) Mat. 5, 7.
6) Mat. 2, 11 - Jan. 3, 7. 50. — s) Luk. 19, 2 nsl. - «) Luk. 4, 38.
obeduje, pogosto obiskuje premožno rodbino Lazarjevo i), Magdaleno2) zagovarja nasproti apostolom, ki so mrmrali, da je z dragocenimi dišavami mazilila njegove noge. Med učenci je več premožnih, premožne so žene, ki ga gmotno podpirajo na potovanju.
A nasprotniki ne morejo v soglasje spraviti gotovih Kristusovih izjav o bogatinih in o bogastvu. Braniti moramo Gospoda ne samo proti Renanu in tovarišem, ki trdijo, da je Kristus zadnja tri leta postal aristokrat in prijatelj kapitalistov, ampak tudi proti Hartmannu in drugovom, ki trdijo, da je premožne ljudi obsojal na dno pekla. Saj namen imajo nasprotniki vsi isti, rabijo le različna sredstva, iz prvih kakor iz drugih pa govori — nevednost, nepoznanje sv. pisma, neznanje najenostavnejših eksegetiških pravil! Če iztrgate posamezne stavke iz konteksta, morete s sv. pismom v roki dokazati, karkoli hočete!
Kristus govori n. pr. pri Matevžu3): „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih končata rja in mol, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo, temveč zbirajte si zakladov v nebesih !" Tu se baje prepoveduje pridobivanje premoženja. Vendar je taka razlaga popolnoma neopravičena. Kristus tule poudarja, da končni in najvišji smoter za človeka ni časno premoženje, posvetno blago, ampak božje kraljestvo. Kdor smatra dobrote tega sveta za končni cilj, zgreši svoj nadnaravni poklic, zakaj „kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce."4)
Drugi pravijo, da Kristus premožne ljudi že kar naprej obsoja v večno trpljenje: „Laže je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo." 5) V priliki o bogatinu in Lazarju 6) je bogatin pokopan v peklo, siromak Lazar pa pride v Abrahamovo naročje.
Kristus hoče reči: Ker bogati ljudje tako radi navežejo svoje srce na premoženje in jim je bogastvo takorekoč
i) Luk. 10, 38-42 i. dr. - 2) Mat. 26, 7. - 3) 6, 19 nsl.
4) Mat. 6, 21. — s) Mat. 19, 24. - <>) Luk. 16, 20 nsl.
drugi, velikokrat tudi edini bog, zato se bodo težko zveličali. V priliki o bogatinu in ubogem Lazarju bogatin ni prišel v peklo zaradi bogastva, ampak ker je v njem utopil svoje srce, ker je bil trdosrčen in neusmiljen do siromaka Lazarja; in Lazar ni prišel v nebeško kraljestvo zato, ker je bil siromak, ampak zato, ker je potrpežljivo in voljno prenašal pomanjkanje in bedo in zaničevanje bogatinovo.
Tudi z grožnjo i) „gorje vam, bogatinom!" ni obsodil obilne zasebne lasti, posestvovanja, bogastva samega na sebi, ampak gorje kliče le tistim bogatinom, ki v ničemernem in pregrešnem veselju živijo razkošno in zlorabljajo v svojo nesrečo to, kar jim je naklonila previdna božja ljubezen, da bi se z dobrimi deli laže zveličali. A tudi uboštva Kristus ne smatra za največje zlo na svetu; dal nam je nauk, ki tudi siromaka napolni s tolažbo. Toda če pravi, da se evangelj naznanja predvsem ubogim in nadložnim, če posebno skrb obrača na bolnike, na slabotne, na reveže in na obtežene, ne sledi iz tega, da je njegov nauk le za slabiče. Ravno nasprotno: Evangelj ima v sebi moč, da iz slabičev napravi močne, iz bolnih zdrave!
Ko bi krščanski nauk ne mogel biti tolažba revnim in zatiranim, ko bi človeku v nesreči ne mogel ponuditi ničesar,
bi resnično ne bil za človeštvo!
*
Kristus torej ni učil lenega kvietizma, 2) obupnega pesimizma, njegov nauk je veselo oznanilo veselega, krepkega, možatega dela; njegov nauk je navodilo za spopol-njevanje samega sebe, za utrjevanje duševnih in telesnih sil v trudapolnem, delavnem življenju. Za spopolnjevanje samega sebe! Za spoznavanje lastnih slabosti in napak in
1)	Luk. 6, 24.
2)	gl. podobno očitanje v Zborniku „Slov. Matice" 1902, 27. 28 (Pavel Grošelj: Prešeren in Petrarka).
pregreh! Za ozdravljenje dušnih, notranjih bolezni! Govorili smo tu le o Kristusu - delavcu, o Kristusu, ki je rekel: »Ljudstvo se mi smili, ker nima kaj jesti."1) A kaj je s Kristusom-odrešenikom, s Kristusom-zveličarjem, s Kristusom, reformatorjem src? Ali naj je to postransko? To je glavno! „V kulturnem svetu se čuje neko gibanje, neko šumenje", piše revija2), ki nikakor ni krščanska. „Vedno jasnejša postaja ideja: da prava kultura ne obstoja v množini tovaren in eksporta, tudi ne v lepoti palač in trgov in ne v čudovitosti iznajdeb, ampak v temeljni reformi samegasebe. Višek kulture ne nastopi tedaj, ko bo tehnika tako daleč, da bo vsako delo mišic nadomeščeno, ali ko bomo lahko Jetali po zraku", ampak tedaj, ko razvije človek svoje človečanstvo, da se lahko dvigne s svojo osvobojeno voljo in u mom v višine . . . Vedno glasnejši in obupnejši je klic po boljših gmotnih razmerah, po večjih užitkih, potrebah, po reformah. Storimo prvi korak, reformirajmo svojo osebo!... Reforme socialnih razmer se začenjajo z lastno reformo!"
1)	Mark. 8, 2.
2)	Naši Zapiski. Socijalna revija v Ljubljani, H. (1904), 3, 41 (med. E. Š.: Psihofiziološki temelj vegetianizma).
jos. 5rebernič.
Stankotov greh.
Črtica.

Temnosive, žalostne megle so odevale mesto in so tiščale tudi na okna naše male kapelice.
V kapelici pa, o kako ljubko so sevale lučke tam na oltarju! Druga je veselo pozdravljala drugo; zrle so na oltar, kjer je pošiljal mašnik sveto daritev v nebo, in zrle so prijazno tja naprej po kapelici, kjer so se vrstile cvetoče mlade postave.
Danes jih je mnogo. Gimnazija ima velikonočno obhajilo.
Veličastno, resno je v tihem svetišču. Bog je na oltarju ...
Kako Mu utriplje srce hrepenenja!
Skoraj, skoraj Ti bo želja uresničena, Gospod! Bliža se blaženi trenotek — in srca bodo prihajala k tebi. O, danes so lepa in čista!
„Pridite k meni vsi!"---
Lahno, rahlo je zavaloval glas ljubezni in hrepenenja od oltarja doli po kapelici in se širil od srca do srca . . .
Nežno in mehko se je dotikal src in vzbujal v njih sladke odmeve, rojene v vernosti in pobožnosti, in tudi srca so valovala hrepenenja in ljubezni . . .
In valovi so se od čistih in nedolžnih src vračali zopet k oltarju . . .
„Prihajamo vsi"--—
A tam Ga nekaj vznemirja v nebeškem pokoju, tam-le v kotičku na desni! Zakaj ne odmevajo srca tudi tam-le glasov ljubezni; zakaj se jim zapirajo? Saj je Njegovo srce tudi med temi. ..
Lučke na oltarju obstanejo, plašno zaplapolajo, stresejo se in se pahnejo nazaj, kakor bi hotele bežati, in se stisnejo zopet skupaj . . .
Da, to so tisti štirje! Poznali so spise in v njih so brali, da je bajka vse, kar pripovedujejo svete knjige: Kristus ni bil Bog, in božjih zapovedi ni, človek si jih je izmislil sam — vse to da je dokazala moderna veda. In zato so se na tihem posmihali svojim sošolcem; in tudi vsem drugim so se milovavno smehljali, ki so še verovali; ki so menili, da je na oltarju Bog, da prejmejo pri obhajilu Boga v srce --košček testa, to naj bi bil Bog!? —
Vzvišene so se čutili nad temi vražami; zato se jim včeraj ni zdelo vredno, da bi bili šli k izpovedi.
Toda pred katehetom se je treba izkazati, da so bili i pri izpovedi i pri obhajilu. Dva sta se odločila, da se hočeta žrtvovati. Šla sta k izpovednici, povedala nekaj in dobila listke; in potem sta šla še enkrat, še enkrat sta nekaj povedala in zopet sta dobila listke. Listkov je bilo dovolj; katehet bo zadovoljen . . .
In ker katehet kontrolira, pridejo li vsi k velikonočnemu obhajilu, so prišli tudi v kapelico; tja v kotiček na desni so se spravili vsi štirje; katehet jih je videl; zadovoljen bo . . .
Tudi on je bil med njimi . . . Stanko, Stanko, tudi ti si bil med njimi! . . .
Včeraj si se za druge žrtvoval tudi ti. Ko so bili listki skupaj, ste šli na veseljačenje. In pili ste in peli in se norčevali iz bajk, iz izpovedi, iz koščka testa . . .
Tudi ti si pil in pel, tudi ti si se norčeval iz bajk, iz izpovedi, iz koščka testa . i.
O Stanko, Stanko!
*
Tam sedi napol, kleči napol; v rokah na klopi pa ima knjigo, ki jo je napisal Renan, in bere iz nje . . .
Da, da, Kristus ni bil Bog; evangelj je bajka; kar molijo sošolci sedaj, ni Najsvetejše, to je le fetiš, le košček testa . . .
Ivan! Stankotovo oko je obstalo na njem. Ivana je Stanko rad imel. Od nekdaj že ga je rad imel in tudi sedaj ga ima še vedno rad. V detinskih dnevih sta se skupaj igrala in skupaj sta se učila; skupaj sta hodila v šolo; skupaj sta uživala počitnice in se jih veselila.
Ivan je bil najboljši dijak v razredu. Kolikokrat ga je Stanko hotel pridobiti za svoje nazore in ga prepričati, da moderna veda nasprotuje krščanstvu; da ni res, kar farji uče!
Zasmehljal se mu je Ivan, kadar je delal take poskuse, ter ga je smehljaje zavračal; kdaj se je pa tudi zresnil, da je moral Stanko bežati od njega. —
O da, Ivan je vedel mnogo; mnogo več je vedel, kakor on sam. Stanko je spoznal, da ni varno, prepirati se ž njim o takih predmetih, dobil je respekt pred njim ...
In vendar veruje! In vendar je tako prepričan o resnici katoliških dogem, da mu včasih kar glas trepeče, ko jih zagovarja . . . Ima-li prav?
Kdo ima prav, Ivan ali on?
Stanko se zamisli.
In kakor Ivan, verujejo in mislijo več ali manj tudi drugi sošolci, vsi, vsi, izimši le trojico, v katere družbi je on.
Kdo ima prav, oni ali on ? —--
In kakor Ivan, misli in veruje tudi mamica doma; tista stara, sivolasa mamica, ki tako rada kleči pred tabernakeljnom in moli.
Je li tudi ona neumna?
Kdo ima prav, ona ali on? — —
In kakor mamica, misli in veruje tudi njegova bogata in lepa sestrična, ki se je letos odpovedala vsemu in šla k usmiljenkam.
Pač se je jezil nad njo in ji rekel celo, da je nora, da je blazna.
A zavrnila ga je resno, naj malo premisli, kaj govori.
Je li ona res nora in blazna?
Kdo ima prav, ona ali on? —---
In iste vere in istega prepričanja kakor ona so tudi vse druge usmiljenke in vsa ona nešteta bitja, ki so se s slovesno zaobljubo oddala na veke Kristusu-Bogu.
Mar so vsa ta bitja blazna?
Kdo ima prav? —--
Stanku pade Renan na tla. Skloni se in ga vtakne v žep. Tesno, tesno mu je postajalo; grozen nemir se ga je polaščal.
In vsi oni milijoni, ki žive v Evropi, v Ameriki, ki so razkropljeni po celem svetu, so li blazni?
I njim je Kristus Bog; i oni ga molijo v tabernakeljnu . . .
In vsi oni brezštevilni milijoni, ki so tekom devetnajstih stoletij živeli in bivali na zemlji, so li bili blazni vsi?
I njim je bil Kristus — Bog; i oni so ga molili v tabernakeljnu.
In vse one nepregledne vrste, ki so se pustile trpinčiti in klati zato, ker jim je bil Kristus — Bog! So li bile blazne? So se li pustile trpinčiti in klati za bajke, za fetiš, za košček testa ?. . .
Kdo, kdo ima prav?--—
Stanko je razburjenja nemirno sopel; srce mu je težko bilo; pot mu je silil na čelo.
In zopet je pogledal tja na Ivana, — bliskoma so mu stopili vsi njegovi protidokazi pred duha; o kako jasni so mu postali! Nič jim ni mogel ugovarjati.
In resnica mu je postala evidentna . . .
Da, Kristus je bil Bog; v tabernakeljnu ni košček testa; v tabernakeljnu je Kristus — Bog; in v obhajilu prejemamo Njega, Kristusa, Boga . . .
Strašno je postalo Stankotu pri srcu . . .
„Ne, k obhajilu ne grem!" mu je privrelo iz izmučenega srca.
Srebrni glasovi so zazveneli od oltarja sem.
Obhajilo . . .
Grozno! Kaj naj vendar ukrene, kaj naj ukrene?
Misel mu je šinila v glavo; svetla in jasna je bila. Kar vun idi, mu je šepetala; nikar se ne sramuj tega; in po maši pojdi h katehetu pa mu reci, da ti ni bilo mogoče pristopiti k svetemu obhajilu — iz važnih, zelo važnih razlogov . . . Prav gotovo te ne zavrne, — uvaževal bo tvoje besede. Še vprašal te ne bo po razlogih, ampak ti bo samo svetoval, da izpolniš velikonočno dolžnost čim preje ... in vse bo zopet dobro. Idi, idi, idi . . .
Stanko se skloni; tako silno je pritiskal nanj ta: idi . . . Že je vzel klobuk, že je vzel tudi dežnik, že je vstajal, da bi šel iz kapelice.
Tu se nanj ozre njegov sosed; osuplo upre vanj svoje črne oči.
„Vraga, kaj pa hočeš?" A že je zaslutil, kaj Stanko namerja. „Kaj pa hočeš?" Obraz mu je postajal togoten, in zasmeh je zarežal z njega. „Mar vun? O strahopetec, o
babjevernik! . . . Morda nas češ še ovaditi, kaaj?" . . .
*
In zopet je srebrno zazvenelo gori pri oltarju; in milo, resno je odmevalo: „Domine, non sum dignus . . ."
„Pridite, pridite k meni vsi!" . . .
In prihajali so, — in Gospodu se je istinilo silno hrepenenje, in objemal je srce za srcem v ljubezni . . .
O Stanko, Stanko, kaj pa ti?
*
Stanko ni šel vun. On strahopeten? On babjeveren? V njem naj bi sumničili ovaduha?
„Ne, nikdar! — Za nobeno ceno!"
Vstal je tudi on in šel tja gori k oltarju. Bil je zadnji.
„In čeprav me hudič vzame!" — —
Sopel je burno oči so mu žarele; o, to je bil ogenj! Srce mu je žgal in prsa mu je žgal in grlo mu je žgal in jezik mu je žgal . . .
»Poberite se, prokleti! . . ."
Korak mu zastane.
»Poberi se, prokleti! ..."
Stanko je pristopil.
* *
*
Bled je bil . . .
Lučka za lučko je umirala na oltarju ... In zunaj je tiho, tiho rosilo na zemljo; kakor bi se jokalo nebo, tako je rosilo.
Oni trije so se izmuzali iz kapele, Stanko pa je obtičal v klopi kakor priklenjen. Pusto in tesno mu je prihajalo, prav kakor bi ga hotelo biti strah ... In sklonil je glavo, zakril si je obraz; kri mu je zaplala k srcu, vroče ga je spreletelo po telesu, postalo mu je tako strašno . . .
i. mohorov.
Iz tajen umetniškega srca.
Črtica.
Gorica.

Dokončal je.
Utrujen povesi čopič, na licih mu igra lahka rdečica,, oko seva sreče in zadovoljstva. Za hip zapre oči, odpre jih' iznova in se ozre na dovršeno sliko. Vsa njegova duša vzdrhti veselja, da se mu je posrečila najlepša njegovih idej. Ves srečen strmi na sliko. A bolj ko jo gleda, in bolj ko se mu duša poglablja v umotvor, teže in teže mu postaja pri srcu. Neznano čustvo ga spreleti, nerazumljiv strah mu seže v srce, čuden nemir zatrepeče v njegovih očeh.
„ln jaz da bi bil to ustvaril?!"
Križanemu pogleda v obraz. Kdo je vodil njegovo roko, ko je z eno samo črto zarisal ono neskončnožalobno potezo na obličje Trpečega, potezo, ki razodeva toliko trpljenja, toliko bolestne udanosti? In tisto-le umirajoče oko, ali ne zre naravnost vanj, kakor da hoče prodreti do njegove duše, kakor da hoče seči do njegovega srca očitajoče in proseče: „Glej, ljubil sem te, a ti si me izdal, pozabil, zavrgel!"
Umetnik vztrepeče.
Kdo je ta, ki tako uničevavno zre nanj, ki podira s svojimi ranami kupljeni mir njegove duše, njegove vesti?...
„Da, Ti si moj Bog, a takega Te ne morem zreti, takega Te ne smem zreti!"
Dvigne čopič, da zabriše tisto potezo, tisti umirajoči, pogled, da izbriše, kar je ustvaril nevede . . .
Roka mu omahne.
„Ne morem, ne morem!"
Strt se vrže na stol in strmi predse. Tam blizu srca pa začne škrtati črv, ki je spal toliko let tih in miren, črv, ki ni umrl. Vest se mu nenadoma vzbudi, in ves se prestraši, ko zapazi, da tiči onemogel sredi močvirja . . .
Kdo mu pomore, da se dvigne?
„Bodi mož in dvigni se sam!"
Po veliki planjavi tava nekam v daljo. Nič ne ve, kam ga vodijo stopinje, tema leži nad pusto planjavo, le daleč tam zadaj zadrgeta zdajinzdaj medla lučka. Preslabotna je, da bi razgnala temo, da bi razsvetlila pot pred njim.
„Ah tam so moji mladi dnevi, tam sem bil srečen!"
Poln hrepenenja se ozre nazaj. Isti hip se dvigne izza lučke senca in plava skozi temo za njim. Naglo in silno kakor materina ljubezen priplava do njtga. Drgetaje se ozre vanjo. Velika rana ji krvavi na prsih; skozi meglo, ki zakriva nje obraz, vidi nje velike in lepe oči tako žalostne, tako ubite . . .
„Kdo si?"
Glas mu zamre, strahu in groze se ves trese.
„Mati, ali si ti? Kdo te je ranil? Govori, da se maščujem!"
Z utrujenim korakom tava naprej, in senca se plazi ob ;njegovi desni. Tema narašča in se gosti, on pa misli mučne misli in pot mu lije s čela.
Spomni se božične noči iz pozabljene preteklosti, one zadnje noči, ki je v pusto in temno sedanjost sevala s srebrnim trakom mladega sijaja. Ovenčan z bogatimi sanjami, poln načrtov in poln mlade sreče se je vračal od polnočne službe božje. V srcu mu je počivalo stotisoč nad, vse so bile lepe, vse jasne, vse vesele; na nebu pa je migljalo stotisoč zvezdic, vse so bile lepe, vse jasne, vse vesele. Tam gori v tihem oceanu neizmernosti so drhtele in gledale doli na zemljo, gledale so krasoto svete noči in se rado vale in tiho oznanjale: Gloria in excelsis! ... A njegova duša je prepevala pesem o Novorojenem, pesem življenja, in življenje se mu je zdelo tako bogato in vse na svetu tako lepo, povsod samo
cvetje, samo mladoletje, brsteče in klijoče življenje. Ljudje so se mu zdeli tako dobri, in Bog nad oblaki tako dober!
Bil je v osmi šoli; sama sta živela z materjo, pomanjkanja nista trpela, nezadovoljnosti nista poznala. A tisto sveto, čudovito noč mu je bilo gorje rojeno: mati se je v mrzli noči prehladila, se vlegla in ni več vstala. Ni več vstala, zakaj položili so jo v grob in so jo zakopali. Stara je bila, in nje moči so bile šibke. A on je neprestano prosil Boga, naj mu jo ohranja do poznih let, naj napravi čudež, da le mati živi . . .
In zdaj je umrla, njegovo srce pa je postalo ledeno in brezčutno. Strastno je zasovražil Njega, ki mu je vzel edino bitje, ki ga je imel in ljubil. Od tedaj pa tudi zanj ni bilo več miru in ni bilo tolažbe. Zaman je veselja iskal v uživanju, zaman je sreče iskal v grehu. Bolest je oslepila njegove oči, zato ni mogel najti miru, zato je sovražil Boga in je padal in se pogrezal navzdol . . .
Enkrat pa se je nebo zjasnilo. Temni in težki oblaki na obzorju so se pregnali, zagospodovalo je veličastno solnce. Novo življenje je začelo kliti po vseh poljih, po vseh gozdih in travnikih. Pa rožice so cvetele, in ptičke so pele, in po vsi zemlji ni bilo nič drugega kakor veselje: takrat je spoznal Milico, jo vzljubil in jo vzel za ženo. A veselje je zopet izginilo s sveta, ptičke so se poskrile, in rožice so ovenele. Po vseh poljih, po vseh gozdih in travnikih je bilo zamorjeno vstajajoče življenje. Na obzorju so se zopet zbrali temni in težki oblaki ter zakrili veličastno solnce: Milica je umrla.
„Nebo se norčuje!"
„0 ko bi se mogel maščevati, ko bi Te mogel ponižati, Ti krvoločni gospodar nad oblaki!"
Bolest in sovraštvo sta mu preslepila oči, da je po krivih potih iskal tolažbe, da je živel v divji jezi z Bogom in je spet padal in se pogrezal navzdol, globoko in brez vse rešne poti . . .
In zdaj je tu.
Ozira se na pot za seboj. Strašna je in dolga, vleče se v brezkončnost. Pred seboj pa vidi le temo, ki ga vklepa vedno trdneje. Zdi se mu, da hodi po labirintu, sam ne ve, kam. V duši čuti, da ga je strah, ker ve, da gre v pogubo, da ga ni izhoda iz te noči. Čemu je zdaj tu, čemu trepeta strahu, če je pot, ki hodi po nji, ravna in poštena?
Misli se mu zmedejo, tema postaja gostejša in gostejša, strah se mu vlega na dušo vedno hujše, vedno bolj zoprno.
Skrivnostna senca pa plava tiho ob njem in ne obrne oči z njega. Nje oči sevajo še vedno žalostno in pobito ... Zazdi se mu, da je že videl nekje te-le oči. S temi očmi ga je zrla njegova mati takrat, ko je visel med življenjem in smrtjo, s temi širokoodprtimi očmi je bedela ob njegovi bolniški postelji in štela utripe njegovega srca in se zjokala od veselja, če je mogel dvigniti težke trepalnice in se ozreti vanjo . . .
Ah, ranjena je na prsih! Kdo je bil tako neusmiljen, odkod rana in odkod zgoščena kri?... Razreši se mu strašna uganka: globoko v srcu začuti velikost svoje pregrehe in hudobijo svojega lahkomiselnega življenja. Tema se gosti, da ne vidi nikamor, le senco vidi ob svoji strani, strašno senco, ki se ga skoraj dotika, očitajoč mu, proseč ga usmljenja.
„Moj Bog, potolaži me! .. ."
Pojdi, neumnež! Bog te je zavrgel! Smejal si se Mu v obraz, ko si stiskal pesti in si Ga preklinjal, in zdaj Ga prosiš tolažbe?
„Gospod, hiti mi pomagat!..."
Novo moč začuti v udih, z novim pogumom se oju-nači duša.
Tam v silni daljavi se svetlika dan, in zlato jutro se napoveduje in zlata zarja se razliva. Vedno bolj raste morje svetlobe, a tema umira v valovju žarkov. In glej, iz zarje vstajajo temni obrisi mesta, nad mestom Kalvarija s tremi križi . . .
Notranja sila ga žene za zarjo in za žarki tja pod križe. Srednji plava v prečudnem ognju. Na njem pa umira On, ki je Bog . . . Ves je stepen, ves v krvi, ves v bolečinah. Ljubezen dihajoče oko Sina človekovega se upre vanj, in poražena je njegova jeza, prebit je led mrzlega srca. Pade pod križ in prosi usmiljenja.
„Odpusti, odpusti!"
„Pojdi v miru, saj nisi vedel, kaj si delal!"
Glej, in odpira se nebo, angeli plavajo na zemljo, njih krila so solnčni žarki, in njih lica so vedro veselje. Trumoma prihajajo z zlatimi čašami pa mu dajejo pit. Življenje in mir in blaženost in zadovoljnost srka iz njih.
V višavah prepevajo angelski kori, nebesa slave Gospoda. Pogledi Križanega so topli kakor prvi dih pomladi.
„Ostani pri meni, prijatelj, da te napojim z nebeškim mirom!"
Moj Gospod in moj Bog! Včrujem v Tvoj mir, verujem v Tvojo luč!
Ob strani stoji bela postava, lica ji žare, nje oči so uprte v njegove.
„Mati!"
Na zlatih žarkih se prepeljavajo kerubi, v njih sredi diha tiha vijolica. Zgane se, ko ga zadene nje nedolžno, v sreči se topeče oko.
„Milica! ..."
Umetnik se prestrašen zave.
Solnce je z zadnjimi žarki pogledalo v sobo, vsesalo se je na njegove oči in odtod je posijalo na sliko, na obličje Kristusovo, na tisto čudovito, bridkostno potezo. In zgrudil se je pred delo svojih rok in je molil k svojemu Stvarniku ...
Nebo se je zjasnilo. Temni in težki oblaki so se pregnali z obzorja, zagospodovalo je veličastno Solnce. Novo življenje je vstajalo po vseh poljih, po vseh gozdih in po zelenih tratah ... V njegovi duši je zazvenela pesem prero-jenja, in življenje se mu je zazdelo tako bogato in vse na
14
svetu tako lepo, povsod samo cvetje, samo mladoletje, vstajajoče, klijoče življenje . . .
Na zlatih žarkih so se prepeljavali kerubi, iz njih srede mu je dvoje udanih src naproti dihalo gorko ljubezen.
„Sin moj, moje veselje si bil, ko sem slonela ob tvoji bolniški postelji in sem štela utripe tvojega srca in sem se zjokala od veselja, če si se mogel ozreti vame: bodi stanoviten!"
„V prečisti ljubezni sva bila združena, ljubljeni, ne padi nazaj in ne omagaj!"
„Gospod, hiti mi pomagat!"
Umetnik se dvigne, z naglo kretnjo stisne čopič in začrta pod sliko:
In cruce salus.
andrej orehek.
Za resnico.
Dramatični prizori.
OSEBE:
Poljak, posestnik na kmetih.
Mana, njegova žena.
Anton, dijak	^
Martin, kmetiški fant / n,una slnova-
Janko, dijak, na pofitnicah pri Poljakovih.
Milan, dijak iz mesta.
Zbor dijakov.
Dejanje se godi v Poljakovi hiši vzporedno z dijaškim sestankom, ki se vrši v utici na Poljakovem vrtu.
I. Poljak, Mana.
Poljak (hodi z vivčkom po sobi, govori polglasno). Koliko je dandanes študentov na svetu ! Vse hoče v šole. Včasih je bilo drugače. Le najboljši posestniki so imeli otroka v mestu, zdaj ga ima vsak drugi bajtar! (Se ustavi pred ženo.) Koliko je vseh študentov, ki so na vrtu? Ali si jih preštela?
Mana (šiva pri mizi). Kakih dvajset, mislim.
Poljak. Dvajset! Kaj pa vendar počno?
Mana (samoljubno). Naš Tone ima menda nagovor.
Poljak. In dva prideta še iz mesta ! Ali je Martin šel ponja?
Mana. Kdaj že! Vsakčas morajo biti tukaj.
Poljak (hodi po sobi, govori polglasno). Prav je, da ljudje študirajo. Samo . . . samo . . . (Se prime za glavo.) O prešmentana reč, če je to res ! (Pomišlja, se ustavi pred ženo.) Mana! Veš, kaj ti povem ? Z našim fantom ne bo nič!
Mana. Kolikokrat si že to dejal! Ko je bil še v malih šolah, si venomer pravil: nič ne bo z njim, domov ga vzemiva, doma ga obdrživa! — Z mladim človekom je treba potrpeti!
Poljak. Koliko časa bom še trpel? Tisočake sem izmetal zanj; na trdnem smo bili, ko smo ga dali v šolo, na posojilu smo imeli, in zdaj je dolg.
Mana. Ni take sile. Če si zadnjič pri Gašperju vzel dvesto, imaš vendar zato vole v hlevu.
Poljak. Včasih smo imeli vole v hlevu in denar v skrinji. Ej, Mana, nazaj gremo, nazaj! Tudi ni več prave sreče pri hiši. Otroci godrnjajo, ker vidim samo Toneta, kadar je treba šteti. Pravico imajo, da zahtevajo kaj zase, Mana! Tudi za te morava devati na stran, da bova imela kje jemati, ko bodo šli od hiše. Pa kako naj devam na stran, če komaj sproti izhajam?
Mana. Od hiše jim ne bo treba hoditi, saj smo lahko skupaj.
Poljak. Kakršna pamet, take besede! Zmeraj bomo skupaj, kaj ti na misel pride!
Mana. Tone je dobrega srca, pameten in pošten je bil zmeraj, rad bo segel v žep, ko bova doto štela.
Poljak. Tone bo segel v žep! Seveda, seveda!
Mana. Kakšen si! Zato sva ga vendar v šolo dala, da bo laže živel! In če bo imel, bo rad dal, vem, da bo rad dal.
Poljak. Tega ne rečem. Ko bi kaj imel — srca je dobrega, lumparije mu ne hodijo po glavi. A vedno ne bo tako. Kaj napravi škrjanček, ko izleti iz rodnega gnezda? Poišče si družico in si postavi svoje gnezdo!
Mana. Pojdi, pojdi, Tone se ne bo ženil! Zmeraj pravi, da bo tako ostal. ,Ni mi za ženske', je dejal enkrat, ,ostati hočem sam, da bom laže delal za druge. Za Slovence bom delal z dušo in s telesom', tako mi je pravil zadnjič, ko sem v veži mencala nekaj perila. ,Kdo pa so tisti Slovenci?' sem vprašala. ,Vi ste Slovenka', je rekel, ,in oče so Slovenec pa bratje in sestre so tudi Slovenci.' Potlej bomo pa dobro živeli, sem si mislila. Inako se mi je storilo, da ima tako dobro srce ta otrok.
Poljak. Res prav lepo, Mana! A meni se zdi, da iz te moke ne bo dobrega kruha. Janko mi je nekaj namignil, pa kar verjeti ne morem.
Mana. Kaj ?
Poljak. V grobu bi se obrnila, ko bi izvedela po smrti! Saj pravim, kar verjeti ne morem.
Mana. Povej vendar, za božjo voljo!
Poljak. Rekel je, da mestna študenta, ki prideta k nam, nista nič vredna; brezverca sta, ali kali? Za našega ni hotel nič reči. Pa saj sem sam opazil, da mu zadnji čas cerkev ni nič kaj posebno všeč.
Mana. Ta je prazna. Še sinoči sem ga slišala, ko je pred večerjo družini molil naprej.
Poljak. Seveda. Janko je dejal, da so zdaj posebne vrste brezverci na svetu. Za navadne ljudi, pravijo, je katoliška vera dobra: potem vsaj ne kradejo in se ne pobijajo. Sami pa imajo drugo vero, kaj vem, kakšno. Janko misli, da pravzaprav nimajo nobene. (Trdo.) Ampak to ti rečem, Mana: ko bi bilo količkaj res, kar se mi zdi — sam Bog nas varuj te nesreče! — hotel bi rajši, da se Tone nikoli ni rodil. Brezverca še ni bilo pod našo streho in ga ne bo, dokler bom jaz gospodar!
Mana (tiho zajoka). Beži! beži! Če sta onadva brezverca, še ni treba, da bi bil tudi Tone!
Poljak. Takih ljudi se je treba ogibati in jih ne vabiti v hišo ! Zato prihajajo na kmete, pravi Janko, da bi za svojo stvar pridobili kolikor mogoče veliko dijakov. Zdaj, ko so na počitnicah, jih je laže spraviti skupaj. Ko pridejo do kruha, hočejo našo vero zatreti in vpeljati tisto krivo. Otroci se ne bodo več učili krščanskega nauka, cerkve bodo pozaprli in duhovnike bodo dejali pod ključ.
Mana. O Marija, pa menda vendar ne!
Poljak. Janko misli, da ne bodo nič opravili. Za zdaj, pravi Janko, niti povedati nočejo, kaj hočejo, ker se boje.
Mana. Potem so hinavci! Naš Tone pa nikoli ni bil hinavec in tudi zdaj ni in nikoli ne bo, da boš vedel!
Poljak. Žensko srce imaš, Mana, in žensko pamet! Če mu zjutraj rečeš, naj gre v cerkev, ko pod milim Bogom nima kaj početi, pravi, da poj de, potem pa gre v gozd in ga do kosila ni nazaj! Ali je to prav?
Mana. Po strani si ga začel gledati, rada bi vedela, zakaj! {Tiho joka.)
II.	Anton, prejšnja.
Anton (prihiti v sobo, govori sam sebi). To je pa vendar preveč! Tolika netaktnost! Ta brezobzirnost! Vpričo vseh da me gre smešit!
Mana. Kaj je, Tone, kaj je?
Poljak. Pa se ni oblak odtrgal tam kje za Šmarno goro ?
Anton (se ne ozre po starisih, išče in najde klobuk in palico): Jaz sem sestanek sklical, na mojem domu so se zbrali, nesrečni človek pa mi v obraz vrže, da »izvabljam ljudi v močvirje", da ne govorim resnice! ... O, le čakaj!
Poljak. Kdo, kdaj, zakaj ? Govori! Kaj se je zgodilo ?
Anton (hoče oditi). Eh, neumnosti! (Opazi mater.) Kaj vam je, mati ? Zakaj ste jokali ?
Mana. Nič ni, Tonče, saj ni nič!
Poljak. Nič ni, hm, seveda ni nič! Pa kam hočeš iti? Študentje so tukaj, in ti greš z doma!
Anton. Naj bodo, kjer jim drago! (Nervozno.) Če onega rajši poslušajo, svobodno jim! Ne maram jih — nič jih ne maram! Z Bogom! (Naglo odide.)
III.	Prejšnja sama.
Mana. Kaj mu je, za božjo voljo! Razjezili so ga. Da si le ne bi kaj naredil!
Poljak. Kaj si bo naredil, saj ni pet let star! Mu je pa že kdo povedal kako gorko ! Če je bila pametna, je prav storil, da jo je povedal. Midva mu jih poveva premalo. Razdražljiv in častilakomen je, kar le biti more. Preveč mu puščava prostosti. Dober fant je, ampak svojeglaven !
Mana. Ali veš še kaj slabega o njem? Čuden oče, res.
IV. Janko, prejšnja.
Janko (naglo vstopi). Kje je Tone ? Ni bil ravnokar tukaj ?
Poljak. Z doma je šel. Klobuk in palico je pograbil pa je šel, kakor bi ga burja nesla.
Janko. Z doma je šel ? Kaj mu je prišlo na misel! Vsakčas morata biti tukaj onadva iz mesta, on pa gre z doma!
Poljak. Strašno se je jezil, sam Bog vedi, nad kom. Nič ni maral poslušati, kar neslo ga je!
Janko. Zdelo se mi je, da mu nekaj ni prav. Komaj sem spregovoril par besed, ga je že zmanjkalo iz ute.
Mana. Kaj ste pa vendar imeli, Janko ?
Janko. Nič hudega, mati! Nekaj se je bil zarekel, ko je imel nagovor. Morebiti ni bilo prav, da sem ga prijel za besedo, pa bo že pozabil, saj beseda ni konj.
Poljak. Zarekel se je, hm, — morebiti še prav zelo . .. Kaj sem ti pravil, Mana, kaj sem ti pravil!
Janko. Iti moram nazaj, čakajo me. Radoveden sem bil, kam je izginil. .. Nič posebnega ni bilo, mati, bodite brez skrbi! Gotovo pride kmalu nazaj. (Odide.)
V. Prejšnja sama.
Poljak (hodi nemirno po sobi). Zarekel se je, seveda se je zarekel ... O Bog, ali je res že med tistimi, ki hočejo celo druge pridobivati za krivo vero ?
Mana. Pojdi no, kakšen strah si delaš iz tega! Kolikokrat se človek kaj zareče!
Poljak. Janko noče naravnost reči, ker se boji, da bi midva ne bila žalostna.
Mana. Dokler ima Tone njega, se nama ni bati zanj. Dobrega srca je res. Malo naj bi bil pa vendarle pomislil, v čigavi hiši je, ko je vpričo vseh začel govoriti zoper njega. Tretje leto hodita drug k drugemu na počitnice in še nikoli si nista navzkriž prišla; čudno, da sta se danes sporekla.
Poljak. Mlada srca se hitro najdejo, hitro se vnamejo in hitro ohlade. Sicer je pa prav, če mu je povedal, kar mu gre. Malo bolj bova morala paziti nanj, da se nama ne izgubi, ko je že tako blizu kruha. Varovati ga morava slabe tovarišije.
VI.	Martin, prejšnja.
Martin (naglo vstopi z bičem). Oče, povem vam, da takih ljudi ne bom prepeljaval, kakor sta tadva škrica !
Poljak. Kaj se je pa zgodilo ?
Martin. Nič se ni zgodilo! Človeku, kakor je ta dolgi rokomavhar, se nič ne zgodi, če ga tudi čez streho vržete.
Poljak. Ali si ju pripeljal ?
Martin. Sem, pa ju ne bom nikoli več.
Poljak. Zakaj ne ?
Martin. Zato, ker rečem, da ne. Pod klancem nad Bo-bovnikom sem ju srečal, ko sta mi šla peš naproti: prepozno sem šel od doma. Komaj se skobacata na voz, prime oni dolgi za vajeti in nažene konja, da sta šla kakor po zraku. Prestrašen sem se ubijal z živaljo, on pa se je zadaj hahljal, kakor bi se na Elijevem vozu v nebesa peljal. »Slišite, gospod", sem dejal, ko sem konja malo potolažil, „ta-le ni bila posebno pametna. Lahko bi se žival splašila; na konje se mora paziti, ker niso po grošu". In kaj mi zabrusi? Naslonil se je nazaj, privihal si tiste ščetine pod nosom in je dejal skozi zobe (oponaša): „Eeh, moljči, moljči, ljubi moj kmet!" Pograbilo me je. »Boljši kmet kakor lačen škric", sem mu jo zabelil jezen kakor gad.
Mana. Škoda. Prvikrat pride k nam, pa si bil tako sirov z njim. Kje sta zdaj?
Martin. Oni mali je šel na vrt in ima menda nagovor, oni dolgi pa se zunaj obira kakor kokoš pred dežjem. Hotel je imeti krtačo, sem mu dal pa metlo.
Mana. Za božjo voljo, Martin! Saj si vendar vedel, da moraš biti prijazen z njim.
Martin. Recite, kar hočete, ta človek ni nič vreden, zato je vseeno, ali pride še kdaj k nam ali ne pride! (Naglo odide, zaloputne z vrati.)
VII.	Prejšnja sama.
Mana (urno pospravlja po mizi). Pospraviti moram, mestni ljudje so natančni. Ampak kadar se naš Martin razvname, mu je res malo na mari, kaj reče.
Poljak. A je dober človek. Kdor sodi po zunanjosti, spozna samo enega človeka; drugi tiči v srcu, in tega je teže odkriti. Če je oni mestni tako prevzeten, tudi ni čudno, da sta si v lase skočila. — Z visokimi ljudmi tudi jaz nimam rad opraviti. Naj bo, kjer hoče! Pogledat grem na polje, kako je z delom.
Mana. Pa bi vendar bil doma!
Poljak. Prevzetneži naj bodo v mestu, na kmetih nimamo oltarjev, kjer bi jih častili! A ti prinesi kakšno stvar in postrezi študentom! Od daleč so prišli, gotovo so potrebni.
Mana. Solate sem natrebila in opoldne sem par klobas vrgla med ješprenjček.
Poljak. In vina jim prinesi! Naj bodo veseli, če so pošteni fantje! Veselega človeka je tudi Bog vesel. Poštene in vesele ljudi smo imeli zmeraj radi; za visoke pa je naša hiša prenizka in za brezverce v nji ni prostora. Tako je bilo pri nas, odkar sem gospodar in tako bo tudi zanaprej — da veš, Mana! Tako bo tudi zanaprej, pa naj bo to Peter ali Pavel! (Odide.)
VIII. Mana, pozneje Anton.
Mana. (Gleda osupla za možem, skloni se na mizo, zakrije si obraz z rokami.) O Bog, ne daj, da bi se izgubil moj sin! Samo Ti veš, koliko sem prestala, odkar si mi ga dal; koliko noči nisem prespala; koliko sem prejokala, ko sem Te prosila, da ga varuješ na njegovih potih! Vpili so nad njim, da so drage mestne šole, jaz pa sem šivala po noči in sem mu pošiljala in sem Te prosila, da bi ne opešala pri šivanju. Ko se je delal dan, so bile moje roke otrpnjene, moje oči so bile steklene, in luč je pojemala na mizi. Pustila sem ši-vanko in sem vzela pero in sem mu pisala, da naj bo pošten in pobožen in da naj na Marijo nikari ne pozabi. Vpili so nad njim, da ga šole zmagujejo, jaz pa sem se obrnila na-Te, in Ti nisi dopustil, da bi ga bile zmagale. To je bilo takrat, ko je zašel na kriva pota in so ga vsi kleli in so vsi rekli, da postane potepuh. Sorodniki so se nam smejali, sosedje so nam
privoščili; doma smo se kregali, nobeno delo ni šlo od rok — in napregli so voz in so šli v mesto ponj, da bi ga vzeli domov. Jaz pa sem zaupala na-Te in sem mu pisala skrivaj, naj nikari ne pride domov, naj ostane tam in naj se uči za mašnika, da bo enkrat novo mašo pel pred oltarjem. Pisal mi je, da mu je žal, da me prosi odpuščanja, da bo priden, da ne bo pozabil na Marijo, in ko bo napravil male šole, se pojde učit za mašnika, da bo enkrat novo mašo pel pred oltarjem. Tisto pismo sem nosila pri sebi in brala sem ga in sem se jokala. (Na levi v sobo pogleda Anton, se ustavi med vrati in posluša. Mana ga ne zapazi.) Pa ni mi hotel izpolniti želje, ni se šel učit za mašnika. Samo Tebi je znano, kako mi je bilo pri srcu. Ko sem klečala v cerkvi, sem ga videla pred oltarjem ... on pa je šel na Dunaj. Rekel mi je, da nima veselja, jaz pa sem jokala. Potolažila sem se, ko sem videla, da je ostal pobožen kakor je bil; da je tudi na Dunaju hodil k maši in k izpovedi; da tudi tam gori ni pozabil, kako sem ga ljubila takrat, ko je slonel v mojem naročju in sem ga učila izgovarjati ime Jezus ... O Bog, varuj ga, da ne zaide na pregrešna pota, varuj ga hudobne tovarišijg, ne pripusti nikoli, da bi izgubil vero! . . . (Se zatopi.)
Anton (se ji bliža po prstih, dotakne se rahlo njenih rok). Mati, kaj vam je danes?
Mana (osupla, v zadregi). Kako sem se te ustrašila! (Si briše oči.)
Anton. In zakaj ste jokali? Jokali ste poprej in zdaj imate spet solzne oči! Gnalo me je z doma, tekel sem na polje, mati, ker me je razžalil tisti, ki ga hvalite, a venomer ste mi stali pred očmi, in tekel sem spet nazaj, da izvem, zakaj ste jokali.
Mana. Bolje je, da ne izveš, Tonče !
Anton (na stran). Kakor blisk mi je nekaj šinilo v glavo, ko sem hitel po polju — in vse se mi zdi, da je misel bila prava. O prijatelj, kako se maščujem! (Materi.) Nič si ne bom storil iz tega, mati, še hvaležen vam bom. Zakaj ste jokali?
Mana. Oh, nekaj strašnega sem slišala . . .
Anton. Kaj?
Mana. Skoraj si ne upam misliti na to.
Anton. Kaj je tako hudega?
Mana. Ko bi to imelo biti res, Tone, pa rajši vidim, da te ni nikoli več domov! (Tiho zajoka.)
Anton. Mati, samo jokati ne! Povejte vendar, kaj ste slišali!
Mana. Da ti nisi več prave vere . . .
Anton. Za božjo voljo! Odkod imate to? (Na stran.) Nisem se motil, o, le čakaj !
Mana. Janko je očetu povedal, da ti študentje iz mesta niso nič prida; da hočejo vpeljati novo vero in cerkve hočejo zapreti in duhovščino pregnati.
Anton. Lejte no, kaj vse ljudje vedo!
Mana. Kaj ne, Tonče, da to ni res?
Anton. Pojdite, pojdite! Mi bomo cerkve zapirali in duhovščino preganjali!
Mana. Saj sem vedela, da so same laži. Ljudje si kar na celem izmislijo. Pa kaj še pravijo oče! Da v cerkev ne hodiš več tako rad.
Anton. Tako! Ali je to tudi Janko povedal?
Mana. Oče pravijo, da to sami vedo.
Anton. Pa oče se tudi lahko motijo, ali ne?
Mana. I seveda.
Anton. Le potolažite se, mati, zaradi moje vere si ne pustite rasti sivih las !
Mana. Saj sem vedela, da to ni vse skupaj nič. Skrbelo me je pa vendarle, in srce me je bolelo, da mi ga je hotelo razgnati. No, pa je že dobro, da le ni nič res! — Na solato moram še olja dejati; hiteti moram, da ne bodo čakali tam doli. (Naglo odide.)
IX. Anton sam.
Janko dela za hrbtom! O človek, odkritosrčen si, kadar si hinavec! Nikoli ni bil spletkarski in zdaj je tu. Kam privede človeka fanatizem ! Kako je vendar zaslepljen ! Da ne izpregleda!
Da ne izprevidi, kako potrebno je, da v najkrajšem času prepojimo slovensko ljudstvo z modernimi idejami, da ga napravimo deležnega pridobitev moderne kulture, da mu vlijemo novih moči za nadaljnje življenje! Katoliške ideje so se preživele, njih sile so izčrpane. Pri slovenskem narodu so svojo nalogo izpolnile, podati mu ne morejo nič več nič novega, nič svežega, nič plodonosnega. Katolištvo naj civilizira afriške in avstralske narode, v kulturni Evropi ni več polja zanj. A kaj hočemo! Na Slovenskem je strašen križ, ko smo tako neusmiljeno starokopitni. Toda pride čas, ko nastopijo nove moči, ko nastopi mlajša generacija. Moderna je, podjetna je in delavna. Ko pride ugoden čas, pokaže se v javnosti, in takrat se med Slovenci začne preporod. Milan bo brez dvoma še važno stališče zavzemal med Slovenci. Tako nadarjen, tako inteligenten človek kakor je on! Nekoliko veseljaški je, pa to ga bo s časom minilo. Pošten je in odkritosrčen. (Bridko) Odkritih značajev je zdaj tako malo! —- A nad teboj se maščujem, moj sladki, gladki Janko ! Maščujem se, da se boš čudil, kako sem bil zmožen tega dejanja! Trdiš, da „izvabljam ljudi v močvirje" — dolžiš me neiskrenosti, neodkritosti. Dobro! Radoveden sem, kdo bo stal v jasnejši luči, kadar fantje izvedo, kako lepo vlogo igraš pri mojih stariših ! (Potnišlja.) Napraviti si moram jasen načrt. (Pomišlja.) Milan ima zdajzdaj priti, potem se domeniva. Če le kdaj, so za slovenski narod resni časi zdaj. Domovina potrebuje naprednih in značajnih mož, in teh je zastonj iskati v katoliških vrstah. Zato je pravega rodoljuba prva in najsvetejša dolžnost, da pobija nazadnjaštvo in nezna-čajnost. Danes se nam ponuja lepa priložnost . . . dijakov je veliko . . . med njimi mnogo talentiranih . . . Najprej bo govoril Milan, potem jaz, zatem spet on in nato . . . nato se boš čudil, sladki Janko, kako sem bil zmožen tega dejanja : vpričo vseh bodi razkrita tvoja hinavščina, tvoja zahrbtnost, tvoja katoliška značajnost! Z resnico na dan — brezozirno, brez usmiljenja!
X. Mana, Milan, prejšnji.
Mana (pri levih vratih pogleda v sobo). Kako da ne greš na vrt, Tone? Tako reč imajo!
Anton. Čakam, da prideta onadva . . .
Mana. Ali ne veš, da sta že tukaj?
Anton. Kaj? Milan je tukaj ? Kje je? Na vrtu pri drugih? Zakaj mi vendar niste povedali ?
Mana. Mislila sem, da sta se že dobila. Na vrtu je pri drugih.
Anton. Nisem šel nič doli, ker ... no, saj veste . . .
Milan (burno vstopi pri desnih vratih, Mana naglo izgine). O, Bog te živi! Kje se zlodeja držiš, da te ni na izpregled?
Anton. Bravo, bravo ! — Prav zdaj - le so mi mati povedali, da si tukaj.
Milan. Tukaj sem torej da, tukaj sem tvoj reformator, tvoj veliki Ciceron, kulturonosec in modrijan. (Odloži) Ampak taka-le vročina ! Vse z mene teče. Seveda, snočnji večer, vožnja, pešhoja in zopet vožnja — človek se utrudi. In pa žeja, žeja, duša moja! Imaš morda steklenico šampanjca, pikolita? Kozarček bi ga bilo dobro. Hej, na dan z njim, brate! (Ga strese za rame)
Anton [se ga brani). Kaj ti na misel pride! Pri nas ne pijemo šampanjca in ne pikolita: poleti tepkovec, pozimi hru-ševko.
Milan. Seveda, seveda, saj sem le tako dejal! Moderni moramo biti zmerni. Da se znamo zatajevati, to nas ravno loči od konservativnih.
Anton. No da, seveda... a dobiš ga vseeno lahko, kajpada ne šampanjca. Imamo dolenjsko vino. (Hoče oditi.)
Milan. Doma ga imate? Tako dobro torej živiš?
Anton. Za počitnice ga oče naroči, da mi ni treba hoditi po gostivnah.
Milan (porogljivo). Ki se jih bojiš . . .
Anton. Tudi, če hočeš. Glede gostiven ne bova nikoli enakih misli.
Milan. Nič ne de, duša, nič ne de, da sva le kje drugod! Tu pa, Tone, kaj? Ti si naš, Tone, ti si naš! (Ga trese za rame.)
Anton (se ga brani). Gotovo, Milan ! (Na stran.) Zdi se mi, da ga že malo ima; kako je škoda! {Milanu.) Čakaj, stopim ga po kozarec, da si dušo privežeš! (Hoče oditi, med vrati se sreča z materjo.)
XI.	Mana, prejšnja.
Mana (vstopi v belem predpasniku, roko si briše obenj, da bi jo podala Milana). Na vrtu sem malo južine pripravila, če bosta hotela . . .
Milan. Tvoja mati ?
Anton. Da, moja mati.
Mana (prijazno, boječe). Vi ste iz Ljubljane ? Dober dan! (Mu hoče podati roko.)
Milan (ne vsprejme roke, se obrne proti Antonu). Kaj bomo danes obravnavali? Si kaj premislil?
Anton (ga začuden gleda, materi). Pripravili ste južino? Neko stvar se bova še pomenila, mati, potem pride ta gospod takoj doli. Meni pa rajši kaj malega sem prinesite, ker še ne grem na vrt.
Mana (obstoji potrta, v zadregi). Bom, Tonče, precej bom prinesla. (Odide.)
XII.	Prejšnja sama.
Anton (se premaguje). Gotovo ... saj veš, da sem mislil na to. Povem ti . . . Milan, da naše stališče na sestanku . . .
Milan. Kaj ti je, Tone? (Stopi bliže k njemu.) Hej, duša, kaj ti je? (Ga trese za rame.)
Anton (se ga brani skoraj s silo). Beži, beži, nič mi ni! Le tako me je obšla neka misel . . . Povem ti, Milan, da
se morava danes ravnati po gotovem načrtu. Na sestanku je z našo stvarjo slabo. Zborujejo že dolgo, debate so živahne, toda — skoraj vse so črne, črne kakor noč! V začetku sem govoril jaz, tudi Plavič je zagovarjal moje misli, a nastopil je proti nama Janko in udrihal je po naju barbarsko, neolikano, hinavsko, z eno besedo : katoliško. Pritrjevali so mu, in zdaj je celčas doli in jih preparira po svoje.
Milan. Ni se bati, Tone, pogum velja! Zato smo mi tukaj, mi, Milan Česnik ! Pokazati jim hočemo, koliko so vredne njih blede teorije!
Anton. Držati se morava jasnega načrta. Po južini govori takoj ti, potem nastopim jaz, zatem spet ti in naposled izpre-govorim par besed še jaz: pripravljeno imam za konec prav krepko stvar. Nato bom predlagal, naj se tovariši odločijo za organizacijo v našem zmislu. Brez organizacije ni uspehov. Prepričan sem, da zmagamo na celi črti. Današnji sestanek je bil pravzaprav Jankotov, a kdor se zadnji smeje, se najbolje smeje. Govoriva kratko, nastopajva kmalu drug za drugim, debato pustiva prosto, toda eno mora biti: Jankota ne sme biti zraven. Ne moreš si misliti, kako predrzno govori, kadar se spravi. Moj Bog! Groza me obide, kadar se spomnim!
Milan. Ha ha ha ! Ali te je ostrigel ? Ali te je ? Ha ha ha (Resno.) Toda oprosti! Samo per parenthesin! Kaj hočeš reči! s tem ,moj Bog' ?
Anton. Kakšne malenkosti te vznemirjajo! Da bi pri navadnem vzkliku mislil kaj posebnega, sam ne boš pričakoval; a če interpeliraš zaradi pomena, ti moram izjaviti, da sem o bivanju nekega najvišjega bitja trdno prepričan.
Milan. Res? Ha ha ha! Kje pa imaš svojega boga? V Indiji med bramani.. . na Turškem med derviši ?
Anton. Molči, molči! Zase si krasen človek, Milan, kadar pa govoriš o veri, si šalobarda!
Milan. Hvala! Še vedno ti po glavi brenči krščansko-katoliško-dolgočasni nauk, ki so nam ga vtepali na gimnaziji!
15
Anton (vznemirjen). Da, da, je že dobro; pustiva to! — Gledati morava torej, da Jankota ne bo zraven. Njegova predrznost imponira, z njo si osvaja srca! Preden pričnemo, pride gotovo kaj v sobo. Zadržujva ga tu! Ko boš govoril ti, bom pri njem jaz, ko bom govoril jaz, bodi pri njem ti!
Milan. Dobro, dobro, duša moja, to si krasno zamislil! Vprašanje je le, če bo hotel biti tu.
Anton. Premoti ga kako! To je tvoja stvar.
Milan. Bo že kako, bo že, če bo le kaj fantazije na svetu. Ampak, prijatelj, fantazija in alkohol sta eno! (Poje po znanem napevu.) „Žeja huda je strašna; tako jaz životarim, ha ha, pijan študent!"
Anton. Dobro, dobro, če drugače ne bo hotel biti tu, mu pa kaj zapoj! Na petje je ves mrtev. - Načrt je torej napravljen, treba ga je le še izvesti. Mati so pripravili južino, pojdi na vrt in se pokrepčaj! Če Janko ne bi kazal volje priti v sobo, preden se spet otvori zborovanje, pomagaj mu, da pride gotovo! - Kmalu začnite, in glej, da prvi dobiš besedo! Zanesem se nate, prijatelj, da zastaviš vse svoje moči! Govori navdušeno, prepričevavno!
Milan. O paradajzar! Navdušim jih, da se bo kadilo iz njih! (Poje.) „Žeja huda je strašna." (Odhaja pojoč)
XIII. Anton sam.
(Gleda za Milanom.) Kako je vendar ta človek čuden! Na sestanek pride s tako resnim namenom, a pride skoraj pijan! Že to ni prav, da pride tako pozno; ko bi bil za stvar zavzet, bi prišel rajši prezgodaj nego prepozno! A kaj se hoče? Mestni ljudje imajo svoje manire; za propagando novih idej so skoraj prelagodni. In kako je prezrl mojo mater! Mojo mater! Boga mi, človek, ko bi ti ne bilo ime Milan, bi ti pokazal, kod pelje cesta iz naše vasi! Kako krasno je enkrat govoril o demokraški zavesti, ki bi morala prešiniti vsakega pravega Slovenca! In
to je njegovo demokraštvo ?! Skoraj bi mislil, da si frazar, moj Milan! In tolika aroganca nasproti Bogu je vendarle tudi malo prehuda! tako odločno se proglašati za ateista! (Pomišlja.) Kaj pa, če ima prav?... Kje je resnica, če je ni v katolištvu? Brrr . . . katolištvo! Vse se zgane v meni, ko se spomnim tega meglenega močvirja, tega utelešenega nazadnjaštva, tega zaspanega aparata paragrafov in dolgočasnih postav! Ali vendar, ali vendar! Kje je resnica? Če biva Bog, kje je resnica, v katerem verskem sestavu naj je iščem? Nič na svetu me ne more oropati prepričanja, da biva Bog. Kje naj se poučim o Njem? Kje naj izvem o Njem kaj več? Kje je resnica? H katolištvu nazaj? Nikdar! Vera, ki vzgaja hinavce, nebo nikdar in nikoli moja! {Pomišlja.) Ali ni Milan pri nekem sestanku proslavljal katoliške vere? Ali ni morda tudi on hinavec? (Odkloni.) A, to je strankarska taktika! Če hoče uspeti, če hoče kaj doseči, svojih poslušavcev vendar ne sme dražiti, a takrat so bili pričujoči skoraj sami »kristjani!" Tudi Janko je bil zraven. Kako je takrat vzrojil! In kako sem bil takrat navdušen za odkritost, ki jo je poudarjal v svojem govoru! In vendar je prav on največji hinavec! Hinavska je vsaka beseda, ki jo izpregovori o značajnosti! Hinavec je, kadar proslavlja odkritosrčnost! O Bog, kako se človek goljufa na svetu!
XIV. Janko, Mana in prejšnji.
Janko in Mana (vstopita na desni strani; ustavita se pri vratih tako, da je Janko že v sobi, Mana na pragu, vendar sta vidna oba; Mana drži taco z vinom in raznim pecivom; Anton ju pozorno motri).
Mana (pritajeno, polglasno.) Prosim Vas, Janko, da bi malo v sobi počakali; strašno bi Vas rada nekaj vprašala
Janko (polglasno, vendar ne pritajeno). Je že dobro.
Mana (enako). In sama bi rada z Vami govorila; Tonče gre menda šele pozneje doli, zato malo potrpite; prišla bom takoj, ko na vrtu pospravim. Saj boste počakali, kaj ne?
15 *
Janko (enako). Bom.
Anton (na stran). Imata že spet nekega zlodeja! In kar vpričo ! O, kako bi ga!
Janko (se prijazno bliža Antonu). Zakaj te vendar ni nič doli, Tone ?
Anton. Vsak po svoje pesem poje. (Janko ga začuden pogleda).
Mana. Južino sem ti prinesla, Tonče.
Anton. Dobro, mati, kar na mizo postavite!
Mana. Spodaj so spraševali po tebi. Zakaj vendar ne greš doli? Domač si, pa se jih tako ogiblješ.
Mana. Saj me ne pogrešajo, mati.
Mana. O seveda te, sicer bi ne spraševali po tebi! Le malo pojužinaj, potem pa pojdi na vrt, da ne bo kake zamere! (Odide.)
XV. Janko in Anton.
Anton (sede za mizo, izpije kozarec vina, potisne taco z neko silo na stran, vstane in hodi po sobi).
Janko. Ali si res tako strašno zamerljiv, Tone? Češem vpričo vseh nastopil proti tebi, ki si moj prijatelj, da, celo moj dobrotnik, bi ti to moralo imponirati, ne pa, da se držiš, kakor bi te bil obesil. Tudi mati imajo nekaj na srcu. Celo popoldne se žalostno drže. Ker so me vprašali, sem jim povedal, da sva se midva malo sporekla. Pa zato menda niso tako objokani. Ali veš, kaj imajo ?
Anton. Bolje veš kakor jaz.
Janko. Kako naj vem? Nihče mi ni ničesar povedal.
Anton. Si pa ti drugim.
Janko. Jaz sem povedal? Kaj sem povedal? Komu?
Anton. Tistim, ki jim je najmanj treba vedeti. Ne bojim se sicer nikogar in ničesar, a za očeta in za mater mi je žal, če ju vidim žalostna.
Janko. Očetu in materi sem povedal? O tebi? Kaj pa vendar ?
Anton. Česar sam ne veš. Ali sva govorila o verskih stvareh toliko, da bi me z mirno vestjo mogel proglasiti za brezverca?
Janko (zavzet). Ti! Ali naj je to poredna ali zlobna šala?
Anton. Mislim, da se ne šališ. Nekaj časa sem že opažam, da si nad menoj lastiš protektorat jako dvomljive vrednosti.
Janko. Kaj hočeš s tem reči?
Anton. Da nisi več tisti kakor si bil.
Janko. Kakor si bil! Kdo se je spremenil? S ponosom lahko rečem, da imam danes iste nazore kakor sem jih imel pred petimi leti, ko sva se spoznala, zakaj imel sem vero, ki se ne spreminja.
Anton. Tudi prijateljstvo se ne spreminja.
Janko. Bi se ne smelo! Zakaj mladiki, ki rasteta na istem deblu, vsesavata enaki sok in poganjata enake liste, cveteta enako in rodita enaki sad. Seveda, če rasteta na istem deblu in vsesavata enaki sok.
Anton. A če pride vihar in odlomi eno mladiko, in pride vrtnar pa jo kot svež, zdrav cepič prestavi na mlado, zdravo deblo?
Janko. Potem vsesava sok novega debla in nove liste poganja in nove cvetove pa nove, morda slabše sadove. Toda, prijatelj, če je tako — do danes tega nisem verjel — potem mi ni več obstanka v hiši, ki mi je bila draga kakor mi je bil drag moj prijatelj.
Anton. Kdo te podi?
Janko. Preteklost! Kako bi mogel živeti na kraju, kjer me vsaka stvar spominja na skaljeno harmonijo dveh sorodnih si src? (Hodi zamišljen po sobi; mučna tišina.) Tone, da bi ti mogel povedati, kako mi je v duši, ko se zmislim, da ni več sporazumnosti med nama, da se najina pota ločijo! Ako je tvoja sprememba tako trdna in stalna, kakor poudarjaš, potem se pač ne najdeva nikoli več.
Anton. Kdo te podi ?
Janko: Iti moram! Resnica ne dela kompromisov. Prijateljstvo počiva na harmoniji mišljenja, brez harmonije ni prija-
teljstva. Grem, Tone, toda protestiram, da bi me sumničil zahrbtnih dejanj! Niti z besedico nisem tvojim starišem nikdar omenil tvojih verskih nazorov. Povedal sem očetu, da pride Milan, in da ta človek ni nič prida, in ko so me vprašali, zakaj sva se danes sporekla, sem povedal, da sem nastopil proti tebi, češ da si se bil nekoliko zarekel, ko si imel nagovor. To je bilo vse. A kdo bi mogel iz tega sklepati, da si brezverec? Ko sva bila še eno, sem govoril in sem mogel govoriti o tebi le dobro, zadnji čas pa sem rajši molčal, ker sem vedno upal, da prideš nazaj.
Anton (na stran). Poznava se, tiček! (Jankota.) In kako moreš reči, da Milan ni nič prida ?
Janko. Kako morem reči? Čudim se le, kako moreš to vprašati! Dobro veš, kolikokrat smo bili skupaj na sestankih in drugod; smelo trdim, da poznam vsako nitko njegovih mišic!
Anton. In ko bi bilo tudi res, ali morajo to vedeti moji stariši ?
Janko. Od ljudi, ki razširjajo zmote, se je treba ločiti, ne smemo jih vabiti v svojo sredo; s tem jim dajemo le potuho. Če iščemo njih družbe, mislijo, da odobravamo njih nazore.
Anton. Če ti je znano, da je kdo na krivih potih, je vendar tvoja dolžnost, da ga posvariš.
Janko. Gotovo, če količkaj upaš, da te bo poslušal. Če pa veš, da se smeje vsemu, kar mu poveš, če veš, da se niti v debato ne spusti, ker se mu stvar a priori zdi nezmiselna, potem je bolje, da se mu ogneš na daleč, ko bi ga imel srečati.
Anton. V resno debato o tako težavnih stvareh se ne more vsakdo spuščati.
Janko. Če hoče govoriti o tem, mora študirati. Čepa ne študira in ničesar ne ve, naj molči! S frazami in z lažmi iz protiverskih časnikov se ne rešujejo vprašanja, ki si z njimi glavo belijo največji učenjaki.
Anton. Vidiš, zato se bomo shajali na takih-le sestankih, da pridemo do debate, in da se nam pojmi na vse strani razjasnijo.
Janko. Ali misliš danes še kaj govoriti?
Anton. Morebiti, ali pa tudi ne — kakor bo kazalo.
Janko. Kakor bo kazalo . . . Tone, ali mi hočeš povedati, zakaj si pravzaprav sklical današnji sestanek?
Anton. Ti si navdušen za svojo, jaz za svojo stvar, ti misliš, da moreš domovini koristiti tako, jaz drugače. Ti pa kakor tudi jaz — oba bi rada imela veliko somišljenikov.
Janko. Sestanek je torej agitatoričen . . . Plaviča imaš na svoji strani. Ni neumen fant; prav krepko seje ustavljal celčas, ko te ni bilo doli. Nastopati zna in tudi v glavi nima slame. Nastopati znajo sicer tudi drugi, a ne pustimo se premotiti! Nastopajo impozantno, z nekim učenjaškim sijajem. Mnogokrat je ta sijaj zelo medel in prazen, včasih pa tudi resničen; pri Plaviču je resničen. A če je resničen — so to morda zelo nadarjeni ljudje, ki pa jih je vzgoja zvodila na kriva pota umskih zablod. Resnice ali nikdar v polnem obsegu niso poznali —■ kar je največkrat — ali pa jo je zatrla vzgoja. Plaviču jo je zatrla vzgoja; stric, pri katerem stanuje, je trški advokat-brezverec. Seveda potem nastopajo kot samostojni, svobodni miselci - in to imponira! Imponira zlasti naše dni, ko ljudje ne marajo misliti, ko so zgubUi zmisel za umsko delo tako zelo, da imajo respekt pred vsakomer, ki je količkaj na sumu, da misli. Nervozni beletristi so nam z eksotično domišljavostjo pokvarili velik del mladine. Umske zmožnosti morajo biti v lepem medsebojnem soglasju, pri nas pa se na vse načine razburja domišljija, spomin in razum imata malo posla. Najobskurnejša Cankarjeva črtica dobi več bravcev in več priznanja kakor najboljši znanstveni članek. Mislim, da ga ni, ki bi trdil, da je to veselo znamenje. Zato je čisto umljivo, da dijak pozabi na vero očetov, kakor hitro ga v pest dobi šušmar, ki je morda dober zofist. Kar je prinesel s preprostega doma, mu je naivno, v šoli je šlo za red, sam zase ni študiral; nagne se na drugo stran, ko le malo potegne nasprotni veter. Značaj se vzgaja ob tihem znanstvenem premišljevanju, ne ob plodovih umazane pisateljske fantazije.
Anton. To je res. Mnogo dijaške breznačelnosti in brez-idejnosti ima Cankar na vesti.
Janko. Zdi se, kakor da bi hotel vso okolico inficirati z bacili lastnih bolezni. In tak pomehkužen, od moderne bele-trije pokvarjen, breznačelen domišljavec je — Milan !
XVI. Milan, prejšnja.
Milan (vihravo vstopi). K zborovanju, prebita romarja, kaj oprezujeta tukaj ?
Anton (zamišljen, na stran). Ali naj mu verjamem, ali naj mu verjamem ? . . . Vraga, moti me že toliko let, in še zdaj bi me kmalu speljale njegove fraze! (Milanu.) Kdo govori zdaj?
Milan. Novak iztresa srednjeveško modrost. (Antonu na stran.) Nihče ne govori, nate čakajo, napovedal sem te.
Anton (na stran). Si govoril ?
Milan (na stran). Fulminantno!
Janko. Ali že zborujejo? Ni mogoče! — (Na stran.) Kako, da matere ni? (Milanu.) Oprosti, Milan, ali si kaj videl Tonetovo mater?
Milan. Seveda. Vino nosi na mizo, da je veselje. O paradajzar, danes je prijazen dan ! Dobro vino imaš, Tone, pri tebi je prijetno!
Anton (na stran Milanu). O čem si govoril?
Milan (na stran). Kar mi je na misel prišlo. Tisti nesrečni Novak je izbleknil, da nisem ničesar povedal. In zdaj se prepirajo, ali sem kaj povedal ali nisem. (Olasno.) O paradajzar, kako je svet neusmiljeno neumen, ha ha ha! (Janko se obrne proč.)
Anton (ga začuden pogleda, na stran). Pijan je in pijan je govoril! Kdo je še resen na svetu ? Komu naj verjamem, komu naj verjamem? (Pomisli.) Nič, nič ga ne maram, hinavca ne maram! Pripravim si pot in ko nastopim drugič, vržem hinav-ščini krinko raz obraz. Če se sam bojujem, naj tudi sam zmagam ali padem ! (Hoče naglo oditi.)
Janko. Kam greš, Tone ? Jaz odhajam, da veš ! Poslovim se pri dijakih in potem z Bogom !
Anton. Kdo te podi ? Ostani vsaj še do večera!
Janko. Ne morem.
Anton. Vidiva se torej še. (Na stran.) Pojdi, kamor hočeš! (Naglo odide.)
XVII. Janko in Milan sama.
Milan. Kaj pomeni vse to, ljuba duša krščanska? »Odhajam" in „grem" pa „ostani", „se še vidiva" — o paradajzar, "to so čudne reči!
Janko (prezirljivo). Pojdi, to so resne stvari!
Milan. Kaj imata? Prepirček? Za principe? Kako pa, za principe, ha ha ha! In k zborovanju te tudi ne bo? (Na stran.) Strela, zadrževati ga moram!
Janko Bom videl.
Milan (v pretrganih stavkih, jezik se mu zapleta). Novakovih neumnosti ne maram poslušati, midva pa lahko debatirava tukaj.
Janko. Pač bi bilo škoda za vsako besedo, ki bi jo adaj-le menjal s teboj.
Milan (porogljivo). Kako smo vendar prevzetni danes ! Kaj pa, ljubček moj, ko bi se vaša visokost morda bala zagovarjati svoje stališče ? Kaj, ko bi se tudi ti hotel skriti za široko ograjo izzivajočega preziranja, češ, prenizki ste nam, da bi se pogajali z vami? Tako vsaj delajo vaši veljaki, vaši tako imenovani učenjaki.
Janko. Jako drzna izjava, prijatelj!
Milan. A, drzna, kaj bo drzna, resnična je!
Janko. Seveda je resnična, zakaj v mazincu imaš vso katoliško modrost! Kaj si pa že bral, ti korifeja med učenjaki? Ali mi moreš povedati en sam verski, apologetiški slovenski članek ?
Milan. Pojdi, pojdi! Nazadnje boš zahteval, naj znam vse naše brezštevilne molitvenike na pamet! Tercijalskih stvari načeloma ne berem, malenkostne slovenske beračije pa že vsaj ne.
Janko. Veš, kaj je potem tvoja dolžnost? Da molčiš, učena korifeja, da molčiš ! O stvareh, ki so ti španska vas, imaš molčati, to je ves tvoj opravek! Taki-le ignorantje imajo največjo besedo, kadar je treba udrihati po veri! Na vseh koncih in krajih gleda iz njih preljuba nevednost, a sirovih izrazov zoper vero in zoper cerkev imajo polna usta!
Milan. Prijatelj, neolikan postajaš!
Janko. Seveda, če ga primeš za besedo in mu poveš resnico, vpije, da si neolikan ! Drugega izgovora nima. Kako tudi ? Svoje nevednosti ne more utajiti, ker se mu bere na obrazu! Pohajati po ulicah z okovano palico, z nanosnikom na brezizraznih očeh, z modernim klobukom na prazni glavi — to je lahko. A da bi versko vprašanje študiral, da bi se kdaj resno vprašal, čemu je na svetu, čemu nadlego dela sebi in ljudem — za to je v kapitolu premalo soli. Koliko jih je med slovenskimi odpadniki, ki so ateisti po prepričanju? Koliko jih more reči: Prebral sem tega in tega katoliškega apologeta, a ni me mogel zadovoljiti. Katoliškega apologeta, pravim. Krščanskega problema ne moremo reševati po judovskih, po brezverskih, po framazonskih virih! Malo je slovenskih brezvercev, ki bi po študiju prišli do odpada, brez izjeme o vseh pa si drznem trditi, da resnice niso iskali na katoliški strani. Iskali so jo tam, kjer je zmota, kjer je sovraštvo do resnice! In resnice niso iskali, da bi jo našli, iskali so le izgovora, da bi potolažili notranji odpor zoper brezmiselni korak, ko so resnico samovoljno zavrgli. Kaj so mogli najti drugega kakor zmoto? V zvenečih frazah so našli tolažbo. Vera, krščanstvo pa se ne da zavreči kakor obnošena suknja! Ali si se kdaj vprašal, Milan, zakaj ne varuješ več ?
Milan. Pojdi se solit s takimi vprašanji! Kaj mi mari! Ne verujem, to je faktum, vse drugo so fraze. Krščanstvo mi, ne zadošča.
Janko. Izvrstno ! Krščanstvo ti ne zadošča! Prav si povedal: to so fraze! Kako smešen je vendar človek, kadar zagovarja svojo neumnost! Ali moreš reči, da si, preden
si krščanstvo zavrgel, tudi krščansko živel? Roko na srce, na dan z besedo !
Milan. Vrag te vzemi! Ves si sentimentalen.
Janko. Nisi, Milan, nisi! Predno si krščanstvo zavrgel, nisi živel krščansko! Le tisti, ki krščansko živi, more vedeti, kaj je krščanstvo. Ko bi bil živel, bi se ponosno potrkal na prsi in bi dejal: Sem, prijatelj, predno sem krščanstvo zavrgel, sem poskusil njegove sile: molil sem odkritosrčno in ponižno, hodil sem k maši, prejemal sem pogosto zakramente, spoštoval sem dekalog in pobegnil nisem iz boja, ki mi ga je veleval sekstum — izčrpal sem krščansko moč, a nisem našel tega, kar sem iskal! - Tako bi dejal. Toda krščanstva nisi zavrgel, ker ti ni zadoščalo, ker ti je bilo odveč, zavrgel si ga, ker ti je bilo preveč, ker ti je bilo pretežko! V srcu se prične odpad. Mnogo ima naš čas apostatov; svet se jim klanja in jih proslavlja kot svobodne in napredne može, a v skritem kotičku srca počiva pritajena strast, nebrzdana, neukročena, lahkomiselno negovana. Le zasleduj njih življenje! Vzgledov imaš na izbiro, saj je na slovenskem ateistov dovolj, očitnih veliko in še več prikritih. Sezi v preteklost! Začni pri sebi in pojdi po vrsti! Kolikor jih dobiš neomadeževanega življenja, kolikor jih dobiš ponižnega srca, tolikokrat mi reci, da lažem. V napuhu so zapravili strah božji, v prepovedani slasti so izgubili spoštovanje do samega sebe in so izgubili zmisel za čast in za lepoto . . .
Milan (divje pograbi klobuk). Janko, ti si vrag! (Zbeži iz sobe.)
XVIII. Janko, Anton.
Janko. Le pojdi, o le beži, saj bežiš pred samim seboj! Pred svojo vestjo bežiš, ker čutiš težo resnice! Le beži, saj Bogu ne ubežiš! Strašnega dne poseže s pravično roko v usodo tvojega življenje, in takrat ne boš mogel bežati. — (Leva vrata se počasi odpro, na pragu obstoji Anton, Janko ga ne zapazi.) O Bog! In taki ljudje naj vodijo moj narod? Ti veš,
moj Stvarnik, kako sem navezan na zemljo, kjer je tekla moja zibelka! Tebi je to ljub6, saj si Ti sam položil v mojo naravo ta neugasljivi ogenj, Ti sam mi velevaš, naj ljubim ljudi, ki so mi bratje po krvi, velevaš mi, naj delam za njih srečo, naj svoje življenje nesebično posvetim narodu, ki je bil Tebi, moj Stvarnik, otroško udan, odkar ga obsevajo žarki Tvoje skrivnostne resnice. Majhen je, in ozke so meje njegove posesti, zato pa bodi moja ljubezen velika! Tebi je znano, Vsevedni, kako sem trepetal svete groze, ko sem prvikrat zaznal, da sem Slovenec. Dvanajstleten deček sem bil, ko se je pomladnjega večera ljudstva trlo po ljubljanskih ulicah. Imeli so pripete trobojnice, in zastave so veselo vihrale, in navdušenje je bilo veliko. „Kdo so ti ljudje?" sem vprašal inštruktorja. „Slovenci so." „Odkod?" „Neumnež, saj si ti tudi Slovenec!" — Da sem Slovenec, sem vedel iz šole, in vendar nisem vedel, da sem Slovenec! In tekel sem k teti po deset krajcarjev in sem si kupil trobojni trak in zvečer sem si ga deval pod vzglavje. In Ti, Vsevedni, si čul moje molitve za srečo domovine; videl si moje veselje, če so rojaki bili srečni, če je bilo po-veličano slovensko ime, videl si mojo žalost, če je nad nas prišla nesreča. Dal si mi doživeti leta, ko so razvite moje moči; moje srce ima le eno željo: da bi mogel veliko storiti za domovino, in do Tebe, moj Stvarnik, le eno prošnjo: da bi moja ljubezen bila dejanska, da bi moja ljubezen ne obležala v praznih besedah! Glej! Prišli so nad domovino težki dnevi. Vtihotapili so se sejavci in so med nami zasejali Ijuljko, ki je Ti, Najsvetejši, ne maraš. Tvoja jeza je mogočna, kadar se razsrdiš: ne razsrdi se nad mojim narodom in ne pošlji mašče-vavnih angelov, da bi porvali Ijuljko s pšenico vred in jo pometali na ogenj. Vedi, da bi mi radi živeli . . . živeli! Daj pšenici krepko rast, daj, da rojaki izpregledajo, daj, da se zbere okrog Tebe naša mladina, slovensko upanje! In daj, dobri Stvarnik, da začuti tvojo sveto bližino tudi moj prijatelj: delal bi rad, koristil bi rad domovini, pa ne ve, ni kam ni kod. Ti veš, da sem nedolžen, ko se ločim od njega, veš, da
sem ga ljubil odkrito, in da zahrbtno ni bilo nobeno moje dejanje. Ločim se od njega, ker sovraži Tvoje ime, a Ti se ga usmili in daj, da se enkrat spet najdeva ! . . . (Naglo odide skozi desna vrata.)
Anton (prihiti v sobo, kliče za njim). Janko! (Omahne na stol, z rokami si zakrije obraz.)
XIX. Milan, Anton.
Milan (pred vrati). O paradajzar, o nesrečni paradajzar! (Naglo vstopi, vihti palico, Antona ne opazi) Kje je, kje je? Ravnokar sem čul njegov glas, o Jupiter, njegov prokleti glas! Pokazati mu moram, da je moja palica iz lesa, vse drugo naj vzame zlodej! Vse principe in ideale, nazore in drugo ropotijo vam dam, ko bi le enkrat mogel mahniti s svojo trdo, leseno palico ! ... Ni ga! Ni ga, a dobiti ga moram, čeprav grem na dno pekla za njim! (Gleda skozi okno) Gotovo pride nazaj, počakam ga! . . . To je njegovo delo, Novak je le oproda njegov. Nikoli še nisva bila s tem mlečkarjem skupaj, kako bi mogel vedeti . . . (Prehaja v ironijo.) Zagnal se je vame kakor ris. O paradajzar, da more biti človek v dvajsetem stoletju tako neusmiljeno navdušen! Realizma manjka, gospoda moja, realizma! (Patetično.) Sicer smo tudi mi, Milan Česnik, zajahali bili brzokrilega pegaza, in nebeški polet nas je dvignil nad vsakdanje, liki jesenska megla dolgočasno življenje; mlada srca naših poslušaljcef so se topila liki pomladanski sneg pod pekočimi solnčnimi žarki. Govorili smo z mogočno in vzneseno besedo, govorili smo v visokem tonu, zakaj bili smo slovesno razpoloženi. Bili smo slovesno razpoloženi, zato smo govorili o lepoti idealof, govorili smo o naroda našega sreči, o naroda našega slavni prihodnosti, o naroda našega nesrečni sedanjosti. Ker smo bili spoznali, da se večine naših poslušaljcef drži še mleko, smo tudi pohvalili bili presveto katoliško cerkef. A kaj se zgodi ? Zgodi se, da vstane nasproti nam otroče, mlekozobo otroče — pogubi ga, o Jupiter! — in začne dekla-
mirati o značajnosti, o resnici, začne kvasiti, da mi, Milan Česnik, govorimo danes tako in jutri drugače — o pogubi ga, Jupiter, pogubi! In mi smo slovesno protestirali in smo užaljeni odšli. Ha ha ha! O paradajzar, moj ljubi paradajzar! Pojte se solit, ljudje božji, vse skupaj je humbug! Pulite se za bedaste principe, Iasajte se za resnico, za nazore, umirajte za domovino, ■če se vam ljubi! (Poje.)
Mi pojdimo pa pit in pet, kaj mari nam je celi svet! Če danes ga ne zdelamo, Začnemo jutri spet.
Po celem svetu smo doma, pri vincu zlasti kajpada; resnica nas ne briga nič, resnica, ha ha ha!
Resnica je, da brez skrbi živeti neprijetno ni, z resnicami filistrov pa solit se pojte vsi!
„0 narod, narod!" kliče svet navdušen ves, in ves zavzet, res, puščati bo treba mu, da pomiri se spet!
Le pij ga, ljuba duša, zdaj, ker kratek je posvetni raj! Ko v črni zemlji obležiš, ne prideš več nazaj!
Po celem svetu si doma, pri vincu zlasti kajpada; resnica naj ne briga te, resnica, ha ha ha!
(Opotekajoč se počasi odhaja in ponavlja zadnji verz, klavir ga spremlja vedno tise.) Anton (stopi v ospredje). Moj Bog, in to je on ?! Janko, -odpusti, če sem te le v mislih kdaj primerjal s tem človekom! (Se prime za čelo.) V moji duši je tesno ... O Bog, posij wanj z žarkom milosti, da izginejo sence ... te strašne sence .. .
XX. Mana, Anton.
Mana (pogleda boječe v sobo). Si ti tukaj, Tonče? Kje je Janko?
Anton (se vzdrami). Vi ste, mati? O pridite sem, da se Vam izpovem !
Mana (skrbno). Kaj pa je, Tonče? Tako si bled!
Anton. Mati, nisem Vam povedal resnice, ko ste me vprašali za mojo vero! Bil sem hinavec, goljufal sem Vas! A zdaj me poglejte s tistimi ljubeznivimi očmi, ki tako rade odpuščajo, mati! Mislil sem, da gledam novo, svetlo luč, a bil je brlinček, ki se svetlika v močvirju! Bil sem na potu, da izgubim vero, ki ste mi jo vcepili, da zavržem molitve, ki ste me jih učili!
Mana. Bodi no, saj ti nisem nič rekla! (Tiho zajoka.)
Anton (jo prime za roko). Ne, mamica moja, jokati ne smete, saj zdaj sem zopet Vaš! . . . Dolžil sem hinavščine Jankota, tega dobrega Jankota, sam pa sem se Vam v obraz lagal, naj Vam moja vera ne dela sivih las. Janko mi bo odpustil, odpustite mi tudi Vi!
Mana (si brise s predpasnikom oči). Beži no, kako bi mogla biti katerikrat jezna nate ? Ampak, Tonče, kaj imajo na vrtu? Nekaj se jih strašno krega, drugi pa kličejo : živio, živio !
Anton (na stran). Pa ni morda Milan na površju? Ah, popraviti moram, še danes moram popraviti! (Materi) Ne vem, kaj imajo. (Zunaj ropot.) Lejte, kakšna reč je! Noter gredo ! (Stopi k oknu.)
XXI. Janko in zbor dijakov, prejšnja.
Janko (naglo vstopi, za njim dijaki. Antona ne opazi). Mati, ni me več vztrpelo tukaj, čakati nisem mogel več, ker sem vedel, kaj me mislite vprašati. Nisem Vam hotel napravljati nove žalosti, ker vem, kako Vam je na srcu Tonetova sreča. Zdaj pa prihajamo vsi, in tudi jaz, da se Vam zahvalimo in da se poslovimo od Vas. Pozdravite prav lepo očeta! Vaše hiše ne pozabim nikoli!
Mana (ga prestrašena gleda). Tonče!
Anton (stopi izza okna). Janko, odpusti! Odpusti in pozabi, kar je bilo, pa ostani pri nas!
Janko (osupel). Ti si tukaj ? Ne morem, Tone, ne smem ! (Dijakom) Mi gremo, kaj ne, fantje?
Dijaki. Tako je, mi gremo! (Eden dijakov.) A ti ostani sam s svojim prerokom!
An t on.-Moreš in smeš, Janko, če ti povem, da sem imel priložnost preroka videti v trenotku, ko je odložil sijaj moderne gloriole: luč, ki ga razsvetljuje, ne more biti prava. Odpusti mi, prijatelj, da sem te sumničil neodkritosti — videl sem tvojo nedolžnost in bolj kakor kdaj poprej verujem vanjo. Preklinjal sem tvoje nazadnjaštvo, a Bog nas varuj naprednjaštva Milanovega ! Bil sem na potu, da izgubim vero, a glej, materina molitev je bila močnejša kakor moja prevzetnost!
Janko. Pošteno sem ti vsak čas povedal svoje misli, Tone, in pošteno ti tudi priznam, da mi že zdavnaj ni bilo pri srcu tako mehko, kakor mi je zdaj, če je tvoja izpoved resnična. Veš, da že dolgo ni bilo več popolne harmonije med nama. Do konflikta ni prišlo, ker si z novovernimi blodnjami ljubimkoval le zase. Danes pa si nastopil javno. S težkim srcem, toda z navdušenjem sem žrtvoval tvojo ljubezen. Strašno si mi zameril. Tvoje protiverske izjave so bile ostrejše nego sicer. A vedi, prijatetj, da je šlo za resnico, ne za malenkostno mojo ali tvojo osebo, ampak šlo je za resnico! Boj, ki ga na Slovenskem luč Solnca bojuje s temo noči, ni boj za osebe, to je boj za najvišje ideale človeštva! S pogumno dušo sem šel prek tvojega prijateljstva, Tone, a žal mi je bilo za teboj neizrečeno: v boju za re-nico, ki je boj za slovenstvo, je Slovencem škoda vsakega mladega človeka, če se izgubi, takih pa že vsaj, ki imajo voljo in zmožnost za delo. Če mi je hudo za drugimi, kako da bi mi ne bilo za prijateljem, ki me nanj veže toliko nežnih vezi? . . .
Mana. O Marija, nisi me pozabila! (Stopi k oknu in si s predpasnikom zakrije obraz.)
Dijaki. Živio, živio Tone! Z Bogom za narod!
Anton. Z Bogom za narod, tovariši! Pri zborovanju sem govoril drugače, a človek je kakor mladika na drevesu: pride vihar in jo odlomi, in pride vrtnar in jo vcepi na drugem drevesu . . .
Janko. Da požene nove, morda lepše cvetove, da rodi nove, morda boljše sadove . . . Zdi se ti gotovo, Tone, kakor da si se predramil iz spanja, in motne so še tvoje oči. A s časom dobiš trdnost prepričanja, da bi prestavljal gore... treba je le molitve, ponižne molitve... O da bi bili vsi slovenski dijaki tako vzprejemljivi za milost, ki nevidno deluje v nas na priprošnjo naših starišev in naših dobrotnikov — kakor si bil ti, moj dobri prijatelj! Toda pogum velja! Prej ali slej mora priti čas, ko vrlo, narodno zavedno slovensko dijaštvo spozna, da more biti izmed dveh naziranj, ki nam ju odkrivajo, resnično le eno — izmed dveh potov, ki nam ju kažejo, da hodimo po njih in delamo za srečo domovine, da more biti pravi le eden, da brezidejno in brezbožno moderno besedičenje ne more prinesti narodu tega, česar tako živo potrebuje: značajnih, delavnih, idealnih mladih mož. Saj je od prihodnjih generacij odvisno, ali bo sploh in kako bo Klijo pisala o našem narodu v prihodnosti; pred nas stopa za Slovence usodni: ali biti ali ne biti.. . Ne obupajmo! Meje slovenske zemlje se ožijo, a če bomo moralno trdni, nam nič na svetu ne more vzeti narodne individualnosti. Katolištvo je bogato dovolj, da nam da rasti in življenja, katolištvo je narod ohranjalo doslej — kje in kaj bi bil brez njega ? — v kato-lištvu je slovenska prihodnost! Tuje roke se pohlepno izte-gajo po naši posesti, tuje misli bi nasprotniki radi naselili med nas, da bi potem hirali in pešali, ker bi izgubljali to, kar je pristno-slovenskega: katoliško vero. V teh težkih dneh pa nam Kristus kliče blaživne besede: Resnica vas bo osvobodila! Zato tovariši, v boj za resnico, z Bogom za narod!
Dijaki. V boj za resnico, z Bogom za narod!
Vsi. Živio!
(Med »živio« prične peti i) Zbor.
Pogumno vsi ob dlani dlan k braniku ljube domačije, da lepši bo slovenski dan, ko zora se nad njim razlije!
So to.
O domovje, kdaj le vzide lepša zarja tvojih dni? Tuja roka te objemlje, v prsih mi srce drhti...
Zbor.
Slovenski rod je še močan, zakaj naj bili bi potrti? Življenja narod je željan in misli nima še o smrti!
S o to.
O nebo, le ti dobrotno zreš na bedni narod moj! Tuja roka ga objemlje, reši ga in naj bo tvoj!
Zbor.
Zato pogum! Ob dlani dlan k braniku ljube domačije! Če Bog se sam postavi v bran najlepša zarja ji zašije!
(Ko zbor začne peti tretjo kitico, pohiti Mana, kije doslej stala pri oknu, iz sobe.)
!) Poje se lahko tudi kaj drugega, da je le sorodno z vsebino prizorov; v ta namen priobčujemo v knjigi lepo Gregorčičevo „Dneva nam pripelji žar" in na novo komponirano znano pesem „Naša zvezda". Obema skladateljema, preč. gosp. župniku Aljažu in č. gosp. Kimovcu, bodi na tem mestu izrečena srčna zahvala.	Urednik.
XXII. Poljak, Martin, prejšnji brez Mane.
Poljak (nastopi z Martinom, ko še poj o; ko odpojo —). Dobro ste jo urezali, gospodje! Po celi vasi se sliši, kakor bi šli fantovat. Zdaj nas pa vseh čaka strašno težek posel. Nesreča se je zgodila.
Vsi. Kaj? Kaj pa je?
Poljak. Prerok je zaspal. Kdo nas bo učil? Zapuščene reve smo zdaj. '
Vsi. Prerok je zaspal? Ha ha ha! (Eden dijakov.) Kje pa je zaspal?
Poljak. Na naši kočiji. Eno nogo ima že na vozu, druga mu je po poti opešala in je obtičala na stopalu, častitljivo truplo pa se je nagnilo na nasprotno stran.
Vsi. Ha ha ha! (Eden dijakov.) Kdaj pa je zaspal? S^ij ni dolgo, ko smo bili skupaj!
Poljak. Tudi jaz te zgodbe ne vem. Bil sem na polju. Martin, ti povej!
Martin. Venomer se je motovilil krog kočije in nekega Paradajzarja je klical na korajžo, kaj vem, menda se mu je sanjalo, da je kdo tam, jaz nisem nikogar videl. Ker sem se bal, da polomi voz, sem mu pomagal, da se je skobacal gori . . . pa ni šlo . . .
Vsi. Ha ha ha!

Couplet koncem 19. prizora: Milan.
Frančišek Kimovec. Bled.
Petje.
Klavir.
li m f —
Mi poj-di-mo pa pit in pet, kaj ma-ri
i



E^^, i

i*
Ped.
Ped.
i

tfcfS^I
SE
S
"iT


je ce-li svet! Če da-nes ga	ne zde - la-
sM


as



i--#-
■JžLiLB
j Ped. :}: f	fped.

f
i

ztbit


rao,
za-čne-mo ju
tri spet! Po ce-iem


i
n gr


I
5r=3E===?;
Ped.
---
* t
I
^Ped.
t
»' »



sve - tu smo doma, pri vin - cu zla - sti kaj - pa-
m


# »' ' «

S


£Ped.
Con moto.
m
f

Z b o r
koncem 21. prizora.
Jak. Aljaž. Dovje.
S h
i

t"
Me

BEfE
g
I	* p " * p p
1.	Po - gum-no vsi ob dlani dlan k bra-ni-ku lju-be do-ma-
2.	Slo - ven-ski rod je še močan, za - kaj naj bi - li bi po-
3.	Za - to pogum! Ob dla-ni dlan k bra-ni-ku lju-be do-ma-
§a
S:
AjliJL

=t±t=
d *



m
4-44
} S
U



,J »Sjj
Fine.
-/-"7^-U-v-
v
či-je, da jasen bo slovenski dan, ko zo-ra se nad njim raz-li-je! tr-ti? Življenja narod je željan in mi-sli nima še o smr-ti! či-je I Če Bog se sam postavi v bran, najlepša zar-ja ji za - si - je!
m
i p i
i J d-
II h h
«• i * t
---P—I--h-
r P U V
0—0-
N h d d
3Ft?

s



Bariton-Solo.
m f Adaglo.
_K., h-i—i-



m
. . E3=EEgE
O do - mo-vje, kdaj le vzi - de lep-ša zar-ja tvo-jih O ne - bo, le - ti do-brot-no zreš na bed-ni na-rod
t

3E±
F
i

z±=.
Zbor. p p ^ * ša
' ' O	ne
zar bo
ja na
tvo bed
jih ni
M:					1 —1- -2=1--d ----
	W i -	_(S---0--d		La--*-1	H- - 1

»



dni ? Tu-ja ro - ka te ob - je - mlje, v prsih mi sr-ce drh-moj, tu-ja ro - ka ga ob - je - mlje, re-ši ga in naj bo
	-j— *		-i n —»—	«	*
W f W	—*— F J	fsr 4-	J -t a		"f—
dni, rod,
v pr
Re
sih ši
mi
sr in
ce naj
drh-bo
	^N i z		F^--	—i —rA—-i --tti-1
		i® ? -r -r J	- p	Lr-r ^
Da capo al Sne.
ti. O do-mov-je, kdaj le vzi-de lep-ša zar-ja tvoj, O ne - bo, le - ti do-brot-no zreš na bedni
tmm
tvo-jih dni? na-rod moj.
ZZZZiM

ti
tvoj
Lep -Zreš
ša na
zar -bed -
ja
ni
dCft:
tvo - jih dni.
na - rod moj.
_|-

Jz =£<:
f
Dneva nam pripelji žar,
		m f <-> ft—i—dt7-1	, 1		i i J i J '-X'	
		—1» f - 1	zf^fc	r !nr	i I-	
Kadar
zo-ra se čez gore nam prijazno prismehlja, Raj-ski mla-do tvoje li-ce nam ne skrij se ni-ke-dar! A-li
V k	.* "i "f
svit ru-me-ne zo - re z ra-do. - stjo mi duh na-vda. Čez do-pač! Ačezgo - ri - ce, nam pri - pe-lji dne-va žar! Zo-ra
M.
I
4-


J
: • .
I—E-E-
-Ml
JM-


i »i


-M*,

» •
P '
t t

t? t*
tx=t=

f u
li - ne se raz-gri mlado tvoje li
nja, venča gla-ve na-ših gor, me-ne ce nam ne skrij se ni-ke - dar A-li
mm*
MvJJ-4-
i

: ' s
* »


t r ^ ^ i^i
^ ■ 1 ^
pa sladko spo - mi - nja: Tu-di Sla-vi si-je pač! A čez go - ri - ce nam pri-pe-lji dneva
zor, žar!
me-ne A - li
!

f 0 0


i
						ir Lj_j	h f—	1 1 n. i— 4 * —» y—, »	Fine. -J--:
—-i— pa sladko spo -pač! A čez go - L" K j"*l ^ F^f&tr-r: •			mi -ri - ' J		tH nja: Tu-ce nam h J JS — —•—		di pri h »	Sla-vi si-je - pe-lji dneva i Ji ! —»—i «—«—» j p '# :	zor. žar! FN
L L. P [		t -		-^V-f		IT	P : F- sa= £ ,		Fine.
Bariton Solo.
Adagio.
					
	—T» « * » •---	J '		* 0 j 0 '	ff-—
S pasom zla- tim dom o - vi-ja, tem-ni mu ja - sni o-
	' 1 -G)--				■S 1
OTi*^1--: Zbor. S	(Z v pa - S*	S r som -4 #	zla - tim	dom	—f—J 0-
--- P	tfZ-- »1	-			i
braz, zla-ti up mu v dušo vli-ja, da nam lepši vstane čas, da nam
li--V--t—T—t—1=P—i—^r—F^
vi-ja zla - ti up mu vli - ja, lep-ši
i , l l
lepši vsta - ne čas. S pasom zla-tim dom o - vi - ja, temni



i

			[V t)			
		—»—»— ^r r J	r * t			
accel.	počasi
mu jasni obraz, temni mu jasni obraz. Zla-ti up mu v du-šo
mf ____________PPl i
	» '					f==]	
		V-U-			---:	----	---1

»
r.
S
Da capo ai fine. Adagio.	Tutti.
mf ^
lep - ši vsta - ne čas.

i J

Tutti. Zo-ra! Zo -ra!
Iti
««
p p ■ Zora




Simon Gregorčič.
| ^ mf Da capo al fine.
Con moto. })
Maša zvezda.
(Pevskemu zboru ljubljanskih bogoslovcev.)
Jak. Aljaž. Dovje.
Se
„„., i j i - i . s bi J j ' S
:—m—•-+-"—0—»—i—

—jv
—K]--1—•
. *
Zve-zda mi-la je mi-glja-la in naš rod vo-di-la
L__________j J_J_,J J——i—i—i—u,
E : s # ' Tpi s ^ • • • 2

je,

t"
lepše nam ta zvezda za-la nego vse, sveti - la je
N N , I II II


m i » » • <


M

Solo. Toda, oh, za go - ro vto - ne, skri-je se za temni

J ?	h, i K S, S i i I J-i
--- J ' '
ipU ^ 1
ti
P P

U-
jljl
T


* »
Pra-šam svi-tle

_„.	________ — mi - li - jo-ne: v_
ga)' Prašam svi - tle mi - li - jo - ne: vr"ne


v v
f
rh i


gFf1

Vrne - li se še ke - daj ?
I h h * ' '
rit.
- u-r-t
mf\ *
Vrne li se
-J—-4—-J-

* f
i -ke"

t
daj?
Con moto.
v. . \ n



A mol - če zve-zdi - ce
* »
y , . H"
ja-sne, od-go - vora ne ve-
-M—U4-
-stz^z --ffi—#H

» S09


« »
f IS IS J I ^ J


r
do, dol z ne - ba vi - ša - ve

is * #. >

i

kra - sne ne-mo
Y
I JN js


i
J--j-j—


=P=
na pra - šal - ca

/7s
S

I


-trt—
zro, 1
-d.

t
ne - mo na pra - šal - ca zro.
is is --»

4-
t
T
i;

Bariton solo.
m f Con moto.
> v ->-
Mmmm^mmm


m
Pri-di zve-zda na-ša, pri-di, jasne v nas u-pri o - či, naj moj
V V	i ,
i
iši;
Pri - di
i
t"--1~
zve - zda
i:
-iTBl-

*i i
--J
na - ša,
fc:

pridi,
I I
■shst
P P
m

-F
i
' I'
f rit.


molto rit.

=P~

- H-
t^gM
dom te zopet
I I
u ^ —
fci-isi------
vi-di, zla-ta zve-zda sre - čnih dni!
I
I

Zla - ta
! j
zve - zda

I
QE

rit.

sre
čnih
rit.
dni!
I
Con moto.
Naj moj dom te zo-pet vi - di, zla-ta zve-zda srečnih dni!