LISTEK. fAdolf Sadar. Dne 9. novembra 1929. je ob 11. uri pre* minul ravnatelj oblastnega deškega vzgajali= šča tovariš Adolf Sadar. Rodil se je 10. maja 1873. v Škofji Loki kot sin tamkajšnjega nadučitelja in bivšega šolskega nadzornika za srez iKranj, Lovro Sadarja. Bil je član pristne učiteljske rodbi= ne, kajti njegovi predniki so bili že pred 200 leti učitelji in je učiteljevanje prehajalo na potomce nepretrgoma od roda do roda. Brat njegov tov. Vendelin Sadar je tudi uči« telj. Njegova prva žena pok. Cilka roj. Krek je bila iz učiteljske družine, po njeni smrti se je poročil s šolsko upraviteljico g. Marico roj. Kleinmayerjevo. Službovanje je nastopil 1. 1893. na Vi* pavskem v Budanjah. Od tu je prišel 1. 1909. v Ljubljano na II. mestno deško šolo, po= tem po 4 letih na drž. vzgajališče, kjer je postal 1. 1920. ravnatelj na zavodu. V njegovem delovanju ga je predvsem dičila izredna marljivost, vestnost in srčna dobrota. Najbolj se je uveljavil v vzgajali* šču. Temu je posvetil posebno pozornost in zanimanje, kajti uspešno delovanje na takem zavodu motijo vse Srugačne ovire, kot so običajne na drugih šolah. Poleg specialne iz* obrazbe za tako delo je potreben v prvi vrsti altruističen značaj, kar je rajnki v resnici bil. Le v dobrih rokah more postati vzgaja* lišče resnična dobrota za narod. Vse njegovo delo je bilo posvečeno vzgoji one mladine, ki je imela to nesrečo, da do "vstopa v zavod ali sploh ni bila deležna vzgoje, ali pa je imela slabo, zgrešeno vzgojo. Koliko truda, skrbi, samozatajevanja in trošenja sil je bilo v tem njegovem delu! Kolikokrat so se po* javljale take ovire, da se je moral večkrat vprašati: čemu to? zakaj vsi ti napori? ali je res potreba giniti v njih? Toda njegova marljivost, zvo/stoba do dela in ljubezen do gojencev so premagale vse te ovire, ki so se zdele nepremagljive. Da! Ljubezen, ta je na* šla pot preko vseh ovir. Savski ban dr. Šilovič, veliki narodni za* ščitnik na Hrvatskem, ki dobro pozna ustroj in delovanje vzgajališč doma in v tujini, je kakor tudi znani vzgojitelj decc Don Bosco, nastavil geslo za voditelje takih zavodov: »Ljubezen je vse, brez ljubezni ni nič!« Sa« dar si je sam zapisal to geslo v srce, ker je uvidel, da vzgoja brez Ijubezni je mrzla stvar, ki ne more uspevati. Gojenci v zavo* du, ta mlada bitja, razočarana po grenkobah življenja, povsod obsovražena, nikoli delež= na Ijubezni, ta mlada bitja so začudeno ob* stala, ko jim je ravnatelj prinesel ljubav naproti. V tej ljubezni so dobila zaupanje do njega in s tem zaupanjem je on znal graditi plemenita čuvstva v njihovih srcih. Ta lju* bezen je zapustila ogrevajoč plamen še po« tem v deških srcih, ko so gojenci zapustili zavod in prišli v vrvež življenja. Vidim ga sedečega pri pisalni mizi s sklonjeno glavo in nagubanim čelom, kajti zopet je morda prišlo kakšno razočaranje ali neljuba nevšečnost. Pa mu prinese poštar pismo in ko ga odpre, vidi, da mu piše nek» danji učenec in se mu zahvaljuje za opomine in vso dobro vzgojo, javlja mu, da je našel trdna tla poštenja in delavnosti. Pa se zrav* na _pognjena ravnateljeva glava, gube na čelu izginejo, ljubezn, ki jo je on oddajal, je se* daj dahnila iz pisma v njega. Človek s takim zlatim srcem je rad žrtvoval trud, skrbi in vse hudo za sladkost enega samega takega trenutka. Njegova ljubezen do gojencev pa ni bila uravnana samo za duševne dobrine, on je znal prav dobro gospodariti v zavodu in skr^ bel, da so imeli gojenci redno zadostno in tečno hrano ter potrebno obleko, perilo in obuvalo. Ista ljubezen, ki jo je gojil do gojencev, je bila posvečena nameščencem. Strogost v pravem času, drugače pa naklonjenost in podpora v nasvetih so bile vedne spremlje« valke -uradnega poslovanja. Nameščencu je bil svetcl vzgled čebelične marljivosti in zve« stobe do dela. To njegovo delovanje ni moglo ostati neopaženo, dobil je mnogo pohvalnih pris znanj, pred kratkim časom je bil odlikovan z redom sv. Save. Rajnki se je udejstvoval tudi v izven« šolskem delu. Bil je dober pevec, obdarovan z mogočnim basom, ter vešč pevovodja. Za časa službovanja na Vipavskem si je vzgojil pevski zbor, ki je slovel kot eden najboljših daleč naokoli. Tudi pozneje; v Ljubljani, je ostal zvest lepi glasbi. Učil je nekaj časa zbor Prosvetnega društva pri sv. iPetru, cer* kveno petje v kapelici vzgajališča je vodil dTj zadnjega, istotako petje pri kongregaciji. Za* nimivo je, kako si ga je predstavljal učenec III. razreda pri spisu: »Misli ob smrti g. rav« natelja.« Piše: »Mislim si, da je g. ravnatelj še živ in da igra na koru, po kapelici se pa lepo razlega njegov glas, ki poje Ave Mari* ja«. Vec drugih učencev je pa napisalo, da se jim je zdelo, ko so ga gledali na mrtvaškem odru, da je ganil z roko, glavo itd. Vroča želja, da bi ga videli še živega, jim je pripo* mogla do te žive predstave. Bil je skromen, tih značaj, pa dosleden. Strogo veren, resnično pobožen je dajal v tem lep zgled vsem, posebno pa gojencem v zavodu. Že delj časa ga je mučila bolezen v že* Iodcu, radi te je moral že enkrat k operadji. Bil je od države upokojen, a Ijubezen do dela in zavoda ga je gnala, da je vstal še ho* norarni ravnatelj v službi bivšega oblastnega odbora. Avgusta t. 1. je odpovedal tudi to službo in s 1. novembrom vstopil v pokoj. Nastavljenci in-gojenci so mu ob odhodu pripravili prisrčno, a na njegovo izrecno že* ljo zelo skromno prirejeno slovo. Še mi je slika tega slovesa pred očmi: Resen mož z dobrohotnim obličjem stoji sredi svojih go? jenccv, zdi se mi, da še done njegove besede po dvorani. Kakor da bi slutil bližnjo smrt, je govoril gojencem nasvete za življenje, mi= slim si, da je bila to oporoka dečkom. Toda usoda ni hotela, da bi užival za* služeni pokoj. Tragika njegove smrti tiči v tem, da si je prvi dan pokoja, t. j. 1. novem* bra nakopal zavratno bolezen. ki ga je s-pra« vila v orezgodnji grob. Šel je na pokopališče na grobove svojih dragih, a se je ob slabem vremenu prehladil. Dobil je pljučnico, na= stale so komplikacije radi njegove stare bo* lezni in moral je podleči. Njegova ljubljena soproga mu jc skrbno stregla noči in dneve, a vsa ta njena brezmejna požrtvovalna nega, kakor tudi vsa prizadevanja zdravnika specialista niso mogla preprečiti katastrofe. Odšel je k večnemu počitku k Njemu, ki ga je vse življenie tako častil in usmerjal vse svo= je delo k Njemu. Njegov pogreb je nokazal. kako so ga vsi cenili in spoštovali. Najodličnejši zastop* niki duhovščine, društev, bivšega oblastnega odbora ter velikega župana, tovariši in znap« ci so se v imnozantnem številu zbrali okrog njegove krste, da še enkrat vzamejo slovo od pokojnika. Pevci »Ljubljane«. »Glasbene Ma= tice« ter tovariši pevci so mu zapeli dve gan* ljivi žalostinki. Po blagoslovitvi krste mu ie govoril v slovo sedanji upravitelj vzfiajali* šča tov. Albin Stritar ob odnrtom grobn so je poslovil od njega tov. Ivan Štrukclj, šoU ski nadzornik. Ob nrcbridki izgubi žalujejo v globoki tugi liublicna sbproga ter otroci, ki iim je rajnki zasigural trdno bodočnost, nastavlien* ci in gojenci vzgajališča ter vsi njerfovi šte* vilni znanci in nrijatelji. Ohranimo tiherta. skromnetja. a delavnega vzgojitelja v trajrcm spominu! A. S.