Kdo nam more pomagati! K sedanjim dogodkom na sloTenskeiu ozemlju. (Konec.) Ozrimo se daleč naokolo : bodimo čuječi in ne pozabimo svojega lastnega stališea, da imamo izpregledati v tem času stan, rojstvo in mišljenje ; vse to nam bodi le oblika, vse drugo stvar ! Ejer bo to, ne bodo se pokazali nasledki, ki so se do sedaj jasno prikazovali: tam nezadovoljnost, tu jeza in podcenjevanje, tam obup, neusrailjenost in malovernost. Vez do naših sobratov je bila nekako umetno spleena ; vlekla se je dostikrat le zato, da so se mogli nekateri omalovaževati; bila je to slaba vez, podobna pajčevini, ki jo vsak vetrič pretrga. Tu se mora brezobzirno izpustiti stare grehe, ki so človeka usužnjevali s preveliko udobnostjo, da se ni mogel približevati stojemu sotrpinu. Tudi napačna Ijubezen, trmoglavo in strastno ravnanje v vsakem oziru se ima razbliniti, da se nam oči odpro daleč okolo sebe, da dosežemo to, za kar smo. Ta sapa, ki se je začela v prekoristno civilizatoriško podjetje, nam ne more biti skrita. čutimo in čutili bomo to sapo večalimanj vsi ali vedeti moramo pa tudi, da prihaja iz globine blagočutečega srea, ki se z očetovsko Ijubeznijo obrača do vseh sotrpinov. Edo pa more poznati svoje sotrpine bolj nego trpin sam ? — Prazno je govoričenje, da nas more osrečiti drugih ponos, moč, bogastvo. Osrečiti nas more naša probuja, naša zavest, da smo mi ponosni, močni in bogati sami v sebi iu sami v svojem. V mladini je temelj vse blagiuje za pozuejšo cloveško dobo. Kakor se mlado drevesce nagne, tako bo raslo tudi staro drevo. Poizkušalo se je tudi tu ia se poizkuša na različen način, in ne moremo reči, da zaman. V tem pa imamo tudi največjo zaslombo, ker se vsak rad ozira na tiste, ki bodo za njim nadaljevali zapričeto delo. Sami smo bili nekdaj mladi; potrebovali smo pomoči svojih starejših ; dobili smo jo ; zato smo jim danes hvaležni. Eakor tu mora nam vsem hvaležnost igrati v očeb, ko vidimo, da se nas smatra za zrele ali nezrele — to se pravi — izšolane za življenje ali ne, za može ali za deteta pribodujih časov. Ta deteta pa se morajo krepiti, vaditi se še v samostojnosti in samozatajevanju. Marsikdo ni še tako trden, da bi mogel stati v boju kakor pravi junak, ki se proti njemu sestavlja sto iu sto ovir. Ees, odkritosrčnosti ni prave, ko se ne more šibki toliko ojačiti, da bi izpovedal, kar mu leži na srcu. Je li to resnica, ko se komu vse mogoče obljublja; vsakovrstne sladke besede poplavIjajo cele družbe, skupine ; vse govori o vrlinab, ki jib ni ? Je li prav, da se z Iastnimi očmi pogleduje na tujo last, na to, kar je le od danes do jutri iu da se posluša zopet te zavedljive obljube, ki niso nie drugega nego prazna peoa ? S tem se najvažnejše reči omalovažujejo, in Daša volja se spravi ob dobro ime. Imeti moramo res oči, ušesa in usta in se ne varati. čas ničesar ne reče ter leti brzo in pušča za seboj določno orisane slike jakih pa tudi podlih potez. Plemenitost, ta najlepša čednost, ki je dandanes povsod razširjena, se ue sme zlorabljati. Še preden je zasijala luč krščanstva, je bila plemenitost, hrabrost in slava dokaj v časti. Tudi potem in še dandanes so v jako visoki meri zastopaue po vseh kulturnih delih sveta. Mej med Djimi pa ni [tako labko dobiti kakor nekdaj ; te lastnosti se sedaj dobe skoraj v vsakem človeku, bodi na kmetih ali v mestu. Ali da bi se morale te lastnosti na omenjeni način slabiti, bi nam kazalo slab odsev splošne napredujoče kulture. Egoizemje sicer vsakemu človeku neobhodao potreben; a zamore biti ravno tako nepotreben in celo škodljiv, ako ni v določenih mejab. Meje ogoizmu zamoremo iskati le v človeški družbi. Tu mora drugi veljati istotako kakor jaz, da, vsi več kakor jaz. Poznano je tudi, da ima takisto manj vreden človek, da celo tat ali kak drug hudodelnik pravico do življenja, ker tudi on je ustvarjen in je morda zaradi nas prišel v take okolščine. Pomagati mu nisrao mogli ali znali, da bi bil to kot mi; zato moramo vsaj sedaj skrbeti zanj. Nekoč so se izvrševala velika hudodelstva, ki jih sedaj ni v taki množini. Za vse to se imamo zahvaliti moči civilizacije, četudi je dokaj več razpoloženja za napake pri tako raznih oblikah, ki so dandanes. Z rastočira prebivalstvom je slutiti še mnogih reform in mnogega napredka, ako tudi izvzamemo nesreče ali kake druge naravne preobrate. Velika ideja samopomoči lastnim bratom mora dobiti energičnib in pripravljenih mož, ki se ne boje zgrabiti s polno roko v življenja pisano gručo. Biti mora obenem vsak oratar, ki dela od zore do mraka in hodi za plugom, delajoč blagoslovljene brazde v svojo grudo. čutiti ima isto, kar njegov sobrat, da mn je delo sladko, boj krepčalen, ker ve, zakaj dela in komu pomaga. Socialno delo mu mora biti v prvi vrsti kažipot do velikega podjetja osamosvoje teptanih in stiskanih sobratov. Ptifi feniks ima zleteti iz ostankov in odlomkov starib navad ter poleteti k vseoživljajočemu solncu. Ne smemo si domišljevati, da ne delamo, da držimo roke križem, ko opmljamo razna druga opravila. Vsakdo ne more istega opravljati v ravnoistem času. Da se zgradba zida, je treba, da eni donašajo kamenje, pesek, drugi morajo zidati, tretji zopet obdelovati in likati kamenje ; vsi gledajo osrečujoče, kako se zgradba viša in širi ter željno pričakujejo, kdaj se vse to dogradi in konča. Marsikaterih naporov je treba od enih, medtem ko so drugi komaj prizadeti. Ako tudi nimajo vsi enakega dela, vendar imajo vsi enako zaslugo, da se trudijo, da se gibljejo v isti namen. Ear eden zida, drugi ne more podirati. Da je le namen, isti, pa je dobro. Ne podirati kake stvari z nevoščljivostjo ali z napuhom in z drugimi ničvrednimi sredstvi! S pravim delom, najsibo kakršnimkoli, vrlo naprej za istim smotrom ! Imejmo vedno pred očmi smoter in poslužujmo se zakonitib sredstev, in hiša bo prej pod strebo, nego si mi mislimo. Sovražnost ima sicer velikansko moč, ali pri takih organizovanib delavcih se mora razrušiti kakor stara zgradba. Preden se to zgodi, se organizovani z dušo in telesom približajmo vsakemu svojemu sobratu in sotrpinu ter z njim v stiku stopimo tja, kjer več o6i več vidi. Eazobesimo na veliki zvon vse potrebe, vse težiije, vse prošnje, ki jih vemo, in razkrijmo vsakemu resnico. Eesnica je ona zvezda vodnica, ki ugaja današnjemu človeku. Ne stan, naslov in ime, ampak pravičnost naj zavlada v človeku; pravičnost, ki je posestrima z resnico. Eesnieo ima rad vsak, ni ga nobenega, ki ji maši ušesa. Eesnica je oni neusabljivi vir, ki osveži človeka in mu da zaupanje in ljubezen do svojega pobratima. Dolga, jako dolga je pot, ki nas privede do zasluženja; a je gotova. Proč od sebe krinke, ki pačijo obraz, ter idi neustrašno in po poti preudarjaj ter misli na posledice, na poslednji vzrok svojega namena. Brez namena se ne odpravi niti korak daleč, ker čas je zlato. Izgubljena minuta se več ne povrne. Povsod, kamor prideš, k vsakemu svojemu bratu, poišči zaupanja, da mu poveš resnico, preprosto brez umetnih dostavkov in prišedši do zadnjega, je delo tvoje skoro končano. Veselo se oziraš na sadove svojega prizadetja. Eer je šola življenja večkrat nemirna in zato za vsakega večalimanj burna, ne vznemirjaj se; ne toži, če te kaj žali, posebno pa ne onikrat, ko veš, da raora tako biti. Pridobivaj si z mirno ravuodušnostjo korak za korakom srca svojih dragih, ker v vzdržnosti je prava moč. Dosegel si veS nego z goljufijo, priduševanjem in brezspešnim pehanjem posebno tistikrat, ko uvidiš, da bi bilo vse to nepotrebno. Pregovor pravi: Pravega prijatelja poizkusiš le v nesreči. Ni ga človeka, ki bi bil popolnoma srečen, ker sreča ne obstoji v uživanju, bogastvu, časti, moči ali gospodstvu nad svojimi drugimi ; sreča je le zadovoljnost, ki si jo lahko naredi vsakdo sam, ker vsak je svoje sreče kovač. Sreča je Ie subjektivno čuvstvo, ki ga zadobi človek s pravim delom. Ali more biti srečen tisti, ki ne ve, kaj je pravo, resno delo, ki ni imel nikoli prilike pokazati svoje volje, temveč je živel vedno ob enakomernih naravnih presledkih ? Ne moremo reči, da je; zato je tako malo resničnih prijateljev v iiavadnem življenju. Eomur se pa kaže to življenje boj, pravi boj ali delo, ki zahteva tudi samozatajevanja in celo sile, komur je v življenju delo in tolažba drugim glavna stvar, ta je srečen, s počitkom in uživanjem bo vsak slabo sodil o drugem, ki je dolžan z njim sočuvstvovati. Ta je le navidezen prijatelj. Srečaje pa tudi opoteča. Malokateri srečnik je, ki ve srečo obdržati. Danes je vse, bogat, spoštovan, in vsi se mu laskajo. To 80 le kratki trenutki, ki — komaj dospeli — že ubeže. More li to se primerjati s pravim srečnim življenjem, ki kakor luč solnca ogreva vse stvari ter jih prijateljsko brani predtemo? Torej ne ? trenutni zadovoljnosti, temveč v Tsem življenju, ki kaže delovanje in način z ozirom na omiko in plemeuitost, se more ceniti srečo našo in drugih. Med vsemi stanovi se dobe take prosvetlj°ne osebe, ki se žrtvujejo skupnim interesom, ki so pripravljene, ko pride primeren čas, iti na vzvišeno mesto ter delovati v prospeb človestva. Eer morajo biti le taki, ki so res možje z dušo- in telesom in se ne zapostavljajo, temveč so svetla luč ali gorko solnce bratske ljubezni. Mnogo je sicer poklicanih, a malo izvoljenih. A. M.