Ml vstajamo! Glas najmlajših. Mi vstajamo Poslednji čas! Mi nočemo umreti, mi hočemo živeti! Iz svojih vstajamo moči, četudi smo pozni, mladi: Kaj uk je zgodovine? Bodočnost je mladine. Ant. Aškerc. Večletna brezposelnost nas je uničila materialno. Vervdar to še ni bilo najhujše! Problem preživljanja smo začasno in zasilno uredili, četudi na najbednejši način. Mnogo hujse kot problem kruiia je bilo naše moralno - socialno vprašanje, pro^blem našega pravilnega vraščanja v družbo ter aktivnega sodelovanja v njej. To je bilo in je še najvažnejše, kajti brezposeLnost nas je izirinila iz notfmalnega življenjskega toka. Družba — s svojim nerazumevainjem, neupoštevanjem, podcenjevanjem in izkoriščevanjem nas — nam ni dala ves čas niti enega stvarnega uspeha, napredka, zadoTOljstva in vesel!.ja. Nezadovoljni s samim seboj, smo bili nezadovoljni z vseml drugimi. Vse prepogosto smo stali ts prekrižanimi rokami ob strani, potni nevere in nezaupanja do vsega. Bolehali smo na usodnih dekadentnih boleznih, na desorientiranosti, apatiji, depresiji, pesimizmu in negativizmu. Vse velike akcije so nam izgledale česito naivne in smešne, a manjše ničvredne in bedne. »Učiteljski tovariš« nam je bil pust in neaktualen. Od piredsednikov in vodilnih predstavnikov naših akcij smo zahtevali izrednih, često popolnoma nemogočih uspehov, ne da bi pri tem sami prispevali najmanjše energije. Ko smo prišli v shižbo, ni bilo nič boljše, ne z nami in ne z onimi, ki aploh niso nikdar občutili biča brezposelnoeti na lastnem bpbtu. Nesmotrena trošnja energij in večja ali manjša indiferentnost do skupnih stanovskih problemov, poleg ostre in krivične kritike vsega. Nekaj nezdravega in neživljenjskega je bilo med nami. Mrtvilo in nerazgibanost sta dušili naše vrste. In vendar — mi vstajamo! Vedno težji ekonomski položajv vedno bolj ogrožena eksistenca sta v poslednjem času močno razvili in poostrili naš nagon samoohranitve in 'borbe proti lastnemu piropadu. Mi se prebujamo! Mi vstajamo! V naše vrste se vraiča nova razgJbanost. Postajamo zavednejši. 2elimo aktivnega sodelovanja in soodločevanja. Vsi čutimo potrebo zbiranja, združevanja in enotnega nastopa vseh nas, ki imamo jasne in določene namene v svojem boju za obstanek, da se ti naši smotri na ta način realizirajo hitreje, laže in uspešneje. Zivljenje in dogodki, ki ogražajo naš obstoj, naipredek in razvoj, so nas postavili pred alternativo: enotnega nastopa in skupnih akcij ali lastnega uničenja in po^polne duševne in gmotne odvisnosti. Odločili smo se za prvo, za življenjsko progresivnost. Zgodovinski razvoj ne pozna pasivnosti! A ne samo to! Pasivnost je propad, u-ničevanje. Nagon samoohranitve nas kliče v skupno borbo za obstanek, v skupno borbo za napredek in razvoj. Edino v napredku je možnost obstanka. A naipredek je mogoč edino potom :borbe. Poglejmo življenje! Povsod je borba v anorganskem ali organskem smislu in obliki. Vsaka borba pa išče in zahteva žrtev. Cemu žrtve? Tudi mi mnogo dajemo v svoji borbi. Če bi idajali le malenkotsti, bi brezskr^bno dajali. Mi dajemo čestokrat tudi ono, kair nam je drago in blizu. Mi riskiramo in često žrtvujemo svoje p>oložaje, svoje udobno, srečno, mirno življenje. Zato nam je mnogo do tega, da vemo zakaj in čemu dajemo? Želfrno in hočemo pokazati moralno vrednost svojih žrtev. Hočemo zavestno objasnitev svoje stanovsko zaščitne borbe, da ii damo višjo moralno vrednost, da se pripravimo na še večje žrtve. Kam naj gremo? In v čigavem imenu? Če bi nam bilo življenje, ugoden poklicni in eksistenčni položaj, napredovanje in živIjenjska udobnost postranska zadteva, bi popolnoma mirnodušno in brezskrbno žrtvovali vse to. Ali mi neskončno ljufoimo svoje življenje, red, avtomatično napredovanje, udobno in brezskrbno živ.ljenje. V imenu te neizmeme Ijubezni do življenja in kariepe hočcmo vedeti: kaj pomenjajo ona protisiovja, ki jih outimo v sebi, v svoji notraniosti? Kaj naij pomenja to, da nas življenje kliče v skrito osebno srečo in mirno, malomeščansko zadovoljno uživanje življenja, a istočasno nas kliče in vleče v burno stanovsko borbo? Kam naj gremo? V čigavem imenu? V koga ali kaj naj veirujemo? Čemu naj sploh verujerno? Čemu se naj sploh boirimo, žrtvujemo? Duh zavednega učitelja borca je poln nemira. Stalno išče odgovorov, jasnosti. Brez odmora hoče duševno harmonijo, jasno usmeTJenost, Hočemo jasnosti! Brez krink, brez sentimentalne jokavosti in tudi ferez idealistiičnega filozofiranja moramo pogledati jasno in odločno sodobni kruti realnosti v oči. Velika moralna kriza razjeda današnjo dražibo. Ona jie vzročna posledica gospodarskega Liberalizma in njene gospodarske krize. Zgodovinska preživelost, netred, anarhija. Notranja nemoč vsega, da se prilagodi zgodovinskemu Tazvoju. Rušijo se tradicije. Propadajo družine. Krhajo se norme dbgovorjene morale. Zgublja se kriterij za dovoljemo in nedovoljeno. Tla pod nogami> ee premikajo. Vse je nesigu/mo, v strahotnem ipričakovanju nečesa neznanega, novega, bolj'šega — slabšega? Nikjer ni trdne opore, nikjer sigurnosti, nikjer jasnosti. Mi pa hočemo jasnosti! Mi si hočemo objasniti praktični zunanji in aotranji morahii značaj vseh novih piojavov. Za nas .je silno važno moralno razumevanje naših žrtev. Poglobiti se moramo vase ter najti in nuditi lasten in jasen odgovor na vse probleme, ki mučijo duha sodobnega aktivnega pripadnika učiteljske zajednice. Konkretno, praktično delo. Elementarni razvoji življenja zahteva, da osebnj nagon samoohranitve odstopi pred skupnim stanovskim nagonom. Današnje potrebe in razmere nas silijo, da zožimo svoje delovno območje, da koncentriramo vse svoje moč} na reševamje konkretnih ekonomsko in stanovsko socialnih problemov ter da se v prvi vrsti posvetimo praktični stanovsko po* litični borbi. Razviti in poglobiti \e treba elementarno zavest stanovske skupnosti, vzajemnosti in sopomoči. Vendar to ni in ne sme biti vse! Mi moramo ustvariti in razviti tudi močno stanovsko moralno zavest. Hočemo zavestno dbjasnitev naše stanovske borbe, da jo dvignemo, da ji damo višjo etično vrednost. Močna stanovska etična zavest naj osvoji in preporodi duševno življenje vsakega borbenega pripadbika učiteljskega stanu. Hočemo učiteljev — harmoničnih osebnosti — izkrfstaliziranih značajev ¦— vztrajnih in doslednih borcev! Vstran s hlapci in klečeplaznimi koTistolovci! Peš.