SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA BULLETIN OF SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY ISSN 0351 - 2908 STRANI 1 - 110 UDK 39 / 497.12/(05) VSEBINA Vilko Novak: "O meni" Pogovor Milka Matičetovega z Vilkom Novakom 1 Marko Terseglav, Kam so vsi etnologi šli? 8 Damjan J. Ovsec, A dejstva ostajajo 14 Ivana Počkar, O varuhu spomenikov ali o psu, ki ne sme lajati 21 Ralf Čeplak, Letna konferenca ICME/ICOM 1991 v Muenchnu 24 Ralf Čeplak, Towards a Europe of Cultures 27 Majda Fister, Kustosi v galeriji ljudskih zvokov 33 Aleš Gačnik, Vinogradniška zbirka belokranjskega muzeja v Metliki 36 Aleš Gačnik, Vino in voda / vinologija vinorodnih krajev 40 Marija Hameršak, Raziskovanje "vinske kulinarike" na taboru Vino plus 44 Knjižna poročila Herbert Paulitsch, Das Phaenomen ’bukovništvo’, Niko Kuret 47 Jesse Green, Selected Writings of Frank Hamilton Cushing, Natalija Vrečer 49 Delovna poročila etnologov Posavski muzej Brežice, Ivana Počkar 52 Pokrajinski muzej v Celju, Vladimir Šlibar 53 Goriški muzej, Inga Brezigar in Katja Kogej 54 Mestni muzej idrija, Ivana Leskovec 58 Slovenski etnografski muzej, Darinka Jankovič 58 Pokrajinski muzej v Mariboru, Tone Petek 63 Belokranjski muzej Metlika, Andre/a Brencelj 67 Pokrajinski muzej Ruj, Aleš Gačnik in Andrej Brance 69 Delavski muzej Ravne na Koroškem, Karla Oder 73 Po sledeh Avgusta Pavla, Marija Kozar-Mukič 76 Loški muzej Škofja Loka, Meta Sterle 78 Tržiški muzej, Tita Ovsenar 79 Etnološki oddelek Rlozofske fakultete, Mojca Račič 84 Etnološki oddelek pri KKZ v Celovcu, Alojz Angerer 88 Zavod Republike Slovenije za VNKD, Zvezdana Koželj 91 Zavod za VNKD Celje, Vito Hazler 94 Zavod za spomeniško varstvo Kranj, Silvester Gaberšček 96 Zavod za VNKD Novo Mesto, Dušan Strgar 98 Medobčinski Zavod za VNKD Piran, Eda Benčič Mohar 100 Nagrade in priznanja 102 Milovan Cavazzi 107 Prijateljske vezi, Jan Podolak, Jan Botik 105 Spominski utrinki, Slavko Kremenšek 108 Navodilo za oblikovanje Glasnika 110 Na naslovni strani Doma izdelane velikonočne butarice v Št. Rupertu (foto P. Fister) Na hrbtni strani Prof. Vilko Novak, februarja 1992 (foto A. Novak) VSEM NAROČNIKOM GLASNIKA SED PONUDBA Izšla je knjiga "Križ je bu enkrat mejstu", ki jo je avtor Borut Koloini, dipl. etnolog in sociolog kulture, izdal v samozaložbi. Drobna knjižica, ki obsega 86 strani, je vsebinsko razdeljena na dva dela; prvi del opisuje zgodovinski razvoj Vipavskega Križa od 12. stoletja, ko se je v zgodovinskih virih prvič pojavil do časov po prvi svetovni vojni, ko so tu zagospodarili Italijani. Poleg spoznanj znanih slovenskih zgodovinarjev, prinaša knjiga tudi spoznanja nekaterih tujih piscev, ki so opisovali naše kraje, hkrati pa tudi pregled svetovne literature na to temo. Veliko je tudi lastnih spoznanj avtorja, ki temeljijo na poznavanju naše kulture. V drugem delu prinaša knjiga prepis kronike samostana Sv. Križ, ki jo je od leta 1916 pa do leta 1924, ko so italijanske oblasti izgnale slovenske kapucine iz samostana, pisal takratni gvardijan v Kriškem samostanu. Kronika je nadvse zanimiv dokument življenja in dogajanj v majhnem kraju v najbližjem zaledju frontne črte. Sedanja cena knjige je 650 SLT, naročite pa jo lahko na naslova- Borut Koloini Ižanska cesta 204 61000 Ljubljana V Ljubljani, maj 1992 NAROČILNICA Število knjig: Naslov: Kraj in datum: Podpis: VILKO NOVAK: "O MENI" Na vprašanje trikraljevskih kolednikov: "Gospod kralj, kje ste pa vi doma?" bi naš Vilko Novak rekel:"Jaz sem pa tam doma, čir sonce gor gre" in v pripombah k stiškemu rokopisu v Književnih listih dne 20.2.92 razglaša za svoje širše gnezdo ne glede na to, daje bil rojen v Beltincih kar vse Prekmurje. Ta dežela je njemu izhodišče neštevilnih spisov iz literarnih in znanstvenih področij, tako na jezikovnem kot na narodopisnem področju je to predel Slovenije, kjer so ga kot odličnega poznavalca obiskovali številni kulturni delavci, pisatelji, umetniki in bil jim je nekak ’cicerone’ da jim je predstavil svoj prelepi prekmurski svet. Vilko Novak: Če bi govoril o takih, ki sem jih tam srečal, je glavni moj rojak s Cankove, dr. Avgust Pavel, že zelo zgodaj sva se srečala, saj se spomnim, da sem se kot otrok v drugi gimnaziji prvič sestal z njim. Nato sem leta 28 prevedel iz madžarščine njegovo razpravo o odprtih ognjiščih v Porabju, ki je bila kasneje objavljena v Etnologu. Od tedaj naprej sva deloma hodila skupaj po Prekmurju, deloma sva se srečevala v Soboti, pisala zagovor v Soboti, leta 41, ko so me obdolžili protimadžarskega delovanja. Z njim me je vezalo dosmrtno prijateljstvo in sedaj čaka sto njegovih dopisov na izdajo. Drugi moj znanec, ki sem mu predstavil Prekmurje je bil France Marolt. Julija 1939 me je poiskal in seznanil sem ga s Kavaši in beltinskimi plesci in prisostvoval sem prvi vaji na gostilniškem odru, ko jih je poizkušal uglasiti. Nekoč se spominjam, ko ga je Orel v unionski kavarni v Ljubljani vabil k mizi, Marolt je izjavil: "Jaz ne spadam k vam, jaz sem folklorist, vi pa ste etnografi". Takih srečanj je bilo potem še več, na primer z Jušem Kozakom sva se srečevala, ko je pisal o Prekmurju. Juš Kozak je bil moj profesor na gimnaziji na Poljanah v Ljubljani. Prišel je leta 1933 v Prekmurje na povabilo Miška Kranjca. S Kozakom sva nato 34. in 35. leta v rdeči hiši na poljanski ulici v Ljubljani prebirala njegov rokopis Za prekmurskimi kolniki. Najprej ga je objavil v reviji Modra ptica, nato pa je izšel tudi samostojno. Tak sobesednik o Prekmurju je bil tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je prišel v Bogojino leta 1924 in je bil gost v naši hiši. Stanoval sem namreč v župnišču, zraven stare cerkve v Bogojini in zraven nove, katere gradnjo sem spremljal od začetka do konca. Od 1927 dalje sem bil zveza med Bogojino in Bogojančarji in arhitektom Plečnikom v Ljubljani. V januarju letos je umrl v Zagrebu moj dober prijatelj prof. Milovan Cavazzi. Z njim sem imel zveze že leta 1934, ko sem se zanimal za študij etnologije. Bil je na kongresu jugoslovanskih etnologov na Pohorju, od koder smo se peljali v Prlekijo in Prekmurje, ki smo ga vsi zelo željno pričakovali. Takrat so bili poleg tudi profesor Filipovič, Bratanič, Rusič in še drugi. V Beltincih smo obiskali tudi hišo, v kateri sta živela moia mati in brat. Bili so pri meni v Prekmurju na obisku še mnogi Madžari in drugi. Še en sijajen spomin imam, namreč tu sem bil tudi z Rihardom Weissom iz Zuricha in Basla, ko je bil s svojimi študenti leta 59 na ekskurziji od Prekmurja preko Ptuja in Maribora do Triglava, kjer smo se srečali tudi s profesorjem Košarjem, ki je bil glavni urednik založbe Obzorja in je takrat hotel izdati mojo knjigo Slovenska ljudska kultura, vendar tedaj do tega pri Obzorjih zaradi intrig ni prišlo. Nato je izšla ta knjiga pri Državni založbi Slovenije, kjer je bil urednik Vaclav Vinkler, pesnik in pisatelj. V Bogojini sem bil vodja, to je ’cicernone’ tudi dr. Franu Sušniku kot četrtošolec, ko so on in še nekaj profesorjev prišli v Bogojino na žegnanje, na Vnebohod in sem bil priča njihovi razposajenosti. To prijetno srečanje sem opisal v prispevku za Celovški zvon in bo izšlo jeseni letos. Matičetov: Prekmurski rojak iz Polane Miško Kranjec je zapisal v knjigi Strici so mi povedali o svojih ljudeh. Kako bi nam ti povedal o svojih ujcih, ki si jih menda zelo čislal in velikokrat omenjal? Kolikšna je njihova vloga v oblikovanju tvoje ljubezni do rodnega Prekmurja? Vilko Novak: K mojemu ujcu je hotel priti tudi moj profesor Ivan Prijatelj, ki je predaval slovensko literaturo. Leta 1930 smo šli z njim na ekskurzijo v Prekmurje. Imam sliko teh študentov in neštudentov, od katerih menda samo štirje še živimo, bili so pa tu vmes Ocvirk, Petre, Mrzel, Uroš Kraigher, heroj Šeško. (O Prijatelju in drugih profesorjih sem napisal spomine za Srce in oko). Na vprašanje o mojih ljudeh bi omenil ujca duhovnika v Bogojini Ivana Baša. Ta moj ujec je bil sin kmeta Jožefa Baša, ki je bil ob koncu stoletja poverjenik Družbe svetega Mohorja v Beltincih. Imel je okoli sto naročnikov in ni bil le širitelj kulture, ampak tudi učitelj v branju. Tega starega očeta se spomnim kot petleten otrok. Sklical je zvečer kmete, ki so se pritoževali: "Pa mi ne razmemo tej knjig." On jih je zbral na svojem domu in jim bral tako, kot naj bi se knjižna slovenščina danes brala. Njegov trud je rodil sadove: številne izobražence, ki so izšli iz te vasi. To je bil tudi Ivan Baša, njegov sin, ki je bil vaški župnik. Letos bo Mohorjeva izdala o njem knjigo Jožeta Smeja Psalmi vaškega župnika. Kako je on odlično obvladal pravilno slovenščino kljub temu, da ni hodil v slovenske šole. Vsega se je navadil iz knjig. Deloval je med Madžari, med Hrvati na Gradiščanskem in v Bogojini. Karakterizirala sta ga dr. Franc Sušnik v svojih Prekmurskih profilih leta 1924 in pri celovški Mohorjevi družbi bo izšla v uredništvu Pavleta Zablatnika knjiga Sušnikovih zbranih spisov, kjer bodo tudi objavljeni Prekmurski profili z opisom mojega ujca. Zame so to najlepši eseji, ki so bili kdaj napisani izpod peresa dr. Sušnika. Drug lep spomenik je mojemu ujcu postavil Juš Kozak v knjigi Za prekmurskimi kolniki, čeprav ga ni poznal osebno. Kozaku je o njem pripovedoval prekmurski zgodovinar Jože Maučec in osnovna značilnost Baša je bila v nasprotju s sangviničnim, javno delujočim Kleklom, ki je bil njegov sošolec, da je bil Baša ves čas vzor umirjenosti. Tudi Miško Kranjec mu je postavil spomin v trilogiji Rdeči gardist, ko govori, kako je sklical narodni svet leta 1918 še pod Madžari. Glavno, kar pa moram poudariti za svojo formacijo (objavljeno je v biografskem članku v reviji Ethnologia Slavica) je, da sem že zelo zgodaj prebiral slovensko literaturo Dom in svet, Čas itd. Moj ujec je dosegel, da smo se v gimnaziji učili vsaj en semester grščine, kar mi je potem prišlo pri prof.Oštirju, Ramovšu in Nahtigalu zelo prav. Dom in svet me je spremljal od leta 1920 in me formiral že od prve gimnazije naprej. Pregljevega Plebanusa sem prebiral že zelo zgodaj in Preglja sem imel za najljubšega pisatelja. Če se še enkrat vrnem na mojega ujca Baša, bi poudaril, da je njegova zasluga, da so kmetje pristali na Plečnikov načrt za gradnjo nove cerkve v Bogojini, saj je bila stara prav miniaturna, po Zadnjikarjevem mnenju celo romanska v temeljih starega prezbiterija. Matičetov: Ali bi bila morda kaka anekdota iz ljubljanskega življenja na gimnaziji, kak prijeten spomin? Novak: Moji univerzitetni profesorji so bili Nahtigal, Oštir, Ramovš, Prijatelj, Kidrič. Slednji mi je najbližji, ker sem se tudi sam ukvarjal s staro literaturo in sicer prekmursko. Pri njem sem pisal seminarsko nalogo o Štefanu Kuezmiču. Profesor Kidrič mi je dal pobudo za univerzitetno kariero. Z Ramovšem sem imel dobre stike. Bili so to izredni ljudje, kot strokovnjaki in kot ljudje. Matičetov: Katera je bila tvoja prva objava? Novak: Prva objava je bila v prekmurskih Novinah; članek v narečju leta 1926 pod naslovom Vsi sveči - kjer sem poskušal zajeti praznično prekmursko razpoloženje ob Vseh svetih. Večji nastopi pa so bili potem prevodi iz francoske čitanke v Slovencu leta 1928; v Mladiki pa so izšle potem tudi moje pesmi. Prva strokovna stvar pa je bil članek v božični številki Slovenca leta 1931 z naslovom Božič v Plečnikov dopis prof.Novaku leta 1931. Slovenski krajini (tako smo namreč takrat imenovali Prekmurje), napisan po vzoru nekega Vurnikovega prispevka. Na ta članek se je odzval sam Plečnik, ki mi je pisal razglednico in sicer:"Oroslav Caf je storil svoje do neumrjočnosti. Presneti Prekmurci, storite še vi ta svoje in kličite povsod Tudi mi smo na svetu!’" To se mi je zdelo najlepše priznanje, ki sem ga dobil takrat od Plečnika. Leta 1931 sem pisal že za ČZN in sem nato stalno sodeloval v njem z ocenami in članki vse do vojne. Spominjam se, da je bil "Košič in Slomšek" moj prvi znanstveni članek v ČZN. Potem sem pisal še o Pavlovih pesniških zbirkah, o jeziku Miška Kranjca itd. V kleklovih Novinah sem pisal o prvih knjigah Miška Kranjca. Žeja na terenu (foto M. fister 1962) Ko sem bil v Mariboru sem sodeloval z Jankom Glazerjem, Bašem, si dopisoval s Finžgarjem, Meškom in drugimi. Glazer me je prosil tudi za oceno Slodnjakovega Pregleda iz 1934, s čimer sem se zameril Slodnjaku. Tudi Baš je prihajal v Maribor. Moram priznati, da je bil tedaj izvrsten terenski delavec, ki je poznal Prekmurje, Kobansko, Pohorje itd., vse je prehodil. Nadaljeval sem njegovo narodopisno bibliografijo, ki pa se je kasneje izgubila. Takrat sem sodeloval tudi z dr. Francem Kovačičem, ki je bil doma iz Veržeja, prleški rojak, poznavalec Prekmurja in prvi urednik ČZN. V zgodovinskem društvu so bili redni mesečni sestanki v Študijski knjižnici v Mariboru, kjer smo se sestajali Osterc, Tominšek, Baš, Kovačič in še mnoge znane osebnosti tistega časa. K Etnologu sem prišel s prevodom Pavlove razprave, kjer pa ni mojega imena, saj je izšlo avtorizirano, ker so to želeli kot originalen prispevek. Ložarja sem poznal vsaj že leta 1928. poznal sem ga že iz revije Dom in svet. Na Miklošičevi cesti, kjer je danes hotel Holiday Inn, je bil Akademski dom z veliko dvorano, kjer so bila najrazličnejša predavanja, ki so jih prirejala študentska društva. Tam sem spoznal Rajka Ložarja, ki je predaval o filmu. Umetnostni zgodovinar, arheolog je leta 1928 govoril o filmu. Nato sem ga videval skoraj vsak dan od leta 1930 naprej. Stanovali so na Trubarjevi cesti, kjer je imel njegov oče gostilno. Z Orlom in Ložarjem smo se udeležili tudi nastopnega predavanja Nika Županiča jeseni 1940. leta, ko je zaživela Katedra za etnologijo na filozofski fakulteti. Tedaj sem se tudi vpisal v prvi semester etnologije. Po osvoboditvi sem opravil diplomo iz etnolgije in napisal disertacijo iz prekmurskega življenja z naslovom "Ljudska prehrana v Prekmurju. Prav v istem času je bil imenovan za ravnatelja Slovenskega etnografskega muzeja BorisOrel, ki je bil urednik novo imenovane revije Slovenski etnograf (prejšnji Etnolog). Etnolog ni smel več izhajati po letu 1945.0 tem prehodu Etnologa v Slovenskega etnografa sem pisal v letošnji novi številki Etnologu na pot. V Slovenski etnograf sem pisal o materialni kulturi. Ob Orlovi smrti smo se sestali Matičetov, Grafenauer, Marija Makarovič in naredili dogovor, da smo vsi slovenski narodopisci sodelovali pri Etnografu in da želimo ob imenovanju novega ravnatelja Etnografskega muzeja da bodo vse tri ustanove - to je Oddelek na fakulteti, Etnografski muzej in Narodopisni inštitut enakovredno zastopane v novem uredništvu glasila Etnografa. To se ni zgodilo, ker novi ravnatelj Slovenskega Etnografskega muzeja tega dogovora ni upošteval. Ko pa so kasneje na Akademiji ustanovili svoje glasilo Traditiones, sem prešel tja. Matičetov: Rad bi slišal še nekaj besed o prehodu na etnološko katedro na FF. Novak: Na katedro sem prišel na pobudo Orla in Kidriča. Kidrič me je opozoril na to, ko sem se vpisal pri Župančiču. Z Orlom smo se pogovarjali o delu na fakulteti. Pri Županiču sem v oktobru leta 1948 nastopil kot asistent. Tam sem vztrajal sedem let in šele leta 1955 po drugi izvolitvi sem postal docent, kar sem bil naslednjih 10 let. V letu 1957 sem prevzel predstojništvo katedre in seminarja ter vsa potrebna predavanja. Poleg predmeta splošna etnologija (etnološka sistematika, z upoštevanjem neevropskih kultur) sem uvedel predavanja o evropski etnologiji s posebnim poudarkom na strokovni literaturi in na kulturah Slovanov. Za neevropsko etnologijo sem naprosil prof. M. Gavazzija, da je prihajal iz Zagreba nekaj let predavat. Bil sem dolgo tudi brez asistenta, tako da sem vse delo s študenti moral opravljati sam. Vabil sem tudi predavatelje z drugih jugoslovanskih univerz: B. Drobnjakoviča, M. Filipoviča, B. Rusiča, M. Barjaktaroviča, da so predavali o posameznih vprašanjih južnoslovanske etnologije in predstavljali posamezne etnične skupnosti. Sedem let sem bil izredni in nato tri leta redni profesor. Moram reči, da meje moralno ves čas podpiral prof. Pavle Blaznik. Z njim sem se dogovarjal, da bi prevzel delo v Škofji Loki v muzeju in da bom tam ravnatelj zavoda za varstvo spomenikov, pod vodstvom katerega naj bi bil tudi muzej. Za to sem se že odločil, Gavazzi pa mi je to odsvetoval, zato sem vztrajal na univerzi. Matičetov: Ali kot posrednik med Madžari in Slovenci, ko si seznanjal Slovence z madžarsko literaturo in bil informator Madžarom o nas - ali si dobil za to kako priznanje? Novak: Prav gotovo - disciplinsko preiskavo sem imel zavoljo svojega dela po zaslugi nekaterih nepoštenjakov. Matičetov: Če bi še nekaj besed povedal o terenskem delu v ekipah etnografskega muzeja iz Ljubljane... Novak: Moje terensko delo se je pričelo že v Prekmurju, vendar se zavedam, da sem za Prekmurje storil veliko premalo na terenu, terensko delo se je začelo takorekoč že v domači hiši; z mojo babico, ki je bila neizmeren zaklad izročil, bi lahko veliko več zapisal, kot sem, saj je umrla stara 94 let. O pridelovanju lanu in o noši sem izvedel prav od nje. V župnišču v Bogojini sem tudi marsikaj izvedel. Seznanjal sem se s prekmursko literaturo pri svojem ujcu. Leta 1948 pa smo začeli hoditi z Orlom, spomnim se, da je bila prvi teren v Šentjurju pri Grosupljem. Nato smo šli še v Koper, Dekane, v Trento itd. Često sem bil zunaj s celjskim muzejem na Slemenu nad Šoštanjem in drugod. Prav žal mi je, da zasebnega dnevnika o počitniških praksah nisem nikoli vodil. S študenti pa sem obhodil razen Prekmurja skoraj vso Slovenijo in spominjam se, da je bila zadnja ekskurzija prav na Veliki planini s Tonetom Cevcem, ko je predstavil svojo disertacijo o življenju pastirjev na Veliki Planini. Še o teoretičnih izhodiščih. Moja prva teoretična izhodišča so bila v madžarski etnologiji, istočasno pa Gavazzijeve študije, nato Radičeva Uputstva v Zborniku za narodni život i običaje. Bolj pa sem se potem poglabljal v Riharda Weissa, lahko rečem, da je bil on moja glavna šola že s svojimi študijami o planšarstvu. Z Rihardom Weissom sem bil v najboljših odnosih. Imam skoraj vse Weissove separate. Kaj bom s temi separat! ne vem, ker ni nikogar, ki bi se za to zanimal. Za povzetek bi rekel naslednje: Pri meni etnologi ne poznajo druge strani saj sem raziskoval prekmursko slovstvo vse od 34 leta dalje, pisal v več jezikih. Dognal sem madžarske vire in s tem prispeval k madžarski literarni zgodovini. Nekaj sem napisal v madžarskem jeziku, pripravil tudi slovar starejše knjižne prekmurščine, ki je obležal na Akademiji, kjer niso sposobni, da bi danes uredili slovar, ki sem ga delal sam 15 let. Druga dejavnost mi je bila etnološka, orientiral sem se v materialno kulturo in sem hotel o njej napisati knjigo o planšarstvu na Slovenskem. Tu sem dobil naslednika v Tonetu Cevcu. Pred leti sem zato izročil vse izpiske in zapiske o planšarstvu Inštitutu za slovensko narodopisje. To so izpisi iz Planinskega vestnika, moji terenski zapisi iz Bohinja in še marsikaj drugega. Takih načrtov je bilo potem še več. Hotel sem tudi napisati monografijo o vasi Lipa, ki smo jo skupaj s Švicarji obiskali (to je bilo 59. leta). Že v prvi ekipi sem se navdušil za gospodarske stavbe, za skednje, koruznjake, kašče itd. Knjigo o gospodarskih stavbah sem tudi želel pripraviti, a do danes do tega ni prišlo. Videoteka AUL ZRC SAZU št.204 Posnel Naško Križnar, pripravila in skrajšano transkribirala Majda Fister Pogovor vodil Milko Matičetov Še prijateljska fotografija... (od leve: prof.Burszta, prof. Novak, prof. Gavazzi, dr. Kuret na Krki, leta 1973, foto iz fototeke prof. Novaka) KAM SO VSI ETNOLOGI ŠLI? Nekaj izvlečkov iz lanskoletne ankete MARKO TERSEGLAV Slovensko etnološko društvo že od ustanovitve spremlja zaposlitve mladih etnologov. V ta namen je bila že ob koncu 70-tih let ustanovljena t.im. kadrovska komisija, ki je po svojih najboljših močeh hotela pomagati pri zaposlovanju, saj je bilo takrat še mnogo inštitucij (muzejev, zavodov), ki etnologov še niso imele. Potem pa je delo komisije za nekaj časa zaspalo. Na občnem zboru SED 1.1990 smo kadrovsko komisijo oz. njeno delo spet oživili. Za predsednika je bil izvoljen prof. dr. Janez Bogataj, saj oddelčni pedagogi najbolje poznajo študente in spremljajo njihovo delo. Za drugega člana je bil izvoljen mag. Marko Terseglav iz Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Nova komisija je morala zaradi nekajletnega zastoja pri spremljanju mladih etnologov začeti marsikaj znova. Sem sodi osnovna statistika oz. pregled nad že zaposlenimi etnologi in nad njihovimi morebitnimi težavami. To je osnova iz katere bo komisija izhajala pri nadaljnjem delu. Zajelo bo predvsem inštitucije, kjer etnologi vidimo smiselnost in nujnost prisotnosti mladih etnologov, inštitucije pa ne. Gre predvsem za RTV, razne občinske službe, vladne komisije in nekatera ministrstva, občinske in republiške kulturne ustanove, turistična društva itd. Posebno anketo za te ustanove pripravlja dr. Bogataj. Danes objavljamo nekaj izvlečkov iz prve, splošne ankete, ki je imela petdeset vprašanj, na katera naj bi poleg etnologov odgovarjali tudi ljudje iz upravnih struktur inštitucij, kjer so etnologi zaposleni. S tem smo želeli dobiti popolnejšo sliko, kaj se dogaja z etnologijo in etnologi v ne povsem etnoloških inštitucijah (pokrajinski muzeji, zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine, kulturni centri...). Želeli smo, da na našo anketo posebej odgovarjata zaposleni etnolog in direktor inštitucije. Zavedali smo se možnosti različnih odgovorov na isto vprašanje, iz česar bi naša komisija lahko delala zaključke. Vendar je na tak način anketo izpolnila le ena ustanova, drugod so odgovorili le direktorji, večinoma pa samo etnologi. Nekaj anket pa smo dobili z "usklajenimi" mnenji obeh vprašanih. To pa pomeni, da je zaposleni etnolog odgovoril na vprašanja s soglasjem direktorja, toda proti svoji in etnološki vesti. To so mi potrdili tudi nekateri etnologi, ki so kasneje klicali po telefonu in skušali korigirati nekatere odgovore. Čeprav sem slutil, da se to dogaja, korekcij nisem mogel upoštevati pri rezultatih ankete. Priznam pa, da je bilo tudi nekaj mojih anketnih vprašanj nerodno zastavljenih, saj so imeli več možnosti podobnih odgovorov, kar je omogočilo dvoumnost. Kljub tem manjšim spodrsljajem pa so odgovori na našo anketo ilustrativni, zato jih nekaj objavljamo v Glasniku. Na anketo je odgovorilo dvajset do trideset inštitucij, torej dve tretjini. Devetnajst od dvajsetih inštitucij ima zaposlenega enega ali več etnologov (podroben pregled v nadaljevanju). Dvaindvajset je etnologov z A študijsko skupino, štirje so B - jevci, eden pa je "čisti" etnolog, z etnologijo kot samostojno študijsko skupino. Leta 1990 sta bila še dva etnologa pripravnika. Na naše vprašanje, če bi inštitucija potrebovala še kakšnega dodatnega etnologa, jih je devet odgovorilo pozitivno, osem negativno, tri inštitucije pa niso odgovorile. Med tistimi, ki so se izrekle proti novim nastavitvam je nekaj takih, kjer se zaposleni etnologi zavzemajo za nove etnološke moči, vodstva pa ne. Sodeč po anketi, bi ta trenutek potrebovale inštitucije približno dvanajst etnologov, kar pa so bolj želje njihovih kolegov, kot pa resnične možnosti (finance). Zato je le šest ustanov predvidelo mesto etnologa v delovnem planu za prihodnje leto, le pet paježeljenega etnologa vključilo še v finančni plan oz. v prošnjo financerju, dve inštituciji pa bosta to storili naslednje leto. Ena inštitucija je odgovorila, da bi etnologa potrebovali in tudi prosila sredstva od financerja. A po mojem kasnejšem poizvedovanju pri financerjih se je izkazalo, da to ne drži. Inštitucija je torej le naši anketi na ljubo pokazala "ljubezen" do etnologije, medtem ko financerju sploh ni omenila potrebe po novem etnologu. Vso dokumentacijo o teh manipulacijah hrani podpisani. Kljub nekaterim spremembam na bolje pa novim diplomantom etnologije ne kaže prav dobro, saj bi jih trenutno potrebovali le pet, a še to število je odvisno od financerjev. Zanimalo nas je, kaj inštitucije sploh potrebujejo, kakšen profil strokovnjaka. Tiste, ki že imajo etnologa, bi ta trenutek potrebovale kustosa-pedagoga (2), zgodovinarja (2), umetnostnega zgodovinarja (3), knjižničarja (2), restavratorja (2), arhitekta (1), arheologa (1), dokumentalista (1) in drugo. Koliko ustanov bi si želelo etnologa z etnologijo kot samostojno študijsko skupino? Pet ustanov ni odgovorilo, deset jih takega etnologa ne bi potrebovalo, štiri bi "samostojneža" rade imele, ena inštitucija pa ga že ima. Ta "samostojnež" seveda ni študiral v Ljubljani. Od enega Spomeniških zavodov smo dobili namig, da je konservatorstvo veda, ki potrebuje široko izobrazbo, ne pa ozke specialistične. Široko izobrazbo dajejo študijske kombinacije A in B predmeta. Kolege smo povprašali, kakšna je najustreznejša kombinacija študija za etnologa, da bi se lahko zaposlil v njihovih inštitucijah. Najbolj iskane kombinacije so: etn. - zgodovina (10), etn. - umetnostna zgodovina (5), etn. - geografija (2), etn. - sociologija (2), etn. -sociologija kulture (1). etn. - antropologija (1), etn. - slavistika (1). Dve inštituciji se nista mogli odločiti, dve pa nista odgovorili. Možnih kombinacij je več, saj je tudi anketa ponujala več možnosti. Med drugim nas je zanimalo, kako so etnologi strokovno izrabljeni oz, zlorabljeni, če opravljajo le svoje delo, ali pokrivajo tudi druga družboslovna področja pri svojem delu. Po odgovorih sodeč kar enajst (od osemindvajsetih) pokriva še druga področja, le sedem se jih posveča zgolj etnološki tematiki, eden pa etnološkega dela sploh ne opravlja, ena ustanova pa ni odgovorila. Študentje v Koprivni leta 1970 (foto V. Novak) Na vprašanje kako (oz, koliko) druge stroke oz. strokovnjaki pokrivajo etnološko področje, smo izvedeli tole: v načelu vsaka stroka pokriva le svoje področje, a ta niso vedno dovolj točno razmejena. V petih primerih opravljajo etnološko delo neetnologi, ker so bili tako nastavljeni ali pa jih k temu sili specifika dela (4). ali pa je bil drug strokovnjak v službi že pred prihodom etnologa. Kako se vsaj v številu zaposlenih kaže razmerje med etnologi in drugimi strokovnimi delavci po inštitucijah, nam osvetljujejo podatki o številu zaposlenih. V dvajsetih inštitucijah trenutno dela 168 strokovnih sodelavcev različnih profilov, od tega jih je 28 etnologov. Zaradi lažje primerljivosti smo inštitucije razdelili v tri skupine: v prvo sodijo organizacije z večjim številom strokovnih delavcev (npr. Zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine), v drugi skupini so pokrajinski muzeji, v tretji pa manjše zbirke, kulturni centri in oddelki v sklopu najrazličnejših inštitucij. 1. skupina: Republiški Zavod ima redno zaposlenih dvajset strokovnih delavcev in štiri pripravnike. Etnolog je en sam, je še en etnolog pripravnik (ki pa ga trenutno ni več). Podobna usoda je doletela tudi etnologa-pripravnika v mariborskem Zavodu. Mariborski Zavod šteje 27 strokovnih delavcev, med njimi sta dva etnologa (etnologija kot B študijska skupina). Novogoriški Zavod ima med petnajstimi strokovnimi delavci dva etnologa (A študij), v novomeškem Zavodu sta zaposlena dva etnologa (eden A, eden "čisti"), vseh strokovnih delavcev pa je tu enajst. Ti podatki so precej zgovorni, saj so razlike med Zavodi že v številu vseh strokovnih delavcev, čeprav je delo v vseh precej podobno. Razlike so v velikosti teritorijev, ki jih Zavodi pokrivajo. Izstopata pa Republiški Zavod kot centralna inštitucija z enim samim etnologom in pa mariborski Zavod z ogromnim teritorijem in številom etnoloških spomenikov, a le z dvema etnologoma, od katerih eden pokriva tudi umetnostno-zgodovinske spomenike. Med vsemi Zavodi ima mariborski največje število strokovnih delavcev (27). 2. skupina: pokrajinski muzeji Sedež muzeja štev.strokov.delav. Idriia 4 etnologi 1 . . štud. skupina A Piran 6 2 . . A Metlika . . . . . 2 1 . . A Koper 7 2 . . A Maribor 5 2 . . A Ptuj 22 2 . . A Škofja Loka . . . 1 . . A Kranj 12 1 . . A Nova Gorica . . 14 3 . . A Celje 6 1 . . A 3. skupina: manjše zbirke, kulturni centri Delavski muzej Ravne . . 2.........................1.................... A Slovenski gasilski muzej Metlika....................1...........................1 A Spominski park Trebče .. 5.........................2.................... B Zavod za kulturo in izobraževanje Tržič .... 4.........................1 B Kulturni center I. Napotnik Velenje .... 3.........................1 B V povprečju je v pokrajinskih inštitucijah zaposlen en etnolog in pol. Glede števila etnologov jo vsaj statistično bolje odnesejo manjši kolektivi, kjer so etnologi procentualno močnejši zaradi manjšega števila vseh strokovnih delavcev. Praksa pa mi potrjuje, da so manjše pokrajinske inštitucije bolj odprte etnologom kot pa večje ali centralne, ki še danes točno ne vedo, kaj bi pravzaprav z etnologi. In to se pozna tudi pri zaposlovanju. Naša anketa se je zato lotila kriterijev zaposlovanj etnologov, oziroma zvedeti smo hoteli, kdo odloča o novi zaposlitvi diplomiranih etnologov. Še uveljavljeni samoupravni mehanizmi dajejo pričakovane rezultate: v štirih primerih odloča o zaposlitvi komisija za delovna razmerja, v kateri največkrat ni etnologa. V treh primerih odločata direktor in svet inštitucije, trikrat se kot odločujoči faktor zaposlovanja pojavita posebna komisija in svet inštitucije, v dveh primerih je Pristojen zbor delavcev (manjši kolektivi), dvakrat pa se kot razsodnik pojavi kar financer, v enem primeru pa to delo opravi kadrovska komisija v sodelovanju z ostalimi sodelavci in seveda z direktorjem. Dve inštituciji pa na to vprašanje nista odgovorili. Ti podatki pa ne povedo veliko, če ne vemo, kakšno moč ima stroka (etnologija) pri utemeljevanju potreb po novih sodelavcih, oz. kolikokrat so etnologi vprašani za mnenje. Kar 17 inštitucij je odgovorilo,da se pri nastavitvah posvetujejo z etnologi. V dvanajstih primerih inštitucije upoštevajo tudi načelo strokovnega sorazmerja pri zaposlovanju, le en odgovor je bil negativen, pet jih ni odgovorilo. Sorazmerje je upoštevano le včasih - v enem primeru, prav tako je le ena inštitucija odgovorila, da sorazmerje upoštevajo, če je le mogoče. V večini primerov pa se je pokazalo, da predvsem vodilni delavci črpajo podatke o pomembnosti zaposlitve etnologa iz svojih informacij in (ne)znanja. Prav tako se jih večina ne obrne za nasvet o etnologih npr. na fakulteto oz. na Kadrovsko komisijo pri Slovenskem etnološkem društvu. Kako je statistika varljiva reč, se je pokazalo pri (priznam, slabo formuliranem) vprašanju - ali bi se vam zdelo bolje zaposliti neetnologa (zgodovinarja, sociologa...), ki bi poleg svojega pokril še etnološko področje? Tam, kjer so na vprašanje odgovarjali samo etnologi, je bil odgovor seveda negativen, saj se etnologu zdi absurdno zaposlovati drugega strokovnjaka za entologijo. Kar šestnajst jih je odgovorilo, da ni bolje zaposlovati druge za lastno področje. Le dve inštituciji sta odgovorili pritrdilno, dve pa nista odgovorili. Med negativnimi odgovori je bilo še nekaj primerov "usklajevanja", nekaj primerov (kjer so odgovarjali tudi vodilni delavci) pa olepševanja, kar pomeni, da so izpolnjevalci ankete dali vpraševalcu pričakovan, oz. željen odgovor, čeprav v resnici ni tako. Nekaj jih je za samostojnost strok in so tudi potrdili, da naj bi zgodovinarji, sociologi ne opravljali etnološkega dela, a ga v praksi opravljajo. Šele kasnejše osebne intervencije etnologov so me poučile, da stvar ni tako enopomenska kot to nakazujejo zgornji odgovori. To statistično laž moram zato pripisati samemu sebi, ker sem vprašanje nerodno formuliral in ker je bila anketa javna, torej s podpisi in nujno navedbo naslova inštitucije. Pokazalo se mi je, da bom marsikaterega od anketnih vprašanj moral ponoviti v drugačni, morda tajni obliki med etnologi samimi. Etnologijo v ustanovah gradijo predvsem etnologi sami, ki pa so včasih podvrženi objektivnim razmeram in ne morejo uresničiti vseh zastavljenih ciljev. Imajo pa vizije in cilje. Eno od anketnih vprašanj se je nanašalo prav na etnološko samostojnost in se je glasilo, koliko etnologov ob nastopu službe naredi svoj lasten program.svojo vizijo in jo zagovarja kljub morebitnem nasprotovanju inštitucije. Polovica anketiranih nima lastnega etnološkega programa, saj tega naredi inštitucija (sedem odgovorov) ali pa nihče (trije primeri). Odgovorili nista dve inštituciji, v osmi primerih pa etnologi naredijo svoj lastni program. Tisti, ki so se trdno odločili za samostojen etnološki program se tudi strinjajo, naj izključno etnologi za tak strokovni program tudi odgovarjajo, ostali pa so mnenja, da se je treba posvetovati z drugimi strokami in jih upoštevati pri delu. Naš nasvet, naj na anketna vprašanja poleg etnologov odgovarjajo še vodilni delavci, je zameglil, oz. "uskladil" tudi odgovore na jasno postavljena vprašanje, ki se je glasilo: Ali je po vašem mnenju kakšna stroka privilegirana in če ima le-ta mogoče večjo strokovno težo pri posameznih projektih, oz. rešitvah? Polovica anketirancev takšne probleme rešuje na strokovnih sestankih in kolegijih, ena inštitucija ne ve pravega odgovora, ostali (devet) pa mislijo, da druge stroke niso privilegirane. Pri tem vprašanju se je spet pokazala nujnost tajne ankete med etnologi, saj sem spet dobil nekaj telefonskih "pojasnil" oz. opravičevanj nujnosti "diplomatskih" odgovorov, češ da so anketo pregledali (a ne nanjo odgovorili po svoje) tudi vodilni delavci. Nekaj krivde za tako slepomišenje sprejmem nase, ker sem naredil par napak pri sestavljanju ankete, ki je omogočila "diplomatsko" izvijanje. Nekaj krivde pa bodo morali prevzeti tudi tisti etnologi, ki so v anketi obkrožili en odgovor, drugega pa ao mi "korigiranega" sporočili po telefonu. Ta članek upošteva le zapisane in podpisane odgovore. Da je "balinanja" in slepomišenja med neetnologi v inštitucijah precej, je jasno, ni pa opravičila, da tega ne bi povedali. Poudariti moram, da "diplomacijo" nekaterih etnologov razumem (čeprav je ne morem sprejeti), ker je situacija v marsikaterem kolektivu vse prej kot rožnata. Ponekod o strokovnih stvareh odločajo kar tajnice, saj sem tudi sam dobil poleg izpolnjene ankete še "uradni dopis", naj svoja vprašanja raje pošljem komu drugemu, ne pa njihovemu kolektivu. V nekaj primerih so se "upravne strukture" tudi po telefonu zanimale, kaj imam s to anketo za bregom, nekateri direktorji pa so mi kar odkrito povedali, da sem hotel protežirati etnologijo, ki pa se ji bodo oni (direktorji) še naprej upirali. To kaže, da anketa kljub vsem pomanjkljivostim ni bila odveč, zakulisne špekulacije pa kažejo, da etnologiji in etnologom ne gre tako dobro in da niso tako enakopravni kot vsaj statistično kaže naša anketa. Da pa bo bolje, bom v prihodnosti potreboval še več in odkritejšega etnološkega sodelovanja. OPOMBE 1. V anketo nismo vključili centralnih, “čistih" etnoloških ustanov, kot so Etnografski muzej, oddelek za etnologijo FF in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. A DEJSTVA OSTAJAJO DAMJAN J. OVSEC V zadnjem Glasniku SED (3-4, 1991, str. 137-139) seje oglasil Slavko Kremenšek in si za naslov svojega polemičnega zapisa izbral neki stavek iz mojega mariborskega referata z naslovom O preučevanju ljubljanskega meščanstva in aplikaciji raziskav (ČZN 62, 1, 1991, str. 119-123). Ta stavek se glasi: A dejstva ostajajo. Na podlagi tega je zgradil nekakšen napad, v katerem je potrdil, da dejanskega razumevanja nekaterih dejstev (spet) ni bilo in lahko samo upam, da bo v naslednjih dvajsetih letih od nekod vendarle prišlo kaj svežega stanovskega smisla za sodelovanje in priznanje. Naj začnem z zelo splošno filozofsko in življenjsko resnico, ki pa ni nikakršna besedna igrača: "Problema ni tam, kjer ga vidimo, problem je tam, od koder ga opazujemo." Komunikacija je občutljiva zadeva, v kateri je nemalokrat več nerazumevanja, kot razumevanja, hkrati pa si osebne nevrotike hitro nadenejo vojno opremo 'pravice in resnice’. Rožlja se z vsem mogočim, kar stoji vmes med diskreditiranjem in bučnimi analizami ter glasnimi rezultati - končno pa je vse odvisno od tega, kako se stvari opazujejo, ne pa samo od tega, kakšne so. V zadnjih petnajstih letih sem bil v zvezi s svojim - najprej diplomskim in kasneje knjižnim delom - Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka 20. stoletja do 2 svetovne vojne v različnih obdobjih kar trikrat izzvan, pa na izzive nisem odgovarjal. Leta 1975 mi je odgovor Angelosu Bašu strogo odsvetoval prav Slavko Kremenšek jaz pa sem ga po neumnem ubogljivo poslušal, kasneje pa se mi je zdelo odveč pogrevati star golaž; sem pač nezamerljivega in širšega značaja, predvsem pa sem potrpežljiv. Ker pa resnica vedno privre na dan ali pa zanjo nastopijo nove ugodne okoliščine in primerne priložnosti, bom omenjeno Kremenškovo pisanje v Glasniku in njegova "dejstva" izkoristil in najprej nekoliko širše, historično, osvetlil svoj primer. Po petnajstih letih čakanja je pravzaprav tudi meni že dovolj podtikanj, pa tudi moja potrpežljivost ima neke človeške mej. No, pa k stvari. Brez paranoičnih podtonov se bom skušal spomniti KAKO je neki del slovenskih etnologov (Angelos Baš, Slavko Kremenšek in Nives Sulič) uradno opazoval moje skromno, pa recimo temu tako, pionirsko delo. Ko sem leta 1973 diplomiral z nalogo Oris družabnega življenja... sem naslednje leto s skupino slovenskih etnologov odšel v srbski Kruševac, kjer sem imel kratek referat z enakim naslovom. Leta 1975 je izšel v beograjskem Etnološkem pregledu (knj.13, str. 62-66), iz meni neznanih razlogov pa tudi kot separat (brez navedkov, virov in literature). V oboje se je vrinila še tiskarska napaka, tako da je iz Orisa nastal Opis. Na ta skromni povzetek se je spravil takrat skoraj petdesetletni Angelos Baš. Če danes gledam njegov zapis Corrigenda (Traditiones 4, 1975, 281-292), ki je po obsegu skoraj trikrat bolj obširen od mojega referata, si tako kot takrat ne znam razlagati nesramnosti, neresničnih obtožb in manipulacije, ki jo je Baševa ocena polna. Zapisu ne manjka frenetične zajedljivosti (saj me obravnava kot kakšnega osnovnošolčka), zato pa mu manjka poštenosti in odkritosti. Toje pač tipičen primer pisanja, ki preigrava z iztrganimi citati, ki jemlje v roko svoja "večvredna" merila, da dokaže... svojo dvomljivo superiornost. Seveda se je Bašu zdelo zamalo, da bi, preden se je lotil mojega referata-separata, vzel v roke moje diplomsko nalogo (z vso bibliografijo vred), ki bi jo lahko dobil na vpogled na fakulteti. Zapis, ki se je končal z ugotovitvijo, ’da imam premalo temeljnega znanja za raziskavo ljubljanskega družbenega življenja’ (prav tam), je javno raztrgal novopečenega diplomanta, ki je komaj pokukal iz šolskih klopi. Problem je bil seveda v tem, da je bila moja diplomska naloga odlično ocenjena, njen mentor Slavko Kremenšek pa tako prostodušen, da se mu ni zdelo vredno braniti niti svoje ocene mojega dela, če že ni imel potrebe, da bi branil svojega študenta vsaj po moralni plati, oziroma da bi razkrinkal nesoglasja in podtikanja, ki so seveda v dosti večji meri letela naj, kot name, grešnega kozla. Prav vsak je takrat namreč vedel, da si A. Baš prizadeva priti na oddelek za etnologijo za profesorja, kjer pa mu vrata niso bila ravno na stežaj odprta. Corrigenda so seveda iskali Kremenškovo slepo pego, točko za katero je Baš domneval, da je pri Kremenšku šibka. Po domače: preko mene ga je hotel diskreditirati, s čimer so se seveda strinjali vsi moje kolegi. Nihče ni nič dosegel, jaz sem dobil ’štempelj’ in nikogar ni prav nič zanimalo, kako se počutim. Kako, milo rečeno, nepedagoško! Leta 1978/79 je ta isti Oris družbenega življenja izšel kot posebna številka Arhitektovega biltena na posebno zahtevo njegovega uredništva, saj so se arhitekti edini zavedali vrednosti mojega dela in, kar je še posebno važno, njegove aplikativne vrednosti. Tudi takrat sem zaman čakal na oceno, zapis ali morda kakšna nova Corrigenda. Zaman pa sem tudi čakal, da bi izšla kakšna Poprava Poprave izpod peresa Angelosa Baša. Nič. Zato pa se je odlično odzvala ljubljanska javnost. Sele sedem let kasneje je izdala Maja Godina oris družabnega življenja v Mariboru (Maribor 1919-1941; Dialogi XXII, 10, Maribor 1986), kjer je mogoče prebrati na zadnjih platnicah revije spet nekakšno Kremenškovo spotikanje ob moj Oris, kjer že povsem abotno ugotavlja 'pomanjkljivosti’ mojega dela. Besedo abotno, lahko Pa bi rekel tudi nesramno, sem napisal namenoma. Kremenšek mi namreč spet poočita, da sem raziskovalno pozornost usmeril predvsem na višji in srednji sloj ijubljanskega meščanstva (kar je bil vendar moj, v uvodu izražen namen in moja volja!). Potem piše o prednostih dela M. Godine pred mojim, o škodi, ker mojem delu v primerjavi z njenim manjka celovitosti itd. Skratka delo M. Godine (zelo) hvali in priporoča za objavo, o mojem pa piše na način, da bi lahko vsak bralec o njem podvomil in nad njim obupal, še preden bi ga vzel v roke. Sicer je možno, da gre v fern primeru le za recenzijo, ki je bila objavljena na platnicah Dialogov brez Kremenškove vednosti. Ker imajo tak stil pisanja (na platnicah) na Zahodu za pomanjkanje omike, bi bilo dobro, da bi se tisti, ki je to zakuhal, tega tudi ovedel. Kakorkoli že, neokusno pisanje je bilo objavljeno. Če bi Kremenšek resnično hotel primerjati delo M. Godine in moje, bi to moral opraviti na drugem mestu, najbrž v kakšni strokovni reviji, seveda strokovno in natančno. Potem bi namreč spet "govorila dejstva". Najprej to, da sta obe deli težko primerljivi; tako po obdobju obravnave, kot po slojih obravnavanega prebivalstva, tako po obsegu in tudi po izvirnosti. Seveda je tudi raziskovalno delo v precej manjšem Mariboru lažje. Vendar mi ne gre za to. Gre mi za druge stvari. Kremenšek namreč ne napiše, ne tukaj, ne kje drugje, da je moj Oris prvo etnološko delo svoje vrste v (zdaj bivši) Jugoslaviji in še kje (raziskave Dunaja, Londona, Turkuja, Helsinkov in kasneje Splita, Sofije itd so namreč drugačne). Med mojim delom in delom M. Godine je minilo trinajst let! Prav lepo bi bilo, če bi Kremenšek omenil, da sem se na raziskavo družabnega življenja (v Ljubljani) spomnil sam. Nisem se mogel opreti na nikakršno literaturo ali vire. Izumiti sem moral metodo dela, dognati segmente družabnega življenja, določiti vrstni red dejavnosti povezanih s tem življenjem itd. Skratka, napraviti ’mušter’, ki ga zdaj vsi s pridom uporabljajo. Zgodovinar Janez Cvirn celo do te mere, da v svojem delu odružabnem življenju v Celju na prelomu stoletja uporablja moje definicije posameznih pojavov družabnega življenja, pri tem pa nikjer v svoji knjižici ne omeni ne Godine ne mene, ne najinih del, pač pa naju v enem stavku odpravi tako, da zapiše, da je vidike družabnega življenja 'poskušal oblikovati po že ustaljeni shemi iz etnoloških orisov družabnega življenja v Ljubljani in Mariboru’. (Kri v luft! Čreve na plot! Predgovor, str. 7, Celje 1990). Kot je iz mojega dosedanjega pisanja razvidno, sem 'prešprical' tudi aferico z Dialogi in na Kremenškov šolniški in pridigarsko stil (tak je že naslov na platnici: ocena dela Maje Godina, Maribor 1919-1941...) nisem odgovoril, čeprav gre za tisoč izvodov antireklame na moj račun. Zdaj, ko seje po vsem tem času ponudila nova priložnost, pa sem dal namenoma tako velik poudarek zadevi z Dialogi. Kremenšek je namreč v eter iniciral nekaj, kar je dobilo mlade. Temu pa moram, kajpak, ostro ugovarjati. Istega leta sem končno dočakal prvo oceno svojega Orisa iz stroke. Za to je bilo potrebnih sedem let. Čeprav ima to število velik simboličen pomen, je vseeno prišlo do nove neslanosti. Etnologinja Nives Sulič, takrat dokumentaristka na Oddelku za etnologijo, mi je v Traditionesu (15, 1986, Knjižna poročila in ocene, str. 275) naklonila celih petindvajset vrstic. Suličeva mi sicer pripiše nekaj zaslug in ne pozabi omeniti lepega sprejema mojega dela tudi med neetnologi, vendar pa v že tako kratkem poročilu (kaj drugega njeno pisanje namreč ni) porabi kar dva odstavka za žongliranje z očitki, ki jih srečamo že pri Kremenšku ("Žal se je avtor omejil le na višji sloj ljubljanskega prebivalstva..."), dodaja pa še nove: "Škoda da avtor zbranih podatkov, ki temeljijo na literaturi in izjavah petdesetih informatorjev, ni dopolnil oziroma podprl še s podatki iz popisnic prebivalstva, ki so ohranjene za področje Ljubljane". Ne vem, ali gre za nagajanje, za 'solidarnost’ s Kremenškom, za postavljanje ali za čisto neumnost, dejstvo je, da v drugih ocenah in recenzijah, kjer bi se dalo o avtorjih-raziskovalcih oziroma njihovem delu izreči marsikaj konstruktivno kritičnega, izpod peres Suličeve in drugih recenzentov ne prihaja nič drugega kot zadovoljstvo in hvala. Kaj pa če gre tukaj le za stanovsko solidarnost zaposlenih v etnoloških inštitucijah, ki se vsakodnevno srečujejo in zato ne tvegajo nepotrebnih zamer? Če človek začne študirati razne ocene in poročila, prav hitro dobi tak občutek. Sicer pa to ni nič novega. Ovseca seveda nikjer ni; za njim ne stoji noben lobi, torej ga dajmo kritizirati, ali še bolje, ignorirati. To je pač cena za to,da si samostojen in svoboden etnolog (s svobodnjaškim statusom) in človek se za tako pokoro odloči sam, čeprav si potem edini svoje vrste v srednji Evropi in na Balkanu. Ali pa prav zato. Kot tak seveda inštitucij ne zanimaš, zato te tudi nihče v kakšno ne povabi, ker pač tvoje delo in znanje ne šteje. Kot tak si tudi ves čas izpostavljen; kdor ne verjame, naj poskusi sam. Meni ne gre za nikakršno lamentiranje, vendar recimo že enkrat bobu bob. Brez komentarja... (foto M. Fister) Suličevi in vsem drugim bralcem sem v uvodu Orisa na dolgo in široko razložil, kaj vse bi bilo treba storiti v zvezi s preučevanjem ljubljanskih meščanov, vključno s problemom, ki ga predstavljajo popisnice prebivalcev. Potemtakem imam lahko pisanje Suličeve le za zafrkavanje ali indolenco. Pa še nekaj. Ali se Suličeva sploh zaveda, kakšen časovni in finančni podvig zahteva 'osamosvojitev’ npr. Zgodovinskega arhiva, da ne rečem nič o tem, koliko ljudi je za tako raziskovanje potrebnih? Za posameznika je namreč to skoraj življenjsko delo (tudi če dela to službeno). Suličevi se je zdelo vredno napisati dva očitajoča odstavka, vendar se tudi njej nikjer ni zdelo vredno zapisati ničesar o tem, kaj moj Oris v resnici je in vse kar sem omenil v delu tega zapisa, kjer je govora o mariborskih Dialogih. Jasno je, da pri takih ocenjevalcih ne moreš pričakovati, da bi videli v obravnavanem delu še kaj več, kaj skritega, kakšno novo dimenzijo, če spregledajo celo to, kar stoji črno na belem. Vse to sem bil prisiljen napisati iz več razlogov. Večina etnologov, predstavnikov drugih strok in ljubiteljskih bralcev namreč ne ve, zakaj sploh gre, ker moji težav v zvezi z Orisom ne poznajo. Predstavljajte si, kakšno podobo bi o mojem delu dobili zainteresirani bralci čez deset, dvajset, trideset let, če bi brali le Baša, Kremenška in Suličevo in nobenega mojega odgovora. Že iz dosedaj zapisanega je razvidno, da Kremenšek mojega referata V ČZN ni razumel in da po vsej sili išče dlako v jajcu. Namen mojega referat je bil en sam: Damjan J. Ovsec, njegovo preučevanje ljubljanskega meščanstva in aplikacija raziskav. In predvsem za to gre: za uporabnost. Leta in leta dopovedujem, da znanost brez aplikacije ljudem in družbi malo koristi. Leta in leta čakam, da bo kakšen etnolog strokovno ugotovil, daje moj skromen Oris prerasel najprej v nova spoznanja in članke, potem pa v aplikacijo le-teh v konkretnih nalogah. Oris je bil steber, opora s pomočjo katere smo se zlasti z arhitekti lotevali konkretnih izboljšav mestnega interierja in zunanjega prostora nasploh. Tega se Kremenšek nikakor ne zaveda. Teoretična dela pa smo v tistih 'svinčenih časih’ potrebovali tudi zato, da smo lahko pred političnimi blokadami zaigrali na lestvico dokazanih podatkov, historičnih mestnih faktov itd. To je bil pripomoček in Kremenšek je naravnost smešen (ali prostodušen?) s tem, ko trdi, da političnih blokad ni bilo. Prav z ničemer ne zmanjšujem Kremenškovega dela v zvezi z Ljubljano, kot tudi ne opravljenega dela drugih etnoloških kolegov, vendar v zvezi s temi deli nisem bil seznanjen z nikakršno aplikativnostjo, torej ne spadajo v kontekst mojega referata in jih zato tudi ne omenjam. Da mi Kremenšek ne bo očital približnosti, naj nadaljujem s svojim odgovorom na njegovo polemiziranje v zadnjem Glasniku. V njem Kremenšek ugotavlja, da "so se ob spremenjenih družbenopolitičnih razmerah med nekaterimi slovenskimi etnologi pojavile v zvezi z urbano problematiko in preučevanjem kulture delavstva določene teze, ki jih bo treba preveriti. V imenu znanstvene resnice pač". Če Kremenšek reče mojim subjektivnim ugotovitvam teze, potem jih samo pozdravljam, prav tako toplo, kot spremembo družbenopolitičnih razmer. Spremembe so edina stalnica našega življenja, subjektivne ugotovitve pa so dejstva, ki sem jih preverjal sam, preden sem jih napisal. Znanost ni nikoli bila sama sebi namen, zato moj raison d’etre ni samo intelekt. Umetnosti vseh vrst nam hočejo dopovedati, da je prav kreativnost edina človekova vrednost in da gre intelekt lahko v ropotarnico. O tem govorijo tudi vse orientalne duhovne filozofije in religije. Ekonomisti, spet, pa zagovarjajo svoje trditve tako, da dobimo občutek, da je zanje služenje denarja samo sebi namen; ob takih besedah ekonomistov lahko tako znanost kot umetnost tiho pospravita svoje 'nepomembne’ cunje. Najbrž ne bo nihče zanikal, da je naša moderna zavest precej brezupno razbita na te namene same po sebi. Zakaj se je zgodilo, da dolga leta iščem, poskušam, raziskujem in delam na lastno pest? Res je šlo v škodo mnogo moje energije, hkrati pa mi je ustvarjanje zunaj univerzitetnega materinstva in mimo akademskega tutorstva omogočilo razviti svojo misel, ki me utrjuje v samostojnem delu. Morda imam zato tudi več smisla za solidarnost, kot pa ga imajo varovani institucionalni krogi in lobiji (to je druga solidarnost od tiste, ki sem jo prej omenjal). Zelo zanimivo je, da ni bilo vsa ta leta nobenih pravih očitkov o moji metodologiji, ker bi tovrstne sugestije bile meni v pomoč, kritikom pa v čast. Sam sem napisal, da na svoj Oris gledam kot na Vajo’, ker za kaj več nisem imel ne možnosti, ne denarja, ne sodelavcev. Je bila na FF etnološka katedra takrat mar usmerjena v stimulativno podpiranje raziskav višjih plasti ljubljanskega meščanstva? Nikoli ni nihče, kot rečeno, zastavil niti enega samega produktivnega vprašanja o mojem 'oranju ledine’. Je potrebno reči, kako bi bilo lepo, če bi ga? V zadnjem Glasniku objavljena bibliografija mi ne prinaša nič novega (saj sem jo vendar ves čas sledil), prav hitro pa razkrije svoje bistvene pomanjkljivosti; ne najdem del, kjer bi si lahko izostril svojo optiko ob subtilnejših 'teoretikih’ in opazovalcih meščanov, odnosno, kjer bi lahko preverjal ob raziskavah t.i. kvalitete življenja (kulture), ki jo je meščanstvo osmislilo. Poleg tega pa mi manjka pri redkih raziskovalcih meščanov poznavanje meščanskega esprija, zakonitosti njihovega življenja in predvsem poznavanje njihove psihe. Za vse to je treba imeti veliko izkušenj, znanja, zapletenega poznavanja psihologije in - meščanske korenine. Poleg tega pa moram podvomiti tudi o tem ali je objavljena bibliografija Mojce Račič in Maje Godina res neoporečno pomagalo. Celo pri sebi sem namreč pogrešil ob omenjenem, še vsaj tri svoje obsežnejše objave, ki imajo skupaj najmanj 320 strani, so pa z opombami, viri in literaturo vred objavljene v neetnoloških publikacijah. Naj razložim še tako sporne (Kremenšek) trditve, kot so tele: 'Tedanji časi (sedemdeseta leta) so bili takšnim raziskavam kot so višje in srednje plasti ljubljanskega meščanstva nenaklonjeni, v znanosti je bilo toliko politike kot v politiki, te razmere pa se v bistvu še vedno niso spremenile" (D.J.O., ČZN). Tu seveda govorim iz svojih izkušenj (raje ne bezajte v moj spomin!), katere mi Kremenšek, kot izgleda, prepoveduje imeti. Iz mojega mariborskega referata in iz tega, kar sem doslej zapisal na tem mestu, je jasno razvidno, da mislim na splošno situacijo in ne le na Univerzo. Seveda pa tudi nanjo. Menda ni bilo treba biti posebej poučen o tem da je bila partijska celica na FF močna, tako kot na drugih fakultetah. To je bilo običajno in članstvo je bilo priporočljivo. Spomnite se afer s profesorji ljubljanske Univerze, pa beograjske itd. Kaj se je dogajalo npr. leta 1974, pa prej in pozneje. Zato je tudi Kremenšek natančno poučen o tem kolikšno je bilo članstvo in kakšen vpliv so imele partijske smernice na znanstvenih svetih (Kidričev sklad pa je gmotno pomoč odklanjal ali dajal). Ravno tako se ve, kdo je bil tisti, ki je nagovarjal npr. osebje Oddelka za etnologijo za vstop v parijo, kot se tudi ve, kdo vse je vstopil in kdo ni. Kdor je bil v partiji, gotovo ni ne sam, ne na partijskih sestankih forsirai kakšnih raziskav t.i. boržuazije ali meščanstva. Raziskave delavstva so bile sicer povezane tudi z osebnimi nagibi, zanimanjem in veseljem, vendar nisem tako naiven, da ne bi vedel, kako so jih podpirale najrazličnejše politične strukture. Končno pa bi o tem lahko povedal tudi kaj iz svojih izkušenj izven fakultete. V Naših razgledih sem leta 1972 bral pogovor z Borisom Paternujem: "Na neki kanadski univerzi npr. nekdo lahko dela doktorsko disertacijo o moderni slovenski liriki, v Ljubljani pa je ne bi smel. Pri Kidričevem skladu smo zaradi podobnih predsodkov dvakrat propadli s temo Slovenska književnost 1945-1965 in s prošnjo za gmotno pomoč uspeli šele po naši tretji trmi, čeprav to ni sklad Janeza Bleiwaisa Trsteniškega." Ni važno, ali gre za boljši ali slabši primer, bilo jih je na stotine. Da se vse skupaj ne bo bralo kot podtikanje, bom zastavil še eno vprašanje. Letos smo imeli v Ljubljani o meščanstvu dve razstavi - Poljubljam roko milostljiva in Podobe ljubljanskih meščanov (oboje v okviru Mestnega muzeja). Smo za taki razstavi res rabili več kot pol stoletja, ali pa je jasen moj namig? Politike je v institucionaliziranem življenju skoraj toliko, kot jo je v politiki. Dinamično ravnotežje pa je odvisno od kulture življenja in od pluralizma politike. Menda se po relativno srečnem razvoju ne bomo več zasliševali o svetovnem nazoru, ampak bomo subjektivno mišljenje in čustvovanje (t.j. individualni pogled na svet) postavljali tja, kjer je včasih navidezno brezmejno kraljeval 'duh težnosti’. Nisem in ne bom podtikal nobenih tez, ne bom delal nobenih teorij, jaz sam lahko odkrivam samo dejstva (dejanskost). Formiranje teorije pa izhaja iz diskusije velikega števila udeležencev. Kar se mene tiče sem svoje raziskave naredil uporabne. To je za našo znanost na splošno zelo nehvaležna zadeva oziroma naloga in zato stroki zvečinoma irelevantna. Seveda gre za zmoto, če že ne za cinizem. Naj ponovno poudarim, da v svojem referatu ne pišem o tem KAJ je bilo narejenega v zvezi s preučevanjem meščanstva, ampak KAKO je bilo to narejeno. Zavedajte se, da vsega tistega, česar ne morete inkorporirati v svoj svetovni nazor, v svoj pogled na svet, ne morete definirati kot podtikanje. Ker se v svoji polemiki imate za prostodušneža, sem to besedo, kadarkoli sem jo omenil, podčrtal. S 'prostodušneži' imam namreč že vse življenje težave, zato naj povem, kaj o tem meni psihologinja. Prostodušnostje kvaliteta, kadar človeku ni treba imeti (nobenih) pomislekov. To pa že nekaj stoletij ni več možno, če je sploh kdaj v resnici bilo. Še posebej dandanašnji ima prostodušnost v tako diferenciranih človeških psihah zelo hitro izrazito negativno konotacijo. Naj končam z željo, da bi se oba strinjala z naslednjim: Pogleda na svet ne moremo imeti za nikakršno objektivno in polnomočno resnico; kadar pa ga poskušamo spraviti na očitno znanstven nivo, to gotovo prinese neznosne posledice. O VARUHU SPOMENIKOV ali O PSU, KI NE SME LAJATI IVANA POČKAR Temu mojemu besnilu bom že na začetku zavpila pomen: Slovenci! Prižgite rdečo luč za masovni izvoz slovenske etnološke dediščine! Razumete?! Etnološko dediščino izvažajo, mar ne? Kdo? Trgovci z novci ali pa tudi brez, za špricer ali dva, ker je slovensko grlo suho, kar se da! Spričo legalnega načina masovnega izvažanja premične slovenske kulturne dediščine, ki ga omogoča zakon, zastavljam vprašanje, koliko smo etnologi pripravljeni podpirati široko razpredeno mrežo trgovcev z novci. Slovenijo so si zelo natančno razdelili, jo ’rajonizirali’ in obvladajo 'muzejsko mrežo’ aktivnejše, kot so to zmogli slovenski muzeološki teoretiki. Čeprav zakon predpisuje delo na registru premične dediščine, pa stvar finančno niti približno ni dorečena. Registri so skromni, nepopolni, ali pa jih sploh ni. Kar se tiče trgovcev, so drugačni tiči; ti zelo obvladujejo teren, aktivno delujejo na njem, neverjetno dobro vedo, kaj bodo kje dobili in dobijo mnogo več, kot si muzealec upa pomisliti. Bomo čez nekaj let ostali brez črvivih in razpadajočih mentrg, miz, skrinj, posteljnih končnic, zibelk, kolikor jih po terenu še je (za natančnejše podatke se obrnite na trgovce z novci, ne na muzeje!)? Bomo čez nekaj desetletij odkupovali te slovenske predmete po Franciji, Avstriji, Nemčiji, Italiji? Slaba je postava, ki omogoča tovrstni masovni izvoz. Ni mi jasno, zakaj etnologi -muzealci molčijo. Bo šla sezona regrata mimo, mi pa ne bomo ukrepali? Nedorečenost glede vodenja registra premične kulturne dediščine, kot tudi o masovnem izvozu t.i. etnoloških predmetov traja že zelo dolgo. Že dolgo, a očitno premalo vztrajno, opozarjamo ustrezne organe (t.j. Ministrstvo za kulturo) na neizdelanost zakona o registru, že nekaj časa pa opozarjamo na dileme glede izvoza predmetov. Vendar brez uspeha. Nehote me razmišljanje odpelje k primerjanju med siromašenjem nepremične in premične kulturne dediščine. Prvo nastaja tudi zaradi neprožnosti zakonotvorcev, ki nočejo porajati zakonov v prid lažjemu, cenejšemu, manj obdavčenemu, dosegljivejšemu, vzpodbudnejšemu obnavljanju starih bajt, drugo zaradi finančnega položaja muzejev, ki se teoretično sicer lahko bahajo s predkupno pravico, v resnici pa so na repu odkupovalcev premične dediščine tudi, ker jim stvari izpred nosa odnašajo trgovci z novci, in to ne samo v zadnjem času, v tujino. Kje dobivajo ustrezna potrdila za masovni izvoz, je le delno razjasnjeno. Na tuje °dhajajo kamioni enakovrstnih predmetov, na desetine in desetine mentrg, miz, klopi, omar, skrinj, kosov lesa kar v kubikih, odhajajo (se za večno poslavljajo brez kakšnega ceremoniala) kipci, ljudska dela, razpela, še zadnje zibelke, preden zaspimo v trden spanec pozabe. Zbogom identiteta... (foto I. Počkar) Nas čaka podobna pot kot sosede Italijane, ki bojda po tujini iščejo in odkupujejo pred leti odprodano in v tujino odpeljano kulturno dediščino? Za preproste predmete svoje kulturne dediščine Francozi radi dobro poskrbijo, obnavljajo stare hiše, z ljubeznijo skrbijo za stare mize, skrinje, omare svojih prednikov, ne moti jih, če v starinarnici odkupijo slovenski kos interierja, sicer pa, saj sploh ne zvedo, da je slovenski. In tako kos za kosom, se palača slovenskega premičnega kulturnega premoženja sesuva v podrtijo. Koliko skrinj bo še moralo oditi? Koliko mentrg bo še moralo služiti tujcem? Koliko miz bo moralo še brezimno trpeti tujino? Koliko kipcev in razpel bo moralo zmoliti še koliko očenašev, da se bo odprlo predvsem slovenskemu ministrstvu za kulturo, tudi mnogim etnologom -muzealcem, daleč zadaj pa še slovenskemu človeku nasploh (saj tako zadnji zve in se zave takšnih polomij), da z našim dovoljenjem ali tudi brez njega, naši in tujci siromašijo Slovenijo, mojo državo in bo čez nekaj let naš, takozvani etnološki teren, naše etnološko, strokovno zaledje, do konca obran okostnjak, da se bo bajta naše premične, etnološke in druge kulturne dediščine, od silne praznine tiho, kot zna le Slovenec, sesula v prah, še silni minister Capuder se bo po francosko delal nevednega in ji ne bo utegnil ali hotel reči niti ZBOGOM. Nešteto lepih Kristusov je izginilo s križev LETNA KONFERENCA ICME/ICOM 1991 V MUENCHNU RALF ČEPLAK Od 13. do 20. oktobra 1991 je v Muenchnu potekalo skupno zasedanje - Nemškega društva za neevropsko etnologijo (Voelkerkunde) - Avstrijskega etnološkega društva - Dunajskega antropološkega društva - Berlinskega antropološkega društva in - Društva za etnologijo in prazgodovino Zasedanje je bilo razdeljeno na več simpozijev, v okviru katerih so predstavili posamezni strokovnjaki svoje referate, po referatih pa je tekla diskusija. Simpoziji so imeli skupne naslovne teme kot npr: - Razvojna etnologija - Zgodovina etnologije - Vprašanja študija etnologije - Delo v neindustrijskih družbah - Uporaba računalnika v etnologiji - Etnologija konfliktov - Metode arhitekturnega raziskovanja - Premostitev nepremostljivega: norci, čarovniki, ritualni klovni - Evropi kultur naproti. Spremembe v vzhodni Evropi in njihov vpliv na muzejsko delo in še cela vrsta drugih. Zadnje imenovan simpozij (Evropi kultur naproti. Spremembe v vzhodni Evropi in njihov vpliv na muzejsko delo) je bil hkrati tudi letno srečanje organizacije ICME -Mednarodnega komiteja etnografskih muzejev, ki deluje v okviru ICOM-a (Mednarodne organizacije muzejev) pri UNESCU. Zbrali smo se člani ICME-ja, sami muzejski delavci iz najrazličnejših etnografskih muzejev. Na tem simpoziju sem tudi sam sodeloval z referatom. Uvodne besede sta imela podpredsednik ICME-ja David Boston direktor Horniman muzeja iz Londona ter Martin Proesler, svobodni etnolog, ki sodeluje z Linden muzejem (muzejem neevropskih kultur) v Stuttgartu. Vinoš Sofka, član izvršnega odbora IGOM, sicer pa dolgoletni predsednik ICOFOM-a (mednarodnega komiteja za muzeologijo) ter vodja Statens Historiska Museum-a iz Stockholma je v svojem referatu MUZEJI, MUZEOLOGIJA IN SPREMINJAJOČI SVET izpostavil problem velikih socialnih, ekonomskih in kulturnih sprememb, ki se dandanašnji odvijajo v bivših totalitarnih režimih v centralni in Vzhodni Evropi in prinašajo s seboj izredne preobrate v političnih sistemih in strukturah teh družb. Muzeji v teh geopolitičnih območjih se srečujejo z novimi situacijami in novimi zahtevami. Kot svobodne kulturne inštitucije v službi družbe morajo ne le ohranjati materialne dokaze bližnje zgodovine preteklih desetletij in tudi sedanjih sprememb temveč tudi sodelovati v življenju svoje okolice in ji pomagati na poti k pravi demokraciji. Poleg tega morajo iskreno poravnati račune s preteklostjo in uporabo oz. izrabo muzejev za namene totalitarnih režimov. To bo dolgotrajen proces, ki bo zahteval osveščenost in trdo delo. Muzeologija kot teoretična osnova in ICOMov kodeks profesionalne etike pomenijo pomembno orodje za izpeljavo teh nalog. Vplivi omenjenih sprememb na mednarodne odnose prizadetih držav ter na druge države oz. družbe po svetu, ki še vedno živijo v podobnih razmerah kot so do nedavna živele države centralne in vzhodne Evrope so več kot očitni. Resne objektivne analize preteklosti teh problemov, ki so nastali ob spremembah lahko v veliki meri pomagajo muzejem in muzejskim strokovnjakom, ki se soočajo ali se bodo v kratkem soočili s podobno situacijo. Damodar Frlan, predsednik nacionalnega ICOM komiteja Hrvaške in hkrati direktor Etnografskega muzeja iz Zagreba je v svojem referatu ETNOGRAFSKI MUZEJI NA HRVAŠKEM: MED POSTMODERNO EVROPO IN PREMODERNO REALNOSTJO predstavil sedanji položaj muzejev na Hrvaškem, s posebnim ozirom na etnografske muzeje v zvezi s specifično politično, kulturno in profesionalno situacijo. V mnogih ozirih so muzejske aktivnosti pod močnim vplivom postmoderne situacije v Evropi (ki jo karakterizira eklekticizem, pluralnost in enotnost idej in kultur, unifikacija Evrope, izginjanja perspektive, ki jo je povzročala kriza in dekadenca kulture). Po drugi strani, pa se hrvaški muzeji soočajo s situacijo, ki jo motijo oz. nanjo vplivajo stara mentaliteta in nove politične okoliščine - naraščanje nacionalističnih občutkov, vojna in nevarnost destrukcije kulturnih spomenikov, potrebe po izražanju nacionalne identitete. V nekaterih aspektih je moč opisati te razmere kot karakteristične za pre-moderno Evropo. Jana Souckova, predsednica nacionalnega ICOM komiteja Češkoslovaške in hkrati direktorica Naprstkovega muzeja azijskih, afriških in ameriških kultur v Pragi je v svojem referatu SPREMEMBE V ETNOGRAFSKEM MUZEJU V PRAGI obravnavala funkcijo antropološkega muzejskega dela, kot jo je definirala uradna kulturna politika nekdanje socialistične Češkoslovaške v nasprotju z aktualnim delom čeških in slovaških muzejev. Ti neuradno izdelani koncepti pomenijo splošno vodilo za bodoče delo muzejev. Opozorila nas je tudi na problematiko financ, varovanja, muzejske zaščite ter slabega stanja muzejskih stavb. Tarnaš Hoffmann, generalni direktor Neprajzi Museuma v Budimpešti nam je v svojem referatu ETNOGRAFSKE ZBIRKE NA MADŽARSKEM predstavil kratko zgodovino etnografije in etnografskih muzejev na Madžarskem od 1803 do danes dustrijskem oblikovanju na Slovenskem v 19. stoletju. Kustosi SEM-a so se udeležili tudi številnih posvetovanj, srečanj in strokovnih sestankov. Ralf Čeplak je sodeloval pri organiziranju muzeološke prireditve MUZEOFORUM, bil imenovan v predmetno skupino za umetnostno vzgojo in kulturno dejavnost v srednjih šolah, sodeloval v skupini za pripravo nove zakonodaje za varstvo premične kulturne dediščine pri Zvezi muzejev, dal pobudo za ustanovitev slovenskega nacionalnega IGOM komiteja, s pripravnico Jano Tomažič sta se udeležila letne konference ICOM/ICME v Muenchnu; predlagan je bil za člana delovne skupine Ministrstva za kulturo za področje muzejske dejavnosti ter imenovan s strani ministrstva za kulturo za člana ekspertne skupine za področje muzejske dejavnosti in postal član strokovne komisije za delovni program skupnosti muzejev Slovenije, ter vodja strokovne komisije za tisk. Irena Keršič se je udeležila 15. kongresa Zveze evropskih muzejev na prostem, ki je bil ob proslavljanju 100-letnice muzeja na prostem -SKANSNA. Sodelovala je tudi na delovnem posvetu o mreži muzejev na prostem, ki sta ga organizirala ZVNKD iz Kranja in Slovensko konservatorsko društvo, na posvetu v Lendavi, kjer so potekale Paralele med slovensko in hrvaško etnologijo in na simpoziju o Ljudski arhitekturi na območju Alpe-Jadran. Alenka Simikič in mag.Marjeta Mikuž sta se udeležili konference CIDOC-a v Kopenhagnu na Danskem. RAZISKOVALNO IN PUBLICISTIČNO DELO Poleg raziskovalnega dela, povezanega z razstavnimi projekti, smo opravili še več drugih raziskovalnih nalog ter objavili vrsto člankov in razprav. Tako smo izdali v tem letu katalog votivnih podob na Slovenskem, Slovenski etnograf 33-34, Etnolog 1 (52), katalog Med godci in glasbili. IZOBRAŽEVANJE Barbara Sosič in Jana Tomažič sta se v mesecu juliju udeležili Poletne šole v Brnu v okviru UNESCA. Mag.lnja Smerdel je bila oktobra na študijskem potovanju na Danskem. V muzeju smo organizirali računalniški tečaj (MS DOS, Wordstar, Norton, dBASE) in tri tečaje MODES-a. PROBLEMATIKA Vsi problemi, s katerimi se srečujemo v SEM pa zbledijo ob še največji težavi, namreč izredni prostorski stiski, na katero opozarjamo že leta. Ves trud - in tega ni malo - ki ga vlagajo delavci SEM in njihovi številno sodelavci, vodi želja; čim bolje in popolneje predstaviti Slovenijo in Slovence nam samim in svetu. In ves ta trud ostaja brez pravega učinka prav zaradi tega, ker ga ni mogoče ustrezno predstaviti, v ustreznih prostorih namreč. Kljub temu, da se v vseslovenskem interesu za ustrezen projekt še vedno potegujemo, saj so vsem znani napori za pridobitev bivše Mladike, pa je prihodnost zbirk Slovenskega etnografskega muzeja še vedno negotova. Jankovič Darinka POKRAJINSKI MUZEJ V MARIBORU 1. Delo v etnološkem oddelku PMM je v preteklem letu potekalo po ustaljenem programu. Poleg skrbi za stalno etnološko zbirko muzeja, depoja in dokumentacije je bilo v letu 1991 prvenstveno delo na izpopolnjevanju muzejske dokumentacije. Primerjave muzejskih inventarnih knjig Muzejskega in Zgodovinskega društva v Mariboru z današnjo inventarno knjigo so pokazale, da je najnovejša inventarna knjiga pomanjkljiva, saj manjkajo nekateri osnovni podatki o muzealijah, ki so nujni za etnološko stroko (izvor predmeta, cena ob nakupu, do kdaj je bil predmet aktivno v uporabi in ob kakšnih prilikah). Manjkajoče podatke sem prepisal na posebne kartotečne liste. Narejena so bila poročila za 206 predmetov (pribl. 10% etnološkega muzejskega fonda). V Pokrajinskem muzeju Maribor je večina podatkov, ki jih je po vojni zbrala ekipa Zgodovinskega društva Maribor. Med temi je precej etnološkega gradiva (stavbarstvo, gospodarstvo itd.). Del le teh (s področja Pohorja in Dravskega polja) sem vnesel v računalnik. Vanj sem vnesel tudi podatke o slikah na steklu (255), panjskih končnicah, votivnih figurah, modelih za lect, del muzealij s področja notranje opreme in tekstila. Podatki o predmetih, ki so v širšem izboru za razstavo Anton Martin Slomšek, so tudi računalniško obdelani. V izboru je 87 muzealij in bi po prvotnem scenariju etnološkega dela razstave zajemali šest tematskih sklopov, s katerimi bi v osnovnih potezah lahko pokazali način življenja večinskega prebivalstva na Slovenskem v Slomškovem času. V zvezi z omenjeno razstavo sem se udeležil več sestankov v ožjem ali širšem krogu. Sestavil sem tudi osnovno shemo za etnološki del razstave. V SEM sem pregledal fototeko muzealij, ki bi prišle v poštev za omenjeno razstavo. Konzultiral sem tudi s kolegi omenjene ustanove. Za interno muzejsko delo je pomembna zaščita muzealij pred propadanjem. V letu 1991 smo skupaj z restavratorjem izvedli zaščitni premaz vseh lesenih eksponatov, ki so razstavljeni v stalni etnološki zbirki, kakor tudi tistih, ki so deponirani v skrinjah ali omarah v stalni zbirki. Kljub dejstvu, da smo že pred dvema letoma v depoju namestili kovinske police, je potrebno poudariti, da je tu še vedno premalo prostora za ustrezno (predvsem pregledno) nameščanje muzealij. Ni mi ravno v ponos zapisati, da hranimo preko 25% vseh deponiranih muzealij v skrinjah in omarah, ki so obenem muzealije in nekatere nameščene celo v stalni etnološki zbirki muzeja. Žal je preparatorska delavnica tako kadrovsko kot tehnično prešibka, da bi lahko vsak predmet, predno ga namestimo na ustrezno mesto v depoju, pravilno zaščitila, restavrirala in konservirala. Tako pa se v depoju nahajajo skupaj že zaščiteni in restavrirani predmeti (v manjšini) in ostali, ki še niso šli prek rok spretnega restavratorja. Prav tu vidim problem nadaljnjega zbiranja etnoloških predmetov, kar je vsekakor ena od primarnih nalog muzejev, saj je depo z 69m2 očitno premajhen da bi lahko vanj deponirali novopridobljene predmete etnološke vsebine (problem so predvsem večji kosi, orodja, pohištvo ipd.) in prav zato bo v bodoče težko zbrati vsaj nekaj zaključenih sklopov, ki bi prikazali v etnologiji tako popularen način življenja. V času agresije JLA na Slovenijo smo evakuirali del muzejskih eksponatov. Iz etnološkega oddelka smo umaknili slike na steklu, ki smo jim po končani nevarnosti ustrezno zaščitili originalne lesene okvirje in jih namestili vzbirko v prvotni obliki. V zvezi z razstavno dejavnostjo bi omenil, da smo v marcu pripravili vitrino meseca "Velikonočni praznik" v galeriji Ars sacra. Za to prezentacijo smo zbrali 47 predmetov iz naše zbirke in praznike dostojno predstavili v omenjeno galeriji. Poleg tega sem sodeloval pri postavitvi gostujoče arheološke razstave iz Zadra "Antično steklo Argyruntuma" in občasno fizično pomagal pri postavitvi razstave "Nekoč je bilo v modi". Sodeloval sem tudi pri prevzemu, postavitvi in podiranju gostujoče razstave "iz materialne kulture koroških Slovencev", ki je gostovala v našem muzeju v drugi polovici novembra. C. H. Hanson, portret Slomška, 1847 (foto Pokrajinski muzej Maribor) Nadaljeval sem z delom na fototeki in negativoteki. Na novo sem vpisal in ustrezno dokumentiral fotografije in negative, ki so nastali v letu 1990 na mladinskem raziskovalnem taboru Znanost mladini v Rušah. V času tabora (julij 1990) je bilo posnetih preko 200 fotografij (točneje 6 filmov leica format), ki prikazujejo oblike kmečkega dela, arhitekturo, notranjo opremo itd. Podobno velja tudi za terenski arhiv, ki ga bo mogoče v bodoče voditi računalniško. Tudi v preteklem letu sem sodeloval kot mentor pri seminarskih in diplomski nalogi študentuv etnologije. Omenil bi le diplomsko nalogo Lidije Padežnik "Ozkotirna železnica Poljčane Zreče in življenje ob njej", ki se loteva problema načina življenja ljudi, ki jim vlak ni bil le transportno sredstvo, temveč tudi del njihovih življenjskih navad. Več let tudi sodelujem z mladimi raziskovalci iz Maribora in okolice. Od leta 1985 teče sodelovanje z Gozdnim gospodarstvom v Mariboru. Gozdarji se predvsem zanimajo za gozdne učne poti, v sklop katerih bi postavili tudi gozdarsko muzejsko zbirko (Bolfenk na Pohorju). Po konzultacijah z ing.Žnidaršičem sem pripravil v Domu inženirjev in tehnikov v Mariboru predavanje o problematiki zbiranja, varovanja in interpretacije muzejskega gradiva z gozdarsko tematiko. Redno sem bil na voljo kustosom drugih muzejev pri izposoji gradiva in z nasveti. Vzorno je bilo sodelovanje s Slovenj Gradcem, Ljutomerjem in Ptujem. V preteklem letu sem opravil sedem vodstev po muzejskih zbirkah. Zaradi vojne v Sloveniji je preteklo leto odpadel ruški tabor (v predvidenem terminu), kjer smo hoteli nadaljevati v letu 1990 začeto delo o vprašanju poljedelstva in prehrambene kulture. V ta namen sem sestavil ustrezno vprašalnico in določil področje, kjer bi z mladimi raziskovalci terensko delali. Prav zaradi vojne je bilo izgubljenih tudi nekaj terenskih dni. 2. V preteklem letu sem inventariziral 36 predmetov iz etnološkega depoja (tkalstvo, pohištvo, izdelki iz slame, transport). Večina teh predmetov je prišla v muzej slučajno, zato za nekatere ni bilo mogoče ugotoviti niti provenience, za nekatere niti namembnosti. Dopolnjevanje s podatki iz prejšnjih inventarnih knjig in literature je bilo že omenjeno. Etnološki oddelek je v letu 1991 pridobil 32 novih predmetov in sicer 5 z nakupom in 27 s poklonom. Pridobili smo plastiko sedečega hrvatskega Kristusa, ki je datiran z letnico 1830. Predmeti so vpisani v akcijsko knjigo muzeja, kjer je podan tudi opis in namembnost. 3. Študijskih potovanj v preteklem letu ni bilo. Udeležil sem se dveh predavanj v okviru muzeoforuma v Ljubljani, nadalje ogled deželne razstave v St.Pavlu na Koroškem, udeležil sem se predstavitve bodoče občasne razstave "Turkerije" v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. Privatno sem se udeležil geografsko etnološke ekskurzije po pirenejskem polotoku in ogleda romske cerkve v Stes-Maries-de-la-Mer. Ogledali smo si tudi etnološke, geografske in zgodovinske spomenike Cmargue v Franciji. 4. Nadaljeval sem z delom na raziskovalni nalogi "Železničarska kolonija Studenci v Mariboru". Poleg zbiranja in preučevanja literature na temo delavske kulture (pregledal sem nekatere teoretične članke nemških, avstrijskih, čeških in poljskih avtorjev kot so Peuckert, Commenda, Pargač in drugi), sem bil okrog deset dni v koloniji, kjer me je zanimalo predvsem stensko okrasje posameznih stanovanj in njihova porazdelitev po posameznih prostorih. Veliko izhodišč mi je nudilo Posvetovanje etnologov septembra 1990 v Mariboru, saj so bili vsi referati objavljeni v ČZN. Kompleks kolonije se nam še vedno kaže kot izjemen etnološki in sociološki spomenik, predvsem ohranjene urbanistične zasnove in objekti sami, ki so zadržali svoje forme od časa nastanka (1863-1871) pa vse do danes. Dosedanja raziskava je poleg zgodovinskega nastanka kolonije (vzroki) poskušala pokazati tudi prebivalce kolonije in njihov življenjski stil v treh obdobjih (do prve svetovne vojne, med vojnama in po letu 1945). Značilnost življa v koloniji je vse do leta 1945 vezana na tradicijo v vseh pogledih vsakdanjega življenja, kajti lahko je bilo prikazati na podlagi izročila njihov izvor (tako socialni, regionalni ali celo nacionalni, mestni ali podeželski). Navedene značilnosti se še zdaj deloma kažejo pri stenskem okrasju posameznih gospodinjstev. Prav tema krašenja stanovanja je bila v preteklem letu glavna iztočnica za umetniški okus ali celo kaj širšega v načinu življenja najstarejše delavske kolonije v Mariboru. Slomškov škofijski grb (foto Pokrajinski muzej Maribor) 5. Od domačih razstav sem si ogledal razstavo ur v Narodnem muzeju v Ljubljani, v tujini pa deželno razstavo "900 let benediktinskega samostana v Št.Pavlu na Koroškem". Priložnostno sem obiskal muzej v Škofji Loki in muzej na prostem v Martinu na Slovaškem. 6. Napisal sem daljši sestavek "Pust, čas presneti", kjer sem predstavil pustne like Štajerske in Prekmurja. Sestavek je bil objavljen v Glasilu LDS Ruše in predstavljen na radiu Maribor, v ČZN je bil objavljen članek "Preučevanje delavske kulture v Mariboru. ČZN 62 n.v. 27, zv.1, Maribor 1991 str. 153 dalje. Za Slovenski etnograf pripravljam sestavek o problemu ovtarske službe v okolici Maribora, za kar sem zbiral gradivo v zadnjih mesecih preteklega leta (pisno in ustno). Tone Petek BELOKRANJSKI MUZEJ METLIKA V letu 1991 je Belokranjski muzej v Metliki praznoval 40-letnico delovanja. Zato je bilo tudi moje delo prvenstveno naravnano k temu jubileju. Imela sem dve nalogi, ki sta me intenzivno zaposlovali vse leto. V muzeju smo se odločili za delno prenovo stalnih zbirk, kar je zaradi malo zaposlenih pomenilo poleg strokovnega tudi veliko tehničnega dela. Galerijska in etnološka zbirka sta bili postavljeni delno na novo, sicer v podobnem konceptu kot prej, a vendar z večjim številom zamenjanih predmetov. Kar pa se mi zdi za etnološki oddelek najpomembnejše je to, da smo vse predmete v stalni zbirki na novo zaščitili. Predvsem za lesene predmete je bil že skrajni čas. Hkrati s prenovo stalnih zbirk je potekala adaptacija grajske kleti, v katero smo želeli postaviti novo stalno vinogradniško zbirko. Dva višinska nivoja kleti sta mi dala idejo za prikaz notranjščine nekdanje belokranjske zidanice. Šlo naj bi za nekakšno rekonstrukcijo, kolikor je pač v danem prostoru možna. V teh prvih trenutkih, ko sem se odločala kaj in kako, mi je z nekaj zelo koristnimi nasveti pomagal arhitekt Marjan Loboda. Najpomembnejši cilj, ki sem si ga zadala, je bil zbrati čim več različnih predmetov, ki sojih uporabljali belokranjski vinogradniki še nedavno, pa tudi pred petdesetimi in sto leti. Izkazalo se je, da smo jih kar nekaj rešili propada v zadnjem trenutku. Zato se mi je ta 'akcija’, če ji lahko tako rečem, zdela še toliko več vredna. Postavitev zbirke je takšna, da nas spominja na čase, ko je v zidanicah dihal zgolj les, ko še ni bilo v njih železa, plastike in drugih pripomočkov modernega časa. V zbirki je okoli tristo predmetov in vse sva z našo hišnico Ano Gomoljevo očistili in zaščitili. S tem je bili opravljeno res veliko delo. Težka je bila odločitev v zvezi s podnapisi. Kaj narediti, če naj bo "ambient pravi", in če naj zbirka izpolni svoje osnovno poslanstvo, da je vzgojna. Kompromis sem našla v zloženki, kjer so narisani najbolj značilni predmeti, predvsem tisti, za katere je možno, da jih vsaj mladi ne poznajo več. Zraven so napisana njihova belokranjska imena. Otvoritev zbirke je bila na martinovo. Na dvorišču metliškega gradu seje zbralo kar veliko ljudi, ocenili smo, da gotovo čez tristo. Prišli so kolegi etnologi in drugi muzealci iz nekaj slovenskih muzejev, še posebej pa smo se razveselili belokranjskih vinogradnikov, kajti brez njihovih darov te zbirke nikoli ne bi imeli. Tudi tisto dopoldne se mi je spet enkrat potrdilo prepričanje, da lahko najde etnolog muzealec največje veselje in zadovoljstvo v terenskem delu. Občutek, da so te ljudje sprejeli za svojega, da lahko prideš k njim kadarkoli, kot domov, je eden najlepših. In v Beli krajini je res tako. Kakšne vtise je omenjena zbirka pustila pri slovenskih etnologih ne vem, čeprav bi želela slišati njihova strokovna mnenja. Tudi zaradi odločitev in dela v prihodnje. Od temelja, ki ga postavlja zbirka, je seveda možno nadaljevati. Raziskovanje posameznih segmentov vinogradniškega življenja mi lahko v prihodnosti odpira novo delo. Zaenkrat je šlo le za potrditev, da je bilo in je vinogradništvo še vedno tako pomembna sestavina načina življenja Belokranjcev, da morajo to obiskovalci v našem muzeju prav posebej zaznati. Skozi leto sem opravila še nekaj drugih manjših nalog. Tako sem v mesecu juniju 1991 na prošnjo KUD Žumberak iz Novega mesta sodelovala pri postavitvi entološke zbirke v žumberški vasi Radatoviči. Nekaj predmetov so Žumberčani zbrali sami, nekaj jih je posodil muzej iz Jastrebarskega, večje število pa naš Belokranjski muzej. Občasno namreč tudi mi pridobimo kakšen predmet iz Žumberka, saj smo na meji in je prebivalstvo tu in tam v mnogočem prepleteno. V Radatovičih smo postavljale zbirko kolegice etnologinje mag. Dragica Cvetan Žakula iz muzeja v Jastrebarskem, Ivica Križ iz Dolenjskega muzeja v Novem mestu in jaz. Ugotovile smo, da je zelo poučno, če se kdaj dobimo pri takšnem konkretnem delu, izmenjale smo lahko izkušnje in mnenja. Poleg vsega napisanega pa je v muzeju potekalo tudi moje redno delo, kar pomeni, da sem inventarizirala predmete, urejala razno dokumentacijo, fotografirala, pomagala pri postavljanju občasnih razstav, vodila obiskovalce po stalnih zbirkah Belokranjskega muzeja. Veliko je bilo tudi drugega, bolj tehničnega kot strokovnega dela, saj nas je v muzeju premalo, da bi vsak lahko opravljal le 'svojo’ nalogo. Omeniti moram še to, da smo v muzeju v začetku letošnjega leta odkupili kompletno bojansko žensko nošo. Čeprav smo imeli že eno povsem podobno, se nam je zdelo prav, da kupimo tudi to, saj tovrstnih predmetov ni več ravno veliko. Da je način življenja v belokranjskih vaseh s srbskim prebivalstvom še posebej zanimiv za entologa, pa seveda ni potrebno posebej razlagati. Pri tem odkupu mi je zelo požrtvovalno pomagala in svetovala dr. Marija Makarovičeva, predvsem v zvezi z ocenitvijo vrednosti noše. Ker je bila v mojem lanskem poročilu v Glasniku SED napaka pri številu etnoloških predmetov, naj končam s podatkom, da je imel Belokranjski muzej v Metliki ob koncu leta 1991 v svojih razstavnih prostorih in depojih 2465 etnoloških predmetov. Andreja Brancelj POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ Tako kot "ponavadi", je tudi to leto potekalo v usklajevanju podiplomskega študija z rednim delom ter delom na posameznih raziskovalno - razstavnih projektih. Sistematično audiovizualno dokumentiranje (s S VHS in VHS video tehniko, diapozitivi, črno - belimi fotografijami) je najtesneje povezano z raziskovalno dokumentarnim delom, orientiranim predvsem na naslednja področja: 1 -audiovizualno dokumentarno in raziskovalno delo tistega, kar je relevantno za našo institucijo, 2 - za redno delo etnološkega oddelka, 3 - za individualno ali teamsko projektno delo. J ur jev sejem v Ptuju (foto A. Gačnik) V prejšnjem letu se je tako "rodila" naslednja video in foto dokumentacija: pustni karnevalski utrip na Ptuju in Ormožu, otroško pustno rajanje na Ptuju, politični in strokovni nagovori ob 100. obletnici trsničarstva v Juršincih ter ob tem odprtje nove hladilnice in priložnostne razstave o trsničarstvu, prireditev Dobrote slovenskih kmetij (Ptuj), Jurijev sejem (Ptuj), Praznik vina v Podgorcih, postavljanje mlaja in kresovanje v okolici Ptuja inv Moškanjcih, dokumentiranje vojaških barikad ter vojne škode na področju občin Ptuj in Ormož, dokumentiranje razstave Pokrajinskega arhiva Ptuj Trta in vino skozi čas (sejem v Gornji Radgoni, Ljubljana), Martinovanje v Ormožu, otvoritev vinogradniške zbirke Belokrajnskega muzeja v Metliki, detaljno dokumentiranje razstave Trgovina v Šaleški dolini (Velenje), demonstracij na Ptuju proti ponovni namestitvi vojske v prostore nekdanje vojašnice itn. Narejene je še veliko video in foto muzeološke dokumentacije (dokumentacija in analiza večih stalnih in občasnih razstav). Ogledal in analiziral sem več muzejskih razstav: vseh tistih na Ptuju, kot tudi večine razstav v grafičnem muzeju v Rogaški Slatini (Hrana in pijača skozi stoletja...), Velika noč (Ars sacra, MB), Na robu (MKC, MB), Jože Cebej, Ure skozi stoletja, Tendence v sodobni nemški holografiji, Kelti (Benetke), Pismo brez pisave, o ljudskih glasbilih v SEM, Trta in vino skozi čas, Slovenske Atene itn. Pričel sem s sistematsko muzeološko analizo slovenskih muzejev ter tako že opravil nekatere analitične sondaže v muzejih: MS, Lendava, MB, CE, Velenje, Metlika in L). Tesnejše sodelovanje je vzpostavljeno zlasti z velenjskim muzejem oz. s Kulturnim centrom Ivan Napotnik. Za nekaj dni sem se udeležil raziskovalnih taborov Paški Kozjak 1991 ter Markovci 1991. Glavnina mojega interesa je bila, poleg strokovne orientacije tabora, usmerjena predvsem k organizacijskim vprašanjem. Udeležil sem se večine posvetov in predavanj v organizaciji SED, okrogle mize o slovenskem muzealstvu (Delo), okroglih miz o turizmu in kulturi na Ptuju, okroglih miz o slovenskem vinskem kozarcu (Ormož), kolokvija o regionalizmu (MB), "pokopa" ICOM-ovega jugoslovanskega nacionalnega komiteja v Zagrebu ... Udeležil sem se tudi vseh muzeoforumov, "etnoloških vzporednic" v Lendavi kot diskusant ter simpozija DMS v Šmarjeških Toplicah kot referent (performance je potekal ob zato narejenem dia programu). V mesecu juliju sem se udeležil enomesečne mednarodne poletne šole muzeologije (ISSOM) v Brnu (ČS), ki poteka pod okriljem mednarodnih organizacij - IGOM / UNESCO. Privatno sem se izobraževal v Romuniji, kjer me je prvenstveno zanimalo razmerje med državo in muzeji, sistemi financiranja ter tendence v nadaljnjem razvoju, predvsem pa tradicija, organiziranost in konceptualnost muzejev na prostem. Projekt "Črna luknja, beli klin" (Erotika na Štajerskem) je momentalno "zamrznjen", zaradi pravnih in finančnih problemov, povezanih z odkupom nekdanje mestne hiše, v kateri naj bi bila inštalirana razstava. Team sodelavcev, povezanih v Interdisciplinarno sex delavnico, se bo ponovno aktiviral v letu 1993. Možna realizacija projekta se tako prenaša v leto 1994 / 95. Pasivno raziskovalno delo se kljub vsemu nadaljuje. V okviru Zveze muzejev Slovenije sem sprejel mandaturo strokovne skupine za izobraževanje. Pripravil sem obsežen program delovanja in organiziranosti te skupine, podal različne možne izobraževalne alternative, definiral kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne akcije... "Protivojaške" demonstracije v Ptuju (foto A. Gačnik) Večina raziskovalne energije in kreacije je usmerjena k projektu "Zbiram - torej sem" (razstava o fenomenu zbirateljstva in privatnih zbiralcih). Realizacija projekta je povezana s prvo polovico maja 1992. Intenzivno delo je potekalo in bo še potekalo na izdelavi muzeološkega in komunikacijskega elaborata, povezanega z novim "etnološkim" muzejem v prostorih nekdanje grajske žitnice, objektih na turnirskem prostoru in pristavi (prva delovna verzija obsega okoli 100 strani). Predpogoj za vsa nadaljnja dela je popolna izpraznitev grajske žitnice (trenutno služi kot depojski prostor večim oddelkom muzeja), zato se tudi dogovarjamo za preureditev grajskega podstrešja za depojske namene. izdelal sem elaborat vzporednih kulturnih aktivnosti, povezanih z razstavo "Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu" (Turguerije v ptujskem muzeju). Na podlagi črno belih fotografij in glasbe sem naredil 45 minutni video dokumentarec o mednarodni poletni šoli muzeologije (ISSOM) v Brnu. Večkrat sem aktivno sodeloval na občinskih skupščinskih sejah, namenjenih kulturi in turizmu ter objavil nekaj aktualnih ali problemskih tekstov, zlasti v lokalnem časopisju (Tednik): -Unesco in izobraževanje / Udeležba na mednarodni poletni šoli muzeologije v Brnu na ČS, Tednik, 26. 9.1991 -"Janša -...prosim" / Ptuj - mesto brez vojske, realnost ali utopija, Tednik, 16.12. 1991 Objavljeni strokovni teksti: -Vino in muzej / Ptujski vinološki muzej "včeraj" in "jutri" (ker "danes" ga ni), Argo, XXXI-XXXII, 1991, str. 60-62 -Muzeologija in barve / Belo, ki te ljubim belo oziroma bela barvna tradicija v slovenskih muzejih, Zborovanje DMS, Šmarješke Toplice, 13. do 14. november 1991, str. 5-12 Aleš Gačnik V letu 1991 so na oddelku potekala sledeča dela. Pridobili smo opremo za markovške pustne orače. Izdelal jo je mojster Konrad Šmigoc iz Spuhlje. Ob pustu je bila manjša razstava mask (kurenti, ruša, picek) v avli Cankarjevega doma v Ljubljani. Razstava je bila postavljena v zvezi s tiskovno konferenco o Kurentovanju na Ptuju, ki je bila prav tako v Cankarjevem domu. Etnološki oddelek je s svojimi eksponati sodeloval na razstavi Trta in vino skozi čas, ki jo je pripravil Zgodovinski arhiv iz Ptuja. Na ogled je bila na vinskem sejmu v Gornji Radgoni in Ljubljani. Pregledoval sem pisane vire o šemljenju na ptujskem in ormoškem področju. Na terenu sem zbiral informacije o maskah. Dokumentiral sem kurentovanje in letne sejme (Jurijev, Ožbaltov in Katarinin sejem). Sistematsko smo uredili negativoteko, fototeko in diateko. Pričeli smo tudi s preurejanjem depojev. Izdelali smo načrte za njihovo tehnično opremo. Proti koncu leta smo pričeli z obdelavo materiala (čiščenje, fotografiranje s ČB in DIA filmi, določitev števila predmetov za konserviranje v letu 1992). Vsi podatki se bodo vnašali v računalnik. Dela smo zaradi mraza prenesli v pomlad 1992. Sodeloval sem pri tečaju Zavodnike po muzejskih zbirkah in bil mentor srednješolki pri pisanju seminarske naloge o kmečkem stavbarstvu v občini Ormož. Andrej Brence DELAVSKI MUZEJ RAVNE NA KOROŠKEM Na severu Slovenije so med Karavanke in Pohorje vklenjene Ravne na Koroškem. Tu so v začetku 50-ih let začeli vneto zbirati gradivo in postavljati zbirke. Pod vodstvom Franja Baša, Boga Teplyja, Franca Sušnika, Avgusta Kuharja in drugih so najbolj zagnani uresničevali svojo ljubiteljsko strast in postavili temelje Delavskemu muzeju. Leta 1951 so ustanovili pripravljalni odbor in leta 1953 postavili na ogled prvi objekt na prostem - repač. Leta 1956 je Okrajni ljudski odbor Maribor z odločbo št.06/1 4449/1 z dne 18.2.1956 ustanovil muzej kot proračunski zavod s sedežem na Ravnah na Koroškem in mu določil področje "...proizvodnega in družbenega razvoja Mežiške, Mislinjske in gornje Dravske doline." Leta 1965 so muzej, zaradi neurejenih formalnosti, in ker v muzeju ni bilo stalno zaposlenega delavca, priključili k takratni Študijski knjižnici (danes Koroška osrednja knjižnica "dr.Franc Sušnik"). Leta 1991 so si obiskovalci pod strokovnim vodstvom ogledali stalne muzejske zbirke: železarsko, rudarsko zbirko, oddelek železarske zbirke Muta (postavljena leta 1957, v 70-ih letih so nekatere predmete prenesli v muzejsko zbirko na Muto), dimnico, gozdarsko in lesarsko zbirko, lapidarij, objekte na prostem (repač, mehansko peč rudnika Mežica, enoramenski tri tonski žerjav, valjčne stoje iz železarne na Ravnah, lokomotivo z ozkotirno železnico, brusilni stroj iz papirnice na Prevaljah, kaščo in frnačo in spominsko zbirko Prežihovega Voranca - Prežihovo bajto. Kljub bogatim stalnim muzejskim zbirkam in gradivu v depojih je moral muzej v letu 1991 ministrstvu za kulturo in nekaterim koroškim občinam dokazovati opravičenost svojega samostojnega delovanja. Ker so bili v muzeju zaposleni samo trije strokovni delavci, ni bilo stroge delitve dela po strokah, ampak smo sledili potrebam muzejskega dela. Tako je etnolog vodil skupine po stalnih zbirkah in opravil okrog 150 ur terenskega dela (tudi v sodelovanju z zgodovinarjem). Poleg originalnih fotografij in fotografij za reprodukcijo sta bili najpomembnejši muzejski pridobitvi čevljarska delavnica (621 predmetov) in priznanja in pokali Zveze sindikatov Slovenije, osnovna organizacija Železarne Ravne (180 predmetov). Ker je v muzeju še precej lesenih predmetov nezaščitenih, smo jih poskusili zaščititi z restavratorjem, vendar so ta dela ostala zgolj pri poskusih (20 predmetov). Etnolog seje dvakrat udeležil tečaja za uporabo računalniškega programa MODES, ki ga je muzej s tem tudi pridobil, vendar delo na programu teče počasi, ker muzej nima svojega računalnika. Najpomembnejša etnologova naloga v letu 1991 je bila dokončna priprava Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja - 20.stoletje, občina Ravne na Koroškem, ki je sestavni del raziskovalnega projekta Način življenja Slovencev v20.stoletju. Raziskovanje je bilo vsebinsko raznoliko, zato pa toliko bolj zanimivo, kar pa je hkrati odpiralo željo po poglobljenem raziskovanju posameznih tem. V Mežiški dolini, ki je razen spodnjega toka v celoti v občini Ravne na Koroškem, je bila zgodnja industrializacija. Začetki železarstva in rudarstva segajo v 1/.stoletje, višek pa sta doživela sredi 19.stoletja, ko je bilo to območje med industrijsko najbolj razvitimi v Sloveniji. Tudi v desetletjih po drugi svetovni vojni je bilo njeno mesto zaradi Železarne Ravne in Rudnika Mežica med gospodarsko najbolj razvitimi. Prav zato že ob zastavitvi dela ni bilo mogoče spregledati dejstva, da bi bila podoba življenja, predstavljena brez industrijskega delavstva, nepopolna in nepravilna. Industrializacija je bila s svojimi pozitivnimi in negativnimi posledicami tako intenzivna in vplivna, da tega preprosto ni bilo mogoče prezreti. Za predstavitev čim popolnejše podobe načina življenja so bili bolj pomembni posamezni kulturni pojavi, njihovi začetki in razvoj v prostoru kakor pa poklicna ali socialna skupina prebivalcev. Strelci z možnarji pred prvo svetovno vojno v Črni (foto Del. muzej na Ravnah) V poglavju Notranji ustroj je predstavljen razvoj posameznih "družbenih" dejavnosti. Največje spremembe v upravno-politični ureditvi so nastale po nastanku državne meje z Avstrijo leta 1918. Med pomembnejše družbene pojave pa lahko štejemo politično in nanj vezano društveno življenje, v katerem so se do prve svetovne vojne kazali vplivi germanizacije, in na drugi strani nastanek narodnoobrambnih društev. Liberalizem in katolicizem sta bila že po naravi drug proti drugemu, tu pa sta bila še narodnostno obarvana. Izobraževanje, tako redno kot izredno, je bilo intenzivno skozi vse 20.stoletje, le da je do prve svetovne vojne potekalo na utrakvističnih in nemških (osnovnih) šolah in le izjemoma na slovenskih. Enako zanimivo je slediti še razvoju drugih področij življenja, ki so v tem poglavju (pošta, promet, trgovina, gostinska dejavnost, šport, turizem, kulturna dejavnost,...). Demografski razvoj kaže na gospodarska nihanja, na vzpone in padce. Največja rast prebivalcev, vezana na priseljevanje, je bila po drugi svetovni vojni. Na gospodarskem področju je kontinuiteto ohranilo kmetijstvo, ki je bilo vse do 60-ih let 20.stoletja ekstenzivno, kmetje ob industrijskih središčih pa so iskali dodatni zaslužek v industriji; železarstvo in rudarstvo sta tudi danes najpomembnejši gospodarski dejavnosti. Najmočnejši skupini prebivalcev sta bili kmetje in industrijski delavci, druge skupine pa so bile manjše. Kmetje in delavci so živeli drug ob drugem, sodelovali in pomagali pa so si najpogosteje le toliko, kolikor so drug drugemu koristili. Sicer pa so med njimi obstajala nasprotja, ki so postajala vse manj izrazita po drugi svetovni vojni. Nastajanje nove skupine prebivalcev, industrijskih delavcev, sega v 17.stoletje, večina pa je izhajala iz kmečkega sloja. Tudi zato sta v Mežiški dolini že v drugi polovici 19.stoletja znana pojava, na eni strani odhajanje poslov in kmečkih otrok v industrijo in s tem povezano pomanjkanje delavcev na kmetiji in na drugi strani opuščanje kmetij in njihovo prehajanje v nekmečke roke. V času gospodarske uspešnosti podjetij do druge svetovne vojne je bil družbeni status delavcev ugodnejši od kmečkega, saj so kljub 12 urnem delavniku le imeli na razpolago zdravniško pomoč, tudi bolnišnice, bolniško zavarovanje, šole in druge ugodnosti. V času gospodarskih kriz pa je bil njihov položaj zelo slab, za nekatere celo beden. Zato so delavci pomagali pri kmečkih delih, vzameno pa dobili hrano ali zemljo, na kateri so pridelali vsaj krompir. Po drugi svetovni vojni se je razlikovanje med kmečkimi in delavskimi prebivalci zabrisalo (tudi zato, ker se je večina kmetov zaposlila v industriji). V tem času se je tudi zmanjšalo socialno razlikovanje, z njim pa tudi velika beda znana iz pred druge svetovne vojne. Uvajanje nekaterih novosti je bilo zaradi potreb industrije zgodnejše, vendar le ob industrijskih središčih. Splošen dvig standarda pa je bil najvidnejši po drugi svetovni vojni, ko so elektrificirali vsa naselja in zgradili številne gozdne ceste, napeljali vodo v hiše, omogočili telefonske povezave, v kmečkem gospodarstvu uvedli traktorje in kosilnice, drugod pa tovornjake in druge stroje in naprave. Vse to je vplivalo tudi na uvajanje drugih novosti tako v notranji opremi kot v stavbarstvu, oblačenju in prehrani, kmečkem gospodarstvu, industriji in obrti. Novosti na različnih področjih življenja so se uveljavile različno hitro, tradicionalna kulturna podoba pa se je najdlje ohranila v odmaknjenih hribovskih krajih. Med ohranjeno tradicionalno kulturno podobo velja omeniti šege in navade letnega kroga, ki so bile skupne vsem prebivalcem in le po drugi svetovni vojni je bilo opazno njihovo opuščanje, a so se ohranile do danes. Podobno je s šegami življenskega kroga, medtem ko so večino delovnih šeg opustili v 60-ih in 70-ih letih. Pri raziskovanju življenja v občini Ravne na Koroškem je bilo uporabljeno arhivsko gradivo (Arhiv Slovenija, Pokrajinski arhiv Maribor, arhiv Delavskega muzeja), časopisi (Korošec, Mir, Koroški fužinar) in domoznansko gradivo Koroške osrednje knjižnice "dr.Franc Sušnik", ustni viri zbrani s sodelovanjem informatorjev in različna literatura. Raziskovanje je pokazalo, da je bilo življenje v tej dolini polno dogajanj in sprememb, težko in neizprosno. Duhovno kulturo pa je v zadnjem stoletju, bolj kot kmetijstvo, oblikovala industrija. Tukajšnji prebivalci so se zgledovali po življenju zunaj svojih meja in hkrati vplivali na življenje v slovenskem in evropskem prostoru. Za raziskovalca, tako etnologa kot druge, je to nedvomno lahko izziv za nadaljnje raziskovanje in proučevanje načina življenja v Mežiški dolini. Vsako temo iz topografije je potrebno natančneje obdelati in pri tem pregledati arhivsko gradivo, sploh za te kraje tako pomembno 19.stoletje. Ker so bile tu različne poklicne (kmetje, rudarji, železarji, gozdarji, uradniki, učitelji, obrtniki,...) in socialne skupine prebivalcev, bi bilo posebej zanimivo raziskovanje njihovega sožitja in razlikovanja. Karla Oder PO SLEDEH AVGUSTA PAVLA Avgust Pavel (Cankova 1886-Szombathely 1946) je od leta 1924 vodil knjižnico, od leta 1928 pa etnološki oddelek in upravo Muzeja Savaria v Szombathelyu na Madžarskem. Število predmetov v etnološki zbirki je Pavel v desetih letih svojega delovanja podvojil. Zbiral in fotografiral je predvsem v slovenskih vaseh v okolici Monoštra ter sosednjih madžarskih vaseh v Stražni pokrajini (Orseg). V obdobju med 1928 in 1946 je zbiral predmete v več kot sto naseljih takratne Železne županije. Večina teh je keramika, modli za lecte in modrotisk. Drugi so s področja prehrane, stavbarstva, ljudske umetnosti, poljedelstva, živinoreje, lova na ptice in otroških iger. Zbirka fotografij je v 18 letih postala bogatejša za več kot tisoč posnetkov. Pavel je posnel blizu dvesto fotografij z naslednjo tematiko: stavbarstvo, poljedelstvo, domača obrt, obrt, promet, noša, predelovanje lanu, prehrana, čebelarstvo, otroške igre, pogreb. Etnološki arhiv Muzeja Savaria hrani rokopise Pavlovih razprav, njegovih etnoloških in jezikoslovnih terenskih zapiskov na približno 2000 listkih. Ob 100 letnici pavlovega rojstva - leta 1986 - je Marija Kozar-Mukič v Muzeju Savaria pripravila razstavo, ki je prikazala predvsem predmetno zbirko Avgusta Pavla in njegovo delovanje na področju organizacije muzeja med leti 1928 in 1946 (Avgust Pavel - etnolog in organizator muzeja. Szombathely 1986. Katalog). Pavel je bil - za Jožefom Košičem - prvi, ki se je v pokrajini med Muro in Rabo poklicno ukvarjal z znanstvenim delom. Nasledniki Avgusta Pavla v Muzeju Savaria so že tudi zaradi neznanja slovenskega jezika zbrali le nekaj predmetov v slovenskih vaseh Železne županije. Jezikovnim oviram navkljub pa je v teh vaseh zbral veliko podatkov in posnel vrsto dragocenih fotografij Pavlov prijatelj Joszef Csaba (1903-1983). Csaba ježe leta 1971 predlagal ustanovitev slovenskega muzeja na Gornjem Seniku, ki naj bi ga poimenovali po Avgustu Pavlu. Njegova ideja seje uresničila šele 19. aprila 1983, ko je bil v Monoštru predan Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej. (Leta 1986 poimenovan po Avgustu Paviu.) Osnovni fond muzeja predstavlja predvsem zbirka osnovnošolskega ravnatelja slovenskega porekla Karla Gašparja (1914-1982) in več manjših zbirk iz Monoštra ter Števanovec. V osmih prostorih Muzeja Avgusta Pavla so postavljene tri razstave, v kletnih prostorih pa je pisarna z depoji. V pritličju sta razstavi "Zgodovina Monoštra" in "Slovenci v okolici Monoštra", v nadstropnih prostorih pa "Lončarstvo v jugozahodnem Prekodonavju". Razstavo "Slovenci v okolici Monoštra" je postavila kustodinja-etnologinja Muzeja Savaria Marija Kozar-Mukič, ki je od leta 1982 do danes odgovorna tudi za slovensko zbirko monoštrskega muzeja. Razstava želi predstaviti okoliščine naselitve Slovencev v okolici Monoštra, njihovo gospodarjenje, stavbarstvo, prehrano, nošo, njihove šege (83 predmetov iz lastne zbirke). Razstavo o lončarstvu je postavil madžarski etnolog Zoltan Nagy. Od 220 predmetov je 89 iz monoštrske zbirke. V zbirki Muzeja Avgusta Pavla je 1300 predmetov. Iz tega je 200 razstavljenih, 1100 pa jih je v depoju. Osnovni fond muzeja sestoji iz štirih zbirk. Med temi je največja t.i. Gašperjeva zbirka, ki jo je Karel Gašpar že za časa svojega življenja namenil bodočemu mestnemu muzeju. Iz njegove zbirke, kije štela okrog 600 predmetov, je vdova leta 1982 podarila muzeju 461 predmet. Večino tega (242) so lončarski izdelki, ostali predmeti pa so služili obdelovanju lanu, oziroma so bili del kuhinjske in hišne opreme ipd. Med lončenimi predmeti v največjem številu (44) najdemo mlečno posodo in lonce za kuho (42). Precej je še vrčev za vodo (29), posod za shranjevanje masti (24), modlov za pecivo (20), vrčev za vino (15), velike neloščene posode za shranjevanje žita (13) in kozice (11). Med lesenimi predmeti je največ takih, ki so jih uporabljali pri obdelovanju lanu. Veliko je slamnate posode za shranjevanje žita, koruze, fižola ipd. ter slamnantih košev za čebele. Vse to priča o močni razširjenosti teh predmetov v slovenskih vaseh v okolici Monoštra. Razen prej naštetih je v zbirki tudi nekaj za Slovensko Porabje zelo značilnih predmetov. Te lahko vidimo tudi na razstavi. Takšen je "mlin za ber (proso)", "klonja i tledjice za lanfore lovit" (kletka in limanice za brinjevke lovit), pa dva "muožara", s katerima so streljali na veliko soboto. Naši leseni predmeti so estetsko zelo skromni. Malo je takih, ki so izrezljani ali pobarvani. V Gašperjevi zbirki so trije taki: izrezljan enojni jarem, greben z motivi in letnico 1869 ter stol z letnico 1857. V minulih devetih letih je bila v muzeju zaposlena po dvakrat dve leti (1984-1986 in 1989-1991) etnologinja Katarina Hirnok. Vtem času je postavila razstave v Porabju in Ljubljani in skupaj z Marijo Kozar-Mukič inventarizirala vse predmete, ki so leta 1991 bili tudi fotografirani. Poleti 1991 je Katarina Hirnok - z materialno pomočjo Zveze Slovencev na Madžarskem - organizirala mladinski raziskovalni tabor v Porabju. Jeseni je Marija Kozar-Mukič začela računalniško obdelovati etnološko zbirko monoštrskega muzeja. Marija Kozar - Mukič LOŠKI MUZEJ ŠKOFJA LOKA V letu 1991 je bilo pridobljenih in obdelanih 711 predmetov (odkupljenih 676 in darovanih 35). Med primerki so zlasti zanimiva oblačila in dodatki ženske in otroške noše (peče, rokavci in predpasniki iz konca 19. stoletja; naglavne in ovratne rute ter šali iz obdobja po 2. svetovni vojni), kromolitografske in vezane nabožne slike, ki sodijo v konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja in podobice iz starejšega obdobja. Iz pridobitev preteklega leta in obdobja pred 2. svetovno vojno je bilo obdelanih še 1208 predmetov (molki, skrinjice, škapulirji, spominki, nabožne slike, posoda za jed in pijačo, tekstilna hišna oprema in podobice). Največ delaje bilo s podobicami, ki so zaradi preglednosti motivno obdelane (Marijino življenje. Kristusovo življenje. Svetniki. Svetnice. Osmrtnice. Nove maše itd.). Zbirka šteje 1583 primerkov. Z nadaljevanjem raziskav o šegah in vražah na Loškem smo s terenskim in arhivskim delom ter časopisnimi in literarnimi viri povečali kartoteko zapiskov za 176 listov. V letu 1990 pridobljeno dokumentacijsko gradivo -392 inventarnih številk- je bilo obdelano v tem letu. Gradivo obsega božične, novoletne, velikonočne voščilnice, čestitke za rojstne dneve, godove, poroko in pridnost, koledarčke, dnevnike spominske knjige in družinska dopisovanja. V tem gradivu, ki je pravzaprav hišni arhiv, kar mrgoli podatkov, iz katerih lahko razberemo o prisrčnosti, nerazumevanju, šolanju, bolečinah ob smrti najbližjih, njihovem raznovrstnem delu, o značajskih potezah posameznih družinskih članov. Koliko srčnosti, bolečin, jeze in negotovosti je v dopisovanju zaljubljenega starejšega fanta hribovskemu, lepemu dekletu, ki je globoko razočaran nad dekletovimi starši, ki ji branijo poroko, ker so zaradi govoric prepričani, da ima fant premalo pod palcem in da je tudi prestar. V koledarčkih smo našli tudi rokopisna beleženja. Npr.: šestošolec iz Poljan je v letu 1893 napisal pretresljivo pesem, ko je izvedel za očetovo smrt. V šolskem dnevniku iz leta 1929 je deklica iz Gorenje vasi, ki je obiskovala samostansko šolo v Mekinjah, zabeležila tudi šolske navade ob praznikih. Imenitna so pisma iz leta 1943 Sv. Miklavžu, napisana s čitljivo pisavo in rdečim črnilom. Vsekakor pa so najbolj dragoceni dnevniki iz obdobja med obema vojnama, kjer so zapisi o delu, vremenu in družini. Zaradi raziskovalnih nalog o šegah in noši smo dali prednost pri zbiranju fotografij tej tematiki. Tako smo pridobili 71 fotografij družinskih članov iz Škofje Loke. Iz preteklega leta pa smo obdelali še 295 fotografij. Povečala se je tudi negativoteka za 27 negativov in hemeroteka za 194 objav iz časopisov: Kmečki glas, Družina, Slovenske brazde in Dnevnik. V Loških razgledih 37 je bilo objavljeno 'Ljudsko zdravilstvo na Loškem’ (str.87-122). Na terenu smo se največ zadrževali v Škofji Loki, Stari Loki in Železnikih. V razstavni vitrini 'Noša’ je prišlo do sprememb. Darovani lutki sta bili oblečeni v moško in žensko nošo. V vitrino so bile dodane še peče, sklepanci, nakit in ustne pipe. 34 strankam smo nudili gradivo in podatke. Med strankami so bili študentje, ki so rabili gradivo za seminarske in diplomske naloge, učenci in učitelji za svoja glasila in razstave, strokovni sodelavci v sorodnih in drugih ustanovah ter drugi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s stroko. Zaščitno zavarovanje 42 železnih in lesenih predmetov je izvršil muzejski konzervator. Veliko pridobljenega tekstila je bilo umazanega, rjastega in raztrganega. Šivanja raztrganih tekstilnih kosov, pletenja in vezenja (svilene rute, šali, predpasniki, peče, brisače, nogavice in vezene nabožne slike) -58 predmetov-se je lotila zunanja sodelavka. Šivanje raztrganih bluz in kril -8 kosov- je opravila snažilka. Na pečah, rokavcih, ovratnikih, robcih, steznikih, predpasnikih, prtičkih in brisačah je etnologinja odstranila rjo, madeže, oprala in zlikala 37 tekstilnih kosov. Meta Sterle TRŽIŠKI MUZEJ Iudi (ali pa predvsem) Tržiški muzej je v lanskem letu zašel v zelo nemirno obdobje. Negotovo finančno stanje je pogojevalo tudi nekaj strokovnih nedoslednosti in neuspeh določenih prizadevanj. Letošnje poročilo o etnološkem delu v muzeju bi rada po nasvetu nove urednice Glasnika SED Majde Fistrove napisala nekoliko drugače, bolj vsebinsko in polemično. Moje delo je bilo namreč na željo ravnateljice Zavoda za kulturo in izobraževanje recenzirano. Strokovne sugestije, podane v oceni kolega Marka Terseglava, so bile koristne, zato jih bom pri pisanju tega poročila upoštevala. Ko pa bodo tovrstna ocenjevanja na Slovenskem bolj zaživela, bodo tudi osamljeni primeri našli svoj smisel. Lapidarna poročila so sicer za nas koristna (nudijo nam predvsem pregled nad gradivom v naših muzejih) (1), manj pa so iz njih razvidna nova muzeološka spoznanja v praksi in problemi, ki nastajajo ob tem. Takšno "dopisovanje" bi nedvomno pripomoglo k enotnejši ureditvi naših muzejev. Program, ki sem si ga zastavila za leto 1991 je bil le delno realiziran. Temu je botrovalo, kot že rečeno, slabo finančno stanje Zavoda, vojna, nepredvidena sodelovanja v skupnih akcijah slovenskih muzealcev ( muzejski salon, zborovanje muzealcev v Šmarjeških Toplicah, rok za oddajo referatov za simpozij etnologov v Velenju), nenazadnje pa tudi pomanjkanje mojega znanja in prakse. Dokumentacija, odkupi in obdelava gradiva Del mojih prizadevanj je bil v lanskem letu močneje povezan z delom ostalih kolegov kustosov (zgodovinarke in umetnostnega zgodovinarja). Po polletnih prizadevanjih smo končno le pričeli z vsakomesečnimi strokovnimi kolegiji, na katerih smo ugotavljali predvsem nezavidljivo stanje naših depojev in dokumentacije. Podobno kot drugod v lokalnih muzejih tudi pri nas ne moremo opravljati le specifično delo, zato smo si skrb nad zbirkami in dokumentacijo porazdelili. Največje nasprotje pri tem pomeni obvezno "skrbništvo" nad čevljarsko tematiko kar dveh od treh kustosov, čeprav ima muzej vse značilnosti splošnega lokalnega muzeja in galerije. Dobršen del časa sem tako porabila za vsebinsko in tehnično pripravo na ureditev fototeke. Za tiskanje novih fototečnih kartonov in inventarnih knjig smo se povezali z Muzeji Radovljiške občine, glede tehnične opreme pa z Gorenjskim muzejem v Kranju. Nabava fototečnih in arhivskih omar bo v naslednjem letu predstavljala eno največjih investicij v našem muzeju. Na večji problem sem naletela pri veliki količini klišejev,za ureditev katerih bo še potrebna pomoč kolegov iz večjih muzejev. Nadaljevala sem z urejevanjem strokovne in občinske hemeroteke. Z računalniškim vpisom člankov iz znanih razlogov še nisem pričela. Pridobili smo dve novi videokaseti. Obe je posnel Naško Križnar, kajti video opreme pri nas še ne premoremo. Prvi video izdelek je dokumentarni posnetek razstave in prireditve Gregorjevo 91’, drugi pa njegovo avtorsko delo 'Tekčeve jaslice", pri snemanju katerega kustosi nismo sodelovali. Prav tako sem izdelala načrt za dokumentacijo in deponijo preko 150 parov obutve, ki se je nabirala v muzeju še pred mojim prihodom. Zbiranje, obdelava in dokumentacija na novo pridobljenega gradiva je potekala takole: Odkupili smo 22 parov po vojni izdelane obutve (predvsem proizvajalca Peka), 20 komadov čevljarskega orodja, 25 komadov etnoloških tekstilnih predmetov in čevljarsko delavnico z vso pripadajočo opremo. Pridobili smo 40 novih fotografij in dragoceno zbirko risb razne obutve bivše Pekove modelirke Marice Šmidove. V konservacijo sem posredovala veliki portret Petra Kozine, ki sedaj dopolnjuje našo razstavljeno industrijsko čevljarsko zbirko. Delo je opravil prof. Franc Kokalj iz Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. V 60-tih letih je gospa Mici Kurnikova, zadnja stanovalka Kurnikove hiše (zdaj tržiški lokalni muzej) skrbno napletla okrog 30 različnih vzorčnih nogavic. Te predstavljajo dragocen spomin na nekdaj zelo razširjeno nogavičarsko obrt v Tržiču. Do poletja 1990 so bile nogavice na ogled v Kurnikovi hiši v dokaj neprivlačni obliki. Lani sem poskrbela za njihovo pranje in fotografiranje. V računalniški program MODES sem uspela vpisati le 70 eksponatov, predvsem obutve. Hkrati je kolegica zgodovinarka začela z vpisovanjem čevljarskega orodja, obe pa imava veliko dela z iskanjem pravilnih podatkov o gradivu (pomankljivost starih kartonov in inventarnih knjig). Lani pridobljena čevljarska delavnica s Kosarske 5 v Tržiču (dediščina čevljarja Martina Slaparja) je že četrta po vrsti v naši zbirki. Ker nimamo primernega ogrevanega prostora za dokumentiranje novopridobljenega gradiva, sem doslej predmete le popisala. Čaka me zanimivo ampak zamudno delo - iskanje podrobnih podatkov. Delavnico smo namreč kupili od čevljarjeve daljne sorodnice Marije Valjavec, ki o dediščini ni vedela povedati kaj otipljivejšega. Nadaljnje zbiranje čevljarskih delavnic tudi iz drugih predelov Slovenije nam bo omogočalo študij klasifikacije delovne opreme teh obrtnikov. Podobna dokumentacijska dejavnost poteka tudi v okviru "živega čevljarskega muzeja", katero sem omenila že v lanskem poročilu. Poleg didaktičnosti (obiskuje jo veliko slovenskih učencev in dijakov) jo odlikujeta še družabnost in dokumentarna dejavnost. Okrog čevljarskega mojstra Zaplotnika se v poletnih mesecih zbirajo njegovi stanovski kolegi, ki veselo obujajo spomine, iz katerih se med vrsticami razbere marsikater ralevanten podatek o načinu življenja tržiških čevljarjev iz obdobja med obema svetovnima vojnama in po letu 1945. Kadar ni obiskovalcev, mojster Zaplotnik nadaljuje z izdelovanjem polizdelkov (različne ročno izdelane primerke usnjene obutve). V lanskem letu je izdelal "skozi šivan" čevelj in začel z "gojzer" izdelavo. Razstavna dejavnost Od 6. do 13. marca 1991 je bila v Kurnikovi hiši na ogled moja prva razstava "Gregorjevo". Vsakoletno tradicionalno spuščanje gregorčkov po Tržiški Bistrici je po letu 1970 močno izgubilo na svoji kvaliteti, zato sem fenomen tega elementa ljudske kulture skušala osvetliti. Razstava je sicer obsegala le eno sobo (20 m2), drugo pa so napolnjevali izdelki (hišice) učencev tržiških osnovnih šol. Vsebinsko sem na razstavi skušala odgovoriti na štiri osnovna vprašanja: kakšen običaj je gregorjevo, kdo in kje so ga praznovali, kako so ga praznovali in razvoj praznovanja v Tržiču. Iz do tedaj zbrane literature sem uspela le delno odgovoriti nanje, zato me poglobljena raziskava še čaka. Poleg razstave sem v sodelovanju s Turističnim društvom in osnovnimi šolami iz Tržiča organizirala še tradicionalno prireditev "Luč v vodo". Kljub temu, da sem predstavila vrste gregorčkov in materiale, iz katerih so jih izdelovali stari Tržičani, mentorji osnovnih šol žal tega še niso upoštevali. Spet smo lahko "občudovali" stiropor, kemične barvice in celofan... Druga razstavna dejavnost je bila vezana na pripravo na Slovenski muzejski salon, ki so ga organizatorji jeseni prestavili na maj 1992. K promociji našega muzeja smo pristopili vsi trije kustosi in s tem poskusili uveljaviti interdisciplinaren pristop do dela. Poleg tega smo ugotovili, da nam tovrstne skupne akcije slovenskih muzejev koristijo ne samo zaradi medsebojne izmenjave mnenj in informacij ampak tudi zato, ker v takih primerih uspemo pridobiti dodatna finančna sredstva za konservacijo in preparacijo muzealij. Publiciranje Napisala sem dva referata: enega za Zborovanje DMS v Šmarjeških Toplicah 1991 (2), drugega pa za simpozij etnologov v Velenju, ki so ga organizatorji prav tako kot salon prestavili na letošnje leto (3). Sodelovala sem pri vsebinskem oblikovanju Vodnika po Tržiškem muzeju in pripravila štiri samostojne prispevke za Radio Kranj in Tržič, vodila demonstracijo peke kruha v krušni peči v Kurnikovi hiši za učence tretjih razredov Osnovne šole her. Grajzarja iz Tržiča. V strokovna glasila slovenskih čevljarskih tovarn sem poslala apel za sodelovanje pri sestavi čevljarske terminologije. Žal odgovora nisem dobila. Stavbna dediščina v Tržiču (risba M. Majer) Izobraževanje in raziskovalno delo Tudi za izobraževanje in raziskovalno delo sem v lanskem letu porabila dobršen del časa. Ogledala sem si 5 razstav slovenskih muzejev in eno v Avstriji, obiskala muzeja v Novem mestu in Kropi, Inštitut za raziskavo obutve in usnja ter Mednarodni sejem obutve in usnja v Zagrebu. Opravila sem računalniški tečaj za program MODES, poslušala predavanja v okviru Muzeoforma in se z zgoraj omenjenim referatom udeležila Zborovanja slovenskih muzealcev v Šmarjeških Toplicah. Poleg številnega drobnega tiska (prospektov, zloženk, vodnikov) sem na razstavah opazovala tehnične in idejne načine prezentacije razstavljenega gradiva, v Novem mestu sem občudovala nastajajoče postrešne depoje in mnogoterost etnografskih eksponatov, pa učinkovit in inovativen način dela kolegice iz Krope. Na Inštitutu za raziskavo obutve in usnja v Zagrebu sem se seznanila s projektom računalniške povezave med hrvaškimi čevljarskimi in usnjarskimi centri ter osrednjo raziskovalno inštitucijo. Predavanja v obliki Muzeoforma so po mojem mnenju ena boljših oblik permanentnega izobraževanja, vendar pa upam, da bodo kmalu natisnjena. Zelo koristno zlasti za mlajše muzealce, ki še nimamo dovolj izkušenj, bi bila priprava delovnega gradiva nekaj dni pred izvedbo predavanja, kajti le tako bi se uspeli pripraviti na diskusijo. Sicer pa je Muzeoform dokaz bistvenega napredka v izobraževanju slovenskih muzealcev. V Šmarjeških Toplicah sem bila nekoliko razočarana, ker določeni referati niso bili dovolj odmevni. Tudi na svoj referat nisem dobila odgovora ali razmišljamo in delamo pravilno in če grešimo, kje so največje napake. Najbolj odmevno za nas je bilo razmišljanje predstavnika Konservatorskega centra iz ljubljane Josipa Korošca. Ker pri nas nimamo zaposlenega konservatorja, smo se odločili, da tudi pogodbeno ne zaposlimo nikogar več, ki ne bo imel ustreznih kvalifikacij. Na SO Tržič smo dali pobudo za usposabljanje določenih brezposelnih profilov v okviru akcije javnih del. Moje raziskovalno delo je potekalo po načrtu vpisanega magistrskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za etnologijo. Na študij me pošilja ZKITržič, zato sem se v nalogi morala opredeliti za muzeološko prezentacijo obutvene kulture na Slovenskem. Poleg rednega obiskovanja konsuitacij sem začela z zbiranjem ustrezne literature in virov ter izdelala načrt za izvajanje magistrske naloge. Za mentorstvo sem prosila prof. dr. Janeza Bogataja. Iz napisanega se na kratko lahko povzame, da je bilo storjenega sicer veliko, vendar pa je moje delo razpeto med številna drobna opravila, kar pa je verjetno značilno za vse slovenske inštitucije, ki jih pesti pomanjkanje strokovnega kadra in proračunskih dotacij. Prizadevanja tržiških kustosov so bila ves čas usmerjena v izboljšanje strokovne urejenosti muzeja in delovnih pogojev ter otepanje z lokalnim načinom razmišljanja in zapiranja vase. Naj na koncu še omenim, da sem v lanskem letu veliko sodelovala s kolegicami iz SEM in jih v njihovem prizadevanju za pridobitev lastne muzejske stavbe popolnoma podpiram (če moj skromni glas sploh kaj zaleže!), vendar pa moram dodati grenko spoznanje, da prizadevanja etnologov v sedanjih političnih, družbenih in gospodarskih razmerah v Sloveniji še zdaleč niso dovolj cenjena (upoštevana, priznana...) ne v osrednjih ne v lokalnih muzejskih ustanovah. Tudi kustosi v Tržiškem muzeju smo si govorili: "Mislimo, torej smo" (4) in tudi mi smo "v tej zmoti delali; delali in verjeli, da se to vidi, da torej obstajamo" (5), da obstaja Tržiški muzej. V prizadevanjih, da se organiziramo kot samostojen zavod (razdruženo od občinske knjižnice in delavske univerze) nam je bilo jasno povedano, da stroka pri tem nima nobene besede. Tita Ovsenar 1. Pri tem mislim na poročila kolegov muzealcev. 2. Mateja Gašpirc, Tita Ovsenar, Tržiški muzej s svojo čevljarsko zbirko v sodelovanju s Pekom in ostalo čevljarsko industrijo v Sloveniji, Zborovanje DMS (gradivo s posvetovanja), Šmarješke Toplice 13. in 14. novembra 1991, str. 59 3. Tita Ovsenar, Skrita zatišja Tržiča, referat za Simpozij Etnološka dediščina v 21. stoletju v Velenju, Tržič 1991 4. Inja Smerdel, Nevidni, neslišni Slovenski etnografski muzej, Glasnik SED 31/1-2, str. 39 5.ista ETNOLOŠKI ODDELEK FILOZOFSKE FAKULTETE Pedagoška dejavnost Predavanja, seminarji in druge oblike pedagoškega dela na Oddelku za etnologijo so tekle v skladu s programom. Tako je poleg članov oddelka sodelovalo pri izvajanju programa tudi več zunanjih sodelavcev. Prof.dr. Slavko Kremenšek je predaval 2 uri tedensko Občo etnologijo za prvi letnik, Preučevanje načinov življenja 1 uro tedensko za vse letnike, imel 2 uri vaj na teden iz predmeta Etnologija in zgodovina in eno uro tedensko konzultacije pri podiplomskem študiju in izbranih poglavij iz etnološke metodologije. Prof.dr. Zmago Smitek je predaval Etnologijo evrope 2 uri tedensko za študente 2. letnika, Etnologijo neevropskih etničnih skupin 2 uri na teden za študente od 2. do 4. letnika, vodil seminar iz obeh predmetov po 2 uri na teden in imel predavanja za študente podiplomskega študija Težnje v sodobni evropski etnologiji 1 uro na teden.. Doc.dr. Božidar Jezernik je imel predavanja iz predmeta Etnologija narodov in narodnosti Jugoslavije za študente vseh štirih letnikov 2 uri na teden, vodil je seminar iz istega predmeta za študente od 2. do 4. letnika in imel konzultacije in predavanja za študente na podiplomskem študiju iz Politične antropologije in iz Kulturne antropologije po 1 uro na teden. Od zunanjih sodelavcev so pri izvajanju programa sodelovali prof.dr. Vitomir Belja, ki je predaval Primerjalno mitologijo, predavatelj Naško Križnar, ki je vodil Avdiovizualno delavnico, Vito Hazler, ki je imel vaje iz Etnološkega konzervatorstva, prof.dr. Sergej Vrišer, ki je imel predavanja iz Muzeologije in konzervatorstva, dr. Janez Šumrad, ki je imel predavanja in vaje iz predmeta Zgodovina in arhivi, in lektorji tujih jezikov (Melita Šetinc za nemščino, mag. Nikolaj Jež za poljščino). Prof.dr. Angelos Baš je imel vse leto 1 uro na teden predavanja iz predmeta Etnologija Slovencev za študente na podiplomskem študiju. Pri izvajaniju programa je sodeloval tudi doc.dr. Janez Bogataj, asistentka Ingrid Slavec-Gradišnik pa je bila na porodniškem dopustu. V primerjavi s prejšnjimi leti ocenjujemo preteklo leto glede na kvaliteto izvajanja študijskega programa za zadovoljivo, čeprav ne moremo biti povsem zadovoljni z obstoječim predmetnikom; zato bomo v prihodnjih šolskih letih uvedli določene spremembe. Ob tej priložnosti moramo, žal, ponovno ugotoviti, da postaja prostorska stiska, v katero je ujet naš Oddelek iz leta v leto težja, kajti zanimanje za študij etnologije še vedno narašča. Zato smo morali uvesti omejitev vpisa tudi na smeri B, tako da je bilo v tekočem letu vpisanih na smeri A 15 študentov in na smeri B 30 študentov. Pri večini predmetov in seminarjev je udeležba dobra. Zaradi velikega števila študentov pa so omejeni neposredni stiki z učitelji, tako da aktivnost študentov ni bila vedno na željenem nivoju. V preteklem letu je bil objavljen četrti zvezek Etnoloških razgledov in dilem, ki prinašajo predavanja prof.dr. Slavka Kremenška v okviru predmeta Etnologija in zgodovina. Uspešno potekajo priprave tudi za izdajo drugih učbenikov. Znanstvenoraziskovalno delo dr. Slavko Kremenšek, redni profesor a) bibliografija -Stanje, problemi in perspektive etnološkega preučevanja industrijskih naselij in mest na Slovenskem; Časopis za zgodovino in narodopisje n.v.27, Maribor 1991, št.1 -Način življenja - indikator kriznih stanj; Etnološka tribina, Zagreb 1990 -Haruzin, Aleksej Nikolajevič, Enciklopedija Slovenije, 4.zv. -Jezernik, Božidar, Enciklopedija Slovenije, 4.zv. -Za uvod, Vzporednice slovenske in hrvaške etnologije št.7, Ljubljana 1991 -Etnološki razgledi in dileme 4, Ljubljana 1990 -Področje etnološkega raziskovanja je gibljiva; Studia ethnologica 2, Zagreb 1990 Dr. Zmago Šmitek, izredni profesor -Kalmička zajednica u Beogradu, Kulture istoka 25 (beograd 1990) -Hrvatarji, Enciklopedija Slovenije, 4.zv. -Drugačen pogled na zgodovino. Intervju s XIV. Dalajlamo; Nova revija 105-106, Ljubljana 1991 -Karma i istorija. Razgovor sa XIV. Dalaj lamom; Kulture istoka 27, Beograd 1991 -Predgovor, v : Atlas človeštva, Ljubljana 1991 -Slovenci v misijonih. Od začetkov misijonskega delovanja do 2. svetovne vojne, v: Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991 -Perception of Non-European Cultures in Slovenia in the Period Between the 17th and the First Half of the 19th Century, Etnološka stičišča 3, Moravske toplice 1990 -Dorothea McEwan, A Catholic Sudan. Dream, Mission, Reality; Glasnik SED 1990, št 1 -4 (recenzija -Irene Mislej, Janez Benigar. Izbrano gradivo. Glasnik SED 1990, št. 1-4 (recenzija) -In memoriam: Janez Svetina, Naši razgledi 1991, št. 1 Dr. Božidar Jezernik, docent -Od kod ta kamen za vratom?; Borec 43/4-5, Ljubljana 1991 -Borec - revija za zgodovino, literaturo in antropologijo; Borec 43/4-5, Ljubljana 1991 -O novem vzgojnoizobraževalnem programu; Glasnik SED št. 1-2, Ljubljana 1991 -O predmetu etnologije; Traditiones 20, Ljubljana 1991 -The Eyes that would not see; Etnološki pregled, Beograd 1991 -The Jewas an Enemy, or: History repeats itself; Etnološka stičišča 4, Lodž 1991, v tisku Sodelovanje na kongresih in seminarjih; predavanja S. Kremenšek je bil aktivno udeležen na posvetovanju o stanju, problemih in perspektivah preučevanja industrijskih naselij in mest v Mariboru 1990, na etnoloških stičiščih 3 v Moravcih oktobra 1991, na vzporednicah slovenske in hrvaške etnologije 7 v Lendavi marca 1991 in na etnoloških stičiščih 4 v Lodžu na Poljskem septembra 1991. Z. Šmitek je sodeloval na mednarodnem strokovnem srečanju Etnološka stičišča 3, imel 27.2.1991 predavanje Religija in družbena struktura Tibeta v Cankarjevem domu, 10.4.1991 predavanje Slovenski jezuitski misionarji v 17. in 18. stoletju na mednarodnem simpoziju Jezuiti na Slovenskem v Ljubljani, 28.9.1991 polurni intervju o kulturi Tibeta na drugem programu Radia Slovenija. Pripravil je tudi vsebinski koncept razstave o zgodovini slovenskega misionarstva, odprte septembra 1991 v Viteški dvorani Križank. B. Jezernik je sodeloval na mednarodnih strokovnih srečanjih Etnološka stičišča 3 v Moravskih toplicah oktobra 1990 in Etnoloških stičiščih 4 septembra 1991 v Lodžu na Poljskem Sodelovanje pri znanstvenoraziskovalnih nalogah Vsi člani Oddelka smo sodelovali pri raziskovalnem projektu Etnološke raziskave, katerega koordinator je prof.dr. Z. Šmitek. Mojca Račič, bibliotekarka -Bibliografija prof.dr. Vilka Novaka; Ethnographica Slavica 21, Bratislava 1989 -Bibliografija seminarskih in diplomskih nalog študentov oddelka za etnologijo v letih 1986-1989; Glasnik SED št. 30, Ljubljana 1990 -Bibliografija seminarskih in diplomskih nalog študentov Oddelka za etnologijo v letu 1990; Glasnik SED št. 31, Ljubljana 1991 Samoupravna, družbena in strokovna dejavnost članov Oddellka Prof.dr. S. Kremenšek je bil koordinator dela in član uredniškega odbora pri Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje, strokovni urednik za etnologijo pri Enciklopediji Slovenije in Enciklopediji Jugoslavije. Bil je tudi predsednik komisije za tisk ZIFF in član uredniškega odbora Glasnika SED. Prof.dr. Zmago Šmitek je bil predsednik Slovenskega orientalističnega društva, član uredniškega odbora revije Borec in član uredniških odborov Etnologa in Kronike. Doc.dr. B. Jezernik je bil podpredsednik Slovenskega antropološkega društva, član uredniškega odbora revije Borec in član uredniškega odbora publikacije Etnološka stičišča 3; bil je tudi predstojnik Oddelka. Obiski gostov V preteklem šolskem letu so bili gosti Oddelka sodelavci Katedre za etnologijo na Univerzi v Lodžu in sodelavca Narodnega tehničnega muzeja iz Prage Veronika Hanušova in dr. Jan Hozak. Obiski članov oddelka na domačih in tujih univerzah Doc.dr. B. Jezernik je v okviru trimesečnega študijskega bivanja v londonu od maja do avgusta 1991 obiskal oddelek za antropologijo na London School of Economics. Materialno stanje oddelka V preteklem šolskem letu je knjižnični fond narasel za 384 enot; vse gradivo je inventarizirano in klasificirano v imenski in sistematski katalog. Baza podatkov je v istem obdobju narasla za 1956 enot. Glede ostalega lahko na žalost samo ponovimo tisto, kar ponavljamo že leta: Oddelek nima še vedno niti lastne predavalnice, ne potrebne opreme za izvedbo programa. Glavna problematika in predlogi Glavni problem Oddelka je že leta neurejeno prostorsko vprašanje. Zato pričakujemo, da bodo v okviru adaptacije doma Malči Belič naše težave končno rešene. Pričakujemo tudi razumevanje fakultetnega vodstva pri odvajanju financ za dokončanje adaptacije. Mojca Račič ETNOLOŠKI ODDELEK PRI KRŠČANSKI KULTURNI ZVEZI V CELOVCU Težišče 1991 - arhitektura, noše in pesmi Pomembna naloga v letu 1991 je bila predstavitev desetletnih raziskav na področju arhitekture južne Koroške. Nosilec razstave in študij je prof. Fister. Iz vsega zbranega gradiva, ki je hkrati temelj arhiva etnološkega inštituta pri Krščanski kulturni zvezi (KKZ) je bila pripravljena razstava odprta v znamenitem razstavišču Europahaus v Celovcu dne 21.5.1991. Po Celovcu je šla razstava v Ljubljano, kjer je bila v Kulturno informacijskem centru Križanke odprta vse poletje. Na 39 velikih panojih je bil razstavljen izbor najdragocenejših delov stavbne dediščine dvojezične južne Koroške z načrti, fotografijami, akvareli, maketnimi ponazoritvami in dvojezičnim (slovensko nemškim) tekstom. Otvoritve so spremljale tudi predstavitve v obliki predavanj in video filma. Hkrati je izšla nemška verzija monografije pod naslovom "Erlebte Architektur in Suedkaernten -Bauernhoefe, Bildstoecke, Kirchen, Burgen, Schloesser" in obsežen članek iz iste teme: Pogledi na arhitekturo dvojezične Koroške avtorja P. Fistra v Traditiones 20, 1991 str. 29-52. Na etnološkem oddelku KKZ je zbranega veliko tonskega materiala, največji del tega so posnetki starih ljudskih pesmi in zborovske glasbe iz vse Koroške. Težišče raziskovalnega in arhivskega dela zadnjih let je bilo transkripcija ljudskih pesmi iz Podjune, ki jih je dr. F. Czigan zbiral in posnemal v letih 1953-1970. Publikacija pod naslovom Vsaka vas ima svoj glas obsega 480 strani in bo izšla v petih snopičih. Prvi je izšel leta 1988 pri KKZ v Celovcu, drugi 1989, tretji in četrti pa 1991. Petega pripravljamo in bo vseboval še zadnja področja po vsebini razporejenih pesmi: pesmi o domači deželi in o naravi, šaljivke, zbadljivke ter slovar narečnih besed in seznam pevcev, pesmi in krajev. Naša želja je, da bi k zbirki Vsaka vas ima svoj glas izdali še dokumentarno kaseto, delno z originalnimi posnetki, delno z novimi posnetki starih ljudskih in ponarodelih pesmi. V uvodu k prvemu snopiču piše mag. Berti Logar, asistent na inštitutu za glasbeno etnologijo v Grazu, ki je opravil levji del priprave tonskega materiala za tisk:...Kot je nekdaj ljudska pesem spremljala domačega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku in kakor pripovedujejo starejši ljudje, kako so doživljali petje domačih viž, ga vedno znova vzljubili, ko so mu prisluhnili s preprostim srcem, tako je ta naša ljudska pesem po vseh še vedno del našega življenja, del kulturne dediščine, del naše kulturne sedanjosti in prihodnosti. Morda se zdi nekaterim ta pesem pusta, obrabljena, sentimentalna ali nazadnjaška, ker se pogosto nanaša na že opuščene šege in navade (npr. petje pri mrliču, koledovanje itd.)... Ljudska pesem je bila in je tudi še zdaj podvržena najrazličnejšim vplivom, saj se nenehno spreminja in prilagaja - kakor ljudje sami. Med značilnosti podjunske pesmi sodi večglasje. Štiri- ali petglasje je razširjeno posebno v posameznih pesmih. S pomočjo sodobnih tehničnih naprav je dandanes možno posneti, kako ljudstvo v resnici prepeva. Vodila nas je želja, da prikažemo slovensko pesem v izvirni, nepopravljeni obliki... Vsem, ki jim ni do izumetničenih priredb in ponarejenih 'narodnih viž’, temveč cenijo našo pesem v izvirni podobi, je namenjena naša zbirka (I, str.7). Mag. Berti Logar, ki nadaljuje raziskovanje ljudskih pesmi za disertacijo, bo enkrat v posebnem članku prikazal zamisel tega obširnega projekta. Tu bi se omejili na kratko predstavitev 3. in 4. dela, združenih v eni knjigi. Morda še pripombo: za transkripcijo tekstov je mag. Logar izdelal svoj sistem, ki se opira na model glasbeno-narodopisnega inštituta pri SAZU v ljubljani, dialektolog dr. Ludvik Karničar ga je prilagodil tukajšnjim potrebam. Transkripcija melodij in glasbe se ravna po mednarodnih normah. Snopič 3/4 vsebuje: obsmrtnice, pesmi o delu in poklicih, vojaške in zgodovinske, pivske in zdravice, kolednice in nabožne pesmi. Po vseh pesmih veje pristni podjunski veterček. Na prvi pogled, še bolje na prvi zven čutiš, da ljudstvo poje tako, kakor je živelo in na vasi tu in tam še danes živi. Domačemu človeku je 'domača' pesem zmerom pri srcu, tudi recimo, ko razmišlja o smrti: Zakaj se tak lišpaš na svitu, saj veš, da boš moraw umreti? (str.17), ...zvečer še zdrava gre spat in zjutraj ne more več vstat (str.18), ...Minka ne nuca trošta več, njene, njene urce so preč (str.19). Ali ko se zbere vaška družina ob odprtem grobu in zapoje dragemu človeku, ki jih je zapustil za vedno, prisrčne pozdrave: Oj spi, oj spi ti bratec moj, počivaj brez nadloge (str.25), Mati, mati, kje ste Vi, črna zemlja vas je pokrila (str.27). Ljudstvo tudi prepeva, kadar je življenje trdo in vesele pesmi o kmečkem delu niso nič manj odkrite in ganljive: Takšnemu pavru veselja kne zmanjka (str.33), Vsak kmetič 'ma svoje veselje, če kolčkaj pošteno živi (str.52). Da so pastirske, lovske pa vojaške v splošnem vesele, ne velja samo za Podjuno. Pri pivskih in še pri nekaterih so zanimive opazke, ki kažejo na povezanost Podjune s Štajersko in Dolenjsko, tako kot poznamo sorodnosti tudi na jezikovnem področju: En hribček bom kupil (str.113), Sladko vince iz Trške gore (str.119), Od Gradca do Lublance imam dobre znance (str. 118) ali pesem s pripombo: ...prinesel Janez Prosen iz Krke na Dolenjskem (str.80), vse to so pesmi, ki so doma v Podjuni. Zelo dragocena je zbirka o starih podjunskih koledniških pesmih, ki so v nevarnosti, da se popolnoma zgubijo. Kar živo si predstavljamo, kako so fantje na božič oznanjali po vasi: ...Te den je sviat, te den je vesew, te den je vsega vesela živ, no Diete mlado je rojeno blo, te den... (str.134) ali novoletna voščila prenašali od hiše do hiše: Učakali smo novega leta, čest hvalo mi dajmo Bogu (str.140), Bod vam volšan, zdravi noj srača... (str.147). Kako je vsaka vas skrbno pazila, da je obdržala svojo verzijo pri Florjanovi kolednici, priča šest različnih primerov. Pri nabožnih pesmih so poleg pastirskih in romarskih dragocene velikonočne pesmi, ki z značilnimi izrazi: O ti Jezus ljubeznili, kje si hodiw, kje si biw (str. 184), Na te sobotni dan, kir je biw on štiman (str.190) pričajo o starodavnem ustnem izročilu. Ziljska noša, knjiga in razstava Leta 1988 smo se odločili, da bomo začeli z raziskovanjem slovenske ljudske noše na Koroškem. Najprej smo začeli v Podjuni, sondažno zbiranje podatkov na Zilji v letu 1989 pa je pokazalo, da je tamkaj zaradi naraščajočega ponemčevanja treba čimprej začeti z zbiranjem gradiva. Zato je etnologinja dr. Marija Makarovič delo v Podjuni prekinila in začela z raziskovanjem na Zilji. Kdelu je pritegnila še akademsko slikarko Jano Dolenc ter fotografa Miha Dolinška. Poleg dela na terenu je bilo potrebno še izpisovanje ustreznega gradiva v koroškem deželnem muzeju. Delo je zaključeno in pred nami je privlačna, lično oblikovana knjižna izdaja Slovenska ljudska noša v besedi in podobi - Zilja. Samo kdor osebno pozna in doživlja dr. Marijo Makarovič in se osebno prepriča, kako se prizadeto, neutrudljivo, strokovno in človeško zavzeto posveča zastavljeni nalogi, lahko ugiba, koliko truda je skritega v tej publikaciji. Dolga leta je hodila po naši Koroški in se poglobila v narodni značaj koroških Slovencev. S posebnim naravnim pristopom je znala navezati osebne stike s stotimi preprostimi vaščani, da so jo vzljubili. Njihov 'gospa’ je treba razumeti tako, kot pravijo v znak spoštovanja drugim 'gospod'. Iz tega je bolj razumljivo, da knjiga o Ziljski noši ni samo strokovno široko zastavljena obravnava o razvoju noše v 18. in 19. stoletju in o oblačilni kulturi 20. stoletja s številnimi barvnimi slikami in črnobelimi fotografijami iz tistega časa ter natančen in izdaten opis sestavnih delov moške, ženske in otroške, tako praznične kot delovne obleke z odličnimi, skrbno izdelanimi risbami akad. slikarke Jane Dolenc. Knjiga je predvsem za etnologa dragocena in bogata zakladnica zaradi neštetih ustnih pričevanj in osebnih obiskov in razgovorov avtorice z Ziljani, ki nam posreduje živo podobo slovenskega življa hribovskega sveta na tromeji. Poglavja o oblekah na življenjskih mejnikih (otroci pri prvem obhajilu in birmi, naborniki, poročna obleka ženina in neveste, perilo v ženitovanjski bali, oblačilne navade ob smrti), o obleki kot plačilu, daru, zapuščini in delu preužitka, o obleki in verovanju ter sociološke študije o oblačilni porabi zaključujejo ta etnološki biser koroške narodne kulture. Koroška kulturna zveza je na podlagi raziskovalnega materiala pripravila razstavo o Ziljski noši v 31 panojih (100 x 70cm) in jo v nekaterih krajih že uspešno prikazala. Kdor misli, da bi bila razstava še kje zaželena ali vsaj možna, naj to sporoči na KKZ, Celovec. Trenutno raziskujemo rožansko ljudsko nošo in veseli bomo, če bo kdorkoli po svojih možnostih prispeval kakšen delček z informacijami ali osebnimi pričevanji. Alojz Angerer ZAVOD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE Delovne naloge v Zavodu delimo na dva osnovna sklopa - na temeljne strokovne naloge s področja varstva naravne in kulturne dediščine in na ostale naloge. I. Temeljne naloge pa delimo na: a. Zbiranje in urejanje podatkov: - Za osrednjo evidenco naravne in kulturne dediščine sem izpolnila obrazce za Katalog evidenčnih številk s področja najpomembnejše etnološke dediščine -Inventar najpomembnejše kulturne dediščine: Oblikovala sem seznam Inventarja za področje celotne Slovenije z najosnovnejšimi podatki za objavo v VS 33. Za tisk Inventarja s področja SV Slovenija sem kontrolirala lokacije na TK 25. Pripravila sem gradivo s področja varstva etnološke dediščine za razstavo o Inventarju najpomembnejše naravne in kulturne dediščine v KIC-u. Za Inventar osrednje Slovenije sem preurejala, dopolnila obstoječe gradivo. - Za vzorčni model topografije posameznih zvrsti dediščine, ki jo je naš Zavod izvedel na primeru Vipave sem pripravila vsebino rubrike OPIS za naloge evidentiranja ljudskega stavbarstva. Etnologi konservatorji smo se tudi obvezali, da bomo skupno oblikovali detajlno vsebino topografskih kartonov, kar je bistvenega pomena glede primerljivosti gradiva (osnova za vrednotenje) na osnovi publikacij Dokumentacijskega centra iz Passariana. Vsebina mora biti seveda kompatibilna z vsebino Kataloga evidenčnih številk, ki ga za vso nepremično naravno in kulturno dediščino Slovenije vodi naš Zavod. b. Programiranje varstva V nacionalni program varstva naravne in kulturne dediščine sodi projekt Mreža regionalnih muzejev na prostem, ki ga po nalogu Ministrstva za kulturo usklajuje naš Zavod. V začetku preteklega leta so potekali usklajevalni pogovori glede nosilcev, vlog, nadaljnjih aktivnosti pri oblikovanju in izvedbi tega projekta. (Bistvo: čim izdatnejša strokovnost in organizacijska usklajenost pri snovanju mreže RMNP). Skupno z etnologi konservatorji smo oblikovali projektni svet, ki bo vodil, usmerjal in določal izvajanje tega projekta: dr. Cevc (ZRC SAZU), Keršič (SEM), Dražumerič (SED), Gaberšček (etn. kons.), Zupan (MK), Koželj (ZRSVNKD). Izdelala sem temeljno gradivo za izvedbo natečaja za izbor lokacij za RMNP (tekstualni in grafični del); gradivo je bilo predebatirano z etnologi konservatorji, z dr. Cevcem in dr. Sedejem. Pripravila sem obrazec za določitev lokacij za Zavode - za prijavo Projektnemu svetu. Zaenkrat so idejne lokacije sledeče: - Kranj: Brdo pri Kranju, Volčji Potok - Maribor: Račji dvor*, Uj’ Tomazs, Ivarčko jezero - Gorica: Log v Trenti*, Vilenica, Predmeja - Novo mesto: KP Kolpa, Ratje - Celje: Rogatec, Šmartinsko jezero - Ljubljana: Notranjski RP (točno še ni določeno) - Piran: Sečovlje, Mlini * (največ narejeno, najresnejše!) Povezala sem se z desetimi občinskimi komiteji za družbene dejavnosti glede ponudbe možnih lokacij za RMNP. Problemi, ki se pojavljajo ob tem projektu so predvsem tile: Ministrstvo za kulturo je dodelilo projektoma "Izmere" in "Mreža RMNP" skupni denarni znesek (ločili so ju šele junija). Vsa sredstva za ta projekt se pošiljajo na Ljubljanski regionalni zavod za VNKD. Ker določitev lokacij zaradi subjektivnih in objektivnih razlogov ni bila izpeljana, predstavlja ta faza dela prioriteto v sedanjem letu. Ob tem se moramo opredeliti tudi o pomenu in vlogi ostalih MNP - objektov "in situ", posameznih prenešenih objektov, zametkov MNP itd.) Z regionalnimi zavodi sem se povezala glede priprave seznama zahtevnejših objektov in območij ljudskega stavbarstva za projekt fotogrametrijskih izmer. c. V sklop del s skupnim naslovom predlogi za reorganizacijo varstvene službe sodijo predvsem te naloge: - izdelava gradiva - Teze za novi zakon o naravni in kulturni dediščini (podprli so ga Oddelek za etnologijo FF, ZRC SAZU ISN, SED na skupščini in ga poslali pripravljalcu Ministrstvu za kulturo) - za okroglo mizo o problematki premične kulturne dediščine sem pripravila gradivo "Uvedba znaka s spremljajočo dokumentacijo za starine in predmete premične kulturne dediščine". V skupek nalog s področja spremljanja varstva in sodelovanja z drugimi ustanovami sodijo sledeče pomembnejše naloge: - priprava pregleda dosedanjih razglasitev za Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora - udeležba pri ogledu predmetov, za katere je podjetje "Antika - Ferjan" zaprosilo za izvozno dovoljenje; ogledali smo si tudi njegova skladišča in delavnice - za Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sem pripravila seznam najpomembnejših vasi z varstvenega vidika II. V drugi osnovni sklop nalog sodijo predvsem naloge s področja a) mednarodnega sodelovanja, b) izobraževanja, c) raziskovanja in d) popularizacije. a) Za Svet Evrope sem izdelala predlog za tehnično pomoč v obliki delavnice ob začetku del pri prvem RMNP, ki bo šel v realizacijo Delovna skupnost Alpe - Jadran: Izpolnila sem vprašalnik dr. Juvanca (Fakulteta za arhitekturo) glede mojega dela in objav s področja ljudskega stavbarstva Drugo skupno poročilo o zgodovinskih središčih: - revidirala sem skupni uvod in tekste drugih dežel, ki so bili prevedeni v slovenščino - organizirala sem delovni sestanek v tiskarni Mladinska knjiga glede tiska tega projekta, ki je že stekel - udeležila sem se seje Projektne skupine v Krminu (Benečija); skupaj z Zavodom Gorica sem organizirala ekskurzijo po Goriškem - udeležila sem se tudi seje v Železnem (Gradiščansko); pripravila sem debatno gradivo za utemeljitev projekta o problematiki stanja in varovanja ljudskega stavbarstva ,ki naj bi ga pripravili kot 3. skupno poročilo -predlog je bil sprejet -Terminologija: - sodelovala sem na delovnem sestanku v Celovcu glede vsebine 'Terminologije", ki naj bi bila dodatek k Drugem skupnem poročilu - terminološko gradivo, ki ga je pripravil g. Krappinger - Koroška, sem prevedla, popravila, in priredila (gradivo je lektorirano in recenzirano - dr. Cevc) - po pogovoru s predstojnikom naše Projektne skupine je bilo sklenjeno, da to gradivo ne gre v tisk; o njegovi nadaljnji obdelavi bo govora na naslednji seji - s prispevkom sem se udeležila Mednarodne konference "Ljudska arhitektura v prostoru Alpe - Jadran"; predstavila sem problematiko stanja in varovanja ljudskega stavbarstva s predlogi za skupno delo naprej - Fakulteti za arhitekturo sem predstavila pobudo za izdelavo konservatorskega projekta v Althofnu(Avstrija) in za sodelovanje na mednarodni arhitekturni razstavi v Landshutu (Nemčija); žal na to pobudo doslej niso reagirali!) Z referatom - "Formation of the regional open air museum net in the Republic of Slovenia" sem prisostvovala 15. Dnevom zveze evropskih muzejev na prostem v Stockholmu c) Na strokovnih srečanjih in predavanjih sem - predstavila model primerjalnega numeričnega vrednotenja za objekte ljudskega stavbarstva za konservatorje - gradivo za izvedbo natečaja za izbor lokacij za RMNP sem predstavila na delovnem posvetu o mreži RMNP v Kranju - skupaj z Ireno Keršič sva za SKD in SED izvedli predavanje z diapozitivi o 15. Dnevih zveze evropskih muzejev na prostem; predstavili sva potek konference, svoja prispevka in obiskane MNP d) bibliografija Koželj Zvezdana, Freilichtmuseum - eine zusätzliche Form des Schutzes des unbeweglichen ethnologischen Erbes in Slovenien, Verband europaeischer Freilichtmuseen, Tagungsbericht 1990, Rožnov 1991, str. 133-138 ista, Vrednotenje Tavčarjevega dvorca, VS 33, Ljubljana 1991, str. 105-110 ista, Novosti pri oblikovanju muzejev na prostem, VS 33, Ljubljana 1991, str. 111-113 ista, Najpomembnejča etnološka dediščina, VS 33, Ljubljana 1991, str. 348 - 358 (uredila) ista, Problematika izvoza etnoloških predmetov, Obvestila 2, Z RS VNKD, Ljubljana 1991, str. 7-8 ista, Problematika stanja in varovanja ljudskega stavbarstva v državi Sloveniji, Glasnik SED 3 - 4, Ljubljana 1991, str. 140-146 ista, Znak za starine in predmete premične kulturne dediščine, Lucas 5, 6, Ljubljana 1991, str. 8-9 Zvezdana Koželj ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE CEUE V letu 1991 sem na ZVNKD Celje kot etnolog-konservator opravljal naslednja dela in naloge; 1. Evidentiranje stavbne dediščine (t.i. etnološka dediščina) Na terenu sem evidentiral stavbno dediščino za občino Šentjur pri Celju in del občine Šmarje pri Jelšah. Ob tekočem terenskem delu sem dopolnil evidenco dediščine za občine Sevnica, Mozirje, Velenje, Slovenske Konjice in Žalec. Zaradi junijske vojne se je terensko delo, sicer planirano za poletje, premaknilo v jesenske mesece, zato ni bila opravljena celotna obdelava gradiva. 2. Urejanje dokumentacije Precej časa sem posvetil preurejanju dokumentacije in vnašanju podatkov v računalnik. Ob tem sem oblikoval osnutek terenskega topografskega lista (list 1,2,3), ki je primeren za delo na terenu in je vir za vnašanje podatkov v kartoteko. Pripravil sem tudi osnutek računalniških izpisov z označbo 1 in 2 (prvi je primeren kot obrazec za vnašanje podatkov o stavbni dediščini za planske dokumente in razglašanje KS, drugi pa je primeren za strukturalni prikaz stavbne dediščine in s tem za obdelavo raznih tipoloških analiz). Pripravljal sem tudi končno izvedbo računalniškega programa, ki smo ga na zavodu ob sodelovanju zunanjega programerja pripravili za nekatera področja kulturne in naravne dediščine. 3. Priprava gradiva za izdelavo planskih dokumentov S krajšimi poglavji o načinu življenja in z ocenami značilnih socialnih in profesionalnih kategorij prebivalcev v posameznih naseljih sem sodeloval pri izdelavi Ureditvenega načrta za Mozirje in Luče. V obeh primerih sem sodeloval tudi pri obdelavi in dopolnitvi seznama stavbne kulturne dediščine. Žal ni bila opravljena planirana celovita analiza načina življenja skozi zorni kot stavbne dediščine za UN Mozirje, ker je bila sodelavka etnologinja odsotna zaradi bolezni in porodniškega dopusta. 4. Izdelava konservatorskih programov in konservatorskih smernic za obnovo kulturnih spomenikov in dediščine V sodelovanju s kolegi tehniških strok sem izdelal konservatorske programe in smernice za naslednjo stavbno dediščino: - Olimje 5, Počivalšekova hiša (o. Šmarje) - Olimje 8, Jakopinova hiša (o. Šmarje) - Olimje 9, Osojnikova hiša (o. Šmarje) - Podsreda 74, Levstikov mlin (o. Šmarje) - Roženberk 3, Kregeljnov mlin (o. Sevnica) - Zavodnje 69, Slivnikova hiša (o. Velenje) - Šentjur, ulica skladateljev Ipavcev 17, Ipavčeva hiša (o. Šentjur) - Podolševa, Klemenškova domačija (o. Mozirje) - Robanov kot 35, Robanova domačija (o. Mozirje) - Robanov kot 34, Goučeva domačija (o. Mozirje) 5. Obnova stavbne dediščine Obnovitvene akcije sem v sodelovanju s kolegi drugih strok (arhitekti, krajinarji, biologi, gradbeni tehniki) vodil predvsem na stavbni dediščini, ki so jo občine 'razglasile’ za kulturni spomenik, oziroma je gradivo o dediščini že pripravljeno za razglasitev. Potekale so naslednje spomeniškovarstvene akcije: - Rogatec 5, Spominski muzej Rogatec (o. Šmarje) - Zavodnje 43, Kavčnikova domačija (o. Velenje) - Zavodnje 69, Slivnikova hiša (o. Velenje) - Šentjur, Ulica skladateljev Ipavcev 27, Ipavčeva hiša (o. Šentjur) - Hrastje ob Bistrici 22, Naratova hiša (o. Šmarje) - Podsreda 74, Levstikov mlin (o. Šmarje) 6. Soglasja, mnenja Med delovne obveznosti je spadala tudi obravnava približno 60 stavb, ki imajo značaj KD ali stojijo v spomeniško zavarovanih območjih. Najštevilnejše so bile zahteve lastnikov po adaptacijah te stavbne dediščine v sodobna bivališča. Rezultati teh prizadevanj so polovični, saj so prizadevanja spomeniške službe eno, odnos lastnikov do prenavljanja stavb pa drugo poglavje. V zvezi s tem bi bila po mojem mnenju potrebna poštena in celovita analiza uspešnosti in prizadevanj spomeniške stroke na tem področju in to na vsem slovenskem ozemlju. Vsekakor pa bo potrebna večja popularizacija tega dela kulturne dediščine v javnosti in predstavitev vrednot in prednosti, ki jih ima lastnik kulturnega spomenika v tržno naravnani družbi. 7. Razno Med letom sem se udeleževal srečanj etnologov-konservatorjev, ki delujejo v okviru Slovenskega etnološkega društva in Slovenskega konservatorskega društva ter vrste drugih strokovnih posvetov v Sloveniji. Na željo krajevnih skupnosti in turističnih društev sem pripravil več predavanj na temo ohranjanje in vrednotenje naše kulturne dediščine. Vito Hazler ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO KRANJ 1. AKCIJE: MATJAŽEVA HIŠA V ZG. PAVLOVČAH ŠT.5 Za to leto je bilo predvideno, da se v grobem končajo vsa gradbena in dodatna tesarska dela, ki so dodatno nastala zaradi pojava lesne gobe. Z zidarskim mojstrom F. Pelkom iz Bleda je bil izdelan predračun sanacijskih dei, prav tako tudi s tesarjem B. Koželjem iz Stahovice. Med pripravljalnimi deli v teku meseca marca, aprila in maja se je med obilnim deževjem pričelo posedati nosilno zidovje hleva in deloma kuhinje. Zaradi verjetne spremembe smeri vodne žile, je voda pričela dotekati po laporni podlagi med temelje hleva in tako se je nosilni zid proti cesti pričel rušiti. Sprožila se je verižna reakcija. Potreben je bil nov vrstni red pristopa k sanaciji domačije. Dela so tako zahtevna, da jih zavodska zidarja ne bi zmogla, zato si je nastalo situacijo ponovno ogledal mojster Pelko ter naredil detajlni program in nov predračun sanacije glede na nastalo situacijo. Pripravljalna dela so končana. Narejena je inventarizacija vseh predmetov, ki so očiščeni in tudi zasilno konservirani. V mesecu juniju je bila zbrana in predložena vsa potrebna dokumentacija Republiškemu sekretariatu za kulturo. Občina Kamnik pa je sprovedla začasno razglasitev Matjaževe domačije za spomenik. 2. STALNA AKCIJA: VELIKA PLANINA Jeseni je bil pri Izvršnem svetu občine Kamnik ustanovljen 10-članski odbor za veliko planino pod vodstvom občinskega ministra za turizem in obrt T. Sterletom. Odbor se redno sestaja vsaj enkrat mesečno, ob nastalih težavah ali drugih nujnih odločitvah pa se odbor sestane še naknadno. Vse kaže, da si bo ta organ sčasoma pridobil osrednjo posredniško vlogo med vsemi zainteresiranimi strankami, istočasno pa koordinira izvajanje prostorskega akta o Veliki planini, ki ga izdeluje Razvojni zavod v Domžalah. Najbolj akutna je problematika izgradnje cest in vlak do vseh treh planin, ter prosta vožnja po pašnih površinah. Novi prostorski akt bo tudi strokovna podlaga za razglasitev Velike planine. Z odstopom g. Sterleta je prenehal delovati Odbor za Veliko planino pri I.S. občine. Četudi je občina mimo omenjenega sveta vodila lastno politiko glede celotne Velike planine, je ta odbor le usklajeval različna mnenja in interese vseh koristnikov. Žal s prenehanjem delovanja odbora ponovno grozi nevarnost še večje nestrokovne izrabe Velike planine. Tako se v zadnjem času spet pojavljajo načrti za zračno elektrifikacijo celotnega smučarskega predela, kar pomeni v bližnji prihodnosti možno industrializacijo turizma, planšarstva, predvsem pa razbohotenje potrošniškega turizma. 3. AKCIJA: MUZEJ NA PROSTEM Koncem januarja sva s kolegom Knificem preletela teren Kranjske občine ter fotografsko dokumentirala še preostalo ljudsko arhitekturo. Iz zbranega gradiva je bilo izbranih nekaj objektov, ki bi bili možni za predstavitev v MNP. V februarju pa je bilo več posvetovanj z dr. T. Cevcem, RZVNKD v Ljubljani ter z I. Keršič iz SEM v Ljubljani glede delovnega posveta o Muzejih na prostem, ki ga je v sodelovanju s Konservatorskim društvom Slovenije organiziral naš Zavod 20.3.1991 v prostorih Mestne hiše v Kranju. Posveta so se udeležili trije ugledni gostje iz Avstrije, prof.dr. C. Konrad in prof.dr. O. Moser pa sta dala posvetovanju izredno strokovno težo. Posvetovanja se je udeležilo veliko kolegov iz vse Slovenije in je imelo pozitiven odmev v sredstvih javnega obveščanja. V tem letu moramo demontirati dve stavbi, ki po svoji kvaliteti sodita v MNP, še vedno pa obstaja problem lokacije. Med tem časom se je pričela odpirati možnost Brda pri Kranju, vendar akcija še ni stekla, ker niso urejene vse zemljiško pravne formalnosti. Za možno lokacijo na Brdu smo pripravili izbor lesene ljudske arhitekture, katero bi bilo možno v doglednem času brez večjih lastninskih in tehničnih težav prenesti. 4. REDNA DEJAVNOST OBČINA KAMNIK V občini Kamnik je bilo opravljenih 45 terenskih dni v glavnem lokacijskih ogledov ter odposlanih 75 dopisov. V okviru redne dejavnosti se je pogosto pojavljal problem legalizacije novogradenj in prizidkov. Zaradi slabega vremena in pomanjkanja časa topografija Tuhinjske doline še ni stekla. To pomeni, da tudi za PUP etnološki del še ni bil narejen. Za demografsko ogrožena območja Tuhinjske doline so bili strokovnim službam občine posredovani podatki Zavoda. OBČINA DOMŽALE Za občino Domžale je bilo opravljenih 14 terenskih dni lokacijskih ogledov ter odposlanih 37 dopisov. Poleg tega pa je bilo opravljenih še 5 dni terenskega dela za ugotavljanje vojne škode. Vloge za lokacijo s področja občine so pogosto pomanjkljive oziroma slabo opremljene. Na območju Sv. Trojice in Gorjuš je več pravih novih počitniških naselij. Glede na to, da so to črne gradnje in zato niso vrisane na katastru, se občini predlaga, da ža vsa taka naselja izdela katastrski posnetek ter naredi evidenco sedanjega stanja. OBČINA TRŽIČ Za občino Tržič je bilo opravljenih 8 terenskih dni ogledov in odposlanih 11 dopisov. V mesecu novembru je bil za demografsko ogrožena območja občine narejen inventar dediščine ljudske arhitekture. Iz priloženega teksta je razviden predlog objektov, ki so potrebni posebnega varstvenega režima oziroma nujne sanacije. Opravljeno delo je lahko začetek detajlnejše obdelave Potarji, Grahovš, Doline, Jelendola, Dolžanove soteske in Slaparske vasi. OBČINA KRANJ V zvezi s prenosom sitarske hiše iz Stražišča na Brdo pri Kranju je bilo opravljenih 9 dni terenskega dela ter 7 dni znotraj kompleksa Brdo. V zvezi z muzejem na prostem so ponovno stekli pogovori z novo upravo. Dogovorjeno je bilo, da se za začetek znotraj kompleksa ogradi cca 10 do 12ha zemljišča in tako loči lovišče od Skansena. S tem je za vsa dela vstop prost skozi naselje Srednja Bela. Novi upravi je bil posredovan krajši program projekta. Iz sredstev MNP je bilo narejenih 14 izmer objektov lesene kmečke arhitekture. OBČINA RADOVLJICA V zvezi s Spodnjo Radovno so bila posredovana stališča Zavoda (dva dopisa) in dva terenska ogleda. IZOBRAŽEVANJE 23.1.: Posvet o gradovih in valorizaciji spomenikov v Ljubljani 5.3. : KIC Ljubljana, dr. Fister o varovanju ljudske arhitekture 6.3. : Konservatorsko posvetovanje in ekskurzija v Koper in Piran 20.3. : Delovni posvet o muzejih na prostem v Kranju 6.-10.4.: Ekskurzija v Bolgarijo 25.-26.4.: Posvet o vlogi ZRMT 22.5. Alpe-Adria, posvet o ljudski arhitekturi v Kranjski gori Piran: Otvoritev solinarskega muzeja v Sečovljah Št. Pavel na Koroškem: Zavodova konservatorska ekskurzija Trenta: Muzej na prostem Celje: Občni zbor konservatorskega društva in predstavitev del Dobrovo: Prezentacija obnovitvenih del graščine Dobrovo Koncem oktobra je Zavod organiziral dvodnevno ekskurzijo 50 zagrebških študentov etnologije in 4 profesorjev na območju Zavoda. Program je obsegal prezentacijo Zavoda in sistema dela, obisk Prešernovega muzeja v Kranju, obisk Vrbe, obisk kompleksa Stara Sava na Jesenicah, Liznikova hiša v Kranjski gori, Sedejeva domačija v Podkornu. Naslednji dan je bil ogled Bohinja, Planšarski muzej je predstavila Anka Novak, Hlipova hiša in celotno naselje Stare Fužene, ogled Olipove hiše v Studorju in predstavitev konservatorskega dela. Nato je sledil ogled Krope in Vigenca Vice. Ekskurzija se je končala z ogledom depojev etnografskega muzeja v Škofji Loki, kjer sta jima razmere in delovanje muzeja predstavila kustosa dr. Gorazd Makarovič in Irena Keršič. Silvester Gaberšček ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE V NOVEM MESTU V preteklem letu je bila na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto opravljena vrsta del in opravil, vezanih za nepremično stavbno dediščino. V prvi polovici leta 1991 sem se udeležil posvetovanja v Kranju. Tu sem z referatom predstavil dela na prestavitvi lesene hiše, iz naselja Ostrog na parcelo Kartuzije Pleterje. V povezavi s tem sem nakazal tudi najpomembnejše izvedbene probleme in tudi nesporazume, ki smo jih imeli na začetku z novim lastnikom. V spomladanskem delu leta smo na Zavodu imeli obisk iz Tehniškega muzeja. Gospoda Vilmana so zanimale kašče. S kolegico Marinko Dražumerič sva mu jih nekaj pokazala. Skupaj smo si ogledali kašče v novomeški in trebanjski občini. Ogled je bil izvršen zaradi izbire konkretne kašče, ki bi jo prenesli v kompleks omenjenega muzeja. V tem obdobju smo še, v že predstavljeni leseni hiši položili nova tla, prebarvali notranjost z odgovarjajočimi barvili, očistili stekla na oknih, očistili skrinje in lonce, katere bomo razstavili v tej hiši. Sam objekt smo zaščitili tudi proti gledalcem in je v glavnem pripravljen, da "prevzame svojo vlogo". Potrebno je le še namestiti nekaj notranje opreme, napeljati elektriko in urediti okolico. Prestavljena hiša iz Mihovega (foto ZVNKD Novo Mesto) Poleti smo porušili eno leseno hišo v naselju Ostrog. To zgradbo smo nameravali prestaviti, kot drugo po vrstnem redu, na isto parcelo v Pleterje. Porušili pa smo jo zato, ker je bilo po pregledu hiše, glede na njeno slabo stanje -od podbojev, spodnjih brun pa vse do stropa in špir- ugotovljeno, da hiša ni več uporabna za razstavljanje, prevoz in ponovno sestavljanje. Od celotne hiše se je ohranilo le nekaj brun. Zato smo morali za prestavitev izbrati drugo leseno hišo. Tako smo jeseni začeli prestavljati hišo iz Mihovega. Sestavljena je iz bukovih brun. Pri ponovnem sestavljanju smo stare prekle nadomestili z novimi. Zamenjali smo betonske strešnike s slamnato kritino. Ker je bil del hiše takorekoč odrezan, smo ta del naredili na novo, tako da smo ga nadkrili in postavili na stebre. Tako smo poskušali 'ujeti’ proporce nekdanje fizionomije. Ker bo ta objekt dobil novo funkcijo smo mu spremenili tudi notranjost. Zaradi večjega učinka naravne svetlobe nismo v veži dali nazaj stropa. Ta hiša bo tudi brez krušne peči (lastnik si jo je zadržal) in bo tisti del hiše, kjer se je le-ta naslanjala na steno kamre, odprt. Tako, na novo oblikovano notranjost hiše bo potrebno urediti z ozirom na današnje potrebe. Te spremembe naj bi, med drugim, bile tudi nekakšen poizkus, omogočiti urejevalcem naše dežele, da na konkretnem primeru vidijo, kaj in v koliki meri lahko oni prispevajo k izgledu naše pokrajine in k vedenju o nas samih. Bil sem tudi v Celju, na občnem zboru Slovenskega konservatorskega društva in se udeležil ogleda terena. Seveda so bili, zaradi izdaje soglasij za lokacijska dovoljenja, opravljeni tudi terenski ogledi in na osnovi njih dani pogoji oz. smernice gradnjam. Dušan Strgar MEDOBČINSKI ZAVOD ZA VARSTVO NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE PIRAN Pretežen del redne dejavnosti etnologa na piranskem zavodu v preteklem letu je bilo sodelovanje pri upravni postopkih pridobivanja lokacijskih in gradbenih dovoljenj (terenski ogledi lokacij ter izdajanje strokovnih mnenj in soglasij). Obenem se je na terenu zbirala etnološka dokumentacija. V sodelovanju z arhitektom B. Guštinom je bil izdelan elaborat z naslovom 'Naselja in stavbarstvo v Slovenski Istri’. Elaborat je nastal v dogovoru in po naročilu koprskega Investbiroja. Zamišljen je bil kot strokovna podlaga za izdelavo projektov stanovanjskih hiš v koprskem zaledju. Etnolog konservatorje sodeloval pri izdelavi strokovnih podlag za Ureditveni načrt 'Severna obala mesta Koper’ s smernicami in pogoji za posege v obravnavano področje. V okviru spomeniškovarstvene akcije je bil dokončan Muzej solinarstva ob kanalu Giassi, v etnološkem rezervatu znotraj Krajinskega parka Sečoveljske soline. Drugi del akcije, zaključen lansko jesen je obsegal obnovo solnega fonda. Na pobudo zavoda je bil izdelan posnetek obstoječega stanja kanala Giassi in pripadajoče hišice (kavane) 131. Sredstva je prispeval Sklad stavbnih zemljišč Občine Piran. Izrisan je bil tloris kanala, obeh bregov in platojev z ostanki hiš v merilu 1:200. Prečni prerezi na mestih objektov in zapornic so bili izrisani v merilu 1:100. Posnetek pomeni osnovo za izdelavo izvedbenih projektov sanacije celote. Nadaljevali so se pogovori med predstavniki Zavoda, Obrata Soline in Marikultur o dolgoročni izrabi prostora Krajinskega parka Sečoveljske soline v smislu ohranjanja naravne in kulturne dediščine. Eda Benčič Mohar Postavljanje črpalke na veter (foto ZVNKD Piran) NAGRADE IN PRIZNANJA VILKO NOVAK Prof.dr. Vilku Novaku je ministrstvo za kulturo in prosveto Madžarske podelilo 12. aprila 1992 priznanje in nagrada "Pro cultura Hungarica" za njegov veliki prispevek k slovensko madžarskemu kulturnemu zbliževanju. Kulturni stiki Madžarov in Slovencev so bili vedno dobri, za kar gre velika zasluga prav etnologom. In prof. Novak je že v tridesetih letih prevajal etnologa Avgusta Pavla, ki je potem postal glavni posrednik madžarske kulture pri nas, pa Štefana Kuezmiča, Imreja Madacaka in druge. V letih, ko je bil prof. Novak na katedri za etnologijo so bili stiki s prof. Belo Gundo, prof. Buršto in drugimi iz Budimpešte zelo dobri in plodni. Preko 200 strokovnih kritik, katerih večina je iz madžarskih del je potrjevala skupne vezi z našo ljudsko kulturo. Skoraj prav tako veliko je tudi število publicističnih poročil in člankov, v katerih je profesor pisal o najrazličnejših kulturnih vprašanjih, o stikih med Slovenci in Madžari. Sem sodi tudi pesniško in prevajalsko delo iz madžarščine (4 knjige). Našemu profesorju naj veljajo tople čestitke. ZMAGA KUMER Veliko priznanje za znanstveno delo je dobila dr. Zmaga Kumer, prav tako v marcu. Prejela je Herderjevo nagrado (pred leti je enako priznanje prejel tudi dr. Niko Kuret). dr. Zmaga Kumer Herderjeva nagrada ima svoje začetke v skladu v Hamburgu leta 1931. Donator je bil Alfred Toepfer. Premoženje sklada je znašalo 200 milijonov nemških mark. Namen sklada je bil pospeševanje kulturnega, znanstvenega in humanitarnega značaja v Evropi. Nagrado so podeljevali najbolj zaslužnim na teh področjih, obenem pa so bile nagrade povezane z dodelitvijo štipendije za mladi znanstveni naraščaj. Tudi ohranjanje naravnih in kulturnih spomenikov kot tudi ureditve nacionalnih parkov so uvrščali med porabnike sklada. Od leta 1964 dalje se iz sklada podelijo nagrade sedmim umetnikom in znanstvenikom iz sedmih vzhodnoevropskih držav. Prejemniki nagrade imajo pravico imenovati štipendiste za eno leto študija na dunajski univerzi. Nagrajence imenuje evropski kuratorij, priznanja pa podeli rektor dunajske univerze. S svojim bogatim znanstvenim delom je dr. Zmaga Kumer prav gotovo najbolje potrdila upravičenost visokega priznanja. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo Glasnika SED. FANČI ŠARF prejme Murkovo priznanje za posebne dosežke na področju etnologije za leto 1991 za več kot desetletno delo pri raziskovalnem načrtu Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Uresničevanje tega načrta je v veliki meri potekalo prav ob vestnem strokovnem prizadevanju Fanči Šarfove. Od doslej izišlih zvezkov je gospa Šarfova avtorica štirih topografskih elaboratov: za občino Ljutomer (1981), občino Gornja Radgona (1982), Murska Sobota (1985) in Lendava (1988). Od začetka je bila nenadomestljiva članica uredniškega odbora za izdajo topografij in ob tem sama avtorica in tudi nesebična mentorica mlajšim sodelavcem, pozorna bralka in redaktorica vseh elaboratov. Vse delo je opravila že kot upokojenka, z globoko strokovno zavestjo, predanostjo in idealizmom v razmerah, ko je takšno delo kar nekako prikrito in gmotno nepoplačano. Želimo ji še mnogo priložnosti za posredovanje dolgoletnih in dragocenih izkušenj in za lastno raziskovalno delo. Ob tem pa tudi veliko osebno zadovoljstvo. Dr. MILAN DOLENC prejme Murkovo nagrado za posebne dosežke na področju etnologije za leto 1991 pri raziskovanju ljudskega veterinarstva in etnomedicine na Slovenskem. Dr. Dolenc je sistematično dolga leta in desetletja zbiral gradivo o ljudskem veterinarstvu na Slovenskem in spoznanja strnil v 580 strani obsežen in doslej neobjavljen rokopis. V zvezi z ljudsko medicino je objavil obsežni bibliografiji o rokopisnih bukvah ljudske medicine v Slovenskem etnografu 1974-75 in 1983-83. Njegova pozornost je bila namenjena tudi zagovorom, zarotitvam in apokrifnim molitvam, povezanimi z ljudsko medicino. O tem govori njegova prav tako neobjavljena razprava na 280 straneh. Sicer pa je njegovo zbirateljsko in študijsko delo objavljeno v 60 bibliografskih enotah v različnih strokovnih in znanstvenih publikacijah. Leta 1976 je pripravil tudi razstavo rokopisnih bukev na Slovenskem v ljubljanskem NUK-u in mariborski knjižnici. O ljudski medicini je predaval v Sloveniji in drugod na številnih simpozijih in kongresih veterinarjev, farmacevtov, zdravnikov. Želimo mu, da bi še naprej ostal naklonjen sopotnik slovenske etnologije in da bi lahko naši javnosti predstavil dragoceno in še neobjavljeno delo, ki je nedvomno neprecenljiv prispevek naši vedi. Naj mu bo naša nagrada skromna zahvala in priznanje. Dr. MILKO MATIČETOV prejme Murkovo nagrado za leto 1991 za življenjsko delo - za znanstvenoraziskovalno in publicistično delo, zlasti na področju preučevanja slovenskega pripovednega izročila. Dr. Matičetovega bi kot natančnega terenskega zbiralca in interpreta zbranega gradiva težko primerjali s komerkoli. Doslej poznano pripovedno izročilo je obogatil s približno tri tisoč enotami posnetkov, shranjenih pri ISN. Pri tem je na Slovenskem uveljavil in dosledno izpeljal zapisovanje besedil po sodobnih strokovnih načelih, ki pripovedovalca obravnavajo kot tvorca enkratnega in neponovljivega besedila. Šele tako zapisana in dokumentirana besedila so pripravljena za študijsko obravnavo. Nadvse obsežna, skoraj nepregledna bibliografija, katere začetki segajo v čas pred 2. svetovno vojno, kaže na njegovo izredno široko zanimanje za slovensko folkloro, tako v prostorskem kot v tematskem pogledu. Dr. Matičetov je objavljal svoje prispevke v Sloveniji in tujini, od prispevkov v dnevnem tisku do znanstvenih zbornikov in knjig. S tem je poskrbel, da je slovensko folkorno izročilo postalo poznano tudi zunaj slovenskih meja. Zgodovinski in primerjalni okvir, ki sta v metodološke pogledu izhodišče njegovih študij, sta slovensko gradivo postavila v mednarodni okvir. Čeprav je njegovo raziskovanje zajelo celotno slovensko etnično ozemlje, je posebna pozornost in raziskovalna ljubezen namenjena Slovencem na zahodu, zlasti v Reziji. Dr. Matičetov je postal naš gotovo najboljši poznavalec življenja in kulture v Vzhodnih Alpah. Dosleden znanstvenik, urednik, kritično uho in oko slovenske folkloristike so vrline dr. Matičetovega, ki so naši vedi dale trajne prispevke slovenske znanosti. Dr. Matičetovemu želimo, da bi ob pomembnih mednarodnih znanstvenih nagradah (1956, "Premio internazionale di folklore Giuseppe Pitre"; 1983, literarna nagrada "Laštra landarske banke"; 1991, etnološka nagrada "Michelangelo Mariani") naklonjeno sprejel tudi naše priznanje in dobre želje za nadaljnjo živo navzočnost v našem znanstvenem življenju. PRIJATELJSKE VEZI Bratislava 7.10.1991 Dragi moji slovenski prijatelji, po naših informacijah današnjega dne stopa v veljavo razglasitev samostojnosti Republike Slovenije. V imenu širokega kroga etnologov, združenih ob zborniku Ethnologia Slavica, predvsem pa v svojem imenu iskreno čestitam k temu prazniku, ki je najpomembnejši dan v zgodovini slovenskega naroda. Soglasno ste se odločili za svobodno življenje v svoji svobodni državi. Nihče Vam nima pravice te svobode jemati. Trdno upam, da bo razglasitev samostojne Republike Slovenije tudi precendens za rešitev našega slovaškega vprašanja, ker naš slovaški narod prav tako hrepeni po svobodi in po svoji lastni državi - za katero si prizadeva že več kot 150 let. Zelo nam je žal, da je bila svoboda Vašega naroda kupljena za tako visoko ceno in da je bilo treba zanjo žrtvovati tudi življenja. Še bolj pa smo zaskrbljeni ob stanju stvari na bratskem Hrvaškem. Vendar trdno verujem, da se bo v obeh vaših republikah posrečilo vzpostaviti mir in da boste v razmerah narodne svobode in državne suverenosti lahko gradili svojo domovino. Bratskemu slovenskemu narodu želim, da v svoji svobodni domovini čimprej odstrani nasledke, ki so jih prinesli boji za svobodo. Trdno verujem, da bomo še prišli v Republiko Slovenijo, kjer se s svojimi prijatelji in sodelavci ne bomo menili le o tem, kako se je Vaša svoboda rodila, ampak zlasti o problemih nadaljnega razvoja naše etnološke znanosti. V tem duhu pošiljam bratski pozdrav vsem delavcem Oddelka za etnologijo, pa tudi dragemu prijatelju prof.V. Novaku in sodelavcem v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Vaš vdani Prof.dr. Jan Podolak Pod zahradami 62 841 01 Bratislava - Dubravka Bratislava, 27. februarja 1992 Spoštovani kolegi! Lani sem opravil študijsko potovanje v Argentino, namenjeno raziskavi zgodovinskega in etnokulturnega razvoja Slovakov, ki so se naselili v tej čezmorski deželi. Med bivanjem tam sem se srečal tudi z izseljenci iz Slovenije. Pri prvem srečanju sem se na Veliki petek seznanil z gospo Cecilijo Cigerjevo, rojeno Peternelj, ki je postala snaha znanega slovaškega pisatelja in dolgoletnega vodje Matice slovaške Jožefa Cigerja Hronskega. Imenovana gospa živi v mestecu Lujan pri Buenos Airesu in dolgujem ji dragoceno pričevanje o izseljenski usodi, življenju in delu J.C. Hronskega, ki sem ga po vrnitvi domov posredoval v več popularizatorskih člankih. Drugič sem se srečal z argentinskimi Slovenci v nedeljo. 30. junija dopoldne na enem od odprtih trgov v Buenos Airesu. Tam sem bil priča ne posebno številnega zborovanja kakšnih 2-3 tisoč ljudi, ki kljub temu, da živijo že več kot pol stoletja na drugi strani zemeljske oble, niso izgubili čustvene vezi z rodno Gorenjsko ali Dolenjsko ter so skupaj s svojim matičnim narodom manifestirali voljo za svobodno in neodvisno Slovenijo. To je bilo zame veličastno doživetje in skupaj z mojimi argentinskimi rojaki, ki so me na to zborovanje povabili, smo bili navdušeni in ponosni na vač narod, s katerim nas veže ne le najbližje zveneči etnonim, ampak v marsičem tudi podobna zgodovinska usoda pa tudi hrepenenje po uresničenju narodne suverenosti. Želim vam vse dobro in ostajam s kolegialnim pozdravom Jan Botik Slovenske narodne muzeum Historicke muzeum 81436 Bratislava, Vajanskeho nabrežie 2 Manifestacija za svobodno Slovenijo na trgu San Martin v Buenos Airesu (foto J. Botik) Umrl je prof.dr. Milovan Gavazzi 23. januarja t.l. so na zagrebškem Mirogoju pokopali profesorja Milana Gavazzija, po besedah Vilka Novaka v Delu (23.1.1992) "nestorja hrvaške in južnoslovanske etnologije". Profesor Gavazzi je bil zunanji dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi sicer v več pogledih povezan s Slovenijo in slovensko etnologijo. Z njegovo smrtjo se je bržkone zaključila določena, v marsičem pionirska epoha v razvoju hrvaške in tudi nekaterih drugih južnoslovanskih etnologij. To kljub temu, da je bilo ob več prilikah poudarjeno, kako je profesor Gavazzi pri svojem dolgoletnem strokovnem delu ostajal zunaj različnih etnoloških smeri in šol. Seveda pa se bo kazalo k njegovemu zgodovinsko in kompleksno pojmovanemu empirizmu še in še vračati, tudi zavoljo nekaterih sodobnih teženj, ki jim je postala zgodovinskost naše stroke bolj ali manj tuja. SPOMINSKI UTRINKI (Ob smrti prof.dr. Milovana Gavazzija) S profesorjem Gavazzijem sem se, kot kaže, prvič osebno srečal na šestem posvetovanju jugoslovanskih etnologov, kije bilo jeseni 1963. leta v Budvi. Bii sem debitant na tovrstnih prireditvah. Poglavitna tema posvetovanja je bilo vprašanje mesta etnologije v okviru družbenih ved, za katero sem pripravil prispevek Etnologija-historiografija-sociologija. Ambiciozno. Referiral sem (po programu) za profesorjema Radomirom Lukičem in Rudijem Supkom. Razprave za prebranimi referati se je udeležil tudi dotedanji in ponovno izvoljeni predsednik Etnološkega društva Jugoslavije profesor Gavazzi. Bil je kritičen: v spominu mi je ostala ugotovitev, da je bilo v nekaterih referatih preveč "prepričevanja iz školske klupe". Spričo eminentnosti omenjenih in še nekaterih drugih referentov sem nakazane kritične misli pač prevzel nase. Rahlo užaljen. Srečanje, ki ni moglo biti obetavno. Ne spomnim se kdaj in zakaj sva s profesorjem Gavazzijem sama pešačila z Gornjega grada v novo poslopje zagrebške filozofske fakultete. Vem le, da sem imel obrambo doktorske disertacije o ljubljanski Zeleni jami kot etnološkem problemu že za seboj. Spodbujen po okolju na nekaterih delih najine poti, ki je bilo v določenem smislu podobno Zeleni jami, sem spregovoril o tem, kako zanimivo bi bilo te dele Zagreba etnološko preučiti in nato opraviti še primerjavo na primer z ljubljanskimi predmestji. Prav razgovoril sem se. Profesor Gavazzi je sicer poslušal, ni pa nič rekel. Ko se je oglasi, je izbral za temo razgovora čisto nekaj drugega. Srečanje torej, ko sva hodila po Zagrebu drug poleg drugega, najini strokovni interesi pa so se gibali drugi mino drugih. Brez zveze. Sredi šestdesetih let je profesor Gavazzi na oddelku za etnologijo v Ljubljani predaval neevropsko etnologijo. Prihajal je v rednih časovnih razmikih in je ob teh prilikah v Ljubljani tudi prespal. Kot asistent na oddelku sem poskrbel za rezervacijo sobe, tu in tam po potrebi pomaga! pri pripravi diapozitivov za predavanja. To je bilo vse. Ne spomnim se nikakršnega načenjanja kakšnih posebnih strokovnih razgovorov ne z moje in ne z njegove strani. Srečanja, ki os bila bolj ali manj formalistična in nič več. Še najbolj živo sva se s profesorjem zapletla v razgovor ob nekem letalskem letu iz Varšave v domovino sredi sedemdesetih let. Srečanja torej, ki niso segla v globino in bi bržkone ne bila zapisa vredna, če se ne bi leta 1980 na oddelku za etnologijo odločili, da bomo čim bolj odmevno proslavili 40 let etnologije na ljubljanski univerzi. Pri tem pa nam je vsem, ki smo sodelovali pri proslavi, ostal profesor Gavazzi v neizbrisnem spominu. Omenjeno obletnico smo hoteli v prvi polovici decembra 1980 obeležiti tako, da bi fakulteto, univerzo in javnost opozorili na krivice, ki so bile naši stroki dotlej storjene. Pripravili smo program, ki je trajal ves teden. Med zelo pomembnimi sestavinami naj bi bilo predavanje profesorja Vilka Novaka, dolgoletnega učitelja in predstojnika oddelka, ki je bil tedaj že v pokoju. Vendar je na našo žalost profesor Novak zbolel in je predavanje odpovedal. Toda kolegi se niso dali; kot tedanjemu predstojniku so mi naložili nalogo, da nemudoma odpotujem v Zagreb in poprosim profesorja Novaka. Z nelagodnimi občutki sem se pojavil naslednje jutro na zagrebškem oddelku za etnologijo. Nisem dolgo čakal. Profesor Gavazzi je prihajal dnevno točno ob določeni uri na oddelek. Ko me je ob snidenju povprašal, kakšne novice prinašam, sem mu brez ovinkov povedal, za kaj gre, v kakšni zadregi smo. "In o čem naj bi govoril?" me je povprašal. Bil sem brez predloga, pa tudi če bi ga imel, bi me profesor verjetno prehitel. "Kaj če bi bili tema predavanja pustertalski Slovenci?" je rekel. Seveda nisem imel pripomb, o vsem sva se takoj dogovorila in v Ljubljano sem se vračal z velikim olajšanjem. Prof.dr. Milovan Gavazzi po predavanju ob 40-letnici etnologije na ljubljanski univerzi Profesor Gavazzi je pripotoval v Ljubljano točno po dogovoru, čeprav prehlajen. Prepričan sem, da mnogi od številnih obiskovalcev še pomnijo odlično profesorjevo predavanje v eni od velikih predavalnic filozofske fakultete. Zaradi prehlada ga je nastop dokaj izčrpal, toda odšel je po predavanju z nami na kosilo, se pri tem živahno udeleževal razgovora in pozno popoldne smo ga pospremili na avtobus za Zagreb. Čez dva ali tri dni sem dobil pismo, v katerem mi je profesor med drugim sporočil, da je bil avtobus k sreči dobro ogret in so zavoljo tega težave s prehladom že pred prihodom v Zagreb ponehale. Profesorju je bilo tedaj 85 let. Slavko Kremenšek NAVODILO ZA OBLIKOVANJE ROKOPISOV V uredništvo Glasnika prihajajo zelo neenotno oblikovana besedila. Urednik porabi veliko časa, da jih poenoti, včasih jih mora celo pretipkavati, da so primerni za v tiskarno. Zato smo se v uredništvu odločili, da sodelavcem predlagamo naslednje oblikovne standarde za Glasnik SED. 1. Rokopis mora biti oddan v izvirniku. 2. Listi rokopisa naj bodo popisani samo po eni strani. 3. Popravki tipkanim besedilom naj bodo berljivi, večje korekture pa dotipkane na označeni prilogi. 4. Opombe naj bodo natipkane posebej, po vrstnem redu, kot je označeno v besedilu. Številke v besedilih naj bodo po možnosti obkrožene rdeče. 5. Citiranje literature mora biti v skladu z uveljavljenimi normami. 6. Ker dobivamo veliko računalniških izpisov, Glasnik pa se ravno tako stavi na računalniku, nam lahko pošljete članke tudi na disketah - z njimi je celo manj dela. Pogoj je, da je članek napisan na osebnem računalniku (IBM PC/AT kompatibilen) v enem od splošno razširjenih urejevalcev besedil (WS 3, 4.0, 5.0; WordPerfect; WordPefect 5; WyWrite; MS-Word; Writer; MultiMate ali v ASCII kodi) z oznako, za kateri urejevalec besedila gre in na normalnih (velikih) 5.25” disketah. Teksti v Glasniku morajo imeti enotno obliko, zato jih čim manj urejajte (brez centriranih naslovov, zamikov na začetku odstavka ipd.). V Glasniku objavljamo v glavnem tri vrste člankov: razprave, gradiva in poročila. Uveljavljene so naslednje tehnične postavitve člankov: Razprave in gradiva - naslov (velike tiskane črke), avtor (velike tiskane črke), besedilo, opombe in literatura ter povzetek v angleščini. Avtorji razprav in gradiva so dolžni napisati 1-2 strani slovenskega povzetka, uredništvo pa poskrbi za prevod v angleščino. Poročila - naslov (velike črke), besedilo, avtor (male črke). Največ zmede je pri letnih poročilih ustanov. Prihajajo v obliki uradnih dopisov s korespondenčnimi oznakami in žigi ter s podpisi direktorjev. Tudi letno poročilo je članek, zato naj bo ustrezno oblikovano: nad besedilom naziv ustanove, pod besedilom avtorjevo ime in priimek. Vseh uradnih in neuradnih pozdravov je uredništvo sicer veselo, vendar ne spadajo k članku, ki bo šel v tiskarno. Slikovno gradivo (risbe, fotografije, načrti) naj bo zaznamovano z zaporednimi številkami. Njihova postavitev naj bo razvidno označena v besedilu, če je to bistveno. Podnapisi k slikam naj bodo priloženi na posebnem listu. To je vse. Nismo se spuščali v podrobnosti, zato upravičeno pričakujemo, da boste navodila v bodoče upoštevali in s tem olajšali izdajanje Glasnika SED. Uredniški odbor Popravki iz zadnje številke Glasnika Pri delu je prišlo do nekaj neljubih napak; -V vsebinskem kazalu Med novimi knjigami je avtorica poročila Etnološki razgledi in dileme Mihaela Hudelja, enak popravek velja na strani 157 -Avtor fotografije na zadnji strani ovojnice je g. Ted Kramolc -Fotografija na strani 108 je iz leta 1943 in ne 1953. Iskreno se opravičujemo! GLASNIK Slovenskega etnološkega društva zanj odgovarja Marinka Dražumerič, predsednica SED Izdajanje omogočata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost in tehnologijo Izdajateljski svet: Slavko Kremenšek, Marko Belavič, Marjan Gabrijelčič, Jože Osterman, Alenka Puhar, Inja Smerdel, Marija Stanonik Glavni in odgovorni urednik Majda Fister člani uredništva: Nives Sulič Dular, Slavko Kremenšek, Inja Smerdel, Monika Šašel Kropej, Marko Terseglav, Zmago Šmitek Grafično oblikovanje in tehnična ureditev: Fister M. Tisk: Grafično podjetje Grafika, Prevalje Naklada: 700 izvodov Naslov uredništva: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 5,61000 Ljubljana, gl. in odg. urednik tel. 156-068 int. 249 Za jezik in vsebino člankov so odgovorni avtorji Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo (št. 415-124/91) je Glasnik oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov YU ISSN 0351-2908 UDK 39/497.12/(05) NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Č 121 II 131 829 1992 wwwwww*. / -T , A/