KNJIGA »KONJSKI ZDRAVNIK« Arhivist Zgodovinskega arhiva v Skof- ji Loki France Stukl me je pred časom obvestil, da ima Igor Guzelj v Skofji Lo ki rokopisne bukve z naslovom »Konjski zdravnik«. Knjigo sem si ogledal v ško fjeloškem arhivu, kjer je začasno depo nirana, z dovoljenjem lastnika pa sem jo dal preslikati, da bi jo doma lahko prou čil. Rokopis je iz leta 1907. Je črtana knjiga formata 34 X 21 cm, rjave, pisane, trde platnice, zelo lepa pisava, obsega 300 strani. Od tega z besedilom konjski zdravnik 87 strani. Naslovna stran se glasi »Konjski zdravnik« spisal po nem ški J. B. pl. Sind. polkovnik kavalerij- skega regimenta. Poslovenil France Am- bružič, desetnik pomorske pehote — 1870. Na str. 87 piše Skofja Loka 28. ok tobra 1907 Jos. Guzelj, prepisal. Da je knjigo o boleznih konj napisal konjeniški polkovnik, ni nič čudnega, saj so bili konjeniški oficirji dobri poznaval ci konj, njihova skrb pa je seveda bila. da so bili konji v njihovi enoti za vojaš ko delo sposobni in uporabni. Znano je, da so se prvi v Evropi začeli v srednjem veku ukvarjati z zdravljenjem konj »konjušari-mareskalki«. Tudi prva vete rinarska šola v Evropi je bila organizira na leta 1762 na jahalni akademiji v Lyo- nu v Franciji. In še bi lahko našteli po dobne primere. Vendar imam vtis, da Sind ni sam napisal knjige, pač pa je moral imeti za predlogo neko ne sicer na visokem nivoju napisano strokovno knji go, kajti v njegovi knjigi je kar dobra in sistematična razdelitev snovi in poznava nje strokovnih izrazov za zdravila. Mo goče je v originalu Sind navedel kakšno predlogo, saj je bilo do tedaj napisanih že precej veterinarskih del v nemškem jeziku. To me je zanimalo in sem hotel primerjati original z Ambružičevim oz. Guzeljevim rokopisom, vendar mi ga ni uspelo dobiti in je zaradi tega moja prou čitev pomanjkljiva. Prav tako ne vemo, kdo je bil Ambružič, ki se je zanimal za bolezni konj. Josip Guzelj pa je bil to varnar kisa. vinski trgovec, občinski sve tovalec in loški župan v letih 1912—1913. Guzelja je ta snov zanimala, ker je imel kot tovarnar in trgovec večje števi lo konj in je zato kot dober gospodar skrbel za zdravje konj. saj vemo. da je v tedanjih časih bilo malo veterinarjev. Da je bil Guzelj bistroumen mož. sklepamo tudi po tem, da je v precejšnjem delu preostalega dela knjige zapisoval svoje poskuse pri izdelavi kisa in razne druge tovrstne podatke. V knjigi je za naslovno stranjo na šti rih straneh register. Razdeljen je takole: A) Od bolezni glave. B) Od bolezni na vratu. C) Od persnih bolezni. Od pleč- nih boleznih (med katerimi opisuje tudi bolezni kopita — op. MD). D) (Od zno- tranjih bolezni, ktere imajo v trebuhu ali želodcu njih začetek. E) Od bolezni na koži. F) Od bolezni na zadnjem delu konja. Na strani 80 je poglavje: Od kobil ako prezgodaj poveržejo. Na strani 82 je: Od klistiranja in na strani 86: Mala apoteka. V njej našteva zdravila, ki jih navaja pri zdravljenju raznih bolezni. Pri zdravilih pogosto navaja, da se zdravilo dobi pri g. Benediktu Wurfbeinu, trgovcu v Leip zigu. Pri zdravljenju in uporabi zdravil na števa vse mogoče in nemogoče kombina cije, kot so jih pač tedaj uporabljali in so pogosto naštete v ljudskih medicin skih bukvah. Značilno je. da velikokrat predpisuje puščanje krvi, kajti domne vali so, da na ta način odstranjujejo »strupe« iz bolnega telesa, kar prepreču je tudi nastajanje vnetij. Pogosto predpisuje dristila (klistire). Pozna jih več vrst: za razne bolezni in tudi proti bolečinam. O klistirih piše kar na štirih straneh: Od več sort klistir. kli- stir za laksirati. klistir za ojrišati, klistir za omečiti, redivna ali okrepčevalna kli- stira, krepčavna klistira, bolečino olaj- šajoča klistira. vetrove izganjajoča klisti ra, klistira za pojemanje driste. Klistire priporoča tudi pri udarcih, ranah, otekli nah, pa tudi pri bolečinah. 288 V zvezi z zdravili je treba raztolmačiti nekatere stare mere, ki jih navaja.* Na vedel bom le nekaj primerov, ki prikazu jejo tedanje pojmovanje bolezni in njih zdravljenje. V začetku je poglavje: Bolezni v glavi. Po opisu bolezni sodim, da opisuje bole zen tiščavko (Hvdrocephalus internus). Tako piše: Ako je konj v glavi bolan, se mu pozna po sledečih znamenjih bo lezni: Od začetka je žalosten, noče jesti, glavo in ušesa ima pobešene. gobec ima vroč in šlajmast, ima meglene in vodene oči, se mu v glavi verti, je nepoterpež- Ijiv, velikokrat doli leže. in koj zopet vstane, tisi glavo v zid ali pa buti tako vanga, da se rani. slednjič prične popol noma noreti in potem kmalo pogine. To je še kar dober opis bolezenskih znakov, zanimivejši pa je: Vzrok te bo lezni je, da se mu te male žile zamaše in tako sok (žoft) ne more okoli teči. lo- raj je v teh večjih žilah preveč kervi in se mu prenapno. Ker imajo te večje žile v možganih svoje zbirališče, zato se na bira kri najbolj v možganih .. . itd. Ta bolezen se zdravi, ako se zamašenje odpravi, da je po vsih žilah kri enako merna, to se doseže, ako se mu puša na obeh straneh vratu, dalje se naredi sle deče zdravilo, z katerim se žoft stanjša. Vzemi: 6 pesti divjega zelena (apium gra- veolens), 3 pesti žaubla (žajbelj. Salvia off. op. MD), korenine od kervomočnice. (Chelidonium maius ali Potentilla erecta — op. MD), ki je posušena in zrezana, od te se vzame 1 pest: to troje se izseka, zmeša, ta mešanica se vsuje v bokal be lega vina in 1 bokal studenčnice. vse to se pol ferkelca ure kuha, da potem faen- kelna (janež Foeniculum vulgare — op. MD) na konc kar bo ven steklo vlij v či sto flašo in dodaj 3 unče Eisenzafran (že lezni hidroksid — op. MD), 2 grama ori- entalisches Safran (orientalski žafran — op. MD). 1 lot bele tenko zrezane žajfe. i polič sprešanega soka od Antiioien- salat (endivija), to se dobro skup zmeša in se da konju vsake dve uri en polič te pijače, in to tako dolgo da se mu olajša. Tisti dan, ko se konju puša (kri —• op. * Funt je imel 373.242 g; ta je imel 12 unč, 1 unča (31, 103.5 g) je imela 2 lota. lot je vseboval 4 kvintelce ali drahme, ki sta merili skoraj enako. Ljubljanski bokal je imel 1,65 1. polič (Halbe) je držal pr. 3/41 in maselc (Seitl) četrt bokala. Vatel je bila dolžinska mera in je me rila po dunajski meri 77,3—77,7 cm. MD). in ene dni potem se mora konj kli- stirati. Za klistiro se vzame ajbiš in cvet je od kamele vsacega eno pest. to naj se vsuje v en bokal pira, naj se prida še 4 unče Polichrestensalz (mazilo za mnoge bolezni. Unguentum lauri. lovorovo ma zilo — op. MD) in kuhaj to en ferkelc ure. 'potem vzemi od ognja, precedi skozi ruto. pridaj še 4 unče loberjevega ola (lo vorovo olje —• op. MD) primešaj tudi malo neslanega putra, z vsem tem klisti- raj dvakrat. Pohladi naj se popolnoma preden se klistira. Ako vročina le še ne odjenja, se mora še pušati na obeh stra neh vratu, in z apoteke sledeče reči vze ti: 3 Vnzen calzinirte Muscheln oder Austerschalen (kalcinirane školjke ali lupine od ostrig — op. MD). Cremotar- tari (angleško rdečilo — op. MD). 4 unče china chinae (kininovec — op. MD) drob no zdrobljen: to troje zmešaj skup in razdeli v S delov, daj od tega konju zju traj, opoldne in zvečer, preden daš to ko nju vsuj en del v masetc vode. in zme šaj dobro, kadar se konju puša, mu daj flaster z digestivžaubo (sestavljeno ter- pentinovo mazilo — op. MD) na vrat in ponavljaj to tako dolgo da se rane za celijo. Na str. 34 je poglavje: Od znotranjih bolezni, ktere imajo večjidel v trebuhu ali želodcu njih začetek. Podnaslov je: Od merzlice sploh. Mrzlico ima za bole zen, ne pa za posledico bolezni. Piše: Merzlica je posebno znotranje premika nje kervi. ktero premikanje pa na več sort in iz več vzrokov nastane in ktero premikanje je tako močno da kri ne giblje le znotranje dele života ampak celo telo. Znamna merzlice niso toliko zanimiva, zato bom to poglavje preskočil na Vzro ke merzlice, ki so zanimivejši. Vzroki merzlice so: nektera žival je že od nature tej bolezni podveržena. pri de pa ta bolezen tudi od zraka, hrane, temperamenta, največkrat se dobi merz lica. ako bi se konju kakšna jed dajala prav pogostoma. ktera bi bila močno ki sla in bi mu bila sčasoma zoprna, ako konj vorčen rata, ali pa bi se pre hladih je tudi nevarno ako se hitro vreme prenaredi, kakor da za vročino naenkrat mraz nastopi in, ravno nasproti, zatiranje izpraznjenja, to je da noče pu stiti blato od sebe, čutlivost žil za pre- stanim boleznim, vnetev v kervi, to so vzroki po kterih merzlica rada pride, zamore pa se nektera merzlica tudi na- lesti. Pri konju se redkokdaj vidi, da bi 19 Loški razgledi 289 imeli periodično merzlico, to je da bi ga tresla vsaki drugi ali tretji dan. temveč, konja trese večjidel zmiraj. samo da je včasih bolj huda. kot včasi, večkrat po terpi tudi le en dan kvečem dva dni, in se spremeni v drugo bolezen. Nato našteva in opisuje: Od prave ali navadne merzlice; kolikvativne merzlice (ne vem kaj bi to bilo). Za vzrok nava ja: Ako se iolc skozi jetra v kri razlije, ta kri ima potem tako ojstrost in toliko alkalije v sebi. da, ves žoft uniči. Take mu konju naj se koj na vratu puša in naj se mu sledeče zdravilo naredi: Vzemi kislico in divjega maka. od vsake dve pesti jih dobro zreii in jih kuhaj eno uro z enim funtom dobrega ječmena, to iz- žme in daj Se v to vodo 2 unče v apoteki vzetega »spiritus nitti dulcis (pravilno je Spiritus mitti dulcis, Spiritus aeteris nitrosi —• op. MD), in daj konju vsake dve uri 1 polič v gobec. Prevleči konju na obeh straneh vratu 5 perstov od všes jermenček vsna (usnja — op. MD) skozi kožo. spredaj na persih mu naredi prevlako in jo namazi z dige- stivžaubo (Ungentum terebinthinae com- positum — op. MD) in pusti da bosta jer menček kot preulaka v 10 do 12 dneh dosti materije von potegnila. Sledijo: Od Koagulativ merzlice; (?); od Accidentalmerzlice (?); kužne merzli ce. O zgoraj omenjeni prevlaki ali pravil no zavlaki bi omenil, da so uporabljali tak način zdravljenja tudi pri goveji živini. Jermenček so navadno namazali s terpentinom. da se je hitreje zagnojilo. Ko se je na mestu zbral gnoj. so to gnoj no bulo prerezali, da je gnoj odtekel in tako so šli strupi ali bolezen iz telesa. Podobno je bilo, ko so prašičem pri rde čici zavlekli v uho korenino od teloha. To je nekakšna nespecifična terapija. Kot vidimo, so imeli še v prejšnjem stoletju čudne predstave o boleznih, zdravljenje pa je bilo seveda simptoma- tično in zelo komplicirano. Kdo bi danes tako pripravljal zdravila, ko dajejo ži valim enostavno injekcije. Milan DoZenc 290