VICENT ALONSO
Sodobnost 2005 I 422
Sodobna  katalonska  književnost
Vicent Alonso (Godella, 1948) je diplomiral iz filozofije in doktoriral iz katalonščine. Poučuje sodobno katalonsko književnost na Univerzi v Valenciji. Bilje ustanovitelj in glavni urednik književne revija Daina. Bil je ustanovitelj in član uredniškega sveta revije Carfcters, revista d'infor-macio literaria, ki seje po letu 1997 preimenovala v Caracters, revista de llibres (www.uv.es/caracters).
Je avtor različnih pesniških zbirk, med katerimi izstopajo: Ritmi klepsidre (Tres i Quatre, Valencia, 1986), Krogi pogleda (Bromera, Alzira, 1998), za katero je dobil pesniško nagrado Ausias Marc, in Jazonovi kriki (Eumo-Cafe Central, Barcelona, 2002). Izdal je vrsto prevodov v katalonščino (Baudelaire, Tristan Tzara in Michel de Montaigne). Piše članke za časopise (Avui, El Pais) in je avtor raznih esejev: Besede in dnevi (Bromera, Alzira, 2002). Pred kratkim je izdal dnevnik Krožna pot (Bromera, Alzira, 2004), za katerega je 2003 prejel nagrado Mancomunitat de la Ribera Alta 2003). (Več informacij na www.vicentalonso.com).
Beseda
El agua del tiempo
escurre lentamente en esta oquedad agrietada,
cueva donde se pudren todas las palabras ateridas.
Octavio Paz
Katera je moja beseda?
Ne omahujem med eno in drugo, kot tisti trmasti pesnik med orlom in soncem, ki išče besedo in se išče. Le najti moram en razlog, ki mi jo bo omogočil povedati iz prav tistega kraja, kjer se rodi orkan tišine: edino zaradi tega bom pozabil stare navade spomina.
Takrat mi bo verjetno vseeno, če skrijem besedo za druge ali če jo na novo napišem, da bi razsvetlil noč ali zamazal tudi najbolj visok sneg.
(Iz zbirke Jazonovi kriki, 2002)
Sodobnost 2005 I 423
Sodobna  katalonska  književnost
Drevo
danes rečem drevo
in lahko gnezdim med Ustjem
kakor da bi me temno zelena varovala
pred mrzlo puščavo ledu
in če se spomin ujame
bom vedel daje vsak plašč premalo
ker se stopi v ognju dneva
drevo želja
kje je studenec senca naslednjega gozda?
(Iz zbirke Ritem klepsidre, 1986)
Alyscamps
Die Dringe singen hor ich so gern R. M. Rilke
Deževalo je
na prazne grobove
v tisti provansalski pomladi.
S pogledom
na geometrije odsotnih,
smo v tišini
poslušali glas naših mrtvih
in se prestrašili.
Tista beseda,
ki seje prikradla pred druge besede,
je bila zbegana od preteklosti in žalosti.
Pesnik
na preži tišine etra,
besed, ki jih ljudje ne bodo nikoli razumeli.
Tisti, ki se je tako bal pomena, da je ljubil
šepetanje stvari.
Dan za dnem
se vračamo v provansalsko rumenost in sivost,
zaljubljeni v vodo,
Sodobnost 2005 I 424
Sodobna katalonska književnost
reke časa nad praznimi grobovi, in vpitje živih onemi uživanje v tej tihi dolini.
(Iz zbirke Krogi pogleda, 1998)
Sivina Helsinkov
En la ciutat on les cases noves crebcen cap al cel
de sutge. Claes Andersson
Opazujem te skozi avtobusno steklo, med dežjem in mrazom nenavadnega junija in želel bi vedeti, če boš kdaj napisal kaj o Helsinkih, če se boš vdal sivini in oknom brez imen in brez obrazov, ali če boš raje izbral neskončne gozdove španskega bezga in brez. Sedaj se vzpenjaš po neskončnem stopnišču: stopnico za stopnico si predstavljam tvojo željo, da bi videl cesarja tam spodaj, v središču trga, zelo majhnega, kakor da ne bi bil več tako velik, kot pove njegovo ime in zgodovinske knjige.
Za hip izgineš za soparo na steklu in mislim na verze pesnika, na ljudi, ki so bolj sami kot kipi, na stare hiše, ki opazujejo druga drugo, in na nove, ki zrasejo proti sajastemu nebu. In gledam proti nebu, kije sajasto, medtem ko dež trmasto pada na tisoče tlakovcev.
In ko se zopet usedeš na avtobusni sedež, ti povem, da vedno obstajajo razlogi za ljubezen do nekega mesta in govorjenje o njem, in želel bi vedeti, če boš kdaj napisal kaj o Helsinkih. Nič ne rečeš. Glavo imaš na moji rami. Oči na sajastem nebu.
(Iz zbirke Jazonovi kriki, 2002)
Sodobnost 2005 I 425
Sodobna  katalonska  književnost
Tišina proti tišini
Der Schuieigestoss gegen dich,
die Schweigestofie.
Paul Celan
Iz lunine praznine,
le udarci tišine proti strahu
velike puščave.
Kateri veter je pokopal
mrtve pod mivko,
ko pa vas vidim, da greste mimo, premagani
kot tista tavajoča smrt,
brez števila med zlatimi mesti
in zelenimi polji?
Smrtno ranjena
zaradi udarcev tišine proti tišini, so v bolečini srca pesnikov, ko rumeno prekriva dneve in počasi napreduje.
Mrzla je velika puščava sivine, ki vznemirja.
(Iz zbirke Krogi pogleda, 1998)
Sodobnost 2005 I 426
Sodobna  katalonska  književnost
Poletja z murni in litanijami
Son llaguts o balandres
els pensaments que em llisquen
pel llac de la membria
de la cremadajoventut?
Joan Vinvoli
Danes si na notarski razpravi izgubil bor, kije nosil tvoje ime. In z njim vodnjak, štiri vrtnice in mlako, mavrsko peč, mandelj brez rož in vsa poletja z murni in litanijami. Tiste, ki jih je babica izgovarjala proti gromu, kije ohromil mirno preživljanje tvojih dni. Tiste, ki so se trmasto vračali na streho opuščenega kurnika, iz katerega se vidi vrste grobov in belino krizantem.
In bojiš se, da boš izgubil tudi spomine, ker se bodo osamosvojili in bodo le še delno povezani s tvojim spominom. Se bodo morda razrasli brez reda ali pa bodo počasi zamrli, ker bodo brez razloga, brez upanja? In ne moreš se pomiriti z dejstvom, da naključje določa tvoje sanje, utrip otroka, ki si bil.
Ostane ti le prošnja za nepotrebne besede. Tiste, ki se bodo uprle času in bodo rešile tvoja poletja z murni in litanijami.
(Iz zbirke Jazonovi kriki, 2002)
Sodobnost 2005 I 427
Sodobna  katalonska  književnost
Dvogovor
encendre fogueres
amb les velles flames
i espargire malenconia
šota el pont dels amants.
Anna Montero
Le nekaj dni po tem boš ponovno občudoval Notre Dame z mostu in pričakoval, da bom videl, kako se ti žge star les v očeh, in bom vedel, da mogoče ne bo ne ognja in ne dežja nad cvetočimi tlakovci in ne mladih in pozabljenih punc, ki tečejo pod vodo, in ne starih knjig, pokritih z izmišljeno samoto milostne besede.
Nato ti bom povedal, da nas beseda obsodi na umiranje, in ti boš privolil in ne bova vedela, kateri molk bi objela, da bi naju rešil, in če se izplača posvetiti en sam trenutek pripovedovanju o najmanjšem veselju ali bolečini, ki sva ju počasi odkrila v globini najinih pogledov.
S takšno radostjo bova skupaj preživela ure, spuščene kot reke brez ovir, brez vsake najmanjše želje, da bi premikala spomine ali sijih izmišljevala, brez želja, da bi potvarjala strasti ali upanja, brez galopiranja odsluženih grbov, užitkov, da bi povedala in izvedela vse skrivnosti.
Sprejmi to mojo domnevo, pusti mi podaljšati to težko ravnotežje med tišinama!
(Iz zbirke Jazonovi kriki, 2002)
Sodobnost 2005 I 428
Sodobna  katalonska  knjiže v n o s t
Po babilonu
La luz tambien da sombras, pero sombras azules.
Luis Cernuda
Medtem ko jaz prižigam cigareto, ti oblačiš plašč. Spominjava se zadnje sekunde, obraza, ki je napolnil platno, in predse prekrižanih rok, ki zakrivajo ustnice; solza teče iz levega očesa, poči in se izgublja pod licem. Mrzla je ta zimska noč. Počasi hodiva. Povem ti, da mi je všeč Bi-noche, ko grize bombon in vse spomine, ki jo tlačijo, in moja je ta modra glasba in solza, ki se izgublja pod licem. Povem ti in ti se smeješ.
Medtem hodiva naprej brez hitenja, Gran Via je skoraj prazna. Iščem tvojo roko - bolj mrzla je kot noč - in jo močno stiskam. Zdaj se jaz smejim tvojim spominom brez glasbe, brez solze, brez obrazov. Govoriva med smehom. Ko molčiva, zopet vidim njen obraz, solzo, ki se izgublja, in živo modro vodo in spomin.
Od drevesa do drevesa pogledujeva navzgor in vem, da veš, kako zelo mi je všeč ta zimska noč, ta želja deliti tišino in smeh ali mraz, ki ga nosiva v roki. So škorci pobegnili ali so mogoče tiho, ker jih opazujeva? In veš, da vem, kako zelo ti je všeč počasno sprehajanje, plesanje v glasbi brez modre, brez senc, brez solz.
(Iz zbirke Jazonovi kriki, 2002)
Prevedla Aurora Calvet in Darjo Volarič
Sodobnost 2005 I 429