Ukaželjni pastirček
(Življenjepisna slieica.)
Dalmaciji je živela v 16. stoletji uboga družina Peretijeva. Nekdaj so bi-vali Peretijevi v Italiji. Godilo se jim je dobro. Ali bili so nesrečni tako, da so popolnoma obubožali. Zato niso hoteli inenda dalje bivati v kraji, ki jiii je spomiujal nekdanje sreče. Preselili so so na Dalmatinsko, da bi lažje pre-uašali siromašno življenje.
Iz te rodovine je bil tudi Srečko Pereti. Imel je sicer še laški priimek. Ali po njem se je pretakala slovanska kri. Komaj je deček dobro shodil, vže je moral pasti. Na neki travuik je gonil svojo čredo. Zelo hudo mu je bilo, ko so pričeli hoditi njegovi sovrstniki v šolo. On je pa zaradi revščine moral ostati pri živini, da si je prislužil vsakdanji kruhek.
Ali hrepenel je neizmerno po učenji. Toda kako priti do vira učenosti? Kako bi se mogel nau&iti najpotrebnejše stvari, brez katere se ne more učiti no-bena veda — namreč branja. Ali bistra glava vain jo ugane.
čez tisti pašnik je vodila stezica iz neke vasi do trga. Po stezi je hodil vsak dan deček v šolo. Tega poprosi Srečko, naj mu pokaže jedno črko. Mali učenček je bil še vesel, da mu je mogel povedati kaj novega. Saj bi se vaiu tudi dobro zdelo, ko bi nosili šele nekaj mesecev abecednik v torbici pa bi bili vže tako modri, da bi lahko druge učili. Kar ponosni bi bili, jeli ? In morda ste tudi bili, ko ste risali prvi i na dežčico ter ga kazali sivemu dedku, ki tudi ni imel lepe prilike, da bi se bil navadil brati iu pisati.
—•¦< 151 >¦¦—
Nekam tako je bil ponosen tudi oni deček, ki je učil Srečka spoznavati črke. Prvi mesec sta dokončala abecedo. Srečko je vže poeasi slovkoval. Ali sedaj je bil nov križ. Kako pričeti s pisanjem. Bistroumni Srečko si jo je takoj izraislil. Po pašniku je žuboril potoček, ki je podil svoje bistre valove naravnost proti morju. Ali večkrat je naraščal ob deževji ter priplavil s seboj ua ravan peska in sipe. Na pašniku se je umiril in puščal eele sipine drobnpga svišča. Te je Srežko lepo pogladil in — bili so mu mesto deščice. črtalo mu je nadomeščals pastirska sibica.
Toda dolgo se ni trudil ter veselil svoje utnnosti. Bog ga je odločil za pa-stirja narodov, kakor nekoč Davida pastiržka za izraclskega kralja. Zvedel je o dečkovi bistroumnosti neki menih. Vzel ga je v samostan ter ga pridno in skrbno vzgojeval. Deček je bil ves presrečen in vsaka ura v šoli mu je bila prekratka. Kar vsrkaval je uuenost vase, da so se mu vsi čudili. In kaj mislite, da je do-segel pridni in ukaželjni Srečko?
Ubogi pastirček Srečko je bil izvoljen 1. 1585. poglavarjem sv. eerkve, Iraenoval se je kot papež Sikst V. Kakor je poprej skrbno pasel svojo živinico, tako je sedaj spretno vodil <5oln sv. Petra. Bog je blagoslovil njegova dejanja, da so uspevala. Vse ljudstvo ga je pa ljubilo iu spoštovalo kot svojega očeta.
Toda dobro vem, da je med vami tudi kak bistroglavček — jezikavček, ki mi bo takoj dejal: ,,Ta ni bil zastonj Srečko! Saj je imel zares posebno srečo, da se je povspel na tako castno mesto!" Ali tistemu odgovarjam, kakor poje pesuik o Slovencih — ki so tudi Slovani, torej istega pleinena, kot naš srečni Srečko:
,,Išče te sreea,
IJiii ti je dan;                                                                                
Našel jo boš,                                                                   
če nisi zaspan!"                                     Naum