Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
nacije kakve danas poznajemo? Pred-vidati nenapisanu buducnost jednako je teško kao i rekonstruirati nezapisanu prošlost. Stoga i na ovo pitanje moramo odgovoriti istim odgovorom kao i na pitanje o jezicima naj starijih Europljana u prvom poglavlju ove knjige: ignoramus et ignorabimus' (str. 301).
Nakon posljednjeg poglavlja slijedi uistinu detaljan Popis i klasifikacija jezika u Europi (str 303-304), kojima bi zbog preglednosti u buducim izda-njima monografije ipak dobro došao i grafički prikaz, i opširna Literatura (str. 305-318) koja sadrži otprilike 270 bibliografskih jedinica. Nakon Literature slijede korisno Kazalo jezika (str. 319-323) i Kazalo imena, tj. osoba (koje se spominju u monografiji, a nisu navedene u popisu literature) (str. 325-332), a sama monografija završava Bilješkom o autoru (str. 333-334), Matasovicevom znanstvenom biografijom sažetom na dvije stranice.
Zaključno se može reci da je ova vri-jedna monografija napisana i za pro-sječnog laika i za prosječnog lingvista. S obzirom na svoju iscrpnost i jednoj i drugoj vrsti čitatelja ova monografija može otvoriti pokoju dosad skrivenu lingvističku nišu i omoguciti bolje ra-zumijevanje kako tudeg, tako i svojeg jezika. Zahvaljujuci Matasovicevoj eru-diciji, čitatelj si može dočarati ne samo jezik pojedinog razdoblja nego i sam povijesni kontekst u kojem se taj jezik razvijao, što ne bi postigao baš svaki autor. Takoder, u ovoj je knjizi Matasovic opet pokazao svoju verziranost u svim lingvističkim disciplinama, a ne samo u poredbenoj gramatici indoeuropskih jezika, keltistici i jezičnoj tipologiji, koje slove kao njegov znanstveni forte. Kada bi se ovu monografiju prevelo na engle-ski jezik, na jedan od najvecih »velikih« jezika o kojima piše, ne sumnjamo da
bi ona zbog svog jednostavnog i sažetog stila, ali i velike detaljnosti, doživjela uspjeh, kakav joj se može pretkazati i na trenutačnom, »malom« jeziku. Bez obzira na to što sam Matasovic na pred-stavljanjima ove monografije zna skromno reci kako su drugi trebali napisati tu knjigu, čitajuci njena zanimljivo napisana poglavlja, stranicu po stranicu, svaki ce čitatelj doci do zaključka kako je knjiga na koncu ipak dobila pravog autora.
Krunoslav Puškar
krunoslavpuskar2@gmail.com
PROTESTANTIZEM VČERAJ, DANES IN JUTRI. Ur. Franc Kuzmič, Polonca Šek Mertuk. Petanjci, Murska Sobota, Ljubljana: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Prekmurska [Pomurska] akademsko znanstvena unija (PAZU), 2015. 391 str.
V duhu pred kratkim obhajanega dneva reformacije se zdi prav in potrebno predstaviti zbornik Protestantizem včeraj, danes in jutri, ki je bil izdan v začetku letošnjega leta, toda z letnico 2015. Gre za v zapisani obliki predstavljen dvodnevni mednarodni simpozij, ki je potekal 16. in 17. oktobra 2014 v Radencih. Na simpozij so bili povabljeni predavatelji iz Slovenije in tujine. Zbornik so založili Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, ZRC SAZU, Slovensko protestantsko društvo Primož
- 114 --Slavia Centralis 2/2016
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
Trubar in Pomurska (v zborniku je napačno zapisano Prekmurska) akademsko znanstvena unija (PAZU). Simpozij je bil vsebinsko nadaljevanje prvega znanstvenega srečanja Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih - Na-dasdyjev dvorec, ki je bilo 28. in 29. oktobra 1999 v Radencih in na Tišini. Že na prvem simpoziju so bile izražene želje in potrebe, da bi raziskovanje nadaljevali in se dotaknili tudi drugih tem, nekatere pa dopolnili z izsledki novejših ugotovitev. Tako so bili leta 2014, petnajst let po prvem simpoziju, k sodelovanju ponovno povabljeni avtorji s prvega simpozija in tudi nekateri, ki na prvem simpoziju še nis(m)o sodelovali.
V zborniku Protestantizem včeraj, danes in jutri je 26 prispevkov 25 avtorjev (en prispevek je v slovaškem in slovenskem jeziku). Prispevki so zapisani v slovenskem, nemškem, hrvaškem, slovaškem in madžarskem jeziku ter so razdeljeni v štiri sklope: I. Zgodovina (deset prispevkov, od teh eden v dveh jezikih), II. Sociologija/teologija/etika (sedem prispevkov), III. Jezik (trije prispevki) in IV. Umetnost (pet prispevkov).
Uvodno besedo k zborniku je prispeval škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem mag. Geza Filo. Poudaril je, da »je dediščina reformatorjev iz 16. stoletja še vedno živa, aktualna in uporabna ter da v sodobni slovenski družbi bolj kot kdaj koli prej potrebujemo razmišljanje na protestantski način, sproščeno, zunaj okvirjev, svobodno in odgovorno« (str. 8).
Urednik Franc Kuzmič je v Spremni besedi opisal potek dvodnevnega simpozija in zbiranja prispevkov za zbornik. Opozoril je, da so avtorji glede priprave prispevkov za objavo dobili navodila, toda upoštevanje le-teh je bilo pri nekaterih prispevkih zaradi
ustaljene metodologije v sami stroki težko izvedljivo. Tudi stilno je bilo vse prispevke zaradi različnih področij in s tem specifičnih zakonitosti nemogoče povsem poenotiti.
I. Zgodovina
Akademiku Antonu Vratuši sta bila dodeljena čast in mesto prvega prispevka (Po petnajstih letih). Akademik je izrazil potrebo po takšnem simpoziju ter prikazal poslanstvo Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija in njeno ustvarjalno vpetost v sodobno družbo in kulturna dogajanja doma in po svetu. V nemščini zapisan prispevek Walter-ja Brunnerja (Wiedertäufer, Stifter und Springer) predstavlja tri posebna gibanja, ki so bila tudi pri nas, in sicer prekrščevalce, štiftarje in skakače. Žiga Oman je predstavil Mariborsko evangeličansko skupnost do leta 1587, Američan Gene S. Whiting (Obitelji Zrinski i Banffy u djelovanju reformacije u Medimurju i Prekmurju) pa (v hrvaškem jeziku) družini Zrinski in Banffy v času reformacije v Medimurju in Prekmurju. Robert Hajszan je (tudi v hrvaškem jeziku) predstavil Nove novine iz Ugarske, ki so izhajale na Gradiščanskem in so poročale o bitkah s Turki. Miloš Klatik iz Slovaške je (v slovaškem in slovenskem jeziku) prikazal prvo pokrajinsko zakonodajno sinodo na Slovaškem (Prva krajinska zakonodarna synoda), in sicer specifične trenutke sinode v Žilini leta 1610. Klaudija Sedar je obravnavala Vizitacijske zapisnike prekmurskih protestantskih cerkva v 18. stoletju, ki so pomembno gradivo za razumevanje reformacije v prostoru in času. Franc Kuzmič je obravnaval Pietizem in prekmurske protestante, predvsem v njihovi književni ustvarjalnosti, ki je nedvomno vplival na poznejši razvoj in obstanek
— 115 —
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
protestantizma na tem območju. Vin-cenc Rajšp je prikazal Protestantizem v slovenskem prostoru od tolerančnega patenta cesarja Jožefa II. do konca
I.	svetovne vojne, pri tem pa poskušal razmejiti poimenovanji protestantizem in reformacija. V zadnjem prispevku prvega sklopa Boštjan Zajšek predstavi Novodobne evangeličane v Mariboru in okolici v 19. in 20. stoletju.
II.	Sociologija, teologija in etika
Marko Kerševan piše o Protestantskem krščanstvu v (post)moderni družbi. Geza Erniša na kratko predstavi Svetovno luteransko zvezo - skupnost Cerkva. Cvetka Hedžet Toth predstavlja Tillichovo teonomno metafiziko, Violeta Mesaric Jazbinšek pa Protestantsko oznanilo za človeka današnjega dne - Paul Tillich. Vili Kercmar je razmišljal o Reformaciji in politiki. Stanko Jambrek je (v hrvaškem jeziku) prikazal reformacijo kot gibanje oznanjevanja pristne božje besede (Reformacija kao pokret naviještanja »čiste Riječi Božje«). Tretji sklop zaključuje zelo zanimiv prispevek Ivanke Huber, z rezultati raziskave o Protestantski tradiciji na Goričkem v luči družinskega življenja.
III.	Jezik
Marko Jesenšek je predstavil Prek-murščino v prevodih svetopisemskih besedil, Polonca Šek Mertuk Redakcije Kuzmičevih izdaj Nouvega zakona, Mojca Horvat pa Jezikovno analizo Kardoševega prekmurskega prevoda prve Mojzesove knjige.
IV.	Umetnost
Prispevki s področja umetnosti se dotikajo arhitekture, slikarstva, leposlovja in glasbe. Andreja Benko je na podlagi načrtov prikazala Arhitekturo
evangeličanskih cerkva v Prekmurju, Simona Menoni pa Odraz protestantiz-ma v stenskem slikarstvu druge polovice 16. stoletja na slovenskem Štajerskem. Prispevek Francija Justa je Oris leposlovne ustvarjalnosti prekmurskih evangeličanov. Evangeličansko pesmarico je predstavil Evgen Balažic. Iz objektivnih razlogov (Zoltan Csepregi je prispevek poslal, ko je bil zbornik že postavljen) je kot zadnji prispevek o reformaciji v Prekmurju (Reformacio a Muravideken), napisan v madžarskem jeziku, a žal brez slovenskega povzetka.
Iz subjektivnih (od vseh v zborniku obravnavanih tematik mi je najbližja jezik) in objektivnih razlogov (recenzija je objavljena v reviji, ki objavlja slavistično usmerjene razprave) podrobneje predstavljam prispevke, ki se dotikajo jezika.
Marko Jesenšek predstavi prispevek Prekmurščina v prevodih svetopisemskih besedil. Ugotavlja, da se je prekmurski knjižni jezik »oblikoval ob prevajanju svetopisemskih besedil iz grščine (Števan Kuzmič), latinščine, nemščine in madžarščine (poznali pa so tudi kajkavske in osrednjeslovenske prevode) /.../, jezik pa se je zgledoval tudi po ustnem izročilu, ko so se npr. molitve prenašale iz roda v rod« (str. 261).
Iz prispevka Marka Jesenška lahko razberemo podrobno predstavitev svetopisemskih prevodov v prekmurskem knjižnem jeziku. Ob pomembnejših prekmurskih prevodih Svetega pisma - Nouvi zakon Števana Kuzmiča, Szve-ti evangyeliomi in Sztaroga i nouvoga testamentoma szvete hisztorie Mikloša Kuzmiča, Terplanove Knige 'zoltarszke in Kardošev Moses i Josua - so v prekmurskem knjižnem jeziku v času od Novega zakona do Mosesa i Josue izšli še drugi delni prevodi Svetega pisma.
— 116 —
'-SßaviiO. (Centra
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
Prvi prevodi svetopisemskih besedil v prekmurski jezik segajo še v čase pred njegovim normiranjem. Najstarejši ohranjeni zapisani prevodi svetopisemskih besedil v prekmurski jezik (devet psalmov) so zapisani v Martjanski pesmarici II. Ti prvi delni prevodi psalmov predstavljajo »nastavke za oblikovanje prekmurskega knjižnega jezika« (str. 264). Leta 1747 je Mihael Sever izdal Red zvelicsansztva, v katerem je objavil odlomke svetega pisma. Leta 1754 je Števan Kuzmič v Vdre krsztsanszke kratki navuk csiszte rejcsi bo 'ze objavil svetopisemske odlomke. Najpomembnejši prekmurski prevod Svetega pisma je Nouvi zakon (1771), delo protestanta Števana Kuzmiča. Nouvi zakon ima tudi širši, slovenski pomen, saj je to prvi slovenski prevod Svetega pisma iz grščine. Števan Kuzmič je prevajal tudi Staro zavezo - v dodatku k Novemu zakonu je na petih straneh objavil odlomke iz Stare zaveze, osem pisem pod naslovom Ništere z-Sztaroga Zakona vd vzete Epi-stole. Posamezne svetopisemske dele je v prekmurski jezik prevajal tudi vodilni katoliški pisec Mikloš Kuzmič - leta 1780 so izšli Szveti evangyeliomi pouleg kalendarioma, i reda rimfzkoga na vfze nedelne, i szvetesnye dni, leta 1783 je izdal Knigo molitveno, leta 1796 pa je iz madžarščine prevedel knjigo Janosa Molnarja Sztaroga i nouvoga testamentoma szvete historie kratka summa na sztari szlovenszki jezik obrnyena. Mi-hal Barla je leta 1820 objavil svetopisemske zgodbe v verzih (in molitve) v knjigi Ditomszke, verszuske i molitvene kni'zicze. Staro zavezo je prevajal tudi Janoš Kardoš - leta 1840 je objavil skrajšano priredbo Svetega pisma Mala historia bibliszka ali sz. piszma meszta prigodna, v tridesetih letih 19. stoletja pa je prevedel Mojzesove knjige in Jo-zuetovo knjigo; prevod je bil natisnjen
posmrtno, in sicer šele leta 1926/27 pod naslovom Moses i Josua. Leta 1847 je Aleksander Terplan iz nemščine prevedel Dvakrat 52 bibliszke historie za evangelicsanszke sole ino hi 'ze, leta 1848 pa je dodal k tretjemu natisu Kuz-mičevega Nouvega zakona 128 strani prevoda vseh psalmov pod naslovom Knige 'zoltarszke. Štefan Slamar je leta 1873 iz madžarščine prevedel Zgodbe sztaroga i novoga zakona za solszko de-czo poleg knige Roder Alojza, na sztari szlovenszki jezik prenesene. Borovnjak je leta 1880 izdal Mali katekizem za obcsinszke ludszke sole. Leta 1897 je v Budimpešti izšel veroučni učbenik za otroke Mala biblia z-kejpami ali zgodba zvelicsanya za malo decsiczo, za I—II razred normalszke sole; leta 1898 je izšla še 208 strani obsegajoča knjiga Mala biblia z-kejpami ali zgodba zveli-csanya za malo decsiczo za III—Vrazred normalszke sole. Jožef Sakovič je leta 1907 izdal Katolicsanszki katekizmus z glavnimi zgodbami biblije za solare.
Polonca Šek Mertuk prispeva razpravo Redakcije Kuzmičevih izdaj Nouvega zakona. Po prvi izdaji (1771) je bil Kuzmičev Nouvi zakon izdan še štirikrat, in sicer drugič leta 1817 (Bratislava), tretjič leta 1848 (Kiseg), četrtič leta 1883 (Dunaj) in petič leta 1928 (Beograd). Posamezne izdaje so izhajale v različnih krajih, prirejali so jih različni ljudje. Podrobna (zlasti jezikovna) analiza izdaj Nouvega zakona (naključno izbranih odlomkov) je pokazala, da je bilo v vsaki izdaji glede na prejšnjo nekaj popravkov (v nekaterih več, v drugih manj). Razvrstitev vsebine je v vseh izdajah Nouvega zakona ustaljena: najprej štirje evangeliji, nato Apostolska dela, pisma in Janezovo Razodetje. Žal pa so vse redakcije (od druge izdaje naprej) izpustile Kuzmi-čev znameniti predgovor k Nouvemu
— 117 —
Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports
zakonu in prav tako vse predgovore k posameznim novozaveznim knjigam. Iz primerjave naključno izbranih odlomkov je mogoče opaziti neverjetno spoštovanje do Kuzmičevega dela in njegovega jezika. Tako so v drugi in tretji izdaji (1817, 1848) opazne predvsem pravopisne spremembe. Prevladujejo grafemske spremembe, na katere niso vplivali redaktorji, ampak so posledica širšega jezikovnega spreminjanja. Od pravopisnih sprememb je opazno tudi različno pisanje skupaj oz. narazen (zlasti nezložnih predlogov). Od konca 18. stoletja se kaže težnja po nestičnem zapisu nezložnih predlogov, a novost ni bila vpeljana takoj. Popolnoma uresničena ni bila še niti v tretji izdaji (1848). Najde se tudi precej sprememb zapisa ločil. Po redaktorskih posegih najbolj izstopa četrta izdaja (1883), ki jo je pripravil Ivan Berke. V tej izdaji se prvič kažejo konkretnejši posegi v Kuzmičev jezik. Spremembe so bile zagotovo tudi odraz časa, saj je od izdaje izvirnika minilo že dobro stoletje.
Mojca Horvat je zbornik obogatila s prispevkom Jezikovna analiza Kar-doševega prekmurskega prevoda prve Mojzesove knjige. Iz prispevka izvemo, da se je prekmurski protestantski duhovnik in vsestranski ustvarjalec Janoš Kardoš »v zgodovino prekmurskega slovstva zapisal s številnimi prevodi duhovne literature, kot pisec učbenikov, prireditelj pesmaric in prevajalec Svetega pisma« (str. 297). Prevedel je del Stare zaveze - Moses i Josua. Jezikovna analiza je pokazala, da jezik prvega prekmurskega prevoda prve Mojzesove knjige v mnogočem odseva značilnosti jezika prekmurskih protestantskih piscev, spet drugod se od tradicije odmika. Najočitnejše pravopisne značilnosti so: »(z)anikani glagoli so zapisani stično, npr.: nevmori, nepraznuj, nekradni,
nejêj; predlogi so zapisani različno, in sicer a) z vezajem, npr.: z-stere, v-rčke, z-zemlé, z-prâha, b) stično vkuppride, ga goriprime, kcsemi. Predlog z ima različico ze, npr.: ze-vszêmi. Izmed končnih ločil se stično pojavljajo le pike, medtem ko so klicaj, vprašaj in vmesno ločilo podpičje zapisani nestič-no. Besedne zveze tipa edendrugomi so zapisane brez presledka. Imena pripadnikov narodov in narodnosti so zapisana z malo začetnico, npr. egiptomci, kanaânci, medtem ko so zemljepisna imena zapisana z veliko začetnico.« (str. 302) Na glasoslovni ravnini je jezik (deloma) posnetek živega govora, kar velja predvsem za samoglasniški, manj pa za soglasniški sestav. Pri oblikoslovju so opazne ohranjene paradigme nekdanje u-sklanjatve, in sicer v dajalni-ški edninski končnici, v imenovalniški dvojinski ter v imenovalniški, rodilniški in orodniški množinski. Pri glagolu se v skladu s tradicijo prekmurskih protestantskih tiskov pogosto pojavljajo deležniki in deležja. Kardošev jezik je zlasti zanimiv na besedotvorni ravni, ki se odlikuje s pogostimi inovativni-mi tvorjenkami, ki jih v Slovarju stare knjižne prekmurščine ni.
Prispevki v zborniku se dotikajo zelo različnih področij in odstirajo protestan-tizem v kar najširši možni luči. Čeprav je ta zbornik že drugi na podobno temo, je očitno, da vsebine za preučevanje in razprave še zdaleč niso izčrpane. Že zaradi naslova samega - Protestantizem včeraj, danes in jutri - smemo upraviče -no pričakovati še kakšno nadaljevanje.
Polonca Sek Mertuk
Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru polonca.sek@um.si
- 118 --Slavia Centralis 2/2016