тмт
revija za kulturo
in družbena vprašanja
61
januar
1968
nekaj političnih pesmi za morijo       ervin fritz (1)
konstelacija 2/1966        saša vegri (4)
korist        tomai Šalamun (7)
slike       andrej brvar (10)
muha i. g. plamen (15)
pesek na obali        milan markelj (17)
gospod sodni svetnik milan markelj (32)
edoardo sanguineti        ciril zlobec (34)
erotopaegnia        edoardo sanguineti -
C. Zlobec (36)
bagdala        dušan matic -
f. zagoričnik (41)
nacionalno vprašanje v Jugoslaviji
v teoriji in politiki kpj-kps        dr. janko pleterski (49)
prostor senc        taras kermauner (69)
heretični jezuit pierre teilhard
de Chardin in njegova misel celote        ¡van urbančič (85)
novi duh        teilhard de Chardin -
v. b. in e. k. (107)
bit in čas        martin Heidegger -
i. urbančič (116)
,. vinjete        karei zelenko
PROBLEMI
REVIJA
ZA KULTURO
IN DRU2BENA
VPRAŠANJA,
JANUAR 1968
LETO VI., ST. 61,
Ureja uredniški odbor:
Božidar Debenjak, Janez Dokler,
Vladimir Kavčič (glavni urednik).
Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni urednik),
Rudi Rizman, Mitja Rotovnik, Ivan Urbančič
Lektor: Janez Gradišnik
Oprema: Judita Skalar
Uredništvo : Ljubljana, Beethovnova 2
Telefon: 20 487
Nenaročenih rokopisov ne vračamo
Naročila pošiljajte na CK ZMS,
Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon: 310 033, tekoči račun: 501-8-475/1
2 oznako: za Probleme.
Celoletna naročnina 25 N dinarjev
Cena posameznega izvoda 2,50 N dinarjev
Izdajata CK ZMS in UO ZŠJ v Ljubljani
Tisk Učne delavnice ZUSGP
PROBLEMI
časopis za mišljenje in pesništvo
letnik VI, 1968
prvo polletje
Poezija
Brvar Andrej: Slike................. 10
Zgodbe.................... 589
Cundrič Valentin: Mrtvi planet............ 619
Celojiga Danilo: Pesmi............... 174
Fritz Ervin: Nekaj političnih pesmi za Marijo....... 1
Kalčič Vroš: Pesmi................. 181
Kocbek Matjaž: Razmišljanja ob rdečem pisoirju..... 401
Medved Andrej: Upognjenost jutra........... 184
Poslednja sodba................. 604
Oblačim se v belega vranca v divjega konja...... 613
Olaj Jože: Poeida.................. 162
Iz »Poeide«.................. 641
Pečnik Milan: Pesmi................ 178
Plamen I. G.: Muhe................. 15
Snoj Jože: Iz nedokončanega cikla o praimenovanem .... 631
Stojko Tone: Pesmi iz cikla Lent........... 594
Šalamun Tomaž: Korist............... 7
Täufer Veno: Krst................. 145
Kralj Matjaž.................. 637
Vegri Saša: Konstelacija 2 1966 ............ 4
Zagoričnik Franci: Rdeči val............. 157
Zaje Dane: Pesmi.................. 627
Prevedena poezija
Sanguineti Edoardo (Ciril Zlobec): Erotopaegnia...... 36
Matic Dušan (Franci Zagoričnik): Bagdala........ 41
Proza
Cimerman Olga: Strah................ 555
Gaborovič Nada: Križanci.............. 149
Markelj Milan: Pesek na obali............. 17
Gospod sodni svetnik............... 32
Rîipeî Dimitrij: Nebotičnik.............. 565
Šeligo Rudi: Triptih Agate Schwarzkobler........ 572
Zagoričnik Franci: Dva za Thüle............ 537
Prevedena proza
Borges Jurge Luis (Jolka Milić): Et caetera....... 186,
Dramatika
Božič Peter: Jezdec na strehi............. 483
Jovanovič Dušan: Norci............... 313
Lužan Pavle: Rej pod lipo.............. 409
Zupančič Mirko: Dolina neštetih radosti......... 355
Esejistika, znanost in filozofija
Gradišnik Janez: Joyceova zadnja dva romana...... 207
Hribar Tine: Cas in teleologija............ 653
Hribar Spomenka: Iz resnice časa........... 771
Jerovšek Janez: Mehanizem Ivontrole v različnih tipih orga-
nizacije   .................... 200
Kalan Valentin: Dilthevevo zgodovinsko mišljenje..... 739
Kermauner Taras: Prostor senc..........    69. 253
Pintar Milan: Heglova kritika Kantovih antinomij uma .   .   . 817
Pirjevec Dušan: Vprašanje o humanizmu........ 230
Pleterski dr. Janko: Nacionalno vprašanje v Jugosla\-iji v teo-
riji in politiki KPJ—KPS...........    49. 282
Urbančič Ivan: Heterični jezuit Pierre Teilhard de Chardin in
njegova misel celote............... 85
Nekaj uvodnih misli o mišljenju.......... 643
Zlobec Ciril: Edoardo Sanguineti............ 34
Zizek Slavoj: Spraše\-anje gotovosti I.......... 845
Prevedena esejistika, znanost in filozofija
De Chardin Teilhard (V. B. in E. K.): Novi duh...... 107
Derrida Jacques (J. R.): De la grammatologio....... 879
Heidegger Martin (Ivan Urbančič): Bit in čas....... 116
Sutlič Vanja (J. D.): Delo in moč............ 759
Volkmann-Schluck K. H. (P. S.): Iz "Uvoda v filozofsko mi-
šljenje-   .................... 856
Zenico Franjo (R. Z.): Revolucionarni eros brez konkretne
utopije.................... 299
Likovne priloge in vinjete
Ciuha Jože: Vinjete.......     314, 356, 410. 484, 554. 588
Pirnat Janez: Vinjete..........    199. 237. 235. 309
Rožanc Marjan: Ilustracije .... 313. 355. 409. 483. 553. 587
Sedej Maksim ml.: Vinjete .   652, 737, 757. 770. 815. 844. 855.
878, 895
Zeienko Karel: Vinjete........    14. 16. 48. 84. 106. 143
Uredniški zapiski
Pripomba uredništva................ 897
ERVIN FRITZ :
NEKAJ POLITIČNIH PESMI ZA MARIJO
I.
Ali ni čudno, Marija, jaz sem mož in ti žena.
Lahko te pobožam po dojkah,
lahko mi objameš kolena,
lahko imava otroka, najinega.
Ali ni čudno, Marija?
Kupila sva si prstane in šla na magistrat,
saj se ljubezen
ne more večno skrivati po krčmah.
Zdaj ob sobotah čistiva preprogo,
briševa prah,
v nedeljo pečeva piščanca,
pijeva rebulo
in v mraku gledava drevo ob vodi.
A v ponedeljek zjutraj naju spet budilka
kot hudoben kaplar
požene v službo.
Nekoč sem rekel,
da me je sama luč, če sem ob tebi.
Zdaj sem vsak dan ob tebi
in me ni vsak dan samo luč.
Ali ni čudno, Marija?
II.
Rad bi napravil kaj za najino ljubezen.
Saj te ne ljubim le zato, ker imaš lepe noge
in ker si v postelji odlična.
■Rad bi, da bi lahko ti rekel:
»In ker te ljubim,
prav zato
sem stisnil pest
še bolj krepko ...«
1
A glej, čemu bi stiskal pest? Saj ne pomaga.
Ničesar ni več v nas, kar je nekoč
ljubezen plemenitila.
Nevidna os, ki je postavljala človeka
v soglasje s svetom,
ki je družila v istem srcu
ljubezen do dekleta in do domovine,
ki je dajala čustvu stalnost in dejanju smer,
a vsemu skupaj smisel,
ta os, ki je nekoč poganjala življenje,
se je zlomila.
Cemu bi stiskal pest?
III.:
Na polici imava pesnike,
ki opevajo življenjsko radost:
»Vrag naj me vzame,
Taranta-Babu,
kako čudovita stvar je življenje ...«
Vrag naj me vzame,
Marija,
če nisem nehal verjeti, da je tako.
Ne v srcu življenja,
na smetišču zgodovine stojiva,
med obledelim upanjem in potemnelo slavo,
med srci,
z veliko zmagujoča vero,
ki so o pravem času
nehala biti.
Kako čudovita je bila zarja, Marija,
kako oblačen dan se je naredil:
življenje je zašlo v brezvetrje,
smrdi po ribah,
ki so poginile brez zraka;
najino jadro se ne zgane v tej praznini;
ljubezen
kakor riba z navzgor obrnjenim trebuhom
naju gleda s kalnimi očmi.
IV.
Ervin Fritz, tvoj mož,
nič manj možat kot drugi, ne manj pošten, ne manj pogumen,
ne manj zavzet za lepo, pokončen, čist, ne manj nadarjen,
2
ne brez občutka za dobro in pravično,
vdan v ljubezni, zahteven do prijateljev, prizanesljiv do drugih,
blage nravi:
Ervin Fritz, tvoj mož (cel kozmos)
je lahko trezen ali natreskan,
lahko ljubi domovino, lahko pa tudi kozla v kavarni,
lahko napiše pesem ali pa pred policajem spusti urin,
lahko piše po zidovih: »Živela Partija« ali »Ljubim Marijo«,
lahko se gre spovedat na komite ali v zakristijo,
lahko gre v gledališče in izžvižga politično sumljivo dramo,
lahko ukrade komu avto, ali pa verjame kakor Kajuh,
da bo vstal človek, novi človek iz človeka:
v tem jalovem in gluhem času
lahko tvoj mož
napravi vse, kar more,
a čas ne bo manj jalov in manj gluh.
V.
Lagal bi se, če bi trdil,
da od življenja nič več ne pričakujem.
Praznina, v katero sem ujet
brez možnosti za odločitev,
brez pravih ciljev,
brez prijateljev,
brez trdne vere,
razumljen komaj od tebe, ki si mi družica,
se morda umakne in polno zaživim.
Morda se najdem s svetom spet v soglasju,
morda se tista zlomljena nevidna os
začne vrteti,
mi da težo,
mi da spoznati mojo pravo ceno
in mi pokaže smisel:
mogoče me poveže
z usodo.
3
SASAVEGRI: KONSTELACIJA: 2/1966
Ti in jaz ali kako se temu reče
naseljujeva čas
prvine odkloni elipse kot in naklon
veliki cikloni šablon
odtisnjena tukaj odtisnjena tam nič več nič manj
samo izokefalija časa
Zato sprašujem:
kam se že spet vzpenjamo na neki hrib,
na debelo telo z bilom, ki mi ne daje več znamenj,
doma pa puščamo priprta okna in na mizi prtičke,
te nasilne sledi naših kretenj;
le zakaj naj bi bilo potrebno,
da najina otroka pretečeta
vse debele bregove s svojimi drobnimi nogami,
zakaj naj ti in jaz, ali kako se že temu reče,
zapuščava satje siporeksa in preračunane tokove prepiha,
da bi se nekam vzpenjala,
da bi se od nekod spuščala;
pri tem otroka vedno kaj sprašujeta,
vedno kaj poizvedujeta.
kdove kdaj so zakrnele radosti naseljevanja
zdaj samo še obkrožujemo zakoličena razmerja
sveto pismo našega življenja je spremenilo čudeže v zakon
v odsotnosti ki je trenutna te zadene nesorazmerje
(nekje bi morala biti misel
nekje bi morala nastati oznaka za življenje)
kako nepravilen vzdevek za toliko minulih stoletij
daljno ponavljajoče se prigovarjanje
govorimo kot da so stvari okoli nas zrasle iz glasu
in glas mater ki so odšle in z nežnimi gibi zaklenile vrata
4
ne okamnijo odmevi v glavah j
ne zapustijo nas odhajanja \
in o hrepenenju bi se lahko govorilo kakor o nizu plodnih
maternic v herbariju •
■Í
In vendar: \
zelo nepoučeno govorim, J
govorim kako maja mala mati ■
nosi v laseh nikoli zašle zahode
in hodi od nekod nekam,
tako majhna in polna minulega časa. I
Ne vтi poti, le odaljeno točko sluti. ¡
Se enkrat: J
zakaj hodi moja mati, mala mati ]
v odaljeno toko, vedno enako oddaljeno i
in jaz mimogrede ugibam, >■
do kam do kod? r
prividi so drobci spojeni v našem glasu
oplojeni odhajamo iz mater i
zato je prihajanje že ustaljeno ì<
magnetofon pravilno odmerjene resnice i
vsa mikroskopsko majhna vlakna nas vežejo ob to
v vseh odmrlih celicah se zvrstijo bogoslužja in kartotečni zapisi j
navidezno mrtvi ljudje dober dan dober dan i
zakup časa vas ne reši ne hitrosti ne akumulatorjev |
z novcem pod jezikom ali kako drugače piovete
možganske črpalke vas črpajo iz geoloških plasti ;
kot da iščemo dokazov da nista ne tiger ne mala \
afriška opica naključje
Naključje je, :
da midva nosiva rože, i
ker ti in jaz vedno nosiva rože, ;
da bi letni časi imeli alegorično klasifikacijo. '
In pravim naključje je, ;
če ti in jaz dvakrat zapored J
sediva v kinu na sedežu 11 in 12 ;
in gledava film
in gledava, gledava —
nekaj pač gledava.
i
takole vedno znova ;
vsak gib si iztrga kratko prevlado i
in preden spoznamo namen pasti smo že sami past ¡
tako se vrstimo prvi ob drugem drugi ob tretjem ;
o številu pa mislimo da je nekaj kar ni zmoglo navzven i
5
tako se vsilijo zaporedja
lahko s konjenico ali čemerkoli
domujemo med navideznim in navideznim
ne zemljevidov ne koledarjev ničesar ni tu za orientacijo
tako je s strahom njegovo znamenje negujemo
velika pobožnost nas sili v to
In govorimo:
priznaš, priznaš,
vse je nadomestljivo,
zdaj zlepiva teh nekaj stvari
v majhno okostje
in se igrajva zgodovino.
Tako je, in papučica ti je priča,
da od nekdaj iščeš nenadomestljivo,
hočeš ga izbrskati od koderkoli,
ker:
zakaj, zato, tako in kako
so vse besede, ki jih ni pozabila tvoja slovnica
v ozadju velblodjih jaslic
in najlepše oblikovanih stekleničk.
Dotikaš se, trapiš s preudarki,
a vendar o vsem nazaj porečeš :
zakaj je to,
zato je to,
tako je to,
kako je to.
ni obzorij obstaja le svetloba
jalovost dejanj pa nas usmerja v temo
odpiramo izložbena okna v zemeljskih in vesoljskih prekatih
nenehno vdiramo v okostenele misli
a nemi govori davnin nas le blaznijo
navadili smo se da so luneta na portalih pokopališča in grobišča
Nisem si tega izmislila v nedeljskem počitku.
Kako pa govoriš, kaj pa praviš, ti reče ta in oni.
Potem na vsaki strani nekaj piše.
Ti pa vztrajno zapisuješ 1966 1966 1966 ...
Dan pa ni nasajen in nekaj za večno uporabo.
Takole ti in jaz ali kako se že temu reče.
6
TOMAŽ ŠALAMUN: KORIST
katera je vaša najljubša barva
moja najljubša barva je rumena
ali bi nosili lasuljo če bi vam čez noč odpadli lasje
če bi mi čez noč odpadli lasje bi nosil lasuljo
slišali smo da ste bili na portugalskem
ali bi nam lahko na kratko povedali svoje vtise
portugalska je majhna dežela
ljudje so dobro oblečeni
ali je bilo vroče
na soncu je bilo zelo vroče
tudi v senci je bilo vroče
ali ste imeli strica pri letalcih
imel sem strica pri letalcih
ali je on vplival da ste se odločili za ta poklic
ne bi mogel reči ali je vplival
kmalu je umrl in potem ni vplival
П
kaj vam je najljubše v življenju
v življenju mi je najljubši mir
ali bi šli za misijonarja
mislim da bi šel za misijonarja
moral bi pa še premisliti
kaj vas je v zadnjem času posebno vznemirilo
ne bi mogel reči kaj me je posebno vznemirilo
ali čutite posledice druge svetovne vojne
ne čutim posledic
pač pa se spomnim da je vojak skočil na zapornico
spomnim se da sem videl modrega metulja
prosimo vas da kaj sporočite našim poslušalcem
zelo lepo pozdravljam strica evgena ki je zdaj v kanadi
III
izjemoma so dobri tudi pegasti ljudje
v vlaku sem nekoč spoznal pegastega zamorca
7
moja žena bi si ga takoj poželela
ampak to so izjeme
pegasti ljudje so hudobni
uvidel sem to na nekem križišču
ko je cesto prečkal pegast človek
v trgovinah sem videl kaj vse prodajajo
suknjiči so strašno dolgi
rad bi narisal mamo kako plava čez rokavski preliv
IV
večkrat mislim da bi se obrnil
in da bi sliko ki jo imam nad posteljo
zamenjal s tisto ki visi nad kanapejem
večkrat mislim da bi imel od tega korist
večkrat pa tudi mislim da od tega ne bi imel koristi
V
kdaj ste se vrnili s poti
že dolgo zdaj bo pet šest mesecev
ali ste šli z vlakom
ne spominjam se kako sem hodil večkrat je bil dež
imel sem zelen veterni jopič
ali ste videli kako transformatorsko postajo
zmanjkalo mi je hrane usedel sem se na rob
pripovedovali ste mi da vas je vso pot nekdo spremljal
ali je hodil z vami vštric
bil je precej spredaj
le kadar sem se obrnil je bil zadaj
VI
v grčiji sem kupil bakren vžigalnik
bilo je zelo temno nebo
imel sem še petindvajset dolarjev
dvanajst dolarjev sem porabil za benzin
tri dolarje sem porabil za cigarete
ostalo mi je še deset dolarjev
VII
nekega dne sem v jedilnici točno izmeril
koliko je od levega roba slike do tal
in koliko je od desnega roba slike do tal
ker sem imel konstanten občutek da slika visi
nekega dne sem stavil da imajo delfini ikre
nekega dne sem iz omare vzel naramnice
8
nekega dne je pisalo v časopisih
kamboški kralj nam bo vrnil obisk
nekega dne sem mislil kdo je prvi preštel do milijon
nekega dne sem šel po cesti da bi se sprehodil
hodil sem po desni strani pločnika
nekega dne sem si mislil vsak človek umre
nekega dne je gospod jrance odkupil od
mladega umetnika brezov gozd ker si je mislil
kdor nikoli ne tvega ne pride do denarja
nekega dne sem kupil preste čeprav tega
nikoli ne delam ker je na cesti prah
nekega dne je bila na koledarju sveta arnolfina
nekega dne sem si rekel zakaj ni moj oče dosti višji
ker bi bil potem tudi jaz dosti višji
VIII
videl sem kitajca
strašen kitajec
IX
na drugi strani ljudje pijejo čaj
visok moški je stegnil desno roko
na drugi strani je stavek ko je sorell odložil kriStofu
dva režnja pečene slanine na krožnik ga je zdajci prešinila
misel da uživata s sinom ta zajtrk že na upanje in da se
bo moral če se mu ne posreči najti v stauntonu kakega
dela bržčas zateči k znamenju treh zlatih žog
na drugi strani je ravnina
na drugi strani je črn pas za uro ki mi ga je podaril kulko mato
na drugi strani pleza moj brat po ozkih stopnicah
stolpa svetega blaža in rečem bolje da ne zvoni
na drugi strani tolče brisalec šip
na drugi strani je marmornat podstavek za rože
na drugi strani gola zagorela ženska
dviga lase in gleda kako ji pristaja
na drugi strani so ljudje popolnoma različno oblečeni
na drugi strani je moja mama ko je imela enaintrideset let
na drugi strani je bela trodelna omara ki bi jo
danes zelo težko postavili v moderno stanovanje
9
ANDREJ BRVAR: SLIKE
Romeo in Julija
Tatjani
Romea se je vedno malo sramovala
ker je hil postrižen kot košarkarji
in ker je tudi na obrazu kazal
da stanuje za plinarno
Samo zvečer v parku
ali v kinu v zadnji vrsti
mu je dovolila da ji je odpenjal
plašč pozimi
in poleti bluzo
Takrat pa ko ji je umrla mama
takrat sta ves dan preživela v travi
ob zavoju reke
Ves dan mu je kuštrala lase
in čistila prhljaj
Mama je imela raka na želodcu
in potem v kosteh
in ko je gledala rentgenske slike
so mamine kosti bile kot sito
V Trstu je dobila neke švicarske tablete
drage in rdečkaste kot jantar
Te so čez pomlad ustavile razkroj
poleti pa si je iz njih napravila ogrlico
Drugače je najraje stala
ob visokih mizicah v foyerju
in pila juice
in govorila z režiserji
in z drugimi ljudmi iz gledališkega življenja
Potem je zvedela
kako so Romeu dokončno popustili živci
10
Zvedela je
da se je napil pelinkovca
in da je pokozlal miličnika
kot hi nikdar ne slišal za Descartesa
in racionalizem
Potem je čez Oostende šla v Anglijo
Videla je Tower in Big Ben
in Severno morje
in bila je v lokalih na Coventry Streetu
in v lokalih
kamor je zahajal Oscar Wilde
Vrnila se je z londonskim naglasom
in potem je kmalu šla h ginekologu
Zdaj pa je v recepciji hotela Krim
in dela v dveh izmenah
Pred nočno je navadno cel popoldan
na sprehodu z malim Jackom
ki ima oči in polt kot pravi severnjak
Slišala je
da je Romeo končal metalurgijo
in da bo marca šel k vojakom
Elvira
Pri šestnajstih bi bila rada igralka
Od takrat oče in mama ne živita skupaj
Skupaj sta samo na fotografiji ki jo nosi v denarnici
Mama zdaj živi v Freiburgu ob francosko nemški meji
Med počitnicami je pri njej v hotelu Römerbad
za sobarico in zasluži mesečno 430 mark
Pri osemnajstih bi bila rada slavistka
Bil je pust in nad Anglijo se je krepil greben
nizkega zračnega pritiska ko je zgubila devištvo
Od takrat gre v cerkev samo še kakšno nedeljo
poslušat orgle in zborovsko petje
Zdaj živi z očetom in mu kuha
Zato ne more ob nedeljah dopoldne v akvarij
ali k Trem ribnikom na sadni sok
Drugače očeta ne mara Je v enaindvajsetem
in mi pravi naj bi se čimprej poročila
Najlepše bi bilo v kölnski katedrali
ali v pariški Notre Dame mi pravi
Imela bi otroke in živela v skupnem gospodinjstvu
11
Trikrat o koncu i
"i
Potem je stal pred vrati \
in jemal iz žepov cigaretnico \
glavnik in robec in vžigalnik !
in potem je z baterijo svetil \
v torbo med fakture in dobavnice i
(Ključe ki jih je iskal j
je drugo jutro našla pod točilno
mizo ena od čistilk bifeja Lev)     \
Potem je šel nazaj po Krimski     :
do vogala Gerbičeve se obrnil      !
v luči ulične svetilke ^
in se znova vrnil gor do 26 \
(Ključe je imela tudi žena i
ki je zaposlena pri Merkurju       i
Toda žene se je vedno malo bal)   \
Za hišo kjer je breg mu je potem
uspelo splezati na streho
in čez sleme dol do dimnika
Tu mu je najbrž spodrsnilo ■
ker je po malem deževalo ]
ali pa se je zapletel v plašč
Na pločniku mu je razneslo glavo
in dežnik se je zapičil v trebuh
(Organi javne varnosti
so na kredenci našli listek
s sporočilom naj si za večerjo      !
vzame iz hladilnika okisano
govedino in naj vključi bojler)    j
Dedu
Na koncu je pozabil
na kapeljne v Motnišnici
in na Lea Slezaka
in na orgle v Stephansdomu
in na ženo
ki ji je bilo ime Frančiška
in na otroke ki jih je zaplodil
v letih 1914 1918 in 1921
in na tifus za Karpati
in na teozofsko društvo v Zagrebu
in na ločitev leta 1928
in na kamion ki mu je leta 1936
12
odtrgal desno nogo
in na Ratka Mitroviča
ki so ga obesili na trgu v Cačku
in na hranilno knjižico
na pošti v Mariboru
in na črni Ehrbar
ki ga je zalila Drava leta 1965
in na sonce ki mu je vsako poletje
zažgalo dvojno kožo
in sploh
na koncu je vedel samo
za bolečino v sečevodu
in za piskanje v prsih
in za zrak
za zrak
ki bi ga grozno rad vdihnil
V mrtvašnici je malo motila muha
ki se je sprehajala po šivu od ušesa
do ušesa Ampak najprej je dobival
vsak dan transfuzijo ker so mu rekli
da ima slabo kri Potem pa se je
nekega dne poljubljal s punco na ho
dniku ko mu je neka sestra rekla tako
fejst je bolan pa še zganja take reči
In je začel razmišljati ker nor ni bil V
tribuni je objavil dve zelo dobri sat
iri in sicer nebeška reforma in spomeniki
Vseeno pa je potem bil prepričan da ima lev
kemijo to pa se je pri obdukciji izkaz
alo za neresnično In ker tudi drugače ni
imel dobrih živcev je potem hotel dvakrat
skočiti z balkona a sta ga obakrat za
držala neki župnik ki je imel cirozo
jeter in neki kretničar ki je res imel le
vkemijo Zato so ga potem iz internega pr
emestili na nevrooddelek in od tam v
klet kjer pa kmalu zgubiš občutek za da
tum ker nikdar ne veš je dan ali noč Vsi
ki so v kleti imajo najboljšo hrano zato da b
i se čimbolj odebelili ker to pomaga živcem
13
v noči od 5 na 6 maj je napisal pismo
v katerem pa že meša svojo punco z hrivs
kim aparatom Toda punca ni dobila origi
7ш1а ampak fotokopijo Original so obdržali
na teenzeju za dokaz da je čisto res znorel
Zjutraj so ga našli na stranišču potem ko
se je z brisačo obesil na odtočno cev Dru
gače je imel zelo rad kuminove prestice bobi
I. G. PLAMEN: MUHA
muha obiskuje
različne stvari
dotakneš se muhe
čeprav nisi muha
dve muhi na mah
sedeta
ena muha na drugi
počiva
lepota sira
mine, ko muha sir zapusti
lepota muhe
mine, ko ta izgine v siru
hlače odletijo proti muhi
muha odleti
muha prileti na hlače
hlače odidejo
ali je sramotno biti muha?
muha le redkokdaj počiva v bližini sramnice
leta gola
in je na koži nezaželena
njegova barva je zelena
njegova svoboda je zelena
Phallus impudicus
plus muha
15
muha sedi na dreku
muha smrdi po dreku
drek sedi pod muho
drek smrdi po dreku
muha sedi na mušnici
noga brcne muho
muha sedi na čevlju
mušnica potuje
ubil sem muho
kdo bo mene ubil
biti muha
živeti posmrtno življenje
premišljevanje o muhi
muhi daljša življenje
premišljevanje o človeku
človeku krajša življenje
Pesek na obali
Milan Markelj
Na obali pa je bilo veliko peska
in jaz globoko pogreznjen vanj ...
Ležal je na veji, ki se je rahlo vzdigovala nad gladino reke. Z nogami
se je oprl na deblo, raskavo, preklano od tisočerih razpok, prepletenih v
fantastične vzorce. Spodaj pod njim je tekla reka: njen pološčeni obraz,
posut s prvimi posušenimi listi obvodnih dreves, se je v daljavi svetil od
večernega neba, medtem ko je okoli njega zamolklo poglobljen, ves zelen
in preprežen molčal s tisto mirnostjo, ki te prešinja s strahom in nedopo-
vedljivo željo, da bi pomočil roke vanj. Bil je samo nekaj decimetrov nad
vodo, a počutil se je varnega, čeprav je bila veja ozka in bi ga že najmanjša
nepazljivost vrgla v globino zelenega obraza reke. Poleg njega, na drugi
veji, je samotno mežikala napol prazna steklenica emcijana. Obraščal jo
je sluzav mah, ki se je leno vlekel po spodnjem robu veje. Kozarec je imel
v roki. S poti, posute z ugaski ni mogel nihče opaziti steklenice. Spreha-
jalcev ni bilo več: samotno zehanje črnega prahu v večerni mrak, obrečni
vrtički, razmajani zidovi in gmota drevja na strmini pa so še vedno budno
prežah na vsak njegov gib, trdo prisotni s svojo kamnito resničnostjo.
Umaknil se jim je na to vejo, tik nad reko, kjer se počuti vsaj malo bolj
varen kot prej, ko je poln groze bežal iz mesta, iz grozeče gmote cest, zidov,
oken in smeti, iz tiste zanesljive trdnosti, ki jo je občutil, kako gleda iz
vsakega najmanjšega kosa mesta. Zbežal je dz mesta in s seboj vzel stekle-
nico, ker se je divje zaželel napiti in omehčati ostrost dreves, 2¿dov, cest,
prahu, smeti, prerivanja ljudi, vsega, obenem z divjo živaljo v njegovi no-
tranjosti, ki se je parajoče oglašala. In zdaj čaka. Caka na trenutek, ko se
bo veja pod njim zazibala in bo ves breg ob reki veselo pomežiknil v pada-
joči mrak...
Natočil si je kozarec in ga na dušek spil. Pomlaskal je z jezikom. Cez
čevelj je zbegano stekla preščapnjena mravlja. Nebo je bilo globoko, čisto.
Zadaj nekje, šum je prihajal do njega iz prejšnje oddaljenosti, vsaj zdelo
se mu je tako, so pobrenčavali avtomobili. Zakasnel športnik je čofotal z
vesli po vodi. Mir večera je trepetal med listi. Cofotanje se je utrujeno
prerivalo s svetlobo neba. Pot je temnela, zelenilo v listju se je poglobilo,
.17
da je postalo že kar otožno temno, in svetleča lisa na obrazu reke se je rdeč-
kasto zmanjševala pod mostom. Zagledal je čoln. Od vesel so kapljale iskre-
če se kapljice. Športnik se je bližal bregu: neslišno je drsel po vodi. Topoli
so se nagibali.
Vse je zunaj njega. Ne more poseči vanj. Celo bolnica na drugem bregu
je s svojo masivnostjo rumenih sten skoraj brezpomembna, samo še slika z
reko in čolnom, pa nebo nad gorami, rešetkasto od konstrukcije mostu . . .
Vzdignil se je, da bi si natočil še en kozarec. Veja se je zazibala. Konč-
no. Toplo jo je pogladil in zatisnil oči. Cisto rahlo zibanje je čutil. Seveda,
le kako, da se ni prej spomnil. Samo vstati je treba in bo pijan, pravzaprav
ne pijan v slutnji pijanosti.
Nasmehnil se je. Potem je natočil. Polni kozarec si je podržal pod no-
som, ga poduhal, obrnil proti bleščeči luči nad gorami, da se je čarobno
razlomila v rumeni tekočini, in izpil. Nekaj časa je pijačo valjal po ustih.
Izgubila je svojo ostrino in postala čisto navadna slina. Ni se mogel odlo-
čiti, ali jo naj pogoltne, ali ne. Med preudarjanjem je sedel. Noge je položil
na vejo in s stopali stisnil steklenico. Kozarec je poveznil na njen vrat.
Smejalo se mu je. Veja je bila tako prijetno okrogla in večer čudovito lep,
raztresen po vdolbinah med drevesi razlit čez reko in stisnjen pod debla
obvodnih rastlin. Topel, mehak večer ob reki z njenim posebnim vonjem.
Gladil je hrapavo skorjo debla in si zaželel, da bi bila Irena pri njem.
Objel bi jo: vonj njenih las in kože, gladkost tilnika in vznemirljiva
oblina prsi. Razpadla bi v ta večer, da bi postala kot pot, posuta z ugaski,
kot kamniti zidovi, kot obraz reke, kot drevje — čvrsta, trdna, resnična ...
Vstal je. Pijačo je še vedno valjal po ustih. Steklenico s kozarcem je
zaril v mulj ob bregu pod koren debla. Negotovo je stopil po veji, obšel
deblo in stopil na breg. Pogledal je na obe strani: črna pot se je prazna
pretegovala ob reki, in skočil je nanjo. Zašumela je. Brcnil je, da se je
pokadilo, potem pa spustil droben curek sline na tla. Ostanek je obdržal v
ustih. Nekajkrat jo je zagnal ob zobe, da se je zgostila in povečala, pri tem
je zamolklo sikala. Krenil je proti mestu.
Zanikrni vrtički na obeh straneh poti, eni nad, drugi pod njo so se
pretegovali in pripravljali na noč. Koli za fižol so kot zveriženi starci plesali
nekakšno mazurko po gredicah in se dobrikali obžaganim vrbam na bregu.
Belouške so se plazile na lov. Nebo je žarelo, visoko nad vrtovi so stisnjene
hišice, oprte na strmo skalo, mežikale proti drugemu bregu in odpirale svet-
leče oči. Cel vlak teh hišic je brenčal nad njim v tihem zadovoljstvu. Tudi
luči vzdolž ceste na drugi strani reke so se prižigale. Reka je zaživela okoli
obrnjeno življenje obeh svojih bregov. Se njen vonj po gnilem je postal
za malenkost manj oster in otipljiv. Meglice so se dvigale z gladine. Avto-
mobili so tipajoče lezli po cesti. Mesto je hrumelo.
Nazadnje se je odločil in požrl olje, ki se mu je zgostilo v ustih. Bilo
je brez okusa. Občutil je, kako se mu je zapičilo v želodec.
Dospel je do klopce, ali bolje tistih dveh štrcljev, ki sta od nje ostala,
ko se je lepega dne sesula. 2e takrat, ko je na nji posedal s prijateljem, je
bila nevarno nagnjena, vendar ni bilo videti, da se bo tako hitro razletela.
Cel slab mesec je že ni bilo več, in z njo je izginila tudi napol razgaljena
18
rit ženske, ki sta jo opazovala, kako se ziblje na balkonu: in čudno kričanje
je bilo slišati zraven. Vse skupaj se je stopilo v drobljiva strelja med pojo-
č'm plevelom. In ves tisti dan, zdaj prisoten samo v bežnih utripih možga-
nov, je za zmeraj obsojen, da zgnije in razpade po prepreženih razpokah v
žagovinastem prahu trohnobe. Plevel pa zeleni. Neuničljivo ponosen, raz-
dražljiv in zaničljiv.
Kmalu za klopco se je pot razširila in se strmo zagnala proti glavni
ul'ci, ki je utripala v luči, medtem ko se je pot, po kateri je hodil, še vedno
zavijala v mehko temo. Samo nekaj oken je metalo bledokrvne kvadrate
po tleh. Hitro se je vzpenjal. Čudno vznemirjenje se ga je polastilo: kot
nekakšno pričakovanje nečesa, kar se ne zgodi vsak dan, kar ga čaka zgoraj
na glavni ulici, ko se bo brez pomisleka prepustil toku, da bo z njimi divjal
gor in dol pod nočjo, razpeto od strehe do strehe. Ob prvih večernih urah
se иГса vedno napolni. Ljudje begajo po nji, se ustavljajo v gručah, ali pa
s svetlečimi očmi strmijo skozi okna kavarn in lokalov, zazidani v nemo
pregibavanje za stekli. Dva svetova se ustvarita: tisti, ki je notri in gleda
ven, in tisti, ki je zunaj in gleda noter. Potem se kotaljiš iz enega v drugega
skozi različne vrste vrat, skozi težka z močnimi bati za zapiranje, tista, ki
so vedno napol odprta, da se rumenkasta utrujenost lokala cedi po tleh na
ulico, in tista, ki te sama mečejo ven in noter, ko se ne moreš odločiti, ka-
teremu svetu bi pripadal. In povsod se počutiš enako. V vsakem hočeš v
drugega. Prijazno se smehljaš, piješ kavo, pivo ali konjak, pozdravljaš v
vse smeri, pričakuješ znan obraz in drviš omamljen po pločnikih, vedno
enako prepričan, da te nekje nekaj čaka, dokler se ulica ne začne skrivnost-
no prazniti. Potem se v trenutku zaveš, da si sam na nji s plakati na zi-
dovih. Osupneš, se prestrašiš in zbežiš domov ali v lokal. Tu se zadnje krpe
pričakovanja razcefrajo, postanejo težke. Vržeš jih v kot in jih skušaš čim-
prej pozabiti.
Stopil je na ulico, ki se je kačasto zvijala od teles. V obraz so ga bile
besede mimoidočih, pogledi so se za trenutek obesili nanj z lahkotnostjo,
mehko in sveže, ali pa težko, da je živčno trznil, ženske so odnašale njegove
na zibajočih se bokih. Drgetajoča ulica ga je vsrkala. Zapletel se je v ples
ob hišnih zidovih od mostu do trafike z obokanim vhodom, mimo vodnjaka,
ki se je potil sredi asfalta, mimo široko zevajočih izložb pod arkadami, gor
in dol, skoraj nehoteno gor in dol, z odpevanjem refrenov na pozdrave,
kratke duete z znanimi glasovi. Z vsakim ponovnim obratom pri mostu ali
trafiki je tesneje stisnil ustnice, čedalje bolj ga je stiskal splet oči, kretenj
rok in nog, skladna gibanja dreves in nema povešenost napol odtrganih
plakatov.
Nekakšno praskanje v želodcu in neznosen občutek praznine v ustih,
poleg celotnega izgubljanja v zavijanje ulice, z vsemi njenimi nedoumlji-
vimi resničnostmi, ga je spomnilo, da je žejen, da bi kaj spil in da je še
trezen, čeprav bi moral biti pijan. Pijan? Mehko zibanje v glavi, ki je po-
stajalo vse bolj boleče, mu je sicer ponujalo možnost, da si reče: »Pijan
sem«, vendar je vedel, kako je je varljivo in nezanesljivo. Dokler ne bo
začutil kaj več, dokler se v njem ne izostri samo en občutek in drugih ne
zavije tema, ne more upati na pijanost, na pravo, na tisto, ki mu je usojena,
19
ki jo hoče, ki mora priti, ker mu je iz neznanega vzroka potrebna, kot mu
je včasih potrebno, da se popraska ali uščipne tovariša v hrbet. Zaželel pa
si je tudi pogovoriti s kom o čemerkoli že. Prijetno je, ko govoriš in ti
jezik postaja vse bolj okoren, tog, dokler ne zaživi nekega svojega življenja,
oblikuje čudne besede, ki ti niso v mislih, ti si pa daleč od njega ves čist
in svetal, in skoraj s smehom opazuješ, kako preklet oslabo se vede.
Ustavil se je pred razsvetljenim oknom lokala. V meglenosti zarošene
šipe so razmazani obrazi potno viseli v tihem brnenju, ki se je vleklo notri
in precej utišano prihajalo do njega. Brnenje je bilo mamljivo, obenem pa
je čutil neznan odpor. Strmel je v obraze in iskal na njih karkoli, kar bi
moglo odločno preprečiti vstop, a bili so si tako podobni, vsi enako raz-
pacani, enako raztegnjeni, še celo gibi ustnic in mežikanje je bilo enako.
Bili so mu všeč in zoprni, najbolj pa tuji in neznano odmaknjeni. Obotav-
ljal se je. »Samo en kozarček!«
Vstopil je. Zrak, poln dima in pogovorov, ga je obdal s prijetno topli-
no. Rdeča opeka v ozadju se mu je nasmehnila. Stoli so bili prav smešni
in blagajničarka prijetno dekle. Kljub temu je čutil, da je lokal vlažen,
da se vlaga počasi lepi nanj, čisto počasi, kot precejena skozi razsekane
liste palme v kotu. Zagledal je dolgolasca. Sedel je sam, očitno že pošteno
pijan, in se podpiral z roko. Noge je stegnil, da so vsiljivo štrlele iz ravne
črte miz. Naveličano se je igral s škatlico vžigalic.
Ko mu je sedel nasproti, ga ni niti pogledal. Trdovratno je premetaval
škatlico in strmel v neznano točko na zidu.
»Piješ ?«
Dolgolasec se je prenehal igrati. Ne da bi premikal glavo, ga je pogle-
dal in izcedil iz sebe: »Rožmarin?«
»Seveda. Rožmarin. Tvoj, kot kaže, cveti na vse kriplje.«
»Rožmarinček za spominček! Posodi mi za konjak!«
»Ne piješ več enei j ana ?«
»Ne ... Ni dober za rožmarin. Premalo zelenega da ... cvetje pa . . . oh,
cvetje pa res ni... da bi govoril«
»Konjak je strup, sam špirit.«
»Rožmarin lepo cveti v njem.«
»Drži, a ledvic in jeter ne konzer-vira dobro.«
»Ledvice fuč, jetra fuč, vse bo požrl rožmarin.«
»Pa drugače, kaj počneš? Dolgo te ni bilo videti. Nazadnje si bil tako
rožmarin, da sem mislil, da boš prenehal.«
»Ne, ne, to pa ne! ... Prekleto slabo je s to stvarjo. Piješ ... včeraj,
danes, jutri... maček pride včeraj, danes, jutri... nima smisla včeraj, da-
nes, jutri nehati. Rad sem rožmarin.« Dolgolasec se je vzravnal. »Naroči no
konjak! Nekako se mi zdi, da danes še nisem dovolj, pa tudi upira se mi...
govoriti... Stalno govoriti, go-vo-riiiti !«
»Meni je vseeno, ampak tuliti ti ni treba.«
Molčala sta. Natakarica je prinesla pijače. Motno se je svetila na mizni
plošči, drobiž je bil vlažen, dolgolasec ostudno siten, saj končno je res ne-
umno, da se naceja v slavo svojih pokvečenih ušes. Kdo, za vraga, jih še
more videti pod štreno njegovih griv! Povrh se zaveda, kako enkraten je
20
s svojimi kodrčki in žalostjo, da je res ostudno siten. Menda bi si morali
vsi zmečkati uhlje njemu na čast, potem bi ne bil svet gnil, smrdeč, poho-
ten, sprijen, hinavski, umazan, sploh ne bi bil več tak, temveč topel in
prisrčen. To je grdo od dolgolasca. Da izkorišča fizično napako za svoje
početje, medtem ko se mora on izmišljati, da ga nihče ne mara, da se po-
čuti sam, da je razočaran in podobno. Celo ko bi bilo vse res, ne bi zmanj-
šal tihega odpora v sebi. Dovolj je, da zagleda dolgolaščevo postavo, pa se
že v njem nekaj zgane, in čeprav presedita včasdh cele ure skupaj, se mu
zdi ostudno siten in klavrn. Njegov glas, besede, vedenje, lasje, praskanje:
enako kot pri drugih, kljub pokvečenim ušesom. Vrag ga nosi! Iz pitja
delati tragedijo! Pijani Hamlet, ki hoče ugajati, ki je pomemben in velik
samo zato, ker je trikrat na teden pijan! Zgražanje obrniti v dokaz svoje
veličine, posmeh v pritrjevanje izjemnosti, usmiljenje v tiho občudovanje!
Zakaj ne bi čutil sramu pred svojim početjem? Saj res, ko si pijan, briga
te ves svet, pa vendar, tu je drugi dan treznosti. »Ali veš, kaj si včeraj
počel?« Imenitno! Bil si veličasten! Svet je umazan! Kriv je, da piješ!
Spleteni venec z vonjem po velikem pa ne more uničiti lepljivega usnja
sedežev, rumenih zidov, trudnosti nedeljske ulice, občutka teže skodelice
jutranje kave, šumenja papirja, uničljivosti sončnih zahodov, reke, zelene
reke okoli mesta, niti peklenske utrujenosti radijskih melodij v poznih urah
popoldneva. Dovolj je, da pomisliš na staro, napol noro učiteljico, in že ti
vso glavo zasede vrt okoli njene hiše, z neskončnimi odtenki senc med
drevjem in v travi, razmajanim plotom, vodnjakom, skladovnico drv. Do-
volj je ta kozarec, da veš, kako smešno je igrati pijanca iz domišljene ža-
losti. Zato je dolgolasec ostudno bitje. Nekakšen zlatordeč ornament na
sinji podlagi.
Dolgolasec je hitro spil konjak. Skremžil je obraz in z vidnim naporom
pogoltnil. Oči so se mu orosile. Nekajkrat je zakašljal, potem pa živčno
prižgal cigareto. Stresel je z lasmi.
»Močan je. Nisem se še dobro navadil nanj.-«
»Se ti ne zdi, da konjak smrdi?«
»Mhm...«
Opazil je, da je dolgolasec takoj odrinil kozarec in pobledel. Cigareta
mu je dogorevala med prsti. Opazoval ga je z nekakšnim zadovoljstvom,
kako se muč', da bi potešil razgrajanje odvečnega konjaka v želodcu. Cisto
neznatne kapljice potu v vdolbincah ob nozdrveh dolgolasca so ga razve-
selile, pa niti ni vedel zakaj.
Dolgolasec je skušal govoriti, da bi uničil slabost. Pri tem je globoko
dihal in zadrževal dih. Opazil je, da gleda njegovo cigareto, zato je globoko
potegnil. Počasi je spuščal dim skozi nosnice.
»Res čudna punca, ti rečem ... drugače v redu, mislim joški in boki,
ampak... zamorjena. Ko sem ji rekel, če gre z menoj ... bil sem rožma-
rin, je kar vriskala in .. . pof ! treščila po meni... Menda je še nedolžna,
ker se je... pravijo, da jo je divje strah občevanja... punca ne bo za ni-
kamor .. . pomisli enakrat je vendar ...«
»Boš še en konjak?«
Dolgolasec se je obotavljal.
21
»Seveda, se razume. Vse za rožmarin . . .«
Nesrečno se je zasmejal in odločno govoril dalje o tistem dekletu, kot
bi ga misel nanjo reševala bledice.
Stisnilo ga bo. Kar naj med bruhanjem razmišlja, kako lepo bi bilo
podreti devico, ki se boji občevanja. V straniščih so ogledala in kažejo ti
solzne oči, meglene, nesrečne, oči, lesk ustnic in droben curek sline na
bradi. Rdečica obraza se prav lepo vidi. Ogledalo je čudovita stvar, zlasti
tisto v stranišču. Malce te popači, raztegne nos, ali doda na vrhu glave še
eno plast las, prijetno odbija grenak okus v ustih in te sili, da znova bruhaš
v lijak. Potem odpreš pipo in čistiš svinjarijo s prsti: koščki mesa, sluz,
solato, razsekane koščke makaronov. Po ploščicah se svetijo luže, prepojene
s tvojo utrujeno mislijo. Ovlažiš si čelo, nekajkrat vzdihneš in greš. Morda
se prej še zarežiš ter se prepričaš, da si bil imeniten, če ne kar očarljiv
med bruhanjem, med tistim norim kričanjem želodca. Nazadnje še ugoto-
viš kako nečista so stranišča, in se sprašuješ, čemu neki je sanitarna in-
špekcija na svetu. Saj je res gnusno videti luže urina na tleh in razne
napise po stenah s tvojo lastno kozlarijo. Žarnica utriplje rumeno svetlo-
bo, ko si tiho sam s seboj ter pozabiš na boleče skakanje želodca, na vse
njegove krčevite sunke in ogabne, rigajoče glasove.
Natakarica je prinesla konjak in encijan. Prijel je kozarec in ga
vzdignil.
»Eks!«
Ujel je preplašen dolgolaščev pogled. Hitro je pogotnil grenko tekočino.
Grenko topel okus se je razlezel po nebu in se končeval s prijetno ostrino
pod očmi. Preden je postavil kozarec na mizo, je dolgolasec zvrnil svojega.
V vdolbinici na dnu je pustil lužico konjaka. Rigal je. Nekajkrat je požrl
slino, a vode se kljub očitnemu naporu ni pritaknil. Tiho je sedel in gledal
predse. Potem je nenadoma vstal in s krhajočim glasom rekel: »Trenutek!«
Odšel je proti stranišču. Malo ga je zanašalo.
Bruhal bo. Ce ima srečo, ne bo nikogar v stranišču, kajti drugače bo
klavrno. Ljudje tako čudno gledajo. Skoraj z veseljem. Ljudje so sploh
veseli vsakega trpljenja, čeprav morda mislijo drugače. Ej, prekleto, fanta
je stisnilo. Cisto tako, kot je predvideval.
Zaprl je oči. Zibanje v glavi se je krepilo. Vedel je, da če bo sedel pri
miru, potem pa se hitro premaknil, da bo še močnejše. Po žilah je s sladko
utrujenostjo polzela kri. Noge so postale težke, zlasti v podplatih. Utrujena
težke, kot po napornem delu. Nekakšna živalca med prsti rok se je večala
in manjšala enakomerno hitro. Tema je bila ohlapna, prijetna. Glasovi
okoli njega, zliti v brenčanje, so se oddaljevali in sem ter tja potihnili.
Prostor je izginjal. Utripanje znotraj njega je vse zapolnilo, pogoltnilo in
prekipelo. Nedoločljiva otožnost je pronicala iz neznanega vira skozi celot-
no utripanje. Mehka, ohlapna otožnost, kot rdečkasta tema za vekami, po-
dobna nerazrešljivi krivulji ženskih nog ali prsi. Radostna otožnost. Nekaj
kot neveselo veselje nad nečim, česar se ne moreš spomniti, niti ne veš, ali
si tak zaradi preteklega ali prihodnjega. Težka otožnost, tako podobna ti-
stemu začaranemu občutju ob pogledu na ljubeč se par v temi, ko ne vidiš
ne obrazov, ne teles, samo slutiš, da sta v temni gmoti usodno prepleteni
22
in ni niti najrahlejše misli o tvoji bližmi med njima. Žalost, ki se vidi samo
v velikih očeh volov na razritem rdečilu ilovnatih kolovozov. Utrujeno
iztekanje v nič.
Odprl je oči. Rumena stena je ostro udarila in zanihala. Dolgolasca še
ni bilo nazaj. Namesto njega se je sprehajala po steni muha. Lužica konja-
ka v kozarcu je leno pričala o njem. Njegovega riganja ni bilo slišati, če-
prav se vdolbina v naslonjalu stola še ni izravnala v gladkost ostalega
usnja. Ne da bi vedel čemu, se je nasmehnil in pričel premetavati škatlico
vžigalic. Trdno rožljanje dolgolaščeve škatl'ce, ko njega sploh ni bilo več,
ali prazni kozarci so mu vdahnili misel, da bi še pil, da je tu zato, da pije,
da mora piti. Kaj ga briga dolgolasec, ta slabo narisani ornament, in tudi
vsi ljudje okoli so mu figo mar. Polomil ga je, ker je prišel sem na te
usnjene stole, pred rumeno steno in rdeče opeke, saj tega niti hotel ni. Želel
je samo piti, č'sto enostavno piti, da bi bil pijan, ni hotel ne stolov, ne
stene. Najboljše bi bilo, ko bi se vrnil na vejo nad reko, spil ostanek enci-
jana v steklenici, pljuval v vodo, ali pa divje kričal, karkoli že, zakaj tu
izg'nja zaradi prekletega šumenja besed, kozarcev in umazane svetlobe.
Dolgolasec je tako lepo raztresen okoli, on pa se čuti poveznjen s stekleno
kroglo za rdeče ribice, ki so ogabne, kar naenkrat poveznjen v samotno iz-
ginjanje. Na lepem te zapre, čeprav hočeš nekaj drugega. Kaj, je vseeno,
nekaj drugega. Hudičevo ubogi nekaj drugega. Najslabše pa je to, da ves
čas misliš, kako imenitno si trden in čvrst, celo vedeš se tako, kljub črvu.
ki ga čutiš več ali manj v svoji domišljeni trdnosti. Z dolgolascem, tem
ubogim pijan'm prašičem, si vendar ni prav ničesar dokazal, celo dobro ve,
da ni hotel ničesar dokazovati, ker je nesmisel vsako dokazovanje, a vence
v možganih je spletal kljub temu, vence iz gnilega listja, usrane vence, da
bi jih razobesi po noči, ki tišči ob šipo in praska po nji, vsa krvava od luči
v lokalu, kot da bi ji sploh kaj bilo do nekakšnih njegovih vencev, ko ven-
dar je, natančno za oknom, in tudi ve, da bo ob določeni uri sedla na mi-
ze, stole, tla, vohala po pepelnikih, lizala etikete steklenic in se občudovala
v ogledalih. Tu je samo zato, da pije. Piti mora. Ne zaradi pokvečenih ušes
ali osamljenosti, ampak samo zato, da bo pijan. Popolnoma samo zato.
Gledal je okoli, da bi poklical natakarico, ko se je iz raztresenosti miz
izvila ženska postava. Zdela se mu je znana, celo smehljaj, verjetno name-
njen njemu, mu je bil znan. Prihajala je bliže in se ustavila pred njim.
»Pozdravljen! Kar sam?«
Smejala se je. Otrpli, neslišni smeh je bil prilepljen na njen obraz. Od-
ložila je torbico in sedla.
»Saj dovoliš, da prisedem. Ravno sem prišla iz kina. Čudovit film sem
videla. Si ga ti že videl?«
»Ne, nisem videl čudovitega filma.«
»Piješ, kajne?! Torej ne znaš držati besede.«
»Kakšne besede?«
»Kakšne besede?! Obljubil si vendar, da ne boš več pil. Ti si pa dober.
Zdajle si se ga že nalezel, kot je videti.«
Gledal je vzorec njene jopice. V oči se ji ni upal pogledati. Trudoma
je premišljal, kdo je in kaj h^če od njega, zakaj sa spotika obenj in kaj
23
ji mar, če je pil, saj končno ni pretirano pijan, ker je nemogoče, da bi ga
tako hitro zgrabilo, povrhu ji je hotel reči, da se ničesar ne spomni, ko je
zaslišal dolgolasca.
»Zdravo, Irena!«
»O, pozdravljen! Tudi ti, torej. Kaže, da sta skupaj udarila. Nekam
bled si videti.«
»Nič, nič. To je od luči.«
Irena je zopet začela govoriti o filmu. Dolgolasec je pridal zraven ne-
kakšen temeljni problem.
Ni ju poslušal. Skrivoma je pogledal piDti nji in brž stran.
Irena. Seveda. Le kako, da se ni takoj spomnil, da je ona. Bil je vendar
že dvakrat pri nji, enkrat celo z dolgolascem. Poslušali so plošče in pili.
Histerični klavičembalo je dišal po umetnem usnju, na katerem je obakrat
sedel. Ravno nasproti je visela reprodukcija svete Ane. Uokvirjena. Veliko
so govorili. Pacaste knjige in ostudna glasba, pomešana z zvoki imen Tol-
stoj, Poe, Mozart, Sartre, Bach, Dostojevski in njeni pogledi. Občudovala
ga je, ker je tudi sam sebe občudoval, in ker je očitno kradel vrednost
pacastih besed pohotnega dolgolasca. Takrat, seveda, je rekel, da ne bo
več pil. Hotel je spati z njo. Bil je prepričan, da jo ljubi, zlasti svetal puh
las na tilniku, in pijan je bil.
»Ta film moraš videti,« je padlo nanj.
»Bom, bom. Takoj jutri.«
Drugič mu je bilo težje poslušati klavičembalo, čeprav ji je sam ravno
rekel, da bi srčno rad. Molčal je in mislil na povoženega ježa .. . jasno,
ravno na tistega povoženega ježa, ki še zdaj gnije ob robu ceste takoj za
mostom. Neznansko že smrdi, Ona pa je mislila, da je zopet globok, zamiš-
ljen, prevzet od glasbe. Irena, ki jo je poljubil. Nerodno. Prav nesrečno
sta trčila z zobmi, da ga je bilo potem ves dan sram. Nič čudnega pri takih
globokih ženskah, ki se grejo paokanje s tujim blatom in si na debelo na-
mažejo ves obraz, da vsaka beseda smrdi po njem. Res nerodno sta se po-
ljubila. Nekaj je kriv tudi sam, ker se ni upal prej, ko je ona pripravljeno
zaprla oči. Tako pa je šel kar mimo, se potem obrnil in . . . vraga, potem
si niti govoril ni več, da jo ljubi, čeprav se je čudno sprehajala v njem.
Dolgolasec je ves slinast. Tudi on jo ljubi. Pravi, da jo. Kar naj !
»Bi dala za dva encijana?« jo je vprašal in ji prvič pogledal v oči.
Imela je lepe oči, šarenico raztrgano od zelenih in temno modrih črtic.
Nasmejal se ji je.
»Za konjak in encijan,« je pristavil dolgolasec, »Jaz zdaj pijem konjak.
Encijana sem že sit.«
»Seveda. Skupaj bomo trčili.«
Gledala ga je in se zasmejala.
Kadar se je tako brezskrbno nasmejala, jo je divje zasovražil. In vedno,
kadar jo je srečal, je ponujala ta svoj zvonki nasmeh, narejen in izučen
pred ogledalom. Zda se mu je samo leno pocedil skozi telo. Z odporom je
pomislil na njeno premišljenost v vsakem čustvovanju, čuden odpor, ki ga
ni mogel natanko opredeliti ne kot sovraštvo, ne kot brezbrižnost. Bil je
vsiljiv, čeprav razlezen kot testo in nikjer oprijemljiv, samo neomajno
24
trdno se je pretegnil na mizi med lužicami od pijače. Prilezel je iz njenega
smeha, rumenih zidov, pijanega dolgolaščevega napihovanja in iz zavesti,
da bo vse storil, da prevzame Ireno tisti trenutek, ko bo dolgolasec sanjaril
o zmagi. Odpor je čutil do samega sebe, da sedi v lokalu in čaka na pijačo,
in do tega, da čuti odpor. Roke so se mu zazdele umazano lepljive, potne,
ne njegove, zrak, ki je kapljal v pljuča, gost kot med. Lezel je narazen,
za vratom je sedelo vse, kar ni mogel videti, s težko, spolzko vlažno.3tjo,
obenem pa se je v njem nekaj napenjalo in zbiralo moči. Potem je postal
vznemirjen. Kamor je pogledal, pa najsi je bila to Irena, dolgolasec, stol.
ali neznan obraz, vse mu je naelektreno šinilo skozi razveznjeno telo.
Dolgolasec in Irena sta govorila, zlasti dolgolasec je nekam navdušeno
mahal z rokami in vibriral z glasom v vseh možnih odtenkih, vendar je
bilo opaziti, da se kljub zanimanju, ki ga Irena kaže do pogovora, dolgo-
lascu ne posreči zamamiti jo s silnim kopičenjem nabreklih stavkov, polnih
nasprotujočih si trditev, ker je bil za tako početje ubogi zamorjenec svojih
zveriženih ušes že preveč pijan. Oči so se nau medlo svetile, le name.sto
prejšnje bledice ga je prevlekla lisasta rdečica in bil je prav pošasten videti
v svoji slabo igrani vnemi, ko je vendar izza vsake besede štrlel šop ne-
izrečenih želja.
Ni ju mogel več prenašati. Silna vznemirjenost, ki se ga je polastila
sredi toposti, ga ni pustila sedeti na miru. Čeprav ni sledil pogovoru, je
čutil v ozadju dolgolaščev napor po ugajanju in Irenino tiho uživanje ob
tem. Ali pa se mu je vse skupaj dozdevalo. Naelektrenost vsega ozračja je
zahtevala, da nekaj stori, samo sedeti na miru ne sme več. Preneumno je,
da pušča spletanje umazanih niti med pokvarjenostjo Irene in dolgolasca.
Treba bi bilo ostre besede, ki bi raztrgala to lažno mrežo prepričevanja,
tako slabo prikrivajoče razpraskane želje obeh, a obenem je čutil gnus do
vmešavanja, kot da bi s tem še sam zapletel v mrežo svoj vzorec, ravno
tako hinavsko ponarejen kot njun. Vzdržati ni bilo mogoče. Na hitro, bolj
ob strani glavnega toka predstav, ki so se mu prerivale v možganih, je
preračunal, da s tem, ko odide, pravzaprav prepusti dolgolascu vse mož-
nosti za dosego cilja, tistega, kar si fant tako divje želi: seveda mu ni bilo
vseeno, a naelektrenost ter sama umazanost, razpeta med njimi tremi, je
bila močnejša. Bil je že toMko pijan, da ni mogel mimo svojih občutij in
čudnih zahtev. Vstal je.
»Kam pa ti?« ga je vprašala Irena, »Ne misliš spiti svojega encijana?«
»Encijan? Kje pa ti vidiš tukaj kakšen encijan?«
»Takoj bom naročila.«
»Ne bodi tako požrešen, saj boš dobil tisti svoj . . . encijan! Kaj ner-
gaš!« se je vmešal dolgolasec, čeprav bi mu bilo pač kar všeč, ko bi se
čimprej pobral in mu prepustil bojišče.
»Kdo je požrešen, teslo pijano!. . . Saj grem samo naročit. Teh pre-
kletih natakaric ni nikoli blizu, kadar bi bilo treba. In podobno. Precej
pridem.«
Najprej je mislil, da bo šel ven k reki in tam v miru sam pil, nemoten
brez bebastih ljudi okoli sebe, ko pa je prišel do steklenih vrat in je zunaj
25
zagledal skoraj povsem izpraznjeno ulico s tistim strupenim raztegovanjem
in zehanjem v sebi, se je premislil in stopil k točilni mizi. Irena in dolgo-
lasec ga nista mogla videti, okoli so bili sami neznani obrazi in dokaj bolje
se je počutil. Naročil je in hitro izpil. Sele sedaj se je prejšnje mučno ob-
čutje pričelo razkrajati. Steklenice na policah so prijazno mežikale, obrazi
so mu bili bližji in manj umazani, roke se n'so lepile ob vsako stvar, ki
jo je prijel, luč ni utripala boleče ostro, še srebrni zob, ki se je svetil v
nasmehu natakarice, se mu ni zdel gnusen. Kar lepo se je počutil in iz te
trenutne ureditve je zajemal veselje, veselju podobno razpoloženje. Z zbra-
nostjo je mirno srkal drugi kozarec ter pogledoval po krožnih lužicah, ki
so jih puščali kozarci na zglajeni pločevini. Sklanjal je glavo, gledal iz vseh
mogočih kotov, da so se lužice svetlikale kot da bi vsa pločevina odpirala
in zapirala biserna usta neizrečeno globoke modrosti miru. Ce ga je kak
gost odrinil, se ni jezil nanj, celo pogledal ga ni, ko pa ga je, je samo pre-
begnil s pogledom prek njegovega obraza in ga v naslednjem trenutku
pozabil. Zapomnil si je samo roke, ki so miele drobiž, se prikazovale in
izginjale, premikale kozarce, cefrale lužice in prenašale tlenje cigarete po
zraku. Roke so se pogovarjale med seboj neodvisno od glasov nad njimi,
na sami površ-'ni so bile odkrito zgovorne. Tista, ki je bila pač sluzasta,
je bila sluzasta in ni hotela biti prisrčno domače trda, tiste raskave s črni-
mi lunicami za nohti so bile pač raskave, niti ena roka ni bila kaj drugega.
Glasovi so sicer padali dokaj neurejeno in včasih celo v ostrem nasprotju
z obrazom rok, vendar so bili spričo njih tako klavrno smešni, da so se
dušili od svoje brezpomembnosti. Potem se je kar brez vzroka spomnil na
temno modre črtice v Ireninih očeh, in v pijani enosmernosti hotenja se
je odcepil od točilne mize. Zavil je med mizami proti razburjenemu dolgo-
lascu, ki je sršeče nekaj razlagal Ireni. Približal se ji je za hrbet. Nežno,
vsaj želel si je tako, ji je položil roke na tilnik. Svilnati puhasti laski so ga
preprečali v neskončno majhnem trenutku, da jo ljubi, iskreno in da bi vse
storil zanjo, za te puhaste laske na tilniku, ki bi jih bilo tako prijetno po-
ljubiti in imeti, čutiti, kako se mu predajajo v popolno last. Irenin prese-
nečeni, nato vznemirjeni pogled ter nekaj hladnih, zamazanih besed z vse-
mi tistimi, o-ji vmes, ga niso niti malo odmaknili od očarljivosti njenega
tilnika. Usedel se je zraven nje.
»Buc, buc!«
Otresla je njegovo roko z vratu. Jezno je zasikala: »Ne tečnari!«
Čuden lesk, nekakšno zamaknjenost v skrivnost je opazil v zategnje-
nosti njenih ustnic. Takoj nato je zapazil, da sta oba, Irena in dolgolasec,
močno povezana skozi šop listov, ki jih je dolgolasec držal v roki. Nagon-
sko je zaslutil v teh listih dolgolaščevo moč, ki je rasla iz Irenine zamak-
njenosti vanje. Presenečen je obsedel. Vrinil se je v napetost med njima
in čeprav je čutil svojo nezaželenost, vrinjenost in tujstvo, ostal pri miru
in čakal. Odnos je skrhal, čeprav ne za dolgo. Irena je prosila. Dolgolasec
ga je grdo gledal. V obraz je bil rdeč, napet. Začel je premetavati liste,
jih strkal skupaj, nekaj govoril, medtem večkrat pogledal vanj odsotno,
pa kljub temu divje, ter začel brati.
26
»In lepega dne sem izgubil svoj zlati privid
zelenih dreves, potokov, ljubeče sklenjenih rok,
razrušila so se mesta ljudi
izginile zasanjane ulice pogovorov
od neke ljubezni je ostalo prgišče praznih spominov
moje ljubo, joj, moje ljubljeno dekle,
kam je raztresel prašen veter . . .«
Začuden je strmel v dolgolasca. Besede so ostro padale vanj.
»Kam so izginila zlata mesta
prekipevajoča zelenih dreves?
Ostala je samo obala
slepeča, brezkončna obala.
Na obali pa je bilo vel'ko peska
in jaz globoko pogreznjen vanj . . .«
Nenadoma se je zasmejal in naglas zakričal: »Pri bogu nebeškem, saj
to je literrratura!... Ti se greš literrraturo, fant!. .. Pijano literaturo, da
bi z njo premamil! ... Ti, vrag! Kako si uganil, kaj bo prekleto babnico ...
seveda, pesnik! Veličastno! Pošastno tragično!«
Smejal se je. Dolgolasec je onemel. Irena tudi.
»Pa vendar, to je sranje, dragi moj! Razumeš, totalno sranje! ... Res,
nekaj je notri, mislim, nekaj se ti je mimogrede vtihotapilo notri, ... a
sranje, sranje je kljub temu! Ha, glej ga no! To te tišči, prekleti ušesn^k!
In kaj misliš, a? Premamiti ubogo dekle? Da bo spoštovala tvojo veličino,
Tvojo izgubljenost, tebe, ki te, za vraga, razen zmečkanih ušes sploh ni? .. .
To misliš? ... Pri bogu in hudiču! Prav imaš! Tako je treba! Presrečna bo,
punca ... Sram te bodi, lopov pijani!«
Dolgolasec je vstal. Besno je gledal, lasje so mu kar sršeli. Bil je pijan
in nabral je toliko poguma.
»Molči, svinja pijana! Kdo te je pa klical?! ... Prašič ... ti se boš ...«
Tudi Irena je vstala, preplašeno se je ozirala okoli. Zbudili so zaspano po-
zornost gostov, ki so dvigali oči iznad časopisov, skodelic kav, šaha, ter s
hijensko lakomnostjo pograbili motnjo zakajene kavarniške enoličnosti. Vsi
so čakali.
»Pusti ga, prosim te 1«
Irena je pograbila raztogotenega dolgolasca za roko in ga vlekla stran.
»Kaj ga pa vlečeš, saj vidiš, da je ves usran, pa še pijan povrhu,
pesnik !«
Smejal se je kislo. Grenkoba je lezla vanj. Peklensko boleče razoča-
ranje je čutil. Irenin strah za dolgolasca, odrekanje tistemu poljubu med
vrati, ko je v sobi jokal blazni klavičembalo, vsak njen gib, njene oči, tem-
no modre črtice v njih, vse ga je divje grenko napadalo in izvotlilo. Z raz-
očaranjem je rasla v njem prazna jeza, onemogel srd do Irene, dolgolasca,
samega sebe, stolov, kavarne, pričakujočih pogledov gostov, do vsega.
Dolgolasec in Irena sta odšla. Držala sta se za roke. Za njima je pla-
val šop papirnatih listov, ki je hinavsko molel iz dolgolaščevega suknjiča.
»Dostojevskega ji daj brati in videl boš, kako se bo dolgočasila, ple-
bejka hudičeva ... Dostojevskega .. . njega, ki zna ...«
27
Izginila sta, on pa je še kar naprej ponavljal divje jezen in obupno
pijano žalosten, tako obupno, kot to more na trenutke biti le pijan človek
in nihče drug.
»Dostojevskega, Dostojevskega, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, njega
ji beri. . . plebejki.. . ne svojega sranja poetičnega!... Ni druge litera-
ture . . . drugo je tvoje sranje ... ti imaš pokvečena ušesa ... prašič pijani...
literatura pijana . . . hudič.. .«
Umolknil je. Tuji obrazi so iskali po njem z lakomno radovednostjo.
Čutil je njihove poglede, umazano težke udarce ob vrtenje, ki se je razbes-
nilo, ko je izgubil Ireno. Polzeli so po njem in zahtevali odgovor, pa naj bo
še tako nesmiseln. Eidino tako bi se obrazi odvrnili od napetosti, ki so jo vsi
trije zgradili. Medlo se je čutil odgovornega, da razjasni obrazom vso stvar,
kako ni vedel, kaj mu Irena pomeni, če mu sploh kaj pomeni, kakšna svi-
nja je dolgolasec in podobno, vendar ni spravil iz sebe drugega kot trgajoč
se krohot, ki ga je še bolj zapacal med stene, lužice po mizah, obraze in
tisto, kar je ostalo od dolgolasca in Irene. Čudna usedlina celega dneva se
je do zadnjega odtenka trgajočih glasov, do zadnje otrplosti tujih obrazov,
do zadnjega trenutka krčevite prilepljenosti na sedež, šele potem je vstal.
Zmagoslavno je skušal preiti vprašujoče oči, ne da bi se zmenil zanje. Sel je
skozi gosto vrsto nožev, pri vratih je ostal prazno gol, kot da je stopal preko
samega sebe ter si z vsakim korakom odtrgal del telesa. Za mizo je ostal
kupček, ki je rahlo dišal po ljubezni, in na vrhu oči, razsekane s temno
modrimi črticami. Smrad po cigaretnih ogorkih je bilo zadnje, kar je za-
znal.
Zunaj, pred prazno, omamljeno telesnostjo ceste, mu je vlažen zrak
oblikoval telo. Praznino, ki se je pokrila z masko hladu, je skozi odprtine za
oči zapolnila vrsta cestnih svetilk z gosto se cedečo utrujenostjo. Poselilo ga
je drevje, temno, grintavo obcestno drevje, plotovi z otožno potrganimi
plakati, razbeljeni napisi, osvetljene izložbe, samoten dežni plašč, ki je
štorkljal na drugi strani ulice, obok nekih vrat, ugašajoče brnenje avto-
mobila za ovinkom, odprti gobci stranskih ulic, gnil vonj po reki in odda-
ljen hrum tovarne za hribom. Drsel je ob trdnem robu pločnika proti mestu.
Dal mu je stopala, ki so se božala z asfaltnim hrbtom. Cigareta je ustvarila
prste in dim pljuča. Potem ga je sprejela hrapava strmina poti k reki s
hišicami, nanizanimi na vrhu skalne pečine. Kvadrati razsvetljenih oken,
žičnate ograje vrtov, drevje, ugaski, ostanki klopce s plevelom in travo,
takoj nad njo tisti balkon, prekle za fižol in na koncu drevo s prijetno
ukrivljeno vejo. Trepetal je. Poiskal je steklenico pod korenom debla in jo
potegnil iz mulja. Bila je mrzla in spolzka. Kozarec se je strkljal v vodo.
Sedel je kar na tla in pil, da se je mrzla kača pretakala po grlu do želodca.
Reka, vsa bleščeča in gladka, je tiho ležala pred njim v sladki brezbrižnosti
do vsega okoli sebe, zadovoljna s svojo lenostjo, globino in večno živostjo.
Strmel je vanjo. Se vedno se je tresel.
»Svinjarija.«
Ne da bi odvrnil pogled od reke, je do konca izpil, kar je ostalo v ste-
kolenici. Za nekaj časa mu je vzelo dih. Potem je rignil.
28
»Svinja-ri-ja.«
Topo je sedel na bregu. Z eno roko se je oklepal steklenice, z drugo pa
je pulil kamenčke iz vlažne zemlje in jih metal v vodo. Cofotaje. Pacasti
zvoki in mrzla kača, ki je že sekala vroče ugrize po želodcu, so ga oživljali.
Začel je divje kleti. Preklinjal je umazano, gnusno, a bolj ko je prostaško
govoril, manj zadoščenja je imel od kletvic. Skušal jih je okrepiti tako, da
je glasneje preklinjal, potem jih je prepeval. Na koncu je samo še zavijal v
reko. Steklenico je treščil predse na tla. V roki mu je stal vrat in s tem
je ril po zemlji. Brez jeze. Odsotno. Žalost je lezla vanj. Nenadoma se je
zalotil, da mirno in otožno strmi v luči na drugem bregu. »Kravja žalost,«
je cinično ugotovil, »Gospod je oootožen. Gospod mora piti, naš zamišljeni
gospod ... Se piti, še, še, še, kar tako, ker je lepo in amen... Tepec! Pu-
stiva reko z vsem njenim drekom in scalino na miru. Sama naj uživa v
svojem čudovitem vonju, midva pa greva pit, kajne, gospod . .. Seveda,
seveda, tepec! Pit greva, pit, saj danes še nisva bila omembe vredno pija-
na... prav imate, gospod. Vi imate sploh vedno prav. Vi ste genialen
bedak.«
Ni se premaknil. Se naprej je sedel, govoru sam s seboj in strmel v
reko. Globoko v sebi se je oživljal.
»Reka, rečica moja, dete usrano, kam se vališ, ljubi nesmisel božji?
Joj, ko bi vedela, rečica, kako so gospod žejni, kajne, da ste, gospod, stekla
bi mu v grlo, čeprav ne ve, česa je žejen... Svinjska si, tudi to bi morala
vedeti, da si res ogabno svinjska. In gospod bi te niti ne marali......ne,
ne. Popiti bi moral kaj bolj strupenega, močnega, čeprav si tudi ti zelo,
zelo strupena, rečica moja ... Vzdigni se in gremo! Nazaj, nazaj v planinski
raj, namreč kavama, pribežališče utrujenih bedakov ... namesto da bi čistil
bratov avtomobil. Celo televizija bi bila enako primeren hec. Mislim, da bi
bila ... namreč res bi bila, ker je zelo potrebna stvar, res potrebna zadeva
v smislu bezanja. .. it's true my dear, it s true ... Ko se misliš pobrati, mi
kar povej, jaz bom medtem zapel lipa zelenela je, ali moj črni konj, čer-
leni vrag ...«
Blebetanje ga je neskončno poživilo. Prešinjalo ga je z radostjo, in sve-
žostjo, kot bi z besedami trgal nekaj pošastnega, kos za kosom, proč. Vda-
nost v trenutno resničnost, obenem z umikom iz nje, je prepletal v blebe-
tanju. Sedel je dolgo. Cas je nezavedno pronical.
Počasi se je vzdignil. Zanašalo ga je in moral je hoditi. Samo ga je
nosilo dalje. Oprijemal se je ograj in blebetal, neusmiljeno blebetal. Pri
štrcljih, ki so ostali od klopce, se je ustavil in pljunil vanje.
»Uboge bergle iposüjene preteklosti. Vlečete se kot poceni prašiče med
plevelom gor in dol, zelene prašičje svinje. Moj bog, pa tako rad ... eh,
kline vas gleda, pokveke... vode manjka na svetu, da splahne te nestvore
s površine zemlje, my honey... Annbel Lee pa mrtva leži in prav gotovo
že svinjsko smrdi by the soundig sea ...«
Vrglo ga je naprej. Ni hil ne pijan ne trezen, vsaj vedel ni, da bi se kaj
takega godilo z njim. Se vedno v isti nedovzetnosti, v odmaknjenosti od
temne poti, po kateri je hodil in je bila na vrhu bledo obsijana od luči
29
glavne ulice, je s prsti preštel denar v žepu, da bi ugotovil, koliko enei j a-
nov si lahko naroči.
»Samo štiri... pa smo tam, kjer se vije rožmarin in rožice cveto v
lačni svetlobi brezdelja, oooj za spomin naj raste mi presneti rožmarin ...
samo za štiri. . . dovolj ... ali pa ne . . .«
S težavo je pririnil na vrh. Srečal je znanca, a se mu ni dalo odzdra-
viti. Samo ošinil je njegove čevlje in ugotovil, da se svetijo, kot je treba.
Drugače pa je bilo mesto že povsem prazno. Velika ulica je utrujeno ležala
pod vretenci luči.
V kavarni se je med zaspanim utripanjem luči motovilila natakarica s
krivimi nogami, pijača na pladnju se je leno pregibala skladno z miganjem
bokov v belem predpasniku; nekaj malega gostov je zdehaje prebiralo ča-
sopise. Očitno so bili vsi na smrt zdolgočaseni, razen tistega srečneža, ki
je zaspal v kotu, naslonjen na mizo. Nekaj časa je stal na miru, srkal vase
zdolgočasenost, potem je stopil precej negotovo, kljub praznim mizam, do
ženske, ki je sama posedala ob kavi, in ne da bi jo vprašal, ali lahko pri-
sede, zdrsnil na stol nasproti nje. Gledal je njene roke: bile so suhe, z
dolgimi prsti, preprežene z modrimi žilami. Brez prstanov. Postale so živč-
ne, zaplesale po mizi, se skrčile in se obotavljaje napotile k torbici. Ko so
legle na črno usnje (ženske ni hotel zadržati, niti ni vedel, zakaj je sedel k
nji) je počasi rekel, kot bi nadaljeval neko začeto misel: ». . . zato se je tre-
ba vedno umakniti v temo. Treba je zbežati...«
Roke so se sprostile na črnem usnju, a stran niso hotele.
»Kdor ne verjame v to, je najbrž tako črn, da ga ni videti. Kljub temu
preko lova in zasledovanja ne more. Samo beg mu je olajšan . . . Razume-
te? .. . Edina možnost je beg. Beg, ostane samo še beg .. . Beg je resnič-
nost ...«
Pogledal ji je v oči. Bile so sive, z zelenimi črticami in precej breziz-
razne, skoraj votle, steklene. Obdajala jih je tanka, komaj opazna tanka
mrežica gubic z modrikastim navdihom pri korenu nosa.
»Ničesar nočem, samo pogovarjal bi se rad,« ji je dejal. Vprašala ga
ni nič. »Seveda pa lahko greste še ta trenutek v svojo ... kuhinjo pogret
večerjo ... lahko ... ne boste odšli, ker vam je zelo dolgčas, jaz pa anali-
ziram. To so neke vrste računi... saj res, gotovo ste opazili, da je danes
vse en sam račun, velik račun, gospa povešenega ponosa. Moja mati je tako
rodila štiri sinove, kar je tako kot v pravljici na plošči. .. Danes tako nihče
več ne bere .. . kajne gospa, in literatura je res .. .«
Ženska se mu je zveriženo nasmejala. Zdrznila se je, pograbila torbico
in brez besed odšla. Na mizi je pustila denar za kavo. Niti malo ni obrnila
glave. Strmel je v isto smer kot prej, samo namesto sivih oči je videl steno
in rdeče migetanje bankovca. Toplota prostora ga je ohromila, pometla po
njegovi glavi, da je ostala prazna in je samo pošumevalo v nji kot v morski
školjki.
»Štiri encijane, prosim, naenkrat, vsakega v svojem kozarcu.« je naro-
čil belemu predpasniku, ki je privalovai do njega, »In še, prosim, kohko je
ura?«
30
»Pol polnoči.«
»Neverjetno . .. neverjetno ... tako hitro ...«
Zdaj se je izgubil, nehoteno se je razkrajal med mizno ploščo in steno.
»Beg, ostane samo še beg.«
Štirje kozarci so se zvrstili pred njim. Postavila jih je neka roka in dal
ji je denar. Potem je pil. Z naslado se je pretapljal skozi rumeno tekočino
v skrivna nedra noči...
Štirje encijani, štirje divji rumeni konji, j)olni energije, so peketali po
črnini mize in se mu skušala izmuzniti iz rok. Trdo jih je stiskal enega za
drugim vsem štirim konjem je brez usmiljenja odgriznil zlato luč zenice, v
divjem besu so potem potovale po njegovih žilah in izgubljeno treščile v
praznino, štirje konji sinovi peščenega morja strupeni od vetrov ki so jim
v mladosti kodrali zlate grive, sonce se preliva po gladini vode. nebeška luč
ki je ne moreš nikoli prijeti, najmanjši dotik jo spiasi da zbeži, globoko
v koreninah dreves gnezdi radost z očmi pajka, čudna veselost je divjanje
rumenih konj. pretaka se v telesu dan na dan pa je ne znamo občutiti, in
same veje zlomljene počrnele veje. za vsem za najmanjšo stvarjo se skriva
brezno slepeče svetlobe pošastno lepe izgubljene v obliki ulic čevljev rok
kože in las drevja neba noči. ker kdo naj ve da luč ni. še tema je luč morda
najsilnejša luč kar jih je. oblaki pljuski po mizni ploskvi se prerivajo med
druge in polnijo prostor z občutkom nečesa, štiri prazna očesa brezdomci
ki so potovali iz domovine do pošasti sedeči na pripravi ki se ji reče stol.
ko bi jadrali... joj ko bi jadrali bi videli polja neskončna polja meglene
zemlje na nebu kako se prelivajo v brezbarvnih curkih z mislijo ljudi, naj
bo to edini nesmisel, ta edina stvar ki z nemo hrabrostjo leti v tisto temo
ki je luč. nikoU sita nikoli odžejana hotljivost dlani večno odprtih tipajočih
okoli sebe da bi kradle za seboj pa puščale dolge brazde, nekaj več nekaj
manj nekaj nečesa, utrip izzveni ali zveni še naprej pa potujemo mimo da
ga ni več čutiti, njive kakšna radost v bolečni vztrajanja pri sejanju rasti
in žetvi ko bi ravno tako lahko ne bilo ne enega ne drugega temveč samo
njiva, samo možnost, samo napetost loka brez tetive in puščice, pa ne in
ne ne ne. vsota vsega sajenja rasti in žetve poleg korenine starega drevesa
sledjo ptice ki je tožeče kričala čez sivo nebo se seklja na koleščke koščke
ki se kotalijo po mizi padajo na tla kjer obležijo z mozoljastimi obrazi
obrnjeni navzgor, kot v temi zbrani med gručami drevja v vrtu poleg hiše.
se zdaj skriva na utripanju žile dovodnice. skozi okno po prasketajočem
zidu. sova cedi rumenilo oči po linah zvonikov, otrpla ogrodja ozvezdja
orion medtem ko sirius plapola plapola, cesto pokriva nova plast prahu
da bi noga ne mogla č;sta naprej nikoli nikjer . . .
Vzdignil se je z veliko težavo (pomagala mu je natakarica) in se opote-
kel iz kavarne. Vrata za njim so zaloputnila, ključi zarožljali. Samo prija-
zen nasmeh mu je sledil nekaj metrov, divje zarisanih v enem samem sun-
ku do roba ceste. Tu je obležal na tleh. Z ustnicami je drsal po tlaku; zdel
se mu je slan. S čela je curljala toplota ob loku obrvi po sencu do ušesa. Ni
bilo roke, ki bi ga pobrala, pa tudi želel si je ni. Srečen je bil. Tesno se je
stisnil k hladni cesti in zaspal.
31
Gospod sodni svetnik
Milan Markelj
»Bog mu daj v miru počivati!« je rekla mama in se prekrižala pred
našo oguljeno, pozabljeno omaro ob steni, ki se neznansko trdovratno vsa-
ko jesen poti, da drobne kapljice v tankih curkih polže po vzorcih na zidu.
Prst ji je zdrsnil preko gubastega čela, posivelih ustnic in povešenih prsi,
morda se je zataknil ob napol odtrgan gumb, vendar bi težko rekel, kje je
v vsem tem gospod sodni svetnik, namreč tisti stari zeleni hubertus, ki je
z robovi drsal vsak večer po blatu in prahu naše ulice, ali pa grčevinasti
zglajeni palici z gumastim obložkom na koncu. Večer na naši ulici je tak
in tak: tisto poigravanje medle sokrvice po zidovih, vrščanje otrok, razpe-
njanje oprašenih listov trte po sosedovi hiši, mrak v vrtu in seveda sama
ulica, nešteto kamenčkov, starih žebljev, plevela, prahu ter na koncu pono-
sen zeleni hubertus, ki se, oprt na obe palici, pijano pomika pod temno
krošnjo tise.
»Madona, gospod svetnik so se ga zopet nažrli, da je groza!«
Soseda visi na leseni ograji, naslonjena je na cvileča vrata in govori
s prijateljico, ves čas pa z desno roko mečka zakrpan, karirast predpasnik
iz bombaža. Moj brat se valja po stopnicah z mačko, ravno nasproti je že
lezna ograja vrta, ki jo prerašča neka čudna, grabeča rastlina, in pravi:
»Ta mačka ima bolhe, seme potepinsko!« Potem vrže macé na cesto, da
počeno vzdihne, ko se ji kosti pod kožo sprožijo, in si drgne sivkaste dlake
s hlač. Gospod svetnik se ustavi, visoka, zgubana gora mesa težko vzdihne,
neobrita brada trepeta pod debehmi, od sline svetlečimi se ustnicami, zrak
se piskajoče podi v pljuča in ven, gospod svetnik počiva, ker pravijo, da
je imel zelo zelo slabo srce, vendar je stari vrag kljub temu popival.
To pa je gospoda svetnika izključevalo iz mirnega sožitja naše ulice,
tiste preklete mirnosti odprtih oken popoldne, radovednosti žensk na njih
in s celim vrtom zamorjenih rož, preklete mirnosti čebljanja žensk, vonjav
a. kuhinje, odlomljenega volaga naših vhodnih stopnic. Bila je ulica in on.
Ubogi pijanec ni vedel, najbrž res ni vedel, kako pomembno je za sosedo
na vogalu, kakšno mnenje imaš o njenih svinjskih rožah, še tega ne, da
stari samec blazno rad pripoveduje o svoji umrli ljubici, ki je baje izjav-
ljala iz svojih tuberkuloznih pljuč večno zvestobo noremu devičniku. Go-
spod svetnik je nepravilno obvisel vsak večer sredi naše uhce in ni pogle-
dal rož, ni poslušal starega samca, mirno krehal, pljuval in se opotekal.
»Usmiljenja vreden,« je rekla mama, »Le kako se more tako izobra-
žen človek tako zapustiti?!« Poslušal sem jo in si mislil, da je gospod
svetnik resnično usmiljenja vreden, čeprav nisem vedel, kaj hoče mama s
tem usmiljenjem, saj smo vsi po vrsti pobirali pijanca iz prahu ali blata
naše ulice, če je že zgrmel na tla. Potem je bilo pač vseeno, kaj je krehajoče
cedil iz sebe, momljal, preklinjal, svetniku je pač ogabno zaudarjalo iz ust
in težak je bil. Težak je res bil kot mlad junec. Dojenček za oknom se je
pretegnjeno drl, gospod svetnik pa kar naprej: »Eh, kaj bi.. . spodrsnilo
mi je, gospod, spodrsnilo in res ne vem... nočem vas zadrževati, ampak
res mi je spodrsnilo ... človek ostari in spodrsnilo mi je ...«
32
»Ze v redu, že v redu... takole (klada pijana!) .. . trenutek, prosim, še
eno palico ... tako ... Bo šlo, gospod svetnik?«
»Spodrsnilo mi je, človek ostari in ... eh, eh ... pade, ko je star ...«
Nikoli ni znal živeti v naši ulici. Pojavljal se je kot dosledna nepra-
vilnost, utelešenost opominov, živ dokaz, kaj ne smemo postati. Izrabljali
so ga v vse mogoče namene: za obiske je bil ena izmed znamenitosti, za
pogovore vedno priljubljena téma, ker živ vrag ni vede, niti ni mogel ugo-
toviti, zakaj se je svetnik tako pošteno zapil. Razočarana ljubezen, smrt
prijatelja, nezadovoljnost pri delu, neuspeh v življenju, njegova histerična
sestra, vse so prevlekle ženske na dan, oprašeno, prepreženo s pajčevino,
izmišljeno. Odgovora ni bilo. Naša upokojena, nora učiteljica je izživljala
svojo kislo moralo na bojišču svétnikove neobrite brade, z večnim porazom
in večno vztrajnostjo prepričevanja. Otrokom je bil večni spored, grozljiv
in smešen, nadvse pa priljubljen. Vendar se je njegova pijanost, ogrnjena
v zeleni hubertus, kazala kljub temu, vedno proti večeru, na koncu ulice
in zmotila ubrano pobožnost zamaknjenosti v storjene dolžnosti.
Gospod sodni svetnik je ljubil glasbo. V svojo temno sobo (noč in dan
zaprta okna) je zvlekel množico inštrumentov: kitaro, violino, harmonij,
boben, mandolino, kontrabas, flavto, čeprav ni znal na nobenega zaigrati
vsaj Na plan-ncah sončece sije. Samo ljubil je glasbo. Nič drugega. Večeri
naše ulice so se po končanem svetnikovem bojem z vhodnimi vrati nje-
govega stanovanja divje razcefrali od čudnih zvokov. Oglašalo se je tr-
pinčeno mijavkanje violine, mandoline, flavte, pošastne disonance škripajo-
čega harmonija in počeno, raztrgano grcanje bobna.
»Prekleti norec, že spet zganja svoj koncert!« reče soseda na vrtnih
vratih in kar naprej mečka karirasti predpasnik iz bombaža. Mrak leze
po strehah z očmi otroškega strahu, nekje se parijo mački. V oknih svétni-
kove sobe gori luč, prva luč v naši ulici. Kmalu za njo se prižge svetilka
na vogalu. Otroci stokajo ob misli, da bo treba spati in si umiti noge, ki so
ponesle žalostno samevanje prahu, starih žebljev, izgubljenih matic in ka-
menčkov z ulice v urejenost nesvobodnih stanovanj.
»No, čast bogu! Kmalu bo nehal. Zdaj igra že na boben!«
Soseda se odlepi od vrat in odide v hišo. Vsak čas bo noč. Potem bomo
sanjali, da nam je gospod svetnik podaril boben, ki smo ga videli skozi
režo polknic v kotu zraven razmetanega kupa knjig.
Večer je bil, tak in tak, samo zeleni hubertus se ni pokazal, oprt na
dve palici, na koncu naše ulice: Nič posebnega ni bilo v vrtu nasproti naše
hiše, soseda je mečkala predpasnik, brat je vlačil sestro za lase, luč na
vogalu se je prižgala. Ne morem razumeti, zakaj ni bilo nič posebnega.
Morda zato, ker sem iskal vsaj odrezek svétnikovega nohta v razglašeni
melodiji mestne godbe na pihala, v papirnatih trakovih vencev z zlatimi
črkami, v težkem vonju prekopane zemlje. Večer je bil. Na oknih so visele
svinjske sosedine rože. Nič posebnega v celi ulici.
Ce si vprašal mamo, kaj za vraga je gospod sodni svetnik, se je pre-
križala pred našo staro omaro in rekla : »Bog mu daj v miru počivati ! Ubog
človek je bil.«
33
Edoardo Sanguineti
in nova italijanska pesniška avantgarda
C. Zlobec
Prva povojna leta je tudi v poeziji, v Italiji, vedril in vladal neoreali-
zem, ki je z romanom in filmom obšel svet in prinesel marsikaj novega.
Vendar je, kot sleherno umetniško in idejno gibanje, kmalu prišel v zagato
in se pokazal kot nezadosten zlasti sredi petdesetih let, ko je nastopila ge-
neracija, ki je hotela reševati predvsem probleme svojega časa, v obliki
in jeziku, ki naj bi bila kar najbolj nova, rezultat trenutka in kar najdlje
od tradicije. In prav paradoksno zveni dejstvo, da je prvi znak za pohod
avantgarde (ki je v teh zadnjih desetih letih doživela že nekaj valov) dal
najpomembnejši predstavnik italijanske neorealistične poezije, Pier Paolo
Pasolini, pesnik, ki je svojo liriko prepojil ne samo z dnevnimi socialnimi
problemi, temveč tudi s strastno polemiko znotraj same marksistične misli
in prakse. Toda Pasolini je dal samo znak za start, v tek pa so se spustili
drugi.
Nova avantgarda se je pognala v boj najprej z vrsto razprav o jeziku,
njegovi funkciji in možnostih, in postopoma zavrgla vsa izhodišča in iz-
kušnje neorealistične smeri. Prva revija, kjer so se zbirali in pozneje tudi
formirali pesniki in kritiki novih smeri, je bila »II Verri«, pod uredništvom
Luciana Anceschija, ki je, čeprav sam predstavnik starejše generacije, mno-
go pripomogel k hitri afirmaciji nove avantgarde. Glavna značilnost nove
smeri je bila (in je še danes) predvsem v tem, da razglaša teorijo o najraz-
ličnejših možnostih, tako teoretiki kot pesniki se zavzemajo za poezijo, ki
naj se poraja in živi različno. Predvsem pa naj bi se osvobodila vsega
podedovanega. Po mnenju Nanija Belestrinija, enega izmed zastavonoš te
smeri, ki se je pozneje uveljavila pod imenom »Skupina 63«, »gre za poezi-
jo, ki je na videz manj prefinjena, manj izbrušena, ne stekleni ne resnični
biser. Za poezijo ki je bližja zlogovanju emocije in misli v jeziku, zmeden in
prekipevajoč izraz, na katerem so še vedna znamenja nasilja iztrganosti iz
mentalnega stanja, ne do kraja izpeljanega zlitja s stanjem besede. Od tod
tudi uporaba pesniškega »collagea«, ki ga je tako pogostoma ujîorabljal že
Ezra Pound. In tako se — še zmerom po Balestrinijevem mnenju — te še
majave strukture nepredvidoma plodno razvijajo v nepričakovanih smereh,
daleč od pravega vzgiba, v neponarejeni pustolovščini. In na kraju jezik ne
34
bo več posrednik misli in emocije, ki sta sprožila pesniški proces, temveč
bo sam tisti, ki bo iz sebe ustvarjal nove in neponovljive pomenske zveze.«
V praksi je te nazore najbolje uveljavil najpomebnejši pesnik nove
italijanske avantgarde, Edoardo Sanguineti. Njegov filološki dar in izobraz-
ba sta resnično pomembna, o tem priča med drugim tudi njegova zajetna
knjiga esejev o Danteju (Interpretacija Malebolge), hkrati pa je tudi avtor
eksperimentalnega romana »Capriccio italiano« (Italijanska muhavost), ki
je ob svojem izidu vzdignil veliko prahu med italijanskim občinstvom, ta-
ko med kritiko kot med bravci. Mnogi so to delo ocenili kot kolosalen po-
lom; s tem so hoteli opozoriti predvsem na uničujoči udarec, ki ga je ta
roman, z vsem, kar je prinašal s seboj, zadal neorealizmu v italijanski li-
teraturi (v tem času že v epigonstvu samega sebe), hkrati pa tudi na de-
mantirane možnosti, ki jih ima nova avantgarda v samem romanu. Naj bo
tako ali drugače: vpliv in odmev nove avantgarde sta bila večja, kot je
resnična vrednost in pomembnost njene umetnosti. Okrog Edoarda Sangu-
inetija in z njim na čelu se je zbrala skupina pesnikov, ki se je že 1961. leta
predstavila javnosti z antologijo »I nuovissimi« in je še danes najmočnejša,
čeprav že od vsega začetka ni bila enotna in je bila sploh mogoča samo na
osnovi formule o različnosti v poeziji, toda ob skupni negaciji obstoječega.
Tej prvi in najmočnejši skupini (v njej so poleg Sanguinetija še Elio Pa-
gliarani, Alfredo Giuliani, Nanni Balestrini in Antonio Porta), so sledili
najprej glasniki tako imenovane tehnološke poezije (Lamberto Pignotti,
Eugenio Miccini in drugi), pesniki vidne poezije (s katero se po malem
ukvarjajo vsi predstavniki nove avantgarde) in naposled seveda pesniki,
ki jim niti ni mnogo do takšnega ali drugačnega imena in se bolj ogrevajo
za pesniško dejanje kot tako, za kakršnokoli obliko javnega izražanja pro-
testa in upora, hkrati pa tudi neokrnjene življenjske radosti. Za to skupi-
no je značilno prirejanje tako imenovanih »fest« (praznikov), nekakšnih
improviziranih pesniških mitingov, z branjem, recitiranjem, s pisanjem
gesel in raznih znamenj po cestah, barvanjem dreves in podobnim (najbolj
znan predstavnik te smeri je Adriano Spatola). Preprosto povedano: v se-
danjem trenutku italijanske poezije deluje več smeri, ki so vse upravičene
do naslova avantgarde (kolikor se pač potegujejo zanj), edina ali vsaj naj-
značilnejša skupna poteza pa je občutek, da so ti stari kalupi in izpovedni
obrazci nezadostni in da je potrebno neposredno učinkovanje na množice,
pa čeprav samo z zbujanjem nezadovoljstva, zgražanja in podobno. V ne-
katerih primerih bi mogli celo trditi, da marsikatera teh pesniških mani-
festacij živi samo toliko časa, kolikor bo v družbi trajal odpor do njih.
Ce pa se vrnemo k tistemu delu nove pesniške avantgarde, ki se ven-
darle noče odpovedati besedi kot pomenskemu sredstvu, ostaja najpo-
membnejše ime v tem okviru še zmerom Edoardo Sanguineti (rojen 1930.).
Za ilustracijo smo izbrali eno njegovih pomembnejših daljših pesmi, Ero-
topaegnia, nabito z nekim posebnim erotizmom (tudi sicer značilnim za
Sanguinetija), ki se izraža v nekakšnem jezikovnem proksizmu, v odklanja-
nju sleherne sintakse, in ki se razrešuje v posnemanju raznih literarnih od-
mevov. Zato Sangiuinetijev glas večkrat prevzame intonacijo monologa, v
35
katerem se grške, francoske, angleške in latinske besede srečujejo v grotesk-
nem prepletanju zvokov, v nekakšnem krvavem, obsedenem razburjenju.
»Sanguineti« pravi v zvezi s tem Alfredo Giuliani, »si je popolnama svest,
da so meje jezika hkrati tudi meje nekega sveta (zato: razširitev jezikov-
nih možnosti) in da tisoč neizgovorjenih stvari neizprosno pritiska na eno
izgovorjeno (zato: prepletanje govornih plasti spodbujanje avtomatizmov,
odprava verza in uvajanje neke bolj ali manj trdne ritmične linije).«
Takšen je Edoardo Sanguineti, takšna je, v najbolj grobih obrisih, no-
va avantgarda v sodobni italijanski poeziji, vendar je treba ob tem zapisati,
da večji del sodobnih italijanskih pesnikov raste bolj ali manj skladno iz
tradicije, da pa je seveda zelo odprt vsemu novemu, tako v izrazu kot v
vsebini, in zelo občutljiv za osrednja vprašanja človeka v današnjem času
in prostoru. Prav v teh pesniških smereh, ki so formalno že premagane, a
se hkrati spet in spet obnavljajo na novi ravni, je iskati velika imena sodob-
ne italijanske poezije (Ungaretti, Montale, Quasimodo, Sereni, Luzi, Paso-
lini, Zanzotto). Celotni Spektrum iskanj, hotenj in rezultatov pa dokazuje,
da velike poezije ne ustvarjajo toliko revolucionarne ideje, kolikor resnič-
no velike osebnosti. Je pa tudi v italijanski novi avantgardi vrsta pesnikov,
ki jih celo avantgardi nasprotna kritika že omenja z vsem spoštovanjem;
med njimi, kot rečeno, še zmerom na prvem mestu Edoardo Sanguineti.
Edoardo Sanguineti
(1930)
Erotopaegnia
Osrednje jedro te pesnitve-pripovedi je onirična vizija erotičnega pekla
(privzdignjenega v simbol), skozi kateraga mora sodobni človek. Začenja se, prav
tako simbolično, ob nasilni prekinitvi še nerojenega življenja, z abortusom. Ker
menimo, da je pesnitev zaradi številnih vsebinskih in slogovnih posebnosti tudi
za slovenskega bravea vsaj tako zapletena kot v svojem izvirniku za italijan-
skega, jo opremljamo s komentarjem Alfreda Giulianija, enega izmed avantgard-
ne skupine pesnikov »I nuovissimi", katere glavni predstavnik je prav Edoardo
Sanguineti. Komentar povzemamo iz antologije I nuovissimi, Rusconi e Paolazzi
editori, Milano 1961.
2.
(v dneh ki so sledili je bila vтeti nemirna, žalostna): stvar ni dobila imena.
4.
v tebi je zaspala kakor suha bula, kakor mršava trakulja, kakor sanja,
zdaj tlači pesek, zdaj stresa lastno senco; zdaj vrešči,
golota, ščije, ker čakala je od zmerom na okus
kamilic, na toploto zajca, na šum toče,
na obliko strehe, na barvo slame:
brez prida se je čas
obrnil k njenim dnevom; zemlja kaže zmedene podobe;
bo zmogla prepoznati kozo, kmeta, top?
3G
na te škarje res ni mislila, ne na to hruško,
ko je trepetala v tisti tvoji vreči temnih open.
7.
kako se ima stvar; (točno vrata); (stegno); (okence): hodalo!
(ima se!); in trepetajoče! (grozljiva sorazmerja!) strašno povečano!
pritiskajoče (...);
in točno steklenica:
po straniščih ; in točno tako; v tistem okuženem
zraku; ona potrpežljiva smrtno hieda: in kako se ima hodalo! trepetajoče!
8.
pridejo študenje; (in v tisti luknji, oh midva dopolnjena! oh midva,
klohčič!), vreščijo:
tvoje ime! (in kričim); tvoje ime! (in ne odgovarja: ščije):
njihove glave
priplavajo na površje, nabuhle; njihove oči, nabuhle, priplavajo na
površje; dvigajo se
škrlatno rdeče; nihajoče se (čudovite) bliskajo; oh bliski! oh pepel!);
plavajo (njihove glave) v tistem zraku (oh pepel!) tresoč se goreč!,
jalove;
študentje govorijo; vajino ime! (in vpijejo); vajino ime!
(ne odgovarja: med scanjem):
naše glave trpijo; in zdaj govorijo:
(naši jeziki); (in goreč): oh testes! vpijejo); oh testes, in naposled
se odtrga (od tistega zbora) jezik iz pepela: semper curato!
(točno tako vpije); semper! in pobliskavajoč še zmerom, krepko ihteč,
v tistem jalovem zraku (študent); ne sis! (vpije); intestabilis!
9.
in onkraj steklenih vrat, nenadni bazen; in ona, in v megli,
še enkrat, in izgubljena!
4. Rojeni se spomni podobe gliste: »mršava trakulja«, ki je živela v materi-
nem trebuhu v pričakovanju sveta in stvari, občuti zdaj razočaranje bitja, ki se
je zašlo pred omenjeno resničnostjo izkušnje.. Pričakovalo je nekaj drugega,
drugačen svet.
7. Začetni stavek (kako se ima stvar«) je iz Giordana Bruna in ima tu dvo-
jen pomen: prvotni (stvarnost, dogodki, kot se v resnici razvijajo) in oni drugi,
sicer očiten, metaforično-erotičen pomen. Celotna epizoda, ki se začenja s pri-
čujočim razdelkom in končuje z enajstim, raste iz oniričnega navdiha.
8. To spolno občevanje se dogaja v latrinah Universitas Studiorum. Študentje
splezajo do vrha vrat in vpijoč sprašujejo po imenu oba protagonista. »Testes«
je dvoumni izraz za priče in moda; podobno dvojnost pridobi, v odnosu na
dvojni pomen besede »intestabilis«, tudi stavek iz Plauta: »semper curato ne
sis intestabilis« (glej, da ne boš ostal brez mod /ali brez prič/, v prenesenem
pomenu: glej, da te ne bodo prekleli).
37
opazoval sem namreč (in z enega od tistih okenc)
prazen trg, zmaličen, rušeče se palače: še sem poslušal, še
tisto tišino; in vonjal tisti zrak, in negiben; in jaz sem namreč
in izgubljen, še zmerom; toda onkraj stekla vidiš sivkasto vodo; vidiš
klobčiče ožganih, krepkih nagcev, in še:
Se čisti
dih nje koprneče; in jaz sem, tedaj, v tisti vodi, bedno,
in izgubljen; in njeno grlo, in še, in njeno čisto, tedaj, grlo!
iz vode, ihteč, tisti razigrani, ogromni, nihajoči, nagci!
topel, oh topel zbor, oh mehak, tipaje, zbor, to, čemur so dajali ime;
zbor, še zmerom: testibus (eksplozivni vpijoč)! testibus (znakaženi tipaje)!
testibus (znakaženi testes!)! et praesentibus, oh!
in noter je vdirala megla;
vsa svetleča se; in trepetajoča, tedaj, goreča, voda; in v vroči pari,
pareči se, v vreščečih bazenih, kotaleči se; vpijoč, zavreli:
in v tem trebuhu (tako tedaj vpijoč!) stiskajoč! stisnjeni, tedaj, stokajoč;
curljajoči, vtisnjeni: oh, zdrobijo se lahko (sem rekel);
in videl sem njo, nataknjeno, curljajočo, oh!
(praesentibus testibus sem videl); njo tresočo se sem videl, tresočo;
prav njo;
pritisnjeno.
10.
in pozneje, v tisti megli, in stoječ, zvijajoč se; in ne več zvijajoči, pozneje,
še, in ležeči;
in v tisti luči, v tisti megli! in prevrnjene, tiste luči,
na travi; na pisti, zadušene, nihajoče; tiste luči, mehke!
beden sem videl njo, še, v tisti megli, in povaljano;
in počivajočo, in v tistih lučeh, izpriditi se! in konje, dihajoče, krožeče,
izgubiti barvo (lesena ograja, utripajoč, zdrzniti se!) in tiste mehke
luči! razbliniti se! v tisti megli!: oh jezero (sem rekel)! oh izgubljen!
in na tisti pisti sem otipaval jaz! konj! et:
oh equus (sem rekel)!
oh corpus (v tisti travi, v tisti megli, sem rekel!)! oh corpus!
(sem rekel) oh; (sem rekel): ne tangito!; (oh me je mrcvarilo tisto kopito!);
(oh me je krivilo!); (oh!); (oh tisti jezik!) in dihajoč, krožeč
po tisti pisti; plavajoč! et:
nudus essem (sem dopuščal);
nudus (oklepajoč se); (in še oklenjen): corpus! ni!
(sem dihal, krožil; plavajoč); me! (plavajoč; oklepajoč);
texisses! (dihal sem, končno); počival sem; et:
9. Prizorišče pélela se je zdaj premalinilo v neki irealni študentski kopalni
bazen. Megla leži nad mestom, ki ga je videti skoz okno, in vdira tudi v po-
slopje. Bazen je poln nagih bitij: študentov ki si otipavajo in kažejo moda. Vse
je videti deformirano in izprijeno; v velikem »trebuhu« bazena se gredo študent-
je svoje homoseksualne igre. Proti koncu vizija »nataknjene« in »pritisnjene«
ženske v tem peklenskem žrelu erotike.
38
poiščimo v hladilniku
(sem rekel); oh equus (sem rekel plavajoč)! corpus meum equus meus!
poiščimo torej v hladilniku! (in v njem smo našli svežo, sočno travo);
(in v tistem zraku, v tisti vodi sem videl svetle, mehke luči);
oh oddaljil sem se, slednjič, krožeč, plavajoč; oh oddaljeval sem se!
oh dihal sem!
kopito moje (sem hotel vzklikniti)! moje telo! (sem kriknil)! oh moj jezik!
10. Kopališki bazen se tu spremeni v dirkališčno stezo; po njej teČ3Jo štu'^ent-
je — konji. Nato pride do oniričnega srečanja med žensko in konjem. Žival za-
senči moškega, študenta, ki ga bomo spet srečali v razdelku 17 (orotagonistove-
ga prijatelja, ki ima, kot pravi avtor, konjske zobe in hodi na konjske dirke).
Prehod od heteroseksualnosti na homoseksualnost označuje peklensko enako-
vrednost seksualnih vrednot. Stavek »nudus essem ni me texisses« (nag bi bil,
če me ne bi pokril) je vzet iz »Polifilovih sanj«. Končni prizor: iščeio si hrane
v hladilniku in kot pravi konji najdejo v njem travo; nato se protagonist in
konj strneta v eno samo bitje: »moje« — »moj« v zadnjem verzu pomeni izni-
čenje jaza, vzneseno udeležbo in zmedo.
11.
trpežni rep! otrpli bič! oh kita! oh pest! predirna:
(dovolj si pil (opozorilo pač); igral si, se znojil (takšno
igro si igral, žival!); (takšno, zver!); grizi svoje seno! svojo slamo
teptaj! in razkrij me, zdaj, žival!
(in spet sem ga odvedel v tihi hlev);
toda ko so žalostni stopali skoz slavnostno dvorano, kako si rezgetala,
lopata moja; kako si, moja piramida, se solzila! srečna pošast
(sem rekel); toda kakšne kače nam prihajajo nasproti? in raki? in muhe?
glej krokodila! glej škorpijona! ustavimo se! oh ta živi vrt!
in oh te gobe, kako lepo dišijo! nabirajmo gobane! lepe! in glej jajčeca!
kako napihnjena! plodna! tu dobro šelestijo naše suhe skorje;
praproti cveto v krutih nozdrvih; mršavi mah se plazi
po rumenem, svetlem nebu v ustih; si že stonoga jasna, njena nagubana
žleza si; oh okusna kepica, izgubi se! oh izgubi se, kepica!
vtekočinjena lista! astmatični atom! oh madež! oh pika! pikajoča.
17.
in v poševni luči, naposled, poševnega zatona, v akademskem,
parečem se kulumbariju; et me, et študent (scholasticellulum illum),
(nežni konj, mehki, otroški konj); in ona!
11. V to erotično igro posežejo spet simboli moškosti (rep, bič, kita, pest) ; »Raz-
krij me« pomeni tudi »ne pokrivaj me več«. Onirični značaj celotne epizode
dobi zdaj svoje potrdilo »na dnu živalske lestvice« (kače, raki, muhe, krokodil,
škorpijon). Živali so še zmerom študentje, vrt je pista-bazen. Tudi »equus« po-
stane ontološki repertoar (thensaurus). Vse doživi svojo metamorfozo. Tudi go-
be so erotične prispodobe: gobani in jajčeca. Oba »glavna junaka« (protagonist
in »equus«) se spremenita v rastline in živali iznakaženih oblik. Z zadnjim
verzom se blodne sanje razblinijo.
39
slednjič; ona ah! columhatim, kajpada, ona ah! copulans;
videl sem študenta (iz njegove žare):
boobus! (med scanjem kajpada); (iz njegovega groba);
(iz govorilnice sem indel) boobus! (vzklikniti); in: ah! kakšna, v
poševni luči,
prikazen!; in na takšnem zahodnem nebu, končno, študent:
from »booby<^ (je rekel); from »Imcms« ... (rekel je namigujoč);
in: »boobytrap«
(je nezaupno dodala ona); dodala je: from what I see:
with Caporal and Thor!
with Nike and Matador!; in: boobus! (je rekel študent); from
»booboisle-ri...,
from ^bourgeoisie-'-', americanus!
americanus boobus with Honest John!
(from »John the FearfuU, je rekel študent); (from »dis-honest« 'Honest);
in: antifraza (študent); (ex. anurezis, je rekel); in boobusu: lajaj!
(je rekel), lajaj! (from »John the Smuthound-", je rekel študent);
in boobus:
oh! oh! (kajpada je rekel); kajpada lajajoč, v poševni zaton:
oh! oh!; oh! oh!
17. Ponovi se prizor iz razdelka 8 (»-v akademskem parečem se kolumbariju«) ;
latrina, prizorišče ljubezni, je hkrati tudi »govorilna žara«, kjer spet nastopita
ženska junakinja in »equus« (scholasticellulus, študent), zatopljen v filološko
razpravljanje in v straniščno uporabo »žare«. »Boobus americanus« je Američan,
made iz USA, po besedni igri iz Menckena: boobus — neumen; tako tudi »bo-
oboisie« po vzoru na »bourgeoisie«. Ženska, zatopljena v pogovor, se je spreme-
nila v ameriško študentko. »Boobvtrap« je otroška igra, katere značilnost je v
tem, da pade kaj (vedro vode ali karkoli že) na glavo človeku, ko stopi skozi
vrata. Besedna igra je tudi ob imenih »Honest John« (ime za vrsto ameriškega
atomskega orožja, kot Caporal, Thor, Nike, Matador) in »John the Fearful« (po-
gumni junak iz otroške pravljice). »Boobus« se na koncu spremeni v psa;
"Smuthound« je prav tako izposojen iz Menckena, ki takole označuje meščan-
skega moralista: pes, na lovu za opolzkostmi, mrhovinar. Pesem, ki ima, kot
vidimo, prvenstveno politični in protestni značaj, se končuje z boobusovim la-
janjem.
Prevedel Ciril Zlobec
40
DUSAN MATIC: BAGDALA
Pisano pred zoro
I
Ne tolči po vratih stare hiše.
Hiše ni več.
Nikogar ni, ki bi dočakal tvoje trkanje.
Samo tišina, za katero je spet samo tišina.
Tudi na podboj se ne naslanjaj.
Tudi podboja ni.
A klop iz otroštva je ostala.
Sedi. Snemi svoj oguljeni, prašni plašč.
Vsaka pot se tukaj konča.
Samo še dnevi čakajo kot starčevska palica,
da potem hodiš v krogu.
Kakor na sliki van Gogha.
Kar previdno sedi. Trhli so njeni količki in deske.
Veliko dežja je poznala in dolge težke snegove.
In brez števila sonc, ki so jo izpijala.
In mnoge potnike, ki so po tavanjih spet sedli nanjo.
Ne glej z žalostjo na razpadli plot in
plevel.
In zapuščene steze, posute z gramozom, po katerih smo se
igrali.
In vzdolž katerih smo jokali, ko so nas puščali
same ob večerih.
Ne glej z žalostjo na razpadli plot in
plevel.
Samo tukaj še živijo naše mlade sence in naše igre,
šumeče
kot spomini.
II
Odkuj svoj pogled s čevljev, prašnih in
izlizanih.

In malo imej še pokonci težko glavo
od let.
Od spominov.
Se težjo od nesreč. Se težjo od sreče, ki je bila in
je minila hitreje kakor prišla.
In kepo ledu, kepo sumničenja in bolečine, ki jo
neozdravljivo nosiš v sebi,
daj soncu ob zahodu: mogoče ima še moči,
da jo ozdravi.
III
Pozabi na visoki, košati oreh pred hišo, ki ga ni več.
In zavozlan od neprestanih neviht, ki smo jih gledali z oken,
polni strahu in bledega nasmeha, in se bali,
da ga ne zlomijo in ne izrujejo.
In na njegove sence, mirne, goste, zelene, bleščeče
kakor zlikane.
V času počitnic.
Ob koncu avgusta.
Njegovi prvi sadeži padajo.
Skrivaj potresamo vejo in padajo hitreje.
Glej! Spet padajo s topimi udarci na zemljo.
Roke so rumene, že črne od grenke, mesnate skorje,
in kupi oreškov, nerodni in raztreseni pod orehom se
ob našem vpitju
podirajo.
Ne reci, utrujen sem
od vsega.
Od življenja.
Da si prišel sem pred nemo hišo
pobegniti svincu skrbi.
Zmešnjavi let.
Da je vse mimo. Tudi svojega življenja mi ne pripoveduj.
Vem.
Vem. Vem. Vem. Vem. In nočem vedeti.
Življenje, kakršno ni bilo in kakršno tudi, ko bi moglo,
ne bi hotelo biti.
Nemogoče. In vendarle.
Ostale so še mlade sanje, lahko rečem.
Tudi upanje.
Lahko bi rekli. Lahko bi.
Lagali bi. Pred hišo, ki je ni več, igravec snema šminko.
V Paktolu so se skopale sanje življenja.
Naj so bile iz suhega zlata.
V nepokojnem in nemirnem somraku,
v vročičnih rokah
42
bi se ob takšnih ponavljanjih in sanjah
povsem otrli. V pogledih izmili.
A njihov prah bi vendarle ostal
po prstih, po razmetanih dneh.
Po ljubljenih in tistih, ki bi jih mogli ljubiti,
ko bi mogli, ko bi umeli.
Zlatega prahu iz sanj in upanj je vendar toliko po njih,
vendar ostalo.
IV
Ne glej proti Bagdali. Hrast je že davno posekan.
Glej poševne žarke zahoda, kako umivajo pusti sadovnjak
s svojim razkošjem.
Pozabi na deževja in na snegove let.
Tiho v sebi izgovori samo besedo Bagdala.
Njena plišasta kaplja pada na rane
in na nepokoje.
Ne ! to ne para hud trepet prostorov in dni
ne prežijo na nas dolge ure in sumničenja in
posmeh in gube čez vse.
Naj nam nič ni bil dan.
Da nikjer nimamo miru.
Spomni se, ko tiho izgovarjaš v sebi Bagdala,
da nimaš kaj obdržati zase.
In vse ti je ves bil dan.
V
Tudi v najbolj grenki zori
je nekje za nekoga priprto okno
in nekdo za nekoga trepeče. In čaka.
Tudi v najbolj grenki zori
se z muko prebija vlak iz predora v predor
težav, pobesnelo drveč k neogibnemu koncu
nekje ob progi v objemu kostanjev
čaka skrita postaja. In čaka
od poti utrujenega človeka.
VI
In malo imej še pokonci
težko glavo
od let.
Od spominov.
43
Brez utehe brez laži
ti preostane
biti plamen
vzdržati
plamen dokler si
dan
ko se spet premakne
krog naokrog.
Imenuj sence zvezd
I
imenuj sence
in plamen
razgrni megle
in kamen
stopi med sebe
in jasno zvezdo svoje smrti:
koliko toplih trav
koliko bolnih oči.
kolikokrat ljubezen
koliko puščav
nisi utegnil
imenovati.
a zli duh na tvojem
pragu čaka na vrsto
in da pomede vse te
.dabosti tvojega doma.
zaman.
П
neki strašljivi panj siv in črn
zadet z gromom
leta spira dež
med smrekami straši naj
veverice
in tvojo misel oplazi in rani
brez preklica
ko na gori dozoreva poletno poldne
in se kobilice vesele v visoki travi,
naj spi na soncu
že otročjih in zbledelih spominov
44
rjavi klapouhi pes
resničnejši od suhega listja vseh
preteklih jeseni.
kdo se upa spečega buditi?
naj poletela po stopnicah
mračnega stopnišča samopozabitve
na pol obrnjena meče
pogled k svojemu vznesenemu
in iskrenemu izviru
ko spremlja nevidni plamen njeno roko podobno
beli miši bežeči po ogradi proti kateri
rešitvi pred edino rešitvijo proti kateremu
brezupu.
nikoli ti ga nihče ne ugrabi.
vendar se ne boš zaklinjal na vzdih
samo za hip
ti ne lovi grla kakor ptičar
prepelice
sanjavega avgustovskega jutra
se spomniš zamolklega
udarjanja voz
ki se počasi oddaljujejo čez leseni most
na moravi?
a oni zli duh na tvojem
pragu pozabljen in pozabljiv
že davno je zaspal
in ni nikogar ki bi vse te
slabosti in pajčevino spomina na tvojem domu
pomedel.
zaman.
davi se v snu zaradi neke bolečine
nedoumljive in blede.
in pusta je tvoja hiša
in pusti vinogradi
in po pusti poti stopaš.
III
kdo stopa?
kdo je gospodar v svoji noči?
kdo gospodar nad svojimi dnevi?
45
sam. sami. v svoji noči. med raztresenimi dnevi.
sam. ne duha ne zlega ni
ne poti ne pustega ni
ne tvojih korakov po pusti poti ni.
samemu ti preostane
rešiti neogibno
nalogo
izpisana s krhko kredo čez vid čez listje
tvoje minljivosti
ti preostane.
a sam zli duh bi znal razvozlati niti
te uganke da ni zaspal
čakajoč na tvojem pragu.
zaspal?
kdo se reži?
tema je in noži preteklosti vrženi v zle krvotoke
v sapo vetra sapo ognja
greben časa
polje do neskončnosti, brezlična polja, krik golega mesa.
noč se prekolje.
tema nima ne vida ne sluha ne topline ne
rok
za mesenje tega testa spominov in vizij in
trajanja.
in veš da moraš vedeti česar ne veš
in spoznati po poti ki je ne spoznaš.
visoka planota kjer sijejo le zvezde.
IV
visoka planota kjer sijejo le zvezde.
stojiš, ne stojiš, stopaš.
tišina.
posedaš, ležeš, vstajaš,
tišina.
odhajaš, se vračaš,
tišina.
govoriš, molčiš,
tišina.
mahaš z rokami, mlatiš prazno slamo, za opravki.
46
tišina.
vpiješ. tišina.
precenjuješ se v sreči, tišina,
precenjuješ se v bolečini, tišina.
med utripom in lažjo
med sajami in usti
med zvezdami in znojem
med koreninami cvetja in barv.
štiriindvajset ur je nedotaknjenih razprostrtih okrog tebe
v neskončnost vrženih platen ki jih bele žene ob rekah ki
nikoli ne odtečejo
v neskončnost zaljubljene ure
ogledala zaljubljena v svet
in oblačne in oplazene z bliskom krvi
tudi vse tvoje življenje ne zadošča temu
da hi jih porabil.
(o nekaj ur bo ostalo zaman
do konca čakajoč nate.)
da hi črni sij teme budil
da hi premaknil ognjemer srca.
umolkneš da bi razumel
razumeš in umolkneš.
nevihta tuli nekje v noči
vstaja burja in lomi jambore
mesta izginjajo
le sence, nalomljene na pragih tistih, ki so izginili, ostanejo.
a isto nebo je nocoj mirno in lažno
od sija zvezd na tvojem oknu in ona
ona mirno spi v kotu tvoje sobe.
obrnjena k svojim nevihtam,
luč je v noči. slepi mah dlani.
V
slepi mah dlani, luč je v noči.
pišeš in pišeš po vsem besede in besede
ki jih povsem ne razumeš
iz svojega tkiva togotno trgaš.
ena roka ti le počiva v bistrih potokih svetlobe druga do
komolca potopljena v rimski cesti mesa.
VI
moraš
še
47
samo
krhke in smrtne besede
samo
krhko in smrtno meso
i
vse življenje braniti j
pred oranjem smrti. )
in tvoje truplo
zasujejo v pesek puščave
osvajavci jutrišnjega dne s čistimi in vedrimi
in krutimi očmi. brez senc.
in svetijo zvezde na visoki planoti tudi
v živem pesku smrti.
v nasilnih in bežnih ogledalih smrti.
Prevedel Franci Zagoričnik
Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji
v teoriji in politiki KPJ-KPS
Dr. Janko Pleterski
I
Znano je, da je KPJ na začetku svojega obstoja 1919—1920 v svojih
ustanovnih in prvih programskih tekstih gledala na Jugoslavijo kot na
nacionalno enotno državo in da je njeno raznorodnost priznavala samo v
razmerju do narodnih manjšin. To se je izrazilo tudi v njeni organizacijski
strukturi: medtem ko je statut, sprejet na ustanovnem kongresu aprila
1919 s tem, da je taksativno naštel, za katere pokrajine je treba ustanoviti
strankine izvršilne odbore, vsaj na ta način do neke mere upošteval de-
jansko različnost in specifiko posameznih delov na novo nastale države
(»v Beogradu izvršilni odbor za Srbijo in Makedonijo) NB: ne za »Južno
Srbijo«, (v Novem Sadu za Bačko, Banat in Baranjo, v Zagrebu za Hrvat-
sko in Slavonijo, v Ljubljani za Slovenijo, v Sarajevu za Bosno, Hercego-
vino in Crno goro in v Splitu za Dalmacijo.«)^, je statut, sprejet na vuko-
varskem kongresu junija 1920, zabrisal še to sled raznorodnosti in zgodo-
vinskih razlik. O teritorialni strukturi je kratko postavil pravilo : »... ce-
lotno državno področje bo razdeljeno po strankinih potrebah(!) na dolo-
čeno število oblasti.«- Pač v duhu programskega stališča, da bo KPJ »še
naprej ostala na braniku nacionalne enotnosti in enakopravnosti vseh na-
rodnosti v deželi«.'' Izraz »narodnost« označuje tukaj narodno manjšino.
Znane so tudi splošne razlage, kako je prišlo do položaja, da je revo-
lucionarna jugoslovanska delavska stranka ob živem zgledu revolucionar-
nega reševanja nacionalnega problema v sovjetski Rusiji ne le prezrla, tem-
več celo zanikala obstoj tega vprašanja v novoustanovljeni Jugoslaviji.
(Navadno navajamo vpliv socialdemokratskega, zlasti avstromarksističnega
gledanja na nacionalno vprašnje, vpliv meščanskega nacionalizma in ne-
katerih tradicij južnoslovanskega narodnoosvobodilnega boja.) E. Kardelj
je opozoril tudi na »vpliv iskrenega, čeprav hkrati nerealnega in kratko-
vidnega revolucionarnega humanističnega kozmopolitizma, za katerega je
obstajal samo delavski razred, ne pa tudi narod.''
49
Ni treba dvomiti o učinku vseh teh vplivov, gotovo pa je treba upo-
števati v tem pogledu ne samo splošni položaj v pravkar nastali Jugo-
slaviji v celoti, temveč tudi konkretni položaj v vsaki jugoslovanski po-
krajini, pri vsakem jugoslovanskem narodu posebej. Konkretne okoliščine
tedanje zmage takšnega stališča pa so še vse premalo znane in raziskane.
V splošnem bi se dalo reči, da tudi socialdemokratska tradicija nika-
kor ni bila enotna in ne vsa v smeri zanemarjanja nacionalnega vprašanja
in jugoslovanskega unitarizma. Za zdaj naj zadostuje, če omenimo, da
imamo vsaj v okviru Jugoslovanske socialdemokratske stranke poleg tra-
dicije etnično unitaristične in že v njenem času sporne in malo populari-
zirane tivolske resolucije tudi tako jasne in zrele poglede na bodočo državo
južnih Slovanov kot federativno republiko enakopravnih narodov, kakor
so to dobro znani Cankarjev in nekoliko manj znani federalistični kon-
cept »Socialistične omladine« iz marca 1918 (»V imenu samoodločevanja
narodov zahtevamo federalistično državno ujedinjenje slovensko-hrvatsko-
srbskih ozemelj.«)-' v domovini in pa chicaška izjava, ki jo je sestavil Etbin
Kristan 29. junija 1917, soglasno pa potrdilo kot program »Slovensko re-
publičansko združenje« 11. in 12. avg. 1917 v ZDA in ki je v domovini
postala splošno znana najpozneje z objavo v »Napreju« 28. avgusta 1919
(zahteva rešitev slovenskega in jugoslovanskega vprašanja »v politični ob-
liki jugoslovanske federativne republike«).'' Srbska socialna demokracija
je svojo pozornost usmerjala sicer bolj na Balkan in manj na probleme juž-
nih Slovanov v okviru habsburške monarhije, a na Balkanu je zaznala ob-
stoj makedonskega vprašanja, iskala njegovo rešitev v ustanovitvi balkan-
ske zveze, zavzemala se je za popolno samoodločbo albanskega naroda (Di-
mitrije Tucovič) in tudi sicer znala ločevati med osvobodilnimi težnjami
narodov in osvajalnimi težnjami srbskega meščanstva, npr. ob aneksiji
Bosne in Hercegovine.^
Pri konkretni raziskavi nastanka prvega stališča KPJ do nacionalnega
vprašanja tudi ni mogoče iti mimo usode vpliva tistih revolucionarjev iz
vrst jugoslovanskih narodov, ki so šli skozi šolo oktobrske revolucije in
ruske komunistične partije boljševikov in ki so se kot organizirana sku-
pina vrnili v domovmo z namenom ustanoviti tukaj komunistično stranko
oziroma ki so pri njenem ustanavljanju tudi res sodelovali. Njihova zamisel
je bila socialistična večnarodna, federativna Jugoslavija.
Znano je, da se je že maja 1918 pri centralnem komiteju RKPb usta-
novila Federacija inozemskih komunističnih skupin in da je Južnoslovan-
ska komunistična emigrantska partija, ki je tedaj vključevala tudi Bolgare,
16. maja 1918 sklenila, da vstopi v RKPb kot sekcija.*^ Bolgari so se ločili
šele 15. oktobra 1918 in ustanovili svojo skupino. Komunisti jugoslovanskih
narodov se v revolucionarni Rusiji niso soočili le z nacionalnim vprašanjem
v splošnem, kakor so ga reševali boljševiki, po svoji izkušnji so bili postav-
ljeni tudi že pred konkretni nacionalni problem v Jugoslaviji. Številni med
njim.i so namreč izšli iz vrst tako imenovanih disidentov, tj. tistih prosto-
voljcev, ki so spomladi 1917 izstopili iz »srbskega« dobrovoljskega korpusa
v Rusiji, ker se niso mogli sprijazniti z velikosrbskim političnim koncep-
tom, ki ga je Pašičeva vlada na vso moč uveljavljala v tej jugoslovanski
50
vojaški enoti. Disidenti so v bodoči neodvisni zedinjeni jugoslovanski drža-
vi zahtevali popolno narodno enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev
v demokratični federativni Jugoslaviji.^ Kako živo je bilo izročilo »disi-
dentov« pri komunistih jugoslovanskih narodov v Rusiji, priča pisanje nji-
hovega organa »Svjetska revolucija« 8. junija 1918, št. 1, o tem gibanju;
»Disidentsko gibanje je bilo odmev ruske revolucije v srcih Jugoslova-
nov ..., disidentstvo je bilo v svojem bistvu revolucionarno gibanje, po-
menilo je strtje okovov nacionalističnih tradicij.«i" Izkušnja tega gibanja
je pač odvračala od vsakršnih unitarističnih koncepcij. V prvi programski
formulaciji (»Revolucija«, št. 2, Moskva 1918, menda aprila) zahtevajo ju-
goslovanski komunisti sicer le jugoslovansko ljudsko republiko, a to, da
se južnoslovanska skupina že kmalu preimenuje, in sicer »RKPb- skupina
Bolgarov, Srbov, Hrvatov in Slovencev«, izraža v dokajšnji meri razume-
vanje narodne različnosti in enakopravnosti južnih Slovanov (z izjemo Ma-
kedoncev). Oktobra 1918 je eden ustanovnikov »RKPb-skupine BSHS«,
Vukašin Markovič, predlagal, naj bi se skupina preimenovala v »balkan-
sko«, ali pa naj bi jo razčlenili na samostojne skupine, bolgarsko, srbsko,
slovensko in druge, ki bi imele ločena vodstva, vendar to ni bilo sprejeto.'^
Izredna konferenca jugoslovanske komunistične skupine od 5. do 7. no-
vembra 1918 v Moskvi sklene ustanovitev komunistične stranke za novo
jugoslovansko državo, za katero ugotovi, da je proletariat tam ostal brez
resnično revolucionarne stranke.Novoustanovljena stranka, ki ni več del
RKPb, se imenuje »Komunistična stranka (boljševikov) Srbov, Hrvatov in
Slovencev« in sprejme program in statut RKPb. Dne 7. novembra 1918
je tudi že ustanovljen centralni komite, ki si postavi za glavno nalogo de-
lovanje neposredno v jugoslovanskih deželah in sklene zato organizacijo
prenesti v Jugoslavijo. Najprej, 14. novembra 1918, sklene poslati vodstvo
v Jugoslavijo. Res je tedaj odšlo v domovino 13 vodilnih tovarišev, ki jih
potem najdemo tudi v vodilnih organih SDSJk (V. Čopič, L. Vukičevič).
Februarja 1919 so z enakim namenom odšli še Matuzovič, Vuk in Grulovič.
(Preostanek KPb SHS v Rusiji nato spet nastopa pod starim imenom »Ju-
goslovanska komunistična skupina RKPb«.) Kakšno je bilo njihovo stali-
šče in program v nacionalnem vprašanju, lahko razberemo iz razglasa ju-
goslovanske komunistične skupine »Delovnemu ljudstvu jugoslovanskih
dežel« ob sovjetski revoluciji na Ogrskem: preprečiti zadušitev Madžarske
SSR in »slediti vzgledu ruskih in madžarskih tovarišev in zrušiti kapitali-
stično tiranijo, organizirati sovjete delavcev, kmetov in vojakov, prevzeti
oblast v svoje roke in razglasiti Jugoslovansko Socialistično Federativno
Sovjetsko Republiko*' (podčrtal J. P. — »Svjetska revolucija«, 2. april 1919,
št. 14).13
Kakšna je bila usoda tega revolucionarnega nacionalnega programa,
ko so ga prinesli v Jugoslavijo? O tem vemo nekaj iz spominskih zapisov
vidnega člana jugoslovanskih komunistov iz sovjetske Rusije, že omenje-
nega Nikole Gruloviča.^'' Skupina se je spotoma že v Budimpešti sešla s
tajnikom srbske socialdemokratske stranke Filipom Filipovičem; ta jo je
seznanil z napori za ustanovitev enotne revolucionarne delavske stranke
v Jugoslaviji. Dogovorjeno je bilo, da povrnjenci ustanove legalno revo-
51
lucionarno organizacijo samo v Vojvodini, kjer so ministerialisti še docela
obvladovali položaj, po kongresu zedinjenja pa se bo ta organizacija, ki
bo nosila ime Vase Pelagica, vključila v zedinjeno jugoslovansko stranko.
Dne 17. februarja 1919 so se predstavniki pelagičevcev sešli v Beogradu
s člani glavne uprave srbske socialdemokratske stranke, v kateri je v tem
času revolucionarna smer pod vodstvom Filipa Filipoviča dobila večino in
pripravljala kongres zedinjenja. Na tem sestanku so prerešetali program-
sko deklaracijo pelagičevcev. Ob nacionalnem vprašanju so se pokazale
razlike: »Dolgo smo se zadržali ob nacionalnem vprašanju in vprašanju
državno-pravne ureditve,« se spominja Grulovič. »Filip (Filipovič) je o
nacionalnem vprašanju izrazil dvoje. Dejal je, da se ne upira ugotovitvi,
da so Srbi, Hrvati in Slovenci trije narodi, toda za Crnogorce in Makedon-
ce je rekel, da niso nikakršne nacije in tudi, da je, kot večina, razpolo-
žen za centralizem. Z njim so se strinjali tudi vsi drugi in nekateri so celo
izjavljali, da bi bilo nepopularno ugotavljati obstoj več narodov. V glav-
nem je bilo sprejeto stališče, da so vsi narodi sprejeli nacionalno enotnost
in da moramo v svoji deklaraciji'to ugotoviti. Potem ko je (pelagičevec)
Vukičevič sprejel ta predlog, smo spremenili svoje prvotno načelno stališče
o federativni ureditvi (podčrtal J. P.) in ga nadomestili s centralizmom.«
Ustanovna skupščin pelagičevcev 2. marca 1919 v Stražilovu pri Srem-
skih Karlovcih je potem, ko jo je Vukičevič obvestil o nasvetu srbske so-
cialdemokratske stranke, spremenila v programski deklaraciji prvotno
formulacijo »o federativni ureditvi in nacionalnih pravicah« in namesto
tega zahtevala: »Uničenje posameznih držav. Ena enotna jugoslovanska
socialistična republika.«
Ta epizoda, ki smo jo podali malo bolj obsežno, govori o tem, da je
bilo stališče o enotnem jugoslovanskem narodu še pred kongresom zedi-
njenja zavestno uveljavljeno v vodstvu srbske socialne demokracije proti
zamisli jugoslovanskih komunistov iz Rusije. To stališče vodstva srbske
socialne demokracije, ki se v njem zlasti izraža nerazumevanje bistva jugo-
slovanskega gibanja na področju habsburške monarhije, nerazumevanje,
ki se je ujemalo s politiko meščanstva v Srbiji, je bilo pač odločilno za
postavitev — brez kake alternative — teze o nacionalni enotnosti pred
kongres zedinjenja in pozneje na vukovarskem kongresu.^-^
Zanimivo je v tej zvezi opozoriti, da je bilo tudi po ustanovitvi socia-
listične delavske stranke Jugoslavije (komunistov) mnenje v kominterni
o nacionalnem položaju in vprašanju v Jugoslaviji drugačno od uradnega
stališča jugoslovanske stranke.
Se tik pred II. (vukovarskim) kongresom KPJ je izvršni komite KI
izdal razglas »Proletariatu balkansko-podonavskih dežel« in tamkajšnjim
komunističnim strankam in organizacijam, med njimi izrecno tudi jugo-
slovanski. Razglas najprej ugotavlja, da razpad Avstro-Ogrske in nova
razmejitev v Podonavju in na Balkanu nacionalnega vprašanja nista raz-
rešila, temveč ga še bolj zapletla. Vtem ko za vsako deželo opisuje novi
položaj, označuje jugoslovanski položaj takole: »Proti težnji birokratsko-
kapitalistične oligarhije iz Srbije po hegemoniji v državi vstajajo enako
52
makedonski Bolgari, Albanci, Hrvatje, Crnogorci in Slovenci.« Nato ugo-
tavlja za vse balkansko-podonavske dežele, da lahko samo proletariat s
svojo zmago prepreči novo katastrofo (tj. vojno) in osvobodi delavske in
kmečke množice gospodarskega in nacionalnega zatiranja; samo kmečko-
proletarska diktatura »more zediniti v eno federativno sovjetsko sociali-
stično balkansko podonavsko republiko vse balkanske narode« in jih vse-
stransko osvoboditi. Posebej pa še opozarja komunistične stranke, naj
skrbno upoštevajo komplicirani narodnostni položaj : »Razmere narekujejo
komunistični stranki, da ima na balkanskem polotoku širšo vlogo kot v
čisto nacionalnih kapitalističnih državah, kjer ne obstaja nacionalno vpra-
šanje. K razumevanju te velike vloge komunizma na Balkanu morajo biti
usmerjeni vsi napori balkanskih komunističnih strank.«'''
Kakih naporov v smeri, ki jo je nakazovala KI, v sklepih vukovar-
skega kongresa ni bilo. Nasprotno, vodstvo KPJ je komaj nekaj mesecev
zatem poskrbelo, da je dikcijo nekega drugega dokumenta mednarodnega
komunističnega gibanja prilagodilo tezi o nacionalni enovitosti Jugosla-
vije, z izjemo narodnostnih manjšin, h katerim prišteva tudi Makedonce.
Gre za manifest balkansko-podonavske komunistične federacije, ki so ga
10. avgusta 1920 podpisali osrednji izvrševalni odbori komunističnih strank
Jugoslavije, Bolgarije in Grčije. Manifest se vsebinsko naslanja na prej
navedeni razglas KI in predvsem ugotavlja, da nacionalno vprašanje na
Balkanu ni rešeno. Glede Jugoslavije pravi le: »Pod pestjo monarhizma
in kapitalizma Jugoslavije stoje brezpravne množice Bolgarov, Turkov in
Albancev v Makedoniji... Madžarov in Nemcev v Vojvodini.« Princip na-
cionalne enotnosti Jugoslovanov je izveden dosledno tudi za narodne manj-
šine jugoslovanskih narodov zunaj državnih meja: »Pod jarmom velike
bojarske Romunije zdihujejo . .. Jugoslovani v Banatu ...« — »Zunaj mej
Jugoslavije so ostale pod italijansko oblastjo znatne in celotne jugoslo-
vanske množice . . .«'^ Razlika med koncepcijo teh dveh dokumentov je
očitna in ne naključna.
Stališče komunistov iz Hrvaške in Slovenije do nacionalnega vpra-
šanja v tistem času je bilo doslej malo ali sploh nič raziskano. Gotovo je,
da se je kongres zedinjenja sešel brez Slovencev, čeprav so seveda bili
povabljeni, in tako na stališče kongresa do nacionalnega vprašanja niso
vplivali. Pred slovenskimi komunisti je stala tedaj kot najnujnejša naloga,
kateri je bilo treba v interesu revolucionarne akcije podrediti vse drugo,
naloga zedinjenja s stranko revolucionarnega delavstva cele Jugoslavije.
Njihovo glasilo s pomenljivim naslovom »Ujedinjenje« je to nalogo v svo-
jem programatskem uvodniku obravnavalo realistično, a z velikim poudar-
kom, kot prvi pogoj vsega nadaljnjega delovanja. »Nimamo nobenih preti-
ranih iluzij o resnični moči jugoslovanskega delavstva, ki se večji del ko-
maj razredno kristalizira... Vemo pa, da je zlasti v sedanjih zgodovinskih
in še posebej v naših jugoslovanskih razmerah prvi začetek vsake uspešne
socialistične politike v organizaciji in ujedinjenju vssga jugoslovanskega
proletariata. To je prvo, to je glavno.. .«'^ Nujnost te zgodovinske naloge,
ki jo je bilo treba izvršiti v ostrem spopadu z reformističnim ministeria-
53
lizmom v slovenskem delavskem gibanju, je odrinila spoznanje in posta-
vitev posebnega, nacionalnega vprašanja, za katero se je zdelo, da bo v
revolucionarni Jugoslaviji, ki je stvar bližnje prihodnosti, rešeno samo
po sebi. A tudi v tem položaju je zavest posebne odgovornosti slovenskih
komunistov do slovenskega ljudstva očitna. »S tesnim ujedinjenjem jugo-
slovanskega delavstva bo šele resnično ujedinjeno jugoslovansko ljud-
stvo . . . Slovenski delavec noče biti zadnji v krogu prebujenega ljudstva . ..
On dela za novo socialno življenje in za kulturo slovenskega ljudstva.«
V tem času razpravlja D. Gustinčič v »Ujedinjenju« o centralistični
ali pa federativni organizaciji Jugoslavije.Obnavlja, kako si je emigrant-
sko glas'lo v Svici, »Yougoslavie«, ki sta ga med vojno izdajala s hrvaškim
politikom Smodlako, zamišljalo federativno ureditev Jugoslavije, vendar
ne na osnovi obstoja več narodov (administracija naj ne bo centralizirana,
temveč naj sloni na avtonomiji provinc, ki naj zedinjujejo gospodarsko in
socialno podobne elemente — po religiji, tradicijah, intelektualni ravni;
ena taka enota naj bi bila Slovenija z Istro), nasprotno, v korist uresni-
čenja »homogenitete narodovih elementov«, to je nacionalne enotnosti Ju-
goslavije. To zamisel iz 1. 1917 Gustinčič zdaj potrjuje in še bolj poudarja
nujnost »čimbolj specificirane uprave v Jugoslaviji«, tj. čimvečjega števila
avtonomnih provinc (predvideva tudi pridružitev Bolgarije, a ne kot na-
cionalne enote, temveč razdeljene v 3 do 5 provinc), da bi s tem bil od-
stranjen »historični, šovinistični serbizem in kroatizem« in da bi se »po-
krajinstvo« nadomestilo »z novim patriotizmom, ki se bo naslanjal na
socialne principe, na jugoslavizem«, ki naj izključi »plemenske prepire«. —
Gre torej za pojmovanje, ki sicer vidi razlike med ljudstvi zedinjene Jugo-
slavije, a gleda v njih elemente enega naroda, ki je treba doseči njihovo
novo homogenost, pri čemer priporoča federacijo avtonomnih upravnih
pokrajin v nasprotju s centralizmom. Stališče, ki ni bilo v nasprotju s
tistim, ki ga je še nepopolno zedinjena komunistična stranka sprejela že
predtem. Ob neki poznejši priložnosti (1. 1927) je D. Gustinčič pojasnjeval,
zakaj je v »Yougoslavie« zastopal načelo jugoslovanske narodne enotnosti:
to je bilo storjeno spričo nujnosti boja za Jugoslavijo proti nemškim te-
zam in pa zato, da se ne bi list onemogočil pred srbskimi politiki, in konč-
no, ker je bil list namenjen predvsem srbijanskemu in črnogorskemu di-
jaštvu v Svici, ki ga je bilo mogoče edino tako pridobiti za jugoslovansko
misel. Zase pravi D. Gustinčič, da je bil tedaj še pod vplivom socialdemo-
kratskega gledanja na nacionalno vprašanje in da še ni poznal Leninovega
in Stalinovega gledanja. Le posredno pa je odgovoril na vprašanje, kako
je bilo v tem pogledu leta 1920: »Ce bi bil imel to tedaj za sabo, bi bil
kajpada tudi že v Svici postavljal vprašanje jugoslovanske narodnosti dru-
gače, mnogo drugače in čeprav še ne tako, kakor ga postavljamo danes,
za današnje razmere, za sedanji politični položaj ! Ker jasno je, da s sta-
lišča proletariata tudi narodno vprašanje ne more biti nikak petrefakt!
Ono more vedno služiti njegovemu glavnemu cilju . . .«2"
Ni znano, ali so slovenski delegati na vukovarskem kongresu kaj raz-
pravljali o nacionalnem vprašanju. Znan je drobec, da je delegat partijske
54
organizacije iz Mežiške doline, Anton Metarnik, ki je na kongresu podpiral
stališča lev'ce, tam tudi prebral resolucijo svoje organizacije o koroškem
vprašanju, ki jo pozneje »Rdeči prapor« povzema: »...komunistično ori-
jentirani proletarijat na Koroškem odklanja plebiscit, ki nam ga je ser-
virala pariška kapitalistična gospoda.« To resolucijo je kongres enodušno
pozdravil.2^
Po vukovarskem kongresu je »Rdeči prapor« zagovarjal centraPst'čno
strukturo stranke: »Ako bi dovolili posameznim provincam avtonomijo v
strankinem delovanju, bi imeli prav gotovo na Hrvatskem in v Sloveniji
komunizem svoje posebne vrste in to ne gre.« Potrebno je enotno vodstvo
v revolucionarnem boju.^^ Kmalu zatem razpravlja o nacionalnem vpraša-
nju, ki pa ga vidi le kot mejno vprašanje. Ugotavlja, da ga ne more rešiti
buržuazija, temveč le sovjetska revolucija. »Proletariat Jugoslavije bo kaj
lahko rešil svoja vprašanja z bratskim italijanskim, nemškim in madžar-
skim proletariatom ter z ostalimi svojimi sosedi, ko bo prišel njegov čas.«
Ta čas pa da je zelo blizu.^^ V istem letu je bilo slovensko narodno ozemlje
s koroškim plebiscitom in z rapalsko pogodbo dokončno razkosano. Znano
je. da sta KPJ in KP Avstrije za plebiscit izdali geslo, da ga revolucionarni
proletariat ne priznava in se zato vzdržuje glasovanja.2"' Po izidu plebiscita,
negativnem za Jugoslavijo, je »Rdeči prapor« ugotovil polom slovenskega
narodnjaštva in pokazal na svojo rešitev: ». .. ves problem malega naroda
je v tem, da postane velik v mednarodnosti, da dobi pravico za svoje osvo-
bojenje takrat, ko zahteva in v delih pokaže, da je za svobodo vseh naro-
dov. Proletariatu Jugoslavije pa je naložila besna jugoslovanska buržoazija
poleg rešitve jadranskega problema še koroškega. S pomočjo mednarodne-
ga proletariata bo jugoslovanski komunistični proletariat rešil tudi ta pro-
blem za časa proletarske revolucije — ki ni za gorami ■— na ta nač'n. da
bo z lica zemlje stri imperializem, nacionalni in soc'alni šovinizem ... Živela
svobodna sovjetska Koroška, Primorska. Dalmacija v okviru sovjetskih
republik Podonavsko-balkanske federacije 1«^^ V enakem duhu je slovensko
glasilo KPJ pisalo tudi po podpisu rapalske pogodbe. (»Ko pridemo mi na
oblast, bomo čez vse te reči naredili križ.«)^^
Iz tega bežnega pogleda lahko zaznamo, da so slovenski komunisti v
letu 1920 gledali na nacionalno vprašanje v duhu vukovarskega programa,
tako da so problem občutili predvsem kot problem meja, in s'cer ob pere-
čem dejstvu imperialističnega razkosanja Slovenije, ki ga niso priznali.
Zavestno so prevzeli v imenu proletariata zgodovinsko nalogo, da ta pro-
blem rešijo obenem s proletarsko revolucijo, v sporazumu z zmagovitim
proletariatom sosednjih dežel, ker je postalo očitno, da meščanstvo tega
problema ne bo rešilo. V okviru Jugoslavije pa so predvsem poudarjali
nujnost popolne enotnosti revolucionarne stranke jugoslovanskega prole-
tariata, in videti je, da so na vprašanje nacionalne enotnosti gledali pred-
vsem politično, kot na izraz iskrenega proletarskega ántemacionalizma.
Vsem tem stališčem je skupno to, da v nacionalnem vprašanju sicer vidijo
odgovornost proletariata, a ne tudi že nujnosti povezave tega vprašanja
s procesom razvijanja svojega revolucionarnega boja.
55
II
56
Do konca leta 1923 se gledanje in politika KPJ ob nacionalnem vpra-
šanju tako korenito spremeni, da je naravno vprašati se, kakšni so vzroki
in vplivi in kakšna je bila pot za takšno spremembo, ki je ustvarila podlago
dejavnosti in veljave komunistične stranke med narodi Jugoslavije v pri-
hodnem času. Dokaj dobro je znan in ocenjen končni rezultat, ki se je v
njem ta sprememba izrazila, tj. sprejeta teza levice in zavrnjena teza Sime
Markoviča. A nastanek te spremembe je bil doslej še malo obdelan. Znani
so splošni vzroki: komunistična partija Jugoslavije, še nedavno ena naj-
večjih sekcij komunistične internacionale, je bila v letu dni po obznani in
po zakonu o zaščiti države razbita, in sicer »ob popolni pasivni asistenci
plemenskih in nacionalnih skupin«, kakor je trpko ugotovil referent o poli-
tičnem položaju na drugi državni konferenci KPJ, maja 1923, na Dunaju.-^
»Poraz 1920-21. leta« pravi E. Kardelj, »je partijo naučil marsičesa,
med drugim tudi tega, da se mora odtrgati od tradicionalnih jugoslovan-
skih buržoaznonacionalističnih formul in si na področju mednacionalnih
odnosov izoblikovati lasten revolucionarni in demokratični koncept.«^^ Ka-
ko pa je to »učenje« poteklo, o tem vemo še malo. Edino pri V. Strugarju
lahko najdemo povzetek nekdaj znamenite diskusije iz 1. 1923 o nacio-
nalnem vprašanju v partijskih glasilih.2^ K temu vprašanju bomo lahko v
tem referatu prispevali le nekaj opozoril splošne narave, posebej pa nekaj
o stališčih slovenskih komunistov v tedanjih razpravah.
V prvem obnovljenem komunističnem glasilu v Sloveniji, v »Delavskih
novicah«, v letih 1921 in 1922 ne najdemo kakšnega razpravljanja o nacio-
nalnem vprašanju, vendarle pa nekaj značilnih omemb. 2e uvodnik prve
številke nastopa proti absolutističnemu centralizmu, ki se »vzdržuje na
površju odinole vsled razpaljenih šovinističnih strasti, ki jih podžiga ple-
menska in verska mržnja« in tako odvaja ljudsko energijo od razrednega
boja. Proti absolutizmu postavlja list federativno načelo samouprave ljud-
stva, ki pa se ne sme enačiti z zahtevami po zgodovinski ali verski razde-
litvi avtonominhi pokrajin. Enotna fronta ljudstva lahko doseže revizijo
ustave v duhu federativne samouprave.Neumevanje nacionalnega vpra-
šanja in njegovega pomena je torej še nespremenjeno. Takšnih pogledov
je bilo tedaj še več. Zanimivo je, da je list v začetku 1922 ob »srbo-hrva-
ško-slovenskem sporu «opozoril, da je bila predvojna socialna demokracija
za federativno ljudovlado Srbov, Hrvatov, Slovencev, Bolgarov in drugih
balkanskih narodov, vendar iz tega nič ne sklepa za sodobnost, temveč
ostane pri formuli federativne samouprave v ljudsko demokratični državi,
ki »ni v interesu le delovnega ljudstva, ampak cele nacije .. .«'^ Pač pa je
v prvomajski številki istega leta v polemiki z avtonomisti (ki trde, da za
besedičenjem o enotnem jugoslovanskem narodu tiči le težnja za srbsko pre-
vlado) zahteval, da mora delavstvo voditi samostojno politiko, in sicer:
konfederacija svobodnih republik Južnih Slovanov, kjer bo vladalo delov-
no ljudstvo; to je realni cilj.'''- Najpomembnejši dogodek pa je nastanek
Zveze delovnega ljudstva za občinske volitve v Ljubljani, protirežimske, tj.
proticentralistične kaolicije komunistov okrog »Delavskih novic« s SLS
(prek krščanskih sociahstov) in socialsiti (»Zarja«) in ko je predstavnik
komunistov V. Fabjančič na shodu Zveze 27. oktobra 1922 nastopil proti
»centralizmu srbske buržoazije«, poudaril pravico »naroda slovenskega, na-
roda hrvaškega in naroda srbskega« do popolne samoodločbe, in ugotovil:
»Ce večina slovenskega naroda zahteva kot neposredni, minimalni cilj av-
tonomijo ali federacijo, bo razredno zavedni proletariat podpiral boj zanjo,
ker to odgovarja njegovim načelom o nacionalnem vprašanju.«''^ Tako lah-
ko že za leto 1922 ugotovimo težnje po novem formuliranju pogleda na
nacionalno vprašanje.
Prva državna konferenac KPJ (3.—15. julija 1922, Dunaj) ni razprav-
ljala o nacionalnem vprašanju. Tako je bilo mogoče, da je novoustanov-
ljena Neodvisna delavska stranka Jugoslavije kot legalna organizcija KPJ
v svojem nastopnem programu 14. januarja 1923 lahko še izjavila, da se
bo »v težnji za narodnim edinstvom borila proti vsakemu nasilnemu in he-
gemonističncmu centralizmu, za samovlado delavskega ljudstva!« Tako je
lahko »plemenske spore« razlagala z »nerešenim gospodarskim bojem raz-
nih plemenskih središč«, samoodločbo narodov pa omenila le v zvezi z
vprašanjem državnih meja (Jugoslavije). Za narodne manjšine, ki se »mi-
lom ali silom nahajajo v sestavu države«, je zahtevala »popolno politično
in kulturno svobodo.«3'' V primeri z letom 1920 torej še prav nič novega.
Ne prva državna konferenca KPJ, ne intervencija IV. kongresa ko-
minterne (novembra 1922) nista rešili splošne krize v KPJ in še posebej
ne v vodstvu, zato se je v letu 1923 zaostril frakcijski boj. In gotovo ni ne-
pomembno, da je bil sporeden z debato o nacionalnem vprašanju in ji dal
še posebno potezo vnetosti. To je tisto razdobje, za katero pravi tov. Tito,
da je imel frakcijski boj »prva leta delno načelen značaj, kadar je šlo za
razprave tudi o nacionalnem vprašanju . . .«^^
Na skupščinskih volitvah marca 1923 so nacionalne, protihegemoni-
stične stranke dosegle velikanski uspeh, posebno HRSS Stjepana Radića,
ki je dobila 474.000 glasov (leta 1920 285.000). »Uspeh narodnih meščanskih
strank na teh volitvah v Hrvatski, Sloveniji án Crni gori je vplival na ko-
muniste, da so temeljito proučili stališče partije v narodnem vprašanju ...«.
gotovo pravilno ugotavlja »Pregled zgodovine ZKJ«.36 Od 9. do 12. maja
1923 se je na Dunaju sešla druga državna konferenca KPJ, tam so načeli
tudi narodno vprašanje in opustili napačno stališče o narodni enotnosti. Na
podlagi obravnave je konferenca sklenila, da spodbudi vse člane partije, ki
se zanimajo za »nacionalno in plemensko vprašanje«, da o njem razprav-
ljajo.V že omenjenem referatu o političnem položaju se ugotavlja, da
politična kriza v državi, ki je do poloma KPJ imela pod vplivom komunistov
in mednarodnega položaja v precejšnji meri socailni značaj, dobiva zdaj kot
glavno značilnost »spopad dveh plemenskih grupacij, srbske in hrvatsko-
slovenske«. Bistvo tega spopada je konkurenčni boj meščanstva teh gru-'
pacij. Nacionalno in plemensko grupirane množice pomenijo gotovo močno
odporno silo proti režimu belega terorja, toda zdaj so pod vplivom svojega
meščanstva. Zato je glavna naloga KPJ, da izrabi to odporno silo, da poka-
že izdajstvo nacionalnega meščanstva in da s svojim geslom o pravici vsake
nacije do samoodločbe za ustanovitev posebne države prodre v množice,
57
dalje, da sta edini nosilki tega gesla KI in KPJ in da edino onidve moreta
uresnič'ti popolno nacionalno in plemensko osvoboditev po revolucionarni
poti v boju proti vsem buržoazijam. ■— Tako srečujemo v istem poročilu
še v eni sapi izraženi obe najznač'lnejši tezi nasprotnih strani v poznejši
debati: prva, da je bistvo nacionalnega problema konkurenčni boj meščan-
stva, druga, da naj komunisti vprašanje rešujejo po geslu o pravici naro-
dov do samoodločbe za odcepitev.
Drug dokument te konference je resolucija o narodnem vprašanju v
Jugoslaviji. V njem se najprej ugotavlja, da Jugoslavija ni produkt nacio-
nalne revolucije in pro-ste samoodločbe narodov, temveč produkt zmage
imperialističnih držav antante in kršitve pravice narodov do samoodločbe,
da sta v tej državi srbsko meščanstvo in monarhija vsilila vsem drugim na-
rodom brutalno gospostvo, da odpor proti temu gospostvu združuje
vse razrede hrvaškega in slovenskega naroda in da je v interesu revolucio-
narnega proletariata Jugoslavije, da podpira zatirane narode v njihovem
boju proti srbskemu gospostvu in za njihovo pravico do samoodločbe za po-
polno odcepitev. V ta boj je treba pritegniti tudi celotno delovno ljudstvo
Srbije, ki mu je treba pojasniti reakcionarno naravo tega gospostva in
monarhije. Obenem je treba delovati tudi proti manevrom hrvaške in slo-
venske buržoazije, ki v svojem razrednem interesu težita h kompromisu s
srbskim meščanstvom. KPJ naj se obrne na vse organizacije, ki se bojujejo
za samoodločbo narodov in jiim predlaga enotno fronto (omenjena je
HRSS). »V Sloveniji bo komunistična stranka nenehno razkrinkavala dvo-
lično politiko klerikalcev, ki so vselej pripravljeni izdati interese množice,
brž ko bi srbsko meščanstvo in monarhija kaj popustili slovenski duhov-
ščini in velikemu meščanstvu. Komunistična stranka bo nenehno zastopala
ustvaritev enotne fronte za boj proti srbskemu gospostvu z vsemi de-
lavskimi in kmečkimi organizacijami in jih bo spodbujala, da se osvobo-
dijo vpliva meščanskih strank in se združijo z revolucionarnim proletari-
atom.« V nadaljevanju našteva resolucija gesla KPJ v boju za samood-
ločbo narodov: ustvaritev položaja, ko ne bo nobena sila mogla narodom
preprečiti, da sami odločijo svojo usodo in si izberejo vlado po svoji volji;
izbrisanje vidovdanske ustave, katere revizija bi pomenila samo kompro-
mis meščanstev na račun ljudskih množic vseh narodov; postavitev delav-
sko-kmečkih vlad za vsak narod in njihova prostovoljna združitev v zvezo
delavsko-kmečkih republik. Obenem z bojem za uresničenje teh gesel se
bo KPJ bojevala proti ločitvi narodov z neprehodnimi zidovi, kajti ločitev
in sovraštvo je delo buržoazij. Resolucija končno opozarja, da Makedon-
cev ni moč obravnavati kot nacionalno manjšino in da bo makedonsko
vprašanje razčlenjeno v posebnem dokumentu.■'^ V tej resoluciji so torej
že nova stališča in misli, ki pa jih je bilo treba šele uveljaviti, v diskusiji
1. 1923 in še pozneje.
Začetek debate v partijskem tisku pomeni knjiga Sime Markoviča
»■Nacionalno vprašanje v luči marksizma«, ki je izšla leta 1923 v Beogradu
in ki v njej avtor pripominja: »Iz obilnega gradiva, ki sem ga pripravil
za obsežnejšo študijo o nacionalnem vprašanju, sem izbral tisto, kar se mi
je zdelo potrebno, da takoj izide glede na popolno dezorientiranost, ki v
58
tem vprašanju vlada v naši javnosti sploh.« Ob upoštevanju obsežne lite-
rature, posebej še Leninovih in Stalinovih del, je Markovič obravnaval po-
jem naroda, nacionalnega boja, nacionalno načelo, nacionalno avtonomijo,
nacionalno vprašnje v ruski revoluciji, njegov odnos do socializma in polo-
žaj v Jugoslaviji. Ne glede na vse njegove zmote, ki so hitro doživljale za-
vrnitev, je treba reči, da je Markovičeva knjiga, ki se je naslonila pred-
vsem na Stalinova dela, narekovala vsaj diskusiji dokaj visoko raven.
Markovičev namen je gotovo bil ne le najti odgovor na politična vpraša-
nja, ki jih je pred komunistično stranko postavljal položaj v Jugoslaviji,
temveč tudi utrditi svojo avtoriteto v stranki nasproti levi opozociji. V svoji
knjigi je odločil nekatera vprašanja, ki poslej v bistvu niso bila več sporna,
predvsem vprašanje o enem ali treh narodih: dokazal je, da so se Srbi,
Hrvati in Slovenci neodvisno drug od drugega razvili v tri moderne nacije
in da je »srbska teorija o narodni enotnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev
samo krinka srbskega imperializma«. Načelno priznava Slovencem in Hr-
vatom pravico do samoodločbe in do samostojne državne eksistence, ven-
dar hkrati te pravice praktično ne upošteva v prepričanju, da tega ne pri
Slovencih ne pri Hrvatih nihče ne terja, ker ločitev ni v interesu ne slo-
venskega in hrvaškega meščanstva ne proletariata. S tem pa se začenja
sistem njegovega zmotnega naziranja, ki ni vzdržalo revolucionarne mar-
ksistične kritike: to so predvsem trditve, da je nacionalni boj izraz kon-
kurenčnega boja meščanstva posameznih narodov, da je nacionalno vpra-
šanje potemtakem mogoče rešiti z revizijo ustave in da bi to bilo v inte-
resu proletariata, ki v nacionalnem boju ni neposredno interesiran, tem-
več samo toliko, kolikor ta boj ovira njegov razredni boj proti kapitali-
stični vladavini. Vse to je znano in je dobilo svojo antitezo že med disku-
sijo, posebno pa v resoluciji o nacionalnem vprašanju, ki jo je na predlog
levice sprejela tretja državna konferenca KPJ v začetku januarja 1924 v
Beogradu.^^
Po V. Strugarju je Mosa Pijade. ki je bil viden udeleženec v tej di-
skusiji, v nekem predavanju leta 1950 izjavil, da spodbuda za spremembo
partijske linije ni prišla od zunaj, temveč od komunistov s terena.''" Vse,
kar smo videli do zdaj, potrjuje pravilnost te trditve. O tem se bomo še
bolj prepričali, ko bomo pregledali prispevek slovenskih komunistov. Za
zdaj pa naj še opozorimo, da seveda tudi kominterna ni bila ravnodušna
ob diskusiji, ki se je razvila v okviru jugoslovanske partije, in da je o tem
imela svoje mnenje. Glas o tem je prodrl tudi v javnost v Jugoslaviji. V
začetku poletja 1923, torej po II. državni konferenci KPJ, je bila seja raz-
širjenega izvršnega komiteja KI, kjer je Zinovjev v sklepnem govoru go-
voril tudi o nacionalnem vprašanju. Zavrnil je izročilo druge internacio-
nale, ki je pravico narodov do samoodločbe priznala le na papirju, in opo-
zoril je, da je ta tradicija živa še v nekaterih strankah tretje internacio-
nalenale. Med naštetimi je omenil tudi jugoslovansko. »V Jugoslaviji«, je
preciziral, »se je Radiću in drugim v veliki meri posrečilo, da so zaradi
nerazumevanja nacionalnega vprašanja s strani jugoslovanske stranke ulo-
vili mnogo delavcev v svoje mreže nacionalistični (separatistični) elementi.«
Nato je Zinovjev na naslov vseh omenjenih strank dejal: »Naše stranke
59
morajo znati bojevati se ne le za 8-urni delavnik itd., temveč tudi za osvo-
jitev množic v danih okoliščinah, vedeti morajo, da je nacionalno vpraša-
nje v mnog'h deželah eno naših najmočnejših orožij za zmagovit boj proti
obstoječemu režimu. Naše stranke morajo nedvomno ostati delavske stran-
ke, ali tudi te delavske stranke morajo znati pravilno odgovoriti na naci-
onalno vprašanje v vseh tistih deželah, kjer je pereče. — Mi torej zahte-
vamo, da v tistih deželah, kjer nacionalno vprašanje igra veliko vlogo, naše
stranke znajo izkoristiti nacionalni element proti meščanskemu režimu.«
Nato je Zinovjev za zgled še povedal, kako so si ruski boljševiki pridobili
ukrajinske nacionaliste proti Kerenskemu, in končal: »Ce pa bi mi rekli:
Predragi ukrajinski kmetje, Marx je rekel, da nima proletarec nobene do-
movine, zato nas ukrajinsko vprašanje ne zanima, bi to ne bil ne marksi-
zem ne internacionalizem, temveč navadna karikatura. In tak položaj ima-
mo danes v mnogih državah . . .«'^^
Ce zdaj pogledamo v Slovenijo, je najpomembnejši dokument v debati
iz te problematike politična resolucija pokrajinske konference KPJ za Slo-
venijo, ki se je sešla verjetno proti koncu avgusta 1923. Druga točka re-
solucije govori o nacionalnem vprašanju. »Ce hočemo ob današnjem polo-
žaju delavskih in kmečkih množic v nesrbskih pokrajinah sploh delati med
množicami,« govori resolucija, »potem je edino možno stališče, da zahte-
vamo široko federacijo v smislu ruske sovjetske ustave. Cisto konkretno
moramo zahtevati: samostojnost Slovenije, Hrvatske, Bosne in Hercego-
vine, Makedonije in Crne gore v okviru donavsko-balkanske federacije...
Danes se čutijo vsa ta štiri plemena kot samostojne nacije (Srbi, Hrvati,
Slovenci in Makedonci) in to njihovo prepričanje mora biti za nas odločil-
no.. . Odklanjamo pa vse zgodovinske in državnopravne programe. Veliko
Srbijo, Veliko Hrvatsko itn., ker so v nasprotju z narodnim načelom .. .«"^^
Jasno je tu postavljeno nacionalno vprašanje kot pot k množicam za re-
volucionarni boj, nobenega dvoma ni glede narodnih individualnosti v Ju-
goslaviji, tudi ne glede Makedoncev, upoštevana je posebnost etične struk-
ture Bosne in Hercegovine, ki je predvidena kot samostojna republika,
prav tako Crna gora, samoodločba je postavljena obenem s federativno
združitvijo. Skratka, stališča, ki jih je zgodovina potrdila dosti pozneje in
ki v dokumentih III. državne konference niso bila tako jasno uveljavljena.
O geslu podonavsko-balkanske federacije bomo še govorili.
Gotovo, da do takšnih pogledov ljudje niso prišli čez noč, na pobudo
tega ali onega foruma ali dogodka, temveč so morali zoreti v glavah že
dolgo časa. Zakaj se niso pokazali že prej? Ze proti koncu diskusije, de-
cembra 1923, je bilo o tem v »Glasu svobode« zapisano: »Do Markovičeve
brošure smo imeli v naši stranki dve tendenci: srbijansko, tj. centralistič-
no, kateri je bilo ,narodno edinstvo' nedotakljiv aksiom, in pa izvensrbi-
jansko, federalistično, katere se ni upal nikdo javno izpovedati in še manj
učiti.«''-' Morda meje niso bile tako strogo potegnjene, a vsekakor je to
razlaga iz tistega časa, zakaj se je diskusija o nacionalnem vprašanju za-
čela tako pozno in potem sproščena dobila tak nenaden zagon.
Prvi se je na Slovenskem oglasil D. Gustinčič. Najprej je imel junija
1923 na Dunaju v jugoslovanskem marksističnem »Dijaškem klubu« pre-
60
davanje, ki so se ga udeležili tudi Kosta Novaković, Pavle Pavlović in
drugi vidni komunisti. Dokazovanje predavatelja, da so Slovenci, Hrvatje
in Srbi »ravno tako narodi zase kakor Nemci, Madžari, Romuni, Albanci
in drugi narodi v Jugoslaviji in da torej ne gre govoriti samo o treh na-
rodnostih v Jugoslaviji, je vzbudilo splošno skepso in se je šele počasi
udomačilo«. Na odločen odpor pa je naletelo predavatelj evo izvajanje o
nujnosti (s stališča Slovencev in sploh zahodnega dela Jugoslavjie, pa tudi
gospodarskih in kulturnih interesov balkanskih narodov), da se geslo o
balkanski federaciji razširi v smislu podonavsko-balkanske federacije, ki
bi zajela tudi Češkoslovaško, Avstrijo in Madžarsko, katere enote ne bi
bile strogo etnično razmejene, temveč bi bilo upoštevano tudi gospodarsko
načelo in kjer bi bil jezik skupnih zadev nemški; v tej zvezi je bilo tudi
predavatelj evo opozorilo, da bi Slovenci lahko sprejeli balkansko federacijo
samo kot zadnji izhod in da bi morala biti brez njih, »... ako bi se le osno-
vala v centralni Evropi kaka druga socialistična federacija«. Na poziv na-
vzočih, naj svoje predavanje objavi, »da ne bi pozneje zanikal, kaj je go-
voril«, ga je priobčil julija 1923 v »Glasu svobode« z naslovom »K proble-
mu narodnega vprašanja v Jugoslaviji«. Po kritiki v »Borbi« ga je še en-
krat zagovarjal, odgrnil nekaj ozadja polemike med frakcijama (o vplivu
»vetra iz Orienta«) in nastopil proti »izzivanju novih kontraverz« v stranki.
Prav posebej pa je priporočal spoznavanje in upoštevanje tudi problemov
Slovenije.''''
Z gledišča razkosanosti Slovenije se je avgusta v diskusiji oglasil Vla-
dimir Martelanc v članku »K problemu Slovencev, ki so vsled kapitali-
stičnega versaillskega miru postali sužnji laških kapitalistov.« Ugotavljal
je predvsem, kako se meščanskim nacionalističnim politikom v Nemčiji,
Jugoslaviji, Julijski krajini in drugod posreči pridobivati si množice. V
tej zvezi je s poudarkom ponovil besede Radeka, izrečene na neki seji
izvršnega komiteja KI; »Toda mi mislimo, da ne spada večina nacionalno
čutečih mas v tabor kapitala, ampak v tabor dela. Mi hočemo in moramo
do teh mas poti iskati in jo najti.. .«''■'
»Glas svobode« je objavljal tudi vse pripravljalne dokumente za III.
državno konferenco KPJ oziroma NDSJ, ki je o njih tekla beseda, in jim
dodajal tudi priložnostne pripombe. Domnevati pa moramo, da je bil pri-
spevek slovenskih komunistov, zlasti mlajših, v tej diskusiji večji, kot je
najti v tem listu. Na to misel navaja poročilo o diskusiji, napisano za ko-
minterno ob koncu leta 1923. Potem ko je bilo najprej opisano stališče
Sime Markoviča, nadaljuje; »Drugi tovariši (Novaković, Jovanović) pra-
vijo, da se mora partija v nacionalnem vprašanju držati federalistične po-
zicije v duhu drugih opozicijskih strank. Ta pogled so v zadnjem času
nekoliko spremenili mladi tovariši iz Hrvaške in Slovenije (podčrtal J. P.).
KPJ mora napraviti nacionanlo vprašanje za izhodišče vseh prihodnjih
nastopov partije, kajti ravno nacionalni konflikti ustvarjajo ugodna tla
za revolucionarno gibanje. Ne sme se nacionalne konflikte odrivati v ozad-
je, ne jih zabrisati, ampak nasprotno, podcrtavati jih in zaostrovati jih,
prenašati jih na razredna tla, prepričevati široke množice delovnega pre-
bivalstva in malomeščanstva z agitacijo in propagando, da meščanske
61
stranke nikakor ne morejo braniti njihovih interesov, paralizirati stranko
Radića s spretno taktiko enotne fronte — takšen je strateški načrt nadalj-
nje dejavnosti partije, ki ga zagovarjajo najmlajši elementi partije,« kon-
čuje poročilo in še ugotavlja, da se je velika večina stranke v Sloveniji
in na Hrvatskem izrekla za federalistično, nacionalno revolucionarno po-
zicijo.'^''
Ш
Resolucija III. državne konference v Beogradu, ki je bila sprejeta na
predlog levice, pomeni, kot znano, odločilno zmago revolucionarnega, na-
prednega stališča do nacionalnega vprašanja. Ugotovila je, »da država
Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more veljati za homogeno nacionalno
državo z nekaj nacionalnimi manjšinami, ampak za državo, v kateri vla-
dajoči razred enega (srbskega) naroda zatira druge narode.« Vsem naro-
dom priznava pravico do samoodločbe za odcepitev, pri tem pa poudarja,
da odcepitev ni obvezna. KPJ si pridržuje presojo v vsakem konkretnem
zgodovinskem položaju z vidika interesov napredka in razrednega boja
proletariata. Ker meni, da je zedinjenje srbskega, hrvaškega in sloven-
skega naroda v skupno državo v smeri zgodovinskega napredka in inte-
resa razrednega boja proletariata, se bo bojevala za to, da se s svobodno
odločitvijo vsakega naroda glede na njihove narodne, zemljepisne in go-
spodarske razmere izvrši njihovo prostovoljno federativno (zvezno) držav-
no zedinjenje. Revizija vidovdanske ustave, tj. sporazum nacionalnih bur-
žoazij, ne more pomeniti izvršitve samoodločbe, nasprotno. Za uresničenje
samoodločbe je potrebno doseči oblikovanje močnega delavsko-kmečkega
bloka, ki bo izbojeval delavsko-kmečke vlade in prostovoljno zedinjenje
v zvezo delavsko-kmečkih republik.'"* V resoluciji je še precej pomanjklji-
vosti, saj ne priznava makedonskega in črnogorskega naroda in povezuje
boj za narodno enakopravnost v Jugoslaviji z nastankom federativne de-
lavsko-kmečke republike na Balkanu, kar je bilo »preveč abstraktno« in
ni moglo »pritegniti v akcijo širokih množic zatiranih narodov Jugosla-
vije.«'''-* V resoluciji še odmevajo stara, jalova stališča, da je ustanovitev
države SHS pomenila »ustvaritev pogojev za proces formiranja enega na-
roda iz treh sorodnih«, da je »proces njihovega nacionalnega zedinjevanja
bil ustavljen« zaradi diktature srbskega vladajočega razreda in da je šele
po »procesu vse globljega nacionalnega razločevanja«, ko je ta »že toliko
napredoval«, nastopilo stanje, ko Jugoslavije ni več moči obravnavati kot
narodno enotno državo. Tako glede tega kot glede makedonskega in črno-
gorskega vprašanja smo videli, da so bila med diskusijo izražena že veliko
jasnejša in zrelejša mnenja. Vse te pomanjkljivosti in vse te kompromisne
formulacije pa vendarle ne zmanjšujejo pomena temeljnega dejstva, da
je ta prvi nacionalni program KPJ, ki je nastal kot pomembna sestavina
njenega revolucionarnega programa, vendarle postavil pravilne temelje,
ki so v bistvu obveljali tudi v prihodnjih desetletjih. Za Slovence je bilo
v njem pomembno tudi to, da je opozarjal na tisti del njihovega in hrva-
62
škega naroda, katerega so »imperialistične mirovne pogodbe. . . izročile
nasilju italijanskega imperializma«.
Iz problematike nadaljnjih let do 1928, ki je v njih potekal boj za
utrditev stališč, sprejetih v začetku 1924, in ko je prišlo tudi do ponovnih
posegov Kominterne, se dotikamo vprašanja tako imenovanega jugoslo-
vanskega okvira tj. priznanja Jugoslavije kot terena za revolucionarni boj
KPJ. Julija 1924 je V. kongres kominterne sicer potrdil nova stališča do
nacionalnega vprašanja, sprejeta na III. državni konferenci KPJ, a jih
je dopolnil s tezo, ki jo je bilo mogoče razumeti tudi tako, da pravica do
samoodločbe za odcepitev pomeni dolžnost posameznih nesrbskih narodov
Jugoslavije za takšno odcepitev. To stališče V. kongresa KI je bilo v KPJ
končno sprejeto po več fazah, ki so se razvijale v znamenju vedno manj
načelnega frakcijskega boja v vrhu KPJ. Sele IV. kongres KPJ v začetku
novembra 1928, ki se je sešel pod vtisom izredne zaostritve politične krize
v Jugoslaviji po atentatu na poslance Radičeve HSS v skupščini in kmalu
po VI. kongresu Kominterne, je ugotovil, da je »številna in globoka na-
sprotja znotraj države SHS«, ki so nastala že s samo njeno ustanovitvijo,
»mogoče rešiti samo z zlomom te državne tvorbe.«'" KPJ usmerja boj proti
glavnemu sovražniku, tj. proti hegemonističnemu meščanstvu in njegovi
vojaški monarhiji predvsem v Srbiji, kjer je osnova hegemonističnega re-
žima, in tu deluje za priznanje pravice zatiranih narodov do odcepitve in
do oborožene vstaje proti nacionalnemu zatiranju. V drugih delih Jugo-
slavije podpira vse akcije množic, ki vodijo k odcepitvi in ustanovitvi ne-
odvisne Hrvaške, neodvisne Crne gore, neodvisne in zedinjene Makedo-
nije, podpira albanski nacionalno revolucionarni boj kosovskega komiteja
in boj za neodvisno in zedinjeno Albanijo, priznava pravico madžarske
manjšme v severni Vojvodini do odcepitve, a jo hkrati svari pred Horti-
jevim režimom in jo usmerja k skupnemu boju z drugimi zatiranimi na-
rodi Jugoslavije, in končno, poudarja geslo neodvisne Slovenije.
Takšna stališča in gesla v sklepih IV. kongresa so bila del koncepta,
ki je računal na revolucijo v najbližji prihodnosti. Bile so sprejete tudi
pod vplivom ocene VI. kongresa kominterne, »da je nevarnost vojne naj-
značilnejše obeležje celotnega današnjega položaja«. Razmerje do Jugo-
slavije, ki se je tedaj vojaško in politično tesno povezala s Francijo, se je
v tej zvezi obravnavalo tudi z vidika »nevarnosti imperialistične vojne
proti ZSSR v Jugoslaviji«.
Geslo IV. kongresa KPJ o zlomu jugoslovanske države je bilo že po-
vod za različna tolmačenja v vrstah zgodovinarjev, posebno o njegovem
vplivu na politično učinkovitost nastopanja komunistov Jugoslavije. Ne
nameravamo se spuščati v debato o »pravilnosti« in »nepravilnosti« tega
gesla, ki ga je pač treba razumeti iz tedanje zgodovinske perspektive, ali
v debato o tem, kaj je pravzaprav hromilo dejavnost in manjšalo politični
uspeh KPJ v letih 1928,29 pa nekako do 1934/35.56 (Nekaj o tem bomo po-
vedali pozneje, v drugi zvezi.) Za zdaj se zadovoljimo s stvarno ugotovit-
vijo »Pregleda zgodovine ZKJ«, da je to geslo 1. 1928 pomenilo »oslabitev
pozicij delavskega gibanja in drugih jugoslovanskih demokratičnih sil v
63
času, ko je bila nevarnost, ki je grozila neodvisnosti Jugoslavije iz tabora
imperialističnihi sil, vse bolj očitna«.^''
V položaju, ko se je govorilo o odcepitvi, je preučitev problemov po-
sameznih narodov ■— poleg vseh drugih razlogov — postala še bolj nujna.
Razume se, da so slovenski komunisti morali odgovoriti na vrsto vprašanj
v tej zvezi in da so spričo razkosanosti slovenskega ozemlja težili k temu,
da o slovenskem vprašanju ne bi govorili samo v okviru KP Jugoslavije,
temveč tudi sosednih držav, zlasti Italije. Pri tem so že od 1. 1924 dosegli
podporo Kominterne, vsaj glede Italije: »Y zvezi s hrvaškim in slovenskim
prebivalstvom na ozemlju, ki ga je okupirala Italija,« je rečeno v resoluciji
V. kongresa KI, »je Komunistična partija Italije dolžna voditi propagando
in agitacijo v duhu prej omenjenih gesel (tj. samoodločba s pravico do od-
cepitve i. dr., op. J. P.) v sporazumu z bratsko KPJ.« (Podčrtal J. P.)^^
Misel, da je treba rešiti slovensko narodno vprašanje v sporazumu s pro-
letariatom sosednjih dežel, smo srečali pri slovenskih komunistih že prav
v začetku. Zdaj jo je povzela tudi komunistična internacionala.
Potem ko so bila dognana osnovna izhodišča in načela, je veljalo vse
to pojasniti in vnesti med slovenske množice. Referendum o programskih
resolucijah NDSJ v strankinem tisku leta 1924 v tem pogledu ni zadosto-
val. Skupščinske volitve februarja 1925 so pokazale, da je politični kapital,
ki si ga je o pravem času pridobila SLS s svojim avtonomističnim progra-
mom, trdo dejstvo. Ni bilo dovolj opravičevati stare napake, da je »takoj
po prevratu množice navdala vera v svetlo bodočnost in so šle skupno v
boj brez ozira na narodnost: splošni razredni interesi so stali v ospred-
ju ..potem »pa je prišlo na dnevni red tako imenovano slovensko-
hrvaško-srbsko vprašanje« in so se »razšle po narodnostih«, val naciona-
lizma, »ker delavska stranka ni imela tu jasnega stališča, pa je obsegel
tudi precejšen del delavstva« in je »prevladal vpliv avtonomistične
SLS .. .«^'-^ V »Zapiskih Delavsko-kmetske matice« je po volitvah ugotav-
ljal D. Gustinčič: »Mi smo pač imeli že delj časa prej pripravljene dobre
resolucije o narodnostnem vprašanju, toda te resolucije so ostale v naših
miznicah in je proletariat prav malo ali pa sploh nič vedel zanje.«'"'
Pri oblikovanju narodnega programa za Slovence je ta čas še vedno
veliko iskanja, a eno je postalo ob vseh izraženih variantah hitro jasno:
osnova za vsakršno rešitev slovenskega narodnega vprašanja mora biti
politično ozemeljsko zedinjenje slovenskega naroda.^' Medtem ko je bilo
npr. leta 1920 v »Rdečem praporu« še izraženo mnenje, da bi v primeru
sovjetske revolucije v Italiji in Jugoslaviji sprememba mej ne bila več
pomembna, ker bi Primorska pod italijansko upravo imela popolno avto-
nomijo, predvideva isti avtor v letu 1925 suvereno odločitev primorskega
ljudstva o državni pripadnosti.^^ Vlado Martelanc pa je hkrati v svojem
poglobljenem članku »K vprašanju italijanske imperialistične poUtike na
Jadranu in Balkanu ter k vprašanju Julijske Krajine« prišel do sklepa:
»Ustanovitev samostojne delavsko-kmetske republike Slovenije, kateri bi
pripadali tudi primorski Slovenci, v okviru Podonavsko-balkanske federa-
cije.«^-* V začetku leta 1926 je glasilo stranke že lapidarno ugotovilo: »Vpra-
šanje enotnosti (tj. zedinjenja. Op. J. P.) slovenskega naroda ne more tako
64
dolgo z dnevnega reda, dokler ne bo ta enotnost dosežena.«"'' Geslo zedi-
njene Slovenije je bilo sprejeto tudi v centralnem komiteju KPJ, in po
njegovem navodilu je 1. julija 1926 PK KPJ za Slovenijo (ob ratifikaciji
nettunskih konvencij) izdal poseben letak, ki sklepa: »Za pravico do samo-
stojne države vsakemu narodu na Balkanu! Za zedinjenje Slovencev v
svobodno Slovenijo!«''-'
Tudi Koroška je bila del tega programa. Ob peti obletnici plebiscita
je »Delavsko-kmetski list« objavil kot uvodnik članek Lovra Kuharja, ki
je najprej z marksističnega stališča razčlenil plebiscitno dogajanje in nato
ugotovil, da je koroško vprašanje še vedno odprto in naloga revolucionar-
nega delavstva: »Mi... gremo ... k delu za resnično socialistično rešitvijo
narodnega vprašanja, ki je dosegljiva v čistem izvajanju marksističnih
načel,« nadaljuje članek. »Naša naloga je, da z avstrijskimi sodrugi rešimo
in odstranimo koroško vprašanje s sveta (podčrtal J. P.) v smislu naših
načel, za kar imamo danes v svetu že vzglede..., da damo proletariatu
pravo pojmovanje narodnega vprašanja ..., da ima slovenski narod pra-
vico do integralnega edinstva in popolne samostojnosti.. .«'^ Glede Pri-
morske pa vidimo že čisto konkretne poglede na način izvršitve samood-
ločbe: ne plebiscit, temveč suveren dogovor vseh treh narodov Julijske
Krajine za obliko sožitja ali odcepitve. Slovenci priznajo Italijanom (v
Trstu, Reki, istrskih mestih) pravico odcepitve in dajejo za ta primer poro-
štvo, da ne bodo nastale težave kot pri Zadru, agitirali pa bodo v Trstu,
naj postane samostojna republika v federativni zvezi z zalednimi deželami,
enako tudi na Reki. Slovenci in Hrvati se priključijo Sloveniji in Hrvatski,
ali pa »se pridružijo v posebnih republikanskih oblikah Trstu in Reki, ali
pa Italiji«, kajti piscu (D. Gustinčiču) je jasno, »da slovensko Primorje
ne more in ne bo hotelo živeti brez Trsta in Reke, toda njegova stvar je,
da si poišče obliko sožitja«."^ Tudi slovensko Porabje se večkrat omenja.
Jasna je zavest o dejstvu, da so Slovenci popolnoma samostojen in po-
seben narod in da imajo vse suverene pravice, predvsem pravico do samo-
odločbe za odcepitev. »Enotnost« je konec 1926 v članku »Kaj bomo zahte-
vali od izvoljenih poslancev« med drugim naštela: »da se izjavijo za samo-
odločbo narodov do odcepitve, da zahtevajo za Slovence v Jugoslaviji in
Italiji pravico do samostojne države, da zagovarjajo samostojno in zedinje-
no Slovenijo.«•''^ Pisec članka Dušan Kermavner se je moral zagovarjati
pred sodiščem in je svoj zagovor izrabil za marksistično utemeljitev te
pravice za slovenski narod."" Omeniti je treba tudi članek Jožeta Dolenca
v Svobodni Mladini, ki je pravico do samoodločbe sistematično marksistič-
no razložil in povedal čisto stvarno, kaj pomeni za Slovence.™
Manj enotni so odgovori na vprašanje, kako naj se Slovenci odločijo,
ko bodo samostojnost dosegli. To je razumljivo ne samo spričo že omenje-
nih splošnih stališč v KI oz. KPJ, temveč predvsem zato, ker v tedanjih
mednarodnih okoliščinah pač še ni bilo mogoče dati enoumnega odgovora
(ocena mednarodnega položaja na VI. kongresu KI leta 1928!) Tako vidimo
zelo različna mnenja: Slovenci spadamo v Srednjo Evropo, »čeravno so
nas zaenkrat vlaknih na Balkan« (»Katihna« v Del.-kmet. listu), ali. Bal-
kanska federacija je ravno tako nepopularna kot samostojna Slovenija,
65
zato Podonavsko-Balkanska federacija (D. Gustinčič), ali, Slovenija pripada
po zgodovinskem, gospodarskem in kulturnem izročilu podonavskemu
kompleksu, a v današnjem političnem položaju je navezana na usodo dru-
gih balkanskih dežel (V. Martelanc). In končno, Jugoslavija naj nam prizna
pravico do samoodločbe in jasno je, da bi se posamezni narodi potem ne
odcepili, marveč bi upoštevali koristi, ki jih daje velika država malim na-
rodom (J. Dolenc).
Seveda je začenjala komunistična stranka v Sloveniji poleg omenje-
nega in še mnogega drugega teoretičnega razpravljanja tudi čisto konkret-
ne akcije. Leta 1926, ob volitvah v oblastni skupščini, ki sta cepili jugo-
slovanski del Slovenije, je poudarjala svobodno in zedinjeno Slovenijo,
povabila je socialiste, naj v skupnem letaku in v oblastni skupščini obe-
nem s komunisti izjavijo, da so Slovenci samostojen narod, da so proti
parcelaciji Slovenije in zahtevajo samoodločbo; leta 1927 je za skupen na-
stop s SS J na skupščinskih volitvah postavljala pogoj, da se SS J odreče
centralizmu in nastopi za samoodločbo vseh zatiranih narodov, tudi slo-
venskega.'- Vse to navajamo le kot primere, saj je to dejavnost treba še
dobro obdelati. Gotovo pa je, da je takšna dejavnost vplivala tudi na demo-
kratično usmerjene ljudi v slovenskem kulturniškem krogu in je zato lahko
prihajalo z njimi do publicističnega sodelovanja v »Mladini« (»Svobodni
Mladini«) od leta 1925 do diktature.V pisanju Lojzeta Udeta, najvidnej-
šega med temi, odseva dejstvo, da so slovenski komunisti postajali priznan
dejavnik v boju slovenskega naroda. Tako je po »blejskem paktu« Ude
ugotovil, da je končana »prva poprevratna faza borbe za samostojno zdru-
ženo Slovenijo, v kateri je bila vodnica SLS« in da morajo v tem boju
nastopiti »druge, revolucionarnejše sile«. Naslednje leto je zapisal, da je
v revolucionarnem boju Slovencev za samoodločbo prostora za vse stranke,
ki se zedinjujejo na tem kriteriju, stranka, »v kateri bi bili zbrani vsi mali
in ponižani v borbi proti svojim gospodarsko-socialnim izkoriščevalcem«
pa bi mogla postati «matica zbiranja«, ki bi prinesla »v politično življenje
največ jasnosti«, s pogojem, da razrednega boja ne bi pojmovala preveč
»mehanično in doktrinarsko«, temveč s »polnim umevanjem za konkret-
nost, individualnost slovenskega položaja in razmer«.'''
Tako vidimo v času do šestojanuarske diktature začetne znake stališč
in razmerij, ki so svojo novo ustvarjalnost in popolno uveljavitev dosegle
precej pozneje, v drugačnem zgodovinskem položaju. A ni brez pomena,
da vidimo štiri leta po uvedbi diktature, že na začetku nove dobe, v marksi-
stični »Književnosti« večkrat opozorila na to, kar je nekoč pisala »Mla-
dina«.
Naprej v naslednji številki
OPOMBE
» Zgod. A. KPJ, II, str. 17.
^ o. C. str. 45.
3 o. C. str. 42.
Referat na slovesni seji CK ZKS 15. IV. 1967 (Delo, 16. IV. 1967).
5 Demokracija, marec 1918, št. 1-2. Ponatis v Zgod. Arh. KPJ, knj. V., str. 330.
66
" Zgod. Arh. KPJ, knj. V., str. 287—289.
' Pregled zgod. KPJ, Ljubljana 20—21.
'* Podatki o organizaciji jugoslovanskih komunistov v Rusiji so predvsem iz
knjige I. D. Očak, Jugoslavjanskije internacionalisty u borbje za pobjedu
sovjetskoj vlasti v Rossija (1917—1921 gody), Izdateljstvo moskovskogo uni-
versiteta, 1966.
'J France Klopčič, Ob petdesetletnici dveh deklaracij za zedinjenje Slovencev,
Hrvatov in Srbov, Problemi V, maj 1967. št. 53, stran 718—729.
— isti. Prostovoljci — disidenti. Naši razgledi, 13. maj 1967, št. 9.
I. D, Očak, o. C, str. 48.
'^ I. D. Očak. o. c, str. 92, 95 in 96.
" Zdi se, da so tedaj imeli v mislih -Državo SHS« pod vlado Narodnega viječa
v Zagrebu, s katero je bila sovjetska vlada pod vplivom jugoslovanske sku-
pine komunistov pripravljena urediti vrnitev vojnih ujetnikov. Prim. France
Klopčič, Dokument iz Moskve leta 1918, namenjen Narodnemu veću SHS v
Zagrebu. Sodobnost XIV, 1966, str. 1264—1269.
I. D. Očak, o. C, str. 135—139, 111.
Nikola Grulovič, Jugoslovanska komunistična revolucionarna grupa »Pelagič«,
Matica srpska, zbornik za društvene nauke, 22 Novi Sad, 1959, stran 108—128;
— isti — Osnivačka konferencija Pelagićevaca, Četrdeset godina, Knjiga prva,
Beograd 1960, str. 41—49.
'a O gledanju srbske socialne demokracije na nacionalno vprašanje drugih ju-
goslovanskih narodov in posledicah za politiko KPJ, glej:
Vlado Strugar, Socialna demokratija o nacionalnom pitanju jugoslovenskih
naroda, Beograd, 1956, stran 75—81.
^^ Rdeči prapor, glasilo socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov),
23. junij 1920, štev. 8.
1' Rdeči prapor, 11., 15. in 18. september 1920, štev. 30—32.
^^ Ujedinjenje, 13. marec 1920, štev. 1.
'a Ujedinjenje, 20. marec 1920, št. 2.
2» Enotnost, 27. avgust 1927, št. 32.
21 Rdeči prapor, 18. avgust 1920, št. 23;
Lovro Kuhar, Borba komunista u Ravnama posle zabrane KPJ, Četrdeset go-
dina, knjiga L, stran 163 (tu je vsebina resolucije po spominu podana neko-
liko drugače: »S tem je KPJ že takrat zahtevala, da se Koroška priključi
Jugoslaviji in da se začne boj proti tamkajšnjim nasilstvom, proti raznaro-
dovanju Slovencev.«)
22 Rdeči prapor, 21. 7. 1920, št. 15, D. Gustinčič, Po Vukovarskem kongresu.
23 Rdeči prapor, 21. 8. 1920, št. 24, D. Gustinčič, Rešitev narodnega vprašanja.
2'' I. Regent — J. Pleterski: I. Kreft, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška,
_ Murska Sobota 1964, stran 97—101.
25 Rdeči prapor, 20. oktober 1920, št. 41, »Bankrot slovenskega narodnjaštva —
za narodov blagorjanstva«.
28 Rdeči prapor, 17. novembra 1920. št. 49.
2' Referat na II. državni konferenci KPJ (Dunaj, maj 1923) A CK ZKS, KI
LXXXII1,1032—1040.
28 Delo, 16. aprila 1967.
2^ Vlado Strugar, Komunistična partija in rešitev nacionalnega vprašanja v
Jugoslaviji. Članek v Zborniku »Pregled zgodovine ZKJ«, Ljubljana 1959,
Cankarjeva založba, str. 220—225.
V najnovejšem času je bilo v Zborniku »O nacionalnom pitanju«, Beograd
1967, ponatisnjenih nekaj odlomkov iz te diskusije.
30 Delavske novice, 28. oktober 1921, št. 1.
31 Delavske novice, 2. in 16. februar 1922, št. 5 in 7 (L. K. Radarski, Proletariat
in srbohrvaškoslovenski spor).
32 Delavske novice, 1. maj 1922, št. 17 (V. F., Centralizem in avtonomija).
33 Delavske novice, 2. november 1922, št. 44.
3^ Glas svobode, 21. april 1923, št. 1.
67
ä5 J. B. Tito, Govor na X. mestni Iconferenci ZK Beograda, Delo, 18. aprila 1967.
3° Pregled zgodovine ZKJ, stran 86.
37 O. C., stran 7G—77.
3ä Resolution über die Nationalitätenfrage in Jugoslawien (maj 1923), A CK
ZKS, KI LXXXIII. 997—999.
35 Zgodovinski arhiv KPJ, knj. II., str. 60 in sl.
V. Strugar, o. C, stran 220.
Glas svobode, 12. julij 1923, št. 13.
Politična resolucija pokrajinske konference KPJ za Slovenijo (1923). A CK
ZKS, KI LXXXIII,2039—2044.
'■^ Glas svobode, 6. december 1923, št. 34.
" Glas svobode, 26. julij, 9. in 23. avgust, 6. in 27. december 1923, št. 15, 17, 10,
34, in 37, 3. januar 1924, št. 1; prim, tudi Enotncst, 27. avgust 1927, št. 32.
« Glas svobode, 23. avgust 1923, št. 19 (Peter Razbojnik — psevdonim za VI.
Martelanca.)
''^ Poročilo za KI o komunističnem gibanju v Jugoslaviji. 4. december (1923) A
CK ZKS, KI LXXXIII'2125—2130.
Zgodovinski arhiv KPJ, knjiga II, stran 67 in sl.
19 Pregled zgodovine KZJ, stran 93.
55 Zgodovinski arhiv KPJ, gradivo IV. kongresa KPJ, stran 145—218.
^ Prim, polemiko: J. Marjanovič, Prilog izučavanju jugoslovanstva u ustanku
1941, JlC, 1962, št. 1, str. 33—48, F. Klopčič, O nacionalni politiki KP Jugo-
slavije, Naši razgledi, XI, 1962, št. 2(241), str. 26 in J. Marjanovič, Još jednom
o pitanju jugoslovanstva o ustanku 1941, JlC, 1963, št. 1, stran 47—54.
5" Pregled zgodovine ZKJ, stran 117.
53 Zgodovinski arhiv KPJ, knjiga II, stran 421.
^'^ Prim, prispevek Franceta Klopčiča v diskusiji na simpoziju, »O osvobodilni
fronti slovenskega naroda, Ljubljana, 28.—30. aprila 1966 (v tisku).
Rdeči prapor, 21. avgust 1920, št. 24, D. Gustinčič, Rešitev narodnega vpra-
šanja in Zapiski Delavsko-kmetske matice, 1925, D. Gustinčič, K taktiki o
narodnostnem vprašanju na Primoskem, stran 28.
^ Zapiski Delavsko-kmetske matice, 1925, stran 125.
6'' Delavsko-kmetiski list, 4. marec 1926. št. 9. Uvodnik »Drobiž velikosrbske
buržoazije ali Slovenci«.
65 Pregled zgodovine ZKJ, stran 113 (navedena napačna letnica!) in v op. 61 cit.
prispevek F. Klopčiča.
Delavsko-kmetski list, 8. oktober 1925, št. 36, L. K. G., Petletnica koroškega
plebiscita.
'^' Zapiski Delavsko-kmetske matice, 1925, D. G., K taktiki o narodnostnem
vprašanju na Primorskem, str. 28.
"3 Enotnost, 16. december 1927, št. 14.
f Enotnost, 27. april 1927, št. 16; Svobodna mladina, 1928, stran 104—107.
Jože Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve, Svobodna Mladina, 1928,
stran 5—11.
Delavsko-kmetski list, 2. oktober 1924, št. 7; Zapiski Delavsko-kmetske ma-
tice, 1925, stran 107; o. c, str. 49; Svobodna Mladina 1928, stran 9.
F. Klopčič, v prispevku cit. v op. 61; Enotnost, 6. januar 1927, št. 1 in 8. julij
1927, št. 25.
'3 Dušan Kermavner, O našem delu v krogu Mladine (Svobodna Mladina) v
letih 1925—1928. Naši razgledi, IX, 1960, št. 3 (194), stran 64—65 in Ludvik
Mrzel, Srečko Kosovel in Mladina, Jezik in slovstvo 1959 60.
''' Lojze Ude, Značilnost zadnjega volilnega boja in današnji notranje politični
položaj v svitu borbe za samostojno združeno Slovenije, Mladina, 1927—1928,
stran 17—22;
— isti avtor, Revizija ustave. Svobodna Mladina, 1928, stran 132—134.
68
Prostor senc
Taras Kermauner
(Premišljevanje ob poeziji Braca Rotarja)
Mogoče je tu kakšen zvok,
ali pa se je zlomila luč.
(Prostor I)
AKVAREL. Gregor Strniša je začel svojo prvo pesniško zbirko — Mo-
zaike — z Japonskim lesorezom. Braco Rotar uvaja svojo Lakoto (1966)
— s pesmijo Prostor, ki bi prav lahko nosila naslov Kitajski akvarel. Pesmi
sta si v nečem sorodni, v drugem različni. Že na prvi pogled je Rotarjeva
poezija trpna, meditativna, zadržana, rahločutna, opisujoča — to jo s Str-
niševo druži. Podrobnejše razpoznavanje pa nam pokaže tudi njuno razliko.
Japonski lesorez je precizen, jasen, določeno skladen. Prostor I prelivajoč
se, zabrisan, dihnjen. Strniša se ni nikoli — niti v enem primeru — odre-
kel svoji evropski klasični zgradbi, ki vidi eno temeljnih zahtev poezije v
kar se da razločno izrisani risbi, v nazorno.3ti kompozicije, v sovisnosti de-
lov, od katerih je vsak sam zase izdelan in trden, vsi skupaj pa sestavlja-
jo novo izdelano in trdno celoto. Strniša zida s pametjo, disciplino, znanjem,
torej s popolno zavestno kontrolo, njegove pesmi razodevajo nordijsko —
temno — fantazijo, vklenjeno v mediteranske — jasne — forme, prvinsko
strast, urejeno v hladen razum, stopnjevano dinamiko, ujeto v absolutno
statiko arhitekture in prostora. Pri Rotarju ni sledu o tej strasti, o dina-
mizmu Ubijajoče Biti, o sagah, prav tako ne najdemo protiteže temu pr-
vemu elementu: spon urejajočega in discipliniranega razuma. Ni napetosti
med poloma, ki je tako nenavadno značilna ravno za Strniševo poezijo.
Sploh nobene napetosti ni. Dürerjevske lesoreze so zamenjali kitajski akva-
reli. Pesem je barvni madež, v katerem se prelivajo niansirani toni, noben
njen del ni samostojen, jasen, določen, vse se pomaka v vse, nakazano,
plavajoče. Zgradbe ni, pesem ne pozna arhitektonike. Impresioni.stičen
zapis je, brez trdnosti in dokončnosti, sočno vedrino je zamenjala mračna
medlost, spuščanje mraka, v katerem razlike izginjajo, vsa postaja, kar ni,
in šele v tem, kar ni, to, kar je: prehod. Vse je spreminjanje.
69
Spreminjamo se,
kakor se kamen vsako jutro
spremeni v vodo,
kakor se včasih utrga nebo
in sede na goro
kakor glas noči in megle.
(Prostor I)
SPREMINJANJE. Kamen se spreminja v vodo — ali ni to podoba gore
in reke, ki se stapljata v nedoločeni črti in je gora voda, voda gora? Tudi nebo
je sedlo na goro, tudi med tema dvema prvinama ni ločnice, druga v drugo
se spreminjata. Vse ovija megla. Noč je. V noči ni jasnih razmerij. Ce kaj
ne velja, potem ne velja klasična in tipična evropska zahteva po jasnosti
in razvidnosti. Reči ne nastaja druga zoper drugo, nobena posamezna reč
ne teži po tem, da bi se bistveno razlikovala od drugih. Individualizma ni.
Vse je eno, vse posamezno teži k Enoti, odrekaje se svoje posameznosti.
Pokrajina lebdi vsa razlita, neizrisana, nedorečena, slutenjska. Pesem teme-
lji na besedi mogoče. Mogoče je ključ za njen pomen. Mogoče je tako, mo-
goče drugače. Kdo bi vedel. Naše oči so šibke, naša vednost negotova. Pes-
nik ni samozavesten, v sebi gotov. Njegov subjektivni pogled mu ni Merilo
Resnice. Bogve kako je v resnici. Med mano in svetom je intermundij ten-
č'c, bolj ali manj prozornih. Reči nastopajo kot sence, svet je kitajska
senčna igra, zabrisane sence na zabrisani podlagi. Ne tipljimo, da ne bi s
svojimi določujočimi in polaščajočimi se prsti pokvarili še tistega, kar lah-
ko — če ostanemo trpni, nepremični, zgolj opazujoči in odslikujoči — za-
znamo.
Tako velika je tema.
(Prostor I)
ZUNAJAKTIVIZEM. Ali ni že v tej začetni pesmi napovedana Rotar-
jeva pesniška resnica? Kitajski akvarel ni šalamunski antiaktivizem, ki
pomeni avtodestrukcijo aktivizma in zato antiaktivistični aktivizem. Pro-
stor je zunajaktivističen, zenbudističen pristop k svetu, ki ga osameli opa-
zovalec, prebivajoč v neobljudenih hribih, goji kot svojo zunajzgodovinsko
resnico. (Vse to bo čez nekaj časa pesnik zanikal, da bi lahko nazadnje še
bolj utrdil svoje izhodišče.) Rotar je neprimerno bližji začetnemu Grafe-
nauerju, le da ta, čeprav trpen, uživa v vsem svojem zaznavanju sveta.
Uživanje sveta je dejansko použivanje sveta, zato ostaja zgodnji Grafe-
nauer Narcis, Absolutni — čeprav do skrajnosti reducirani — Subjekt. V
primeri z zgodnjim Rotarjem je zgodnje Grafenauerjevo uživanje in po-
uživanje sveta ter samega sebe (svoje zaznave) še zmerom aktivizem, še
zmerom nekaj dejavnega, določujočega, na Volji — volji do samopouživa-
nja — temelječega.
Skozi steno,
pojdimo vendar skozi steno.
(Okvir II)
70
REC. Nič na svetu ni do kraja trdno, odporno, neprobojno. Vse se od-
pira in zapira, prepaja, eno hodi skoz drugo. Smrt je želatina, mehka, me-
dla, lepka, širi se in krči, drsi, premika, tresoča se žolča, razredčena smo-
la, tekoče blato. Ni eno zrak, drugo zagoričnikovska bazaltna stena, ki te
odbija, da jo moraš premagovati z ognjem in mečem. Sten sploh ni, ni
absolutnih omejitev, skoz stene stopamo kot skoz vrata iz rogoznice. A kdo
smo, ki ne prebijamo, tako tuji zagoričnikovim eksplozivom življenja, in
ne razbijamo, tako nesorodni šalamunskim eksplozivom Boga-Direktorja
svetovne Snage? Ki nas plavajoča amebasta protoplazma sveta spušča
skozse kot del same sebe? Rotar vzklika: pojdimo vendar skozi. Je ta
vzklik zajčevski zagrizeni krik, ki poziva k maščevanju, krambergarjevsko
samopozivanje k odličnim in socialnim dejanjem, ali šalamunsko samoiz-
zivanje britve, naj higienično in precizno zareže skoz steno poseljenega
bitnega Sveta? Ne eno ne drugo ne tretje. Rotar vzklika brez Volje. Obli-
ka tega stavka — vzklika — je davek Rotarjeve začetne poezije Zajčeve-
mu vplivu. Oblika je tuja, vsebina že samosvoja. Skoz nesvojo formo po-
daja pesem povsem svoj svet. To vidimo tudi iz nadaljevanja, v katerem
nas pesnik seznanja z razlogi svojega vzklika: saj so tako vsi I ti kamni
moji. Oblika: moji je izrazito zajčevska. Zajcev svet je svet polaščanja, tr-
ganja iz tujih rok in prehajanja v moje, torej svet poudarjenih Subjektov.
Jaz — Subjekt — sem nosivec Resnice, Resnica je moja, moja last. Pri
Rotarju pomeni beseda moji nekaj čisto drugega. Pesnik ni Subjekt, ki bi
kamne stene posedoval, pesnik je s kamni identičen, on je kamni, kamni
so on. Oznaka moji pomeni identiteto človeka z rečmi sveta. Po čemer je
Zaje tako zagrizeno in obupno težil, to je Rotar dosegel že v začetku svoje
poti. Živa Reč ni njegov Cilj, temveč dano dejstvo, izhodišče, stvarnost.
(Pozneje jo bo predeloval v smeri ne-žive, ne-patetične, ne-razburkane,
omrtvele Reči.) V tej točki je Rotar zgodovinsko za cel korak tudi pred isto-
dobnimi Salamunovimi pesmimi; tudi ta namreč pravo, nečloveško plat
Reči šele išče, Reč je negacija človeškega — pesnikovega (nihilističnega)
ultraaktivizma. (A kmalu se bosta oba pesnika znašla vprežena v isti voz
negacije aktivizma.) Rotar — v svojem začetku — ne išče. Našel je. Se
več. Njegova pozicija je najdenost. Človek je reč. (Prav tako tudi ne pozna
silovitega dinamičnega paradoksa med skrajno aktivnostjo polaščajočega
se Subjekta in človekom kot rečjo, kakor se je razvil v Zagoričnikovi poe-
ziji. Manjka prvi pol: Aktivni subjekt.)
naj nam zobje grizejo
meso
(Prostor II)
TRADICIJA. Pesnik se polagoma izvija iz krempljev izročila. Zapisuje
še verze, ki sodijo po zunanji fakturi v demonično razviharjeni in pre-
potencirani svet Zajčeve poezije, v svet, ki je Rotarjevemu pristnemu —
in pozneje do čistega razvitemu — pesniškemu odnosu do sveta primerno
tuj. Zobje, ki grizejo, so iz znanega Zajčevega arzenala, podobno tudi ver-
zi: naj nam teče reka / krvi skoz prste I naj so naše roke umazane. Po-
li
nekod je zaznaven tudi Tauferjev vpliv: saj smo že mrtvi / s steklenimi
očmi I kakor ribe. Vendar tudi v teh verzih ni tistega pravega zajčevskega
besa, tiste silovite težnje po Moči, in tudi ne tauferjevskega domotožja po
Velikem, Harmoničnem, Zvestem, Pravem, Občestvsnem življenju. Ni dej-
stva in najstva, ni razkola med željo in danostjo, ni napetosti, dinamike,
raztrganosti in potrebe, ki poraja dialektike. Rotar ugotavlja: tako je, takš-
na so dejstva, nemočni smo. In nad temi svojimi ugotovitvami ne obupuje.
V njem ni silovitih nezadovoljivih potreb, razplamenelega se pohlepa, raz-
burjenih strasti. Nepravi kot Zaje: moje roke so mi ukradli, požrli, pola-
stili so se me, razkosali so me, moji sovražniki. Zli Gospodarji, peklenske
sile sveta. Mimo zapiše: saj ni nikjer mojih rok ;' in ne morem/ držati
žerjavice. / Niti žerjavice.
Brez zvoka,
kakor besede v vetru.
(Prostor IV)
IZHODIŠČE. Tako je Rotar dospel do svojega štartnega bloka. Izho-
dišče njegove poezije je upadel, posušen, nezaznaven, brezbarven, ugasel,
desubjektiviran subjekt, ki samega sebe ne doživlja več kot subjekt, tem-
več kot nekaj. (Po svoje se je tu ponovila Kovičeva začetna desubjektivi-
zacija, depersonalizacija prejšnjega močnega osebnega in skupinskega Sub-
jekta v nedefinirano obliko nečesa, nekam, nekje, nekako, v nekaj viseče
plavajočega, v človeka, ki se je skušal skriti v anonimnost anomičnega in
anemičnega, da bi se lahko ohranil pred eksaktnim nasiljem socialno, poli-
tično, ekonomsko, zgodovinsko in zavestno določnega, določajočega, vlada-
jočega, polaščajočega se; brezobličnost je bila seveda le prehodna empi-
rična forma v formiranju nove določne forme, nove zavesti, novega odnosa
do sveta, nove stopnje povojne slovenske zgodovine). To je razvidno iz
celotne IV. pesmi cikla Prostor, ki se — po že citiranih verzih — nadaljuje:
brez barve, / kakor že zdavnaj / ugasel ogenj, j kakor senca v noči, I tako
tiho, I da ne ostane ' niti sled. Tudi slovničnega subjekta pesmi ni več.
Subjekt je vse, kar koli, brezoblično, svet sam. Izpiti človek je postal ■—
v pesnikovi zavesti nereflektirajoče se zgodovine — svet sam. Med posu-
šenim, torej izginulim človekom in svetom je zdaj identiteta. Človeka —
Subjekta — ni več. Ostala je le njegova sanca, ki pa ni več njegova, tem-
več predvsem senca. Osamosvojila se je. Plava v praznini kot edina pre-
ostala resnica.   ,
Trije značilni pesniki neposrednega pozajčevskega časa: Zagoričnik,
Šalamun in Rotar, izhajajo iz Zajčevega sveta, le da vsak po svoje; vsak
si je vzel za izhodišče drugo prvino Zajčeve poezije: Šalamun počelo negi-
ranja, Rotar rezultat tega negiranja, Zagoričnik oboje. Šalamun je antiakti-
vistični aktivist, bistveno je razvil naprej metodo Zajčeve poezije, pot, po
kateri je pesnik hodil k svojemu cilju. Rotarja ne zanimata pot in metoda,
temveč rezultat. Zato ne nadaljuje z razbijanjem sveta, temveč z razbi-
tostjo. Šalamun krepi, diferencira, stopnjuje pot do sence: uničevanje člo-
veka in sveta. Rotar senco samo. Šalamun je aktiven. Rotar trpen, prvi
72
igriv, drugi počasen, poezija enega intenzivirano sekanje sveta, poezija
drugega svet, ki je že nevarno bolj razredčen. Oba razvijata svet, ki sta
ga dobila, oba se še bolj oddaljujeta od začetka epohe, od let 1941—1945,
in se še bolj bližata njenemu koncu, le da vsak od njiju razvija eno mož-
nost, eno linijo tega zorenja in hkrati usihanja. Zagoričnikova pozicija obe
liniji združuje, njeno bistvo je ravno v dialektični napetosti, v nenehnem
nihanju med stopnjevanim subjektivizmom (ki ni kot Šalamunov zgolj
uničevavski, temveč kar najbolj raznovrsten: ustvarjalen, polaščevavski,
razdiravski; poglavitno je, da je poln, da napeto živi svojo dejavno ekspan-
zijo, da je Subjekt — in tu je Zagoričnik brez dvoma neposreden Zajcev
naslednik, saj še bolj poudarja že tako izrazito silovitost Zajčevega s sa-
mim sabo bojujočega se, pohlepnega, strastnega, razviharjenega Subjekta,
Subjekta, ki ga je Šalamun nadaljeval predvsem v eni sami smeri: kot
Uničevavca in Samouničevavca) in okrepljenim reizmom. Drugi pol Zago-
ričnikovega sveta je soroden Rotarjevemu svetu. Gre za razkrojeni, ne-
močni, smrti zapisani rezultat Zajčevega Subjekta, za trpno reč: le da je
tudi ta reč — senca — pri Rotarju neprimerno bolj rahla, neživa, razpr-
šena, omejena, reducirana kot pri Zagoričniku — pesniku pulzirajočega
Vsega.
Naslednji dan je izsušilo sonce moje izgubljene dele.
Nekaj rib je z zanimanjem opravljalo svoj posel.
Tako da je ostal samo odsev.
(Okvir IV)
SENCA IN ODSEV. V Okviru pesnik še natančneje opisuje svojo senč-
no substanco. Razsul sem se, pravi. Njegove roke in noge — še podedovani
Zajčevi simboli — ne vpijejo, ne hlepijo nazaj k očetu, k telesu. Pesnik
ne protestira, ne kolne, ne žaluje, ker so ga razkosali. Ni Sovražnika, ki
bi ga razkosal. Človek je razkosan, kar tako, to pride samo od sebe. Naj-
prej je brez udov, ko jih dobi, jih spet izgubi, to je krog, nevznemirlj.iv,
skromen, nepomemben, brez poudarka. Zajcev ritem je vrel, klokotal, se
silil, se mogočno vzdigoval, globoko padal, naostren, razburjen, mnogo-
poveden, pritožujoč se, hoteč v eni sapi izdaviti Tragedijo sveta. Tej do
skrajnosti prignani supersubjektivizaciji je Rotarjeva objektiviranost kar
se da tuja. Pesnik ne vidi Sebe kot Žrtve, kot trepetajočega ptička, tik pre-
den ga bo zadavila božja Mačka, niti kot Rablja, ki se sprehaja po nebu.
orientalski Vladar iz pravljic, opletajoč s Sabljo in tresoč se od Pohlepa
po Nedoseženem. Miren je; mogoče nima zadosti domišljije in ne opazi
strašnih Nevarnosti, ki se mu samouživajoč spakujejo za hrbtom. Je mo-
goče tako kratkoviden? Ne, njegova kratkovidnost ni montirana, v bravcu
ne vzbuja nikakršne groze, nobene zavzetosti ni za nesrečnega nebogljenca.
ki ga bo zla Usoda vsak čas pokončala, on pa prigrizuje svojo običajno
dopoldansko malico. Pesnikova situacija je zares takšna, kakršno popisuje.
Tiho in neopazno sedi na pručki (Zaje je poznal le tresoče se Prestole),
na kolenih ima položeno risalno desko, v roki pisalo, ob sebi pripomočke
in zapisuje: kot da ne gre zanj, kot da rešuje računsko nalogo ali sestavlja
družinski proračun, kar naprej brez vznemirjenja. Zapisuje si v notes:
73
Sel sem in zbiral ud za udom, dokler nisem prišel do reke / in izgubil naj-
prej roki, potem pa vse ostalo. Zanimajo ga le dejstva. V njem ni (več)
Subjekta, ki bi se čutil (kot se Grafenauerjev) in ob takšnih nenavadnih
dejanjih drhtel. Rotar tu nadaljuje Strniševo poejevsko frigidno opazo-
vanje, objektivistični scientizem. Človek ni nič drugega kot živčni sistem,
ki registrira dogodke. Razsul sem se na obali in zdelo se mi je, / da mora
priti k meni. ,' Tekla je neprizadeto in si mrmrala, / kakor da ni mogla
verjeti tistega, / česar jaz nisem hotel in se je spuščalo odzgoraj. Človek
je odsev tega, kar se godi (zunaj njega, v njem in z njim).
In vendar bravcu ne bo težko spoznati, da v pesmi ne gre za opazo-
vanje cvetnih prašnikov ali udiranja rečnega brega, za nekaj, kar je po
vseh naših veljavnih predstavah šele zelo posredno bistveno za človeka.
Pesnik opisuje pravzaprav svoje umiranje, najbolj usodno dogajanje, ki
lahko zadene kogar koli od nas. Zaje je ob svojem umiranju angažiral
vsa ljudstva sveta, zbore angelov in krdela hudičev; ko je šlo za ekseku-
cijo njegovega Človeka, je gnal vesoljni svet nezaslišan hrušč in trušč, na-
sprotne stranke so se prepirale, človekoljubi so sestavljali protestne dekla-
racije, zbirali podpise, rohneli po vsem časopisju sveta, sovražniki so si
meli roke, vesoljstvo je drgetalo v orgazmu Vojne. Zajcev svet je svet v
trenutkih, ko se utrga oblak. Pri Rotarju ne zasledimo nič podobnega. Vse
je običajno, sonce sije, a ne premočno, reke tečejo, a ne preplavljajo, pridne
in disciplinirane ostajajo med bregovi, človek umira, kot umira vsak dan,
mirno, tiho, neopazno. IVIalokdo ve za njegovo smrt, svet se ne vznemirja,
nič ne prihaja iz običajnega reda. Razumljivo: dokler je bil človek še Člo-
vek in Subjekt — pa čeprav v formi Antičloveka, Antiromantika, Antisub-
jekta — je bila tudi njegova smrt Smrt, velepomembno dejanje kozmič-
nih razsežnosti. Ko se človek reducira na senco in odsev, ko je posušen
ugasnil, ko je izgubil svojo popolno humanistično vsebino, je razburjenje
ob njegovi smrti enako naši (ne)prizadetosti ob tem, ko ugasne luč, splava
list na tla, potone porabljena vžigalčna škatlica. Se z roko ne zamahnemo,
tudi ne zavzdihnemo. Pogreb reči ne potrebuje nagrobnega govora in so-
čutja žalujočih ostalih.
In zdaj, ko sem se navadil, ni posebno težko.
(Okvir IV)
©NKRAJ UPA IN OBUPA. Seveda ta smrt ni dokončna — kot ni
dokončna nobena pesniška smrt (temveč le smrt pesnikov, živih konkretnih
ljudi). Zmerom ostaja nekdo (pesnik-človek) ki umira, ki opazuje in zapi-
suje svoje umiranje, zavzema do njega takšno ali drugačno stališče. Zajcev
človek je umiral grozljivo in veličastno: prebival je v ni te svetu, dež je
izpral z zemlje celo spomin na človeka. Tudi Šalamun pozna in zahteva
dokončno smrt človeškega: prehod v stol in ravnilo. Rotar ne. Njegove
ambicije so zmeraj veliko skromnejše. V IV. pesmi cikla Okvir je natančno
izrisal razloček med svojim in Zajčevim svetom. Opisuje, da se je doživljal
po zajčevsko, zato je, ko je postal le odsev, menil, da bo dokončno izbrisan
s sveta: Samo čakal sem porogljivi smeh dežja. ,' To bi bila rešitev. Do-
74
končno uničenje človeštva je načrt Hudiča, ki se trese od užitka, ko ga
uresničuje; zato je porogljiv. Rotar ve, da je Zajčeva formula rešitev, se
pravi preprosta in učinkovita. Vendar ■— žal — preveč preprosta. Kot pe-
snik, ki je stopil na naslednji klin zgodovinske lestve, jo doživlja kot mito-
logijo in ideologijo. Nasproti ji postavlja realiteto: svet, kakor ga živi sam.
Zato nadaljuje: Toda tokrat je bilo lepo vreme j in kačji pastirji so živeli
kakor vsak dan, / brez posebnega upanja pa tudi brez posebnega obupa.
To stališče je tretja pozicija v povojni slovenski poeziji: kajuhovskemu
upanju in minattijevskemu obupu (ki po svoje ne spusti iz krempljev tudi
Zajca) je sledilo življenje v vsakdanjosti, brez projekcij v prihodnost, brez
nesrečnih reakcij na polom teh projekcij, torej brez tistega, kar je v huma-
nističnem svetu veljalo za najbolj tipično in neodsvojljivo človeško. Človek
ni več potreba, ki sega v prihodnost, ni več ustvarjavec (v tem je bistven
razloček med Rotarjem in Zagoričnikom; ta se namreč temu človekovemu
samopreseganju, samopreraščanju ne odpoveduje, narobe, v paradoksni
napetosti med njim in njegovo nemožnostjo odkriva ravno bistvo svojega
odnosa do sveta), ni več Človek: je le še kačji pastir. Kačji pastirji ne upajo
v Boga, Lepoto, Harmonijo, v Izboljšavo sveta. Kačji pastirji živijo, kakor
živijo, totalno prilagojeni okolju, notranjemu in zunanjemu, reagirajo ne-
posredno, z ostalo naturo sestavljajo nediferencirano enoto. V njih ni ni-
kakršne potrebe po preseganju okolja in sebe: po razvoju. Vegetirajo.
Človek se ne spreminja, sam, hote, v kačjega pastirja, da bi ubežal svoji
človeškosti, ki mu je postala prehudo breme in je ne more več nositi. Člo-
vek je kačji pastir. Oziroma: človeka ni, le kačji pastir je. V tem nadaljuje
Rotar Strniševo, ne Zajčeve linije. Že Strniša je ■— pomislimo na Inferno
— zapisal: Samo malo jih zaide v te kraje. / Pa vendar tukaj ni tako hu-
do ... I To ni puščava, ni prazno morje peska. (Je le pustinja.) Njegovi
ljudje so postali lutke, ki si gibljejo povsem odvisno od svojih mehanizmov
in peres, te pa navija nekdo drug. Tudi Stmišev človek ne sega aktivno,
z načrtom v Prihodnost, avtor ga ne kaže kot nekoga, ki se bojuje in pade.
Vse svoje boje in padce sprejema pasivno kot nekaj nesvojega, zunanjega.
Saj sploh nima notranjosti: njegova notranjost je zunanjost. Boji in padci
so enaki meni pomladi in poletja, poletja in jeseni, dneva in noči — ta
mena je posledica zakonitosti, ki ne dopušča nikake svobode. Seveda je
ta Strniševa pozicija eksteriorizacija notranjega spora med upom in obu-
pom, med voljo in svetom, ki se tej volji postavlja po robu (kar vse je še
značilno za Zajca); je temelj nadaljnji zgodovinski antisubjektivistični,
antiinteriorizirajoči usmeritvi, njen prvi korak, medtem ko označuje Ro-
tarjeva pozicija že nadaljnji razvoj te linije. Rotar ne eksteriorizira več,
je že eksterioriziran: tudi pri Strniši ne izhaja iz njegove poti, temveč iz
njenega rezultata, iz dokončane pozunanjenosti. V tem je zelo blizu Šala-
munu. Oba opevata človeka kot zunanje bitje. Šalamun navaja celo vrsto
zgodovinskih dejstev, socialnih in osebnih odnosov, vendar gleda na vse
od zunaj. Zanj to niso več objektivizacije in eksteriorizacije polnega, no-
tranje živetega, od znotraj nastajajočega, med notranjostmi avtentično raz-
vijajočega se človeškega življenja (tistega, ki sta ga, bežeč pred ideološko
pozunanjenostjo človeka v agitpropovsko lutko, hotela doseči Minatti in
75
Kovic), temveč dejstva kot taka: reči; reči z eno samo razsežnostjo: zgolj
fizične reči.
Toda ne poslušam, je več, saj je tako ne razumem,
čeprav bi mi tulila na ušesa.
(Okvir IV)
GLUHOTA. Ni le svet razrešen pomena, izgubilo ga je tudi tisto, kar
je ostalo od nekdanjega subjekta. Človek sedi ob reki in posluša njeno
mrmranje, pa ga ne razume. Svet nima več ključa, s katerim bi ga človek
odprl, človek nima več sluha, s katerim bi slišal Pomen sveta. Smiselnega
sveta je konec. Človek in svet, oba sta se izpraznila, postala sta čisti, zu-
najsmiselni, goli obstoj. A to ni najpomembnejše za zgodovinsko stopnjo,
ki jo obravnavamo. Smisel je bil izgubljen že prej. Rotarjeva novota je v
tem, da sprejema to dejstvo povsem nezaiteresiran. Ugotavlja, da ima pri
tem nekaj težav, vendar skromno upa, da se bo navadil. Le včasih je ne-
prijetno. I Zlasti če nisi od prej navajen. Rotarjeva poezija pomeni konec
slehernega heroizma.
Besede so že zdavnaj izgubile svoj pomen.
(Ključ, II)
ZUNAJPOMENSKOST. Vstopa v Smisel ni, to geslo ponavlja pesnik
brez oddiha. Ne v Smisel Akcije, ne v Smisel Negacije. Med človeka in
svet, med človeka in človeka, v človeka samega se je naselila neprehodna
ovira. Nismo osebe, ki bi se srečevale, spoznavale in identificirale na no-
tranji način, z odkrivanjem naših pomenov, z razreševanjem znamenj, ki
jih nosi s sabo vsako dejstvo. Ni več razumevanja, Duha, Logosa, Ratia.
Identičen sem sam s sabo, z drugimi in naturo, ker smo vsi iste narave: ker
smo vsi Reč. A zveza med rečjo in rečjo ni pomenska. Reč v reči ne odkriva
diference, globine, zavesti, življenja, skušnje, vidi jo, kot gleda sebe: vidi
gladke površine, prostorske odnose, težo in maso. Svet je kvantificiran.
Nobena reč se ne odpira. Svet je zaprt a priori in za zmerom. BRATEC
NIC TI NE BO POMAGALO CE NAJDEŠ KLJUC / VRAT ZE TAKO
NI VEC.
Mogoče, pravim.
(Ključ, I)
MOGOCOST. V Rotarjevem svetu ni nič trdnega, dokončnega, jasnega.
V tem je kar se da različen od Šalamuna. Ta ve, kar ve: kako je z neum-
nostjo in ponesrečenostjo tega našega človeškega sveta. Rotar sicer ne goji
o tem svetu spoštljivejših misli, izraža pa jih z manjšo gotovostjo. Zanj je
vse mogoče. Mogoče tako, mogoče drugače. Šalamunov antiaktivistični akti-
vizem zahteva suverenega in zanesljivega nosivca svojega prepričanja; nje-
gova metoda je jasna: človeka zrazirati. Rotarjev usahli, komaj še zaznav-
ni, oglušeli, kratkovidni subjekt, ki je zares že sam na meji nečloveškega,
nepomenskega, zgolj fizičnega, seveda ne more držati v roki priostrenih
mečev, njegove besede ne morejo biti udarne, lahkotne, precizne, duhovite.
Takšne so, kot je njihov svet: počasne, nekoliko nerodne, sestavljene v
76
nekoliko dolge stavčne periode, brez poleta, brez energije, brez Arhimedove
točke. Hkrati pa tudi niso brutalna in z brezobzirno muko pridelana gmota
Zagoričnikovega besedja. V njih ni nikake sile, nobenega nasilja, ne dajejo
nam vtisa nečesa kompaktnega. Niso blok in niso britev, rjava megla
so, ki se vleče pri tleh, napolnjena z vsemi mogočimi delci, ki otežujejo
dihanje, zaradi njih se nam krči življenjski prostor, zmeraj bolj nas stiska-
jo, omejujejo, pritiskajo k tlom, še malo in ne bo nas več, sami bomo
postali ta nadušljiva, gosto redka, tekoče plinasta, hripavo grenka tvarina.
Tvarina je torej enoznačna: njena smer je ovijanje vsega živega, potap-
ljanje vsega v živi pesek. A njena metoda je raznolika. Kako doseči cilj :
zadušitev, je irelevantno. Ali tako ali drugače. Mogoče tako, mogoče dru-
gače. Vse je mogoče v tem zahrbtnem, nemoškem, utrujenem svetu osta-
relega minisubjekta.
Eno je jasno: umiranje. Tu se Rotar prav nič ne loči od svojih vrstni-
kov Šalamuna, Zagoričnika, Grafenauerja ali od starejših vrstnikov Zajca,
Strniše in Tauferja. Vse drugo pa je dvomljivo. Rotarjeva sodišča ne de-
lajo, sodbe niso izrečene, argumenti niso podani, sodna dvorana je zaprta,
med njenimi klasičnimi in na razvidnost oprtimi stebri se vleče kužen
dim. Razlogi za smrt niso ugotovljeni. Mogoče so ti, mogoče oni. Pesnik
opazuje ta proces, na katerem odsotni porotniki odsotno ugotavljajo do-
končno odsotnost (smrt) človeka, in si zapisuje: Minil je že in umrl v svo-
jem prostoru. I Mogoče se je ponorčeval in mu je šala spodletela. / Mogroče,
pravim, j Ali pa se je preprosto naveličal postavljati nogo za nogo. Ali:
Mogoče pa je samo spoznal, da ne bo nikoli ušel tistemu od prej in do-
hitel, kar bo.
NEVZROCNOST, DOPUSCENOST, POGOJNOST. Rotarjev svet kot
da ni povezan v sebi, smotrno zgrajen in notranje prepleten z negibnost-
jo. Nikjer ni nujne verige vzrokov in posledic — temeljnega pogoja razum-
nemu in Umu pokornemu svetu. Odnosi med temi dejstvi in drugimi, ki
jim sledijo, so nedoločeni, pogojni. Vzrok in posledica bi dajala časovno
linijo in trdno sklenjen svet, tega pa Rotar ne mara. Njegov svet je prostor,
prostor, v katerem so vse poti mogoče, vsa dejstva na enaki ravni, kjer sta
zgoraj in zdolaj kar se da relativna, neoprijemljiva, nepredstavljiva, nedo-
ločljiva pojma. V Salamunovi poeziji je svoboda navzela formo skrajne
samovolje, v Rotarjevi formo neopredeljenosti, nenujnosti, možnosti, ki pa
je človek seveda ne uporablja zato, da bi jo realiziral po vnaprej določenem
in na veri temelječem načrtu; možnost mu pomeni zgolj zagotovilo neprisi-
Ijenosti, zmožnosti, da se lahko vse godi, in zgolj videz, da ni nič do kraja
trdno, zares. Rotar je pesnik pasivne svobode, svobode, ki je ne namerava
izkoristiti (medtem ko jo Šalamun ves čas brez ostanka, do skrajnosti eko-
nomično uporablja za razdiranje klasičnih, trdnih, vzročnih, pomenskih
odnosov sveta). Rotarjev človek vse dopušča, v njem ni nobenih ostrin, ko-
nic, zavez, prodorov: je priča in pesnik dopuščenosti.
Vse to se kaže tudi v izbiri besed, v stilu. Šalamun pravi: odpravili
bomo krog / ker imamo kvadrat j ker zakaj bi imel človek / eno nogo takš-
no i drugo nogo takšno. Šalamun ve, kaj je storiti in kako, ves svež je,
zanesen, jasnoviden, prebujen. Rotar je njegovo čisto nasprotje: njegovi iz-
77
razi so: nič ti ne bo pomagalo (to pravi sebi; sprejema, kar ga doleti), mo-
goče, šala je spodletela (izraz namiguje na ponesrečenost najmanjšega sub-
jekta), naveličal se je, utrujene oči, ni popolnoma verjel. Rotar ne more
zapisat: popolnoma, dokončno, tako je in nič drugače. Ves obotavljiv je,
zaostaja za sabo in za drugimi, menca, cinca, kima, čemi. Zajčevo barvito
kozmično vizijo herojsko tragičnega človeka, ki se po svoji svobodni volji
spušča v pekel, ki ga tam mučijo, kljub temu skuša osvojiti Prestol sveta
in je nazadnje sojen ter preklet, vizijo, v kateri je vse samoumevno in
jasno kot v tisočletnem religioznem mitu, je Rotar zamenjal z že nekoli-
ko orumenelim enobarvnim bakrotiskom, ki nam predstavlja zatikajočo
se hojo prav majhnega in nepomembnega obotavljivca. Tja (v prihodnost)
bi moral iti. Mogoče bi morali iti tja. / Toda saj ni zagotovo vedel j in se
je naveličal prostora okrog sebe. Tudi ta pot v Nič je mogoče-pot. Zajcev
človek je bil gnan od demoničnih moči k Cilju (je še podoba Revolucije,
njene prvinsko usodne situacije s skrajnje razvitim diapazonom od Smrti
do Poveličanja, od Volje do Smotra, od Človeka do Zgodovine, od Dobrega
do Zla), Rotarjev ne pozna nobene gnanosti več, nobene demonije in usod-
dnosbi, nič Velikega ni v njem, ta svet sploh ni zagotovo-svet. Močvirje da-
našnjosti je pogoltnilo vso veličino, velike mere so se zmanjšale na mini-
mum, zadušljiva megla je Heroje oslabila in posušila, smerne table so po-
drte in odstranjene, človek tipa okrog sebe, se po beckettovsko plazi, hrom
in nebogljen, zapuščen in zavržen. Zato ni gotovo, ali sploh hodi po tej poti
v Pekel. Ce pa je že verjetno — ker tako pravijo drugi, tisti, ki vejo —
potem je ta hoja čisto rotarjevska: Pot je prevelika, govorice stopinj ne
razume, j Tod je nekdo hodil, še preden se je začelo. J Ustavil se je in
smejal / tistim, ki so prišli po njegovi sledi. / Saj niso znali brati stopinj /
le malo napolnjenih z njegovo snovjo.
Cas eshatologij — sekulariziranih in klasično religioznih .— je bivši
čas, čas mita. Veliki čas : predčas. To je bilo včasih, še pred našo zgodo-
vino : še preden se je začelo. O tem ne vemo skoraj nič. Tega predsveta tudi
ne razumemo več. Zakopan je v pesku kot egipčanski hieroglifi, kot etru-
ščanska pisava, kot prazne in izropane grobnice nekdanjih kraljev-bogov.
Tisto je bil svoj svet, to zdaj je svoj svet. Med njima ni nobene vezi, razen
ene: mogoče hodimo po poti teh svojih velikih prednikov, mogoče ponav-
ljamo za njimi njihovo zgodovino (zakaj naj bi hodili po njihovi poti in
ponavljali njihovo zgodovino, tega pesnik seveda ne ve, tako pač je, tako
so mu mogoče rekli, sam ne vidi nobenega pravega razloga za to, ta posne-
movalna pot ne izvira iz nobene človekove notranje in najgloblje, najbolj
človeške potrebe, to ni nikaka realizacija človeškega, bližanje Bogu, ma-
nifestiranje generičnega bistva ali diktat Zgodovine, a naj bo, če je že tako,
lahko pa bi bilo drugače). A če jo ponavljamo, počnemo to čez vse smešno
in ponesrečeno. Stopinje Bogov so bile velike, Božje, Bogovi so najbrž
vedeli, kam grejo, zakaj imeli so Smisel, CUje, Vero, bili so integralne oseb-
nosti, makrosubjekti, človečki komaj puščajo kakšno sled za sabo, njihove
nožice so drobcene, saj niso ne Duh ne Materija. Nekoč je vsemu svetu
prestoloval imperatorski Rim, čez nekaj stoletij ga je porasla trava, pozab-
ljeni so bili rokopisi, institucije, pravo, filozofija, tehnika, barbari so pre-
78
bivali v slamnatih kočah in na konjih, enako se je godilo Atenam, Nini-
vam, Babilonu in še tisoč drugim. Mali otroci Velikih očetov, zamočvirjena
barja sinjih jezer, izginule sledi za cestami, speljanimi čez celine. Zaje je
razkrival Revolucijo, z njo polemiziral, odkrival njeno Zlo, njeno temno
plat, a je pri tem še ves ostal njen otrok, še več, noben slovenski pesnik se
ni tako avtentično približal njeni veličini, njenemu patosu, razkolu, razsež-
nostim, njenim dobrim in slabim stranem. Zaje je pesnik Revolucije, na-
njo gleda dovolj objektivno, predvsem pa iz njene notranjosti, z njo vred
trpi in umira. Rotar ne ve o Revoluciji ničesar več. To je preteklost, mo-
goče velika — tako pravi skrivnostno ljudsko izročilo, temni, neprever-
jeni glas — a skrita, neznana. Kar vemo in poznamo, je razloček med baj-
ko in resničnostjo, med spominom in današnjostjo, med Velikani-Heroji
in pritlikavčki, med izginulim Smislom in klavrno vegetacijo. Ko menimo,
da sledimo veliki preteklosti, ji sledimo le kot sence, odsevi, jo posnemamo,
kot posnema opica človeka. V naših dejanjih ni nič pristnega, pomembnega,
globokega, brez teže so, saj sploh niso dejanja. Geste so, zunanja posne-
manja, opisovanje likov v zraku, likov, ki za trenutek so in že jih ni nikjer
več, naše geste se ne zapisujejo v trdno snov, ne zapuščamo ničesar, naš
svet je svet miniživljenja. A — kar je bistveno — vprašanje je tudi, ali je
makroživljenje kdaj sploh obstajalo. Kaj če ni le pravica? Ali ni bilo že
zmerom, kot je danes? Pesnik pušča vprašanje odprto. Pa se mu tudi ne
mudi, da bi ga rešil. Sploh mu ni do tega, da bi ga rešil. Nič na tem svetu
se ne zastavlja z urgentno neogibnostjo. Zato tudi noben odgovor ni za-
nasljiv. Pa tudi ne potreben.
Bili so čudno ljudstvo.
Z bosimi nogami so teptali svetišča tujcev.
In z vreščanjem osvajali njihova mesta.
(Lakota, II)
PRITLIKAVOST. Rotar na svojevrsten način spaja Zajca s Strnišo.
Temo vzame Zajčevo, obdela jo po Strniševo. Govori o osvajanju sveta,
o pohlepnem človeku, ki hoče zavladati svetu (téma evropskega aktivizma),
tega človeka pa ne popiše kot tragičnega Heroja, temveč v duhu Strni-
ševega pojmovanja ljudi kot nebitnih majhnih, nepomembnih marionet.
Spomnimo se na Sanje leta (Pomlad) iz Odiseja: Mrtvo pod ruševinami /
bo ljudstvo ptičjih ljudi Imajo lažnive jezike papig. / Nosijo mitre iz
ptičjih peres, j Igrajo na drobne citre, okrog svetlih zrcale , plešejo, s
kolibriji na dlaneh. To — pri svojem začetnem avtorju tako igrivo
in otročje — ljudstvo gre pri Rotarju v boj : Bili so čudno ljudstvo. ,'
Bili so lačni, ko so stopili na pot. / In pot je bila zelo dolga. Nato so osvo-
jili mesta sovražnikov. Nihče ni ušel njihovim drobnim rokam. A njihova
pot je enaka poti Otrok reke. Aia koncu so pomrli lačni I z majhnimi dlan-
mi, obrnjenimi navzgor. Isti pohlep po osvajanju, isti klavrni konec. Le
značaj osvajalcev je različen: tipično rotarjevski je. Strniša je zgolj v Sa-
njah leta ljudi reduciral na majhne človečke, pozneje jim je redoma pripi-
soval več teže (Vikingi, Čelade itd.). Rotar je že vedel, zakaj si je izbral to
79
strniševo pesem za svoje izliodišče: odpirala se je namreč v njegov prist-
ni svet.
V Lakoti ni več dvojnosti med nekdanjimi Velikani in današnjimi pri-
tlikavci. Zdaj so le še pritlikavci, a ti bijejo nekdanje boje Velikanov. Re-
zultat je seveda prav nenavaden: parodija na velika dejanja. Pritlikavci so
lačni — simbol za pohlep po Moči — a pesnik te njihove lakote ne popisuje
kot potrebe, kot strasti, kot gorenja. Tudi lakota je njim in njemu le zu-
nanje dejstvo, ki ne nosi v sebi nikakršne teleološke strukture. Ker so lačni
(z enako upravičenostjo bi zapisal: ker so mladi, ker so stari, ker so rumeni,
ker so beli, ker so plešasti), gi'ejo na pot. Verujejo v nasičenje. (A tudi ve-
rujejo na zunanji način: verujejo, kot bi hodili, kihali, tolkli po kamnu, se
praskali za ušesom). Bila je velika lakota. Takrat so verjeli, da se bo
omehčalo. , In da bodo lahko jedli / počasi in zanesljivo, najprej roki, po-
tem pa nogi. Vera v Osvoboditev je pri Rotarju čisto posebna. Je vera v
zanesljivost in gotovost, v tisto, česar pesnik sam nima. Hkrati pa vera v
golo nasičenje, v zadostitev animalične, vegetativne potrebe. Človek je že
reduciran na nečloveško, na biološko. Osvajanje sveta ni epopeja Promete-
ja, titana, ki se je uprl bogovom in propadel, temveč kaj klavrna in neza-
nimiva zgodba lačnih pritlikavcev, ki bi bili radi siti. Pri vsem tem tudi ni
jasno, ali jejo tuje ali svoje noge in roke; s tem pesnik na hitro pripozna
destrukcijo drugih kot avtodestrukcijo. — Težave, ki jih imajo pri osva-
janju, niso Trpljenje v Mučilnici Velepekla, temveč so neprimerno manj
ugledne: so bolj prebavne motnje kot kaj drugega. Pa jim je obležalo v
trebuhu I in pritiskalo na srce, dušo in druge organe. Celotno njihovo pod-
jetje in pohod kažeta bolj malo veličastnih potez. Čakali so in tekali iz svo-
jih domov na dolge poti brez sledov ¡ in vihteli majhne lesene meče. Ta
bitka današnjega človeka — in verjetno tudi človeka nasploh — je čista
farsa. Šalamun še veruje v možnost brezhibne in uspešne Destrukcije, Ro-
tar ne več. V človeških rokah ne vidi britev in sabelj damaščank, temveč
majhne lesene meče. Saj to sploh niso odrasli ljudje, možje, opraviti imamo
z otroci. Zgodovina je otroška igra ali pa bitka starčkov, ki jim gre na
otročje. Brez glave in brez načrta tekajo sem in tja, ne vedoč, kako bi se
nasitili, kaj jim je ukreniti, roječe mravlje, ki jim je višja sila vzela njihov
nezmotljivi instinkt in so zdaj zgolj druga drugi v napoto. Poti so dolge,
a do kraja neuspešne. Ne zapuščajo nobenih sledov. Človeška zgodovina ni
niti kurje tacanje.
Tudi pritlikavci poznajo upanje. Seveda to ni Veleupanje, ki ga goji
Osvajavec kot Samozaupanje v razpoložljivost sveta, v to, da bo ustvaril
Nov rod. Novo življenje. Novega človeka. Včasih je prišel glas do taborišča
malih. , Takrat so omahovali na pragovih kolib. / Potem so se vrnili k og-
nju in pripovedovali otrokom, i da bodo mogoče rodili velike. Cisto po Ro-
tarjevo: mogoče. Tudi upanje ni gotovo. Pritlikavci omahujejo celo v upa-
nju. Njihova srca so minimalna, njihova fantazija posušena, njihova moč
izčrpana, ali bolje: fantazije nimajo in n:so nikoli imeli, moč jim ni dana
in ni bila nikoli dana, z glasom nimajo kaj početi. Religije, eshatologije, me-
sijanstva, veleideologije. Načrti, Vere, nič tega ni primerno njihovi meri in
rasti, njihovo — naše — življenje je drugačno. Pesnik ga pozna. Živeli so
80
med krogom in njegovo senco, j Z obrazom v senci in dolgimi tenkimi no-
gami, pritrjenimi na krog. / Ostanek rok so nemočno tiščali v prostor. / Ni-
kogar ni pot vodila mimo. / Najprej so čakali, potem se je krog sklenil. /
Tako jim je oči ujela senca. / In senca ni ne tema in ne luč.
Spet smo pri senci in nedoločnost te sence je zdaj že določneje defini-
rana. Pomeni podobno kar Zagoričniku luč. Temu je luč nevtralna sredina
med svetlobo in temo, brezizrazno životarjenje naše vsakdanjosti. To je
tudi Rotarjevo stališče. Ni več dialektike med Dobrim in Zlim, Naprednim
in Nazadnjaškim, Pravim in Lažnim. Vse je senca, majhna, pritlikava,
tenka senca. Zgodovine ni, nobeden ne hodi več tod mimo, nobeden ne
hodi več, ujeli smo se, nalepljeni smo s tankimi nogami na svojo edino
resnično podlago: na papir. Papir je naš temelj, papirnat krog, s katerega
visimo, mežikajoče strmimo drug v drugega, z glavami skupaj, s stisnjenim
obzorjem, bedasto klavrni ponaredki samih sebe, skosman puh, zavrženo
snetje: ena sama zanemarljivo majhna senca.
takrat se je obrnil stran
dà ne bi videl da reke ni
in da so tam le majhni zeleni mehurji
(Padec)
RAZZGODOVINA. Rotar nadaljuje upodabljanje dehistorizirane zgodo-
vine. Zgodovina se pod njegovimi prsti spreminja v antizgodovino, z raz-
zgcdovino, v nekaj, kar je ravno nasprotno od dejanskega zgodovinskega
toka. Veljavna ideološka zgodovina nas'uči o Začetku, ki je bilo absolutno
Rojstvo, stvaritev iz Človeka in zanj, Temelj poslednjega človeškega boja
za dokončno osvoboditev, etapa, ki je prav za prav že moment te Osvobo-
ditve same, njena prva realna zgodovinska realizacija. Pesnikova podoba
zgodovine je ravno nasprotna. Najbrž se je takrat začelo / najbrž se je
vse začelo takrat / ko so živalice prijele j in so jih potegnili ven / in kaj
potem so spraševali / in jedli naprej / kosti so zlagali v krogu je rekel.
Nikjer ni več Prometejev, ki so prinesli človeštvu Luč, nikjer predanih
Borcev, ki so žrtvovali življenja za lepšo Prihodnost, nikjer smotrne Orga-
nizacije, organiziranega uresničevanja znanstveno utemeljenega in huma-
nistično obarvanega Načrta. Ljudje, ki so Začeli, sploh niso začeli, le na-
daljevali so, kar je že bilo, jedli sebe in druge in svet naprej, bedni pola-
ščevavci, brezzobi pogoltneži, pohotneži brez pohote, prežvekovavci sveta,
enako malo Človeški kot vsi, kar jih je bilo pred njimi, mogoče le še ne-
koliko bolj brez krvi in strasti, brez Duha in Razsvetljenja, bolj živeči iz
navade. Njihov Ик je torej čisti antilik ljudi, kakor jih kaže ideologija
mitično revolucionarnega Začetka in ki jih je tudi še Zaje kazal kot Nadljudi,
le da so imeli pri njem predznak veličine Zla. Ustanovitelji večne republike
Svobode so domači ribiči, ki lovijo na trnke, lovijo čudne živalce, jih pe-
čejo, prepajajo s slino, po koščkih potiskajo skozi svoje male požiravnike,
sami nezavedne živalce (pesnik nenehoma vztraja pri identiteti med pre-
žvekovavcem in prežvekovanim, med človekom in svetom, med subjektom
in objektom). Revolucionarni graditelji so vedeli vse: bili so jasnovidci, po-
81
sestniki Resnice, s svojo zavestjo so že stali v Koncu, se pravi v Smotru
Zgodovine (v zemeljskem Paradižu). Rotarjevi pritlikavci ne ustvarjajo
nobenega novega časa, ne vejo nič, ne kam, ne zakaj, njihovo življenje
teče brez pomena, sploh se ne zavedajo, da so napravili kak začetek. In
ogenj je neprizadeto tlel naprej / razžiral tla in stopala / potem se je zdelo /
da je napočil čas in da je nekje / na morju zatulil volk / ali pa je bil samo
padec topega predmeta v mehko. Začetek je padec; ne Veliki zajčevski
Polom, tudi ne lahkotni šalamunski polomček, temveč tipični rotarjevski
padec, pogreznjenje topega predmeta v mehko, spodrsljaj neostrega sveta
v tem neostrem svetu, žoga je izpustila dušico, košček nagnitega lesa se
pogreza v močvirje, orehova jedrca so splesnela, postana voda je dobila
neužiten priokus, paradižniki so začeli gniti, zdaj zaudarjajo. Začetek je
začetek gnitja, ali pa mogoče še natančneje, še dosledneje: začetek je nada-
ljevanje gnitja. Začetek je le vmesno, brezpomembno dejstvo: gnil les je
padel na gnila tla. Ne, začetek ni tuljenje Volka, ki se pripravlja na klanje
(to je zajčevska podoba). Začetek je nekaj komaj opaznega in še za to komaj
opazno se nam kvečjemu zdi, da se je začelo. Zdenje zunajpomenskega je
prava narava mitskih Začetkov. Nikjer ni nobenega Boga, ki bi sporočil:
Fiat lux, nobene zvezde repatice, ki bi napovedala, da napočil je čas, nobe-
ne humanistične odpravitve razredne zgodovine in Ustanovitve Novega
Človeka. Povsod je, kot je bilo in kot bo: srečevanje topega z mehkim.
Pravkar se je začelo poletje
in zima in dež in nič
(Padec)
RAZBLINJENI CAS. Raztvarjanje zgodovine — smiselnega toka, ki
gre od temeljev k ciljem, od načrtov k realizaciji teh načrtov, od.človeških
dejanj k objektiviranju in materializiranju teh dejanj — pomeni, da zgo-
dovinskega časa ni. Rotarjev čas je nenehno samoponavljanje, čas indu-
strijskega delovnega procesa, reduciranega na sestavljanje mehaničnih
predmetov, na šablonsko ponavljanje gest, le da je pesnik ta mehanični
čas posplošil na celotni človeški čas, na čas človeškega srca, strasti, želja,
dejanj, družbe, sploh vsega živega, notranjega. Človeku ni ostalo prav nič
več človeškega (notranjega). Podreja se zunanjemu času, času biološkega
vegetiranja, času reči. Nikjer se čas ne zgošča, nikamor ne zori, ne poglablja
se, ne humanizira, ne razkraja se in ne odhaja. Je, kot je: vleče se kot
senca, brezizrazen, gol, prazen meh, topo štetje trenutkov v mehkem oko-
lju, ali natančneje, neštevnost trenutkov v neokolju, saj okolja ni, in tudi
mene ni, neobstoječe okolje me je pogoltnilo, trenutkov ni, saj ničesar ne
zaznamujejo, čas je odsotnost časa kot merila časovnosti. Rotarjev čas je
ime za našo razblinjeno in vrstečo se identiteto s sabo in vsem.
Vsi začetki in konci so povsem relativni, mogoče majhne lise znotraj
golega potekanja na mestu. Pesnik uporablja ti dve besedi (začetek, konec),
podaja pa nam, kako sta utopljeni v brezoblično substanco mehko-topega.
Najprej opisuje nenehno trajanje: so ... mirno gnetli kruh in / in pri mali-
ci pozabili svetleče stopinje / na zarasli poti. (Pesnik ne pravi, da so te
82
svetleče stopinje kdaj tudi zares bile; poudarja le to, da ljudje ne vejo
zanje, da so pozabili na nauk, ki jih je učil o njihovi eksistenci). Prebivanje
je životarjenje. V krog životarjenja pa sodijo vsa vsakdanja opravila. Napor
za obstanek, za samoreprodukcijo je zmerom le napor za biološko, telesno,
nečloveško samoreprodukcijo. Zato zidava hiš, gnetenje kruha, porajanje,
ustvarjanje družin, tkanje, oranje, znanost pesniku ne pomeniju nič veli-
kega, vrednega, v tem ne vidi trpljenja src, obupa neuspehov in veličine
iznajdb, vse to se mu ne kaže kot notranje, kot človeško polno, temveč kot
golo premikanje reči, enakomerno udarjanje stroja, vzdigovanje ročice,
podkladanje pločevine, mučna enoličnost tekočega traku: nekaj popolnoma
zunajpomenskega.
V potekanju tega trajajočega in zunajpomenskega se dogajajo Dogod-
ki. A ti Dogodki so v resnici le antidogodki, le sporadične luknje v papirju
časa, luknje, ki nas začasno omamljajo kot mitološke fikcije. Naslednji dan
je zagorelo znamenje na nebu / nekateri so hoteli naj gre mimo I obstalo
je nad zadnjo hišo , otrofc se je rodil brez oči in stopala. To je ves pomen
Dogodkov. Nobenih rojstev Mesije, sem in tja kak konterganski spaček.
Zvezda repatica je glasnica občasnih bioloških deformacij, nad zadnjo hišo
ne vidimo in ne slutimo angelskih zborov, ki bi oznanjah mir ljudem na
zemlji. Veselo oznanilo je ostalo brez doma.
Temeljni durativ je sem in tja pretrgan s svojim navideznim nasprot-
jem. Gmota časa je označena z besedami, kot so: so se spraševali, jedli
naprej, zlagali kosti, gnetli kruh, pozabili... Motni preseki, temnejše črte,
zračne postaje v tem trajanju so nenehni, a zmerom splavljeni začetki.
Začetki nosijo v sebi svoj konec: svoj splav. Začetki niso nič drugega kot
splavi. Ce pesnik zapiše: začelo se je, pravi: ponesrečilo se je. Abortiranje
je okras našega nečasovnega časa. Začela se je pot velike reke / ki ni in
ni mogla najti svojega morja / tako dolgo... / da tako dolgo umazani
pogledi na planine , niso videli svojega odseva / tokrat se je prej končalo
, utrujeno od dneva in noči v prvem jarku. Abortus začetka seveda ni
abortus sveta. Sveta ni mogoče odpraviti. Svet je. Abortusi ga samo na-
polnjujejo z ljudmi, se pravi s fetusi, ki niso imeli možnosti razviti se v
Ljudi (te možnosti še ni imel noben živi konkretni človek). Fetusi so pri-
tlikavci, ki dihajo s škrgami in prebivajo v formalinu našega vsakdanjega
življenja; ker niso Ljudje, ne potrebujejo Zraka, zadošča jim gosta, brez-
zračna, zaudarjajoča, sterilna tekočina. Zato se z abortusi svet ne prepo-
lavlja, ne krešejo se iskre, ne bobni drobovje zemlje (kot pri Zajcu), nobe-
nih strel ni na nebu, nobena mandragora ne zraste pod obešenčevim trup-
lom; ves svet ne spravi skupaj ene same ejakulacije. Godi se, kar se je
ves čas godilo: Potem so na vso moč hodili v vrsti I na vso moč v vrsti.
Vrstenje časa je le drugi izraz za človečke, ki ne morejo stati sami, vsak
zase, kot Človek, temveč se medsebojno podpirajo, stiskajo skupaj, se va-
rujejo, zgneteni na kup, pomikajoči se v dolgih, stisnjenih vrstah. Človek
ni Graditelj ali Uničevalec ali živi konkretni posameznik: ostala je le še
gola (pod)človeška vrsta.
In spet: toda tu je treba šele začeti / v prazna okna je treba dati šipe /
v reko ribe / v vlak potnika ki nekam gre / gre pač se pelje. Zračenje —
83
spočenjanje človeštva, Idej, Novih poti — je nenehno: v prazna okna vstav-
ljamo šipe, a okna ostajajo enako prazna, v reko vržemo nov zarod rib, a
reka z ribami je kot reka brez rib: preprosto zato, ker reke ni. Tokrat se je
obrnil stran / da ne bi videl da reke ni / in da so tam le majhni zeleni
mehurji. Oken ni, vrat ni, reke ni — le stena je, le barje v večernem mraku.
Kako naj dihajo ribe v gnili sparini, kam naj gledajo okna, če pa ni ničesar
onstran? Onstran sem spet jaz sam, smo spet mi, onstran zmerom znova
pripelje do mene; ki me ni; svet je gola identiteta brezpomenskega tra-
janja. Vsak onstran je le gola površina reči. Svet je samo na zunaj. In kaj
je navsezadnje začetek, kaj rojstvo? Takrat se je zares začelo / rodil se je
nekaj ga je povrglo — povrglo kot slepo telico. Vsi so čakali, kaj bo. Svet
je prišel v pričakovanje rojstva. Stopili smo v sve(t)i adventni čas. Človek
Bog se je rodil, ali po Rotarjevo: dočakali smo trenutek, ko je njegova
senca zdrsnila mimo.
(Konec prihodnjič)
Heretični jezuit Pierre Teilhard de Chardin
in njegova misel celote
Ivan Urbančič
V zahodnem svetu se v diskusijah, ki zadevajo človekov položaj v
kozmosu že nekaj časa in vse bolj pogosto omenja ime Teilharda de Char-
dina, Nedolgo tega so Teilhardove misli obravnavali tudi filozofi na vzhodu
— posebno v Rusiji. Razlog za to je prav gotovo specifična vsebina Teil-
hardove misli: poskus obnove in nove utemeljitve relig'oznosti v našem —
po Teilhardu na videz — aregilioznem svetu 20. stoletja; v svetu torej,
kjer se zdi, da znanost, tehnika, funkcionalizacija vsega in vsesplošni na-
predek jemlje religioznosti vsaka tla. O Teilhardu de Chardmu se v zad-
njem času govori tudi pri nas. V srbohrvaščini je celo izšla brošura, ki
poskuša na kratko orisati strukturo Teilhardove misli.
Zaradi vsega tega morda ne bo odveč, če na kratko predstavimo tega
misleca in predvsem filozofske temelje njegove misli, temeljno pojmovno
strukturo te misli in njeno zgodovinsko filozofsko relevantnost, njeno »no-
silnost«.
Teilhard de Chardin (1881—1955) je bil pripadnik jezuitskega reda.
Doktoriral je na pariški Sorboni kot paleontolog. (Les mammifères de
L'eocène inférieur). Za življenja se je uveljavil predvsem kot znanstvenik
— paleontolog in antropolog, saj je 1929. leta skupaj s kitajcem Pej-Van
Cungom odkril pri Pekingu znamenitega sinantropa (kitajskega pračloveka).
Čeprav je kot znanstvenik prišel do pomembnih znanstvenih; odkrtij
in si v ožjih znanstvenih krogih ustvaril sloves z njimi, postaja danes vse
bolj očitno, da Teilhardov intimni interes li ne bil znanost, kakršno danes
poznamo kot edino mogočo — namreč v obliki mnogoterih znanosti, v ka-
terih se »svet« vse bolj razkosava in drobi na vse manjše dele, teh pa
znanstveno nikakor ni mogoče spraviti v celoto, tako da je vprašanje, ali
90 ti deli sploh še deli kake celote. Teilhardov intimni interes je bila očitno
neka druga in drugačna »znanost«, »Znanost« celote — totaliteta .»sveta«.
Dela, ki jih je Teilhard de Chardin zasnavljal iz ozira na tako celoto,
veljajo danes tudi za njegova najpomembnejša dela. Med njimi ima prvo
mesto gotovo delo Le Phénomène humain. Pomembna so še naslednja nje-
gova dela:
85
L'Apparition de l'homme
La Vision du passé
L'Avenir de l'homme
Lettres de voyage
Poleg teh del je Teilhard de Chardin napisal še veliko krajših del in
člankov, od katerih prinašajo »Problemi« v tej številki članek, v katerem
je Teilhard de Chardin na kratko orisal svoje temeljno izhodišče in intenco.
Glavna Teilhardova dela so bila znana le ožjemu krogu ljudi in so po
večini izšla šele po njegovi smrti. Čeprav je imel Teilhard že ime znan-
stvenika, je šele s temi deli začel sloveti v krogih tako imenovane huma-
nistične inteligence kot mislec velike sinteze.
Kljub temu pa je prišel pater Teilhard d. Ch. že za življenja s svojimi
deli v spor z uradnimi cerkvenimi krogi. Posledica tega spora je bila,
da je dal Vatikan že dve leti po njegovi smrti (1957) po internem navo-
dilu odstraniti Teilhardova dela iz vseh knjižnic verskih ustanov in semi-
narjev, kakor je tudi prepovedal prodajo teh knjig po katoliških knjigar-
nah in prevajanje v tuje jezike. Ta negacija Teilhardovega dela je dobila
svojo javno uradno obliko, ko so leta 1962 dali Teilhardova dela na indeks.*
To se vsekakor ujema s »toleranco« slehernega institucionaliziranega po-
sestnika resnice na tej zemlji. Zdi se nerazumljivo, zakaj je cerkev tako
ostro reagirala na neko misel, ki skuša vendar na novo utemeljiti vero v
na videz brezvernem svetu. Bistvo tega spora bo morda postalo jasnejše
iz orisa temeljnih Teilhardovih miselnih izhodišč in iz strukture njegove
misli.
Izhodišča svoje misli je Teilhard de Chardin na kratko orisal v uvod-
nih mislih k svojemu poglavitnemu delu, napisanemu v letih 1938—1940,
dopolnjenem 1947 in 1948 La Phénomène humain (Fenomen človeka; Nem-
ci prestavljajo to delo z »Der Mensch im Kosmos« — »Človek v kozmosu«).
Zaradi pomembnosti tega zelo kratkega uvoda za premislek Teilhar-
dovih filozofskih izhodišč, ga navajamo v celoti.
»Vnaprejšnje avtorjeve pripombe
Da bi prav razumeli knjigo, ki jo tu predlagam, je ne smemo brati
tako, kakor da bi bilo kako metafizično delo in še manj kot vrsto teološke
razprave, temveč samó in edino kot naravoslovno razpravo. To nakazuje
že izbira naslova. Samo fenomen in nič drugega. Toda tudi celotni fenomen.
Prvič: nič drugega kot fenomen. Na teh straneh torej ne smemo iskati
nobene razlage, temveč samo uvod za razlago sveta. Poskusil nisem nič
drugega kot tole: ugotoviti krog in krog človeka, izbranega za središče,
povezan sovisen red med kasnejšim in poprejšnjim, — ne odkriti sistem
ontoloških in vzročnih odnosov med elementi univerzuma, temveč neki na
skušnji zasnovani zakon, ki bi bil uporabljiv za nazaj in za naprej in bi
tako omogočal razumevanje sosledja pojavov v teku časa. Onstran tega
prvega znanstvenega preudarka ostaja seveda filozofu in teologu za globlji
* Glej: Enciklopedija Leksikografskog zavoda, zvezek 7., str. 381, Zagreb
1961.
86
premislek odprt še bistven in zijajoč prostor. Sam sem se dosledno in na-
menoma ogibal temu, da bi si kdaj drznil na področje globoke biti. Kveč-
jemu mislim, da sem na področju skušnje do neke mere pravilno spoznal
skupno gibanje (k enosti) in na ustreznih mestih pokazal na tiste pre-
sledke, ki bi jih filozofsko in religiozno mišljenje v svojem napredovanju
lahko upravičeno zahtevalo.
Toda tudi celotni fenomen. Pogledu, ki ga ponujam, bi moglo to vse-
kakor dati neki videz filozofije, ne da bi bilo z rečenim v protislovju (če-
prav bi se to lahko zdelo). V zadnjih petdesetih letih je kritika znanosti
več kot enkrat dokazala: ni nikakršnih čistih dejstev; vsaka skušnja, naj
bo še tako objektivna, se neogibno zaplete v neki sistem hipotez, brž ko jo
učenjak skuša formulirati. Ce lahko ostane znotraj omejenega polja opa-
zovanja ta subjektivna aureola interpretacije neopazna, pa je pri pogledu,
ki zaobjemlje univerzum, neogibno, da skoraj prevlada. Kakor poldnevniki
v bližini pola, tako se nujno zbližujejo znanost, filozofija in religija v
sosedstvu vesolja. Zbližujejo se, pravim — vendar ne, da bi se med seboj
stopile, saj se vse do konca lotevajo realnosti iz različnih zornih kotov
in ravni. Berimo katero koU izmed knjig, ki so jih veliki moderni učenjaki
kot Poincaré, Einstein, Jeans itd. napisali o svetu. Poskus splošne znan-
stvene razprave univerzuma ni mogoč, ne da bi zbujali videz, da hočemo
univerzum popolnoma razložiti. Toda če bliže pogledamo, kmalu spoznamo,
da ta »nad-fizika« še ni metafizika.
Vsak tak poskus znanstvenega opisa vesolja kaže seveda v svojem
poteku zelo daljnosežen vpliv določenih začetnih predpostavk, od katerih
je potem odvisna celotna nadaljnja struktura sistema. V posebnem primeru
pričujoče razprave se združuje — na to želim posebej opozoriti •— dvoje
temeljnih pojmovanj, ki podpirata in vodita vsa izvajanja. Prvo je pred-
nost, ki se pripisuje psihičnemu in misli v snovi vesolja. Drugo je »bio-
loška« vrednost, ki jo pripisujemo našemu socialnemu svetu.
Prevladujoči pomen človeka v naravi in organska narava človeštva:
dve hipotezi, ki ju je mogoče poskusiti takoj na začetku zavrniti; vendar
ne vidim, kako bi bilo brez njiju mogoče dati sovisno povezano in zaokro-
ženo predstavo o fenomenu človeka.
PREDGOVOR
Videti
Strani, ki bodo sledile, so izraz prizadevanja videti in narediti vidno,
kaj je usodna določenost in zahteva človekova, če ga celega in do kraja po-
stavimo v okvir pojavov. Cemu bi ga skušali videti in čemu bi uravnavali
naše poglede posebej na človeka kot objekt?
Videti. Lahko bi rekli, da je v tem zaobjeto vse življenje, — če ne po
namenu vsaj po bistvu. Višja bit je večja združenost: to bo temeljna misel
pričujoče knjige in njen sklep. Ta združenost pa, kot bomo dognali, se
stopnjuje le, če jo nosi pomnožena zavest, to se pravi videnje. Zato ustreza
zgodovina živih bitij brez dvoma oblikovanju vse popolnejših oči sredi
87
kozmosa, v katerem obstaja možnost razločevati vedno več. Ali ni ostrina
pogleda in njegova sintetična moč mera popolnosti živega in premoči mi-
slečih bitij? Hoteti torej videti več in bolje nikakor ni prazna domislica, ni
redkost, ni luksuz. Videti ali propasti. V takem položaju, ki ga narekuje
skrivnostni dar bivanja, je vse, kar je element vesoljstva. In takšno je —
na višji ravni — tudi človekovo bivanje.
Ce pa je spoznanje zares tako življenjsko neogibno in osrečujoče, če-
mu potem — ponavljam vprašanje — posebna prednost doumetju človeka?
Mar človek ni že dovolj opisan — in dolgočasen? Ali ni poseben mik zna-
nosti ravno ta, da odvrača in umirja naš pogled k predmetu, ki ni naš
jaz?
Človek se vsiljuje našemu prizadevanju, da bi videli, iz dveh razlogov,
ki ga delata dvakratno središče sveta, kot ključ vesoljstva.
Najprej smo subjektivno neogibno središče k nam obrnjenega lastnega
vidnega polja. Ce si je znanost v svojih začetkih predstavljala, da mora
opazovati pojave po sehi, kakor da potekajo neodvisno od nas, je bila to
(verjetno potrebna) naivnost. Nezavedno so fiziki in drugi znanstveniki
najprej delovali tako, kakor da se njihov pogled iz višav zataplja v neki
svet, ki ga zmore njihova zavest predret', ne da bi bila izpostavljena nje-
govim učinkom ali da bi ga spreminjala. Sele sedaj uvidevajo, da celo
njihova najbolj objektivna opazovanja prežemajo domneve, izbrane v za-
četku, kakor tudi miselne oblike аИ miselne navade, ki so se izoblikovale
v zgodovinskem poteku raziskovanja. Ko tedaj pridejo do konca svojih
analiz, niso več gotovi, ali je končno dosežena struktura bistvo materije,
ki jo razikujejo, ali odsev njihovega mišljenja. In obenem opazijo, da so
sami vpleteni v mrežo razmerij, ki so jo mislili od zunaj vreči na stvari:
ujeli so se v svojo zanko. Geolog bi govoril o metamorfizmu in endomor-
fizmu. Objekt in subjekt se v aktu spoznavanja mešata in medsebojno
spreminjata. Zato človek spet najde sebe in ogleduje samega sebe v vsem,
kar vidi, naj to hoče ali ne.
To je gotovo neka nesvoboda, ki pa jo takoj odtehta neka izredna
veličina.
Kratko malo banalno je in celo podjarmljujoče, da opazovalec nosi
središče pokrajine, po kateri hodi, s seboj, kamorkoli gre. Toda kako se
godi spremljevalcu, če na svoji poti po naključju pride do kraja, ki se
po naravi odlikuje, kjer se križajo ceste aU doline in kjer zasijejo na vse
strani tudi stvari, ne le pogled? Tedaj se subjektivno gledišče ujema z
neko objektivno razčlenjenostjo stvari in opažanje se razvije v svoji pol-
nosti. Pokrajina se razkrije in zjasni. Vidimo.
To je po vsej priliki prednost človeškega spoznavanja.
Da bi opažali stvari in sile »krog in krog nas«, nam ni treba biti
človek. Vse živali zmorejo to prav tako dobro kot mi. Toda samo človek
zavzema v naravi tako mesto, da mu ta konvergenca črt ni samo vizualna,
temveč tudi strukturna. Naslednje strani bodo ta fenomen samo preskušale
in razčlenjale. Zaradi kakovosti in bioloških posebnosti mišljenja smo na
nekem enkratnem kraju, na vozlišču, ki obvladuje celotni izsek kozmosa,
sedaj dostopen naši skušnji. Tako je človek središče vidnega polja, obe-
88
nem pa tudi središče zgradbe univerzuma. To prednostno mesto in nuj-
nost sploh zahtevata, da se vsa znanost navsezadnje spelje nazaj nanj. —
Ce je gledanje zares višja bit, tedaj glejmo človeka in naše življenje bo
bogatejše.
In v ta namen moramo svoje oči pravilno naravnati.
Odkar človek živi, lahko gleda samega sebe kot na odru. 2e tisočletja
dejansko opazuje le samega sebe. In vendar je komaj šele na začetku znan-
stvenega nazora o svojem pomenu v naravi sveta. Ne čudimo se, da to pre-
bujenje poteka tako počasi! Pogosto ni nič težjega kot opaziti to, kar nam
skoraj »bode v oči«. Ali ni otroku potrebna vzgoja, da bo razločeval podo-
be, ki se vsiljujejo njegovi komaj odprti mrežnici? Človek je potreboval
za dokončno odkritje človeka celo vrsto »čutov«, in njih postopna prido-
bitev, to bomo še povedali, se krije z zgodovino duhovnih bojev in določa
njihova razdobja.
Cut za neizmemost prostora v njegovi velikosti in majhnosti, ki v
območju nedoločenih izmer razvozlava kroge obdajajočih nas stvari in jim
določa mesta.
Cut za globino časa, ki ne miruje v prizadevanju, da bi prek neštetih
verig in prek neizmernih časovnih prostorov vrnil dogodke, ki jih nekakš-
na težnost ves čas skuša stlačiti v tanko plast preteklosti.
Cut za število, ki nezmotljivo odkriva in ocen j a vrtoglavo mnoštvo
materialnih ali živih elementov, ki so udeleženi ob najmanjši spremembi
vesoljstva.
Cut za sorazmernost, ki, kolikor pač more, dojema fizične razlike v
merilih, ki ločujejo po razsežnostih in po ritmih atom od zvezdne meglenice,
neskončno majhno do neskončno velikega.
Cut za kvaliteto ali novost, ki razločuje v naravi absolutne stopnje
popolnosti in rasti, ne da bi pretrgal fizično enotnost sveta.
Cut za gibanje, ki je zmožen odkrivati nezadržen napredek, ki se skri-
va za zelo počasnim razvojem — skrajno razgibanost pod pregrinjalom
navideznega miru — to popolnoma novo, kar se krade v sredo enoličnega
ponavljanja enakega.
In nazadnje čut za organsko, ki lahko iz površinske vzporeditve izsledi
in doume naravne zveze in strukturalno povezanost zaporedij in medse-
bojnosti.
Brez teh lastnosti v našem pogledu nam bo človek zmerom ostal —
naj se še tako trudijo, da bi nam ga pokazali — to, kar je še vedno v pred-
stavah mnogih: blodeče bitje v nesovisnem svetu. — Ce pa iz naše optike
izgine trojno slepilo majhnosti, mnoštva in negibnosti, se človek brez truda
pomakne na osrednje mesto, ki smo ga napovedali: kot sedanji vrhunec
antropogeneze, ki je spet sama krona kozmogeneze.
Človek ne more sebe popolnoma videti zunaj človeštva : ne človeštva
zunaj življenja, ne življenja zunaj vesoljstva.
Odtod izvira temeljni načrt tega dela: predstopnja življenja, življenje,
mišljenje — ti trije dogodki vrisujejo en sam in isti tir poleta v preteklosti
in ga določajo za prihodnost (višje življenje!): krivuljo fenomena človeka.
Ponavljam — človeškega fenomena.
89
Za to poimenovanje se nisem odločil naključno. Izbral sem ga iz treh
razlogov.
Najprej, da bi poudaril, da človek pripada naravi kot resnično dejstvo
in je kot tako dejstvo (vsaj deloma) podvržen zahtevam in metodam zna-
nosti.
Dalje, da bi dal razumeti, da med dejstvi, ki se ponujajo našemu spo-
znavanju, ni nobenega, ki bi bilo izrednejše in jasnejše.
Nazadnje, da bi z vsem poudarkom pokazal na posebno naravo priču-
jočega poskusa.
Edini cilj in moja resnična moč na naslednjih straneh je kratko malo,
ponavljam, da skušam vedeti, z drugimi besedami, razviti homogeno in po-
vezano podobo naše celotne skušnje, razširjene na človeka. Celoto, ki se
razgrinja pred nami.
Nihče naj torej tu ne išče zadnje razlage stvari, — metafizike. In naj
se nihče ne moti glede stopnje realnosti, ki jo pripisujem različnim delom
filma, ki ga tu predvajam. Ko si bom skušal predstaviti si svet pred na-
stankom življenja ali življenja v prasvetni dobi, ne bom pozabil, da bi bilo
protislovno v redu sveta napraviti človeka za gledalca tistih časov, ki so
daleč pred časom pojava mišljenja na zemlji. Ne bom jih torej skušal opi-
sati, kakršni so v resnici bih, temveč kakor si jih moramo predstavljati,
da bi bil svet v tem trenutku resničen za nas: preteklost, ne po sebi, tem-
več kakor se kaže opazovalcu na višini tistega vrhunca, na katerega nas
je postavil razvoj. Varna in skromna metoda, ki pa, kakor bomo videli,
zadošča — sledeč simetriji — da bomo lahko pokazali presenetljive po-
dobe prihodnosti.
Tudi omejeni na te več kot skromne mere so pogledi, ki jih poskušamo
izraziti, seveda samo osebni in zelo tipajoči. Ker pa se opirajo na neko ne
neznatno raziskovalno delo in mnogoletna premišljanja, lahko dajo ob zgle-
du idejo o tem, kako se danes znanosti zastavlja problem človeka.
Za natančno opazovanje antropologov in pravnikov, je človek kot tak
popolnoma majhna in celo vse manjša reč. Ker njegova preveč poudarjena
individualnost zakriva našim pogledom celoto, to zavaja našega duha v
razkosavanje narave, tako da pozabljamo njene globoke zveze in ne izmer-
na obzorja: ves sZobž antropocentrizem. Odtod tudi pri znanstvenikih še
občuten odpor, da bi jemali človeka za predmet znanosti drugače kot samo
telo.
Prišel je trenutek, ko se moramo zavedati, da mora biti tudi pozitivi-
stična razlaga vesoljstva, če naj zadovoljuje, primerna notranjosti stvari
prav tako kot njihovi vnanjosti — duhu prav tako kot materiji. Resnična
fizika je tista, ki, se ji bo nekega dne posrečilo včleniti celotnega človeka
v povezano podobo sveta.
Ko bi le mogel zbuditi občutek, da je tak poskus mogoč in za tistega,
ki hoče in zmore iti stvarem do dna, pogoj, da si ohranimo pogum in ve-
selje do dejavnosti.
Zakaj po mojem mnenju za misleče bitje najbrž ni odločilnejšega tre-
nutka od tistega, ko tako rekoč spregleda in odkrije, da ni sam, zgubljen
90
v pustinjah vesolja, temveč da se v njem steka univerzalna življenska vo-
lja in se počlovečuje v njem.
Človek ni, kot je dolgo verjel, trdno središče sveta, temveč os in ko-
nica razvoja — in to je veliko lepše«.*
Prvo, na kar postanemo pozorni, ko prebiramo ta uvod, je Teilhardovo
izrecno poudarjanje, da to, kar piše, ni ne n^etafizika ne filozofija ne teo-
logija, temveč naravoslovje. Svoje misli v knjigi Le Phénomè humain hoče
prikazati kot samo skustven opis nekega fenomena, nikakor ne kot razlago
tega fenomena; potemtakem kot nekaj, kar šele potrebuje in terja filo-
zofske ali teološke razlage. Čeprav svoje premišljanje sam imenuje »nad-
fizika« in daje to ime v narekovaje, takoj dodaja, da ta nad-fizika ni me-
tafizika. Svoj pogled imenuje znanstven pogled na svet. Izrecno zahteva,
naj v njegovih mislih nihče ne išče razlage poslednjih stvari, tj. metafi-
zike. Zatrjuje, da so njegovi nazori oprti na raziskovalno delo, torej zna-
nost itd.
Prvo vprašanje na poti k razumevanju Teilhardove misli in predvsem
za odstranitev nesporazumov glede te misli je tedaj vprašanje, kaj meni
Teilhard de Chardin z metafiziko in kaj z znanostjo. Iz Teilhardovih besed
lahko sklepamo, da mu pomeni metafizika toliko kot razlaganje posled-
njih stvari, dokončna razlaga znanosti in s tem tudi celote sveta iz najviš-
jih principov in vzrokov, tj. počel. Metafizika je tedaj misel o »področju
globoke biti« (biti kot področju počel), kamor si sam kot znanstvenik ni-
koli ni drznil stopiti. Metafizika je tedaj veliko več kot le opis nekega
fenomena — celote sveta — je razlaga sveta iz najvišjega počela (»globoke
biti«), do katerega pa znanost, kakor jo v svojem delu razvija Teilhard,
nima dostopa, čeprav je »uvod« za tako razlago.
Znanost, kakor jo razume Teilhard, pa tudi ni znanosti ničesa delnega,
zgolj nekega elementa, temveč znanost celote sveta in človeka v njem kot
njegovega vrhunca. Teilhard pravi: samo fenomen, toda tudi celotni fe-
nomen. Ta pomen znanosti seveda ni znanost v njenem danes prevladujo-
čem pomenu. Da bi jasno spoznali te razlike, si oglejmo tradicionalni po-
jem metafizike.
Metafizika je po svoji tradicionalni opredelitvi znanost o prvih počelih
vsega spoznanega in torej tudi spoznanja samega. To, kar je v tem spozna-
nju spoznano je bivajoče v celoti. Bivajoče v celoti se v horizontu tega
metafizičnega pojmovanja členi na tri temlejno razlikujoče se »regije« ali
področja: božansko, človeško in naravno bivajoče. V skladu s tem se čle-
ni tudi metafizika na znanost o bivajočem sploh ali ontologijo, imenovano
metaphysica generalis, kateri so prirejene posamezne discipline, ki se na-
našajo na posamezna področja bivajočega: teologija obravnava najvišje ali
božansko bivajoče, psihologija (ali pneumologija) obravnava človeško dušo,
in kozmologija obravnava naravno bivajoče v celoti. Te tri discipline me-
tafizike so imenovali metaphysica specialis. Ontologiji kot znanosti bivajo-
* Le phénomène humain. Ed. du Senil, Pariz 1955, str. 21—30. Naslednji
citati vzeti iz nemškega prevoda knjige, »Der mensch im Kosmos«, Verlag C. H.
Beck, München, Sonderausgabe 1965.
91
čega v splošnem je teologija kot znanost najvišjega bivajočega (bivajo-
čosti bivajočega) enakovredna, zakaj obe se — vsaka po svoje — nana-
šata na celoto bivajočega kot takega: prva po najsplošnejših lastnostih
vsakega bivajočega in druga po bivajočosti kot vzroku vsega in vsakega
bivajočega. Med seboj sta nerazdružno povezani in sestavljata metafiziko
kot onto-teologijo, ki sta ji kozmologija in psihologija podrejeni, ker dobi-
vata iz nje svoja najosnovnejša izhodišča, svoje osnovne pojme, ki jima raz-
krivajo njun predmet in tako šele odpirajo njuno področje. Brez teh osnov-
nih pojmov kot razkritosti njunih predmetov ne moreta storiti niti koraka,
nista mogoči.
Metafizična kozmologija je po definiciji znanost o svetu kot celotnosti
v prostoru in času obstoječih stvari, ki so vseskozi povezane s trajnimi za-
koni v celoto, ki ne more biti del druge celote. Metafizična kozmologija
ima za predmet svet (ali naravo, tega v metafiziki ne ločijo) v celoti, tj.
univerzum. Raziskuje občo povezanost končnih stvari v celovit sistem,
kakor tudi vzroke, zakone, smotre in posledice te vsesplošne povezanosti
in organske sovisnosti. Pri tem svojem početju sprejema metafizična koz-
mologija od nji nadrejene onto-teologije temeljne izhodiščne pojme, v luči
katerih ne le da obravnava svoj predmet, temveč se ji ta predmet kot tak
pokaže šele in samo v luči teh pojmov. Nobene na celoto univerzuma na-
našajoče se znanosti zato ne more biti brez takih že vnaprej danih onto-
teoloških pojmov.
Znanost v tem metafizičnem pomenu je vedno in samo znanost celote
ali iz celote. Nobena sodobna empirična (tj. skustvena) znanost izmed zna-
nosti se ne nanaša in se principialno ne more nanašati na celoto, kakršne
so npr. bivajoče v celoti, prvo bivajoče ali bog, duša kot enostavna sub-
stanca ali »jaz«, narava v celoti ali univerzum. Ne more zato, ker te celote
nikoli niso in ne morejo biti dane kot empirični, tj. skustveni predmet
končnega, tj. človeškega spoznanja. Zato dandanes ne obstaja znanost, tem-
več znanosti,' ki obravnavajo vsaka svoj posebni predmet in s specifično,
temu predmetu ustrezno metodo.
Primerjava kaže, da se tisto, kar Teilhard de Chardin imenuje meta-
fizika, pomensko ujema s prej orisanim pomenom onto-teologije; in da se
znanost, ki jo ima v mislih in ki jo v svojem delu razvija, po svojem po-
menu skoraj docela ujema z definicijo tradicionalne metafizične kozmolo-
gije v njenem predkantovskem pomenu, ki pa ji je Teilhard de Chardin
priključil nekatere bistvene elemente pokantovske metafizike. Te bistveno
različne pojme znanosti moramo pri nadaljnjem premisleku Teilhardovega
dela skrbno in vedno znova upoštevati, ker sicer lahko prav kmalu zdrsne-
mo v nesporazume in s tem v nerazumevanje.
2e v prvih vrsticah obravnavanega dela vidimo, da gre Teihardu sa-
mo za fenomen, vendar pa za celotni fenomen. S fenomenom misli Teil-
hard univerzum. Toda ta za Teilhardovo premišljanje vodilni pojem »ce-
lotni fenomen« je skrajnje problematičen, če ima pomen univerzuma, tj.
sovisne celote sveta, in hoče obenem veljati za znanstven pojem. Izvirno
pomeni beseda fenomen to, kar se kaže in kar je tako dano, dostopno v
tem svojem kazanju človekovemu »pogledu« in »gledanju«. Pri tem pa se-
92
veda ne vidimo, kako naj bo celota v prostoru in času danega bivajočega
dostopna kot predmet človeškemu gledanju v tem primeru znanstvenemu
preučevanju; tudi če te celote ne misli zgolj v aditivnem smislu, temveč
kot sovisen, vse časovno-prostorsko bivajoče obsegajoč sistem, univerzum,
kozmos v izvirnem pomenu te besede (red, urejenost). Tega ne vidimo zato,
ker tej pecifični kozmologiji (znanosti reda sveta) manjka vnaprejšnje
onto-teološko razkritje te možnosti, ker se je avtor temu namenoma —
vprašanje je le, če upravičeno — izmaknil; ker torej ni stopil »na področje
globoke biti,« tj. v področje počel. Videli pa smo, da ni nobene take kozmo-
logije (tj. nanašajoče se na celoto univerzuma), ki bi bila mogoča brez neke
vnaprejšnje onto-teološke razkritosti in utemeljenosti svojega področja, pa
čeprav bi bila to »materialistična« kozmologija. To velja tudi za Teilhardo-
vo kozmologijo. Le-ta torej mora temeljiti na neki določeni onto-teologiji.
Iz tega vidimo, da to kozmologijo samo omogočujočih onto-teoloških poj-
mov Teilhard de Chardin ni premislil, temveč jih je pri svojem delu nere-
flektirano predpostavil kot nekaj samoumevnega in nevprašljivo trdnega.
Ali je taka nereflektiranost še prednost, kot misli Teilhard, ni več tako
gotovo. Sicer v uvodnih opombah omenja te predpostavke, vendar brž pre-
skoči ta prepad in se v samem delu nikoli ne vpraša več o tem.
S tem seveda njegove misli ne moremo imeti za filozofijo. Kaj je to-
rej? Neutemeljena razširitev in sinteza nekaterih dognanj posebnih znano-
sti? »Filozofirajoča znanost«? Ker Teilhard ni in noče biti filozof, se mu
tudi lahko zgodi, da v predkantovsko strukturo onto-teologije, kolikor jo je
sploh mogoče zaslutiti iz njegovega dela, eklektično vpleta prav tako ne-
jasne elemente pokantovske metafizike in antropocentrizma. To bom po-
skusil pokazati v nadaljevanju, bo pa seveda moralo ostati nedoločeno, ker
ni mogoče opraviti tega miselnega dela namesto Teilharda.
Za nadaljnje premišljanje se kažeta sedaj dve poti. Prva, da pretrese-
mo posamezne znanstvene Teilhardove teze in ob njegove »napačne« po-
stavljamo svoje drugačne in »pravilne«; da celo postavimo tem svojim
»pravilnim« nasprotnim tezam osnovni princip oziroma takega pred-po-
stavljamo in tako zgradimo po videzu sicer različno, po notranjem ustroju
pa docela podobno ali celo isto zgradbo. Lahko pa tudi ■— ne da bi sami
gradili .— iz nekega pred-postavljenega in netematiziranega principa krat-
ko malo podremo Teilhardovo zgradbo kot neustrezno, ali pa se postavimo
na njegovo stran in mu pritrjujemo. Po tej poti in njenih variantah tedaj
tudi sami preskočimo vprašanje izhodiščnih predpostavk, tj. vprašanje
vnaprejšnjega onto-teološkega zasnutka, ki nam to početje omogoča. Ko
namreč že stopimo na to pot, se nam to vprašanje ne more več pokazati.
Druga pot pa je, da se poskusimo zbrati ob vprašanju teh predpostavk,
torej te onto-teološke pojmovne strukture in njenega pomena za Teilhar-
dovo misel in skušamo iz tega najti pomen te misli same, ne da bi bil
poglavitni namen pri tem prazno napakolovstvo. Na prvi poti je premislek
preveč ujet v svoj »predmet« in zato ta pot ni filozofska.
Oglejmo si najprej nekaj tistih predpostavk, ki jih za take ima sam
Teilhard de Chardin. V svojem uvodu je omenil dve taki predpostavki
svojega miselnega dela. Prva je prednost mišljenja in psihičnega v snovi
93
sveta, izreden prednosten pomen človeka v naravi; druga je »biološka«
vrednost obdajajočega nas socialnega sveta, organska narava človeka. Obe
predpostavki omogoča osnovnejša predpostavka vsesplošnega razvoja kot
kozmičnega progresa od nižjili k višjim oblikam organiziranosti kozmične
snovi. Za to predpostavko je posebnega pomena tako imenovano »stožčasto
krivuljenje časa« (glej Teilhardov članek »Novi duh« v tej številki »Pro-
blemov«). V stožcu tega časa razvoja, te konvergence vseh linij gibanja, pa
ne stoji le človek, temveč kozmos v celoti, v katerem je človek os in koni-
ca razvoja kozmične snovi. Ta čas-razvoj ima podobo stožca, ker se vse
razvojne linije kozmičnih elementov vse bolj približujejo — konvergirajo.
Kriterij časa-razvoja oziroma mesta, ki ga v tem kozmičnem stožcu zavze-
ma sleherna stvar in sleherno bitje, je stopnja kompleksnosti organizira-
nosti kozmične snovi v nji, pri tem pomeni višja stopnja večjo kompleks-
nost (bolj komplicirano sestavljenost), nižja stopnja pa manj kompleksno
sestavljenost. Tako je npr. vodikov atom nizka, uranov atom višja, pre-
proste molekule (npr. vode) višja, molekula beljakovine še višja, »živa«
molekula (npr. virus) še višja, ... človek najvišja dosedanja razvojna obli-
ka zaradi vse večje kompleksnosti sestavljene snovi. Stožčasto krivuljanje
časa, tj. konvergentnost razvojnih linij vsega, kar sploh je v kozmosu, kaže
tedaj neki red med preteklim, sedanjim in prihodnjim stanjem kozmosa
v celoti in s tem vseh njegovih delov. Sleherno časovno točko (stopnjo
razvoja sleherne posamezne reči in bitja v kozmosu in predvsem kozmosa
v celoti) obvladuje tedaj ta red (kozmos = red) kot temeljni zakon koz-
mosa; zakon, v katerem so združeni in ki druži preteklo, sedanje in pri-
hodnje. Vse troje družeči absolutni zakon kozmosa je RAZVOJ. Ker obvla-
duje ta zakon kozmos v celoti, obvladuje vse v kozmosu, tako da se tudi
vse reči in bitja v njem kažejo kot vzporednosti mnogih linij razvoja. Za
sleherno rečjo in bitjem se tako rekoč vleče nit njenega razvoja nazaj v
sivo davnino, in vse, kar sedaj je, je v svoji takšnosti samo rezultat te
svoje razvojne linije. Ta vzporednost linij časov razvoja аИ zaporedij je
mogoča samo kot prostornost. Cas je torej s prostorom združen v razvoju
kot gibanju vsega v kozmosu in predvsem celote kozmosa navzgor. Zdru-
ženost časa in prostora v razvoju ali Cas-Razvoj-Prostor (stožčasto krivu-
ljenje časa ali konvergence razvojnih linij) je bistveno neobrnljiv proces.
Stopnja organiziranosti snovi kozmosa, tj. stopnja razvoja se vedno le pre-
sega k višjemu, nikoli pa se ne more ustaviti ali obrniti v nasprotno smer.
Je amo pot navzgor, poti navzdol ali tudi ustavitve razvoja celota tega
kozmosa ne pozna.
Snov sveta pa, ki sestavlja stvari in bitja od vodikovih atomov prek
sonc, osončij in kozmičnih meglic do Zemlje in človeka na nji, ima svojo
vnanjo ali materialno in svojo notranjo ali duhovno (»psihično«, »zavest-
no«) stran. »Ker ima snov univerzuma kjerkoli svojo notranjo stran, je
nujno dvostrane strukture, in sicer v vsakem prostorskem in časovnem od-
seku prav tako, kakor je tudi zrnata: obstaja neka notranja stran stvari,
ki se širi prav tako daleč, kot njihova vnanja stran. (...) Neka notranjost,
neka zavest in zato spontanost...« (Nemški prevod, drugo pogl. I.) »Ce
odseva zavest nazaj na svoje razvojne stopnje, se širijo njena stanja pred
94
njo kot spekter viiedsehojno prehajajočih barvnih odtenkov, katerih glob-
lja osenčenja se zgubljajo v noči.« (Str. 49) »Duhovna spopolnitev (ali za-
vestna, osredotočenost') in snovna sinteza (ali kompleksnost) sta samo obe
strani ali sovisna dela istega pojava.« (Ista knjiga, drugo poglavje II. C.)
Notranjo stran, »zavest«, »duhovnost« mora tedaj v najrudimentarnej-
ši obliki imeti že najnižja oblika snovi ,zadnji vodikov atom. Brez te po-
stavke bi bila človeška zavest docela nerazložljiva in bi morala nastati na
neki stopnji razvitosti ali kompleksnosti sestavljene snovi iz nič.*
Višja razvojna oblika s svojo večjo kompleksnostjo sestavljene snovi
v njeni vnanjosti vključuje zato vse večjo osredotočenost te »zavesti« ali
»duhovnosti«, ki dosega najvišjo doslej znano obliko ali osredotočenost v
človeku. Sestavljanje elementov v sestave in sestavi teh sestavov torej ob-
enem osredotočajo »zavest« teh rudimentarnih delcev snovi bolj lin bolj.
dokler se ta zavest ne osredotoči (»koncentrira«) v človeku do samozaved-
nosti ali uma. Ta razvoj gre po stopnjah: kozmogeneza omogoči geogenezo
(razvoj Zemlje kot planeta), ta omogoči biogenezo (razvoj živih bitij), ta
psihogenezo (razvoj notranjega, duševnega življenja pri živalih), ki jo na-
zadnje preseže noogeneza — razvoj univerzalne kozmične umnosti (nus,
VÓ0S pomeni v grščini um, od tod noogeneza — »razvoj uma«).
S to stopnjo, tj. s človekom, pa se razvoj še ne ustavi. Človek ni najviš-
ja oblika razvoja kozmične snovi sploh, temveč najvišja oblika dosedanje-
ga razvoja univerzuma. Vrhunec evolucije pa mora biti najvišja zavest,
super-refleksija, tj. super-personalizacija.** Vse razvojne linije noosfere (tj.
sedanjega človekovega socialnega sveta in vseh človeških dejanj — praksa
— v celoti) konvengirajo v neko skupno prihodnjo točko — v to najvišje
vozlišče, ki ga Teilhard de Chardin imenuje točka Omega (Í2). Tu se vse
združi in povzame v celoto in enoto, ki postane neka nad-osebnost, osebnost
osebnosti, nad-duša — enotnost duše duš, zavest zavesti, um umov in cilj raz-
voja. Točka Omega — omega je zadnja črka v grški abecedi — je torej
tisto poslednje (to éshaton) celote univerzuma in kot tako je cilj, h kate-
remu je nezadržno naravnan Cas-Razvo j-Prostor. Na konici stožca Cas-Raz-
voj-Prostora je točka Omega tisto brez-razsežno vozlišče, v katerem se vse
steka in ki v tej konični »brez-razsežnosti« vsebujevsevceloti. V tem vozlišču
sovpada gledanje in struktura kosmosa v eno (glej prispodobo o sprehajal-
cu v citiranem uvodu). Sovpadanje »gledanja«, ki pri Teilhardu pomeni
spoznanje, in kozmosa v celoti kot tistega, kar je v tem spoznanju spozna-
no, ima v tem Cilju Razvoja, v tej točki Omega pomen absolutnega spozna-
nja uma umov, zavesti zavesti, nad-osebnosti, nadduše. Ker je točka Ome-
* »Tam, kjer zelo neznatne ali celo srednje vrednosti kompleksitete zazna-
vanje zavesti popolnoma onemogočajo (tj. od velikih molekul navzdol), moramo
logično vsakemu delcu pripisati eksistenco kakršnekoli rudimentarne psihe
(čeprav v stanju neskončne majhnosti oziroma neskončne razpršenosti) — ...«
(v isti knjigi str. 312, 313. — IV. del. Sklepna beseda, I.)
»Tu se oglasi vodilo celotne pričujoče knjige: ,Nič na svetu se ne bi moglo
čez različne (čeprav še tako pomembne) prage razvoja pokazati nekoč kot konč-
ni cilj, kar ne bi bilo temno navzoče že v začetku'.« (v isti knjigi, str. 61 — I.
del, tretje pogl., I. B.)
** Glej v isti knjigi str. 266 (IV. del, drugo pogl., I A.)
95
ga tista točka, v kateri »gledanje« (= sipoznanje) sovpada z vsemi členje-
nji, vejami, vejicami itd. vsega kozmosa, ker so v nji združene vse konver-
gentne linije Cas-Razvoj-Prostora, ker torej ta točka po svojem absolut-
nem mestu obvladuje in vsebuje ves stožec Cas-Razvoj-Prostora (= kozmosa,
univerzuma), je v časovni dimenziji njene sedanjosti obenem vsa pretek-
last in prihodnost »sedanja«. Spoznanje tu ni več končno in omejeno na
posamezne reči in odlomke (v skladu s Teilhardovo prispodobo je take na-
rave sprehajalčevo spoznanje pokrajine, dokler na svoji poti ne pride do
posebno povzdigni enega mesta v tej pokrajini), temveč je tako, ki v svo-
jem gledanju zaobjema vse, kar je, kar je bilo in kar bo: v njem vsak
JE že je. V tem je kreativno, vendar tako, da kreacija zadeva predvsem
bit samo. Cilj krivulje časa, konica stožca Cas-Razvoj-Prostora je torej
tako absolutno spoznanje ali samospoznanje. Zadnja stopnja pred tem po-
slednjim ciljem je Človek; z njim pride Razvoj prvič do svojega samospo-
znanja. »Človek odkrije .. ., da ni človek nič drugega kot evolucija, ki je
prišla do zavesti o sami sebi.« (Prav tam, III. del, tretje pogl., I. B.).
Kaj več nam Teilhard de Chardin o točki Omega ne ve povedati in tudi
ne more povedati, če se noče spustiti na »področje globoke biti«, tj. na
področje ontoloških počel.
S tem smo orisali del tistega, kar ima Teilhard de Chardin sam za
predpostavko. V to vnaprej izdelano »pojmovno mrežo«, ki pa je — kot
smo rekli — TeUhard ni premislil ,temveč jo je sprejel kot nereflektirano
predpostavko, v ta vnaprejšnji »koordinatni sistem« sedaj Teilhard zelo
uspešno in prepričljivo, sintetično vlaga in vgrajuje znanstvena dognanja
sodobnih znanosti in tudi svoja znanstvena opazovanja. Pred očmi ima to
celoto in vedenje le-te je znanost celote, za katero mu gre. Presenetljivo
zanj in še za marsikoga pa je to, da se vsa sodobna znanstvena dognanja
dajo tako lepo vgrajevati v to »mrežo«. Iz tega izvaja potem Teilhard de
Chardin sklep, da znanstvena dognanja sama po sebi dokazujejo »resnič-
nost« te pojmovne mreže. Podobno je tudi diamat dokazoval svoj »koordi-
natni sistem« z dognanji znanosti. O tem bomo v nadaljevanju še govorili.
Teilhard seveda v svoji knjigi ne govori takega »metafizičnega« jezi-
ka, kot ga uporabljamo pri tem premisleku. Nasprotno, to so docela znan-
stveni opisi v slogu nekaterih sodobnih znanosti in na ravni njihovih
spoznanj, in to še bolj utrjuje videz znanstvenosti Teilhardovega dela.*
* Poljuben odlomeli iz glavnega Teilhardovega dela naj to ilustrira: »Mor-
fološko sestavlja celotnost primatov kakor tudi vse druge živalske skupine vrsto
ena v drugo prehajajočih pahljač ali šopkov — razločnih na vnanjih linijah,
zabrisanih v območju razvojnih zasnutkov. (SI. 3) Zgoraj prave opice z obema
svojima velikima, geografsko ločenima vejama: prave ozkonose opice (Catarrhi-
na) Starega sveta s po 32 zobmi, in širokonose opice (Plathyrrhina) s široko
potlačenim smrčkom, vse s po 36 zobmi. Pod temi so lemuroidi, navadno s po-
dolgovatim smrčkom in pogosto z naprej stoječimi sekalci. Popolnoma v osnovi
je videti, da sta se ti dve ena nad drugo stopnjevani skupini v začetku terciarja
odtrgali od pahljače »insektožerov«, tupaidov, med katerimi sta morda neka
enotna polno razcvetena veja. To pa ni vse. V srcu vsakega izmed šopkov raz-
likujemo neko osrednjo podskupino z oblikami posebne razvitosti možgan. Na
strani lemuroidov tarsioidi, majhne skakajoče živali z okroglo preveliko glavo
96
in čezmerno velilîimi očmi, od katerih edini do danes preživeU predstavnik —
malajski tersius (maki) — nenavadno spominja na majhnega človeka. Na strani
ozkonosih opic so antropoidi (človeku podobne opice), (gorila, šimpanz, oran-
gutan, gibon), brezrepe opice največje in najbolj bistre opice, ki so nam vsem
dobro znane.
Kot prvi dosežejo svoj razcvet lemuroidi in tarsioidi — približno ob koncu
eocena. Antropoidi se pojavljajo v Afriki že od oligocena. Toda v Afriki, v
Indiji — vedno v tropskih ali subtropskih conah.
Zapomnimo si ta čas in to razdelitev: v sebi skrivata celoten nauk.
Tako smo primatom vnanje določili njihovo mesto: po njihovi vnanji po-
dobi in »trajanju«. Skušajmo sedaj prodreti v notranjost te stvari in posku-
simo razumeti, po čem so se te živali razlikovale od drugih, če gledamo od
znotraj.
Kar se zdi anatomu na prvi pogled nenavadno, ko opazuje opice (in po-
sebno višje opice), je presenetljivo mala stopnja diferenciacije, ki jo kažejo
njihove kosti. Prostornina lobanje je pri njih relativno mnogo večja kot pri
katerem koli drugem sesalcu. Toda kako je z ostalim? — Zobje? Posamezen
kočnjak kakega driopiteka (dryopithecus) aU kakega šimpanza kaj lahko za-
menjamo z zobom kakega omnívora [»vsejedca«] iz eocena, npr. kakega kondi-
lartra. Okončine? S svojimi nespremenljivimi osnovnimi oblikami se natančno
držijo načrta in razmerij, ki so jih imele pri tetrapodih (četveronožcih) paleo-
zoika. V teku terciaria so kopitarji radikalno spremenili prilagoditev svojih
okončin, roparice so zmanjšale in Izostrile svoje zobovje, kiti so si pridobili spet
vretenasto obliko ribe, rilčarji so grozno čezmerno razvili svoje sekalce in koč-
njake. ... In med tem časom so primati ohranili svoje laketne kosti in mečne
kosti v celoti, ljubosumno so si pridržali svojih pet prstov, ostali so tipični
trituberkulati. — Ali so morda konservativci med sesalci? Najbolj konservativ-
ni od vseh?
Ne. Izkazali so se pač za najbolj bistre.
Ce sprejmemo najugodnejši primer, je diferenciacija kakega organa po
sebi neposredni faktor premoči. Vendar pa je ta diferenciacija neobrnljiva in
zato žene tudi žival, pri kateri se vrši, v sotesko, na katere koncu, kamor jo
potiska ortogeneza, preti živali nevarnost, da postane monstrum ali lahko ran-
ljivo bitje. Specializacija hromi, čezmerna specializacija ubija. Paleontologija
se ima za svoj obstoj zahvaliti takim katastrofam. — Ker so ostali primati
tja do pliocena »najprimitivnejši« med sesalci, kar zadeva njihove okončine,
so ostali tudi najbolj svobodni. — In kaj so napravili s to svobodo? Uporabili
so jo, da so se v zaporednih skokih vzdignili prav na meje inteligence.
In tako dobimo obenem s pravilno definicijo primatov odgovor na pro-
blem, ki nas je pripeljal k obravnavanju primatov: ,V kateri smeri bo moglo
življenje napredovati po sesalcih ob koncu terciar ja?'
Biološka vrednost primatov in naš interes zanje je na prvi pogled v tem,
da so primati phylum (vrsta, rod — op. I. U.) čistega in premočrtnega razvoja
možgan. Gotovo, tudi pri drugih sesalcih postopoma narašča živčni sistem in in-
stinkt. Toda pri njih se je to notranje delo razkosalo, omejilo in nazadnje usta-
vilo zaradi manj pomembnih diferenciacij. Konj, jelen, tiger so tako kot Insekt
obenem z rastjo svojih psihičnih zmožnosti postali deloma jetniki pomočkov
tekanja in ropa, v katere so se razvile njihove okončine. Pri primatih pa je
evolucija delala direktno v možganih, vse drugo je zapostavila in tako pustila
še v možnosti oblikovanja. In tako se zgodi, da so v dviganju k višji zavesti
na vrhu ravno primati. V tem odlikovanem in enkratnem primeru se posebna
ortogeneza tega phyluma (vrste) natančno ujema s poglavitno ortogenezo živ-
vljenja samega. Po nekem izrazu, ki ga jemljem od Osborna in ki mu spre-
minjam pomen, je to .ai'istogeneza' in zato neomejena.
Odtod prvi sklep: če so sosesalcl na drevesu življenja poglavitna veja, prav
poglavitna veja, tedaj so primati, tj. bitja možgan In rok (die Hirn- und Hand-
wesen) konica te veje — in antropoidi poganjek prav na vršičku te konice.«
(Ista knjiga, II. del, tretje poglavje, III.)
97
v navedenem odlomku bi res težko iskali kako »metafiziko«. In ven-
dar pravi Teilhard de Chardin v enem izmed zadnjih stavkov, da se poseb-
na ortogeneza primatov natančno ujema s poglavitno ortogenezo življenja
samega. Ta stavek je mogoče izreči samo iz vnaprejšnje vrednosti o neki
strukturi ceZoie univerzuma, celote življenja, to pa znanosti principialno
ni dostopno.
Tej doslej orisani eksplicitni celotni Teilhardovi predpostavki bi bilo
sedaj treba poiskati njene neogibne »implicitne« onto-teološke temelje, za-
kaj ugotovili smo, da brez takih temeljev — čeprav jih Teilhard ni posebej
premislil — ta specifična kozmologija ne bi bila mogoča. Tako delo pa je
seveda neogibno problematično, saj se pri tem kaj hitro lahko izgubimo
v domneve. Zato želim tu le zelo na kratko in v grobem opozoriti na ne-
katere elemente iz dosedanjega orisa Teilhardovih predpostavk, ki same
že dokaj jasno kažejo svoje metafizično, tj. onto-teološko poreklo. Ne na-
meravam pa podrobneje izvajati sistemske sovisnosti teh elementov in nji-
hove zgodovinsko doioČTie strukture. Taki elementi Teilhardove celotne
predpostavke so predvsem stožčasta celota univerzuma, čas, prostor, giba-
nje kot razvoj, poslednji cilj razvoja, spoznanje kot »gledanje« in s tem
v zvezi določeno pojmovanje resnice in ne nazadnje dvostranost kozmične
snovi: notranja »zavestna«, »duhovna« stran in zunanja materialna stran.
Ti elementi spominjajo v grobem na predkantovsko metafiziko. Antropo-
centrizem, resnica kot postavijenost, samoizgradnja človeškega sveta v nad-
svet točke Omega, prehod razvoja v zavestno (načrtno) akcijo (prakso) člo-
veka, s čimer postane človek iz pasivnega objekta kozmičnega razvoja sa-
modejavni subjekt tega razvoja in gospodar svoje usode, pa so elementi,
ki so značilni za poheglovsko metafiziko. Le-ti skoz in skoz prežemajo Teil-
hardovo misel. Implicitna celotni Teilhardovi predpostavki je heglovska
zasnova celote začetka in cilja razvoja: nedvomno je, da je tak začetek po-
stavljen samo iz takega konca, iz rezultata: konec vsebuje začetek, točka
Omega vrže iz sebe nazaj svoj tak začetek — »prasnov« v obeh njenih
straneh. Torej: človek postavlja »resnico« začetka in cilja glede na svoje
življenje, resnico kot to, kar »mora-biti-res« in kar zato »ima-za-res«. Se-
veda ta misel že docela presega Teilhardov eksplicitni miselni horizont.
Prostor, ne glede na zelo različna pojmovanja, po katerih je bodisi ne-
kaj pozitivnega ali pa samó subjektivna oblika zrenja, velja v vsej meta-
fiziki vendarle kot odnos hkratnosti, vzporednosti in vseksebnosti stvari —
možnost mnogotere vzporednosti in vsaksebnosti. Videli mo, da govori Teil-
hard de Chardin o vsaksebnosti in vzporednosti mnogoterih linij razvoja
v razvoju univerzuhia. Te konvergentne linije sestavljajo (figurativno re-
čeno) stožčasto podobo in »prostornost« tega stožca je štiridimenzinalna.
Njegova četrta dimenzija je čas. Cas velja v tradicionalni metafiziki kot
odnos istočasnosti in zaporednosti stvari, čas sam je omogočujoča predpo-
stavka istočasnosti in zaporedja. Njegove dimenzije so sedanjost, preteklost
in prihodnost. Posebna (»višja«) sedanjost, ki vsebuje preteklost in pri-
hodnost in tako v svojem »sedaju« obsega preteklo in prihodnje, je več-
nost, kar je bistveno različno od neskončnega trajanja. Kakor je čas kot
relativno trajanje zadnja določenost vsega naravnega in tudi človeka, ko-
98
likor je tudi naravno bitje, tako je večnost najvišja lastnost prvega (in
poslednjega) med vsem bivajočim, ki ga imenujejo bog. Teilhard de Char-
din tudi razume čas kot odnos istočasnosti in zaporedja, ki ima vse prej
opisane dimenzije: sedanjost, preteklost, prihodnost in združenost vseh treh
v točki Ornega, tj. svojevrstno večnost; ta večnost ima pomen hkratnosti
VSEGA v gledanju (= spoznanju) nad-uma, nad-zavesti, nad-personalne
bitnosti v točki Omega. Gledanje (spoznanje) v tem pomenu je lahko samo
sedanje — po analogiji s čutnim gledanjem, v katerem je gledano v nepo-
sredni prezenci »sedaja« —; ne more biti gledanja (v Teilhardovem po-
menu spoznanja v točki Omega) tega, kar je še zgolj prihodnje (v tem po-
menu »še-ne-prezentno« pogledu), ali zgolj preteklo (»že-ne-več-prezentno«
pogledu). Ker pa je v točki Omega vse troje zedinjeno, obsega to pred-
postavljeno gledanje (= spoznanje) v svoji neposredni sedanjosti tudi tisto,
kar nam ljudem na doslej doseženi stopnji Razvoja še ni ali pa že ni več
prezentno (sedanje). Večnost gledanja je zato neogibno osnova in omogo-
čitev nam ljudem na tej stopnji Razvoja danega zaporedja preteklega se-
danjega in prihodnjega, tj. večnost je osnova trajanja. Toda to zaporedje
za Teilharda de Chardina ni prazno in golo zaporedje, temveč je zapo-RED-
je. V tem je tisto »novo« pojmovanje časa, o katerem Teilhard govori v
članku »Novi duh«.
Zapo-RED-je obvladuje neki poseben RED. Cas ni prazen, temveč ga
vedno spolnjujejo mnogotere razvojne linije (zaporedja). Ta spolnjeni čas
kot RED je zakon razvoja, je Cas-Razvoj-Prostor. Njegov čas je bistveno
neobrnljiv, njegovi odseki med seboj nezamenljivi (Sokrat se ne more po-
javiti v času Descartesa, ne Descartes v času Sokrata) in zato nikoli enaki,
zakaj Cas-Razvoj je pot navzgor in vsak korak te poti je višja oblika, ki
je s prejšnjo nezamenljiva. Cas za Teilharda (vedno Cas-Razvoj) zato ni
golo potekanje in preminevanje vsega oblikovanega v nevmljivi nični nič,
temveč vse pelje više navzgor* k najvišjemu, in zato kot pot k njemu ni
nikoli zničena v nični nič preminulosti, temveč je v točki Omega sleherna
reč združena in dobiva iz nje že sedaj svoj smisel, ki presega njo samo.
Toliko bolj velja to za človeka, ki svoj smisel direktno sam ustvarja (o tem
kasneje). Cas-Razvoj pelje po konvergenci svojih razvojnih linij k najvišji
obliki — točki Ornega kot poslednjemu cilju. Ta cilj univerzuma (točka
Omega) je neogibna in absolutno nujna pred-postavka tega Cas-Razvoja;
brez nje je beseda Razvoj prazen, brezsmiseln zvok. Vsak razvoj mora
imeti svoj »kam«, in če se govori o celoti univerzuma v razvoju, mora
imeti tudi ta svoj »Kam«. Ker pa je tak cilj predpostavka vsakega takega
razvoja (tudi, če je koncipiran dialektično-materialistično), je Hegel nepre-
koračljivo dovršil to metafizično misel s tem, ko je pokazal absolutnega
duha kot spolnjen krog krogov, kot rezultat, ki sam v sebi vsebuje in sam
iz sebe »izproži« svoj začetek. Ta neogibnost kroga se pri Teilhardu nepo-
polno kaže v tem, da mora že najenostavnejša prasnov univerzuma imeti
poleg materialne »zunanje« strani tudi svojo »notranjo stran«, tj. določeno
• »Duh raziskovanja in pridobivanja spoznanj je večna duša evolucije. Zato
v vsem času enotnost gibanja: ,vzpenjanje in širjenje zavesti'.« (Ista knjiga,
III. del, tretje poglavje, I. C.)
99
»psihičnost«, neko docela temno in razredčeno »zavest«. To, da mora pri
doslednem premisleku Teilhardov rezultat razvoja in gibanja, tj. Ornega,
sama iz sebe izprožiti svoj začetek, je seveda Teilhardu ostalo docela skrito,
ker pač tega namenoma ni premišljal.
Gibanje kot tako določeno časovno zapo-RED-je, tj. kot Cas-Razvoj,
je pri Teilhardu tedaj enotnost časa in prostora. Gibanje je veljalo kot
enotnost časa in prostora tudi v vsej tradicionalni metafiziki. Tako je tudi
v tako imenovani materialistični filozofiji gibanje način bivanja materije,
ki vključuje čas in prostor.
Z vsem tem pa Teilhardovo »nouo« pojmovanje časa kaže neko no-
tranjo sorodnost s starodavnim pojmovanjem časa, ki ga nahajamo že pri
Aristotelu. Posebno Aristotelov pojem »razvoja« v svoji prevedeni podobi
kot odnos oblike in snovi zelo spominja na Teilhardov pojem razvoja. Pri
Aristotelu je razvoj stopnjevanje oblikovanosti snovi v vse višje oblike
do najvišje oblike, obUke oblik, ki je negibni gibalec, bistvo vseh stvari,
aktivni um, to, čemur pravi Aristotel theos, bog. Najnižja stvar je tu že
neka oblikovana snov, ki je s svojo oblikovanostjo lahko za snov višji ob-
liki itd. do najvišje — čiste — oblike, ki vsebuje vse oblike in nobene snovi
več. Pojem razvoja je tu princip urejenosti vseh stvari sveta, v katerem
se vse vzpenja navzgor k čisti obliki; je torej princip reda sveta.
Ce je pri Teilhardu neka »zavest« (»duh«) že v najenostavnejši snovi
univerzuma in če je Cas-Razvoj tisti red gibanja, ki pripelje po konver-
giranju vseh razvojnih linij do najvišje stopnje univerzalne umnosti (v
točki Omega), potem je ta notranja »duhovna« stran vendar tisto pogla-
vitno in bistveno sleherne stvari v tem univerzumu, sleherne stopnje »osre-
dotočenja« te »zavesti« (»duha«); to ji določa njeno veljavo in mesto, ki
ga zavzema v tem stožcu univerzuma. Ce je višja bit obsežnejša združe-
nost (glej citirani uvod), potem je združenost v točki Omega najvišja hit;
in ker ta združenost pomeni vse večjo kompleksnost in s tem osredoto-
čenost zavesti ali duhovnosti, je točka Omega kot najvišja bit obenem naj-
višja osredotočenost zavesti, duhovnost sama. V točki Omega postulirana
nad-zavest* se tedaj kaže kot gibalo tega razvoja — stožec univerzuma
obvladuje njegova konica in tako Omega že sedaj je.
Videli smo, da imajo v okviru Teilhardove misli vse reči in univer-
zum v celoti svoj smisel iz cilja Casa-Razvoja-Prostora, dz točke Omega.
S tem seveda odpade kakršen koli pesimizem in svet kot celota se izkaže
za najboljšega vseh mogočih svetov. Smisel v tem univerzumu imajo vse
reči (dá, celo zlo, o čemer Teilhard posebej govori v svoji knjigi), posebno
pa človek kot zadnja najvišja stopnja dosedanjega razvoja univerzuma;
človek, »ki ni nič drugega kot evolucija, ki je prišla od zavesti o sami
sebi«.
S tem pa prehajam k orisu druge in pomembnejše skupine elementov
v celotni Teilhardovi predpostavki, ki jih povečini nahajamo v pokantovski
in predvsem poheglovski metafiziki.
* Glej o nad-duši v isti knjigi, III. del, tretje poglavje, II. C.
100
Ker se torej razvoj v človeku zave samega sebe, postane človek iz
pasivnega objekta razvoja njegov subjekt. Človek postane avtokreativno
bitje in z ustvarjanjem samega sebe zavestno in načrtno ustvarja tudi
nadaljnji Razvoj — ima prihodnost preračunljivo v svojih rokah.
Ta misel ima pri Teilhardu seveda spet »znanstveno« podobo. Nasle-
dovanje rodovnih izkušenj, ki je bilo do človeka vezano izključno na kro-
mosome, preide po svojem življenjsko najpomembnejšem elementu v mi-
selno plast, v plast zavesti; iz celičnih nizov preide v plasti noosfere (so-
cialna plast), ki obdaja Zemljo. V tem novem okolju ima obliko prepro-
stega posredovanja pridobljenih duhovnih zakladov. Iz pasivne predza-
vestne oblike postane nasledovanje v svoji noosferični počlovečeni obliki
v najvišji meri dejavno.* S tem pa omogoča človeku kot samoovedeni evo-
luciji maksimalno svobodo in samoustvarjanje. »Torej ne zadošča, če smo
prej rekli, da je prišla evolucija na osnovi naše duše do zavesti o sebi in
se ji je treba zato le gledati v tem ogledalu, da bi se zaznala in spoznala
v svojih globinah. Cez to pridobi ona s tem svobodo razpolaganja s samo
seboj, da se daje ali izmika. Ne le da razbiramo v naših najnepomembnej-
ših dejanjih skrivnosti njenih poti, v poglavitnem jo držimo tudi v svojih
rokah: njeni prihodnosti smo odgovorni za njeno preteklost.« (Ista knjiga,
III. del, tretje pogl., I. C.) Torej ne le gola kontemplacija, temveč praksa:
v nji se evolucija ne le spozna, temveč dela. »Prišli smo celo do še teht-
nejšega spoznanja, da v veliki začenjajoči se igri nismo le igralci, temveč
obenem karte in zalog.« (III. del, tretje pogl., II. C.) »Vedeti, da bi vedeli.
Toda tudi in morda še v višji meri: vedeti, da bi zmogli.« (. . .) »Tako se
razvije pot človeštva, ki nadaljuje pot vseh drugih živih bitij, nedvomno
v smislu obvladovanja materije, ki je s tem postavljena v službo duhu.
Več umeti, da bi več storili. Toda nazadnje in predvsem: več storiti, da
bi več bili.
Predniki naših kemikov so nekoč trdovratno iskali kamen modrosti.
Danes hlepimo po višjem. Ne zlata, danes hočemo ustvariti življenje! (...)
Ali nas ni poznanje hormonov pripeljalo do tega, da bomo jutri lahko
vplivali na razvoj našega telesa — dá, celo možgan? Ali nam odkritje ge-
nov ne bo kmalu dopuščalo kontrolirati mehanizma organskega nasledstva?
Ali nas sintetično izdelovanje beljakovin, pred katerim smo, ne bo nekega
dne osposobilo za neko dejanje, ki sami sebi prepuščeni Zemlji ni bilo
dano: priklicati nov val organizmov — umetno izdelano novo življenje?
(...) Dá, skrivni sen človeškega raziskovanja hrepeni po tem, da bi čez
energije atomov in molekul zagospodoval še nad tisto temeljno energijo,
kateri so vse druge energije le služabnice: tedaj bi, vsi združeni, prijeli
za krmilo sveta s tem, da bi položili roko na pravo gonilno silo evolucije.«
(Ista knjiga, IV. del, prvo pogl., II. B.)
Ni težko videti, kaj nam pravzaprav govori iz teh Teilhardovih besed.
Za tradicionalno krščansko vero in cerkev predvsem neznanski človekov
napuh in prevzetost, s katero se hoče človek postavljati kot bogu enak.
* Glej k temu v isti knjigi, III. del, tretje pogl. I. C.
101
Za krščansko vero je krmilo sveta v božjih rokah, sedaj pa naj bi položil
nanj roko človek sam — to je zanjo pošastna predrznost in prevzetnost.
Ce pa ne gledamo s strani te vere, tedaj nam iz teh besed govori za-
nosen optimizem znanstveno-tehničnega ,totalno preračunljivega predme-
tenja vsega, kar sploh je; emfatični optimizem perfekcionalizacije znano-
sti, tehnike, tehnologije, organizacije itd.; nezadržnega razvoja proizvajal-
nih sil, rasti in ekspanzije človeka kot nosilca sveta in lastne vse obsega-
joče Evolucije, človeka kot subjekta celotne predmetnosti in sebe samega.
In to nam govorijo ne le citirane Tielhardove besede, temveč njegovo ce-
lotno miselno delo; njegova misel celote je samo to. Njegova misel kozmič-
nega Razvoja kot sestavljanja enostavnih elementov v sestave in sestave
sestavov v smeri vse večje kompleksnosti, ki obenem pomeni vse večjo
»osredotočenost« zavesti, tj. racionalnosti (tj. za nas preračunljive razpo-
ložljivosti), razkriva z vsem zanosom pravzaprav neki način tehnično-teh-
nološkega predmeten j a, v katerem se zares vse bolj koncentrira racional-
nost, ki za prihodnost nakazuje možnost neslutene stopnje osredotočenja
in koncentriranosti (torej nesluteno stopnjo preračunljive razpoložljivosti:
materija je energija, ta je novi duh, novi bog; tako vse »materialno« zares
preide v »službo« te racionalnosti — izgine v nji). Naj mu gre za karkoli
in naj govori o čemerkoli, Teilhard vedno zanosno izreka skrito in ne-pre-
mišljeno bistvo tehnike, izreka skrito bistvo sveta dela. Toda izreka ga
tako, da ostaja v tem še naprej skrito. Njegova misel ni »teorija«, ki bi jo
bilo šele treba realizirati, temveč je realna kot sodobni svet, ki se v tem
lahko le še izpopolnjuje. Ne le, da »prakso« tehničnega sveta osmišlja,
temveč je sukus te prakse, njena implikacija. Sama se kaže kot navdah-
njeni instrument te totalne teoretične-praktične mobilizacije. Ni le opti-
mistična misel o svetu, temveč sodobnemu delu (praksi) imanentni »opti-
mizem«. Celo Teilhardov poskus obnove krščanstva je pravzaprav po svoji
univerzalnosti in totalnosti, ki gre čez vse nacionalne in druge meje, le
instrument totalne tehnično-organizacijske mobilizacije. Vse to je jasno
vidno iz Teilhardovih besed: »Izhodišče iz sveta, vrata prihodnosti, vhod
k nadčloveškemu, se ne odprejo niti le nekaterim priviligirancem niti po-
sameznemu ljudstvu, ki bi bilo izvoljeno med ljudstvi! Te duri se odprejo
samó, če vsi skupaj težijo k enemu cilju, v katerem se vsi združijo, da bi
dosegli popolnost v duhovni obnovi Zemlje.« (Ista knjiga, IV. del, prvo
pogl., I. B.) »Novo področje psihične ekspanzije: to je, kar nam manjka,
in vendar stoji tik pred nami, če bi le hoteli odpreti oči.« (IV. del, prvo
pogl., II. C.) »Občutje, ki mora biti premagano: brezupje.« (IV. del, drugo
pogl.) »Energija — novi duh. Energija ■— novi bog. To brezosebnostno za
Omego sveta, kakor tudi za njegov Alfa.« (IV. del, drugo pogl., I. A.)
Iz tega je očitno, da se tu zahteva poenotenje sodobnega človeštva,
brisanje vseh mej na našem planetu: nacionalnih, vojaških, jezikovnih,
tradicijskih itd. Vse to samo s ciljem vsesplošnega in nemotenega tehnično-
delovnega predmetenja, mobilizacije in ekspanzije. Tehnično-delovnemu
svetu (kamor spada tudi poraba) je ta zahteva v resnici imanentna; zakaj
— tako pravimo — hiter in nezadržen razvoj proizvajalnih sil in vsesplo-
šen napredek in razvoj znanosti in tehnike v resnici briše in podira te meje
102
včerajšnjega sveta. In Teilhard de Chardin je zadel s svojimi zanosnimi
vzkliki brez zavijanja v črno: novi bog tega sveta nosi skrivnostno ime
— energija; neskončno koncentrirana, pa spet neskončno deljiva, prera-
čunljiva in razpoložljiva, povsod pričujoča energija. Toda v čem je »božan-
skost« tega novega boga, nam Teilhard ni povedal in mora ostati za zdaj
odprto vprašanje.
Na nekem mestu citiranega uvoda h knjigi Le Phénomène humain
pravi Teilhard: »Zato človek v tem (v objektu — op. I. U.) spet najde sebe
in ogleduje samega sebe v vsem, kar vidi, naj to hoče ali ne. (...) Odkar
človek živi, lahko gleda samega sebe kot na odru. 2e tisočletja dejansko
opazuje le samega sebe.« Svet, narava, kozmos in vse, kar sploh lahko je
predmet človekovemu pogledu (spoznanju), je tedaj le vnanjost njega sa-
mega, njegov pro-izvod. Človekovo spoznanje in predvsem delovanje ima
tedaj tudi za Teilharda ontološki pomen, je predmeto-tvorno. Podobne kon-
cepcije dejanskosti nahajamo v prevratu metafizike po Heglu — posebno
pri Marxu in Nietzscheju.
Se radikalneje se kaže ta poheglovski prevrat in konec metafizike v
citiranem uvodu, ko Teilhard govori o posebni »skromnosti« svoje metode,
ki ji pri orisu stožčaste strukture univerzuma ne gre za to, da bi pretekle
(ali tudi prihodnje) časovno-razvojne dobe univerzuma pokazala tako, ka-
kor so potekala v »resnici«, »po sebi«, temveč le kakor si jih moramo pred-
stavljati, da bi bil svet v sedanjem trenutku resničen za nas. To, »da bi
bil svet v sedanjem trenutku resničen za nas« pomeni pravzaprav pri Teil-
hardu: da bi vse naše človeško dejanje in nehanje imelo neki smisel, da bi
sploh mogli tako, tj. smiselno živeti — živeč ta smisel. Ker pa to celotno
razlago (tj. celotno v sebi izdiferencirano in z znanstvenimi dognanji na-
bito razlago) strukture stožca univerzuma kot Casa-Razvoja-Prostora po-
stavljamo mi sami iz zahteve po osmišljenosti našega lastnega sedanjega
življenja, je pravzaprav ta celotna razlaga ali bolje vzpostavitev stožča-
stega univerzuma zgolj projekcija te naše življenjske zahteve. Ta »življenj-
skost« pa se nam je prej pokazala kot totalno, brezpogojno in preračun-
ljivo znanstveno-tehnično (delovno) predmetenje v njegovi totalni mobili-
zaciji, perfekcionalizaciji in ekspanziji. »Resnica« take (tj. znanstveno-
tehnične in delovne) vzpostavitve in nenehnega vzpostavljanja stožčastega
univerzuma je tedaj postavljenost po zahtevi in iz zahteve po takem živ-
ljenju človeka in njegove ekspanzije; to, kar mu je potrebno za takšno
osmišljeno razširjajoče se življenje.
Iz vsega tega se tedaj kažejo obrisi tistega, kar Teilhard imenuje (šele
prihodnja) točka Ornega, že kot bistvo našega današnjega sveta in nas sa-
mih v njem,* kar se nam razkriva kot tehnika in delo, ki je zmožno še
neskončne perfekcionalizacije (racionalizacije) in vse bolj totalne mobili-
zacije vsega v še večjo perfektnost. To gre pri Teilhardu tako daleč, da je
* »Bog, središče središč. V tem dokončnem vpogledu je vrhunec krščanske
dogme. — To pa tako natančno zadeva točko Omega, da si gotovo nikoli ne bi
drznil, na racionalen način zagledati in formulirati hipotezo o točlii Omega,
ko ne bi bil že prej našel v svoji verni zavesti njene ideelne podobe, dà, še več:
njene žive dejanskosti. (Ista knjiga. Epilog: Fenomen krščanstva, I.)
103
vključil vanjo tudi bol, trpljenje, vojne itd., torej zlo sploh. V racionalnem,
tj. preračunljivem in izmerljivem in s tem najboljšem od vseh mogočih
svetov se zlo moro spremeniti v dobro. Toda to se obenem ujema s tem,
da v sodobnem svetu »zlo« funkcionira kot donosna industrija.* S stališča
te ekspanzije in nenehne rasti, ki jo hočemo vsi, torej ni več tisto staro
zlo, temveč eden izmed mnogih strukturnih funkcionalnih elementov.
Ce bi torej želeli polemizirati s TeUhardom de Chardinom, tedaj bi
bila polemika, ki bi se usmerjala proti njegovim posameznim ugotovitvam
z nasprotnimi — npr. da primati niso samo rod čisetag in premočrtnega
razvoja možgan, ali da poznamo v Starem svetu tudi opice s po 36 zobmi
— docela nesmiselna, ker bi povsem zgrešila tisto, kar Teilhard pravza-
prav izreka. Ce pa se polemika usmeri k tej celoti, potem mora in edino
more to storiti iz neke drugačne, ne enake, vendar pa iste celote. Taka
nasprotnost v istem je v odnosu do Teihardove misli lahko dialektični ma-
terializem. Ce pa je to dvoje v svojem nasprotju zasnovano na istem (in
nasprotja so to le na isti skupni osnovi), ne more ena ali druga stran imeti
kake bistvene prednosti. »Kritika« pa, ki bi se kot kritika naravnala na
tisto v obojem isto, bi bila v bistvu dokaj hinavski prepir s svetom in
predvsem s samim seboj. Tak je navadno abstraktno humanističen upor
zoper celoto »tehnizacije«, »organizacije«, »porabništva« in kar je še po-
dobnih »nečlovečnosti«. Ne polemika ne kritika ne uporništvo danes ne
zadošča več tistemu, kar se v bistvu sveta godi, ker mu ni od-govorno.
Mišljenje je zato danes postavljeno pred bolj temeljito vprašanje, kot sta
taka kritika in »humanistično uporništvo«, ki danes močno cveteta.
Kot smo videli, ima torej »resnica« pri Teilhardu pomen »imeti-za-
res« in to temelji samo na našem današnjem življenju in svetu, življenju
v njegovi prej omenjeni »življenjskosti«. Tako »resnico« imenuje Nietzsche
»projekcija koristnosti« ali »perspektivični pogled« (pogled in gledanje je
pri Teilhardu spoznanje) ; Neitzschaju to pomeni neogibno »laž«, da bi se z
njo obdržal določen tip rodu človeka. Ker ima »resnica« tak pomen, lahko
seveda človek v vsem gleda vedno le samega sebe, svojo vnanjost. Oboje
— »resnica« in to gledanje — je v tesni zvezi. Vse to nam Teilhard de
Chardin naivno in v dobri veri kaže kot posebno skromnost svoje metode.
Tako vidimo, da tudi Teilhard v svoji misli celote univerzuma prav
tako neogibno sledi prevratu metafizike po Heglu, ki temelji na obratu
v pomenu biti.**
Nemogoče je iz teh metafizičnih fragmentov, ki se kažejo v Teilhar-
dovem delu in ki se med seboj deloma ujemajo, deloma pa si nasprotujejo,
sestaviti sedaj njegovi misli ustrezen metafizični sistem, ko tega sam ni
naredil. Naš namen je bil le pokazati nekaj očitnih metafizičnih elemen-
tov Teilhardove misli celote univerzuma in izpeljati iz njih brez dolgih
dedukcij nekaj njihovih najbližjih implikacij ter tako opozoriti na njihov
današnji zgodovinski pomen, ne pa narediti iz njih sovisen metafizični si-
* Glej: Vanja Sutlič: »,Kulturni sektor' in duhovna bit«, »Problemi« št. 52.
Tu govori Sutlič o posebnem vidiku totalne mobilizacije.
** O tem prevratu sem obširneje govoril v članku; »Radikalizacija in konec
evropske morale«, (»Problemi« št. 51—53.)
104
stem. Iz celotnega orisa se je pokazalo, da Teilhardova misel ni izmišljo-
tina, temveč nam iz nje na poseben način govori nekaj, kar nas vsaik dan
srečuje in v čemer se sami nenehno srečujemo : tehnika in delo. Vendar je
način, kako se nam to razkriva iz celote (vedno in -ramo iz celote Teilhar-
dovega štiridimenzionalnega stožčastega univerzuma), tak, da ostaja oboje
skrito in netematizirano v ozadju. To oboje tedaj je medij in »svetloba«
Teilhardove misli, >фоагосје globoke biti«, kamor se on varuje stopiti, pod-
ročje počel. Seveda tehnika in delo v ontološkem, ne v ontičnem pomenu,
to moramo strogo razlikovati. Zato Teilhardove »kozmologije« ali misli
Razvoja ne moremo uvrstiti v sodobno filozofijo v pravem pomenu te be-
sede, kolikor je danes — kakor že vedno — filozofičnost kakega miselnega
dela v njegovi tematični eksplikaciji tega zgodovinskega medija oziroma
»svetlobe«.
Kako to, da je Teilhardovo delo kljub temu deležno vse večje pozor-
nosti? Znanstvenikov kot znanstvenikov to delo verjetno ne more priteg-
niti, kolikor niso »filozofirajoči znanstveniki« (in s tem sami zunaj zna-
nosti). Občutiti je, da njim tudi ni namenjeno. Tudi filozofov to delo s
svojim površnim odnosom do temeljnih izhodiščnih zasnutkov, ki ga v ce-
loti in nereflektirano obvladujejo, ne more pritegniti, razen če jim je filo-
zofija bolj konjiček kot kaj drugega in se zato imenujejo »filozofe«. Vi-
deti je, da ga Teilhard tudi filozofom ni namenil, čeprav jim ga ponuja v
premislek, saj pravi, da mu ne gre za filozofijo. Cerkvena, krščanska teolo-
gija pa je njegov nauk za zdaj odklonila. Zdi se tedaj, da je Teilhardovo
delo zanimivo predvsem za učene laike. Te besede pa ni treba razumeti
samo v pejorativnom pomenu. Sicer se za površne oznake uporablja izraz
»laična filozofija«, da bi se razlikovala od »cerkvene filozofije«. Toda učeni
laiki so danes pravzaprav tisti vse bolj številni »o vsem dobro poučeni in
informirani«, ki pa nimajo ne potrebe ne volje, da bi šli čemurkoli do dna.
Le-ti imajo potem tako misel za nekakšen »nazor o svetu« med mnogimi
drugim nazori o svetu in še drugačnimi nazori, da jim nikoli ne zmanjka
govorjenja, kombiniranja in zavzemanja stališč. Seveda pa je temu početju
izpostavljena vsaka teološka, metafizična, filozofska in prav tako znan-
stvena misel, da o umetnosti niti ne govorimo. Zato tudi nima pomena b-ti
plat zvona, saj od tega ni nobene škode. Nasprotno, najbrž je taka klima
mnenj neogibna in nosi neko — sicer nedoločno — miselno in jezikovno
kulturo in okus.
Ce se na koncu tega premišljevanja vprašamo, zakaj je uradna cerkev
zavrnila Teilhardovo misel, se zdi, da odgovor ne more biti posebno težak.
Pokantovski vse bolj radikalni metafizični antropocentrizem, ki očitno po-
vsem prežema Teilhardovo misel, neogibno odpravlja krščanskega boga in
vero in postavlja na njegovo mesto človeka. 2e Kantova misel, po kateri
je bog le postulat praktičnega uma, je odločilen in smrten udarec, ki ga
je bogu prvič zadal človek. Nadaljnje udarce so zadali Hegel, Marx in
Nietzsche. Teilhardovo misel celote prav tako prežema ta prevrat. Seveda
pomeni smrt boga obenem tudi konec uma.* Udarec, ki ga je zadal Kant.
* O tem glej članek »Radikalizacija in konec evropske morale«, »Proble-
mi« št. 53.
105
se je pripravljal v evropski misli že od Descartesa naprej. Cerkvena religi-
ozna (teološka) misel se zato nikjer na tej miselni poti ni mogla trdno ute-
meljiti in ustaviti, zato je njeno miselno vračanje pred Descartesa k To-
mažu Akvinskemu v teoretičnem pogledu neogibno. Antropocentrizem, ki
je osnova Teilhardove misli, mora veljati tradicionalni cerkveni misli le
kot izraz brezmejnega človeškega napuha. Očitno je, da tega zato ne more
(oziroma vsaj doslej ni mogla) sprejeti.
Vendar to najbrž še ne bi bil zadosten razlog za tako ostro odklanja-
nje Teilhardovih del, ker bi cerkev v tem primeru morala prav tako od-
kloniti tudi skoraj vsa novoveška filozofska dela. Morda je razlog za to
tudi v tem, da Teilhard govori pretežno le o obnovi krščanstva kot ideje
tako, da v njenem okviru tradicionalna cerkvena organizacija, bogoslužje
in dogmatika nekako ne more najti pravega mesta. Filozofi doslej navadno
niso delali programov obnove krščanstva. Teilhard de Chardin pa je to sto-
ril na osnovi svojega koncepta Evolucije in to je sedanji cerkveni hierar-
hiji, organizaciji, bogoslužju in dušnemu pastirstvu verjetno nesprejem-
ljivo. Seveda so to le domneve in o tem tudi ni mogoče povsem zanesljivo
soditi.
Poudariti pa je treba, da so Teilhardova dela kljub cerkveni uradni
odklonitvi našla mnogo uglednih in strastnih zagovornikov v teoloških
krogih in tudi med laiki. Iz tega lahko sklepamo, da je religioznost in bo-
goslužje vendarle mogoče nekako združiti s TeUhardovo podobo sveta. Ne-
dvomno pa je, da se Teilhardova »teoretična« utemeljitev religijoznosti
močno razlikuje od danes vse bolj žive »eksistenčne« utemeljitve religioz-
nosti (če tu sploh lahko govorimo o kaki »utemeljitvi«), za katero je koz-
mos in njegova táka ali drugačna struktura le vnanje in ne najbolj po-
membno vprašanje.
Novi duh
Teilhard de Chardin
Zadnja leta se v dolgi vrsti esejev svojih razmišljanj nisem ukvarjal s
filozofijo absolutnega, temveč sem kot naravoslovec ali fizik skušal dognati
splošni pomen dogajanja, v katerega smo občutno zapleteni. Mnogo notra-
njih in zunanjih znamenj (politična in družbena presnavljanja, moralni
in verski nemir) nam daje bolj ali manj nejasno slutiti, da se prav ta čas
»dogaja nekaj velikega« v svetu okoli nas. Kaj naj bi to bilo?
To, kar želim na tem mestu poudariti, so sadovi mojih razmišljanj,
oblikovani v dovolj preprosti in jasni obliki, da jih zmore vsakdo nedvo-
umno razumeti, jih pretresati, predvsem pa (tega si žehm najbolje) popra-
viti in dopolniti.
Zdi se mi, da se dá sedanje stanje sveta v bistvu določiti in pojasniti
z vplivom dveh preobrazb, ki prizadevata človekovo zavest do velikih glo-
bočin.
Prva od teh preobrazb (ki je že močno napredovala) se razvija v ob-
močju naše vizije sveta: ustreza pridobitvi novega čuta v človekovi zavesti,
namreč zaznavi časa, ali bolje rečeno, zaznavi tega, čemur bi dejal »stož-
často ukrivljenost Časa«.
Druga preobrazba (ki je v zvezi s prvo, pa se je manj uveljavila) pri-
zadeva našo dejavnost: izhaja iz postopnega prilagajanja človeških vrednot
na novo dojetemu Času.
I. Stožec Casa
I. Stožčasta transpozicija dejavnosti.
O tem bom govorU v naslednjih poglavjih.
I. Stožec časa
1. Organska globina Casa in Duha
Ce naj razumemo duhovna dogajanja, ki vznemirjajo našo dobo, se
moramo čimbolj približati (in to ponavljam kar naprej) njihovemu skup-
nemu izviru: odkritju Casa.
107
Na prvi pogled se zdi pojem Casa v svoji preprostosti tako popoln, da
se nehote vprašamo, kako bi se sploh mogel menjavati in izpopolnjevati.
Mar Cas ni ena neposrednih danosti naše zavesti? In vendar se je treba le
zgodovinsko zazreti dvesto let nazaj, da spoznamo, kako se je že v oddalje-
nosti nekaj rodov naše časovno pojmovanje sveta spremenilo od gledanja
naših prednikov.
To seveda ne pomeni, da so ljudje morali čakati na devetnajsto sto-
letje, preden so lahko videli, kako dogogodki v dolgih serijah ponikujejo
v pretekolst. O Času so govorili že davno pred nami, in kolikor so jim
dopuščale priprave, so ga prav tako kakor mi celo merili. Toda Cas je osta-
jal zanje homogena in po volji deljiva veličina. Z ene strani so si potek sta-
letij naprej in nazaj teoretično zamišljali kot nekaj, kar se da na kateri si
koli točki mahoma zaustaviti ali začeti — dejansko in celotno trajanje Ve-
solja so si namreč takrat zamišljali le v obsegu nekaj tisočletij. Z druge
strani pa se jim je zdelo, da je bilo v notranjem obsegu teh tisočletij mogo-
če vsako stvar samovoljno vzdigniti in prenesti na katero si koli drugo me-
sto, ne da bi pri tem kar koli spremenili v njihovi okolici ali v njih samih.
Tako bi se bil Sokrat lahko rodil na Descartesovem mestu in narobe. Bitja
so imeli za med seboj zamenljiva tako časovno kakor prostorsko.
To je pribl'žno tisto kar so spoznali glede Casa največji duhovi do
vključno Pascala.
Poslej pa se je pod nevskljajenim in vendar konvergentnim vplivom
naravoslovnih zgodovinskih in fizikalnih znanosti skoraj neopazno izobli-
kovala docela drugačna perspektiva.
Najprej smo spoznali, da vsak element sveta (pa najsi gre za bitje ali
za pojav) nujno izhaja iz nečesa prejšnjega, in to tako, da sd neke stvari
ne moremo več fizično zamisliti ne v Času brez »nečesa pred njo« ne v
Prostoru brez »nečesa poleg nje«. Tako nobenega delčka resničnosti poslej
ne pojmujemo več kot približno točko, temveč kot element resničnosti, ki
se postopoma širi kot nepretrgano vlakno in neskončno sega nazaj v pre-
teklost.
Potem smo ugotovili, da tako izoblikovana elementarna vlakna ali ve-
rige v svoji dolžini niso homogena, temveč da vsako vlakno ali veriga
pomeni zase naravno urejeno zaporedje, ki v njem členov prav tako ni mo-
goče zamenjati, kakor se v našem osebnem življenju ne dajo zamenjati raz-
lična stanja otroštva, mladosti, zrelosti in starosti.
Nazadnje pa smo počasi doumeli, da v Vesolju nobeno prvinsko vlakno
ni v svoji rasti docela neodvisno od sosednjih prvinskih vlaken. Vsako
izmed njih nam razodeva svojo ujetost v še večjem snopu. Nasprotno pa
postaja ta snop vlakno všjega reda v še bogatejšem snopu. To naraščanje
se širi v nedogled. Cas torej deluje na Prostoru in si ga uteleša, tako da
sestavljata eno samo čvrsto potekanje stvari, v katerem Prostor pomeni
trenutni izsek toka, ki mu Cas podeljuje globino in stmjenost.
To je tista organska celota, ki danes spoznavamo svojo ujetost v njej
in iz katere ne moremo več zbežati. Z ene strani se. začenši z nami, gradivo
Vesolja širi in izžareva v smislu prepletenega sistema neomejenih silnic;
prostorsko od neizmerno veHkega do neizmerno majhnega, — časovno od
108
prepadov preteklosti do prepadov prihodnosti. Z druge strani pa v tem
neskončnem in nedeljivem omrežju sleherna stvar zavzema svoj enkratni
položaj, kakor mu ga določa (svobodni ali determinirani) razvoj celotnega
pregibajočega se sistema. Medtem ko smo se zadnji dve stoletji igrali s
špekulacijami, z domisleki in s hipotezami, je v resnici na številne skrite
načine pletla okoli nas svojo mrežo zamisel o Evoluciji. Bili smo prepri-
čani, da se ne spreminjamo, zdaj pa se podobno kot novorojenci, ki se jim
odpirajo oči, začenjamo ovedati sveta, ki mu Novi-Cas organizira in raz-
življa Prostor tako, da celotnosti naših spoznanj in verovanj podeljuje no-
vo strukturo in novi videz. Preden pa se poglobimo v to preobrazbo, si mo-
ramo pobliže ogledati naravo in lastnosti novega okolja, v katerem smo se
pravkar rodili.
2. Konvergentnost organskega Casa in rast Duha
V mejah, ki sem jih začrtal, smemo to prebujanje Casa vzeti danes na
znanje kot dovršeno dejstvo. Izvzemši nekaj zamudniških skupin ne bo
nobenemu mislecu ali znanstveniku — to bi bilo psihološko nedopustno in
nemogoče — prišlo več na misel, da bi razvijal kakršno koli teorijo mimo
perspektiv o Svetu v evoluciji.
Toda če smo Prostor-Cas danes na splošno sprejeli kot edini okvir, ki
more v njem napredovati človeška zavest, smo še vedno daleč od tega, da
bi se zedinili v pojmovanju o obliki in vsebini veletoka, ki nas nosi s seboj.
Ali gre za vase zaprt vrtinec? Za neskončno spiralo? Ali za raznosmerno
eksplozijo? Kaj nas drži v primežu? Skratka, ali nam potopljenim v to
preglbajočo se snov ni nujno potrebna orientacijska točka, s katere bi lah-
ko določili, v kakšne pokrajine nas nosi kozmični tok? . . .
Za večino tistih, ki jih poznam, ostaja vprašanje o smislu Evolucije
znanstveno nerešljivo vprašanje.
Zato pa se po mojem mnenju prav na tem mestu očituje pomen intu-
icije, ki jo je pred manj kot petdesetimi leti še boječe razvila majhna
skupina mislecev in ki pričenja danes prav tako naglo osvajati miselnost
dvajstetegla stoletja, kakor je to v devetnajstem stoletju storila ideja o
Evoluciji. Odkritje o velikih pojavih v preteklosti je našim očetom zbistri-
lo pogled na nejasno in splošno preobražanje Življenja na Zemlji. Mar ni
dovolj, da odpremo oči (to pa že začenjamo) za izjemno in pomembno
■veličino »pojava Človeka«, če naj določimo posebno fiziognomijo tega ve-
likanskega biološkega gibanja?
To je tisto, o čemer sem prepričan, in to bi rad razodel. Po nastopu
revolucionarnih intuicij Galileia, potem pa Lamarcka in Darwina, je »kra-
lju stvarstva« po vsem videzu ostalo zelo malo njegove prejšnje veličine.
Polom geocentrizma je dve stoletji zatem pripeljal k polomu antropocen-
trizma. Človek je lahko čutil kako ga tok Casa, ki se je njegovemu umu
posrečilo odkriti ga, dokončno preplavlja in izravnava. Zdaj pa, glej, kaže
da znova vstaja na vrhu Narave. Evolucija je, tako so na splošno govorili
ob koncu prejšnjega stoletja, kratko in malo požrla Človeka, ker se je,
kakor smo našli dokaze, vzdignila prav do njega. Ce pa dobro zasledujemo
109
znanost zadnjih let, jasno vidimo, da se začenja dogajati nekaj prav na-
sprotnega. Evolucija Človeka nikakor ne vpija vase, prav nasprotno, Člo-
vek preobraža idejo o Evoluciji po svoji podobi in jo določa po svojih
sprotno, Človek preobraža idejo o Evoluciji po svoji podobi in jo določa
Naj to razložim.
Značilnosti, zavoljo katerih velja človeški posameznik v očeh znanosti
za resnično enkraten predmet, kakor hitro smo prišli do prepričanja, da
Človek ni naključen gost, temveč integralen element fizičnega sveta, so na-
slednje tri:
a) Predvsem je to najvišja fizično-kemična kompleksnost (očitna po-
sebno v možganih), spričo katere ga lahko imamo za najbolj sintetizirano
obliko snovi, ki jo poznamo v Vesolju.
b) Prav zaradi tega tudi najvišja stopnja organizacije, ki ga v območju
naše izkušnje postavlja za najpopolnejši in najgloblje osredotočeni koz-
mični delec.
c) Nazadnje in vzajemno z zgornjim pa najvišja stopnja psihičnega
razvoja (premišljanje, misel), ki ga brez truda postavlja v prvo vrsto vseh
znanih zavestnih bitij.
Za nameček se jim pridružuje še četrta posebnost, ki je prav tako iz-
rednega pomena : to, da je zgodovinsko vzeto zadnji izoblikovani sad Evo-
lucije.
Težko je miselno vzeti v poštev te štiri posebnosti in jih lokalizirati v
Prostoru-Casu, če se nam pri tem ne zariše v očeh perspektiva, ki nam, ka-
kor koli jo že izrazimo, v bistvu pravi naslednje: Znanost se je zadnji čas
veliko ukvarja s spremenljivimi lastnostmi Snovi, naj ji sledimo v ka-
tero koli prostorsko smer, proti neskončno majhnemu ali proti neskončno
velikemu. In vendar nas napredovanje v ti dve smeri niti za korak ni
približalo skrivnosti življenja. Zakaj torej ne bi v naši fiziki napravili pro-
stora za organsko os Casa? Ce zasledujemo to os v nizdolni smeri entropije,
pridemo do sklepa, da se snov drobi, energija pa se nevtralizira. To nam je
že dolgo znano. Zakaj torej ne bi vzeli v poseben poštev kozmičnega giba-
nja, ki se razvija v nasprotno smer, v smer višjih sintez, in ki »bode v ooi«?
Pred našimi očmi se od elektrona do Človeka, prek proteinov, virusov, bak-
terij, protozo j ev in matozojev oblikuje in razvija dolga vrsta sestavin, ki
dosega v njih Snov vedno večje astronomske vrednosti, tako po kompleks-
nosti kakor po prirejenosti, ker se pari passu centrira v sebi, hkrati pa se
pri tem vedno bolj animira. Cemu bi torej življenja preprosto definirali kot
specialistično lastnost snovi Vesolja, ki jo je Evolucija pripeljala v območ-
je najvišjih kompleksnosti? In zakaj ne bi tudi Casa samega definirali prav
kot vzpon Vesolja v tiste visoke razsežnosti, kjer istočasno in vzajemno na-
raščajo kompleksnost, koncentracija, osredotočenost in zavest? ...
Kozmogeneza, ki zajema in v obliki neogeneze posplošuje na ravni
Vesolja zakone naše individualne ontogeneze; Svet, ki nastaja, namesto sta-
tičnega Sveta; glejte, prav to nam daje vedeti in prav to spoznanje nam
vsiljuje pojav človeka, če hočemo človeku res najti mesto v procesu Evo-
lucije, v katero smo ga morali vključiti.
110
Rekel sem, da se še zmerom obotavljamo glede ustrezne oblike, ki naj
jo pripišemo Prostoru-Casu. V resnici pa nimamo več časa za izmikanje. Ce
naj se Prostor-Cas ravna po Človeku, izkustvenem vrhu in konici Evolu-
cije, če naj vsebuje in razširja neogenezo, v kateri se z vse večjo jasnostjo
izraža potek stvari, potem mu moramo dati najbolj ustrezno obliko. Plasti
snovi (gledano tako v elementih kakor v celoti) so tako ujete da se vedno
bolj povezujejo in zgoščajo in nazadnje s sintezo konvergirajo v Misel.
Tako prihaja do oblike stožca, zakaj s tem si moremo ta proces naj-
lepše predstaviti.
In prav v notranjosti, v merah in potrebah tega v naši zavesti izobli-
kovanega stožca si moramo zdaj priti na jasno, kako nezadržno prihaja
transponiranje vseh človeških vrednot.
II. »Stožčasta« transpozicija Akcije
1. Novemu humanizmu naproti
Kdor sprejme misel, da je Prostor-Cas po naravi konvergenten, mora
hkrati priznati, da Misel na zemlji še ni dosegla poslednje točke svojega
razvoja.
Ce Vesolje po zaslugi svoje posebne krivine dejansko teži po tem, da
v smeri svoje glavne osi doseže stanje maksimalne sinteze, in če nadalje,
kakor kažejo praktična opazovanja, njegovi človeški delci še premorejo
neznansko potenco sintetiziranja, potem je jasno, da je naš pričujoči po-
ložaj »po energiji« nujno nestabilen. Tam, kjer smo zdaj, ne moremo ob-
stati ne fizično ne psihično. Zato pa se daleč pred nami snuje končno sta-
nje, ki bomo v njem drug z drugim organsko povezani (tesneje od celic
enih možganov) oblikovali en sam združen sistem, ki bo ultrakompleksen
in zato ultracentriran. Mislili smo, da smo že dosegli svoje skrajne meje.
Zdaj pa vidimo Človeštvo, kako se v stožcu časa podaljšuje čez nas posa-
meznike in kako se bo nekoč kolektivno izoblikovalo prek naših usod v
smeri nekakšnega Nad-Cloveštva.
Naštejmo in določimo spremembe v perspektivah in stališčih, ki jim
poslej ne more uiti noben človek, če se je ovedel teh mogočnosti in tega
upanja.
Za takšnega človeka Vesolje šele vstaja iz mraka. Vesolje šele odkriva
svoje obrise, se šele vrednoti, šele razvija toploto in se šele razsvetljuje
iz notranjosti.
Poglejmo na hitro in drugo za drugo faze te preobrazbe.
a) Vesolje, prvič, šele vstaja iz noči, — to se pravi, da se jasni umu,
in sicer prav v območjih, kjer mu je grozila najgloblja tema. Z ene strani
neznanske razsežnosti Vesolja izgubljajo svojo grozljivost, zakaj nedoloč-
ljiva območja Casa in Prostora niso več brezdušne puščave, ker smo se
doslej zdeli izgubljeni, temveč se zdaj celo odkrivajo kot osrčja nastaja-
joče velike Zavesti. Z druge strani pa Zlo v vseh svojih oblikah krivice,
neenakosti, trpljenja in smrti teoretično izgublja naravo pohujšanja od
111
trenutka, ko se nam je Evolucija spremenila v Genezo, vsa brezmejna
muka sveta pa se nam je razodela kot neogibna narobna stran — ali bolje
rečeno kot pogoj — ali še natančneje kot cena za velikanski uspeh. Pa
tudi Zemlja sama, ta mikroskopski planet, na katerem uničujemo drug
drugega, ni več tista nora ječa, v kateri se aam je zdelo, da se dušimo.
Ce bi namreč meje sveta ne bile tako tesne in nepredirne, ali bi Zemlja
sploh mogla postati maternica, ki se v njej poraja naša nova enotnost? . . .
b) Drugič, Vesolje postaja določnejše, to se pravi, odpira svoje obrise
pogledu naše svobode. Pri svojem sedanjem stanju kaže naša moralnost
prizore mučne zmede. Kaj sta Dobro in Zlo, če pustimo ob strani nekaj
elementarnih pravil pravičnosti, ki smo jih izkustveno odkrili in jih slepo
izpolnjujemo? Mar sploh še lahko trdimo, da Dobro in Zlo obstajata, dok-
ler si tok Evolucije, ki nas nosi, ne utrdi jasne smeri? Ali je napor zares
plemenitejši od uživanja? Nesebičnost boljša od sebičnosti? Dobrota višja
od nasilja? Dokler Vesolje ne ponudi orientacijske točke, se glede teh bist-
venih stvari lahko prepričljivo uveljavljajo med seboj najbolj nasprotujoče
si teze, zmedena človeška energija pa se lahko klavrno trati na zemlji.
Toda ves ta nered izgine in nemir se polarizira tisti hip, ko se pred in nad
človekom kot osebo, krono stožčastega Casa, odkrije duhovna resničnost
človeštva. Najboljšo pot do tega cilja je kajpak šele treba najti. Vendai
začutimo olajšanje in moč že tisti hip, ko zvemo, da ima življenje cilj, ko
cilj zagledamo v vrhu in ko spoznamo, da bomo ta vrh, proti kateremu se
more usmeriti in se razviti vsa naša dejavnost, dosegli le tako, da se bomo
vsi in vedno tesneje združevali s svojimi bližnjiki in se na vseh stopnjah
posamično, družbeno, narodno in rasno spajali.
c) Tretjič, Vesolje si zvečuje vrednost, to se pravi, da se mu v nas
cena vse do njegovih najmanjših elementov brezmejno vzdiguje. Za člo-
veka, ki na koncu sveta in nad seboj ne vidi ničesar več, je vsakdanje živ-
ljenje drobnjakarsko in dolgočasno. Kohko praznih naporov in izgubljenih
trenutkov! Za tistega pa, ki spoznava, kako se sinteza Duha podaljšuje
na zemlji prek njegovega kratkega bivanja, se sleherno dejanje in dogodek
odkrivata kot zanimivost in obljuba. Resnično se bližamo izpolnitvi sveta,
kadar držimo zanesljivo roko na krmilu, vseeno, kaj delamo v vsakdanjem
življenju in česar koli se lotevamo. V novem Času ni več razlike med rečmi,
ki smo jih na razhčnih ravninah opredeljevali za fizične ali moralne, na-
ravne ali umetne, organske ali kolektivne, biološke ali pravne. Vse reči
se nam zdaj odkrivajo kot vrhunsko fizične, vrhunsko naravne in vrhun-
sko vitalne, kadar in kolikor prispevajo h graditvi in zaokrožitvi časovno-
prostorskega stožca nad nami.
d) Četrtič, Vesolje žari z večjo toploto, to se pravi, da se na steza j
odpira silam ljubezni. Ljubiti se pravi odkrivati in dopolnjevati se v ne-
kom drugem zunaj samega sebe: to je dejanje, ki se na zemlji na splošno
tako dolgo ne more uresničiti, dokler človek v svojem bližnjiku vidi le
vase zaprt delček sveta, ki sam blodi po svojih potih. To stanje izolacije
pa bo prenehalo tedaj, ko drug v drugem ne bomo odkrivali le elementov
iste reči, temveč tudi enega samega iščočega se Duha. Sele tedaj bo postav-
ljena sredina, ki se bo v njej porodila in zrasla temeljna afiniteta, poska-
112
kujoča z ene m-sli na drugo ter naravnajoča vrvež posamičnih poti v eno
samo smer. V starem času in Prostoru si vsesplošne privlačnosti duš ni
bilo mogoče zamisliti. Obstoj takšne sile postaja mogoč in celo neogiben
le v krivuljenju sveta, ki je zmožen neogeneze.
e) Petič in poslednjič, Vesolje se razsvetljuje iz svoje notranjščine, to
se pravi, da razodeva zmožnost, s katero more izpolniti najvišja koprnenja
naše mistike. Po zaslugi konvergentnosti kozmičnih silnic nam je dano v
cilju Evolucije slutiti obstoj višjega središča zavesti pred nami. Ko sku-
šamo določiti položaj in razčleniti lastnosti tega visokega središča, kmalu
spoznamo, da ga moramo iskati onstran in daleč nad sleherno še tako
izpopolnjeno človeško kolektivnostjo. Vrh stožca, ki se gibljemo v njegovi
notranjščini, si moremo zamisliti le kot nekaj nadzavestnega, nadosebnega
in nadpomembnega, če naj poveže v sebi vsa podaljšana vlakna sveta.
Dosegati nas mora in delovati na nas ne le posredno, po vesoljnem omrež-
ju fizičnih sintez, temveč — in to še bolj — tudi neposredno, iz središča
v središče (to se pravi iz zavesti v zavest), tako da se srečuje v nas z našo
najnežnejšo konico.
Tako se torej naša človečnost, okrepljena v svoji sli po življenju in
spodbujena z odkritjem, da ima krivulja Casa nekje vrh, popolnoma samo-
umevno dopolnjuje v dejanjih darežljivosti in čaščenja.
2. Krščanski obnovi naprot
Se včeraj je krščanstvo pomenilo najvišjo točko, ki jo je dosegla člo-
veška zavest v svojem naporu po humanizaciji. Toda ali danes še drži ta
položaj, ga bo vsaj še lahko dolgo držalo? Mnogi mislijo, da ne. In v svoji
razlagi o pojemanju gonilne sue v tem najvišjem in najpopolnejšem od
vseh mističnih verovanj pravijo, da se evangeljska cvetica slabo prilagaja
kritičnemu in materialističnemu ozračju modernega sveta. Menijo, da je
krščanstvu potekel čas in da mora namesto njega na polju verstev pognati
kako drugo steblo.
Ce je, kakor poudarjam, glavno dogajanje našega časa v rastoči ob-
čutljivosti naše zavesti za konvergentne oblike Prostora-Casa, potem je
pesimizem takšnih napovedi docela neutemeljen. Krščanski sistem, dejan-
sko prenesen v stožec Casa in v njem presnovljen, ne razpada in se ne
malici. Nasprotno, oprt na to novo okolje še laže razvija svoje glavne smeri,
povrh pa si pridobiva še dodatno strnjenost in izoblikovanost.
To je tisto, na kar bi hotel ob koncu pokazati.
To, kar je navsezadnje najbolj revolucionarno in najbolj rodovitno v
našem novem Času, je na novo osvetljeno razmerje med Snovjo in Duhom:
Duh ni več neodvisen od Snovi ali z njo v nasprotju,* temveč po poti sin-
teze in centriranja dejavno izhaja iz Snovi, ki jo Bog privlačuje.
Kaj torej izhaja za krščansko vero in njeno mistiko iz novega defini-
ranja Duha? Gre preprosto za to, da podelimo popolno resničnost in abso-
* Kajpak pod pogojem, da »snovi« ne pojmujemo v »predvajajočem« in
omejenem pomenu, saj tisti del Vesolja, ki slabi, pač uhaja iz rastočega toka
noogeneze.
113
lutno nujnost dvema dogmama, na katerih sloni in je v njima povzeto vse
krščanstvo: fizično prvenstvo Kristusa in moralno prvenstvo dobrotljivosti.
Oglejmo si ju.
a) Najprej prvenstvo Kristusa.
V ozkem, razdrobljenem in statičnem Vesolju, ki so naši očetje mislili,
da živijo v njem, so Kristusa verniki doživljali in ga kot učenci ljubili
tako kakor dandanes kot Tistega, ki je od njega vse odvisno in ki v njem
Vesolje »dosega svojo sklenjenost«. Toda te kristološke funkcije za razum
ni bilo lahko utemeljiti, vsaj ne, če so si jo skušali razložiti v polnem, or-
ganskem pomenu. Zato si krščanska misel ni posebno prizadevala, da bi
jo vključila v kakršen koli določen kozmični red. V tistem času se je Kri-
stusovo kraljestvo zelo rado izražalo s pojmi pravnega gospodovanja ali
pa se je zadovoljevalo z občutki triumfa v neeksperimentalnih in zunaj
kozmičnih območjih »nadnaravnega«. Teologija skratka menda sploh ni
slutila, da vsake oblike Vesolja ni mogoče vskladiti z idejo Inkarnacije.
Z vznikom Prostora-Casa, kakor smo ga definirali, pa nastaja skladna in
rodovitna povezava med območjema izkušnje in verovanja. Z ene strani
se je v Vesolju »stožčaste« strukture odkrilo in uredilo za Kristusa priprav-
ljeno mesto (sam vrh!), da ga zasede in odondod zažari skozi polnost sto-
letij in bitij. Z druge strani pa se po genetičnih členih, ki na vseh stopnjah
Casa in Prostora povezujejo elemente konvergentnoga sveta, Kristus ne
omejuje več le na skrivnostna območja »milosti«, temveč se širi in predira
skozi celotno gmoto gibajoče se narave. V takšnem svetu Kristus ne more
posvečevati Duha, ne da bi hkrati (kakor so to čutili že grški očetje) po-
vzdigoval in odreševal totalnost Snovi. Kristus postaja univerzalen v vsem
obsegu krščanskih zahtev in (v skladu z najglobljimi težnjami našega časa)
se Križ spreminja prav v simbol, pot in gib napredovanja.
b) Zatem primat dobrotljivosti.
To, kar v naravi krščanske dobrotljivosti najbolj moti modemi svet,
je njen negativni ali vsaj statični videz, pa tudi »odmaknjena« narava te
velike kreposti. »Ljubite se med seboj . . .« Doslej je ta evangeljska zapo-
ved, kot se zdi, hotela povedati samo: »Ne delajte drug drugemu hudega«
ali pa: »S čim večjo skrbjo in požrtvovalnostjo zmanjšujte krivice, zdravite
rane in blažite odnose med tistimi, ki vas obkrožajo!« Prav tako se je do-
slej tudi »nadnaravni« dar, s katerim smo bili dolžni darovati Bogu in
bližnjiku samega sebe, mogel razvijati le v nasprotju do in s trganjem
čutnih vezi, ki nas povezujejo s tem svetom.
Ce pa dobrotljivost prenesemo naravnost v stožec Casa, izginejo vse
te navidezne utesnitve in omejitve. V konvergentno strukturiranem Veso-
lju je edini način, s katerim se neki element bliža drugim, sosednjim, ta,
da pospešuje zgoščevanje stožca, to se pravi, da razgibava v smeri stožče-
vega vrha vso ravnino sveta, na kateri je angažiran. V takem redu stvari
noben človek ne more ljubiti svojega bližnjika, ne da bi se hkrati bližal
Bogu, in seveda tudi narobe (to smo že vedeli). Toda prav tako je nemo-
goče (to je zdaj za nas novo) ljubiti Boga ali bližnjika, da s tem v vsej fi-
zični vsebini ne bi pospešili napredovanja sinteze Duha: prav to napre-
dovanje sinteze je namreč tisto, kar omogoča vzajemno približevanje med
114
nami in naše istočasno vzdigovanje k Bogu. Ker ljubimo zato, da moremo
ljubiti še bolj, se čutimo srečno zamejene na vedno intenzivnejše udeleže-
vanje vseh naporov, nemirov, vseh teženj in vseh zemeljskih strasti — ko-
likor ti procesi vsebujejo načelo vzpona in sinteze.
V tem razširjenem stališču ostaja krščansko odrekanje neokrnjeno,
le da zdaj vodi, namesto da bi zadrževalo, da povzdiguje, namesto da bi
ostajalo na mestu, da ne podira, temveč premešča, da se ne umika več,
temveč preobraža. Ne da bi dobrotljivost prenehala biti, kar je, se širi kot
povzdigajoča sila, kot vsemu skupno bistvo v notranjosti vseh človeških
dejavnosti, katerih raznolikost teži potem k sintetizaoiji v bogato totalnost
enkratne operacije. Dobrotljivost se kot Kristus sam in po njegovi po-
dobi univerzalizira, dosega dinamičnost in se s tem samim humanizira.
Naj povzamem: v združitvi z novo krivuljo Casa si krščanstvo odkriva
vrednote tega sveta pod ravnino Boga, medtem ko si humanizem odkriva
prostor za Boga nad ravnino sveta. To sta nasprotujoči si in v resnici do-
polnjujoči se gibanji. Ali bolje rečeno, dva obraza istega dogajanja, ki
morda naznanja začetek nove dobe Človeštva.
To dvojno preoblikovanje, ki sem ga opisal, je nekaj več kot le do-
mislek mojega uma. Vsepovsod po svetu že v tem trenutku in ne glede na
deželo, razred, poklic ali veroizpoved vstajajo ljudje, ki začenjajo misliti,
delovati in moliti v neomejenih in organskih dimenzijah Prostora-Casa.
Zunanjemu opazovalcu se takšni ljudje lahko zdijo še vedno osamljeni.
Vendar čutijo drug drugega in spoznavajo drug drugega, brž ko se njihova
življenja srečujejo. Vedo, da bo ves svet jutri, ko bo zavrgel svoje stare
predstave, delitve in oblike gledal in mislil tako, kakor gledajo in mislijo
oni že danes.
Peking, 13. februarja 1942.
Prevedla V. B. in E. K.
115
Bit in čas
Martin Heidegger
... delon gar hos hymeis men tayta (ti pote bulesthe semainein hopotan
on stiieggesthe) palai gignoskete hemeis de pro tu men oometha, nyn
d' eporekamen . . .
»Zakaj očitno ste že dolgo domači s tem, kaj pravzaprav menite z iz-
razom ,bivajoč', mi pa smo nekoč sicer verjeli, da ga razumemo, sedaj pa
smo zašli v zadrego.«' Ali imamo danes odgovor na vprašanje, kaj prav-
zaprav menimo z besedo »bivajoč«? Nikakor. In tako velja ponovno posta-
viti vprašanje o smislu biti. Smo mar danes tudi le v zadregi, da ne bi izra-
za »bit« razumeli? Nikakor. In tako velja predvsem zopet prebuditi ra-
zumevanje za smisel tega vprašanja. Namen naslednje razprave je kon-
kretna izdelava vprašanja o smislu »biti«. Interpretacija časa kot mogočega
horizonta vsakega razumevanja biti sploh je njen začasni cilj.
Usmerjenost k temu cilju, raziskave, ki jih tak namen terja in ki so
vanj vključene, in pot k temu cilju potrebuje uvodne razlage.
Uvod
EKSPOZICIJA VPRAŠANJA O SMISLU BITI
Prvo poglavje
NUJNOST, STRUKTURA IN PREDNOST VPRAŠANJA BITI
§ 1. Nujnost izrecne ponovitve vprašanja o hiti
Omenjeno vprašanje je danes zašlo v pozabo, čeprav si naš čas šteje
v napredek, da spet priznava »metafiziko«. Kljub temu menimo, da smo
odvezani naporov ponovnega podžiganja gigantomahias peri tes usias. Ven-
dar pri tem vprašanje, ki smo se ga dotaknili, ni poljubno. To vprašanje je
oživljalo Platonovo in Aristotelovo raziskovanje, odtlej pa je seveda tudi
' Platon, Sophistes 244 a.
116
onemelo — kot tematično vprašanje dejanske raziskave. Kar sta dosegla
onadva, se je ohranilo v mnogoterih premikih in »preshkavah« prav do
Heglove »Logike«. In kar je bilo nekdaj iztrgano fenomenom z največjem
miselnim naporom, pa čeprav le po drobcih in v prvih naletih, je že zdavnaj
strivializirano.
Ne le to. Na tleh grških začetkov interpretacije biti se je izobliko-
vala neka dogma, ki ne razglaša le, da je vprašanje o smislu biti odveč,
temveč povrh še sankcionira opuščanje tega vprašanja. Govori se: »bit«
je nasplošnejši in najbolj prazen pojem. Kot tak se upira vsakemu poskusu
opredelitve. Ta najsplošnejši in zato neopredeljivi pojem tudi ne potrebu-
je nobene definicije. Vsakdo ga nenehno uporablja in že tudi razume, kaj s
tem vsakokrat meni. S tem je postalo tisto, kar je kot Skrito [Verborgenes]
vznemirjalo antično filozofiranje in ga ohranjalo v tej vznemirjenosti, kot
beli dan jasna samoumevnost in sicer tako, da je vsakdo, kdor po tem sploh
še sprašuje, obdolžen metodične napake.
Na začetku te raziskave ni mogoče izčrpno razložiti predsodkov, ki ved-
no znova sejejo in gojijo nepotrebnost vprašanja po biti. Svoje korenine
imajo v antični ontologiji sami. To ontologijo pa je mogoče zadovoljivo
interpretirati — gleda' na tla, iz katerih so zrasli temeljni ontološki pojmi,
glede na skladnost izvedbe kategorij in njihove popolnosti — samo ob vo-
dilu prej razjasnjenega in rešenega vprašanja biti. Z diskusijo teh pred-
sodkov bomo šli zato le tako daleč, da bo postala razvidna nujnost ponovi-
tve vprašanja o smislu biti. So trije takšni predsodki:
__L, »Bit« je »najsplošnejši« pojem: to on esti katholu malista panton.^
Illud quod primo cadit sub apprehensione est ens, cuius intellectus inclu-
ditur in omnibus, quaecumque quis apprehendit. »Neko razumevanje biti
je vedno vsebovano v vsem, kar kdo zapopade na bivajočem.«^ Toda »sploš-
nost« »biti« ni splošnost rodu. »Bit« ne omejuje najvišje regije bivajočega,
kolikor se to bivajoče pojmovno členi v rod in vrsto: ute to on депоч.-^
»Splošnost« biti »prekorači« vsako rodovno splošnost. Po oznaki srednje-
veške ontologije je »bit« »transcendens«. Enotnost tega transcendentalno
»splošnega« nasproti moštvu najvišjih vsebinskih rodovnih pojmov je spo-
znal že Aristotel kot enotnost analogije.
S tem odkritjem je Aristoteles ob vsej svoji odvisnosti od Platonove
zastavitve ontološkega vprašanja postavil problem biti na neko načelno
novo osnovo. Seveda pa tudi on ni razsvetlil mraka teh kategorialnih zvez.
Srednjeveška ontologija je pretresala ta problem predvsem v tomističnih
in skotističnih šolah na mnogo načinov, ne da bi bila prišla do kake
načelne jasnosti. In če je končno Hegel opredelil »bit« kot »nedoločeno
Neposredno«, [»das unbestimmte Unmittelbare«] ter položil to opredelitev
v osnovo vsem nadaljnjim kategorialnim eksplikacijam svoje »Logike«,
tedaj je njegovo gledanje usmerejno enako kot antična ontologija, le da
je izpustil iz rok problem enotnosti biti nasproti moštvu vsebinskih »ka-
tegorij«, ki ga je postavil že Aristoteles. Ce torej rečemo: »bit« je najsploš-
1 Aristoteles, Met. B 4, 1001 a 21.
2 Thomas v. A., S. th. II qu. 94 a 2.
3 Aristoteles, Met. B 3. 998 b 22.
117
nejši pojem, pwtem to ne more pomeniti, da je tudi najjasnejši in da ne
potrebuje nadaljnje obravnave. Nasprotno, pojem »biti« je najbolj nejasen.
2. Pojma »bit« ni mogoče definirati. To se je sklepalo iz njegove naj-
višje splošnosti.'
In to po pravici — če definitio fit per genus proximum et defferentißm
specificam. »Bit« se res ne more pojmovati kot bivajoče: enti non additur
aliqua natura: »biti« ni mogoče opredeliti tako, da se ji pripiše bivajoče.
Bit ni mogoče z definicijo izvesti iz višjih pojmov in ne prikazati iz nižjih.
Toda ali iz tega sledi, da »bit« ni več problematična? Se malo ne; iz tega
morerrio sklepati le: »bit« ni nekaj takega kakor bivajoče. Zato je definicija,
ki je v nekih mejah upravičen način opredeljevanja bivajočega ■— »defi-
nicija« tradicionalne logike, ki ima sama svoje temelje v antični ontologiji
— neuporabna za bit. Neopredeljivost biti ne odvezuje od vprašanja o nje-
nem smislu, temveč k temu prav poziva.
3. »Bit« je samoumljiv pojem. V vsakem spoznavanju, izrekanju, v
vsakem odnosu do bivajočega, v vsakem odnosu-sebe-do-sebe-samega
[Sich-zu-sich-selbst-verhalten] se uporablja »bit« in izraz je pri tem »brez
nadaljnjega« razumljiv. Vsakdo razume: »Nebo je sinje«; »jaz sem vesel«
in podobno. Vendar ta poprečna razumljivost demonstrira le nerazumlji-
vost. Razodeva, da je v vsakem obnašanju in biti do bivajočega kot bivajo-
čega a priori neka uganka. To, da vedno že živimo v nekem razumevanju
biti in da je hkrati smisel te biti zavit v temo, dokazuje načelno nujnost,
da se ponovi vprašanje o smislu »biti«.
Sklicevanje na samoumevnost na področju temeljnih filozofskih poj-
mov, in to celo glede pojma »bit«, je dvomljivo ravnanje, če naj sicer to
»samoumevno« in samo ono — »skrivne sodbe običajnega uma« (Kant) —
postane in ostane izrecna téma analitike (»posel filozofov«).
Presoja predsodkov pa je hkrati pojasnila, da ne manjka le odgovor
na vprašanje o biti, temveč da je celo vprašanje samo temno in brez sme-
ri. Ponoviti vprašanje biti zato pomeni: naposled zadovoljivo izdelati za-
stavitev vprašanja.
§ 2. Formalna struktura vprašanja o biti
Postavljeno naj bi bilo vprašanje o smislu biti. Ce to sploh je kako
vprašanje ali celo prav fundamentalno vprašanje, tedaj je takemu vpra-
ševanju potrebna primerna prozornost. Zato moramo na kratko razložiti,
kaj sploh spada h kakemu vprašanju, da bi mogli od tod uzreti posebnost
vprašanja biti.
Vsako vpraševanje je neko iskanje. Vsako iskanje ima svojo poprejš-
njo smer iz tega, kar se išče. Vpraševanje je spoznavajoče iskanje biva-
jočega v njegovem Da-je in Takšno-je. [Dass- und Sosein]. To spoznavajoče
iskanje lahko postane »raziskovanje« kot odkrivajoče določanje tistega,
' Prim. Pascal, Pensées et Opuscules (ed. Brunschwieg)'' Parsi 1912, S. 169:
On ne peut entreprendre de definir l'être sans tomber dans cette absurdité: car
on ne peut définir un mot sans commencer par celui-ci, c'est, soit qu on l'expri-
me ou qu'on le sous-entende. Donc pour définir l'être, il faudrait dire c'est, et
ainsi employer le mot défini dans sa définition.
118
po čemer se vprašuje. Vpraševanje ima kot vpraševanje po ... svoje Vpra-
šano [sain Gefragtes]. Vse vpraševanje po .. . je na neki način povpraše-
vanje pri... [Anfragen bei...]. K vpraševanju spada razen Vprašanega
še Povprašano [Befragtes]. V raziskujočem ,tj. specifično teoretičnem vpra-
šanju naj bi bilo to Vprašano določeno in dovedeno do pojma. V Vpraša-
nem je tedaj kot pravzaprav Intendirano tisto Izprašano [das Erfragte],
tisto, s čimer doseže vpraševanje cilj. Vpraševanje samo ima kot obnašanje
[Verhalten] nekega bivajočega, vpraševalca, svojo naravo biti. Neko vpra-
ševanje se lahko vrši kot »vpraševanje kar tako« [»Nur-so-hinfragen«] ali
pa kot eksplicitna zastavitev vprašanja. Posebnost le-te je to, da postane
vpraševanje prej prozorno glede vseh omenjenih konstitutivnih potez vpra-
šanja samega.
Vprašanje o smislu biti naj bi bilo postavljeno. S tem stojimo pred
nujnostjo obravnavati vprašanje biti glede navedenih strukturnih mo-
mentov.
Kot iskanje potrebuje vpraševanje vnaprejšnje vodstvo od tistega, kar
se išče. Smisel biti nam mora biti zato že na neki način na razpolago. Ome-
nili smo: zmeraj se že gibljemo v nekem razumevanju biti. Iz njega raste
izrecno vprašanje o smislu biti in tendenca, da bi postalo pojem. Ne vemo,
kaj pomeni »bit«. Toda že ko vprašamo: »kaj je ,bit'?«, smo že v nekem
razumevanju tega »je«, ne da bi mogli pojmovno utrditi, kaj ta »je« po-
meni. Ne poznamo niti horizonta, iz katerega bi naj dojeli in utrdili ta
smisel. To poprečno in nedoločno razumevanje biti je fakt.
Naj to razumevanje biti še tako omahuje in se razblinja ter giblje trdo
na meji golega poznanja besed [Wortkenntnis] — ta nedoločnost vedno
že razpoložljivega razumevanja biti je sama pozitiven fenomen, ki ga je
treba pojasniti.
Raziskava o smislu biti te pojasnitve seveda ne bo hotela dati na
začetku. Interpretacija poprečnega razumevanja biti dobi svoje nujno vo-
dilo šele z izoblikovanim pojmom biti. Iz jasnosti tega pojma in iz njemu
pripadajočih načinov eksplicitnega razumevanja njega samega bo mogoče
dognati, kaj pomeni zatemnjeno oziroma še ne razsvetljeno razumevanje
biti, kateri načini zatemnitve ali oviranja eksplicitne razsvetlitve smisla
biti so mogoča in nujni.
Nadalje je lahko poprečno, nedoločno razumevanje biti prepojeno s
teorijami in mnenji o biti, ki izvirajo iz izročila, in sicer tako, da ostanejo
pri tem te teorije kot izviri vladajočega razumevanja skrite. — Kar se
išče v vpraševanju o biti, ni nekaj popolnoma neznanega, čeprav je naj-
prej povsem nedoumljivo.
To Vprašano [das Gefragte] vprašanja, ki ga je treba izdelati, je bit,
to, kar določa bivajoče kot bivajoče, to, v čemer je bivajoče vedno že ra-
zumljeno, pa naj se obravnava kakor si že bodi. Bit bivajočega »ni« več
sama neko bivajoče. Prvi filozofski korak v razumevanju problema biti
je, ne myihon tina diegeisthai,^ »ne pripovedovati zgodbo«, tj. ne določati
bivajoče kot bivajoče v njegovem poreklu z zvajanjem na neko drugo
' Platon, Sophistes 242 c.
119
bivajoče, kakor da bi imela bit naravo kakega mogočega bivajočega. Bit
kot Vprašano terja zatorej neki svoj pokazovalni način, ki se bistveno
razlikuje od odkrivanja bivajočega. Potemtakem bo tudi Izprašano [Er-
fragte], smisel biti, zahtevalo neko svojo pojmovnost, ki se zopet bistveno
loči od pojmov, v katerih dosega bivajoče svojo pomensko določenost.
Kolikor je tisto Vprašano hit, in bit pomeni bit bivajočega, se kot
Vprašano vprašanja biti kaže bivajoče samo. Bivajoče je tako rekoč iz-
prašano glede svoje biti. Ce pa naj mu bo mogoče nepopačeno dati obe-
ležja svoje biti, mora poprej postati po svoji strani dostopno tako. kakor
samo po sebi je.
Vprašanje biti zahteva glede svojega Povprašanega [Befragtes] osvo-
jitev in vnaprejšnjo zagotovitev pravega načina dostopa k bivajočemu.
Toda »bivajoče-« [»seiend«] imenujemo mnogokrat in v različnem pomenu.
Bivajoče [seiend] je vse, o čemer govorimo, kar menimo, s čimer smo v
takem ali drugačnem odnosu; bivajoče [seiend] je tudi, kar smo in kakor
smo mi sami. Bit leži v Da-je in Takšno-je, [Dass- und Sosein], v realiteti,
navzočnosti [Vorhandenheit], obstoju, [Bestand], veljavnosti [Geltung] tu-
biti [Dasein], v »je« [»es gibt«, »se daje«].
Na katerem bivajočem naj bi se razbral smisel biti, iz katerega biva-
jočega naj izhaja razklepanje [Erschliessung] biti? Ali je izhodišče poljub-
no ali ima kakšno določeno bivajoče prednost pri izdelavi vprašanja biti?
Katero je to eksemplarično bivajoče in v kakšnem pomenu ima prednost?
Ce naj se vprašanje o biti izrecno postavi in izpelje v popolni prozor-
nosti samega sebe. tedaj zahteva taka izdelava tega vprašanja v skladu z
dosedanjimi razlagami eksplikacijo načina gledanja [Hinsehens] na bit,
razumevanje in pojmovno zajetje smisla, pripravo možnosti prave izbire
eksemplaričnega bivajočega, izvedbo primernega načina dostopa k temu
bivajočemu. Gledanje na [Hinsehen auf], razumevanje in pojmovanje [Ver-
stehen und Begreifen von], izbiranje, dostop k [Zugang zu], so konstitu-
tivni odnosi vpraševanja in s tem modusi biti nekega določenega bivajo-
čega, tistega bivajočega, katero smo vsakokrat mi sami, vprašujoči. Izde-
lava vprašanja biti torej pomeni napraviti neko bivajoče — vprašujočega
— prozorno v njegovi biti. Vpraševanje tega vprašanja je kot modus biti
[Seinsmodus] nekega bivajočega samo bistveno določeno s tistim, po čemer
se v njem vprašuje — po biti. To bivajoče, katero smo vsakokrat mi sami
in ki ima med drugim bitno možnost [Seinsmöglichkeit] vpraševanja, bo-
mo terminološko doumeli kot tubit [Dasein]. Izrecna in prozorna posta-
vitev vprašanja o smislu biti zahteva primerno vnaprejšnjo eksplikacijo
nekega bivajočega (tubiti) glede njegove biti.
Toda ali ne zaide takšno početje v očiten krog? Morali bi poprej do-
ločiti bivajoče v njegovi biti, da bi mogli potem šele na tej podlagi posta-
viti vprašanje o biti; mar je to kaj drugega kot gibanje v krogu? Ali se
ne »predpostavlja« že za izdelavo vprašanja tisto, kar naj odgovor na to
vprašanje šele prinese? Formalni ugovori so pri presoji konkretnih poti
raziskovanja vedno sterilni, čeprav je na področju raziskovanja principov
vedno lahko »navesti« argumentacijo za »krog v dokazu«. Prav nič pa ti
ugovori ne olajšajo razumevanja stvari, in ovirajo prodor v polje raziskave.
120
v označeni zastavitvi vprašanja pa faktično sploh ni kroga. Bivajoče
je mogoče določiti v njegovi biti, ne da bi pri tem že imeli ekspliciten po-
jem smisla biti. Ko bi ne bilo tako, potem doslej ne bi moglo biti nobenega
ontološkega spoznanja, ki mu faktičnega obstoja pač ne bomo zanikali.
»Bit« se sicer v vsej dosedanji ontologiji »predpostavlja«, vendar ne kot
razpoložljiv pojem — ne kot to, kot kar se išče. To »predpostavljanje« biti
ima naravo vnaprejšnjega oziranja na bit, namreč tako, da se iz tega ozira
poprej artikulira že dano bivajoče v svoji biti. Ta vodeči ozir na bit raste
iz poprečnega razumevanja biti, v katerem se vedno že gibljemo in ki na-
vsezadnje spada k bistvenemu ustroju [Wesensverfassung] same tubiti.
Takšno »predpostavljanje« nima ničesar skupnega s postavljanjem kakega
temeljnega načela, iz katerega bi bil deduktivno izveden kak niz stavkov.
V vprašanju o smislu biti sploh ne more biti »krog v dokazu«, ker v odgo-
voru na to vprašanje ne gre za kako izvajajočo utemeljitev [ableitende
Begründung], marveč za razkrivajočo sprostitev temelja [aufweisende
Grund-Freilegung].
V vprašanju o smislu biti ni »kroga v dokazu« temveč neka značilna
»vzvratna ali naprejšnja odnosnost« [»Rück- oder Vorbezogenheit«] tega
Vprašanega (biti) na vpraševanje kot modus biti nekega bivajočega. Bist-
vena prizadetost tega vpraševanja od njegovega Vprašanega spada k naj-
bolj posebnemu smislu vprašanja biti. To pa pomeni samo: tisto bivajoče,
ki ima naravo tubiti, ima do samega vprašanja biti neko — morda celo
izvrstno — razmerje. Mar ni s tem že dokazano neko določeno bivajoče
v svoji bitni prednosti [Seins-voiTang] in s tem navedeno tisto eksempla-
rično bivajoče, ki naj nastopa kot to primarno Povprašamo [Befragte] v
vprašanju biti? Z dosedanjo razlago ni dokazana prednost tubiti in tudi
še ni odločeno o njeni mogoči ali celo nujni funkciji kot funkciji tistega
bivajočega, ki naj bo primarno povprašano. Po vsej priliki pa se je javilo
nekaj takega kot neka prednost tubiti.
§ 3. Ontološka prednost vprašanja biti
Karakteristika vprašanja biti je ob vodilu formalne strukture vpra-
šanja kot takega pojasnila to vprašanje kot posebno vprašanje, namreč
tako, da terja izdelava in še celo rešitev tega vprašanja vrsto fundamen-
talnih razmišljanj. Odlikovanost vprašanja biti pa bo prišla povsem na
dan šele tedaj, ko bo to vprašanje zadovoljivo opredeljeno glede svoje
funkcije, namena in motivov.
Doslej je bila motivirana nujnost ponovitve tega vprašanja s častitlji-
vostjo njegovega izvira, predvsem pa s tem, da ni določnega odgovora,
da, celo s pomanjkanjem zadovoljive postavitve tega vprašanja sploh. Za-
hteva pa se lahko pojasnilo, čemu naj to vprašanje rabi. Je mar zgolj ah
pa sploh je samo opravilo neke v zraku viseče spekulacije o najsplošnejših
splošnostih — ali je najprincipialnejše in hkrati najkonkretnejše vprašanje?
Bit je vsakokrat bit bivajočega. Vesoljstvo bivajočega more na svojih
razliČTiih področjih postati območje sproščanja in opredeljevanja določenih
121
področij stvari [Sachgebiete]. Ta področja, npr. zgodovino, naravo, prostor,
življenje, tubit [Dasein], jezik in podobno, je mogoče v ustreznih znan-
stvenih raziskavah tematizirati kot predmete. Znanstvena raziskava spro-
šča in prvič utrja področja stvari naivno in grobo. Izdelava temeljnih struk-
tur samega področja je že na določen način narejena v predznanstveni
izkušnji in razlagi področja biti [Seinsbezirkes], v katerem je to področje
stvari samo opredeljeno. Tako nastali »temeljni pojmi« so predvsem vodila
za prvo konkretno razkritje [Erschliessung] takega področja. Čeprav je teža
raziskovanja vedno v njegovi pozitivnosti, pa njegov pravi napredek ni
tako zelo v zbiranju in shranjevanju rezultatov v »priročnikih«, temveč v
vprašanjih o temejnih ustrojih [Grundverfassungen] vsakokratnega po-
dročja, ki jih najčešče reaktivno poraja to naraslo znanje o stvareh.
Pravo »gibanje« znanosti poteka v bolj ali manj radikalni in sami sebi
prozorni reviziji temeljnih pojmov. Nivo znanosti se določa iz tega, do kod
je zmožna krize svojih temeljnih pojmov. V takih imanentnih krizah zna-
nosti se zamaje sam odnos pozitivno raziskujočega vprašanja do izpraše-
vanih stvari. Danes so se v različnih disciplinah povsod zbudile tendence,
da bi postavili raziskovanje na nove temelje.
Navidez najstrožja in najtrdneje zložena znanost, matematika, ]e zašla
v v>krizo osnov«. V boju med formalizmom in intucionizmom gre za prido-
bitev in zagotovitev primarnega načina dostopa k tistemu, kar naj bo pred-
met te znanosti. Relativnostna teorija v fiziki raste iz tendence, da bi se
izpostavila lastna povezanost narave, kakršna je [ta povezanost] »po sebi«.
Kot teorija pogojev dostopa k naravi sami skuša z določitvijo vseh rela-
tivitet ohraniti nespremenljivost zakonov gibanja ter se s tem postavlja
pred vprašanje o strukturi svojega vnaprej danega področja stvari, pred
problem materije. V biologiji se prebuja tendenca, da bi z vprašanji pro-
drli v ozadje določil oa-ganizma in življenja, ki jih dajeta mehanizem in
vitalizem, ter na novo določili način biti vsega živega kot takega. V histo-
ričnih duhovnih vedah se je z izročilom in njega prikazovanjem ter tra-
dicijo okrepila težnja k zgodovinski resničnosti [Wirklichkeit]: literarna
zgodovina naj bi postala problemska zgodovina. Teologija išče neko iz-
virnejšo, iz smisla same vezi izhajajočo in v nji ostajajočo razlago biti človeka
k bogu [des Seins des Menschen zu Gott]. Počasi začenja zopet razumevati
Lutrovo spoznanje, da temelji njena dogmatična sistematika na nekem
»fundamentu«, ki ni zrasel primarno iz verujočega vpraševanja, in da njena
pojmovnost ni le nezadostna za teološko problematiko, temveč da jo pri-
kriva in malici.
Temeljni pojmi so tista določila, v katerih je področje stvari, ki je v
osnovi vsem tematičnim predmetom kake znanosti, spravljeno v vnaprej-
šnje in vsako pozitivno raziskovanje vodeče razumevanje. Svoj pravi izkaz
in »utemeljitev« dobivajo ti pojmi torej le v ustrezni vnaprejšnji raziskavi
tega področja stvari samega. Kohkor pa se vsako teh območij dobi iz po-
dročja bivajočega samega, ne pomeni takšna vnaprejšnja in temeljne pojme
ustvarjajoča raziskava nič drugega kot razlago tega bivajočega glede teme-
ljnega ustroja njegove biti. Takšna raziskava mora hoditi pred pozitivnim:
znanostmi in to tudi more. Dokaz za to je Platonovo in Aristotelovo delo.
122
Takšna utemeljitev znanosti se načelno razlikuje od »logike«, ki šepa
za njo in ki raziskuje naključno stanje neke znanosti glede njene metode.
Ta utemeljitev je produktivna logika v tem pomenu, da tako rekoč skače
naprej v neko določeno področje biti in ga predvsem šele razpira v nje-
govem ustroju biti ter daje te osvojene strukture na voljo pozitivnim zna-
nostim kot prozorna napotila vpraševanja. Tako npr. tisto, kar je filozofsko
primarno, ni kaka teorija oblikovanja pojmov zgodovinske znanosti [Hi-
storie], tudi ni teorija znanstveno-zgodovinskega spoznanja, prav tako tudi
ni teorija zgodovine kot objekta zgodovinske znanosti, temveč interpre-
tacije pravega zgodovinsko bivajočega glede njegove zgodovinskosti. Tudi
pozitivni plod Kantove Kritike čistega uma je v nastavku za izdelavo ti-
stega, kar pravzaprav sploh sodi k neki naravi, ne pa v kaki »teoriji« spo-
znanja. Njegova transcentalna logika je apriorna logika stvari [Sachlogik]
področja biti narave.
Toda takšno vpraševanje — ontologija, vzeta v najširšem pomenu in
brez naslonitve na ontološke smeri in tendence — še samo potrebuje neke-
ga vodila. Nasproti ontičnemu vpraševanju pozitivnih znanosti je onto-
loško vpraševanje sicer izvimejše. Ostaja pa samo naivno in neprozorno,
če pustijo njegova pozvedovanja po biti bivajočega smisel biti sploh nepo-
jasnjen. In prav ontološka naloga genealogije različnih načinov biti, ki ne
konstruira deduktivno, potrebuje neko vnaprejšnje pojasnilo o tem, »kaj
pravzaprav menimo s tem izrazom ,bit'«.
Zaradi tega meri vprašanje biti na neki apriorni pogoj možnosti ne le
znanosti, ki raziskujejo bivajoče kot tako in tako bivajoče in se pri tem
vedno že gibljejo v nekem razumevanju biti, temveč na pogoj možnosti pred
znanostmi stoječih in znanosti utemeljujočih ontologij samih. Vsaka onto-
logija, naj razpolaga s še tako bogatim in trdno spletenim kategorialnim
sistemom, ostaja v osnovi slepa in je sprevrnjenost najbolj svojega namena,
če ni poprej zadovoljivo razložila smisla biti in doumela te razlage kot svojo
fundamentalno nalogo.
Pravilno razumljeno ontološko raziskovanje samo daje vprašanju biti
njegovo ontološko prednost pred golim povzemanjem častitljive tradicije
in pospeševanjem nekega doslej neprozornega problema. Toda ta stvarno-
znanstvena prednost ni edina.
§ 4. Ontična prednost vprašanja biti
Znanost sploh je mogoče določiti kot celoto med seboj povezanih in
utemeljenih [Begründungszusammenhang] resničnih stavkov. Ta definicija
ni popolna in tudi ne zadeva znanosti v njenem smislu. Znanosti kot člove-
kovi odnosi [obnašanje] so načini biti tega bivajočega (človeka). To biva-
joče smo terminološko dojeli kot tubit.
Znanstveno raziskovanje ni edini in ne najbližji način biti tega biva-
jočega. Tubit sama je razen tega odlikovana pred drugimi bivajočimi. To
odlikovanost velja predhodno pokazati. Pri tem mora razlaga poseči pred
kasnejše pravzaprav šele razkrivajoče analize.
123
Tubit je neko bivajoče, ki se ne nahaja zgolj med drugimi bivajočimi.
Je namreč ontično odlikovano po tem, da temu bivajočemu v njegovi biti
za, to bit samo gre. K temu ustroju biti tubiti pa tedaj spada, da ima v
svoji biti do te biti bitni odnos [Seinsverhältnis]. To pa spet pomeni: tubit
se na neki način izrecno razume v svoji biti. Temu bivajočemu je lastno,
da mu je bit razprta z njegovo bitjo in po nji. Razumevanje biti je samo
neka določenost biti [Seinsbestimmtheit] tubiti. Ontična odUkovanost tubiti
je v tem, da tubit ontološko je.
Biti ontološki [Ontologisch-sein] pa še ne pomeni: izoblikovati onto-
logijo. Ce torej obdržimo ime ontologija za eksplicitno teoretično vpraše-
vanje po smislu bivajočega, potem je treba označiti omenjeno ontološkost
tubiti kot predontološko. To pa ne pomeni preprosto ontično-bivajoč, tem-
več bivajoč na način razumevanja biti.
Tisto bit, do katere more biti tubit v takem ali drugačnem odnosu,
imenujemo eksistenca. In ker bistva tega bivajočega ni mogoče opredeliti z
navedbo nekega vsebinskega Kaj, marveč je njegovo bistvo v tem, da mora
vedno že imeti svojo bit kot svojo, je bilo izbrano ime tubit [Dasein] kot
čisto ime biti [Seinsausdruck] za označitev tega bivajočega.
Tubit razume samo sebe vedno iz svoje eksistence, neke svoje možno-
sti, da je ona sama ali da ni ona sama. Tubit je te možnosti bodisi sama
izbrala ali vanje zašla ali pa je že v njih zrasla. Vsakokratna tubit sama
odloča o eksistenci z oprijemanjem ali z zamujanjem [možnosti].* Vpra-
šanje eksistence je mogoče razčistiti vedno le s samim eksistiranjem. To,
pri tem prevladujoče razumevanje samega sebe imenujemo eksistenčno
[existenzielle] razumevanje. Vprašanje eksistence je tisto, kar tubit ontično
»zadeva in za kaj ji gre«.** Za to ne potrebuje teoretične prozornosti onto-
loške strukture eksistence. Vprašanje o tej prozornosti meri na razlaganje
tistega, kar konstituira eksistenco. Povezanost teh struktur imenujemo
eksistencialiteta [Existenzialität]. Analitika eksistencialitete nima značaja
eksistenčnega, temveč eksistencialnega razumevanja. Naloga eksistencialne
analitike tubiti je glede svoje možnosti in nujnosti nakazana v ontičnem
ustroju tubiti.
Kolikor pa eksistenca določa tubit, zahteva ontološka analitika tega
bivajočega vedno že neki vnaprejšnji ozir na eksistencialitete. Le-to pa
razumemo kot ustroj biti tega bivajočega, ki eksistira. V ideji takega ustro-
ja biti [Seinsverfassung] pa je vedno že ideja biti. In tako tudi možnost
izpeljave analitike tubiti visi na vnaprejšnji izdelavi vprašanja o smislu
biti sploh.
Znanosti so načini biti tubiti, v katerih je tubit v odnosu tudi do biva-
jočega, ki ni treba, da bi bilo tubit sama. K tubiti spada bistveno: biti v
nekem svetu. Tubiti pripadajoče razumevanje biti zadeva enako izvirno
tudi razumevanje nečesa takega kot »svet« in razumevanje biti tistega bi-
* Stavek se v nemščini glasi: Die Existenz wird in der Weise des Ergreifens
oder Versäumens nur vom jeweiligen Dasein selbst entschieden. — Prev.
** Dobesedno je stavek komaj prevedljiv: Die Frage der Existenz ist eine
ontische »Angelegenheit« des Daseins. — Prev.
124
vajočega, ki je dostopno znotraj sveta. Ontologije, katerih téma ni bivajoče,
ki bi imelo tubitni značaj biti, so potemtakem same fundirane in motivi-
rane v ontični strukturi tubiti, ki vsebuje določenost nekega predonto-
loškega razumevanja biti.
Zato moramo iskati fundamentalno ontologijo, iz katere lahko šele
izvirajo vse druge, v eksistencialni analitiki tubiti.
Tubit ima torej večkratno prednost pred vsemi drugimi bivajočimi.
Prva prednost je ontična: v svoji biti je to bivajoče določeno z eksistenco.
Druga prednost je ontološka: tubit je po svoji določenosti z eksistenco sama
po sebi »ontološka«. Tubiti pa pripada enako izvirno — kot konstituens ra-
zumevanja eksistence •— tudi; neko razumevanje biti vsega netubitnega
bivajočega. Tubit ima zato tretjo prednost kot ontično-ontološki pogoj mož-
nosti vseh ontologij. Tako se je tubit izkazala kot tisto, kar je treba kot
ontološko primarno povprašati pred vsem d™gim bivajočim.
Eksistencialna anahtika pa je naposled po svoji strani eksistentično,
tj. ontično ukoreninjena. Samo kolikor je filozofsko raziskujoče vpraše-
vanje kot možnost biti vedno že eksistirajoče tubiti, samo eksistenčno
sprejeto, obstaja možnost razkritja eksistencialitete eksistence in s tem mož-
nost lotiti se zadovoljivo utemeljene ontološke problematike sploh. S tem
pa se je pojasnila tudi ontična prednost vprašanja biti.
-Ontično-ontološko prednost tubiti so opazili že zgodaj, ne da bi bila
pri tem tubit sama dojeta v svoji pravi ontološki strukturi ah da bi bila
postala vsaj k temu namer j en problem. Aristoteles pravi; he psyhe ta onta
tos estin.i Duša (človekova) je na neki način ,vse' bivajoče; »duša«, ki se-
stavlja bit človeka, odkriva v svojih načinih bivanja aisthesis in noesis,
vse bivajoče glede njegovega Da-je in Takšno-je [Dass- und Soseins] torej
vedno tudi v njegovi biti, v njegovem je. Ta stavek, ki kaže nazaj na Par-
menidovo ontološko tezo, je povzel Tomaž Akvinski v značilno razlago. V
okviru naloge izvajanja »transcendetalij«, tj. značajev biti, ki so še nad
vsako mogočo vsebinsko-rodovno določenostjo kakega bivajočega, ki pre-
koračujejo vsak modus specialis entis in vsakemu Nekaj, naj že bo kar koli,
nujno pripadajo, naj bi se tudi verum [resnica] izkazala kot tak transcen-
dens. To se zgodi s sklicevanjem na neko bivajoče, ki ima v skladu s svojim
načinom biti zmožnost, da se »vskladi« z vsakim kakorkoli bivajočim. To
izredno bivajoče, ens, quod natum est convenire cum omni ente, je duša
(anima)-. Tukaj pojavljajoča se, čeprav ontološko še nerazčiščena prednost
»tubiti« pred vsemi drugimi bivajočimi očitno nima ničesar skupnega s
kakim slabim subjekti vir an jem vesoljstva [des Alls] bivajočega.
Dokaz ontično-ontološke izrednosti vprašanja biti temelji v vnaprej-
šnjem prikazu ontično-ontološke prednosti tubiti. Analiza strukture vpra-
šanja biti kot takega (§ 2) pa je zadela na posebno funkcijo tega bivajočega
znotraj zastavitve samega vprašanja. Tubit se je pri tem razkrila kot tisto
' De anima T 8, 431 b 21, prim. ib. 5,430 a 14 sqq.
2 Questiones de veritate qu. I a le, prim, deloma strožjo in od omenjene
razlikujočo se izpeljavo »dedukcije« transcendentalij v delcu »de natura ge-
neris.«
125
bivajoče, ki ga je treba prej ontološko zadovoljivo izdelati, če naj postane
vprašanje prozorno. Sedaj pa se je pokazalo, da je analitika tubiti sploh
fundamentalna ontologija, da torej tubit nastopa kot bivajoče, katero je
treba načelno poprej povprašati glede njegove biti.
Ce postane interpretacija smisla biti naloga, potem tubit ni le bivajoče,
katero je treba primarno povprašati, temveč povrh še tisto bivajoče, ki je
v svoji biti vedno že v odnosu do tistega, po čemer se v tem vprašanju spra-
šuje. Vprašanje biti pa tedaj ni nič drugega kot radikalizacija neke k sami
tubiti spadajoče bistvene tendence biti, predontološkega razumevanja biti.
Drugo poglavje
DVOJNA NALOGA PRI IZDELAVI VPRAŠANJA BITI
Metoda raziskave in njen oris
§ 5, Ontološka analitika tubiti kot sproščanje horizonta za interpretacijo
smisla biti sploh
Pri označevanju nalog, ki ležijo v »zastavitvi« [»Stellung«] vprašanja
biti se je pokazalo, da ni potrebno le fiksirati tisto bivajoče, ki naj nastopa
kot to primarno Povprašano [Befragtes], temveč da se zahteva tudi izrecna
osvojitev in zagotovitev pravega načina dostopa do tega bivajočega. Razlo-
žili smo, katero bivajoče prevzame v vprašanju biti to izredno vlogo. Toda
kako naj postane to bivajoče, tubit, dostopno in kako naj ga z razumevajočo
razlago takorekoč vzamemo na muho?
Ta, za tubit dokazana ontično-ontološka prednost bi mogla zapeljati
v mnenje, češ da mora biti to bivajoče tudi ontično-ontološko primarno
dano, ne le v pomenu kake »neposredne« dosegljivosti tega bivajočega
samega, temveč tudi glede neke prav tako »neposredne« vnaprejšnje da-
nosti njegovega načina biti. Sicer tubit ni le ontično blizu ali celo naj-
bližje — to smo vedno že mi sami. Kljub temu ali prav zato je tubit onto-
loško najbolj oddaljena. K njeni najbolj lastni biti sicer spada, da ima o
nji [biti] neko razumevanje in se vedno že drži v nekaki izpostavljenosti
[Ausgelegenheit] svoje biti. S tem pa nikakor ni rečeno, da bi bilo mogoče
to najbližjo predontološko razlago biti samega sebe prevzeti kot primerno
vodilo, kakor da bi moralo razumevanje biti izvirati iz nekega tematično
ontološkega razmišljanja o najbolj lastnem ustroju biti. V skladu z nekim
svojim načinom biti ima tubit prej tendenco, razumeti lastno biti iz tistega
bivajočega, do katerega je bistveno, neprenehno in naprej v odnosu, iz
»sveta«. V sami tubiti in s tem v njenem lastnem razumevanju biti leži to,
kar bomo pokazali kot ontološki odsev [Rückstrahlung] razumevanja sveta
na razlago tubiti.
Ontično-ontološka prednost tubiti je torej osnova za to, da ostane tu-
biti zastrnjen specifični ustroj biti, razumljen v pomenu »kategorialne
126
strukture, ki mu pripada. Tubit je sama sebi ontično »najbližje«, ontološko
najdlje, predontološko pa vendar ne tuja.
S tem je le vnaprej nakazano, da se interpretacija tega bivajočega
znajde pred svojevrstnimi težavami, ki temeljijo v načinu biti tega tema-
tionega predmeta ter tematizirajočega odnosa samega in ne morda v kaki
pomanjkljivi opremljenosti naše spoznavne zmožnosti ali v na videz lahko
odpravljivem pomanjkanju primerne pojmovnosti.
Ker pa k tubiti ne sodi le razumevanje biti, temveč se to razumevanje
izoblikuje ali razpade z vsakokratnim načinom biti te tubiti, more imeti
tubit bogato izpostavljenost. Filozofska psihologija, antropologija, etika
»politika«, pesništvo, življenjepisje in zgodovinopisje so vedno po različnih
poteh in v menjajočem se obsegu sledile odnosom, zmožnostim, močem,
možnostim in usodam tubiti. Ostaja pa vprašanje, ali so bile te razlage eksi-
stencialno izpeljane prav tako izvirno, kot so bile eksistenčno izvirne. Ni
treba, da bi se oboje nujno ujemalo, vendar se tudi ne izključuje. Eksistenč-
na razlaga more eksistencialno analitiko pospeševati, če se sicer filozofska
spoznaja pojmuje v svoji možnosti in nujnosti. Sele ko so temeljne struk-
ture tubiti zadovoljivo izdelane v eksplicitni orientaciji ob samem proble-
mu biti [Seinsproblem], dobi dosedanja pridobitev razlage tubiti svojo eksi-
stencialno upravičenost.
Analitika tubiti mora biti torej prva skrb vprašanja biti. S tem pa
postane osvojitev in zagotovitev vodečega načina dostopa do tubiti šele
zares nujna. Negativno povedano: nobena poljubna ideja o biti in dejan-
skosti, naj bo še tako »samoumevna«, se ne sme konstrutivno-dogmatično
prenesti na to bivajoče, nobene »kategorije«, izpeljane iz kake take ideje,
ontološko nepreskušene ne smemo vsiliti tubiti. Nasprotno, način dostopa in
razlage mora biti izbran tako, da more to bivajoče pokazati sebe po samem
sebi iz samega sebe. Ta dostop naj bi kazal namreč to bivajoče tako, ka-
kor je najprej in najčešće, v njegovi poprečni vsakdanjosti. Izpostavile naj
se ne bi poljubne in naključne, temveč bistvene strukture te vsakdanjosti,
ki se obdržijo v vsakem načinu faktične tubiti kot bit določujoče [seins-
bestimmende]. Iz ozira na temelju ustroj vsakdanjosti tubiti raste potem
pripravljajoči dvig biti tega bivajočega.
Tako pojmovana analitika tubiti, se popolnoma orientira v izdelavo
vprašanja biti. S tem se določajo njene meje. Ni ji do tega, da bi dala po-
polno ontologijo tubiti, ki pa seveda mora biti zgrajena, če naj nekaj ta-
kega, kot je »filozofska« antropologija, stoji na filozofsko zadovoljivi pod-
lagi. Za namen možne antropologije oziroma njene ontološke utemeljitve
daje sledeča interpretacija samo nekatere, čeprav ne nebistvene »odlomke«.
Analiza tubiti pa ni le nepopolna, temveč predvsem vnaprejšnja. Ta analiza
najprej le dvigne na dan bit tega bivajočega, brez interpretacije njenega
smisla. Pripravila naj bi pravzaprav šele sprostitev horizonta za najizvir-
nejšo razlago biti. Potem ko se ta horizont osvoji, zahteva pripravljalna
analitika tubiti svojo ponovitev na višji in pravi ontološki osnovi.
Kot smisel biti tistega bivajočega, ki ga imenujemo tubit, se bo poka-
zala časovnost [Zeiilichkeit]. Ta pokaz se mora v ponovni interpretaciji
predhodno prikazanih struktur tubiti potrditi kot modusi časovnosti. Toda
127
z razlago tubiti kot časovnosti se še ni odgovorilo na vodilno vprašanje, ki
mu gre za smisel biti sploh. Vsekakor pa so za tak odgovor pripravljena
tla.
Nakazali smo: k tubiti spada kot njenontični ustroj neka predontološka
bit. Tubit je na ta način, da bivajoč razume nekaj takega kot bit. Držeč se te
zveze, je treba pokazati, da je čas tisto, od koder tubit sploh nerazločno
razume in razlaga nekaj takega kot bit. Cas se mora primerno pojmiti in
pokazati kot horizont vsakega razumevanja biti in vsake razlage biti. Da
bi dobili v to vpogled, je potrebna izvirna eksplikacija časa kot horizonta
razumevanja biti iz časovnosti, kot biti te bit razumevajoče tubiti. Obenem
je v celovitosti te naloge zahteva po razmejitvi tako dobljenega pojma časa
od vulgarnega razumevanja časa, ki je postalo eksplicitno z neko razlago
časa, kakor se je nabrala v tradicionalnem pojmu časa, ki se drži od Ari-
stotela pa še čez Bergsona. Pri tem je treba pojasniti, da izvira in na kak-
šen način sploh izvira ta pojem časa in tudi vulgarno razumevanje časa iz
časovnosti. S tem bomo vrnili vulga,rnemu pojmu njegov lastni prav —
nasproti Bergsonovi tezi, ki meni, da je čas prostor.
»Cas« že od nekdaj nastopa kot ontološki oziroma ontični kriterij na-
ivnega razločevanja različnih območij bivajočega. »Časno« bivajoče (doga-
janja narave in dogodki zgodovine) razmejujemo nasproti »brezčasno« bi-
vajočemu (prostorski in številčni odnosi). Navado imamo razločevati »brez-
časni« smisel stavkov od »časnega« izteka stavčnih izjav. Nadalje nahaja-
mo »prepad« med »časno« bivajočim in »nadčasnim«, večnim, ter se merimo
ob premostitvi tega »prepada«. »Časno« pomeni tu vedno toliko kot »v
času« bivajoč; opredelitev, ki je seveda še vedno dovolj temna. Dejstvo je:
čas v pomenu »biti v času« nastopa kot kriterij ločevanja regij biti. Kako
je prišel čas do te izredne ontološke funkcije lin celo s kakšno pravico
nastopa prav nekaj takega, kakor je čas, kot takšen kriterij, in končno, ali
pride v tej najivni ontološki uporabi časa do izraza njegova lastna možna
ontološka relevanca, vse to se doslej ni niti vpraševalo niti raziskalo. V
horizontu vulgarnega razumevanja časa je čas tako rekoč »sam od sebe«
zašel v to » samoumevno« ontološko funkcijo in se io danes zadržal v nji.
Temu nasproti je treba na tleh izdelanega vprašanja o smislu biti po-
kazati, da je in kako je zakoreninjena cantralna problematika vse ontolo-
gije v prav videnem in prav ekspliciranem fenomenu časa.
Ce naj se bit pojmuje iz časa in če različni modusi in derivati biti
v svojih modifikacijah in derivacijah res postanejo razumljivi iz ozira na
čas, potem se s tem razodene bit sama — ne morda le bivajoče kot »v času«
bivajoče, v svojem »časnem« značaju. Tedaj pa »časno« ne more več pome-
niti le »v času bivajoče«. Tudi »nečasno« in »nadčasno« je glede svoje biti
»časno«. In to ne spet le na način neke privativnosti nasproti nečemu »čas-
nemu« kot »v času« bivajoče, temveč v nekem Pozitivnem pomenu, ki ga
je vsekakor šele treba pojasniti. Ker je izraz »časen«, po predfilozofski in
filozofski jezikovni rabi zastrt z navedenim pomenom, in ker bo v slede-
čih raziskavah dobil ta izraz še drug pomen, bomo imenovaU izvirno dolo-
čenost smisla biti ter njenih značajev in modusov iz časa, njeno tempo-
ralno določenost. Fundamentalna ontološka naloga interpretacije biti kot
128
take vsebuje zato izdelavo temporalnosti biti. V ekspoziciji problematike
temporalnosti je dan prvi konkretni odgovor na vprašanje o smislu biti.
Ker je bit vedno pojmljiva samo iz ozira na* čas, odgovor na vpraša-
nje biti ne more tičati v kakem izoliranem in slepem stavku. Ta odgovor
ni zapopaden v ponavljanju tega, kar sam stavčno izreče, zlasti če se ga
prenaša dalje kot kak lebdeč rezultat za golo seznanjanje z nekim »stali-
ščem«, ki se morda oddaljuje od dosedanjega načina obravnavanja. Ali je
ta odgovor »nov«, je brez pomena in nekaj vnanjega. Pozitivno na njem
mora biti to, da bi bil dovolj star in bi se mogel naučiti doumevati možno-
sti, ki so jih pripravili »stari«. Odgovor daje po svojem najbolj lastnem
smislu neko napotilo za konkretno ontološko raziskovanje, za pričetek raz-
iskujočega vpraševanja znotraj sproščenega horizonta — in samo to daje.
Ce torej odgovor na vprašanje biti postane označitev vodila za razisko-
vanje, potem to pomeni, da je ta odgovor zadovoljivo dan šele tedaj, ko po-
stane iz njega samega razvidna specifičnost dosedanje ontologije, usode
njenega vpraševanja, uspešnosti in nezadostnosti, in sicer razvidna kot to,
kar je nujno za tubit [als deseinsmässig Notwendiges].
§ 6. Naloga destrukcije zgodovine ontologije
Vsako raziskovanje — in ne nazadnje raziskovanje, ki se giblje v ob-
močju centralnega vprašanja biti — je neka ontična možnost tubiti. Bit
tubiti ima svoj smisel v časovnosti. Ta pa je vendar hkrati pogoj možnosti
za zgodovinskost kot časoven način biti same tubiti, ne glede na to, ali je
in kako je neko »v času« bivajoče. Usodnost opredehtve [Bestimmung]
»zgodovinskost« je pred tistim ,kar imenujemo zgodovina (svetovno-zgodo-
vinsko dogajanje). Zgodovinskost pomeni ustroj biti »dogajanja« tubiti kot
take in na njeni osnovi je šele mogoče nekaj takega kot »svetovna zgodo-
vina« in zgodovinska pripadnost k svetovni zgodovini. Tubiti v svoji fak-
tični biti je vedno že to, »kar« je bilo in kakor je bilo. Bodi izrecno ali ne,
tubit je svoja preteklost. To pa ne zgolj tako, kot da se njena preteklost
tako rekoč vleče »za« njo in da tubit ima to Preteklo kot še pričujočo
lastnost, ki včasih v nji še dalje učinkuje. Tubit »je« svoja preteklost
na način svoje biti, ki se, grobo rečeno, vsakokrat »dogaja« iz njene bo-
dočnosti. Tubit je v svojem vsakokratnem načinu bit [Weise su sein]
in torej tudi s sebi pripadajočim razumevanjem biti vraščena v neko iz
izročila sprejeto razlago tubiti in je zrasla v nji. Iz te razlage se tubit pred-
vsem in v določenem okolišu neprenehno razume. To razumevanje razpira
možnosti njene biti in jih uravnava. Njena lastna preteklost — in to po-
meni vedno preteklost njene »generacije« — ne sledi tubiti [ne hodi za
tubitjo], temveč je vedno že pred njo.
Ta elementarna zgodovinskost tubiti lahko ostane nji sami skrita. Lah-
ko pa jo tudi na neki način odkrije in posebej goji. Tubit lahko odkrije
tradicijo, jo ohranja in se je izrecno drži. Odkritje tradicije in razklepanje
tistega, kar »izroča« in kakor izroča, je mogoče zajeti kot samostojno nalo-
go. Tubit se tako poda v način biti znanstveno-zgodovinskega vpraševanja
129
in raziskovanja. Zgodovinska znanost — natančneje histeričnost — pa je
kot način biti vprašujoče tubiti mogoča samó zato, ker je tubit v osnovi
svoje biti določena z zgodovinskostjo. Ce je le-ta tubiti skrita in dokler
ji je skrita, ji je zaprta tudi možnost znanstveno-zgodovinskega vpraše-
vanja in odkrivanja zgodovine. Manjkanje zgodovinske znanosti ni noben
dokaz proti zgodovinskosti tubiti, temveč je kot deficientni modus tega
ustroja biti dokaz zanjo. Neka doba je lahko nehistorična le zato, ker je
»zgodovinska«.
Ce pa je z druge strani tubit sprejela v nji ležeče možnosti ne samó,
da bi napravila svojo eksistenco prozorno, temveč za vpraševanje po smi-
slu same eksistencialitete, tj. za vnaprejšnje vpraševanje po smislu biti
sploh, in če se je v takšnem vpraševanju odprl pogled za bistveno zgodo-
vinskost tubiti, potem je neogiben tale vpogled: vpraševanje po biti, ki^
je bilo nakazano glede svoje ontično-ontološke nujnosti, je samo karakte-;
rizirano z zgodovinskostjo. Izdelava vprašanja biti mora tedaj iz najbolj
lastne smiselnosti tega vprašanja samega kot zgodovinskega razbrati napo-
tilo za vpraševanje po svoji zgodovini, tj. postati mora historična, da bi se
v pozitivni prisvojitvi preteklosti dokopala do polne posesti najbolj last-
nih možnosti vpraševanja. Vprašanje o smislu biti je v skladu s sebi pri-
padajočim načinom vpraševanja, tj. kot vnaprejšnja eksplikacija tubiti v
njeni časovnosti in zgodovinskosti, z zgodovinskostjo samo pripeljano do
tega, da razume samo sebe kot historiöno.
Pripravljalna interpretacija fundamentalnih struktur tubiti glede na
njen najbližji, in poprečni način biti, v katerem je tubit potemtakem tudi
najprej zgodovinska, bo razkrila sledeče: tubit ni nagnjena le k temu, da
zapade v svoj svet, v kater^i je, in da se relucentno razlaga iz njega, tubit
zapade hkrati s tem tudi svoji bolj ali manj izrecno sprejeti tradiciji. Ta
ji odvzame lastno vodstvo, vpraševanje in izbiro. To velja navsezadnje
tudi za tisto razumevanje in zmožnost za izoblikovanje tega razumevanja,
ki je zakoreninjeno v najbolj lastni biti tubiti, za ontološko razumevanje.
To kar pri tem ta uveljavljajoča se oblast tradicije »izroča«, napravi
najčešče in predvsem tako malo dostopno, da ga, nasprotno, še zakrije.
Kar tradicija sprejema iz izročila, izroči samoumevnosti in s tem zagradi
dostop k prvobitnim »izvirom«, iz katerih so se sporočene kategorije in
pojmi deloma pristno zajemali. Zaradi tradicije takšno poreklo celo utone
v pozabo. Tradicija izoblikuje nepotrebnost, da bi se taka vrnitev tudi
le razumela v njeni nujnosti. Tradicija izkorenini zgodovinskost tubiti tako
močno, da se le-ta giblje v najbolj oddaljenih in najbolj tujih kulturah
samó še v prid neke nanogoličnosti možnih tipov, smeri in stališč filozo-
firanja, ter skuša s tem interesom prikriti svojo breztemeljnost. Posledica
je, da tubit pri vsem svojem interesu za historičnost in vsej gorečnosti
za filozofsko »stvarno« interpretacijo ne razume več najelementarnejših
okoliščin, ki edine omogočajo pozitivno vrnitev k preteklosti v smislu pro-
duktivne prisvojitve te preteklosti.
Na začetku (§ 1) smo pokazali, da vprašanje o smislu biti ni le nere-
šeno, ni le nezadovoljivo postavljeno, temveč da je pri vsem interesu za
»metafiziko« zašlo v pozabljenost. Grška ontologija in njena zgodovina,
130
ki po mnogoterih fihacijah in zveriženjih še danes določa pojmovnost filo-
zofije, je dokaz za to, da tubit sebe in biit sploh razume iz »sveta« in da
tako nastala ontologija zapada tradiciji, ki jo ponižuje do samoumevnosti
in zgolj do materiala, ki ga je treba ponovno predelati (tako pri Heglu).
Ta izkoreninjena grška ontologija je postala v srednjem veku trden učni
sestav. Njegova sistematika je nekaj povsem drugega kot sestavljanje od-
lomkov, sprejetih iz izročila, v neko zgradbo. V mejah dogmatičnega pre-
vzemanja temeljnih grških pojmovanj biti je v tej sistematika še veliko
dela, ki sicer ni vzvišeno, vendar pa vodi dalje. V svoji »skolastični« po-
dobi, prehaja grška ontologija v glavnem po Suarezovih Disputationes me-
taphysicae v »metafiziko« in transcendentalno filozofijo novega veka in
določa še fundamente in cilje Heglove »Logike«. Kolikor so se v poteku
te zgodovine pokazala nekatere izvrstna področja biti, ki za naprej pri-
marno vodijo problematiko (Descartesov ego cogito, subjekt, jaz, um, duh,
oseba), pa ta področja zaradi vseskoznega zanemarjanja vprašanja biti niso
bila povprašana glede biti in strukture svoje biti. Nasprotno, kategorialni
sestav tradicionalne ontologije se je z ustreznimi formalizacijami in zgolj
negativnimi omejitvami prenašal na to bivajoče ali pa so za namen onto-
loške interpretacije substancialitete subjekta klicali na pomoč dialektiko.
Ce naj se za vprašanje biti pridobi prozornost njegove lastne zgodo-
vine, potem je potrebno omajati otrplo tradicijo in odrešiti v nji dozorele
»zastrtosti«. To nalogo razumemo kot ob vodilu vprašanja biti izvajano
destrukcijo sporočenega stanja antične ontologije, ki gre do prvobitnih iz-
kušenj, s katerimi so bila dobljena prva in zanaprej vodilna določila biti.
Ta prikaz [ugotovitev] porekla temeljnih ontoloških pojmov kot pre-
iskujoča izstavitev »rojstnega lista« zanje nima nobenega opravka s kakim
slabim relati vir an jem ontoloških stališč. Prav tako ta destrukcija nima
negativnega pomena, po katerem bi se hoteli otresti ontološke tradicije.
Narobe, destrukcija naj bi to tradicijo obmejila v njenih pozitivnih mož-
nostih, in to vedno pomeni, v njenih mejah, ki so faktično dane z vsako-
kratno postavitvijo vprašanja in iz njega orisano omejitvijo mogočega po-
lja raziskovanja. Destrukcija ni v zanikujočem odnosu do preteklosti. Njena
kritika zadeva »današnjost« [»das Heute«] in prevladujoči način obrav-
navanja zgodovine ontologije, pa naj bo zasnovana doksografsko, duhovno-
zgodovinsko ali kot zgodovina problemov. Destrukcija pa preteklosti noče
pokopati v ničnost, temveč ima pozitiven namen; njena negativna funkcija
ni izrecna in direktna.
V okviru te obravnave, katere cilj je načelna izdelava vprašanja biti,
je mogoče izpeljati destrukcijo zgodovine ontologije, ki bistveno sodi k
zastavitvi vprašanja in je mogoča le v njegovem okviru, samó na načelno
odločilnih postajah te zgodovine.
V skladu s pozitivno tendenco destrukcije je treba najprej postaviti
vprašanje, aJi je sploh kdaj bila in v kolikšni meri je bila v poteku zgo-
dovine ontologije tematično združena [zbližana] interpretacija biti s feno-
menom časa in ali je bila in mogla biti načelno izdelana za ta namen nujna
problematika temporalnosti. Prvi in edini, ki se je nekaj časa gibal na
poti raziskovanja, usmerjenega k dimenziji temporalnosti, oziroma pustil,
131
da ga je sila fenomenov sama potisnila tja, je bil Kant. Sele ko je fiksirana
problematika temporalnosti, je mogoče razsvetliti temo nauka o shema-
tizmu.* Na tej poti pa je tudi mogoče pokazati, zakaj je moralo ostati
Kantu to področje v svojih pravih dimenzijah -in svoji centralni ontološki
funkciji zaprto. Sam je vedel, da si je drznil naprej v temno področje:
»Ta shematizem našega razuma glede na pojave in njihovo golo formo
je skrita umetelnost v globinah človeške duše, katere resnične prijeme
težko da bomo kdaj zvedeU od narave ter jih nezakrito postavili na ogled.«*
To, pred čimer se Kant tu tako rekoč umika, je treba tematično in načelno
osvetliti, če naj ima izraz »bit« sicer kak pomen, ki ga je mogoče pokazati.
Navsezadnje so ravno tisti fenomeni, katere bomo v analizi, ki bo sledila,
izpostavili pod nazivom »temporalnost«, najbolj skrite sodbe »običajnega
uma« — in analitiko teh sodb je določil Kant kot »opravilo filozofov«.
Sledeč nalogi destrukcije ob vodilu problematike temporalnosti skuša
pričujoča obravnava interpretirati poglavje o shematizmu in iz tega Kan-
tov nauk o času. Obenem se bo pokazalo, zakaj je moral ostati Kantu vpo-
gled v problematiko temporalnosti nedostopen. Dvoje je onemogočilo ta
vpogled : ^rvič opustitev vprašanja biti sploh in v zvezi s tem izostanek
tematične ontologije tubiti, v Kantovem jeziku povedano, vnaprejšnje onto-
loške analitike subjektivitete subjekta. Namesto tega je Kant kljub vsem
bistvenim izpopolnitvam prevzel Descartesovo pozicijo. Nadalje pa je nje-
gova analiza časa kljub sprejetju tega fenomena nazaj v subjekt orienti-
rana na vulgarnem, tradicionalnem razumevanju časa, in to je Kantu na-
posled onemogočilo, da bi bil izpostavil ta fenomen »transcendentalne opre-
delitve časa« v njegovi lastni strukturi in funkciji. Zaradi te dvojne po-
sledice tradicije je ostala ta odločilna zveza med časom in »jaz mislim«*
zavita v popolno temo in niti ni mogla postati problem.
S tem, da je Kant prevzel Descartesove ontološke pozicije, je opustil
nekaj bistvenega: ontologijo tubiti. Ta opustitev je v smislu najbolj svoj-
ske Descartesove tendence odločilna. Descartes skuša s »cogito sum« pri-
skrbeti filozofiji zanesljiva tla. Kar pa je pustil pri tem »radikalnem« za-
četku neopredeljeno, je način biti tistega, kar imenuje res cogitans, natanč-
neje, smisel biti tistega »sum«. Izdelava neizrečenih ontoloških fundamen-
tov tega »cogito sum« izpolnjuje postanek na drugi postaji na poti destrui-
rajočega sestopa v zgodovino ontologije. Interpretacija lahko ne le dokaže,
da je Descartes moral zanemariti vprašanje biti sploh, temveč kaže tudi,
zakaj je prišel do prepričanja, da je z absolutno »gotovostjo« [»Gewiss-
sein«] tistega, kar imenuje cogito, rešen vprašanja o smislu biti tega biva-
jočega.
Za Descartesa pa ne velja samó to zanemarjanje in z njim popolna
ontološka nedoločenost tistega, kar imenuje res cogitans sive mens sive
animus. Temeljna razmišljanja svojih Meditationes je izpeljal Descartes
po poti prenašanja srednjeveške ontologije na tisto bivajoče, ki ga je sam
* Gre za »shematizem čistih razumskih pojmov« iz Kantove »Kritike či-
stega uma«. — Prev.
» Kritika čistega uma^ S. 180 f.
* Avtor ima v mislih Descartesov »ego cogito ...« — Prev.
132
postavil kot fundamentum inconcussum. Res cogitans je ontološko dolo-
čena kot ens in smisel biti [Seinssin] tega ens je v srednjeveški ontologiji
fiksiran z razumevanjem tega ens kot ens creatum. Bog kot ens infinitum
je ens incretaum. Ustvarjenost v najširšem pomenu kot proizvedenost [Her-
gestelltheit] nečesa pa je bistveni strukturni moment antičnega pojma biti.
Dozdevni novi začetek filozofiranja se razkriva kot sajenje nekega usod-
nega predsodka, na osnovi katerega je prihodnost zanemarila tematično
ontološko analitiko »duše« ob vodilu vprašanja biti in obenem kritični
obračun z antično ontologijo, sprejeto iz izročila.
Da je Descartes »odvisen« od srednjeveške sholastike in da uporablja
njeno terminologijo, vidi vsak poznavalec srednjega veka. Toda s tem »od-
kritjem« filozofsko tako dolgo ne pridobimo ničesar, dokler je nejasno,
kolikšen načelen domet ima vpliv srednjeveške ontologije v ontološki do-
ločenosti oziroma nedoločenosti te res cogitans za poznejši čas. Ta domet
bo mogoče oceniti, če se pred tem pokažejo smisel in meje antične onto-
logije iz orientacije v vprašanje biti. Z drugimi besedami, destrukcija se
znajde pred nalogo interpretacije temelja [des Bodens] antične ontologije
v luči problematike temporalnosti.
Pri tem postane očitno, da se antična razlaga biti bivajočega orientira
ob »svetu« oziroma »naravi« v najširšem pomenu in da dejansko dobiva
razumevanje biti iz »časa«. Vnanji dokument za to — in seveda samó to
— je opredelitev smisla biti kot parusia, oziroma usia, kar ontološko-tem-
poralno pomeni »prisotnost« [»Anwesenheit«]. Bivajoče je zapopadeno v
v svoji biti kot »prisotnost«, tj. razume se glede na določen časovni mo-
dus — »sedanjost«.
Problematika grške ontologije, pa tudi problematika vsake ontologije,
mora vzeti svoje vodilo iz tubiti. Tubit, tj. bit človeka, je v vulgarni prav
tako kakor v filozofski definiciji obmejena kot zoon logon ehon, živo bitje
[das Lebende], čigar bit je bistveno določena z zmožnostjo govora [Reden-
können]. Legein (prim. § 7, B) je vodilo za dobivanje struktur biti biva-
jočega, s katerim se srečujemo v nagovoru* in razgovoru [im Ansprechen
und Besprechen].
Antična ontologija, ki se je izoblikovala pri Platonu, je postala zaradi
tega »dialektika«. Z napredujočo dodelanostjo ontološkega vodila samega,
tj. »hermeneutike« logosa, raste možnost radikalnejšega dojetja problema
biti. »Dialektika«, ki je bila prava filozofska zadrega, postane nepotrebna.
Aristoteles zato ni imel zanjo »nobenega razumevanja več«, ker jo je po-
stavil na radikalnejša tla in odpravil. Samo to legein, oziroma noein —
preprosto dojemanje nečesa navzočega v njegovi čisti navzočnosti [Vor-
handenheit], ki ga je že Parmenides vzel za vodilo razlage biti — ima »tem-
poralno strukturo čistega »sedanjevanja« [»Gegenwärtigens«] nečesa. Tisto
bivajoče, ki se v njem in zanj kaže in ki se razume kot pravo bivajoče,
dobi torej svojo razlago in ozira na — pri-čujočnost [Gegen-wart] tj. dojeto
* Beseda Ansprechen — nagovor — pomeni v tem kontratekstu, ko govori
avtor o Legein, pravzaprav vprašujoče »raziskovanje« nečesa, pomeni »nago-
voriti« nekaj tako, da nam »odgovarja« v tem da-je in predvsem kako-je, da
se v tem pokaže. — Prev.
133
je kot prisotnost [Anwesenheit], (usia). Ta grška razlaga biti pa se izvaja
brez vsake vednosti o vlogi, ki jo ima pri tem to vodilo, brez poznanja ali
celo razumevanja fundamentalne ontološke funkcije časa, brez vpogleda
v osnovo možnosti te funkcije. Nasprotno: čas sam se jemlje kot neko
bivajoče med drugimi bivajočimi in njegovo strukturo biti se skuša dojeti
iz tistega horizonta razumevanja biti, ki je naivno-nedoločno orientirano
ob času samem.
V okviru sledeče načelne izdelave vprašanja biti ne bo mogoče pri-
občiti izčrpne temporalne interpretacije fundamentov antične ontologije —
predvsem njene znanstveno najvišje in najčistejše stopnje pri Aristotelu.
Namesto tega pa bo podala razlago Aristotelove^ razprave časa, ki jo je
mogoče izbrati kot diskrimen osnove in mej antične znanosti o biti.
Ta Aristotelova razprava o času je prva izdelana interpretacija tega
fenomena, ki nam jo daje izročilo. Določila je v bistvu vsako kasnejše ra-
zumevanje časa — z Bergsonovim vred.
Iz analize Aristotelovega pojma časa je obenem nazaj grede jasno,
da se giblje Kantovo razumevanje časa v strukturah, ki jih je izpostavil
Aristoteles, kar pomeni, da je Kantova temeljna ontološka orientacija —
kljub vsem razlikam novega vpraševanja — grška.
Sele v izpeljavi destrukcije ontološkega izročila dobi vprašanje biti
svojo resnično konkretizacijo. Z njo si priskrbi vprašanje biti poln dokaz
za neizogibnost vprašanja o smislu biti ter demonstrira s tem smisel go-
vorjenja o »ponovitvi« tega vprašanja.
Vsako raziskovanje na tem področju, kjer »je stvar sama globoko pri-
krita«,^ se bo vzdržalo kakega precenjevanja svojih rezultatov. Kajti takšno
vpraševanje samo sebe neprenehno sili pred možnost razpiranja nekega
še izvimejšega in univerzalnejšega horizonta, iz katerega bi se mogel zaje-
mati odgovor na vprašanje; kaj pomeni »bit«?.
O takšnih možnostih je mogoče resno in z uspehom razpravljati le te-
daj, če se vprašanje o biti sploh šele zopet zbudi in če se pridobi polje
preglednih razčlenitev in pojasnjevanj.
§ 7. Fenomenološka metoda raziskave
Z vnaprejšnjo karakteristiko tematičnega predmeta te raziskave (bil
bivajočega, oziroma smisel biti sploh) se zdi, da je nakazana tudi njena
metoda. Ločitev biti od bivajočega in eksplikacija biti same je naloga on-
tologije. Metoda te ontologije pa je do najvišje stopnje dvomljiva, dokler
bi morda hoteli iskati kak nasvet pri zgodovinsko izročenih ontolog'jah
ali podobnih poskusih. Ker se termin ontologija uporablja za to raziskavo
v formalno širokem pomenu, se sama po sebi zapira pot za prečiščenje
njene metode v zasledovanju njene zgodovine.
Z uporabo termina ontologija tudi ne gre za kako določeno filozofsko
disciplino, ki bi bila v zvezi z drugimi. Sploh ne gre za to. da bi ustregli
' Fizika 10, 217, b 29 — 14, 224, a 17.
2 Kant, Kr. č. U.2, s. 121.
134     ,
nalogi kake vnaprej dane discipline, temveč nasprotno: neka disciplina
bi se morda mogla izoblikovati iz stvarnih nujnosti določenih vprašanj in
iz načina obravnavanja, ki ga zahtevajo »stvari same«.
Z vodečim vprašanjem o smislu biti stoji raziskava pri fundamental-
nem vprašanju filozofije sploh. Način obravnavanja tega vprašanja je feno-
menološki. S tem si ta obravnava ne predpisuje nobenega »stališča«, tudi
ne »smeri«, ker fenomenologija, dokler sama sebe razume, ni in nikoli ne
more biti ne eno ne drugo. Izraz »fenomenologija« pomeni primarno
pojem metode. Ta ne označuje vsebinskega Kaj [Was] predmetov filozof-
skega raziskovanja, temveč Kako [Wie] tega raziskovanja. Cim bolj pristno
se kak pojem metode izoblikuje in čim obsežneje določa načelni duktus
neke znanosti, tem bolj izvirno je zakoreninjen v obravnavanju stvari sa-
mih, toliko bolj se oddaljuje od tistega, kar imenujemo tehnični prijem,
kakršnih je vehko tudi v teoretskih disciplinah.
Ime »fenomenologija« izraža neko maksimo, ki jo je mogoče formu-
lirati takole: »k stvarem samim« — nasproti vsem lebdečim konstrukci-
jam in naključnim najdbam, nasproti prevzemanju le na videz dokazanih
pojmov, nasproti navideznim vprašanjem, ki se često mnogo rodov šopi-
rijo kot »problemi«. Ta maksima pa je vendar — bi se moglo odvrniti —
sama po sebi dovolj razumljiva in povrhu še izraz principa vsake znan-
stvene spoznave. Ne sprevidimo, zakaj naj bi se ta samoumevnost izrecno
vzela v označitev imena nekega raziskovanja. V resnici gre za neko »samo-
umevnost«, ki pa si jo želimo približati, kolikor je to pomembno za raz-
jasnitev postopka te obravnave. Eksponirali bomo samo vnaprejšnji pojem
fenomenologije.
Ta izraz je sestavljen iz dveh delov: fenomen in logos; oba sta zasno-
vana na grških terminih phainomenon in logos. Po vnanji plati je ime
fenomenologija izoblikovano podobno kot teologija, biologija, sociologija,
ta imena pa se prevajajo z: znanost o bogu, o življenju, o skupnosti. Feno-
menologija bi bila potemtakem znanost o fenomenih. Vnaprejšnji pojem
fenomenologije naj bi se izpostavil s karakteristiko tistega, kar je mišljeno
s »fenomen« in »logos« kot sestavinama tega imena ter utrditvijo pomena
imena sestavljenega iz njiju. Zgodovina besede same, ki je verjetno na-
stala v Wolffovi šoli, pri tem ni pomembna.
A. Pojem fenomena
Grški izraz phainomenon, na katerega se nanaša termin »fenomen«,
je izveden iz glagola phainesthai, kar pomeni: kazati se; phainomenon zato
pomeni: to, kar se kaže, to Kažoče-se [das Sichzeigende], to Očitno; glagol
phainesthai je medialna oblika od phaino spraviti na dan, postaviti na
svetlo; phaino spada k osnovi pha- kot phos, svetloba, svetlo, tj. tisto, v
čemer more postati kaj očitno, po sebi samem vidno. Kot pomen izraza
»fenomen« moremo torej obdržati: tisto kar-sebe-po-samem-sebi-kaže, le-to
Očitno [das Sich-an-ihm-selbst-zeigende, das Offenbare]. Vsa ta phaino-
mena, »fenomeni«, so tedaj celotnost tistega, kar je očitno ali kar je mo-
135
goce spraviti na svetlo, kar so Grki včasih preprosto identificirali s ta onta
(bivajoče). Bivajoče pa se more samo po sebi kazati na različne načine, pač
glede na način pristopa k njemu. Mogoče je celo, da se bivajoče kaže kot
to, kar samo v sebi ni. V tem kazanju* [Sich-zeigen] je bivajoče »videti
----_-- -u,
* Pomenu besede »Sichzeigen« bi morda bolj ustrezalo »sebe-icazonje«, to
pa ne ustreza slovenščini. Zato sem se odločil, da besedo »Sichzeigen« preva-
jam, z besedo »kazanje« in ji vsakokrat v oglatem oklepaju pripišem nemško
besedo, ter s tem preprečim morebitne. — Prev.
tako kot. . .«. Takšno kazanje [Sichzeigen] imenujemo videzovanje [Schei-
nen]. Tako ima izraz phainomenon ,fenomen' tudi v grščini tale pomen: to,
kar je videti tako kot [das so Aussehende wie], to »Navidezno«, »videz«;
phainomenon agathon pomeni nekaj dobrega, kar je videti tako kot —
»dejansko« pa ni to, kot kar se kaže. Za nadaljnje razumevanje pojma
fenomena je vse na tem, da uvidimo, kako je po svoji strukturi med seboj
povezano tisto, kar je imenovano z obema pomenoma izraza phainomenon
(»fenomen« kot to Kažoče-se [Sichzeigende] in »fenomen« kot videz). Ko-
likor kaj v svojem pomenu sploh pretendira na to, da bi se pokazalo, tj.
da bi bilo fenomen, se lahko kaže kot nekaj kar ni ono samo. je lahko »le
videti tako kot...«. V pomenu phainomenon (»videz«) je že vsebovan iz-
virni pomen (fenomen: to Očitno), ki drugega utemeljuje. Ime »fenomen«
pripisujemo terminološko pozitivnemu in izvirnemu pomenu phainomenon
ter razločujemo fenomen od videza kot privativne modifikacije fenomena.
Kar pa izražata oba termina, navsezadnje nima nobenega opravka s tistim,
kar imenujemo »pojav« [»Erscheinung«] ali celo »zgolj pojav«.
Tako se govori o »bolezenskih pojavih«. S tem mislijo znamenja na
telesu, ki se kažejo in v tem kazanju [Sichzeigen] kot to Kazoče-se [Sichze-
igende] nekaj >windicirajo«, kar se samo ne kaže. Nastopanje takšnih zna-
menj, njihovo kazanje [Sichzeigen] sovpada z navzočnostjo motenj, ki se
same ne kažejo. Pojav kot pojav »nečesa« potemtakem ne pomeni: kazati
samega sebe, temveč javljanje [Sichmelden] nečesar, kar se ne kaže, po
nečem, kar se kaže. Pojavljanje je neko ne-sebe-kazanje [Sich-nicht-zeigen]
Tega »Ne« pa nikakor ne smemo enačiti s privativnim Ne, ki opredeljuje
strukturo videza. Kar sebe ne kaže na tak način kakor to, kar se pojavlja
[das Erscheinende], tudi nikoli ne more videzovati [scheinen]. Vse indika-
cije, upodobitve, simptomi in simboli imajo navedeno formalno temeljno
strukturo pojavljanja, čeprav so si med seboj različni.
Čeprav »pojavljanje« nikoli ni kazanje [Sichzeigen] v smislu fenomena,
je pa vendar pojavljanje mogoče samó na podlagi kazanja [Sichzeigens] ne-
česa. Toda to kazanje, ki omogoča pojavljanje, samo ni pojavljanje. Pojav-
ljanje je javljanje sebe [Sich-melden] po nečem, kar sebe kaže. Ce sedaj
rečemo, da z besedo »pojav« merimo na nekaj, v čemer se nekaj pojavi, ne
da bi samo bilo pojav, potem pojem fenomena s tem ni omejen, temveč pred-
postavljen, ta predpostavka pa ostane skrita, ker je v tej opredeUtvi »pojava«
dvoznačno uporabljen izraz »pojavljati se«. To, v čemer se nekaj »pojavi«,
pomeni to, v čemer nekaj sebe javlja, tj. sebe ne kaže; in v govoru: »ne
da bi samo bilo ,pojav«, pomeni pojav kazanje sebe [Sichzeigen]. To kaza-
136
nje [Sichzeigen] pa bistveno pripada k tistemu »V-čemer« [»Worin«], v
katerem se nekaj javlja.* Fenomeni torej nikoli niso pojavi, pač pa je vsak
pojav navezan na fenomene. Vse pa je postavljeno na glavo, če definiramo
fenomen s pomočjo nekega, povrh še nejasnega pojma »pojava«, in »kriti-
ka« fenomenologije na tej podlogi je seveda čudno početje.
Sam izraz »pojav« pa spet lahko pomeni dvoje: enkrat pojavljanje
[Ei-scheinen] v smislu javljanju [Sichmeldens] kot ne-sebe-kazanje in po-
tem to Javljajoče [das Meldende] samo — ki v svojem kazanju [Sichzeigen]
naznanja nekaj Ne-sebe-kažočega [Sich-nicht-zeigendes]. Končno se lahko
pojavljanje rabi kot ime za pristni pomen fenomena kot kazanja [Sichzei-
gen]. Ce označimo vse te tri različne odnose kot »pojav«, je zmeda neogibna,
ogibna.
Bistveno pa se ta zmeda stopnjuje s tem, ker lahko prevzame »pojav« še
drug pomen, Ce to Javljajoče, ki v svojem kazanju [Sichzeigen] naznanja
to Neočitno, dojamemo kot to, kar izhaja iz tega Neočitnega, kar iz njega
izžareva, in sicer tako, da je le-to Neočitno mišljeno kot v bistvu nikoli
Očitno — potem pomeni pojavljanje toliko kot proizvajanje [Hervorbrin-
gung] oz. to Proizvedeno [Hervorgebrachtes], kar pa ne tvori prave biti
proizvajajočega. To je pojav v smislu »zgolj pojav«. To proizvedeno Jav-
ljajoče sicer samo sebe kaže, vendar tako, da kot izžarjenost tistega, kar
se javlja ravno neprenehno prikriva v njem samem to, kar javlja. Toda
to prikrivajoče ne-kazanje [Nichtzeigen] spet ni videz. Kant uporablja ter-
min pojav v tej povezavi. Zanj so pojavi najprej »predmeti empiričnega
zrenja«, to, kar se v tem zrenju kaže. To Kažoče-se [Sichzeigende] (feno-
men v pristnem izvirnem pomenu) je hkrati »pojav« kot javljajoča izžarje-
nost nečesa, kar se v pojavu skriva.
Kolikor je za »pojav« v smislu javljanja sebe [Sichmelden] po nečem,
kar sebe kaže, konstitutiven neki fenomen, ta pa se lahko privativno spre-
meni v videz, lahko tudi pojav postane zgolj videz. Nekdo je lahko v do-
ločeni osvetlitvi videti tak, kot bi imel zardela lica, to rdečico, ki se kaže,
pa lahko razumemo kot javljajnje navzočnosti vročine, in to zopet indicira
neko motnjo v organizmu.
Fenomen — to kar-sebe-po-samem-sebi-kaže — pomeni izvrsten način
srečanja nečesa. Pojav pa nasprotno pomeni neki bivajoči odnos opozarja-
nja na nekaj v samem bivajočem, in sicer tako, da more to, kar opozarja na
nekaj (to Javljajoče), ustrezati svoji možni funkciji le, če se samo po sebi
kaže, če je »fenomen«. Pojav in videz sta vsak po vsoje fundirana v feno-
menu. Zamotano mnogoterost teh »fenomenov«, ki so poimenovani z imeni
fenomen, videz, pojav, zgolj pojav, je mogoče odmotati samó tako, do od
vsega začetka razumemo pojem fenomena: to kar-sebe-po-samem-sebi-kaže
[das-Sich-an-ihm-selbst-zeigende].
Ce ostane v tem zapopadku pojma fenomena nedoločeno, katero biva-
joče bomo imeli za fenomen, če ostane sploh odprto, ali je to, kar se kaže.
vedno neko bivajoče ali pa narava biti tega bivajočega, potem smo pridobili
* Stavek se glasi v originalu: Dieses Sichzeigen gehört aber wesenhaft zu
dem »Worin«, darin sich etwas meldet. Beseda »Worin«—»V-čemer« — pomeni
tu tisto dimenzijo, v katero meri beseda kazanje — Sichzeigen. — Prev,
137
samó formalni pojem fenomena. Ce pa s tem Kažočim-se [Sichzeigenden]
razumemo tisto bivajoče, ki je morda v Kantovem pomenu dostopno v
empiričnem zrenju, potem smo formalni pojem fenomena s tem uporabili
nekako zakonito. Fenomen v tej rabi izpolni pomen vulgarnega pojma fe-
nomena. Ta vulgarni pojem pa ni fenomenološki pojem fenomena. V hori-
zontu Kantove problematike je mogoče to, kar se fenomenološko pojmi s
fenomenom, ob omejitvi drugih razlik ilustrirati tako, da rečemo: kar se
v pojavih že kaže, kar je vulgarno razumljenemu fenomenu vedno že vna-
prejšnje in sočasno, čeprav netematično, je mogoče tematično spraviti do
tega, da se pokaže, in to kar-sebe-tako-po-samem-sebi-kaže (»forme zrenja«)
so fenomeni fenomenologije. Zakaj očitno mora biti mogoče, da se prostor
in čas tako pokažeta, mora biti mogoče, da postaneta fenomena ,če ima Kant
namen dati s tem po sami stvari utemeljeno transcendentalno izjavo, ko
pravi, da je prostor tisti apriorni V-čemer [Worinnen] nekega reda.
Ce pa naj se fenomenološki pojem fenomena sploh razume, ne glede
na to, kako bi se utegnilo to Kažoče-se [Sichzeigende] bliže določiti, tedaj
je temu neogibna predpostavka v pomen formalnega pojma fenomena in
njegove zakonite uporabe v njegovem vulgarnem pomenu. — Pred fiksi-
ranjem vnaprejšnjega pojma fenomenologije, je treba obmejiti še pomen
besede logos, da bi bilo jasno, v kakšnem pomenu sploh more biü fenome-
nologija »znanost o« fenomenih.
B. Pojem logos
Pojem logos pri Platonu in Aristotelu je mnogoznačen, in sicer tako,
da se pomeni razhajajo, ne da bi bili pozitivno speljani na en temeljni
pomen. V resnici je to le videz, ki se drži tako dolgo, dokler ne zmore
interpretacija primemo zajeti temeljnega pomena v njegovi primami vse-
bini. Ce rečemo: temeljni pomen besede logos je govor [Redel], potem bo ta
dobesedni prevod povsem veljaven šele z opredelitvijo tistega, kar sam
govor pomeni. Kasnejša zgodovina pomena besede logos in predvsem mno-
gotere in samovoljne poznejše filozofske interpretacije, neprenehno zakri-
vajo pravi pomen govora, ki pa je dokaj očiten. Logos se »prevaja«, tj.
vedno razloži kot um, sodba, pojem, definicija, razlog [Grund, osnova],
odnos. Kako pa bi se mogel »govor« tako modificirati, da bi pomenil logos
vse prej našteto in to znatraj znanstvene rabe jezika? Tudi če se logos
razume kot izjava, izjava pa kot »sodba«, je mogoče, da s tem na videz
pravilnim prevodom zgrešimo fundamentalni pomen, posebno še, če pojmu-
jemo sodbo v duhu katere koli današnje »teorije sodbe«. Logos ne pomeni
sodbe, vsekakor ne primarno, če razumemo z njo kako »povezovanje« ali
kako »stališče« (priznavanje — zavračanje).
Logos kot govor pa pomeni toliko kot delun, razodevati to, o čemer
se v govoru »govori« [o čemer je v govoru »govor«]. Aristoteles je to funk-
cijo govora določneje ekspliciral kot apophainesthaiA Logos nekaj pokaže
' Prim. De interpretatione cap. 1-b. Dalje Met. Z. 4 in Nili. Et. Z.
138
(phainesthai), namreč to, o čemer se govori, in sicer za govorečega (medij),
oziroma za med seboj govoreče. Govor »pokaže-« [»lässt sehen«] apo . ..
tisto, o čemer se govori. V govoru (apophansis), kolikor je pristen, naj bi
se tisto, kar se govori, zajemalo iz tistega, o čemer se govori, tako da govo-
reče posredovanje v svojem izrečenem razodene in napravi drugemu do-
stopno tisto, o čemer govori. Logos kot apophansis ima takšno strukturo.
Ta modus razodevanja, kot kažoče prikazovanje [aufweisenden Sehenlas-
sens], ni lasten vsakemu »govoru«. Prošnja (euhe) npr. tudi razodeva, ven-
dar na drugačen način.
V konkretnem izvajanju ima govorjenje (prikazovanje [Sehenlasse:!])
naravo glasovnega razglasa [Verlautbarung] z besedami. Logos je phono
in sicer phone meta phantasias — glasoven razglas, v katerem se vedno
nekaj zagleda in prerešeta [gesichtet ist].
In samó ker je funkdja tistega, kar pomeni logos kot apophansis v
kažočem prikazovanju [aufweisenden Sehenlassen] nečesa, more logos fmeti
strukturno obliko synthesis. Sinteza [Synthesis] tu ne pomeni povezovanja
in spajanja predstav, ukvarjanja s psihičnimi dogodki, pri čemer bi potem
glede teh povezovanj nastal problem, kako se kot to, kar je notranje, uje-
ma s fizičnim kot zunanjim. Ta syn ima tu čisto apofantični [govorni]
pomen in pomeni; pokazati nekaj sfcitpaj z nečim, pokazati nekaj kot nekaj.
In zopet, ker je Zogros neko prikazovanje [Sehenlassen], zaradi tega
more biti tudi resničen ali lažen. Tudi je vse na tem, da se osvobodimo
skonstruiranega pojma resnice v pomenu kake »skladnosti [»Ubereinstim-
mung«]. V pojmu aletheia ta ideja nikakor ni primarna. »Resničnost« ti-
stega, kar je Zogfos kot aletheuein pomeni: tisto bivajoče, o katerem se
govori, vzeti z uporabo legein kot apophainesthai iz njegove skritostd ter
ga kot to Neskrito (alethes) pokazati, odkriti. Podobno pomeni »lažnost«,
pseudesthai, toliko kot varanje v pomenu prikrivanja: nekaj postaviti (na
način prikazovanja) pred nekaj ter ga tako izdajati kot nekaj, kar ni.
Ker nima več oblike čistega prikazovanja [Sehenlassens], temveč se v
vanj a [Sehenlassens], prav zato ne smemo imeti pomena Zogos za primarni
»kraj« resnice. Ce določimo resnico, kot da pripada »pravzaprav« sodbi,
ter se s to tezo sklicujemo na Aristotela, kar je postalo danes vseskoz obi-
čajno, potem to sklicevanje ni upravičeno, pa tudi grški pojem resnice smo
napačno razumeli. »Resnično« v grškem pomenu, in sicer izvimeje kot prej
imenovani logos, je to, kar imenujemo aisthesis, preprosto, čutno dojemanje
nečesa. Kolikor meri neka aistheisis vedno na svoja idia, na tisto samó v
nji in zanjo pristno dostopno bivajoče, npr. gledanje na barve, je to doje-
manje vedno resnično. To pomeni; gledanje vedno odkrije barve, poslu-
šanje vedno odkrije zvoke. V najčistejšem in najizvimejšem pomenu »re-
snično« — tj. samó odkrivajoče, tako da ne more nikoli prikrivati, je čisti
noein, preprosto gledajoče dojemanje najenostavnejših določil biti bivajo-
čega kot takega. Ta noein ne more nikoli prikrivati, ne more biti nikoli
lažen, v najslabšem primeru je lahko nekakšno ne-dojemanje [Unverneh-
men], agnoein, nezadostno za preprost, primeren dostop.
Ker pa ima »resnica« tak pomen in je logos določen modus prikazo-
vanja [Sehenlassens], prav zato ne smemo imeti pomena Zogos za primarni
139
pokaže nekaj kot nekaj, to prevzame s svojo sintetično strukturo možnost
prikrivanja. »Resnica sodb« [»Urteilswahrheit»] pa je samo nasprotni pri-
mer tega prikrivanja — tj. mnogotero fundiran fenomen resnice. Realizem
in idealizem enako temeljito zagrešita pomen grškega pojma resnice, iz
katerega sploh moremo razumeti možnost nečesa takega, kakor je »nauk
o idejah« kot filozofsko spoznanje.
In ker je funkcija logosa v preprostem prikazovanju [Sehenlassen] ne-
česa, v omogočanju dojemanja [Vernehmenlassen] bivajočega, more logos
pomeniti um. In dalje, ker se logos ne uporablja le v pomenu legein, tem-
več hkrati v pomenu logómenon — to Pokazano [das Aufgezeigte] kot tako
— in ker to ni nič drugega kakor hypokeimenon, kar je pričujoči razlog
[Grund] za vsako nagovarjanje in razgovarjanje, pomeni logos qua legó-
menon razlog, ratio [Grund, ratio]. In končno, ker more logos qua logó-
menon pomeniti tudi: to, kar imamo za nekaj, kar je postalo vidno v .svo-
jem razmerju do nečesa, v svoji »odnosnosti«, dobi logos pomen razmerja
in odnosa.
Ta interpretacija »apofantičnega govora« naj zadošča za razjasnitev
primarne funkcije tistega, kar pomeni logos.
C. Vnaprejšnji pojem fenomenologije
Pri konkretnem predočenju tega, kar smo ugotovili z interpretacijo
»fenomena« in »logosa«, je očitna notranja zveza med pomeni teh imen.
Izraz fenomenologija bi mogli formulirati grško: legein ta phainomena;
legein pa pomeni apophainesthai. Fenomenologija torej pove apophainest-
hai ta phainomena: To, kar se kaže, pokazati v njem samem tako, kakor
se kaže samo od sebe To je formalni smisel raziskovanja, ki si daje ime
fenomenologija. S tem pa se ne izraža nič drugega kakor zgoraj formuli-
rana maksima: »K stvarem samim!«
Ime fenomenologija je torej po svojem pomenu drugačno kot oznake
teologija in podobne. Te oznake imenjujejo predmete zadevne znanosti v nji-
hovi vsakokratni vsebinskosti. »Fenomenologija« pa ne imenuje predmeta
svojih raziskav, in to ime tudi ne karakterizira svoje vsebinskosti. Ta bese-
da pojasni samó tisti Kako načina obravnavanja in pokazovanja [Auf-
weisung] tistega, kar naj bi se v tej znanosti obravnavalo. Znanost »o«
fenomenih pomeni: takšno zajemanje svojih predmetov, da mora biti vse,
kar se o njih razlaga, obravnavano v direktnem pokazovanju in izkazova-
nju. Isti pomen ima pravzaprav tavtološki izraz >Kleskriptivna fenomenolo-
gija«. Deskripcija tu ne pomeni kakega postopka, ki bi bil morda podoben
postopku botanične morfologije — marveč ima to ime prohibitiven pomen:
odvračanje vsakega neizkazanega opredeljevanja. Naravo same deskripcije,
specifični pomen logosa, moremo fiksirati predvsem šele iz »vsebinskosti«
[Sachheit] tistega, kar naj se »opiše«, tj. znanstveno opredeli v načinu sre-
čavanja fenomenov. Pomen formalnega in vulgarnega pojma fenomena
daje formalno pravico imenovati fenomenologijo vsako pokazovanje biva-
jočega, kakor se le-to po semem sebi kaže.
140
Glede na kaj pa bi moral biti ta formalni pojem fenomena raz-forma-
liziran v fenomenološki pojem in kako se ta razlikuje od vulgarnega? Kaj
je to, kar naj bi fenomenologija »pokazala«? Kaj je tisto, kar moramo v
nekem posebnem smislu imenovati »fenomen«? Kaj je po svojem bistvu
nujno tema izrecnega pokazovanja [Aufweisung]? Očitno prav to, kar se
predvsem in najčešče ne kaže, kar je skrito nasproti tistemu, kar se pred-
vsem in najčešče kaže, vendar pa hkrati nekaj, kar bistveno sodi k tistemu,
kar se predvsem in najčešče kaže, in sicer tako, da je njegov smisel in
osnova [Grund].
Kar pa je v izjemnem pomenu skrito ali pa pada zopet nazaj v za-
kritost ali se kaže le »zastrto«, ni to ali ono bivajoče, temveč bit bivajoče-
ga, kar so pokazala prejšnja razmišljanja. Le-ta je lahko tako zelo prikrita,
da se nanjo pozabi in ne pride do vprašanja po nji in njenem smislu. Kar
torej v posebnem pomenu, iz svoje najbolj svojske vsebinskosti zahteva,
da bi postalo fenomen, je fenomenologija tematično »zasegla« kot predmet.
Fenomenologija je način dostopa k tistemu, kar naj bo tema ontologije
in izkazovalen [ausweisende] način opredelitve le-tega. Ontologija je mo-
moča samó kot fenomenologija. Za fenomenološki pojem fenomena je to
Kažoče-se [das Sichzeigende] bit bivajočega, njen smisel, njene modifikacije
in derivati. To kazanje [Sichzeigen] ni poljubno in tudi ni kako pojavljanje.
Bit bivajočega nikakor in nikoli ne more biti nekaj takega, da bi »za njo«
stalo še nekaj, »kar se ne pojavlja«.
»Za« fenomeni fenomenologije v bistvu ne stoji nič drugega, pač pa
more biti prikrito to, kar naj bi bil fenomen. In prav zato, ker ti fenomeni
najprej in najčešče niso dani, je potrebna fenomenologija. Zakritost je na-
sprotni pojem »fenomena«.
Način možne zakritosti fenomenov je razUčen. Fenomen je lahko vča-
sih zakrit v tem smislu, da je sploh še nerazkrit. O njegovem obstoju ni
ne znanja ne neznanja. Dalje je lahko neki fenomen zasut. To se pravi:
nekoč je bil odkrit, pa je zopet zapadel v zakritost. Ta lahko postane to-
talna ali pa je — to je pravilo — tisto prej odkrito še vidno, čeprav le kot
videz. Vendar kolikor videza, toliko »biti«. Ta zakritost kot »zastrtost« je
najbolj pogosta in najbolj nevarna, ker je prevara in zavajanje tu posebno
trdovratno. Dosegljive, toda v svoji zakoreninjenosti zakrite strukture biti
in njihovi pojmi so morda pravilne znotraj kakega »sistema«. Zaradi kon-
struktivne uklenjenosti v kak sistem se izdajajo kot nekaj, kar ne potre-
buje nadaljnjega upravičevanja, kar je »jasno« ter je lahko zato izhodišče
napredujoči dedukciji.
Zakrivanje [Verdeckung] samo, bodi v pomenu skrivnost [Verborgen-
heit] ali zasutosti [Versbhüttung] ali zastrtosti [Verstellung], ima dve mož-
nosti. So naključna zakrivanja in so nujna, tj. takšna, ki so zasnovana v
načinu obstoja [Bestandart] tega Odkritega. Vsak izvirno ustvarjen feno-
menološki pojem in stavek se lahko kot posredovana izjava izrodi. V ne-
kakšnem praznem razumevanju se sporoča naprej, izgubi svojo zakoreni-
njenost in postane lebdeča teza. Možnost otrpnjenja in togosti [Ungriffig-
keit] tistega, kar je bño prvotno »gibko«, leži v konkretnem delu same
141
fenomenologije. Težavnost tega raziskovanja je prav v tem, da ga je treba
napraviti v pozitivnem pomenu kritičnega do samega sebe.
Najprej moramo dobiti iz fenomenoloških predmetov način srečanja
[Begegnisart] biti in struktur biti v modusu tega fenomena [biti]. Izhodi-
šče te analize kakor tudi pristop k fenomenom in prehod skozi vladajoče
zakritosti [Verdeckungen] zahteva zato lastno metodično zavarovanje. V
ideji »izvirnega« in »intuitivnega« dojetja in eksplikacije fenomenov je
nasprotje naivnosti nekega naključnega, »neposrednega« in ne-premišlje-
ga »zrenja«.
Na tleh obm.ejnega vnaprejšnjega pojma fenomenologije je mogoče
utrditi tudi pomen terminov »fenomenalno« in »fenomenološko«. »Feno-
menalno« se imenuje to, kar je dano na način srečavanja [Begegnisart] fe-
nomenov in kar je mogoče v tem načinu eksplicirati; odtod govorjenje o
fenomenalnih strukturah .»Fenomenološko« pa se imenuje vse tisto, kar
spada k načinu pokazovanja [Aufweisung] in eksplikacije in kar tvori poj-
movnost tega raziskovanja.
Ker je fenomenološko razumljen fenomen vedno samó tisto, kar tvori
bit, bit pa je vedno bit bivajočega, je treba za namen sprostitve biti prej
primemo opredeliti bivajoče samo. Bivajoče se mora prav tako pokazati
v primernem, njemu pripadajočem načinu dostopa [Zugangsart]. Tako po-
stane Vulgarni pojem fenomena fenomenološko relevanten. Vnaprejšna na-
loga »fenomenološkega« zavarovanja eksemplaričnega bivajočega kot iz-
hodišča za pravo analitiko je vedno že nakazana iz njenega cilja.
Vsebinsko vzeto je fenomenologija znanost o biti bivajočega — ontolo-
gija. Iz dane razlage nalog ontologije izhaja nujnost neke fundamentalne
ontologije, katere tema je ontološko-ontično oblikovano bivajoče, tubit
[Dasein], namreč tako, da se postavlja ta fundamentalna ontologija pred
kardinalni problem, pred vprašanje o smislu biti sploh. Iz raziskave same
se bo pokazalo: metodični pomen fenomenološke deskripcije je razlaga
[Auslegung]. Ta logos fenomenologije tubiti ima naravo tistega, kar pome-
ni hermeneuein, po čemer se raumevanju biti, ki sodi k tubiti sami, ozna-
njajo pravi pomen biti in temeljne strukture njene lastne biti. Fenomeno-
logija tubiti je hermenevtika v prvotnem pomenu besede, s čimer označuje
nalogo razlaganja. Kolikor pa bo z odkritjem smisla biti in temeljnih struk-
tur tubiti sploh izpostavljen horizont za vsako nadaljnje ontološko razi-
skovanje bivajočega, ki ni tubit, bo ta hermenevtika hkrati »hermenev-
tika« za izdelavo pogojev, ki omogočajo vsako ontološko raziskavo. In konč-
no, kolikor ima tubit ontološko prednost pred vsem bivajočim — kot biva-
joče v možnosti eksistence — dobi hermenevtika kot razlaga tubiti še spe-
cifični tretji — filozofsko razumljeno — primarni pomen kot analitika
eksistencialitete eksistence. V tej hermenevtiki, kolikor ontološko izdela
zgodovinskost tubiti kot ontični pogoj možnosti historije [Historie] je potem
zakoreninjeno to, kar lahko le v prenesenem pomenu imenujemo »herme-
nevtika« : metodologija historičnih duhovnih znanosti.
Bit kot osnovna tema filozofije nikakor ni rod kakega bivajočega, kljub
temu pa zadeva sleherno bivajoče. »Univerzialnost« biti je treba iskati
višje. Bit in struktura biti je nad vsakim bivajočim in vsako možno biva-
142
joco določenostjo kakega bivajočega. Bit je kratko malo tran^scendens.
Transcendenca biti tubiti je izredna, kolikor je v nji možnost in nujnost
najradikalnejše individuad je. Vsaka razklenjenost [Erschliessung] biti kot
transcendence je transcendentalno spoznanje. Fenomenološka resnica (raz-
prtost biti) je Veritas transcendentalis.
Ontologija in fenomenologija nista dve različni disciplini poleg drugih
disciplin spadajočih k filozofiji. Obe imeni karakterizirata filozofijo samo
glede predmeta in načina obravnave. Filozofija je univerzalna fenomeno-
loška ontologija, izhajajoča iz hermenevtike tubiti, ki je kot analitika, eksi-
stence ugotovila konec vodila vsega filozofskega vprašanja tam, od ko-
der le-to izvira in kamor se zopet vrača.
Naslednje raziskave so postale mogoče na temelju, ki ga je položil E.
Husserl, čigar »Logične raziskave« pomenijo prodor fenomenologije. Razla-
ge vnaprejšnjega pojma fenomenologije nakazujejo, da zanjo ni bistveno
to, da bi bila dejanska kot filozofska »smer«. Možnost stoji više kot dejan-
skost [Werklichkeit]. Fenomenologijo razumemo samó, če jo dojamemo kot
možnost. '
Glede neokretnosti in »nelepega« izražanja v naslednjih analizah je po-
trebno pripomniti tole: eno je pripovedno poročati o bivajočem, nekaj dru-
gega pa dojeti bivajoče v njegovi biti. Za to drugo nalogo najčešče ne manj-
kajo le besede, temveč predvsem »slovnica«. Ce je dopustno sklicevati se
na prejšnje in po svojem nivoju brezprimerne raziskave, ki analizirajo bit,
potem primerjamo ontološke odstavke iz Platonovega »Parmenida« ali če-
trto poglavje sedme knjige Aristotelesove »Metafizike« s pripovednim od-
stavkom iz Tukidida, in videli bomo nezaslišane formulacije, ki so jih pred-
lagali Grkom njihovi filozofi. In kjer so moči bistveno šibkejše in povrh
področje biti, ki ga je treba razklen.iti, ontološko mnogo težavnejše kakor
tisto, ki je bilo postavljeno pred Grke, se bo dolgoveznost oblikovanja poj-
miov in trdota izraza še stopnjevala.
§ 8. Očrt razprave
Vprašanje o smislu biti je najuniverzalnejše in najbolj prazno; v njem
pa je hkrati možnost najstrožje individuacije [Vereinzelung] njega samega
na vsakokratno tubit. Pridobitev temeljnega pojma »bit« ter vnaprejšnji
oris s tem pojmom zahtevane ontološke pojmovnosti in njenih nujnih spre-
memb potrebujeta konkretno vodilo. »Specialnost« raziskave ne naspro-
tuje univerzalnosti pojma biti — tj. prodiranju k biti s specialno interpre-
tacijo nekega določenega bivajočega — bufiti — v kateri naj bi se našel
horizont za razumevanje in možno razlago biti. To bivajoče samo pa je v
sebi »zgodovinsko«, tako, da postane najbolj posebna presvetlitev tega bi-
' Ce gre naslednja raziskava za nekaj korakov naprej v razklepanju »stvari
samih«, se ima avtor za to predvsem zahvaliti E. Husserlu, ki je avtorja v času
njegovih učnih let v Freiburgu s prepričljivim osebnim vodstvom in s tem, da
mu je dovolil uporabo še neobjavljenih raziskav, seznanil z najrazličnejšimi
področji fenomenološkega raziskovanja.
143
vajočega nujno »historična« interpretacija.
Izdelava vprašanja biti se cepi na dve nalogi; njima ustreza tudi raz-
členitev te razprave na dva dela:
Prvi del: Interpretacija tubiti glede časovnosti in eksplikacija časa kot
transcendentalnega horizonta vprašanja o biti.
Drugi del: Osnovne poteze fenomenološke destrukcije zgodovine onto-
logije ob vodilu problematike temporalnosti.
Prvi del razpada na tri oddelke:
1. Pripravljalna fundamentalna analiza tubiti.
2. Tubit kot časovnost.
3. Cas in bit.
Drugi del se prav tako členi trojno :
1. Kantov nauk o shematizmu in čas kot uvodna stopnja problematike
temporalnosti.
2. Ontološki fundament Descartesovega »cogito sum« in prevzem sred-
njeveške ontologije v problematiko, označeno z »res cogitans«.
3. Aristotelova razprava o času kot diskrimenu fenomenalne osnove in
mej antične ontologije.
Prevedel Ivan Urbančič