Š.: Spletke.
529
„ Te-te šentej", pogledal je star možiček po strani Štefana, primiznega soseda, ter ni vedel, ali bi ga vikal ali tikal, „kako se že pravi temu beraču, ki je moral ravnokar pobrati svoja kopita? Pri nas — jaz sem tam od Kamnika — je že večkrat beračil, pa Človek pozabi ime, ker je berač vsak, kdor hodi z malho po svetu."
„Za Urbana Krpo ga kličejo pri nas", odgovori mu Štefan, ter še pripomni: „To vam je rojen slepar,  zvit ptič,  da malo takih."
„Urban Krpa? Krpa — je že res!" zavpil je pozvedovalec veselo, kakor bi bil začul kdo
ve kako važno novico ter udaril ob mizo, da so se vsi gostje ozrli na njegov prostor. „Ta — pa suho roko! Ce ga bo Bog kaznoval, ker neče delati ž njo, potem bo že suha; drugače je pa trdnejši kakor izmed nas kateri. E, če bi Človek natanko premislil, kakšni so nekateri berači, vse od kraja bi odslovil z besedami: ,Pojdite v božjem imenu!' A nekaj sem jim dolžan dati, in navadimo se vsega. No, povem vam, da bi se mi zdela božja pot nepopolna, če ne bi vrgel kaj v pušico ali prosjakom."
„OČe, jaz sem" čisto vaših mislij, kakor bi se bila  zmenila", zakliče govorniku neki mož
Škofja Loka. (Fot. dr. Fr. L.)
od nasprotne mize, kateri pa Še svoj živi dan ni videl prvega. „To vam povem, beračev se bojte! Le poslušajte, kaj so naredili v poslednjem času! Veste, ta-le kranjski Pajk je pobral beračem nekaj moke in jo poslal svojemu bratu za prašiče. Vidite, pa so mu štirje poginili, ker so berači nalašč zastrupili moko. To so res več kakor —¦*
„Štirje prašiči, praviš?" izprašuje ga znanec strme.
„To je pa škode!" pomiluje zopet drug Pajkovega brata.
„Pomislite, ljudje božji, vse meso pojde v nič, samo kožo bo rešil", pojasnjuje  prejšnji.
„DOM in SVET" 1894, št. 17.
„ Precej trdo jim stopa na prste, zato se pa znašajo nad njim, kakor vedo in znajo", pripoveduje Štefan svojemu sosedu od kamniške strani, toda nov govornik ga prevpije.
„Naj pa Še jaz jedno zinem", začne namreč suh možiček počasi in vsako besedo poudarjajoč, „dolgo časa sem že imel naproženo, pa nisem mogel na dan, ko vas je toliko. Že sam ne vem dobro, ali je bilo predlanskim ali še predpredlanskim, ko sem prav ta Čas kravo kupil — aha, liska je bila, no, no sedaj sem se pa spomnil — predpredlanskim, tisti večer po Malem Šmarnu je bilo. I, pa je krava težko hodila, ker že od prejšnjega večera ni bila po-
34