Goriška knjižnica »Franceta Bevka« ŠTUDIJSKI ODDELEK KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1974 Izdala Goriška Mohorjeva družba Gorica 1974 S cerkvenim dovoljenjem i if-ui j^n Natisnila tiskarna Budin v Gorici LETO 1S74 je navadno leto in ima 365 dni. Začne in konča se s torkom. Začetek letnih časov Pomlad se začne Poletje Jesen Zima 21. marca 21. junija 23. septembra 22. decembra ob 1,07 » 19,38 » 10,59 » 6,57 Sončni in lunini mrki V letu 1974 bomo imeli dva sončna in dva lunina mrka. V Srednji Evropi bosta vidna le zadnja dva. 1. Delni lunin mrk bo od 4. na 5. junij in bo trajal od 20,24 do 2,08. Viden bo v Evropi in v nekaterih predelih Azije, Avstralije in Južne Amerike. 2. Popolni sončni mrk bo 20. junija in bo trajal od 3,32 do 8,02. Viden bo od Indijskega oceana preko jugozahodnega dela Avstralije do južnega dela Tihega oceana. 3. Popolni lunin mrk bo 29. novembra in bo trajal od 13,25 do 19,01. V Srednji Evropi bo viden le drugi del, v celoti pa v Aziji in Avstraliji. 4. Delni sončiti mrk bo 13. decembra in bo trajal od 15,03 do 19,23. Viden bo v Severni in Srednji Ameriki ter na severnem Atlantiku. — JANUAR 1 Torek Osmina Gosp. rojstva; Marija božja Mati 1 2 Sreda Bazilij (Vasilij) Vel., škof; Gregor Nacijanški 3 Četrtek Genovefa, dev.; Bertila spok. 4 Petek Angela Folinjska, red.; Gregor Langreski 5 Sobota Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 Nedelja 2. po božiču - Gosp. razgl. (Trije kralji); Ermin, op. 7 Ponedeljek Valentin (Zdravko), škof; Rajmund, red. 8 Torek Severin, opat; Erfard, škof; Jurij iz Hozibe ® 9 Sreda Julijan, muč.; Bazilisa, muč.; Hadrijan 10 Četrtek Viljem, škof; Agaton, papež; Gregor X., papež 11 Petek Pavlin, oglejski škof; Teodozij, opat; Salvij, škof 12 Sobota Alfred, opat; Tatjana, muč.; Ernest, muč. 13 Nedelja 1. navadna - Jezusov krst; Hilarij (Radovan), škof 14 Ponedeljek Oton, menih; Feliks (Srečko) Nolanski 15 Torek Pavel, pušč.; Maver, opat; Habakuk, prerok € 16 Sreda Marcel, papež; Berard, Oton in Peter, franč. muč. 17 Četrtek Anton (Zvonko), opat, pušč.; Sulpicij, škof 18 Petek Marjeta Ogrska, dev.; Suzana, muč. 19 Sobota Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč. 20 Nedelja 2. navadna - Fabijan, papež, in Sebastijan, mučenca 21 Ponedeljek Neža (Janja, Ines), dev., muč.; Fruktuoz (Rastko) 22 Torek Vincenc (Vinko), diakon, muč.; Anastazij, pušč. 23 Sreda Ildefonz, škof; Janez Usmiljeni, patriarh ® 24 Četrtek Frančišek Šaleški, škof, cerkv. uč.; Felicijan, škof 25 Petek Spreobrnitev sv. Pavla; Ananija iz Damaska, muč. 26 Sobota Timotej, škof; Tit, škof; Pavla, spokornica 27 Nedelja 3. navadna - Angela Merici, dev.; Vitalijan, papež 28 Ponedeljek Tomaž Akvinski, cerkv. uč.; Peter Nolasco, red. 29 Torek Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik 30 Sreda Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta), dev. 31 Četrtek Janez Bosco, duhovnik; Marcda, spokornica 5 1.1. Lk 2, 16-21 »Našli so Marijo, Jožefa in Dete...« 6.1. Mt 2, 1-12 »Z vzhoda smo se prišli poklonit kralju« 13.1. Lk 3, 15-16, 21-22 »Oče pričuje o Sinu« 20.1. Jan 2, 1-12 »Jezusov prvi čudež« 27.1. Lk 1, 14, 14-21 »Pismo se spolnjuje na Jezusu« KSENIJA PRUNKOVA: Mesečno zaglavje (Koledar 1940) } Prvi krajec 1.1. ob 16.15 Sonce stopi v znamenje vodnarja ('■?) Polna luna 8.1. » 8.09 20. januarja ob 11.46 (J Zadnji krajec 15.1. » 19.44 ® Mlaj 23.1. » 1.28 f Prvi krajec 31.1. » 6.29 DNEVI FEBRUAR 1 Petek Brigita Irska, dev.; Pionij, muc.; Sever, škof 2 Sobota Jezusovo darovanje (Svečnica); Simeon in Ana 3 Nedelja 4. navadna - Blaž, škof, muč.; Oskar, škof; Odorik 4 Ponedeljek Andrej Corsini, škof; Jonez de Britto 5 Torek Agata, dev., muc.; Albuin, škof, muč. 6 Sreda Pavel Miki in tovariši, japonski muč.; Teofil, muč. 7 Četrtek Egidij od sv. Jožefa, red.; Rihard, kralj © 8 Petek Hieronim Emiliani, red.; Janez de Matha, red. 9 Sobota Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč.; Sabin, škof 10 Nedelja 5. navadna - Sholastika, dev.; Viljem, pušč; Sotera 11 Ponedeljek Lurška Mati božja; Saturnin, muč. 12 Torek Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat; Meletij šk. 13 Sreda Katarina Ricci, dev.; Hermenilda, spok.; Gregor II. 14 Četrtek Ciril in Metod, slov. apostola; Valentin, muč.; C 15 Petek Jordan Saški, red.; Sigfrid (Zmago), škof 16 Sobota Julijana, muč.; Onezim, škof 17 Nedelja 6. navadna - Aleš in drugih 6 ustanoviteljev servitov 18 Ponedeljek Simeon, škof, muč.; Flavijan, škof 19 Torek Konrad, spok.; Julijan, muč. 20 Sreda Silvan, muč.; Leon, škof; Sadot, muč. 21 Četrtek Maksimilijan, škof; Peter Damiani, škof; Irena, dev. 22 Petek Sedež ap. Petra; Marjeta Kortonska, spok. • 23 Sobota Polikarp, škof, muč.; Dositej, menih, Romana 24 Nedelja 7. navadna - Sergij, muč.; Montan, muč.; Lucij 25 Ponedeljek Valburga, dev.; Viktorin in Viktor, muč. 26 Torek Pust - Aleksander Aleksandrijski, škof; Matilda 27 Sreda Pepelniea - Gabrijel Žal. Matere božje; Leander, škof 28 Četrtek Roman, opat; Osvald, škof; Hilarij, papež 3. 2. Lk 4, 21-30 »Jezus ni prerok samo ?,a Jude« 10.2. Lk 5, 1-11 »Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom« 17.2. Lk 17, 20-26 »Blagor ubogim, gorje bogatinom« 24.2. Lk 6, 27-38 »Bodite usmiljeni, kakor je Bog usmiljen« KSENIJA PRUNKOVA: Mesečno zaglavje (Koledar 1940) @ Polna luna 7.2. ob 19.39 Sonce stopi v znamenje rib (£ Zadnji krajec 14.2. » 15.10 19. februarja ob 1.59 ® Mlaj 22.2. » 18.55 — MAREC 1 Petek Albin, škof, opat; Antonina, muč. 5 2 Sobota Neža (Janja, Ines) Praška, dev.; Henrik (Hinko) 3 Nedelja 1. postna - Kunigunda, cesarica; Marin, muč. 4 Ponedeljek Kazimir, kraljevič; Hadrijan, muč. 5 Torek Hadrijan (Jadran), muč.; Janez Jožef od Križa 6 Sreda Fridolin, opat; Koleta (Nika), dev.; Marcijan, muč. 7 Četrtek Perpetua in Felicita, mučenki; Gavdioz 8 Petek Janez od Boga, red.; Janez Avilski, duhovnik © 9 Sobota Frančiška Rimska, red.; Gregor Niški, škof 10 Nedelja 2. postna - Makarij, škof; Janez Ogilvie, škof, muč. 11 Ponedeljek Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 Torek Doroteja, muč.; Maksimilijan iz Theveste, muč. 13 Sreda Kristina, dev., muč.; Nikefor, škof; Evfrazija, vd. 14 Četrtek Matilda, kraljica; Fiorentina, opatinja; Evtihij 15 Petek Klemen M. Dvoržak, red.; Ludovika Marillac € 16 Sobota Hilarij, oglejski škof, muč.; Tacijan (Tihomil) 17 Nedelja 3. postna - Patrik (Patricij), škof; Jedrt (Jerica) 18 Ponedeljek Ciril Jeruzalemski, škof, cerkv. uč. 19 Torek Jožef, Jezusov rednik; Sibilina, dev. 20 Sreda Klavdija in tov. muč.; Kutbert, opat 21 Četrtek Nikolaj iz Fliie, pušč.; Serapion, škof; Filemon 22 Petek Lea, spok.; Zaharija, papež; Katarina, spok. 23 Sobota Turibij de Mongrovejo, škof; Iiberat, muč. • 24 Nedelja 4. postna - Dionizij, muč.; Aleksander 25 Ponedeljek Gospodovo oznanjenje; Dizma; Humbert, opat 26 Torek Ludgar, škof; Kastul, muč.; Evgenija, muč. 27 Sreda Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč.; Lazar 28 Četrtek Sikst III., papež; Milada Praška, dev.; Bojan, knez 29 Petek Bertold, red.; Ciril, diakon, muč.; Evstracij, muč. 30 Sobota Amadej (Bogo) Savojski, knez; Janez Klimak, opat 31 Nedelja 5. postna - Modest, škof; Gvido; Benjamin 9 3.3. Lk 4, 1-13 »Jezus, zavrne skušnjavca« 10. 3. Lk 9, 2&b-36 »Jezus se med molitvijo spremeni« 17.3. Lk 13, 1-9 »Pokora odvzame božjo kazen« 19.3. Mt 1, 16.18-21a »Jožef je ubogal angela« 24. 3. Lk 15, 1-3, 11-32 »Izgubljeni sin se vrne k očetu« 31.3. Jan, 1-11 »Grešnik ne sme obsojati grešnika« MAKSIM GASPARI: Mesečno zaglavje (Koledar 1928) J Prvi krajec 1.3. oto 8.42 Sonce stopi v znamenje ovna (g Polna luna 8.3. » 8.46 21. marca ob 1.07 (g Zadnji krajec 15.3. » 12.09 ® Mlaj 23.3. » 9.37 jI Prvi krajec 31.3. » 21.40 DNEVI APRIL 1 Ponedeljek Hugo, škof; Venancij, škof, muč. 2 Torek Frančišek Paolski, red.; Marija Egiptovska, spokor. 3 Sreda Rihard Chichesterski, škof; Agapa (Ljuba) 4 Četrtek Izidor Seviljski, škof, cerkv. uč.; Benedikt Niger 5 Petek Vincenc Ferrer, duhovnik; Irena (Miroslava), muč. 6 Sobota Viljem, opat; Marcelin, muč.; Irenej Sirmijski ® 7 Nedelja Oljčna (cvetna) - Janez Krstnik La Salle, duhovnik 8 Ponedeljek Albert, škof, muč.; Val ter, škof; Julija Billiart, dev. 9 Torek Marija Kleofova, žena; Tomaž Tolentinski, muč. 10 Sreda Ezekijel, prerok; Apolooij in tov., mučenci 11 Četrtek Veliki četrtek - Stanislav, škof, muč.; Gema 12 Petek Veliki petek - Lazar Tržaški, škof, muč.; Zeno, škof 13 Sobota Velika sobota - Martin I., papež, muč.; Hermenegild 14 Nedelja Velika noč - Valerijan in tov., muč.; Lambert € 15 Ponedeljek Helena (Jelka), kraljica 16 Torek Bernardka Lurška, dev.; Benedikt Labre, spokor. 17 Sreda Inocenc (Nevenko) Tortonski, škof; Fortunat 18 Četrtek Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč. 19 Petek Leon IX. (Lavoslav), papež; Ema 20 Sobota Hilda, devica; Teotim (Teo), škof 21 Nedelja Bela nedelja - Anzelm, škof, cerkv. uč.; Konrad P. 22 Ponedeljek Aleksander (Saša), muč.; Luka, muč. • 23 Torek Jurij, muč.; Vojteh (Vojko), škof, muč.; Gerard, 24 Sreda Fidel iz Singmaringena, duhovnik, muč.; Melit 25 Četrtek Marko, evangelist; Ermin, škof, muč.; Kalist 26 Petek Pashazij, opat; Franka Visalta, opatinja; Antonin 27 Sobota Hozana Kotorska, dev.; Cita, dev.; Kastor, muč. 28 Nedelja 3. velikonočna - Peter Chanel, muč.; Vital (Živko) 29 Ponedeljek Katarina Sienska, dev., cerkv. učit. ) 30 Torek Pij V., papež; Jožef Cottolengo, red.; Jakob, diakon 7.4. Lk 22, 14-71 »Trpljenje našega G. Jezusa Kristusa« 12.4. Jan 18, 1-40, 19, 1-42 »Trpljenje našega G. Jezusa Kristusa« 13.4. Lk 24, 1-12 »Jezusa ni med mrtvimi, ker živi« 14.4. Jan 20, 1-9 »Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih« 21.4. Jan 20, 19-31 »Čez osem dni je prišel Jezus« 28. 4. Jan 21, 1-19 ali 1-14 »Jezus da apostolom jesti« JI**, »o+o« JM-JVE,* TTR^V^l^ MAKSIM GASPARI: Mesečno zaglavje (Koledar 1928) @ Polna luna 6. 4. ob 22.47 Sonce stopi v znamenje bika (f Zadnji krajec 14.4. » 8.29 20. aprila ob 12.19 Mlaj 22.4. » 21.33 5 Prvi krajec 29.4. » 15.09 MAJ 1 Sreda Jožef Delavec - Praznik dela 2 Četrtek Atanazij, škof, cerkv. uč.; Saturnin; German 3 Petek Filip (Zdenko) in Jakob mlajši, apostola; Mavra 4 Sobota Florijan (Cvetko), muč.; Cirijak, škof 5 Nedelja 4. velikonočna (nedelja za poklice) - Gotard, škof 6 Ponedeljek Dominik Savio, dijak; Evodij, škof © 7 Torek Gizela (Željka), opatinja; Damicijan, škof; Flavij 8 Sreda Viktor (Zmago) Milanski, muč.; Bonifacij IV., papež 9 Četrtek Pahomij, opat; Herma, učenec sv. Pavla 10 Petek Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 Sobota Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof; Ignacij 12 Nedelja 5. velikonočna - Nerej in Ahilej, muč.; Pankracij 13 Ponedeljek Servacij, škof; Peter Regalati, red. 14 Torek Matija, apostol; Mihael Garcoits, red.; Justina € 15 Sreda Izidor, kmet; Zofija (Sonja), muč.; Torkvat, muč. 16 Četrtek Janez Nepomuk, muč.; Andrej Bobola, muč.; Ubald 17 Petek Paskal Bajlon, red.; Bruno, škof; Jošt, opat 18 Sobota Janez I., papež, muč.; Venancij, muč.; Erik, kralj 19 Nedelja 6. velikonočna - Celestin (Rajko) V., papež; Ivo 20 Ponedeljek Bernardin Sienski, red.; Plavtila, spokornica 21 Torek Krispin, red.; Valens, škof; Ev tihi j in tov. ® 22 Sreda Renata, spokor.; Julija, dev., muč. 23 Četrtek Vnebohod - Dezider (Željko), škof; Leon Rostovski 24 Petek Marija Pomočnica kristjanov; Socerb (Servul) 25 Sobota Beda Častitljivi, duhovnik, cerkv. uč.; Gregor VII. 26 Nedelja 7. velikonočna - Filip Neri, duhovnik; Lambert 27 Ponedeljek Avguštin Canterburyjski, škof; Julij, muč. 28 Torek German Pariški, škof; Bernard Menthonski, 5 29 Sreda Maksim Emonski, škof, muč.; Teodozija, devica 30 Četrtek Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj 31 Petek Marijino obiskanje - Petronila, dev. 5.5. Jan 10, 27-30 »Dobri pastir daje večno življenje« 12. 5. Jan 13, 31-33a, 34-35 »Nova zapoved medsebojne ljubezni« 19.5. Jan 14, 23-29 »Sveti Duh nas uči evangelija« 23.5. Lk 24, 46-53 »Jezus blagoslavlja apostole in gre v nebo« 26. 5. Jian 17, 20-26 »Jezusovi učenci naj bodo vsi eno« ■^A^ar VE1IKI TK^cVgl^ MAKSIM GASPARI: Mesečno zaglavje (Koledar 1928) @ Polna luna 6. 5. ob 13.50 Sonce stopi v znamenje dvojčkov C Zadnji krajec 14. 5. » 2.26 21. maja ob 11.36 ® Mlaj 21.5. » 7.07 5 Prvi krajec 28.5. » 21.56 MAJ 1 Sreda Jožef Delavec - Praznik dela 2 Četrtek Atanazij, škof, cerkv. uč.; Saturnin; German 3 Petek Filip (Zdenko) in Jakob mlajši, apostola; Mavra 4 Sobota Florijan (Cvetko), muč.; Cirijak, škof 5 Nedelja 4. velikonočna (nedelja za poklice) - Gotard, škof 6 Ponedeljek Dominik Savio, dijak; Evodij, škof ® 7 Torek Gizela (Zeljka), opatinja; Domicijan, škof; Flavij 8 Sreda Viktor (Zmago) Milanski, muč.; Bonifacij IV., papež 9 Četrtek Pahomij, opat; Herma, učenec sv. Pavla 10 Petek Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. 11 Sobota Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof; Ignacij 12 Nedelja 5. velikonočna - Nerej in Ahilej, muč.; Pankracij 13 Ponedeljek Servacij, škof; Peter Regalati, red. 14 Torek Matija, apostol; Mihael Garcoits, red.; Justina € 15 Sreda Izidor, kmet; Zofija (Sonja), muč.; Torkvat, muč. 16 Četrtek Janez Nepomuk, muč.; Andrej Bobola, muč.; Ubald 17 Petek Paskal Bajlon, red.; Bruno, škof; Jošt, opat 18 Sobota Janez I., papež, muč.; Venancij, muč.; Erik, kralj 19 Nedelja 6. velikonočna - Celestin (Rajko) V., papež; Ivo 20 Ponedeljek Bernardin Sienski, red.; Plavtila, spokornica 21 Torek Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov. • 22 Sreda Renata, spokor.; Julija, dev., muč. 23 Četrtek Vnebohod - Dezider (Željko), škof; Leon Rostovski 24 Petek Marija Pomočnica kristjanov; Socerb (Servul) 25 Sobota Beda Častitljivi, duhovnik, cerkv. uč.; Gregor VII. 26 Nedelja 7. velikonočna - Filip Neri, duhovnik; Lambert 27 Ponedeljek Avguštin Canterburyjski, škof; Julij, muč. 28 Torek German Pariški, škof; Bernard Menthonski, J 29 Sreda Maksim Emonski, škof, muč.; Teodozija, devica 30 Četrtek Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj 31 Petek Marijino obiskanje - Petronila, dev. 5.5. Jan 10, 27-30 »Dobri pastir daje večno življenje« 12. 5. Jan 13, 31-33a, 34-35 »Nova zapoved, medsebojne ljubezni« 19. 5. Jan 14, 23-29 »Sveti Duh nas uči evangelija« 23.5. Lk 24, 46-53 »Jezus blagoslavlja apostole in gre v nebo« 26. 5. Jan 17, 20-26 »Jezusovi učenci naj bodo vsi eno« MAKSIM GASPARI: Mesečno zaglavje (Koledar 1928) @ Polna luna 6. 5. ob 13.50 Sonce stopi v znamenje dvojčkov (f Zadnji krajec 14. 5. » 2.26 21. maja ob 11.36 ® Mlaj 21.5. » 7.07 5 Prvi krajec 28.5. » 21.56 JUNIJ 1 Sobota Justin, muč.; Pamfil, muč.; Enekon 2 Nedelja Binkošti - Marcelin, muč.; Peter, muč.; Erazem 3 Ponedeljek Karel (Drago) Lwanga in tov., ugandski mučenci 4 Torek Frančišek Caracciolo, red.; Kvirin, škof, muč. ® 5 Sreda Bonifacij, škof, muč.; Dorotej, muč.; Svetko 6 Četrtek Norbert, škof, red.; Filip, diakon; Bertrand Oglejski 7 Petek Robert Newminsterski, opat; Vilibald, škof 8 Sobota Medard (škof); Viljem (Vilko), škof; Severin, škof 9 Nedelja Sv. Trojica - Efrem Sirski, diakon; Primož 10 Ponedeljek Bogumil, škof; ltamar, škof; Zaharija, muč. 11 Torek Barnaba; Feliks (Srečko); Fortunat, muč. 12 Sreda Janez Fakundski, red.; Adelajda, devica 13 Četrtek Sv. Rešnje telo in kri Kristusova - Anton Padov. € 14 Petek Elizej, prerok; Valerij, muč.; Rufin, muč. 15 Sobota Vid (Vitomir), muč.; Benilda, muč. 16 Nedelja 11. navadna - Gvido Kortonski, red.; Beno 17 Ponedeljek Gregor Barbarigo, škof; Rajneri, škof 18 Torek Marcelijan, muč.; Marko, muč.; Amand (Ljubo), 19 Sreda Romuald, opat; Gervazij in Protazij, mučenca 20 Četrtek Mihelina, spok.; Silverij I., papež, muč.; @ 21 Petek Srce Jezusovo - Alojzij Gonzaga, red. 22 Sobota Brezmadežno Srce Marijino - Pavlin iz Nole 23 Nedelja 12. navadna - Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso 24 Ponedeljek Janez Krstnik (rojstvo); Niketa, škof 25 Torek Eleonora, kraljica; Viljem (Vilko), opat; Doroteja 26 Sreda Vigiiij (Stojan), škof; Janez, muč.; Pelagij > 27 Četrtek Ema (Hema) Krška, kneginja; Ladislav (Vlado) 28 Petek Irenej (Hotimir), škof, muč.; Marcela, mučenka 29 Sobota Peter in Pavel, apostola; Marcel, muč. 30 Nedelja 13. navadna - Adolf, škof 2. 6. Jan 20, 19-23 »Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem in dajem Sv. Duha. 9.6. Jan 16, 12-15 »Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta« 13.6. Lik 9, llfo-17 »Vsi so jedli in se nasitili« 16. 6. Lk 1, 36-50; 8, 1-3 »Jezus odpusti spokorjeni grešnici« 23.6. Lk 9, 18-24 »Jezus napove svojo smrt« 29.6. Jan 21, 15-19 »Jezus izroči Petru skrb za svoje ovce« 30.6. Lk 9, 51-62 »Jezusove zahteve do učencev« FRANC GORŠE: Mesečno zaglavje (Koledar 1930) @ Polna luna 4. 6. ob 3.15 Sonce stopi v znamenje raka (J Zadnji krajec 13.6. » 4.54 21. junija ob 19.36 ® Mlaj 20.6. :> 14.56 5 Prvi krajec 26.6. » 6.15 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 31 Sreda Estera; Teobald, puščavnik Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. Tomaž (Tomislav), apostol; Bernardin Realino, red. Elizabeta Portugalska, kraljica; Urh (Ulrich) ® V slovenskih škofijah: Ciril in Metod, slov. apostola Marija Goretti, dev., muč.; Bogomila, spokornica 14. navadna - Izaija, prerok; Vilibald, škof Kilijan, muč.; Hadrijan III. (Jadran) Veronika Giuliani, opatinja; Brikcij, škof Amalija, red.; Rufina in Sekunda, muč. Benedikt, opat; Olga Kijevska, kneginja; Žibert Mohor in Fortunat, muč.; Janez Gvalbert € Henrik I. (Hinko), kralj; Evgen, škof, muč. 15. navadna - Kamil de Lellis, red.; Bogdan Bonaventura, škof, cerkv. uč.; Vladimir Kijevski Karmelska Mati božja; Evstahij, škof; Vitalijan Aleš, spok.; Marcelina, dev.; Vestina (Vesna), muč. Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof Avrea (Zlatka), dev.; Simah, papež; Arsen ® Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 16. navadna - Danijel (Danilo); Lovrenc iz B. Marija Magdalena (Majda), spok.; Teofil, muč. Brigita Švedska, red.; Apolinarij, škof, muč. Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, mučenca Jakob starejši, aspostol; Krištof (Kristo), muč. Joahim in Ana, starši Device Marije; Valens 1> Klemen Ohridski, Gorazd in tov.; Natalija (Božena) 17. navadna - Nazarij in Celzij; Samson (Samo) Marta iz Betanije; Beatrika, muč. Peter Krizolog, škof; Abdon in Senen, muč. Ignacij Lojolski, red.; Helena (Jelka), mučenka 7.7. Lk 10, 1-12.17-20 »Kristusovi učenci prinašajo mir« 14.7. Lk 10, 25-37 »Kdo je moj bližnji?« 21. 7. Lk 10, 28-42 »Marta sprejme Jezusa« 28.7. Lk 11, 1-13 »Jezus obljublja uslišanje vztrajne molitve« MAKSIM GASPARI: Mesečno zaglavje (Koledar 1928) (g) Polna luna 4.7. ob 20.21 Sonce stopi v znamenje leva g Zadnji krajec 12.7. » 13.56 23. julija ob 6.30 ® Mlaj 19.7. » 21.47 $ Prvi krajec 26.7. » 17.05 DNEVI AVGUST t 1 Četrtek Alfonz de' Liguori, škof; Makabejski bratje; Nada 2 Petek Porciunkula - Evzebij iz Vercellija, škof 3 Sobota Lidija, žena; Peter Julijan Eymard, duhovnik ® 4 Nedelja 18. navadna - Janez Vianney, arški župnik; Tertulin 5 Ponedeljek Posvetitev bazilike Marije Snežne; OsvaJd, kralj 6 Torek Jezusova spremenitev na gori; Pastor, muč.; Just 7 Sreda Kajetan, red.; Donat, škof, muč.; Klavdija 8 Četrtek Dominik, red.; Cirijak, Larg in Smaragd, mučenci 9 Petek Jaroslav (Verijan), muč.; Peter Faber, red. 10 Sobota Lovrenc (Lovro), diakon, muč.; Pavla, mučenka 11 Nedelja 19. navadna - Klara (Jasna), dev.; Suzana, muč. € 12 Ponedeljek Hilarija, muč.; Herkulan, škof 13 Torek Poncijan, papež; Hipolit, duhovnik; Janez Berhmans 14 Sreda Maksimilijan Kolbe, duhovnik, muč.; Demetrij 15 Četrtek Marijino vnebovzetje - Tarcizij, muč. 16 Petek Štefan Ogrski, kralj; Rok, spok. 17 Sobota Hijacint, red.; Liberat (Svobodan), opat, muč. • 18 Nedelja 20. navadna - Helena (Jelka,Alenka ), cesarica 19 Ponedeljek Janez Eudes, red.; Boleslav, muč. 20 Torek Bernard, opat, cerkv. uč.; Samuel (Samo), prerok 21 Sreda Pij X., papež; Sidonij (Zdenko), škof; Fidel 22 Četrtek Marija Kraljica; Timotej in tov. mučenci 23 Petek Roza iz Lime, dev.; Filip Benizzi, red.; Klavdij 24 Sobota Ludovik IX., kralj; Jožef Kalasanc, red.; 5 25 Nedelja 21. navadna - Jernej (Bartolomej), apostol; Zlatka 26 Ponedeljek Rufin, škof; Evana E. Bichier, red. 27 Torek Monika, mati sv. Avguština; Cezarij, škof 28 Sreda Avguštin, škof, cerkv. uč.; Hermes; Pelagij 29 Četrtek Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč. 30 Petek Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija, muč. 31 Sobota Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof 4. 8. Lk 12, 13-21 »Jezus svari pred lakomnostjo« 11.8. Lk 12, 32-48 »Vedno moramo biti pripravljeni« 15. 8. Lk 1, 39-56 »Bog povišuje nizke« 18.8. Lk 12, 49-53 »Za Jezusa se je treba odločiti« 25. 8. Lk 13, 22-30 »Jezus je Odrešenik vseh ljudi« (g Polna luna 3.8. ob 10.42 Sonce stopi v znamenje device (J Zadnji krajec 11.8. » 21.02 23. avgusta ob 13.29 © Mlaj 17.8. » 4.40 3» Prvi krajec 24.8. » 7.01 dnevi SEPTEMBER 1 Nedelja 22. navadna - Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. @ 2 Ponedeljek Maksima, muč.; Antonin, muč. 3 Torek Gregor Veliki, papež; Evfemija, Tekla, Doroteja 4 Sreda Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes 5 Četrtek Lovrenc (Lovro) Giustiniani, škof; Viktorin, škof 6 Petek Petronij, škof; Favst, Makarij in tov. mučenci 7 Sobota Regina, dev.; Bronislava, red.; Marko Križevčan 8 Nedelja 23. navadna - Marijino rojstvo; Hadrijan; Natalija 9 Ponedeljek Gorgonij, muč.; Peter Klaver, red. ® 10 Torek Nikolaj Tolentinski, spok.; Luka, muč. 11 Sreda Prot in Hijacint, muč.; Emilijan (Milko, Milan) 12 Četrtek Gvido, spok.; Elbij, škof; Tacijan (Tihomil) 13 Petek Janez Krizostom, škof, cekv. uč.; Amat (Ljubo) 14 Sobota Povišanje sv. Križa - Notburga, dev.; Krescencij 15 Nedelja 24. navadna - Žalostna Mati božja (Dolores) 16 Ponedeljek Kornelij, papež, muč.; Ciprijan, škof ® 17 Torek Robert Bellarmino, škof; Rane sv. Frančiška 18 Sreda Jožef Kupertinski, duh.; Irena (Mira); Zofija 19 Četrtek Januarij, škof; Teodor (Božidar, Božo), škof 20 Petek Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč.; Vincenc 21 Sobota Matej (Matevž), apostol, evang.; Jona, prerok 22 Nedelja 25. navadna - Tomaž Villanovski, škof; Mavricij 23 Ponedeljek Marta Perzijska, dev., muč.; Paternij, škof D 24 Torek Marija, rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 25 Sreda Avrelija (Zlatka, Zora), dev.; Sergij Radoneški 26 Četrtek Kozma in Damijan, muč.; Nil, opat 27 Petek Vincencij Pavelski, red.; Adolf in Janez, muč. 28 Sobota Venčeslav (Vaclav), muč.; Lioba (Ljubica), red. 29 Nedelja 26. navadna - Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli 30 Ponedeljek Hieronim, duhovnik, cerkv. uč.; Zofija (Sonja) 1. 9. Lk 14, 1.7-14 »Kdor se ponižu je, bo povišan« 8. 9. Lk 14, 25-33 »Odpoved prinaša svobodo« 15. 9. Lk 15, 1-32 »Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov« 22.9. Lk 16, 1-13 »Izbira med Bogom in bogastvom« 29. 9. Lk 16, 19-31 »V vednosti ima vse drugačno vrednost« r FRANC GORSE: Mesečno zaglavje (Koledar 1930) © Polna luna 1.9. ob 0.16 Sonce stopi v znamenje tehtnice C Zadnji krajec 9.9. » 3.07 23. septembra ob 10,59 ® Mlaj 16. 9. » 12.48 J Prvi krajec 23.9. » 23.57 DNEVI | OKTOBER 'J1 1 Torek Terezija Deteta Jezusa, dev.; Remigij, škof © 2 Sreda Angeli varuhi; Teofil (Bogumil), spokornik 3 Četrtek Evald, muč.; Gerard, opat; Kandid (Žarko), muč. 4 Petek Frančišek Asiški, red.; Petronij, škof 5 Sobota Marcelin, škof; Apolinarij, škof; Flavija, muč. 6 Nedelja 27. navadna - Bruno, red.; Renato, škof; Fides, dev. 7 Ponedeljek Rožnovenska Mati božja; Marko I., papež; Sergij 8 Torek Pelagija, spok.; Marcel, muč.; Tajda, spok. € 9 Sreda Dioniz Areopagit, škof; Janez L., red.; Abraham 10 Četrtek Frančišek Borja, red.; Danijel (Danilo), muč. 11 Petek Emilijan (Milan, Milka), škaf; German, škof, muč. 12 Sobota Maksimilijan Celjski, škof; Edvin, kralj 13 Nedelja 28. navadna - Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 Ponedeljek Kalist I., papež, muč.; Gavdencij (Veselko), škof 15 Torek Terezija (Zinka) Velika Avilska, cerkv. uč. • 16 Sreda Hedvika (Jadviga), red.; Marjeta Alacoque, dev. 17 Četrtek Ignacij (Igo) Antiohijski, škof; Viktor (Zmago) 18 Petek Luka, evangelist; Julijan, puščavnik 19 Sobota Izak Jogues, duh.; Pavel od Križa, red.; Peter Alk. 20 Nedelja 29. navadna (misijonska) - Irena (Miroslava), muč. 21 Ponedeljek Uršula, muč.; Hilarion, opat. 22 Torek Bertila Moscardin, red.; Marija Šaloma, žena 23 Sreda Janez Kapistran, red.; Roman, škof; Severin J 24 Četrtek Anton Marija Claret, škof; Martin, opat; Feliks 25 Petek Krizant in Darija (Darinka), muč.; Krišpin, škof 26 Sobota Lucij an, muč.; Flori j, muč.; Rustik, škof 27 Nedelja 30. navadna - Sabina, muč.; Frumencij, škof 28 Ponedeljek Simon in Juda Tadej, apostola; Cirila, dev. 29 Torek Narzicij, škof; Ermelinda, dev.; Ferucij, muč. 30 Sreda Alfonz Rodriguez, red.; Marcel, muč. 31 Četrtek Volbenk, škof; Kvintin, muč. © 6.10. Lk 17, 5-10 »Prosimo za močno vero« 13.10. Lk 17, 11-19 »Pohvala hvaležnega ozdmvljenca« 20.10. Lk 18, 1-8 »Bog pomaga do pravice« 27.10. Lk 18, 9-14 »Bog odpušča skesanemu grešniku« r BODITE Ml NA TO POZO R.N1 / NIKDAR. NI OD IbOGA. PREVAR., PRI NJEM K.R.1V1CE NI N1K.DAR.// VILKO ČEKUTA: Mesečno zaglavje (Koledar 1947) @ Polna luna 1.10. ob 13.06 Sonce stopi v znamenje škorpijona (J Zadnji krajec 8.10. » 9.21 23. oktobra ob 20.11 ® Mlaj 15.10. » 23.19 ji Prvi krajec 23.10. » 19.05 (g Polna luna 31.10. » 5.46 — NOVEMBER 1 Petek Vsi sveti - Dacij, muč. 2 Sobota Spomin vseh vernih rajnih - Marcijan, puščavnik 3 Nedelja 31. navadna - Just, tržaški muč.; Martin Porres 4 Ponedeljek Karel Boromejski (Drago), škof; Vi tal, muč. 5 Torek Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 Sreda Lenart (Narte), opat; Sever, škof; Demetrij (Mitja) 7 Četrtek Ernest, opat; Engelbert, škof; Vilibrord, škof ff 8 Petek Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež 9 Sobota Teodor (Božidar, Darko), muč.; Posv. lat. bazilike 10 Nedelja 32. navadna - Leon I. Veliki, papež, cerkv. uč. 11 Ponedeljek Martin (Davorin) iz Toursa, škof 12 Torek Jozafat Kunčevič, škof, muč.; Emilij an, opat 13 Sreda Stanislav Kostka, red.; Didak, red.; Arkadij, škof 14 Četrtek Lovrenc 0'Toole, Škof; Dufrigij, škof; Serapion • 15 Petek Albert Veliki, cerkv. uč.; Leopold, knez 16 Sobota Marjeta Škotska, kraljica; Jedrt (Gertruda), dev. 17 Nedelja 33. navadna - Evfemija in Tekla, tržaški mučenki 18 Ponedeljek Roman, diakon; Posv. bazilik sv. Petra in Pavla 19 Torek Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. 20 Sreda Feliks (Srečko) Valoaški, red.; Edmund, muč. 21 Četrtek Marijino darovanje - Albert škof; Gelazij 5 22 Petek Cecilija (Cilka), dev., muč.; Maver, škof, muč. 23 Sobota Klemen I. (Milko, Milivoj), papež, muč.; Kolumban 24 Nedelja Kristus Kralj - Flora (Cvetka), dev., muč. 25 Ponedeljek Erazem, muč.; Katarina, dev., muč. 26 Torek Silvester (Silvo), opat; Konrad, škof; Leonard 27 Sreda Virgil, škof; Valerijan, škof; Fakund, muč. 28 Četrtek Katarina Laboure, dev.; Gregor III., papež 29 Petek Saturnin, muč.; Radbod (Radogost, Radivoj) ® 30 Sobota Andrej, apostol; Justina, dev., muč. 1.11. Mt 5, l-12a »Veliko je plačilo v nebesih« 3.11. Lk 19, 1-10 »Jezus vabi grešnike k pokori« 10.11. Lk 20, 27-38 »Bog daje večno življenje« 17.11. Lk 21, 5-19 »Stanovitno čakajmo Kristusov prihod« 24.11. Lk 23, 35-43 »Desni razbojnik prosi za sprejem v Kristusovo kraljestvo< FRANC GORŠE: Mesečno zaglavje (Koledar 1930) (g Zadnji krajec 7.11. ob 17.04 Sonce stopi v znamenje strelca ® Mlaj 14.11. » 13.01 22. novembra ob 17.39 J Prvi krajec 21.11. » 15.10 @ Polna luna 29.11. » 1.14 DNEVI J >ECEMBER t 1 Nedelja 1. adventna (izseljenska) - Eligij, škof; Natalija 2 Ponedeljek Herta, dev.; Blanka, spok. 3 Torek Frančišek Ksaver, red.; Kasijan, muč. 4 Sreda Janez Damaščan, duh., cerkv. uč.; Barbara (Barica) 5 Četrtek Saba, opat; Nikolaj Tavelič, muč.; Krispina, muc. 6 Petek Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij, muč. € 7 Sobota Ambrož, škof, cerkv. uč.; Jožefa Rosello, red. 8 Nedelja 2. adventna - Marijino brezmadežno spočetje 9 Ponedeljek Valerija, muč.; Peter Fourier, red. 10 Torek Loretska Mati božja; Melkijad, papež, muč. 11 Sreda Damaz I., papež; Sabin, škof; Barsaba, muč. 12 Četrtek Ivana Frančiška Chantal, red.; Amalija (Malka) 13 Petek Lucija (Lučka), dev., muč.; Otilija (Tilka), dev. ® 14 Sobota Janez od Križa, duh., cerkv. uč.; Spiridion (Dušan) 15 Nedelja 3. adventna - Kristina (Krista), dev. 16 Ponedeljek Adelajda, cesarica; Albina, dev., muč. 17 Torek Lazar, škof; Olimpija, red.; Vivina, dev. 18 Sreda Teotim, muč.; Bazilijan, muč.; Gracijan, škof 19 Četrtek Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 Petek Evgen, muč.; Makarij, muč.; Dominik Siloški 21 Sobota Peter Kanizij, duh., cerkv. uč.; Severin, škof 1 22 Nedelja 4. adventna - Demetrij (Mitja), muč. 23 Ponedeljek Janez Kanci j, duhovnik; Viktorija, dev., muč. 24 Torek Sveti večer - Adam in Eva, prva starša; Irma 25 Sreda Gospodovo rojstvo - božič; Anastazija, muč. 26 Četrtek Štefan, prvi mučenec; Zosim, papež 27 Petek Janez, apostol in evangelist; Fabiola, spokornica 28 Sobota Nedolžni otroci; Antonij Lerinski, red. 29 Nedelja Sv. Družina - Tomaž (Tomislav) Becket; David © 30 Ponedeljek Evgen, škof; Liberij, škof 31 Torek Silvester, papež; Melanija, opatinja; Pavlina 1.12. Mt 24, 37-44 »Jezus opominja, naj bomo pripravljeni« 8.12. Lk 1, 26-38 »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj« 15.12. Mt 11, 2-11 »Janez Krstnik vprašuje o Kristusu« 22.12. Mt 1, 18-24 »Jezusova mati je iz Davidovega rodu« 25.12. Jan 1, 1-18 »Beseda se je učlovečila in se naselila med nami« 29.12,. Mt 2, 13-15.19-23 »Jožef po božji volji reši sveto Družino« «. Andrej Čebokli, skozi čigar mlado, idealov polno dušo je šla groza vojnih let, je našel najprimernejšo obliko za izražanje svojih čustev in spoznanj v sunkovitem ekspresionističnem slogu. V ostrih črtah, barvah in krikih je klical novega, duhovnega, boljšega človeka. Tako so delali tudi drugi iz njegove generacije. Toda medtem ko so se oni sčasoma unesli in se vsaj nekoliko pomirili z realnim svetom, je zgodaj umrli Andrej Čebokli kot pisatelj ostal torzo — lik nedokončanega, sredi dozorevanja spodsekanega človeka. ALBERT REJEC Ob dvajsetletnici Trinkove smrti Mi Slovenci poznamo Ivana Trinka kot voditelja beneških Slovencev, kot profesorja v videmskem semenišču in vzgojitelja slovenskega duhovniškega naraščaja, kot pesnika, zgodovinarja in člana videmske akademije; kot velikega posrednika med italijansko kulturo in kulturami slovanskih narodov ter še zaradi raznih njegovih duhovniških in javnih dejavnosti. O njegovem političnem delovanju vemo le toliko, da je zmagoval na pokrajinskih volitvah v videmski pokra-krajinski svet. Niso pa nam bili znani nadrobni podatki, kje in kako se je uveljavljal msgr. Ivan Trinko v političnem svetu. In vendar se je Trinko krepko in odločno uveljavljal v političnem življenju nad 30 let, in sicer že od leta 1895 v vodilni vlogi katoliškega gibanja v videmski pokrajini in škofiji. Volili so katoliški krogi Ivana Trinka v pokrajinske škofijske odbore in v raz-zne druge katoliško usmerjene organizacije v Furlaniji, ko italijanski katoličani še niso imeli svoje lastne stranke. To so katoličani v Italiji dobili šele po prvi svetovni vojni, ko je don Luigi Sturzo ustanovil ljudsko stranko (par-tito popolare). Tudi v tej ljudski stranki je deloval na vodilnem mestu v pokrajinskem odboru od 1919 do 1925, ko je fašizem, po krizi zaradi umora Matteottija, razbil vse italijanske nefa-šistične stranke. Proti koncu 19. stoletja so se zadnja leta pojavili na politični pozornici profesorji velikega semenišča v Vidmu in javno politično delovali v raznih katoliških organizacijah, najprej socialnih, nato v kršeansko-demokratskem gibanju, ki pa še ni imelo trdnih organizacijskih vezi, v Opera Congressi, ki je prirejala katoliške kongrese in končno v škofijski katoliški organizaciji pod vodstvom škofov, ko so razne oblike katoliškega javnega gibanja doživele neuspehe ali pa so jih prehudo napadali takratni italijanski vladni fra-masonski krogi, ki so se zaganjali proti Sveti Stolici, proti samemu papežu in proti vsemu, kar je bilo katoliškega v Italiji. Katoličani se namreč potem, ko je Italija zavzela Rim 20. septembra 1870, niso udeleževali političnega delovanja m sploh niso volili na volitvah poslancev za rimski parlament. Pač pa so imeli po raznih pokrajinah dobrodelna društva ter poskušali zelo oprezno izvoliti svoje katoliške može v občinske svete in šele ob koncu prejšnjega stoletja v pokrajinske svete. Ivan Trinko je že v 90 letih prejšnjega stoletja pisal v katoliški list II Cittadino Italiano, ki je izhajal do leta 1900 in nato v njegovega naslednika II Crociato, ki je izhajal do leta 1911 in nato v II Corriere del Friuli, ki je izhajal do leta 1917, ko so ga ukinili zaradi njegovega aktivnega pacifističnega sta- Kča. Po prvi svetovni vojni je Trinko Jot vodilni katoliški politik sodeloval pri katoliškem listu La Nostra Bandiera in pri pomembnem katoliškem dnevniku II Friuli. Ivan Trinko je deloval s samimi pobudniki in voditelji italijanskega katoliškega gibanja v Furlaniji z odv. Casa-sola, z odv. Brosadola, s katoliškim politikom Edoardom Marcuzzijem, ki je bil znamenit kot duhovnik in novinar, s kolegoma iz semenišča prof. Gorijem in Giuseppom Ellerjem, ki je bil hkrati odličen furlanski pesnik in politik ter znan profesor v semenišču. TRINKO PRVI KATOLIŠKI IZVOLJENI POLITIK V FURLANIJI Ivan Trinko je bil prvi katoliški politik v Furlaniji, ki so ga katoličani v videmski pokrajini izvolili na pokrajinskih volitvah 13. julija 1902, na katerih je zmagal s 1.460 glasovi. Njegova izvolitev je razburila ne le radikalne liberalne kroge, temveč tudi zmernejše de^ mokratično liberalno krilo. Zmerni liberalni Ust La Patria del Friuli je 14. julija 1902 pisal, da je »Trinko "prvi prete", ki vstopa v videmski pokrajinski svet, kar so z grenkim občutkom opazili nepopustljivi antiklerikalci, ker se pojavlja skupina, ki se zavzema zia čisto nasprotne ideje«. Pač pa je Patria del Friuli prikazala Trinka »zaradi njegove zelo široke izobrazbe, ki jo. vsi visoko cenijo, in tudi, ker je Trinko poglabljal svoje študije na Dunaju in drugod. Prav malo prej so ga izvolili za člana videmske Akademije, ki jo pa ne moremo smatrati za klerikalni brlog«. Seveda je ta zmerni liberalni list naštel še vse druge Trinkove vrline, da je »literat, zgodovinar, folklorist, glasbenik, ki ga veže sodelovanje s filozofom msgr. prof. Gorijem, s pesnikom Ellerjem in še drugimi odličnimi razumniki. Je odličen predstavnik kulture in razumništva v našem patriarhalnem semenišču v Vidmu«. Drugi katoliški kandidati niso še mogli prodreti na teh pokrajinskih volitvah, niti odv. Brosadola, ki je bil glavna gonilna sila prebujajočega se katoliškega gibanja v videmski pokrajini. Trinka so nato volili njegovi slovenski volivci v Beneški Sloveniji še na vseh pokrajinskih volitvah do prve svetovne vojne in še po prvi svetovni vojni v oktobru 1920 v pokrajinski svet, ki ga je nato razgnal fašizem. Zna menita je bila Trinkova zmaga na pokrajinskih volitvah 12. junija 1910, ko je zmagal nad svojim rojakom Fran-cescom Musonijem iz Seržente, dobrim in znanim zgodovinarjem, ki je sicer zastopal radikalno liberalno krilo, ki ni dovoljevalo slovenskega jezika v Beneški Sloveniji, a je Musoni vseeno poročal objektivno« in z ljubeznijo o zgodovini beneških Slovencev. Ivan Trinko ni bil le skozi dvajset let neprestano izvoljen za pokrajinskega svetnika, ampak so ga tudi postavili za člana pokrajinske depuiacije, ki je konkretno izvajala sklepe pokrajinskega sveta. Seveda ni mogel konkretno ničesar pomembnega napraviti za svoje Slovence v Nadiških dolinah, ker je znano, kako ozka je krajevna samouprava v italijanskem sistemu pokrajin, ko smejo pokrajinski sveti odločati le o nekih pokrajinskih cestah, o zidanju šolskih poslopij in skrbeti le za nekaj posebnih krajevnih bolnišnic. Poskušal je na razne načine, kako bi uporabljali vsaj kot pomožni jezik slovenščino v osnovnih šolah Benečije, kjer je o učnem jeziku, o italijanščini, odločala le vlada v Rimu. Zato pa je Trinko s svojo politično osebnostjo v katoliškem političnem gibanju ščitil slovenski jezik v vseh duhovnijah Beneške Slovenije pri verouku in je branil domače beneške učitelje, ki so uporabljali v šolah domače slovensko narečje kot didaktično pomoč pri učenju predmetov in same italijanščine. Do fašizma je bila tako slovenščina nepriznani pomožni jezik. V mnogih krajih je bilo slišati v prvih razredih to domače narečje skozi celo obdobje fašizma, ker je bila prikazana ta uporaba slovenske^ ga narečja kot uspešno sredstvo, da se otroci dobro naučijo italijanščino. Šele po drugi svetovni vojni, pod vladavino krščanskodemokratske stranke so z de- narnimi in drugimi kaznimi izgnali iz šole ubogo beneško slovensko narečje kot barbarski, državni nevaren jezik. TRINKO USTANOVI URAD ZA DELO Pač pa so bile pokrajinske ceste v Beneški Sloveniji tudi po posebnem Trinkovem zanimanju boljše od avstrijskih onstran meje. Velik uspeh je želo katoliško politično gibanje, ko je Ivan Trinko leta 1908 skupaj z drugimi vodilnimi politiki — Brosadola in Casasola — dal pobudo, da so ustanovili Pokrajinski urad za delo (Ufficio del lavoro), ki je bila za takratne razmere velika in napredna pridobitev za delavske kroge. Trinko sam je sodeloval pri reševanju sporov, ki so nastajali med delodajalci in delovno silo. Neznatne so bile gospodarske koristi pokrajinske deputacije, ki so pricur-Ijale na ozemlje videmske pokrajine, a so zato bile debate pokrajinskih svetnikov na ravni političnih problemov, ki so razburjali celotno italijansko politično javnost. Tako je tudi Ivan Trinko kot eden izmed vodilnih katoliških pokrajinskih svetnikov dajal dokaze zvestobe katoliški Cerkvi in privrženosti katoliškim organizacijam v viidem-ski pokrajini in škofiji. Ob 50-letnici zavzetja Rima in združene Italije si je rimski takratni župan in znan framason Ernest Nathan privoščil v svojem jubilejnem govoru napad na Sv. Stolico, papeža in katoliško Cerkev v Italiji, ker je pač bilo takrat še nerešeno rimsko vprašanje. Vsi katoliški krogi v Italiji in morda še bolj po svetu so se čutili užaljeni v svojem spoštovanju in vdanosti papežu. Kjer koli so mogli, so italijanski katoličani v svojih listih in v redkih javnih demokratičnih oblastnih ustanovah krajevnega značaja, kjer so živeli izvoljeni katoliški zastopniki, krepko in glasno dvigali svoj protest proti Nathanovemu govoru. Tako so storili tudi katoliški pokrajinski svetniki na zasedanju vi-demskega pokrajinskega sveta dne 8. maja 1911. Bilo je navzočih sedem ka- toliških svetnikov: Brosadola, Candoli-ni, Casasola, Cozzi, Goja, Fantoni in Trinko, ki so skoro vsi dali kakšno izr javo, zakaj niso glasovali pri izjavi solidarnosti, ki so jo drugi pokrajinski svetniki dali v zvezi z rimskim Natha-novim govorom. Pomembne so izjave Casasole, Brosadole, Fantonija in Trin-ka. Vsi katoliški govorniki so obžalovali blatenje papeža, toda vsak posameznik je zavzel drugačno stališče do Italije in do zgodovinskih dogodkov, ki so pripeljali do zavzetja Rima in njegove proglasitve za prestolnico ze-dinjene Italije. Trinko je v svoji izjavi povedal naslednje: »Nisem nasproten italijanskim ustavnim ustanovam, ki so zmerom potrebne in ki sem jih pripravljen braniti. Nočem se spuščati v obravnavanje preteklih, sedanjih in prihodnjih zgodovinskih dejstev. Vzdržujem se glasovanja, ker mi moje katoliško prepričanje ne dovoljuje, da sodelujem v dejanju, ki povzroča bolečino in žali poglavarja Cerkve in mu ne more biti prijetno. Mi nočemo nikogar žaliti, toda potrebna je predvsem resnica. Ta prepir me ne zanima, saj s tem se ne ukvarja pokrajinski svet.« Vladna večina liberalnih pokrajinskih svetnikov se je ob Trinkovi izjavi razburjala in ga obsula z medklici, ker je izjavil, da ne more glasovati za vladno resolucijo, ki je žaljiva za papeža. Casasola in Brosadola sta bila radikalnejša od Trinka, ker sta napadla zgodovinske dogodke, to je zavzetje papeževega Rima po italijanskih četah. Zgodovinarji so sedaj priznali Trinku, da je opustil sleherno misel, da ni bilo prav, ko je italijanska vojska zavzela Rim in ga odvzela papežu. SEMENIŠČE SREDIŠČE PANSLOVENSKIH AGITACIJ IN BRLOG KATOLIŠKIH ORGANIZACIJ Nekaj dni kasneje pa je 15. maja 1911 na seji videmskega občinskega sveta svetovalec ing. Enrico Cudugnello napadel semeniškega profesorja Gio-vannija Cattapa, ki je pismeno^ protestiral proti videmskemu županu, da je f organiziral napade proti udeležencem nameravanega katoliškega kongresa v Vidmu. Očital mu je, da je semenišče 'i »središče panslovenskih agitacij, brlog katoliških organizacij, ki so proti zedi-njenju (»centro delle agitazioni panslo-vene, covo delle associazioni cattoliche antiunitarie«). Vsi videmski občinski svetovalci so se dvignili in aplavdirali ing. Cudugnellu za njegov napad proti semenišču. V tem razbeljenem ozračju, ko katoličani v videmski pokrajini niso hoteli glasovati za resolucijo v čast kralju in Italiji ob njeni petdesetletnici, so vsi videmski listi vladne večine in vse organizacije obsojale na svojih zborovanjih »slovenski iredentizem, ki naj bi ga propagirali v Furlaniji duhovniki v Nadiških dolinah«. Vsa društva in listi so poudarjali, »da je treba povečati in zaostriti kontrolo in sankcije« (»l'irre-dentismo slavo di cui sarebbero por-tatori in Friuli i preti del Natisone, e percio la necessita di intensificare con-trolli e sanzioni«). (Komaj štiri leta kasneje je izbruhnila štiriletna vojna proti avstro-ogrski monarhiji, in so se vsi beneško slovenski duhovniki z vsemi svojimi verniki borili proti Avstriji. V celi Italiji ni bilo edino v Beneški Sloveniji, po uradnem priznanju, nobenega dezerterja -Op. A. R.) Videmski nadškof Anastasio Rossi je že med vojno dne 22. aprila 1916 s posebno okrožnico javil duhovščini in laikom med drugim tudi to, da je imenoval Ivana Trinka v novo ustanovljeni organizaciji Ljudska zveza (Unione popolare) v škofijski odbor, da vodi župnijske skupine. Potrebno je bilo, da župnijske skupine nekoliko nadomestijo 140 duhovnikov videmske škofije, ki so jih poklicali pod orožje. Med njimi tudi večino slovenskih duhovnikov Beneške Slovenije. TRINKO V VODSTVU STRANKE »POPOLAROV« Kmalu po vojni je bila ustanovljena že februarja 1919 italijanska ljudska stranka, ki je bila avtonomna stranka ljudi, ki so se združili na podlagi socialnih in človečanskih načel krščanstva. Seveda je tudi Ivan Trinko vstopil v to stranko, da bi zastopal interese beneških Slovencev. Tajnik ljudske stranke je bil odv. Pettoello, ki je na seji pokrajinskega odbora dne 7. junija 1920 poročal, da sta dva strankina člana in pokrajinska svetnika msgr. Ivan Trinko iz semenišča in grof Franceseo di Martignano na njegovo pobudo pripravljena posredovati med federacijo spolovinarjev in najemnikov ter med zastopstvom zemljiških posestnikov. Po živahni diskusiji je pokrajinski odbor italijanske stranke »popolarov« privolil, da Trinko skupaj z grofom Deciat-nom reši spor predvsem glede kolonske pogodbe, ki so jo hoteli posestniki čimprej skleniti. Pogajanja so dolgo trajala in se srečno zaključila. Pač pa je5. avgusta 1920 na pokrajinskem kongresu ljudske stranke v Vidmu odv. Candolini, ki je takrat vodil sindikalno delo in zlasti pomagal kolonam v njihovem boju, kritiziral, da je strankin tajnik Pettoello sprožil posredovalno akcijo msgr. Ivana Trinka, češ da se je stranka mešala v čisto sindikalne stvari in bi morala to prepustiti sindikatom. Trinko pa je branil, tudi v imenu De-cianija, v odgovoru svoje posredovanje med kolonskimi nemiri, ker ga je pri tem vodila želja, da doseže socialno po-mirjenje in je hkrati obžaloval, da je Candolini nekoliko popačil dejstva. Pri pokrajinskih volitvah v oktobru 1920 so popolari premagali liberalno stranko, ki je vladala v pokrajini, odkar je ta obstajala. Med 36 izvoljenimi ljudskimi poslanci je bil seveda tudi Ivan Trinko, ki je dotlej že 18 let zastopal beneške Slovence v pokrajinskem svetu in tudi v pokrajinski depu-taciji. Skupaj s Trinkom so bili izvoljeni zastopniki italijanske ljudske stranke in sindikatov, ki so odigrali pomembne vloge še nekaj povojnih let, dokler ni fašizem zadušil sleherno ne-fašistično dejavnost. Nekateri od teh krščanskih demokratov so preživeli vso dolgo dobo fašizma in so se vključili v vseitalijansko odporniško gibanje. In končno so se preostali demokrščanski politiki iz bojev proti fašizmu in okupatorskemu nacizmu v Italiji pojavili spet v ospredju na politični pozorniei obnovljene demokratične Italije. Krščansko demokratska stranka je po 23 letih preganjanja postala nenadoma vladna stranka, Še več: od 1945 do 1974 je nenehno na vladi sama ali z drugimi strankami. Dne 17. novembra 1920 se je sestal novi pokrajinski svet. Demokrščanska večina (36 svetovalcev) je izvolila v pokrajinsko deputacijo 11 članov in 4 namestnike. Med namestnike so izvolili Ivana Trinka; poleg njega so bili namestniki še Domenico Agnola, Giusti-niano Candotti ter Agostino Faleschini. Za predsednika so izbrali odv. Agosti-na Candolinija. In končno so sredi junija 1923 na poslednjem pokrajinskem kongresu italijanske ljudske stranke v Vidmu izvolili v novi pokrajinski odbor 23 članov novega odbora, med njimi msgr. Ivana Trinka. Med izvoljenimi so bili tudi trije Goricami: duhovnik dr. Ettore Delfabro, dr. Antonio Pontoni in dr. Luigi Pettarin. Leta 1923 so namreč fašisti ukinili goriško pokrajino in jo priključili videmski. Za člane pokrajinskega odbora so bile izvoljene naslednje pomembnejše osebnosti iz videmske pokrajine: odv. Giovanni Brosadola iz Čedada, odv. Agostino Candolini iz Vidma, Roviglio Cisilino iz Vidma, Girolamo Moro iz Tumeča, dr. Leopoldo Peratoner iz Vidma in drugi. Člani tega zadnjega pokrajinskega odbora ljudske stranke so tudi bili njeni trije poslanci v rimskem parlamentu: Biavaschi, Fantoni in Sel-mi. Že sam kongres ljudske stranke leta 1923 je bil bleda podoba prejšnjih katoliških verskih ali strankinih zborovanj in kongresov. Fašizem je divjal po deželi in govorniki na kongresu niso smeli govoriti jasno ter kritizirati nasilnega postopanja fašizma proti drugim strankam. Komaj dober mesec po kongresu so fašisti nagnali iz krajevnih uprav vse krščanskodemokratske župane, odbornike in občinske svetovalce. Naslednji dve leti je ljudska stranka le še životarila; po letu 1925 je morala popolnoma prenehati z delovanjem. TRINKOVIH DVAJSET LET DELA V KATOLIŠKIH ORGANIZACIJAH Ivan Trinko je bil nad dvajset let eden glavnih delavcev v katoliških organizacijah ter v ljudski stranki po prvi vojni do konca njenega delovanja. Hkrati je bil ves čas zastopnik beneških Slovencev v pokrajinskem svetu in tudi pokrajinski odbornik katoliških verskih in političnih organizacij pod vodstvom škofov do prve svetovne vojne in po prvi vojni odbornik v pokrajinskem odboru ljudske stranke. Ko je stranka prenehala delati, je imel 62 let, dovolj krepak in bister, da je skrbel za svoje Slovence v Benečiji. Tudi katoliški krogi v videmski pokrajini in škofiji so se strinjali z njegovim poslanstvom, tako da so jih nacionalistični krogi liberalno demokratskega bloka pred prvo svetovno vojno napadali z nesmiselnimi obtožbami, da podpirajo slovenski iredentizem v Nadiških dolinah. Povsod v cerkvenih krogih so spoštovali slovenski jezik pri verouku in v božji službi in to celo pod nekoliko nacionalističnim škofom Anastazijem Rossijem, ki je opravljal kočljivo služr bo do leta 1927, ko ga je Vatikan odpoklical s tega mesta. Ivan Trinko je preživel večino fašističnega režima v vzgajanju novega furlanskega in slovenskega duhovniškega naraščaja v videmskem semenišču. Gledal je in strmel nad surovim preganjanjem slovenskega jezika iz cerkva Beneške Slovenije, ko je upravni fašistični aparat preko prefekture, kvesture in karabinjerjev sprožil uničevalno ofenzivo proti slovenskemu jeziku, slovenskemu cerkvenemu jeziku in proti slovenskim katekizmom ter drugim slovenskim knjigam. Ivan Trinko je videl, kako je videmski nadškof Nogara počasi popuščal pod pritiskom fašističnih oblasti, da bi naposled ne samo popustil, ampak celo ali iz strahu ali takratne ustrahovalne miselnosti tistega časa, je sam zadali zadnji udarec branju slovenskih beril in evangelijev med svetimi mašami. Sama konfiniranja slovenskih duhovnikov in uradni opomin fašističnih oblasti Trinku, ki ga je ve-1 zal na stanovanje in mu pretil s kon-finacijo, ako bi kakorkoli poskušal, da bi zadržal nekrščansko križarsko vojno proti slovenskemu jeziku, ki so ga: bili vpeljali blagovestniki prvih oglejskih patriarhov v cerkve oglejskega patriar-hata in beneške republike, je branilca Slavije Ivana Trinka manj pretresel od splošnega preganjanja slovenskih na-| rečij vernikov. Ivanu Trinku je bilo 80 let, ko se je jeseni 1943 zrušil nekrščanski fašizem ter je videl nekatere vodilne člane nekdanje italijanske ljudske stranke, kako so se vključili v italijansko odporniško gibanje. V to gibanje so se vključili stari prijatelji iz katoliških krogov Fur-lanije in sodelavci iz časa pred prvo vojno in prvih let po vojni: Candolini, Fantoni, Tessitori in drugi. Njegov program v odporniškem gibanju je imel v načrtu, da odpravi vse nedemokratične ukrepe fašizma in tudi, da morajo dobiti Slovenci v Furlaniji zopet svojo avtonomijo, kot so jo imeli pod beneško republiko. Ko se je 9. maja 1945 končala vojna in so pod zavezniško upravo prišli na upravo italijanski antifašisti, zlasti ljudje iz gibanja odpora, opazuje 82-letni Ivan Trinko, da se ne na prefek-turi v Vidmu, kamor so postavili za i prefekta njegovega starega političnega sodelavca odv. Agostina Candolinija, ne v videmski kuriji, na čelu z nadškofom Nogarom, ne v drugih ustanovah ni ničesar spremenilo, niso odpravili niti enega izmed fašističnih ukrepov proti slovenskemu jeziku. TRINKO VESEL CANDOLINI JEVEGA PISMA GAB. 4569 Msgr. Trinko je z veselim pričakovanjem bral okrožno pismo, Gab. 4569 z dne 18. septembra 1945, ki ga je poslal prefekt Candolini nekaterim slovenskim duhovnikom in drugim slovenskim osebnostim v videmski pokrajini. V tem pismu je bilo rečeno, da mu je predsednik prve povojne italijanske koalicijske vlade in hkrati tudi notranji minister Parri naročil naslednje: »Hočem, da se popolnoma spoštuje pravica, ki jo ima slovenska narodnost v okviru vsakodnevnega življenja v italijanski državi, da jo vsi s spoštovanjem priznavajo, in bom v tem smislu izdal konkretne uredbe.« »Če se bo pojavila kakšna posebna neprilika, Vas prosim,, da mi jo točno javite, in sicer da navedete osebe, čas in kraj neprilike; jaz bom prav gotovo posegel vmes.« »Medtem mi je zdaj prijetno zago toviti Vam, da se nacionalna vlada živo interesira, da bi slovenska ljudstva, ki so vključena v našo državo, dobila vse svoboščine. Pri tem Vas prosim, da ustrezno ocenite vso daljnosežnost izjav, ki jih je v avgustu glede teh pravic izdal ministrski svet.« V italijanskem izvirniku se je krožno pismo iz kabineta prefekta Agostina Candolinija, dvajsetletnega sodelavca msgr. Ivana Trinka, po vseh katoliških krogih in krščansko demokratskih strankinih organih priznanega voditelja beneških Slovencev glasilo takole: Al signor prefetto dott. Agostino Candolini - Udine. Intendo che sia rispettato piena-mente il diritto al culto detla naziona-lita slava nellambito della vita dello stato italiano e in tal senso daro di-sposizioni. Se qualche specifico inconveniente si verificasse, Vi prego di segnalarmelo in modo preciso indicando persone, tempo e luogo, ed io non mancherd di intervenire. Frattanto mi e grato assicurarvi il vivo interessamento del Governo na-zionale a javore delle liberta delle po-polazioni slave incluse nel nostro stato e Vi prego di valut are debitamente la portata delle dichiarazioni che nelVago-sto emetteva in proposito il Consiglio dei ministri. Izjava ministrskega sveta iz avgusta 1945, ki jo je omenjal v svojih navodi- lih prvaku demokrščanske stranke in prefektu v Vidmu dr. Agostinu Cando-liniju je pa naslednja : »Italijanska vlada ponovno poudarja, da mora demokratična reorganizacija države nujno poskrbeti za vrsto posebnih jamstev državljanom neitali-janskega jezika. Dopustili bomo in za-jamčili uporabo jezika ne le v zasebnih odnosih, na javnih zborovanjih, pri verskih obredih in v tisku, temveč tudi v odnosih s političnimi, upravnimi in sodnimi oblastmi. V krajih, kjer žive v znatnem sorazmerju državljani neitali-janskega jezika, bomo zajamčili v javnih šolah pouk in uporabo materinega jezika. Posebne potrebe na območjih, kjer živi prebivalstvo drugih tradicij, bomo zaščitili tako, da bomo svobodno uporabljali primeren sistem krajevnih samouprav nalašč v ta namen.« Ostalo je samo pri zagotovilih prve italijanske koalicijske vlade; medtem niso krajevne oblasti v Vidmu, ki so bile od maja 1945 pa do današnjih dni 1. 1974, izjavile, da obstajajo v videmski pokrajini beneški Slovenci, kaj šele, da bi kaj ukrenile po navodilih rimske centralne vlade. TRINKOVA ŽALOST NAD DEMOKRŠCANSKO IZDAJO SLOVENCEV Ivan Trinko je gledal razočaran in žalosten skozi devet let, dokler ga niso položili k večnemu počitku v Trčmunu 26. junija 1954, da so krščanski demokrati na vladi v Rimu, na prefekturi v Vidmiu v pokrajinski palači Belgrado v Vidmu, na strankinem demokristjan-skem sedežu izdali in zatajili Slovence v videmski pokrajini. Osupel je gledal, da se je cela videmska krščansko demokratska stranka oklenila vseh ukrepov proti slovenskemu jeziku, ki jih je vpeljal fašizem in da je glede tega obstala stoodstotno na idejnem nestrpnem nekrščanskem stališču fašizma. Doživel pa je ubogi Trinko še hujše udarce od krščanske stranke, od svojih političnih sodelavcev v dvajsetletnem delu v katoliških političnih organizacijah in v stranki »popolarov«, da so se spravili na njegove duhovne sobrate, na slovenske duhovnike v Beneški Sloveniji, ker so si upali brati na prižnicah svojih cerkva berila iin evangelije Kristusovega nauka v domačih slovenskih narečjih. Krščanska demokracija je skupaj s svojimi starimi nasprotniki nacionalističnimi liberalci iz prve vojne in pa z ljudmi, ki so dvajset let nosili črne srajce ali pa so se navzeli pod fašizmom nekrščanskega duha proti beneškim Slovencem in so po maju 1945 presedlali v druge stranke in neredki v vrste in celo v samo vodstvo krščanske demokracije, vodila strupen boj po celem tisku, ki ga je imela proti slovenskim duhovnikom samo zaradi tega, ker se niso mogli odpovedati Kristusovemu nauku: Pojdite in učite vse narode! Anton Cuffolo, kaplan v Lazah, nekdanji bojevnik iz prve svetovne vojne, večkratni odlikovanec in ranjenec je skušal s Trinkovo pomočjo spet vrniti slovensko božjo besedo v 1.3 duhovni j Beneške Slovenije, od koder jo je peklenska sila fašizma izgnala. Župnik Angelo Cracina iz Sv. Lenarta se je v prvih povojnih letih uprl splošnim napadom proti domačim slovenskim duhovnikom, ki so jih na vse načine sramotili, ker so nadaljevali tradicijo katoliških krogov pred vojno in še po prvi svetovni vojni, ko je v nii-hovem vodstvu delal Ivain Trinko, da so namreč takrat v opoziciji do vlade v Rimu zagovarjali uporabo slovenske* ga jezika v cerkvi. V povoini dobi po zadnji vojni pa so bili tudi krščanski demokrati na strani nacionalistično usmerjenega tiska dnevnikov v pokrajini in samega najpomembnejšega italijanskega dnevnika »II Corriere della Sera« v Milanu. Slovenske duhovnike, ki so brali berila in evangelije pri svetih mašah in učili verouk otroke, ki je bil njihov materini jezik domače slovensko narečje, so prikazovali, da so nevarni »filoslavi«, to je pomenilo v takratnem političnem prizvoku, da so neke vrste antiitaliani. Nikakor niso mogli takrat v videmski pokrajini in tudi v škofiji prenašati navzočnosti Slovencev v videmski pokrajini. Tisti slovenski duhovniki na Goriškem in Tržaškem ■so bili ravno tako Slovenci in »filo-slavi« v zdravem in ne politično izpa-čenem pomenu besede. Saj kakšen pa je Italijan v svetu kot Italijan, več kot filoitaliano, saj je že samo dejstvo, da so bili Slovenci v videmski pokrajini Slovenci po svojem bistvu, to je po materinem svojem jeziku in po svoji posebni slovenski kulturi, je to več kot pa samo biti »filoslavi«. Tako je torej biti Slovenec postalo v videmski pokrajini zločin proti italijanski državi kljub določilom nove italijanske ustave. Angel Cracina je branil svoje duhovne sobrate pred temi postfašistič-nimi anahronističnimi popadki in je zmagal v velikem procesu proti nacionalističnemu italijanskemu tisku. Ne kurija in ne prefektura v Vidmu, ki sta stali takrat na strani nasprotnikov slovenstva v videmski pokrajini, nista hoteli dovoliti, da bi skromni in zvesti slovenski duhovniki zmagali in so pritisnili na župnika Cracino, da je prišlo do poravnave. Slovenskih domačih duhovnikov niso mogli več napadati v listih, da so proti državi, ker berejo v domačem slovenskem narečju evangelij in pa pridigajo po slovensko. Pač pa niso več obnovili slovenščine v tistih duhovni-jah, kjer je fašizem prepovedal avgusta 1933 slovenščino v kateri koli obliki v cerkvah. S tem so zmagali nekr-ščanski in tudi nekatoliški vidiki v videmski kuriji in v uradni demokrščan-ski javnosti. Slovenščina je ostala le v nekaterih duhovni j ah, kjer so se slovenski domači duhovniki, edini v škofiji, z apostolskim ognjem in hrabrostjo še držali Kristusovega nauka o učenju vseh narodov v njihovih jezikih. KAJ BI REKEL TRINKO, CE BI VSTAL IZ GROBA Kaj bi rekel voditelj katoliških Slovencev Ivan Trinko. če bi zdaj po 20 letih vstal iz groba in pogledal, ali so katoliški krori, cerkveni in krščansko demokratski krogi le prišli do spoznanja, da je oznanjanje Kristusovega nauka v materinem silovenskem narečju slovenskih vernikov skladno z vesoljskim katoliškim naukom ter skladno s tisočletnim priznavanjem slovenščine po oglejskem patriarha tu in beneški republiki. Beneška republika je nad sto let vodila v 16. in 17. stoletju krvave bitke z Avstrijo, a ni beneškim providurjem niti v glavo padlo-, da bi izgnali iz cerkva slovenščino in vpeljali benečansko italijanščino. Stoletja so stražili beneški Slovenci meje onstran Idrijce in na Kolovratu, Matajurju in Miji ob vzhodnih mejah, a jim je dala beneška republika avtonomijo v upravi in v sodstvu v njihovem domačem narečju. Nekrščanska pamet italijanskega nacionalizma v novi zedinjeni Italiji je pa misilla, da bo italijanščina bolje čuvala meje od zvestih slovenskih stražarjev. Zgrozil bi se msgr. Trinko, duhovnik katoliške Cerkve, ko bi slišal, da nista ne škofijska kurija in ne krščansko de- Ivan Trinko: Mostiček (perorisba) mokratska vladajoča stranka v vladi, v deželi, v pokrajini in v občinah ter v svojem videmskem vodstvu šli za apostolskim zgledom sv. očeta Pavla VI. na trgu Prvega maja v Vidmu dne 15. maja 1972, ko je pozdravil Slovence, ki jih »toliko zgodovinskih in narodnostnih vezi veže na to pokrajino«. V večini cerkva z italijanskimi duhovniki, ki sta jih postavila nadškofa Nogara in še več Zaffonato, niso sploh sporočili vernikom v cerkvi tega posebnega papeževega pozdrava slovenskim vernikom v teh krajih! Še bolj bi se čudil Ivan Trinko, če bi slišal, da sta že pretekli dve leti od papeževega pozdrava, ki je ugotovil versko navzočnost Slovencev v videmski škofiji, ki jo še zmerom zanika kurija celo pri izvrševanju dušnega pastirstva nad njimi. Msgr. Ivan Trinko, ki je desetletja opravljal visoko poslanstvo kulturne izmenjave med slovanskimi narodi in Italijo bi se čudil, kako je to mogoče, da krščanska demokracija goji vse mogoče zemeljske zveze in odnose s prijateljsko državo Jugoslavijo, a uničuje posebne jezikovne in druge kulturne dobrine beneških Slovencev in s tem žali jugoslovanske narode, zlasti slovenskega, da ta krščanska stranka stoji še trdovratno na stališčih fašističnega režima, ki je vpeljal v videmsko pokrajino to nekrščansko idejo in prakso ter naravnost sovraštvo do slovenskega narečja v nekdanji Slavij i, sedanji Furlanski Sloveniji. Slovenski verniki v 60 duhovnijah videmske nadškofije se bodo s prošnjami obračali do sv. očeta Pavla VI., a v molitvah na Sveto Trojico, da bi Sveti Duh razsvetlil videmske cerkvene in katoliške politične kroge, da bi šli po poti prave krščanske ljubezni tudi do svojih bratov v Kristusu, do slovenskih vernikov v videmski pokrajini kot že gredo cerkveni in demokrščanski krogi v goriški in tržaški pokrajini. Naj v duhu zadnjega cerkvenega koncila in po konkretnem zgledu sv. očeta Pavla Vi. v celi deželi Furlani j i-Julijski krajini in sicer prav v Furlaniji, zmaga enakopravnost slovenskega jezika v cerkvi in v upravi! DRAGO ŠTOKA Kaj smo Slovenci prejeli z ustanovitvijo dežele Furlanije-Julijske Benečije in kaj moramo še doseči Dne 10. maja 1974 poteče deseta obletnica prvih volitev v deželni svet Furlanije-Julijske Benečije. Za Slovence je ta obletnica resnično važna, saj predstavlja priložnost preverjanja našega dela v okviru deželnega sveta in obenem priložnost preverjanja dela vodilnih organov, to je deželnega odbora in predsedstva deželnega sveta. Ko smo pred desetimi leti stopali na volišča in volili na podlagi posebnega statuta dežele Furlanije-Julijske Benečije, ki je bila ustanovljena z ustavnim zakonom z dne 31. januarja 1963 št. 1, predstavnike v deželni svet, smo z ustanovitvijo dežele in s prvimi volitvami v deželni svet prišli nekje na razkrižje: bomo stopili na primernejšo pot reševanja naših narodnostnih pravic? Bo imela dežela dovolj posluha za vse probleme, ki so bili dotlej v Rimu tako daleč? Se bo dežela lahko dokončno spopadla s tematiko Slovencev v njenih mejah in ustvarila tisto sožitje med tu živečimi narodi, ki je nujno, da se ustvari ob meji? In še: kako se bomo Slovenci, posebej seveda tisti, ki že ves povojni čas zagovarjamo1 potrebo in nujo samostojnega nastopanja na volitvah, predstavili pred volivci najprej in potem prek volivcev celotni državi in posredno svetu? Bomo izvolili svojega zastopnika v deželni svet, kjer bo moral biti glasnik slovenskih pravic, sa- r mostojen v svojih iniciativah, nepod-vržen oz, nevključen v kakršno koli italijansko stranko in zato svoboden v svojem delu, poslušen le svojemu slovenskemu vodstvu in slovenskim vo-I livcem, To so bila vprašanja, ki so nemalo vznemirjala vodstvo Slovenske skupnosti iz Trsta ter SDZ iz Gorice, ki sta se odločili za skupen nastop že pri prvih volitvah v deželni svet Furlanije-Julijske Benečije in v skupnih naporih izglasovali z 10.000 glasovi svojega prvega deželnega svetovalca v najvišje demokratično izvoljeno telo v deželi. Sicer iz kotla volivnih ostankov (kakor se je to ponovilo tudi pri dveh naslednjih volitvah v deželni svet leta 1968 in leta 1973, ko smo prejeli 10.842 oz. 10.180 glasov), pa smo že v tretje prodrli in izvolili svojega človeka v deželni parlament. KRIVIČEN STATUT DEŽELE FURLANIJE-JULIJSKE BENEČIJE Kar zadeva volivni sistem, katerega je parlament določil s posebnim statutom, moramo takoj poudariti, da je neprimeren in za slovensko manjšino globoko krivičen. Vodstvi Slovenske Skupnosti iz Trsta ter SDZ iz Gorice sta že takoj po izglasovanju posebnega statuta s strani rimskega parlamenta poudarili, da ga Slovenci v Italiji ne \ moremo pohvaliti, saj ni v tretjem členu, kjer je govor o zaščiti jezikovnih skupin, besedice o slovenski narodnostni skupnosti, kar je v kričečem nasprotju tako s statutom Južne Tirolske kot Doline Aoste, kjer sta obe narodnostni manjšini v posebnih statutih izrecno in = večkrat imenovani. Poleg tega pa nas je posebni statut dežele Furlanije-Ju-lijske Benečije razdelil na pet volivnih okrožij in Slovence tako razkosal kar na štiri volivna okrožja. Štiri okrožja torej, da so nas lahko totalno razkosala: Slovenci smo se znašli namreč v t tržaškem, goriškem, videmskem in v tolmeškem volivnem okrožju (v slednjih dveh Benečani in Slovenci iz Kanalske doline), medtem ko nas ni le v pordenonskem volivnem okrožju. Če bi živeli tudi v pordenonskem okrožju, bi gotovo iznašli recept, ki bi jim legalno omogočal še tam razcepitev Slovencev v nova okrožja. Žal — in to sta vodstvi Slovenske skupnosti in SDZ vedno ponavljali — se je to zgodilo s pomočjo in aktivnim dviganjem rok v parlamentu predstavnikov vseh italijanskih strank tako imenovanega ustavnega loka, to je KD, PSD I, PSI, KPI itd. To je izvirni greh, ki ne bo mogel izprati krivde, dokler ne bo krivica popravljena. Parlament mora, že ko se danes ogromno govori o decentralizaciji in novih pristojnostih, ki so bile dane in bodo še dane deželam z navadnim statutom,. ponovno vzeti v pretres vprašanje slovenske tematike v deželi Purla-ni j i-Julijski Benečiji in izglasovati tiste dopolnilne in spreminjevalne norme k obstoječemu deželnemu statutu, ki bodo Slovence ovrednotile kot skupnost in kot posameznike in jim dale pečat legalnosti tudi v posebnem statutu. Parlament lahko vedno spreminja besedilo posebnega statuta, saj je že danes jasno, da je po desetih letih potrebno statut predelati in mnogokje izpiliti. Slovenci v deželi Furianiii-Julij-ski Benečiji zahtevamo, da parlament vnese v statut dopolnila, oz. take spremembe, po katerih nam bo omogočeno lažje življenje na podlagi prenovljenega besedila tretjega člena statuta ter da bomo istočasno deležni takega vo-livnega sistema, ki nam bo vedno omogočil izvolitev vsaj enega predstavnika v deželni svet, da ne bomo morali iz volitev v volitve trepetati za svojega predstavnika v deželnem svetu in da ne bomo venomer odvisni od »dobrohotnosti« italijanskih vsedržavnih strank, ki nam glasove jemljejo z veliko žlico, z malo žličko pa pošiljajo predstavnike v izvoljene organe, če jih seveda pošiljajo. Vemo, da ni lahko pravno rešiti vprašanje, kako naj se slovenski manjšini stalno omogoči izvolitev svojega predstavnika v deželni svet, vemo pa tudi, da ni nikjer juridično tako zapletenega vprašanja, ki se mu ne bi dalo v taki ali drugačni obliki najti ustrezne rešitve. Italija je zibelka prava, zato ji gotovo ne bo težko najti te rešitve. Pri tem bi bil lahko parlamentu primeren zgled Doline Aoste, kateri so ne glede na njeno številčnost, omogočili stalno izvolitev enega poslanca in enega senatorja iz enega samega razloga: ker tam živi francoska manjšina, katero so hoteli imeti zastopano v rimskem parlamentu. Tudi za slovensko manjšino morajo vodilni in odločujoči faktorji dobiti tako rešitev, drugače bomo že čez kako leto recimo ob poslanca v rimskem parlamentu, katerega izvolitev pač zavisi od trenutnega razpoloženja stranke, ki ima možnost in posluh kandidiranja Slovenca na svoji listi. Doslej je samo komunistična stranka omogočila izvolitev slovenskih komunistov v parlament, oz. v deželno zbornico. Vse druge italijanske vsedržavne stranke so doslej le izkoriščale emocionalna in ideološka čustva Slovencev v Italiji in jim v zameno za oddane glasove, za zvesto podporo ob volitvah doslej nudile le miloščino. Posebej čaka tu velika odgovornost pred zgodovino Krščansko demokracijo, ki ni v zameno za volivno zvestobo beneških Slovencev doslej niti pomislila, da bi enega beneškega Slovenca kdaj poslala v parlament ali v deželno zbornico. Izvolitev pri zadnjih deželnih volitvah beneškega Slovenca Romana Specogna (pustimo zaenkrat pri miru vprašanje njegove narodnostne zavednosti oz. pripadnosti slovenski narodnostni skupnosti, ki jo bo že sam dokazal v govorih, ki jih bo v teku petih let imel v deželni zbornici!), je bila bolj igra slučajnosti kot vnaprejšnje določitve stranke. Dejansko drži namreč, da je bil ta kandidat izvoljen le zaradi udarnosti struje, kateri pripada v stranki, in pa odločnosti pisanja »Doma«, to je glasila beneških duhovnikov, ki je z velikim pogumom v. svoji številki pred volitvami zapisal, da niso italijanske stranke vredne niti eneea glasu beneških ljudi, ker so vse stavile na kandidatne liste beneške Slovence le za vabo glasov. To pogumno stališče je nedvomno, in to ni nobena skrivnost, vznemirilo kroge okrog Krščanske demokracije, kar je povzročilo reakcijo in nato izvolitev v deželni svet — prvič po desetih letih — beneškega Slovenca, na sicer italijanski listi. TEMELJNO VPRAŠANJE V ZAMEJSTVU: SLOVENSKA POLITIČNA SAMOSTOJNOST Vendar pa je le čas, da bi kot pripadniki slovenske narodnostne skupnosti prenehali biti le igračka v rokah italijanskih vsedržavnih strank, ki nam pač nudijo le to, kar jim trenutna matematična igra ali politična nuja su-gerira. Če vzamemo deželni svet, vidimo, da je KD šele po desetih letih izvolila enega Slovenca (ponovno pravim, da pustimo zaenkrat pri miru ugotavljanje barometra njegove slovenske pripadnosti), da je KPI imela v prvi zakonodajni dobi dva direktno izvoljena Slovenca, v drugi enega direktno in enega, ki je vskočil v polovici dobe in nadomestil kolega, ki je odstopil, v tretji zakonodajni dobi ima pa KPI le enega deželnega svetovalca. Na trinajst izvoljenih svetovalcev bi KPI morala imeti v svojih vrstah vsaj tri slovenske komuniste, če upoštevamo volivne rezultate. Najbolj žalostno pa je s slovenskimi pristaši PSI. Ta italijanska vsedržavna stranka, čeprav napredna, ni še nikdar izvolila slovenskega socia- j lista v deželno zbornico. Njeni slovenr ski pristaši v Trstu in Gorici so se pač zadovoljili s tem, da so postali trnki pri lovu na tkzv. slovenski glas in pa j podpiralci v bistvu vedno enega in istega kandidata, italijanskega kolega, in j še to navadno v boju proti sokandi-datu na isti listi. Takšno, v bistvu volivno izkorišča- ] nje slovenskega prebivalstva, pa ni za celotno slovensko narodnostno skupnost bogve kako modro politično dejanje. To je dejansko siromaštvo, ki nas je Slovence le razbilo na nebroj italijanskih strank, kjer igramo že vso povojno dobo le podrejeno vlogo kjer smo stalno le orodje v rokah drugih sil. Naša prihodnost ni v taki politiki, to bi morali nekateri dejavniki po izkušnjah r skoro tridesetih let le spoznati. Če bomo kot Slovenci, in tu mislim seveda na vse Slovence, vsrkavali vase misel, da je naša pot, da je naša bodočnost, da je naša »obljubljena dežela« v okviru smeri, ki pelje v vključevanje v italijanske vsedržavne stranke, v našo spo-jenost s strankarskim ogrodjem večjih m močnejših strank, potem bomo Slovenci vedno bolj hodili proti razsulu, razkropljenosti, strankarski razdvojenosti, politične nemoči in narodnostni nezavednosti. Ni večjega potujčevalnega, oz. z lepšo tujko povedano asimilacijskega orožja, kot je spojitev slovenskega posameznika ali večje skupine v veliko italijansko vsedržavno stranko-. S tem da je vodstvo te vsedržavne stranke osvojilo zahteve slovenske grupacije v svoji sredi, oz. celo programske zahteve celotne slovenske narodnostne skupnosti, ni napravilo prav nič revo-; lucionarnega in velikega, saj je danes | težko biti proti reševanju manjšinskih vprašanj. Še Avstrija trdi, da je za rešitev koroškega vprašanja, obenem pa omogoča v taki ali drugačni obliki atentate na slovenske spomenike in sedeže slovenskih organizacij. Pa tudi če bi bila pri vsedržavni stranki ta načelna deklaracija o »nujnosti rešitve slovenskih vprašanj« res kaka pridobitev za slovenske člane v tej stranki in posred-■ no za vso narodnostno skupnost, je pa cena v zameno še vedno prevelika: italijanski občevalni jezik v italijanski oz. nemški jezik v avstrijski stranki v Avstriji. Vse seje, vsi občni zbori, vsi se- 1 Stanki skoro izključno v jeziku večinskega naroda, kar prej ali slej privede do narodnostne mlačnosti in nato od- ipadništva. To so dejstva, ki jih skoro ni mogoče zanikati. Veseli bi bili in bi te trditve takoj preklicali, če bi izkušnja bivanja, tridesetletnega bivanja pod streho italijanske stranke v Italiji ter avstrijske stranke v Avstriji, dokazovala drugače. Tega pa ne more dokazati še tako vnet statistik znotraj stranke same. Dalj časa sem se ustavil pri tem problemu, ker je pravzaprav neznansko velik problem slovenskega zamejstva. Za- to tudi, ker smo rojaki, ki izpričujemo nujnost, modrost, politično preudarnost in učinkovitost nastopanja okrog skupne slovenske liste in v slovenskih političnih strankah, pravzaprav stalno pod nekim političnim in psihološkim pritiskom, ki naj bi šel v smer vključevanja v vsedržavne stranke. Pomislimo samo na določen tisk pri nas, kako je znal zapostavljati, minimizirati veliki pomen slovenske liste, recimo pri zadnjih deželnih volitvah. Tako smo brali približno take stavke: »Na listi KPI kandidira ta Slovenec, na listi PSI tale Slovenec, na listi PSDI tudi ta Slovenec, ali vsaj bivši Slovenec, na listi KD tale človek napredne skupine, na listi PRI je več naprednih kandidatov, na listi Slovenske skupnosti pa kandidat...« Tako smo Slovenci, ki verujemo v nujnost politične avtonomije in slovenskega svobodnega nastopa na volitvah in v političnem življenju, bili zvijačno prezrti recimo od tržaških tkzv. vodilnih krogov, ki znajo biti tudi odprti ljudje, širokih pogledov, in vendar so v svojem tedniku slovensko listo dejansko zatajili, oz. jo celo smešili. Vse te okoliščine zgovorno dokazujejo, da nima slovenska lista lahkega življenja. Marsikomu je napoti. Ni povsem jasno zakaj, ker je vse — zgodovina in politični dejavniki — prej njej v prid. Toda Slovenci se od zgodovine nismo dosti naučili. Ostri ideološki konflikti, besedni spopadi so nam pred enotnostjo in mirno urejenostjo, daleč pred njo; zato imajo z nami drugi lahko delo. V kompleksni majhnosti, oz. ma-loštevilnosti iščemo pot v »velike« kroge, v »velike« stranke, misleč, da se bomo tam osvobodili vseh naših manjvrednosti in reševali svet; v bistvu pa smo si deli na ramena še skupek šibkosti v krogu vsedržavnih strank. Morda bodo prišli časi, ko bomo Slovenci v zamejstvu uvideli, da taka naša politična pot ne pelje prav nikamor, da smo sicer lahko nekaj drobtinic dosegli v stranki, ki ima naše rojake v svojih vrstah, morda tudi kakšne zakone, vendar so to le premajhne pridobitve, preneznatne dobljene bitke v vojni, katero bomo za vselej izgubili. Še je čas, da ustavimo tok vode, ki nas pelje v morje asimilacije in politične nemoči, še je čas, da se zavemo nenadomestljive važnosti, ki jo za vsako narodnostno manjšino predstavlja enotnost in politična moč v lastni stranki in v lastnem političnem nastopanju na volitvah. Verjeti hočemo, da se bodo Slovenci v zamejstvu vedno bolj zave* dali, da ni druge poti razen te, ki jo že ves povojni čas nakazuje slovenska lista. Misel samostojnega slovenskega političnega nastopanja me je nekoliko oddaljila od glavne teme, ki sem si jo zadal v tem članku. Zato se povrnem nanjo. STORJENI KORAKI Nedvomno je sama ustanovitev de* žele Furlanije-Julijske Benečije — ne glede na omenjene pomanjkljivosti posebnega statuta — bila za Slovence v deželi blagodejna stvar. Mnoga vprašanja, ki so bila prej v razmerju statičnosti z rimskimi oblastmi, so se po letu 1964 začela premikati. Tako so zadihala s polnejšimi pljuči naša društva, dobili smo oprijemljivejše stike z našimi beneškimi rojaki ter Slovenci iz Kanalske doline, katerim je dežela tudi veliko pomenila in dala novega zagona v narodnostnem prebujanju. Z ustanovitvijo dežele smo se Slovenci tako povezali od Trsta do Trbiža kot že dolgo ne v svoji zgodovini. Če izvzamemo nekatere dogodke oz. spodrsljaje, je pa le dežela pomenila in pomeni še danes neko svežost v našem življenju, tudi zaradi tega, ker je prisilila državljane italijanskega jezika, da so se začeli dnevno soočiti s slovenskimi vprašanji, ki so na stalnem dnevnem redu v deželnem svetu in komisijah v okviru dežele: od kulturne deželne komisije prek deželnega socialnega in ekonomskega odbora do komisije za kulturni inventar, v katerih smo Slovenci, čeprav v nezadostnem številu, zastopani. Dežela je pripomogla tudi k utrditvi mirnega sožitja in večjega spoštovanja med tu živečimi narodi ter med obmejnima državama, to je Italijo in Ju- I goslavijo. Vse to in še marsikaj drugega (ni j namen tega članka podrobneje našte- : vati vse pozitivne strani in pridobitve, : ki smo jih dosegli z ustanovitvijo dežele Furlanije-Julijske Benečije, saj je bilo ob desetletnici deželnega statuta, to je januarja 1973 precej napisanega o teh vprašanjih v slovenskem zamejskem tisku) nam je prinesla ustanovi- ] tev dežele, ki ji bo maja 1974 poteklo deset let aktivnega življenja. Ko se kot deležni svetovalec Slovenske skupnosti oziram na opravljeno delo v deželnem svetu vseh teh deset let, ; moram reči, da ga je le bilo nekaj opravljenega. Slovenska skupnost iz Trsta in Gorice se je od prvega zakon- : skega osnutka, ki ga je vložil njen prvi i deželni svetovalec dr. Škerk o kazenski zaščiti manjšin, do prodora in izglasovanja v deželnem svetu zakonskega predloga, ki ga je vložil pisec tega članka, po katerem smo vendarle postali v deželni zakonodaji »Slovenci« in ta- 1 ko izgnali iz deželnih zakonov žaljivo frazo, za katero smo bili ves čas le j »skupnost posebnih interesov«, pa do bistvenih predlogov, ki nam jih je uspe- j lo vključiti v številne deželne zakone, j bila ves čas v ospredju boja za slovenske narodne pravice. DELO, KI NAS ČAKA Kot Slovenska skupnost imamo pred očmi ogromno dela, ki nas še čaka v tej mandatni dobi. Naš program smo v bistvu že izkristalizirali in ga dali v preučitev strankam, ki so letos julija sestavljale deželni program in odbor za nadaljnjih pet let. Tiste naše zahteve, ki gredo od splošnega zaščitnega zakona, upoštevanja slovenskega jezika v uradih in zemljiški knjigi do topo-nomastične ureditve v naši deželi, bodo Slovenski skupnosti nenehno pred očmi. Ker nismo v deželi vezani na nobeno formulo, na noben program, bomo zato svobodni, neodvisni in vendar nenadomestljivi v naših zahtevah. Prav zato, ker smo Slovenska skupnost, bomo — čeprav z enim samim svetovalcem — igrali vlogo, ki nam je ne more j nihče odreči. Ni lahko reči, če bomo prišli do novih dosežkov, to bo pač odvisno od marsikakšnega dejavnika, tudi mednarodnega, lahko pa že danes rečemo, da bomo ogledalo vsem, posebej pa vladnim strankam, ko bo šlo ^ za dokončno in pravično rešitev vseh f naših vprašanj. Po skoro tridesetih letih zloma nacifašizma, bi pač bil že ■ čas, da bi tudi v konkretnih normah bili Slovenci upoštevani in od vseh priznani v naših narodnostnih pravicah. Vztrajali bomo v tem našem de-, mokratičnem boju do dokončne zadovoljive ureditve vseh naših vprašanj, tudi zaradi tega, da bi se lahko posvetili potem, ko bi bila vsa naša narodnostna vprašanja rešena, vsem tistim problemom, ki stalno tarejo vse prebivalstvo dežele Furlanije-Julijske Benečije. PRISTOJNOST DEŽELE Predvsem pa bomo posvečali skrb, r kot sem že napisal, dokončni in globalni ureditvi naših narodnostnih vprašanj ter rešitvi pristojnosti med državo in deželo. Odločno bomo predlagali in zagovarjali tezo, po kateri naj drža- va da čim več pristojnosti, posebej seveda v reševanju narodnostnih vprašanj, deželi Furianiji-Julijski Benečiji. Naša dežela je bila ustanovljena zaradi prisotnosti Slovencev v njenih mejah. Danes se to prerado pozablja. Zato mora biti dežela tudi pristojna v reševanju naših vprašanj. Kjer ima dežela danes možnost izglasovanja deželnih zakonov, naj to stori. Kjer ji je to danes onemogočeno, ker stoji država trdno na stališču, da gre za njene pristojnosti, naj parlament ali vlada s posebnimi zakoni ali pa s primerno spremembo posebnega statuta posežeta v ta problem tako, da bo dežela končno pristojna za reševanje vprašanj slovenske narodnostne skupnosti. Kot je parlament dodelil pristojnost južnotirolski deželi (oz. bocenski pokrajini), tako naj parlament in vlada nadaljujeta po tej poti in uredita vprašanje slovenske narodnostne skupnosti v deželi Furianiji-Julijski Benečiji. V pomoč jima bosta pri tem poleg ostalih zakonskih prispevkov tudi predlog Slovenske skupnosti iz Trsta in SDZ iz Gorice, ki sta ga vložili v parlamentu na podlagi člena 50 italijanske ustave, ter v deželni zbornici preko svojega deželnega svetovalca, na podlagi člena 26 statuto dežele Furlanije-Julijske Benečije. ANDREJ ČEBOKLI Otok živih Pred enim stoletjem je bila volja božje previdnosti: vetrovi naj utrgajo seme z belih in črnih hoj, z bukev in z jesenov, z borov in s hrastov in z drugih dreves ter naj ga vržejo v sredo golega nadiškega proda. Vetrovi so čuli zapoved, jo izpolnili --in danes objema voda Nadiža mlad zelen gozdič sredi belega proda in poje z njim hvalo božji previdnosti: veličastno zveneč mezzo-sopran valov v duetu z visokim koralnim baritonom zdaj šumenja bukev in hrastov, zdaj šuštenja borov in hoj, zdaj žuborenja belih topolov. Tako strastno ga objema, da se zajeda vanj in izpodkopuje tihe domove mirnim družinam ptičk in drugih živalic, kot iz nagajive ljubosumnosti nanje, ki se smejo v gozdu igrati in peti. Vendar čemu ta gozdič?! Za igračko nadiškim valovom —?! Ali je vzrastel tako hitro in se raz-rastel tako> lepo, da si tisoč in tisoč živalic ustvari v njem svoje domove, ker jih je preganjal ves svet — ? — — Kdo ve — morda pa je ravno meni, neukrotljivemu vaškemu otroku, vzrastel v največje veselje--in mi rastel v edino tolažbo tega sveta — ? — I. Odkar mi doma, v šoli in v vasi postaja pretesno — odkar sem že vsakemu v nadlogo in povsod odveč — odkar že delam škodo po polju in po gozdovih — od tedaj, če le morem, se vsak dan ukradem materi in šoli in hitim v varno okrilje samotnega gozdiča: rajši ga imam kakor svoj dom, v njem mi je ljubše kakor pri materi. Ves srečen tečem, a iz nenadnega strahu se še skrivam zdaj za zid, zdaj za drevo in pogledujem, če kdo ne sledi za menoj. Zakaj bojim se, da me ulovi in odpelje nazaj k ljudem-- Zdim se že globoko v gozdiču. Po-stojim sredi sončne jase in se začuden oziram po visokem drevju, po pisanih ptičkah in za škrjančkom v nebo. In mine me ves strah pred ljudmi. Prsi se mi napnejo, roke dvignem kvišku, silijo mi z očmi za škrjančkom v nebo in vzdihnem, ker še ne znam vzklikniti čustva in misli z lepo besedo: »Svoboda--!« — globoko in glasno: »Aaaa---!« Bos, in kakor sem umazan in strgan, plešem, čeravno ne znam. Pojem, a ne dolgočasnih cesarskih in šolskih, temveč svoje in po svojem. Vriskam, da me slišijo kar v deveto deželo-- vpijem in s škratcem se pogovarjam. Takega junaka se čutim, da se tudi povodnega moža ne bojim--da bi se pretepal z zajcem in z lisico. Skakljam dalje, mimo bukev in jesenov — pa se mi nekaj pordeči v košati češnji in vzkliknem: »Ojoj !« In že sem v njej. Češnjice mi kar migljajo, kakor kri rdeče. Toliko jih je, kakor bi mi jih sveti Miklavž — naš patron — gosto nabral na dolge vrvice. In čim više plezam, tem več jih je in tem lepše so. Brž sedem v koračo dveh debelih vej in trgam češnjice z usti, eno po eno. O sveti Duh, kako sem se jih najedel ! Kakor nikjer in nikdar več na svetu. Pod hladno češnjo ležim na hrbtu v zelenožametnem mahu. A ta mah je lepši in mehkejši kakor moja posteljica. Tu ne bi me budile iz sna strašne sanje o mršavem mlinarju in črnem Režij anu rdečih oči--ne o škratu in ne o povodnem možu--. Marveč tu bi mirno spal in sanjal o čisto drugih ljudeh: ki so lepši--ki so boljši — — ki vse drugače govorijo. A moje sanje o sreči in lepem življenju so kratke — —. Prehitro se zbudim iz njih in pogledam v nebo: »--o da, Božec je še boljši ko mamka.« Zmislim se, da gledam danes prvič tako izvznaka v nebo. Čisto in zeleno-modro ko voda Nadiža mi postaja sinje in sinje--nedosegljivo, kakor utrudljiva in mučna neskončnost —. Vse to čutim v svoji otroški duši, silno čutim — le razodeti si ne morem, zakaj ---in vroče vzdihnem: »O, Božec, kako si daleč, daleč od nas!« Spomnim se rajnke sestrice in rajnkega bratca. Stara mamica mi vsak večer pripoveduje : »Rožici in Francku je Bogec dal še v gorkem grobu velike bele peruti. Zletela sta ko angelčka k njemu v neskončna nebesa.« In premišljujem: »Zakaj so nebesa tako daleč, daleč? Koliko časa, koliko let bodeta frlela v nebesa? Revčka, kako bodeta trudna.« Po nebeškem jezeru prijadrajo beli oblački. »Glej, glej bele ovčice, kako hitre imajo nožice--.« Za tisočerimi oblački se vleče črn oblak. »Halo! Za njimi pa v črnem plašču stari in skrbni pastir.« Skozi liste švigne in zašumi. Oreh poči. »Morda je škratec lanske orehe?« Zaderem se: »Ahaa--.« Prav tiho se plazim do oreha, gre- de poberem dobršen štrkelj in ga vržem na vso moč: »He.« A preden je udaril štrcelj ob steblo, je že čepela veverica vrhu češnje. In še čepi, kakor prestrašena in upehana. I Kaj še, upehana? Komaj trenem z očmi, ho, jo že vidim v jesenu, kako kuka izza debla s prav velikimi očmi. In še posmehuje se mi. Nakar poberem drug štrkelj in zaženem: »Na.« In je ne vidim več. Pod istim, do tal obraslim jesenom zagledam pri sivi skali napol skrito slavčkovo gnezdo. Iz njega molijo trije drobni kljunčki in mi ščeketajo. Pa jim nimam kaj dati. Vzamem jih na dlan vse tri in jih gorko pobožam: »Mraz vam je?« In kakor na eno je starka že nad mano. Z veje na vejo skače v strahu i in trepetu za svoje mladiče in težko [ čaka, kdaj se spravim. Premladi so. Nazaj jih denem v gnezdo, ki je mehko postlano, in grem. Ozrem se, da bom dobro vedel za mesto. Medtem že stoji starka na zadnji vejici pred gnezdom in se še vedno huduje nad mano. Jaz pa ji odgo-; vorim: »No, čakaj ! Čez štirinajst dni so pa moji.« Potem pozobljejo trije kljunčki vsak svojo mušico. Spet šumi listje. Nekaj se tiho plazi od desne. »Zdaj me imajo.« In se skrijem za najbližje drevo. »Ne boj se. Utekel sem mu tudi jaz.« To je sosedov Tonček, s šolsko torbico čez rame. »Veš kaj.« Prav tiho govori in mi kaže leskov grm. »Tam, pod tistim grmom leži zajec in se v soncu greje. Mlad je. Ubijva ga.« »S čim?« »S kolom. Saj spi.« »Prej nama uteče.« »Pa s kamnom.« Vsak od svoje strani greva nanj, vsak po naročje kamnov. A koj nato jaz postojim in čisto tiho kličem: »Tonček, Tonček!« Pogleda me vprašujoče. »Gleda.« »Res. Pa še gane se ne. Dela se, kakor bi spal.« Zajček naju gleda, gleda z velikimi, sivimi, skoraj belimi očmi. Bolj ko se mu bližava, manj se naju boji. Kakor bi se norčeval iz naju. Tedaj velim: »Tonček. Štej: ena — dve — tri!« Kamenje frči, zadene zdaj eno, zdaj drugo drevo, zajca pa ne. »Vidiš« — kaže zdaj Tonček v smeri za zajcem — »kako se naju boji.« »Kakor veverica mene.« »Mogoče naju pa že pozna, da vse pobi jeva —.« Medtem zaslišim kosa peti na leskovem grmu in ga pokažem Tončku: »Glej ga, kako rumen kljun ima in kako dolg rep. Lanski bo.« »Uloviva ga.« »A v gajbi ne poje tako rad kakor tu.« »Mu pa vrat zadrgnem.« II. Kadar se najbolj bojim ljudi — kadar najmanj verujem v življenje — tedaj se zatečem v gozdič sredi belega proda, da se oddahnem in spet vzljubim življenje. Tu, v blaženem miru in tihi samoti, sem in bom večen otrok. Še večji ko ob svojem rojstvu. Ničesar si ne lastim, kar ni moje; ničesar ne kratim živalcam tega gozdiča — — ker danes vem, kako mi je hudo, odkar so mi okradli dom in odkar sem prišel ob svoje najlepše mladostne dni — . Ne kradem več otrok materi ptički — ne preganjam več veverice s štrkljem — ne kamnjam več zajčka — ne po hodim več črva in mravlje — ker noč in dan mislim na to: kako so vzeli ljubečega sina materi na vojsko — kako so me lovili z železnimi hlodi — kako so me z vročim jeklom kamnjali — kako so mi hoteli stopiti na grlo in glavo. Šele tu se čutim človeka, živ atom milijonskega človeštva — vendar z vso pravico do življenja. Majceno delce sem, soživeče in sodelujoče v velikanski masi tisočletnega kolesa. Petindvajset let rastem in se pripravljam za življenje. In če bi me že pivo uro vojne zadel en gram trdega jekla, ali če bi me umorili z eno kapljo najhujšega strupa--Bog sam tedaj ve, koliko materinih skrbi v trudu in trpljenju bi bilo zastonj, koliko očetovih, koliko mojih — —. In vse to in še koliko lepih upov in sladkih nad tiho me ljubečega srca bi bilo v eni uri — nič, razen mrtvega mesa in mrtvih kosti — . Neskončnega gorja pa bi bilo za štiri leta manj ! 0 ironija---! Pa saj sem v živem otočnem gozdiču, v žgočem soncu sredi poletja. V mehkem mahu ležim ter gledam in poslušam. Vidim in slišim ono, kar sem videl in slišal kot otrok, samo čudo-druge so moje misli--. Veverica skoči iz votlega panja starega hrasta. Počepne na vejo in se zagleda vame. Jaz vanjo, oko v oko. Mirne so njene oči, okrogle in velike. Ciste in svetle. In nič se me ne boji. — Ali ne pozna nič strahu, kakršnega poznam jaz: ko je vendar toliko in toliko hudobnih ljudi na svetu, ki mučijo, morijo in ubijajo — — ?! Ali pa se čudi mojim očem, ki so vsak večer zalite s solzami--?! Jaz bi jo do večera rad gledal, da bi imel vsaj eno noč suhe in čiste oči--. Ona pa ne. Poskoči in izgine. Čez par trenutkov priskaklja od nekod z orehom v ustih. Odkod ga ima? Kje je neki tista shramba? Ali tudi ona veriži, kakor vsak tretji človek?! Prav blizu panja, svojega doma, počepne, z lepim košatim repom pokonci, in grize. Prej ko pregrize luščino, pri-lazijo iz panja njeni trije mladiči, drobni in nežni in s cvetočimi repi. Pozorni jo gledajo: učijo se orehe jesti. Potem jih pelje. Uči jih plezati po deblu in po vejicah; skakljati z vejice na vejico in naposled skriti se. »Veverica, povej mi, kje je neki tvo. j a shramba? Tja poj dem in jih zagrabim polno prgišče, da jih ponesem neki materi, ki nima niti toliko, da bi učila jesti svojega otroka. — Jaz pa znam že jesti — a tudi nimam kaj. Zato bi se rad vsaj orehov pošteno najedel. — Pa še prinesti mi jih mora, čeravno znam plezati in skakljati: učili so me, da sem plezal in skakljal za ljudmi--.A zdaj ne morem več. j Moje roke in noge so suhe in toge od samega glada: kri mi gre na vodo, kakor tisočerim drugim ljudem---. Težko vstanem in grem dalje. Kosmati črv, učeni inžener, mi prekriža \ pot. Zdaj vem: steza skozi gozdič je i 99 pedi široka. Kam gre? Si išče nov dom? Goto- j vo ga dobi. Če pa gre vdova s šestimi j otroki, ki ji je granata raztrgala dom in moža, iskat po svetu nov dom, tedaj ga čisto gotovo ne dobi: zakaj človek se boji človeka--. Spet mi nekdo križa pot. Živa veriga mravelj se vleče čez njo. Kako vese- j Jo hitijo. Ali gredo na svatbo, ali na božjo pot? Saj mari ne na vojsko — ? i Pod skalo zagledam v soncu gadje gnezdo, belo in črno pisano okroglo ploščo. Premrzi me in postanem. Ko pa vidim in čutim mir, v katerem spijo, mi postaja spet gorko. In ne bojim se jih več, ker vem, da so gadje, če jih le ne zdražiš, manj strupeni kakor ljudje --. Še celo pod mano grebejo živalce. Koliko bujnopisanih metuljev leta okoli mene, koliko prepevajočih ptičk nad mano. Tisoče in tisoče prebivalcev ima ta gozdič — pa Bog naj ve vsem za dom in za ime. Kamor stopim in koder grem, hodim med domovi mrčesa, ptic in drugih živalic. Vse bolj so vesele kakor mi — —. Ljubijo svoj red in svoj mir in v svojem nagonu izpolnjujejo božje zapovedi. A svojega nagona ne zlorabljajo tako, kakor zlorabljamo mi, gospodarji vsega sveta, iz gole lakomnosti silo človeškega razuma--.O, žival je boljša ko človek! Kamor se ozrem, vidim in slišim 1 življenje, lepše in resničnejše kakor naše --• Smrti pa veliko manj kakor med ljudmi---. Sonce gre k božji gnadi. Iz temnega grma odmeva glasna, v hrepenenju vzklikajoča pesem slavčkova. Vem, poje le njej in svojim otrokom. Na druge pa nič ne misli. In jaz?! Še nisem zapel in ne pojem pesmi, da ne bi mislil na tisoče in na milijone drugih ljudi, ki tudi v sreči ljubezni trpijo v trudu in skrbeh--- ; ki stradajo vsakdanjega kruha in hirajo od gladu — ; ki umirajo od strahu in groze peklenskega ognja tega sveta — . Vsako noč se spomnim sebe in vseh iz let strahu in groze. Zdi se mi, da sem sredi med njimi, da iz noči vpi-jem med nje: »Žival bi bil rajši ko človek--!« ANDREJ ČEBOKLI Velikonočno pismo Mati je imela edinega sina. In ta sin je bil tako lep, da ga je vse mesto poznalo, vsi moški in vse ženske. Nosil je dolge zlate kodre, tako mehke in tako lepo počesane, kakor bi mu jih bila ljubica oprala in počesala vsako jutro in vsak večer--. Njegov mladi obraz je bil bel in rdeč, kakor roža z belimi in rdečimi listi, cvetoča poleti in pozimi —: kakor bi bil ta sin pil samo mleko in kri svoje mlade matere--. Njegove črne oči so žarele kakor dva dragocena kamna, v katera se je zamaknilo vsako žensko oko in sanjalo celo noč o njih--. V Latermanovem drevoredu se je zdaj na enem zdaj na drugem koncu utrgala živa veriga šetajočih se parov: množica je delala pot kralju lepote. V nebeškorazsvetljeni dvorani so v tempu sanjavega valčka vztrepetala mlada deviška telesa pod tanko plesno toaleto —: med nje je stopil Afroditin sin--. In kjerkoli je bil, so ga vsi videli. Kjer ga pa ni bilo, tam so vsi povpraševali po njem. Le njegove duše ni še nihče videl --le po njej ni še nihče vprašal --! In ker je bil tako lep in čvrst in krepak, je moral iti tudi na vojsko. Moral je — čeravno je tisoč src prosilo zanj Boga. A ni šel sam. Šel je s tisoči mladih in čvrstih fantičev čez strme Karpate, skozi ozke doline in valoveča gališka polja in se tam izgubil--- In mati?! Mati je tri leta plakala za njim. Tri leta je noč in dan molila in prosila Boga: »Razodeni — — naznani mi vsaj njegovo smrt!« A tisoč dni in noči polnih molitve in prošenj je bilo zaman. Vse dni je toliko pisala na vse strani sveta in povpraševala po izgubljenem sinu, da ji je umirala roka — da so ji krvavele oči. Od povsod pa je dobila kratek in mrzel odgovor: »Izgubljen.« In vendar še ni obupala žalostna mati. Temveč še iskreneje je molila in upala, da se ji razodene--četudi sinova smrt. Kak večen suženj svojega življenja je človek. Čaša mora biti polna solz — knjiga polna vzdihov — predno se odkupi le za toliko, da se reši okov in verig. Prost pa še ni. Življenje se še ni odpovedalo svojim pravicam: zahteva, kar mu gre, in kdor mu noče dati, tega zopet vklene in mu izsili--. In ta mati--?! Njena čaša je bila že davno polna solz, njena knjiga že davno polna vzdihov ---—da je moral priti dan po veliki noči, ki je rešil mater z belim pismom, kakor bi ji ga bil angel prinesel iz nebes. Bilo je sinovo velikonočno pismo: Na Karpatski gori, v velikem tednu 1917. Predraga mati! Glej me, Tvoj sin je oživel! Od mrtvih je vstal z duhom in s telesom —! Kar si mi otroku pripovedovala o dobrem Bogu, vse sem le poslušal — razumel pa nič. Ko si me učila moliti, je moj jezik molil s Teboj — ne pa jaz! Mislil sem: »Čemu te prošnje v oče-našu? Saj imamo cesarja, ki je še več kakor kralj. In karkoli on ukaže, vse se zgodi. — Zakaj prosim vsakdanjega kruha? Saj mi ga mamica da, belega in sladkega. Kaj sem storil Bogu, da ga prosim odpuščanja? Rajši prosim mamico, ki mi vse odpusti, če jo ujezim in razžalim, kakor pozabim tudi jaz, da je pela šiba po meni. Ona me tudi varuje, da me ne ukrade parkelj-ček ali ciganček.« — Ah, beseda »Bog« je padla v mojo otroško dušo brez odmeva! Zato pa je na ves glas odmela v meni pravljica! Vse, kar si mi otroku pripovedovala o daljnem pravljičnem svetu: o večnosončnih poljanah in gradovih polnih srebra in zlata, o kraljih in princih tega bogastva, o njihovih ča-robnobelih kraljičnah in princezinjah, ki nosijo celo čeveljčke iz čistega Zlata --vse to je odmelo in živelo v moji otroški duši kakor pravo resnično življenje. In o tem pravljičnem svetu sem sanjal dalje. Že kot deček sem ga iskal na tej zemlji: ko si me vozila po velikih parkih in bogatih graščinah, v gledališča in k velikim slavnostim. Če si me pa opomnila in mi rekla: »Otrok, moli!« — tedaj sem sanjal samo o tem pravljičnem svetu in življenju. Zgodaj sem skočil s Tvojega varnega naročja. Prezgodaj sem se skril Tvojim očem in se zaklenil v sobo. Tu sem stopil pred veliko zrcalo in vzkliknil: »To sem jaz, zlatokodri fantič?!« Mislil sem, da sem kak princ iz pravljične dežele : ravnotako lep in čvrst in krepak. Od dne do dne sem se videl lepšega, zmeraj rajši sem imel fantiča v zr- calu. Mislil sem samo na svoj obraz in se zaljubil vanj. Več sem stal pred zrcalom kakor pri Tebi. Nato sem šel na cesto in moje oči so povpraševale : »Pa življenje?« In življenje se mi je odpiralo na desno in na levo: stotero oči me je prosilo ljubezni — stotero duš se mi je ponujalo --. Na plesu sem bil kralj noči: najlepša deviška telesa so me iskala — v tempu tihega valčka plavala z menoj po jezeru strasti in trepetala v mojem tesnem objemu, kakor da bi se bila hotela zgruditi pod mano za vsak greh — . Vse to si Ti videla in vedela in me svarila: »Otrok, ne pozabi na Boga!« Jaz pa sem bil že fant in strogo sem Ti prepovedal: »Ne imenuj mi več Boga!« Ti si me ubogala, jaz Tebe pa ne: kajti od takrat nisem izgovoril več besede: Bog.--- Pa je prišel oni dan, ko je treščila prva granata pred me. Na kose je trgala mlade fantiče, da mi je v obraz škropila njihova kri. 0 groza! Pozabil sem na svoj lepi obraz. Ves mraz peklenskega ognja me je zlomil v tla in od nekod iz dna moje duše je jeknil glas, močnejši ko grom granat: bil je odmev Tvoje besede: Bog! In izpre-gledal sem kakor na sodni dan: videl sem svoje prazno in mrtvo življenje in ves grešni svet! Razodelo se mi je: človek živi, da zalezuje duše--da mori ljudi--. Spoznal pa še nisem, zakaj je bilo prazno in mrtvo moje življenje. Na galiških poljih in v karpatskih gozdovih sem postajal zopet otrok — a otrok brez matere. Hotel sem moliti, pa nisem znal. Tebe ni bilo pri meni, da bi me učila, kakor nekdaj vsako jutro in vsak večer. Moliti sem moral sam in moja molitev so bili sami vzdihi otroka: »O Bog — o Bog —!« Moje telo je bilo žejno odmeva te besede, ki se še ni včlovečil v moji duši--.A čim več sem molil, tem bolj sem trpel: tem bolj sem slišal praznoto, čutil ničnost svojega telesa: mrtev sem bil v živem telesu. In v tem obupu sem povpraševal zemljo in svet: »Pa življenje?« Molčala sta stvar in človek. Oh, gorje mu, kdor mora čuti ta molk!--- Vendar ima tudi molk svoj odmev. Po treh letih se je odzval v meni z vzdihom čistega spoznanja: »O moj Bog!« Tri leta, o mati, sem molil in do danes trpel v molitvi ene same Tvoje besede: Bog. Tri leta je gorelo moje telo v ognju pekla na zemlji in ni zgorelo --—. Ali danes, o mati, se je v meni razmahnila velika noč v veliki dan: Tvoja beseda »Bog« je postala moja duša in prebiva v meni! In glej me, ljubljena mati, Tvoj sin je res oživel. Od mrtvih je vstal z duhom in telesom. Na karpatski gori stoji in praznuje Vstajenje: z gromom topov in z ognjem žvižgajočih raket pojem hvalo Kristu, ki je v meni. 0 mati, še Ti poj z nami: »Aleluja!« JOŽA LOVRENČIČ v Drugi pogovor z Andrejem Čeboklijem OB DVAJSETLETNICI NJEGOVE SMRTI I. Dvajset let, že dvajset let počivaš pri Svetem Miklavžu, Dreja, ki te bilo je samo življenje in si bil v cvetju odlomljena veja. Tam v spodnjem kotu spiš tiho in snivaš ob šumu Židane vode, ki hiti mimo otoka tvojega Bečja, pojoč staro pesem usode. Skrivnost ločenih svetov pod mrtvimi drevesi te več ne muči, otroka gladu, ki vse dni lepoto si sanjal, — idiot Marko vidi: Sonce se smeje nad črnimi rakvami... In pišeš nam velikonočno pismo — iz njega diha upanje in veselje : Ne zabite — preko Golgote trpljenja pot v vstajenje pelje! ... II. Tam v drugem koncu pod zvonikom naš dobri gospod vikar Jakob vstane: »No, Jurecev, boš kaj povedal?« In gresta na sprehod do Poljane. Na Žarščah pri znamenju se ustavita in, kakor je imel navado, po cesti potrka s palico: »Tu so zgodovinska tla, tu je začetek naše krejske povesti!« In gresta dalje. Gospodu ne zmanjka besed: o Rutarju ti govori, ki je tod hodil in o starosti davnih grobov po žarah in fibulah sodil... Na okljuku pod Robiškim čelom, kjer reka pridruži se cesti, Kovačevo jamo pokaže ti s palico: »Tam je zgodovina, ki jo še tako malo poznamo!« — Pod Javornikom, Srčnikom in vse do Skale po beli cesti gresta, oba zgovorna, in doživljata vek za vekom, srečujoč Cezarja ... Napoleona ... Cadorna .. . Pod Skalo. Gospod obstane in spet pokaže: »Vidiš, fant, tam je Poljana in v živo preko nje mejniki mrzli — še zdaj so moja velika rana! ...« V mesečino iz stolpa svetega Miklavža srebrno težko je udarilo eno — Nič več vaju ni... Jaz sam grem po cesti in ob spominu srce mi je ko prebodeno ... III. Na sredi vasi pod košatim orehom v gorsko tiho poletno noč fantje so zbrani in pojo svoje sanje, v vas gredoč. Dreja poje kakor slavec naprej o soncu, ki je za gore šlo, in luno, kaj bi povedala, vpraša, ko je prišla na nebo. Luna se za oblake skrije, odgovora mu ne da — O Dreja, o Dreja, še zdaj te slišim v pesmi, vsega hrepenečega ... O, kadar bom prišel spet domov in bo vse, kot je bilo včasi, ob nedeljah popoldne med možaki pod orehom se ustavim na vasi. In bomo modrovali in med nami boš ti in vsi naši dragi z gospodom vred in kljub žalosti veselje bo pred krejskimi pragi... OPOMBE. Pisatelj Andrej Cebokli (1893-1923) je umrl kot mlad profesor doma v Kreidu 17. oktobra. Pokopan je na domačem pokopališču pri cerkvi sv. Miklavža, kjer počiva tudi dolgoletni krejski vikar Jakob Fon (f 1917), ki je v svojih mlajših letih nabral in priobčeval narodno blago, ustanovil dve dijaški štipendiji in bil navdušen lokalni zgodovinar. — Zidana voda — Nadiža, kot jo je C. v metatezi krstil v svoji prvi povesti iz Ko-bariškega kota »Podlokarjev Tine« v Lj. Zv. 1914. — Bečje njegov »Otok« iz Doma in sveta, v katerem je priobčil še »Velikonočno pismo«, »Otrok gladu«, »Idijot Marko in oni«, »Crnček«, »Solnce se smeje nad črnimi rakvami«, »Pod mrtvimi drevesi«, v Mladiki »Ločene svetove« itd. Tuidi v Almanahu kat. dijaštva je nekaj njegovih črtic in še -drugod. — Jurecev, hišno ime pri Ceboklijevih. Rutar Simon, znani goriški zgodovinar. Zaršče itd. krajevna imena v krejski okolici in ob Nadiži. Prvi moj pogovor s Č. glej Dom in svet 1933. P- HUMAR Slovenskemu dekletu v syomin-~ Povojni pisci o primorskih partizanih med zadnjo vojno in osvobodilnem boju na Primorskem zelo pogosto prikazujejo našo tedanjo stvarnost v po-; narejeni luči: svoje komunistične poglede projicirajo na vse Primorce. To je pa zelo zgrešeno s stališča zgodovinske resničnosti. Ljudje tostran nekdanje italijansko-jugoslovanske meje smo vojno in osvobodilni boj ter revolucijo doživljali v čisto drugačnem razpoloženju kot pa se je to dogajalo v tedanji Ljubljanski pokrajini ali na Štajerskem oziroma Gorenjskem pod nemško okupacijo. Mi smo si takrat želeli predvsem to, da bi se rešili fašizma, prišli z ostalimi Slovenci v Jugoslavijo in tam živeli prosto in svobodno življenje. To so bili ideali nas mladih takrat, to je bila primorska stvarnost v težkih letih 1939-1945. Na to sem opozoril v svojih spominih na prvo svobodo na spodnjem Krasu, ki so izšii v koledarjih GMD v letih 1970, 1971 in 1972. Podoba raznih povojnih piscev, ki v Sloveniji pišejo o takratnih Primorcih in nas kažejo kot pristaše komunizma, kot prijatelje Stalina in Sovjetske zveze je ponarejena. Slovensko primorsko ljudstvo je bilo prijatelj Jugoslavije, v kateri je videlo narodno državo, kjer smeš po slovensko govoriti, brati, pisati, peti; kjer uživaš vse tiste pravice, ki nam jih je fašizem kratil. Slovenski primorski človek ni bil ne komunistič- no ne protikomunistično nastrojen, če izvzamemo redke izjeme; bil je narodno zaveden in je čakal le na narodno osvobojenje v Jugoslaviji, ki si jo je predstavljal kot narodno pravično in demokratično državo. Zato smo bili potrti ob zlomu Jugoslavije v aprilu 1941 in navdušeni, ko smo slišali o nastopu generala Mihajloviča in njegovih četnikov. Tedaj bi šli vsi k čet-nikom, če bi se bili pojavili pri nas. Pozneje se je to navdušenje preneslo na partizane in OF, navdušenje, ki je zajelo najširše množice primorskih ljudi brez izjeme, verne in neverne, liberalce in komuniste, na deželi kot v Gorici in Trstu. Le redki so bili, ki so razumeli spore in boje, ki so se razvijali v ljubljanski pokrajini med OF in njenimi nasprotniki. Primorski človek dolgo ni mogel dojeti, da se za OF skriva kaj drugega poleg boja proti fašizmu za Jugoslavijo. Tako je bolj ali manj ostalo do konca vojne in se zaradi tega domobranstvo in druge oblike protikomunističnega boja pri nas niso mogle nikoli prav razviti in pognati korenine med ljudstvom; ostale so precej osamljen pojav, nikdar »ljudski«. Simpatije so bile pri partizanih in pri Jugoslaviji. O kaki revoluciji in komunistični diktaturi, ki sta se skrivali za OF, se preprosti primorski Slovenec ni dal prepričati. Spoznanje je prišlo kasneje, po končani vojni, ko so Primorci videli, da nova Jugoslavija ni tisto, kar so sanjali in pričakovali. * * * O opisani podobi slovenskega človeka v letih med zadnjo vojno pričajo tudi zapiski slovenskega dekleta, ki sem jih dobil v roke, ko sem začasno upravljal sovodenjsko župnijo po smrti župnika Vladka Komaca. Gre za Berto Ceščut, mlado 16-letno dekle, ki je odšla v partizane in tam padla o božiču 1943. Ker se dosedaj tega dekleta iz Sovodenj ni še nihče spomnil kot se spodobi, in ker njeni zapiski pričajo ravno o resničnem razpoloženju primorskih ljudi med zadnjo vojno, bom tukaj navedel nekaj važnejših odlomkov, ki nam bodo prikazali to slovensko dekle v vsem njenem mladostnem idealizmu, vernosti in predanosti slovenski ideji. Naj služi tudi to za prist-nejšo podobo slovenskih partizanov na Primorskem. Berta Ceščut se je rodila v Sovod-njah ob Soči 4. julija 1927. Njen oče je bil Ivan, po poklicu kovač, njena mati pa Frančiška Petejan. V družini je bil še nekoliko starejši brat Ivo, starejša sestra Danica in mlajša Terezika. Berta je obiskovala osnovno šolo v Sovod-njah. Ta je takrat bila izključno italijanska. Vendar italijanska vzgoja v šoli nanjo ni vplivala. Bolj se pri njej pozna vpliv župnika Petra Butkoviča-Dom-na. Ta je zapustil v Sovodnjah sledove, ki so še danes vidni, čeprav je umrl že leta 1953. Vsi Sovodenjci, ki so pod njim rastli, hranijo nanj zelo hvaležen spomin kot na dobrega duhovnika, čutečega človeka in pristnega Slovenca. V tem duhu je vzgajal tudi otroke pri verouku, kjer jih je poleg krščanskega nauka učil tudi slovensko brati in pisati, kot so to delali takrat vsi slovenski duhovniki na Primorskem. Tudi Berta Ceščut se je pri njem naučila po slovensko brati in pisati, pa tudi slovensko čutiti, kolikor ni tega prinesla že iz domače družine in iz celotnega sovodenjskega okolja. O njeni slovenski zavesti pričajo celotni njeni zapiski. Naj iztržem nekaj stavkov iz zapisov z dne 20. oktobra 1942. Bil je to čas, ko so pri nas že številni fantje odšli v gozdove med partizane. Mlada, 15-letna Berta sočustvuje z njimi in materjo Slovenijo takole: »Ali je v tem življenju mnogo sanj? Da, mnogo jih je. V njih vidim svoj narod z rdečim madežem. (Pri tenj misli na Paveliča in na generala Rup-nika.) Jo j, kaj je to? Kaj je ta klic, ki prihaja od Donave do Soče in odmeva kot strašen krik? Brat, poslušaj. To je klic tvojih bratov, ki nimajo miru in ga ne bodo imeli, dokler ne boš ti, brat, opral tega rdečega madeža .. . Slovenec, spomni se, da je tudi tebi Bog dal eno zemljo, eno mater, eno svobodo. Sinovi jočejo nad tvojo razvalino, nad tvojo opešano močjo ... Mati Sto-venija sliši svoje sinove, sliši vse, ki že dvajset let trpijo, preganjani na lastni zemlji. Vstani, ker v temi so srca, ki te bodo zopet postavila v prejšnjo lepoto, ker ona te ljubijo, četudi so zrast-la v okuženem zraku; njihova mlada narava bo zmagala in ona so tista, ki bodo prinesla svobodo in slovensko zastavo do Soče in do Gospe Svete. Mati Slovenija, kaj bi ne jokali tvoji sinovi zate, ko vidijo, da je tvoje oz.em-1 lje teptano od tuje vete in napolnjeno s prelito krvjo tvoiih sinov! Slovenec nima doma, nima lastne hiše, kjer bi položil svojo trudno glavo. Njegov dom ie bivališče tujca in njegovo življenje ie stalno preganjano. Skrivati se mora kot žival v samotni naravi zato, ker ne more zatreti velikodušne ideje o svobodni domovini. ..« Po tem izlivu mladega srca je pretekel kak mesec. Prišla je zima 1942-43. Iz nadaljnjih spominov je videtiJ da je Berta hitro zorela v svojem odnosu do naroda; ni ena ljubezen se je bolj izčistila in dobila novo potezo, pripravljenost na žrtve za domovino. Ne gre več samo za čustvo, odpira se že pripravljenost iti za drugimi v gozd /a domovino, za bratom Ivotom in drugimi prijatelji in znanci, ki so že izbrali to pot. O tem priča zlasti zapisek pozimi 1942, ki ne nosi datuma. »Bratje moji, kje ste zdaj vi v tej temni noči? Kako rada pohitim v mislih tja do vas, v gore, v trdo noč, da latisnem vaše od trdih naporov trudne oči. .. Imam šele 16 let, pa bi vas rada potolažila in vam vlita materno čustvo, da bi občutili, da nad vami bdi še ena duša, katera z vami trpi in obrača svoje rosne oči k Stvarniku, naj vas on, ki je mogočen, obvaruje in pripelje zopet v materino naročje. Za vas so izgubljena najlepša, najnežnejša teta. In vendar, kaj smo zakrivili, da moramo toliko trpeti? Preveč smo ljubili in vrejasno čuti strti klic naše trpeče matere Slovenije. Kako rada bi dala svojo mladost, študije in tudi svoje mlado življenje za domovino. Korajžna bi bila tudi v trenutku, ko bi me Bog poklical k sebi. Saj živim tesno združena z njim in hočem tako živeti, dokler ne bodo opešale moje zadnje moči in moje trudne roke ne bodo zadnjič stisnile križa in ga krčevito pritisnite na moje umirajoče srce. Takrat pore-čem: Dala sem življenje za dve največji ljubezni: za BOGA, za DOMOVINO.« Po končani osnovni šoli v Sovod-njah je Berta šla v Gorico in se vpisala na triletno strokovno' šolo (avviamento professionale). Nato je dovršila še dvoletno nadaljevalno šolo. Petnajstletna je potem ostala doma v pričakovanju službe. V italijanskem okolju ni utrpela škode ne njena narodna zavest ne njena vernost. Pač pa je doživela hudo preizkušnjo. Spoznala je fanta, ki ni bil njenega rodu, in se vanj zaljubila z vso svojo mlado močjo. Takole pravi sama. »V svoji mati sobici sem zaigrata pesem Spomini. Moja roka je le s težavo prebirata bele tipke. Ko je zado-nela prva srebrna struna, je moje srce bolestno kriknilo ... Solze in bol srca mi prikličejo v spomin onega človeka, ki ga je moje srce sprejelo z vso močjo moje nežne mladosti. Moje srce tava v noči in išče kraj, kjer bi se odpočilo ... Koliko trpljenja in obupa v tem resnem živ- ljenju! Oh, ko bi on vedel, da ga tako strastno ljubim! Eno samo besedo... in osrečil bi me. Usoda je bila z menoj res strašna, ker jaz sem Slovenka, a on je ... Ali naj zatajim svoj narod, svojo rodno zemljo? Ne vem, kaj bi odgovorila na to vprašanje. Najrajši se obrnem k Materi Mariji, ki me gleda s sladkim materinskim nasmehom. Saj je tudi ona trpela. H komu naj se obrnem, če ne k njej? Mati, potolaži me. Prva ljubezen je res čista in nežna, ljubezen, ki ljubi na veke v sreči in nesreči. Skušala ga bom pozabiti., a vem, da bo vse zaman. Vem, da bo moje srce ostalo zvesto moji prvi, nežni ljubezni, dokler ne bo izkrvavelo in moje umirajoče ustnice ne bodo izrekle zadnji umirajoči pozdrav ...« Iz zapiskov je videti, da je bila Berta Ceščut izredno čuteče dekle, tesno povezana z Bogom in prežeta s slutnjo, da bo morala trpeti in mlada umreti. Na sveti večer 1942 si je zapisala na-slednj e razmišl j an j e: »Noč je meglena in ledena in skozi njo poje ledeni veter; poje svojo novo pesem Detecu, ki bo kmalu prišlo na svet... Tudi jaz te željno pričakujem. Pusti, moje Dete, naj jaz zate trpim, ker sem že pripravljena s tabo trpeti, saj v tem bo moje veselje, moj mir, moje vse .. . Hotel si, da ti moje srce bije že od prve moje mladosti, od prvega trenutka, ko sem prišla na svet. Vsadil si mi nerazumljivo ljubezen do tebe in veliko hrepenenje po trpljenju . . . Slišala sem, ko si me klical, naj s teboj trpim. Oh, saj sem žejna tvojega trpljenja — napolni me s trpljenjem in moja duša se bo radovala .. .« V mesecu avgustu 1943 piše: »V tej avgustovi noči gledam nebo in zemljo. Iz daljave čujem lajanje psa, s travnikov mi prihaja monotona pesem čričkov. Poslušam iz daljave lepo pesem, ki mi sega globoko v srce. "Tam gori je moj dom, kjer jaz Živela bom." Zdi se mi, da ta pesem prav meni Cerkev v Sovodnjah leta 1939 poje: tam gori v gozdu, v temni noči, pod milim nebom, tam je moj dom. Tebi je tako določeno: tam boš živela zdaj v trpljenju, nato pa v veselju in zmagi. Tam te čakajo, tja te kličejo tvoji bratje. Tebi, ki ti tvoje življenje ni mar, tebi, ki si pripravljena dati svoj cvet, ki se razvija v svoji lepoti, tebi, ki si tesno združena v trpljenju, tebi, edino tebi gre ta pesem, ki se bolj in bolj zgublja v nočni tišini...« Sredi poletja 1943 je Berta že bila odločena, da gre tudi sama v gozd, v partizane. O tem razmišlja v svojih zapiskih: »Blizu se mi zdi trenutek, ko bom morala zapustiti svojo rojstno hišo in se podati v krvavi boj tja v temni gozd. Morala bom zapustiti mamo in vse, kar mi je najdražje, ter se napotiti na Kal-varijo, kjer bom lahko morala zapustiti svet in s tem dati svojemu narodu to, kar imam najdražjega na tem minljivem svetu — svoje življenje. Pa smrt me ne straši, le solze moje zlate mamice mi zbujajo žalost. "Mamica, ti pa ne jokaj za menoj, ko boš zvedela, da sva jaz in brat v borbi za dom. Jaz bom z veliko hčerkino ljubeznijo iz nebes gledala nate in te tolažila v tvojem globokem trpljenju. Prosila bom, naj ti ljubi Bog povrne mojega brata, da te bo on tolažil v pozni starosti in ti obujal sladek spomin na tvojo hčerko. Pri Materi Mariji bom neprenehoma molila zate" .. .« Kar je Berta tukaj slutila, se je kmalu res zgodilo. Domnevati se da, da je v Sovodnjah občevala s terenci in raznimi aktivisti, ki so prihajali v vas zlasti z Vogrskega, kjer je bilo takrat močno propagandno središče Osvobodilne fronte. Iz zapiskov je zaznati, kako se je počasi odločala za ta korak iz same čiste ljubezni do matere Slovenije. Nikjer ni opaziti kake politične ideje, nikdar ne imenuje komunistične partije, Rusije, Stalina ali kaj podobnega. Ponavljajo se le misli o Sloveniii in njeni nesreči, o fantih, ki so odšli v gozd, o Kristusu in o Materi božji, kot je razvideti tudi iz zgoraj navedenih mest. Bila je to čista in idealna duša, ki bi lahko prav tako mirno šla v samostan, kot je šla v partizane. Njena odločitev je padla v oktobru 1943. Tiho in neopaženo se je pripravila. V nedeljo 13. oktobra se je popoldne napravila, kakor da gre k blagoslovu. Na vratih je pozdravila: »Mama, zbogom.« »Pojdi, pojdi,« je odvrnila mama, »rajši pohiti, da ne zamudiš.« Mislila je, da se napravija k blagoslovu. Tisti »zbogom« je bil za zmeraj. Namesto k blagoslovu je Berta šla v bližnje Gabrje k prijateljici Jelki Kranjc. Z njo sta bili domenjeni, da gresta skupaj v partizane. Odšli sta in se nista več vrnili. Kolikor se da ugotoviti, je bila njena kratka partizanska pot naslednja. Iz Gabrij je še isto popoldne odšla naprej v Renče, kjer je bilo zbirno mesto za nove partizane. Tu so jo dodelili Gradnikovi brigadi skupaj s prijatelji- co Jelko. Z brigado je šla na Otlico in I naprej na Gorenjsko. Mami se ni več I javila. v Bližal se je božič. Iz zapiskov je videti, da je bil to na poseben način njen • praznik. Kako se je nanj pripravljala to leto? Prejšnje leto je zapisala: »Iz daljave se oglaša zvon v tiho noč. Zvezde s svojimi svetlimi očmi gledajo rta svet in hočejo uživati nebeški mir, Jci ga prinašaš človeštvu. Toda, Jezu-šček, glej: Kar me najbolj boli, je to, da toliko mojih bratov in sester ne morejo videti in čutiti tebe, moj mali Je-liišček, ne morejo občutiti božične noči...« Nimamo zapiskov iz njenih partizanskih dni, toda smemo sklepati, da je v E samotnih nočeh adventa 1943, ko- je stala na straži ali ko je brodila po snegu v temnih nočeh, pogosto gledala na [ zvezde »s svetlimi očmi« in mislila na svojega malega Jezuščka, ki ji je rekel: [ »"Ker sem bil preganjan jaz, boš preganjana tudi ti, moja mala nevesta". ! Imam samo petnajst let, a moje hrepenenje po Jezusu je nerazdružljivo .. . Hočem z njim nositi križ na strmo Kal-! varijo, kjer se blišči krona zmage« (29. j novembra 1942). Ta »krona zmage« je prišla nepri-| čakovano dne 23. decembra 1943. Grad-nikova brigada je prišla z Gorenjske in en bataljon se je ustavil v hišah na Javorniku nad Črnim vrhom. Morda zato, da bi tam obhajali božične prar znike v miru pred Nemci, ob božičnem > drevescu in jaslicah pa ob božičnih t>e-i smih. Kako naj bi bilo drugače? Do-s mačini so mi pravili, da so za božič poslali partizanom v gozd razne dobrote. Gotovo so si zato partizani želeli, da bi se tu ob praznikih poveselili in \ odpočili. Toda dne 23. decembra nekaj pred poldne se pojavijo Nemci. Poročilo v Primorskem, dnevniku (28. novembra 1956) pravi, da so bili z Nemci tudi domobranci in da je partizane izdala neka ženska. Težko je to preveriti, ker so partizanska poveljstva med vojno svoje poraze smerai pripisovala izdajalcem, nikoli niso bili krivi sami ali njih premajhna budnost. Ka- kar koli, tudi tukaj gre za tragedijo, ki bi se ji verjetno mogli izogniti, če bi bilo med partizani več previdnosti. Sklicevati se na meglo in da zaradi nje niso dovolj zgodaj opazili Nemcev, ko jih je vendar bilo nekaj sto, pa na izdajstvo ob belem dnevu, je precej malo verjetno. Gotovo pa ni bilo zraven domobrancev, ker so ti prišli na Primorsko kasneje. Vendar tu ne gre, da bi raziskovali, zakaj je prišlo do nenadnega napada in do obkolitve. Dejstvo je, da so napadalci obkolili nič hudega sluteče partizane tako, da jim ni bilo več izhoda. Del njih se je skušal rešiti z izpadom proti Colu. Kakih 50 se jih je pri tem rešilo, številni so pa padli. Med temi sta bili obe dekleti, Berta češčut in Jelka Kranjc. Tisti partizani, ki so ostali v hišah, so postali žrtev nemških strojnic in bomb. Le trije ali štirje so se po nekakšnem čudežnem naključju rešili, med njimi Bertin rojak iz Sovo-denj Franc Novak. Padlo je takrat 60 in tudi več partizanov, saj točnega števila niso nikoli povedali. Tragedija je bila dovršena na dan pred božično vigilijo. V spominih je Berta češčut-Mirjam, v slutnji, da bo pri partizanih padla, zapisala materi v tolažbo: »Potolaži naj te misel, da sem s križem na prsih umrla in s podobo svoje deviške Matere pred očmi.« * * * Pozneje so domačini pokopali padle partizane na pokopališču v Podkraju. Ko so domači v Sovodnjah in Galbrjah zvedeli, da sta obe dekleti padli, so šli iskat njun grob. Našli so ju obe skupaj pokopani v istem grobu. Pozneje po vojni so leta 1946 obe pripeljali domov in pokopali eno v Sovodnjah, drugo v Gabrjah. * * * Kot je videti iz zapiskov, je mlada Berta šla v partizane iz samega čistega idealizma kot na novo križarsko vojsko. Ali ni slutila, kakšni so bili resnični nameni Osvobodilne fronte in komunistične partije, ki je OF vodila. Doma v Sovodnjah gotovo ne. Se je tega začela zavedati pri partizanih ob političnih urah? Ne vemo. V partizanih je preživela le dva meseca in deset dni, padla je, ko je komaj dopolnila 16 let. »Tam gori je moj dom, kjer jaz živela bom. Tam gori v gozdu v temni noči pod milim nebom je moj dom.« Tako je dobro leto prej zapisala v svojih zapiskih. Mislim, da taka idealna žrtev zadnje vojne zasluži ob 30-letnici tragične smrti svetel spomin vseh Primorcev. JOŽKO KRAGELJ Peter Butkovič - Domen Pisatelj-ugankar in risar Dne 27. februarja 1973 je minilo ž« dvajset let od smrti znanega goriškega kulturnega delavca in župnika Petra Butkoviča-Domna. Septembra sem obiskal sovodenjsko pokopališče. Sprehajal sem se med gro. j bovi, bral sem napise na lepih spomenikih, toda spomenika Petra Butkovi-ča, žal, nisem našel. Neka ženica, ki je prišla na grob svoje hčerke, mi je povedala, da je pokopan v materinem grobu in mi pokazala spomenik. Lepe so besede, ki jih je Butkovič dal zapisati na grob svoje matere, njemu pa ni nihče napisal besede — niti imena nisem našel. Naj bodo te vrstice skromen spomenik možu, ki je napravil veliko dobrega Sovodenjcem in vsemu j primorskemu ljudstvu. Peter Butkovič je bil rojen v Sovod-njah od Soči dne 22. februarja 1888. Ljudsko šolo je obiskoval v Sovodnjah, nato je hodil peš na goriško gimnazijo, j Nekaj časa je stanoval v deškem seme-j nišču, kot osmošolec pa v mestu. Nato je stopil v bogoslovje in bil posvečen] za mašnika 26. julija 1913. Novo mašo je daroval na Sveti gori. Kot duhovnik je služboval najprej v Kamnjah na Vipavskem, nato je odšel na Lokve, od koder se je leta 1922 preselil v Zgonik na Krasu, kjer je ostal osem let. Leta 1930 se je zopet približal Sveti gori in je pastiroval nekaj mesecev v Ravnici. Po smrti župnika Čarga pa je prišel v svoj rojstni kraj Sovodnje (1. marca 1931), kjer je služboval skoraj 22 let — do svoje smrti. Butkovič je bil zelo nadarjen. Že v prvih gimnazijskih letih je s sošolci osnoval »Pomladne cvete«. Sam je pisal, risal in skrbel za uganke in rebuse. Predstojniki so listič zatrli. Dijaki pa niso odnehali. V tretji šoli so izdajali »Strune«, v četrti pa »Razvoj«. V četrti šoli je s podlistki zalagal »Gorico«. Podpisoval se je »Domen Otilijev« ali pa samo »Domen«. Ta psevdonim je ohra nil do smrti. Osnoval je tudi literar krožek za učiteljiščnice. V prvem letniku bogoslovja je pripomogel do ti skanega dijaškega lista »Alfa«. V bog slovju je sodeloval pri internem krožk teologov in bil nekaj časa tudi tajnik. Zapiski o tem so ohranjeni v župnišču v črničah. Njegovo delo pa se ni ustavilo le v Gorici. V Ljubljani so v tem času začeli [izdajati dijaški list »Mentor«. Butkovič se je oglasil že v prvih številkah in je vsa leta bogoslovja zalagal časopis s svojimi bogatimi, zrelimi črticami. Tu je objavil tudi svojo razpravo o Gregorčičevem Jobu. Iz bogoslovja je pisal tudi v »Zoro«, »Mir« in »Novi čas«. Začel je pisati tudi pesmi. Nekaj jih je objavil v »Domu in svetu«. V »Čas« pa je pisal razprave. Po prvi svetovni vojni je sodeloval v vseh primorskih časopisih in časnikih. »Mladiki«, ki je začela izhajati v Gorici in se je pozneje preselila k Mohorjevi v Celje, je ostal zvest, dokler so bili možni stiki z Jugoslavijo. Pridno je zalagal tudi »Naš čolnič« z risbami, ugankami in prevodi. Peti letnik ima njegove platnice in je ves posejan z njegovimi vinjetami. Urednik ga je takrat predstavil tudi bralcem. Objavil je njegovo fotografijo in med drugim zapisal: »Naši čitatelji so gotovo že opazili, da prinaša "čolnič" slike in prevode pod psevdonimom "Domen" in "Gru-šenjka" Kdo pa je ta mož? Piše se Peter Butkovič in je župnik v Zgoniku na Krasu. Širom dežele je znan kot izvrsten ugankar. Sodeluje pri vseh važnejših naših slovenskih listih in s spretnim peresom marsikaj lepega napiše in nariše. Posebno pa beli glave z ugankami...« Risal je tudi naslovne strani »Goriške pratike« in drugih izdaj. Pod psevdonimom »G rušenj ka« je takrat prevajal odlomke iz Reymonto-vih »Kmetov« tj. iz poljščine in švedsko Nobelovo nagrajenko Selmo La-gerlof za Goriško Mohorjevo družbo. Če pregledamo bibliografijo »Mladike«, srečamo neštetokrat njegovo ime. Pisal je pesmi, članke, literarno-zgodo-vinske razprave, zbiral je gradivo za zabavo in šalo, neprekosliiv pa je bil v ugankarstvu. V tej stroki je oral ledino. Kot je njegov sorojak Uršič postavljal temelje slovenski šahovski igri, tako je Butkovič uvedel v naše liste zanimanje za to stroko. Leta 1925 je v Mladiki razlagal, kako zastavljamo u-ganke. Tujim izrazom je dal slovenska imena. Tako zvemo, da je homonym-istoimenka, anagram-premena, logo-griph-črkovnica, palindrom-obratnica, šarada-zlogovnica, rebus-podobnica itd. Do leta 1928 so iz raznih krajev Slovenije romala v Zgonik pisma, ki so jih Butkoviču pisali sodelavci Mladike. Vsa ta leta je namreč ostal urednik ugankarskega kotička Mladike in Čol-niča. Pisal je tudi o Vatikanski knjižnici, o Mednarodnem knjižnem trgu in tudi članek »Mati in ljubezen do knjig«. V Mladiki je objavil članke o Goetheju, Flaubertu, Tagoreju, o italijanskem modernem pesništvu, o D'An-nunziju in drugih. Zadnja leta se je posvetil prevajanju. Študiral je slovanske jezike in jezike severnih narodov. Iz poljščine je prevajal Marjo Rodzievvczovno in sicer njeno najbolj brano delo Hrast-Dewaj-tis. Polovico te knjige je prevedel Tine Debel j ak in je izšla v Slovenčevi knjižnici leta 1943. Iz italijanščine je prevajal nabožne stvari, ki so mu jih razmnoževali na stroju, ker jih v dobi fašizma ni bilo mogoče tiskati. Pri Sigmi je izšla knjiga »Ljubezen in sovraštvo«. Butkovič je bil zelo delaven. Svojih zmožnosti ni precenjeval. Ljubil je skromnost, domačo zemljo in domačo pesem. Že leta 1911 je zapisal v črtici Majev spomin: »Osrčje Azije poznaš in izvir Nila ti ni neznan, domovina pa ti je tuja, prijatelj! Literaturo Rusa in literaturo Španca poznaš, na biblijo pa je legel že davno počitniški prah. Pesmi ti zlaga, pa še Davida in Salomona ne pozna! ... Poet, in nisi še užival prave poezije!« Ni napisal veliko pesmi. Večina teh je odmev na grozote svetovne vojne: Ob zadnji uri, Vojaško pokopališče, Samotni grob, Naš november, Mrtvih dan 1915, Soseda, Grob neznanega vo- jaka itd. V nekaterih pesmih pa izpoveduje svoje notranje krize in boje. Zelo lepe so Butkovičeve črtice. Ko jih človek prebere, začuti, da je vse narekovala ljubezen do matere in da je vodilni motiv njegove proze prav mati. V drugem letniku Mentorja (1909/10 št. 7) je objavil črtico Svoji materi, kjer pravi: »Imam pa še Tebe, samo Tebe. Kakor trta, kateri je zlo-česta roka izrula oporo, bi bil klonil k tlom, brez energije in brez upa v bodočnost, ko bi Tebe ne imel, edino voditeljico v resnih dnovih. Zato naj Ti bodo v tem in v bodočem času posvečena vsa moja dela in vsi moji nameni!« V črtici Joža (Mentor 1911/12 št. 11) opisuje mladega dijaka, ki ni občutil materine ljubezni: »Daleč za njim je bilo nekaj, na kar je Joža mislil v jutrih in večerih in ni mu šlo iz spominov, četudi niso bili veseli. Bilo je materino srce. Kakor sončnica za soncem, tako so se v duhu obračale oči, da bi ga ugledale in se zveselile v njem. Nedolžna živalca se stisne k materi, da jo ogreje in varuje pred nezgodo, in bi človek ne? Mati! Kakor kol v vinogradu, na katerega se opira vinska trta! Mati! Blagor miu, ki jo ima, in dvojno srečen, ako ga ljubi: gorje mu, ki jo je izgubil po lastni krivdi in dvojno gorje, ako ga ni ljubila; in blagor in gorje za onegai, ki je ljubil in ni bil ljubljen.« V črtici Krizanteme — ve vzcvetite! opisuje malega Milka, ki hodi jokat na materin grob in pravi: »Nehalo je biti zanj tisto dobro -srce, ki ga je nadvse ljubilo, otrpnili sta roki, ki sta ga to-likrat božali in ugasnil je ogenj na ustnih, ki so ga tolikrat poljubile na bledo lice. Vse so mu zagrabi i z materjo'. Še solze so mu ukradli, edino tolažbo v življenju ...« Tudi v Črtici naše zakotne doline opisuje mater, ki je šla v mesto obiskat bolnega sina. Našla ga je na mrtvaškem odru. Vse njene na,de so se razblinile in kmalu nato je tudi sama izdihnila. V črtici Dom ob akacijah (Mentor 1908/1909 št. 9) pripoveduje o dekletu, ki je kljub materinim prošnjam odšla v svet. Tam je zbolela. Bolna se je vrnila domov in pripoveduje prijatelju: »Ali veš, Rasto, kaj je materina ljubezen? Nisem je poznala prej, a sedaj jo poznam. Vem za tisto ljubeče, žrtvujoče, skrbi polno srce, kateremu sem tako lahkomišljeno nasprotovala, vem za izraz očesa, ki me je spremljal po vseh potih, vem za srečo, ki je samo doma ... In to je, ki tli v srcu, ki peče, ki grize ...« In zaključi: »Niso-li to naši ljudje, naši odrasli otroci, ki šele v tujini spoznajo materino ljubezen? Ni-li mnogo takih domov ob akacijah?« Po vsem tem nam je laže razumeti, zakaj ie hotel biti pokopan poleg svoje matere in je dal napisati na njen grob Finžgarjeve besede: Delo in skrb je bilo njeno življenje ljubezen in vedro lice ji je bila luč v vseh borbah — Močna, prava svetopisemska žena, ki ni nikdar klonila pod križem. Na koncu naj omenim tudi njegovo ljubezen in skrb za cerkve, kjer je služboval. Ker je več let preživel na Krasu, je spoznal vse vrste kraškega marmorja. Domačo sovodenjsko cerkev je s kraškim marmorjev tako lepo okrasil da si je -s tem postavil še lepši sporne nik, kot bi ga imel na svojem grobu JOŽKO KRAGELJ Andrej Uršič pionir slovenskega šaha Prihodnje leto bo minilo 110 let odkar se je rodil šahist Andrej Uršič Na Primorskem žal malokdo ve za njega, čeprav je bil naš rojak. Rodil se je 28. septembra 1864 v Sovodnjah ob Soči. Študiral je v Go Andrej Uršič rici. Bil je sošolec bivšega goriškega kanonika Ignacija Valentinčiča. Posvečen je bil 6. julija 1890. Služboval je kot kaplan v Kanalu, nato kot vikar v Orehku in v Oblokah, odkoder je prišel v Goriška Brda in pastiroval v Šlov-rencu do začetka prve svetovne vojne. Od tu so ga Italijani odpeljali v internacijo. Skoro štiri deta je preživel v Firencah. Ni se mu dobro godilo. Dne 15. maja 1918 je takole pisal svojemu prijatelju: »Če bom še ostal tu in koliko časa bom ostal, ve samo Bog in krajevna kvestura. Sijajno se nam godi. Na nakaznico dobimo mesečno 800 gramov paste ali riža ali koruzne moke. Dnevno dobimo 13 gramov olja, 280 gramov kruha in 4 sladkorja (saharina), če ga imajo. Slanine sploh ne dobiš, salama stane 18 lir kilogram. Maslo in sir spadata v stari vek ... Za stanovanje moram plačati. 100 lir mesečno. Mesto je natrpano, ker je prišlo 57.000 begun-- cev iz Benečije in Furtanije ...« Iz internacije se je vrnil leta 1919 in je do svoje smrti služboval na Vo-gerskem. Umrl je 1. septembra 1925. Uršič se je že kot dijak navdušil za šah. V hribovski župniji, kjer ni imel veliko dela, je v dolgih zimskih večerih šahiral. Preštudiral je razne nemške , učbenike in priročnike in začel tudi sam sodelovati v nemških revijah. Gotovo se je zanimal za dijake in z dijaki šahirai. Ko je zvedel, da so v Ljubljani začeli izdajati dijaški list »Mentor«, je kmalu navezal stike z urednikom in mu poslal svoja »Navodila za šahovsko igro«. Že v peti številki prvega letnika zvemo, da so prišli prvi zgodovinski podatki o šahu iz Kitajske, da je okoli leta 960 prišel šah v Arabijo in da so ga križarji prinesli v Evropo. Nato dijaku nazorno pripoveduje, da mora biti šahovnica tako postavljena, da ima beli in črni na desni strani belo vogalno polje. Bela dama mora biti na belem, črna pa na črnem polju. Regina regit colorem - kraljica določa barvo ! Zatem razlaga, kakšno pot imajo posamezne figure in vse to prikazuje na diagramih. Nekatere stvari še posebej ponavlja, da bi si vsak dijak dobro zapomnil in mu pravi: Ne jezi se, da stavek ponavljam ! Repetitio mater stu-diorum! Potem našteva razne tehnrcne izraze in pove, kaj je šah, kaj šah-mat, kaj je pat in kaj je rokada. Pove tudi, kaj je »zadušen mat«, kaj je remi, gambit, kaj večni šah in kaj je »osamljen kralj« (roi depouille). Poleg slovenskih izrazov navaja tudi nemške, francoske in angleške. V drugem letniku Mentorja uvaja dijaka v šahovsko partijo in prikazuje partije raznih mojstrov 18. in 19. stol. V tretjem in četrtem letniku Mentorja prikazuje naloge raznih šahovskih mojstrov in med temi tudi svoje. V petam letniku nam pove, kakšne lastnosti mora imeti dobra naloga ter našteva: pravilnost, lepoto in varčnost sredstev. V šestem letniku pa nam zopet naniza nekaj partij, ki so bile odigrane na raznih turnirjih. Kdorkoli želi spoznati zapletenost šahovskih figur, more še danes prebrati navodila, ki jih je napisal naš rojak, duhovnik in šahist Andrej Uršič. ROMAN RUS Vatikanska radijska postaja in njen slovenski program Po vsem katoliškem svetu so leta 1971 praznovali 40-letnico vatikanske radijske postaje. Sedaj pa je dobila svoj dokončni sedež in novo ureditev. Na razpolago ima vso veliko palačo posvečeno Piju XII. v ulici della Concilia-zione. V prvem nadstropju palače so tudi novi prostori sekcije za slovenski program. Vatikanska radijska postaja je izredno važna za katoliške vernike vsega sveta, še posebej za tiste, katerim je edini glasnik njihove vere in njihovega duhovnega življenja, edina povezava s središčem krščanstva in z ostalim svetom. Ne doma ne v svetu ni slovenski tisk nikoli podrobneje poročal o njej. Naj letošnji goriški Mohorjev koledar izpolni to vrzel. I. - VATIKANSKA RADIJSKA POSTAJA NEKAJ PODATKOV IZ PRETEKLOSTI Ko je Pij XI. pristal na lateransko pogodbo, ki je s strani italijanskih oblasti jamčila obstoj, ozemeljske meje in suverenost vatikanske države, je hotel, da je vanjo vključena tudi vatikanska radijska postaja kot vidni znak suverenosti in neodvisnosti Sv. sedeža in kot važno središče apostolata. Dne 12. februarja 1931 ob 16.30 je Viljem Marconi, ki si je vatikansko radijsko postajo zamislil in zgradil na griču za baziliko sv. Petra po najbolj naprednih pridobitvah znanosti in tehnike, ganjen zaprosil Pij a XI. naj spregovori pred mikrofonom, da bo njegov glas slišal ves svet. Pij XI. je s svetopisemsko slovesnostjo prebral svojo poslanico vsemu stvarstvu. Prvič so mogli slišati papežev glas po vsej zemeljski površini. Nadangel Mihael patron vatikanske radijske postaje Kasnejši papeži so se vedno bolj posluževali mikrofonov vatikanskega radia. Danes si skoraj ne moremo misliti, da bi mogel papež v celoti vršiti svoje vesoljno poslanstvo, ne da bi razpolagal s sredstvom, ki tako uspešno odgovarja zahtevam evangeljskega poslanstva. Razlog ustanovitve in stalne skrbi papežev za razvoj in neprestano izpopolnitev vatikanske radijske postaje z vedno novimi pridobitvami znanosti in tehnike je bila predvsem želja, da bi papež razpolagal s čim bolj primernim sredstvom za poslanstvo rešenja vse Cerkve, ki naj bi ga čim bolj približalo drugim pastirjem in vernikom ter vsem ljudem, tudi tistim, ki se zaradi krajevnih pogojev in posebnih okoliščin čutijo ločeni od njega. V radiu ima svojo oporo tudi Sv. sedež za razvoj svojega poslanstva, nav-duševanja, zedinjevanja in vodstva v službi episkopata, ki po vsem svetu vodi krajevne Cerkve, in vse do božjega ljudstva. Istočasno pa vatikanska radijska postaja oznanja v vseh jezikih, na vseh zemljepisnih dolžinah in vse ure dneva tistim, ki ne verujejo, Kristusa: tako vrši tudi misijonsko dejavnost. Vedno se tudi trudi ustvarjati znotraj Cerkve in v svetu solidarne odnose, zlasti v svetu, skozi katerega gre Cerkev kot romarica svojemu večnemu cilju naproti. PROGRAMSKO PODROČJE 1. februarja 1931. Pij XI. s svojo prvo radijsko poslanico vsemu stvarstvu odpre vatikansko oddajno postajo. 1931-1939. Obdobje poskusov in organizacije programov. 1939. Pričeli so z rednimi radijskimi programi na mednarodni ravni. Januarja 1940 je vatikanska radijska postaja oddajala dnevno v številnih jezikih. 1940-1946. V tej dobi je bila vatikanska radijska postaja na razpolago predvsem službi beguncev, pogrešanih vojakov in ujetnikov. To službo je vršil vatikanski obveščevalni urad, 'ki ga je ustanovil Pij XII. pri državnem tajništvu. Po mikrofonih vatikanskega radia so oddali skupno 1.240.728 poročil in poizvedb, kar znaša 12.105 ur oddaj, to je osem ur dnevno. Drugi programi so bili deloma spremenjeni deloma zmanjšani, pač pa so se takoj razširili in povečali po končani vojni. 1948. Vatikanski radio oddaja v 19 različnih jezikih. Po zaslugi pok. patra Prešerna je to leto pričel oddajati tudi v slovenščini. 1964. Število različnih jezikovnih programov se poveča na 32. To povečanje so po eni strani omogočale nove naprave, po drugi pa so ga zahtevale krajevne Cerkve. Da bi dali vsem jezikovnim oddajam skupno osnovno usmeritev, so ustanovili glavno uredništvo, ki je pričelo pripravljati članke in študije o različnih verskih vprašanjih. Vse oddaje mora spremljati bistve- na misel, ki jo daje cerkvena učeniška služba in je izražena v dejavnosti in naukih vsakokratnega papeža. Poslej pričnejo tudi s splošnimi verskimi oddajami, z rožnim vencem v latinščini, sv. mašo v latinščini in italijanščini ter v vzhodnih obredih. Uvedejo tudi glasbene programe najprej občasno nato pa stalno ob torkih in četrtkih. 5. januarja 1967. Vodstvo programov je priznano kot samostojno področje vatikanskega radia in podrejeno neposredno glavnemu vodstvu. 13. junija 1967. Programsko vodstvo in uradi za razne jezikovne programe se preselijo iz bivšega Petrijanskega muzeja v palačo Torlonia. Povečali so število osebja raznih programov, nudili primernejše prostore in delovne pripomočke. Preuredili so urnik oddaj. 1. januarja 1970. Preselitev iz palače Torlonia na stalni sedež v palačo posvečeno Piju XII. VATIKANSKA RADIJSKA POSTAJA DANES V letu 1973 je postal glavni ravnatelj vatikanske radijske postaje italijanski jezuit pater Robert Tucci. Programski ravnatelj je španski jezuitski pater Blajot, ravnatelj za radijski dnevnik in drugo obveščevalno službo italijanski jezuitski pater Farusi, vodja tehnične službe je p. Sabin Maffei. Vsak narodnostni in jezikovni program ima svojega vodjo, namestnika, pisarniško moč in večje ali manjše število sodelavcev. Vatikanska radijska postaja trenutno oddaja sledeče jezikovne programe: albanskega, arabskega, armenskega, beloruskega, brazilskega, bolgarskega, češkega, kitajskega, hrvaškega (vodja jezuit Scheibel), etiopskega, filipinskega, francoskega za francosko Afriko, japonskega, indijskega, an-glešekga, za angleško' Afriko, za angleško Avstralijo, za ZDA, špansko-ameri-ški program, italijanskega (vodja p. Pellegrino), latinskega (vodja češki jezuit Oveeka), letonskega, litvanskega, poljskega (vodja jezuit P. Rostworow-ski), portugalskega, za portugalsko Afriko (vodja jezuit Da Silva), romunskega, ruskega (vodja jezuit p. Bossuyt), skandinavskega, slovaškega, slovenskega (vodja jezuit p. Leskovec), španske- ga, nemškega (vodja jezuit p. Hoff-mann), ukrajinskega in madžarskega; skupno 36 programov. Vseh oseib, ki delujejo na. vatikanski radijski postaji je okrog 260: 18 pri glavnem vodstvu, 144 na programskem področju, 30 na področju radijskega dnevnika in časnikarske in poročeval-ne službe, 74 na tehničnem področju; tem je treba prišteti še 150 stalnih ali občasnih sodelavcev. Pri glavnem vodstvu, na tehničnem področju in na področju radijskega dnevnika ter časnikarske službe so razen štirih ravnateljev in enega podravnatelja, samo laiki Italijani. Na programskem področju pa je 61 redovnikov in redovnic (10), ki pripadajo 22 redovom, kongregacijam in moškim ter ženskim zavodom, 28 svetnih duhovnikov, 35 laikov, 30 laikinj, ki so predvsem pisarniške moči, strojepiske ipd. Nekatere tudi sestavljajo programe in govore pred mikrofoni. Vsi ti pripadajo 35 narodnostim. Glavno jedro odgovornih za narodnostne in jezikovne programe predstavlja 28 jezuitov, ki se izključno posvečajo vatikanskemu radiu. DELAVNOST Vatikanska radijska postaja oddaja tedensko 470 programov, to je 70 programov na dan ali vsak dan 19-20 ur, ki so takole porazdeljeni: za Evropo 259 programov, za Afriko 112 programov, za Ameriko (Severno in Južno) 42 programov, za Azijo 28 programov ter za Avstralijo in Novo Zelandijo 14 programov. Verskih programov je 11, v latinskem in vzhodnih obredih. Tedensko oddaja dva koncerta. Poleg rednega dela postaja izvaja izredne programe, ki se tičejo posebnih slovesnosti iz življenja Cerkve ali delavnosti sv. očeta. Ob kakem izrednem dogodku vatikanska postaja oddaja v povezavi z inozemskimi radijskimi ustanovami tudi 30 programov istočasno. Precej je tudi registracij raznih programov, ki jih vatikanska postaja pošilja v oddajanje raznim državnim in zasebnim postajam. Vsaka oddaja traja redno 15 minut. Programi imajo ali mednarodni značaj kot radijski dnevnik v sedmih jezikih, versko liturgični programi, izredne radijske kronike za posebno važne dogodke Cerkve — in narodnostno jezikovni značaj, kjer se oblika in vsebina oddaj prilagaja posebnim značilnostim narodov, katerim so namenjene. Kot radijska postaja Sv. sedeža ima nalogo oznanjati evangelij kot razode-to resnico in zato oddajati besedo papeža, ki je edini pristni razlagalec evan-geljske poslanice, poročati in komentirati nauk cerkvene učeniške službe, poročati o pastoralni akciji episkopata. II. - SLOVENSKA SEKCIJA VATIKANSKEGA RADIA IN NJEN PROGRAM Prvi, ki je govoril v slovenščini pred mikrofoni vatikanske radijske postaje je bil takratni gojenec jezuitskega zavoda Germanika v Rimu, sedanji mariborski škof dr. Maksimilijan Držeč-nik. Skupaj s pok. kardinalom Stepin-cem, s katerim sta bila sošolca in ki je govoril v hrvaščini, sta sodelovala pri prenosu obreda svete maše za veliko nedeljo leta 1931. Slovenska sekcija vatikanskega radia pa je pričela delovati leta 1948 na pobudo pokojnega slovenskega jezuitskega patra asistenta za slovanske narode Antona Prešerna, Najprej jo je vodil p. Jakob Žibert SJ. Vse je moral delati sam: iskati snov za oddajo, jo prepisati na stroj in jo oddajati. Za svoj trud ni prejemal nobenega plačila. Sredi leta 1950 pa je prevzel vodstvo rednih oddaj pok. duhovnik Anton Iskra. Vodil jo je do svoje smrti, to je do januarja 1967. Pri delu so mu pomagali gg. Mihael Vodeb in France Do-linar ter laik Roman Rus, ki še vedno sodeluje v sekciji. Od januarja 1967 do 1. julija 1971 je deloval v slovenski sekciji duhovnik Mihael Vodeb, ki se je potem za stalno vrnil v domovino. Pri delu so mu pomagali gojenci Slo-venika gg. Jožef Markuža, Drago Kle-menčič in drugi. Kot pisarniške moči jn občasne napovedovalke so se v tej dobi vrstile: šolska sestra Gabrijela Koncilija in gospodične Pepca Turk, Milena Dvoržak, Mira Zorko, Rozi Ku-kar in Marija Vodeb. S 1. julijem 1971 je bil imenovan za vodjo slovenskega programa jezuitski pater Pavel Leskovec. Pomagata mu uršulinska sestra Bernardina Kopač in laik Roman Rus. Ob ustanovitvi slovenske sekcije sta bili na razpolago za slovenski program samo dve oddaji na teden. Z leti smo prišli na štiri, nato na pet in šest oddaj ; meseca junija 1969 pa smo pričeli oddajati vsak dan. Na drugem mestu smo že poročali, kako se je spreminjal sedež oddaj. Vse dokler ni vatikanska radijska postaja dobila začasni sedež v palači Torlonia 13. junija 1967, slovenska sekcija ni imela na postaji nobenega prostora: vsak sodelavec je pripravljal in sam napisal oddajo doma. Pač pa so ga po letu 1950 peljali z avtomobilom s trga sv. Petra na Vatikanski grič in nazaj. Za trud v začetku ni nihče prejel no bene odškodnine; kasneje so pričeli plačevati 500 lir za oddajo in so vsoto dvigali za nekaj stotakov več skozi več let dokler ni prišla do 1.500 lir. Leta 1967 so izvedli notranjo ureditev vseh sekcij za različne jezikovne programe. Določili so poseben honorar za vodjo, za namestnika, za pisarniško moč in za sodelavce. Prav tako imajo zdravniško oskrbo. Svoje delovno razmerje imajo prvi trije urejeno s pogodbo. Nima pa nihče pravice do pokojnine. Sodelavci navadno nimajo pogodbe. Če pripravljajo sestavke in oddaje vsak dan, jih pišejo na stroj in govore pred mikrofonom, dobe mesečno 80.000 lir. Občasni sodelavci prejmejo nagrado po množini njihovih storitev. Vse do leta 1969 smo imeli slovenske oddaje ob različnih urah. Tega leta pa je bil končno le uveden enoten urnik tudi za slovensko oddajo in sicer vsak dan od sedmih zvečer. Čas trajanja je za vse enak: 15 minut. Slovenski program oddaja vatikanska radijska postaja trenutno vsak dan ob 19h na kratkih valovih 48.47 s frekvenco 6190 kiloherzov na sekundo, 41.38 s frekvenco 7250 kiloherzov na sekundo, 31.10 s frekvenco 9645 kilo herzov na sekundo, in na srednjem valu 196 s frekvenco 1529 kiloherzov na sekundo. Slovenska sekcija je dobila prvič zase posebne prostore v palači Torlonia dne 13. junija 1967. Nato se je skupno z drugimi sekcijami za stalno preselila v novo palačo Pij a XII. na cesti della Conciliazione, ki vodi od Angelskega gradu do trga sv. Petra. Tu je sedaj opremljena z vsem potrebnim. Deluje dopoldne in popoldne. Sedaj so v palači tudi režije in študiji za registracijo oddaj, tako da je vse delo osredotočeno na en sam prostor. Do leta 1967 je bil kot vsi drugi tudi slovenski program oddajan direktno. Po tem letu pa so tudi v vatikanski radijski postaji pričeli vse oddaje registrirati in oddajajo samo vnaprej registrirane oddaje. Slovenske oddaje registrirajo ob 17.45. Sistem je boljši, ker lahko napovedovalca vsaj večje napake sproti popravita. Po letu 1956 dobiva vsaka sekcija tako tudi slovenska, radijski dnevnik in drugi material v italijanščini v uporabo pri sestavi oddaje. Dnevnik je gotov ob 15h. Posamezne sestavke, kon-verzacije, komentarje in podobno pa sestavi j alci pripravijo sami; za to morajo imeti posebno vnaprejšnje dovo ljenje. Kontrolo nad raznimi programi vrši poseben jezuitski odbor sestavljen iz redovnikov raznih narodnosti in vatikansko državno tajništvo. Slovenska sekcija ves čas svojega obstoja ni prejela nobenih resnih pritožb. Program slovenskih oddaj je bil posvečen od vsega početka potrebam slo venskih poslušalcev. Čim več prostora dejavnosti sv. očeta in vestem iz kato liškega sveta, življenju Cerkve v središču in njeni dejavnosti po svetu. Vsak vodja je dodal po možnosti in sposobnosti to, kar je uvidel kot posebej potrebno. Počasi so bile v program uvrščene oddaje posvečene krščanskemu socialnemu nauku (v tem smo bili prvi med vsemi vatikanskimi jezikovnimi programi), posebne oddaje za nedeljske misli, za razna posebna verska vprašanj a ipd. Tako imajo danes poslušalci slovenskega programa vatikanskega radia že vrsto različnih oddaj: za otroke, za mladino, za bolnike, za duhovnike, za intelektualce, za misij one, za izseljence, za delo proglasitve Slomška in Barage za blažena, odajo za duhovno razmišljanje za nedeljo, oddajo posvečeno pregledu dogodkov enega tedna v Vatikanu, potem pa občasne intervjuje, oddajanje komentarjev velikih dogodkov v Cerkvi in podobno. S slovensko sekcijo sedaj sodeluje že mnogo Slovencev v domovini in po vsem svetu. Tudi dopisniki se oglašajo iz vseh delov sveta. Poleg številnih duhovnikov, v Rimu, ki so se vedno radi odzvali, kadar so bili naprošeni za pripravo kake oddaje, so bili najzvestejši sodelavci slovenski škofje, kadar so prišli v Rim. Tako smo imeli možnost, da smo sledili poteku vseh velikih dogodkov v katoliški Cerkvi v zadnjih letih, med njimi koncilu in sinodi, v prikazih, ki so nam jih nudili slovenski škofje. Tudi ob drugih priložnostih so škofje za večje dogodke v Cerkvi prevzeli nalogo, da so jih opisali v vatikanskem radiu. Tako tudi otvoritev Slovenika. Kot vsi jezikovni programi, mora tudi slovenski slediti ciljem in namenom vatikanske radijske postaje, in ne more iz njenih meja; zato so oddaje predvsem posvečene življenju Cerkve v središču in po svetu in se načelno ne nanašajo na vesti in poročila, ki jih v Sloveniji lahko poslušalci zvedo na drugi način. Sedanje vodstvo slovenskega programa se trudi in ima namen tudi v bodoče skrbeti za to, da bodo oddaje čim bolj zanimive, čim bolj pestre in čim bolj privlačne. Posebna skrb je bila in bo posvečena pravilntmu slovenskemu jeziku in tekoči razumljivi iz-govarjavi. Neprijetnost in težava je posebej v tem, da se sodelavci, razen enega, zadnjih šest let vsako leto menjajo; zato so spodrsljaji in pomanjkljivosti neizogibne. Vsi pa, ki jim je pri srcu vedno boljši slovenski program vatikanskega radia, naj sodelujejo in pomagajo vodstvu z nasveti, predlogi, sestavki in dobro voljo. Ob zaključku tega pregleda še poslednjo misel: naj bi vatikanska radijska postaja in njen slovenski program vedno zvesto spremljala težnje in življenje Slovencev doma in po svetu in jim nudila luč v temnih dneh. Palača Leona XIII. - Sedež ravnateljstva vatikanske rad. postaje VIKTOR KOS - bivši dekan v Komnu Kraševci in Rihemberžani v vojni internaciji na Bavarskem Ob 30-letnici požiga Komna in Branika-Rihemberga Slovenski partizani so dne 2. februarja 1944 napadli nacifašistično kolono v Dovčah, na robu kraške planote, kjer se cesta prevesi proti Braniku. Pobili so 82 nacistov in fašistov. Ze 15. februarja 1944 so Nemci iz maščevanja za ta poraz požgali Komen in Rihemberg-Branik ter odpeljali iz teh dveh župnij 1100 ljudi v internacijo na Bavarsko. Takratni komenski dekan Viktor Kos je napisal kroniko o vojnih dogodkih in o tej internaciji. Tu priobčujemo nekaj poglavij o življenju slovenskih ljudi v vojni internaciji na Bavarsketn, ki je potekalo precej drugače kot po drugih nemških taboriščih. Dne 29. februarja 1944 zvečer, ko smo že skoraj vsi zaspali, pride policist v našo barako in pokliče mene, naj se takoj zglasim pri Lager-komandi. Kaj bo pa zdaj? Grem. Lagerkoman-dant Huber mi pravi, da bom moral nekaj tolmačiti, češ da je prišla nova skupina Italijanov, katerim bo on govoril, jaz pa prevajal. Luna je sijala, ko sva stopila iz lagerja na cesto. V luninem svitu je stalo lepo v vrstah 600 mož. Komandanta sem vprašal, iz katerega konca Italije so, a mi ni znal natančno povedati. Mislil sem si: Bog ve, če niso to taki Italijani kot mi? Ko stopiva skozi vrsto mož, da se povzpneva na stražni stolp, od koder bo govoril, vprašam najbližjega kar po slovensko: Odkod ste? Odgovor: Iz Nabrežine, Sesljana, Mavhinj itd. Sedaj sem vedel, v kakšni italijanščini bo treba govoriti. Komandant se oglasi: Obveščeni smo, da imajo nekateri izmed vas pri sebi orožje. Sedaj vas bomo ob vstopu v lager preiskali. Pri komer bo orožje, bo ustreljen. Kdor ima torej orožje, naj ga nemudoma vrže od sebe, dokler je še čas. Zdelo se mi je, da to ne bo držalo. Prevedel sem jim. Nihče ni ničesar odvrgel, ker orožja ni imel. Veseli smo bili srečanja z domačini, čeprav v takih razmerah. Prinesli so nam tudi mnogo novic od doma. Mi, ki smo bili že nekoliko vajeni lagerja, smo jim šli na roko. Prevzeli in prenesli smo razne vrednosti iz »nečiste« na »čisto« stran lagerja, da ne bi tega izgubili kje v »vicah«. Nekaj dni zatem, dne 1. marca, ko je večina naših ljudi odšla že na delo. sva dobila s kaplanom Renerjam zaželeni Ausweis - dovoljenje za dnevni izhod iz lagerja. Z nekoliko mešanimi občutki sva se prvikrat razmeroma prosta podala po bližnjici skozi borov gozd proti Neu-marktu. Vsa tla v gozdu in sploh v okolici so peščena, z mahom porasla. Nikjer nobenega grma ali podrasti, sama borova debla. Mah ob določenem času grabijo menda za steljo. V mestece sva dospela čez most in skozi monumentalni vhod. Okrog mesta je še precej starega zidu. Pri vhodu naju sredi ceste ustavi gospa Frida Zimmermann, pekovka in naju vpraša, če nisva midva tista dva duhovnika, ki sta pred nedavnim prišia v lager z veliko skupino drugih ljudi. Pritrdiva ji. (Ljudje so vedeli, ker sem pred nekaj dnevi po dobrem starejšem pazniku obvestil župnika, da smo v lagerju.) Potem nama pokaže hišo tam blizu in pravi, da sva tja povabljena. Začudena stopiva v hišo ob stari gotski cerkvi. To je bila podružnica, zraven pa duhovnikovo stanovanje. Glavna župnijska cerkev je bila drugje. V hiši naju veselo sprejmejo g. Ludvik Heigl in dve njegovi sestri, Rezi in Ana, ki je slepa in gluha. Pravijo nama: Naš brat Heribald (benediktinec) je ravno včeraj odšel z dopusta zopet na fronto in mi vaju sprejmemo namesto njega, kakor brata. To ni bila le prazna beseda, ker sva ves čas bivanja na Bavarskem čutila, da bi za brate nihče ne mogel bolje skrbeti, kakor so ti ljudje skrbeli za nas. Takoj so nama postregli z vsem, kar so imeli in poslušali našo zgodbo o požigu, pregnanstvu, lagerju itd. Niso mogli verjeti kaj takega. Ko sva se pozanimala za njih odnos do nacizma in Hitlerja, so se zasmejali in se čudili, da smo sploh mogli podvomiti v tem pogledu. Bili so enakega mišljenja kot mi in pozneje smo videli, da so tudi mnogi izmed njih morali pretrpeti preganjanje in smrt. Ta hiša je stala na Hofplan 3. Čudovita dru- žina. En brat duhovnik, drugi redovnik, dve sestri redovnici in dve teti redovnici. Skupaj so živeli le omenjeni trije. Težko je popisati, koli-jo dobrega so nam naredili v tistih 15 mesecih. In brez naveličanja. Vedno so dajali s takim obrazom, da se je očitno videlo, da so bolj srečni oni, ki dajejo, kakor mi, ki prejemamo. Za plačilo jim je bil dovolj in nadvse dragi preprosti: Vergelt's Gott! (Bog povrni!). Vse so vedeli, kdaj je naš rojstni dan, kdaj obletnica nove maše in to primerno praznovali. Ob taki priložnosti je prišla na mizo tudi kakšna torta in za smeh celo s kljukastim križem dkrašena. Po pravici smo to hišo imenovali Betanija. Tam so bili Lazar, Marta in Marija, tu pa Ludvik, Rezi in Ana. Lager smo imenovali Jeruzalem, kjer je bil tudi pekel in vice. Heiglovi sami seveda niso mogli vsega prispevati. Bilo pa je dobro organizirano, da so sosedje in drugi k njim prinašali, kar so mogli. V tistih časih to ni bilo lahko, ker je bilo vse racionirano in se v nobeni trgovini ni dobilo ničesar. Razne dobre gospe pa so kljub temu marsikaj iztaknile, kar smo v lagerju potrebovali: obveze, zdravila, glavnike, cuclje za otroke itd. V tem pogledu je vladal strog red in gorje, če bi kaj takega odkrili. Šlo pa je vse gladko. Če je policija pri vstopu v lager hotela vedeti, kaj prinašava, sva imela vedno pri roki dovolj živilskih kart, češ da so nam jih poslali naši ljudje z dela in da kupujemo na ta način. V resnici pa nismo nikoli plačali niti marke, ki pa nam jih tudi ni manjkalo, če bi bilo treba. Pomagali so nam z večjim veseljem kot Prusom, ki so bili prav tako pregnani zaradi bombnih napadov, npr. iz Hamburga. Ti so bili večinoma protestanti in nacizmu naklonjeni, zato jih Bavarci niso marali. Od Heiglovih sva šla k župniku Mittenhuber-ju pri glavni gotski cerkvi sredi mesta. Tudi župnik nam je mnogo pomagal, a ne toliko kot Heiglovi. Določil nama je, kje bova maševala. G. kaplan bo maševal pri Ambulanten,schwe-stern. To so sestre-nune, ki skrbe za bolnike v župniji. Vsaka ima določeno ulico in skrb za tamkajšnje bolnike. Če je potrebno, ostane pri bolniku tudi ponoči in obvesti župnika, če je treba prevideti bolnika. Meni je določil, da bom maševal pri šolskih sestrah ali notredamkah, ki imajo svoje bivališče blizu Heigla. Tudi te so bile pregnanke. Hitler jim je zaplenil redovne hiše, kjer je nastanil »Hitlerjugend« (hitlerjansko mladino), same pa so si morale pomagati kakor si bodi. Duhovniki so jim takoj poskrbeli in preuredili neko dvonadstropno hišo, kjer so bile za silo stisnjene. Kapelo so imele čisto pod vrhom strmega ostrešja, kakor so v splošnem grajene strehe v Nemčiji. Zelo so bile začudene nad našo zgodbo in obenem vesele, da bodo imele tako pogostoma sveto mašo. Vedno so mi priporočale nešteto namenov, na katere naj se spomnim pri sveti maši. Čeprav so bile same odvisne od dobrih ljudi, so kljub temu skrbele tudi za nas. Ne le za dober zajtrk po maši, pač pa za mnogo drugih dobrot, ki sva jih nosila v taborišče. Neka stara redovnica je zložila tudi dolgo pesem o naši usodi in internaciji. Po skoraj treh tednih sem dne 5. marca zopet maševal pri teh nunah. S kaplanom sva šla tudi v Polling 'k župniku, s katerim smo po stražarju dobili pismeni stik. Tudi ta je bil naš stalni dobrotnik, kadar koli smo prišli k njemu. Tudi proti nacistom je zelo odločno nastopal. Nekoč so se v bližini Pollinga iz sestreljenega letala spustili ameriški padalci in so jih nacisti na tleh pobili. Župnik je proti takemu divjaštvu javno nastopil v cerkvi. Cerkev je zelo lepa. Pod korom je na površini nekaj kv. metrov prirejeno miniaturno pokopališče z malimi grobki, na katerih so imena padlih. Taka pokopališča smo videli tudi po drugih cerkvah. Srečevala sva se tudi z mnogimi drugimi duhovniki, ki so naju vabili na svoje pastoralne konference. Bilo je zelo zanimivo. Shajali so se kar v kakšni gostilni, pili pivo in konferirali. Vabili so naju na razne strani na obiske. Rada sva se odzvala. S seboj sva vzela prazne vreče, v lager pa sva vedno prinesla polne, da so bili tudi ljudje deležni najinih obiskov. Nekega dne sva šla 19 km daleč v Seligen-porten, kjer je cistercijanski samostan. Tu sva srečala p. Theobalda Racha, ki je govoril izvrstno slovensko, čeprav je bil Bavarec. Študiral in novo mašo je imel v Stični na Dolenjskem. Tudi tamkajšnji opat je bil bivši predstojnik cister-cijancev v Stični. Ker sem vedel in izkusil, da so Bavarci zelo verni in pobožni (otroci so vsi hoteli poljubiti duhovniku roko na cesti), sem tega patra, ki je bil dolgo časa v Stični, vprašal, kaj se mu zdi, komu bi dal prednost glede vernosti — Bavarcem ali Dolenjcem? Odgovoril je: Dolenjcem. Ne vem, kakšne so bile nekdaj razmere na Dolenjskem, a jaz sem mislil ravno obratno. Ko sva prvikrat obiskala Seligenporten, sva | bila prijetno presenečena, ko sva blizu samosta-\ na zaslišala mlade fante, ki so govorili sloven- Isko. Zvedela sva, da je v tamkajšnjem samostanu, ki ga je Hitler zaplenil redovnikom za svoje namene, okrog 60 slovenskih otrok, večinoma t brez očeta in matere, katere so jim Nemci po-| bili- Te otroke so pripeljali v Nemčijo, da jih ■ ponemčijo in vključijo v nemški Rajh. P. Theo- Ibald nam je pozneje pripovedoval, da imajo iz samostana, kjer stanujejo ti otroci, neki skriven [ prehod do zakrstije in cerkve, koder prihajajo F ti otroci ponoči k sv. zakramentom. P. Theobald f je prinašal otrokom in nam tudi slovensko čtivo. V nekaterih krajih smo naleteli tudi na nune-notredarake, ki so dobro govorile slovensko in ■ znale slovenske nabožne pesmi. Tudi te nune f so bile prej na Slovenskem. Taka iznenadenja C v tujini so prav prijetna. Nekega dne sem srečal majhnega grbastega j duhovnika, trdega Bavarca, ki je imel nemško-I slovenski slovar in se je informiral o izgovarjavi K posameznih besed. Kdo bi mogel pričakovati, da I se Nemec v tujini zanima za take reči. V zvezi t s tem naj omenim, da smo v lagerju srečali ne-I kega Litvanca, ki je trdil, da je doma stalno ■ poslušal radio Ljubljana in da mu silno uga-I jajo slovenske pesmi. Tudi nam je bilo všeč I njihovo petje, ker ima sorodne melodije. V nekem bunkerju sem med bombardiranjem ■ naletel na Nemko, ki je bila vsa navdušena za ■ srbsko folkloro, katero je študirala na kraju I samem v Jugoslaviji skupaj z možem, s katerim I sta to snemala in propagirala. Kmalu po našem prihodu v Neumarkt sva I šla tudi v Mariahilfsberg. To je Marijina božja j pot na hribčku uro daleč od lagerja. Zraven je dominikanski samostan, v katerem je bila prav I tako Hitlerjugend. Redovniki pa so stanovali v hišici-gostilni, ki je bila prav tako last samo t stana. Tu sva srečala predstojnika p. Gebharda Heyderja. Čudovit mož. Takoj nama je zaupal in začel udrihati čez Hitlerja in nacizem. Lepo K nama je postregel. Pozneje sva bila še večkrat | tam in sva na Veliki teden pomagala pri obre-I. dih. Cerkev je bila vedno polna romarjev iz Neumarkta. Patrove pridige so bile zelo ostre. I Govoril je: Bombe, ki padajo na Nemčijo, so I kazen božja, ker smo se oddaljili od Kristusa. Ne bo bolje, dokler se ne povrnemo k Njemu. Nacisti so imeli povsod svoje prisluškovalce. Tudi njega so aretirali in ga zaprli. Zaprt je bil Prav blizu cerkve, ;ki jo je upravljal g. Heigl. t Samo dvorišče je bilo vmes. Med službo božjo so bila okna v tisto smer vedno odprta, da je mogel od daleč prisostvovati obredom. Obhajila mu duhovnik ni mogel nesti, pač pa mu ga je nekajkrat nesla Heiglova sestra Rezi. Upravnik zapora in njegova žena sta bila namreč zelo dobra. Pozneje pa so patra prepeljali v Ntirn-berg, kjer so ga zasliševali in sodili. Pri zasliševanju jih je pater naštel nacističnim sodnikom še veliko več kot na prižnici. Zato so ga obsodili na smrt. To nam je pripovedovala njegova sestra, ki je bila zaposlena v našem lagerju pri nemški kuhinji (vsi Nemci so morali biti v organizaciji Arbeitdiensta). Ta sestra ga je hodila večkrat obiskovat med strašnimi bombnimi napadi na Niirnberg. Rekla je, da je bilo ko v peklu. Med bombardiranjem so morali jetniki ostati v svojih zaporih, vsemu izpostavljeni. Ker patra niso takoj usmrtili, so ga rešili Amerikanci v bližini Dachaua. Pater je pozneje sam popisal svojo zgodbo, kako so ravnali z njim. (Imam prevedeno v slovenščino.) Ker govorim o zaporu, naj dodam še to. V naš lager je prišla neka Klavdija Čebokli, doma iz Robiča pri Kobaridu, študentka kemije. Nekaj časa so jo pustili z nami, potem pa so jo prepeljali v zapor v Neumarkt. Po sestri Rezi sem jo priporočil upravniku, ki je lepo ravnal z njo in jo vzel v svoje stanovanje, kjer je kaj pomagala. Pošiljali smo ji živež in tudi pisal sem ji. Po sestri Rezi sem vprašal upravnika, če mu moram pismo prevesti na nemško. Rekel je, da ni treba, da duhovniku zaupa. Ko je Rezi prvikrat prišla na obisk h Klavdiji, je Klavdija od veselja jokala. Tudi Rezi je jokala in še upravniku so prišle solze v oči. To je bil izvrsten mož. Klavdijo so od tam odpeljali in vsi smo mislili, da je končala kje v koncentraciji. Tudi upravnik je bil tega mnenja. Po vojni pa sem povpraševal po njej na Kobariškem in zvedel, da je še živa, da živi v Beogradu. Bavarci so dobri ljudje. Duhovniku brezpogojno zaupajo. S kaplanom sva stalno nosila duhovniško obleko, drugače bi ne uživala zaupanja. Njih versko življenje in obnašanje v cerkvi je zelo vzorno. Ne zamujajo, raje počakajo. Moški pri službi božji glasno sodelujejo. Tudi rožnega venca jih ni sram. Pri zbornih mašah je inženir stopil na prižnico v vlogi predmo-lilca ... Pri ljudskem petju pojejo vsi enoglasno. Imajo pa tudi dobre zbore. Nemci so na splošno malo čustveni ljudje. Ko pride vojak s fronte na dopust, se prav malo pozdravljajo. Gre kar na delo. Delajo pa kakor živina. Orali so, če je bilo lepo vreme ali pa dež. Vina, vsaj Bavarci, skoraj ne poznajo, pijejo le pivo. Pivovarn je veliko. Duhovniki dobivajo masno vino iz Renske doline. Kar dozori v naravi, vse poberejo: brusnice, maline, robidnice, smokvice in podobno. Vse to dobro konzervirajo. Imajo cele zaloge takih konzerv. Juhe ne marajo, zlasti zvečer jedo le kakšno prekajeno meso. Poznajo vse vrste klobas, salam itd. S kavo ne jedo suhega kruha. Vse mora biti namazano. Pri njih mora biti stalno moč-nata jed z vloženim sadjem, marmelado ipd. Nisem jim mogel dopovedati, kaj je koruza. Narisati sem jo moral. Polente sploh ne poznajo. Tudi kostanja ne. Prvič so ga videli, ko smo ga jim mi pokazali. ŽIVLJENJE V LAGERJU Neprestan direndaj. Transporti ljudi prihajajo, drugi odhajajo. V teh so vsakovrstni ljudje vseh narodov Evrope razen Švicarjev in Portugalcev. Največ je Poljakov, Ukrajincev in Rusov. Prišli so tudi črnogorski in albanski pastirji, taki, kakor so jih pobrali kje na paši, v njihovih originalnih nošah. Sredi lagerja so plesali kolo ob spremljavi najpreprostejših piščali. Vsi prišleci so imeli s seboj le najnujnejše. Barake so bile natrpane z ljudmi. Izpod strehe so pozimi ob oknih visele dolge ledene sveče. Vendar mraza nismo čutili, ker nas je bilo mnogo in so nam dajali nekaj premoga za kurjavo. Spomladi in ob deževju pa je kapljalo skozi streho, da smo si morali pomagati z raznimi konzervnimi škatlami, ki smo jih obešali pod strop, da ni padalo na nas. Notranja policija ali reditelji so bili Rusi, ki so bili že od prej v lagerju. Na neki poseben način so destilirali razne stvari in si pripravljali alkohol, da so se upijanili. Potem pa so se prepirali, posebno zaradi kake ženske. Vse je bilo pod snegom tja do maja. Prišli so tudi Ukrajinci iz Galicije. Med njimi je bilo 12 grško-katoliških duhovnikov. Starejši so bili poročeni, s kopico otrok, mlajši pa so bili neporočeni. Vprašali smo jih, kako to? Povedali so nam, da je po prvi svetovni vojni neki gališki škof postavil pogoj za vstop v semenišče: celibat. Trenutno je bil zastoj. Potem pa so pod temi novimi pogoji stopili v semenišče bivši vojaki, ki so se vrnili s fronte. Nato je iste pogoje stavil še drugi škof, tako da je v Galiciji samo škofija Przemisl s starimi pogoji glede tega. Rekli so, da imajo neporočeni du- hovniki pri ljudstvu več ugleda. Z nami je bil tudi tajnik grško-katoliškega metropolita Sčep. tyokega in nekaeri bazilijanci tj. grško-katoliški redovniki, ki niso poročeni. Ti so zelo pobožni, njih cilj je zedinjenje. Nosijo brado. Pripovedovali so marsikaj zanimivega, npr. kako je prinesel polkovnik NKDV svojega otroka tajno h krstu. Pozneje pa istega otroka želi krstiti njegova žena in vsa vesela zve, da ima tako vernega moža. Prej si torej niti mož in žena nista zaupala. KRŠCEVANJE V BARAKI Krstil sem v Neumarktu 65 otrok in pozneje v Deggendorfu še dva. Nekateri otroci so bili že 5-6 let stari, rojeni kje v Rusiji. Neki imeniten Litvanec je želel, da bi mu otroka krstil po litvansko. Rekel mi je, da se njih jezik izgovarja točno kot je pisan. Ves obred mi je napisal na stroj in postavil tudi akcente na besede. Vse primere krstov in pogrebov sem seveda točno vpisoval in skrbel, da je bilo vse to vpisano tudi v župnijske matrike v Neumarktu, da bi pozneje mogli dobiti potrebne dokumente. Gestapo me je zaradi tega vpisovanja poklical na policijo v Neumarkt. Zahtevali so, naj prinesem tudi zapisnik. Pridržali so ga in sem mislil, da ga ne bom več videl. Cez nekaj tednov pa so mi ga zopet vrnili. Verjetno so iskali, če delam kakšne opombe pri pogrebih (vzrok smrti?). Tega pa iz previdnosti nisem beležil. Svoje zahteve so opravičevali, češ da vse to vpisuje že Arbeitsamt. Rekel sem jim, da jaz rabim za cerkvene potrebe, zlasti za svoje ljudi. Korespondenca. Ker smo nekateri ostali v lagerju, je bila tu nekaka centrala, kjer se mi je nabralo od 400-500 naslovov naših ljudi, ki so bili raztreseni na delu po celi Bavarski. Imel sem veliko dopisovanja. Ljudje so poročali, kako se jim godi in vpraševali po novicah iz domovine in iz lagerja. K nam so namreč prihajali vedno novi in so nam prinesli novice, ki so vse zanimale. Zelo važno je bilo tudi posredovanje naslovov med našimi ljudmi samimi. Drugače bi ne vedeli drug za drugega. Včasih je bilo nevarno, ker so se mnogi precej prosto izražali • na račun Hitlerja in podobno. Dobro, da niso vsega razumeli. Vendar me je nekoč Gestapo klical na odgovor, češ da sabotiram in vabim ljudi, naj puste delo in se vrnejo v Iager. Dokazal sem jim, da ni res. Pri kmetih, kjer so delali, so imeli vsaj živež ... LAZARET f Naši ljudje so rekli Nazaret. To je bil spodnji del lagerja, kjer so bile nekatere barake iz f opeke. Bil je najbolj žalostni del, kamor so spravljali bolne, stare, onemogle in za delo nezmožne ljudi. Za te ni bilo drugega izhoda kot [ mrtvašnica, ki je bila na spodnji strani v zidu 2 izhodom na pokopališče, ki je bilo nekoliko l niže v borovem gozdu. V tem delu so bili posebni oddelki za bolnike s tifusom, največ pa jetičnih. V lazaietu ni bilo nič boljše kot v koncentracijskih taboriščih, razen tega, da mrtvih niso sežigali, ampak jih pokopavali zavite v šotorovino ... Tu so bili vsakovrstni ljudje: Rusi, Ukrajinci, veliko Poljakov, nekaj Italijanov, Madžarov in kakšen Francoz. Od naših ljudi jih je bilo tu okrog 70. Od teh jih je umrlo 50. Barake so bile natrpane z ljudmi Postelje so bile po tri, druga nad drugo, vmes pa ozek prehod. Kakšen zrak je bil notri pozimi, ko je moralo biti zaradi mraza vse zaprto! Čeprav so bili ti ljudje potrebni posebne nege, ni bilo zanje nikakega priboljška v hrani. Ni bilo zdravniške oskrbe, ne zdravil, ne kontrole. Med interniranci je bilo sicer nekaj ruskih zdravnikov, ki pa niso mogli nič pomagati brez zdravil... Preden smo mi prišli v lager, so ljudje umirali in bili pokopani brez duhovnika ... Spočetka sva s kaplanom spremljala mrliča kar v navadni obleki. Pozneje pa sva si oskrbela tudi roket, štolo in križ. Vsak dan je bilo od 5 do 10 mrtvih v mrtvašnici. Ležali so na tleh, zaviti v šotorovino. Mrliča so nato dali na nosila. Pri grobu je eden skočil v grob, pograbil mrtvega za noge in ga potegnil, tako da je mrtvec padel noter. Temu pokopališču so rekli Russenfried-hof - Rusko pokopališče, ker je bilo namenjeno za ljudi z Vzhoda: Ruse, Poljake, Ukrajince. Nas pa so imeli za Italijane, zato so naše ljudi pokopavali v Neumarktu za mestnim pokopališčem in sicer v krstah. Poskrbeli smo jim tudi križe z napisi. V deževnem vremenu pa je bilo zelo težko, ker je bil grob do vrha poln vode. Krsto je bilo treba s silo potopiti in hitro zasuti. Od teh grobov imam seznam, načrt, imena itd. Te naše rajnke so najprej postavili v mestno mrtvašnico, od koder smo jih spremljali do groba. V lazaretu je vladala lakota. Kar so jim dali, je bilo skoraj neužitno, razen koščka ikruha in malo čaja. Kar sva s kaplanom prinašala v ta- borišče in delila našim ljudem, je bilo le malo za vsakega posameznika. V takih razmerah je bila za te ljudi velikega pomena tudi duhovna tolažba. Skrivaj sem jim nosil sveto obhajilo. Ko smo bili sami, so sredi barake pripravili mizo, okrog nje pa stole. Dajal sem vedno le vesoljno odvezo, za spoved ni bilo ne časa ne možnosti. Bral sem v raznih jezikih kesanje in spregovoril nekaj besed. Tudi pravoslavni so prejemali sveto obhajilo. Glede tega sem vprašal škofa iz Eichstattena in ni negativno odgovoril. Saj so bili vsi ti ljudje stalno v smrtni nevarnosti... Nikoli ne morem dovolj zahvaliti Boga za milost, da je tudi nas duhovnike pripeljal v lager. Prej ni bilo tam duhovnikov. Domači, nemški duhovniki niso smeli v lager. Mi pa smo bili v lagerju kot domačini, ki imajo tam neke pravice ... Pozneje smo naleteli še na drugo skupino slovenskih otrok, katerim so doma pobili starše in jih odpeljali v Nemčijo z namenom, da jih ponemoijo. Najmlajši so imeli komaj 3 leta. Kar so govorili, je bilo nemško. Ti bi sploh ne vedeli, odkod so, če bi neko večje dekle ne vodilo evidence. Zaradi kronike naj opišem zgodbo nekaterih otrok, večinoma iz Savinjske doline. Dne 3. avgusta 1942 so otroke skupaj s starši (vseh je bilo okrog 5.000) prepeljal iv Celje. Dne 10. avgusta so starše odpeljali v kazensko taborišče, kjer so večinoma pomrli. Dne 11. avgusta so vse mladoletne (izpod 18 let) poslali v Fronleiten pri Gradcu, kjer so ostali do 18. septembra. Tega dne so jih razdelili na šest transportov: 1. transport do starosti dveh let v Leipzig; 2. transport v Saldenberg; 3. v Neu-stift; 4. v Metten pri Deggendorfu; 5. v Seligen-porten; 6. v Kastel. Razen dojenčkov so jih pošiljali po abecednem redu: Od A-J v Saldenberg; od K do polovice črke L v Neustift; od polovice L do polovice P v Metten; od polovice P do polovice S v Seligenporten; od polovice S do Z v Kastel. Dne 25. maja 1943 so jih razdelili po starosti: 14-18 letni fantje in nekatera dekleta (določena za pranje) v Seligenporten; 10-14 letni v Kastel; 6-10 letni v Himmelberg; 6-14 letne deklice v Saldenberg, majhni v Meinburg in Neustift... Ko so se bližali Amerikanci, smo od daleč gledali bombardiranje Niirnberga m Neumarikta. Tudi mi smo morali v zaklonišča. Amerikanci so nas rešili vsega gorja. V ve- liki baraki so v pečici sežgali veliko Hitlerjevo sliko, ki je vsa ta leta visela na steni. Pri tem ognju sem prižgal prvo amerikansko cigareto. Zelo mi je teknila! Tako se je bližal čas našega odhoda iz Neu-markta, kjer smo doživeli toliko hudega, obenem pa tudi toliko tolažilnega in zlasti krščansko ljubezen dobrih ljudi. .. Dne 10. julija 1945 sem poslednjič maševal v Nemčiji, dne 19. julija pa v goriški stolnici, kjer sem bil posvečen. Odkar smo se vrnili domov, obhajamo vsako leto 15. februarja praznik v spomin na strašne dni požiga in naše internacije. Ta dan imamo sveto mašo in molimo za tiste, ki so ostali v Nemčiji in za umrle med vojno. Enako delajo tudi v Braniku-Rihembergu. Po vojni sem že večkrat obiskal Heiglove v IVAN KRETIC Prosvetno delo v Devinu »Glejte, gospod župnik, to mojo njivo! Pred mnogimi leti, ko sem bil še mlad, je to bila kraška groblja, samo trnje in kamenje, niti pašnik ni bil. Toda moje žuljave roke so iz tiste puščave naredile lepo in rodovitno njivo. Na lastnem hrbtu sem znašal žemljico, koš za košem, dokler je ni bilo toliko, da sem jo lahko oral in prekopaval. Nabiral sem jo po vrtačah in jo v trudu in znoju prenašal na ta obzidani prostor in nastala je njiva; v njej je bilo ne samo delo, v njej je bilo moje srce, moja ljubezen; zares, ljubil sem jo. In sedaj, glejte, kaj so naredili s to mojo njivo ! Po dolgem jo je prerezala nova cesta, tako da je ni nič ne po sredi, ne na tem in na onem kraju ceste. Po cesti drvijo avtomobili v obe smeri, v avtomobilih pa ljudje brez srca, saj se nihče ne ozre na starca, ki Neumarktu. Najlepši vtis je napravilo name krasno urejeno pokopališče za naše ljudi. Vse naše so prenesli od civilnega pokopališča v ono pod taboriščem, da bodo vsi taboriščniki, zlasti Slovani skupaj. Pokopališče obdaja visok zid, med grobovi in po sredi so tlakovane poti. Vse je posejano s cvetlicami, za katere skrbi za to najeta žena. Nad pokopališčem se dviga velik spomenik v obliki treh stebrov. V sredini je nemški napis, ki je namenjen Nemcem: Leid und Tod der Verstorbenen brenne als Mahnung in unseren Herzen! — Trpljenje in smrt umrlih naj žge kot opomin v naših srcih! To je velika tolažba za nas in dobro znamenje za dobre Bavarce, ki hočejo s tem vsaj malo popraviti krivice, ki so jih napravili SS-ovci in Hitler. Kraja, kjer je bilo taborišče, pa skoraj ni moč prepoznati, ker so tam zgradili nove stanovanjske hiše. ob cesti stoji in žalosten gleda razdejanje svojega truda, svoje ljubezni.« Tako brezčutno režejo ceste obe naselji Devin in Štivan, tako uničuje nebrzdani in večkrat nesmiselni napredek mnogo tistega, kar je človek nekoč ustvaril s trdim delom, ko je bil še ljubeznijo povezan z naravo. Te ceste so globoko zarezale tudi v dušo slovenskega življa, ki prebiva v teh obcestnih krajih. V srcih jim kiju va žalosten občutek: kakor da nisi na svojem, kakor da si tukaj tujec v na-potje vsem, ki drvijo mimo tebe in ne čutijo tvojih skrbi, tvoje žalosti. Povsod moraš skrbno paziti, da hodiš ob strani, da se umikaš, da odstopaš prostor... Zato je pa toliko bolj značilno in hvalevredno, da v takih težkih razmerah najdeš še pogumne in idealne ose be, ki so pripravljene žrtvovati mnogo dela in časa za skupno versko in kulturno udejstvovanje. Vera in kultura, to so korenine, iz katerih črpa naš slovenski človek svojo moralno moč, da kljubuje in vztraja, da se bori, da se obnavlja in tako ohranja svojo zemljo, svoj dom, svoj jezik, svoja izročila. Iz leta 1973 je vredno omeniti in ohraniti v spominu dva praznika, ki sta dala Devinu in Štivanu zaradi pomembnega uspeha veliko zadoščenje in nove pobude. Pokazala sta, da kdor dela, tudi pridela; kdor seje, tudi žanje. V nedeljo 15. julija smo imeli v štivanski novi cerkvi sv. Janeza Krst-nika slovesno ponovitev nove maše, ki jo je opravil letošnji novomašnik g. Boris Kretič, doma iz Postojne, nečak devinskega dekana msgr. Ivana Kreti-ča. Katoliški glas iz Gorice (19. julija 1973) je o tej slovesnosti takole poročal : NA NOVI MAŠI V ŠTIVANU Vabilo v Katoliškem glasu, naj gredo v nedeljo 15. julija na novo mašo v Štivan, ni ostalo brez odziva. Verniki so napolnili dokaj veliko štivansko cerkev in še zunaj so ljudje stali. Bili so do- mačini iz devinske župnije, pa tudi iz sosednih kraških vasi od Dola in Doberdoba do Nabrežine in Opčin. Prišel je tudi domači župan dr. Drago Legiša, pokrajinska svetovalka gdč. Marija Fer-letičeva in še razne druge ugledne osebnosti. Popoldne je bilo soparno, grozil je dež, ki je v Gorici tudi padal, v Štivanu ga pa ni bilo. Cerkev sv. Ivana na rahli vzpetini nad pokrajinsko cesto Gorica-Trst je bila okusno okrašena za to priložnost, tudi slavolok je stal in pozdravljal novega mašnika Borisa Kre-tiča. Kljub soparici je bilo v cerkvi še kar prijetno, saj je prostorna in se postavlja z lepimi slikami umetnika Avgusta Černigoja. Po prvi svetovni vojni so jo znova pozidali tudi v spomin na ogromno število vojakov, tako italijanskih kot avstrijskih, ki so na tem pod-ročiu izgubili svoja mlada življenja. Zadnjo nedeljo je pa tam okrog bilo veselo in lepo. Gospod novomašnik je v spremstvu belooblečenih deklic, strežnikov in osmih duhovnikov stopil v cerkev, kjer ga je zbor pozdravil z vedno lepo pesmijo Novomašnik bod' pozdravljen. Sledila je sv. maša, pri kateri je novo- Novomašnik Boris Kretič v krogu povabljenih mašnik pokazal, da je izredno dober pevec in da bo tudi dober govornik. Pri maši je moški zbor »Fantje izpod Grmade« pel slovensko mašo skladatelja Ivana Arha v čast sv. Jožefa Delavca. Med posameznimi deli maše je pa izvajal tudi razne slovenske nabožne pesmi. Tudi to pot so »Fantje izpod Grmade« izpričali, da se človek nanje lahko zanese, da bodo dobro peli, pa naj bo to svetna ali nabožna pesem. Pomagale so jim tudi dekleta iz Devina, ki so tako na začetku kot na koncu maše med ofrom tudi zapele nekaj pesmi. Novomašniku sta stala ob strani stric msgr. Ivan Kretič in msgr. Franc Močnik, ki je med mašo tudi govoril. Poudaril je, da je duhovnik najprej dobrotnik ljudstva kakor je bil Kristus, ki je povsod delil dobrote. Duhovnik pa mora deliti predvsem duhovne dobrote, ker za to je v prvi vrsti postavljen, te dobrote pa so opravljanje daritve sv. maše in delitev sv. zakramentov. Drugo poslanstvo duhovnikovo je, da oznanja božjemu ljudstvu večne resnice, kakor je rekel sv. Pavel: »Poslal me je oznanjevat evangelij .. .« Ostala dejavnost duhovnikova mora ostati podrejena temu glavnemu poslanstvu in mu nikdar ne sme nasprotovati. Seveda ni mogel pridigar mimo dejstva novih poklicev, ki je posebno pri nas tako občuteno. Zato je opozoril tudi na to in poudaril, naj družine ne nasprotujejo otrokom, če se želijo Bogu posvetiti. Maša se je po pridigi nadaljevala in znova je prišlo do izraza, kako pametne so bile nove liturgične reforme, ko lahko tudi pri najbolj slovesnih mašah pobožno in aktivno sodeluje vse ljudstvo. 0'b koncu se je novomašnik vsem zahvalil, posebno Devinčanom, med katerimi je kot študent in bogo-slovec preživel marsikake lepe počitniške dneve, ko je bil pri stricu-dekanu v Devinu. Za ponovitev nove maše preteklo nedeljo v Štivanu moramo biti hvaležni najprej Bogu, ki je poklical mladega Borisa v svojo službo, potem novomašniku, njegovim staršem, ki so bili pri maši navzoči, novomašnikovemu stricu dekanu msgr. Ivanu Kretiču, ki je slavje tako lepo pripravil in vsem drugim, ki so k temu pripomogli. Bog nam daj učakati še nadaljnja novomašniška slavja. * * * Ko smo pred leti v Devinu prišli do primernega prostora za versko in kulturno udejstvovanje, je bil ustanovljen Kulturni krožek Devin-Štivan. Rodil se je iz občutene potrebe po skupnem delovanju, sedaj živi in živahno dela ter žanje bogate sadove svoje požrtvovalne delavnosti. V nedeljo 5. avgusta je ta Kulturni krožek priredil v Devinu zares zgodovinsko znamenit ljudski praznik. De-vinski princ Rajmund della Torre e Tasso, lastnik devinskega gradu, je dal izjemno na razpolago notranje dvorišče v svojem devinskem gradu. Jasno, da to slovensko praznovanje in na takem znamenitem kraju premnogim skrajnim desničarjem, ki jih imamo tudi v Devinu, ni šlo v račune in so si zato prizadevali, da bi prireditev preprečili ali kakorkoli otežkočili. Isti skrajneži so ponoči premazali nekaj dvojezičnih napisov v devinsko-nabre-žinski občini. Številna udeležba — okoli 3.000 ljudi — je zaprla usta prena-petežem in ljudski praznik se je vršil po programu nemoteno do konca. Katoliški glas (9.8.1973) je tudi o tem praznovanju zapisal: LJUDSKI PRAZNIK V DEVINSKEM GRADU Spet smo se v Devinu enkrat lepo imeli. Preteklo nedeljo 5. avgusta je slovenski Kulturni krožek Devin-Štivan priredil na dvorišču devinskega gradu vesel in na sporedu bogat ljudski praznik. In to ni bilo tako lahko ; težav in tudi nasprotovanj je bilo nič koliko. Prireditelji so se bali tudi nagajivega vremena. Nedelja je vse to bogato nagradila; bilo je krasno vreme, odziv pri domačih ljudeh in pri turistih odličen. Praznik je bil tako vesel, da je vina zmanjkalo, in s tem je vse povedano. 0'b začetku praznovanja je pozdravil navzoče Lucijan Kocman v treh jezikih, slovenskem, italijanskem in nemškem ter želel vsem obilo kulturnega užitka in prijetne zabave. Med prireditvijo je izrekel nekaj besed tudi devinski princ Rajmund della Torre e Tasso in pohvalil prireditelje ter se zahvalil pričujočim za obisk v njegovem devinskem gradu. Nastopali so: nabrežinska godba pod vodstvom Stanka Misleja, moški pevski zbor »Fantje izpod Grmade« pod taktirko Ivana Kralja, folklorna skupina »Emona« iz Ljubljane, folklorni ansambel iz Naibrežine ter pevski zbor »Giuseppe Verdi« iz Ronk. Bila je še bogata tombola in tekma v šahu. Program je bil bogat, skrbno sestavljen in dovršeno izveden. Dobra organizacija je zares nekaj velikega, saj je teklo vse lepo in gladko kakor »po žnori«, kot so rekli včasih. Prireditev je prinesla veliko zadoščenja prirediteljem, vsem sodelavcem in tudi vsem udeležencem. * * * Tako se tukaj ob zahodni jezikovni narodni slovenski meji borimo za naš obstoj, za našo kulturo, za našo domačijo. IGNACIJ KUNSTELJ Goriška Mohorjeva in izseljenci S polstoletno jubilejno proslavo Goriške Mohorjeve družbe sovpada tudi 50-letnioa množičnega izseljevanja primorskih Slovencev v Argentino in kar kmalu bomo praznovali stoletnico, odkar se je začelo izseljevanje Slovencev v tuji svet. Da bi poitalijančili Julijsko Benečijo, so italijanske oblasti pospeševale razlastitev slovenske zemlje, izselitev kmetov v Jugoslavijo in vselitev prebivalstva iz notranjosti Italije v slovensko obmejno ozemlje. Pod pretvezo »agrarne bonifikacije« so hoteli izvesti »nacionalno bonifikacijo«, tj. poitalijanče-nje zemlje in prebivalstva. Eden najlažjih načinov pri izvajanju teh nakle-pod je bilo naravnost vsiljivo podpiranje izseljevanja slovenskih in hrvaških ljudi v inozemstvo. Statistike pravijo, da se je iz Julijske Benečije izselilo preko 100.000 Slovencev in Hrvatov: kakih 70.000 jih je odšlo v Jugoslavijo, Okoli 25.000 v Južno Ameriko in okrog 5.000 v Francijo in Belgijo. Že zgodaj v 19. stoletju so poleg misijonarjev, ki jih je gnala božja zapoved oznanjat evangelij med afriške (Knoblehar) in indijanske rodove novega sveta (Baraga), odhajali v Ame- riko tudi posamezniki, zlasti trgovci, ki so utirali nova pota in si iskali novih virov bogastva. Sprva je šlo le za posameznike. Šele v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je začelo množično preseljevanje, tako da moremo govoriti o pravi emigraciji iz slovenskih dežel. Dejanska slovenska emigracija v Ameriko se je začela po letu 1880 in je dosegla višek v letih 1890-1900. Leta 1910 je bilo v Ameriki že kakih 200.000 slovenskih izseljencev, ob izbruhu prve svetovne vojne pa že preko 250.000 slovenskih rojakov. (Prim. K. Zakrajšek, Koliko Slovencev je v USA?, Koledar Ave Maria 1946; Koledar GMD 1951, 46). Da bi si Slovenci v zdomstvu ohranili narodne in kulturne vrednote in še zlasti materinski jezik, so začeli izdajati razne vestnike in liste. Prvi tiskani lističi so vsi zamrli. V 81. letu svojega pestrega življenja pa še vedno izhaja najstarejši slovenski izseljeni-ški list »Ameriški Slovenec«, glasilo Podporne Jednote in trdna priča o medsebojni pomoči, ko se še ni nikomur sanjalo o državnem socialnem zavarovanju ali starostni pokojnini. Težnja po tiskani besedi je bila med izseljenci vsekdar zelo močna. Celovška Družba sv. Mohorja je vedno skrbela, da se je zadostno širila tudi v tujino. Ko je nacizem pred drugo svetovno vojno uničil Družbo, so takoj po koncu vojne izseljenci, tako posamezniki kot celota, čutili veliko potrebo po obnovi in so pomagali Družbi spet na noge, da se je mogla razcveteti s svojim kulturnim delom. 0 vsem tem je bilo že dosti napisanega. Vpliv takega tihega dela je težko preceniti. Deloma bomo to zaslutili, ako se ozremo na dušnopastirsko delo izseljenskih duhovnikov, ki dobro vedo, kaj pomeni stalen stik z verniki prav po tisku. Tudi Goriška Mohorjeva družba ni pozabila slovenskih izseljencev v zdom-stvu, zlasti ne primorskih rojakov v Argentini. V svojem prvem koledarju opozarja na 220.000 Slovencev, ki so prisiljeni živeti na tujem, zlasti na Nemškem in v Severni Ameriki. (Koledar GMD 1925, 42). Prav tedaj je bila v polnem razvoju tragedija primorskih Slovencev; ki so odhajali v Argentino: odhajale so trume fantov in deklet iz Brd in s Krasa, iz Vipavske doline in Posočja, s hribov in Tržaškega. Skoro ni bilo družine, ki ni jokala za sinom ali hčerko ali vsaj za ožjim sorodnikom, ki ga je bila požrla tujina. V Argentini so primorski izseljenci doživljali težke dni: ni bilo ne osebe in ne ustanove, ki bi jim kakorkoli pomagala, da bi se vključili v novo stvarnost. Edini, ki jim je priskočil na pomoč, je bil — slovenski duhovnik! Prvi, ki se je zavzel zanje, je bil Anton Merkun, za njim je prišel Anton Kastelic in nato Janez Hladnik. Koledar GMD 1929 govori o težkem položaju slovenskih izseljencev kar v dveh člankih: Anton Merkun slika razmere primorskih Slovencev v Argentini : 12.000 izseljencev iz Italije živi zelo borno življenje, brez lastnih duhovnikov, skoro brez vsakega društva; Janez Kalan pa poroča o 5.000 slovenskih izseljencih na Nemškem (Koledar GMD 1929, str. 81, 87). Zaradi stroge fašistične cenzure ni mogla Goriška Mohorjeva podrobneje pisati, kako hudo je tem izseljencem. Vsekakor je v članku »Jedro družabnega vprašanja« spregovorila o bolečini izseljevanja v tujino in o vzrokih, ki so slovenskega človeka pehali v izselitev: »lažji zaslužek in svobodno življenje!« (Koledar GMD 1931, 88). Iz Julijske Benečije se je umaknilo v Argentino kakih 25.000 Slovencev Našli so delo ter se tam ustalili. Starejše primorske izseljence zanima še vedno življenje v domovini, novi rodovi pa so že argentinsko čuteči, dasi so mnogi podedovali od staršev spomin in smisel za rod, iz katerega so izšli. Le kjer so ohranili ljubezen do slovenskega jezika in posebno še do slovenske tiskane besede ter slovenski tisk tudi prebirali, je drugi rod še ohranil narodno zavest. Slovenski duhovniki, in posebno Janez Hladnik, so nudili tem primorskim izseljencem vso pomoč duhovnega, socialnega in gmotnega značaja. Njihova izredna zasluga je, da so tem našim bratom ustanovili list »Duhovno življenje« ki izhaja v Buenos Airesu že 40 let, kar je pač lepa doba za glasilo, ki je posvečeno izključno verskim vprašanjem. Če sta že Merkun in Kastelic čutila potrebo po tem listu, je Hladnik žrtvoval vse, delo in sredstva, da je mogel list redno izhajati. Dušni pastir mora biti namreč v stalnem stiku s svojimi verniki, razpošiljati jim mora oznanila in jih obveščati o svojem delu. opozarjati jih mora na verske slovesnosti in na občestvena družbena doživljanja. Po drugi svetovni vojni se je umaknila iz Slovenije v Argentino druga emigracija. To je storila ne zaradi gospodarskih, temveč političnih razlogov pod pritiskom komunizma. Hitro je našla svojo pot in se kulturno dvignila zelo visoko: vzorno je organizirala svojo slovensko skupnost, izdala je že nad 80 knjig in položila močno osnovo, da se bo tudi drugi rod narodno ohranil kljub hitremu menjavanju razmer. Škoda le, da ni uspela navezati bratskih stikov s prejšnjimi, večinoma primorskimi naseljenci. Obe Mohorjevi družbi, v Celovcu in v Gorici, zelo pozorno spremljata življenje vseh slovenskih izseljencev. V jVlohorjevih koledarjih je izšla cela vrsta člankov, ki obravnavajo usodo in | razvoj slovenskega zdomstva. Zelo dober je bil članek p. Kalista Langerhol-za o »Verskih razmerah med ameriškimi Slovenci« (Koledar 1951, 46). Nande Babnik se je razpisal o »Holandskih Slovencih« (Koledar 1952, 121). Koledar za leto 1954 razpravlja o »Naših rojakih v Argentini« : predvsem poda poročilo o prvem izseljenskem roju iz | Primorske in nato o drugem roju, ki so ga sestavljali slovenski begunci iz Slovenije po drugi vojni in ki so tja prispeli iz Italije leta 1947 in iz Avstrije leta 1948. Še pozneje so izšli članki | »Pri naših izseljencih v Zapadni Evropi« (Koledar 1955, 138), »Slovenci v Kanadi« (Koledar 1957, 89), članek o obisku škofa dr. G. Rozmana po slo [ venskih naselbinah v Zapadni Evropi in zapis o »Avstralski Sloveniji« (Koledar 1958, 117 in 139); poročilo Zdrav-ka Novaka »Slovenska naselbina v Cle-velandu« (Koledar 1959, 97) in članek »Med našimi po Zapadni Evropi« (Koledar 1960, 134). Tudi v zadnjem desetletju se je Goriška Mohorjeva često spomnila slovenskih izseljencev. Zelo izčrpen in lep je bil članek Anice Kraljeve »Življenje ; ob Srebrni reki«, v katerem razpravlja o težavah vživljanja v »novo domovino« in o »slovenski skupnosti« v Argentini (Koledar GMD 1961, 47). Zelo [ važne podatke vsebujeta članka »Slovenci v Zapadni Evropi in Angliji« (Koledar GMD 1963, 74) in »Fara sv. Cirila v Nevv Yorku« (Koledar GMD 1964, 100). Nadvse zanimiv je dr. A. Kacina popis: »Bežni vtisi s poti po Združenih [državah« (Koledar GMD 1970, 164). Slovenci v zdomstvu so hvaležni za zanimanje, ki ga jim posveča tisk v i zamejstvu, na Koroškem in v Italiji. To so pokazali zlasti s tem, da so krepko podprli delo tako Celovške kot Goriške Mohorjeve družbe. Pa tudi sami vzdržujejo svoj tisk. Poleg raznih listov izdajajo posebno glasilo za Evropo »Naša luč«, ki izhaja v 9.000 izvodih. Celovški Mohorjev koledar redno objavlja število naročnikov v zdomstvu in mednje širi vsakoletne mohorjevke. Tiha želja po slovenskih knjigah in listih še živi. Dokler bodo slovenski izseljenci ohranili to željo in jo v dediščino izročili novim rodovom, ne bo v njih srcih zamrla ljubezen do slovenske besede in slovenske domovine. Goriška Mohorjeva družba je vsekakor prispevala svoj delež k ohranitvi slovenstva med našimi izseljenci. Ob njeni petdesetletnici ji iz srca čestitamo. Težko je bilo njeno delo in velika njena vloga med zamejskimi Slovenci v Italiji tudi zaradi zaprte meje in vedno hujšega fašističnega pritiska, ki je hotel uničiti vse, kar ni bilo italijanskega. Njene žrtve in trud poznajo samo oni, ki so v letih zatiranja storili vse, da bi se Mohorjeva ohranila pri življenju in da bi učinkovito vršila svoje poslanstvo. Boljunec - sveti Trije kralji IRENEJ ficbi Tedaj te bom dosegel, dragi oče, ko razodenem žalosti in boli, ko pesem razglasi vsenaokoli spomine nate, mojo dušo žgoče. Moj srčni utrip le tebe išče, hoče. Kaj sina tvojega še tukaj toli? Ne zlate zarje in ne cvetni doli in ure me ne vabijo bodoče. A slutim — tam pri koncu te nesreče, ko zmanjka mi stopinje in zavesti, tvoj duh iz večnosti mi zašepeče: »Moj sinko, k meni si sedaj na cesti!« Pogrez sveta, življenja, hod iz ječe enkrat, ko utonejo mi vse bolesti. Enkrat, ko utonejo mi vse bolesti, proniknejo iz duše mi globine, odete z bleskom čudežne sinjine, podobe — moj zaklad, moje posesti: Prihajaš kakor ženin k nevesti, obraz žareč od sreče, nasmejan je, tako ga niso zrle moje sanje, želiš s seboj odtod domov me nesti. Glej, travnik, senožeti in ograja, potok in pašniik moj, topoli, bresti, tam cerkvica in smreke — košček raja — ob vetru tajinstvenem v njih šelesti... Privid ugaša. Ko se mi zamaja, božanske bom tedaj zazrl prelesti. Božanske bom tedaj zazrl prelesti, ko bo za mano hrup in metež, trenje teh težkih sanj, navidezno življenje, ki morala sva nemo ga prenesti. v notrini grenki ikis z žolčem mesti. Zakaj? Kdo ve! Morda iz zla zorenje je zadišalo duš ko cvetje in zelenje iz ruš, ki zimska sila jih praklesti. So onstran teh temin nekje sinjine od sonca životvornega lijoče? Na koncu te pustinje so planine, tao gi*ol» dehteči gaj, livade so cvetoče? Li bodo kdaj, ko to prokletstvo mine, izpolnjene želje v brezmejnost vroče? Izpolnjene želje v brezmejnost vroče do konca bodo, jasno slutnja pravi, dotlej pa blodil bom še po motnjavi in goltal spletke veka in težkoče. Da mogel bi ta kelih, dobri Oče, vsaj drobec doprinesti k Tvoji slavi, en trn skrivnostnega telesa v glavi izdreti, ranjen, naj srce se joče. Da mogel bi oklepe ti razklati, razkleniti verige te tiščoče, in tebi, svetli plamen, vzplapolati v višave rajsko čiste je mogoče — na! — zemlja — lahko mi je zdaj ti dati ostanke, to telo razpadajoče. Ostanke, to telo razpadajoče, bo zemlji dano skoz in skoz preplati, jih leviti v skrivnostne nje podstati, iz njih zeleno čudo gre, cvetoče, povsod v maju, občuduj, rastoče; še na gomili moji kot po trati so cveti beli, rdeči, plavi, zlati — zefir jih ziblje, mir šepetajoče. Tam krog in krog gozdovi še so moji, prepolni tajne za me in povesti — otroških let odjeki in nastroji, ki morejo te v čarni svet prenesti... Srce mi spet brni, prošnje kot roji: Denite tja, prijatelji mi zvesti! Denite tja, prijatelji mi zvesti, drugje bo škripalo nemir okostje, na Kladje sililo, kjer smrekov gozd je in cerkvica, utrinek iz nebes ti, da sije divljenje ob njem z očes ti, da nanj spomin na tujem v srcu ost je sinov te zemlje, takšna v njih bridkost je razlita po vseh žilah čez in čez ti. Na sveto noč nekdo na glas vzdihuje, kot padali bi nanj udarcev hresti, ob klenku zvona v Pampi je najhuje, kot v smrtnem boju, blazen, v polzavesti »domov!« — pogled zamaknjen v prazno — rjuj »rotim tako vas s srcem vsem na pesti.« Rotim tako vas s srcem vsem na pesti: Tja gori zadnja pot naj bo življenja, kot v raj tako lepo na grič se vzpenja, ko vam bo dano kdaj po nji me nesti in v sveti molk molitev zame vplesti, — po mrtvih še kosteh se radost drenja in pesem zmagoslavna odrešenja, ki more zemljo in nebo pretresti. To himne so — le kdo jih more peti? — čez čas in prostor v večnost segajoče k neskončni Harmoniji trikrat sveti. Le slutijo jih trume zdaj gredoče k Snežnici spolnit testament — vzdih sveti: Ah tja! — kjer misel grebe vzdihujoče. Ah tja! — kjer misel grebe vzdihujoče. Nad nama se vrstijo letni časi, pomladni rožni, zimski bajni krasi in zarje izza Stola vzhajajoče, se rožne v zvezdno noč potapljajoče. Za rodom rod prišel bo doli v vasi? Sedaj že izginja, umirajoč počasi. Li bodo tam nekoč vsaj redke koče? Neskončna, gluha tema je nad nama, kdaj strah, zdaj blagor so mi njena ikrila in domek zaželen zasuta jama, sovražna moč se v njo ne bo zarila, za večno proč — tu bova v miru sama — gorje v naročju tvojem bo, gomila. Gorje v naročju tvojem bo, gomila, samo spomin strohnjen nekdanje hoje, ki dahne tu pa tam ga kdo: Bilo je! Potem bo zadnja sled po njem ugasnila. Ob Vnebovzeti, Snežni zasvetila je sončna luč, da nama še gorko je, kosti drhte hvaležnost, ko nekdo je pomolil za dušici in je poškropila pobožna roka sina in očeta, da gre ljubezen skozi zagrinjalo z nad zvezd, z nebeškim sijem vsa prežeta, do teh obzorij, kjer je nakovalo — srce, a nama je rezilo dleta izniknilo, ki trdo je klesalo. Izniknilo, ki trdo je klesalo, je vse: prevare, strupi in ostrine, ki bodle, žgale so do duš globine. Na veke amen! — Tu je počivalo. Neštetokrat bo sonce nanj sijalo, oblival dež ga, klestile hudine neviht, iz njih pa strela več ne šine na naju, — sva za večno, rešnjo skalo. Le kje je tvoja zmaga, tvoje želo, krvava, ostra kosa, smrtna sila? Še malo zdaj po meni udarjaš smelo, a kmalu zadnja ura bo odbila, srce bo neprestano željo ujelo ... tako bo naju rodna prst pokrila. Tako bo naju rodna prst pokrila: Ob cerkvici ljudi se truma gnete, molitve pesmi žalne so odpete in usta so besede izgovorila. Trenutek še odprta je gomila in krsta v nji kot na kosteh da cvete, na krsti rože z zemljo so odete, žvenket lopate — meni pesem mila. Za nama svet, nebo je, zvezd bliščanje, nebroj se kmalu zdaj jih bo prižgalo, za naju ne, ne bova zrla nanje. Slovo za večno vse je nama dalo, pozdrav zvona še zadnji nama dan je: Akordov vseh finale. Zagrinjalo! Akordov vseh finale. Zagrinjalo! Za njim sva daleč onstran časa, kraja, in vendar gre spomin — nebes ograja mu ne brani — pregnanstva na obalo. Poglej na Kalu v zimi tičko malo, previdno iz zasneženega gaja, ko sva pri senu, na poset prihaja: Mi boš kaj mrvic in zavetja dalo? Naporno dvigaš sveženj na ramena, še v mrazu sraga sneg je oškropila, ko sam si dvakrat težja so bremena. Ostal bi z njim! — bo večno vest mi vpila. Zdaj tožba ne pomaga več nobena: Teatra vrata so se zapahnila. Teatra vrata so se zapahnila, za njimi v jasni Luči je razlito vesoljstvo, vanj vklesano in očito je nama vse. Vsa blaga oznanila, nekdaj ie up, sedaj so se spolnila v resničnosti življenja čudovito, umrljivim srcem in očem prikrito. Za križ, oh, kakšna božja so plačila! S teboj se v Cilj pogrezam, ki brez dna je, začetek — konec, mir, pokoj — gibalo najslajše duš in sreča brez ograje. Si vase vcepilo me, Bitje, vžgalo mi svoj pečat na veke in najslaje: Apoteoza. Pojmo Bogu hvalo! Apoteoza. Pojmo Bogu hvalo za redke male cvetke spod Kalvarije, za trnje — tudi ono božji dar je — za ostro kamenje, čeprav je klalo srce pod križem, kadar nanj je palo ponovno, trikrat — vedno hujši udar in sanjalo vstajenje, zlate zarje, in upalo, jokalo in se balo. Naj le hrume krog mene zdaj ledene, zahrbtne sile meteža in toče: Tembolj me hrepenenje sili, žene z okuženega tega brega Soče, tembolj navdaja moč me misli ene: Tedaj te bom dosegel, dragi oče. AKROSTIH Tedaj te bom dosegel, dragi oče, Enkrat, ko utonejo mi vse bolesti, Božanske bom tedaj zazrl prelesti — Izpolnjene želje, v brezmejnost vroče. Ostanke, to telo razpadajoče, Denite tja, prijatelji mi zvesti, Rotim tako vas s srcem vsem na pesti, Ah tja, kjer misel grebe vzdihujoče. Gorje v naročju tvojem bo, gomila, Izniknilo, ki trdo je klesalo, Tako bo naju rodna prst pokrila. Akordov vseh finale. Zagrinjalo! Teatra vrata so se zapahnila. Apoteoza. Pojmo Bogu hvalo! ZORKO HAREJ Pok. prof. Marjan Kos UMETNIK PO BOŽJI VOLJI Preživel je pri nas glavni del svojega življenja. Prišel je iz Rima na začetku leta 1947 in ostal tu do svoje prezgodnje smrti. Ne srečujemo ga več na tržaških ulicah, kjer se je sprehajal zamišljen in zamaknjen, kakor oni, ki stvari in dogodke tako intenzivno doživlja, kakor da so mu vedno živi pred očmi. Razen v toplih mesecih je vedno nosil na glavi čepico in šerpo okrog vratu. Ne boni več slišal, kadar me je srečal, njegovega veselega vzklika : »Ži-vio, stara sablja!« Ne bo ga več na pevske vaje, kjer je bil vesten in prizadeven, kjer je pesem ali samo njen del premleval, ponavljal in užival ob lepi glasbi in lepem tekstu. Večkrat mi je pravil o kaki skladbi, da jo čuti tako živo, da po vaji ponoči ne more spati. Tudi ga je močno vznevoljilo, če kdo ni prišel na vaje ali je veliko zamudil. Sploh sta ga boleli mlačnost in površnost v učenju in izvajanju glasbe. In kako vestno je opravljal ta svoj življenjski poklic! Kako je pazil, da se ne prehladi, da ne zamegli svoj čisti glas, da mu je vsa bit vedno dovzetna za ritem in poezijo! Bil je zvest in prizadeven služabnik v svetišču Glasbe. Njej je žrtvoval svoje najboljše moči. Večinoma je bil odtrgan od vsakdanje stvarnosti; le včasih se je znašel sredi družbe, ki je bila prepogosto topa za njegove srčne želje in potrebe. Tudi pevski tovariši so mu s svojim nerazumevanjem grenili življenje. Niso se zavedeli, da so bili svetli trenutki pevskih vaj ali nastopov drobci, iz katerih je bilo stkano njegovo krhko življenje. Duhovna opora in sočutje ljudi sta mu bila potrebnejša kot materialna podpora. Res, tudi ta mu je manjkala. Rabil je veliko hrane in je užival ob dobri jedači in pijači in to tudi elegantno po- kazal. Spominjam se ga, ko je prišel v Trst: bil je suh, slabo oblečen in zanemarjen. Hranil se je v protestantski menzi »Ospizio cristiano«. V tistem času pomanjkanja in neurejenih razmer so bili mnogi slovenski izobraženci deležni dobrot tiste skromne, a potrebne menze. Že jeseni 1947 je dobil službo na slovenski šoli. Začel je poučevati petje na nižji gimnaziji in je tako imel stalno plačo. Začel je tudi nastopati kot solist na radiu. Izvajal je odlomke oper in samospeve vseh mogočih avtorjev od Bacha, Beethovna, Loeveja, Wolfa, Smetane, Bizeta, Debussyja, Musorgskega do Pavčiča, Lajovca, Adamiča in drugih. Najraje je pel arijo Germonta iz Verdijeve opere Traviata, ki jo je podal tako občuteno, da je izzvenela kot neskončno otožen klic po domu. Vestno je vadil in nastopal. Bil je na višku moči, pevske tehnike in umetnosti. Imel je mehak, lepo barvan in obsežen bariton. V spomin mi silijo tista prva povojna leta v Trstu, ki so pomenila obdobje slovenskega navdušenja in kulturnega vretja, ko smo po 25 letih fašističnega zatiranja in ubijanja slovenskega človeka in njegove duhovne podobe zadihali kakor oni, ki srečno pride na sonce in zrak iz temnega podzemlja, kjer se je vsako minuto boril s smrtjo. Koliko navdušenja je bilo povsod! In v tem vrtincu navdušenja je bil Marjan Kos vedno v prvih vrstah. Spominjam se, kako je bleščeče nastopil na prvi uradni Prešernovi proslavi v povojnem Trstu leta 1949 ob 100-letnici Prešernove smrti. Živo se spominjam tudi, koliko aplavzov je žel na koncertih v dvorani Slovenske prosvetne matice v Trstu. Spominjam se ga iz nekaterih okoliških dvoran, predvsem pa s slovenskih taborov, ki so bili na naravnem prizorišču med razvalinami nekdanjega gradu na Repentabru. In seveda se ga še mnogi spominjamo zaradi njegovih odličnih izvedb na tržaškem radiu. Sodelovanje na radiu je trajalo dobro desetletje. Nato je nastopal v sklopu radijske^ ga moškega kvarteta »Veseli bratci«, dokler ga ni tudi ta kvartet pevsko in človeško razočaral, da ga je zapustil. V šoli je učil do leta 1962, ko so ga na prednostni lestvici za šolske namestitve preskočili drugi, ker ni imel italijanske^ ga državljanstva. Ostal je brez kruha. Pomagal si je z občasnimi inštrukcija-mi, z miloščinami usmiljenih src, z malenkostnim honorarjem, ki ga je prejemal kot organist. Največ mu je pomagala mati. Zdi se neverjetno, da sredi gospodarske blaginje živi kdo v pomanjkanju. Marjan si ni znal pomagati: rabil je nekoga, da zanj skrbi in ga vodi. Bil je tudi preveč občutljiv in ponosen, da bi potožil in prosil za pomoč. Današnji svet pa je tak, da samo nekam hitimo; še zase nimamo časa in za svo- je družine. Ne vidimo in ne čutimo tragedij, ki se odigravajo blizu nas. Spričo njegovih izjemnih pevskih vrlin, teatrskih teženj, visoke in lepe postave bi bilo najprimernejše mesto zanj opera. Toda Ljubljano je zapustil v času, ko se mu je začela odpirati operna kariera. V tržaško operno hišo je bilo Slovencu v tistem času nemogoče priti. Tako je nekoristno zapravil svoja najboljša leta. Ko se je pokazala njegova bodočnost brezizgledna, sem nekajkrat svetoval, naj gre domov. Verjetno bi dobil mesto glasbenega učitelja, organista ali pevovodja, in imel ob sebi svoje ljudi. Tako bi njegovo nemirno iskanje našlo uteho in pristan. V tem me, žal, ni poslušal. Raje je ostal v svojem bednem stanovanju pri Sv. Alojziju v Trstu v mrazu, pomanjkanju in osamelosti. Šele par dni po njegovi smrti sem zvedel za dogodek, ki me je pretresel in mi razložil nekatere zagonetne strani v njegovem značaju. Njegov brat je povedal, da je bil Marjan živahen in zelo nadarjen otrok. Nekega dne pa je nesrečno padel pod voz in konja. Nezavestnega so prinesli domov z zlomljeno nogo in krvavo glavo. Konj ga je s kopitom udaril v glavo in mu pustil brazgotino v obliki polmeseca. Rane so se zacelile, noga zarasla, a ta nesrečni padec je bil za Marjana usoden. Od tedaj je bil vedno nemiren, nekoliko odmaknjen in ni več dojemal naukov iz eksaktnih ved. Vsak pojav na tem svetu ima pač svoj vzrok; treba bi ga bilo razumeti in v skladu s spoznanjem po človeško ravnati. Njegov rod izhaja iz Sv. Ruperta v Slovenskih goricah. Marjanov ded Janez se je izšolal za organista in preselil v Ptuj. Imel je tri otroke: Avguština, Janeza in Otilijo. Fanta sta vstopila v frančiškanski red, verjetno pod vplivom strica Franca Ksaverja, ki je bil frančiškan z imenom Melhior. Nadarjena fanta sta dobila prve nauke v glasbi pri očetu. V samostanu sta nadaljevala glasbene študije pod zahtevnim in strogim vodstvom p. Hugolina Sattnerja. Oba sta postala dobra organista in pevovodja. Toda medtem ko je Janez s samostanskim imenom Leopold, ostal v redu in nadaljeval, čeprav je zgodaj oglušel, s svojim orglavskim delom pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah do smrti leta 1941, je Avguštin zapustil red in se nastanil okoli leta 1900 v Krškem, kjer je dobil službo pri davčni upravi. Oba brata sta bila tudi skladatelja. Zasledil sem nekaj masnih delov, ki jih je Avgust zložil v koralnem slogu z re-citativi, to je v načinu, ki so ga uporabljali nekateri naši najboljši cerkveni skladatelji od Foersterja do Premrla. Pisal je tudi izvirne slovenske pesmi, še raje pa je harmoniziral ali prirejal. Tudi brat Leopold je bil skladatelj. Komponiral je, kolikor mi je znano, na latinske tekste. Domnevamo, da je bil tudi njun oče upoštevana osebnost v Ptuju, če je njemu na čast zložil in mu leta 1893 posvetil dve svoji izvirni skladbi »Slovo« in »Za dom« fr. Guido Kos. Nisem mogel zaslediti, če je oče pisal izvirne skladbe; gotovo je pa zapisoval in harmoniziral ljudske pesmi. Tako sem našel list z Adventno pesmijo. Na vrhu lista, ob naslovu, je zapisano: Na-pev zapisal Janez Kos, učitelj in orga-nist v Ptuju, 1882. Torej glasbeno da-rovita družina, ki je pognala korenine po raznih krajih Slovenije. Otilija, po domače Tilčka, je bila po Marjanovem pripovedovanju izvrstna pianistka. Avgust je poleg dela v uradu opravljal še službo organista in pevovodja doma, v Krškem, v Vidmu in v Radečah pri Zidanem mostu. Tam se je seznanil in potem poročil z Marijo Est, hčerko neke tamkajšnje premožne družine in cerkveno pevko. Rodilo se jima je šest fantov. Prvi je bil Marjan; najmlajši Bogdan se je rodil leta 1924 že v Ptuju, kamor je bil oče službeno premeščen. Po osnovni šoli, ki jo je delno opravil v Vidmu, kjer je bila Kosova družina nastanjena, delno v Ptuju, kamor je prišla leta 1923, se je Marjan vpisal v gimnazijo. Obenem je začel študirati klavir pri teti Otiliji. Leta 1927 je šel v Veržej pri Ljutomeru v privatno sa-lezijansko gimnazijo in po mali maturi vstopil v noviciat na Radni pri Bošta-nju. Leta 1934 so ga poslali na Rakov- nik v Ljubljano, kjer je bil nekaj časa knjižničar. Marjanu je medtem dozorel glas v lep bariton in ker je tudi sicer kazal veliko nagnjenost h glasbi, so mu predstojniki svetovali, naj se posveti petju. Tako je leta 1935 zapustil sale-zijanski zavod in se vpisal na Glasbeno matico. A že naslednje leto je presedlal na konservatorij, kjer ga je sprejel med svoje učence znani basist in pedagog Betetto, ki je postal prvi rektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 1942 je končal konservatorij in se vpisal na Akademijo, kjer si je izbral za glavni predmet solopetje in ga študiral pri že omenjenem Betettu. Vojne razmere mu niso pustile, da bi akademijo dokončal. Že leta 1940 je postal član opernega zbora in kmalu je začel dobivati manjše solistične vloge. Novembra 1941 je nastopal v vlogi grofa Ceprana v Verdijevem Rigolettu. Matija Tome ga je v zadevni kritiki ocenil kot mnogo obetajočega baritonista. V opernih predstavah, ki jih je pripravil konservatorij, je nastopil kot Evgenij Onjegin. Leta 1945 bi moral nastopiti v vlogi Amonasra v Verdijevi operi Aida, a so mu vojni dogodki to preprečili. Zapustil je domovino in s tem tragično prekinil toliko obetajočo kariero. Konec leta 1945 je odšel v Rim. Na začetku leta 1947 pa je že v Trstu. Umrl je zaradi možganske krvavitve po samih treh tednih bolezni. Odšel je tiho. Nikogar ni maral motiti, kakor je izpovedal v enem od svetlih trenutkov agonije, ki je trajala ves zadnji teden bolezni. Konec januarja smo še skupaj peli. Bil je vesel in razigran kakor vselej v družbi s prijatelji. Ko smo stali 19. marca 1973 ob njegovem odprtem grobu na tržaškem mestnem pokopališču pri Sv. Ani in poslušali pretresljivo petje in govore njegovih prijateljev, je kanila v nas bridka zavest, da z Marjanom Kosom polagamo v grob velikega pevca, umetnika po božji volji, velikega Slovenca in dobrega človeka, ki mu je nesrečno naključje preprečilo, da bi njegova umetniška osebnost polno dozorela. SAŠA MARTELANC ČLOVEK S PRAZNIČNIM SRCEM Ce bi imel na razpolago en sam stavek, da bi z njim označil pokojnega profesorja Marjana Kosa, bi s prepričanjem zapisal: bil je prazničen človek, poln življenjskega veselja in častilec vsega lepega. V njegovi družbi je bila nedelja zares Gospodov dan. Božič je imel betlehemski pridih, pa tudi iz naključnega srečanja je znal ustvariti nekaj svečano prijateljskega. Spominjam se, kako sva ga z bodočo ženo srečala nekega mrzlega zimskega dne na tržaški ulici. Bil je sveže obrit kot vedno, zavit v svoj skoraj obredni šal gor čez nos, da so se videle samo nasmejane oči, ki so pričale, da je srečanja zares vesel. Zavili smo v krčmo skupnega prijatelja Toneta in sedli k topli pečici. Visoko obokani prostor se je v hipu napolnil z njegovim smehom, glasnimi dobrodošlicami in prešerno osvajalnostjo. Pred seboj smo iz časopisnega zavojčka stresli še tople pečene kostanje, da je prav adventno zadišalo. Tone je prinesel iz skrite zaloge domačo črnino za boljše goste. Profesor Kos, ki je iz vsake življenjske malenkosti znal narediti nekaj obredno prazničnega, je dvigal kozarec proti svetlobi in občudoval tisto vijolično za-vesico, ki se je vlekla še po praznem steklu. Vse je bilo svečano, kot preneseno' iz nekega davnega, dobrega sveta. Pogovor je zažuborel v vse smeri, od koščka kruha do zvezd, od spominov do načrtov: med smehom in resnobnostjo. Nepozabno se mi je vtisnilo v spomin, kako je na primer govoril o barvah kamnitih ploskev v neki rimski cerkvi. Vse se je prelivalo, migotalo, drhtelo od doživljene lepote. Tonetova krčma se je pred našimi očmi kar spreminjala v katedralo. In potem smo se selili na koncertne odre, v planinske vasi, sedli smo za prve orgle njegovega detinstva, spoznavali ljubljene starše, za hip pogledali v šolski razred, si po-merjali narodno nošo, pokušali kmečki kruh, se zazibali v Schumannovo melodijo, bili na trgatvi, pri obhajilu, sredi vojne, na božičnem koncertu, na vrtu sanj, na stezah stvarstva. Govoril je z besedo, z očmi, z rokami, z obrazom, ki ga je bilo eno samo doživljajoče potrepetavanje. Potem je umolknil, nenadoma pa mu je veselo zablisnilo v očeh: »Še bo luštno!« Vedno je bil tak. Njegov svet se je razlikoval od vsakdanjosti v tem, da se nikoli ni odmaknil od spontanosti in otroštva v tem smislu, da ni nikoli »dozorel« v prebrisanca in preračun-ljivca, kot smo vsi mi »normalni« ljudje. Zato je veljal za čudaka. In marsikdo je šel mimo njega, ne da bi slutil, koliko pristnega in bogatega je v tem človeku. Ne da bi slutil, kako rad je imel ljudi in kako si je želel njihove družbe. Ne spominjam se več točno, kdaj sem ga prvič spoznal. Mislim pa, da je bilo to okoli leta 1950, ko je bilo sklenjeno, da ga s harmoniko spremljam kot solista na taboru Slovenske pro-svete na Repentabru. Vaje sva imela v nekdanjem Goršetovem ateljeju v ulici Romagna, pa tudi na profesorjevem domu v ulici Milano. Tam mi je takoj odprl vrata v svoj svet. Nekoč mi je zaupal in pokazal veliko skrivnost in dragocenost: dvoje krasno vezenih koroških rut, »če se bom kdaj oženil,« je pristavil. Da bi zakril zadrego ob tej izpovedi, je na hitro stresel dva krepka vica, ju zabelil s košatim smehom, ki pa je zvenel otroško čisto. In je takoj prešel k svoji bogati zbirki not ter k svojim knjigam, med katerimi so prevladovale verske razprave. Nato me je povabil na kosilo v tisto nepozabno go-stilnico v ulici Toti, kamor so zahajali na hrano slovenski profesorji s šentjakobske gimnazije, begunci kot on. »Pri psih« so šaljivo imenovali tisto krčmo, kjer se je dobro, po domače jedlo. Tam me je pogostil s širokogrudnostjo človeka, ki vidi bistvo denarja v tem, da ga lahko razdaja za druge. In potem je zapel, kot vselej, ko se je dobro in varno počutil med prijatelji. Kosovi koncerti za prijateljsko mizo! Navadno se je dal malo prositi, a je kmalu popustil pod silo lastne želje. | »Marjan, daj tisto tvojo,« so pričeli iz-; zivati prijatelji in si pomežikovali, češ, K saj se ne bo dolgo branil. In res, za-;' gledal se je nekam v daljave ter pričel z neskončno občutenim pianissimom [arijo očeta iz Traviate: »Oh, zakaj si šel od nas, ti predragi [ sinko moj ...« Njegov glas je bil med nami, duša t pa je odšla na pot. Obiskala je starše I' v Ljubljani, otožno preletela kraje prve t fantovske moči, zaokrožila nad Opero, | da ujame še kak odmev njegovih prvih I koncertnih uspehov. Nato pa je obudila [ grenko pot izgnanstva, begunstva, tež-[ kega kruha in novega vzpona v krajih i tu ob morju. »Mogočni Bog, o čuj moj glas . ..« Duša je priplavala nazaj, vse okoli K nas in v nas je trepetalo od mogočnega baritonskega fortissima. Še nekaj tihih I not, in vse je ugasnilo v spokojnem fi-[ nalu. To ni bilo petje: bilo je glasbeno | darovanje. Pred aplavzom je vladala še dolga tišina. Zakaj tudi duše ostalih I so bile na popotovanjih. Ali pa tisti koncerti za najgostoljub-f nejšo mizo na svetu, pri Senčarjevih, t kjer je toliko ljudi brez doma imelo I občutek družinske topline. Pol »Škr-| jančka« je bilo včasih zbranega tam. Profesor Kos je moral dolgo čakati, da I se poleže zborovsko veselje. Potem pa I je začei kot pred nabito polno dvorano : »Spomlad prav luštno je ...« S svojim toplim glasom nam je pri-I čaral lepoto in modrost slovenskih letnih časov. Nato je s kraljevsko gesto i dovolil, da smo vsi pritegnili v resnobni finale: »Tako bo minilo to naše živi j e-[ nje ...« »Bravo Marjan, živijo Kos !« Navdu-I šeni pogledi so viseli na umetniku, ki K je pravkar nekaj lepega daroval. Ta pa [ je žarel in se spozabil do prisrčne ne-I skromnosti: »A nisem lušten?« Pa se I je hitro domislil še nečesa: »Gospa ma-[ ma, krasni štruklji!« Kot je znal biti poln navdušenja in t veselja, je bil sposoben tudi silne raz-I jarjenosti. Sveta jeza nad nepravičnimi ljudmi in nad nepoštenim dogajanjem Marjan Kos na taboru Slovenske prosvete na Repentabru ga je pripravila tudi do neusmiljeno krepkih besed. Bolelo ga je vse, kar je bilo hudega prizadejano slovenskemu narodu v malem ali v celoti. Pri tem je pozabil celo na lastne tegobe, ki so se pričele zbirati nad njim po prvih letih uspehov in dostojne eksistence. Svojo stisko je dojemal kot delček neke večje narodove stiske, kot je lepo zapisal neki njegov prijatelj ob zadnjem slovesu. Nekoč sva šla od polnočnice z Opčin skupaj peš v Trst. Na tisti poti sem prvič in zadnjič slišal iz njegovih ust besedo malodušja. »Če ne bi bilo Boga, bi mogoče kar končal.« Kaj vse je bilo za temi besedami! Časi blagostanja so minili, prijateljev je bilo čedalje manj, skrb za goli obstoj vse hujša. Preselil se je v zelo skromno sobico, kuhal si je povečini kar sam, na tiste zadnje še preostale šolske ure je hodil peš, celo do Svetega Križa in Doline! Koliko so bili tega krivi ljudje, koliko razmere in koliko njegova nepremišljena iskrenost, naj sodi Bog, Vem le, da je vse težave sprejemal tako dostojanstveno, kot je to lastno le ljudem s prirojeno gosposko potezo. Veliko je molil, in Bog mu je vsaj za sproti dajal zadosti vedrine, da se oni božični obup ni več ponovil. Prav do zadnjega so se znale tiste žive oči veselo nasmejati, prav do konca je iz njega vrela vedra beseda in žlahtna pesem. Ob vsem tem se moramo zamisliti: vsi, ki nam življenjske banalnosti niso dopustile časa za pogovor z njim; vsi, ki bi ga lahko povabili v topel dom, pa smo bili preveč zaposleni ; vsi, ki moramo danes reči: zdaj je prepozno. Kmalu po poroki sva ga z ženo — enkrat samkrat! — povabila na dom. Veselila sva se tega obiska, ker sva vedela, da bo srečanje lepo. Že zjutraj je telefoniral, kdaj naj pride. In prišel je dobro uro pred domenkom, kot nekdo, ki strada družbe. Ko so se odprla vrata, je bil v njih z vso svojo postav-nostjo in veselim smehom. V eni roki je držal šopek nageljnov, v drugi pa skrbno zavito darilo. Ko sem ga odvil, so mi roke omahnile: prinesel nama je svojo zadnjo dragocenost — obe koroški ruti! To je bilo najbogatejše darilo, kar sem jih kdaj prejel. Nekoč je skupina prijateljev in bivših učencev pripravila za profesorja Kosa majhno darilo za božič. Zavojček z decembrskimi priboljški, zraven pa določena vsota za prvo silo. Priloženo je bilo kratko pismo, kjer je bilo rečeno, da skupina ljubiteljev njegovega petja ne more pozabiti radijskih in drugih koncertov. Nekaj dni zatem srečam profesorja Kosa. Ves žareč mi pokaže pisemce :»Še me niso pozabili!« Ne morem opisati njegove sreče ob dokazu, da se še kdo spominja umetnika Kosa. Materialnega dela tistega božičnega darila se sploh ni več spomnil. Kljub nedvomni hvaležnosti prvega trenutka je bilo to nekaj postranskega, kot je bilo postransko in nevažno vse, kar je sam dobrega naredil, ko je imel še sredstva za to. Ob tistem odprtem pisemcu se mi je profesor Kos razodel v vsej svoji žlahtnosti. To je bil človek duhovnega bogastva, ki se je ves razdajal napol otopelemu svetu. In pri vsem tem je znal biti srečen, proti vsem pravilom »logične« in »normalne« vsakdanjosti. Zdaj je vse dobro in vse hudo že za njim. Iz sveta, katerega predokus je čutil na vsakem koraku svojega pozem-skega življenja, prihaja v kraje njegovega romanja nam vsem v pozdrav tisti njegov nepozabni fantovski klic: »Še bo luštno!« Njegov bariton pa se je pridružil zboru blaženih. SLAVKO BRATINA Deželne volitve na Goriškem Tretje deželne volitve so za nami. V dneh 17. in 18. junija 1973 so volivci Furlanije-Julijske krajine s svojim glasom določili, kdo naj jih v naslednjih petih letih zastopa v deželnem svetu. Na podlagi volivnih izidov so bila sve-tovalska mesta tako porazdeljena: KD 26, PCI 13, PSI 8, FSDI 4, MSI 4, FG 2, PLI 2, PRI 1, Slovenska skupnost 1. K izvolitvi slovenskega svetovalca dr. Draga Stoke so pripomogli tržaški volivci., ki so se odločili za listo Slovenske skupnosti in ji dali 7.191 glasov, ter goriški Slovenci, ki so podprli listo Slovenske demokratske zveze z 2.989 glasovi. Listi sta nastopili povezani s skupnim imenom »Slovenska skupnost - limone Slovena« ter sta se predstavili volivcem s precej obširnim narodnoob-rambnim in gospodarsko-socialnim programom, katerega bistvene točke bi lahko tako sintetizirali: zahteva, da se v deželnem okviru priznajo Slovencem razne pravice zlasti jezikovne; zahteva, da italijanski parlament čimprej izglasuje globalni zaščitni zakon; zahteva, da se podpirajo naše šole ter razne slovenske organizacije; zahteva, da se okrepi gospodarstvo v deželi, kajti le od tega sta odvisna odprava brezposelnosti in zajezitev izseljevanja. Če se sedaj pomudimo ob volivnih izidih na Goriškem, moramo priznati, da je lista v celoti obdržala svoje po-'loža je. V primerjavi z letom 1968 je prejela samo 36 glasov manj. Razveseljiva je ponovna pridobitev lepega števila glasov v goriški občini po nazado-[ vanju zabeleženem ob zadnjih občinskih volitvah, ko so nekateri posamezniki na I razne načine motili redni potek volivne propagande. Uspeh je lista dosegla tudi v Sovodnjah, kjer je s 373 glasovi pre-I cej popravila izid iz leta 1968 — tedaj je namreč prejela le 315 glasov — in se približala izidom prejšnjih volitev. K ^ temu je prav gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da sta kandidirala dva dorna-I čina, en tovarniški delavec in en kme-[ tovalec. Števerjan je potrdil svojo slo-[ vensko in demokratično usmerjenost in pridobil za našo stvar še deset voliv-I cev; v doberdobski občini pa se je ponovil nasprotni pojav in število glasov t se je zopet zmanjšalo in padlo od 217 ; na 206. Skoraj nespremenjeno je osta-j lo stanje v furlanskih občinah. Zaneslji-[ ve slovenske postojanke so zlasti v Kr-[ minu, v Ronkah in v Tržiču. Po tem bežnem pregledu naj pove-I mo še, da je bilo tudi precej neveljav-I nih glasov, ker so naši ljudje poleg li-I pove vejice prekrižali včasih še kak drug I znak na glasovnici in tako povzročili I njeno neveljavnost. Ta ugotovitev nam narekuje za bodoče potrebo po čim več-B jem osebnem stiku zlasti s starejšimi k osebami, da bodo mogle stopiti v vo livno kabino primerno poučene. Hkrati ne smemo pozabiti, da se za slovenske I glasove potegujejo brez razlike vse ita-i lijanske stranke. Posebno uspešni so v | tem komunisti in socialisti, ker imajo I v svojih vrstah številne pripadnike slo-B venske manjšine in jih ob volitvah tudi določajo za kandidate. Nekateri naši ljudje pa radi podprejo druge vsedržav-ne stranke in še najraje Krščansko demokracijo, ker vidijo v njej edini jez i proti komunizmu. Kljub temu lahko računamo na stalen in discipliniran volivni zbor, kot so [ nam večkrat priznali sami politični na-[ sprotniki. Junijske volitve so to potrdi-■ le. Kaj to pomeni, se najlažje prepri-i čamo, če pomislimo, da so v predvoliv- ni dobi prišli na dan razni pomisleki. Nekateri niso namreč odobravali dejstva, da tudi tokrat ni bil določen Go-ričan za glavnega kandidata, drugi spet so izrazili svoje nezadovoljstvo1, da ni več tistega narodnega navdušenja in tistega odločnega političnega nastopanja, po katerih se je v prejšnjih letih odlikovalo delovanje vseh naših demokratičnih sil. V vseh je končno1 le prevladalo spoznanje, da je naš obstoj odvisen od nas samih. To je vsekakor vredno upoštevanja, vendar se s tem ne smemo zadovoljiti. Ako hočemo uspešno nadaljevati svoje delo, si moramo pridobiti popolno zaupanje vseh naših ljudi. To pa nam bo uspelo le, če bomo vedno nastopali vsi kot eden in se nesebično žrtvovali za izbojevanje naših narodnih pravic v duhu tistih idealov, za katere so se navduševali in umirali naši očetje. Vodnjak na trgu v Dolini MAKS ŠAH Ob 25-letnici Izraela »Kadar boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da je blizu njegovo razdejanje. Takrat naj beže v hribe, kateri so v Judeji, in kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter. Zakaj dnevi maščevanja so to, da se izpolni vse, kar je zapisano« (Ev. Luka XXI., 20-23). Ta napoved je goli bič, ki kliče maščevalca na Judom sveto mesto. Judovska vojna (med leti 66-70 po Kr.) pomeni razširitev in utrditev velikega rimskega imperija in oblast nad vsem Sredozemljem. Plinij Starejši je pred svojo smrtjo ugotovil: »... tudi največja jadra so premalo... tem se pridružujejo še druga in vetrovi se odpirajo ladijskim krnom in kljunom.« Rimljani so bili razumarji. Opazovali so velike karavane, ki so prihajale s severa in vzhoda, po morju in po suhem. Zase so zahtevali trgovska zagotovila in prednosti. Judeja je zgubila neodvisnost že leta 63 pr. Kr., ko so rimske legije s Pompejem vkorakale v Jeruzalem in dežela je postala rimska provinca. Med leti 63 pr. Kr. in 70 po Kr. je skoraj poldrugo stoletje. V tem času je padel Kras, Avgust se je moral pogajati s Parti in Rimljani so se morali odpovedati osrednji Aziji, in Oktavijana niso zaslepile imperialistične težnje po Aziji, kot nekdaj Aleksandra Velikega. Pač pa so se morali Parti odpovedati sredozemski politiki, v kateri so se hoteli utrditi Rimljani. Trenja, ki so nastala med Judi in Rimljani so izvirala predvsem iz težkih dajatev. Judje so morali plačevati davek cesarju, lastni duhovščini in svojemu kralju, ki ga je postavil cesar Kaligula iz Herodove dinastije. Sadu-cejska aristokracija je bila Rimu na- klonjena in računala na kak ostanek oblasti, ljudstvo pa je bilo v večini nasprotno. Ko je rimski prokurator Flor leta 66 po Kr. zahteval iz tempeljskega zaklada 17 talentov (talent je bil okoli 26 kg), je mera potrpežljivosti presegla meje. Judje so napadli rimsko posadko, očistili Jeruzalem rimskih vojakov in prepovedali vsakodnevno žrtvovanje v čast cesarju Neronu. Iskra je zanetila požar. Judje so utrdili obzidje in postavili za vrhovnega poveljnika Jožefa Flavija, vestnega opisovalca vojne med Judi in Rimljani. Iz iskre je nastal požar Cesar Neron je zaupal rimsko vojsko Flaviju Vespazijanu in njegovemu sinu Titu. Okoli leta 70 je bila Palestina sicer pomirjena, le mesto Jeruzalem se je še upiralo. Okoli Judom svetega mesta je Vespazijan razvrstil kar štiri rimske legije, konjenico in še druge pomožne enote — vsega do 80 tisoč mož. Navzoča rimska vojska pa ni mogla ustaviti in onemogočiti svetih izročil judovskega ljudstva. Za veliko noč je naval romarjev bil tolik, da se je napetost sprevrgla v krvave spopade. Za Rimljane ni imela judovska velika noč nobenega pomena, zahtevali so le vdajo. Judje pa so z obzidja odgovarjali z zasmehovanjem in Tit je bil prisiljen odgovoriti s silo. Notranji spori med Judi pa so Rimljanom samo koristili. V petih dneh so osvojili mesto. Tit, gotov zmage, je pristal le na trenutek premirja. Rimski vojaki so štiri dni korakali pod obzidjem pred izstradanimi obleganci, ki so čakali na pomoč cd zgoraj in zaupali svojim poveljnikom, ki so znali nekoč razmakniti morje in ustaviti sonce. Tit je hotel biti velikodušen. Pred obzidje je pripeljal ujetega judovskega poveljnika Jožefa Flavija, naj prepriča Jude k vda- Naftovod pri Dolini gori (4. 8.1972) ji in reši mesto pred uničenjem ter nepotrebnimi žrtvami. Judje pa so zavrnili Flavijev poziv, pozabili na svojo preteklost, na prerokbe, na svoje poslanstvo in mesij anstvo. Vsa še tako zagrizena obramba ni zalegla. Lakota, ogenj in bolezni so silile Jude iz skrivališč. Iskali so le še hrano, varnost in ohranitev življenja. Tit ni bil več prizanesljiv. Kogar so zalotili izven obzidja, so ga križali. Nad 500 križev je pomnožilo križe z Golgote pred očmi oblegancev. Okoli mesta je bilo že vse izropano in uničeno. Oljska gora je bila gola in izsekana za križe. Jožef Flavij nam o tem takole poroča: »Jarki so polni mrličev. umirajočih žena in otrok, po cestah leže mrliči in starčki. Otroci in mladeniči padajo1 kot prikazni ob pokopih svojcev . . . Roparji obkrožajo umirajoče in jim praznijo žepe .. . žvečijo in srkajo usnjeno jermeri je, sandale in kože oblek ter jedo suho travo. Šop trave je na prodaj po štiri atiške drahme .. .« Drug žalostni prizor poroča. Mlada mati je prišla za veliko noč v mesto z onstran Jordana. Našli so jo pri ognju, ko si je pripravljala meso. Na tleh pa so bili ostanki na pol pojedenega novorojenčka. .. Obupane in lačne ubežnike križajo pred obzidjem, jim odpirajo trebuhe, ker je med vojaki krožila govorica, da so pojedli zlato in dragocene kovine, da ne bi prišle v roke sovražnika. Obleganje je trajalo že štiri mesece. Padla je že trdnjava Antoniana, toda simbol Jeruzalema — tempelj — še stoji. Tit je hotel tempelj ohraniti v slavo Rima. Judje pa so zaupajoč v Jehovo vztrajali. Butanje ovnov in prožilnih naprav ter stolpi niso ničesar opravili. Napadalec je bil prisiljen, da se je zatekel k ognju. Ko so zgorela vrata, ni bilo več ovire. Toda ogenj se je razširil po preddverju. Zadnji odpor branilcev je bil že po tempeljskih dvoriščih. Zopet nam poroča Jožef Flavij: ». .. eden izmed vojakov, ne da bi čakal na znak, zagrabi plamenico, stopi na ramena svojega tovariša in vrže ogenj skozi zlato okno v prostore Najsvetejšega. ..« Prostori so bili obloženi z lesom, zavesami, trakovi, liturgičnimi oblekami in posodami s svetim oljem. Ogenj in vojaška druhal sta opustošila vse, kar se je zoperstavilo. Žeja po plenu, zlasti zlatu, je bila nenasitna. Zlati okras in skrinja zaveze sta bila uničena. Padla je trdnjava Antoniana, zrušil se je Sion, ni več usmiljenja. Zravnati mesto in ostanke templja, se glasi ukaz, Pred mestnimi vrati je na tisoče trupel in število ujetnikov je še višje. Jeruzalem je zbrisan z obličja zemlje. Ni ostal niti kamen na kamnu. Nova Gomora, ki jo je Jehova zapustil. Prerokovano uničenje se je uresničilo. Tit je slavil leto dni nato triumf v Rimu. V povorki so gnali na stotine ujetnikov, vojaki pa so nosili bogat plen : sedmeroročni svečnik in žrtveno mizo. Plen iz Jeruzalema so postavili v Rimu v tempelj Miru. Mir v Rimu, mir po imperiju. Fla-vijci triumfirajo, pogani so uničili Jeruzalem, Jude pa so prodali v sužnost, kjer so bili deležni le 1800 let trdega dela, ponižanj, solza, razkropljeni po vseh celinah in izpostavljeni vsem preganjanjem. Tolažilo jih je edino upanje, da jim bo oropana, a obljubljena domovina, postala zopet resnica. Srednji in novi vek zgodovine sta bila Judom sovražna, ponekod do najnovejšega časa, marsikje pa še danes. Toda ogenj upanja ni nikdar ugasnil. Iskra žari pod pepelom 1897 se je v Bazlu sestal prvi kongres Sionistične organizacije. Teodor Herzl je tedaj izjavil, da bodo v prihodnjih 50 letih vsi Judje, »ki ne bodo mogli ali hoteli ostati v deželah, kjer so«, imeli svojo novo domovino. 1917 Balfourjeva izjava: Vlada njegovega britanskega veličanstva z naklonjenostjo odobrava ustanovitev »narodne države-national home« za judovsko ljudstvo v Palestini in bo vse storila, da bo olajšala dosego tega cilja. Razume pa se, da se ne sme ničesar zgoditi, kar bi lahko oškodovalo državljanske in verske pravice ne judovskih skupnosti, ki bivajo v Palestini, kakor tudi pravic, ki jih uživajo Judje v kaki drugi deželi. 1922 Zveza narodov poveri Veliki Britaniji mandat nad Palestino. 1935 Spopadi in teroristična dejanja po vsej Palestini. V Palestino se že masovno naseljujejo, po nastopu Hitlerja, Judje iz Nemčije. Opaža se že napetost z Arabci. Judje na veliko kupujejo od Arabcev zemljo po Palestini. 1937 Peelova komisija predlaga načrt o delitvi Palestine: en del Judom, drugi Arabcem, tretji pod britanskim mandatom. Načrt zavržejo, spori se nadaljujejo. 1947 Velika Britanija ne more ustaviti tajnega judovskega doseljevanja v Palestino'. Dolga gverila med Irgun in skupino Stern preda palestinsko vprašanje Organizaciji združenih narodov. 1948 14. maja, nekaj ur pred zapadlost- j jo britanskega mandata, David Ben Gurion razglasi ustanovitev samostojne države Izrael in sporoči sklep svetu. To pa pomeni začetek vojne z Arabsko ligo. 1949 Med februarjem in julijem si slede podpisi o premirju z vsemi vojskujočimi se državami, razen z Irakom. 1956 Nacionalizacija Sueškega prekopa. Vojaški sporazumi med Egiptom, Arabijo, Jordanom in Sirijo. Moše Dajan sproži »preventivni« napad. Egiptovske čete so v raz-sulu. Vmes posežeta Francija in Velika Britanija. Nato sile OZN zasedejo Sinaj. 1967 Šestdnevna vojna. Na skupni obrambni pakt, sklenjen med Egiptom, Jordanijo, Libanonom, Sau-dovo Arabijo, Sirijo, Irakom, Ku-vaitom, Sudanom in Alžirom, odgovori izraelska vlada z bliskovitim letalskim napadom in oklepnim orožjem. Izrael prodre do Sueškega prekopa, zasede Jeruzalem, Cisjordanijo in prodre do gorovja Golan. Na ukaz OZN morajo »ogenj ustaviti«. In danes? Maja 1973 je Izrael slavil svoj srebrni jubilej. Popoldne 14. maja 1948 je prenehal britanski mandat nad Palestino in šest arabskih držav je grozilo z vojno. Ben Gurion je razglasil: ». . . v moči našega narodnega in zgodovinskega prava in po sklepu generalne skupščine združenih narodov .. . ustanavljamo judovsko državo na ozemlju Izrae- . la ... Po 4000 mističnih letih, od božje obljube Abrahamu in po 2000 letih razkropljenosti in po niti 50 letih Herzlove izjave, v imenu sionističnega gibanja se uresničuje "vrnitev na Sion", za katero smo prosili skozi stoletja prega- . njanj, se dopolnjuje Ezehielova napoved: "Zbral vas bom iz vseh dežela in vas popeljal v vašo deželo".« Današnji položaj Izraela med trenji, zmotami in nemiri, gotovo presega upe »očetov ustanoviteljev«, ki so se na tisti odločilni in slovesni dan zbrali v muzeju v Tel Avivu, kot spominja zunanji minister Abba Eban. »Tedaj smo se spraševali: bomo še živi, ne čez 25 let, temveč čez 24 ur.« Da je nova država s 650 tisoči skoraj neoboroženih pionirjev in beguncev, v sovražni in od šesterih vojska oblegani deželi dobila in preživela vojno, to je bil prvi Izraelov uspeh. Temu so sledili drugi, morda težji kot pa vojaške zmage leta 1956 in 1967. Izrael je namreč sprejel v svoje meje, ki jih je določilo premirje, 750 tisoč vseljencev iz Azije in Afrike in nad 650 tisoč iz Evrope in Amerike, od koder so jih izgnali Judom nenaklonjeni in sovražni režimi, ali pa jih je gnalo versko in narodno prepričanje in potreba po svobodi, da se rešijo bolečih spominov. Prvo in drugo vseljeva-nje je iz puste dežele napravilo novo deželo, z naprednim poljedelstvom in industrijo, ki se razvija z japonsko naglico. Tako Judje danes vzpostavljajo najbolj napredno in svobodno družbo na Bližnjem vzhodu, na ozemlju, ki je bilo povečini puščavsko. Današnji Izrael ni biblična ne socialistična utopija, kot so jo sanjali sio-nistični pionirji prve generacije. Izrael doživlja nasprotja in se mora soočiti z vprašanji zapadnih držav in trpi nemir obleganega naroda. V zavesti svoje moči in volje do življenja, trpi pred negotovo bodočnostjo. Kljub vsem težavam pa je Izrael uresničil lasten čudež, čudež moderne države Ob mesijan-skem pričakovanju in verski ideji. Biblija je tista, ki je omogočila Izraelu trdno zavest edinosti, jezika, zakonodaje in idealov, ki jo vodijo-. Brez Biblije Izraela ne bi bilo. Pa tudi brez rasizma in poznejše nacionalistične arabske zavrnitve sionističnega ognjišča ne bi bilo. Iz milijonov beguncev ne bi nastal novi narod, niti država, ki je najmočnejša vojaška sila Bližnjega vzhoda. Toda samo moč je premalo1. Brez trajnega miru in priznanja sosednih Arabcev Izrael ni varen, ne more razvijati svoje narodne usode, ki je tisočletna dedišči- na. Ne more pa biti niti most med dvema civilizacijama, ki ga nakazuje zemljepisni položaj in etnično bogastvo. Vojaška nadmoč ne jamči dolgoročne varnosti. Ta je le začasna pred štirideset-krat številnejšim sovražnikom. Petrolej sko bogastvo arabskih tal lahko oddalji v bližnjem desetletju od Izraela tudi danes najbolj zanesljive prijatelje. Življenje v oblegani trdnjavi tvega, da menja tudi prvotno najbolj ustvarjalni značaj izraelske družbe. Mir na Bližnjem vzhodu je mogoč samo v sporazumu med zgodovinskim in človeškim pravom o zemlji, o kateri so Judje sanjali 4000 let, Arabci pa so jo imeli v posesti zadnjih 1300 let. Arabski terorizem in nepopustljivost, često izraz šibkosti, nista nič manj težji oviri kot zahteve izraelskih sokolov. Izrael more le začasno ohraniti v šestdnevni vojni zasedeno ozemlje. Pa tudi Arabci ne morejo zahtevati od Izraela, po treh vojnah in 25 letih groženj, da se odpove strateški varnosti, ne da bi prej dosegel pravico obstoja in varnejše meje. Izrael ne more pokazati dobre volje, dokler nasprotnik zavrača neposredne stike in ne priznava dejanskega obstoja Izraela ter izrablja begunsko vprašanje v politične cilje. Državljani države, ki je zatočišče preganjanih — 3 milijoni Judov — nimajo prav nobenega interesa, da bi se sovražno postavili proti ljudem, med katerimi morajo živeti. Ne morejo pa na drugi strani pustiti nezavarovane domovine, ki so si jo zgradili z izredno človeško avanturo in pozabiti, zakaj so se vrnili v obljubljeno deželo. Po stoletjih ponižanj, pod grožnjo antisemitizma, ki še ni zamrl, potem ko so v nacistični Evropi pustili 6 milijonov žrtev, na katere spominja v Jeruzalemu žalostni spomenik »šotor spominov«, moramo priznati tudi Judom pravico do življenja pod toplim soncem. Po šestdnevni vojni leta 1967 sta obe strani spali z orožjem v rokah. Izrael ni maral izgubiti pridobljenega ozemlja, arabski svet pa je zahteval izgubljeno nazaj. Napeto stanje je počilo na soboto, na dan judovskega po- čitka (6. oktobra 1973). Na dveh frontah se je Izrael znašel pred sovražnikom. Na Golanski planoti je napadla Sirija, na Sinaju pa Egipčani. Samo izraelska tehnika in predanost stvari je ustavila napredovanje sirske fronte. Izrael je prešel celo v protinapad in že stal 35 km pred Damaskom. Na sinajski fronti so Egipčani vdrli v puščavo, našli še sledove prejšnje vojne in se nehote zamislili. Izrael je tudi tu prešel v protinapad. Obkolil je egiptovsko armado, prestopil Sueški prekop in stopil na egiptovska tla. Samo nastop velesil je zadržal, da ni prišlo do najhujšega ter da so ustavili vojno. Prišlo je do premirja in mednarodne sile so stopile med obe sovražni vojski. Arabski svet zahteva umik Izraela na stare meje izpred leta 1967, Izrael pa zahteva jamstvo za svoj obstoj. Kakšen bo izid, je težko nepovedati. Trezni opazovalci zatrjujejo, da morajo Arabci in Judje najti pot sožitja drug ob drugem, ali še bolje drug med drugim. Mir ni le sad diplomatskih pogajanj, temveč nekaj konkretnega,. Judje se vračajo v domovino svojih očakov. Vračajo se iz nemških, poljskih in romunskih getov. Semiti se vračajo k semitom, katerih življenja pa več ne poznajo. Novi Izrael mora prevzeti j arabski pridih. General Dayan je nekoč dejal: »Predolgo smo bili sionisti, ki se morajo vrniti in zmagati. Sedaj pa moramo biti semiti, ki bomo spo- ' sobni živeti kot semiti s semiti.« Morda bi mir med semiti že vladal, če ga ne bi motil neoimperializem Vzhoda in Zapada. Arabci in Judje morajo sami sesti za isto mizo in začeti nepo- j sreden dialog. General petrolej, ki je zmagal to vojno, bo znal najti tudi mir med vojskujočimi? FRANC FELC Slovenci in njihovi duhovniki v Nemčiji O Slovencih in njihovi dušnopastir-ski oskrbi v Nemčiji so naši rojaki na Goriškem že marsikaj brali. A medtem se je tudi že marsikaj spremenilo, tako da novo poročilo ne bo odveč. Predvsem je število tukajšnjih Slovencev zelo naraslo. Prvi pritok izseljencev, takoj po zadnji vojni, se je usmeril v severno Nemčijo, v Porurje, kjer je bilo treba veliko delovnih rok za v rudnike. Zato so v te kraje prišli tudi prvi slovenski duhovniki. Toda delo v rudnikih je težko in nevarno, podnebje v Porurju pa precej nezdravo. Zato so se mnogi začeli seliti na jug, v stuttgarsko pokrajino. Tu ni rudnikov, pač pa številne tovarne vseh vrst, tako da tudi tu ni bilo nobene težave najti zaposlitev. Zato je bila tu, sredi leta 1960, ustanovljena nova duš-nopastirska misija. Kar je Slovencev duhovnik ob svojem prihodu našel, so bili večinoma naseljenci iz Porurja. A kmalu so začeli prihajati tudi novi rojaki iz Slovenije, kot začasni delavci, da si doma izboljšajo gospodarski položaj, in sicer kakor je slišati, najbolj jim je na srcu gradnja lastne hiše. Dušnopastirsko delo med njimi je bilo prva leta zelo težavno. Štirje duhovniki smo si delili vso zapadno Nemčijo. Ljudje so bili zelo na drobno naseljeni in prva naloga dušnega pastirja je bila, poiskati jih. Zelo nehvaležno delo. Potem pa, kje bi najbolj kazalo, od časa do časa vpeljati slovensko mašo. V tem smo bili odvisni od krajevnih župnikov, od katerih si moramo izposojati cerkve, seveda tako, da ne bi bili domačim vernikom v napoto. Hvala Bogu, našli smo povsod razumevajoče župnike, ki so nam v vsem šli na roko-. Našli smo tudi večinoma dobre slovenske rojake, ki so se vsakega novega do- mačega duhovnika razveselili in takoj pokazali pripravljenost sodelovati. Večinoma imamo slovenske maše zvečer in po maši se zberemo v kakem lokalu, kjer je možnost, da se rojaki med seboj spoznajo, se prosto razgovarjajo med seboj in z duhovnikom in tudi katero domačo zapojejo. Seveda ne more biti to povsod, kjer bivajo naši ljudje, ker je takih krajev več kot nedelj. Treba je, da se zbirajo okoli večjih središč, kar danes ni težko, ko jih je veliko motoriziranih. Povsod imajo do dvajset in še več kilometrov oddaljene udeležence. Kot dopolnilo našega osebnega dušnega pastirstva imamo mesečnik »Naša luč«, ki ga sami pišemo za naše ljudi. Večina ga zelo rada bere. Precej razširjena pa sta tudi lista iz Slovenije Družina in Ognjišče. Razlika med našim delom in delom župnika v običajnem pomenu je v glavnem ta, da ima župnik vsako nedeljo pred seboj vse svoje vernike, tiste seveda, ki živijo s Cerkvijo. Pri nas pa tega ni. Vsako nedeljo smo drugod. Zato ne moremo imeti tistega jasnega pregleda nad svojim delom in uspehi, kot ga ima župnik. Cerkveno petje je težko gojiti, zadovoljiti se je treba le z bolj znanimi in lahkimi pesmimi. Tudi za pridige ni mogoče vzeti kake posebne tematike in jo do dna obdelati. Slavnosti kot prvo sv. obhajilo in birma, ki so v župnijah nekaj veličastnega, so pri nas le redkokje in v mnogo skromnejšem obsegu, predvsem zaradi raztresenosti naših ljudi, potem pa tudi ker prva leta otrok skoraj nismo imeli. Iz Slovenije so prihajali le fantje in dekleta. Polagoma, in vedno hitreje, so se pa le začeli sklepati tudi zakoni; tako imamo danes že precej otrok, ki pa šele sedaj prehajajo v šolsko dobo. Tu pa tam je bilo že mogoče imeti prvo sv. obhajilo in birmo po našem običaju. Za birmo je začel prihajati med nas ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Podobno kot s prvim sv. obhajilom in birmo je z največjima praznikoma v letu, božičem in veliko nočjo. Za navadnega župnika so to dnevi največjega zadoščenja, nam je pa prav takrat najbolj dolgčas, ker zelo veliko ljudi gre domov, tako da je udeležba pri naših mašah takrat najnižja. Privoščimo jim sicer srečo, da se ob največjih praznikih zopet snidejo s svojimi domačimi in jih v duhu spremljamo, sami pa le ne doživimo v tistih dneh tega, kar doživi župnik. SREČANJA Z NAŠIMI LJUDMI Lepo doživetje pa nam že nekaj let sem prinašajo binkošti. To je dan srečanja Slovencev iz vse Nemčije najprej pri skupni, izredno slovesni sveti maši, potem pri popoldanski veselici v kaki večji dvorani. Začeli smo s tem leta 1967, in sicer v Derendingenu pri Tubingenu pod znamenjem Primoža Trubarja, ki je tam pokopan, seveda ne kot protestanta, marveč kot početnika pisane slovenske besede s svojimi katekizmi in delnim prevodom sv. pisma. Zato smo temu prvemu srečanju dali značaj praznika sv. pisma, dela Sv. Duha, ki je na ta dan prišel nad apostole. S tem dnem je dobilo poseben zagon širjenje sv. pisma med našimi ljudmi. Takoj smo razprodali precejšnje število izvodov žepne izdaje Novega testamenta za nizko ceno. Že na tem prvem srečanju je bilo kakih 500 udeležencev, naslednje leto v Wernauu pri Stuttgar-tu že mnogo več, potem v Stuttgartu, Boblingenu in končno v Goppingenu je pa število doseglo 2.500. Prišli so tudi iz Francije in Belgije. Priložnosti za večja srečanja, čeprav ne v tolikem obsegu, so pa med letom tudi vinska trgatev v jeseni, pustne in ponekod prvomajske veselice. Tudi duhovniki se srečujemo med seboj. Dvakrat na leto pridemo skupaj vsi, kar nas je po zapadni Evropi, v jeseni in spomladi, da obravnavamo probleme našega svojevrstnega dušnega pastirstva. To so naše »dekanijske konference«. V Stuttgartu imamo tudi nekaj če. sester, ki so nam v pomoč zlasti pri širjenju katoliškega tiska, z obiskovanjem družin, bolnikov, mladine, z vabljenjem k slovenski maši, s poučevanjem otrok in podobno. Za njihovo po-žrtvovalno delo smo jim globoko hvaležni. Duhovnikovo delo v tujini pa ni le dušnopastirsko. K nam se obračajo ljudje v vsakovrstnih težavah: za sestavljanje raznih prošenj, prevajanje dokumentov, posredovanje pri oblasteh. Mnogokrat mora biti duhovnik za tolmača pri civilnih porokah, in, če do tega pride, tudi pri sodnih postopkih. NAŠE TEŽAVE Je pa med nami tudi marsikatera boleča točka. Kot prvo navedem problem stanovanj, v zvezi s tem pa seveda problem majhnih otrok. Marsikateri starši so primorani dati svojega otroka kakim sorodnikom v Slovenijo, če nočejo izgubiti stanovanja. Nemci namreč prednjačijo v nenaklonjenosti do majhnih otrok. V časniku sem bral npr. dopis neke ženske, ki pravi takole: »Poleg prostorov, ki jih rabim zase, imam še eno lepo sobo prazno. Če bi jo naselila, bi vlekla od nje lep dohodek. Ampak če naj mi pridejo noter majhni otroci, jo imam rajši prazno in se odpovem tistemu dohodku.« Sebičnost, ki gleda le na svojo udobnost! Rekel bi, da pri tem javna oblast ni brez krivde. Posestnikom stanovanj ne bi smela pustiti tako prostih rok, saj je njena naloga skrb za javni blagor in k temu spada tudi skrb za bodočnost naroda. A kako naj ima narod bodočnost, če otroci nimajo svojega gnezdeča? V zadoščenje pa mi je bilo, kar sem tudi bral v nekem časniku, kako je neki sodnik moral razsojati spore med hišnimi strankami zaradi hrupa. Seveda ima hrup več virov: poslušanje ra- dia in televizije, muziciranje na klavir, pisanje na stroj itd. Tozadevne pritožbe je razsojal po zakonih. Končno je prišla na vrsto pritožba zaradi hrupa, ki prihaja od otrok. To pritožbo je pa sodnik kar zavrnil: »Ja, dragi moji, s tem se je treba pa sprijazniti. Otroškega hrupa ni mogoče preprečiti in mu tudi ni mogoče določiti urnika. Otroci so otroci. Ampak imajo tudi pravico, biti otroci. Pošteno pravico imajo biti taki kot jih je narava naredila, četudi je to odraslim nadležno. Torej, zaradi hrupa, ki prihaja od otrok, njihove starše pustite pri miru.« Vsa čast takemu sodniku! Zaradi te sovražnosti odraslih do otrok morajo mnogi starši dati otroke komu drugemu v oskrbo, da ne izgubijo stanovanja. Psihologi pa vedo, kako važno je za pravilen razvoj otrok, da so prav v detinski dobi čim tesneje povezani s svojimi starši. Posebno bolestna točka so zakoni. V marsikaterem primeru je tukaj na delu le mož, ženo pa ima v Jugoslaviji, redkeje je pa tudi obratno. V takem položaju človek kaj rad pozabi, da je poročen, in marsikateri zakon se je že zaradi tega zrušil. Zakon je nerazvez-ljiv, uči Cerkev. V deželah, kjer je ne-razvezljiv tudi po civilnem pravu, kot je bilo vsaj dosedaj še v Italiji, z drugo besedo, kjer ima Cerkev v tej zadevi na svoji strani državo, tam je srečna. Kjer je pa nima, tam je s svo jim naukom o nerazvezljivosti sirota. Nihče se ne zmeni za njene nauke. Tudi taki, ki so dolga leta nudili videz dobrih kristjanov, se v tem ne izkažejo nič boljše kot. popolni brezverci. Tudi pri njih je zakon nerazvezljiv le tako dolgo, dokler gre vse gladko. Čim se začne krhati, si pa prav nič ne pomišlja-jo zakonskega partnerja menjati tako kot človek zamenja avto, če z njim ni več zadovoljen. Takih primerov imamo tu v Nemčiji precej. VERA IN NARODNOST Vzrok za zaskrbljenost je tudi problem narodne zavesti. Kaj bo z našim majhnim narodom, če ne bomo sami nič storili za svoj obstoj? Dolžni smo se za to zavzeti, tudi Slovenci v tujini. Vsi slovenski starši bi se morali ustrašiti že same misli, da bi njihovi otroci utegnili biti kaj drugega kot so oni. Kar v srce zaboli duhovnika, ko včasih pri obiskovanju družin doživi, da starši nagovarjajo svoje otroke po nemško, in še izgleda, da smatrajo to za nekaj po polinoma naravnega. Je pa to nekaj ne-odpustljivega, tudi za take, ki so že pridobili tuje državljanstvo. Državljanstvo je eno, narodnost pa drugo. Če bi v Nemčiji živel le tu pa tam kak osamljen Slovenec, bi bilo to deloma razumljivo, češ, čemu naj mi bo tukaj slo venščina? A nas je že toliko, da jo je vredno gojiti tudi tukaj v tujini. Morda se taki starši bojijo, da bo otrok, ko bo začel hoditi v šolo, zaostajal za drugimi, ker ne bo znal jezika. Prazen strah! Tudi če doma sliši izključno samo slovensko, v celotnem okolju sliši nemškega neprimerno več. Za nemščino torej ni nikak problem; problem je, kako bo ostal Slovenec. Hvala Bogu, da so se v zadnjih letih začele ustanavljati dopolnilne slovenske šole, in tako upamo, da novi rod, ki tukaj nastaja, ne bo za slovenski narod izgubljen. Gotovo, da ni narodnost najvišja dobrina in da gojiti jo med rojaki ni duhovnikova prva naloga. Iz konkretnih primerov pa bi lahko rekel, da gre z vernostjo precej vzporedno-. Obiskal sem družino z večjimi otroki. Na mizi sem zagledal slovensko čitanko. Osupnil sem. Na kaj takega bi si ne bil upal niti misliti. Kmalu pa sem se lahko prepričal, da se tista družina odlikuje tudi v verskem življenju. Razmišljal sem in vedno bolj mi je postajalo jasno: odločni narodnjaki so navadno tudi najboljši verniki. Narodno malovred-ni so pa tudi versko malovredni. So pač »mrtva srca«, ljudje brez idealov. Komur ni mar za ta ideal, mu ni mar za onega. Vedno bi tega ne hotel reči, v večini primerov pa le drži. Število slovenskih duhovnikov v za-padni Nemčiji je danes naraslo na 16 in smo po deželi precej enakomerno razdeljeni. Morda se bo še kaj dvignilo, saj izgleda, da bo tudi število Slovencev še za naprej ostalo visoko. Največ imamo Dolenjcev, zlasti Ribničanov, Celjanov, Mariborčanov. Tovarna avtomobilov Union v mestu Ingolstadt je pa v zadnjih par letih privlekla posebno veliko Prekmurcev. Manj je Gorenjcev, zelo malo Primorcev. Bog daj, da bi se čutili vsi ena družina, kjerkoli se nahajamo, doma ali v zdomstvu. Zato utrjujmo vezi med seboj, zanimajmo se drug za drugega in nudimo si med seboj versko in kulturno podporo. Cenimo in spo-štujmo tudi druge narode, posebno tistega, ki nam je izkazal gostoljubnost v tujini, a to naj ne bo na škodo zvestobe narodu, iz katerega smo izšli. Živimo z Bogom, s Cerkvijo in s svojim narodom bratsko povezani z ostalimi v večjo, eno samo skupno božjo družino. ROMAN RUS Nova vrata vatikanske bazilike Iz preddverja vatikanske bazilike vodi v notranjost cerkve pet vrat. Glavna, srednja vrata so iz brona in jih je napravil 1. 1445 Florentinec Averulino-Fi-larete. Na njih je prikazano mučeništvo sv. Petra in Pavla. Skrajna leva vrata v baziliko sv. Petra je 1. 1964 napravil Manzu. So prav tako bronasta, posvečena simbolu smrti. Naslednja vrata so lesena, brez okraskov, še iz Kon-stantinove bazilike. Ko so napovedali, da bodo napravljena v vatikanski baziliki nova vrata, smo vsi mislili, da bodo zamenjali ta vrata. Zaenkrat ni bilo tako. Onstran glavnih vrat so bronasta vrata, ki jih je 1. 1965 napravil umetnik Crocetti. Posvečena so svetim zakramentom. Zadnja peta vrata so sveta vrata in jih odpro za vsako sveto leto. Prihodnje bo 1. 1975. Zunaj so zazidana, znotraj pa lahko občudujemo na njih bronaste reliefe posvečene Kristusovemu in Marijinemu življenju. Izdelal jih je Vico. Če pa hočemo videti nova vrata v baziliko, moramo iti po trgu sv. Petra na levi strani bazilike mimo švicarskih in vatikanskih stražnikov ob cerkvi dalje skozi podvoz, pod hodnikom, ki vodi v zakristijo,- čim pridemo na večji trg s parkom se bodo na desni zasvetila vrata. Skozi ta vrata pridemo pod nagrobnim spomenikom papeža Aleksan- dra VII., ki je delo Berninija, v levo ladjo bazilike v bližini Konfesije. Ta nova vrata, Vrata molitve, je poklonila uprava vatikanske bazilike sv. očetu Pavlu VI. za 50-letnico njegovega duhovništva. Nova vrata je napravil kipar Lello Scorzelli v pozlačenem bronu in bodo nadomestila prejšnja lesena vrata sv. Marte na levi strani bazilike, do katerih pridemo skozi podvoz pod zakristijo. Pavel VI. si je ogledal in blagoslovil nove vrata zvečer pred praznikom sv. Petra in Pavla, tj. 28. 6. 1972, ko je šel molit na grob prvaka apostolov. Vrata molitve so napravljena v preprosti obliki križa in jih sestavljajo štirje bronasti reliefi; ti prikazujejo štiri molitve : Pater noster, Benedictus, Magnificat in Nune dimittis. V sredini je grb Pavla VI. in začetne besede njegove veroizpovedi. Čeprav obravnava vsak relief svojo temo, vsi skupno predstavljajo zgodovino stvarstva, plastično oblikovanje izvora sveta, zborno kompozicijo odnosa med naravo in človekom in med človekom in Bogom, kar je bistvo molitve. Skozi pramene svetlobe se nam odkrivajo v bronu prožnost oblikovalne mase, žarenje ognja, siloviti ples vetra in šumenje vode. Groba oblikovalna masa, ki doseže z dletom in kladivom najčistejšo in najpopolnejšo obliko, pred- s t avl j a naravo, ki se je osvestila sama sebe: iz ognja se porajajo obličja angelov, kamenje se sveti kakor dragulji, kosi oblikovalne gmote se spreminjajo v drget neštetih rok, v izrazito globino Obličij in v lepoto teles. Delo prikazuje pot skozi duhovno zgodovino človeka, označa trenutne bolečine, upanja, padca in dviga. Vse podobe so na isti ravni, časovna razsež-nost je odstranjena, nobena osebnost ni poudarjena posebej, vsi so ustvarjalci tega ogromnega dogajanja, ki je istočasno božje in človeško. Prvi relief zgoraj na levi strani vrat je posvečen molitvi: Pater Nos ter, Oče naš. Element, ki zajema vso kompozicijo je ogenj, ki tu pomeni življenje, ljubezen, večno valovanje duha: od Boga k ljudem in od teh k Bogu. Bog Oče ni osamljena podoba, ampak ga vidimo kot sv. Trojico, okrog pa množico teles, ki so obrnjena v smer neba, tisoč pramenov luči v prav toliko obličjih in v tisoč naprej iztegnjenih rokah. Skrivnostno je obličje Boga: njegovo obličje je blesket vode, kristalna in nedosegljiva prodornost. Temo darovanja ljubezni najdemo v vzgibu odprtih božjih rok, prsti na rokah Boga pa so kakor ognjeni zublji. Med Njegovimi razprostrtimi rokami je Kristusov križ, ki je kakor lok, ki povezuje nebo in zemljo; predstavlja žarišče in osrednjo točko tega reliefa; kri, ki počasi kaplja vzdolž križa ustvarja ob njegovem vznožju viharno morje, proti kateremu se trga neskončna množica ljudstva. Obe plastični skupini spodaj sta povzetek te zamisli sveta, v kateri so po-veličane duhovne vrednote. Na levi borba Jakoba z angelom, človek podleže pred Bogom, duša zmaguje nad mesom. Na desni hodi angel v ognju in luči med ljudmi. Roke angela se dotikajo bitij in jih oživljajo. Kakor Kristusova stegnjena roka v nekem drugem prizoru vrne življenje telesu mrtvega Lazarja, kakor so njegove besede razsvetlile trdo pamet apostolov, tako vtisne dotik tega čudovitega poslan- ca ljubezni osebam v skupini življenjski nagon. Zgoraj na desni strani vrat je druga molitev: Benedictus, Blagoslovljen. Ta refiel je pesem veselja in zahvale: Kristus, ki so ga tako dolgo čakali je med nami. Njegova podoba, ki je uglajena in bleščeča kot kristal, ima roke dvignjene v znak usmiljenja in zmage. Okrog njega je dvanajst oseb, z rokami sklenjenimi v molitvi. Predstavljajo udeležbo vseh ljudi pri skrivnosti odrešenja. Ob Kristusovih nogah so plameni, iz katerih se dviga pretvorjeno v skalo, ki se spreminja v čudovite oblike, dokler ne dobi sanjske podobe ženske s številnimi pomeni; je lahko mati Jezusova in vseh ljudi, istočasno mati zemlje in življenjska sila. če je Kristus živ v pričevanju človeškega življenja, je Janez Krstnik prvi, ki mu je nudil to pričevanje z lastnim življenjem, zato predstavlja človeka. On je puščavnik, živi v stiku z naravo, krsti z vodo. Pričakuje in išče Boga, v sebi, v puščavi, med ljudmi. Ves pomen življenja Janeza Krstnika in njegovega pri-digovanja je v treh prizorih na spodnjem delu tega reliefa. Levo sta Adam in Eva, izgnana iz raja, bežita v bridki zavesti, kakšno dobro sta izgubila. V sredi se iz gorovja lomijo ogromne skale, ki potegnejo vse za seboj in uničijo vsako stvar. Ljudje, ki jih je zajel njihov vrtinec, so stlačeni in se zaman bore, da bi z lastnimi močmi ubežali uničenju. V skupini na desni se Janez Krstnik veseli, ko vidi pred seboj Od-rešenika. Krstnikov lik je ponižen, a tudi očetovsko možat, ker je po hudih preizkušnjah pred Njim, ki bo po trpljenju dopolnil božji načrt. Na levi spodnji strani vrat je relief posvečen Marijinemu spevu Magnificat: Moja duša poveličuje Gospoda. Glavni motiv tega reliefa je materinstvo, božja izbira žene za materinstvo, in v širšem in globljem pomenu narava, ki za-raja v vedno novem valovanju. Ogromno bleščeče oko je osrednja točka kompozicije, izvor in istočasno kraj, kamor se vrača vsaka oblika življenja. Je božje oko, v katerega zenici se poraja Ma- rijina podoba. V tem simboličnem fantastičnem oblikovanju, v očesu, ki se odpira, da rodi bitje, ki trepetaje vstaja, je prikazano stvarjenje kot rojstvo. Toda kakor so v naravi sile, ki so si nasprotne, kot je v življenju prisotna tudi smrt, kot so zlo in hudobne sile v neprestani borbi z dobrim, tako je pred ženo tik pred porodom zmaj s sedmerimi glavami. Ta prizor kot številni drugi, je vzet iz skrivnega razodetja sv. Janeza. Žena zavita v sonce, z luno pod nogami, bo rodila tistega, ki bo premagal vsakega zmaja, vrgel s prestola mogočne in dvignil uboge. Zato dva prizora spodaj prikazujeta na levi Lazarja, ki ga usmiljena božja roka dvigne v nebo, medtem ko bogati Epulon ostane v, obupu žeje in ognja; na desni pa padec oholih, uničenje tistih, ki so uživali bogastvo in oblast. Pri kraljici, ki pade na sina, je materinstvo samo obup, tragično in prepozno obžalovanje, medtem ko je ob straneh prikazano Marijino življenje od Oznanjenja do Bin-košti, materinstvo, ki dobiva postopoma onostransko razsežnost in zajema vse človeštvo. Na zadnjem, četrtem reliefu »Nune dimittis» (Gospod, sedaj odpuščaš svojega služabnika) posebej izstopajo štirje evangeljski simboli: lev, bik, orel in človek. Te podobe prikazujejo vse, kar je najplemenitejšega in najmočnejšega med bitji v stvarstvu. Obdani s krili in očmi, kakor v skrivnem razodetju, predstavljajo središče vesolja in vesolje samo, predvsem pa vso življenjsko silo. Oči so vsepovsod pazljivo in močno odprte v vse smeri, kakor vest, h kateri se vsakdo obrača. Molitev, ki preveva ta relief, je molitev večera in konec življenja, ko se vest preživelih let za pravičnega povezuje z upanjem odrešenja, trenutka, ko bo z vedrim duhom lahko sprejel božje razodetje in božjo prisotnost. »Gospod, sedaj odpuščaš svojega služabnika v miru,« so besede, ki jih je izrekel Simeon, ko sta Jožef in Marija po običaju prinesla Jezusa v tempelj. , Osebe tega reliefa prikazujejo za- ključne trenutke življenja. Vidimo starega Simeona, ko umrje v trenutku, ko se mu prikaže božje Dete in se mu smehlja, prerokinjo Ano, kateri ognjeni angel šepeta v uho, sv. Janeza, ko na gori Patmos vidi nebeškega Očeta. Je trenutek videnj, ko se razodeva Bog. Vstajenje in obsodba spodaj na obeh straneh reliefa pa prikazujeta upanje in obup, ki sta zaključek božjega obračuna našega življenja. Msgr. ALOJZIJ TURK Pred Bogom in Cerkvijo zaslužen (Smrt najstarejšega in najzaslužnejšega makedonskega katoliškega duhovnika) NJEGOV KRIžEV POT Komaj je dobro zakoračil v 91. leto življenja, v glavnem trpljenja, žrtve in vesele službe Bogu in božjemu ljudstvu, že ga je božja Previdnost poklicala v nebeško domovino. Talko smo prepričani vsi, ki smo ga poznali. Dne 11. aprila 1973 je v Strumici v Makedoniji, po kratki bolezni, prenehalo biti plemenito srce tamkajšnjega katoliškega dekana in župnika vzhodnega obreda msgr. Atanasa Ivanova. Za njim je nastala velika praznina, ki je sedaj ni mogoče zapolniti. Zato je moral skopski škof (latinske škofije) kot apostolski vizitator katoličanov vzhodnega obreda v Makedoniji prevzeti v svoje roke upravo tamkajšnje župnije. A ima v svoji škofiji dovolj dela in skrbi, saj je pred njim težek problem Msgr. Atanas Ivanov gradnje nove katedrale (stara je bila razrušena ob potresu pred desetimi leti), obenem pa osebno upravlja največjo hrvaško župnijo na Koso-vem, Janjevo, ikjer so zaradi ljudskih slabosti in samovoljnosti nastale velikanske težave in še večja moralna ter materialna škoda. Pokojni msgr. Atanas Ivanov je utelešena tragična zgodovina zedinjenih makedonskih katoličanov iz Egejske (grške) Makedonije. Rodil se je 24. marca 1883 v vasi Aleksovo pri Kukušu v Egejski Makedoniji (solunski okraj) v pravoslavni družini. Prav tedaj se je tamkaj razvilo močno gibanje za zedinjenje tamkajšnjih pravoslavnih Makedoncev s katoliško Cerkvijo. Zunanji povod je bila na eni strani težnja za osvoboditev izpod turškega jarma, na drugi strani pa želja, da bi se zavarovali proti grškemu fanatizmu in šovinizmu, ki je poskušal tudi v cerkvah uničiti vsako sled slovanske samobitnosti makedonskega naroda in dediščino velikih in zaslužnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, organizatorjev središča slovanske duhovne in svetne kulture z ohridsko šolo — sv. Klimenta Ohridskega in sv. Nauma ter sodelavcev. Vsi ti so namreč, pregnani iz Moravske, nezaželeni v srcu bolgarske države v Trnavi, organizirali v Ohridu središče svoje verske in kulturne dejavnosti. Gibanje za zedinjenje se je začelo najprej med Bolgari v Carigradu. Voditelji za osvoboditev Bolgarije izpod turškega jarma so računali, da si bodo na ta način zagotovili pomoč pri zahodnih velesilah in se obenem zavarovali pred prizadevanjem carske Rusije, ki je hotela preko Bolgarije priti v posest Carigrada. Saj so se ruski carji in patriarhi že stoletja smatrali za zakonite naslednike Carigrada v političnem in cerkvenem pogledu. Moskva (carski dvor in pa-trairhat) se je ponašala z nazivom »Tretji Rim«, kar tudi sedaj še ni pozabljeno. Z intervencijami in velikimi obljubami so bolgarski politiki zares uspeli v Rimu, v Vatikanu, da je bil imenovan za prvega bolgarskega zedinjenega škofa (z obljubo, da bo proglašen za patriarha, ko bo ves narod sprejel zedinjenje) Josif Soikolski, preprosti (komaj pismen) redovnik, doma celo priznan kot vodja borcev za svobodo (česar seveda v Rimu niso vedeli). Ta zares čisto politična špekulacija je hitro propadla. Cez nekaj mesecev so ruski diplomatje v Carigradu zvabili nadškofa na rusko vojno ladjo. Odpeljali so ga v Rusijo in držali zaprtega v znanem kijevskem pravoslavnem samostanu vse do njegove smrti. To bolgarsko »zedinjenje« je žalostno propadlo. V Makedoniji pa je gibanje takoj v začetku krenilo na pot duhovno-verske poglobitve, zlasti pa evharističnega življenja. Makedonsko pravo-slavje namreč ni bilo obremenjeno z državnim politikantstvom, obenem pa je ohranilo živo tradicijo Ciril-Metodove in Kliment-Naumove šole: ideje krščanskega univerzalizma in edinstva nasproti ožkosrčnemu nacionalizmu in separatizmu. Bili so sicer ljubosumni na svojo slovansko li-turgijo (vzhodnega obreda), privlačevali pa sta jih zakramentalno življenje katoliške Cerkve in velika sorodnost v češčenju Matere božje. Cele vasi s svojimi duhovniki na čelu so se prijavile za zedinjenje. Skrb za to so s katoliške strani prevzeli francoski lazaristi, ki so imeli v Solunu večji pastoralni center. Tragedija je bila, da ni bilo tamkaj Slovanov, ki bi bolje razumeli slovansko dušo in tudi težnje makedonskega naroda. Lazaristi so vsekakor zelo zaslužni, zlasti Josip Alloatti, ki je s svojo sestro Efrozijo osnoval posebno žensko kongregacijo Evharistink, ki so se silno hitro razvijale in dosegle ogromne uspehe. Proti koncu 19. stoletja je bilo v grški Egejski Makedoniji po treznih računih že okrog 100.000 zedinjenih, a skoro vsi drugi so bili na tej poti. Da se je bilo to uresničilo, bi zgodovina makedonskega naroda imela precej drugačen, lepši razvoj. Od vsega začetka so vstale proti temu gibanju zakulisne borbe, a prava katastrofa je nastopila, ko je odpadel domači škof Mladenov, človek izrednih sposobnosti, privlačnosti ter dober organizator. Odpad so povzročila spletkarjenja nekih tujih diplomatov in turških oblasti, ki jim je škof zaradi svoje popularnosti bil trn v peti. Papeški delegat je škofa Mladenova poklical na razgovor zaradi pritožb; ta se je užalil ter pretrgal zvezo s papežem. Pridružil se je bolgarskemu pravoslavnemu eksarhatu. Z okrožnicami je pozival tudi vse makedonske katoličane, da se mu pridružijo. Zapeljani, slabo obveščeni so v veliki večini to zares storili. Tako je bil zadan strahovit udarec makedonskemu katolicizmu ,od katerega ni nikdar ozdravel. Vsi kraji med Solunom in Bitoljem, Prilepom in Ohridom so bili za vedno izgubljeni. Ohranilo pa se je zedinjenje v Kukušu, Aleksovu in nekaterih sosednjih vaseh. Škof Mladenov se je sicer kmalu streznil in se kesal. Pisal je v Makedonijo in prosil, naj pozabijo. Toda zaman. Žalosten in spokorjen je odšel v Rim, kjer je zelo zgledno in spokorno živel in tam tudi umrl. V takih razmerah se je rodil in preživel svojo mladost naš Atanas. Ko se je tudi v njegovi rojstni vasi zedinjenje utrdilo, je z veseljem hodil ik versikemu pouku ter redno sodeloval pri bogoslužju. Želel je postati duhovnik. Stopil je v semenišče, M so ga prav za Makedonce osnovali lazaristi v predmestju Soluna, v Zejtinliku. Tamkaj so imeli več svojih zavodov. Ali sreča mu ni bila naklonjena. Ponovno je bil zavrnjen. Moral je v službo k tujim ljudem: pasel je ov-čice po planinah in kot sluga oral tuja polja. Tudi mizarski pomočnik je postal. A povsod je veliiko časa posvetil molitvi in premišljevanju. Rad je prepeval cerkvene pesmi; ob večerih in nedeljah je ure in ure preživel v kontemplativ-ni molitvi. Začel je celo s puščavskim življenjem v neki planinski votlini, pa so mu domači to preprečili. Mnogi so ga smatrali za čudaka, ali on je imel svoj cilj. Na željo staršev se je 12. decembra 1905 oženil s preprostim dekletom iz domače vasi (Magdalena Kostova Srbakova). Kmalu nato so ga mobilizirali v makedonsko tajno organizacijo za osvoboditev Makedonije izpod turškega jarma. Po dveh letih je bil zopet svoboden. Na duhovnih vajah, iki so jih prav takrat priredili v njegovi vasi očetje lazaristi iz Soluna, je imel posebno prikazen, ki ga je utrdila v sklepu, da se posveti Bogu. Zaobljubil se je, da se po zgledu starozaveznih nazirejcev ne bo ne strigel in ne bril. In držal je ta sklep vse do smrti. Končno je bil sprejet v semenišče v Zejtinliku, kjer je bil 15. julija 1910 posvečen v mašnika. Naslednjo nedeljo je v domači vasi imel novo mašo. Bil je presrečen. Postal je župnik v bližnji vasi Lelevo. Četudi je moral obdelovati polje, da je vzdrževal družino, je večji del dneva prebil v cerkvi v molitvi in adoraciji. Pa tudi pri delu na polju je bil vedno združen z Bogom. Tihoma je prepeval svete liturgične pesmi in recitiral molitve. Izredno pobožnost je gojil do Matere božje in širil pobožnost rožnega venca. Tudi križev pot je rad sam molil, pa tudi z drugimi v skupni pobožnosti. Ves srečen, da je po tolikih preizkušnjah dospel na sveto goro duhovništva, je že čutil grozoto bližajočega se viharja . .. GORELE SO DOMAČIJE ... Turška država, ki je stoletja mučila balkanske kristjane, je bila v agoniji. Evropske države so že na berlinskem kongresu sklenile, kako bodo razdelile osvobojeni Balkan. Seveda so, kakor tolikokrat v zgodovini, iskale le svoje trenutne koristi, ne pa pravic trpečih narodov. S tem so seveda povzročale novo gorje in pogosto tudi novo prelivanje krvi. Zmučeno makedonsko ljudstvo so diplomati razdelili med tri države: Grčijo, Srbijo in Bolgarijo. Stoletni boji Makedoncev za svobodo niso zanimali visoke gospode. Grška vojska je zmagovalno prodirala v makedonske vasi. Namesto radosti zaradi osvoboditve izpod turškega jarma, je povsod v makedonskih vaseh, predvsem v katoliških, zavladala groza. Grški vojaki so pretepali in mučili ljudi ter požigali vasi in mesta, cerkve in kapele, posebej slovanske liturgične knjige. Grki so sicer Znani kot »goreči« verniki, a ko gre za vprašanje narodnosti, postanejo šovinisti in se predajo divjaškemu uničevanju. Makedonskega duhovnika, ki je kot špiritual sester Evharistink v Pa-ljurcih pri Gevgeliji dočakal »osvobodilno« grško vojsko po narodnem običaju s kruhom in soljo, so z orožjem zbili na zemljo, mu sezuli čevlje ter ga bičali po golih podplatih, da ni nikdar več v življenju mogel hoditi brez bergel. Zato so vsi katoličani z duhovniki vred v paničnem strahu zapustili svoje domačije ter zbežali v gozdove, čez planine, v varnejše kraje — pod bolgarsko oblast. Severno Makedonijo so si v balkanski osvobodilni vojni razdelili Srbi in Bolgari, a so kmalu prišli v spor zaradi delitve plena. Ubogi begunci so zvečer gledali, kako v daljavi gorijo njihove domačije. Bilo je hujše kot ob turških maščevalnih pohodih proti revolucionarjem. Naš o. Atanas Ivanov je s svojimi verniki zapustil župnijo v Lelevu 21. julija 1913. Ni bilo časa, da bi rešil premoženje. Kot resnični dobri pastir Kristusov je pohitel v cerkev in odnesel Najsvetejše, slovanske liturgične knjige in nekaj liturgičnih oblačil. Pomanjkanje hrane, izmuče-nost zaradi neprestanega potovanja in duševno trpljenje so povzročili med begunci razne bolezni. Najhujša je bila kolera. Begunska križeva pot je bila zaznamovana z grobovi. V enem samem dnevu je naš skrbni župnik v bližini Gornje Džumaje pokopal 15 svojih vernikov. Najsvetejše in molitev sta mu dajala moči, da ni obupal in da je druge hrabril, govoreč o zaupanju v Boga, o trpljenju Kristusovem. Po težkem križevem potu so končno prispeli v Sofijo, glavno mesto Bolgarije. Reveže brez vsakega premoženja, lačne in žejne, izčrpane in raztrgane, so tu hladno sprejeli Oblasti jim niso nudile nikake pomoči. Na priporočilo nadškofa Meninija so jih sprejeli v francoski zavod v bližini katoliške cerkve sv. Jožefa. Z o. Ata-nasom je bilo 74 beguncev. Kmalu so se pridružili še drugi z nekaterimi duhovniki. Sofijske redovnice so jim sešile nekoliko liturgičnih oblek, da so lahko skupno maševali. Bogoslužje (vzhodno) so v začetku opravljali v župnijski (katedralni) cerkvi sv. Jožefa, pozneje pa v -kapeli hrvaških usmiljenk. Marca 1914 so bolgarske oblasti ukazale beguncem, naj zapustijo Sofijo. Izselijo naj se v Makedonijo, v strumiško dolino (iki je takrat pripadala Bolgariji) ali pa v Traikijo. Iz onih krajev so namreč pobegnili mnogi turški priseljenci, ker so se bali maščevanja. Oblasti so se tako hotele rešiti beguncev in hkrati naseliti osvojena ozemlja. Večina beguncev se je odločila za Trakijo in za druge bolgarske kraje, o. Atanas pa je s svojimi verniki krenil na težko pot — nazaj v Makedonijo. Toda ne v rodno mesto, kamor Grki niso dovolili, temveč v strumiško dolino. Dodelili so jim naselje Nova mala, planinsko vas na nasprotni strani Strumice (oddaljeno kakih 20 km), od koder se je večina turških prebivalcev izselila. Vas je bila znana po pridelovanju izredno dobrega tobaka, ikar je še sedaj. BREZ TUJE POMOČI V vasi ni bilo nobene cerkve, ampak samo mohamedanska mošeja (džamija), ki še stoji, ker je tamkaj še vedno nekaj mohamedancev. Ker so zaradi svoje vere in zvestobe katoliški Cerkvi vse izgubili, so, zvesti svojim idealom, najprej poskrbeli za »bogomoljo« (bogoslužni prostor). Prazno turško hišo so preuredili v kapelo in tam imeli bogoslužje polnih devet let, dokler niso zgradili majhne cerkvice. Začetek je bil obupno težak. Imeli niso prav ničesar. Z izredno skromnostjo in vztrajnostjo, s krvavimi žulji in z molitvijo, z zaupanjem v Boga, so se lotili dela. V zapuščenih turšikih hišah so si uredili stanovanja, a polja so obdelovali kar najbolj primitivno. Novo trpljenje je nastopilo ob prvi svetovni vojni. Znana solunska fronta je bila v neposredni bližini: Dojran - Gevgelija - Kajmakčalan -Pelister - Bitola - Prilep. Tudi to je minilo. Po vojni je strumiška dolina pripadla Jugoslaviji. Za naše katoličane so se začeli zopet težki dnevi, nova sumničenja in preganjanje, šovinisti so videli v katoličanih zapreko za denacionalizacijo makedonskega naroda. Začelo je preganjanje duhovnikov in vernikov. V okolici Gevgelije in v sami Gevgeliji so podržavili vse katoliško premoženje, pa tudi zgradbe, v kolikor so ostale po strahotah dolgotrajnega vojskovanja in bombardiranja. V Pa-ljurcih pri Gevgeliji, kjer so sestre Evharistinke imele svojo centralo in mnoge humane ustanove, kjer so oskrbovale veliko število otrok — vojnih sirot brez staršev (katere so pobili Turki ali so padli v balkanski vojni), so nove oblasti odvzele sestram prav vse, polje, razrušene hiše in cerkev. V Gevgeliji so se zadnje tri sestre stiskale v hišici (skoraj baraki), pa še tam niso imele miru ne podnevi ne ponoči. A so vztrajale. Kakor je že navada v zgodovini, so makedonskim katoličanom vzhodnega obreda prilepili etiketo »bugarašev« in jih s tem proglasili za državne sovražnike. Zahtevali so od njih, naj se odpovedo svoji veri, katoliški Cerkvi, pa tudi svoji narodni zavesti. Nekateri so pod pritiskom res popustili in odpadli. Nekateri pa so pobegnili v Bolgarijo. Naš o. Atanas je vztrajal s svojimi. Prav tako tudi redki drugi. Druga skupina beguncev se je bila naselila v vasi Radovo, na strumiškem polju. Ta vas je sedaj skoro čisto katoliška. Ker so bili v vaseh težki pogoji za življenje, so se nekateri naselili v Strumici. O. Atanas se je zavedal, da bodo vsi oni izgubljeni za Cerkev in vero, če bodo prepuščeni sami sebi. Zato se je odločil, da zapusti Novo malo, kjer si je že zgradil skromno domačijo, in se preseli v Stru-mico kot resnični dobri pastir, ki gre za svojimi ovčicami. Z velikimi žrtvami si je kupil skromno hišico in v njej uredil kapelico, da so se tamkaj zbirali verniki k službi božji. Kdo bi mogel opisati vse, kar je pretrpel. Nikomur se ni pritoževal. Še v družinskem kro>-gu je molčal, da ne bi drugih žalostil. Svoj križ je nosil sam s svojim Bogom. Le včasih je prišlo kaj na dan, čisto slučajno. Pretepali so ga in mu grozili z zapori in likvidacijo. On pa je mirno ponavljal: »Naj se zgodi volja božja! Bog bo pomagal! Marija bo varovala in prosila za nas!« Večkrat je moral ure in ure, včasih od ranega jutra do pozno zvečer, stati na hodniku pred kakim oblastnikom — z malarijo, do 40 stopinj vročine. Niso mu dali niti stola niti kozarca vode. Večkrat so ga našli nezavestnega na tleh. A on je molčal in trpel. Nikdar ni prišla iz njegovih usta maščevalna beseda. V najhujših trenutkih se je zatekel v Cerkev pred Najsvetejše. Ure in ure je preklečal, premolil. .. Končno so zbrali potrebna sredstva in kupili zemljišče, na katerem so zgradili novo cerkev, posvečeno Marijinemu Vnebovzetju in pa župnijske pisarne. Župnik o. Atanas si je zgradil počasi novo hišo. Ker takrat ni prihajala od drugod nobena pomoč, so mladi možje in fantje organizirali posebno »umetniško-folklorno« skupino ter z junaškimi narodnimi igrami in pesmimi po mestu in vaseh, posebno ob sejmih in na cerkvenih proslavah zbirali prostovoljne prispevke. In tako je bila leta 1925 zgrajena nova cerkev, iki še stoji in jo prav sedaj prenavljajo. PREPUŠČENI SAMI SEBI V začetku so makedonski begunci v Bolgariji bili brez škofije in škofa. Pozneje so jih priključili bolgarskim vzhodnim katoličanom, ki so imeli škofa — Mihajla Petkova — v Plovdivu, a z naslovom »odrinsiki«. Ko so prišli v strumi-ško dolino, so še pripadali temu škofu, toda zaradi vojnih razmer so bili prepuščeni sami sebi. Po vojni pa so se meje zaprle in škof ni mogel nikogar več poslati v strumiški kraj. Zato so bili začasno priključeni skopski (latinski) nadškofiji, s sedežem v Prizrenu. Toda tudi skopski škof ni mogel skrbeti za vzhodne katoličane, ker še za svoje novodošle vernike sirom Makedonije ni imel potrebnih duhovnikov. Položaj se je še poslabšal, ko je bil zadnji sikopski nadškof msgr. Lazar Mjeda premeščen v Ska-dar, a na novega škofa so čakali do konca leta 1924, ko je bil za prvega škofa skopske škofije imenovan apostolski mož dr. Janez Gnidovec, nekdanji ravnatelj škofovih zavodov v Št. Vidu pri Ljubljani. Z dekretom Sv. Sedeža so bili leta 1923 makedonski katoličani vključeni v vzhodno katoliško (grkokatoliško) škofijo s sedežem v Križev-cih. Tako je ta škofija obsegala vse vzhodne katoličane po celi Jugoslaviji. Škofija je poskušala pomagati s tem, da je pošiljala v Gevgelijo in okolico duhovnike, ki pa so bili v kratkem onemogočeni, da so morali zapustiti svoje mesto. Posebno hudo nasilje se je vršilo nad verniki v vasi Bogdanci, kjer je škofu Gnidovcu izjavilo 120 družinskih očetov, da so katoličani. Ko je škof za te ljudi pri oblasteh v Skopju in Beogradu interveniral ter zahteval, da se dovoli, da bo med njimi katoliški duhovnik, so nastale represalije, ki se danes zdijo naravnost nemogoče. Oblasti so vse družinske očete pozaprle in mučile. Škof pa je dobil od ministrstva odgovor, da na podlagi preiskave krajevnih oblasti v Bogdancih in okolici ni nobenega katoličana; škof naj ne pošilja neresničnih pritožb in naj ne vznemirja ljudi in oblasti s svojimi obiski. Zato ni prav nič čudno, če je tamkaj sedaj le kakih 20 katoliških družin. Še slabše je v drugih vaseh, ki so pod turško vladavino imele katoliške cerkve, šole, duhovnike in samostane sester Evharistink. ZADNJA LETA Bolgarska okupacija med drugo svetovno vojno je spet odprla stare probleme. Vendar so naši katoličani tudi to dobo kar srečno prebrodili. Prišli so jim na pomoč celo nekateri duhovniki, ki prej niso smeli v Makedonijo, četudi so bili Makedonci. Po drugi svetovni vojni je končno makedonski narod prišel do svojih narodnih pravic. Priznana mu je samostojna narodnost. Dobili so v sestavu Jugoslavije svojo republiko, v kateri se je začela bujno razvijati narodna kultura: šolstvo s samostojno univerzo in druge kulturne ustanove. Pravoslavni Makedonci so z velikimi težavami in boji dobili samostojno makedonsko pravoslavno Cerkev z arhiepiskopom na čelu. Obnovljena je stara in slavna ohridska arhiepisiko-pija, ki jo je sultanska oblast nasilno uničila in leta 1767 podredila carigrajskemu patriarhu. Ista usoda je doletela srbski pečki patriarhat že eno leto prej (1766). Sicer njihove samostojnosti (avtokefalnosti) še niso priznale druge pravoslavne Cerkve, ker se temu upira srbska pravoslavna Cerkev, vendar dejstva obstanka te narodne Cerkve ne more nikdo več oporekati, ker je to tudi politični interes državnih oblasti, ki zato v tem Cerkev podpirajo. Sedaj se gradi v Skopju veličastna pravoslavna katedralna (sa-borna) cerkev; administrativne zgradbe pa že stoje. Katoličani pa, iki so v Skopju ob potresu pred desetimi leti vse izgubili, še nič nimajo razen škofove rezidence. Vendar upajo, da se bo v kratkem začelo z gradnjo nove katoliške katedrale. Vzhodni katoličani so morali tudi po vojni preko raznih notranjih in zunanjih preizkušenj. In te še vedno niso končane. Najhujši problem je pomanjkanje duhovnikov, saj trenutno nimajo nobenega s polno teološko izobrazbo. In ti ki so, imajo svoje družine, a s tem velike probleme. Sedaj so makedonski vzhodni katoličani izročeni v oskrbo skopskemu (pravilno: skopsko-prizrenskemu) škofu dr. Joakimu Herbutu kot apostolskemu vizitatorju za vzhodne katoličane v Makedoniji, da bi tako imeli bližje svojega duhovnega očeta in voditelja. Seveda je to ve- liko breme za škofa, posebno v teh razmerah, v sedanjih pogojih. Dobro je to, da je škof sam po rojstvu vzhodnega obreda, a sedaj ima oba obreda. Pokojni msgr. Atanas je vedno spoštoval svojega škofa, četudi je zaradi razmer bil vajen delati po lastnem spoznanju — bolj kot po raznih kanonskih predpisih, ki jih ni niti dovolj poznal. Moramo pa priznati, da je vedno hotel najboljše za Cerkev in za duše. Vedno je branil edinost Cerkve in sv. očeta, ki ga je sinovsko ljubil. Ostal je zvest svojim idealom prav do konca življenja. Kljub starosti in bolezni ni popuščal v svojih pobožnostih, molitvah in adoracijah. Vedno je bil v cerkvi, vsem na razpolago, pa naj je bila vročina ali huda zima. Vedno je tolažil in vse blagoslavljal. Šele ko se je onemogel zrušil v cerkvi, je ostal v postelji. A so ga pogosto s silo morali zadrževati, ker je hotel za vsako ceno c cerkev. Lepo je prejel zakramente umirajočih ter odšel k Očetu. Njegov pogreb je bil pravi triumf. JOŽKO KRAGELJ Beležnice skladatelja Vinka Vodopivca Ob dvajsetletnici smrti Vinka Vodopivca sem v koledarju omenil, da nam je skladatelj zapustil dragocene zapiske o svojem ustvarjanju. Ohranjenih je osem beležnic, ki nam od leta 1936 do 1949 odkrivajo tiho in skrito delo tega goriškega slavčka, ki je iz svojega bogatega srca izlival melodije, da so njegove pesmi donele in še donijo po cerkvah in kulturnih domovih. Leta 1939 je dosegel višek svojega ustvarjanja. Iz zapiskov, ki smo jih že Objavili, vidimo', kako pridno je izrabljal čas in kako velikodušno se je razr dajal na vse strani. Zdi se mi primerno, da v naslednjih letih objavimo vse te zapiske, ki nam bodo pomagali, da se dostojno pripravimo na 25-letnico njegove smrti in na stoletnico njegovega rojstva. Takrat bomo skušali tudi na posebni razstavi pri- kazati njegovo življenje in delo. Z objavo teh zapiskov želim spodbuditi vse, ki hranijo njegove rokopise, da bi jih odstopili v skupno zakladnico, tako da bomo imeli čim popolnejši opus Vodopivčevega ustvarjanja. Iz beležnice za leto 1936 zvemo marsikaj iz njegovega življenja in delovanja. V tem letu je napisal skladbo »Tu es Petrus«, katero so peli goriški bo-goslovci pred papežem Pijem XI. Skladbo je popravljal in napisal 9 variant. Nikoli ni bil užaljen, če mu je kdo skritiziral skladbo. Lotil se je nove ali pa isto temeljito popravil. Premrl mu je zavrgel dve pesmi in ga opozoril na napake. Popravil jih je. Tudi iz Pado-ve so mu zavrnili skladbo »Panis ange-licus«. Spopolnil jo je in zopet poslal pod šifro »Errando discimus«. Iz te beležnice zvemo, da je postal prvi kromberški župnik. Za to slovesnost je nastopilo v kromberški cerkvi 100 pevcev, ki jih je vodil Jožko Bratuž. Svoje skladbe je pošiljal na vse strani: v Ljubljano, Trst, Bazovico, Padovo, Beograd in celo v Buenos Aires. Svojemu nekdanjemu sošolcu Josipu Ujči-ču je takoj poslal skladbo »Sacerdos et Pontifex«, ko je zvedel, da je postal beograjski nadškof. Med njima so bili do zadnjega prisrčni odnosi. Nekaj mesecev pred smrtjo mu je Vodopivec poslal za god lep sonet. Tudi Ujčič mu je večkrat pisal. V nekem pismu pravi: »Dobri Bog naj Te ohrani še mnogo let in naj Te podpira pri Tvojem delu, da bi mogli doživeti še marsikatero kompozicijo izpod Tvojega peresa . .. Upam, da si zdrav in da nosiš svoja leta kakor vselej z neko porcijo humorja ...« Bil je res poln humorja in idealizma. Za svoje skladbe je prejemal le pičle honorarje. Ti so prihajali celo z njive. Dne 26. aprila je zapisal: »Zložil za Vrtojbo "Srebrno poroko" in "Naša pesem" za moški zbor. Besedilo in glasba. Prinesli bodo "za Ion" 4 kg špargljev za birmo.« Jožko Bratuž mu je vedno stal ob strani. Urejeval mu je notni arhiv v cerkvi in na domu. Skupaj sta poskušala razne melodije. Pomagal mu je pri zboru in mu pri ustoličenju kot prvemu kromberškemu župniku zapel skladbo brata Lojzeta, kjer je med drugim rečeno: K oltarju Najvišjega duša je tvoja zaklade nosila vse dni brez pokoja, da s pesmijo tvojo so srca nešteti poklanjali Bogu in Materi sveti. BELEZNICA ZA LETO 1936 15. 1. Končal prepis glasov Lurške in Lepa si, Marija. 18. 1. Finis 16 Obhajilnih II. izdaja; prav za prav jih je sedaj 17. Eno bom škartiral. Katero? Pripravil dve postni: Očitanja in Tr-njev venec. 20. 1. Spisal »Pozdrav novemu župniku« za naš zbor za inštalacijo, ki bo morda na Velikonočni ponedeljek. 23. 1. Končal popravo 12 Marijinih za II. izdajo NB! Izšla 1937. 25. 1. Pripravljal II. izdajo moških zborov (7 iz- branih pesmi). NB! Izšli 1938. 26. 1. Harmoniziral 7 Goriških narodnih za Pev- ca. NB! Samo ena je bila objavljena 1937, 3. 2. Pripravil 4 himne za obhod presv. R. Telesa za mešani zbor (za Pahorja). 10. 2. Dve velikonočni za inštalacijo in tisk. 14. 2. Zložil enoglasno latinsko mašo za Veliki teden in še Graduale in Vesperae za Veliko soboto. 16. 2. Dal Tonetu Kralju 7 harmoniziranih narodnih gor. pesmi za Tomca. 18. 2. Zložil dve pesmi Vide lerajeve za en glas in klavir: 1) Doma in 2) Vasovavci. Zložil tudi mešani zbor »Vrabčki« za Pevca. 21. 2. Mari Kraljevi poslal dve pesmi Vide lerajeve 1) Doma in 2) Vasovavci in še zraven pismo Tomcu glede »Boter polž« in skladbo za mešani zbor »Vrabček«. 23. 2. Za Škarabota... zložil 2 T. E. in himno sv. Frančišek Pauli-za Budin... Pokropi me in Videl sem vodo. 24. 2. Za Abrama »V snežnih hribih« besede Ju- vančičeve. 2.5. 2. Pust. Zares pust in prazen. Zvečer boljši. Ghighi in Rado. (Op. Prav tako napisano). 26. 2. Pepelnica. Brez petja, ker ni bilo nobenega soprana. Zložil in poslal Abramu motet: II responzorij ad Matutinum »Noli time-re Abram« De die Cinerum. 28. 2. Končal vse za Veliko soboto: Com. in Vesperae z Magnificat. Pripravil in spisal »Pokropi me« in »Videl sem vodo« za Pahorja, če bo hotel izdati. 29. 2. Zložil 6 pesmic dvoglasnih iz Venca za Zamarja v Biljah. 1. 3. Izročil Lojzetu mašo »enoglasno« in reli-qua za Veliki teden. 3. 3. Dobil tiskane note za 13. april. 4. 3. Zložil in poslal Ščeku 4 nagrobnice za dekliški zbor, 2 dvoglasni in 2 troglasni. 7. 3. Pahor odpisal, da je »Povodnji mož« ti- skan in listom v oceno razposlan. Za sedaj bo založil in izdal »Kristusu Kralju«, mogoče tudi »Kraljici Svetogorski« in 4 himne za procesijo. 8. 3. Pevci so se začeli učiti za 13. 4. 13. 3. Peli »žabe« pri Stritarjevi slavnosti v Unio- nu, slišal na radiu. 16. i. Trboveljski slavčki peli zvečer ob 8" pri koncertu v Unionu »Pojdimo spat«, slišal na radiu. 25. 3. Kupil še 10 izvodov Komelovega »Ecce sacerdos« za moški zbor. Spisal partituro in glasove za »Veni Creator«, oboje za moški zbor za birmo. Spisal partituro Tan. ergo II za moški zbor v F-duru. 26. 3. Spisal včeraj za kaplana Grad. in Vespe- rae za Veliko soboto - po medicejski izdaji. Zložil antifono »Sacerdotes Dei« za tenor solo za inštalacijo. Kraška idila (foto S. Bratina) 28. 3. »Ob poti tam za vasjo« bom raje poslal Pevcu in posebej izdal »Na poljani« - 6 izbranih pesmi za moški zbor. 29. 3. ...Po blagoslovu P epi vajo z našimi pev- ci - 3 ure. Zvečer slišal v radiu »Kaj sem ti storil«, mojo iz Božjih spevov. Peli Trnovčanje v cerkvi. 4. 4. Izročil Pahorju: 1) Kristusu Kralju, 2) Svetogorski Kraljici, 3) 4 himne za procesijo, 4) Pokropi me in 5) 7 izbranih moških zborov (tudi »Tam za vasjo«). Dobil »Povodnjega moža« iz Pevca 1935. 5. 4. Proba generalis in ecclesia trium chorum pro 13 hujus. Valde bene. (Op. Generalna vaja treh zborov v cerkvi za 13. t. m. Zelo dobro). 6. 4. Dobil od Cubija Piccolo, kjer stoji, da bo- do peli za Veliko noč v Rojanu mojo mašo Cordis lesu z orkestrom. Pisal mi Mirk, da pri njih pojo zelo radi moje pesmi. 7. 4. Zložil 2 pesmi v čast sv. Magdaleni za Ba- zovico in tudi po pošti poslal. Pisal Pahorju, naj da vsem... Povodnjega moža. Naznanil velikonočno procesijo karabi-njerjem. 8. 4. Valiček mi popravlja orgle. Ni računal nič. Kosil pri meni. 9. 4. (Veliki četrtek). V letu 1935 je bil »Kova- čev študent« 21. na odru. Zjutraj peli sveto mašo etc. prav dobro; precej ljudstva, na ženski strani klopi polne, tudi moških precej. 12. 4. (V latinščini): Prišli prijatelji... s čestitkami iz Trsta. 13. 4. (V latinščini): Zelo lep dan, sonce do večera, ob 7" dež. Ogromno ljudstva... Petje zelo dobro - več kot 100 pevcev. Brez vsake neprilike. 21. 4. Pisal Premrlu v popolnitev njegov članek o si. orgeljski literaturi, da ima E. Komel 50 prel. in jaz 100, pa še dve fugi in 4 slavnostne preludije. Pisal Tomcu, naj popravi v prih. štev. ... »Belokranjsko balado«. 22. 4. (V latinščini): V Gorici pri škofu. Zelo dobro. 23. 4. (V latinščini): Grgar - zadnja seja od 4 do 8. Zelo dobro. 25. 4. Pisal vsem, da bo v četrtek birma ob 7Filipiču poslal na dopisnici »Sveti angel varuh moj«. 26. 4. Zložil za Vrtojbo »Srebrno poroko« in »Naša pesem« za moški zbor. Besedilo in glasba. Prinesli bodo »za Ion« 4 kg špargljev za birmo. 29. 4. (V latinščini): Postavili smo slavoloke za škofa. Zvečer velik naliv. Spoved otrok od 4.30 do 7". Splošna vaja otrok v cerkvi. Pilat je postavil tron. Zvečer gen. vaja v pevski sobi. Dal sem jim piti, kolikor so zmogli. 30. 4. (V latinščini): Vesoljni potop. Škof je pri- šel ob Tk pod dežnikom. Nato je vse dobro poteklo. Otroci so še kar dobro znali. Kosilo zelo dobro. Mislim, da sem srečno prešel skozi Scilo in Karibdo. 4. 5. Podrli slavolok. Zložil na novo »O srečna duša« in »Moj Zveličar, tebe vžiti«, katere mi je Premrl zavrgel. 5. 5. Spisal na čisto obe skladbi in paketiral ter dal raccomandato poštarju. 1. 5. Spisal za Pierosa (ali Pierota) Motectum za sv. Jurija in 4 Novomašniku, po dve za Stomai - Bratina in Margon - Herpelje Kozina. 8. 5. Dobil od Zanibona iz Padove nazaj »Panis angelicus« ki je pri Concorso categoria II propadel. Ker je Concorso podaljšan do 21.1. 1.1. sem ga lepo popravil, kar je bilo s svinčnikom označeno in ga nazaj danes poslal pod geslom »Errando disci-mus«. Poročal o uspehu bo njega Bollet-tino November 1936. 12. 5. Zložil za solkansko novo mašo, ki bo 12. julija, Introit, Graduale, Off. Communio in iz Venca N. 527. (Op. Novo mašo je imel Alfred Ughi-Jug S.S. posvečeni v Turinu dne 5. 7.1936.) 13. 5. Prepisal gorenje na čisto. Msgr. Juvančič in Buttd mi naročila »Tu es Petrus«, ki ga bodo peli bogoslovci o Binkoštih v Rimu v cerkvi sv. Petra pred papežem. Ga takoj komponiral in popravljal celi dan. 14. 5. Včerajšnji »Tu es Petrus« še vedno po- pravljam, šele 6. bo definitivna forma. 15. 5. Spisal na čisto gornjo skladbo (Tu es Petrus), a šele 8. oblika je bila definitivna. Jutri jo dam dr. Juvančiču v treh izvodih. 16. 5. Poslal Juvančiču »Tu es Petrus«. Izročil tudi solkanskemu organistu partes mobi-les in »Novomašniku« za solkansko novo mašo. 11. 5. »Tu es Petrus« je bil preveč pohleven in pobožen. Buttd je prišel s Filejem in naročil drugega bolj pompoznega. Ga takoj v 3 urah naredil v D dur. 18. 5. Iz škice spisal s svinčnikom »Tu es Pe- trus«, je boljši in pompozen dovolj. Tenorji gredo v H; basi tulijo visoki D kot norci. 19. 5. Poslal Juvančiču »Tu es Petrus« in Gigitu dve dobro popravljeni obhajilni. 24. 5. Dobil izrezek Slovenčeve kritike Povod-njega moža. Precej ugodna in pametna kritika. 26. 5. Mi povedal Pepi, da je v Slovencu dobra ocena 4 himnov za procesijo sv. R. Telesa. 28. 5. Mi prinesel Pahor 16 Obh. z mnogimi po- greški in 4 himne. Odpisal koj, naj takoj popravi. 29. 5. Danes opoldne pojejo bogoslovci pred pa- pežem moj »Tu es Petrus«! 1. 6. Gazzettino piše o moji skladbi »Tu es Petrus«, ki so jo peli bogoslovci pred papežem. Gazzettino od 29.5.1936 z navedbo imena. Piccolo pa šušmarsko poročilo brez navedbe mojega imena. 2. 6. Pisal na dopisnici Premrlu poročilo o »Tu es Petrus« v Rimu za C. Gib. 3. 6. Zložil »Vezi sv. Petra« in »Sv. Trojica«. 10. 6. Birma v Grgarju. Orglal. Škof naročil »Ecce sacerdos« oziroma »Sacerdos et Pontifex« za prihodnjo škofijsko procesijo na Sv. goro. 11. 6. Sv. R. Telo - Orglal v Solkanu. Peli mojo mašo In hon. Ss. Cordis. Dobro! Med procesijo definitivno oblikoval Sacerdos et Pontifex. 12. 6. Spisal na čisto Sacerdos et Pontifex, cum dedicatione... 13. 6. ... poslal nadškofu rekomand. Sacerdos et Pontifex... 23. 6. Poslal Premrlu »Tu es Petrus« rekoman-dirano iz Abana in izrezek iz Osservatore Romano (iz Abana). 30. 6. Dal Fileju, ki je dirigiral »Tu es Petrus« v Rimu in včeraj v stolnici 1 izvod 16 Ob-hajilnih in 1 Povodnjega moža. 1. 7. Bral v Sv. Ceciliji, da so peli moje skladbe v Bratislavi. 3. 1. Danes in včeraj spisal vse glasove za M. Magdaleno 1 in II in za Vezi sv. Petra in za Presv. Trojico. 7. 7. Coepi scribere et etiam aliquantulum cor-rigere »Missam in hon. Nativ. BMV« pro Pahorja (in duo systemata redacta). Pripis: (Tiskana je bila šele aprila 1931). 11. 7. Poslal Pepiju »Missa in hon. Nativitatis«. 12. 7. Pri novi maši v Solkanu peli cel »Propium missae« moj in sicer dobro. Od Čredo naprej mojo mašo Cordis Jesu in seveda tudi moj »Novomašniku«, ki je šel še najboljše. 13. 7. Kompcmiral za Pepija N. 888 in N. 248 iz Venca za tenor solo. 21. 1. 35-letnica nove maše. Pepi uredil ves cer- kveni arhiv na koru. 22. 1. Danes konec urejanja cerkvenega arhiva na koru. 26. 1. Igral v Solkanu Hladnikovo mašo in novo pesem sv. Magdalene. 21. 1. Spisal vse tri Marijanske antifone za ljudsko petje v falso bordone. 4. 8. Bil pri meni Dr. Dolinar in mi povedal, da bodo v kratkem vzeli na plošče dve moji pesmi »Lepi Jurij« in še eno. - Pripis: Pa ni bilo vse skupaj nič. 1. 8. Definitivno popravil mašo In hon. Nativitatis BMV. 12. 8. Zložil Ave Maria v As in Graduale za Ime Marijino in zraven še Introitus et Communio. Vse prepisal na čisto (De festo Ss. Nominis Mariae). 13. 8. Gorenje odposlal škofu. Spisal na čisto 2 Marziale za Organista liturgico. 14. 8. Poslal 2 Marziale rek. Organistu liturgico... • Adaptiral 2 Tantum ergo iz »20« za moški zbor za bogoslovce. Komponiral za moški zbor Salve Regina v Es. 11. 8. Poslal rek. po pošti Msgr. Buttd Salve Regina in 2 T. E. Dobil od škofa pohvalo za note. 18. 8. Poslal Fileju Salve Regina in 2 T. E. Se zahvalil Lavriču v Ljubljano. Študiram novo zbirko: Veselo pesem si zapojmo, 3 pesmi za mešani zbor. 19. 8. Izpisal v škico Vrabček, Jutro vstaja (Go-lar) iz »Zelmi gozd« in Svatba na poljani iz Kveder Zore. - Dobil odgovor od Car-rare, da mi bodo pismeno pozneje odgovorili. - Pahor prinesel C. Gl. in B. lexi-kon. Mu dal Mašo in han. Nativ. BMV. in 4 darovanjske pesmi. 20. S. Spisal na čisto 1) Jutro vstaja - Golar, 2) Vrabček - Vida Jerajeva, 3) Svatba na poljani za Pahorja. Spisal za Pepija Ave Maria in 2 T. E. za moški zbor. 23. 8. Izročil po Pepijevih Pahorju »Tri vesele pesmi«. Dal tudi Pepiju vse 4 kompozicije. 21. 8. Spisal na čisto »4 slavnostne preludije« in jih všil v knjigo prejšnjih »100 lahkih preludijev«. 5. 9. Zložil en fajn marš za godbo (I) - Pripis: NB! Ta marš sem v 1931 porabil pri spevoigri Dr. Žagar. 6. 9. Slišal na radiu »Na poljani«, akademski kvintet. Proba generalis »pro schodo« in eccl. Pepi! Jaz orglal. 14. 9. Zložil »Ave Regina coelorum« in »Alma Redemptoris Mater« za moški zbor. Regina coeli imam že od lani in Salve Regina tudi že od prej. Torej so vse 4 antifone. 18. 9. Prinesel Titi (op. Pahor) 2 C. Gl. in 4 Darovanjske z mnogimi pogreški 20. 9. Prinesel Slovenec lepo oceno (Lavrič) o 4 Darovanjskih. Mi prišli povedat o imenovanju za Msgr-ja. Pepi, Gigi, Rado, Kunšič, Pilat, Polde. Pripis: NB! Pa vse skupaj ni bilo nič res! 22. 9. Danes popoldne prišel povedat Pepi, da je nedeljsko čestitanje le nesporazumi j e-nje. Torej nič! - Danes končal na čisto prepisovati »4 Antiph. Marianae«, ki so bile namenjene za gratiarum actionem. Jih lepo spravim za pozneje. 23. 9. Tiste 4 antifone sem pozneje poslal škofu in Buttoju - je bila čisto navadna robota. 24. 9. Pahor prinesel v korekturo mašo Nativi-tatis in »Pokropi me, Gospod«. Korigiral zraven še Grumove nagrobnice. 25. 9. Slikarica restavrira podobo nad portalom cerkve. 28. 9. Pripravil za C. Gl. mojo orkestralno literaturo, zraven še Starčevo »Tržaški okolici«, Mavnete orli, 4 cerkvene koračnice, Suita na Starem gradu in 4 koračnice, Dve prigodnici za Arkovo zlato mašo 1930. 29. 9. Prepisal na čisto za Pepija »Večer« - mojo prvo kompozicijo še iz gimnazijskih podgorskih časov. (Op. Z dne 28. 6.1893). - Zvečer slišal na radiu »O večerni uri«. Pelo društvo Sloga. 1.10. Zložil za Lojzeta dve otroški pesmi. Jih ponese v soboto Alfred v Dolsko, kakor tudi Premrlu, kar sem napisal 28. 9.1936. Mi pravil Alfred, da so peli v Ljubljanski stolnici »Raduj se Kraljica« iz Božjih spevov in prej v postu »Pod oljkami«. - V Grobljah se učijo Povodnjega moža. - Pripis: Ni bilo nič! 3.10. Spisal vse glasove za »Lepa si« in »Je angel Gospodov«. 4.10. Peli pri blagoslovu med rožnim vencem Lepa si in Je angel Gospodov, potem lit. M. b. z odpevi. - Pepi režiral. 9.10. Zložil in poslal Dolorosi »Jezus, ti si sreča moja«. 10.10. Isto za Pepija. Zložil in poslal Lojzetu malo pesmico na dopisnici. 18. 10. Slišal na radiu: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri. Pel akaid. kvintet. Predaval Joža Lovrenčič o Goriški v 18. stoletju. Slišalo se je precej dobro. 19.10. Zložil za Vogersko eno pesem za zlato poroko - za moški zbor. 20.10. Zložil Laetentur coeli za Bilje. 21.10. Celi dan pisal in tudi končal zvočno humoresko za radio. Naš striček so bolni. Tudi glasbene točke preštudiral. Iz nekdanje: Moč uniforme, ki sem jo zložil za Bilje. - Druga zvočna igra: Kaj se je Janezu Vidmarju krojaču lepega sanjalo. Pripis: 1931 predelal v »Zagovornik«. 22.10. Začel drugo zvočno igro: Kaj se je sanjalo... Spisal I. dejanje in začetek II. dejanja. 23.10. Končal še II. dejanje zvočne igre »Sanje Janeza Vidmarja«. Pripis: Ta igra »Vid-marjevega Janeza prečudne sanje« je dobila v februarju 1931 II. nagrado 600 din. 26.10. Dobil od Carrare nazaj Marziale maestoso v C dur. Najbrže zaradi prevelike modu-lacije v II. delu. 21.10. Dobil od Carrare karto, kjer mi pravi, da so en kos (v B-dur) odobrili. Zložil 4 postne 80+82 +81+85. 28.10. Odpisal Carrari in prosil, naj mi pošlje carta - musica ad hoc, kakor je obljubil. -Pripis: Poslal 6. XI. 3 pole. 29.10. Zložil oziroma priredil celo »Dekle je pra-lo srajčki dve« za mešani, ženski in moški zbor - vseh 9 kitic vsaka zase. - Izročil grofu vse akte glede organistovske plače. Igral grofu 4 antifone iz Ave Maria. Razen Salve Regina mu je vse dopadlo. 30.10. Sešil zvezek 4 Antiphonae. - Mi je povedala grofica, da jo nadzoruje kvestura. 31. 10. Poslal po pošti rekom. 4 antifone škofu in Buttoju. - Definitivno popravil »Dekle je pralo srajčki dve«. 1.11. Preračunal sem, da sem v leto 1932 prejel za kompozicije 1929,15 lir. Letos pa nič! Pa sem več delal kot 1932. 11.11. Preigral in Pepi pel Svetogorsko. Za ljudsko petje naj bo v G-duru. 12.11. Bili so pri meni Bele, Filli iz Tolmina in Kodermac; prinesli mojo sliko v velikem formatu. 13.11. Zložil Sacerdos et Pcmtifex, če bi morda kdaj postal monsignor. Te Deum, katerega sem mislil za ta slučaj pripraviti, je le predolg, bi vzel preveč časa. Mogoče pa ga pozimi vendarle spišem na čisto in bo morda še kdaj prav prišel. Pripis: Ga porabil za Ujčiča 1931. 14.11. Slišal opoldne na radiu, da bo jutri ob 8.30 »Kovačev študent« (Venček) na radiu. Več pevcev in radio orkester. 15.11. Slišal na radiu venček iz Kov. študenta. Slišalo se je izredno dobro. 19.11. Slišal v ljublj. radiu mojo Zebljarsko. Pela Grafika. 20.11. Pisal Vikt. Cadežu, da sem prejel Kalin-gerjeve skladbe in Filipiču v Grgar, da bo za sv. Katarino vse pripravljeno (Via crucis). 24.11. Pisal Zanibonu v Padovo, naj mi pošlje Bollettino za nov. 1936. 25.11. Sv. Katarina. Pri Sv. Katarini maševal Filipič in prej še p. Sofronij. Ob 2" blagoslov križevega pota. Križev pot blagoslovil p. Sofronij. Križev pot imel Filipič in Kunšič. 28.11. Dobil od Zanibona Bollettino. O »concor-so« bo relacija šele koncem februarja 1937. Zvedel opoldne po radiu, da je Ujčič postal beograjski nadškof. Poslal mu karto danes; v ponedeljek bom pa »Sacerdos et Pontifex« za mešani zbor. 29.11. (Pisano v latinščini) Dal sem Štefaniji iz Ajševice zavoj not za Cirila Jekše iz Bue-nos Airesa, med temi tudi »Kovačev študent« in II. izdajo »Kristusu Kralju«. 1.12. Poslal rekomandirano Ujčiču »Sacerdos et Pontifex«. 2.12. Poslal rekomand. Cirilu »Laetentur coeli« in »Haec dies«... Spisal na čisto in skoraj vsega na novo priredil »Te Deum« za moški zbor, koral iz ed. Vaticana. Zjutraj štiri ure in popoldne 2 uri. 3.12. Popravljal še nekaj »Te Deum«. Sedaj je v redu. 4.12. Zložil za Lojzeta v Dolskem »Bela cesta« za dvoglasni otroški zbor. 6.12. Spisal na čisto »Moja kosa je križavna« za radiospiel. 1.12. Spisal na umazano »Dekle je pralo srajčki dve« - celo basen. Lojzetu poslal v Dolsko za moški zbor le melodijo prve kitice in vse besedilo. Dobil najbrže od Ujčiča pridige Kalanove in Jurij Kozjak. 10.12. Zložil par odpevov, deloma priredil po narodnih za lavretanske litanije. 11.12. Pisal Ujčiču zahvalo za Kalanove pridige. 12.12. Končal vse glasbene priloge za zvočno igro - na čisto. 13.12. Dobil Cerkveni glasbenik in 2. štev. Pevca; natisnjeno v Pevcu »Naročilo« (Gestrvn). Kritika ugodna od raznih mojih skladb. 14.12. Začel prepisovati »Naš striček so bolni«. 15.12. Naš triček so bolni - fix un fertig ob 3'A. Zvečer ob 10'A slišal na radiu fantazijo »Kovačev študent« za orkester. 16.12. Pisal na čisto »Sanje Janeza Vidmarja«. 11.12. Končal prepis na čisto »Janeza Vidmarja prečudne sanje«. - Spisal partituro za 8 odpevov. 18.12. Spisal vse glasove za 8 odpevov (12 glasov) Sanje Jan. Vidmarja - trajajo samo branje 32 minut 18 strani. - Našega strič-ka je 9 strani. Spisal tudi pesem za žalostni del rožnega venca. 19.12. Spisal še »Dekle je pralo« za Tomca in vse skupaj paketiral, da ponese Kacin v Ljubljano. NB! Pa ni nesel Kacin ampak Eržen. 20.12. Slišal na radiu opoldne zbor trboveljskih nameščencev, peli so »Na poljani«. 22. 12. Spisal na čisto za Pevca Glasbeni pomen-ki: O lepem petju. Pisal zraven Bajuku in vse zopet lepo paketiral. - Dal Cvetki »šenk« 15 lir, ker je hodila k zornicam brez izjeme. - Spisal na čisto 1 postnih pesmi iz Venca za Pepija. 23.12. Včeraj dal Cirilu Eržen paket za Ljubljano - zvočne igre, Dekle je pralo za Tomca in članek za Bajuka in pismo za Alfreda. V ponedeljek bodo že vsi imeli v rokah. - Poslal Pepiju 1 postnih. 24.12. Sveti večer. Zložil celo Meškovo mašo za Meškota. 9 štikelcov, 1 novih, 2 adaptiral iz tiskanih. Poldotu 2 preludija v F in B. Eno uro šel na sprehod. Mi pravil Pepe, da je danes popoldne slišal na radiu moje pesmi. Peli so Pastirčke, naš napev v hrvatskem jeziku. Imenovali so pa moje ime. 21.12. Spisal na čisto vso Meškovo mašo. Celo popoldne od žegna do 1. ure. Gigitu dali pit ricinovo olje v Podgori pred cerkvijo. Pripis z rdečim svinčnikom: Radi tega je umrl v bolnici 16. II. 1931. 28.12. Poslal Beletu Meškovo mašo rekomandi rano. Pepi uredil moje note. Danes nesel Eržen Radiu 2 zvočni igri, Bajuku članek in Tomcu Dekle je pralo srajčki dve. Pripis: Od tega samo ena zvočna igra drugo vse robota. Pripis na koncu beležnice: NOVA DELA 1936: 1. Kristusu Kralju - 16 obhajilnih II. izdaja - Ze tiskano. 2. Kraljici Svetogorski - 12 Marijinih II. izdaja. - te tiskano. 3. Štirje himni iz rim. obrednika za obhod sv Rešnjega Telesa - Je že tiskano. 4. 20 Blagoslovnih pesmi.- Prečrtano. 5. 4 Božične 1) Novoletna, 2) v B, 3) v Es, 4) v A-dur. - Ze tiskano. 6. 2 Postni, a) Očitanja, b) Judovski... (nečit ljivo). - Ze tiskano. 1. 2 Velikonočni. - Ze tiskano. 8. Darlivene. - Ze tiskano. 9. 8 izbranih pesmi za moški zbor. - Ze tiskano 10. Povodnji mož. - Ze tiskano. 11. Tri vesele pesmi za mešani zbor. - Ze tiskano. 12. 4 Adventne za mešani zbor. - Ze tiskano. 13. Videl sem vodo in Pokropi me. - Ze tiskano. 14. II. izdaja maše Nativitatis. - Ze tiskano. MARTIN JEVNIKAR OBLETNICE VELIKIH MOŽ JANEZ ČANDEK (350-letnica smrti) Ko so protestant je naslonili svojo vero na ljudski jezik in začeli tiskati knjige, je tudi katoliška Cerkev sprejela na tridentinskem koncilu nekaj ukrepov. Ni sicer vpeljala maše v ljudskem jeziku, dovolila pa je, da se ljudem pripravijo razumljivi nedeljski evangeliji in listi. Na Nemškem je dunajski profesor in pridigar, jezuit Peter Kanizij (Canisius) izdal v letih 1555-1560 mali in veliki katekizem, ki sta se hitro razširila. Ker se je razširila navada, da so brali pred pridigo odlomke iz evangelijev in listov, so se množile izdaje teh tekstov. Tudi katoliški duhovniki so si v Trubarjevi dobi napravili nekaj slovenskih zapisov in kratkih besedil za rabo pred pridigo. O tem priča Goriški rokopis (1551-1558). Prvo tiskano katoliško knjigo v slovenščini pa je izdal Lenart Pacherneoker, doma najbrž s Koroškega, cistercijanec v Vetrinju. Knjige do danes niso našli, njen latinski naslov poznamo le iz Trubarjevega poročila in se po naše glasi: Posnetek katoliškega katekizma v slovenskem jeziku, predložen po vprašanjih za katoliško mladino... V Gradcu 1574. Verjetno gre za prevod ali prireditev katerega izmed Kanizij evih katekizmov. Če je ta katekizem zapolnil eno vrzel, je še vedno ostala živa potreba po nedeljskih evangelijih, o čemer priča vedno več ropokisnih zapiskov in glos. V to vrsto pripomočkov lahko štejemo tudi Vocabolario italiano e scliiavo (Videm 1607), ki ga je napisal italijanski servit Alasia da Sommaripa v Devinu. Slovarskemu in slovničnemu delu je namreč dodal uvod v branje nedeljskega evangelija, vzorec za začetek in zaključek slovenske pridige, spovedmi obrazec, nekaj molitev in pesmi. Šele 1613 so končno katoličani do bili prvi prevod nedeljskih evangelijev in listov. Pripravil jih je Janez Čandek, doma iz Višnje gore na Dolenjskem, kjer se je rodil v skromni hišici, ki stoji še danes, okrog leta 1581. Latinske šole je menda dovršil v Ljubljani, 3. maja 1600 je postal v Gradcu jezuit, opravil noviciat, se vrnil v Ljubljano in poučeval dve leti na gimnaziji. Leta 1610 je spet odšel v Gradec in dovršil teologijo. Leta 1612 ali 1613 so ga posvetili v duhovnika ter je deloval večinoma v Ljubljani, umrl pa je že 1624 v Gradcu. Jezuiti so prišli v Ljubljano 1596 in so takoj uvedli slovenski krščanski nauk, slovenske deklamacije o božiču in sv. Rešnjem Telesu, leta 1615 pa so nadomestili nemške pridige s slovenskimi. Tedaj je bil posvečen za ljubljanskega škofa Tomaž Hren (1599), jezuitski učenec v Gradcu. Da bi zatrl protestantizem s pripomočki, ki so se jih sami posluževali, je sklenil, da bo oskrbel katoličane s knjigami: katekizem, evangeliji in listi, pesmarica in še tiskarna. Tudi jezuiti sami so imeli literarne načrte in prvi jih je začel uresničevati Janez Čandek. Ko je študiral v Gradcu teologijo, je pripravil leta 1612 celotne nedeljske evangelije in liste. Zelo tesno se je naslonil na Dalmatinov prevod Biblije (1584) in tako nadaljeval jezikovno tradicijo protestantov. Rokopis je poslal škofu Hrenu v odobritev in ta ga je z jezuitom Malijem jezikovno popravil. Predvsem sta nadomestila veliko nemških popačenk z domačimi izrazi. In tako so izšli Evangelija inu listuvi leta 1613 v Gradcu kot uradna škofijska izdaja v 3.000 izvodih in brez Čandkovega podpisa. Dve leti pozneje je Čandek prevedel še mali Kanizijev katekizem. Izdal ga je brez njegovega imena na svoje stroške stolni dekan Mikec ieta 1615 v Augsburgu (naslov je bil: Cateehismus Petri Camsii, skuzi malane figure naprej postavlen). Po teh prevodih je Oandek prenehal z delom, vendar sta knjigi ostali v rabi nad 60 let. Šele 1672 je jezuit Janez Ludovik Schonleben pripravil novo izdajo Čandkovih Evangelijev in listov. ANDREJ JANKOVIČ (300-letnica smrti) Med jezuiti, ki so v prvi dobi po naselitvi v Ljubljani (1596) živahno kulturno in literarno delovali, je bil tudi Andrej Jankovič. Rodil se je okrog 1621 v neznanem kraju, dovršil v Ljubljani nižje šole (1635) in stopil v jezuitski red. Postal je znamenit pridigar, spovednik in podeželski misijonar. Leta 1663 je bil v Pleterjah duhovski pomočnik, od tod pa je moral za vojnega kurata v avstrijsko vojsko, ki jo je vodil znameniti general grof Rai-mondo Montecuccoli. Po dobrih 60 letih so se Avstrijci in Turki spet pomerili na bojišču in 1664 so Avstrijci pri Monoštru temeljito zmagali. Jankovič se je vrnil v Ljubljano, toda 1670 je odšel za dve leti v Pleterje za superiorja. Spet se je vrnil v Ljubljano in bil slovenski nedeljski pridigar. Umri pa je že 2. maja 1674. Andrej Jankovič je važen tudi zaradi tega, ker je 1659 pripravil za tisk prvi slovenski prevod Tomaža Kernp-čana Hoja za Kristusom. Vendar pa ni mogel dobiti založnika, saj od 1615 do 1672 ni izšla nobena slovenska knjiga. Hojo za Kristusom je izdal šele o. Hi-polit leta 1719. SIGMUND FELIKS grof SCHRATTENBACH (300-letnica rojstva) Sigmund Feliks grof Schraittenbach je bil 17. ljubljanski škof. Bil je tujega rodu — kakor vsi škofje po smrti Tomaža Hrena (1630) — in se je rodil 10. januarja 1674 v Gradcu vojnemu dobavitelju grofu Janezu Baltazarju in Ani, rojeni grofici Wagensperg. V družini škofovega očeta je prevladoval duhovniški poklic: izmed šestih sinov so bili štirje duhovniki, med njimi Wolf Hanibal škof v Olomucu, nato kardinal in poslanik v Neaplju. Škofov nečak Sigmund Krištof je bil nadškof v Salzburgu. Sigmund Feliks je študiral v Rimu v Germaniku (1698-1701) in se tako odlikoval, da je postal kanonik in nato stolni dekan v Salzburgu. Kanonikat je obdržal do smrti, zato se je tudi po pol leta mudil v tem mestu. Po smrti ljubljanskega škofa Viljema Leslieja (4. aprila 1727) mu je cesar zaupal upravo ljubljanske škofije, leto pozneje pa so v Rimu potrdili njegovo imenovanje. Schrattenbaeh se je trudil, da bi škofijo dobro upravljal, in pri tem mu je veliko pomagal njegov generalni vikar Janez Jakob Schilling, ki je služil petim škofom in bil zelo podjeten mož. Novi škof je vpeljal vsakoletne sinode (1730-42), izpopolnil je opremo stolnice, naročil nove orgle, dogradil je dve nadstropji semenišča, za katero je kupil zemljišče od mestne uprave, prezi-dati pa je dal severni trakt škofijske^ ga dvorca. Pod škofom Schrattenba-chom so sezidali veliko cerkvenih stavb, ki veljajo za najlepše baročne umetnine: Šmarna gora, Komenda, Homec, Kamnik ter sv. Peter in Trnovo v Ljubljani. L. 1740 je na željo cesarice Marije Terezije in bolehnega škofa Jakoba Maksimilijana grofa Thuna vizitiral in nato do svoje smrti so-upravljal tudi krško (celovško) škofijo. Slovenščine ni znal. Umri je 12. junija 1724 v Gornjem gradu in tam je tudi pokopan. MATEJ KALISTER (200-letnica rojstva) Matej Kalister je bil profesor in knjižničar v Ljubljani, rodil pa se je 19. januarja 1774 v ugledni kmečki družini v Slavini pri Postojni. Ljudsko šolo je dovršil v Idriji, gimnazijo v Trstu, filozofijo v Ljubljani, kjer je ab- solviral tudi bogoslovje (1800). L. 1799 je stopil kot skriptor v ljubljansko li-cejsko knjižnico (današnja Narodna in univerzitetna knjižnica - NUK). Za nekaj časa se je odpovedal tej službi ter poučeval matematiko, fiziko in naravoslovje na liceju, ko se je 1811 spet vrnil v knjižnico in postal pet let pozneje njen vodja. L. 1824 je pomagal organizirati ljubljanski muzej, dve leti pozneje se je udeležil na Dunaju sestanka slovenistov. Dopisoval si je s Kopitarjem, v Ljubljani je zahajal v Prešernov in Smoletov krog, vendar sam literarno ni deloval. Kalister je bil velik sadjar in sadje je gojil v Slavini, kjer je imel posestvo in dve hiši. Toda umrl je za jetiko že 9. novembra 1828. Iz iste rodbine je Janez Nepomuk Kalister (Slavina 1806-Trst 1864), ve-lepodjetnik in mecen. V Trstu je imel razna trgovska podjetja, skrbel pa je za povzdigo živinoreje in sadjarstva slavinske fare. Za domače dijake je zapustil 12 ustanov, za hišne posestnike pa hišno ustanovo 90.000 gold. Tudi njegova žena Marija Bole je zapustila hišno ustanovo. Glavna dediča Janeza Nepomuka Kalistra sta bila sestric Josip Gorup pl. Slavinjski (Slavina 1834-Reka 1912) in stričnik Franc Kalister (Slavina 1839-Trst 1901), ki sta skupaj sezidala novo šolsko poslopje v Slavini. Gorup je imel v Trstu močno trgovsko podjetje, v glavnem pa je bil finančnik. Na Reki je bil podpredsednik Ogrsko-hr-vatske parobrodne družbe, ravnatelj Hrvatske štedionice i banke ter Banca Fiumana, upravni svetnik Societa fiu-mana del Dock idr. Založil je dva zvezka Gregorčičevih Poezij in podpiral kulturne in narodne ustanove. Bil je tudi kranjski deželni poslanec. Franc Kalister pa je podpiral slovenske kulturne ustanove v Trstu. Zagotovil je listu Edinost obstanek in mu pripomogel do lastne tiskarne in do razvitja v dnevnik (Edinost je izhaja^ la od 8. januarja 1876 do 4. septembra 1928). ŠTEFAN MODRINJAK (200-letnica rojstva) Štefan Modrinjak je bil narodni buditelj in pesnik ter se je rodil 23. decembra 1774 v Središču ob Dravi. Študiral je v Varaždinu in najbrž tudi v Zagrebu, bogoslovje je dovršil v Gradcu in bil 1800 posvečen. Služboval je v Slovenskih goricah in umrl 8. oktobra 1827 kot župnik pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Pripadal je krogu štajerskih duhovnikov, ki so se narodnostno izoblikovali v Gradcu, kjer je tedaj študiralo več zavednih bogoslovcev. Leta 1803 je bil med tistimi devetimi duhovniki iz vzhodne Štajerske, ki so se pod vodstvom Ivana Narata sestali pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za kultivi-ranje slovenskega jezika. Svetoval je, naj se najprej izdelata »narodni pravopis« in slovnica, ne pa slovar, ki ga je začel v Ljubljani pripravljati Valentin Vodnik. Modrinjak je sam prevzel izdelavo pravopisa in del slovarja, ker pa se je nagibal h kajkavskim Hrvatom — na to je vplivalo narečje in šolanje na Hrvaškem —, je podjetje propadlo. Kajkavskega izvora je tudi njegov črkopis, ki je prisiljen in ga tudi sam ni dosledno uporabljal. Zanimiv pa je zaradi tega, ker je bil tudi Modrinjak med možmi, ki so- se v tej dobi trudili, da bi dali Slovencem nov črkopis namesto stare bohoričice (Kopitar, Vodnik, Metelko, Dajnko idr.). Svoje rodoljubne nazore je izpovedal Modrinjak v dveh pesmih: Molitva na Bozico Slovenko, ki je nastala pod vplivom Vodnikove Ilirije oživljene, in Posla-niča za Cvetkovo novo mašo, v kateri pravi: »Zadni človik je na sveti, / ki svoj rod za nič derži... / Med Slovence naj ne hodi, / ki je prav Slovenec ne.« Modrinjak je vse življenje zlagal pesmi, v katerih je najprej nadaljeval tradicijo ljudskega pevca Volkmerja, pozneje je napredoval in je nov in prijetno domač v opevanju narave, kjer poje o jugu, ki se igra po ložah, o sve-točem sadju po goricah, o škrjancu, ki pozdravlja sonce. Kakor skrjanec se tudi pesnik poganja s hrupne zemlje proti nebu, da se sprosti v božji bližini. Hrepeni po doživetju čiste sreče, a je ne more doseči, ker je le »pleva in prah«. V pesmih je dokazal spretno verzifikacijo, širil pa jih je samo s prepisi in ustno. Dve njegove pesmi so sprejeli v največjo slovensko antologijo Živi Orfej (Ljubljana 1970). To sta Pesem in Skrjanec in pevec. Zadnja se začenja: »Tam, kjer čista sapca piše, / kjer se s traki (z žarki) zrak zlati, / tam škrjanec zmirom više / proti nebu se vrti.« JANEZ NEP. ROSMAN (200-Ietnica rojstva) Janez Nepomuk Rosman je bil ugleden in zaslužen ljubljanski župan po odhodu Francozov iz Ilirskih provinc. Rodil se je 21. aprila 1774 v Ljubljani, dovršil kot odličnjak gimnazijo in pravo na Dunaju (doktorat 1801). Najprej je bil več let brezplačni pomožni uradnik pri deželni vladi in davčnem uradu, nato odvetnik (1806-12), adjunkt v začasni francoski komisiji za upravo mesta, tretji pristav ljubljanske mai-rije (županstva), po odhodu Francozov provizorični rnaire (oktobra 1813-julija 1814), nato pa štiri leta in pol župan (1814 do 1819). Za Rosmanovega županovanja so izpeljali kanalizacijo in tlakovanje notranjega mesta, uredili so Krekov trg, povezali Kapucinsko in Uršulinsko ulico z novo cesto, zgradili na Spodnjih Poljanah most čez Gruberjev kanal in »mesarski most« čez Ljubljanico. L. 1815 je dal župan po načrtih francoskega inž. Blancharda napraviti tri glavne drevorede pod Tivolijem in jih zasaditi s kostanji. Na Gradu, ki je bil preurejen v kaznilnico, je dal uravnati grajsko bastijo in zasaditi do nje drevored z jagnedi, zgraditi je dal tudi grajski stolp z uro, ker so prejšnjega čuvajskega podrli Francozi. Uredili so sejmišče, konzorcij ljubljanskih trgovcev pa je kupil nekdanji kapucinski samostan z vrtom in ga dal porušiti. Na tem mestu je Rosmanov naslednik Hradecky uredil Kongresni trg (danes Trg revolucije) za vojaške parade med kongresom svete alianse (1821). Ko je Rosmanu potekla županska služba, je bil najprej zastopnik mest v novem deželnem odboru, nato kranjski mestni in deželni svetnik. Na tem mestu je preosnoval prvostopna sodišča na Kranjskem in jih nadomestil s cesarskimi okrajnimi sodišči. L. 1827 je bil Rosman imenovan za apelacij-skega sodnika v Celovcu in tu je ostal do smrti 4. aprila 1837. FRANC BILC (150-Ietnica smrti) Franc Bile je bil narodni buditelj, slavist, pesnik in slovarnik. Rodil se je 1786 v Bistrici pri Trnovem, študiral v Ljubljani gimnazijo in bogoslovje za tržaško škofijo in postal 1814 kaplan v Trnovem. Po štirih letih je odšel za ekspozita v Harije, kjer je ostal do 1824, ko je umrl po daljšem bolehanju. Bile se je v Ljubljani seznanil z Vodnikom, Kopitarjem, Primicem in drugimi kulturnimi delavci, ki so se ukvarjali predvsem z vprašanjem slovnice in slovarja. Pod njihovim vplivom se je naučil srbohrvaščine, ruščine in češčine, začel zlagati pesmi in nabirati po Krasu besede za Vodnikov slovar. Menda je nabral 20 pol besed. Kakor drugi je tudi Bile skušal preurediti slovensko pisavo. Vodniku in Kopitarju je poslal svoj načrt, iz katerega zvemo, »naj bi se sorodne črke druga drugi tudi v obliki približale« in naj bi se rabil »y« za »oster« in »eufoničen« samoglasnik. Po njegovem naj bi se pisalo : lubesyn, tyrta, dym itd. Ostali slavisti so mu ugovarjali, a tudi prošnja proti koncu 1816 na cesarja Franca ni nič pomagala. Kot pesnik je bil spreten verzifika-tor, navdušen za prerod slovenske kulture, kar se najlepše vidi v elegiji, ki jo je zložil 1819 na Vodnikovo smrt. Njegovo slovarsko gradivo so izrabili Jarnik, Caf in Zalokar, prišlo pa je tu- di v Pleteršnika. Njegove literarne zapuščine dedinja ni ohranila. IVAN HRAST (100-letnica smrti) Ivan Hrast je bil politik in kulturni delavec v Gorici. Rodil se je 23. marca 1830 na Livku, dobil prvo izobrazbo pri domačem duhovniku Sabladoskem, dovršil osnovno šolo v Kobaridu, v Gorici pa gimnazijo in bogoslovje. Za eno leto je odšel na izpopolnitev teologije na Dunaj (1855/56), potem je bil škofov kaplan in profesor dogmatike, od 1864 rektor centralnega semenišča. Umrl je 18. septembra 1874 v Gorici. Hrast je bil začetnik in duhovni vodja katoliškega političnega gibanja na Goriškem. Dal je pobudo za ustanovitev Katoliškega društva in Hilari-janske tiskarne, katoliškega Glasa (leta 1872; v ustanovnem odboru so bili še Št. Bensa, Iv. Kumar, J. Marušič in dr. J. Gabrievčič) in Gorice, slovenskega narodnega političnega društva na verski podlagi (1873). Pod Hrastovim ravnateljevanjem so začeli v bogoslovju poučevati slovenščino in hrvaščino. Slovenski in hrvaški bogoslovci so ustanovili svoje društvo, prirejali »besede« in izdajali list Sloga. Tudi Hrast sam je literarno deloval. Kot bogoslovec je prevedel večji del italijanske povesti Stari Urban, ki jo je izdala MD 1853. Pozneje je pisal načelne in politične članke v Glas, Po njegovi pobudi je začel izhajati škofijski list Folium periodicum. L. 1869 je popravil in dopolnil Vascottijevo knjigo Institutiones Historiae Ecclesiasticae..., ki so jo uporabljali v mnogih avstrijskih semeniščih za učno knjigo ter je že 1873 doživela tretjo izdajo. Hrast je bil sposoben, delaven in premočrten mož, zato je zaoral na Goriškem brazde, ki so prinesle mnogo sadu. JOŽE PODMILŠAK - ANDREJČKOV JOŽE (100-letnica smrti) Jože Podmilšak ali Andrejčkov Jože, kakor se je podpisoval, je bil pisa- telj iz Levstikove in Jurčičeve šole, vendar mu razmere niso dovolile, da bi se bil v celoti razvil. Rodil se je 1845 v Krašnji v siromašni kmečki hiši. Na prigovarjanje domačega župnika in pesnika Jurija Varla je odšel v ljubljanske šole, a se je moral preživljati z inštrukcijami. Že v četrti gimnaziji je začel pisati za Janežičeve liste in MD in peresu je ostal zvest do smrti. V sedmi gimnaziji so ga najbrž iz političnih razlogov potrdili za šest let k vojakom in rok je služil v Komarnu na Ogrskem. Vojaško življenje je s težavo prenašal, zato se ga je po treh letih rešil in prišel v Ljubljano. Iskal je službo in jo končno našel pri kranjskem deželnem odboru. Čeprav so ga vabili, da bi ostal v Ljubljani, je rajši zaprosil za sprejem v telegrafsko službo v Trstu in jo dobil. Tu pa je ostal samo dve leti, ker si je pri vojakih nakopal j etiko, ki ga je pokosila 24. decembra 1874 v ljubljanski bolnišnici. Podmilšak spada med najplodovi-tejše in najpoljudnejše pisatelje starejše dobe. Začel je z narodnimi pripovedkami, legendami in pesmimi, prešel na kmečke in vaške povesti, na rokovnjaške in vozniške zgodbe in pustolovske povesti. Ker je Janežič potreboval rokopisov, je silil Podmilšaka, da je veliko in hitro pisal. Zato se njegovim spisom pozna naglica, primitivni realizem, preveč ima popisovanja navad in običajev ter zanimivih kmečkih po-sebnežev. Njegovi junaki so navadno robati, tak je tudi njihov jezik, vendar pa so nekateri spisi dobri, kmečki razgovor je pristen in živ in tudi nekateri ljudje so dobro označeni. Njegovih daljših in krajših spisov je kakih 150. Najbolj se je Podmilšak proslavil s povestjo Žalost in veselje, ki je izšla pri MD leta 1870 in dobila Družbino nagrado-. Čeprav ni popolnoma izvirna, je zelo spretno zgrajena, snovno zanimiva in poučna, da je bravcem močno ugajala. Ljudje so dobri ali slabi, vmesne stopnje ni, dobrim pomaga Bog, hudobni pa so zgledno kaznovani. Glavni junak Aleš preroma skoraj ves svet, neštetokrat ga ujamejo sovražniki, to- da Bog ga vedno reši iz smrtnih nevarnosti in pripelje domov. OTON SKOLA (100-letnica smrti) Oton Skola (Škola, Skala) je bil misijonar, pisatelj in slikar. Rodil se je 4. novembra 1805 v Novem mestu, študiral v domačem kraju, stopil v frančiškanski red, dovršil bogoslovje v Ljubljani in bil 1831 posvečen. Deset let je deloval v samostanih Nazarje in Trsat, v jeseni 1841 pa je odplul z jadrnico v Ameriko za misijonarja k Frideriku Baragi. Najprej se je malo ustavil v New Yorku, da se je izpopolnil v jezikih, od 1845-53 pa je bil Baragov pomočnik v LAnsu in vodil misijonsko postajo La Pointe s podružnimi misij o-ni. Nato je deloval med Minominejci v Greewaley, Wis., ko pa jih je vlada preselila v Kesheno, je ostal pri njih štiri leta in jim zgradil cerkvico. Zaradi hudih naporov so mu opešale moči, ker pa je bil tudi dober slikar, so praznoverni ljudje začeli govoriti, da čara. Da bi se okrepil je oktobra 1857 zapustil misijone in se naselil pri frančiškanih v Alleghany, N. Y. V jeseni 1858 se je vrnil v Evropo in bil štiri leta spovednik v Assisiju. Ker ni ozdravel, se je naselil v Sloveniji, najprej na Kostanjevici, nato v Nazarjah, od 1868 do smrti 24. aprila 1874 na Trsatu. Skola je bil izobražen mož in je sestavil izviren indijanski slovar, ki pa je zaradi njegovega odhoda v Evropo ostal v rokopisu (v frančiškanski knjižnici v Alleghany). Napisal je obširne in natančne spomine na misijonsko 'delo in jih na ukaz predstojnikov objavil v frančiškanskem misijonskem listu La Verna, a brez podpisa. Zanimivo bi bilo tudi za Barago, da bi jih kdo prevedel v slovenščino ! Zlagal je tudi pesmi v raznih jezikih. Misijonar Skola je bil nadarjen slikar. Poleg oltarnih slik je slikal tudi prizore iz indijanskega življenja, s katerimi jih je spodbujal k treznosti. Bil je tudi glasbeno nadarjen in je rad igral harmoniko. Obširen življenjepis, več njegovih pisem in slika je izšlo v Cvetju z vrtov sv. Frančiška 1889-1890. LETO 1874 Leto 1874 slovenskemu kulturnemu življenju ni dalo izrednih ustvaritev. Jurčič je napisal dve skromni povesti-ci: Bela ruta, bel denar in Na kolp-skem ustju, Tavčar novelo Bolna ljubezen, Kersnik Raztresene liste. Izhajali sta dve šibki reviji: Janežičev poljudni, kratkočasni in poučni Besednik in Trstenjakova Zora. V tem letu so se rodili: kiparja Jože Ajlec in Franc Berneker, slikarka Henrika Šantel, glasbenik Karel Jeraj, politik Evgen Lampe, pesniki in pisatelji Rudolf Maister, Ksaver Meško in Julij Slapšak. Umrli so: jezikoslovec Oroslav Caf, skladatelj Jurij Fleišman in pesnik Jožef Rozman. Mohorjeva družba v Celovcu je začela izdajati Občno zgodovino Josipa Stareta. Delo je izhajalo do 1891 in doseglo XV snopičev. Obsegalo je vso svetovno zgodovino, napisano jasno, pregledno, zanimivo in poučno. Podobnega dela po Staretu še nismo dobili. Poleg Občne zgodovine je izšlo- še pet rednih knjig po 25.000 izvodov. UMRLI LETA 1973 Anton Trost Anton Trost je vil vodilni slovenski pianist in klavirski pedagog. Rodil se je 1889 v Vodicah pod Šmarno goro, dovršil v Ljubljani šolo Glasbene matice (orgle, klavir in violončelo) in dunajsko akademijo, na kateri je prejel Lisztovo nagrado. Do prve svetovne vojne je poučeval klavir in druge predmete na šoli Glasbene matice, med vojno pa se je preselil na Dunaj in si ustvaril dom. Poučeval je na konserva-toriju in prirejal koncerte. Kmalu je zaslovel kot vodilni pianist avstrijske prestolnice. Leta 1939 so v Ljubljani ustanovili Glasbeno akademijo in Trost je postal njen prvi rektor in redni profesor. Dobri dve desetletji je posvetil pedago- škemu delu in prirejanju koncertov doma in na tujem. Izvajal je mnogo novih slovenskih klavirskih skladb. Za svoje umetniško delo je dobil Prešernovo nagrado. Po upokojitvi se je vrnil na Dunaj in tam umrl 24. februarja 1973. Lucijan Marija Škerjanc Lucijan Marija Škerjanc je bil Tro-stov učenec in naslednik. Rodil se je 1900 v Gradcu, dovršil klasično gimnazijo v Ljubljani, vmes pa študiral tudi glasbo. Po maturi je študiral na konservatorij u v Pragi (1920-21), na glasbeni akademiji na Dunaju (1922-24), na Scholi cantorum v Parizu (1924-27) in dirigiranje na konservar toriju v Baslu (1930). Škerjanc je bil od 1922 profesor na šoli Glasbene matice v Ljubljani, od 1926 na državnem konservatorij u Glasbene akademije, od 1945 na Akademiji za glasbo, kjer je bil od 194547 rektor, od 1950-55 pa tudi upravnik Slovenske filharmonije. Za svoje delo je prejel dve Prešernovi nagradi in jubilejno Prešernovo nagrado leta 1949 za Sonetni venec. Ustvaril je 5 simfonij, kantato Sonetni venec (po Prešernu) za solista, zbor in orkester, več uvertur, koncertov za razne instrumente, godalnih kvintetov, skladb za klavir, samospevov, komorne glasbe, scenične glasbe k igram itd. Napisal je učbenike o harmoniji in kontrapunktu, biografična dela o slovenskih skladateljih ter več esejev z glasbenega področja. Njegovo delo je Dragotin Cvetko v knjigi Stoletja slovenske glasbe (Ljubljana 1964) označil z besedami: »Šker-jancu je težišče v spevni melodični liniji in široki, bogati zvočnosti, ki ji posveča posebno pozornost. Po naravi je lirik, teži pa tudi za drarnatskimi napetostmi in za grajenjem širokih izraznih linij.« Škerjanc je umrl 27. februarja 1973 v Ljubljani. Lojze Zupane Dne 4. junija 1973 so v Škofji Loki pokopali pisatelja Lojzeta Zupanca. Ro- dil se je 1906 v Ljubljani in bil dolga leta učitelj v Beli krajini, nekaj let v Gornjem gradu, nazadnje v Škofji Loki. V vseh teh krajih se je tako vživel v pokrajino, ljudi in običaje, da je iz njih zajel snov za več kot dvajset knjig, namenjenih predvsem mladini. Najbolj znana mladinska dela so : Belokranjske pripovedke (1932), Sto belokranjskih (1965), Zaklad na Ku-čarju (1956), Povodni mož v Savinji (1957), Palček v čedri (1959), Deklica in kač (1959) idr. Za odrasle pa je napisal zbirko novel Lajnar svete družine, spomine na medvojni zapor v Kočevju Sonce je umrlo in romana Pod križem in Mlini stoje. Zupane je bil dober mladinski pripovednik in je v svojih delih rešil mnogo ljudskih običajev, ki so že zamrli ali pa izginjajo v pozabo. Jurij Trunk Dne 12. marca 1973 je umrl v San Franciscu v ZDA najstarejši slovenski duhovnik, 103-letni Jurij Trunk. Kakor je bilo njegovo življenje dolgo, tako je bilo razgibano in v celoti posvečeno slovenskemu narodu, doma in v izse-Ijenstvu. Trunk se je rodil 1870 v Bačah ob Baškem jezeru na Koroškem, postal 1895 duhovnik in deloval v raznih krajih celovške škofije. Ker je bil zaveden Slovenec in še slovansko nadahnjen, so ga pogosto prestavljali, kakor Meško pa je večkrat okusil tudi ječo. Med prvo svetovno vojno je bil za župnika v Borovljah. Na mirovni konferenci v Parizu ie bil jugoslovanski član zavezniške plebiscitne komisije, zato se po izgubljenem, plebiscitu ni smel več vrniti na Koroško. Leta 1921 ie odšel v ZDA in bil najprej za žunnika v Fuldi (Sev. Dakota), nato v slovenski župniji v Leadvillu (Colorado). Dne 1. septembra 1946 je stopil v pokoj in se preselil k župniku Vitalu Vodušku na slovensko faro v San Franciscu. Trunk je tudi veliko pisal. V Ameriki je sodeloval v zdomskih časopisih in revijah, v Ameriškem Slovencu pa je imel posebno rubriko, v kateri je skoraj do Smrti Objavljal filozofska, politična, verska in narodna premišljevanja. Za Mohorjevo družbo je napisal tri knjige: Bodi svoje sreče kovač. Nauki za vsakdanje življenje. 1904, str. 144. Na Jutrovem. Potopisne črtice iz Svete dežele. 1911, str. 288. Spomini. 1950, str. 200. Največje njegovo delo pa je obširna knjiga Amerika in Amerikanci, ki je pred prvo svetovno vojno izhajala v snopičih ter je plod njegovih obiskov v ZDA. Stane Kregar »Ko zaprem oči, se vrstijo pred menoj slike, čudovite slike, vsaka lepša od druge. To so barve, barve. Moje slike niso nič v primeri s tem, kar vidim.« Tako je izjavil malo pred smrtjo morda največji sodobni slovenski slikar Stane Kregar. Rodil se je 1905 v Zgornji Šiški, dovršil v škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano klasično gimnazijo, v Ljubljani pa bogoslovje ter postal 1929 duhovnik. Ker je že v gimnaziji kazal izrazit risarski in slikarski talent, so ga poslali predstojniki za pet let na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Prago. Po vrnitvi je bil od 1935 do 1945 profesor risanja na škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, po vojni pa se je ves posvetil slikarstvu in dosegel tak uspeh, da je njegova smrt 1. avgusta 1973 pretresla ves slovenski narod. Kregar je bil leta 1937 med ustanovitelji Kluba neodvisnih, ki je združil večino tedanjih mlajših umetnikov. Njegovo prvo iskanje je bilo usmerjeno v kubizem, toda naglo je prešel v surrealizem in s svojimi slikami vnesel v slovensko slikarstvo nov način podajanja vsebine. Izpovedoval je človekovo notranje življenje, ki je polno vzgibov, občutij, asociacij, misli ob srečanju s predmetom, slutenj in bliskovitih videnj. Njegove tedanje slike nosijo naslove : Romar, Šaloma, Revolucija v Španiji, Odisej, Večer v maju itd. Malo pred vojno se je vrnil v barvni realizem in postal za Jakopičem naš največji kolorist. Po vojni se je spet odmaknil od vidne resničnosti, posvetil pa se je zlasti cerkvenemu slikarstvu. Njegova barvna okna krasijo številne slovenske cerkve in v tej vrsti slikanja ga ni nihče dosegel. Njegovo zadnje večje delo so steklena vrata v Slo-veniku v Rimu, na katerih je upodobil sv. brata Cirila in Metoda. Ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič se je od pokojnika poslovil z naslednjimi značilnimi besedami: »Mi te v svoji nebogljenosti ne moremo oceniti... Umetnost je molčanje, si rad poudarjal. Ure in ure si bil zaprt v svoj molk, v katerem si ustvarjal, doživljal svet barv in nato iz svoje bogate notranjosti vnašal na platno, steklo in sveži omet. Tvoje barve so se prenašale v mozaike, tapiserije, na toliko različnih cerkvenih paramentov. Danes je tvoje s trpi j eno telo počivalo pod tem tvojim mozaikom ("Veselo oznanilo"), ki simbolično predstavlja vsa tvoja velika in predragocena dela po vsej Sloveniji : od Prekmurja do Gorice v Italiji in še dalje do večnega mesta v Siloveniku.« Viktor Sulčič V Buenos Airesu je 9. septembra 1973 umrl primorski rojak, arhitekt, slikar in pesnik Viktor Sulčič. Rodil se je namreč 1895 v Sv. Križu pri Trstu, dovršil Obrtno srednjo šolo v Trstu, študiral kiparstvo na Umetnostni akademiji v Firencah in dovršil arhitekturo v Bologni. Že 1924 se je izselil v Buenos Aires( kjer je z inž. Delpinom in geometrom Besom ustanovil stavbno družbo Delpin, S. & Bes. Sulčič se je zelo uveljavil v argentinskem stavbarstvu. Dobil je vrsto nagrad za svoje načrte, z družabnikoma pa je zgradil veliko tržnico Mercado de Abasto Proveedor v Buenos Airesu, ki je največja v Južni Ameriki. Dodal ji je tudi velikanske hladilnice v bližini tržnice. Dalje športno igrišče (stadion) nogometnega kluba Club Atletico Boca Juniors za 100.000 gledalcev, izvirno cerkev iz betona in stekla pri italijanski bolnišnici (Hospital Italiano) v San Justu pri Buenos Airesu ter več oddel- kov te bolnišnice. Vhod na pokopališče v Lujanu, knjižnico Ameghino, cerkev v zavetišču za ostarele v San Justu, več monumentalnih grobnic, 7-nadstropnih palač, načrte za Hipotekarno banko itd. Njegova dela so doživljala svetovno priznanje in o njem so pisali v različnih strokovnih revijah. Čeprav Sulčič ni hodil v slovenske šole, je bil zaveden Slovenec in je živahno sodeloval v izseljeniških društvih. V Buenos Airesu je bil podstarosta So-kolskega društva, predsednik Izseljeni-ške zaščite, med zadnjo vojno tajnik Jugoslovanskega odbora v Argentini. Bil je tudi soustanovitelj izseljeniške-ga glasila Novi Ust. Kot slikar se je uveljavil z akvareli in jih razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah. Argentinski kritik je o njih zapisal, da so ustvarjeni »s potezami velike umetniške moči, jasnostjo barv, pravi čudež v simfoniji barv, svetlobi, njenih menjajočih se videzih«. Veliko je pisal v španščini in izdal v tem jeziku dve pesniški zbirki: Luces y sombras (Luči in sence) in La olla (Lonec), kjer je v uvodu poudaril, da je »de nacionalidad eslovena«. Prvi knjigi je dodal tri slovenske pestmi. Ljubil je svoj Kras, kjer »rdeča je zemlja / od trpljenja in krvi / in polna je solz / materinskih oči, / kjer / iz cerkve v nebesa / gre molitev v višavo, / da se Bog usmili / nad ubogo naravo«. V španski pesmi pa je zapisal svoje življenjsko vodilo : »Večno je to, / kar ostane, kar velja, / kar je čisto in se ne pokvari, / kar se blešči in ostane.« Vital Vodušek V San Franciscu v Kaliforniji je umrl pesnik in župnik Vital Vodušek, in sicer nekaj mesecev po Juriju Trun-ku, ki je živel pri njem. Rodil se je v Ljubljani 1906 v družini znanega odvetnika dr. Božidarja Voduška in tudi njegov brat Božo je priznan pesnik. Postal je duhovnik (1929) in kaplanoval po različnih krajih, tudi v trboveljskem premogokopnem revirju. Povsod je bil tako socialen, da je ljudem raz-dal vse in so mu morali verniki kupiti obleko, da bi drugod ne govorili, kako malo skrbijo za duhovnika. Med zadnjo vojno je odšel v ZDA in deloval v San Franciscu. Vodušek je bil delaven član dijaških društev, kot visokošolec pa se je pridružil križarskemu gibanju, ki je hotelo prenoviti krščanstvo z lastno izpopolnitvijo. Sodeloval je predvsem s pesmimi v Križu na gori (1924-1927) in Križu (1928-1929), v Domu in svetu ter Mladiki. Njegove pesmi so po obliki ekspresionistične, po vsebini religiozne. Izdal je zbirko pesmi, v kateri se odlikujejo pesmi z božičnimi motivi, nosilna ideja pa jim je bratska ljubezen in otroška vera. Zbirka ima naslov Pesmi in je izšla 1928 v Ljubljani v samozaložbi. Andrej Tumpej, C. M. Dne 5. marca 1973 je umrl v Beogradu lazarist Andrej Tumpej, C. M. Rodil se je 29. novembra 1886 pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Postal je duhovnik lazarist in odšel v Srbijo v misijone. Deloval je predvsem v Beogradu in se že pred II. vatikanskim cerkvenim zborom trudil za ekumeni-zem in sodelovanje med ljudmi različnih ver. Na svojem mestu je užival velik ugled, spoštovanje in prijateljstvo mnogih pravoslavnih duhovnikov, ker je bil pri delu neutruden in iznajdljiv. Tumpej je bil sodelavec svetniškega skopskega škofa Janeza Gnidovca in po njegovi smrti je o njem veliko pisal. Razdajal se je za svojega bližnjega, predvsem za Slovence, ki so raztreseni na jugu države, jih zbiral in jim po magal v telesnih in duševnih stiskah. Veliko je pisal v katoliške liste in revije. Jože Basaj V Št. Jakobu na Koroškem je 3. junija 1973 umrl dr. Jože Basaj, gospodarstvenik in politik. Rodil se je pred 86 leti na Suhi pri Britofu pri Kranju, dovršil v Kranju gimnazijo1, pravo pa na Dunaju. Med prvo svetovno vojno so ga poslali na rusko bojišče, prišel je v ujetništvo in preživel težke čase ruske revolucije. Po vojni je stopil v Zadružno zvezo v Ljubljani, se povzpel do ravnateijske-ga mesta in ga obdržal do 1945. Bil je izreden organizator in gospodarstvenik in vse svoje moči je posvetil zadružništvu ter bil tudi urednik njenega glasila Narodni gospodar. Bil je predsednik upravnega sveta Zadružne gospodarske banke ter upravni svetnik drugih gospodarskih podjetij. Deloval pa je tudi v kulturnih in verskih organizacijah. Tako je bil predsednik Slovenske orlovske zveze, predsednik Katoliške akcije za ljubljansko škofijo itd. Dne 3. maja 1945 so ga izvolili za predsednika Narodnega odbora za Slovenijo in razglasil je Državo Slovenijo. Po vojni se je umaknil na Koroško1 in od tod v ZDA, kjer je postal glavni tajnik Lige katoliških Slovencev. Na tem, mestu je pomagal slovenskim beguncem in družinam doma. Na tisoče in tisoče paketov je šlo skozi njegove roke v taborišča in domovino, istočasno pa je vztrajno razširjal zdomske in zamejske knjige in jim s tem pomagal, da so mogle izhajati. Zaradi bolezni se je preselil na Koroško, da bi bil bliže domovini, kjer so pokopani žena in trije sinovi. Viktor Sosič Inž. Viktor Sosič se je rodil v znani in ugledni openski družini Sosičevih, in sicer 9. julija 1915. Gimnazijo je dovršil v Trstu, nato se je vpisal na inženirsko fakulteto padovanske univerze. Ker je deloval v mladinskih organizacijah, je bil pred posebnim fašističnim sodiščem na drugem tržaškem procesu obsojen na 24 let zapora. Po vojni je 1948 diplomiral za inženirja in stopil v šolsko službo. Najprej je poučeval na nižjih srednjih strokovnih šolah v Nabrezini in v Sv. Križu, od 1. oktobra 1953 je bil poverjeni, od 1%9 redni ravnatelj nižje srednje šole »Srečko Kosovel« na Opčinah. Na tem mestu je umrl 27. septembra 1973. Inž. Sosič je za svojo šolo živel. Uredil jo je tako, da je bila med najboljšimi srednjimi šolami. Ker ni bilo tiskanih knjig, je pridobil profesorje, da so napisali skripta, šola pa jih je zalagala. Pri Zgodovini, III. del je sam sodeloval (Srednja šola, Opčine, 1966), bil pa je tudi med pisatelji Tehnologije za nižje industrijske in strokovne šole in tečaje (Trst, 1954). Njegova šola je bila prva na Tržaškem, ki je začela izdajati razmnožen dijaški list Leteči zmaj (od 1963 dalje). Ivan Prezelj Na veliko noč, 22. aprila 1973, je umrl v Clevelandu bivši general Ivan Prezelj iz Nove vasi na Blokah, star 78 let. Po maturi na I. državni gimnaziji v Ljubljani so ga 1914 poklicali v vojsko in od 1915 do konca se je boril na italijanskem bojišču, kjer je bil težko ranjen. Ob nastanku Jugoslavije so ga sprejeli kot nadporočnika v jugoslovansko vojsko. V letih 1918-1920 je bil komandir čete na Koroškem in bil v borbah ujet. Služboval je v Ljubljar ni, Celju in Zagrebu, nato je dovršil višjo vojno akademijo v Beogradu in se 1934-1935 izpopolnil v francoski armadi. Sedaj je Prezelj naglo napredoval: najprej je bil načelnik štaba Drinske divizije v Valjevu, nato vojaški ataše v Atenah, šef odseka v prometnem od- delku glavnega štaba, med vojno 1941 poveljnik prometne službe v Vrhovnem štabu. Okusil je italijanska taborišča v Gonarsu, Monte Male in Chiesa Nova. Ob premirju se je vrnil in postal pomočnik poveljnika, naslednje leto pa poveljnik slovenskih čet jugoslovanske vojske v domovini. Ob koncu vojne se je umaknil v Italijo, od tod pa 1949 v ZDA, kjer je delal v tovarni. Udeleževal se je slovenskega kulturnega in socialnega življenja v Ameriki in bil član več društev in ustanov. MAKSIMILIJAN JEZERNIK Slovenski papeški zavod v Rimu Minulo poletje smo v Rimu slovesno blagoslovili Slovenik, ki ga je Sveti Sedež za to priliko povzdignil med pa-peške zavode. S tem je bilo dano največje priznanje požrtvovalnemu delu, ki je trajalo skoraj enajst let, kar je za take vrste podvig vsekakor malo, kajti mnogi narodi imajo svoje zavode v Rimu že sto ali več let, a so šele po desetletjih dosegli priznanje pape-ških zavodov. Zamisel o gradnji akademskega zavoda za slovenske duhovnike, ki izpopolnjujejo svoje duhovniške študije v Rimu, je naletela najprej na splošno odobravanje in sodelovanje v vrstah rimskih Slovencev, med katerimi so še iz predvojnih let najbolj številni ravno slovenski Primorci. Hudi časi pred in med vojno so bili vsem še dolgo v bolečem spominu, o čemer bodo vedno pričala imena Bazovica, Opčine, Forte Bravetta, Lipari in druga, mnogim Slovencem komaj poznana. Le počasi so premagali negotovost in spomin na težko preteklost, se začeli shajati in nastopati kot narodna skupnost. Pobuda je zrasla iz majniškega izleta, rasla do ustanovitve društva »Slomšek« in naprej do Slovenikovega podviga. Duša zbiranja in duhovni vodja slovenske skupnosti v Rimu je bil pokojni pater Anton Prešeren, asistent za slovanske province pri Družbi Jezusovi v Rimu. Posamezne naloge pri društvu, ki je dalo toliko sadov, pa so prevzeli gospe in gospodje z mladostnim zanosom nekdanjih let, kot da bi znova imeli pred sabo tržaška mladinska društva ali duhovno silo goriške katoliške prosvete. Predsedstvo društva »Slomšek« je prevzel in požrtvovalno opravljal veliko let gospod Stanko Dekleva, starosta Slovencev v Rimu. Tehnična opravila brez števila uradnih potov, pisarniških vlog in birokratskih postopkov si je zadel na rame gospod Rosario Caccamo, po rodu Sicilijanee, ki je v življenjski skupnosti z gospo Olgo iz Dornberka znal združiti plemenito katoliško izročilo svoje rodne dežele z doživeto slovensko, pravzaprav s primorsko vernostjo, z jezikom in kulturo vred. In če govorimo o gospe Julij ani Fa-mularo, ki je doma iz Ročinja ob Soči, poročena v Rimu, sploh ne najdemo pravih besed, da bi označili gorečnost, ki jo je poplemenitii svet ob Soči, da nič ne more uničiti njene življenjske vedrine. Enako bi komaj mogli z besedami opisati gospodinjsko gospodarske vrline, ki jih je za Slovenikovo podjetje zastavila gospa Valerija Mazzoli, ki izhaja iz zaslužne in zavzete Ehrlichove družine v Žabnicah v Kanalski dolini. Potem odlična gdč. Pepca Premrl, njeno tiho vztrajno podpiranje, ki je bilo skoraj neopazno, a nepogrešljivo. In dalje, pokojna učiteljica scdč. Zorka Kavčič z neuničljivim idealizmom, ter še vrsta drugih osebnosti. Vsak narod se izkaže, ne po svojem številu, ampak po svojih dejanjih. In res je na idealizem in pobudo rimskega kroga začel odgovarjati slovenski zdomski in domovinski svet — vsa tista tiha in brezimna množica slovenskih ljudi, ki daruie novčič uboge vdove in neizmeren dar svoje molitve in liubezni za dobra dela, za duhovno mladiko, ki naj obrodi slovenskim in preko njih tudi drugim ljudem stoterem sad. Začela je navdušeno odgovarjati tudi zamejska Primorska, kakor da bi naenkrat privrelo na dan vse dolgo zatajevano občutje, vsa žrtev in idealizem, ki so nam ga zapustili primorski velemožje; kot da bi samo čakala na ugodno priložnost. Vdovec s Primorske je osebno prinesel za Slovenikovo podjetje pol milijona lir, neka druga oseba voli v svoji oporoki cel milijon, in tako naprej; cela vrsta jih je, ki se nočejo javno imenovati, kajti njih največje zadoščenje je uspeh podviga, ki bo tako pomemben za duhovno in narodno oblikovanje slovenskih duhovniških osebnosti. Nad vso zavzetostjo primorskih ljudi in navdušenjem za Slovenikovo podjetje pa bdijo osebnosti goriške Cerkve, ki neutrudno žrtvujejo svoje moči, med njimi na prvem mestu gotovo msgr. Rudolf Klinec, nadškofijski kancler goriški, in msgr. Alojz Škerl, škofov vikar tržaški. Celo prvi prefekt v Sloveniku je bil Goričan, g. Aleksij Markuža. In tudi sedanji prefekt je iz Gorice. S posebno spošljivostjo omenjamo končno vso zaslombo, ki jo je slovenskemu oziroma primorskemu občestvu pri pobudi za Slovenik dajal msgr. Peter Cocolin, prevzvišeni nadškof goriški in metropolit ilirski, ki je na ta način zgledno izpričal svojo nadpastirsko skrb za duhovno dobro vernikov obeh narodnosti v svoji škofiji. Naj ob vseh žrtvah in naporih, ki so jih za Slovenik, za naš skupni slovenski podvig, prispevali častiti goriški gospodje, navedemo še, da smo z njihovo pomočjo in skrbjo spravili v zavod pohištvo, ki so ga Sloveniku poklonili slovenski škofje. Slovenski pisatelj iz Trsta, ki je na blagoslovitvi Slovenika imel slavnostni govor, se je izrazil, da je poleg prošnje sv. očeta ljubljanskemu nadškofu, naj bi slovenski romarji na av-dienci zmolili očenaš po slovensko, bila zanj najlepše doživetje slovenska maša goriškega metropolita v Sloveniku. Zakaj naslavljamo to pisanje Goriški Mohorjevi družbi? Ustanovljena leta 1923/24 z odlokom nepozabnega goriškega vladike, nadškofa Sedeja, praznuje letos 50-obletnico svojega obstoja, ki po pomenljivem naključju sovpada ravno z blagoslovitvijo Slovenskega papeškega zavoda v Rimu. S podvigom torej, ki so mu dali v veliki meri zagon ravno slovenski Primorci, ki bivajo v Rimu in bili ravno oni med prvimi v domovini-zamejstvu, ki so se odzvali narodnemu klicu za gradnjo Slovenika. Plemeniti čut za narodno, kulturno in duhovno poslanstvo na Primorskem od svoje ustanovitve pa prav do danes je ohranjala in ohranja Goriška Mohorjeva družba v duhu primorskih duhovnih učiteljev kardinala Missia, profesorja in škofa Mahniča, svojega ustanovitelja nadškofa Sedeja. Odveč bi bilo posebej navajati, kako so sotrudniki Goriške Mohorjeve že ob njenem začetku prelomili z dotedanjim, in v mnogih primerih tudi današnjim pojmovanjem, po katerem je treba »preprostemu« ljudstvu pisati v nekem preprostem, ohlapnem načinu, da bo »razumelo« ; odveč bi bilo omenjati, kako je vsa kulturna, narodna in katoliška pot Goriške Mohorjeve pot visoke kulturne ravni bodisi v izbiri bodisi v opremi izdanih del. O tem pričajo številna priznanja, ki so jih izrazile v času družbenega delovanja najuglednejše slovenske kulturne osebnosti. Goriška Mohorjeva družba je edina kulturna in narodna ustanova na Primorskem, ki je prestala najhujše čase kulturnega in duhovnega uničevanja. Ako je bila samo špranja možnosti, jo je našla, da je slovenskim primorskim ljudem prinesla plemenito domačo besedo in z njo upanje na boljšo bodočnost. In še več, povzdignila je kulturni in narodni čut primorskih ljudi na raven, ki je v slovenskem prostoru edinstvena in je celo mnogi slovenski izobraženci nimajo. Duhovni sad kulturno narodnega poslanstva, ki ga je v odločilni meri vršila in ga še vrši na Primorskem Goriška Mohorjeva družba, je tudi svetli idealizem, zavzetost in požrtvovalnost primorskih ljudi za duhovno rast slovenstva, za katero so se vrgli na delo; vse tisto, česar vojne grozote in vsa povojna razočaranja niso mogla uničiti. Slovenski papeški zavod in osebnosti, ki jih bo za duhovno in kulturno rast slovenskega naroda vzgojil, se bodo vedno s hvaležnostjo spominjali deleža, ki so ga za Slovenik, v skupno slovensko zakladnico prispevali Primorci. S posebno pozornostjo bodo spremljali in po svojih najboljših močeh pomagali vernemu primorskemu občestvu na obeh straneh meje. V tem duhu pošiljamo Goriški Mohorjevi družbi, vsem njenim sotrudni-kom in naročnikom, pozdrav zaupanja in zvestobe ter ji voščimo nadaljnjega razcveta v slovenskem duhovnem in kulturnem poslanstvu. FRAN JURIŠEVIC Ob stoletnici pošte v Dolini o Tf Dne 16. marca 1973 je preteklo točno sto let, odkar so v Dolini pri Trstu odprli poštni urad. To obletnico so dostojno proslavili v okviru tradicionalnega praznika »majence«. Za primerno slavje tega važnega dogodka so imenovali poseben organizacijski odbor, ki mu je predsedoval župan dolinske občine. Izredno zanimanje pri občinstvu je vzbudila filatelistična razstava z zgodovinsko tematiko. Razstavljali so izredno zanimive stare krajevne razglednice, pisma s poštnimi žigi in ostali dokumentarni poštni material, ki se nanaša na preteklost Doline in njenega področja. V posebnih vetrinah so bili razstavljeni sto in več let stari dokumenti, kii jih hrani župnijski arhiv v Dolini in pričali o aktivnosti naših slovenskih prednikov. Marsikateri naš človek se bo vprašal, zakaj toliko pozornosti tem skromnim poštam in praznovanju stoletnic njih obstoja. Proslavili so namreč v nekaj poslednjih letih z ne manj zanimivimi razstavami sto let obstoja pošt v Miljah, Skednju in pri Sv. Jakobu. Vredno je s tem v zvezi omeniti, da je nastanek in razvoj pošte bil predvsem vedno tesno povezan s sistemom in delovanjem upravnihoblastnih, političnih in vojaških organizacij ter ustanov. I ' i Pošta ni bila vzrok, temveč posledica širokega vsestranskega prometnega, trgovskega in narodnega življenja kraja in okolice pošte. Za nas primorske Slovence so izred- sati vse, kar se lahko dobi na omenjenih dokumentih. Marsikaterega od teh je načel zob časa, saj je v nedavni preteklosti vsaka stara razglednica naše nacionalne tematike predstavljala nemajhno nevarnost za tistega, ki jo je skrbno skušal ohraniti. Kaj vse dobimo npr. na razglednicah, ki jih naši filatelisti tako skrbno hranijo in s ponosom razstavljajo. Obstaja cela serija razglednic, kako so primorski Slovenci slavili in častili svoje velike prednike. Gotovo pripada eno prvih mest »goriškemu nega pomena stare razglednice, dopisnice, pisma in posebno pa žigi na vseh dokumentih, ki so šli skozi poštne urade. Hotel bi naši široki javnosti, ki skozi desetletja tako pridno preučuje koledarje družbe v kratkih obrisih opi- slavčku« Simonu Gregorčiču in njegovi dobi. Težko bi bilo prešteti, koliko razglednic je izšlo v počastitev naših prosvetnih, gospodarskih in političnih organizacij. V prvi svetovni vojni je izšlo veliko število serij razglednic vojne tematike z verzi in propagandnimi motivi v slovenščini. Vsaka vas je hotela imeti svoje posebne krajevne, folklori-stične in zgodovinske dogodke oveko-večene na razglednicah (npr. verski spor v Ricmanjih, proslave taborov, propagandne razglednice družbe sv. Cirila in Metoda). Danes, ko naša družba gleda vse skozi prizmo računice in dela le tisto, kar se izplača je težko dojeti, koliko denarja so morali žrtvovati naši drobni trgovci, vaški veljaki in ljudska inteligenca (duhovniki in učiteljstvo), da je ostala njihova vas, družba, organizacija, narodna noša ali njihov velik prednik ovekovečen na tako rafinirano estetskih razglednicah. Tiste, ki niso na lastni koži občutili raznarodovanja in posebno našo mladino moramo opozoriti na dejstvo, da tujci, ki so upravljali naša ozemlja niso marali naših ljudi in njihovih imen. To je najbolj razvidno iz odtisov žigov, ki so jih uporabljale pošte na slovenskem narodnostnem ozemlju. Prve poštne žige na pismih zasledimo za časa Napoleonove Ilirije. V tej dobi so npr. Ajdovščino imenovali Hai-denschaft, Postojno Adelsberg, Razdrto je bilo Prewald, Vipava Vippach itd. Pozneje po letu 1850, ko so uvedli poštno znamko na pismih je Avstrija odpirala nove poštne urade. Tudi na teh poštah dobimo večinoma tuja imena kot npr. Bovec je bil Flitsch, Kobarid so imenovali Karfreit, Ilirska Bistrica je bila Illyrisch Feistritz, Pod-grad II. Castelnuovo itd. Izredno zanimiva je borba za dvojezično s t na žigih v času narodnega prebujanja. To je bilo povezano, saj je tudi razumljivo, z borbo za uporabo slovenskega jezika v šoli, v cerkvi in v uradih. Konec prejšnjega stoletja dobimo dvojezične žige skoraj na vseh poštah, kjer so imeli Slovenci pretežno večino. Prva svetovna vojna je prinesla naši deželi še hujše čase in še večje razočaranje. Spomini na fašistično zatiranje so ostali tudi na poštnih žigih. S kraljevim dekretom z dne 29. marca 1923 št. 800, ki je bil objavljen v Uradnem listu (Gazzetta Ufficiale) dne 27. aprila istega leta so bila dokončno določena krajevna imena v Julijski krajini. PO tem odloku so Italijani zamenjali skoraj vsa imena naših poštnih uradov oz. imena krajev, kjer so pošte imele svoj sedež. Iz seznama pošt se lahko vidi, da velika večina imen naših pošt ni imela zveze z zgodovinskimi slovanskimi imeni krajev. Nekaj let po okupaciji dobimo še marsikje na poštah stare dvojezične avstrijske žige. Nato so na posameznih poštah začeli izklesavati ali s svincem zapolnjevati naša imena. Končno so uvedli nove žige z novimi večinoma po-italijančenimi imeni. V ilustracijo metamorfoze imen na naših poštah navajamo nekaj značilnih primerov. Tako je npr. bilo besedilo prvega žiga dolinske pošte »Dolina b. Triest«. Slovenci so zahtevali in tudi dosegli pozneje, da so žig zamenjali z novim »Dolina bei Triest - pri Trstu«. Po prihodu Italijanov dobimo na žigu le ime »Dolina« brez »bei« in »pri«. Kmalu so uvedli nov žig »Dolina di Trieste« in nato »S. Dorligo della Val- le (Dolina)«. Pod pritiskom fašističnih oblasti je kmalu izginilo iz oklepajev ime »Dolina«. Dolina je postala to, kar je še danes »S. Dorligo della Valle«. To, kar zasledimo na žigih se odraža tudi na imenih krajevnih razglednic. Zanimive so metamorfoze še nekaj ostalih krajevnih imen. Iz žiga škedenj-ske pošte so izklesali ime »Skedenj«. Na pošti Škofije je to ime ostalo nekaj časa še v oklepajih, sledilo je ime »Al-baro Vescova«. Podobno je izginilo ime »Boršt« in ostalo ime »S. Antonio in Selva« in nato »S. Antonio in Bosco«. Okoli leta 1930 dobimo imena nekaterih naših krajev, ki še zvenijo »po naše«, medtem ko je težko uganiti, od kod prihajajo imena za druge kraje kot npr. za Opčine - Poggioreale del Carso, Lokev - Corgnale, Ro d i k - Ro-ditti, Kubed - Covedo, Knežak - Fontana del Conte, Boljunec - Bagnoli della Ro-sandra, Klanec - S. Pietro di Madrasso, Bovec - Plezzo, Col - Zolla, Dornberg -Montespino itd. Zaključno lahko trdimo, da če poštni material kronološko in sistematično obdelamo, nam ta nudi originalno in ne potvorjeno dokumentarno gradivo, ki lahko poleg drugega tiskanega dokazuje, kako so živeli primorski Slovenci od časov stare reakcionarne av-stro-ogrske monarhije in skozi krvavo obdobje fašizma. Sledovi tega nasilja so še marsikje ostali in je treba tudi v bodoče na to računati. Razglednica iz leta 1900 BOLESLAV Odlomek venca slovensko - nemški deklici Juliji i. Cvetlica drobna v Alpskem svetu klije, Elisabeth ji je življenje dala: »Naj vrtnica bila bi krasna, zala, ; čarobna lučka naj očetu sije ...« Ime naj njeno ji stezo odkrije, čez jezera, gore jo bo peljala, edinstven svet slovenstva bo spoznala v viharjih jeznih mrzle domačije. Izdihljaji, solze so jih redile, jim moč so dale rasti neveselo, ur temnih so zatirale jih sile. Lej, torej je bledo njih cvetje velo, jim iz oči ti pošlji žarke mile f in gnale bodo nov cvet bolj veselo. 2. Cvetlica drobna v Alpskem svetu klije, : kako spokojno še in rahlo diha, ko deteljica nežna v vetru niha in nezavedno sončne žarke pije. | Svetloba, ki se mehko nanjo lije, [ je kakor melodija najbolj tiha, I ki pazi, da ne ugasne morda vzdiha, ki se iz drobnih ustec ji izvije. Kako bi bili pusti lepi zidi, I če ne bi na blazini počivala glavica temna, ki s sinjino vidi. Nikoli mati se ne bo kesala, da je pri Bogu jo sprosila: Pridi... Elisabeth ji je življenje dala. 3. Elisabeth ji je življenje dala, ko s hrepenečo dušo je prosila, | da kmalu bi pod srcem začutila, i da božje volje dekla je postala. i Čeprav je vedela: Morda bom dala \ življenje svoje, ko bo kri pojila [ stvaritev novo, ki sem jo prosila — načrtom božjim se je vsa predala .. . Ko nove je zaznala utripe v sebi, je njena duša v radosti zaplala ko morski val pod svetlimi galebi. Vsa v sanje sinje se je zakopala, ugibala je: Kaj želim naj tebi... Naj vrtnica bila bi krasna, zala. 4. Naj vrtnica bila bi krasna, zala, na gredi kakor kaplja krvaveča — če bo škrlatna vrtnica rdeča ... tako je v prošnji mati šepetala. Ker vsako dete je cvetlica mala, naj bela vrtnica bo mnogim sreča, ko zvezda svetla v temno noč žareča, za dogo kažipot naj bi ostala. Kjer so cvetlice, tam so časi mladi, iz semen novo se življenje vije, nikdar ne umrje šipkov cvet v ogradi. če kdaj s temo bridkost nebo zakrije, v zaupni, trdni, nezlomljivi nadi čarobna lučka naj očetu sije. 5. Čarobna lučka naj očetu sije, ko skrb bo brazde rezala mu v čelo in bo srce morda le moč imelo, da njene odrešilne žarke vpije. Življenje ni kot brezno, kjer vse gnije, kjer ni izhoda, le vse preperelo — še v črnem dnu bo rahlo zazvenelo, če angel srcu strune spet navije. Kot angel je bila pričakovana, da nove v svet prinese melodije in draga vsem bo kot nebeška mana. Prišla je, tu je, tu srce ji bije, z življenjem ji je že naloga dana, ime naj njeno ji stezo odkrije. 6. Ime naj njeno ji stezo odkrije, ko bo premišljevala, čemu stopila ji noga v Solnograd je in utonila v baročnih mojstrov čuda, fantazije. Ko ura odločitve težke bije in pelje jo v neznano višja sila, naj bi sinjina se ji ne skalila, ki iz oči ji zdaj nebeških lije. Nevidni angeli so ji zapeli, ko trat zelenih roža je postala, gozdovi so skrivnostno zašumeli. Nebeških slov perot je strepetala, ko bratci so jo radostno sprejeli, čez jezera, gore jo bo peljala. 7. Čez jezera, gore jo bo peljala perot, ki jo je tiho položila v zibelko malo in ji bo odkrila, da vez skrivnostna je ljudem postala. Iz Tamswega bo k Dravi potovala, iz smrekovih gozdov prosojna vila ji bo s poljubom čelo orosila, da deklica bi čudesna postala. Z očesom milim v njo se bo zazrla Gospa, ki davnim dedom luč je dala, še njej bo zdaj v življenje pot utrla. Ob jezeru bo Vrbskem v mislih stala in hrepenenju dušo bo odprla, edinstven cvet slovenstva bo spoznala. 8. Edinstven cvet slovenstva bo spoznala, ko v roke vzame drobne Poezije in Julije ime se ji odkrije, ki pevcu je duha navdihovala. Ko dragi sestri ji roko bo dala in na srce se tesno ji privije, da se še nanjo tista luč razlije, ki je nekoč Prešerna obsijala. Ker z njenim svoje je ime spojila, za oporoko večno sprejme: Ni je moči, ki še kdaj bi nas razklenila ... Podoba mlade milo naj zašije, da novega duha bo prebudila v viharjih jeznih mrzle domačije. Udarila je ura dve — popolnoči. Kanal v devetem snu še spi. Ne vsi. Pojo ponočni pevci tam kraj Soče podoknico ljubečo, sladko — sottovoce.H »Ne slišiš, Katica, (2) nam okence odpri. Se lunca smeje, Soča z valčki žubori.« »O, vi, kanalski trubadurji, ponočnjaki, se lunca smeje vam, hiti naprej z oblaki.« Udarila je ura tri — popolnoči. Kanal v desetem snu še spi. Pst! Tiho! Lezejo čez trg njih sence v temi... | So pri Neptunu, (3) klanjajo se mu bohemi. »Si ti bog morja? Varuh naš od davnih dni? Čuj, morje Adrijansko, zdaj slovansko nam buči.« »Tako je!«, vzkliknejo trabantje unisono in mu na glavo posadijo zlato krono. 1. z. FERVIDUS »Neptun, kar nas oblij, se glavca nam shladi. Na Banjšcah gor, ne vidiš, se že jasni, dani. Neptun, zapojmo: Je pa davi slanca pala... Da bog si ti? Kaj še! Matija si s Kanala. (4)« Naenkrat huda ura udari: žena, žena! Glasno je v Anhovem zatulila sirena. (') Polglasno. (2) Mišljena je Katica Stanič, tedaj učiteljica v Kanalu, ki je stanovala blizu trga in zložila pesem Soča voda je šumela, danes ponarodela. Kanalski rojak, skladatelj Josip Kocijančič, jo je, so rekli, tako gojil, da je Kanal-cem poganjala, kakor roža na vrtni gredi (Joža Lavrenčič, Soča voda..., Mladika 1921, str. 186-7). (3) Na trgu je vodnjak, bazenček, s sedmokotim tlorisom, sredi katerega se dviga mogočni starorimski bog Neptun, pod njim delfini s plavutmi, ki navadno bljuvajo vodo. To monumentalno delo iz leta 1815 je sedaj v restavriranju. (4) Matija s Kanala - je vzdevek za Neptuna, ljubljenca kanalskih rodoljubov. HUMBERT MOČNIK RUDOLF BETTIOL goriški šolski nadzornik Prav je, da se tudi Slovenci spomnimo moža poštenjaka prav zaradi njegove vseskozi neoporečne pravičnosti v odnosih do našega ljudstva, ki ga je cenil in spoštoval. Rudolf Bettiol se je rodil 19. marca 1877 v Gradišču ob Soči. Oče je bil doma iz Trevisa, mati pa je bila Nemka iz Opave v nekdanjem avstrijskem delu Šlezije na današnjem Češkoslovaškem. Umrla mu je 3. septembra 1877, ko še ni bil star polnih šest mesecev. Pred njim se je v družini rodilo sedem otrok. Leta 1878 se je oče drugič poročil, tokrat s Slovenko Lucijo Gorjanc iz Loke pri Kanalu. Malemu Rudolfu je bila kot prava mati, zato ni čuda, da se je nanjo tako tesno navezal. Njegova ljubezen do krušne matere jasno odseva iz njegovih mladostnih spominov, ki jih je objavila revija »Iniziativa Isontina«. Bettiolov oče je služil 21 let v avstrijski vojski. Kot tak se je moral ude- ležiti vojn 1. 1859, ko je Avstrija izgubila Lombardijo, in leta 1866, ko je izgubila Benečijo, torej tudi Bettiolovo rodno deželo. Po izstopu iz vojaške službe je bil sluga-obhodnik pri sodnijah v Tolmeču, Gorici, Trstu, Gradišču in Červinjanu. Po upokojitvi se je stalno naselil v Gradišču. Najgloblje se je Bettiolu vtisnilo v spomin bivanje v Červinjanu ob takratni avstrijsko-italijanski meji. Z očetom, ki ga je pogosto jemal s seboj na svoja službena potovanja, je spoznal med drugim Oglej, Gradež, Bar-bano, Gradišče in druge furlanske kraje. Pot ju je zanesla tudi v Gorico, Trst in Tržič. Po krušni materi je podedoval ljubezen do temnomodre Soče. Kot brata Jože in Tone, se je tudi Rudolf šolal na učiteljišču v Kopru. Vsi trije so bili nadpovprečno nadarjeni in so prejemali državno podporo. Kot učitelj je bil Bettiol najprej nameščen v Červinjanu. Takratna plača je bila 31 goldinarjev. Kaj kmalu se je izkazal kot izvrsten učitelj in še boljši vzgojitelj. Od tod ga je vodila pot v Braoan pri Krminu, a komaj 29-letnega je cesarski namestnik v Trstu imenoval za šolskega nadzornika v gra-diščanskem okraju. Pod ta okraj je pred prvo svetovno vojno spadal zahodni del Brd. Biljana, Medana, Kožbana, Hruševje, Mernik in tudi del Krasa. Tako je bil Bettiol nadzornik tudi za slovenske tamkajšnje šole. Bettiol je bil globoko veren in srčno dober človek. Zgled krščanskega življenja, a tudi iskren prijatelj in dobrotnik mu je bil krminski župnik Braidot. Bettiol je globoko obžaloval ljudi, ki so zašli na kriva pota in živeli nemoralno. Zanimivi so Bettiolovi spomini na obmejne razmere med Avstrijo in Italijo ter na šege in navade v Furlaniji. Čez mejo si lahko šel brez dokumentov, zato je bilo Bettiolu toliko bolj hudo, ko je prva leta po drugi svetovni vojni lahko prehod čez mejo brez ustreznih listin imel tragične posledice. Spominja se tudi, koliko so za njegovih deških let zmrzovali ob revnih ognjiščih in koliko je pretrpel zaradi ozeb- kov. Že zmlada se je vneto zanimal za glasbo, za kar je na učiteljišču dobival posebna priznanja. Družinsko življenje mu je ostalo v zelo živem in prijetnem spominu: bolj kot z besedo sta oče in mati vzgajala z zgledom. Živeli so skromno; razkošja in zahtev ni bilo, saj je očetova plača zadostovala komaj za najnujnejše potrebe številne družine. Cerkveni prazniki in družinska slavja so v njem utrjevala vero in ljubezen do vsega lepega in vzvišenega. Nam starejšim je posebno všeč Bet-tiolovo opisovanje furlanske folklore še zelo žive za njegove mladosti, saj so furlanske šege v marsičem slične šegam goriških Slovencev. Tudi besede prehajajo iz ene govorice v drugo. Med lepe in prijetne spomine se vpletajo tudi žalostni: o lakoti, o nalezljivih boleznih, protinu, revščini, nevednosti, brezposelnosti in celo o vra-žarstvu. Če so skovikale sove, se oglašali čuki, če se je razlilo olje ali razbilo zrcalo, je bilo to znamenje prihajajoče nesreče. Pogosto so se ljudje zatekali k »jasnovidkam«, ki so prerokovale prihodnost. Vendar Bettiol teh časoh ne sodi preostro, saj takrat ni bilo, kot je danes, tako ostrih svetovnonazorskih, političnih in narodnih sporov, ki netijo sovraštvo, razbijajo družinsko življenje, ustvarjajo nestrpnost, preprečujejo mirno sožitje. Hvalevreden je napredek, ki lajša človeku življenje in ga bogati, obsojati pa moramo vojne, ki prinašajo podivjan je in razdor. A tudi hiter napredek ni prinesel zadovoljstva: hrumenje letal, ki režejo nebo, hrušč motornih vozil, ki divjajo po asfaltiranih cestah, električna razsvetljava, tekoča in plinska goriva, radio in televizija spreminjajo stare navade in ustvarjajo nov način življenja, ki ga naši dedje niso mogli niti slutiti. A če je vse to res prava sreča in blagostanje, je še veliko vprašanje. Resnična sreča je le v nas samih, modruje Bettiol. Za Bettiolovih otroških let so po Furlaniji pridelovali lan, doma predli, tkali, barvali. Po vaseh so bili kovači, sedlarji, vozniki in drugi obrtniki. Prav, da se je delo mehaniziralo, da so se zmanjšale težave; a da naši ljudje tako lahkotno zapuščajo zemljo, da dajejo prednost tovarni z boljšim zaslužkom, to je največje zlo. »Kdor izdaja rodno zemljo in se od nje poslavlja, se prostovoljno odpoveduje idealom in svobodi,« svari vzgojitelj in človekoljub Bettiol. Bettiol slika brez vsakega potvarja-nja razmere na ljudskih šolah pod Avstrijo. Gojile so sicer narodna in domoljubna čustva, a brez vsakega svetovnonazorskega in nacionalnega sovraštva. Kako pošteno opisuje svoje šolanje v Kopru, kjer je bilo skupno učiteljišče za tri narodnosti, in kako nepristranski je bil ravnatelj Markelj, Slovenec, ki je poučeval vzgojeslovje. V Kopru je Bettiolu šla na živce le kaznilnica, ki se je dvigala na najbolj razgledni točki. V njej so prestajali kazen mnogi zločinci, a bilo je tudi nekaj takih, ki jim je bila črno-žolta monarhija trn v peti. Učiteljišče in učni program ocenjuje Bettiol kot zelo resen, vzgojen in kot učinkovito pripravo za delo učitelj-stva med ljudstvom. Vsako nedeljo med šolskim letom je bila šolska maša v cerkvi sv. Križa na današnjem Prešernovem trgu. Pridige so bile pred mašo in po njej. Tako je lahko vsakdo poslušal verski govor v svojem jeziku. Takrat je bila šolska disciplina vse bolj stroga. Dijakom je bilo prepovedano hoditi v gostilne, kavarne, gledališče, na plese in celo v Trst brez šolskega dovoljenja. Prepovedano je bilo tudi kajenje in, kar danes zveni tako smešno, vožnja s kolesom. Dovoljeno pa je bilo kopanje in sprehodi v lepo okolico. Šolska maša je bila obvezna, prav tako prejemanje zakramentov kot sestavni del skrbi za versko vzgojo bodočih učiteljev. Kot učitelj se je Bettiol držal teh načel: Učenec hitro pozabi, kaj je zagrešil, a ne pozabi krivice, ki mu je bila storjena. Kjer zadostuje pogled, ne rabi besede! Ne začenjaj nikdar pouka, dokler nisi ustvaril duševnega razpoloženja! Ne delaj razlik med učenci, da te ne bodo prav oni obsojali. Kaznuj, če je treba, a vedno tako, da ostane v učencu prepričanje, da ga ljubiš. Bettiolov nadzornik je bil deželni šolski nadzornik Henrik Schreiber. Ta ga je predlagal za okrajnega nadzornika, ko se je prepričal o njegovih sposobnostih in vrlinah. Bettiol je že v prvem letu službe izgubil svojo krušno mater. Izguba ga je tem bolj bolela, ker bi šele takrat imel možnost, da bi se ji vsaj nekoliko oddolžil za vso ljubezen, ki jo je bil deležen. Vendar ljubezen z njeno smrtjo ni prenehala. Prepričan je bil, da ona prosi pri Bogu za njegovo srečo. Zato se je je vedno hvaležno spominjal in jo blagoslavljal. Bettiola niso vzljubili le njegovi učenci, temveč tudi ljudstvo, med ka-; terim je deloval, in še zlasti učiteljstvo, kateremu je bil nadzornik in vzor. K [ njemu so se zatekali v svojih šolskih in osebnih potrebah; šteli so ga za svojega drugega očeta. Med obema vojna-| ma pa je Bettiol poučeval najprej na Trgovski srednji šoli v Gorici, nato je bil nekaj časa v Rimu kot član komisije »Scuola al confine« ; pod Zavezniki pa je bil goriški šolski nadzornik za italijanske šole. Bettiol se je ustavil s pisanjem svojih spominov ob prvi svetovni vojni. Vendar se ga mnogi izmed nas, tudi slovenski učitelji, radi spominjamo kot nadzornika po drugi svetovni vojni. In priznati mu moramo, da je tudi takrat, ko so nacionalne in politične razmere bile podobne razburkanemu morju, presojal nepristransko in humano ter se strogo držal svojega načela: »Ne delaj razlik, da ne boš sojen!« In prav zato ga lahko vsi ohranimo v najlepšem spominu. Vse priznanje stanovskemu tovarišu Camillu Medeotu, ki je poskrbel, da so »Memorie di vita friulana 1877-1915« nadzornika Bettiola izšle za širšo javnost. Oljčna vejica, ki na platnicah publikacije krasi furlansko domačijo, naj bo simbol sprave in sožitja med obema narodoma! Grad Socerb, v ozadju Trst (foto S. Bratina) ANGEL CRACINA tatacjctžLi 7 i Slovenske ljudske molitve iz XV. stoletja na Stari gori UVODNA BESEDA Že dolgo smo vedeli, da se je v Marijinem svetišču na Stari gori nad Čedadom molilo v slovenskem jeziku že v srednjem veku, zdaj pa je to uradno izjavil tudi msgr. dr. Guglielmo Bia-sutti, nadškofijski knjižničar v Vidmu. Ko je namreč zbiral gradivo za svojo zanimivo knjigo »CastelmOnte« (1962), je pregledal tudi kapiteljski arhiv v Čedadu. Starogorsko Marijino svetišče je bilo namreč odvisno od čedadskega ko-legialnega kapitlja do leta 1913. In tu, v omari »Svete Marije na Gori«, je našel rokopisno »Knjigo bratovščine sv. Marije na Gori« (Libro della Fraterna di S. Maria del Monte), tj. rokopis, ki obsega 179 listov (358 strani) in ki vsebuje podatke s Stare gore od leta 1492 do leta 1690. Na zadnjih dveh listih (lista 176 in 177) so bili napisani v slovenskem jeziku (sclauonice) starinski molitveni obrazci Gospodove molitve (očenaša), angelovega pozdrava (češče-namarije) in apostolske vere. Ta dva lista s slovenskimi molitvenimi obrazci je dr. Biasutti prenesel v nadškofijski arhiv v Videm, kjer se sedaj hranita. Ko sem zvedel za to odkritje, sem naprosil učenega msgr. knjižničarja v Vidmu za fotokopijo molitvenih obrazcev, kar sem tudi prejel septembra 1972. Brž sem sklenil, da o odkritju staro-gorskega spomenika obvestim javnost, zlasti še slovensko-. Ker me je prijatelj dr. Rudolf Klinec, kancler nadškofijske pisarne v Gorici, večkrat nagovarjal, naj to listino objavim v letošnjem jubilejnem koledarju Goriške Mohorjeve dru- 140 žbe, z veseljem objavljam ta važni ver-sko-kulturni spomenik pri Goriški Mohorjevi. ANGEL CRACINA nadžupnik v Bujah in nekdanji župnik v Št. Lenartu Slovenov v Nadiški dolini KDO JE PISEC TE LISTINE? Sodim, da je neki duhovnik, ki je služboval na Stari gori, prepisal po dokaj starejši pisani predlogi te slovenske molitvene obrazce v knjigo starogorske Marijine bratovščine. A kdo je to? Odgovor nam daje sama knjiga »Libro della Fraterna«, v kateri nastopa »duhovnik Lavrencij« kot vikar čedadskega kapitlja na Stari gori. Starogorsko svetišče je namreč imelo v posesti več zemljišč, ki jih je dajalo v najem. V knjigi je več najemninskih pogodb. V dveh teh pogodb se omenja »duhovnik Lavrencij«, in sicer: na listu 30 čita-mo: »Dne 25. frebruarja 1498. Sklenjeno ... v cerkvi sv. Marije na Gori milosti v prisotnosti mene duhovnika La-vrencija, vikarja imenovane cerkve.« (Die 25 februarij 1498. Actum in ... ec-clesie sancte marie in monte gratie presentibus me presbitero Laurentio vi-cario in dieta ecolesia). Na listu 175-176 se nam »duhovnik Lavrencij« še jasneje predstavi: »V Kristusovem imenu. Amen. V letu 1492 po rojstvu našega Gospoda Jezusa Kristusa, v prvi indikciji, dne 21. maja. Izvršeno v selu Sv. Marije na Gori ... In jaz duhovnik Lavrencij iz Mirnika, zdajšnji vikar uradno vprašan sem spis vestno sestavil .« (In Christi nomine. Amen. Anno nativitatis domini nostri Ihesu Christi 1492 in dietione prima die vero vigesi-ma prima maji. Actum in villa sancte i "T" i Jf Dommmk scuu^me , ■ " V*-***, " -j -m JJ t ................... . ' f » t ',(J t J /-V , hntf' a) f^TZZ****^' - v i ^ .r / Vet. ^ , ,yw C r * H marie de monte ... Et ego presbiter Laurentius de mornicho ad presens vi-carius ... rogatus scriptum fideliter scripsi). Ako primerjamo pisavo teh zapisnikov s pisavo molitvenih obrazcev — ki sledijo neposredno zapisniku iz leta 1492 — na prvi pogled ugotovimo, da jih je napisala ista roka. Lavrencijev rodni kraj »mornicho« je nedvomno Mirnik, nekdaj skrajna slovenska vasica ob Idrijci, ki loči Brda od Benečije, in zdaj pod občino Dolenje na Goriškem. Trditev, da je mirniški rojak Lav-rencij pisec starogorskega spomenika, se opira na celo vrsto razlogov: ista pisava, služba vikarja na Stari gori, zaporednost in sočasnost obojnih zapisnikov, dobro poznanje slovenščine. Sicer pa naj slovstveni zgodovinarji, jezikoslovci in dialektologi zadevo strokovno raziščejo. Za zdaj ostajam pri . . . svojem prepričanju. VAŽNOST ODKRITJA Starogorska listina je izrednega pomena zaradi starodavnosti, izvirnosti in jezikovne vrednosti. Za starodavnost govorijo letnice 1492 -1498 in prastaro izražanje : izraz »Bogastvvo1« (z veliko začetnico) v oče-našu, ki je neprimerno lepši in pomembnejši kot današnji »kraljestvo« ; izraz »swetto kherschanskho Zerrkho«, ki so ga v davnini rabili namesto poznejšega »sveto katoliško Cerkev«; izrazita beseda »ysidisse«, tj, naj izide, naj se izvede ali spolni božja volja; izraz »resrechno« itd. Dokaz starodav- nosti je tudi češčenamarija, ki ima le prvi del molitve; drugi del (Sveta Marija ...) je nastal v dobi sv. Antonina, nadškofa v Firencah (1389-1459).1 Starogorski kulturno zgodovinski spomenik je soroden znanemu celovškemu (rateškemu) rokopisu, saj oba izhajata iz iste ali približno iste prvotno pisane predloge, le da je celovški starejši, ker je nastal v letih 1362-1392.2 Starogorski prekaša celovškega po slovnični in slogovni pravilnosti in po čistem jeziku. Dasi je nastal v italijanskem kulturnem območju, nima niti italijanskih besed niti italianizmov. Pisec se je držal nemške grafije: č = tsch, h = ch; š = sch; prispeval pa je tudi dokaj krajevne jezikovne barvitosti, npr. izraze: khokher, tarkhuo, docela nov vstavek »ys khrischa snett«, besedo »resreschno«. Brižinski spomeniki, celovški rokopis in starogorski spomenik so kaj zgovoren dokaz, da se je v celotnem slovenskem kulturnem prostoru že v srednjem veku izoblikoval enoten slovenski cerkveni jezik, ki je v stoletjih ohranjeval in pospeševal slovensko besedo in bil podlaga za poznejši samostojen slovenski slovstveni razvoj. Beneški Slovenci gledamo s ponosom na svoj verski in jezikovni prispevek, o katerem pričata zapisnika Marijinih bratovščin v Gorenji Črne i i (1459-1497) in na Stari gori (1492-1690). Pri vsej svoji skromnosti smo prispevali vsaj nekaj dragocenih drobcev k splošni slovenski kulturi. 1 S. Romani: Enciclopedia del Gristianesimo, 159 in 231. 2 L. Legiša: Zgodovina slov. slovstva, I, 11. BESEDILO ORATIO DOMINICALIS SCLAUONICE (Gospodova molitev v slovenščini) Otzha nasch kher sy vnebessich posschvetscheno wody twoye yme pridj khnam twoye Bogastvvo ysidisse twoya wolla khokher vnebessich tarkhuo Nassemle. Day nam donnass ta vssadanny khruch ynno nam odpusti naschie douge khokhr mi odtpustimo naschim dolschnikham. Nass vnapellay na resreschno. Nass reschi od Slega. Amen. SALUTATIO ANGELICA (Angelski pozdrav) Zheschena sy Maria gnade sy pollna gospod ye stabo, segnanna sy me vussemy schenamy schegnan ye ta Ssadt twoyega tellessa Yhs Hps Amen SYMBOLUM APPOSTOLOR. (Apostolska vera) Jest veryo na Boga vsega mogotschiga otzha Stwarnikha nebess ynnu semle ynnu na Jhesussa christussa zynnu nega ediniga gospodj naschiga khater ye potschett od swetiga ducha Royen od Marie divitze. Martran pod pontio pyllatusso. Na krische raspett ys khrischa snett, mertew vgrob polloschen pred pekhlom yde, Na tretter dan od Smerte vstali. Na nebe stoppyl tu sydj Na dessnitzi Swoyega otzha nebeskhiga od tod yma tudi pritti ynnu sodittj zhes schywe ynnu zhes mertwe. Jest veryo na swettiga ducha swetto kherschanskho Zerrkho gmayno vssech swettikhow odpuschenne grechovv Stayenne tega schywotta ynnu ta vekhsi leben. Amen. Razvalina svetogorskega svetišča (1915) RAJKO PAVLOVEC Vasici Medana in Kožbana v geološkem strokovnem izrazoslovju Več kot dvesto let se že zanimajo geologi za ozemlje Goriških brd. Kadar so raziskovali Furlanijo, so največkrat obravnavali tudi ozemlje med Saboti-nom, Krminom, Korado in naprej proti severu. Eno najstarejših del, ki omenja okamenine iz okolice Krmina, je napisal Zanon (1) leta 1768, torej pred dobrimi dvesto leti. Zanimivo je, da omenja okamenine iz okolice Krmina tudi znameniti Hacquet, (2) ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, in nekaj let za njim Scopoli, (3) ki je bil sicer eden najvidnejših botanikov tistega časa in je ponesel slavo naših botaničnih posebnosti v širni svet. Omenjena dela za današnji študij geološke zgradbe tega ozemlja niso posebno pomembna in imajo največkrat samo zgodovinsko vrednost. Mnogo resneje so raziskovali Furlanijo in s tem tudi Goriška brda italijanski in avstrijski geologi ter paleontologi v prejšnjem stoletju. Njihove ugotovitve v marsičem še danes držijo. Raziskovanja so se nadaljevala tudi v 20. stoletju. Med množico razprav naj omenim samo dve obsežni deli, ki se sicer v prvi vrsti ustavljata v Furlaniji, vendar omenjata tudi Goriška brda. To je čez 700 strani dolga monografija Dainelli-ja, (") ki je izšla leta 1915, ter iz novejšega časa delo Martinisa, (5) tiskano leta 1962. Rezultate mnogih raziskav so uporabili za izdelavo geološkega zemljevida v merilu 1 : 100.000, ki je bil natisnjen leta 1937. (6) Po drugi svetovni vojni so se za geološko zgradbo Goriških brd in sosednjih ozemelj intenzivno zanimali domači geologi. Opravili so več podrobnih raziskav, ki so bile namenjene predvsem sestavljanju nove geološke karte Slovenije v merilu 1 : 100.000 (lista Go- rica in Palmanova). Poleg tega so paleontologi preučevali nahajališča s številnimi ©kameninami, geologi so iskali zaloge laporjev, primernih za cementarno v Anhovem in podobno. Danes geološko zgradbo Goriških brd poznamo že zelo dobro, najpomembnejši rezultati pa bodo v kratkem objavljeni v strokovnem tisku. Največji del Goriških brd sestavljajo flišne in flišu podobne kamnine. Prevladujejo laporji in peščenjaki, precej je tudi breč in konglomeratov. Zlasti laporji in deloma peščenjaki sorazmerno hitro razpadajo in dajejo dovolj preperine. To so domačini izkoristili za gojenje vinske trte in za sadjarstvo. Peščeno laporna podlaga je poleg ugodnega podnebja osnova za razvoj vinogradništva v Brdih. Paleontologi so posebno natančno raziskovali laporje in okamenine v njih. Kose laporja so namočili v vodikovem peroksidu, da so čimbolj razpadli na majhne delce. Nato so jih spirali na sitih, ki so imela mrežico s silno majhnimi odprtinami. Skozi to mrežico so odplaknili skoraj vse glinaste delce. Na situ so ostali večji kosci raznih kamnin (') Največkrat navajajo Zanoinovo delo kot najstarejše paleontološke podatke iz Furlanije. (2) Hacquet, B., 1878: Oryctographia Camio-lica oder Physikalische Beschreibung des Her-zogtums Krain, Istrien und zum Theil dar be-nachbaren Lander. - Leipzig. (3) Scopoli, G. A., 1781: Res Naturales novi-ter detectae aut illustratae in itineri Goritieinsi. -Goritiae. (4) Dainelli, G., 1915: L'Eocene Friulano. -Firenze. (5) Martinis, B., 1962: Ricerche geologiche e paleontologiche sulla regione compresa tra il T. Iudrio ed il F. Timavo. - Milano. (e) Fabiani, R., Leonardi, P., Kossmat, F. in Winkler, A., 1937: Carta geologica delle Tre Ve-nezie, Foglio Tolmino 1:100.000. - Firenze. Geološki zemljevid Goriških brd. 1 - kredni rudistnl apnenec, 2 - podsabotinske plasti, 3 - kožbanske plasti, 4 - medanske plasti, 5 - mlade rečne naplavine in mikroskopsko majhne, različno oblikovane in največkrat apnenčeve hišice praživali iz skupine foraminifer. Čeprav so majhne, so večje od odprtin na situ in zato niso odšle z izplako proč. Redkeje so našli tako- velike fo-raminiferne hišice, da jih je bilo mogoče videti kar s prostim očesom. Najznamenitejše takšno nahajališče velikih foraminifer je pri Vipolžah, plasti s temi ofcameninami se vlečejo naprej proti zahodu v Italijo. S posebno metodo so paleontologi pripravili še preparate, ki so jih opazovali pod mikroskopom v nekaj stokratni ali tudi tisočkratni povečavi. Na ta način so opazili v laporjih izredno drobne ploščice, zvezdice in paličice, ki pripadajo planktonskim organi- zmom. Redkeje kot majhne okamenine se v Goriških brdih pojavljajo okame-neli skeleti koral, polžev ali školjk. S pomočjo omenjenih okarnenin so lahko določili starost lapornih in peščenih flišnih plasti v Goriških brdih. Nastale so v starejšem delu terciarja, točneje v zgornjem delu paleocenske dobe in v spodnjem delu eocenske dobe. Če povemo v številkah, je bilo to pred približno 50 milijoni let. Okamenine pa povedo še več. Prav vsi najdeni fosili iz Goriških brd so živeli v morju: korale so izrazito morske živali, foraminifere so morske in tudi najdrobnejši plankton je morski. To pomeni, da je na prostoru današnjih Goriških brd pred kakimi 50 milijoni let valovilo morje. Po odložitvi Breča iz medanskih plasti. V sedimentu se vidijo prerezi foraminifernih hišic. Slika je 9 krat povečana. flišnih sedimentov je morje odteklo in se na prostor okrog Gorice ni več vrnilo. Vendar geologi z vsemi temi ugotovitvami niso bili čisto zadovoljni. Videli so še marsikaj drugega. Morda ste kdaj na poti iz Plav v Goriška brda natančno opazovali zaseke ob cesti? Če ste jih, ste opazili, da se kmalu na začetku vzpona pri Plavah pojavijo debele plasti konglomeratov, peščenjakov, bree in trdih laporjev. Proti vrhu klancev blizu Vrhovelj je med takšnimi plastmi vedno več hitro se menjavajo-čih laporjev in peščenjakov. Posamezne laporne ali peščenjakove plasti so debele komaj nekaj centimetrov, kak decimeter ali največ kake pol metra. Flišne plasti, pri katerih se tako hitro menjavajo laporji in peščenjaki, imenujemo pri nas sovdan. Ime so dobile po ljudskem izrazu, ki ga poznajo marsikje na Primorskem. Pri odcepu ceste na Sabotin, to je med Vrhovljami in Gonjačami, nastane vidna sprememba. Od Plav do tja vidimo debele plasti konglomerata, bre-če, laporja, peščenjaka, med katerimi se pojavljajo tanjši ali debelejši vložki sovdana. Od odcepa ceste na Sabotin pa do najjužnejših delov Brd nastopa vseskozi sovdan. Vmes so le tanki vložki peščenjaka ali breč. To vidno razliko med flišnimi plastmi v severnem delu Goriških brd in na pobočjih Korade, ter flišnimi plastmi recimo nekje med Gonjačami in Vi-polžami, so seveda geologi hitro opazili. Najprej so jih poimenovali tako, da so plastem med Plavami in Gonjačami rekli »severni razvoj fliša«, se-dimentom med Gonjačami in Vipolža-mi ter Medano pa »južni razvoj fliša«. (7) Pokazalo se je, da »severne« plasti leže pod »južnimi«, da so torej »severne« starejše od »južnih« in takšno poimenovanje ni bilo več primerno. Zato sem se leta 1966 (8) odločil, da bom tem plastem nadel ime kakega kraja, kar je v geologiji navada (7) Pavlovec, R. in sodelavci, 1962: Goriška brda s posebnim ozirom na gospodarske perspektive (rokopisno poročilo). - Ljubljana. (8) Pavlovec, R., 1966: Paleogene Strata in Goriška brda (Westem Yugoslavia). - Zagreb. Vas Kožbana leži sredi »severnega razvoja fliša«, zato sem te plasti imenoval kožbanske plasti. Sredi »južnega razvoja fliša« pa leži eden najbolj znanih briških krajev Medana. Zato sem tamkajšnje plasti imenoval medanske plasti. Tako sta briški vasici prišli v geološko strokovno izrazoslovje in vsakdo, ki bo raziskoval geološko zgradbo Furlanije, bo naletel nanje. Ko sem leta 1966 v literaturi prvič omenil kožbanske in medanske plasti, sem ta kratek opis poslal tudi v Ameriko zelo znanima paleontologoma zakoncema Tappanovi in Loeblichu. V kratkem sem dobil pismo, v katerem se zahvaljujeta za poslano literaturo, posebno sta se razveselila dela o Goriških brdih. Po materini strani namreč rod izhaja iz Gorice. Zato so ob branju geoloških podatkov iz Brd obujali spomine na preteklost. V zvezi s kožbanskimi plastmi je še nekaj zanimivega. Leta 1969 sta italijanska geologa Venzo in Bramba-ti(9) imenovala sedimente severno in severnovzhodno od Čedada »Flysch di Stregna«, po vasici Srednje. Tamkajšnje plasti so povsem podobne kožban-skim plastem in se kožbanske plasti tudi normalno nadaljujejo preko meje v »Flysch di Stregna«. Tako smo dobili za iste plasti dvoje različnih imen. V takšnih primerih so pravila geološke terminologije zelo jasna in stroga. Prednost ima ime, ki se prvo pojavi v literaturi. Kožbanske plasti so tri leta starejše ime kot »Flysch di Stregna«, zaradi česar je treba zadnje ime opustiti. Tudi Italijani bodo morali za fliš-ne sedimente severno od Čedada rabiti ime kožbanske plasti. Omenil sem že, da so medanske plasti mlajše od kožbanskih, ki torej leže pod medanskimi. Še starejši od kožbanskih plasti so na ozemlju Goriških brd rdečkasti ali rdečevijolični trdi peščeni laporji, ki se v Goriških brdih pojavljajo samo na pobočjih Sabotina pri vaseh Podsenica in Podsabotin, (9) Venzo, A. G. in Brambati, A., 1969: Prime osservazioni sedimentologiche sul Flysoh Friu-lano. - Trento. V medanskih plasteh pri Vipolžah je bil najden apnenčev blok, v katerem je polno foraminifer iz skupine alveolin. Na sliki so povečane 9 krat. prav majhni ostanki pa še pri Kožbani. Tudi v teh laporjih je precej forami-nifer, tako da je bilo z njihovo pomočjo mogoče določiti starost. Rdeči laporji so nastali v zgornji kredi in v najstarejšem delu paleocenske dobe. Tudi tem plastem smo dali domače ime podsabotinske plasti (10) po vasi Pod-sabotin. Naredimo še enkrat kratek sprehod skozi geološko zgodovino Goriških brd. V morju, ki je v zgornjem delu krede in v najstarejšem delu paleocena — torej na prehodu iz srednjega zemeljskega veka v novi zemeljski vek — zalivalo ozemlje današnjih Goriških brd, so se vsedale podsabotinske plasti. Nekako sredi paleocena je morje odteklo, velik del podsabotinskih plasti in še nekaterih drugih starejših usedlin je bil odnešen: reke so zarezovale vanje, delovala je zmrzal in vročina, ki sta jih razkosala. Marsikje so površinske sile tako načele podsabotinske plasti, da so jih v celoti odnesle. Zato so podsabotinske plasti ohranjene samo na nekaterih mestih, npr. na pobočjih Sa-botina. Pri Plavah podsabotinskih se-dimentov sploh ni več in leže kožbanske plasti neposredno na apnencih, ki so se vsedli v morju še pred podsabo-tinskimi plastmi. Nekako sredi paleocenske dobe ie morje ponovno vdrlo na prostor današnjih Goriških brd. Začele so nastajati kožbanske plasti. Takrat je bilo živahno tektonsko delovanje, najbrž so se deli zemeljske skorje dvigali ali ugrezali. Pri tem se je v obrežnem pasu nabiralo veliko materiala, ki je od časa do časa kot velikanski podmorski plaz zdrvel v globlje morje. Ta material sestavlja kožbanske plasti. V njih je veliko ogromnih skal, ki so se zrušile kdo ve kje z obrežja v takratno morje, dobimo pa tudi bloke podsabotinskih plasti, ki so prav tako padli iz obale v morje in se pomešali med ostali material. Nekako na prehodu iz paleocena v eocen so se začele vsedati me-danske plasti. V tem času se je material vsipal v morje mnogo mirneje kot v času nastajanja kožbanskih plasti. V spodnjem delu eocenske dobe pa se je morje z ozemlja današnjih Goriških brd dokončno umaknilo. Začele so delovati močne gorotvorne sile. Zaradi njih so se plasti gubale, lomile, ponekod tudi narivale druga na drugo. Površje je bilo izpostavljeno delovanju tekočih voda, vplivom podnebja in podobno. Reke in potoki so poglabljali svoje doline, Soča je globoko zarezala svojo dolino najprej v danes suhem Čepovanskem dolu, pozneje se je preselila in izglodala globoko sotesko med Sabotinom in Skalnico. Počasi se je površje tako oblikovalo, kakor ga vidimo danes. (10) Drobne, K in Pavlovec, II., 1969: Les fa-cies Paleocenes en Slovenie. - Zagreb. »Assilina medanica« je dobila ime po vasi Medana. Na sliki sta različno veliki hišici spolne in nespol-ne generacije. Povečani sta približno 10 krat. Ena zelo značilnih okamenin v me-danskih plasteh pri Vipolžah je »Num-mulites friulanus«, tako imenovan po Furlaniji. Na sliki je 10 krat povečan. Omeniti moramo še nekaj. Goriških brd niso opisovali samo geologi, ampak tudi paleontologi. Natančno so preučili zanimive okamenine. Med njimi so našli precej vrst, ki v Sloveniji ali v Jugoslaviji doslej še niso bile znane. Med velikimi praživalicami iz skupine fora-minifer sta celo dve vrsti, ki jih v literaturi še niso opisali. Ene od njih sploh še niso našli nikjer drugje na svetu, drugo pa so dobili pred nekaj leti v Španiji, vendar je niso natančno opisali. Če paleontolog najde novo vrsto, ki do takrat še ni bila opisana, ji mora poleg točnega opisa dati tudi ime. Vsako živalsko ali rastlinsko vrsto označujeta celo dve imeni: prvo je ime rodu, kateremu pripada, drugo pa ime vrste. Po teh dveh imenih strokovnjak takoj ve, kam natančno mora postaviti v sistematiki neko vrsto. Obe imeni pa sta v latinščini. En rod lahko vključuje veliko vrst. Obe novi vrsti iz Goriških brd, najdeni sta bili pri Vipolžah, pripadata dvema različnima rodovoma. Prvo prištevamo rodu z latinskim imenom Num-mulites, (n), dal pa sem ji vrstno ime quasilaevigatus. Druga pripada numu-litom sorodnemu rodu Assilina, vrstno ime pa je dobila po vasi Medana oziroma po medanskih plasteh, v katerih je bila najdena, torej medanica. V strokovni literaturi (12) se bo torej pojavila nova asilina pod imenom Assilina medanica, kar bi po naše rekli »meči anska asilina«. Iz Goriških brd so torej v geološkem strokovnem izrazoslovju doslej kar štiri krajevna imena: podsabotin-ske plasti, kožbanske plasti, medanske plasti in v latinščini Assilina medanica. Že to pove, kako zanimiva je geološka zgradba Goriških brd, saj bi težko našli kje drugje tako majhno pokrajino, ki bi dala toliko domačih imen za strokovne izraze. (n) Seidl, F., 1913: Geološki izprehodi po Goriškem. - Gorica. (V tem delu omenja Seidl tudi numulite, ki jim je dal slovensko ime nov-čarji. Nekaj o tem glej članek: Pavlovec, R., 1973: Šestdeset let Seidlovih sprehodov po Goriškem. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1973). (12) Razprava o teh okameninah iz Goriških brd bo v kratkem natisnjena. J. Jk. Kulturno prosvetna dejavnost katoliško usmerjenih Slovencev na Goriškem Obenem s šolskim letom se navadno prične na Tržaškem in Goriškem nova kulturno-prosvetna dejavnost. V tem članku bomo podali predvsem pregled društev, organizacij in pevskih zborov, ki so včlanjeni v Zvezo slovenske katoliške pro-svete v Gorici. Ker gre za pregled, bo verjetno kaj ostalo tudi neomenjeno. Vendar naj nihče v tem ne vidi slabe volje pisca, ki je želel podati čim bolj verno sliko prosvetnega dogajanja v naših krajih. OKTOBER 1972 Sezono je odprl moški pevski zbor »Mirko Filej« iz Gorice, ki je nastopil 15. oktobra v Mariboru na tekmovanju pevskih zborov »Naša pesem 1972«. Udeležilo se je tekmovanja 22 vrhunskih zborov iz raznih krajev Slovenije. Goriški zbor je dosegel zelo častno uvrstitev: prisojeno mu je bilo tretje mesto z bronasto kolajno. Na misijonski prireditvi 22. oktobra so v Katoliškem domu nastopili igralci PD »Štandrež« z veseloigro »Hodi de Bodi« ter veliko pripomogli k uspehu prireditve. Igro so naslednjo nedeljo ponovili v župnijski dvorani v Štandrežu. 25. oktobra je bil v mali dvorani župnijskega doma v Podgori občni zbor PD »Podgora«. Za predsednico je bila izvoljena Kazimira Blažič. V nedeljo 29. oktobra so se zastopniki Zveze slovenske katoliške prosvete in Slovenske demokratske zveze poklonili žrtvam vojne, ki počivajo na pokopališču v Gonarsu; položili so vence na spomenik tam umrlim in pokopanim slovenskim internirancem, ki jih je nad 400. Pevci moškega zbora »M. Filej« so zapeli dve pesmi. Isto nedeljo je bil v priredbi SKPD »M. Filej« v Katoliškem domu v Gorici prvi kulturni večer v novi sezoni. Ivanka Furlan iz Trsta je v barvnih diapozitivih prikazala kraje, katere so v septembru 1972 obiskali člani Apostolstva sv. Cirila in Metoda iz Trsta in Gorice na svojem četrtem ekumenskem potovanju prek Avstrije na Slovaško in Češko ter nazaj. NOVEMBER • Kot vsako leto, tako sta se tudi to pot na praznik Vseh svetih 1. novembra društvo in zbor »M. Filej« poklonila na goriškem pokopališču spominu prof. Mirka Fileja in položila cvetje na njegov grob. Prav tako so njuni predstavniki položili rože na grob pevovodje Lojzeta Bratuža, dr. Kazimir Humar pa je na obeh grobovih opravil molitve za rajne. Dijaki slovenskih šol, včlanjeni v naša društva, so obiskali tudi grobove prof. Bekarja, pisatelja Erjavca, politika Lavriča in pozneje tudi grob nepozabnega Petra Špacapana na mirenskem pokopališču. Na pobudo ZSKP v Gorici je prišlo do gostovanja Prešernovega gledališča iz Kranja, ki je dvakrat nastopilo s Cankarjevo igro »Za narodov blagor« in sicer v soboto 4. novembra v župnijski dvorani v Doberdobu ter v nedeljo 5. novembra v Katoliškem domu v Gorici. Moralni uspeh gostovanja je bil zelo velik, tudi udeležba občinstva kar dobra, za goste iz Kranja pa je bilo srečanje z nami zamejci dragoceno odkritje, polno novih spoznav in lepih doživetij. V nedeljo 12. novembra se je vršilo v Župnijskem domu v Števerjanu nagrajevanje zmagovalcev na IV. števerjanskem športnem tednu, ki je bil septembra v organizaciji športnega odseka društva »F. B. Sedej«. V kulturnem delu je nastopil domači glasbeni ansambel Lojzeta Hledeta ter »Briški oktet« iz jugoslovanskih Brd. Naslednji četrtek 16. novembra je bil v priredbi SKPD »M. Filej« iz Gorice orgelski koncert v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, ki ga je mojstrsko izvedel prof. Hubert Bergant. Tradicionalna revija pevskih zborov, ki jo je pod imenom »Cecilijanka« priklical v življenje pok. Mirko Filej, je imela to posebnost, da se je vršila prvič v dveh delih, toliko se je najavilo pevskih zborov. V soboto 18. novembra zvečer jih je nastopilo osem, v nedeljo popoldne pa devet Tudi to pot so prišli ljubitelji slovenske pesmi in zborovskega petja na svoj račun, sama prire Romunski zbor na tekmovanju »Seghizzi« v Gorici ditev pa je bila veliko srečanje zamejskih Slovencev od Trbiža prek Slovenske Benečije in Goriške do Tržaškega zaliva. V organizaciji Ustanove za kulturo in umetnost (EMAC) je bil v petek 24. novembra zvečer v cerkvi sv. Ignacija v Gorici zborovski koncert v počastitev sv. Cecilije, zavetnice petja. Nastopilo je šest zborov iz goriškega mesta, štirje italijanski in dva slovenska. Slovenska zbora sta bila »Lojze Bratuž« in »Mirko Filej«, ki sta odpela vsak po tri pesmi nabožne vsebine. 25. novembra je imelo Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) svoj 15. občni zbor. Društvo je v zadnji poslovni dobi priredilo vrsto teoloških predavanj, študijske dneve v Žabnicah ter razne druge prireditve kot predavanje dr. Cremonesija o oglejskem patriarhatu, recital Staneta Raztresena s slovenskimi bridkimi in pikastimi ter razstavo goriškega rojaka Rudolfa Sakside. Za novega predsednika je bil izvoljen Roman Di Battista. Zadnjo nedeljo v novembru je pa prišel na obisk v Gorico svetovni popotnik Vinko Zaletel s Koroškega. To pot je pripravil 330 barvnih slik, ki jih je posnel v Zilji, Rožu in Podjuni. Predaval je dvakrat: v nedeljo 26. novembra v okviru SKPD »Mirko Filej« v Katoliškem domu, v ponedeljek zvečer pa v Župnijskem domu v Štandrežu. Obakrat je imel veliko hvaležnih poslušalcev. V vseh navzočih je predavanje vzbu- dilo ljubezen do koroških bratov, ki imajo en velik greh, katerega je že pisatelj Pregelj tako mojstrsko izrazil z besedami: »Umreti nočejo.« 28. novembra so odborniki PD »Štandrež« podali obračun enoletne poslovne dobe. Zelo aktivna je bila dramska skupina, ki je v režiji Aleksi-ja Pregarca naštudirala dve celovečerni veseli igri in sicer »Mrtvi ne plačujejo davkov« ter »Hodi de Bodi«. Prvo igro so igralci uprizorili na domačem odru kar trikrat, gostovali pa so z njo v Gorici, Doberdobu, Bazovici, na Opčinah in v Selah na Koroškem, z drugo pa so nastopili ponovno doma in osemkrat v gosteh na Goriškem in Tržaškem. Mladinski odsek je poleg krajših prizorov pripravil daljšo igro »Mačeha in pastorka«. V sklopu društva uspešno delujeta dva zbora, mladinski in mešani. Slednji je nastopil na Cecilijanki, na Prazniku špargljev 17. junija 1972, na reviji cerkvenih zborov v Kulturnem domu v Trstu in posnel za radio Trst A vrsto pesmi. Društvo je v celoti pripravilo v župnijski dvorani 12 dramskih nastopov, 4 kulturne in nekaj filmskih večerov ter pet drugih predstav. Poskrbelo je tudi za tradicionalno miklavževa-nje, božičnico in materinski dan, za več družabnih večerov, za kuhinjski tečaj in izlet. Redno je tudi vsak mesec izhajalo glasilo društva »Štan-dreški zvon«, ki so ga prejemali vsi vaščani. Za novega predsednika je bil izvoljen dr. Damijan Paulin. i i j DECEMBER Po raznih miklavževanjih, ki so bila okrog praznika tega ljubeznivega svetnika po raznih domovih, je prišlo na praznik Brezmadežne 8. decembra v Katoliškem domu do nastopa naših otrok in članov mladinskih organizacij pod naslovom »Akademija mladih«. Predstavilo se je kar devet mladinskih pevskih zborov, tako da upravičeno že govorimo o »Mini« ali »Mladinski Cecilijanki«. Poleg tega pa je bilo na prireditvi še nekaj drugih točk, ki so tudi zelo ugajale. V decembru je tudi gostovalo na Goriškem Primorsko gledališče iz Nove Gorice z dramati-ziranim »Desetim bratom« Josipa Jurčiča. Poleg v Gorici je nastopilo tudi v Kulturnem domu v Sovodnjah, 13., 14. in 17. decembra pa v župnijskih dvoranah v Štandrežu, Števerjanu in v Doberdobu. JANUAR 1973 Po premoru, ki ga prinesejo s seboj božični prazniki, je Gorica prve dni novega leta, to je v sredo 3. januarja, mogla v organizaciji SKPD »Mirko Filej« prisostvovati koncertu baročnih božičnih pesmi, ki je bil v dvorani palače Attems, katero je dala v uporabo goriška pokrajinska uprava. Bil je to res mednarodni ansambel z Nemci iz Hannoverja ter Slovenci iz Trsta in Ljubljane, ki je nudil edinstveno koncertno doživetje. Na pobudo pokojnega prof. M. Filej a je bil ob zaključku svetega leta 1950 v goriški stolnici prvi koncert božičnih pesmi. Od takrat dalje je postal božični koncert poleg Cecilijanke najbolj tradicionalni nastop goriških Slovencev. Leta 1972 se je prvič zgodilo, da so šli Goričani s svojim koncertom tudi gostovat in sicer v Koper, za leto 1973 pa so izbrali kot kraj gostovanja 2abnice v Kanalski dolini. Seveda so najprej nastopili v Gorici in sicer v cerkvi sv. Ignacija na Travniku na praznik sv. Treh kraljev 6. januarja, naslednji dan pa v župni cerkvi v žabnicah. Koncert sta pripravila moški zbor »M. Filej« in mešani zbor »L. Braluž«. Oba zbora sta naštudirala vrsto novih božičnih pesmi. V nedeljo 14. januarja so pa tudi naši otro ški in mladinski zbori hoteli počastiti božično praznovanje s svojo pesmijo. Z lepimi in prijetnimi božičnimi motivi so se v cerkvi sv. Justa v Podgori predstavili otroci z Vrha sv. Mihaela, mladi goriški pevci, otroški zbor iz Štandreža ter domači otroci iz Podgore. Isti dan smo v Katoliškem domu doživeli prijetno presenečenje ob nastopu amaterske skupine, ki io sestavljajo člani SKAD-a. Na odru so prikazali komedijo »Srečni dnevi«. Igralci so pokazali visoko umetniško raven in doživeli velik aplavz s strani občinstva. Naslednje tedne so z živahno igro nastopili na prenekaterem odru na Goriškem in Tržaškem, pričenši s Štandrežem. V nedeljo 21. januarja se je predstavil v dvorani Katoliškega doma v Gorici s samostojnim Beram - v ospredju spomenik Gortanu (foto S. Bratina) Propagandna razglednica v korist družbe svetega Cirila in Metoda koncertom v treh delih oktet »Gallus« iz Ljubljane. Gostovanje je pripravila Zveza slov. katoliške prosvete. Oktet je sicer amaterskega značaja, a je glasovno zelo zlit. Glede vokalne glasbe je na precej visoki ravni. Koncerta se je udeležilo res številno občinstvo. Dan nato, 22. januarja, je bil občni zbor Kulturnega katol. društva »Hrast« iz Doberdoba. Zelo aktivna je bila dramska skupina, ki je opravila tudi številna gostovanja, prav tako pa so številne dramske skupine tako iz zamejstva kot iz Slovenije nastopile v tamkajšnji župnijski dvorani. V obeh letih svoje zadnje poslovne dobe je društvo priredilo »Praznik pomladi« o veliki noči, »Septembrski praznik« pa jeseni. Živahno je deloval tudi športni odsek pod vodstvom dr. Maksa Gergoleta. Za novega predsednika društva je bil izvoljen Roman Lavrenčič. Skioptično predavanje o potovanju po Donavi do Črnega morja in od tam po Volgi do Volgograda (bivšega Stalingrada in še prej Cari-cina) je pripravil Roman Rodaro iz Gorice. Slikam je dodal glasbene vložke. S predavanjem je najprej nastopil v župnijski dvorani v Štandrežu, nato pa 28. januarja ob Dnevu katoliškega tiska v Katoliškem domu. FEBRUAR V torek 6. februarja je imel moški pevski zbor »Mirko Filej« svoj redni občni zbor. Zbor je napredoval v kvaliteti in po številu pevcev. V enem letu je pripravil deset večjih nastopov, poleg tega pa še razne registracije za radio. Ob volitvah je bil v glavnem potrjen stari odbor s predsednikom Mirkom Šturmom na čelu. SKPD »M. Filej« je za nedeljo 11. februarja pripravilo v Katoliškem domu koncert tenorista Ludvika Ličerja in pianista Huberta Berganta. Koncert je obsegal predvsem slovenske umetne priredbe narodnih pesmi, samospeve ter operne arije. Naslednji dan je bil občni zbor društva »M. Filej«, kateremu je pridružen tudi mešani pevski zbor »Lojze Bratuž«. Ta zbor je imel res veliko nastopov v Gorici in drugod, pa tudi registracijo svojih pesmi na radiu Trst A in na radiu Koper. Za predsednika društva je bil ponovno izvoljen Viktor Prašnik. SKAD je pripravil za leto 1973 vrsto predavanj o današnji zamejski problematiki. Prvo tako predavanje je bilo 22. februarja v mali dvorani Katoliškega doma. Predaval je dr. Drago Stoka o temi »Obračun ob desetletnici dežele Furlani j a-Julijska krajina s posebnim ozirom na slovenska vprašanja«. Na povabilo ZSKP so prišli gostovat v nedeljo 25. februarja v Gorico koroški pevci iz Št. Vida v Podjuni. Nastopila sta mešani pevski zbor PD »Danica« in instrumentalno-vokalni ansambel »Korotan« z vrsto lepih koroških narodnih melodij. Pevcem iz Podjune je njih ljudska pesem privrela prav iz srca in zato so jo vsi z veliko zavzetostjo poslušali. Zbor sam je pokazal tudi veliko glasovno zlitost. Koncert koroških pevcev pa ni bil samo prijeten večer koroške narodne pesmi in glasbe, ampak tudi izraz solidarnosti goriških Slovencev do naših koroških rojakov v njih borbi za narodne pravice. To je predvsem izzvenelo iz govorov gostiteljev in gostov kot tudi od strani goriškega občinstva, ki je pevce nadvse bratsko in prisrčno sprejelo. OBČNI ZBOR ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Vršil se je v ponedeljek 26. februarja v mali dvorani Katoliškega doma. Občni zbor je vodil predsednik Zveze dr. Kazimir Humar. V svojem poročilu je razložil ^kulturno politiko« Zveze, ki je izhajala iz ideoloških stališč ter iz konkretnih Veselo »martinovanje« v Dolini martinovanje 72. razmer, v katerih živimo. Opisal je naše odnose do matične Slovenije in do sosednih organizacij ter omenil sodelovanje s stalnim slovenskim gledališčem iz Trsta. Po končanih poročilih in razrešnici je bil za predsednika Zveze ponovno izvoljen dr. Kazimir Humar. MAREC I. marca je priredil SKAD drugo predavanje iz že omenjenega ciklusa. Tokrat je govoril dr. Karel šiškovič iz Trsta o politični in pravni predlogi za rešitev vprašanj Slovencev v Italiji. V Štandrežu so imeli 4. marca v župnijski dvorani skioptično predavanje o Španiji in Portugalski. PD »Podgora« je v soboto 3. marca pripravilo veselo pustovanje, kateremu je sledila naslednji dan povorka z alegoričnim vozom skozi vas z zaključkom na »Podgorski ohceti« v Katol. domu. Tam je bila namreč v nedeljo 4. marca pustna prireditev z raznimi zabavnimi točkami, nastopom glasbenih ansamblov, z veselim prizorom »Snubač v pasti«, >ki ga je pripravila mladina iz Doberdoba in z že omenjeno »Podgorsko ohcet-jo«. Viktor Prašnik pa je poskrbel za samostojen kuplet »Župan«. II. marca je SKAD pripravil že tretje predavanje iz ciklusa o manjšinski problematiki. Predavatelj dr. Reginald Vospernik, podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev je orisal pereča vprašanja, ki zlasti od lanskega oktobra, ko je prišlo do nasilne odstranitve dvojezičnih napisov, tarejo koroške Slovence. Ob četrti obletnici Župnijskega doma v Šte-verjanu je tamkajšnje prosvetno društvo »F. B. Sedej« priredilo priložnostno akademijo. Kot gostje so nastopili »Fantje izpod Grmade«. SKPD »Mirko Filej« je v nedeljo 25. marca priredilo nov kulturni večer. Predavatelj je bil Vinko Zaletel, ki je v Katoliškem domu kazal barvne slike z mednarodnega evharističnega kongresa v Melbournu v Avstraliji, ki se ga je sam udeležil. Isti večer je predavanje ponovil v župnijski dvorani v Štandrežu. Tudi PD »Podgora« je pripravilo za konec meseca skioptično predavanje. Pod naslovom »Po Rusiji od Stalingrada do Moskve« je govoril in predvajal barvne diapozitive Roman Rodaro. V nedeljo 31. marca se je dramski odsek PD »Štandrež« predstavil svojemu občinstvu z novo naštudirano komedijo »Ambrosio krade čas«. Ta igra je bila že enajsta, ki so jo v zadnjih letih podjetni štandreški igralci spravili na oder. Seveda so šli s to posrečeno komedijo tudi gostovat na razne kraje. Najprej so obiskali Katoliški dom v Gorici, kjer so nastopili 8. aprila. APRIL V organizaciji Zveze slovenske katoliške pro-svete so prišli 1. aprila v Gorico pevci zbora »Jakob Gallus« iz Celovca. Pod vodstvom novega dirigenta Jožka Kovačiča, ki je nadomestil nepozabnega prof. Franca Cigana, so v prvem delu predvajali Ciganovo kantato »Ustoličenje karan-tanskega kneza« za soli, mešani zbor in trobila, v drugem delu pa niz koroških pesmi. Zanimivo je, da je Ljubljana zaradi duhovne vsebine kan-tate zavrnila »Gallusovo« gostovanje. 12. aprila je SKAD pripravil četrto predavanje iz najavljenega ciklusa. To pot je govoril Ivan Buzečan o temi »Položaj slovenskih delavcev v Italiji in njihov odnos do večinskega naroda«. Ob jubileju kmečkih puntov je Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici ob sodelovanju kmečkih društev v naših vaseh na Goriškem priredila v nedeljo 15. aprila v cerkvi sv. Ivana v Gorici spominsko slavje. Slavje je obsegalo sv. mašo za žrtve vseh slovenskih uporov, med katero je imel cerkveni govor msgr. Rudi Klinec, po maši pa sta dva zastopnika kmetov (Slavko Klanjšček in Ladislav Zavadlav) obesila lovorjev venec z napisom »Pravico so kovali - s krvjo so jo skovali« na steno cerkve, moški zbor »Mirko Filej« pa je zapel dve žalostiniki. Na velikonočni ponedeljek 23. aprila je katoliško prosvetno društvo »Hrast« iz Doberdoba pripravilo svoj že tradicionalni »Praznik pomladi«, ki je doživel nad vsa pričakovanja velik obisk. K uspehu je veliko pripomogel tudi ansambel Lojzeta Slaka s Fanti iz Praprotna. Tudi srečolov z lepimi dobitki je bil ena privlačnih točk sporeda. Goriški skavti so 28. in 29. aprila priredili svoje vsakoletno jurjevanje v Jamljah. Kljub slabemu vremenu so simpatično slovesnost, združeno z mašo in obljubami, izvedli po programu in svoj veliki dan v veselju preživeli. MAJ Proslava jubileja slovenskih kmečkih puntov, ki se je pričela 15. aprila v cerkvi sv. Ivana v Gorici, se je nadaljevala v soboto 5. maja v Katoliškem domu in 6. maja v Štandrežu. Večer slovensko-lirvaškega in tolminskega punta 5. maja je bil po mnenju mnogih udeležencev eden najbolj umetniško dovršenih večerov, iki so bili kdaj v Katoliškem domu. Že razstava zgodovinskih dokumentov, risb, literarnih del s tematiko kmečkih puntov ter z izreki iz časopisov in revij zadnjih dveh mesecev v zvezi z zgodovino puntov in njihovimi proslavami je bila nekaj zelo izvirnega. Pester je bil tudi sam spored: nastopil je zbor »Lojze Bratuž«, bilo je več recitacij, govor je imela prof. Marija Ceščut, mladi člani društva »Hrast« iz Doberdoba so podali recitacijo Gradnikovih pesmi, ki govore o tolminskem puntu, »Fantje izpod Grmade« pa so večer zaključili s svojo doživeto podano pesmijo. Naslednji dan, v nedeljo, se je proslava nadaljevala na dvorišču Župnijskega doma v Štandrežu pod naslovom »Slovensko ljudstvo v boju za svoje pravice«. Imela je značaj javnega zborovanja. Na njem sta govorila deželni poslanec dr. Drago Štoka in prof. Marija Ceščut; svoj recital je ponovila mladina iz Doberdoba, medtem ko so Mešani pevski zbor »Lojze Bratuž« Češki učiteljski zbcr na tekmovanju »Seghizzi« v Gorici člani dramske skupine PD »Štandrež« odigrali v režiji A. Pregarca prizor »Za staro pravdo«, ki ga je napisal prof. Jože Peterlin. Prireditev je popestril moški zbor »Mirko Filej«, ki je nastopil na njenem začetku in koncu. V soboto 12. maja je bila v Doberdobu premiera pretresljive igre belgijskega dramatika Maeterlincka »Stilmondski župan«. Uprizorila jo je dramska skupina društva »Hrast«. Kot Štan-drežcem vesele, ležijo Doberdobcem resne in tragične igre. Tudi v zadnji drami so razkrili veliko interpretacij skih zmožnosti. Igro so potem ponovili na raznih odrih, med drugimi 3. junija v Zavratcu pri Idriji, kjer so imeli izredno hvaležno publiko in na misijonsko nedeljo 28. oktobra v Katoliškem domu v Gorici. Slabo vreme je bilo vzrok preložitve, ni pa moglo preprečiti že tradicionalnega praznovanja rupenskega patrona sv. Marka, ki nosi ime »Praznik frtalje«. Po programu naj bi bilo 29. aprila, pa se je zato ob najlepšem vremenu izvršilo dva tedna kasneje 13. maja. Nastopili so razni zbori odraslih in mladinski zbori, skavti, folklorna skupina Rupa-Peč in glasbeni ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana. Vsa prireditev je bila na skrbi pevskega zbora Rupa-Peč. Po začrtanem programu je potekel tudi dvodnevni »Praznik špargljev« v Štandrežu. Prireditelji so bili z uspehom zelo zadovoljni, saj je bila udeležba občinstva zelo velika. V soboto 19. maja sta nastopila ansambel Lojzeta Hledeta in čarodej inž. Marij Pogačnik iz Sežane, v nedeljo 20. maja pa razni pevski zbori ter folklorna skupina iz Ločnika. Moški zbor »Mirko Filej« je bil v nedeljo 20. maja prisoten na festivalu cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem. Naš goriški zbor je bil edini moški zbor in je zato tembolj izstopal iz skupine ostalih, ki so bili v mešani zasedbi. Umetniška raven nastopajočih skupin je bila na zelo dostojni višini. Da bi se naši ljudje pobliže seznanili z novim poslopjem Zavoda sv. Družine v Gorici, ki je tedaj bilo v zaključni stopnji graditve, je vodstvo zavoda pripravilo v nedeljo 27. maja posebno družabno prireditev, ki je privabila res lepo število prijateljev zavoda. Na sporedu so bili razni prizorčki, recitacije, pevski nastopi in vesela glasba, vse v izvedbi naših otrok in mladine. Posebej je blestel Mladinski zbor iz Gorice, ki ga vodi Ivo Bolčina. Ob koncu prireditve je bila razdelitev nagrad med udeležence slikarskega tekmovanja šolskih otrok »ex tempore«, ki se je vršilo dva tedna prej v istem zavodu. Mladi umetniki so izdelali nad sto slik. JUNIJ Po treh letih upravičeno že lahko govorimo o tradiciji, ki je po zaslugi SKPD »F. B. Sedej« nastala v Števerjanu s prirejanjem zamejskega festivala narodno zabavne glasbe. To pot se je festivala, ki je trajal tri dni, od 1. do 3. junija, udeležilo 24 glasbenih skupin. Kar 20 jih je bilo iz Slovenije, tri s Tržaškega in ena s slovenske Koroške. Drugi večer, 2. junija, ko je ocenjevalna komisija razpravljala o uvrstitvi nastopajočih, je moški pevski zbor »Mirko Filej« zapel več pesmi, v nedeljo 3. junija pa je izven tekmovanja nastopil ansambel Lojzeta Slaka s Fanti iz Praprotna, ki je vse navzoče v polni meri zadovoljil. Prvo nagrado za izvedbo najboljše melodije v znesku 130.000 lir je prejel ansambel Rudija Bardorferja iz Kranja za pesem »Pomlad v Števerjanu«, nagrado 1.000 Ndin (dar revije »Antena« iz Ljubljane) pa Saša Martelanc iz Trsta za pesem »Na dedovem borjaču« v izvedbi ansambla »Kondor« iz Bazovice. V nedeljo 10. junija je bila v Katoliškem domu v okviru dejavnosti Marijine družbe in slovenske duhovnije v Gorici mladinska akademija, na kateri je sodelovalo kakih sto otrok in mladih ljudi. Težo akademije je nosil Mladinski zbor iz Gorice. Zapel je kar deset pesmi. Nastopili so še zbor deklet Marijine družbe, otroci iz Zavoda sv. Družine in deklice osnovne šole iz Podgore. V Šentjerneju na Dolenjskem je bilo v nedeljo 24. junija srečanje slovenskih oktetov. Prišlo jih je 21; med njimi je bil tudi Ženski oktet iz Gorice, ki ga vodi Jožica Lasič. PD »Podgora« je za konec meseca priredilo kot že prejšnje leto »Praznik štrukljev«, ki je trajal dva dni, v soboto 30. junija in v nedeljo 1. julija. V soboto je nastopil s celovečernim programom ansambel Vikija Ašiča iz Celja, v nedeljo pa zbori Rupa-Peč, »Fantje izpod Grmade« in »Mirko Filej«. Poleg njih so nastopili podgorski otroci z rajanjem in petjem ter folklorna skupina iz Sovodenj, za dobro voljo pa je poskrbel ansambel Lojzeta Hledeta iz števerjana. JULIJ Z nastopom v župni cerkvi v Črnem vrhu nad Idrijo v nedeljo 8. julija je zbor »Lojze Bratuž« zaključil svojo sezono. Program je obsegal trinajst pesmi tako verske kot svetne vsebine. Srečanja med sosednimi narodi na Kamenci pri Stari gori v nedeljo 29. julija se je med drugimi zbori udeležil tudi mešani zbor društva »F. B. Sedej« iz Števerjana. Goriški skavti so od 16. do 28. julija priredili svoje taborjenje na Ukvanski planini; že prej pa so v dneh 6. in 7. julija na svojem potovalnem taboru obiskali Slovensko Benečijo, kjer so počastili tudi spomin Ivana Trinka s tem, da so se ustavili na njegovem grobu v Trčmunu. AVGUST V začetku avgusta so taborile v koči sv. Jožefa v Žabnicah goriške skavtinje. Zbor »Lojze Bratuž« pri proslavi »Kmečkih puntov« Istotam je priredil SKAD v dneh od 24. do 26. avgusta študijske dneve za dijake goriških višjih srednjih šol, akademike in mlade izobražence. Predavala sta dr. Vladimir Truhlar SJ iz Rima in dr. Rudi Klinec. Pevski zbor Rupa-Peč je v nedeljo 26. avgusta pripravil izlet v Slovenijo. Udeleženci so se ustavili na Vrhniki, obiskali domačijo pisatelja Ivana Tavčarja na Visokem v Poljanski dolini, si ogledali Škofjo Loko ter se končno dali z žičnico zapeljati na Veliko planino v Kamniških Alpah. SEPTEMBER Od 20. do 23. septembra je bilo v Gorici XII. mednarodno tekmovanje pevskih zborov »C. A. Seghizzi«, katerega sta se udeležila tudi slovenska zbora iz Gorice »Lojze Bratuž« in »Mirko Filej«. Tako v polifoniji kot v folklornem petju je zbor »Mirko Filej«, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, dosegel izredno častno drugo mesto, »Lojze Bratuž« pa v polifoniji štirinajsto mesto. Oba zbora sta zelo častno zastopala slovensko pesem v zamejstvu in moramo biti na oba ob njuni uveljavitvi v mednarodni konkurenci resnično ponosni. Zadnje dni meseca je prišlo do dvojnega srečanja mladih ob poslušanju božje besede. Najprej je bilo tako srečanje 25. septembra v Zavodu sv. Družine v Gorici, ki je bilo namenjeno doraščajočim od 11. do 14. leta, 30. septembra se je pa zbrala na Mirenskem gradu ostala mladina. Med njo so prednjačili akademiki in višje-šolci obojega spola. RUDOLF KLINEC Današnje poslanstvo Goriške Mohorjeve družbe Ob svojem polstoletnem jubileju Goriška Mohorjeva družba podaja obračun svojega dosedanjega dela, razmišlja o sebi in o svojem zdajšnjem poslanstvu ter pripravlja delovni načrt za bližnjo prihodnost, ki naj odgovarja pričakovanju in zahtevam današnjega človeka. Goriška Mohorjeva noče biti niti samo priča preteklih časov — kar bi sodilo v arhiv ali muzej — niti ne samo »čuvar« narodnih svetinj, pač pa sooblikovalec sedanjosti in stvaritelj bodočnosti. DRUŽBENO POSLANSTVO V PRETEKLOSTI Goriška Mohorjeva je vršila svoje poslanstvo v preteklosti z velikim pridom, ker je bila trajno povezana s svojim ljudstvom in mu je znala na vsakokratne še tako spremenjene časovne zahteve dati pravilen odgovor: kot v preroški slutnji, da bo primorskim Slovencem odvzet domači tisk, je na začetku svoje poti kar bruhala med ljudstvo številne knjige, oblikovno in vsebinsko na zavidljivi višini, ter z njimi utrjevala narodno zavest in ponos; v razdobju jedkega fašističnega zatiranja je reše- vala slovenstvo s tem, da je za domačim ognjiščem gojila materinsko govorico in med cerkvenimi stenami slovensko besedo in pesem; v vojnih letih je ljudstvu ohranjevala zvestobo verskim in narodnim idealom; v dobi povojne strankarske zagrizenosti je poudarjala strpnost, vzajemnost, apolitičnost, vse-narodno razsežnost; in še pozneje je v svojih knjigah priporočala pomiritev duhov in strasti in združno iskanje splošnih slovenskih koristi. Lahko trdimo, da je GMD stvaritev narodnega genija primorskih Slovencev. Njeno izgradnjo in dejavnost so podprli odlični primorski sinovi: Virgil Šček z zamislijo samostojne primorske knjižne založbe, dr. Josip Ličan s sestavo družbenih pravil, nadškof dr. Franc B. Sedej z ustanovitvijo Goriške Mohorjeve družbe; odvetnika dr. Engel-bert Besednjak in dr. Stojan Brajša sta družbo ščitila pred državnimi oblastmi; Venceslav Bele, Filip Terčelj, Vinko Vo-dopivec, Jožko Bratuž in hkrati z njimi lepa vrsta pisateljev, pesnikov, skladateljev so med mohorjanske tiske uvrstili dela kvalitetne literarne in sploh umetniške vrednosti; dr. Janko Kralj je kot nadvse požrtvovalen urednik družbenih publikacij zbral cel krog sodelavcev in družbo reševal pred zatrt-jem; inž. Josip Rustja je dokaj prispeval k utrditvi družbenega finančnega položaja in splošnega gospodarskega razvoja v deželi; Stanko Stanič, Alfonz Berbuč, Alojz Novak so z delom pri osrednjem vodstvu in s prilivom novih idej družbi utrjevali ugled in še nešteti drugi sodelavci, poverjeniki in prijatelji so znatno prispevali, da je mogla družba vršiti svoje delovanje. S knjigami, ki jih je pošiljala med ljudi, s spodbudami, ki jih je dajala javnim delavcem, pisateljem, pesnikom, skladateljem, znanstvenikom, z idejnim bogastvom in praktičnimi nasveti, ki jih je ob vsakokratnem spremenjenem življenjskem položaju posredovala bralcem, je Goriška Mohorjeva v znatni meri sooblikovala duševnost, mišljenje in čutenje primorskega človeka, tako da je postala del njegove zgodovine in kulture. DANAŠNJE DRUŽBENO POSLANSTVO Čeprav se je položaj slovenske manjšine v Italiji po zadnji vojni temeljito spremenil, ima Goriška Mohorjeva tudi v novih razmerah svoje posebno mesto in poslanstvo, namreč: 1) Zgodovinsko dolžnost buditi med zamejskimi Slovenci, ki zapadajo potrošniški mentaliteti, čut za duhovne vrednote, ki so osnova, bistvena sestavina in notranja vsebina človekovega dostojanstva in resnične kulture. Naš čas je res prinesel »civilizacijo razkošja«, a je hkrati v mnogih ubil notranji čut za kakršno koli duhovno vrednoto. Sodobni potrošniški človek teži le po vidnih uspehih, standardu, reklami, blaginji ter ceni le orjaške tehnološke dosežke : avtoceste, nebotičnike, traktorje, vsakovrstne stroje, pri tem pa pozablja, da je človekovo dostojanstvo predvsem v notranjih vrlinah in kultura v uveljavitvi velikih idealov in duhovnih vrednot, med katere sodijo tudi verske, nravne, narodne, družinske in še druge dobrine. Če bi se dokončno zrušil svet teh duhovnih vrednot, bi potegnil v svoje ruševine tudi vsak pomen naroda ali narodnosti in torej tudi sam obstoj slovenske manjšine v Italiji. Slovenci so se ohranili v zgodovini ne zaradi zunanjih civilizacijskih pridobitev (lastne države, vladarjev, plemstva, vojaških zmag, utrjenih mest, kulturnega sijaja), temveč zaradi njihovih Ogled razstave ob proslavi »Kmečkih puntov« notranjih vrlin: neizmerne življenjske sile, žive vere, zdrave nravnosti, zvestobe svojemu jeziku, navezanosti na rodno grudo ... 2) Druga naloga, ki se ji mora Goriška Mohorjeva zelo zavzeto posvetiti v sedanjem zgodovinskem trenutku, je pozivanje na strpnost v javnem življenju in na narodno slogo. Primorski Slovenci doživljamo usodno tragiko, da smo dejansko razklani na dva tabora: na desno in na levo usmerjene Slovence, ter da smo politično razdeljeni na razne stranke, ki so si stalno v laseh. To nenehno kavsanje použiva energije, ki bi se sicer porabile za ustvarjalne namene, pa tudi odbija številne naše ljudi, ki niso politično angažirani in ki se zato cdmikajo od slovenske skupnosti in se stapljajo z italijansko večino. Res je, da živimo v pluralistični družbi, ki dopušča raznoličnost v mišljenju in vrednotenju sveta in dogodkov, raznolikost osebnih prepričanj in množičnost življenjskih nazorov, idejnih tokov, struj, strank, toda pomniti moramo, da se vse te različnosti odvijajo znotraj narodnega občestva, v službi skupnih narodnih koristi. Če bi kdo iskal korist svoje skupine in stranke na škodo celostnega narodnega občestva, bi se uvrstil med narodne škodljivce. Sicer pa ni naloga narodnih manjšin, da se izčrpavajo za nadvlado te ali one svetovne ideologije, pač pa da si rešujejo svoj obstoj: velikanom ne bodo veliko pomagale, sebe bodo pa le uničile. Slomšek si je zamislil Mohorjevo družbo kot široko ljudsko ustanovo, ki naj s svojimi knjigami združuje vse slovensko ljudstvo na verski in narodni razsežnosti. Zato je želel, naj bi bila družba nepolitična in nepolemična, kajti politika in polemika bi utegnili odtujiti družbi številne drugače misleče ljudi. Mohorjeve knjige bi namreč morale vstopati v vse domove in družine, povsod naleteti na ljubezniv sprejem, doseči slehernega človeka, vsem oznanjati besedo dobrote, spodbude, napredka. Družba naj bi ne vsiljevala svojih gledišč: vsem naj bi nudila tečne duhovne hrane, pristnega narodnega duha, življenjskega optimizma, potem pa naj bi pustila, da seme samo zori in da se bralci svobodno, po lastnem spoznanju in vesti odločajo za svojo življenjsko srečo. 3) Mohorjeva bo tudi v prihodnje smatrala za svojo izvirno izrazito nalogo, da s svojimi knjižnimi zbirkami ohranja lepoto slovenske besede in čistost domače govorice. Pospeševala bo zato leposlovno in znanstveno dejavnost; bodrila in podpirala bo pesnike, pripovednike, glasbenike, znanstvenike; grebla bo v slovensko zgodovinsko in kulturno preteklost, reševala pozabe zaslužne osebnosti in osvetljevala pomembnejše zgodovinske dogodke. Pozorno bo zasledovala razvoj sodobne misli, svetovnih dogodkov, žgočo problematiko današnjih dni, napetosti, protislovja, premike in dognanja ter o tem javnost primerno obveščala. 4) S posebno pažnjo bo spremljala usodo naših družin in mladine, zavedajoč se, da prav od njih odvisi bodočnost našega naroda. Globoke družbeno-gospodarske spremembe zadnjih desetletij, urbanizacija in industrializacija, beg z dežele v me- sto, zato ni idealov in duhovnih vrednot ter nadvlada potrošniške miselnosti so hudo prizadele slovensko družino, ki je še včeraj živela v patriarhalni uredbi sredi vaškega okolja. Od pretresa se ni še znašla. Kot brezna se režijo pred njo na novo nastali problemi načrtovanja rojstev, splava, razporoke, zakonskega sožitja, družinske vzgoje. Odkod luč, razsvetljenje, rešilni nasvet? Mladina doživlja težko- krizo. Padli so zaščitni zidovi splošno sprejetih življenjskih načel in obče veljavnih navad in šeg; zbledele so vrednote vere, krščanske morale, osebne in družinske poštenosti, ki so prejšnjim rodovom kar narekovale življenjsko pot. Današnja mladina, oropana tolikšne opore in zaščite, je prepuščena sama sebi in si mora sredi mladostnih viharjev za ceno često poraznih izkustev iskati rešitve. Pa da bi se mogla vsaj svobodno odločati! Medtem ko se mnogi ponašajo, da so se rešili nekdanjih vezi, odtujitev in tabujev, so dejansko notranje in zunanje nesvobodni. Ujeti so notranje, in to zlasti pripadniki nihilističnih in kulturnorevolucionarnih nazorov, v togo zakonitost oporečniške doslednosti, ki jih obvezuje k osporavanju vsega in vseh; zajeti so pa tudi v zunanje odtu- Ogled razstave ob proslavi »Kmečkih puntov« jevalno okolje novodobnih tiranij: vihrave mode, prevladujoče spolnosti, materialistične miselnosti, potrošniškega razkošja, televizije in avtomobila . . . Človek ni nikakor notranje in zunanje svoboden: ujetnik je svojih miselnih kalupov, ujetnik konvencionalne družbe. Potrebno je junaštvo, da se danes nekdo lahko svobodno odloča za krepost, žrtve, poštenje, zvestobo Bogu, narodu, sebi! Mohorjeva želi zbrati okoli sebe čim širši krog mladih sodelavcev. Dajala jim bo spodbudo in možno pomoč, da razvijajo svoje srčne in umske sposobnosti in da se uveljavijo kot zaslužni narodni delavci. Velike so naloge in težko je delo, ki ga hoče opravljati Goriška Mohorjeva danes in jutri. Naj v drugem polstoletju obrodi vsaj toliko sončnih sadov kakor v prvem in naj v svojem zvanju zvesto služi primorskim Slovencem! 1. z. FERVIDUS Pod rimsko-soškimi arkadami V Kojskem, v vzhodnih Brdih, v nekdanji briški prestolnici, ko so v gradu gospodovali goriški plemiči in se je nad njimi postavljal znameniti Svet' Križ, ko je uradovala tu še sod-nija za Brda (1792-1848) in sedež županstva za 9 katastrskih občin, je bila nad grajskimi vrati nad vhodom v Koj-ščanski grad vzidana marmornata plošča. Po zrušitvi grajskega portala, se je ta plošča prenesla in vzidala na pročelje farne cerkve. Kakor je precej poškodovana, le razberemo na njej latinski napis: ANNO. PO S TE RIS. MEMORANDO QVO PIVS VI. P. M. INTER. ARCADES. TIMIVS. NEMAEVS FACTO. PER. GORITIAM. ITINERE VT. AVG. DARDANVM. ALVNTINVM. POPULORVM. PASTOREM. VISERET VINDOBONAM. PETIIT PRESIDENTE. MAGNANIMO. PRO - CVSTODE GVIDOBALDO. COM. COBENZELIO CONGREGATI. PASTORES. ARCADES SECUNDUM. GENERALEM. COLONIAE. SONTICAE CONVENTVM IN. AMOENA. HAC. VILLA. LIBANII. CRISSANTAEI AD. SPECTACVLVM. ACCVRENTE. IMMENSO. POPVLO INTER. ADPLAVDENTIUM. CHOREAS PRID. KALEND. IVLII. CELEBRABANT (Veliko črko V je brati za U) V prostem slovenskem prevodu pre-tolmačimo vsebino: V letu, ki bo zanamcem v trajnem spominu, ko je Pij VI., veliki duhovnik, med arkadi imenovan Timius Ne-meus, potoval skozi Gorico na Dunaj, da bi obiskal Presvetlega Pastirja dar-danijskih, aluntinijskih ljudstev, so ar-kadijski pastirji pod predsedstvom častivrednega Gvidobalda, grofa Kobenc-la, zbrani v tem prijetnem gradu Liba-nija Crissanteja, proslavljali drugi ge- neralni zbor soške podružnice ob ploskanju in rajanju ogromnega ljudstva, zbranega na tej slovesnosti, na dan pred julijskimi kalendami. RIMSKO SOŠKI ARKADI Pojasnjujemo nastanek in pomen j te plošče. V začetku 18. stoletja so humanistično literarno nastrojeni rimski patriciji, plemiči, nobiles Romani na-l čeli v Rimu, kjer je še polno- spomenikov iz rimske preteklosti, gojiti grško-latinski klasicizem in se baviti s klasičnimi rimskimi in grškimi književnimi deli, zlasti z antično grško omiko — v pesništvu, govorništvu, v prevajanju tega slovstva in podobno. V ta namen so ustanovili posebno društvo, imenovano »Arcadi Romani«. Izbrali so naslov arkadi po starogrški pokrajini na Peloponezu, Arkadiji, kjer se je porodila sloveča poezija srečnih pastirjev in pastiric — pastirsko pesništvo. Kmalu se je to gojenje, obnavljanje klasicizma zaneslo med širše plemiške, pa tudi druge bogate sloje, da je v letu 1721 obstajalo že več kot 40 ali več podobnih arkadij — rimskih podružnic. Po tem zgledu niso izostali goriški plemiči, med njimi predvsem grofje Coronini, von Turn, Strassoldo, ki so zbrali dovolj udov za goriško ar kadi j o ali podružnico in so se nazvali »Arcadi Romano-Sonziaci«. V letu 1782 je njih število naraslo na 120 udov, ki se jim je prišteval tudi italijanski dramatik Carlo Goldoni. Veliki nemški pesnik Goethe pa je bil med udi rimske ar-kadije. Ti arkadijci, ki so se radi klicali kot »pastores« (pastirji), so se shajali v baročnih elegantnih palačah, graščinah, v sijajnih sobanah na literarna zborovanja in »klasične« nastope. Nemci so rekli tej literaturi »das Spiel der Musen« — igra Muz, goriškim arkadij-skim pastirjem pa »die arkadischen Schafer an der Isnitz« — arkadijski pastirji na Soči. Ti pastirji in pastirice so »pasli« literaturo tako, da so recitirali klasike, jih prevajali, da so tudi sami pesnikovali in brali svoje sonete, Kojsko - levo od cerkve Grad madrigalije, anakreontične verze v rimskih stihih in grških heksametrih, opevajoč priložnostna slavja, okrašena z bujnim cvetjem, opojnimi dišavami, posebej z omamno vinsko aromo. Ob slavnejših prilikah so uprizarjali nemške, italijanske drame. Vendar po vseh teh poetičnih brindisih, po vseh teh klasičnih izpetih akordih, se je rimsko-soška arkadij a v Gorici počasi razšla in leta 1796 prenesla na Tržaško, kjer je prevladovalo italijansko vzdušje. Bi-blioteca Civica v Trstu je prevzela goriško dediščino, ves arhiv rimsko-soške arkadije. Radovedni smo, kje se je končala. Tržaška arkadija je prenehala leta 1830 kot društvo »Minerva«. Kot odmev na to arkadij sko društvo so danes v Ljubljani »Ljubljanske arkade« (razstavišče likovne in druge umetnosti). LETA 1782 V tem letu se je odpravil na daljno pot papež Pij VI., visoki član rimske arkadije. Dne 14. marca je prispel v Gorico (takrat avstrijsko), kjer so ga sprejeli kot suverena. Prenočil je v dvorcu grofa Lanthierija na novem trgu sv. Antona. Apostolski romar je naslednji dan maševal v stolnici, nakar se je odpravil na Dunaj skozi Ljubljano, kjer se je mimogrede ustavil, v Vindobono, da posreduje pri cesarju Jožefu II., presvetlem Pastirju, za omi-ljenje njegovih prestrogih cerkvenih reform. Cesar Jožef II. mu je pripra- vil veličasten sprejem, vendar mu ni v ničemer ugodil. Pij VI. je, »rebus infectis« zapustil avstrijsko prestolnico in se čez Salzburg in Miinchen vrnil v večno mesto. Bilo je istega leta 1782, »prid. Ka-lend. Julii«, dan pred julijskimi kalen-dami. Ker so se po rimskem času štele kalende prvega dne v mesecu, je bilo šteti dan pred njo, to je 30. junij. Torej leta 1782, dne 30. junija je bilo, ko je v Kojskem pred gradom zašu-melo »populo immenso«. Prihajali so goriški plemiči v kočijah, vsi ponosni »Arcadi Romae-Sontiaci«, ki jih je sprejemal grof Rudolf Coronini-Kromber-ški, kot arkadi j ski višji predstavnik »Libanius Crissanteus«, domačin-last-nik tudi kojščanskega gradu, »in amoe-na hac villa«. Slovesno so odkrili ploščo nad grajskimi vrati. Zraven plemiške gospode je aplavdiralo tudi preprosto ljudstvo. Po opravljenih ceremonijah so se »nobiles Goritiae«, velikaši, imenitniki, »elitni rimsko-soški arkadi«, torej pojoči pastirji in pastirice, zbrali v viteški dvorani v gradu k razkošnemu banketu, da so proslavili častni spomin na pomenljivo potovanje Pij a VI. skozi Gorico na Dunaj, njihovega najvišjega člana rimskih arkadov. Bili so tu grofje, baroni in drugi veljaki: Coronini, von Turn, Strassoldo, von Attems, von Ed-ling, Lanthieri, Rabatta, Tacco, »Zin-graf«, Defin, Radieučig, Eggenburg in vrsta kastelanov, med vsemi president pro-custos Guidibald Kobencel, arkad »Epidaurus Eurimontes«. Ni pa bilo tu predstavnikov iz ljudstva, ni bilo kmetov podložnikov. Zažvenketale so kristalne čaše z arkadijskimi zdravicami. Igrali so opereto »Les plesiers de la vin« (Radost ob vinu), stilisti besede in govora so prednašali lastne proizvode. Z lasuljami na glavi z rokokojskimi čopki, arkadijskimi znaki, so pesniko-vali in prepevali. Če so si bili ti cesarski plemiči, italijansko-nemškega rodu večkrat med seboj v laseh, do dvobojev sprti, so se le skupaj znašli na tem li-terarno-arkadijskem polju, v anakreon-tičnih (veseljaških, zabavnih) pesnit- vah slaveč briškega Bakhusa in njegovo garganjo (rebulo). Ponoči so odpe-ketali v svoje palače in graščine. Velik je bil odmev te radunance. Profesor Jaroslav Schmidt na goriškem liceju je v grških verzih proslavil arkadi jski zbor v Kojskem in ta poern je iz grščine na nemščino prevedel Meinhold Miiller pod naslovom: Apollo, die Mu-sen und die Arkadier zu Quisca (Apolon [bog sonca in lepote], muze in arkadi v Kojskem). V italijansko-toskanske verze pa je isto pesnitev preložil Co-letti z naslovom »La radunanza degli Arcadi romano sonziaci, tenuta a Qui-sca il di 30 giugno 1782«. Istega leta 1782 je cesar Jožef II. s posebnim patentom dal kmetom več osebnih, družinskih svoboščin, vendar ostala je tlaka, ostala desetina do 1848. leta, ostal je tudi grad, prenehali pa so rimsko-soški arkadi in arkadi j ske šumne radunance. LETA 1973 V tem letu živimo tudi mi, ki raziskujemo, odkrivamo, zapisujemo in proučujemo, kar je bilo in kako je bilo nekoč, tako tudi v zgodovinskem Kojskem : spomenike, plošče, napise, freske, skulpture, zlasti na grajskem dvorišču. Kojsko je bogato na spomenikih. Mnogo tega je prišlo pod spomeniško varstvo, treba je še razpadajoči grad ohraniti, namestiti ga v druge namene zaradi varstva samega. Preteklost se težko bori s sedanjostjo. V zapuščenem prostoru med staro šaro smo odkrili zelo poškodovano spominsko ploščo z grbom, posvečeno neki 8-letni deklici z napisom, da je govorila »in latino, italico, teutonico et ilyrico« (latinsko, italijansko, nemško in slovensko). Kdo drugi naj bi govoril toliko jezikov, ako ne slovenska deklica? Od goriških, soških arkadov je bil gotovo med prvimi akademskimi nao-braženci, znanstveno-literarno nastroje-ni Rudolf Coronini, ki je napisal številna poetična in zgodovinska dela, med njimi »Tentamen genealogico-chronolo-gicum comitum et rerum Goritiae ab anno 1001 ad 1500« (Poizkus opisa zgodovine Gorice in goriških grofov po rodovnem in časovnem zaporedju od 1001 do 1500) in ga izdal na Dunaju 1752 in 1759. Naslednik teh Coronini-jev po kromberški liniji je v Gorici še živeči dr. Viljem Coronini, historiograf, izvedenec v umetnostni zgodovini, poznavalec jezikov. ENA BO ZATE Na zunanjem pročelju župnišča v Kojskem kaže čas sončna ura, nedaleč od opisane spominske plošče. Ne bije na zunaj, pač pa v nas, zelo močno. Sonce se nagiba, kazalec meče sence na številčni čas. Mi se menimo pod njo: ni grajskih več, ni arkadijskih pastirjev, ni več radunanc. In mi v tem času, ki živimo? Janko Glazer je napisal pod sončno uro: Govori, deli, jemlji v gosti, ko je razsončen v tebi čas, daruj od sreče, od radosti, a mrak zamolči kakor jaz. Nad sončno uro v Kojskem pa je napis : Ena bo zate. LEOPOLD JURCA Fran j o Ravnik Buditelj in preroditelj Slovencev in Hrvatov v Istri (ob 90-letnici smrti) 22. junija lani je minilo 90 let, odkar je v Kortah (sedaj Dvori) nad Izolo, na slovenski obali, umrl mož, ki je za ta skrajni košček slovenske zemlje zelo zaslužen in je zato prav, da njegov spomin med nami ne zamre. Spominjali so se ga nekateri slovenski in hrvaški časopisi, tudi naš verski list »Družina« v svoji božični številki. Primerno, da se mu skromno oddolži tudi goriški Mohorjev koledar. NEKAJ ŽIVLJENJSKIH PODATKOV Rodil se je 4. novembra 1832 v vasi Smokuč v brezniški župniji na Gorenjskem. Torej v tistem naravnem trikotu pod Stolom, ki je dal slovenskemu narodu vrsto velikih mož, ki so odločilno posegli v njegovo kulturno pa tudi cerkveno zgodovino. To so naš največji pesnik France Prešeren, učenjak Matija Čop, pisatelja Franc Šaleški Finžgar in Janez Jalen in še veliko prej znameniti slovenski čebelar Anton Janša ter ljubljanska škofa Anton Bonaventura Jeglič in Anton Vovk. Franjo Ravnik se je šolal v Ljubljani, v Gorici in v Trstu. Po novi maši leta 1855 je postal kaplan v Bertonigli v hrvaški Istri, kjer je služboval pet let. V šolskih letih 1860/61 in 1861/62 je bil kaplan in učitelj, kmalu tudi upravitelj novo- urejene hrvaške osnovne šole v Kastvu pri Reki. Od tam je bil leta 1862 premeščen v Koper kot korni vikar stolne cerkve in hkrati upravitelj cerkve sv. Basa (na današnjem Prešernovem trgu pri mestnih vratih), kjer je koprskim in okoliškim Slovencem pridigal v domačem jeziku. Po izidu odloka (19. oktobra 1862) o obveznem pouku hrvaškega jezika za dijake slovanske narodnosti in neobveznem pouku slovanskega jezika za dijake italijanske narodnosti je začel poučevati hrvaščino in slovenščino na koprski gimnaziji in žel pri tem velike uspehe kljub zastruplje-valnemu vzdušju in nasprotovanju italijanskega ravnatelja ter nekaterih profesorjev na šoli. Poglobil se je v študij, obogatil svojo slovansko knjižnico z najpomembnejšimi deli ter napisal »Slovnico hrvatskoga jezika«, ki je žal ostala v rokopisu. Na koprski gimnaziji je deloval celih devet let, do jeseni 1871, ko je v oktobru postal župnik v Kortah, kjer je služboval 12 let, do svoje smrti 22. junija 1883. Tam je tudi pokopan. Njegov grob krasi lepo ohranjen nagrobni spomenik z latinskim napisom. TEDANJE RAZMERE V ISTRI Da bi mogli pravilno razumeti in oceniti delo in nevenljive zasluge Fra-nja Ravnika za naše ljudstvo v Istri, se moramo zamisliti v težko stanje in žalostne razmere, v katerih so živeli istrski Slovenci in Hrvatje v preteklem stoletju. Po uradni statistiki iz leta 1869 je živelo v Istri okrog 30.000 Slovencev. Ogromno večino so sestavljali kmetje, ki se po izobrazbi niso mogli nikakor meriti z Italijani v mestih in v občinskih središčih. Saj na podeželju skoraj še ni bilo rednih osnovnih šol. Naši ljudje so bili zato po veliki večini nepismeni, niso znali ne čitati ne pisati, nekateri so se znali z okorno roko komaj podpisati. Redki istrski Slovenci, ki so imeli možnost obiskovati in zaključiti srednje in višje šole, so se v precejšnji meri porazgubili. Italijanska gospoda jih je zapostavljala in zaniče- vala, v kolikor se niso že sami poita-lijančili ter se udinjali mestni gospodi. Tako so postali za slovensko ljudstvo brezpomembni in nekoristni, neredki celo njegovi janičarji. Prav zato istrski Slovenci skoraj niso imeli svojih uradnikov, sodnikov, odvetnikov, zdravnikov, trgovcev in veleposestnikov. Edini izobraženci na deželi so bili duhovniki. Nepismenost ogromne večine slovenskih kmetov, ki so živeli v skrajno revnih življenjskih pogojih, je navadno spremljala še narodna in politična ne-prebujenost, gospodarska zaostalost in odvisnost od tujih veleposestnikov in delodajalcev in z njo možnost izkoriščanja, oderuštva, goljufij in podkupovanj, zlasti ob volitvah. Poleg vsega tega je Slovenska Istra, zaradi svojega obrobnega položaja v sklopu slovenskih dežel, bila bolj izpostavljena ponemče-vanju in poitalijančevanju, da je veljala za najbolj zaostalo slovensko pokrajino v vsakem pogledu. Saj se je znašla sama med dvema ognjema: med kladivom in nakovalom avstrijskega reakcionarnega družbenega sistema na eni in strupenega iredentizma italijanskih nacionalistov s svojimi raznarodoval-nimi težnjami na drugi strani. Prav nič na boljšem niso bili naši sosedje, istrski Hrvatje, katerih položaj je bil v marsičem na slabšem. ŠTEVILO SLOVANSKIH DUHOVNIKOV Da bo slika popolnejša, velja pogledati tudi v statistiko duhovnikov, ki so takrat delovali med našim ljudstvom v Istri. Ne bo odveč, če posežemo še nazaj v preteklost, v leto 1737. Takrat je bilo samo v Kopru, ki je štel le 4.687 prebivalcev, 13 kanonikov, 57 svetnih in redovnih duhovnikov. Skupaj s škofom torej 72 duhovnikov. Podobno je bilo v Izoli: 4 kanoniki in 15 duhovnikov, skupno 19; v Piranu je bilo prav tako 9 kanonikov in 16 duhovnikov, skupno 25. Na vsem ostalem podeželju pa komaj 17 duhovnikov. V koprski škofiji torej, ki je bila takrat še samostojna, je bilo 129 duhovnikov. Vendar se je to stanje kmalu močno spremenilo. Leta 1875, torej 140 let pozneje, je bilo na Koprskem le še 60 duhovnikov. Žal da o njih narodnosti nimamo zanesljivih podatkov. Tudi o vzrokih, ki so privedli do tega močnega skrčenja števila istrskih duhovnikov zlasti v prvi polovici prejšnjega stoletja, je težko govoriti. Najbrž so temu botrovali novi družabni premiki kot posledica francoske revolucije ter začetki industrijskega preobrata, ki so postali vidni tudi na jadranski obali. Iz tega razloga so si naši škofje prizadevali pritegniti v svoje škofije duhovnike iz drugih škofij, ki so imele več duhovniških poklicev. Tako je že takrat prišlo nekaj tujih duhovnikov v slovensko in hrvaško Istro. Med prvimi je bil tudi Franjo Ravnik iz ljubljanske škofije. Za njim so prihajali še drugi in v vedno večjem številu. Tako se je zgodilo, da je bilo leta 1900 v tržaško-koprski škofiji (koprska se je združila s tržaško leta 1830) že 189 slovenskih in hrvaških duhovnikov. Podrobno bi se dalo to število tako razdeliti : 24 duhovnikov slovenskih iz Trsta in Istre, 76 slovenskih iz Kranjske in 9 iz Štajerske. Med hrvaškimi duhovniki jih je bilo 52 iz Istre in otoka Krka, 4 iz notranje Hrvatske in 4 iz Dalmacije. Še najbolj je zanimivo dejstvo, da je 20 duhovnikov prišlo iz Češke in Moravske. Kako in kdaj se je to zgodilo? Ko se je tržaško-koprski škof msgr. dr. Ivan Glavina zdravil v Karlovih Varih na Češkem, ki so bili že takrat dobro znani po svojih termalnih vodah in odličnih zdraviliščih, je prišel v stik tudi z raznimi duhovniki in se kmalu prepričal o velikem številu duhovniških poklicev. Sporazumno s tamkajšnjimi škofi je nato objavil v čeških časopisih oglas in poziv bogoslovcem, naj se priglasijo tisti, ki bi želeli v dušno pastirstvo v njegovo škofijo. Nepričakovano mnogi so se temu vabilu odzvali. Največ jih je prišlo leta 1887. Vstopili so v goriško centralno bogoslovje, kjer so dokončali svoje študije. Med počitnicami so ostali pri sloven- skih in hrvaških duhovnikih, da so se laže prilagodili in vživeli v naše razmere ter se tako usposobili za pastoralno delo med nami. Največ teli čeških duhovnikov je stopilo v tržaško-koprsko škofijo pa tudi v poreško-pulsko, nekaj tudi v goriško škofijo. Prav tem duhovnikom, ki so v tistih težkih časih prišli na pomoč redkim domačim duhovnikom v Istri in sploh na Primorskem se ima naš narod zahvaliti, da niso naši ljudje ostali brez duhovnih pastirjev. Zlasti je bilo to važno za naše ljudstvo v Istri, ki je v pomanjkanju svetne inteligence ostalo tudi brez narodnih buditeljev in voditeljev, prepuščeno na milost in nemilost nasprotnikom, ki so Slovence obsodili na narodno smrt in si na vse načine prizadevali, da bi to tudi dosegli. Nepristranski zgodovinarji odkrito priznavajo, da imajo prav duhovniki največjo zaslugo, da se je ta narod, povečini še nepismen in narodno neosveščen, prebudil, se ohranil in napredoval tako v verskem, prosvetnem, kulturnem, narodnem, gospodarskem in celo v političnem pogledu. Vodilno vlogo pri vsem tem naglem razvoju je imel v 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja prav naš Franjo Ravnik. RAVNIKOVO DELO NA ŠOLSKEM PODROČJU Že pred njim so bili prav duhovniki tisti, ki so zbirali otroke v župniščih in jih učili slovenski jezik, brati, pisati, računati itd., ko še ni bilo rednih osnovnih šol po naših župnijah. Pa tudi na šolah, ki so tu pa tam že bile, so bili duhovniki tudi prvi učitelji. Tako je bil tudi Ravnik, kakor smo že zgoraj omenili, kaplan in obenem učitelj na osnovni šoli v Kastvu. Duhovniki so se zavzemali pri oblasteh za' ustanavljanje slovenskih osnovnih šol in tudi srednje šole, ki je bila takrat samo nemška ali italijanska in da bi se na taki šoli vsaj uvedlo poučevanje slovenskega oziroma hrvaškega jezika. Kakor se je to zgodilo v Kopru ravno po prizadevanju Ravnika, ki je prvi poučeval hrvaški in slovenski jezik na italijanski državni gimnaziji. Znano je, da je bilo vse do leta 1869 šolstvo v cerkvenih rokah in pod cerkvenim nadzorstvom. Vendar tudi po sprejetju novega avstrijskega zakona o šolah (14. maja 1869) je poleg 94 svetnih učiteljev poučevalo na šolah kar 315 duhovnikov. V svojem koledarju »Istran« za leto 1870, ki ga je Ravnik uredil in izdal za istrske Hrvate, je objavil tudi članek »Naše rane«, v katerem se med drugim poteguje, da bi duhovniki še naprej poučevali na šolah. Takole piše: »... Znanost lahko najdemo le v dobrih učilnicah in šolah. Ali je Istra brez šol? Ni, ker jih ima, toda premalo. Jih ima mnogo, ali večinoma tujih in to kakšnih. Da se ti oči zasolze. Tujci smo v lastni deželi ! Naši otroci, namesto da bi se poučevali v svojem materinskem jeziku, se mučijo 6 let v tujem nerazumljivem jeziku ... Toda kaj naj se uči naš otrok v italijanskih šolah? Siromak prva tri leta niti ne ve, kaj se uči; zadnja tri leta pa se nauči na pamet nekaj italijanskih besed, ne zna prečitati niti ene strani, kaj šele napisati. Ob prihodu v šolo je znal vsaj svoj materinski jezik, po končani šoli ne zna niti hrvaško niti italijansko. . . Takšnih šol je v Istri največ. .. Kateri učitelji so v Istri najboljši? Duhovniki. To trdim brez ozira in brez strahu, lahko pa tudi dokažem ... Kako naj ozdravimo to rano in preuredimo naše ljudske šole?« Zatem Ravnik predlaga dvojno rešitev, ko se obrača zlasti na domače župane in občinske svetovalce : »1. Župani, načelniki, občinski svetovalci ! V vaših rokah je sreča oziroma nesreča vaših otrok ... Delajte, da boste imeli narodno šolo, t. j. da se bodo vaši otroci učili v materinem jeziku. Vedite, da so za ta jezik prelivali kri vaši predniki. Ne delajte te večne sramote, da bi zaradi treh ali štirih tujcev prodajali sebe in svoj rod ... Cesar je ukazal, naj se govori z vami v vseh uradih v vašem jeziku. Če kak uradnik ne bi hotel..., tožite ga pri cesarju, ker ne spolnjuje njegove volje. 2. Za vaše šole si preskrbite dobre in ljubeznive učitelje, ki so vešči vašega jezika, najboljše duhovnike ...« (»Istran« 1870, str. 26; gl. J. Kramar, Prvi tabor v Istri, str. 45/46). RAVNIK - BUDITELJ CITALNIC IN TABOROV Zlasti po letu 1869 so čitalnice rasle po naših krajih kot gobe po dežju. To so bila kulturno-prosvetna društva, ki so gojila družabno življenje ter vsestransko izobraževala zlasti podeželsko ljudstvo. V čitalnicah so se ljudje radi sestajali, poslušali koristna predavanja, gojili slovensko pesem, se učili glasbe, prirejali nastope in veselice, se navduševali za kulturni in splošni napredek slovenskega naroda. Tako so tudi zoreli za politično udejstvovanje za dosego svojih narodnih pravic. Čitalnice so zato kmalu postale predavalnice in posvetovalnice političnih voditeljev pa tudi žarišča kulturnega izživljanja preprostega ljudstva. Kdo bi naštel Ravnikove nastope v čitalnicah, v katerih je nenehno deloval ! Njegove besede so imele velik odmev za nadaljnji razvoj slovenskega gibanja. Tako je npr. pri otvoritvi čitalnice v Boljuncu (15. maja 1870) Ravnik govoril o vplivu čitalnic na napredek prosvete in prebujanja narodne zavesti ter dokazoval, kako zavzemajo čitalnice za cerkvijo in šolo prvo mesto v slovenski družbi. Prav tako je bil Ravnik iniciator, glavni organizator in duša taborskega gibanja v slovenski Istri. Take tabore ali velika javna zborovanja so takrat prirejali Slovenci, da bi na njih množično nastopali in manifestirali za dosego narodnih in političnih pravic. Na taborih se je zbiralo na tisoče naših ljudi iz bližnje in daljne okolice. V Istri je najbolj znan tabor v Kubedu (10. avgusta 1870), čigar stoletnico so pred nekaj leti praznovali. Na tem taboru je 5000-glavo množico pozdravil ter s krepkimi besedami nagovoril Fra-njo Ravnik, ki je bil tudi eden glav- nih organizatorjev tabora. Razvil je misel, kako se imajo ravnati istrski Slovani (bilo je navzočih tudi več istrskih Hrvatov), da skupno dosežejo svoje narodne pravice. Poudaril je, kako mogočno je bilo nekdaj slovansko drevo, ki je svoje veje razprostiralo daleč proti severu, jugu, vzhodu in zapadu. Prišli pa so nad nas strašni viharji, ko je hudobna roka začela neusmiljeno rezati cd debla vejo za vejo. Ena je padla med Madžare in gine, druga med Turke in umira, tretja je padla med Nemce in je osušela, četrta je padla med Lahe in ta veja smo mi. Koliko je še zelenega listja, koliko je še oživlja-jočega soka v tej veji? Bolj malo. Umreti bo morala v kratkem, če se veja ne pridruži svojemu naravnemu drevesu. Če hočemo živeti, se moramo združiti z ostalimi Slovenci v domovini. — Tako in podobno je Ravnik govoril in množica je govorniku navdušeno vzklikala in pritrjevala njegovim krepkim besedam. RAVNIK - POLITIK IN JAVNI DELAVEC Ko se je v tretjem obdobju istrskega deželnega zbora v Poreču (1867-1870) poslanec Sardoč leta 1869 odrekel mandatu, so bile na Koprskem razpisane nadomestne volitve. In Slovenci so kandidirali Franja Ravnika kot najprimernejšega za to mesto. Dne 6. oktobra 1869 so izvolile podeželske občine koprskega in piranskega okraja 43 volivnih mož, od katerih jih je v Kopru kar 40 glasovalo za Ravnika. Ko je ta po poslanski prisegi 23. oktobra v deželnem zboru v Poreču prvič spregovoril, je takoj v začetku svojega govora pojasnil, da ima na podlagi državne ustave pravico govoriti v svojem materinem jeziku, ki je slovenski, da se pa tej pravici odpoveduje, »da ne bi govoril zidu in da bi bil razumljiv vsem« (po stenografskem zapisniku). Za časa svojega mandata je Ravnik v istrskem deželnem zboru v Poreču večkrat posegel v debato ter se močno zavzel za potrebe in pravice slovenskega ljudstva. Žal, tega svojega mandata Ravnik ni mogel izpeljati do konca Kapelica sv. Antona v tržaškem pristanišču ravno po krivdi italijanskih zagrizenih nasprotnikov. Franjo Ravnik je bil tudi v osebnih in pismenih stikih z mnogimi uglednimi in vplivnimi osebnostmi javnega življenja, tako slovenskimi kot hrvaškimi. Dopisoval si je z dr. Janezom Blei-vveisom v Ljubljani, izdajateljem in urednikom znanega lista »Novice«, in mu pošiljal dopise in vesti iz naših krajev. V zelo dobrih odnosih je bil s svojim škofom v Trstu, Slovencem Jernejem Legatom, ki je Ravnika cenil in pri delu podpiral. Tako tudi z mnogimi drugimi slovenskimi izobraženci v Trstu in drugod. RAVNIK IN HRVATI Že kot mlad duhovnik je navezal stike z istrskimi Hrvati, ko je nastopil svojo prvo službo v Bertonigli, še tesnejše pa, ko je pozneje prišel v Ka-stav in tam postal tudi učitelj in upravitelj hrvaške osnovne šole, na kateri je dve leti poučeval. To njegovo bivanje v Kastvu je sploh bilo daljnosežnega pomena, ker je vdahnil hrabrej-šega duha vsej tisti generaciji Kastav-cev, ki je tako močno pripomogla k uspešnemu razvoju hrvaškega narodne- ga preporoda v Istri in na Kvarnerskih otokih. Saj je osebno vplival na življenjsko pot poznejših narodnih prvakov istrskih in otoških Hrvatov Vjeko-slava Spinčiča, Matka Laginje in drugih. Ravnik je bil prav tako v dobri zvezi z vplivno skupino Hrvatov v Trstu na čelu s Kastavcema bratoma Bastian. V še posebno prijateljskih stikih pa je bil z velikim istrskim narodnim preporod i tel jem škofom Jurijem Dobrilo v Poreču. Potem ko je Ravnik dobro opravil svojo uredniško nalogo s koledarjem »Istran« za leti 1869 in 1870, mu je škof Dob rila tudi ponudil izdajanje v Trstu časopisa »Naša Sloga« za istrske Hrvate. Ravnik te ponudbe sicer ni sprejel, vendar je obljubil, da bo pri časopisu rad pomagal. šE PRIZNANJE POLITIČNEGA NASPROTNIKA Morda je najbolj pravilno oceno o delu Franja Ravnika nehote podal prav njegov politični nasprotnik c. kr. okrajni glavar v Kopru Kodermaz v svojem poročilu o taboru v Kubedu, ki ga je poslal 10. avgusta 1870 c.kr. namest-ništvu v Trst in v katerem piše med drugim : ». .. Dejanski povzročitelj in duša vsega je bil Ravnik. Tega človeka opazujem že dalj časa: pogosti izleti, ki jih dela in ki samoumevno dosti stanejo, zbujajo sum, da mora od kod dobivati manjše podpore, ker njegovi redni dohodki niso tolikšni. Ravnik izkoristi vse, da bi postal popularen pri podeželskem prebivalstvu. Vsakega hoče osebno poznati, na drugi strani pa se trudi, da bi ga vsi poznali. Vse njegovo početje da slutiti, da bi se kot človek v danih okoliščinah rad postavil kot vodja na čelo slovenskega ljudstva. Tukajšnji Italijani so bili že dolgo ozlovoljeni nad Ravnikovim početjem, nad njegovo iniciativo za tabor v Kubedu, in odkar so slišali za njegove izjave, se stopnjuje njih slaba volja do ogorčenja, kar lahko pripelje do neljubih nastopov. Ravnikova navzočnost v okraju z mešanim prebivalstvom se mi zdi zato nevarna in njegova premestitev izven Istre na območju tržaške škofije bi bila koristna z državno-policijskega stališča kot ukaz razuma ...« Prav to poročilo koprskega okrajnega glavarja je verjetno vplivalo na Ravnika, da se je umaknil iz političnega življenja. Zaradi nenehnih nevšečnosti in težav, ki so mu jih povzročali šovinistični profesorji na gimnaziji, in sovražno razpoloženje koprske italijanske javnosti sploh, je v začetku novega šolskega leta 1871 prosil za pravkar izpraznjeno mesto župnika v Kortah in ga tudi dobil. Tako se je v jeseni preselil v to vas nad koprskim zalivom in se posvetil dušnemu pastirstvu in uči-teljevanju na šoli. In v tej istrski vasici je po dvanajstih letih župnikovanja tudi zaključil svoje tako delavno življenje sorazmerno še mlad, saj je doživel komaj 50 pomladi in 28 let plodoviteva duhovništva. SKLEPNA BESEDA Kljub navideznim neuspehom Rav-nikovo delo ni bilo zastonj. Z njegovo smrtjo sicer ni prenehalo zapostavljanje, preganjanje in trpljenje našega ljudstva. Še dolga leta je to ljudstvo doživljalo težke čase, zlasti pod fašizmom, ki nas je hotel zbrisati z lica naše zemlje. Vendar je seme, ki ga je Ravnik, in za njim drugi duhovniki-preroditelji, vsejal na narodovi njivi, našlo plodna tla in zraslo, pognalo globoke korenine, da tudi siloviti viharji niso mogli tega narodovega drevesa zlomiti in izruvati. Danes ima to ljudstvo svoje šole in svoja društva in je v Istri na svoji zemlji svoj gospod. Ne malo je to zasluga tudi Ravnika in podobnih buditeljev, ki so za ceno velikih žrtev priborili tudi našim ljudem ob morju lepšo bodočnost. UPORABLJENI VIRI: 1. Slovenski biografski leksikon; 2. Janez Kramar: Prvi tabor v Istri (Koper 1970); 3. Primorski dnevnik (5.11.1972); 4. »Družina« (božična 1972); 5. Božo Milanovič: Hrvatski narodni preporod u Istri, I. in II. )knj. (Pazin 1967 in 1973); 6. Petar Drčič, članek v »Glasu Istre«, nov. 1972; 7. Curia Episcopalis uni-tarum dioeceseon Tergestinae et Justinopolita-nae. A. 1871, p. 154; A. 1883, p. 109. RUDOLF KLINEC Slovenski zapisi iz Napoleonovih časov Goriški Slovenci, ki so živeli v ozkih mejah goriške grofije, so dolga stoletja ubirali lastno zgodovinsko pot. Niti po letu 1500, ko so se pod habsburškim žezlom združili z ostalimi slovenskimi deželami, ni prišlo do zlitja v enotno narodno življenje. Vsaka kronovina je šla svojo pot. Do danes ni še bila strokovno napisana zgodovina goriških Slovencev. Izšli so sicer razni drobci, zgolj utrinki, zgolj kamenčki v mozaiku. Še vedno pa čakamo na strokovnjaka, ki bi znanstveno in vsestransko obdelal zgodovino Goriške. Pri zbiranju zgodovinskih podatkov je dragocen vsak prispevek, vsaka priča preteklih dni, vsak zgodovinski ali kulturni spomenik, pa naj bo še tako skromen in naj pripada kateremu koli področju likovnih umetnosti, naj gre za pisan ali tiskan dokument, za molitveni ali pogodbeni obrazec. Vsak starodaven zapis ali listina s slovenskim besedilom, dasi pripada ljudski verski pismenosti, nam kajpak sporoča govorico naših pradedov in odpira vrata v njihov duhovni svet. Načrtne raziskave bi verjetno odkrile marsikatero slovensko listino, ki leži zaprašena v arhivih v Trstu, Čedadu, Vidmu, Benetkah in Gorici. Še posebno važen je goriški nadškofijski arhiv. SLOVENSKI IZPITNI SESTAVKI IZ LETA 1809 V nadškofijskem arhivu v Gorici so od leta 1807 dalje ohranjeni svežnji zapisnikov generalnih ali splošnih izpitov, ki so jih morali opraviti mlajši duhovniki, preden so dosegli redno spo-vedno oblast in važnejša službena mesta. Z izrazom »generalni izpiti« so leta 1807 označevali skupino izpitov iz bo- goslovnih ved; te so duhovniki opravljali pred posebno komisijo prosinodal-nih spraševalcev, da so se nato- smeli udeležiti konkurzov za razpisana mesta katehetov na goriški normalki, župnikov, kanonikov, kakor tudi za dosego spovedne jurisdikcije. Med izdelki splošnih izpitov leta 1809 je tudi nekaj slovensko napisanih sestavkov. Ta slovenska besedila so zaradi jezikovnih posebnosti zanimiva za jezikovne zgodovinarje in mikavna za vse, ki bi radi podrobneje spoznali živo govorico goriških Slovencev za francoskih zasedb. Ker so te naloge spisali duhovniki, ki so že nekaj let delovali kot dušni pastirji, gre za živ jezik, kot so ga pač uporabljali v razgovorih z verniki, bolniki in dorašoajočo mladino; in ker so spisi služili v konkurzne namene, za dosego važnih služb, so oblikovno in vsebinsko kar moč skrbno napisani, saj so morali iti v oceno posebnega profesorskega zbora, ki so ga za slovenske kandidate sestavljali takratni najboljši slovenski duhovniški izvenedci. Ti izdelki so zatorej nekake uradne usposobljenostne listine, so pa hkrati kaj zgovorne priče tedanje jezikovne kulture in duhovnega sveta naših ljudi in prikaz tačasnih versko-vzgojnih metod in začetnih prosvetnih prijemov. K splošnim izpitom leta 1809 sta se priglasila samo dva duhovnika: Peter Budin, kurat v Zgoniku, in Ivan Kenda, vikar v Ročinju, ki pa se je "bil pravkar odpovedal župniji. Oba sta bila izredno nadarjena, po značaju pa hudo različna: Peter Budin, rojen v Grgar-ju leta 1770, je bil resen, vesten, natančen; Ivan Kenda, rojen v Podmelcu leta 1767, pa je bil vihrav, nestalen, rojen oporečnik. Prvi je pozneje postal semeniški rektor in nadškofov generalni vikar, drugi pa prvaški župnik. Splošni izpiti so bili zelo zahtevni. Začeli so se 23. oktobra 1809 in trajali deset dni. Spričevala so bila izdana 3. novembra. Izpitom je predsedoval zbor štirih prosinodalnih spraševalcev, ki so bili vsi slovenske narodnosti. Kandidata sta morala napraviti pismene naloge iz osmih predmetov ter še dva ustna izpita v slovenskem jeziku iz homiletike in katehetike. Spraševalno komisijo so sestavljali: generalni vikar Jožef Križ-man (za pastoralno teologijo in za duhovno pomoč bolnim in umirajočim); šempetrski župnik in dekan Vincenc Marušič (za dogmatično teologijo in svetopisemske vede); bivši semeniški ravnatelj dr. Jurij Polanc (za moralno teologijo in cerkveno pravo) ter travniški župnik dr. Jožef Benedikt de Braunizer (za pismeni in ustni izpit iz homiletike in katehetike). Oba izprašanca sta spisala naloge iz petih snovi v latinščini in iz treh, in sicer iz homiletike, katehetike in iz du-šnopastirske oskrbe bolnikov in umirajočih, v slovenščini. Profesorski zbor je vse sestavke ocenil kot prvovrstne (in plimam classem referri meruit). Ivan Kenda se je pri ustnih izpitih tako dobro odrezal, da mu je dr. Jožef de Braunizer napisal v spričevalu: »Prvovrstno z odliko!« Tu objavljamo Kendova spisa o duhovni oskrbi bolnikom in iz katehetike. DUHOVNA OSKRBA BOLNIKOV Nadškof Karel Attems, ki je prvi uredil res učinkovito dušnopastirsko dejavnost na Goriškem, je često pozival duhovnike, naj posvečajo posebno skrb bolnikom: pogostoma naj jih obiskujejo, jim nudijo vsakovrstno pomoč in tolažila sv. vere. Naj ne zapuščajo- umirajočih, pri njihovem vzglavju naj molijo, dokler ne izdihnejo. Škofijska duhovščina si je osvojila te nauke. Duhovna oskrba bolnikov je postala ena izmed poglavitnih župnikovih dolžnosti, na katero so se morali pripraviti s posebnim izpitom. Listina s Kendovim izpitnim sestavkom o oskrbi bolnikov nosi naslov: »Ex assistentia infirmis ac moribundis praestanda« (O duhovni oskrbi, ki naj se nudi bolnikom in umirajočim). Naloga ima dve vprašanji, latinsko pisani. Na prvo je kandidat odgovoril v latinščini, na drugo v slovenščini. Nas zanima slovensko besedilo, ki ga prinašamo dobesedno v prepisu. Prvo vprašanje se glasi: V katerih dejanjih obstaja oskrba za bolnike in umirajoče? Sme župnik svetovati bolnikom, naj določajo pobožna volila, ali jim mora to prepovedati? Na to vprašanje odgovarja Kenda, da je oskrba bolnikov duhovnega in svetnega značaja. Duhovna je dvojna: v podelitvi zakramenta sv. spovedi, sv. popotnice in mazil j en ja ter v pripravi na smrtni boj in na priporočanje duše. Svetna priprava pa je v tem, da duhovnik spomni bolnika na dolžnost, da z oporoko uredi porazdelbo zapuščine. Ker nima oblasti nad bolnikovo svobodno voljo, mu ne more prepovedati pobožnih volil. Sme pa ta volila bolniku priporočati? Treba je razločevati: če je bolnik bogat in nima otrok, mu jih lahko nas vetu je, le da ne prekašajo zneska, ki ga zakon določa, ko gre za volila samostanom. Ako pa je ubog in ima več otrok, naj se mu volila odsvetujejo, da ne bodo otroci oškodovani. Drugo vprašanje se je glasilo : Kako naj župnik z duhovnim razgovorom potolaži in pripravi k vdanosti in notranjemu miru bolnika, ki je zaradi strahu pred smrtjo hudo preplašen in nemiren ? Na drugo vprašanje o »duhovnem razgovoru« z bolnikom Ivan Kenda takole nadaljuje v slovenščini: Župnik: »Hualen bode Jejus Chri-Jtus. Kaku vam gre, moj dober prja-teu!« Bolnik: »Slabu, duhouni ozhe! Bo-lejen nozhe meni JapuJtiti, ampak ona smiram le gori jemle. Smert Je perbli-Jhuje. Se bojm, de bo ona gvijhnu ukrahkim perjhla. Naj meni vir jejo, de kadar Je jejt kol nanjo JmiJlim, se trejsem, Jim zagobiten, ne morem ne Jpati, ne jefti, ne govoriti; moje Jerzie je ujsa JmiJhana.« Župnik: »Moj prjateu! Sakaj Je ta-ku mozhnu bojte umriti? Imate morebiti Jlaba veijt, katera vam taijhen Jtrah Jturi?« Bolnik: »Jejt Je nizh koju na moj veijti nanajdem, Jejt Jim vezhkrat, Jla-sti u leti bolejni, kakor Jami vejdo, Jturu ta gmain Jpoved. Ma vendar na mojim Jerzu nimam pokoja.« Župnik: »Jejt vam Jvetujem dober prjateu moj ! Doprabite Jhe enkrat va-sha Jhjulenje Jkus ena gmain Jpoved, inu dober mijlite na ujse vashe falarje zeliga vajhiga Jhjulenja. Morebiti Je bojte Jhe na kaj Jpobnau, kar vam na-pokoj inu Jtrah dela.« (Sledi v latinščini: Tu prekine razgovor. Bolnik se pripravlja na novo splošno spoved. Se spove. Čez nekaj časa župnik spet obišče bolnika in mu pravi:) Župnik: »Dober dan moj dober prjateu ! Dans Je trojhtam, de jefst vas bel myrniga inu u Boshja vola, bel Jrezbe-niga najdem, kakor dojihmal, Jatorej, kir Jte Je Jupet is vajhim Bogam Jpra-vu. Sdaj Je nabojte vezh taku mozhnu bau umriti.« Bolnik: »Ah! KaiJhna grojsa inu Jtrah meni objide, kir videm inu Jpo-snam, de bom mogu gvijhnu ukrahkim umriti!« Župnik: »Jejt vas projsim, irnaite s mano ena maihna poterpljenje inu pojhlujhaite me Jamerklivu. Jest ozhem vas potrojhtati.« Bolnik: »Ja, gospod! Jejt vas bom pojhlujhau.« Župnik: »De Je eden Jmert boji, ni obeden slab Jnjau. Tudi ti nar veizhi Jvetniki Jo Je pred Jmertjo trepetali; Jakaj Jmert je Jhe Jama na Jebe Jtra-Jhna. Odlozhen biti Ja nimer od Jvojih, inu tiga Jvojga, inu j i ti u ena najnana vezhnost, je gvijhnu strajhnu, hudu, inu JhaloJtnu. Ma en chrijtian, en dober chrijtian, en Jpokorjen chrijtian, kakor Jte vy, Je nima nojhaha tiga bati. On vej j a, inu vyra njega taku vuzhi, de, kadar on umrje, on letu zhajnu, inu reunu zhjulenje, katera nam Jturi velika Jkerbi, Japusti, inu gre u enu bolshi, zhir ni nizh hu-diga, ampak je ujse to dobre. Leto Jpredamishluvanje je veliku ludjem veselje Jturila, de Jo radi Blaga, denarja, Jhlahta, inu ujse, kar ta Jvit Jhtirna inu rad ima JapuJtili. Ony Jo Ji h Jerzu ujseli to, kar J. ap. Paul pravi: to- Je-danje terplenje ni urednu te zhajti, katera ima nad nam rajodeta biti. Tedaj tudi vy prjateu moj! daste Je v BoJhia rOka. Bodite vejseu inu perpraulen na toijtu moglenje, ob katerimu bo Bogu dopadla, vas k njemu poklizati. Molite is aifram Ja ena Jreizhna Jmert. Objha-luvaite falarje zeliga vajhiga Jhjulenja. Jejt vam oblubim, de jejt vas ne Japu-Jtim.« Bolnik: »Bog tedaj naj Jturi J mano, kar je njemu ujheizhi. Jejst Jim perpraulen umriti. Naj Je Jgodi njegova Jveta vola. U njegove roke dam jejt dujha moja. Amen.« (Is) Joannes Kenda, Exvicarius Ron-zinae. SLOVENSKO ŠOLSTVO NA GORIŠKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA Vprašanje nastanka in razvoja šolstva na Goriškem ni še raziskano. Že prvi goriški nadškof Karel Atterns si je zastavil šolski problem in 1. 1768 zaukazal, naj se ustanovijo redne ljudske šole po mestih in večjih trgih. V nadškofiji so namreč tedaj že delovale župnijske in nedeljske šole, v katerih so duhovniki brezplačno poučevali de-co in mladino v branju, pisanju, računanju, pa tudi v zgodovini in predvsem v krščanskem nauku. Šole, ki so bile odprte le na nedelje in praznike, običajno popoldne, so se imenovale »nedeljske šole« ; tiste pa, ki so bile odprte o'b delavnikih, včasih za krajši rok, včasih za polletje ali za daljšo dobo, so jim pravili »župnijske« ali tudi »ljudske šole« (scholae populares). Šolski zakon Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je država prevzela ob- last nad izobrazbo državljanov, je odrejal, naj se v vseh krajih ustanovijo trivialne (ljudske) šole, v večjih krajih glavne šole in v deželnih glavnih mestih normalne (vzorne) šole. Tem je bil priključen še poseben učiteljski tečaj (praeparandium), ki naj bi strokovno usposabljal učitelje. Takrat so začele delovati trivialke v Gorici, Bovcu, Crničah, Kojskem, Kanalu, Kobaridu, Št. Vidu pri Vipavi (1788), Tolminu in Volčah; normalka z učiteljskim tečajem pa v Gorici (S. Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 183. — Prim. Drago Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slov. ozemlja, Ljubljana 1970, str. 236-240. Odtis iz Zbornika Osnovna šola na Slov.) Ker pa so v teh terezijanskih šolah poučevali v nemškem jeziku, jih duhovniki niso posebno podprli, posebno še, ker ni bilo ne svetnih učiteljev in ne primernih šolskih prostorov. Raje so še nadalje poučevali v svojih župnijskih in nedeljskih šolah. Da bi bili kos tej nalogi, so številni duhovniki opravili učiteljski izpit na normalki. Dne 24. aprila 1808 je v Šempetru pri Gorici umrl »mali slovenski škof« dekan Andrej Lavrin. H korikurzu, razpisanem mesec kasneje za ovdovelo župnijo, se je priglasilo kar devet odličnih duhovnikov, med njimi bovški dekan Matej Ratič, tolminski dekan Anton Smersu, cerkljanski dekan Jožef Pahor, renski župnik Franc Mozetič: vsi konkurenti so kot posebno važen dokument priložili potrdilo o izvršenem učiteljskem tečaju na goriški normalki. Avstrijski šolski zakon iz leta 1805, ki je bil osnova vsemu avstrijskemu šolstvu do novega šolskega zakona leta 1868, je podrobneje urejal osnovnošolski pouk za otroke od 6. do 12. leta. Odločal je poleg tega, naj se tudi mladini do 18. leta nudi nadaljnji pouk iz verouka, branja, pisanja in računanja. Nadzorništvo nad krajevnimi šolami je poverjal krajevnim župnikom, nad šolami v okrožju dekanom, vrhovno nadzorstvo nad vsemi šolami pa višjemu šolskemu nadzorniku, ki je bil običaj- no kak cerkveni dostojanstvenik. V kolikor je ta zakon uveljavlja! župnijske in nedeljske šole, ga je duhovščina pozdravila ; sicer pa se niso posebno ogrevali za nove uradne šole, ki bi morale biti nemške. Izvedbo tega zakona je druga francoska zasedba (1805-1806) močno zavrla, tretja zasedba (1809-1813) pa jo je naravnost pokopala. Francozi so namreč proglasili načelo, naj se v ljudskih šolah poučuje v deželnem jeziku. V Ljubljani se je šolstvo razrastlo, zlasti po Vodnikovi zaslugi, ki je priredil več šolskih učbenikov. Pa tudi na Goriškem se je slovensko šolstvo precej okrepilo. Toda komiaj so Francozi dokončno zapustili deželo, so avstrijske oblasti začele pritiskati na nadškofa Franca Filipa Inzaghija, naj zaukaže, da skupno z župani (rnaires) obnovijo nemške šole, kjerkoli so poprej delovale. Iz odgovorov, ki so jih dekani naslovili na nadškofa, izhaja, da nikakor niso bili naklonjeni zopetni vpeljavi nemških šol: tolminski dekan Smersu ugotavlja, da je obnovitev nemške nor-malke sicer potrebna, a da je Tolminci ne zmorejo obnoviti brez posebnega državnega fonda; kanalski dekan Mihael Perkon sporoča, da bi se dala zopet otvoriti v Kanalu nemška trivialna šola, če bi ljudstvo pristalo na posebno kontribucijo (dajatev); komenski dekan Franc Štekar pa poroča, da zaradi splošnega uboštva ni bilo nobene redne nemške šole v treh župnijah njegovega dekanata : v Komnu, Rihemberku in Domberku, pa tudi zdaj jih zaradi revščine ni mogoče ustanavljati. Medtem ko so bile na goriškem podeželju uradne nemške šole v hudi krizi, so slovenske župnijske in nedeljske šole po zashigi požrtvovalnih duhovnikov kar lepo uspevale. Valentin Stanič, ki je na lastno roko vpeljal ljudske šole na Banjščicah in zatem v Ročinju, ni bil ne prvi in ne edini. V Logu pod Mangartom je že leta 1806 kaplan Jurij Mavrič poučeval otroke v branju in pisanju. Zgoniški kurat Peter Budin je leta 1808 izdal za svoje učence slovensko začetnico »Novi kluzh ali tabla za T&^Z^ /cA'- rfedtl) tz<