Ne muči živalij
ilo je leta 1854. V nekera mesteci ob raorji živel je mož s svojo družino. Njegovo najljubše opravilo, pri katerera mu je tudi sin pridno pomagal, bilo je ptičicam pevkam vid jemati. Italija je posebno ona dežela, kder izgubi brez števila veliko ptičic pevk svoje življenje. A še mnogo grozovitejše je, ako poraislimo, da so ljudje, ki drobnim ptičkom. recimo: slavčkom. kosom, čižkom, peuieam, liščekom i. t. d., z žarečo žico (dratom) oči iztikujejo. To delajo zato, da ptički, ki ne vidijo, tudi vso zimo pojo. Ne rem kdo zasluži večjo kazeu, ali oni, ki ubogirn ptičicam vid jemlje, ali pa oni, ki take ptičice kupuje?
Neusmiljeni oče in njegov sin sta pri tem grdem rokodelstvu izgubila vse pleraenito čutje. Pae bi bilo potrebno, da bi oblastva s kazuijo pokorila vsacega, kdor je do živalij neusmiljen, bodi si to kakorkoli: naj si jih namreč ali pretepa ali preobklada njih tovore in vozove ali jini ne daje krme, kadar in kolikor treba, ali jih na poti g6ni čez nemoč ali tako prevaža kam, da jim dela bolečine. Po-sebno ostro kazen pa zasluži oni, ki ptičicam pevkam jemlje oči.
Zgoraj omenjeni neusmiljeni oče je imel tudi hčerko, Ivano po imenu, ki je pa bila vsa drugačna, kakor njea oče in brat. Vsako mučenje ubogih živalic jej je bilo zoprno. Imela je usmiljeno srce do ljudij in živalij. Nekoč je zaprl njen oče v kletko (tičnieo) 50 slavčkov. A plemenita dekliea odprla je kletko in dala drobnim ptičieam ljubo prostost.
Ko zvečer ože in sin domov prideta in najdeta kletko prazno, razjezi se oče, ter Ivano tako nesrečno udari, da jej roko zlomi. Ivana je morala od hiše. Neka gospa se usmili uboge deklice in jo vzame v svoje varst?o. Zdravje neusmiljenega očeta pa je jelo pešati in vest ga je pekla noč in dan.
-^*< 94 >~—
V sanjah je po večkrat videl eelo tolpo oslepljenih ptičie, ki so z votlimi očesci letale okolo njegove glave ter mu hotle s svojimi kljunčki oči izkljevati.
A kazen mu ni izostala! Pri nekej poskušnji se samokresom bil je tako ne-srečen, da mu je strel udaril v oči, ter ,je bil pri tej priči slep za ves čas svo-jega življenja. Zdaj je še le spoznal, kak siromak je slepec. Bridko je obžaloval svojo hudobijo, in Ivaria, njegova zapuščena lieerka, bila je zdaj jedina, ki je stregla nesrečnerau očetu.
Otroci ljubi! Po usmiljenji do živalij se lahko pozna, ima li človek plemenito čutje ali ne. Kdor z živali grdo ravna, kdor je grozovito muči, tak tudi z ljudmi ne rarna bolje in njegova surovost, neotesanost in neusmiljenost preide kmalu v hudodelstvo. Sporanite se dolžaostij do ubogih živalic, katere bolečino tako čutijo kakor vi, in tndi nimajo druzega varuha, kakor ¦— človeka.             Dragoslav P