iz prakse za prakso 19 Slings Myofascial Training® - The concept of a new method Abstract Slings Myofascial Training® is an exercise method designed by Karin Gurtner (Switzerland), based on the concept of Anatomy Trains, by Thomas W. Myers. The method is based on the latest scientific findings on fascia and kinesiology. Slings Myofascial Train- ing® holistically treats the body and mind, contributes to better awareness of the body, as it takes place from the inside out and thus better posture and movement efficiency. The purpose of this paper is to present the method of exercise, why it is used, how it works and the benefits and impact of exercises on the fascial system. Research-supported findings on how the fascial system works, such as the properties of the fascia, which myofascial meridians or the lines we know and how they are interconnected, we presented with the help of recent, several years of experience with teaching myofascial training. Keywords: movement, locomotor efficiency, fascia, myofascial meridians, myofascial training Izvleček Vadbo Slings Myofascial Training® je za- snovala Karin Gurtner (Švica) po koncep- tu Anatomy Trains Thomasa W. Myersa. Metoda temelji na najnovejših znan- stvenih ugotovitvah o fasciji in kinezio- logiji.  Slings Myofascial Training® celo- stno obravnava telo in duha, prispeva k boljšemu zavedanju telesa, saj poteka od znotraj navzven, in s tem k boljši te- lesni drži in gibalni učinkovitosti. Namen prispevka je predstaviti metodo vadbe, opisati, zakaj jo je priporočljivo izvajati in kako poteka, ter prikazati njene pred- nosti in vpliv vadbe na fascialni sistem. Z raziskavami podprta dognanja o tem, kako deluje fascialni sistem, kakšne so lastnosti fascije, katere miofascialne me- ridiane oz. linije poznamo in kako so te povezane, smo predstavili na podlagi lastnih nekajletnih izkušenj z vodenjem miofascialnega treninga. Ključne besede: gibanje, gibalna učinko- vitost, fascija, miofascialne meridiane, miofascialni trening Katja Plaskan, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk Slings Myofascial Training® – koncept nove metode vadbe 20 „ Uvod »Fascija« je široko uporabljen in zato zelo nenatančen in neopredeljen izraz. Iz dvo- umnih definicij večkrat ne prepoznamo, da gre pravzaprav za temeljni sistem telesa. Skozi čas je izraz dobival različna poime- novanja: membranska tetiva (Crooke, 1651), membranski del (Dvorana, 1788), močan aponevrotični pas (Cruveilhier, 1844), iz- razit del gostega vlaknastega tkiva, mem- bransko tkivo, ki obdaja notranje organe (Godman, 1824), izrazita, površinska ali globoka plast vezivnega tkiva (Ellis, 1840), t. i. aponevrotični ali fibroareolarni tip ve- zivnega tkiva (Gray, 1858), globalni sistem vezivnega tkiva (Still, 1899), mehkotkivna komponenta vezivnega tkiva, ki prežema človeško telo, in neprekinjena tridimenzio- nalna matrika strukturne podpore (Findley in Schleip, 2007). Izraz poimenuje in opi- še toliko različnih delov telesa, da je zato smiselna Standringova (2016) trditev, da je fascija »generičen« izraz in ne znanstveno natančen anatomski izraz. Ne glede na to, ali se strinjamo z vsemi (omenjenimi) po- meni, povezanimi z besedo »fascija«, pa je po besedah Myersa (2020) beseda »fascija« že zdavnaj ušla tradicionalnim mejam svo- jega pomena. V predhodni razpravi odbora za imenovanje Fascia Nomen clature (FNC) (med koncem leta 2014 in začetkom leta 2015) jim z uporabo metode »Delphi« (Ste- cco in Schleip, 2016) ni uspelo doseči so- glasja. So pa njihova razmišljanja razkrila, da lahko pomen fascije ločimo na dva glavna načina, in sicer morfološko in funkcionalno. Razlaga in poimenovanje fascije kot siste- ma, kjer bi se izraz nanašal na »sistem vla- knastih tkiv«, ki vplivajo drug na drugega, sta zahtevala več obravnave. Ta definicija se je pred nedavnim vključila v Funkcionalni atlas človeškega fascialnega sistema (Stec- co, 2015). Proces razvoja opredelitve fascial- nega sistema, ki ga je vsebinsko olajšal Ro- bert Schleip, je bila dokončana septembra 2016, nato pa je bil razposlan med člane FNC s prošnjo za povratne informacije o primernosti (Adstrum idr., 2016). Določili so opredelitev: »Fascialni sistem je sestavljen iz tridimenzionalnega kontinuu- ma mehkih, ohlapnih in gostih vlaknastih vezivnih tkiv, ki vsebujejo kolagen in ovijajo telo. Vključuje maščobno tkivo, zunanje ve- zivne ovojnice (adventitia), nevrovaskularne snope, aponevroze, globoke in površinske fascije, epinevrij, sklepne kapsule, ligamen- te, membrane, možganske ovojnice, miofa- scialne ekspanzije, periost, retinakulo, kite, visceralne fascije in vso intramuskularno in medmišično vezivno tkivo. Fascialni sistem medsebojno prodira in obdaja vse organe, mišice, kosti in živčna vlakna, ki dajejo te- lesu funkcionalno strukturo in zagotavljajo okolje, ki omogoča delovanje vseh telesnih sistemov v integriranem načinu« (Adstrum, idr., 2016, str. 3). Slika 1 prikazuje različna vezivna tkiva oz. fascije. Fascije se razlikujejo po gostoti in usmerjenosti kolagenskih vlaken. Za povr- šinsko fascijo je npr. značilna ohlapnost in večinoma večsmerna oz. nepravilna po- ravnava vlaken, medtem ko so v gostejših tetivah oz. ligamentih vlakna večinoma enosmerna. Na sliki niso prikazane retina- kule in sklepne kapsule, katerih lastnosti se razlikujejo od lastnosti ligamentov, apone- vroze in prave fascije (Schleip, 2012). Lastnosti fascije Z besedo »fascija« torej poimenujemo več stvari. Kadar na fascijo gledamo holistič- no, govorimo o fascialnem sistemu, ki je zgrajen iz kolagenskih, elastičnih vezivnih tkiv in celic. Fascialni sistem je neprekinje- na mreža vlaken, ki nas obdaja. Razlikuje se od notranjih struktur in povezuje vse z vsem, od mišic do kosti, notranjih organov, živcev in krvnih žil (Schleip, 2012). Je vse- prisoten – izpod kože do notranjosti telesa in od nog do možganov. Čeprav je lahko fascialni sistem razdeljen v več individual- nih delov, gre v fizični realnosti za celosten sistem, kjer imajo lokalni dogodki vpliv na celotno telo. Kot je omenila Carla Stecco na kongresu o fasciji v Washingtonu leta 2015: »Znanstvene raziskave nam dovoljujejo le delno razumevanje fascije in težko razložijo gibanje v vseh svojih vidikih« (Adstrum, idr., 2016). V zadnjih 10 letih se je raziskovanje na področju fascije zelo razširilo in doseglo precejšnje preskoke v razumevanju tega kompleksnega sistema. Kljub vsemu pa gre za razmeroma mlado področje razisko- vanja. Še posebej je to pomembno za naše razumevanje fascije v gibanju in občutenju na način, kako je povezana z vsemi drugimi telesnimi sistemi, zato je ni mogoče prou- čevati izolirano. Delovanje prenosa sil Kolagenska vlakna, ki prevladujejo, skupaj z vodo tvorijo največjo komponento fasci- je. Kolagen daje fasciji strukturo, stabilnost in natezno trdnost. Bolj ko so vlakna kola- genska, trdnejša so. Kot prenašalec sil je kolagen bolj stabilen, močan in učinkovit v primerjavi z ohlapnejšim delom fascije, bogate z vodo. Za učinkovitejše vzdrže- vanje obremenitev in razporeditev sil se arhitektura kolagenskih vlaken oblikuje in preoblikuje glede na uporabo. Kolagenska Slika 1. Prikaz različnih plasti fascije Opomba. Iz »Training principles for fascial connective tissues: Scientific foundation and suggested practical applications«, avtorji Schleip, R. in Müller, G. D., 2012, Journal of Bodywork & Movement The- rapies, 17 , str. 104. iz prakse za prakso 21 vlakna so večplastna in potekajo pretežno linearno, v isti smeri pa tudi razporejajo sile. Nastala enosmerna kolagenska arhitektura daje tkivu veliko stabilnost, natezno trdnost in prožnost v določeni smeri, kot je vidno v kitah in ligamentih (Slika 1). Ko je fascija pod pravilno napetostjo iz različnih smeri, je kolagenska arhitektura večsmerna, kar je razvidno iz dvojne rešetkaste razporeditve mišične fascije (Slika 1). Visoko kolagenska vlakna imajo velik potencial za shranjevanje kinetične energije. To pomeni, da so vlakna elastična in prožna, kadar je kolagenska arhitektura odporna. Organizacija kolagen- skih vlaken skupaj z odpornostjo kolagen- ske arhitekture fasciji omogoča elastičnost (Zügel idr., 2018). Preoblikovanje fascije Schleip (2012) je kot eno najpomembnej- ših lastnosti fascije opisal njeno impresiv- no prilagodljivost. Ob rednem vplivanju nanjo in povečani fiziološki obremenitvi inherentni fibroblasti prilagodijo svojo la- stnost in preoblikujejo matriks tako, da ar- hitektura tkiva bolj ustreza obremenitvam. Na primer glede na naš gibalni vzorec hoje fascija na stranski strani stegna razvije ve- čjo togost kot na notranji strani stegna. Te razlike v togosti tkiva skoraj ne najdemo pri bolnikih na invalidskih vozičkih. Če bi za naše gibanje večinoma jezdili konja, bi se fascija prilagodila tako, da bi na notra- nji strani stegen povečala svojo togost, postala močnejša in se bolj razvila. Različ- ne lastnosti vlaknastih in kolagenskih tkiv omogočajo, da se tkiva prilagodijo s svojo dolžino in močjo. Ne spreminja se le go- stota kosti, kar se npr. zgodi astronavtom, ki nekaj časa preživijo v ničelni gravitaciji, pri čemer kosti postanejo poroznejše. Fa- scije oz. fibroblasti se počasi, a nenehno odzivajo na vsakodnevne obremenitve, pa tudi na specifične zahteve, npr. trening, in vztrajno preoblikujejo ureditev svoje mreže kolagenskih vlaken. Z vsakim letom se zamenja polovica kolagenskih vlaken v zdravem telesu. Ekstrapolacija te grobo ek- sponentne dinamične obnove napoveduje pričakovano zamenjavo 30 % kolagenskih vlaken v 6 mesecih in 75 % v dveh letih. Wilke in Behringer (2021) sta v raziskavi o zakasneli mišični bolečini (DOMS) ugotovi- la, da ima pomembno vlogo pri tovrstnem odzivu telesa tudi kolagensko vezivno tki- vo, in ne samo skeletne mišice, na katere se vsi osredotočajo. Deformacijske sile, pove- zane z ekscentričnim krčenjem, lahko pov- zročijo mikropoškodbe (rupture) in vnetje globoke fascije. Fascija kot senzorni organ Do zdaj je že znano, da je fascialna mreža eden naših najbolj čutnih organov. Fascija je do 6-krat bolj oživčena kot skeletne in gladke mišice. Pomemben sestavni del, ki ga opisuje tudi Gurtnerjeva (2020), so sen- zorni receptorji, ki se odzivajo na mehan- sko napetost in/ali pritisk (Schleip, 2017). Občutki v kontekstu kinestezije zajemajo oboje, občutke in čustva. Občutek pome- ni nekaj fizičnega in fizični občutek lahko ustvari čustveni odziv. Čustva nam povedo, kako se počutimo, kadar nekaj zaznamo. Naš centralni živčni sistem prejme največjo količino senzoričnih vplivov iz miofascialnih tkiv (Schleip, 2017). Fizični občutki zajemajo propriocepcijo in interocepcijo. Kinestezija združuje oboje in pomeni zaznavanje gi- banja ter določa sposobnost nezavednega nadzora in usmerjanja gibov telesnih delov in telesa kot celote. Proprioceptivni obču- tek omogoča nezavedno in zavedno koor- dinacijo poravnave telesa in gibanja, med- tem ko interocepcija olajša nezavedno in zavestno sposobnost občutenja kakovosti fizičnih občutkov, njihov vpliv na čustveno doživljanje in sposobnost prilagajanja splo- šnemu dobremu počutju. Schleip (2017) meni, da če možgane štejemo za glavni organ za kognitivno inteligenco, moramo fascijo razumeti kot organ za kinestetično inteligenco. Vpliv fascije na mišično-skeletni sistem Koncept miofascialnih meridian kaže, da se sile lahko prenašajo ne samo med sinergisti in/ali antagonisti, ampak tudi med mišica- mi, ki so v drugačni vzročno-posledični po- vezanosti. Eden izmed najbolj priljubljenih pristopov je sistem 12 fascialnih meridian, ki povezujejo mišice oz. telo. Čeprav fascija ni omejena na komponente, saj je nepre- kinjena, so kadaverične študije potrdile nji- hov obstoj z več vidikov. V raziskavah, kjer so preučevali vpliv sil, ki delujejo lokalno, so ugotovili, da sila bistveno deluje tudi na sosednja vezivna tkiva in mišice (Wilke, idr., 2017). Fascija je izjemna po svoji sposobnosti spreminjanja lastne organizacije. Fascialna arhitektura se spreminja, da bi izpolnila posturalne in gibalne zahteve. Prilagodi se spremembam v telesni drži, to lastnost pa ohrani skozi celotno življenje, zato je nanjo ves čas mogoče namerno vplivati (Gurtner, 2020). Fascialni sistem nam omogoča, da vsi drugi sistemi delujejo integrirano. Poškodbe ve- zivnega tkiva povzročijo slabšo uspešnost tako v rekreacijski vadbi kot tudi v vrhun- skem športu, zato ima fascija veliko vlogo pri razvoju in ohranjanju mišično-skele- tnega sistema in z njim povezane motnje, vključno z bolečinami v spodnjem delu hrbta, ki so velik strokovni in finančni izziv zadnjega stoletja (Zügel idr., 2018). „ Miofascialne meridia- ne (linije) Myers (2020) je opredelil 12 fascialnih meridian (linij ali »slings« – zank). Čeprav je nekaj podobnosti in prekrivanja z aku- punkturnimi meridiani, njegov koncept Anatomy Trains v celoti temelji na zahodni anatomiji. Miofascialne meridiane so lahko predstavljene različno: kot neprekinjena enodimenzionalna črta, kot neprekinje- na sklepna veriga miofascije, kot elastična miofascialna linija ali kot široka fascialna ravnina. Myers je poimenoval tudi mesta (»Bony stations«), kjer se fascija pripenja na periost. Miofascialne linije obsegajo miši- ce in različne ravni fascij, ki so neprekinje- no in mehansko povezane glede na smer in globino, kjer potekajo, brez pretiranih sprememb smeri. Prav tako je opisal in opredelil stičišča oz. križišča, kjer se miofa- Slika 2. Pripomočki za vadbo Slings Myofascial Training® 22 scialne linije združijo ali delijo. Ta križišča je poimenoval »Roundhouses«, območja, kjer se sreča več linij, se prekrižajo ali direktno vzajemno delujejo. Na teh območjih je fascija napeta v različne smeri, kar poveča povezanost in natezno trdnost. Zaradi linij, ki vlečejo v različne smeri, kjer potekajo, je povečano tveganje za neravnovesje in čez- merno napetost. Hkrati se lahko na teh ob- močjih zgodi veliko pozitivnih sprememb v popuščanju tako lokalno kot distalno. Spremembe na teh območjih je mogoče doseči lokalno ali z delovanjem od drugod. Ta območja morajo biti upoštevana v vseh vadbenih programih in vadbah, s ciljem izboljšanja telesne drže in gibalne učinko- vitosti. Poznamo 5 opisanih križišč, in sicer fascija lasišča, prsnica (in peto rebro), tora- kolumbalna fascija, območje sprednjega iliakalnega dela medenice (ASIS in AIIS) in plantarna fascija. Pri vadbenem konceptu Slings Myofascial Training® na ta območja delujemo z mehkimi masažnimi žogicami, ki so prikazane na Sliki 2. Slika 2 prikazuje eno izmed 12 tehnik mi- ofascialnega treninga, ki jih v prispevku nismo podrobno opisali. Gre za mehčanje oz. sproščanje, »melting and invigorating«, kot Gurtnerjeva (2020) poimenuje to tehni- ko. Gre za stimulacijo mehanoreceptorjev v fasciji, s čemer vplivamo na spremembe v centralnem živčnem sistemu. 1. Zadnja linija (»Superficial Back Line«– SBL) Zadnja fascialna meridiana je podpornik te- lesa in omogoča pokončno držo s podpo- ro zadnje strani glave, prsnega koša in me- denice ter zajame vse mišice in fascijo, ki jih obdaja. Poteka od spodnje strani prstov in se razteza po podplatu in preko pete, po zadnji strani noge, čez križnico, preko hrb- tenice in glave, kjer se konča za obrvmi. 2. Sprednja linija (»Superficial Front Line«– SFL) Sprednja fascialna meridiana podpira spre- dnjo stran telesa s podporo medialnega stopalnega loka, sprednjega dela mede- nice in prsnega koša. Združuje spodnji in zgornji miofascialni trak, ki povezuje in varuje sprednjo stran telesa. Spodnji trak je miofascialni kontinuum, ki poteka od prstov, preko sprednje strani noge, kolč- nega sklepa do kolčne kosti (AIIS). Zgornji del je prav tako miofascialni kontinuum, ki se začne na sramni kosti in potuje preko sprednje strani do mastoidnega dela na lobanji za ušesom. Kolčna kost je območje, kjer se trakova povežeta. Območje si lahko razložimo kot mehansko ali funkcionalno povezavo, kadar je kolčni sklep v nevtralni poziciji ali v iztegu. Sprednja in zadnja fasci- alna meridiana vplivata druga na drugo pri statični in dinamični telesni drži. Opazovati in upoštevati je treba lastnosti SBL, kadar se osredotočamo na SFL med gibanjem. 3. Stranska linija (»Lateral Line«– LL) Stranska linija dinamično stabilizira strani telesa. Povezuje zadnjo in sprednjo stran telesa, njena zadostna širina in senzorna odzivnost pa omogoča, da obe meridiani delujeta optimalno, tako vsak zase kot v dopolnjevanju funkcij drug drugega. Pred- stavljamo si jo lahko kot vezalke korzeta med SBL in SFL, od nog do glave. Lateralna linija uravnoteža levo in desno stran tele- sa in postavlja pokončno držo. Med hojo stranska linija deluje kot tridimenzionalni dinamični stabilizator in prispeva energijo kot vzmetni mehanizem prsnega koša. 4. Spiralna linija (»Spiral Line«– SL) Spiralna linija ovija telo kot dvojna mreža od glave proti nogam in nazaj gor. Tele- su omogoča dinamično stabilnost in tri- dimenzionalno gibanje. Zaradi svojega poteka in obsega močno vpliva na druge meridiane. 5. Zadnja funkcionalna linija (»Back Functio- nal Line«– BFL) S povezanostjo nasprotnih pasov in okon- čin BFL omogoča moč in elastičnost giba- nja kontralateralne noge in roke. Močna zadnja funkcionalna linija povezuje kon- tralateralni okončini – roko in ramo na eni strani z medenico in nogo na nasprotni strani preko zadnje strani telesa. Ta meridi- ana ima velik pomen v športnih dejavno- stih, kjer morata biti pas in ena okončina stabilna in v nasprotnem si ravnotežju z dinamičnim gibom roke oz. ramena. 6. Sprednja funkcionalna linija (»Front Func- tional Line«– FFL) Enako kot BFL tudi ta meridiana povezuje roko in ramo z nasprotnim kolkom in nogo, le da ta poteka preko sprednje strani telesa. Primarna funkcija vključuje fleksijo rame- na in trupa v kombinaciji s kontralateralno fleksijo kolka. Omogoča koordinacijo to- rakolumbalne fleksije, ki povezuje hrbet z okončinami. Podobno kot zadnja linija tudi ta doda vzvod roki, ki udari z loparjem, ali nogi, ki brcne žogo. 7. Ipsilateralna funkcionalna linija (»Ipsilate- ral Functional Line«– IFL) S tem, ko povezuje pas z okončinami na isti strani, IFL prispeva k moči ob visenju, vlečenju in stranskih gibih. Povezuje roko in ramo s kolkom in nogo na isti strani. Pri- marni funkcionalni gibi vključujejo eksten- zijo ramena, addukcijo in medialno rotacijo, lateralno fleksijo hrbtenice, fleksijo kolka, abdukcijo in lateralno rotacijo ter fleksijo kolena. IFL prav tako prispeva k odpornosti Slika 3. Prikaz poteka zadnje in sprednje meridi- ane Opomba. Iz »Anatomy Trains«, 2020 (http:// www.sandhaana.com/at-mm/). Slika 4. Prikaz poteka spiralne linije Opomba. Iz »Anatomy Trains«, 2020 (https:// www.anatomytrains.com/blog/2016/09/20/ new-scientific-evidence-anatomy-trains/).. iz prakse za prakso 23 gibov v nasprotni smeri. Ta posebna me- ridiana podpira telo, kadar stojimo na eni nogi ali visimo z eno roko, na primer pri plezanju v steni. Sodeluje pa tudi pri pla- vanju, kadar naredimo zamah skozi vodo. 8. Globoka sprednja linija preko rok (»Deep Front Arm Line«) in 9. Sprednja linija preko rok (»Superficial Front Arm Line«) Ti dve liniji omogočata povezavo sprednje strani dlani, rok in prsnega koša. Prepleta- ta se in potujeta od prsnice, prsnega koša in grebena medenice do zgornjega dela roke. Od nadlahtnice nadaljujeta navzven po notranji strani roke preko komolca in zapestja vse do konic prstov na dlani. V zunanjem svetu posredujeta pri gibih in držanju objektov oz. stvari v rokah. Pod obremenitvijo pomagata pri stabilnosti v ramenih in tako omogočata gibalne vzorce pri plazenju, plavanju in plezanju. pom, medtem ko zagotavljata odprto in pokončno držo. Potujeta po zadnji strani dlani in rok do hrbtenice in lopatic. Skupaj povezujeta vratno in prsno hrbtenico, pa tudi lopatici z zadnjo stranjo nadlahtnice, preko komolca, zadnje strani podlakti in zapestja na vrh dlani in prstov. Zadnja lini- ja omogoča plazenja in lazenja, aktivira pa se tudi pri hoji po gimnastični bradlji ali pri hoji z berglami. 12. Globoka sprednja linija (»Deep Front Line«– DFL) Globoka sprednja linija je miofascialno je- dro telesa, ki dinamično stabilizira telo, ka- dar stojimo ali se gibamo. Objema notranje jedro telesa (medenično dno, stabilizatorje trupa – transversus abdominis in multifidi in diafragmo) in opravlja funkcijo optimal- ne postavitve medenice in prsnega koša, njuno stabilnost, podaljševanja skozi hrb- tenico in dekompresije. Poteka od spodnje strani prstov, po notranji strani stopala, za medialnim skočnim sklepom, globoko po spodnjem delu noge in stegna, nadaljuje se preko medenice in hrbtenice, v prsni koš, grlo in čeljust. DFL omogoča ravno- težni položaj in pokončno telesno držo. Ker omogoča stabilnost med gibanjem, je osnova za vsa funkcionalna gibanja. Poleg addukcije kolka in fleksije vratu omogoča tridimenzionalna gibanja, ki so med seboj povezana. Stabilnost pri gibanju pa doda- tno omogočajo meridiane, ki jo obdajajo. Podpira organe, vpliva pa celo na glasovno modulacijo, dihanje, požiranje in žvečenje (Myers in Gurtner, 2019). „ Koncept miofascialne- ga treninga in njegovi cilji Principi treninga Principi miofascialnega treninga temeljijo na omejitvi človeške anatomije in biome- hanike ter dolgi in raznoliki zgodovini raz- iskovanja človeškega gibanja. Nobena od predlaganih vaj ni popolnoma na novo izumljena. Gre za način, kako je vaja razlo- žena in izvedena. Pravzaprav je bilo ugoto- vljeno, da številni vidiki že znanih gibalnih praks, kot so ritmična gimnastika, moderni ples, pliometrija, gyrokinesis, chi tek, joga in borilne veščine, vsebujejo elemente, ki so zelo podobni predlogom vaj v miofa- scialni vadbi. Gibi so bili navdih in intuicija tistih, ki so razvili določeno metodo vadbe, povezano z drugačno teoretično razlago. Novi koncept predlaganega pristopa je to- rej selektivno izbirati vaje s ciljem vplivanja na optimalno obnovo fascialne mreže; in ne na npr. mišično tkivo ali kardiovasku- larno izboljšanje. Ta pristop je neposredno povezan z opisanimi specifičnimi spoznanji s hitro rastočega področja raziskovanja fa- scije (Schleip, 2012). Schleip (2012) je opisal pripravljalno na- sprotno si gibanje kot »katapultni učinek« vezivnega tkiva. Preden je neki gib dejan- sko izveden, oseba počasi prednapenja v nasprotno smer. To je primerljivo z nape- njanjem loka oz. elastike, preden izstrelimo puščico. Tako kot mora imeti lok dovolj na- petosti, da bo puščica dosegla svoj cilj, po- stane fascija prednapeta v nasprotno smer. Tako se poveča elastična napetost v fasciji. Največji pomen pri miofascialnem treningu ima propriocepcija. Propriocepcija je spo- sobnost organizma, da zavestno in pod- zavestno zaznava položaje delov lastnega telesa v prostoru. Pomemben je pester in ustvarjalen izbor vaj in različnih gibanj, da se vezivno tkivo ves čas prilagaja in raz- teza v različne smeri. Poleg počasnega in hitrega dinamičnega raztezanja se priporo- čajo vaje, pri katerih uporabimo elastično energijo, lastnost odboja in vključimo pre- finjenost. Vadba mora vsebovati različne kvalitete gibanja, kjer se eksperimentira z npr. ekstremno počasnim gibanjem in zelo hitrimi mikrogibi, pa tudi bolj komple- ksnimi gibanji, ki vključujejo celotno telo. Tako ni nenavadno, da telo postavimo v neznane položaje z zavedanjem gravita- cije in njenim vplivom na telo. Z uporabo interoceptivnih občutkov raztezanja je tudi možno, da pooperativne ali druge fascialne adhezije delno zrahljamo s previdnim izko- riščanjem takšnih mikrogibov blizu konč- nih obsegov položajev. Poleg tega se lahko takšna drobna in specifična lokalna gibanja uporablja za spodbujanje proprioceptivne pozornosti in prefinjenosti ter na ta način izboljšuje, kar je Hanna (1998) opisal s ter- minom senzorno-motorna amnezija. Posebno pomemben je ustrezen čas po- samezne obremenitve in faza sproščanja. Danes je tek priporočljivo izvajati s preki- nitvami oz. kombinacijo kratkih intervalov hoje in teka. Za to obstaja dober razlog: tekočina se iztisne iz fascialnih tkiv, ta zač- nejo delovati manj optimalno, njihova ela- stična in vzmetna odpornost pa se počasi zmanjšuje. Kratki odmori pri hoji ali teku s priporočenim trajanjem med eno in tremi minutami služijo kot delna rehidracija tkiva. Pri tekačih začetnikih so takšni odmori za Slika 5. Prikaz poteka sprednjih in zadnjih linij preko rok Opomba. Iz »Anatomy Trains«, 2020 (https:// www.pinterest.com/thepostureguy/anatomy- -trains/). 10. Zadnja linija preko rok (»Superficial Back Arm Line«) 11. Globoka zadnja linija preko rok (»Deep Back Arm Line«) Ti dva fascialni meridiani dinamično sta- bilizirata lopatici (skupaj z mišico serratus anterior) in ramenski sklep. Zagotavljata optimalno podporo povezanosti rok s tru- 24 rehidracijo najboljši vsakih 10 minut, med- tem ko lahko naprednejši tekači z večjim zavedanjem telesa prilagodijo optimalni čas in trajanje teh odmorov glede na po- manjkanje dinamičnega odskoka pri pri- stanku. Ko tek izgleda manj sproščen in je manj amortizacije ob pristanku z nogo, je najverjetneje čas za počitek (Schleip, 2012). Takšni odmori so pomembni za trening fa- scije. Oseba se tako nauči biti pozorna na lastnosti in odzive fascialne mreže in temu lahko nato prilagodimo vaje. To, kar mora kineziolog oz. trener razu- meti, je, da se fascija obnavlja počasi in da so rezultati trajnejši v primerjavi z npr. treningom moči. Pri treningu fascije so iz- boljšave v prvih nekaj tednih majhne in re- zultati navzven niso tako očitni. Vendar pa je lahko izboljšanje v moči in elastičnosti fascialne mreže izrazito po daljšem obdo- bju. Tako vadbo je treba izvajati enkrat ali dvakrat na teden, da zgradimo bolj odpor- no fascialno strukturo. Fascija se namreč prilagodi v obdobju od 6 do 24 mesecev in tako omogoča večjo odpornost pred poškodbami in prožnejše telo, ki ni samo močno, ampak omogoča gladko in drsečo gibljivost sklepov z večjim obsegom gibov (Schleip, 2012). „ Sklep Tako kot možgani fascija ostaja do neke mere prožna skozi naše celotno življenje. Časa seveda ne moremo zavrteti nazaj in s starostjo izgubljamo prožnost ter zmo- žnost učinkovite spremembe, vendar ni nikoli prepozno, da začnemo ustvarjati iz- popolnjeno različico naše fascialne mreže. Fascialna tkiva bi si tako zaslužila več pozor- nosti v medicini športa, saj lahko natančno razumevanje prilagoditvene dinamike, mehanske obremenitve ter tudi biokemij- ske sestave prinese dragocene izboljšave v razumevanju izvora športnih poškodb in preprečevanju teh, s tem pa tudi športniko- ve uspešnosti in rehabilitacije. Fascialni sistem je poln vzorcev, ki so posle- dica nešteto med seboj povezanih neza- vedno ali namerno ustvarjenih vplivov. Kot smo opisali v prejšnjih poglavjih, je fascial- na arhitektura precej kompleksna. Nekate- re vrste gibalnih vzorcev, ki jih ponavljamo, nenamerno slabo vplivajo na naše telo in počutje. Ko postanemo pozorni na to, se na neki točki vprašamo, kdaj negativne posledice miofascialnih vzorcev postanejo nevzdržne in sprememba postane nujno potrebna. Znan je izrek francoskega filozofa Descar- tesa (1596–1650) Cogito ergo sum, kar v prevodu pomeni Mislim, torej sem. Naše telo in misli so povezani, zato je treba telo obravnavati celostno in sprejeti, da so naši gibalni in strukturni vzorci del nas in del človeške rase, predvsem pa kulture in življenjskega sloga nas samih. Z novimi metodami vadbe in znanstvenimi dogna- nji na tem področju se bomo naučili tudi kaj novega o sebi, predvsem pa postali bolj zavedni o svojem telesu ter odprti za nova znanja in veščine. „ Literatura 1. Adstrum, S., Hedley, G., Schleip, R., Stecco, C. in Yucesoy, C. A. (2016). Defining the fascial system. Journal of Bodywork & Movement Therapies, 1–5. 2. Gurtner, K. (2020). Slings Essentials. A Move- ment Concept for Somatic ease and Radiant Vitality. Slings Myofascial Training. Švica: Art of Motion Academy. 3. McKenney, K., Sinclair Elder, A., Elder, C. in Hutchins, A. (2013). Myofascial Release as a Treatment for Orthopaedic Conditions: A Sy- stematic Review. Journal of Athletic Training; 48(4), 522–527. 4. Myers, T. in Earls, J. (2017). Fascial Release for Structural Balance. [Knjiga]. Chichester, En- gland: Lotus Publishing. 5. Myers, T. W. in Gurtner, K. (2019). Study Guide. Anatomy Trains in Motion. Slings Myofascial Training. Švica: Art of Motion Academy. 6. Schleip, R. in Müller, G. D. (2012). Training principles for fascial connective tissues: Sci- entific foundation and suggested practical applications. Journal of Bodywork & Move- ment Therapies 17 (2013), 103 –115. 7. Schleip, R. (2017). Fascia as a Sensory Organ: Clinical Applications. Terra Rosa E-mag, 20, 1–7. https://issuu.com/terrarosa 8. Schleip, R., Gabbiani, G., Wilke, J., Naylor, I., Hinz, B., Zorn, A., Jäger, H., Breul, R., Schreiner, S. in Klinger, W. (2019). Fascia is Able to Ac- tively Contract and May Thereby Influence Musculoskeletal Dynamics: A Histochemical and Mechanographic Investigation. Fron- tiers in Physiology. https://doi.org/10.3389/ fphys.2019.00336 9. Schleip, R. Hedley, G. in Yucesoy, C. A. (2019). Fascial Nomenclature: Update on Related Consensus Process. Clinical Anatomy 32, 929–933. 10. Urits, I., Charipova, K., Gress, K., Schaff, A. L., Gupta, S., Kiernan, H. C., Choi, P. E., Jung, J. W. Cornett, E. Kaye, A. D. in Viswanath, O. (2020). Treatment and management of myofascial pain syndrome. Best Practice & Research Clini- cal Anaesthesiology, 34, 427–448. 11. Zügel, M., Maganaris, C. N., Wilke, J., Jurkat- -Rott, K., Klingler, W., Wearing, S. C., Findley, T., Barbe, M. F., Steinacker, J., M., Vleeming, A., Bloch, W. Schleip, R. in Hodges, P. W. (2018). Fascial tissue research in sports medicine: from molecules to tissue adaptation, injury and diagnostics: consensus statement. Con- sensus statement from the Second Internatio- nal CONNECT Conference 2018, Ulm, Nemčija. 12. Wilke, J., Schleip, R., Yucesoy, C. A. in Banzer, W. (2017). Not merely a protective packing organ? A review of fascia and its force tran- smission capacity. J Appl Physiol 124, 234–244. 13. Wilke, J. in Behringer, M. (2021). International Journal of Molecular Sciences, 22, 9482. Katja Plaskan, mag. kin. študentka doktorskega študija kineziologije FŠ KinPil, Kineziologija in Pilates plaskankatja@gmail.com